Zaveza št. 53 – Evropa obsodila komunizem (Anton Drobnič)


§

Evropo dvajsetega stoletja so dušile tri zločinske ideologije in trije totalitarni
družbeni sistemi: fašizem, nacizem in komunizem. Vsi so bili stranski, pokvarjeni
nasledek evropske prosvetljene družbene misli. Vsi so obljubljali svetlo prihodnost,
blagostanje narodov in ljudstev, privedli pa so v temo množičnih umorov, preganjanj,
nasilja in silnega duševnega in telesnega trpljenja.

Fašizem in nacizem sta bila v drugi svetovni vojni vojaško popolnoma poražena, družbeno
pa povsod javno obsojena kot zločinska sistema. Krivice, ki sta jih povzročila, so
bile vsaj simbolno popravljene, narodi, ki sta jih obvladovala, pa so se hitro vrnili
v svet evropske kulture in demokracije. Njihovi največji zločinci so bili kaznovani,
drugim vidnim pripadnikom totalitarnega režima pa so bile prepovedane odgovorne politične
ali državne službe. Čeprav je nacizem vladal samo dvanajst let in so po njegovem padcu
bili še živi spomini na prejšnjo demokratično vladavino in je bilo novi oblasti na
razpolago še mnogo državnih funkcionarjev iz časa pred totalitarno temo, so vendar
v Nemčiji še več let izvajali temeljito denacifikacijo in načrtno poučevali o življenju
v demokraciji.

Komunizem ni bil vojaško poražen, nasprotno, po drugi svetovni vojni so se boljševiške
države znašle na strani zmagovalcev. Na oblasti je komunizem ostal skoraj pol stoletja,
v Sovjetski zvezi celih 70 let. Potem se je zrušil sam od sebe brez zunanjega vojaškega
pritiska in zato tudi brez vojaškega poraza in političnih posledic, ki jih tak poraz
prinaša.

Padec berlinskega zidu konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je pomenil konec
velikega komunističnega imperija, ki je nastal po prvi svetovni vojni z oktobrsko
boljševiško revolucijo v Rusiji in s postavitvijo komunističnih režimov v državah
vzhodne Evrope, ki jih je v drugi svetovni vojni zavzela sovjetska Rdeča armada. Pomenil
je propad totalitarnega komunizma kot ideologije in kot družbene ureditve. Vendar
ta propad ni bil niti vojaško niti politično sankcioniran in ni prinesel splošne mednarodne
obsodbe komunizma kot zločinske ideologije in sistema. Ostala je samo nekakšna zadrega.

Splošni propad komunizma, ki je povzročil tudi razpad komunistične Jugoslavije, katere
del je bila Slovenija, najbolj zahodni del komunistične totalitarne Evrope, kot klin
zadrt v svet parlamentarne demokracije, tudi v Sloveniji in še zlasti v Sloveniji
ni pripeljal do splošne javne obsodbe in zavrnitve komunističnega totalitarnega sistema,
do kaznovanja zločincev in njihove odstranitve iz odgovornih javnih služb. Skoraj
vse je ostalo pri ugotovitvi, zapisani v preambuli Temeljne ustavne listine o samostojnosti
in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991, »da SFRJ ne deluje kot
pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice
in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. O komunističnem revolucionarnem nasilju
in zločinskem divjanju med vojno in po njej, o komunistih kot organizatorjih, ukazovalcih
in izvrševalcih zločinskega nasilja ni bilo rečeno nikoli nič. Niso bili niti na splošno
obsojeni in še manj osebno kaznovani, niso bili odstranjeni iz odgovornih javnih služb,
kaj šele prevzgojeni in pripravljeni za demokratično življenje v pravni državi. Bilo
je nekaj poskusov lustracije, očiščenja, vendar ob popolni oblasti nekdanjih komunistov
in njihovih naslednikov ni bilo nobene možnosti za uspeh.

Nasprotno, komunisti v Sloveniji so ostali na svojih mestih in se polastili še novih:
od predsednika republike in drugih najvišjih položajev v vseh vejah državne oblasti
do vseh drugih vodilnih služb v državnih in družbenih organih in organizacijah. Skoraj
ni položaja na državni ravni in samo redki so na lokalni, ki ga ne bi zasedal nekdanji
komunist ali sedanji postkomunist. Namesto javne prepovedi za nekdanje pripadnike
totalitarnega sistema so bili v Sloveniji z izgovorom strokovnosti sprejeti celo nasprotni
predpisi, ki so preprečili, da bi bil na vodilne položaje v pravosodju imenovan kdorkoli,
ki ni bil prej član zločinske Komunistične partije. Medvojno in povojno zločinsko
nasilje, ki ga je s partizani izvajala Komunistična partija, ne samo da v Sloveniji
ni bilo nikoli pravno odpravljena, ampak je sedaj, ko je Državni zbor RS sprejel lažni
zakon o vojnih grobiščih, celo z zakonom zanikano. Nešteti vojni in povojni zločini
so pravno ukinjeni, zločinci pa povzdignjeni v najbolj zaslužne državljane, ki imajo
pravico do posebnih privilegijev.

Takšno sprevrženo stanje, ko nas v demokratično Evropo vodijo in o demokraciji poučujejo
najvišji in najbolj vneti voditelji nekdanjega totalitarnega komunističnega sistema,
je sedaj le vzbudilo potrebno pozornost in zaskrbljenost tudi v Evropi. Z vstopom
Slovenije in drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropsko zvezo in NATO bi se lahko
zgodilo, da bi nekdanji pripadniki terorističnega in totalitarnega komunističnega
sistema prišli na vodilne ali druge odgovorne položaje v teh mednarodnih organizacijah.
Evropske organizacije, ki so jamstvo demokracije in obramba pred mednarodnim terorizmom
in totalitarnimi režimi, bi lahko bolj ali manj prišle v roke izkušenih teroristov
in nosilcev totalitarnega nasilja. Poglejmo samo v Slovenijo, kjer javno govorijo
in pišejo o tem, da bi za evropskega poslanca kandidirali Milana Kučana, zadnjega
voditelja komunistične diktature v Sloveniji.

Evropa si je zaradi maske protifašizma, ki jo z vso ihto poudarjajo slovenski komunisti,
zatiskala oči pred strašnimi zločini, ki so jih počeli v Sloveniji. To počne še vedno,
vendar pa se je sedaj ustrašila, da bi ti pripadniki totalitarnega komunizma delovali
tudi med njimi, da bi prišli tudi k njim in urejali tudi njihovo življenje. Zato je
EPP – Evropska ljudska stranka, ki je najmočnejša stranka v evropskem parlamentu,
na svojem 16. kongresu dne 5. 2. 2004 v Bruslju to nevarnost obravnavala in sprejela
posebno Resolucijo o obsodbi totalitarnega komunizma.

Množica na protikomunističnem zborovanju v Ljubljani 29. junija
                        1944..Jože Horvat

Figure 44. Množica na protikomunističnem zborovanju v Ljubljani 29. junija 1944..Jože
Horvat

Na tem kongresu sta sodelovali tudi slovenski stranki NSi in SDS, ki sta članici EPP.
Janez Janša, ki je govoril v imenu obeh, je kongres posebej opozoril, da proces normalizacije
v postkomunističnih družbah še ni končan, da bomo še dolgo čutili posledice polstoletnega
življenja brez demokracije, političnih svoboščin in varstva človekovih pravic, da
so v novih članicah Evropske zveze še ostanki starih finančnih, medijskih in ideoloških
monopolov. Poudaril je, da je v teh družbah najbolj pomembno oblikovanje vrednostnega
okolja, kajti najtežje je iz zaprte, nadzorovane družbe s prestrašenimi prebivalci
ustvariti odprto, svobodno družbo, v kateri bo samoumevno, da svoboda prinaša tudi
odgovornost.

Resolucija EPP o obsodbi totalitarnega komunizma, katere celotno besedilo smo v zadnji
številki objavili v slovenskem prevodu, v uvodu opisuje stanje po sesutju komunizma,
kot smo ga že zgoraj prikazali, in razloge za sprejem resolucije. Med temi je za nas
posebej zanimiva navedba, da so ob sprejemu resolucije upoštevali »izjave, ki jih
je sprejela večina parlamentov v državah, ki so trpele pod komunizmom«. Žal, Slovenci
ne sodimo v to večino. Slovenski parlament ni sprejel nobene take izjave, saj so stranke
komunističnega nasledstva s svojimi sateliti vse takšne predloge zavrnile.

Za nas pomembno je tudi drugo dejstvo, ki so ga upoštevali, rekoč »da v določenih
državah še vedno obstaja nevarnost vnovičnega vzpona komunističnega režima na oblast
ter da ta ideologija še vedno predstavlja grožnjo svetovnemu miru in svobodnemu razvoju
narodov«. V Sloveniji so komunisti in njihovi priskledniki na oblasti že 12 let, le
komunističnega režima še niso uradno uvedli. Tudi svobodni razvoj slovenskega naroda
so v teh letih uspešno ovirali.

Resolucija posebej poudarja dejstvo, da je komunistični režim v Evropi »umoril milijone
nedolžnih ljudi in zaznamoval mnoge druge s kršitvami človekovih pravic«; med njimi
so tudi desettisoči Slovencev, ki so jih umorili komunistični partizani, VOS in druge
zločinske organizacije. Med kršitvami človekovih pravic resolucija našteva tudi »nepravične
sodne procese«, kar nas spominja na obsodbo škofa Rožmana in številne druge krivično
obsojene, ki v Sloveniji kljub ustavni pravici ne morejo doseči rehabilitacije, zlasti
pa »izvajanje in uveljavljanje ideologije sovraštva«; to v Sloveniji z vso vnemo še
vedno počne vladajoča koalicija, kot se je jasno pokazalo ob sprejemu zakona o vojnih
grobiščih in v drugih pravnih aktih, npr. v odločbah ustavnega sodišča, s katerimi
zavrača enakost žrtev vojnega nasilja glede na to, ali so žrtev okupatorja ali pa
žrtev komunističnih partizanov; to pa izrecno nasprotuje zahtevi resolucije, »da je
vsaka žrtev totalitarnega sistema enakopravna v svojem človeškem dostojanstvu in zasluži
pravico«. Naše ustavno sodišče takšne enakopravnosti še danes ne priznava, čeprav
smo že na pragu Evrope. Samo pred nekaj leti je pod predsedstvom sedanjega predsednika
vrhovnega sodišča soglasno odločilo, da niti otroci, ki so žrtve komunističnega nasilja,
nimajo pravic, ki jih imajo otroci, žrtve fašističnega nasilja.

Domobranci na protikomunističnem zborovanju v Ljubljani 29. junija
                        1944..Jože Horvat

Figure 45. Domobranci na protikomunističnem zborovanju v Ljubljani 29. junija 1944..Jože
Horvat

Resolucija EPP »poziva k popolni razgrnitvi resnice o komunističnih zločinih« in ta
resnica naj bo »vzvod za moralno obnovo družbe v posttotalitarni Evropi«. Poziva k
ustanovitvi neodvisne evropske izvedenske skupine, ki bi zbirala in ocenila podatke
o zločinih totalitarnih sistemov, države pa vabi, »naj ustanovijo lastne komisije,
ki bi raziskale kršenje človekovih pravic v času totalitarnega komunističnega sistema«
in poročale neodvisnemu strokovnemu telesu na mednarodni ravni. Postkomunistična vladajoča
koalicija v Sloveniji resnico vneto taji, zatajiti je ne bo mogla.

Resolucija EPP zahteva od Evropske zveze, da z uradno deklaracijo obsodi komunizem,
da ustanovi evropsko raziskovalno in dokumentacijsko središče, vabi k praznovanju
»dneva žrtev« totalitarnega komunističnega sistema, poziva k ustanovitvi muzeja žrtev
komunizma in končno »zahteva od vseh, ki se nameravajo potegovati za politične funkcije
v institucijah Evropske zveze, da razkrijejo lastno poklicno in politično dejavnost
v nekdanjih komunističnih državah in opustijo kandidaturo za določeno mesto znotraj
Evropske zveze, če so bili del represivnih komunističnih organov ali če so bili udeleženi
pri zločinih zoper človeštvo«.

Resolucija EPP o obsodbi komunizma je politični in ne pravni akt. Zato pravno ne obvezuje
in naši komunisti se formalno še lahko tolažijo, kot so se tolažili z neobveznostjo
resolucije št. 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je tudi zahtevala obsodbo
komunizma. Vendar vedno ne bo tako, kajti EPP ima večino v evropskem parlamentu in
bo prej ali slej svojo resolucijo prelila v pravno obvezne akte Evropske zveze. Moralne
in politične teže te resolucije pa že sedaj ni mogoče zanikati. Zato se ni treba bati,
da ne bi prišla na dan vsa resnica tudi o slovenskih komunistih in se odkrili vsi
zločini, ki so jih storili. Tudi ne, da bi kakšen slovenski ali tuji Kučan lahko postal
evropski funkcionar. Ostali bodo v temi laži, v senci Evrope, ki se zaveda njihovih
zločinov in gorja, pod katerim so pol stoletja ječali številni evropski narodi.

Resolucija EPP o obsodbi totalitarnega komunizma je zato pomembna prelomnica na poti
k desetletja zamolčani resnici. O tem nas lahko prepriča že dejstvo, da so jo naši
postkomunistični mediji po stari totalitarni navadi v glavnem kar zamolčali.

Date: 2011