Zaveza št. 52 – Pravi pekel je bil v Begunjah šele po vojni (Marija Vodišek)


§

Kdor je med vojno živel na Jesenicah, je bil tako ali drugače povezan s tovarno. Drži,
da so partizani nameravali razstreliti najbolj važne dele tovarne, saj piše o tem
v svoji knjigi »Med Mežakljo in Karavankami so se uprli« tudi Franc Konobelj – Slovenko,
oznovec in udbovec, ki še danes lagodno živi na Jesenicah. Da se je oče Hilde Kosmač
temu uprl, je zelo verjetno, saj bi bi bilo nekaj takega brez njega nemogoče izpeljati.

Marijo, mi smo jo poznali kot Hildo, sem poznala. Bila je čedno dekle. V Begunjah
sva bili nekaj časa skupaj v sobi. Imeli so jo za Nemko in jo dali kasneje v skupino
s tja pripeljanimi Nemci oz. Nemkami. Tisto, kar je doživela z zobozdravnikom z Bleda,
ji popolnoma verjamem, tudi sama se spominjam tega človeka. Bil je oficir, ne vem
pa, kakšen čin je nosil. Generalni direktor jeseniške KID je bil Karel Nott in ne
Noč ali Loth. Videla sem, kako ga je Ludvik Ambrožič z Blejske Dobrave tako močno
udaril po zatilju, da se je stari gospod, mislim, da je imel 70 let, na licu mesta
zgrudil. O gospe Planinšek iz Koroške Bele, od koder je bil tudi Konobelj, sem že
tudi pisala v Slovencu. Bili sva v isti sobi, nosila je črnino, ker so ji partizani
nekaj mesecev prej ustrelili moža. Vem, kdaj so jo poklicali na zasliševanje. Zasliševalnica
je bila namreč tik nad našo sobo. Takrat, ko je bila tam, zasliševal jo je Konobelj,
je bilo slišati, kot bi premetavali pohištvo. Po tistem je nismo več videli. Pozneje
sem izvedela od njene nečakinje, ki je živela v Kranju, da je nekaj let po teh dogodkih
prišel k njim sovaščan, ki je bil kot stražar prisoten pri njenem zaslišanju. Rekel
je nekako takole: »Moral sem priti povedat. S tem ne morem živeti. Medtem ko jo je
Konobelj zasliševal, so jo tako pretepali, da je na koncu bruhnila pljuča – kri in
kar pred njimi izdihnila.« Kje ležijo trupla tam umrlih, pretepenih in mučenih, ve
brez dvoma Franc Konobelj, pa tudi ta Ambrožič, kasnejši direktor COKLE, ki še živi
na Blejski Dobravi. Iz tega kraja sta tudi brata Kersnik, Lado in Stane, tudi pretepača
in mučitelja. Vem, da je Stane postal kasneje upravnik ljubljanskih zaporov. Umrl
je pred letom ali dvema. Tistega dne oziroma noči, ko so jih morili, se tudi sama
dobro spominjam, nisem pa mogla gledati skozi okno, ker je bila naša soba obrnjena
v drugo smer. Vso noč je bilo slišati kamione, ki so odvažali napol mrtve v razne
skrite kraje na Gorenjskem. Nekateri so povedali, da so jih vozili v Radovno in na
Poljane nad Jesenicami. O tem mora vse vedeti tudi Janko Repe iz Spodnjih Gorij, njegov
sin je zgodovinar Božo Repe. Janka sem poznala še iz predvojnih časov. Živel je v
Radovni, njegova sestra pa je redovnica v Franciji v samostanu Notre Dame de Sion.
Komunisti so ga dobili popolnoma na svojo stran.

Vem tudi, kako je bilo z Milico Zelenak. Tudi njo je zasliševal Konobelj. Sama je
prosila, naj jo zaslišijo, čeprav sem ji to odsvetovala. Z menoj je delala v kuhinji,
ko so jo prišli iskat. Čez kaki dve uri se je v kuhinji prikazal Konobelj in kuharju
z Bleda rekel: »Zelenakove ne bo več v kuhinjo.« Zvečer, ko sem se vrnila v sobo,
sem vprašala, če je Milica prišla po svoje stvari, saj sem nekaj časa upala, da so
jo izpustili. Odgovorili so mi, da je ni bilo, pač pa je prišel po njene stvari neki
stražar. Šele ko sem se po treh mesecih vrnila na Jesenice, sem lahko preverila, kdo
se ni vrnil domov. Nekje proti koncu meseca junija sta prišla v Begunje Niko Šilih
in dr. Žiga Vodušek, oče zgodovinarke Jere Vodušek-Starič. Vodušek me je pred leti
tožil, ko sem v Slovencu napisala, da je bila takrat tam narejena končna čistka. Pozneje
se mi je posvetilo, zakaj je svojo udeležbo pri tem poskušal zanikati s tožbo. Takrat
so namreč pobili vse nemško govoreče, tudi tiste ugrabljene v Celovcu. Med njimi je
bil tudi celovški župan in njegova žena. To mi je povedala mati Ivana Prezlja, ki
je bila skupaj s sinom in sestro ugrabljena v Celovcu in s celovškim županom in še
nekaterimi Korošci prepeljana v Begunje. Ker je Lojze Peterle obljubil Avstrijcem,
da bo pojasnil izginotje ugrabljenih Avstrijcev, se je dr. Žiga Vodušek kot pravnik
ustrašil, da bo prišla zadeva pred mednarodno sodišče. O tem sem takrat Peterleta
obvestila s pismom, vendar kolikor vem, ni v tej zadevi naredil nič. Če bi, se morda
danes Kučan in Združena lista ne bi sklicevala na AVNOJ in njegove sklepe. Če bo kdaj
treba in če bom še pri razumu, sem vedno pripravljena povedati, kar vem.

Kosmačevo so tako kot mene in mnogo drugih prepeljali v Škofove zavode. Tam je zasliševal
poleg drugih Ivan Vovk – Živan, vosovec, ki je ubijal po Jesenicah in okolici. Po
vojni je osebno ubil najstarejšega sina predvojnega jeseniškega župana Valentina Markeža.
Ivan mu je bilo ime in menda se je pridružil domobrancem nekaj dni pred koncem. Vrnjen
je bil s Koroške in tam nekje pri Crngrobu ga dobil Vovk, ki ga je seveda poznal,
saj sta bila skoraj soseda. Ukazal mu je, naj pljune na svetinjico, ki jo je imel
pri sabi. Ker je fant to odklonil, ga je ustrelil. Že pred vojno je bil ta Ivan Vovk
znan na Jesenicah kot delomrznež. Kdor je kaj dal na dober glas, se ni družil z njim.
Mislim, da še živi, vendar, kakor mi znanci Jeseničani povejo, hodi okrog popolnoma
zmešan, bolj podoben klošarju.

Tudi tisto zgodbo o zlatu, o katerem piše Kosmačeva, poznam. To so bili zlati sakralni
predmeti, ki jih je kraljeva družina darovala blejski farni cerkvi. Medvojni blejski
župan Paar, sicer tudi Jeseničan, je te predmete na prošnjo takratnega blejskega župnika
hranil vsa vojna leta. Potem ko so ga izselili, so to zlato pokradli, kot tudi piše
Konobelj. Glavni pri tej kraji je bil Koritnik, ki je pozneje živel kot hotelir ob
Gardskem jezeru, pa tudi brat Ivana Jana – partizanskega zgodovinarja laži okrog Dražgoš.
Brat Jože Jan je bil tast pisatelja Jožeta Snoja in ded Snojevega sina, ki je lani
pel novo mašo v Lurdu.

Iz Škofovih zavodov sem bila skupaj s svojim takrat 60-letnim očetom in drugimi izpuščena
sredi avgusta po prvi amnestiji. Kaj se je potem dogajalo v Kočevju in na Rogu, vemo
iz številnih pripovedi preživelih in verjamem, da je tisto, kar opisuje Hilda, res
tako potekalo.

Sedaj pa še nekaj besed o Ivanu Prezlju, ki živi že desetletja v Kanadi. Kot sem že
prej omenila, sta bili v Begunjah tudi njegova mama in teta. Mama je bila po moji
presoji takrat stara okrog 50 let, morda celo več. Delala je v pralnici, zato sem
se lahko z njo večkrat pogovarjala, kajti delala sem v kuhinji in poleg drugega pomivala
posodo. V pralnico smo nosile kuhinjske krpe, pri tem podnje skrile tudi kakšno hrano.
Jemale smo jo v kuhinji. Tam sta kuhala kuharica in kuhar z Bleda. Kuharica Angela
mi je sama rekla, da tako niso kuhali niti za največjo gospodo na Bledu, zdaj seveda
samo za oficirje in oznovce. Navadni partizani so imeli kuhinjo v župnišču. Prezljeva
mama mi je, posebno zvečer, ko sva se vrnili v sobo, kjer nas je bilo trideset do
štirideset, pravila, kako so jih zajeli v Celovcu in prepeljali v Begunje. Franceta
Bučarja takrat ni imenovala, saj ga ni poznala. Se je pa pozneje nekoč sam pohvalil,
da je bil med prvimi, ki so prišli v Celovec z jugoslovansko zastavo z zvezdo. Kaj
je tam delal, ne morem reči, vse, kar vem, je samo pripovedovanje tistih, ki so bili
na Koroškem. Ne smemo pozabiti ene stvari, da se je namreč večina partizanov, predvsem
pa oficirjev oznovcev med seboj predstavljala samo po svojih ilegalnih imenih. Nekaj
pa smo vseeno izvedeli. Kuharica v Begunjah mi je povedala, da se je komandant zaporov
v Begunjah pisal Štajer s partizanskim imenom Petnik. Pred vojno je bil cestar iz
Gorij na Pokljuko in so ga tisti ljudje poznali. Kadarkoli sem ga videla zapuščati
jedilnico, je imel v roki steklenico alkohola in je, ko so šli v bunkerje, od koder
se je čez nekaj časa slišalo rjovenje, vseskozi pil. V bunkerje so odhajali skoraj
vsi, vedno je bil zraven Konobelj in tisti zobozdravnik z Bleda, njegovega imena ne
vem.

V naši sobi je bila neka Blejka Johana, malo starejša od nas, kako se je pisala, ne
vem. Potem ko so jo odpeljali na zaslišanje, je nekaj časa nismo videli. Ko sem se
nekoč vračala iz kuhinje, ki je bila na pol v kleti, v sobo v prvem nadstropju, sem
šla prej v stranišče. V predprostoru je bil umivalnik, stranišči pa dve. Slišala sem,
da eno ni prazno. Počakala sem in iz njega je prišla Johana. Pogled nanjo je bil strašen.
V obraz je bila črnikasta in vsa zabuhla. Ko me je zagledala, se je ustrašila. Bila
je namreč v ambulanti in nihče je ne bi smel videti take. Zaprli sva se v stranišče,
tam pa mi je pravila, kaj so delali z njo. Pokazala mi je svoje pretepeno in oteklo
telo. Rekla je, da so jo tepli tudi s puškinimi kopiti in od nje je namesto urina
tekla le še kri od obtolčenih ledvic. Kaj vse je povedala, me je navdalo z grozo.
Zakaj so jo tepli? Povedala mi je, da so hoteli od nje izvedeti stvari, za katere
sploh ni vedela. V ambulanti je bil nemški zdravnik, ki je bil med vojno v Radovljici,
potem pa so ga skupaj z ostalimi Nemci pobili konec junija. Johana se je vrnila v
ambulantno sobo, jaz pa sem nekaj časa še čakala tam v stranišču, da ne bi kdo odkril,
da sva bili skupaj. Pozneje so jo v Škofovih zavodih obsodili na smrt. Kje so jo skupaj
z drugimi pobili, pa bi morali vedeti tisti, ki so tam sejali strah.

To, kar piše Ivan Prezelj, je brez dvoma res, saj imena, ki jih navaja, nekatera sicer
malo popačeno, tam v tistem kotu vsi poznajo. Kako je njemu in Jaku Brezniku, ki sedaj
že desetletja živi v Milwaukeeju, uspelo pobegniti čez mejo, mi je nekoč ob svojem
obisku v Sloveniji pravil Jaka sam. Samo njima se je posrečilo, druge so postrelili.
O tistih, ki so bili pripeljani s Koroške skozi karavanški predor, mi je pripovedovala
Klinarjeva iz Hrušice. Videla je vlake, ki so prišli skozi predor. Tam so že čakali
partizani, predvsem seveda vosovci in oznovci, odprli vagone, ven zbezali oficirje,
med temi je videla tudi Naceta Železnika z Jesenic, domobranskega oficirja. Vse te
so tam pobili, ne postrelili, ker so se bali, da bi vaščani slišali strele, in jih
vsaj takrat kar tam zagrebli.

Tudi o tem bo potrebna še raziskava. Veliko bi še lahko napisala, kaj se je z nami
dogajalo potem, ko smo bili izpuščeni. Mene so še isto leto, to je 10. novembra, s
še petimi Jeseničani spet zaprli. Pet dni so nas imeli na Jesenicah, potem pa odpeljali
v Ljubljano-Šiško. Zaprti smo bili v tisti veliki hiši, kjer je bila kasneje policija.
Verjetno so se bali, da bomo delali zgago pri volitvah. Potem se je zgodilo, da so
na Jesenicah več prej izpuščenih iz zaporov postrelili. Med njimi je bil tudi jeseniški
kaplan dr. Franc Tom. Njega so skojevci umorili v vasi Sv. Križ nad Jesenicami, danes
Planina. Tudi za njegov grob se ne ve. Glavnega ubijalca, mladega fanta Franca Šranca,
je dal Andrej Bohinc, ki je bil kasneje na prvem Dachauskem procesu obsojen na smrt,
aretirati in ga poslal v Ljubljano. Dejanje je označil kot roparski umor, ker so pri
storilcu našli listnico z nekaj malega denarja in dokumenti ubitega. Takratni notranji
minister Boris Kraigher pa je Bohincu sporočil, da bo fant prišel nazaj na Jesenice
in da je bilo, kar je storil, dogovorjeno. Bohinc tudi pri tej zadevi omenja Konoblja.
To je bil tudi eden od vzrokov za Bohinčevo smrtno obsodbo, pozneje so kazen znižali
na 20 let, v zaporih pa je preživel 12 let. Imam njegov opis vsega tega pod naslovom
»Na smrt obsojeni je spregovoril«. Čeprav fotokopija ni preveč dobra, se lahko vse
prebere, in če bo kdo želel, mu jo lahko tudi posodim.

Date: 2009