Zaveza št. 53 – Leteča trdnjava nad Logatcem (Tine Velikonja)


Uvod

Ko prebiramo in razbiramo zgodbe o Liberatorju B-24, zavezniški leteči trdnjavi, ki
se je 25. februarja 1944 zrušila na vzpetino nad Logatcem, je soglasje samo za kraj,
kamor je padla, sicer pa je vsaka štorija malo drugačna. Očitno je, da pričevalcev
takrat ni bilo zraven ali so bili premladi. Pomagali so si s pripovedovanjem drugih,
pri tem pa zasledovali svoje cilje. Pri tem mislimo na partizansko stran, ki se je
spomnila cele vrste grdobij, ki naj bi jih pri tem zagrešili logaški domobranci. Spet
torej eden od medvojnih dogodkov, ki naj bi bil zapisan enkrat za vselej. Poizkus,
da bi ga prevetrili in posodobili, naj bi bil potvarjanje zgodovine.

Pa je zgodba vendar preprosta, jasna in tragična. Ko je bil štirimotorni bombnik,
leteča trdnjava, skupaj z drugimi na pohodu iz Italije v Avstrijo, so ga zadeli nemški
lovci, manj verjetno protiletalska obramba s tal. Goreče letalo se je nad Lomom znebilo
bomb, preletelo Logatec, posnelo greben Kotlic in treščilo v gozd. Zadnji hip je štirim
ali petim letalcem uspelo izskočiti. Eksplozija in ogenj do neba. V razbitinah letala
in okolici je ostalo pet počrnelih trupel letalcev. Rešenih pet so domobranci predali
Nemcem.

Že pred leti sem zasledil v Pismih bralcev v Delu polemiko o usodi zavezniških padalcev.
V enem od prispevkov je bilo napisano, da so domobranci v Logatcu streljali na padalce,
ko so bili še v zraku in enega ali dva celo ranili. Zgodba se mi je zdela sprevržena
in neverjetna, zato se nanjo nisem odzval. Vprašal sem nekaj ljudi, ki so od tam doma,
pa so samo zamahili z roko, češ da se s takimi racami ni vredno ukvarjati. A šmenta,
letos na 60-letnico dogodka je zgodba oživela. V spomin na uničeno letalo in njeno
posadko so se 28. februarja zbrali maketarji in ljubitelji letalske zgodovine ter
ZB NOB iz Logatca in o tem poročali. Izvedeli smo, da je Vojni muzej iz Logatca izdal
leta 2001 knjigo Boj za svobodo, katere avtor je Jože Simšič. V njem je o letalu zapisal
naslednje (Notranjske novice, 27. 2. 2004):

Petindvajsetega februarja 1944 so nemška letala nad Rakekom zadela ameriški bombnik
B-24 H Liberator. Nekje nad Lomom je odvrgel še nekaj bomb, nato pa se je strmo spustil
proti Logatcu. Nad Logatcem so izskočili 4 padalci. Enemu od njih se je padalo zapletlo
v rep letala, tako da je padel na tla skupaj s padalom in se ubil, na druge tri pa
so domobranci streljali in s tem kršili določbe ženevske konvencije iz leta 1925,
ki prepoveduje streljanje na padalce, ko se rešujejo iz poškodovanih letal. Ko se
je kasneje izkazalo, so enemu od padalcev prestrelili obe nogi. Letalo je padlo v
gmajno Pleternik, nedaleč od Logatca. K njemu so pritekli domačini in domobranci.
Domobranci so mrtvim letalcem pobrali vse, tudi osebne predmete, kot so bile ure in
prstani. Domobranci so zajeli tri padalce, jih zaslišali, razkazovali kot medvede
prebivalcem Logatca, na koncu pa izročili Nemcem, ki so jih naslednji dan odpeljali
v Ljubljano. Trupla sedmih ponesrečenih padalcev ja 3. marca pokopal logaški župnik
Valentin Remškar na pokopališču v Dolenjem Logatcu. Po vojni so jih svojci odpeljali
v ZDA.

Simšičeva zgodba je najbolj obširna, sicer pa je šel še dalje Anton Nagode, ko pripoveduje
o ravnanju domačih domobrancev (Dnevnik, 1. marec 2004): »Nikoli ne smemo biti takšni,
kot so bili nekateri (op. domobranci) takrat. Pobrali so jim vse, tudi osebne predmete,
kot so bile ure in prstani, nekdo pa je mrtvecem celo ruval zlate zobe.« Bolj obziren
je France Brus (Logaške novice, marec 2004, 12): »Ko je naslednji dan pokanje prenehalo,
so prvi očividci naleteli na štiri motorje, razmetane po gozdu, na dokaj polomljena
krila in na skoraj nepoškodovan rep. Ob letalu in v njem je ležalo pet zoglenelih
trupel, ki bogve zakaj niso mogli izskočiti. Na zapestjih se je dalo opaziti, da so
ponesrečenci imeli ure, ki jih je bil nekdo že snel. Mrtve letalce je na pokopališču
pokopal dolgoletni grobar Kosov Matija.« Jože Simšič je v Svobodni misli (12. marec
2004) previdnejši, ni sledi o streljanju na spuščajoče padalce, ne o ropanju mrličev,
samo še tole: »Od desetih članov posadke so se štirje rešili in so padli v roke logaških
domobrancev, ti pa so jih izročili Nemcem, ki so jih odpeljali v Ljubljano, kjer se
je za njimi izgubila vsaka sled.«

Ponavljam, pri prebiranju teh poročil je prvi vtis, da jih niso pisali očividci: iz
nobenega ne izvemo za približni čas dneva, ko je prišlo do strmoglavljenja, ne kakšne
razmere so vladale takrat; kako je mogoče, da so si ljudje upali na kraj nesreče šele
naslednjega dne; ker takrat tam sploh ni bilo partizanov, kako je možno, da so dva
od padalcev prevzeli oni, in drugo. Zato smo se odpeljali v Logatec in se srečali
z nekaterimi pričami dogodka.

Marija Musec roj. Urbas
Iz Martenka

Največ nam je povedala Marija Musec. Doma je namreč iz Martenka, iz takrat samotne
kmetije, ki je ležala najbliže kraja, kjer je strmoglavilo letalo. Zdaj so okrog nje
zrasle hiše kot gobe po dežju, tudi drevja je toliko, da ni več pravega razgleda:
ne vidi se niti čevske cerkve niti grebena Kotlic. V času letalske nesreče je bila
Marija stara 19 let:

Res me jezi, ko pisarijo zdaj te štorije o domobrancih, zlatih zobeh in streljanju
na padalce. Jezi me tudi urednik Marcel Štefančič, ki se niti za to priliko ni potrudil,
da bi prišel do natančnejše in resnične zgodbe. Saj nas pozna, stare Logatčane, pa
bi koga vprašal, če sam ne ve. Pa nič!

Bilo je v drugi polovici februarja 1944, vi pravite da 25. v tem mesecu. Okrog enajste
ure dopoldne sva, ko sem bila z mamo v hiši, zaslišali bobnenje v daljavi in stekli
ven. Kaže, da je šlo za eksplozije bomb, ki jih je odvrglo letalo, ki sva ga zagledali
na nebu. Bilo je veliko, za seboj je puščalo ogenj in dim. Nad Logatcem je bilo še
kakih 500 metrov visoko. Prikazala so se bela padala, po mojem jih je bilo pet. V
tem je priletel nemški lovec in videti je bilo, da strelja nanje. Spredaj se mu je
namreč nekaj pokadilo in slišali smo, da je zaropotalo. Mama je vzkliknila: »Joj,
ubogi reveži!« Potem so padalci izginili za cerkvijo sv. Jožefa na Čevici. Videti
je bilo, da so pristali na zgornjem delu Logaškega polja. Medtem je letalo že treščilo
v gozd na Kotlicah, oddaljeno od nas približno km. Močno je počilo, ogenj je buhnil
do srede neba in hitro ugasnil. Vse je potihnilo. Pišejo o Blekovskih gmajnah, o Pleterniku,
o Krvavih jamah, vse bo držalo, vendar rečemo bolj natančno tistemu kraju, kamor je
letalo padlo, Kugejeva gmajna. Po vojni sem večkrat peljala naše otroke tja in smo
si kraj dobro zapomnili.

Takoj smo se odpravili na ogled, iz radovednosti seveda. »Gremo, gremo!«, smo si dajali
korajžo. Jaz z materjo, Jernačov Korle in Šnopsarca, Francka Leskovec. Bil je jasen
zimski dan. Kljub soncu je bilo mrzlo kot hudič. Ubrali smo jo kar po celem naravnost
proti kraju. Snega je bilo 20 cm, vendar je bil trd in se ni udiral. Srež. Od nesreče
je minila slaba ura, ko smo prišli na vrh Kotlic. V Kugejevi gmajni, takoj pod vrhom,
se nam je odprlo razdejanje daleč naokrog. Zagledali smo razbitine letala, polomljena
in odsekana drevesa, bukve in smreke, nekatera z izruvanimi koreninami. Letalskega
trupa je še nekaj ostalo, zlasti repa. Obstali smo nekaj deset metrov proč, ker je
še nekaj pokalo in se kadilo. Med razbitinami je bilo pet zoglenelih trupel. Za tretjino
so bili manjši kot normalni ljudje. Nekaj obleke so imeli še na sebi, obraze pa počrnele
in skrčene, zob ni bilo videti, kot bi bilo nekaj polito čez obraz. No, zgodba o zlatih
zobeh, ki naj bi jih domobranci pulili, je pravljica. Teh ni bilo videti, saj naj
bi bili sami mladi ljudje. Pa še o ukradenih urah v tistem ognju! Nekaj bo pri tem
vseeno držalo. Vse nas je prehitel Žlajfar s Cest. Tako smo mu pravili, čeprav se
je pisal drugače. Kar se tiče njegovih navad, je bil bolj ciganske sorte. Ni znal
dobro razlikovati, kaj je njegovo in kaj tuje. Preživljal se je tako, da je brusil
nože in škarje. Še po vojni je to počel. Ko smo prišli na kraj, se je že motal okrog
mrtvih in jih obračal. Če je v žepih kaj našel, jaz nisem videla nič. Samo stali smo
in gledali. Čez pol ure so prišli za nami trije logaški domobranci. Bili so Jožkov
Gustl in Andrejčkov Tomaž iz Martinj hriba, tretjega nisem poznala. Kugejev Korl,
ki je bil tudi tam, pa je vprašal Gustlna: »Kaj pa je s padalci? Ali ste jih dobili?«
»Ja, dva sta bila ranjena v noge in smo ju brž odpeljali v Ljubljano v špital. Druge
pa so tudi v Ljubljano dali.« Šli smo čisto zraven. Mrtvi letalec v repu je imel na
sebi veliko oblačil: usnjen jopič, znotraj z ovčjimi dlakami, kombinezon in še triko,
vse na zadrgo. Žlajfar ga je preiskoval. Ko mu je vse odmaknil, smo videli, da gre
za črnca. Trije so ležali v trupu ali nekje zraven, eden v ostankih kabine. Naju je
začelo zebsti, v noge sva bili premočeni in sva se odpravili domov. Le tega se še
spomnim, kako naju je na povratku Korle opozoril: »Ali ste videli Žlajfarja? Enemu
od mrtvih je skušal sneti prstan, pa ni šlo in mu je kar prst odrezal.« Streslo naju
je. Ves čas sem o tem molčala, zdaj pa vam povem, da boste vedeli, kako je bilo res.

Naslednjega dne sem se z mamo spet odpravila na tisti kraj. Morda bi se dalo kaj dobiti.
Tudi drugi so prihajali. Vedno nas je bilo okrog deset, ki smo brskali tam okrog in
iskali pripravne kose kovine. Kovinostrugar Franci Oblak iz Gorenjega Logatca je robo
odkupoval. Deli so bili zapičeni v zemljo in je bilo treba včasih tudi kopati. Najprej
sva se spravili na bencinska soda. Svetila sta se, kot bi bila iz srebra, za 200 do
300 l, vendar težka, da ju nisva mogli nositi. Mama je poiskala neko šibje, da bi
ju prevezala za vleko. Ker se ni dalo, sva odšli domov po vrvi, si navezali vsaka
svoj sod in z njim do doma. Saj po tistem srežu je sod kar skakal. Iz enega smo napravili
kotel za kuhanje žganja. Ne, zdaj ga nimamo več. Brat ga je prodal v Čevico. Pri Kisovcu
imajo še sedaj tak sod in v njem nasajeno rastlinje.

Liberator – leteča trdnjava po zasilnem pristanku

Figure 48. Liberator – leteča trdnjava po zasilnem pristanku

Lepo vreme je bilo še dan ali dva in z drugimi sva hodili v hrib in odnašali aluminij.
Enkrat ali dvakrat na dan, toliko da je bilo tovora 5 kg za vsako roko. Potem je bil
nekaj dni tak dež in tako hudo vreme, da se ni dalo zraven. Ponoči nas je ob misli
na mrtve na hribu kar spreletavalo. Čutili smo njihovo prisotnost. Ko sem zjutraj
hodila na stranišče, me je bilo prav zares strah. Dež in odjuga sta pobrala ves sneg.
Po tistem je prišel po mrtve letalce logaški grobar Kosov Matija. Ne vem, kdo mu je
naročil. Ko so se vračali, sem jih dobro videla, saj so peljali mimo naše hiše: truge,
zbite iz navadnih desk, bilo jih je pet, počez so bile zložene na diri, ne spomnim
pa se, ali so peljali z volom ali konjem. Matija je vozil, zraven so šli trije domobranci,
ki so mu pomagali. Pokopali so jih po krščansko na logaškem pokopališču. Odleglo nam
je, ves čas smo mislili nanje, dokler so bili nepokopani.

Midve sva hodili vsak dan po aluminij v tisti hrib. Dobro sva zaslužili. Domobrancev
nisem kasneje nikdar več videla tam. Tudi sicer so se zadrževali zase. Imeli so družine
in čez dan kmetovali doma. Na postojanko so hodili samo spat. Niso bili pravi vojaki.
Zadovoljni so bili, da so jih pustili pri miru. Po vojni pa so jih vseeno pobili.
Takrat v naših krajih sploh ni bilo partizanov in v vsem tem času se niso pokazali
niti enkrat. Zato mislim, da je zgodba o dveh zavezniških padalcih, ki naj bi jih
prevzeli partizani, privlečena za lase. Še zdaj se smejem svojemu sosedu, ko razlaga,
da naj bi bilo prvo, kar so vprašali padalci, ko so prileteli na tla: »Ali je to Titova
vojska?« In to kar po slovensko. V dveh tednih smo lažje kose že vse raznesli. Spravili
so se na večje, tudi na motorje, ki jih je razmetalo daleč naokrog. Tistega najbolj
v dolini je Mihcov Jože odvlekel z voli. Pri Klamu, gostilni, so ga raztrančirali
in do večera pili na ta račun. Mi smo vse prodali. Drugi so kaj ohranili v spomin.
Naši sosedje Lovrinovi imajo še sedaj propeler. Drugi so zbirali medeninaste tulce
in jih imeli za karkoli.

Pravili so, da je prav istega dne padlo letalo tudi v Čufariji. Tako rečemo Cerkniški
in Loški dolini. Borovnica je bila za nas Coklarija, Breg in Pako Fiškarija, po hribih
Menišija. Morda zato zamenjave in zmeda.

Franc Osterman iz Logatca

Prav na drugem koncu je bil takrat Franc Osterman, tudi Logatčan. Takrat je bil star
13 let. V kamnolomu za Ravenskim gričem, desno od Raskovca, je pomagal nalagati kamenje
na voz. Lekarnarju Kristanu so postavljali skalnato ograjo. Še danes stoji. Kraj je
malo nad dolino in se je dobro videlo. Ranjeno letalo, ki je spuščalo dim, je zagledal
že, ko je letelo s postojnske strani in bilo vzporedno z Rakekom. Za Martinjim hribom,
nekaj nad Lomom, je odvrglo bombe, ki so zagrmele. Potem je zagledal padalce. Njemu
se zdi, da so bili samo trije, največ štirje. Videl je kar dva lovca, ki naj bi zdrvela
nizko mimo njih. Toliko se je vseeno videlo, da na tistem polju ni domobrancev in
tudi niso mogli streljati nanje. Prvi padalec je padel na streho Kramarjeve hladilnice
in se pri tem nekaj poškodoval, drugi pa so se spustili na zgornji konec Logaškega
polja vzhodno od ceste, ki pelje v Rovte in Žiri. Ni šel zraven. Pravili so, da so
prišli do njih najprej ljudje iz bližnjih hiš. Ker jih niso razumeli, so šli po Jakletovega
Edota. Rojen je bil v Ameriki in je razumel angleško. Poskrbeti je bilo treba za ranjenca.
Poklicali so domobrance. Govorili so, da so jih izročili Nemcem. Ne ve, kaj so napravili
z ranjenimi in koliko jih je bilo, tudi ne, kako so jih izročili Nemcem, ali kar v
Logatcu ali so jih odpeljali v Ljubljano. Tudi on je še štirinajst dni hodil na kraj,
kjer je padlo letalo. Zdi se mu, da je bila kabina nedotaknjena in so bili mrtvi letalci
vsak na svojem mestu. Pri Lomu, blizu kraja, kamor so bile odvržene bombe, je še zdaj
videti nekaj jam. Kraju rečejo Amerika in naprej je Dolga njiva, kjer je po vojni
še kosil, zdaj pa je vse prerasel gozd.

Matilda Bebar

Matilda Bebar, rojena Rupnik, doma iz Rovt, je tudi gledala v nebo. Ognjena kača,
ki se je vila iz ranjenega letala, se ji je zdela gromozanska, hrup nevaren. Padalci
naj bi bili trije ali štirje, eden naj bi pristal pri Kramarju, drugi pa po njenem
na Poštnem vrhu. Domobranci niso streljali nanje. Čeprav pišejo, kako so dva padalca
rešili partizani, to ne drži. Partizanov takrat na logaškem koncu ni bilo.

Kotlice z Logaškega polja

Figure 49. Kotlice z Logaškega polja Tine Velikonja

Vse bombe niso eksplodirale. Tako je 1. aprila 1944 udarila strela in je razneslo
še eno. Služila je v Brodu. Ravno so čakali pri porodnici, ko je počilo. Kasneje je
na Mačkonovem grabila listje in naletela na veliko granato.

Zaključek

Od vsega drži, da gre za isto letalo, čeprav se je v tistem času, morda istega dne,
zrušilo podobno letalo v Loški dolini, in tretje nekaj kasneje v Doleh pri Zali blizu
Veharš. Nihče ne piše, kako so domobranci pomagali pokopati mrtve letalce. Ostanke
letala so do zadnjega kosa raznesli domačini. Res so prišli takrat na kraj tudi hotenjski
domobranci in odmontirali topič, ki jim je kasneje dobro služil. V Rovtah so nam pokazali
nepoškodovan motor za hidravlično spuščanje in dviganje koles s tega letala, pa tudi
predpasnik, sešit iz padala. Kaže, da se je pet letalcev rešilo s pomočjo padal, eden
ali dva sta bila ranjena. Padalca, katerega padalo naj bi se zapletlo v rep letala,
od naših prič ni videl nihče. Težko je videti kaj takega, če je letalo v ognju in
dimu. Drži pa, da so preživeli letalci prišli v roke domobrancev. Poskrbeli so za
ranjena in ju hitro prepeljali v Ljubljano, druge tri pa izročili Nemcem, saj jim
drugega ni kazalo, kakor se danes sliši čudno. V Zavezi (T. Velikonja, Slovenska protikomunistična
vojska in zavezniški letalci, 24, 28-34) smo že opisali zgodbo od rešenih zavezniških
letalcih, ki so jih potem Nemci zajeli v Selah pri Pancah. Takrat smo zapisali, da
so sicer šli v ujetniško taborišče, prav vsi pa so preživeli. Zato pripomba »za njimi
se je izgubila vsaka sled«, ne pomeni nič. Prav bi bilo, če bi bilo zapisano: »Kaj
se je z njimi zgodilo kasneje, ni znano.«

Napisali smo tudi, da so domobranci čutili, kako so Angleži in Američani njihovi naravni
zavezniki, s katerimi bodo prej ali slej prišli skupaj. Zanje so bili svetinja, živ
dokaz pravega zavezništva. Temu ustrezno so z njimi tudi ravnali. Ne bi kazal s prstom
na partizane. Ni dvoma, da so veliko padalcev rešili. Vendar zgodbe, kako so se tu
in tam polakomnili njihovih oblek, obutve in orožja in jih zato pobili, niso izmišljene.

Date: 2011