Zaveza št. 50 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


Zakon o grobiščih in njegov pomen

Zgodi se včasih, da kak zelo važen dogodek postane ogledalo, ki pokaže obraz času
in ljudem. Način, kako se ljudje nanj odzovejo, pove o njih pogosto več, kot bi mogli
sami povedati o sebi s še tako premišljenimi in domišljenimi besedami. Predvsem pa
se dogodku – posebej, če je vsem viden in javen, kot pravimo – ni mogoče izogniti.
V vsakem primeru se ljudje znajdejo v določenem odnosu do njega. Če mu pritrjujejo,
če mu nasprotujejo, pa tudi če so ravnodušni in molčijo. Ni mu mogoče ubežati. Nekaj
se je zgodilo in vse ljudi postavilo na preizkušnjo. In potem dobi vsak svojo oceno
– nujno in neizbežno. Ali je kdo to oceno opazil, registriral in zapisal, je povsem
drugo vprašanje. Ocena je že tukaj in ostane. Na prepričljiv način smo povedali, kdo
smo. Prepričljiv je bil ta način zato, ker nismo o sebi govorili naravnost, ampak
tako, kakor da bi govorili o čem tretjem: Kakor da ne gre za nas, a je v resnici šlo
skozi za nas.

Dogodek, ki je našemu času in našim ljudem pokazal zrcalo, je bil sprejem Zakona o
grobiščih. Ne samo sprejem, ampak tudi njegova dolgotrajna priprava, saj je več let
občasno prihajal v skupščino – vedno takrat, kadar je bilo treba narediti kako politično
gesto določene smeri. A o tem pozneje. Letos junija pa so ga v forsiranem tempu porinili
skozi skupščino in 19. junija ob pol osmih zvečer sprejeli. Poslanci Nove Slovenije
in Socialdemokratske stranke so napovedali obstrukcijo in odšli iz dvorane. Od tistih,
ki so ostali – bilo jih je 47 – jih je 44 glasovalo za zakon, 3 pa so bili proti.

Pomen Zakona o grobiščih presega vsa besedila, pripravljana in sprejeta v državnem
zboru, po osamosvojitvenih dokumentih 1990–1991. Vloga, ki jo je od njega terjala
zgodovina, je bila visoko nad vlogo, ki jo imajo zakonska besedila, napisana in sprejeta
za ureditev določenega področja. Zakon o grobiščih bi moral biti preprosto in neambiciozno
ime za vsebino z zgodovinskim značajem: mirovna pogodba ob koncu državljanske vojne.
Ko skušamo povedati, da bi šele takšno besedilo bilo v fugi zgodovine, hočemo povedati,
da bi bilo normalno: tako kakor so nekatera dela v določenem trenutku normalna za zidarja, ki zida hišo, za kmeta, ki orje njivo, za pisatelja, ki piše roman. Za
človeka, kot bitje misli in dela, je normalnost najosnovnejše vodilo, veljavno od
pračasa, za premišljeno in modro obstajanje svetu.

Zakon o grobiščih, kakor je bil sprejet v državnem zboru republike Slovenije 19. junija
letos, pa ni bil sprejet v pričakovanem redu, ampak se je postavil v nasprotje temu
redu: arogantno, brutalno, nesramno. Sprejeto je bilo besedilo, ki ni pomenilo konca
državljanske vojne, ampak njegovo nasprotje: pomenilo je pravno in politično kodifikacijo
nadaljevanja državljanske vojne. To so promotorji Zakona naredili z dvema posegoma:
s tem, da so domobrancem vzeli status in dostojanstvo vojakov, in s tem, da so spremenili
zgodovino. Od dveh osnovnih dejstev, ki sta določala čas med letoma 1941 in 1945,
od vojne in revolucije, je ostala v tem zakonu – s tem pa tudi v pravnem redu Republike
Slovenije – samo vojna, revolucija pa je postala neobstoječa zgodovinska entiteta.
Enostavno je nikoli ni bilo. Posledice, ki so s tem nastale, so logično jasne, moralno,
človeško, zgodovinsko in civilizacijsko pa neizmerljive. Če namreč ni bilo revolucije,
ni bilo državljanske vojne; in če ni bilo državljanske vojne, domobranska vojska ni
bila legitimna in avtentična izbira slovenskega naroda; če je bila samo vojna, domobranci
niso mogli biti drugo kot sodelavci okupatorja ali kolaboracionisti.

Promotorji Zakona so morali napraviti dve potvorbi ali dve falsifikaciji, da so pripravili
teren za ponovitev genocida iz leta 1945. Tako je bil nad vojaki domobranci, tudi
nad tistimi, ki so bili z njimi, nad materami, ženami, dekleti, izvršen dvojni uboj
ali dvojni genocid: fizični genocid iz leta 1945 je bil več kot pol stoletja pozneje
obnovljen tako, da je dobil svojo pravno in politično potrditev.

Pri vsem pa je bila dosežena še neka stvar, ki za prakso ni bila več pretirano važna,
velik pa je bil njen ideološki pomen. Če namreč leta 1945 partizani niso pobijali
vojakov, ampak civiliste, potem to ni bil vojni zločin in je že zastaral. Tako bodo
tisti, ki so to počeli, če je še kdo živ, lahko mirno uživali sadove minulega dela.

Slovenska nepolitičnost

Tu sedaj lahko postavimo svoje vprašanje, kakšen obraz je času in ljudem pokazal ta
dogodek. Saj mu ne manjka velikosti, dramatičnosti, vznemirljivosti! Ali si je mogoče
zamisliti kako stanje, ki bi z večjo zahtevnostjo terjalo odziv ljudi? Ali se tu ni
zgodilo nekaj, kar je razumel tako pastir pod Triglavom kot človek z akademskimi predznaki?
Ali ni bil tu kršen že osnovni občutek za mero? Ali ni tu neka skupina šla resnično
predaleč – tako daleč, da bi se moral sleherni človek vprašati, če ne gre že za njegovo
lastno varnost? Nič nenormalnega ne bi bilo, če bi dopustili možnost, da so bili ljudje
užaljeni, da jih imajo za tako umsko primitivne in moralno zarobljene, da si upajo
pred njimi tako ravnati s komerkoli. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se ljudje zasačili
ob misli, da jih imajo samo še za vsega vajene in na vse pripravljene opazovalce;
za ljudi, ki jim nazadnje ostane samo to, da jih je sram pred sabo. Sram pred seboj
tudi zato, ker jim ni moglo biti skrito, da se jim smejejo, ker tako vdano in voljno
jemljejo nase vlogo nemih političnih kulis.

Toda, ali so obstajali kaki znaki, da so ta vprašanja v ljudeh tudi dejansko obstajala?
Seveda nam za odkrivanje takih vprašanj manjkajo zanesljive snemalne naprave, a na
tistih, ki jih vseeno imamo, so se kazalci redkokdaj premaknili. Sprva smo mislili,
da se ljudje niso ovedeli, potem pa smo si le morali priznati, da smo računali na
nekaj, česar ni. Dolgo nismo hoteli izreči besede, ki je v nas nastajala, ker smo
se bali, da nas bo preveč ranila. Nazadnje pa smo se le odločili, da si priznamo:
Slovenci nismo političen narod. Ali bi političen narod dovolil, da se v središču polisa,
v državnem zboru, dogodi zločin – ne zločin nad komerkoli, ampak zločin nad lastnim
narodom?

Ranjenost bistvenega jezika

In brž ko smo si to priznali, se je pred nami zvrstila cela skala pojmov: če hoče
biti narod političen, mora biti svoboden; če hoče biti svoboden, mora biti duhovno
priseben; če hoče biti duhovno priseben, mora vedeti, kaj pomeni človekovo nihanje
med dobrim in slabim.

In kakor da bi nam kdo ponudil dokaz, smo zaslišali besede Barbare Brezigar: »To je
čista laž.« Po intervjuju Vinka Beznika v Mladini, v katerem jo je med drugim obdolžil,
da je bila vpletena v priprave na Depalo vas, je napisala: »To je čista laž«. Začutili
smo ob teh besedah strašno stisko te gospe – in svojo. V trenutku moralnega revolta
je segla, v dobri veri, da bo delovalo, po neki besedi iz jezika, ki ga govori skupaj
s svojim narodom – in videla, da s to besedo ni mogoče ničesar narediti. Da je mrtva.
Morala je to začutiti in nemalo jo je pri tem moralo biti groza. Začutila je, da je
človek, ki potrebuje jezik – da nima ničesar razen jezika – in obenem spoznala, da
jezika nima. Kdor namreč danes reče »laž«, ne naredi ničesar. Naredi manj kot nič,
ker je s tem samo to razkril, da je brez moči.

Ena stvar je jezik, ki so ga nam pokvarili. Petdeset let smo morali govoriti, da je
diktatura demokracija; tisočkrat in tisočkrat smo jeziku zadali takšen smrtni udarec,
potem pa nenadoma ni več vzdržal in je začel popuščati. Njegova stavba še stoji, prebivati
pa v njej ni več mogoče. Tako je z nami sedaj. Brez bistvenega jezika pa ne moremo
bivati v polisu. To je en razlog za našo nepolitičnost.

Klicanje duha in srca

Figure 1. Klicanje duha in srca Simon Dan

Nepolitičnost kot slovenski kulturni refleks

Drugi razlog za našo nepolitičnost pa je zgodovinski. Na neki zelo prvinski ravni
Slovenci ljudi, ki se odločajo za politiko, nekoliko preziramo. To velja predvsem
za neposredno okolje, za vas, za dolino. Prezirati je nekoliko huda beseda, gotovo
pa je, da jih ne spoštujemo, notranje in v resnici, tudi če imajo uspeh. Ne spoštujemo
jih tako, kakor spoštujemo uspešne ljudi na drugih področjih, na primer v gospodarstvu.
Tudi uspeh v zasebnem življenju je zvečine deležen spoštovanja, tako na primer, če
kdo postavi družino, ki deluje. Politika, skratka, pa je izjema. Zakaj?

Prav v globini Slovenci ljudi, ki se trudijo, da bi politično organizirali svojo skupnost,
zavračajo zato, ker jim njihovo globinsko občutje govori, da se ti ljudje lotevajo
nečesa, kar slovenskemu človeku ne pripada. V tem ni nič zavestnega. Tu ima beseda dolgo preteklost, ki je postala dednost.
V tem je pravzaprav vsa naša zgodovina. Politik, človek, ki mu pripada, da govori
o tem, kaj je družba; ki z družbo upravlja, postavlja zakone in nadzira, če se izpolnjujejo
– ta človek ni naš človek, ne v socialnem ne v etničnem pomenu; ta človek prihaja
od drugod. Ukvarjati se s politiko, imeti oblast, pripada človeku, ki je od drugod. Vedno v zgodovini je bil od drugod: z Dunaja, iz Rima, iz Beograda. To je srž naše
praizkušnje. Slovenci smo sicer tudi imeli nekakšno politiko – že kakih 150 let. Toliko
časa se tudi pri nas dogajajo nekakšne politične stvari, a se niso prijele, niso postale
sestavni del narodove duhovne substance. Lahko bi rekli, da ta politična praksa, kakršna
je pač bila, ni prispevala k bistveni politizaciji Slovencev; ni nas naredila za političen
narod.

Oblast kot konkretizacija politike – za razliko seveda od lokalne oblasti, ki pa ni
oblast sui juris, saj samo izvršuje, kar je bilo ukazano in dopuščeno od drugod –
je bila vedno pojmovana kot sila. Sila, ki deluje po neki tuji logiki, kot ujma, ki
pride, vzame in gre.

S politiko je Slovenski človek torej vedno povezoval tujost in silo. Moč in oblast
sta vedno pripadali ljudem, ki so prihajali od drugod. Ne ljudem, ki smo jih poznali,
sosedu, človeku iz vasi ali ulice. Naš človek naj se politike ne loteva, ker do nje
nima prave pravice, ker mu ne pripada. Zato se je slovenski človek na ljudi s političnimi
ambicijami vedno oziral tako, da jih je povezoval s povzpetništvom in izsiljevanjem.
Zdeli so se mu malce smešni.

Od tod izhaja, da je naš odnos do moralnega zadržanja politikov protisloven: če se
je kdo s političnim položajem okoristil, smo rekli, da je pač takšen, kakor so bili
vsi doslej: da so prišli, vzeli in odšli; če pa se kdo s svojim položajem ni okoristil,
smo ga nekoliko zaničevali, ker si je pač dal dela in opravka z nekoristnimi rečmi.
Pravi človek počne samo to, kar ima hasek: kmet orje in seje zato, da žanje; obrtnik
izdeluje zato, da prodaja; za vsem je adequativ laboris et rei – vzajemnost dela in
učinka.

Vse navedene prvine podajajo tudi razlog, zakaj so komunisti uspeli. Uspeli so zato,
ker so bili tujci – bili so sicer domači ljudje, a so prišli s tujimi papirji, predvsem
pa s tujimi metodami. Prišli s silo, ki jo je slovenski človek tisoč let povezoval
z oblastjo. Od prvega do zadnjega nastopa so dokazovali, da nimajo nikakršnega pomisleka
uporabiti silo. Ljudje so kmalu opazili, da so komunisti, kar se dotlej ni dogajalo,
za oblast pripravljeni tudi ubijati. Ta sposobnost jih je obdala s posebno avreolo, ki so jo ljudje začeli jemati kot
znak posvečenosti za oblast. To lahko povemo tudi drugače: komunisti so imeli tako
lahko delo zaradi primarne slovenske nepolitičnosti. Če bi Slovence nosila politična
misel, komunistom – pa tudi nikomur drugemu – ne bi dovolili, da sredi okupacije dvigajo
revolucijo.

Političnost in država

Političnost moramo imeti za slovenski deficit. Tega se je treba zelo jasno zavedati,
zakaj nepolitični narod ne more postaviti države – lahko postavi samo karikaturo države.
In država Slovenija je karikatura države, v tem, da je samo na videz. Ne gre zato,
da ima pomanjkljivosti, pomanjkljivosti ima vsaka država – ko se ene odpravijo, se
pokažejo nove – država Slovenija pa je prizadeta v svoji substanci: v tem, kar država
po naravi je. Država pa je v tem, da jo državljani avtentično hočejo – da so zreli,
dorasli, polnoletni – in da je razumu priznana vloga, da določa objektivne interese
države – ne interese posameznih skupin, tudi strank ne, ampak objektivne interese
države kot celote. Določati kake interese v nomosu razuma pa ne pomeni nič drugega,
kot te interese postavljati in se zanje bojevati v okviru normativnih pravil političnega
diskurza – ali diskurza sploh. Ko je pokojni dr. Jože Pučnik nekoč rekel, da lahko
govori tako, da bi omet padal s stropa, pa bodo poslanci kontinuitete glasovali tako,
kot jim je bilo ukazano, je pokazal na bistveni defekt slovenske države. Na to, da
v njej ne velja pravilo starega Popperja: die Anwendung der Vernuft auf die Fragen
der Politik – uporaba razuma na politiko. Ko je 19. junija letos državni zbor republike
Slovenije sprejel Zakon o grobiščih, se je to zgodilo med padanjem ometa.

Političen človek je v odnosu do države državljan. Če hoče državljan državo prav hoteti
– tako kakor je mogoče hoteti samo državo – mora biti, kot smo rekli, dorasel ali
polnoleten. Nedoraslost in nepolnoletnost človeka izključuje iz dostojanstva državljana.

Politična nedoraslost

Nekdanjega predsednika države se drži – in se bo v prihodnje, ko se bodo stvari razčistile,
še bolj držala – kontroverznost ali spornost. Seveda tu ne mislimo na človeka, ampak
na politično osebnost. Njegova kontroverznost je v tem, da veliko ljudi tudi potem,
ko je bil izvoljen, v njem ni moglo videti predsednika demokratične države. Ne iz
kakšnih poljubnih, osebnih razlogov, ampak iz realnih, utemeljenih, zgodovinskih razlogov.
Bil je nosilec oblasti v totalitarni državi – njena ikona – potem pa je postal predsednik
demokratične države, ki se je iz totalitarne izvila, ne prav lahko, poleg tega pa
je to bila država, v kateri so bili mnogi ljudje zelo, zelo žaljeni. Prav, bil je
legalno izvoljen, toda … Toda vseeno je ta zamenjava stolov delovala nekoliko nedostojno.
Skoraj bi rekli obsceno. (Pri tem bo koristno vedeti, da obsceno pomeni »proti sceni«
– nekaj, kar ni za javnost!). Kučan kot človek s tem nima veliko opraviti, a nekateri
koraki v življenju so vendar takšni, da pozneje nekih drugih ne dovoljujejo. To velja
tudi za primere, ko ljudje niso bili v nič vpleteni. Pomislimo samo na sinove znanih
komunističnih in nacističnih hierarhov. Nič niso imeli s tem, kar so bili njihovi
očetje, a so vendar bili zaznamovani. Niso mogli, da ne bi bili. Kučan za izjemno
vlogo, ki jo je odigral v partijski državi, ni bil kaznovan. A vseeno. Ali bi se nam
zdelo normalno in sprejemljivo, da bi nekdo, ki bi bil osumljen pedofilije, lahko
kandidiral za direktorja deškega vzgajališča? In ali bi ga komisija smela sprejeti,
pa čeprav bi imel sicer vse pogoje? Kako bi mogla to svojo izbiro zagovarjati pred
javnostjo – politično takorekoč?

A mi govorimo o tem, kaj je državljan – o njegovi državljanskosti. Zagledanost – vsaka
zagledanost je nekritična – že ne spada v njen horizont. In ravno v nekdanjega predsednika
Kučana so bili in so mnogi zagledani tako, da že lahko govorimo o nedoraslosti ali
infantilnosti. In ker je tako nastrojenih ljudi, kot smo rekli, mnogo, nam to dejstvo
lahko nekoliko razloži tudi poroznost slovenske političnosti.

V zahvalnem tributu odhajajočemu predsedniku je režiser Dušan Jovanović v Sobotni
prilogi Dela 11. januarja letos napisal tudi tole: »Kučanovi zoprniki se lahko na
glavo postavijo, a Slovencev ne bodo preobrnili, ne bodo jih odvrnili od Milana Kučana«.
Če ima Jovanović prav, potem je naša teza o specifičnem aspektu naše nepolitičnosti
potrjena. Tudi nas Jovanovićeve besede spominjajo na Pučnikov omet.

Kako tragično–komično ali komično–tragično je taka navezanost lahko videti, sledi
iz naslednjega. Ruski kritik Kornej Čukovski je 22. aprila 1936 v svoj dnevnik zapisal
tole: »Včeraj sem bil na kongresu Komsomola. Sedel sem v šesti ali sedmi vrsti. Obrnem
se in tam zagledam Borisa Pasternaka. Potem se pojavijo Kaganovič, Vorošilov, Andrejev,
Ždanov in Stalin. Tam je stal On, nekoliko utrujen, zamišljen in slovesen. Človek
je začutil njegovo povezanost z oblastjo, njegovo moč, obenem pa nekaj ženskega in
mehkega. Spet se obrnem: vsi imajo zaljubljene, nežne, poduhovljene, smehljajoče se
obraze. Videti njega, preprosto videti njega, je bila za nas vse velika sreča. Nikoli
si ne bi bil mislil, da sem sposoben takih čustev. Medtem ko smo mi ploskali, je potegnil
iz žepa srebrno uro in jo z mirnim smehljajem pokazal publiki. Vsi smo začeli šepetati:
Ura, ura, pokazal je uro. Pozneje v garderobi smo vsi govorili samo o tej uri. Pasternak
in jaz sva šla domov skupaj, prekipevajoč od navdušenja«.

Želeli bi, da se rdeča nit našega razmišljanja ne zgubi. Še vedno se trudimo, da bi
nekoliko bolje razumeli, kako se je ob zatonu nekega junijskega popoldneva sredi civilizirane
Ljubljane zgodilo nekaj neznanskega: ko so si meščani po vrtovih gostiln in restavracij
hladili žejo v senci kostanjev; ko so bili še vsi ali v prihajanju ali odhajanju na
dopust; ko so po knjigarnah drugi listali po knjigah in se odločali, katero bi kupili;
ko ljudje sicer niso imeli hujšega dela, kot da so iskali senco; ko je nad vsem visel
red, čeprav je večmesečna suša z neznanskim rdeče–steklenim nebom rahlo spominjalo
na katastrofo – a ni bilo še nič hudega, še vse pod kontrolo, kot so rekli na televiziji,
še nič takega, da bi komu prišle na misel Heinejevi verzi:

Še malo in bo polnoč tu,
že Babilon leži v globokem snu,

skratka, še vedno v varnem in zavarovanem svetu; ko so posli na borzah po dolgi depresiji
že kazali na izboljšanje, tedaj se je v takem svetu civilizirane Ljubljane, v državnem
zboru, zgodilo dejanje, ki je imelo vse znake velikega zločina: pravna in politična
ponovitev genocida iz leta 1945. In se je to zgodilo v parlamentu mlade države, vsem
na očeh, in vendar jih je bilo zelo malo, ki so pomislili, da bi s tem utegnilo biti
kaj narobe, kaj šele, da je zločin. Še manj jih je seveda pomislilo na to, da mora
človek, ki hoče še naprej biti človek, ob tem kaj narediti.

Da se je to moglo zgoditi, je bilo zato, ker so Slovenci pozabili, da so državljani,
ali pa še nikoli tega prav vedeli niso. Ne samo državljani, ampak tudi ljudje! Kaj
bi to tu utegnilo biti – biti državljan in človek – laho nekoliko posnamemo iz Osnutka
antropologije Ludwiga Erharda, vodilnega nemškega povojnega gospodarstvenika in politika,
ki jo je 1961 registriral na magnetofonski trak. Potem ko pove, da se ni hotel pridružiti
nacistični Zvezi asistentov in zato ni mogel računati na univerzitetno kariero, nadaljuje:
»Toda bilo mi je v zadovoljstvo, da sem kljuboval oblasti in da sem s svojo držo oznanjal,
da ima celo v bedi in zavrženosti tistega časa človekov zgled svojo vrednost. Pod
mojim vodstvom je delalo do 100 asistentov in vsi so vedeli za moje nazore; spravljali
so jih v notranjo stisko, a izdal me ni nobeden. To doživetje me je utrdilo v prepričanju,
da ima kriva in zločinska politika samo dotlej možnost za obstoj, dokler so ljudje
pripravljeni, da se ji uklanjajo.«

Svoboda in nasilje

Temeljna prvina evropske političnosti je svoboda, zato državljana evropske politike
določa predvsem njegov odnos do nasilja. Nasilje ima zelo različne oblike, od neposrednih
in brutalnih, do zakritih in rafiniranih. Od človeka, ki računa na status državljana
demokratične države, se zahteva takšna prisotnost političnega uma – takšna stopnja
odraslosti, kot smo rekli – da more v konkretnem položaju identificirati oblike odkritega
in prikritega ogrožanja svobode. To je velika zahteva in zajema celega človeka – njegovo
politično in moralno kompetentnost. Ni nam treba drugega kot obrniti nekaj listov
v analih stoletja, ki je minilo, in bomo opazili, kako noro in brezglavo so ljudje
po trgih evropskih mest klicali, ne po svobodi, ampak po nasilju. Ali ni res, da so
bile vse vladavine terorja minulega stoletja, komunistične in fašistične, sprejete
z aklamacijo? Bile so seveda zintrigirane, a ko so firerji, dučeji in komisarji prišli
do ljudi, jih je čakalo ploskanje.

Bližnja preteklost je pokazala, kako krhka je človekova odpornost, kadar se pred njim
pojavi manipulacija ali teror. In ko se pozneje iz manipulacije in terorja konkretizira
diktatura, nastane stanje, ki daje podobo splošne vdaje. »Vse je drvelo v sužnost,«
pravi za čas, ki ga je opisoval, rimski zgodovinar iz 1. stoletja po Kristusu. Neki
drug zgodovinar, ki je raziskoval razmere, ki so obstajale v modernih totalitarnih
državah, pa je obnašanje ljudi izrazil v frazi, da »diktature ustvarjajo bojazljivce
iz instinkta«. Iz povedanega sledi, kako ljubosumno – kako natančno, zvesto in prisebno
– je treba varovati in bedeti nad svobodo. A še prej in predvsem drugim je treba vedeti,
kaj svoboda sploh je.

Naj mi bo dovoljeno zgornje razmišljanje ilustrirati s sliko iz slovenskih medvojnih
časov. Kar se je zgodilo 16. septembra 1941 je danes sicer že nekoliko bolj znano,
še daleč pa nam ni prišla v zavest vsa usodnost, ki se je držala tistega dogajanja.
Sestal se je Vrhovni plenum OF slovenskega naroda in se preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni
odbor. Samo po sebi bi se to lahko razumelo, da bo Slovenski narodnoosvobodilni odbor
krovna vojaška in politična organizacija, v katero bodo vstopale – ali pa tudi ne
– razne odporniške skupine, ki jih bo iz različnih izhodišč in z različnimi političnimi
predstavami organizirala osvobodilna volja podjarmljenega naroda. Tako se je zgodilo
n.pr. v Franciji. Toda ne. Ta, tako ustanovljeni Slovenski narodnoosvobodilni odbor,
se je oklical za edinega organizatorja slovenske rezistence. Vsako organiziranje boja
proti okupatorju zunaj OF je označil za »škodljivo«. Kako zelo »škodljivo«? Tako,
da mu pritiče »izdaja« in »izdajalstvo«. Posebej pa je bilo še določeno, da se »izdajalci«
kaznujejo s smrtjo. Vsakomur je jasno – danes, lahko pa bi mu bilo tudi takrat – da
je to bil akt čistega političnega nasilja, ki je v končni analizi povzročil državljansko
vojno. Njegova vloga je bila transparentna: z njim se je KPS, ki jo je vodila OF,
hotela polastiti naroda. In vendar lahko v 2. Knjigi Dokumentov ljudske revolucije,
1964, ki obsega dogodke od aprila 1941 do julija 1942, preberemo Resolucijo kulturnih
delavcev OF, objavljeno v Slovenskem poročevalcu 6. aprila 1942, v katerem kulturniki,
zbrani na svojem plenumu, pozdravljajo »partizane, ki edini predstavljajo našo narodno
vojsko«, obenem pa izjavljajo, da imajo vsakogar, ki bi »ustanavljal ali vodil posebne
skupine ali skupinice izven OF, za izdajalca«. Vdaja se je torej začela že zelo kmalu.

Biti v neidentiteti – komunistična politična vrlina

Duhovne fakture časa, ki je omogočil in dopustil dogodek v državnem zboru 19. junija
letos, ni mogoče razumeti, ne da bi upoštevali vloge postkomunistov – nekdanjih komunistov
in njihovih vsakovrstnih naslednikov, ki so pristali na to, kar so komunisti nekdaj
bili. Posebej bi bilo treba sestaviti njihov psihogram. S tem namreč še nihče ne razpolaga,
tako da si ga tudi izposoditi ne moremo. V resnici je tako, da se komunisti, čeprav
je o njih napisanih na tisoče knjig, izmikajo razumetju. Včasih si že mislimo, da
pretiravamo in da bomo za vsemi umetelnostmi, ki jim jih pripisujemo, zagledali banalnost,
kakor jo je zagledala Hannah Arendt v Jeruzalemu, ko je spremljala sodni proces proti
velikopoteznemu morilcu Adolfu Eichmannu in je pričakovala diabolitičnega človeka,
pa je potem svoje poročilo o tem procesu in o tem človeku morala podnasloviti s »poročilom
o banalnosti zla«.

Eden od razlogov za zagonetnost komunistov je v tem, da se v njih mešajo protislovne
sestavine, ki so sodelovale pri njihovem zgodovinskem nastanku. Komunisti so namreč
hkrati novoveški in nenovoveški. V pospešenem maršu so hoteli rešiti problem sveta
enkrat za vselej in končati mučno zgodovino, hkrati pa so bili že pohujšani: dvigal
jih je najmočnejši vzgon, ki je kdaj nosil človeka: – sla po oblasti, slepa, čista,
nikomur odgovorna sla po oblasti. Hoteli so končati moderno, obenem pa so se izročali
podivjanim silnicam predmoderne – podivjanim zato, ker nad njimi ni bilo nobenih mitskih
sil, ki so nekdaj krotile zgodovinsko predmoderno. Eno od dejstev slovenske revolucijske
pragmatike je mogoče razumeti kot izsevek te pravkar opisane ontološke protislovnosti.
Komunisti, ki so bili kot marksisti agenti razuma, so bili istočasno v stanju mučiti
ljudi okrutno in zunaj vsakega racionalnega smotra, zgolj za doživljanje moči. To
dvoje se lahko ujame v enost samo pri zelo redki vrsti ljudi.

Zato pa so postali tudi sicer mojstri pri vzdrževanju nasprotij in protislovnosti.
Najraje bi rekli, virtuozni mojstri, a bi s tem dali preveč poudarka veščosti in premalo
začetnemu navdihu: za vsem je namreč moral biti neki začetni navdih.

Pot navzgor – modra in premišljena

Figure 2. Pot navzgor – modra in premišljena Mirko Kambič

Največje nasprotje je pač v protislovnem in izključujočem značaju vlog, ki so jih
nosili v preteklosti in ki jih nosijo v sedanjosti. Nekoč prvobesedniki proletariata
in utemeljevalci brezrazredne družbe – sedaj pa promotorji lastništva in posedovanja
in protagonisti liberalno-kapitalske spontanosti. To pozicijo vidimo pogosto v fizično
istih osebah, še večkrat in vedno pogosteje pa v ljudeh, ki so se zavestno razvrstili
za ljudmi začetnega navdiha. Mogoče se kaj takega v tako ostrih konturah v zgodovini
še ni pojavilo. Mogoče je tudi to eden od privilegijev našega presenetljivega časa:
da gledamo pred sabo ljudi, ki so še včeraj vse stavili na ideologijo, eno samo, ki
je vse razložila in vsemu dajala pravico do obstoja, danes pa je zanje vse, kar združuje,
prekleto, dobro pa vse, kar je razpršeno, kar je na periferiji, kar je drugačno; ko
gledamo ljudi, ki so še včeraj preganjali in ubijali ljudi, ki niso pristajali na
njihovo ideologijo, danes pa tolčejo in ukazujejo tolči ustanove, ki so po naravni
zakonitosti nastale v družbi.

Če pa lahko obstajajo istočasno – istočasno v dometu svojega spomina – na dva ne samo
različna, ampak protislovna načina, nam ne preostane drugega, kot da pravimo, da nikoli
niso to, kar so. Če bi bili res to, kar so, se ne bi mogli tako do kraja zapustiti,
da bi postali nekaj povsem drugega. To pa pomeni, da so v večni neidentiteti s seboj
in obstajajo zgolj v modusu manipulacije. Zgolj, pomeni to, da manipulirajo ne samo
z drugimi, ampak tudi s seboj.

Pomislimo za trenutek na to, s kakšno lahkoto so zapustili in zavrgli revolucijo.
Ali ni bila revolucija življenje njihovega življenja? Ali niso dajali vtisa, da jo
imajo za svojo metafizično izpopolnitev? Ali jih nismo gledali, kako se použivajo
v spominih nanjo? Vzemimo v roke knjigo Vodnik po partizanskih poteh, Borec 1978.
Človek bi pričakoval, da bo v taki knjigi bral predvsem o enobeju, pa o tem, kod vse
so borci hodili. A ne. Že v začetku zvemo, da je »delo posvečeno štirideseti obletnici
KPS«. Tudi uredniški odbor nam v kratkem uvodu ne pušča nobenega dvoma, kje je stal
dirigentski pult: »Pripravo za izdajo Vodnika po partizanskih poteh je od vsega začetka
vzpodbujala Komisija predsedstva CK ZKS za proučevanje zgodovine ZKS in opozarjala
na pomanjkljivosti pri obdelavi gradiva.« Uvodne besede je pri tem prispeval Mitja
Ribičič. Poskrbel je, da se je ena med njimi posebej zasvetila. Poglejmo: »Knjiga
Vodnik po partizanskih poteh je delo, ki nam približa najsvetlejše trenutke naše revolucije, delo, ki je neprecenljiv prispevek pri ohranjanju revolucionarnih tradicij.« In še: »Izdaja knjige sovpada s prizadevanjem, da bi zlasti SZDL, kot najširša
demokratična sila naše družbe, nakazala primerna pota, metode in oblike pri podružbljanju
revolucionarnih izročil.« Iz knjige izvemo tudi, kaj je bil Turjak. Turjak je bil poraz »slovenske
kontrarevolucije«. Glede revolucije stvari torej stojijo trdno. Glede informacije, da so »partizanski
topovi« na Turjaku podirali tudi najdebelejše zidove, pa začnemo kolebati. Ali so
bili topovi res »partizanski«? Kaj pa, če niso bili malo tudi italijanski? Ali pa
oboje hkrati? Ali tudi oni niso imeli identitete? A pustite to, to je ena sama »sholastika«.
Važno je, da so tolkli »kontrarevolucijo«. (Poudarki so Zavezini.)

Sram kot zadnja varovalka politične dostojnosti

Zakon o vojnih grobiščih, ki ga je državni zbor v režiji postkomunistične večine sprejel
19. junija, je stal tako zunaj občečloveških norm – povedali smo že zakaj – da nam
ne dovoli, da bi se v svojem raziskovanju ustavili, preden ne odkrijemo moralne in
politične srži ljudi, ki so zmogli tolikšen prezir do civilizacije in takšno neposlušnost
do normalnih človekovih inhibicij. Neka presežna podstat se je morala nabrati v človeku,
da je zmožen tega dvojega: človeka ubiti in ga potem še onečastiti. Težko je to razumeti.
Nekako čutimo, da se je človek, ki je tega zmožen, moral prej dvigniti nad vse. Saj
je to bistvo arogantnosti: da te ne veže nič več, da si »Jenseits von Gut und Böse«
– onstran dobrega in zlega. Da splošne norme niti toliko ne odmevajo v tebi, da bi
potem, ko jih prestopiš, povzročile fiziološko reakcijo – da bi zardel. To je zadnje,
kar ostane ljudem: da jih je sram in da zardijo. Sram je zadnja bariera, ki človeka
zadržuje v območju dostojnosti. Tisti, ki so v državnem zboru glasovali za ta Zakon,
so prej morali zavreči vsak sram. Ali pa je še hujše: morda ta temeljni, prvi in zadnji
refleks sploh ne deluje več. Potem nad človekom ni nobenega opozorila, potem ga nič
več ne bo ustavljalo. Potem smo že zunaj.

Mogoče je začetno in najvišje dejanje arogantnosti v tem, da se odločiš, da boš svet
uredil povsem po svoje. Da zaslutiš, da je to ena od človekovih možnosti in se odločiš
zanjo. Da se katalputiraš v orbito čistega subjekta, kjer je omogočeno gibanje brez
zavezanosti: kjer vlada samo še zakon oportunosti in neoportunosti. Kjer si končno
svoboden.

Kjer si na primer tako svoboden, da izrabiš največjo narodovo stisko za to, da izpelješ,
kar ti sicer nikoli ne bi uspelo, revolucijo. Da izrabiš zmedo, ko se stvari znajdejo
v tako različnih svetlobah, da jim je mogoče dati več pomenov; ko stopi v obtok več
jezikov. To je takrat, ko je človek v svoji normalnosti najbolj nezavarovan.

Da so komunisti leta 1941 mogli to storiti, so morali v sebi zatreti sram, ki je,
kakor smo rekli, njihova človekova zaščita. Ali pa jim tega tudi ni bilo treba, ker
so že bili zunaj, ker so že bili svobodni zaradi tistega začetnega dejanja.

Leta 1996 je državo Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II. Pred tem obiskom se je
zgodilo nekaj, česar slovenska kultura nikoli ne bi smela pozabiti. Veteranska organizacija
slovenskih komunističnih partizanov je napisala papežu pismo. Posebna delegacija,
ki jo je vodil general Ivan Dolničar, ga je izročila apostolskemu nunciju v Ljubljani.
Vsega vajeni smo ob tem pismu vendar vsi obstali. Nekaj smo v življenju doživeli,
prebrali smo nekaj knjig, mislili smo, da nekoliko vemo, kaj pomeni svet. Toda, ko
smo prebrali to pismo, se nam je zazdelo, da se ta znani svet odmika in da smo se
znašli v nekem tujem grotesknem svetu, kjer stvari niso več ne zgoraj ne spodaj, ne
levo in ne desno, ampak povsod obenem in hkrati nikjer, kjer je mogoče vse izreči
in hkrati ničesar povedati.

Ljudje, ki so napisali to pismo, so bili predstavniki gibanja, ki je pobilo 20.000
katoličanov, ki jih je 10.000 pognalo v izgnanstvo, ki je katoliški narod pol stoletja
držalo v sponah brezbožne ideologije, ki je imelo katoliško Cerkev za poglavitnega
sovražnika, ki je s svojo tajno policijo nadziralo vsako zadnjo celico krščanskega
občestva; predstavniki gibanja, ki ima na vesti predvsem ta zločin, da je svobodnemu
narodu vzela pridobljene politične in človekove pravice. In ko je duhovni vodja pobitih,
preganjanih in maltretiranih mogel priti k njim, ki so bili na poseben način njegovi
ljudje in ki so bili tako zelo in toliko časa poniževani, tedaj so predstavniki gibanja,
ki je bilo zgodovinsko odgovorno za vsako od teh krivic – že potem, ko jih je zgodovina
napodila iz prostorov civilizacije, že potem, ko se je izkazalo, da so bili vsi mnogi
zločini in vse nepregledne vrste zlomljenih ljudi zastonj, da vse to ni nikamor pripeljalo,
da je narod nazadnje obstal pred eno samo nujnostjo, da stopi na pot mučnega vračanja
k sebi v normalnost – tedaj so predstavniki tega gibanja papežu, še preden je prišel,
napisali pismo, v katerem so, čeprav dotolčeni od zgodovine, z isto aroganco, kot
so jo izkazovali za časa svoje ideološke anabaze, svoje nekdanje žrtve znova strahovito
napadli. Ob tem nam je postalo jasno: da to zmoreš, moraš biti iz posebne snovi. Tega
ne prenese katerikoli material. Pismo pa je bilo sestavljeno takole: 80% so porabili
za napad na nekdanje žrtve, 20% pa za laskanje papežu; kar so povedali o sebi, pa
je bilo to, da so delali »napake in da so bili ekscesi«.

Mediji kot osnovni instrument postkomunistične politike

Taki ljudje so pol stoletja dajali ton ne samo političnemu, ampak tudi kulturnemu
in duhovnemu življenju naroda. Si monumenta requiris, cirkumspice – če hočeš dokazov,
poglej malo naokoli. Eno od področij, tako oblikovanih, tako izučenih, so mediji.
Mediji so tudi bistveno odgovorni za družbeno klimo, v kateri je mogel biti sprejet
Zakon o grobiščih. Kaj je s slovenskimi mediji?

Kot znano, je Montesquieu sredi 18. stoletja postavil zahtevo po delitvi oblasti na
tri samostojna, neodvisna, od različnih oseb ali ustanov vodena območja: zakonodajno,
izvršno, sodno. Mislil je, da je s tako delitvijo zagotovil politično svobodo. Zamisel
o delitvi oblasti je bila sprejeta kot najvišji dosežek stoletja in postala vodilo
pri izdelavi Deklaraciji o človekovih pravicah in ustavi Združenih držav, predvsem
pa vsem liberalnim demokratičnim konstitucijam. Partijska država pa je delitev oblasti
odpravila, ne v formalnem, ampak v vsebinskem pomenu. Za vsem je bila sedaj ena oblast,
ne tri. Z obnovo demokracije pa je načelo delitve oblasti dobilo ustavno veljavo.

Pot navzgor – strma in zahtevna

Figure 3. Pot navzgor – strma in zahtevna Mirko Kambič

V drugi polovici 20. stoletja pa se je začela vpeljavati misel o četrti veji oblasti.
To je oblast medijev. Samorazumetje medijev kot oblike oblasti se je izkristaliziralo
v pojem kritike. Družbena vloga medijev naj bi bila kritika, ne toliko družbe kot
celote, ampak predvsem prvih treh vej oblasti. Ideja medijev kot organa delujoče demokracije
je uresničljiva, če so mediji samostojni in pluralni; če imajo, tako kot politična
oblast, tudi sami svojo notranjo delitev in kontrolo. Problem medijev v državi Sloveniji
pa je v tem, da niso šli skozi proces tranzicije – v smislu radikalnega odlepljanja
od totalitarne politične kulture in v radikalni usmeritvi k demokratični politični
kulturi – ampak so ostali nekje na sredi, kjer so se ustalili v ravno takšni duhovni
podobi, da so mogli in bili pripravljeni servisirati medijske potrebe postkomunistične
levice. Bistveno pri tem pa je to, da se slovenski mediji – mislimo večinsko seveda
– ne morejo potegovati za status četrte veje demokratične politeje. Zgodilo se je
nekaj drugega. Mediji so se pokrili z zakonodajno in izvorno in sodno oblastjo enotne
postkomunistične Slovenije in fungirajo, ne kot njen kritik, ampak kot njen družbeni
javnomnenjski promotor – z občasnimi perifernimi odkloni kozmetične narave. Kadar
gre za nosilne traverze postkomunistične politike, se vedno obnašajo »odgovorno«.
Takšna nosilna gred je bil tudi Zakon o grobiščih.

Zelo interesantna je bila reakcija novinarjev in novinarskega društva ob predlogu
opozicijske koalicije Slovenija, da se normalizira in pluralizira medijska scena.
Odgovor je bil pravzaprav krik, ki je že sam, ne glede na vsebino, veliko povedal.
Vehementnost novinarske reakcije je kazala na to, da je kritika opozicije zadela v
črno. Legitimna kritika neuravnoteženega medijskega prostora je bila obtožena »poskusov
nedemokratičnih posegov v pravico novinarjev in drugih medijskih ustvarjalcev v pravico
do svobodnega izražanja«. Tu takoj spoznamo staro tehniko diskvalificiranja iz komunističnih
časov. Neko dejstvo ali obrneš ali potisneš v skrajnost in ga potem tam in takega
napadeš. Dokazali so, v kakšno šolo so hodili.

V odgovorih novinarjev je bilo obilo prikritega norčevanja. Naj bodo dobri kot mi,
so govorili, pa bodo imeli uspeh. Odločuje namreč trg, »ki res izloča slabe, in take,
ki jim predvsem zaradi političnega ali drugega predznaka ljudje ne zaupajo«. Zelo
signifikanten je bil odgovor Roka Kajzerja dr. Andreju Bajuku, ki je rekel, da je
pluralizem medijev potreben za »uravnovešenje političnega prostora«. Kajzerjev odgovor:
»Politični prostor se preureja zgolj na volitvah, medijski pa med bralci in gledalci.
Če ti ocenijo, da so mediji slabi, bedasti, politično usmerjani, jih lahko kaznujejo
tako, kot državljani na volitvah kaznujejo politike.« Toda »politični prostor« se
preureja kar naprej. To delajo mediji. Volitve samo registrirajo, kako se je politični
prostor »preuredil«. Jasno čutimo norčevanje iz publike. Mediji so lahko zelo »slabi,
bedasti in politično usmerjani«, pa jih bralci ne bodo kaznovali in odpovedali, ker
drugih enostavno ni. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko ljudi kupuje Delo, a ne zato,
ker bi to bil njihov časopis! Tega se torej bojijo ti fantki. Teden dni po začetku
Jutranjika je njegov urednik Danilo Slivnik v krogu novinarjev in urednikov drugih
standardnih dnevnikov povedal, da se je po enem tednu izhajanja alternativnega dnevnika
že pokazalo, da vsi pišejo drugače. Tega se bojijo ti ljudje. Bojijo se demokracije.
Bojijo se, da bi ljudje ne začeli množično odhajati od njihovih edicij, ker jim zaradi
»političnega ali drugega predznaka« ne zaupajo.

Ko je letos poleti literarni teoretik George Steiner prejel nagrado Börne, je v zahvalnem
govoru povedal tudi tole: »V Evropi je v triumfalnem vzponu fašizem denarja, filistrstva
in medijev.« Torej »fašizem medijev«. Na katerem terenu pa je Steiner prišel do tega
zaključka? Ali ne bi tem preje na našem, ki se ga še držijo kosi totalitarnih povojev,
iz katerih se ne more izviti? Še tole! Zakaj pa predsednik Društva novinarjev Slovenije,
ki pravi, da ima vse tako izmerjeno na vse strani, ni poslal vprašati pisatelja Rudija
Šeligo, zakaj je moral odstopiti kot član sveta RTV?

O stanju v medijih veliko pove napad na Janšev predlog za konvencijo o prihodnosti
Slovenije. Grega Repovž je idejo denunciral kot pokalico »za predvolilni čas«, potem
pa je Janšo še izključil iz kroga kompetentnih kot človeka, ki »celotno politiko stranke
gradi na odnosu do preteklosti«. Kako si sploh upa tak človek govoriti »o konvenciji
o prihodnosti Slovenije«? Ob tem si nismo mogli, da ne bi iz ozadja slišali Kučanovo
svarilo, da je treba preteklost pustiti pri miru.

Stvar, pravi Repovž, pa sploh ni tako nedolžna. Ideja konvencije namreč pomeni »negacijo
političnega sistema«. Tako sedaj vemo: sfera civilne družbe ni nič drugega kot zanikanje
politike. Nevarna reč! »V Sloveniji imamo izvršno in zakonodajno oblast.« To mi obvladamo,
izvršno in zakonodajno oblast obvladamo, civilno družbo tudi, a ne v celoti in ne
popolnoma. Potem pokliče na pomoč še filozofa dr. Tineta Hribarja, da ga utrdi v mnenju,
da je demokracija samo v proceduri ali postopku, da je demokracija, kot stvar uma,
čista forma. Pri tem pa oba – za akademika dr. Hribarja nismo tako sigurni – vesta,
da se v kaki demokratično zasnovani državi lahko natanko držijo dogovorjene procedure,
a je država kljub temu kvazi totalitarna. Država Slovenija je takšna država.

Našega stanja pravzaprav ni težko razumeti. Protagonistov obnovljene demokracije v
prvih 90-tih je bilo malo in še ti so bili preveč zaposleni s poglavitnimi opravki
osamosvajanja in postavljanje države. Poleg tega so jih sile propadle ideologije ovirale
na vsakem koraku. Šele sedaj se je tudi pokazalo, kako so bile po masakru in eksodusu
ob koncu vojne demokratske sile v narodu oslabljene. Pa tudi – komaj zberemo dovolj
poguma, da to povemo – koliko ljudi se je zaradi kolaboracije s totalitarnim režimom
izkazalo za neuporabne ali samo na pol uporabne. Nekatera področja so demokrati morali
zato prepustiti samim sebi, se pravi kontinuiteti. Ta področja so bila gospodarstvo,
finance in mediji. To je bilo deloma razumljivo, popolnoma nerazumljivo pa je bilo
to, da je na področju medijev nekaj sto zvečine mladih ljudi začelo voditi rabiaten
boj za moralno in zgodovinsko propadlo ideologijo in kazati frenetično sovraštvo do
tistih, ki so prinašali svobodo. Po našem vedenju se še nikoli v zgodovini ni kaj
takega dogodilo. (Kje ste filozofi, sociologi, politologi, psihologi, prebivalci akademosa
in šarlatani zakotnih para-ved, kje ste, da to razložite?)

A mi bi radi ob tem pokazali še na nekaj drugega. V tako etabliranih in tako vodenih
medijskih ustanovah se je začela razvijati, ponekod tudi cveteti, nadutost. S teorijo
o novinarstvu kot četrti veji oblasti je ta razvoj doživel nesluten pospešek. V državi
Sloveniji pa je monopolni položaj medijev omogočil, da je ta nadutost dobila značaj
arogantnosti. Ali naj vas spomnim, da je TV Slovenija v večerni informativni oddaji
v nedeljo 1. junija, po slovesnosti v Kočevskem rogu registrirala samo metropolitovo
mašo in njegov nagovor, drugi ali civilni del z govori in politično zgodovinskimi
komentarji pa je enostavno ignorirala. In vendar novinarske aspirante v vsaki, še
tako zanikrni šoli, poučijo, da mora biti informacija celovita. Zakaj pa so potem
to naredili? To je samopašnost. Privzgojili so jim zavest, da potem ko opravijo nalogo,
ki jim je odkazana – ščitijo interese postkomunistične levice in novega kapitala –lahko
počnejo karkoli. Še bolj pa se je to pokazalo v primeru zunanjega ministra Dimitrija
Rupla. Ko je novinarje ob nekem zapoznelem vprašanju o vilniuški izjavi lepo prosil,
skoraj kot kolege, naj nehajo s tem in naj ga ne spravljajo v zadrego, so planili:
da je bil to »izbruh«, »napad na medije«, da je »prezir, s katerim je obravnaval medije,
namenjen javnosti«. Ker pa vemo, da ima vilniuška izjava malo opraviti z zunanjo politiko,
veliko pa z ideologijo, tudi vemo, zakaj so mu postavili ta vprašanja: zato ker je
Dimitrij Rupel in puncto ideologije pravi človek, a ne čisto pravi. Predvsem je preveč
izobražen.

A tako predstavljena podoba ne bi imela celote, če bralcev ne bi opozorili na oddajo
Studio City v ponedeljek, 30. junija. Voditelj oddaje Marcel Štefančič ml. (to je
tisti novinar, za katerega smo se včasih bali, da bo nenadoma in brez razloga padel
v histerijo, a se je zadnje čase nekoliko umiril) je gostil nekdanjega predsednika
države. Oddaja je trajala eno uro, ta pa je imela še to posebnost, da je bil gost
deloma v prvem, deloma v drugem planu, prisoten domala vso oddajo. Pozornost je naprej
vzbudilo obnašanje voditelja, za katerega smo vedeli, da je spreten govorec, bolj
nagnjen k provokaciji kot boječnosti, tu pa je kazal nekakšno nervoznost, kot da bi
imel tremo. Oddaja je sicer tekla gladko, voditelj je tako postavljal iztočnice, da
se je nanje dala obesiti kritika na Janšo in Brezigarjevo. Iz vse oddaje pa je izstopilo
vprašanje, ki ga povzemamo po spominu: Kakšna situacija bi morala nastati v državi,
gospod predsednik, da bi se odločili, da znova vstopite v politiko? Toda to vprašanje
je bilo tako vprašano, da smo ga vsi razumeli v nekoliko spremenjeni obliki: V kakšni
zelo hudi krizi bi se morala znajti država Slovenija, da bi se vi odločili, da jo
rešite? Po eni uri je vse skupaj postalo že malo neprijetno. Nazadnje smo svoje občutje
izrazili v vprašanju: Kdaj se bo ljudem začel obračati želodec?

Na ekranu se je od časa do časa pojavilo vprašanje za gledalce: Ali ste zato, da Milan
Kučan znova kandidira za predsednika? Na koncu je bil izpisan tudi rezultat: 68% gledalcev
je glasovalo za, 32% za ne. Za komentar k zgornjemu in za stanje v slovenskem novinarstvu
sploh naj tu zapišemo, da je dober teden pozneje novinar Grega Repovž v Delu zelo
trdo prijemal Janeza Janšo zaradi konvencije o prihodnosti Slovenije, češ da »vse
skupaj še najbolj spominja na predvolilni čas«.

Nedopuščanje jezika

Za vsem spet stoji vprašanje jezika. Jezik ima to naravo, da je hkrati konkreten in
splošen: ko govorimo o plemenitosti določenega človeka, smo odprli možnost, da vstopijo
v diskurz vsi ljudje tega sveta, ki jih je mogoče označiti za plemenite. Kadar govorimo,
zajamemo v nekem oziru ves svet. Jezik je kakor duh – celosten. To pa tudi pomeni,
da jezik ni ideološki; za jezik je ideologija nekaj protinaravnega. Zakaj? Zato, ker
ideologija ni celostna; ideologija nastane tako, da izberemo iz realnosti sveta določena
dejstva, jih sestavimo v vzorec in tako dobljeni vzorec proglasimo za resnico sveta.
Omejenost ideologije je v tem, da daje pravico do legitimnega obstoja samo nekaterim
dejstvom, druga pa obsodi na zunanjo temo nelegitimnega.

Ko je Žarko Hojnik 10. maja letos govoril o nekih zadevah v policiji, je postavil
tole splošno trditev: »Po našem pravu mora že po najmanjšem namigu oz. obstajanju
razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,
policija storiti vse, da storilca odkrije in ga privede do obličja Pravice. Seveda
policija sama presoja, kdaj so podani omenjeni predlogi za sum, če bi kaj spregledala,
pa zakon določa, da se lahko prvo zgane tudi državno tožilstvo, saj lahko ta organ
sam zahteva izvedbo potrebnih postopkov, če do njega pride glas o kaznivem dejanju.«
Hojnik je tako natanko povedal, kaj bi že zdavnaj morala narediti policija in državno
tožilstvo v zvezi s povojnim genocidom. Saj o genocidu ne obstaja samo kaj takega,
kot je majhen ali celo najmanjši namig, ampak dejstva, ki segajo do neba in tulijo.
Kako to, da jih nihče noče registrirati? Zato, ker smo vsi ideologi; zato ker ne poslušamo
jezika. Če hočete še en primer, vam lahko navedem to, kar je filozof dr. Slavoj Žižek
rekel o razmerju USA – Irak: »Kadar se vojna upravičuje z izgovarjanjem na demokracijo,
smo lahko prepričani, da je njen resnični cilj omejitev demokracije.« Očitno se tudi
ta gospod ni hotel ukloniti jeziku, ki bi mu takoj povedal, da so zavezniki v 2. svetovni
vojni bíli grandiozni boj za demokracijo proti totalitarizmu in da je z njihovo zmago
bilo več demokracije, ne manj. Zakaj ga ni to dejstvo udarilo, saj ni obskurno? Zato,
ker se je vdal ideologiji; ideologija je vedno tudi velika vdaja duha.

A vrnimo se k Zakonu o grobiščih. Prvi in največji poraženec tega zakona je bil ravno
slovenski jezik. Izkazalo se je, da njegove besede ne samo da nimajo trdnega pomena,
ampak pomena sploh nimajo. Drugi poraženec pa je bila slovenska demokratična publika
ali preprosto Slovenci. V načinu, kako so postkomunisti z njimi komunicirali, se je
videlo, da jih nimajo za prištevne, da se nanje ni treba ozirati. Pravzaprav jim je
bil na neki način v debati okrog tega zakona vzet status državljanov demokratične
države.

Postkomunistični promotorji Zakona so strukturirali svoje nastope okoli dveh besedi:
pieteta in civilizacija. Na primer: da je vlada ugotovila, da je nujno treba storiti to civilizacijsko dejanje; da želi vlada na pieteten način pokopati mrtve, da bodo vsem omogočili pieteten in dostojen pogreb, da bi morali biti vsi sposobni tega civilizacijskega dejanja; da mora parlament pietetno poskrbeti za grobove; da moramo pokazati vso pieteto tem ljudem. Besedi pieteta in civilizacija – oziroma njune izpeljanke – sta bili tolikokrat in s tako emfazo izgovarjani, da
so ju vsi morali slišati. Istočasno pa je bilo čisto jasno in so vsi morali vedeti,
da bo to, kar bo v Zakonu stalo, nepietetno in necivilizacijsko. Za kako važno stvar gre, je poslanec Franc Cukjati povedal v dveh stavkih: »Umrlemu
vojaku je edino, kar mu ostane, status vojaka« in »Ti grobovi bodo še vedno zamolčani.«
Gre torej za dve vrednoti; za pieteto in za civilizacijo, le da bosta obe še naprej flagrantno kršeni. Postkomunisti so nekaj govorili, drugo
pa, ne mislili, ampak tudi govorili. Pokazali so, kako absolutno obvladujejo Slovenijo. Govorili so naravnost
in brez mimikrije. Orwellov »double-think« se je preko parlamenta vrnil v slovenski
jezik. Slovenci so slišali, kaj postkomunisti govorijo, in vedeli, kaj bo stalo v
Zakonu, le da med obema niso več videli nobene razlike: pieteta je nepieteta, vojna je mir. Postkomunisti so začutili, da so ljudje že tako zinfrentilizirani,
da si lahko privoščijo z njimi poljubne igre. Včasih so že bili malo preveč neprevidni,
takorekoč na robu. Tako je neka gospa rekla, da je »ključnega pomena, da se o revoluciji
ne govori«, ker to »ne bi vodilo k spravi«. Vidimo, da je beseda sprava dobila nov
pomen: nedotakljivost tiste verzije preteklosti, ki so jo uveljavili postkomunisti.

Klicanje božjega Simon Dan

Figure 4. Klicanje božjega Simon Dan

Glede jezika, odnosno jezika v postkomunistični retoriki bi se splačalo nekoliko natančneje
pregledati nastop vladnega predstavnika mag. Franceta Žnidaršiča. Vse, kar je povedal,
je bilo podrejeno enemu cilju: zakriti temeljni interes, ki ga je z Zakonom imela
kontinuiteta. Toda ta temeljni interes je imel še drugo stran: bil je žaljiv in brutalen
udarec prizadetim in vsej demokratični slovenski javnosti. Zato je Žnidaršič moral
biti spreten. Odločil se je, da bo interese kontinuitete minimiziral na dva načina:
s kopičenjem tako imenovanih dobrih besedi in z obilico obrobnih in nespotakljivih
podrobnosti. Tako je upal, da tistega, za kar je šlo, sploh ne bo opaziti. In potem
smo slišali: da je Zakon očiščen vseh ideoloških in vrednostnih sodb; da bodo grobišča
uredili na način, ki nikogar ne obtožuje, napada ali žali; da Zakon ne bo razčiščeval
zgodovine, da pa zgodovina tudi ni tako važna, saj je govoril z mnogimi svojci, ki
jih revolucija in krivda nič ne brigata in bi želeli samo hoditi prižigat svečke;
da je Zakon, ki ga predlaga vlada sprejemljiv za vse; da bodo fizični svojci vsakega
izkopanega, za katerega bodo nedvomno dokazali identiteto, lahko pokopali na pokopališče;
da pa o imaginarnih svojcih nič ne ve (pozabil je, da v vladi ureja stvari za 45.000
imaginarnih svojcev, organiziranih v ZZB; to je naredil zato, da mu ni bilo treba
priznati »imaginarnih svojcev« organiziranih v NSZ).

V vseh treh parlamentarnih debatah, ki smo jih nekoliko natančneje pregledali, so
se zoper naklepe postkomunistične parlamentarne levice pogumno, vztrajno in iznajdljivo
bojevali poslanci NSi in SDS. Upamo, da bo NSZ vsem poslala pismeno zahvalo in priznanje.
Od poslancev SLS se je brezkompromisno postavil za resnico odlični Franc Rokavec.
Edini iz te stranke! Za ostale poslance je, se zdi, govoril dr. Janez Podobnik, ki
je povedal, da je stranka v škripcih, da pa bo večina poslanskih kolegov glasovala
za Zakon. »A z grenkobo v srcu.« Potem je dodal: »Z današnjim Zakonom tudi sam nekoliko
zaključujem skoraj desetletno prizadevanje, da bi na tem področju tudi kot politik,
kot mlad neopredeljen slovenski politik izpolnil svojo človeško dolžnost. Nekdo, ki
prihaja iz partizanskega Cerkna, bo to naredil in bo danes glasoval za Zakon. Če bom
pa še poslanec, slovenski ali evropski, pa si bom prizadeval, da bomo morda nekatere
pomanjkljivosti v naslednjih letih dopolnili.« Z grenkobo v srcu? Moj Bog, ali je
mogoče to reči: Z grenkobo v srcu te bom ubil. Iz kratkega govora dr. Janeza Podobnika
je bilo mogoče zaslutiti dolgo zgodbo klavrnosti te stranke. Za kaj vse nosijo odgovornost
v zgodovini mlade slovenske demokracije! Za dejanja, ki so bila storjena 1997 in 2000,
od katerih se slovenska demokracija še dolgo, morda pa nikoli več ne bo opomogla.
Ali je še čas, da se stranka povrne k sebi? Ko bi vedela, kam!

Obstrukcija izvornodemokratičnih strank

Pred končnim glasovanjem o Zakonu, v četrtek 19. junija zvečer, sta stranki koalicije
Slovenija naznanili odhod. Govorila sta dr. Andrej Bajuk in dr. France Cukjati. Obstrukcijsko
deklaracijo SDS, ki jo je prebral Cukjati, bomo navedli v celoti, ker so v njej z
intenzivno duhovno disciplino zbrane poglavitne prvine dogajanja in postavljene na
visoko etično in politično raven; pa tudi zato, ker je to besedilo zgled, kako moramo
ravnati s svojim jezikom, in hkrati najučinkovitejša kritika postkomunističnih jezikovnih
malverzacij. Cukjati: »Naša stranka, z ozirom na vse, kar se je dogodilo s tem Zakonom,
napoveduje v skladu s poslovnikom obstrukcijo glasovanja. In sicer najprej iz razloga,
ker naj bi Zakon rehabilitiral in uredil zamolčana grobišča, v resnici pa uzakonja
zamolčanje revolucionarnega nasilja. Dalje, Zakon naj bi bil spoštljiv do pokojnih,
v resnici pa pobite vojake po vojni oropa edine časti, statusa vojaka. In tretjič,
Zakon naj bi bil spravne narave, a v resnici izraža veliko ignoranco do interesa pokojnih
žrtev, do interesa tistih, ki jih zastopa Nova Slovenska zaveza. Zakon naj bi blažil
krivice in razkol iz leta 1945, ga pa v resnici poglablja. In Zakon naj bi bil izraz
naše zrelosti, kajti tako človek kot narod je takrat sposoben sprejeti sebe, ko se
je sposoben odkrito in kritično soočiti s svojo preteklostjo. Ta proces mora vključevati
spremembo miselnosti, spremembo v srcu in duhu, pravi resolucija Sveta Evrope o ukrepih
za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Vendar pa se je
ugotovilo, da nismo dozoreli temu koraku. Prav nič nas ni naučila zgodovina, še vedno
delimo ta narod na črnobele, pozitivce in negativce, in zaradi vsega tega ne moremo
sodelovati in biti prisotni pri tako sramotnem dejanju, kot je sprejemanje tega Zakona.
Pritisk na gumb je majhno dejanje s težkimi posledicami; gre za pritisk, kjer ni pomembno,
ali je narejen iz veselja ali z grenkobo, posledice so enake – zapuščamo dvorano pri
tej točki«.

Kaj so hoteli postkomunisti z zakonom doseči?

Zakon o grobiščih, kakršnega je izsilila kontinuiteta, presega pomen, ki mu ga pripisujejo
v slovenski javnosti. Sprejem tega besedila v državnem zboru je eden najpomembnejših
dosežkov postkomunistične tranzicijske politike. Komunisti oz. postkomunisti so vse
od prehoda – pa tudi v letih pred prehodom, na katerega so se pripravljali, ali bolje,
katerega so pripravljali – imeli eno samo ambicijo: da bi dobili krmilo tranzicije
v svoje roke in jo vodili v smeri svoje popolne in dokončne rehabilitacije v novem
političnem prostoru. Na nekaterih področjih so krmilo že vseskozi imeli v rokah: na
gospodarskem, finančnem in medijskem področju. V politiki pa skraja ne, a so ga kmalu
dobili, načelno po razpadu DEMOSA, konkretno pa po volitvah 1992. Toda tu vodstvo
ni bilo tako vnaprej zagotovljeno kot v prej omenjenih sektorjih, ki so jih popolnoma
obvladali s svojim moštvom. Na pomoč jim je prišla kooperacija ali kolaboracija desnih
strank, ki so jih – v različni postavitvi, prepeljale čez vse nevarne plitvine. K
temu uspehu jim je nemalo pomagala tudi lastna domiselnost, ki je izumila vrsto političnih
trikov – stranke z lažno nazorsko fakturo, stranke z nepolitično stanovsko orientacijo
– predvsem pa seveda zanesljiva podpora medijev. Vse se je razvijalo dokaj ugodno.
Nečesa pa vendarle niso imeli: kljub vsej materialni in legalni moči niso bili legitimni.
V psevdopolitični zavesti mlade demokracije to sicer ni bilo aktualno in urgentno
vprašanje, a so postkomunisti vedeli, da nekoč bo. Zakon o grobiščih se jim je tako
pokazal kot ugodna priložnost, da dosežejo tudi tolikanj pogrešano in tolikanj zaželeno
legitimnost – res da na posreden in nekoliko manj ugleden način. Gre za naslednje:
dokler je v preteklosti stal teror, revolucija, genocid in pol stoletna totalitarna
diktatura, je bil nelegitimen ne samo komunizem kot povzročitelj teh okoliščin, ampak
tudi postkomunizem, ki se od komunizma nikoli ni odlepil na moralno, pravno, politično
obvezujoč in prepričljiv način. Zakon o grobiščih pa je prinesel legitimnost komunizmu
in postkomunizmu. V tem, kar namreč pomeni – v eventuelni eksplikaciji – onih uničujočih
stvari zgoraj sploh ni bilo. Bile so »napake in ekscesi«, bila je – nekaj časa – tudi
»nepravna država«, a to še ni dovolj, da bi komu odrekel legitimnost.

Protislovja manipulacije

Podoba je, da je psevdopolitična in medijsko kontrolirana zavest sedanje slovenske
javnosti to legitimnost sprejela. Toda bila je prigoljufana in prej ali slej bo poneverba
prišla na dan. Postalo bo jasno, da projekt postkomunizma temelji na prevari, ki ni
nič manjša od tiste, na kateri je bil nekoč zgrajen projekt komunistov. Slovenski
narod ne bo prišel k sebi – v svojo historično in civilizacijsko identiteto – dokler
se to ne zgodi. Šele ko bomo vedeli, kdo smo in kaj smo, bomo doživeli tisto duhovno
prostost, ki jo narod potrebuje za rast in obstoj.

Vse je odvisno od dozorevanja slovenske politične zavesti; od tega, kdaj bomo dosegli
tisto stopnjo zavesti, da bomo končno zagledali, da postkomunistična levica ni sposobna
nositi življenja. Najprej pa bomo morali priti do spoznanja, da so komunisti in postkomunisti
žrtve napačne ljubezni: da ne ljubijo stvari, ampak sebe. Zato so pri stvareh šele
z drugo mislijo, s prvo pa so vedno pri sebi. To ni nič psihološkega, to je v njihovi
naravi; to je v temeljni intuiciji, v kateri se jim je razodel svet: da svet ni tu
zaradi sebe, da svet nima integralne avtonomnosti, da je svet drugotna in odvisna
bitnost, zgolj prostor za realizacijo volje do moči. Zato v njihovem osnovnem duhovnem
vzgonu ni prosperitete sveta in življenja, ampak prosperiteto njihove moči. Zato tudi
vsi svetovi, ki jim padejo v roke da z njimi upravljajo, nazadnje propadejo. Do sedaj
so še vsi propadli. To je vse zaradi napačne ljubezni. Sedaj pa se je pokazalo še
nekaj drugega.

Pokazalo se je namreč – in vedno bolj se kaže – da tudi ne znajo. Do sedaj smo mislili, da znajo, le da znanja ne uporabljajo za prosperiteto sveta,
ampak sebe. Sedaj pa postaja jasno, da že prihaja kazen za napačno ljubezen. Človek
je namreč tako narejen, da spozna samo tiste stvari, ki jih ljubi – stvari kot stvari,
ne pa stvari kot možnost moči. In ker komunisti in postkomunisti sveta ne ljubijo
tako – oziroma ga sploh ne ljubijo – ga tudi vedno manj razumejo. To je razlog, da
kažejo vedno večjo nekompetentnost na banalnih resorjih politike – v administraciji.
To se pravi, da je kazen za zgrešeno ljubezen že tu in da se kaže v nesposobnosti
upravljati s svetom. Nekateri znaki kažejo – banke, zdravstvo, šolstvo – da prihaja
sedaj ta faza. Zavedno ali nezavedno zavedanje tega dejstva – če to ni kontradikcija
– že morda prehaja v nevrozo. Kako naj sicer drugače razumemo predlog predsednika
vlade 27. junija, da bo v prihodnje začela delovati neodvisna »komisija za etiko in
integriteto«. Integriteta je tuja beseda in pomeni po slovensko preprosto poštenost.
In zakaj predsednik potemtakem ni ustanovil »komisije za etiko in poštenost«? Zato,
ker bi ta napoved, tako izražena, preveč brezobzirno pokazala, da v državi Sloveniji
ni poštenosti. Da poštenosti ni v taki meri, da je treba postaviti posebno komisijo
ali posebni komite za poštenost. To pa bi bil preveč brutalno izražen facit desetletnega
razvoja, prehud in preveč iznenaden zasuk »zgodbe o uspehu«. Mislimo, da beseda o
nepoštenosti Slovenije ni več samo slutnja, ampak z mnogimi znaki podprto dejstvo.
Zdi se, da je napačna ljubezen kot načelo politične pragmatike prešla od postkomunistične
nomenklature med ljudi. Ali ne bi bilo bolje, da bi, namesto da ustanavljajo »komisijo
za etiko in integriteto«, ukazali policiji, tožilstvu in pravosodju, da raziščejo,
kaj za temi znaki stoji, in sicer tako kot »integriteta« teh
ustanov terja. Če seveda niso ustanovili »komisije za etiko in integriteto« prav zato,
ker tega ali ne morejo več ali še vedno nočejo?

Klicanje k zadnjim stvarem

Figure 5. Klicanje k zadnjim stvarem Simon Dan

Iz nekega poročila

A mi se bomo na koncu še enkrat vrnili k Zakonu o grobiščih. Domobranci, nad katerimi
se je s tem zakonom zgodil drugi genocid, so namreč izhajali iz sveta, za katerega,
pa naj je sicer bil že kakršenkoli, je ena stvar povsem gotova: da ni potreboval komisije
za etiko in integriteto. Na domobrance in domobranstvo nas je nedavno spet spomnil
tudi članek dr. Boža Repeta v Sobotni prilogi Dela 16. avgusta, ki ga je naslovil
Koliko domobranstva je še živega? S tem je nakazal, da je pripravljen, če stvar tako
zahteva, prevzeti tudi vlogo mrliškega oglednika. To je njegova stvar, naša pa je,
da povemo, da domobranstva ni razumel. Domobranci namreč niso bili samo vojaki, ampak
tudi mnogi Slovenci nevojaki, ne samo na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi na
Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem, ki so se bojevali, v orožju ali brez orožja,
za Slovenijo, kakršna bo spet takrat, ko bodo njene ustanove delovale tako, da se
ne bo treba ozirati po »komisij za etiko in integriteto«. Domobranci namreč niso imeli
nobenega parcialnega interesa, kakor so jih imeli slovenski komunisti, hrvaški ustaši,
slovaški tisavci, francoski petainovci in drugi. Hoteli so samo obnovo civilizacije,
v kateri jih je zalotila vojna.

In kako to, da zgodovinar dr. Božo Repe tega ne ve? Ob tem pomislimo na to, kako je
življenje do nekaterih ljudi krivično. Božo Repe je še pred diplomo prišel v službo
na CK ZKS in tam postal »sekretar sekcije marksističnega centra za zgodovinopisje«.
To pa je položaj, ki ga mlad človek težko prenese brez hudih poškodb. Žal mi je, da
moram s to noto zaključevati svoj komentar. A kljub temu še ena malenkost. Repe končuje
svoj članek v upanju, »da Slovenci kulturnega boja, ki se je začel konec 19. stoletja,
v 21. stoletju ne bomo znova poskušali rešiti z medsebojnim fizičnim obračunavanjem,
tako kot se je zgodilo v 40-tih letih 20. stoletja«. Ob tem moramo Repetu nujno svetovati,
naj bo pozoren na svoje ljudi. Zakaj slovenski kulturni spor – naj je že zaslužil
termin kulturni boj ali ne – so spremenili v »fizično obračunavanje« ljudje njegove
tradicije.

P.S. Repetov članek pa je še en majhen dokaz, da se Sobotna priloga Dela počasi spreminja
v postkomunistično nedeljsko šolo. Morda je v tem tudi razlog, da pisem urednika Zaveze
ne objavljajo. (Urednik jih tudi več ne pošilja. Smo le veterani, mar ne?)

Date: 2009