Zaveza št. 53 – Jeseniške katehistinje med okupacijo (Vanja Kržan)


Moj učbenik je bil tabernakelj

Nemška okupacija je na Gorenjskem in Štajerskem sprožila množičen val izseljevanja
narodno zavednih ljudi, inteligence in duhovščine. Tudi Jesenice z župnijsko cerkvijo
in manjšo cerkvico na Savi so ostale brez župnika in kaplana. Ob nemški zasedbi je
bil za župnika srčno dobri in plemeniti Anton Kastelic. Bil je bolan na pljučih, in
to ga je obvarovalo pred izgonom na Hrvaško. Kljub temu ga je gestapo poslal čez mejo
v Ljubljansko pokrajino. Ob koncu vojne se je vrnil na Jesenice, vendar so ga takoj
zaprli v mariborske zapore, kjer je prestajal šestletno kazen v zvezi z jeseniško
hranilnico. Umrl je v mariborskih zaporih. V nepravilnosti s hranilnico je bil verjetno
zapleten kaplan Andrej Križman, ki pa ga že nekaj časa pred prihodom Nemcev ni bilo
več na Jesenicah. Kaplana Pogorelca so Nemci aretirali med prvimi in ga poslali v
Šentvid. Kaplanu Godini pa se je posrečilo, da je pobegnil in po mnogih ovinkih prišel
v Ljubljano. Ob nedeljah in praznikih so prihajali na Jesenice posamezni duhovniki
iz Celovca in imeli v farni cerkvi mašo, ki je v težkih vojnih časih vernikom pomenila
edino duhovno tolažbo.

Če Bog vrata zapre, okno odpre, pravijo ljudje. Mnogim Gorenjcem je na začetku leta
1943 skozi to okno prisijalo sonce v osebi duhovnika Srečka Hutha (1907). Po očetu
Korošec, po materi Gorenjec, je odraščal v Radovljici in tu imel novo mašo l. 1931.
Janez Grum se ga spominja, ko je bil kaplan v Polju pri Ljubljani. »Bil je zelo temperamenten,
odličen govornik z jasno izgovarjavo, govoril je ognjevito in si pri tem pomagal z
rokami. Bil je hitre hoje in smo ga težko dohajali, če smo šli na kak bližnji hrib.«

Ob nemški okupaciji je bil katehet v Šentvidu nad Ljubljano, in ker je hotel ostati
med »svojimi ljudmi,« se je umaknil v kraje ob nemško-italijanski meji. Bil je dušni
pastir v raznih krajih v okolici Šentjošta nad Horjulom. Od prvega avgusta dalje je
imel božjo službo na Planini. Baje so mu začasno dovoljenje dali Nemci v Lučinah,
potem ko se je moral umakniti iz Butajnove, kjer so ga neke julijske noči 1942 iskali
partizani, da ga likvidirajo.

Na pobudo Srečka Hutha so v nekaterih vaseh v okolici Šentjošta domača dekleta pričela
pripravljati otroke na prvo obhajilo. Bilo je sredi košnje, ko je Srečko, takrat še
‘butajnovski’ duhovnik, prišel čez mejo v Srednji Vrh k Bradeškovim (Zaveza št. 19).
»V zraku je dišalo po pokošeni travi, bil je navaden delavnik, v Bradeškovi bajti
pa so sredi sončnega dneva zagrnili okna.« V njej je bila slovesnost prvega obhajila.

Proti jeseni so kaplana Srečka poklicali k bolniku na samotno domačijo na Žirovskem
Vrhu. Spet je za las ušel smrti, ko je sredi gozda neznanec uprl vanj puško. Srečka
je rešil njegov pogum in opomin oboroženemu neznancu, naj prizanese vsaj zakramentu,
ki ga nosi bolniku.

Srečko je sprevidel, da se mora umakniti. Decembra 1942 ali januarja 1943 je bežal
čez mejo in srečno prišel domov k materi v Podkoren. Seveda je pribežal zato, da bo
ponovno »med svojimi« na Gorenjskem. Od nemške oblasti si je izposloval dovoljenje
za bivanje in si tako »ustvaril možnost za delovanje zlasti na jeseniškem in bohinjskem
dušnopastirskem področju. Že od mladih nog vajen hoje in obenem v najlepših letih
svojega življenja, poln duhovniške vneme, je bil kot rojen za takšen stik z verniki
v župnijah brez duhovnika.« Tako je o njem zapisal Mirko Kambič v svojem članku ‘Srečko
Huth – spomini in dokumenti’ v Zavezi št. 33 (2. junij 1999). V svojih osebnih spominih
na kratko obdobje prijateljevanja s Srečkom nam slikovito opiše njegovo človeško priljudnost,
družabnost, nenarejeno živahnost ter široko razgledanost. Srečkova »prisrčna sproščenost
je izvirala iz njegove harmonične osebnosti« in »prepričanja o lepoti duhovniške službe«.
Njegova »navezanost na gorsko naravo« njegovo slovensko narodno zavest še utrjuje.
Tako M. Kambič.

Cvetka Čop med vojno

Figure 33. Cvetka Čop med vojno

Njegovo prepričanje o lepoti duhovniške službe se je izražalo v neumorni in neuklonjivi
želji, da skrbi za »svoje ljudi«, ki so ostali brez duhovnika. To mu je bila tudi
prva in sveta dolžnost, ki se ji kljub nevarnostim ni mogel in hotel odpovedati. Tako
se Srečko Huth v začetku l. 1943 pojavi občasno na Jesenicah, potem ko se je že bil
ustavil na Dovjem. Kadar je prišel, je maševal in spovedoval, pa ne v farni cerkvi,
ampak v cerkvici na Savi, in se spet odpeljal z vlakom naprej: v priljubljene Gorje
pri Bledu in še v Bohinj. Tam se je ustavljal v Bohinjski Bistrici pri Sodjevih, od
tam pa odhajal v Srednjo vas, kjer je navezal stike z učiteljico, ki je pripravljala
otroke na prvo obhajilo. Zaradi previdnosti se ni nikjer dolgo zadrževal. Vedel je,
da mu grozi nevarnost z ene in druge strani. »Srečko je hodil med Scilo in Karibdo,«
zapiše tudi Mirko Kambič. »Nevarna mu je bila nemška okupacijska oblast, ki ga je
tolerirala zaradi vernikov in strogo dušnopastirskega delovanja. Še bolj nevarna pa
mu je postajala VOS OF, ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v Bohinju. Srečko
jim je postal kot duhovnik na njihovem revolucionarnem terenu popolnoma odveč, kot
‘premični’ dušni pastir pa skrajno sumljiv.«

Jasno mu je bilo, da mora v takih okoliščinah tudi po Gorenjskem prositi za pomoč
verna dekleta in fante, ki bodo otroke sami pripravljali na prvo sv. obhajilo in spoved.
Na Jesenicah je dekleta in fante zbral cerkovnik Dežmanov Rudl, vendar pa katehetskega
dela ni spremljal. Na prvem ‘ustanovnem’ sestanku se je zbralo kar okoli trideset
mladih, dekleta so bila v večini. Kasneje so iz različnih vzrokov mnogi prenehali
s poučevanjem. Navodilo je bilo, naj vsak na svojem domu zbere nekaj okoliških otrok
in jih poučuje. Otroci so včasih izbirali po svojem okusu in ‘simpatijah’ in tako
so manj priljubljene in manj sposobne katehistinje ostale kmalu brez otrok, priljubljenim
pa je število otrok naraščalo. V takih primerih so morale poučevati v cerkvici na
Savi, kamor je občasno prihajal mednje duhovnik Huth. Že na ‘ustanovnem’ sestanku
je dal dekletom in fantom nekatera navodila, ki jih je ob občasnih srečanjih še dopolnjeval.
Mati Srečka Hutha je bila učiteljica in gotovo sta tudi njeno pedagoško znanje in
praksa vplivala na sinovo katehezo.

Prva stvar, ki jo naj dekleta naučijo otroke, je znamenja križa. Kako, je S. Huth
nazorno pokazal tudi bodočim katehistinjam: stal je pred njimi in se z levico pokrižal,
desnico držal na prsih, da otroci ne bodo zmedeni, katera je desnica, katera levica.
Po znamenju križa je sledila preprosta razlaga o Očetu, kdo je njegov Sin, kako nas
Sv. duh z njima povezuje. Vsa kateheza pa naj bo usmerjena na Jezusa, da se med otroki
udomači in ga vzljubijo. Katekizmov in drugih pripomočkov ni bilo.

Zaradi svoje družabnosti, sproščenosti in domoljubja je Huth poskrbel tudi za razvedrilo
svojih katehistinj: težkim časom navkljub naj se sprostijo v naravnih lepotah Koroške,
žal nacistične. Poleti l. 1943 so se skupaj odpeljali z vlakom na Baško jezero kopat.
Nekaterim strogim materam izlet ni bil ravno po volji! Srečko Huth pa je dobro vedel,
da mora v svojih mladih pomočnicah in pomočnikih ohranjati zdravega duha, ki naj bo
tudi v hudih vojnih časih odprt in dovzeten za vse lepo in dobro.

Na kratko si oglejmo nekatera od deklet, ki so – dokler je bilo mogoče – vztrajala
pri pripravi otrok na prvo obhajilo. Ko sem v glavi snovala članek, sem upala, da
v njem ne bo treba pisati o mrtvih, naj bo vendar enkrat članek bolj veder in svetal,
kot so svetle slovesnoti otroških prvih obhajil. Toda nekaj deklet je l. 1943 že nosilo
v sebi bolečino ob izgubi očeta, bratov, skrb za preživetje, strah pred grožnjami
za lastno življenje. Še bolj pa leta 1944. Pa vendar danes vse po vrsti pravijo, ena
od njih je že pokojna, da so zelo, zelo rade učile otroke. »Tako rade!« mi je po telefonu
iz daljne Amerike nežno in zateglo zapel glas ene od njih. »Vedno sem si želela, da
bi postala učiteljica,« pravi druga, »pa po vojni še pomisliti nisem mogla na kaj
takega.« »Odraščala sem sama, brez mlajših bratov,« obžaluje tretja, »zato sem imela
rada družbo otrok.« Iz prvoobhajilnih fotografij lahko vidimo, kako veliko otrok so
morala dekleta pripraviti, pa nobena ni omenila kakšne obremenjenosti ali nemogočih
razmer, v katerih so poučevale.

Duša in srce jeseniške katehetske skupine so bile triindvajsetletna Bertoncljeva Francka,
triindvajsetletna Mimi Arnež, sedemnajstletna Cvetka Čop in šestnajstletna Metka Gostič.
Spominjajo se še Helene Gluhar in njenega zaročenca Ivana Markeža, ki ga je po vojski
ustrelil poveljnik jeseniškega VOS-a.

Cvetka Čop por. Čop (1926) je na Jesenicah končala meščansko šolo, potem se je v Ljubljani
vpisala na trgovsko šolo, drugi letnik je končala v Beljaku. Njen oče Anton Čop je
bil livarski mojster v tovarni, mama pa je izhajala z velike kmetije v Gorjah pri
Bledu. Imela je štiri brate. L. 1944 je morala na prisilno delo v Avstrijo, tam pa
je takoj zbrala okrog sebe slovenska dekleta, ki večinoma niso znala nemško, in jih
povezovala s tamkajšnjim nemškim duhovnikom. Po vojni je delala v tovarni v knjigovodstvu.
Bila je edina, ki ji je bila dana možnost, da je lahko poučevala še po vojni in tako
pomagala jeseniškemu župniku. Tudi v Gorjah je poučevala med vojno in po vojni, pa
ne le prvoobhajance, ampak vse osnovnošolce. Pomladi l. 1948 sem bila med Cvetkinimi
prvoobhajanci tudi jaz. Živo se spominjam nje in njenih katehez. Še danes se sprašujem
in čudim, od kod njena ljubezen do nas, od kod predanost in navdušenost za to delo,
in to po vsem tem, kar so med vojno in po vojni Čopovi prestajali v Gorjah in na Jesenicah.
Tik pred koncem vojne, 5. maja, so domobranci ustrelili Cvetkinega brata Tončka (1920)
v Volčjih jamah pri Turjaku. Na Dunaju se je pripravljal na doktorat iz svetovne ekonomije
in s koroškim Slovencem dr. Tišlerjem snoval načrt za priključitev Koroške Sloveniji.
Postal je trn v peti komunistom, zato so ga verjetno ovadili pri gestapu; ta ga je
zaprl najprej na Dunaju, nato v Beljaku in končno v Ljubljani, kjer so ga strahotno
mučili; l. 1946 je zaradi maščevanja in nevoščljivosti domačinov do tal pogorela mamina
domačija v Gorjah; istega leta se je smrtno ponesrečila Cvetkina mama; l.1947 je nadarjenega
in obetavnega sedemnajstletnega brata Tinčka ustrelil psihično neuravnotežen moški.

Otroci pred Čopovo hišo na Jesenicah – Na desni s kitkami Cvetka
                        Čop

Figure 34. Otroci pred Čopovo hišo na Jesenicah – Na desni s kitkami Cvetka Čop

Zakaj to omenjam, saj vem, da Cvetki ni po volji? Če bi danes doživljala dekleta take
pretrese, kot so jih mnoge morale med vojno in po njej, bi opravičeno govorili, da
so doživljenjsko uničene zaradi stresov, ki so si sledili drug za drugim. Ali naj
zdaj svojo ranjenost prenašajo še na otroke?

Kako Cvetka danes gleda na svoje katehetsko delo? »Za poučevanje verouka sem bila
tako navdušena, da ne morem povedati. Moje največje hrepenenje je bilo, da grem tja,
kjer me potrebujejo, da pomagam, in prav poučevanje otrok je bilo moje največje veselje.
Vedno sem si želela biti učiteljica. Še danes, na starost, želim, da bi delala čim
več dobrega.«

Od kod pa njeno katehetsko znanje? Kje se je katehetsko izobraževala? »Pred tabernakljem,«
mi v trenutku odgovori. »Ker sem imela na domu že preveč otrok, smo morali v cerkev
na Savi. Spomim se trenutka, ko sem nekoč prišla v cerkev, notri pa vse polno otrok.
‘Ljubi Bog, zdaj mi pa ti pomagaj.’ In mi je: s tako lahkoto sem govorila, da ne vem,
od kod sem jemala besede. Že sama bližina otrok mi je bila v veselje. In bližina tabernaklja,
večkrat sem med poučevanjem pogledovala nanj.«

»Vedno sem se počutila pred Bogom tako zelo majhno in zlasti po mamini smrti čisto
brez moči. Ko sem se po pogrebu zjokala doma na peči, sem potem šla v cerkev in se
sesedla v klop. ‘Bog, pomagaj!’ sem ga rotila. In spet mi je odgovoril tabernakelj:
‘Med otroki imaš tudi take, ki so v vojni ostali brez očeta ali matere. Kako bi vedela,
kaj pomeni izgubiti mamo, če je ti ne bi izgubila?’ Bog je edini, na katerega sem
se lahko vedno v vsem zanesla. Bogu se lahko zahvalim za milost, da v sebi nikoli
nisem občutila maščevanja ali jeze po vsem, kar smo hudega doživeli. Nikoli ne pozabim
na angela varuha in verne duše, ti so še vedno moji priprošnjiki pri Bogu.« Ko Cvetka
omeni angela varuha, mi priplava v spomin drugo poglavje v katekizmu s sivo-modrimi
platnicami in z ilustracijo: angel varno spremlja otroka, ki gre čez brv. Cvetka nam
je otrokom za vse življenje zagotovila, da nas bo spremljal vedno in povsod, ker nam
ga Bog pošilja.

Cvetke se še danes dobro spominjam: njenega milega od navdušenja žarečega obraza z
debelima kitama ob straneh, ko se nas je nekaj otrok zbiralo pri njej doma in nam
je vsa zavzeta govorila, da morajo biti za sprejem Jezusa naše duše tako čiste kot
so čista tla, ko jih poribamo. Pri tem je gibala z roko, kot da riba tla, njen dekliški
obraz pa je ves čist kar sijal. Morda pretiravam, bo kdo pomislil? Nekdanja Cvetka
je v bistu še danes, pri svojih 78 letih, še vedno ista dobra, požrtvovalna in blaga
Cvetka. O sebi pravi, da jo je notranje veselje in žar pri poučevanju delalo odločno.
Tudi ni nikoli pomislila na nevarnost pred gestapom ali partizani. Brez tega notranjega
žara in veselja verjetno ne bi mogla tako zvesto vztrajati pri katehezi in podoba
blage, srčno dobre in globoko verne Cvetke bi ostala nepopolna.

Seveda nisem edina, ki se Cvetke spomni, sama pravi, da jo večkrat ogovori kakšna
postarana gospa, bodisi na Jesenicah, v Gorjah ali na Blejski Dobravi. »Ali se me
kaj spomnite ?« vpraša Cvetko in je skoraj razočarana, če se je Cvetka ne spomni.
Potem ji postarana gospa pove, da jo tista molitev, ki jo je naučila Cvetka, spremlja
vse življenje, zdaj pa jo ona uči svoje vnuke. Cvetki je resnično žal, da se ne more
spomniti vseh svojih ‘nekdanjih otrok’. »Še vedno pa za vse molim,« pravi, se zazre
predse in reče, bolj sama zase: »Zdaj pa je vse mogoče iz njih, eni so ostali verni,
drugi ne.« Šestnajstim dekletom je birmanska botra in tiste, najbolj ‘goreče’ za Cvetko,
so šle k birmi samo pod pogojem, da jim bo ona botra. Še danes imajo z njo prijateljske
stike. Kadar je šla Cvetka k maši, se ji je na vsako roko ‘prilepil’ grozd okoliških
otrok.

Učila je tudi v Gorjah, kjer je pripravljala otroke na obhajilo in jih poučevala še
po obhajilu. Ob nedeljah zjutraj je na Blejski Dobravi po jutranji maši najprej tam
pripravljala otroke, nato pa je peš čez Strmo stran nad Vintgarjem hodila še v Gorje.
Imela je veliko prijateljic in vedno so jo spremljale. Na kakšno nevarnost ni nikoli
pomislila. Cvetka se spominja, da ji je v Gorjah pomagala domačinka Ivanka Polda,
sestra Toneta Polde, ki je svoje trpljenje in trpljenje številnih Gorjancev opisal
v knjigi ‘Moje Krnice’. Eden od bratov je padel pri partizanih, drugega so na smrt
mučili nekje na Dolenjskem. Po vojski so grozili tudi Cvetki. Ko je šla nekoč mimo
občine je slišala pripombo: »Zdaj boš pa ti na vrsti.« Pa si Cvetka tega ni gnala
k srcu.

Jeseniški vrtnar Rudi Ahac, po vojni so ga komunisti iz neznanega razloga ubili (morda
zato, ker je bil vrtnar pri tehničnem direktorju KID Hermanu Klinarju), je Cvetki
ob neki priliki za zahvalo naredil srce, v njem križ in sidro, in to iz samih rož
različnih barv. Otroci iz Gorij pa so ji zdeklamirali otroško preprosto pesmico, ki
jo je spesnila in zložila skromna in preprosta Polona Jan iz Gorij. Gotovo niso ‘verzi’
niti omembe vredni, toda Cvetka je znala biti otrokom tako iskreno hvaležna za to
pozornost, da jih do danes ni pozabila: Milostno, o Bog, se spomni, / kar nas gorjanskih
je otrok, / skrbno nam vodnico dal, / Cvetko ljubo k nam poslal. / Vsi se ti zahvalimo
/ in trdno obljubimo: / Jezusa bomo ljubili, / kot ste nas lepo učili. / Vašo skrb
do nas otrok, / bo poplačal dobri Bog.

Cvetka se spominja dveh zelo pridnih sestric iz Gorij, vedno sta vse znali in nista
mogli razumeti, zakaj le se Cvetka trudi s fantom, ki je bil zelo trd za učenje in
je v šoli ponavljal razrede. »Zakaj ga sprašuješ, ali ne vidiš, da nič ne zna,« sta
hoteli prepričati Cvetko. Cvetka pa je za take ‘brezupne’ trdoglavce imela svojo ‘učno’
metodo. Fanta je pripravila do tega – to njeni blagi, a odločni naravi ni bilo težko
– da je vsako besedo ponavljal za njo in tako ga je naučila molitvic, zapovedi in
še marsikaj drugega. Ta fant ji je nekoč kot odrasel pisal iz Nemčije, kjer je delal,
in pismo naslovil z okorno pisavo: Draga učiteljica!

Prvo obhajilo na Jesenicah leta 1943 – Na desni Ivan Markež, Cvetka Čop
                        in Metka Gostič, na levi Helena Gluhar in Mimi Arnež, v sredi sedi Srečko
                        Huth

Figure 35. Prvo obhajilo na Jesenicah leta 1943 – Na desni Ivan Markež, Cvetka Čop
in Metka Gostič, na levi Helena Gluhar in Mimi Arnež, v sredi sedi Srečko Huth

Pridni sestrici sta bili Tonja in Jankica Bižal, hčerki organista in zborovodja iz
Gorij. Domači nemčurji so ga ovadili gestapu, da je sodelavec komunistov, zato ga
je gestapo zaprl v Begunjah in ustrelil. »Dobro se spominjam prvega sv. obhajila leta
1942« pravi Tonja. »Vem, da sva bili zaradi očetove smrti v črni oblekci.« (Cvetka
se spominja tudi njunih črnih pentelj v laseh.) »Vsa slovesnost je morala biti na
skrivnem, zato je bilo prvo obhajilo kar med običajno mašo v petek zjutraj. V Gorje
je takrat prišel duhovnik Černe z Blejske Dobrave, ki se je za nekaj časa vrnil iz
Amerike. Ker je bil ameriški državljan, ga Nemci niso izselili. Pomagal je tudi po
drugih krajih Gorenjske.« Kako pa se Tonja spominja Cvetke in priprav na prvo obhajilo?
»Verouk smo imeli v nedeljo popoldne po nauku. Še danes občudujem Cvetko, kako nas
je znala pritegniti, da bi otroci čim večkrat prišli k verouku. Cvetka je sama izdelovala
iz papirja najrazličnejše figurice, angelčke in košarice. Še danes hranim šablonico,
da je angelček iz papirja lahko stal. Ne vem, kje je kupovala podobice, verjetno v
Beljaku ali pa jih je dobivala po kom iz Ljubljane. Tako zelo lepe so se nam zdele!
Na hrbtni strani jih je popisala s posvetili ali preprostimi izreki. Pri verouku sta
Cvetki pomagali še sestri Tinka in Ivanka Repe iz Spodnjih Gorij, peli pa smo s Polonco
Jan, po domače Štajerčevo.«

Po vojni, ko se je župnik Petrič vrnil na župnijo, ga je Cvetka prosila, naj ji za
poučevanje da kakšne napotke. Pa ji je pogumno odgovoril: »Ti kar mirno poučuj. Dana
ti je vsa oblast!« Danes se Cvetka nasmehne ob spominu na to ‘podelitev oblasti’,
takrat pa ji je ta spodbuda veliko pomenila.

Katekizmov v glavnem ni bilo. Pred Nemci so jih bili poskrili ali uničili. Cvetka
je v tovarni pretipkavala razne molitvice, da jih je lahko razdelila otrokom. Spominja
se dogodka iz cerkve na Savi. Nekoč je vstopil mlad fant in molče spremljal njen pouk.
Ko so otroci odšli, jo je vprašal, če imajo kaj katekizmov. Potožila je, da jih nimajo
in obljubil ji je, da jih bo preskrbel. Čez nekaj časa je iz Ljubljane po nekom poslal
40 izvodov katekizma, seveda zastonj. Ko jih je delila otrokom, jih je podpisovala
v upanju, da jih dobi nazaj. Pa ni dobila nobenega.

Cvetka in ostale katehistinje na Jesenicah so nadaljevale delo tudi po smrti Srečka
Hutha. Ta je prišel na listo VOS-a 21. avgusta 1943. Med enajstimi drugimi je bil
tudi on ‘kandidat’ za likvidacijo. Ko je iz bohinjske Srednje vasi odšel na Koprivnik,
so ga zajeli partizani, mučili in zverinsko ubili 19. oktobra 1943. Po smrti so ga
oropali še oblačil, mašniške opreme in celo hostij za prvoobhajance na Koprivniku
in Bohinjski Srednji vasi. Na Koprivniku so prvoobhajanci in starši zaman čakali na
duhovnika … Toda njegova mučeniška smrt ni bila razlog, da bi dekleta iz strahu prenehala
z delom. Naj seme, ki ga je Srečko sejal, požene klas.

Najlepši trenutki, gotovo so tisti …

Na verze matere Elizabete Kremžar »Najlepši trenutki« je V. Vodopivec uglasbil čudovito
evharistično pesem, ki je danes na korih kar nekako utihnila, morda zato, ker je za
današnje čase preveč čustvena, za mnoge kar osladna. Ko pa jo je med vojno in po vojni
na jeseniškem koru zapela sopranistka Tončka Savinškova, so ljudje ob tej pesmi prisluhnili
svojemu srcu: Ali še vemo za najlepše trenutke? Jih v vojnem času še doživljamo?

Katehistinja Metka Gostič por. Čop (1927) je z gotovostjo čutila, da so najlepši trenutki
tisti, »ko gledam in molim in ljubim le njega, / ko čutim le eno, da z mano je Bog.«
Podobno kot je bil Cvetki njen ‘učbenik’ tabernakelj, je šestnajstletni Metki najboljši
katehetski pripomoček »blesteči ciborij« in »žarna monštranca«. To skrivnost hoče
razodevati tudi otrokom – prvoobhajancem.

Njen rodni dom je bil v Kropi in njen rojstni priimek je Gašperšič. Že majhni deklici
je umrla mama, zato so jo vzeli za svojo Gostičevi z Jesenic. Doma so ostali trije
bratje: Jože (1926), France (1924) in Milan (1923) sami z očetom. Val revolucije je
planil tudi v ta odmaknjeni kraj. Že 17. avgusta 1941 so očeta ubili partizani pod
pretvezo, da je kot občinski tajnik imel stike z Nemci in šel na lov z z nemškim uradnikom.
Šestnajstletni Jože se je 1942 odločil za partizane, vendar je bil že po treh tednih
ustreljen v hajki z Nemci pod Joštom. Dvajsetletni Milan je šel v partizane l. 1943,
marca 1945 je želel biti doma za veliko noč, vendar ga je tik nad Kropo ustrelil domobranec.
Pred tem se je Milan zjokal v kapelici Pri Mariji nad Kropo, kjer ga je srečala sorodnica,
mama Gašperja Dermota, in vprašala, zakaj joka: »Šele zdaj sem zvedel, kaj so z atom
naredili. Atovega svaka so določili, da ga mora ustreliti. ‘Ne morem’, je stokal,
‘saj sva si v sorodstvu.’ Pa bi ga prav zato moral. Potem so določili nekoga iz Kamne
Gorice.« Baje je bil ustreljen po komandi Staneta Žagarja. Metkin krušni oče Franc
Gostič je prav tako umrl med vojno, njegov sin je od partizanov pobegnil in zato vso
vojno živel v negotovosti in strahu, po vojni pa se je raje z Jesenic izselil.

Prvoobhajanci pred cerkvijo v Bohinjski Bistrici decembra 1943, v ozadju
                        s klobukom p. Raschel iz Celovca in (desno) Mimi Arnež z Jesenic

Figure 36. Prvoobhajanci pred cerkvijo v Bohinjski Bistrici decembra 1943, v ozadju
s klobukom p. Raschel iz Celovca in (desno) Mimi Arnež z Jesenic

Pred vojno se je šolala v Ljubljani na 2. realni ženski gimnaziji in stanovala pri
notredamkah. Tu se je povezala z Jeseničanko Mimi Arneževo in ona jo je kasneje pritegnila
za sodelavko pri pripravi otrok na prvo obhajilo. Ob koncu šolskega leta 1941 je razredničarka
Lidija Kalin vsako dekle pokrižala: ‘Ne vem, ali se bomo še kdaj videle?’ S tem blagoslovom
je Metka tretji in četrti letnik gimnazije končala v Beljaku. Po vojni je bila njena
srčna želja učiteljišče, pa sploh ni poskušala, da bi se vpisala, ampak je končala
trgovsko šolo in se zaposlila v banki na Jesenicah.

Podobno kot težko preizkušana Cvetka tudi Metka ni imela razlogov, da bi v vojnih
časih v srcu pela o kakšnih lepih ali celo ‘najlepših trenutkih’, če ne bi bili to
trenutki Božje bližine. Kako se danes spominja svojega katehetskega dela? Kako je
skušala otrokom razložiti, da se pripravljajo na trenutke, o katerih je v omenjeni
pesmi zapela m. Elizabeta: »Najlepši trenutki, gotovo so tisti, / ko v jutro, pri
angelski mizi klečim, / ko bliže in bliže prihaja moj Jezus, / najlepši trenutki,
ko njega dobim.«

»Otroci so bili precej preplašeni,« se jih danes spominja gospa Metka. »Marsikateri
otrokov oče je bil že ‘pogrešan’. Še danes vidim pred seboj deklico z velikimi modrimi
očmi, resno in plašno, Tanjo Ravnikovo, ki je od novembra 1943 živela v pričakovanju
‘pogrešanega očeta’. Vidim pa tudi navihanega, skodranega in pegastega Jožka Dakskoflerja.
Včasih smo zapeli skupaj z otroki, ker imam zelo rada petje in uživam, če lahko poslušam
in pojem. Želela sem, da se otroci naučijo kakšno preprosto pesem. Že pred vojno smo
hodili s krušnim očetom in mamo v Šentvid pri Lukovici, kjer je oče sezidal lično
hišico, da bo v njej užival pokoj, jaz pa bom tam učiteljica. Same pobožne želje,
ki jih je vojna uničila. Tako lepe spomine imam na Šentvid: ob večerih sem slonela
na oknu in poslušala pevce na pevski vaji. Peli so cerkvene in ljudske pesmi. Očetov
brat je bil organist v Šentvidu. Nikoli ne bom pozabila, kako je očetov bratranec
Jože Gostič zapel »Dajte mi zlatih strun«. Kako sem si želela, da bi svojim prvoobhajancem,
ki jim je vojna pustošila otroški svet, z melodijami »zlatih strun« posredovala občutja,
ki sem jih sam doživljala ob petju v lepih predvojnih časih v Šentvidu.

Že takrat sem vedno imela otroke okoli sebe, ker sem bila sama. Krušna starša sta
imela samo enega sina, ki je bil že poročen. Mama in oče sta bila zlata, zelo sta
me imela rada in oba sta bila globoko verna. Molili smo vsak dan. Otroke sem imela
rada in tako se mi je zdelo čisto naravno, da jih med vojno na Jesenicah pripravljam
na prvo sv. obhajilo. Imela sem samo Katekizem in Zgodbe Svetega pisma. Kmalu se je
pri nas doma nabralo toliko otrok, da smo morali hoditi v cerkev na Savo. Vendar smo
vse delali bolj tajno, ker smo se bali gestapa in partizanov. Niti vse moje znanke
niso vedele za moj verouk. Včasih je prišel iz Celovca jezuit p. dr. Raschel, ki ni
znal slovensko in je imel samo mašo. Dobro nas je razumel, vedel za našo stisko in
podpiral naše priprave otrok. Sam je skušal, kaj je nacizem, spoznaval je komunizem
in zato odobraval naše početje. Nekoč mi je dobesedno rekel: ‘Zwischen Hitlerismus
und Komunismus ist so viel Unterschied wie zwischen Erdapfel und Kartofel!’ (Med hitlerizmom
in komunizmom je tako velika razlika kot med krompirjem in krompirjem.) Njemu je bilo
že takrat jasno, da ni nobene razlike. Na Blejski Dobravi župnik Seigerschmidt zaradi
starosti in nemškega priimka ni bil izseljen. Vendar verouka ni mogel več poučevati.
Včasih sem šla skupaj s Cvetko tja, spomnim pa se zelo dobro, ko sem spremljala na
Dovje Arneževo Mimico, ki je tam po maši imela verouk. Ne morem pozabiti, kakšen mraz
je bil in kako me je zeblo. Gotovo tudi otroke, pa so vsi pridno vztrajali.

Zelo dobro se spomnim Bertoncljeve Francke z modrimi očmi. Če bi danes še živela,
bi gotovo lahko marsikaj povedala, kako je ona doživljala priprave otrok na obhajilo.
Bila je tako blaga in mila, zelo umirjena in pametna.«

Na srcu najboljšem pozabim vse drugo

Francka Bertoncelj (1920) je bila od l. 1941 v Ljubljani, kjer je obiskovala Krekovo
gospodinjsko šolo. Nikoli si niti v sanjah ni predstavljala, da bi lahko kdo ustrelil
njenega plemenitega in poštenega očeta, morda zato, ker je bila sama enako plemenita
in poštena. Pa se je na novega leta zvečer 1944. zgodilo prav to (Zaveza št. 50).
Ko se je oče z najmlajšim sinom vrnil od večerna maše, sta ga na dvorišču pred hišo
pričakala likvidatorja in eden mu je z dumdum kroglo razparal notranjost. Francka
je do zadnjega zaupala v zdravnike, ki so nekaj dni spremljali umirajočega očeta.
Po njegovi smrti se ni več vrnila v Krekovo gospodinjsko šolo, čeprav so ji ponudili
brezplačno šolanje. Ostala je pri skrušeni mami in mlajšem bratu. Po vojni sta z mladoletnim
bratom bežala na Koroško, a je tvegala in se čez nekaj časa vrnila domov na Jesnice,
zaradi mame, ki je ostala popolnoma sama, dokler se ni vrnil sin iz ruskega ujetništva.
Izšolala se je za finančno knjigovodkinjo in opravljala ta posel do upokojitve.

Zvestoba, milina in poštenje so bile njene vrline. Mirno lahko trdimo, da je bila
zvesta, srčno dobra in blaga katehistinja prvoobhajancev. Ne bi tako ‘opevala’ njenih
vrlin, če jih ne bi lansko leto ob Franckinem grobu ponovil jeseniški župnik, ki je
Francko z njenim notranjim bogastvom spoznal v njeni starosti. Francka je bila prva,
ki je ob njegovem prihodu na Jesenice prišla do njega in mu ponudila pomoč, tako kot
je leta in leta zvesto pomagala že prejšnjemu župniku. Seveda ne pri katehezi, le
pri administraciji in preštevanju denarja iz pušice, natančna in vestna, kot je vedno
bila.

Francka Bertoncelj s svojim življenjem potrjuje, kar smo lahko opazili že pri Cvetki
in Metki: medvojne katehistinje na Jesenicah niso bile katehistinje po stroki, na
katero edino danes vsi prisegajo, ampak katehistinje po srcu. Če to ne bi bile, nas
zdaj, v svoji častitiljivi starosti, ne bi mogle ogreti s svojimi pričevanji. Isto
lahko ugotovimo pri Arneževi Mimici por. Grum (1920).

Edino ona je bila po poklicu učiteljica, vendar je ob nemškem izseljevanju pobegnila
poučevat v Šentjanž na Dolenjsko, kasneje je pobegnila tudi od tam in se vrnila domov
na Jesenice. Zaposlila se je v tovarni. Očeta Petra Arneža je likvidator ustrelil
na cesti pred domačo hišo, ko se je vračal iz službe, marca 1944. Izdihnil je nekaj
trenutkov kasneje, obkrožen z domačimi (Zaveza št. 51).

Do očetove smrti je Mimica zelo rada opravljala delo katehistinje. Strahote vojne
in smrt, ki je prežala na vsakem koraku, ji veselja do dela z otroki niso mogle uničiti.
Bila je modro in preudarno dekle. Mama in ata sta jo opominjala pred nevarnostjo,
saj je v bohinjske hribe že legla groza likvidacij z mučenji. Spomnimo se samo smrti
Srečka Hutha oktobra 1943, pa Ludvika Ravnika mesec dni kasneje (Zaveza št. 49). Mimi
se je vsako nedeljo vozila prav v Bohinj in tam pripravljala otroke na prvo obhajilo.
Slovesnost je bila kar sredi zime, decembra 1943. Bilo je dva meseca po Huthovi smrti
in na pomoč je priskočil že znani p. dr. Raschel iz Celovca. Nekatere deklice so vztrajale
kljub mrazu v belih oblekicah, druge so si čeznje oblekle plaščke. Večina je imela
venčke iz suhih rož v glavah, le malokatera si je pokrila glavo s kapo. Da bi bile
čim lepše na ta slovesni dan! Kako pa se Mimi danes spominja svojega poučevanja?

Prvoobhajanci iz Gorij l. 1945 – Desno na sredini Cvetka Čop

Figure 37. Prvoobhajanci iz Gorij l. 1945 – Desno na sredini Cvetka Čop

»Ne spomnim se nobenega imena otrok, ne v Bohinju ne na Jesenicah. Predaleč je vse
to in od takrat je bilo pred menoj na stotine drugih otrok v mojih 22-tih letih poučevanja
najprej v Vetrinju in nato v ZDA, v pokoju pa še 15 let poučevanja verouka v sobotni
šoli za otroke, ki so obiskovali državne šole. V Bohinju sta bila med mojimi učenci
dva bratranca v drugem kolenu, eden je že umrl, eden živi tu v Ameriki. Le to morem
reči, da so bili vsi otroci zelo pridni, pozorno so poslušali in se doma učili molitvice.
Tudi starši so pomagali in iskreno želeli, da otroci prejmejo zakramente. In še to
naj pripomnim: tisti, ki smo pripravljali otroke za sprejem prvega sv. obhajila, smo
si to šteli v čast, obenem pa se zavedali svoje dolžnosti v času, ko je primanjkovalo
slovenskih duhovnikov. Nikoli si še v sanjah nisem predstavljala, da bom kdaj tudi
v Ameriki opravljala podobno delo.

Kmalu po smrti našega ata je mama dobila živčni zlom. Sama sem morala prevzeti vodstvo
pekarne in skrb za vse: za nakupovanje blaga, peko, prodajalno in računovodstvo. Oba
brata sta bila zdoma, najstarejši je kmalu po atovi smrti padel na nemški fronti,
drugi je bil v Ljubljani v šoli, sestri dvojčici sta bili šele v štirinajstem letu.
Prosila sem prijateljico Francko Bertoncelj, ki je po smrti svojega ata tudi ostala
doma pri mami in mlajšem bratu in se ni več vrnila v Ljubljano v šolo, če bi namesto
mene ona pripravljala otroke na prvo obhajilo. To je rada storila. Na sliki s prvoobhajanci
je v črnini, zato je gotovo, da je bilo prvo obhajilo na Jesenicah maja ali junija
1944.«

Ob vseh današnjih katehetskih pripomočkih in ugodnostih za otroke in katehete ter
ob razkošnih obhajilnih slovesnostih je prav, da se v mesecu prvih obhajil po slovenskih
župnijah spomnimo požrtvovalnih, zvestih in srčnih medvojnih katehistinj. Pozabljale
so nase, na neizpolnjene mladostne želje, načrte in na svoje bridkosti, ko so z mladostnim
žarom služile otrokom, takratni Cerkvi v Sloveniji in Bogu. »Na srcu najboljšem pozabim
vse drugo, pozabim na zemsko radost in bolest … O, tistih trenutkov, ko Jezusa gledam,
ne dam jih nikdar, za vse zemlje prelest.«

Date: 2011