Zaveza št. 49 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare (Janko Maček)


§

Sobotna priloga Dela je lani, 13. julija, objavila sestavek z naslovom Od Ljudske
kuhinje do Šentjošta 1942 – Streli na Streliški in prva vaška straža v Sloveniji.
Avtor sestavka Miha Naglič pove na koncu svojega prispevka, da »je ob 60-letnici umora
profesorja Ehrlicha in ustanovitvi prve vaške straže v Sloveniji želel le obuditi
spomin na te usodne dogodke in jih ponuditi v miren premislek«. Zanimiva je njegova
primerjava, kako si je vosovec Franc Stadler – Pepe z umorom dr. Ehrlicha in drugimi
podobnimi podvigi prislužil red narodnega heroja ter članek in sliko v Enciklopediji
Slovenije, medtem ko je njegova žrtev dobila v slovenskem knjižnem panteonu le samostojno
geslo brez slike. Neposredni povod za obsodbo profesorja Ehrlicha naj bi bila posebna
spomenica, ki jo je bil napisal in v začetku aprila 1942 izročil italijanskim oblastem;
z njo naj bi bila odprta pot ustanavljanju vaških straž. »Prva vaška straža v Sloveniji
je bila 17. julija 1942 ustanovljena v vasi Šentjošt, na robu Polhograjskih Dolomitov,
zahodno od Ljubljane.«

Tu bi lahko začeli razpravo, ali je dr. Ehrlich res »kar naravnost predlagal oboroženo
kolaboracijo«, kot je zapisal Miha Naglič v že omenjenem sestavku, toda to ni naš
namen. Tudi ne mislimo ponovno opisovati ustanovitev prve vaške straže in dogodke
s tem v zvezi. Avtor sestavka Od ljudske kuhinje do Šentjošta 1942 nas nehote usmeri
v drugi Šentjošt, ki je bil tudi močno povezan s slovenskim protirevolucionarnim odporom
v letu 1942, ko pove, da o popolnoma različnem vrednotenju nastanka prve vaške straže
»pričata že naslova dveh knjižnih del: Šentjošt, gnezdo belogardizma na Slovenskem,
ki ga je napisal Jože Zamljen, in Prva vaška straža v Sloveniji, Šentjošt 1941–1943
izpod peresa Marte Kavčič – Keršič.« Že površen pregled Zamljenove knjige nam pove,
da v njej ni niti besedice o Šentjoštu na robu Polhograjskega hribovja. Seveda je
bil tudi ta Šentjošt v polpretekli zgodovini pogosto deležen podobnih vzdevkov, kot
ga je uporabil Zamljen v naslovu omenjene knjige, ki jo je pravzaprav dokončal Franček
Saje, ker je Jože Zamljen, partizan Drejče, prehitro umrl. Kot piše Saje v uvodu h
knjigi, je Zamljen imel v načrtu napisati »knjigo dokumentov o Šentjoštu, ki so ga
belogardisti spremenili v množično morišče borcev za svobodo na Dolenjskem. Z njo
je želel postaviti trajen spomenik vsem žrtvam belogardističnega nasilja«.

Tako nam je avtor sestavka v sobotni prilogi Dela dal povod za razmislek o obeh Šentjoštih
in o njuni resnični vlogi v naši polpretekli zgodovini. Zamljenov Šentjošt je namreč
Šentjošt pri Stopičah blizu Novega mesta, kjer se je leta 1942 kar nekaj časa zadrževal
odred slovenske nacionalne ilegale, imenovan Štajerski bataljon. Stopiška fara je
že leta 1942 morala plačati velik krvni davek na strani protirevolucije. Seveda je
največ stopiških mož in fantov izginilo v množičnih grobiščih po maju 1945, po koncu
vojne. Vsi ti na neki način imajo imena in priimke in se ve za njihove domove, čeprav
se več kot štirideset let o njih ni smelo govoriti. Zamljen-Sajetova »knjiga dokumentov
o Šentjoštu, ki so ga belogardisti spremenili v množično grobišče borcev za svobodo
na Dolenjskem«, pa pravi takole: »Težko bo kdaj ugotoviti točno število zahrbtno pobitih
borcev za svobodo v gorjanskem področju. Veliko število terencev, ki so pomagali partizanom
s hrano, municijo in orožjem, je na skrivnosten način izginilo. Kmetje in meščani,
ki so odhajali z domov v partizane z orožjem v roki, so v mnogih primerih izginjali
v gozdovih in nihče ne ve kje. O njih ne piše ne v mrliških knjigah stopiške niti
šmihelske fare, zakaj kaplana Wolbang in Urbanč sta skrbno pazila, da ne pridejo ti
uboji v uradne knjige, ker sta bila sama, če ne neposredno pa posredno sokrivca teh
zločinov.« Kaj bomo pripomnili k temu? Mar ni revolucionarna organizacija vedela ali
vsaj poskušala vedeti za vsak korak, za vsako besedo vsakega posameznika na vasi in
v mestu? Kako je mogla potemtakem tu popolnoma izgubiti kontrolo nad imeni svojih
pripadnikov? Zakaj ni nikoli evidentirala imen tistih, ki so izginili? Kateri zgodovinar
in kje je doslej znanstveno obdelal to vprašanje?

Šentjošt pri Stopičah

Figure 11. Šentjošt pri Stopičah

Pred nami je torej zahtevno vprašanje, kako se je začelo v Stopičah in okolici. Niti
malo si ne domišljamo, da ga lahko pojasnimo z nekaj stavki. Kljub temu skušajmo nekaj
narediti. Seveda bomo pri tem posebno pozorni na imena in teme, o katerih smo od Zamljena
in podobnih piscev komaj kaj zvedeli, ali pa morda dobili celo neresnično sliko, saj
je to uravnoteženje za »miren premislek« o naši polpretekli zgodovini nujno potrebno.

Stopiška fara pred začetkom revolucije

Šmihelsko–stopiška fara je bila pred drugo svetovno vojno po številu prebivalcev največja
občina novomeškega okraja. Na državnozborskih volitvah leta 1938 je od 2155 volilnih
upravičencev prišlo na volišče 1689 volilcev in 1436 jih je oddalo svoj glas za dr.
Kulovca. Za primerjavo povejmo, da je tedanja občina Novo mesto imela le 1061 volilnih
upravičencev. Župnija Stopiče je tedaj štela nekaj nad 2000 prebivalcev. Imela je
devet podružnic, kot jih ima še danes, kar pomeni devet podružničnih cerkva, okrog
katerih se stiskajo gručaste vasice. Samotnih kmetij na tem lepem koščku naše dežele
skoraj ne vidimo. Domačije so postavljene tesno druga poleg druge, ni velikih gospodarskih
poslopij in dvorišč, vse je usklajeno s pokrajino, ki se zdi nekako skromna v primerjavi
z mogočno gmoto Gorjancev, na katere je pripeta. Nobenih velikih njiv ne vidimo in
tudi vinogradi, raztreseni po prisojnih brežuljkih, ne izstopajo zaradi velikosti.

Šentjošt pri Stopičah – Cesta pelje v Hrušico in naprej v Gabrje pod
                        Gorjanci

Figure 12. Šentjošt pri Stopičah – Cesta pelje v Hrušico in naprej v Gabrje pod Gorjanci

Od Stopič mimo Velikega in Malega Orehka na Zajčji Vrh in Dolž pa naprej skozi Vrhe
in mimo Velikega Cerovca do glavne prometnice za Metliko je speljana cesta, ki sicer
ne dovoljuje velikih hitrosti, omogoča pa obilo užitka ob lepoti pokrajine. Do Hrušice
na severovzhodni strani stopiške fare nas pripelje dokaj lepa cesta mimo Malega in
Velikega Slatnika. Od Hrušice imamo le še 3 kilometre do vasi Gabrje, ki je že čisto
pod Gorjanci in spada v brusniško faro. Kaj pa Šentjošt, ki smo ga že omenili? Komaj
pri Čermošnjicah zavijemo z glavne ceste na levo proti Stopičam, že vidimo smerokaz
za Šentjošt in po dobrem kilometru poti smo že na hribčku z vasjo in cerkvijo sv.
Jošta. Od tu vodi sicer ozka, vendar asfaltirana cesta do Hrušice. V gozdu, le nekaj
sto metrov nad šentjoško cerkvijo, je bilo poleti 1942 taborišče Štajerskega bataljona.
Še danes so vidni sledovi jarkov, ki so jih tedaj izkopali okrog taborišča. Že mnogo
pred tem in tudi še kasneje je pa prav čez ta hrib in naprej skozi gozd proti Žabji
vasi vodila pešpot v Novo mesto.

Po tej poti je večkrat pešačil tudi župan Franc Brulc, ki je živel na svoji domačiji
v Hrušici. Včasih je napregel konje in se odpeljal z vozom, toda večkrat so konje
rabili doma za delo na polju ali v gozdu in tedaj mu ni preostalo drugega, kot vzeti
pot pod noge in mimo Šentjošta oditi v »Mesto«. Brulc je bil izvoljen za župana že
leta 1925. Anton Štampohar o tem v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju
Gorjancev 1918–1941 takole piše: »Volitev septembra 1925 v občini Šmihel–Stopiče se
je udeležilo le 42 ostotkov volilnih upravičencev. Večino odbornikov si je pridobila
SLS, župan pa je postal Franc Brulc iz Hrušice. Še večjo zmago so klerikalci odnesli
čez tri leta, ko so dobili 24 od 33 odborniških mest.« (Iz revolucionarne preteklosti,
str. 32) Če pogledamo na hitro, bi rekli, da je Brulc županoval od leta 1925 do svoje
zgodnje smrti, vendar je resnica drugačna. Tudi o tem dobimo konkreten podatek v že
omenjeni knjižici: »Ob volitvah leta 1933 se je JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka,
ki je bila v času diktature edina dovoljena) posluževala tudi nepoštenih ukrepov,
da bi onemogočila svojega glavnega nasprotnika, to je SLS. Tako so občino Orehovica
priključili občini Brusnice, enako tudi vas Hrušica zaradi prejšnjega župana Brulca.
Podkupovali so kandidate SLS, s čimer so klerikalcem onemogočili, da bi vložili svojo
listo … V občini Šmihel–Stopiče sta dve listi JNS zbrali 882 glasov in 33 odborniških
mest, opozicionalna lista pa je dobila 314 glasov in 3 odborniška mesta. Tu se volitev
ni udeležilo 724 volilnih upravičencev … V občini Šentjernej je tedaj zmagala nevladna
opozicionalna lista z nosilcem Francetom Videtom. Dobila je 426 glasov in 21 odborniških
mest. Za listo JNS je bilo oddanih 261 glasov in so ji pripadla le 3 odborniška mesta.«
(Iz revolucionarne preteklosti, str. 33) Po ukinitvi diktature so bile stranke spet
dovoljene, toda morale so biti vsedržavne, zato je SLS nastopila v okviru JRZ (Jugoslovanske
radikalne zajednice). Meje občin, ki so bile v času diktature spremenjene, so bile
vrnjene v prejšnje okvire. Na občinskih volitvah leta 1936 je JRZ zmagala v vseh podgorjanskih
občinah. V občini Šmihel–Stopiče so bile volitve 12. julija in JRZ je dobila 1011
glasov in s tem 33 odborniških mest, KDG (Kmečko delavsko gibanje) pa s 368 glasovi
le 3 odborniška mesta. Županska »čast« je bila spet zaupana Francu Brulcu in mu je
potem ostala do nasilne smrti.

V cerkev so ljudje hodili v Stopiče. Nekajkrat na leto je bila maša tudi v domači
podružnični cerkvi. Več podružnic je imelo tudi pokopališče, zato so bili tudi pogrebi
v domačem kraju. Župnik v Stopičah je bil v začetku vojne Jože Smolič, kaplan pa Janez
Urbanč, ki je imel novo mašo leta 1940. O obeh se je na primer Franček Saje v knjigi
Belogardizem na široko razpisal in jima pripisal zasluge za sodelovanje Stopičanov
z nacionalno ilegalo, ki naj bi bilo tesno povezano s Katoliško akcijo. Res je, da
je Katoliška akcija bila organizirana v stopiški fari, toda njen namen in delovanje
sta bila bistveno drugačna od tega, ki ga opisujejo Saje, Zamljen in podobni. Seveda
bi bila o tem potrebna daljša razprava.

Glavna osnovna šola je bila v Stopičah, vendar so imeli šolo tudi na Dolžu in otroci
z Zajčjega Vrha in iz drugih okoliških vasi so hodili tja. Otroci iz Hrušice so obiskovali
šolo v Gabrju, čeprav je spadala pod občino Brusnice. Delo učitelja na podeželski
šoli je poleg izobraževanja in vzgoje otrok gotovo vplivalo tudi na odraslo mladino.
Štampohar v že omenjeni knjižici piše, da se je prav prizadevanju učiteljev treba
zahvaliti za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet v Podgradu in Šentjerneju
– Francu Kimovcu in Jožetu Zamljenu, kar je vplivalo tudi na mlade drugih podgorjanskih
vasi. Menda so tudi v Stopičah pripravljali ustanovitev takega društva, pa je že v
začetku nekaj zaškripalo. Ni težko razumeti, da je nekdanjega učitelja Zamljena to
zanimalo in da je to povezal tudi z ubojem župana Brulca. V svoji knjigi namreč piše,
da so bila neposredni povod za županovo aretacijo njegova pisma, ki so jih našli v
izpraznjenem taborišču Štajerskega bataljona nad Šentjoštom. »Še isti dan so ga prijeli
v Hrušici na njegovem domu in ga odpeljali v štab Gorjanskega bataljona. Pred bataljonskim
sodiščem je potem priznal svojo gorečnost za Katoliško akcijo in za belogardistično
organizacijo. Vsaj delno je razkril belogardistično zaupniško mrežo. Povedal je tudi,
da je njegov sin pripravil skoraj vse člane društva kmečkih fantov in deklet, da so
postali člani belogardističnega izdajstva. To je bil edini primer na vsem gorjanskem
področju, da so člani društva kmečkih fantov in deklet postali pristaši belogardizma.«
(Šentjošt … , str. 34) Kam smo prišli od osnovne šole v Stopičah in na Dolžu! O županu
Brulcu bomo seveda v naši zgodbi še govorili.

Gozd nad Šentjoštom – Tu je poleti 1942 taboril štajerski bataljon

Figure 13. Gozd nad Šentjoštom – Tu je poleti 1942 taboril štajerski bataljon

Aprila 1941 je prišla stopiška fara pod Italijo, toda kot marsikje drugod je med ljudmi
nastalo gibanje, da bi prišli pod nemško zasedbo. Do Hitlerjevega napada na Sovjetsko
zvezo so bili za Nemce še posebno navdušeni komunisti. Vaščani Hrušice so lahko to
zelo neposredno spremljali, kajti na čelu gibanja je od vsega začetka bil njihov sovaščan
Jože Rukše, kmet in sodar. V prvi svetovni vojni je bil ujet na ruski fronti in potem
več let preživel v ujetništvu. Navdušil se je za komunistične ideje in jih sprejel
za svoje. Po povratku domov tega ni skrival. Aprila 1941 je agitiral po vasi, naj
izobesijo zastave s kljukastim križem, in skušal doseči, da bi šli v povorki k Nemcem
prosit za zasedbo podgorjanskih vasi. Večina vaščanov je Rukšetove predloge zavrnila,
čeprav Italijanov niso marali. O »brezumju pronemške histerije« v podgorjanskih vaseh
piše tudi Štampohar. Med drugim pove, da so 5. maja prišli Italijani v Podgrad, kjer
je bil postavljen eden najvišjih mlajev, in ukazali, da nemško zastavo na mlaju zamenjajo
z italijansko. »Na Dolžu, kamor je 12. maja prišel vojaški oddelek iz Novega mesta
in od vaščanov zahteval, da odstranijo nemške zastave in mlaje, bi skoraj prišlo do
spopada. Ženske, oborožene s kmečkim orodjem, so se postavile nasproti vojakom, ki
so se branili z nasajenimi bajoneti. Da so jih razgnali, so oddali nekaj opozorilnih
strelov, nato pa se lotili podiranja mlajev. Da, mlaji! Celo v kasnejšem partizanskem
Gabrju jih je bilo postavljenih šest.« (Iz revolucionarne preteklosti., str. 78) No,
Štampohar bi lahko povedal, da je bilo poleg tiste »brezumne histerije« še kaj drugega.
V Hrušici ni bilo treba dolgo čakati, da se je pokazalo. Kmalu po napadu Nemčije na
Sovjetsko zvezo je Rukše postal eden glavnih pri OF. Bil je tesno povezan s centrom
v Gabrju in sodeloval tudi pri obsodbah sovaščanov.

V Gorjancih, nekako uro hoda od Dolža, je pred drugo svetovno vojno obratovala parna
žaga in parketarna, last vrhniškega župana Hrena. Domačini so ji rekli fabrika, kraja,
kjer je bila postavljena, se je pa prijelo ime Pri Fabriki. Za bližnje podgorjanske
vasi je ta »fabrika« veliko pomenila, saj drugih možnosti za zaposlitev skoraj ni
bilo. Leta 1939 so v bližini tovarne postavili tudi leseno kapelo, posvečeno sv. Egidiju,
Tilnu, zavetniku pastirjev. Blagoslovitev kapele in prvo praznovanje godu njenega
patrona je menda bilo prav na dan, ko se je začela druga svetovna vojna. Kapela je
spadala pod Stopiče, saj so kmetje z Zajčjega Vrha in Dolža imeli tam okrog svoje
pašnike in gozdove. Turkovi z Zajčjega Vrha – očeta so leta 1942 umorili partizani
hkrati z županom Brulcem – so imeli v bližini »fabrike« nasad mladih smrečic in so
vsako leto tam želi praprot ter čistili grmovje. Ko so v začetku aprila 1942 prišli
v Gorjance partizani pod vodstvom Franca Pirkoviča – Čorta, jedro kasnejšega Gorjanskega
bataljona, so pregnali še zadnje delavce iz gozda in od »fabrike«. V začetku oktobra
istega leta pa so tovarno požgali in tudi kapelica sv. Tilna je bila tedaj uničena.
Edino, kar se je tedaj na novo pojavilo v Gorjancih, so bili grobovi, grobovi zgaranih
kmečkih gospodarjev, brezskrbnih pastirjev in radoživih deklet.

Štajerski bataljon

V 41. številki Zaveze smo pisali o sedmošolcu Mihu Turku, ki so ga partizani v nedeljo,
31. maja 1942, ustrelili na njegovem domu v Škrjančah pri Novem mestu. Dolžili so
ga sodelovanja s Stamenkovičevo skupino nacionalne ilegale. Z nekaj stavki obnovimo
spomin na tiste dogodke! Ko je dvanajst fantov iz Mirne Peči, med njimi je bil tudi
kaplan Šinkar, prišlo na zborno mesto pri Škrjančah, so tam že našli devet fantov
iz Stopič. Do 27. maja je skupina narasla na 30 mož in se tisti večer premaknila na
Potov vrh pri Smolenji vasi. Naslednji dan so jih po naključju odkrili Italijani in
odprli nanje ogenj. Nanje je streljala tudi partizanska patrulja, ki se je menda slučajno
znašla tam blizu. Stamenkovičev pomočnik Ivko Lah je tedaj padel, dva člana skupine
sta bila ranjena, Alojz Mavec pa je prišel v roke partizanom. Le nekaj dni kasneje
je bila objavljena njegova smrtna obsodba s posebnim razglasom o ustrelitvi devetih
»članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva
povezane belogardistične skupine«. Med imenovanimi na tem razglasu je bil tudi gimnazijec
Miha Turk. Stamenkovičeva skupina se je tedaj razšla in večina članov se je zatekla
v Novo mesto. Nekatere so Italijani za nekaj časa zaprli. Kmalu potem so partizani
na njegovem domu v Petanovem vzeli tudi šmihelsko-stopiškega podžupana Alojza Horvata
in ga ubili. Vzrok za ta uboj naj bi bila zveza s Stamenkovičevo skupino.

Kljub mnogim težavam je v začetku junija pod Gorjance prišla tudi Kranjčeva skupina
nacionalne ilegale. Ko so se 17. maja odpravili iz Bizovika pri Ljubljani, jih je
bilo 17, 2. junija pa jih je menda bilo 23. Kranjc je takoj po prihodu prek zastopnikov
v Stopičah poskrbel za zvezo z Novim mestom. Zavedal se je, da partizani z gotovostjo
slutijo, da je na terenu nacionalni odred, ne vedo pa kje. Prav zato so še z večjim
zagonom hiteli organizirati svoje sile. Že v kali naj bi zatrli vsako nasprotno delovanje.
Ta cilj je imel tudi »ukaz poveljnika Dolenjskega odreda z dne 28. maja, ki partizane
obvezuje, da odkrijejo in uničijo četniško skupino in pobijejo njene simpatizerje
ter sodelavce«. (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 71) Zamljen o tem v knjigi
Šentjošt takole piše: »Kranjčeva skupina se je naselila v gozdu nad Šentjoštom, kakih
tristo metrov severno od podružnične cerkve sv. Jošta. Na tem predelu je delovala
3. četa Gorjanskega ali IV. bataljona Dolenjskega odreda pod poveljstvom Rudija Kočmana
– Suge. Patrole in zasede, ki so varovale pohode proti Novemu mestu, so naletele na
te neznane oborožence, ki so jim prepričevalno tvezili o svoji partizanski štajerski
misiji. (Zamljen, Šentjošt … , str. 18) Franc Pirkovič – Čort, nekdanji komandant
Gorjanskega bataljona, je leta 1943 na kočevskem procesu povedal sledeče: »Ko se je
pojavila grupa tako zvanih partizanov, ki so govorili, da so štajerski partizani,
smo vsi mislili, da se je v resnici formirala taka partizanska grupa. Stike s to grupo
je imela 3. četa Gorjanskega bataljona. In ti ljudje iz 3. čete so govorili, da v
vodstvu teh tako zvanih divjih partizanov, ki niso bili nikjer vključeni, pripovedujejo,
da zbirajo begunce, ki prihajajo s Štajerske preko Ljubljane, in da bodo odšli na
Štajersko.« (Zamljen, Šentjošt … , str. 18)

Ime Štajerski bataljon pojasnjuje Ivan Korošec v svoji že omenjeni knjigi takole:
»Še isti teden (po prihodu v Šentjošt) je bil sestanek vseh komandantov in političnih
komisarjev v Gabrju pod Gorjanci. Tja sta šla tudi Kranjc kot komandant in Tomažič
(Štajerec) kot politični komisar. Predstavila sta svoj »bataljon«, kar je bilo z navdušenjem
sprejeto pri partizanskih veljakih, in krstili so nas za Štajerski bataljon. Ta krinka
je bila nujna, da nas je Kranjc zavaroval do okrepitve odreda. Krinka ni bila usmerjena
proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza
njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti okupatorju zunaj OF. Trajala
je šest tednov, do boja pri Zajčjem Vrhu in Dolžu – 11. julija 1942.« (I. Korošec,
Prva nacionalna ilegala, str. 71)

Okrog 15. junija so se Kranjčevemu odredu nad Šentjoštom pridružili še Mirnopečani
s kaplanom Šinkarjem, ki so se po razbitju Stamenkovičeve skupine skrivali v Novem
mestu, in skupina prostovoljcev iz Šentruperta. Odred se je tako povečal na približno
70 mož in novi so še prihajali. V tem času je odred skupaj s partizani izvedel napad
na italijansko posadko v Ratežu in na postojanko pri Zajcu na Gorjanski cesti. Za
vsako od teh akcij so se poveljniki obeh strani prej dogovorili. Ko se je proti koncu
junija zvedelo, da Italijani nameravajo zasesti grad Pogance, se je poveljstvo odreda
odločilo za požig gradu. Korošec piše v svoji knjigi, da se je ta akcija marsikateremu
borcu močno upirala. Povelje je bilo kljub temu izvršeno, partizani pa so bili za
nekaj časa še bolj prepričani o »pravovernosti« Štajerskega bataljona. Že v juniju
so »Štajerci« za nekaj dni premaknili taborišče v gozd Orehovec blizu Zajčjega Vrha,
v začetku julija pa so se zares utaborili na tisti lokaciji.

V začetku julija 1942 je bilo partijsko zborovanje na Cinku v Kočevskem Rogu. Poleg
drugih delegatov in gostov, med njimi je bil tudi Edvard Kocbek kot predstavnik krščanskih
socialistov, so se zborovanja udeležili vsi poveljniki večjih partizanskih enot. Kot
piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred, se je Tone Šušteršič – Tine Železnik,
politični komisar Gorjanskega bataljona, na poti na to zborovanje ustavil v taborišču
Štajerskega bataljona in se pogovarjal s komandantom Milanom Kranjcem, ki ga je nato
osebno pospremil del poti proti Rogu. O obisku partizanske delegacije poroča v svoji
knjigi tudi Korošec: »Odhod gorjanskih partijcev je bil 3. julija. Pot jih je vodila
mimo našega tabora pod Zajčjim Vrhom. Delegacija se je ustavila pred taborom, v tabor
pa so prišli Urban Velikonja, Tine Železnik in Tone Špan. Od druge strani je prišel
še Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. Med njihovim obiskom je poveljnika Kranjca morila
želja, da bi to elitno ekipo aretiral. Vendar jim je po enournem pogovoru dal patruljo,
da jih je spremila mimo Stopič. Dogovorjeno je bilo, da se bodo po isti poti vrnili
in se oglasili pri nas z navodili. Bilo pa je dvomljivo, ali se bodo ob vrnitvi res
oglasili in s kakšnim spremstvom, zato je poveljnik odredil močno zasedo nad Šentjoštom.
Vodil jo je Drago Tomažič, ki je Kuharja in Dermastjo osebno poznal. (Korošec, Prva
nacionalna ilegala, str. 90-91)

Potem se je izkazalo, da niti partijsko vodstvo niti glavno partizansko poveljstvo
nič ne ve o Štajerskem bataljonu. Dr. Dermastja je kot komandant področja dobil nalogo,
naj kar najhitreje ugotovi, kdo je ta oborožena skupina in »zadevo uredi«. Zaseda
nad Šentjoštom je zaman čakala vrnitve partijske elite. Korošec piše, da je bilo ozračje
napeto, vendar niso slutili, da se je partizansko vodstvo odločilo za uničenje nacionalne
ilegale. Še vedno so mislili, da bodo s strpnostjo premostili razlike in se dogovorili
za sodelovanje v odporu proti okupatorju. Bila jim je znana »naredba«, ki sta jo 28.
maja podpisala Velikonja in Špan in z njo ukazala brezkompromisno uničenje »tolpe
belogardističnih banditov«, vedeli so, kaj se je potem zgodilo v Šentrupertu, Prečni
in Šentjerneju, pa so kljub temu še upali na kompromis.

Župan Franc Brulc

Figure 14. Župan Franc Brulc

V soboto, 11. julija 1942, popoldne je prišlo do spopada med Kranjčevim odredom in
partizani, ki so v ta namen prišli iz Bele krajine. Korošec piše, da so se Gorjanski
bataljon in Dolenjski ter Belokranjski odred že 10. julija pojavili v bližini njihovega
taborišča v Orehovcu. Nekoliko drugače pa o tem poroča Radko Polič v knjigi Belokranjski
odred. Po njegovem je dr. Dermastja šele pripravljal pohod vseh razpoložljivih sil
proti »belogardistični enoti«, 1. bataljon Belokranjskega odreda pod vodstvom Ivana
Majnika – Džemsa pa ga je prehitel in na svojo roko prišel prek Gorjancev na Dolž.
Milan Kranjc in njegovi so bili na njihov prihod pripravljeni, ker jih je o pripravah
za napad že prej obvestil partizan Milovan Zelen – Skala. »Tako je prišlo tisto sobotno
popoldne do prvega odkritega spopada med partizani 1. bataljona Belokranjskega odreda
in belogardisti dotlej prikritega in namišljenega Štajerskega bataljona. Po krajšem
ostrem, pa neodločenem boju je prišlo na belogardistično pobudo – z njihovim starim
slepilom, češ, ne streljajte, saj smo tudi tu partizani – do prekinitve ognja. Partizani
so prekinitev sprejeli in prišlo je celo do sestanka med partizanskim komandantom
in belogardističnim kapetanom Vasiljevičem – Iztokom. Čeprav so takrat belokranjski
partizani že dobro vedeli, da imajo opraviti z resničnimi belogardisti, je komandant
Džems prekinitev ognja in pogajanja sprejel, ker je prišlo do spopada na manj ugodnih
položajih za partizane in ker je hotel pridobiti na času, da bi pritegnil v boj še
četo iz Vinje vasi. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 225)

Ivan Korošec omeni, da sta se po prekinitvi ognja sestala Kranjc in Džems in dodaja:
»Po boju na Zajčjem Vrhu in Dolžu in po poročilih, ki jih je prinesel bivši partizan
Zelen – Skala, je bilo jasno, da KP ne bo odnehala v svojem totalitarnem načrtu: uničenje
nasprotnika za vsako ceno. Novak je zato naročil Kranjcu, naj se stalno premika in
naj se ne naseli na enem mestu, dokler ne dobi novih moči in boljšega orožja. Takoj
naslednji dan je odred šel na pohod, posebno še, ker so mirenski in šentruprerški
fantje vedeli za skrivališče orožja.« (Prva nacionalna ilegala, str. 98)

Radko Polič piše, da se je 12. julija zbral tudi 2. bataljon Belokranjskega odreda
in odhitel proti Vahti, da bi se pridružil 1. bataljonu. Gorjanski bataljon je že
v jutranjih urah 12. julija vdrl v taborišče pri Šentjoštu – za vodiča bataljonu je
bil dodeljen Jože Rukše iz Hrušice, a taborišče je bilo prazno. »Tako ni šlo več za
obkolitev in razorožitev izdajalske enote v njenem taborišču, ampak za njen pogon
na širšem območju z vsemi tegobami in težavami takšnega zasledovanja močno gibljive
enote, ki se prav tako poslužuje oblik in taktike partizanskega premikanja in bojevanja.
Fičijeva četa Gorjanskega bataljona je po udarcu v prazno ostala okoli Šentjošta in
Stopič, da podrobneje razišče delovanje »štajerskega bataljona« in njegovih zaupnikov
na terenu, ostala partizanska vojska pa je nadaljevala pregon belogardistov.« (Belokranjski
odred, str. 230)

Franc Turk, umorjen skupaj z županom Brulcom

Figure 15. Franc Turk, umorjen skupaj z županom Brulcom

»Raziskava terena«

V Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, je v nedeljo, 12.
julija, že zgodaj zjutraj šla od hiše do hiše vest, naj nihče ne gre k maši v Stopiče.
Kdor hoče, lahko gre v Brusnice. Seveda to priporočilo ni prišlo od župana, ampak
od vaške OF. Župan je pomislil, da je lahko v tem kaka past. Odločil se je, da bo
ostal doma. Sobotno streljanje okrog Zajčjega Vrha in Dolža je ljudi vznemirilo, niso
mu pa posvečali posebne pozornosti, saj so zvečine verjeli, da so tudi »Štajerci«
partizani. Zelo redki, ki so bili o tem bolje poučeni, so znali molčati. Sicer so
pa v nacionalni ilegali tedaj vsi videli borce proti okupatorju. Partizanov so se
že bali, ker so bili zvedeli za poboje po drugih krajih.

Brulčevi so bili torej v nedeljo, 12. julija, doma. 57-letni oče Franc je na vrtu
za hišo pasel kobilo. Imel je dovolj časa za razmišljanje. Skrbelo ga je za družino.
Kako se bodo znašli, če se njemu kaj zgodi? Pred nekaj meseci jim je umrla mati in
so jo zlasti ob nedeljah in praznikih, ko niso bili toliko zaposleni z delom, še zelo
pogrešali. Nenadoma so se okrog hiše pojavili partizani. Ob vstopu v hišo so takoj
vprašali za očeta, češ da mora z njimi v Gabrje. Niso bili surovi. Ko so vprašali
za sina Lojzeta, jim je ena od sester povedala, da ga ni doma, da ne ve, kje je. Zadovoljili
so se s tem odgovorom. Ko bi bili tedaj naredili hišno preiskavo, bi ga bili našli
v podstrešni sobici. Za 17-letnega Jožeta se skoraj niso zmenili. Med člani patrulje
je bilo nekaj domačinov, ki so dobro poznali razmere pri hiši. Domači so gledali za
njimi, ko so z očetom odhajali po poti proti Gabrju. Kmalu so opazili, da so se ustavili
in dva sta se vrnila k hiši. Poklicala sta Jožeta, naj še on gre z njimi. Potem so
vsi skupaj odšli.

Matija Turk iz Verduna pri Stopičah

Figure 16. Matija Turk iz Verduna pri Stopičah

Ko so partizani tisto jutro prišli k Turkovim na Zajčjem Vrhu, je 40-letni oče Franc
krmil živino, mati pa pripravljala zajtrk. Šest otrok, najmlajši je bil star komaj
pet mesecev, je težko čakalo, da bo prednje postavila skledo koruznih žgancev. Najstarejši
sin France je tedaj imel dvanajst let. Še danes se dobro spominja dogodka. Pravi,
da so k hiši prišli le trije partizani v civilni obleki. Rekli so, da mora oče z njimi
na sestanek. Mati je prosila, naj samo malo počakajo, da bo zajtrkoval, pa so ji odvrnili,
da se bo tako in tako hitro vrnil.

Samozvani sodniki so potem Stopičane zasliševali v šoli v Gabrju. Župana so imeli
zaprtega v Kramarjevi kleti. V sredo, 15. julija, so ljudje na Selih videli, ko so
jih gnali mimo vasi v Podvine in naprej v gozd Orehovec; tam so jih po krutem mučenju
pobili. Njihov grob v bližini nekdanjega taborišča Kranjčeve skupine je našel Turkov
sosed z Zajčjega Vrha, ki je tam imel gozd.

Komaj so partizani, 12. julija dopoldne, odšli iz Hrušice, se je pri Brulčevih oglasila
patrulja Štajerskega bataljona. Z njo je bil tudi Drago Furlan, Oran iz Kronovega;
Lojze, ki je bil že prej povezan z ilegalo, je tedaj odšel s patruljo. Preostali člani
Brulčeve družine so se še tisti dan odpravili v Novo mesto pod zaščito. Brat Janez,
ki je obiskoval kmetijsko šolo na Grmu, je bil že prej tam, France, še do nedavnega
kaplan v Šentrupertu, je pa tedaj bil že v Ljubljani.

Revolucionarno »sodišče« v Gaberju pa s temi umori še ni bilo potešeno. 16. julija
so v gozdu pri Malem Orehku zabodli 37-letnega posestnika Franca Ovnička z Zajčjega
Vrha. 18. julija so pri Turkovih v Verdunu pri Stopičah želi pšenico. Mati je bila
z žanjicami na njivi, oče Matija je pa ravno prišel domov, ko sta se pred hišo pojavila
dva neznanca v civilni obleki in vprašala zanj. Takoj je zaslutil, kaj to pomeni,
vendar ni poskusil bežati. Povedala sta, da mora z njima v Gabrje na sestanek. Poleg
Turka so tisti dan odpeljali v Gaberje še 11 mož in fantov iz stopiške fare. Matija
Turk je bil cerkveni ključar pri podružnični cerkvi v Šentjoštu in član Katoliške
akcije v Stopičah od njene ustanovitve. Domača kmetija, kjer je živel z ženo Ano,
hčerko in sinom, je komaj omogočala skromno preživetje. Matijev starejši brat Josip
je bil profesor na teološki fakulteti v Ljubljani in znan tudi kot pisec razprav v
Reviji Katoliške akcije. Že po bratovi smrti je tam objavil razpravo o slovenskih
mučencih. Pri zasliševanju v gaberski šoli so Turka in druge Stopičane spraševali
o Katoliški akciji, ali so pri volitvah leta 1938 volili Matka in ali imajo v bližnjem
sorodstvu kakega duhovnika. Matija se z odgovori na ta vprašanja gotovo ni mogel postaviti.
Obsodili so ga na smrt in obsodbo takoj izvršili. Njegov grob je bil blizu Gabrja.

Stopiče, 29. oktobra 1942 – Pogreb stopiških žrtev

Figure 17. Stopiče, 29. oktobra 1942 – Pogreb stopiških žrtev

V gozdu pri Gaberju so umorili tudi očeta šestih otrok Alojza Kastrevca iz Hrušice.
Ni znano, ali je bil v skupini dvanajstih Stopičanov, ki so bili tedaj zaprti v gaberski
šoli. 20. julija 1942 so umorili Jožeta Ravniha, cerkovnika iz Malega Orehka. Skoraj
hkrati s Turkom iz Verduna so odpeljali njegova svaka iz Šentjošta: 30-letnega Antona
in eno leto mlajšega brata Alojza Vidmarja, vendar je bil njun grob čisto na drugi
strani – pri Podljubnu. Menda so iskali Jožeta Vidmarja, ki je bil v Ljubljani v bogoslovju,
in Rudolfa, ki je že bil v Kranjčevem odredu. Ko njiju niso našli, so vzeli Antona
in Alojza. Bilo jim je pomembno, da so se nad nekom znesli in da so prizadeli družino.
Nekako ob istem času so njune sestre odgnali v mrtvašnico v Šentjoštu, jih zasliševali
in strašno pretepali. Bile so že pripravljene na smrt.

23-letno Marijo Kastrevc iz Hrušice in 27-letno Frančiško Ovniček iz Pangerč Grma
so odpeljali 29. avgusta 1942 in ju po mučenju umorili v bližini »fabrike« na Gorjancih.
Tisti dan so opravljali »rekvizicijo« v Hrušici. Da bi delo potekalo bolj nemoteno,
so vaščane segnali k cerkvi. Spotoma so izvedeli, da neko dekle iz vasi nagovarja
fante za vstop k legistom. Oni, ki je partizanom to omenil, pravzaprav ni mislil nič
slabega, le preveč zgovorno in naivno je povedal, kako ga je Škeletova Micka ošvrknila:
»Francelj, kako da si ti še doma, ko so vsi drugi že šli? Ali nisi najstarejši?« Potem
so ga odpeljali k cerkvi, da je pokazal, katera mu je to rekla. Tudi Frančiško Ovniček
so obsodili zaradi neke malenkosti. V pozni jeseni 1942 so potem legisti in domači
odkopali njun grob v Gorjancih in ju prepeljali na pokopališče v Stopiče.

Zelo tragična je tudi zgodba Janeza Mežnarja in Alojza Turka iz Malega Orehka. Bila
sta soseda in prijatelja, stara komaj 17 let. Prijeli so ju, ko sta se vračala iz
vinograda, kjer sta privezovala mladje. Neka skupina partizanov se je tisti dan zadrževala
na Zajčjem Vrhu. Menda so imeli z njima neke račune iz časa Štajerskega bataljona.
Prignali so ju na Zajčji Vrh in ju zaprli v Vidicov svinjak, naslednje jutro pa na
Vidicovem vrtu ustrelili. Ali je kaj čudnega, če so se po vsem tistem ljudje začeli
bati, če so otroci trepetali, ko so sredi noči na vasi zalajali psi: Kaj če so partizani?
Kaj če bodo spet koga odpeljali? Kaj če nam bodo vzeli še tisto malo živeža, kar ga
je ostalo od zadnjega njihovega obiska? Ali je čudno, če so vaščani Hrušice po uboju
župana Brulca govorili: Ker pobirajo take ljudi, res ne moremo biti z njimi. Biti
bi moral nadarjen pisatelj, da bi mogel opisati strah in trepet, ki smo ga doživljali
podeželski otroci v poletnih nočeh 1942. Marsičesa nismo niti vedeli, še manj razumeli,
pa zaradi tega strah ni bil nič manjši.

Oktobra 1942 so imeli legisti v vaseh pod Gorjanci že toliko moči, da so začeli odkopavati
plitve grobove po gozdovih in voziti posmrtne ostanke žrtev revolucionarnega nasilja
na domača pokopališča. 28. in 29. oktobra 1942 je bilo na pokopališču v Stopičah deset
krst, v katerih so bili posmrtni ostanki naslednjih stopiških faranov:

1) Franc Brulc, Hrušica, župan – pripeljan iz gozda Orehovec.

2) Jože Brulc, njegov sin – pripeljan iz gozda Orehovec.

3) Franc Turk, Zajčji Vrh – pripeljan iz gozda Orehovec.

4) Anton Vidmar, Šentjošt – pripeljan iz gozda pri Podljubnu.

5) Alojz Vidmar, Šentjošt – pripeljan iz gozda pri Podljubnu.

6) Franc Ovniček, Zajčji Vrh – pripeljan iz gozda pri Malem Orehku.

7) Matija Turk, Verdun – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

8) Jože Štular, Dolž – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

9) Alojz Kastrevc, Hrušica – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

10) Jože Ravnih, Mali Orehek – pripeljan iz gozda pri Orehku.

Za prvih šest žrtev je bil sestavljen uradni zapisnik o ekshumaciji in ogledu, ki
so ga podpisali okrajni zdravnik dr. Korbar in pet članov komisije, med katerimi je
bil tudi Janez Brulc, sin umorjenega župana Brulca. Ta zapisnik je 5. novembra 1942
v celoti objavil Slovenski dom. Iz njega je razvidno, da je bilo ob ogledu ugotovljeno,
da so bile žrtve pred smrtjo kruto mučene, nekatere tudi z ognjem. Zdi se, da je bilo
tretiranje z ognjem pri belokranjskih in gorjanskih partizanih skoraj sestavni del
postopka z obsojencem. – Za štiri od desetih trupel, ki so bila 28. oktobra 1942 pripeljana
v Stopiče, je bil ogled opravljen posebej in prav tako podpisan zapisnik. Starejši
ljudje se spominjajo, kako so pri pogrebu polagali krste v skupni grob: najprej Brulčeva
dva – drugega vrh drugega, nato Vidmarjeva dva in tako naprej. Seveda za nas to ni
toliko pomembno. Verjetno bo kdo pomislil, da je nekaterim žrtvam v tej zgodbi posvečeno
premalo pozornosti ali da morda niso niti omenjene. Naš namen tu gotovo ni bolj ali
manj popoln seznam žrtev na protirevolucionarni strani, ampak želimo z zgodbo o njihovem
preganjanju in mučeništvu prikazati težo in usodnost tistega časa.

Gabrje pod Gorjanci

Figure 18. Gabrje pod Gorjanci

Zaključek

Ob 27. aprilu, nekdanjem prazniku OF in sedanjem dnevu upora proti okupatorju, smo
spet slišali veliko besed o osvobodilnem boju, ki so ga vodili partizani in nas uvršča
v zvezo narodov, ki so se v drugi svetovni vojni borili proti nacizmu in fašizmu.
Pri tem pa so pozabili povedati, da so leta 1941 poleg Komunistične partije, ki je
ustanovila OF, tudi slovenske demokratične stranke načrtovale odpor proti okupatorju
in se skušale temu primerno organizirati. Slovenska ljudska stranka je v ta namen
ustanovila Slovensko legijo. Mnogi člani prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom
so bili najprej organizirani v Slovenski legiji. Podobno je bilo tudi pri odredu Slovenske
nacionalne ilegale, s katerim smo se srečali v Šentjoštu pri Stopičah.

Zakaj sodelovanje med partizani in nacionalno ilegalo ni bilo možno? Komunistična
partija je pod plaščem OF že leta 1941 začela boj za vzpostavitev totalitarne oblasti
in dosegla, da je bil objavljen »zakon«, po katerem je bil prepovedan odpor proti
okupatorju zunaj OF. Za kršenje tega zakona je bila zagrožena smrtna kazen. Za izvajanje
tega zakona je v Ljubljani skrbela VOS, ki je bila neposredno podrejena partiji, na
podeželju pa posamezni partizanski oddelki. Začeli so se politični umori, boj proti
okupatorju je postal izgovor za odstranjevanje političnih nasprotnikov, nasprotnikov
komunističnega totalitarizma. Zakaj so Brulca, Turka in druge na zaslišanju v Gaberju
spraševali, koga so volili na parlamentarnih volitvah leta 1938, zakaj je bilo narobe,
če je kdo v bližnjem sorodstvu imel duhovnika? Zakaj so najprej segli po županih in
nekoliko bolj razgledanih možeh? Ali je bilo glede na odpor proti okupatorju res narobe,
če je bil župan član Slovenske legije, ilegalne vojaške organizacije demokratične
stranke, na katere listi je bil izvoljen? Tak je bil župan Tekavec pri Sv. Vidu nad
Cerknico, pa so ga že aprila 1942 ustrelili doma na zapečku, tak je bil ajdovški župan
Vidrih, pa so ga nekaj mesecev kasneje ustrelili pred domačo hišo na Brezovi Rebri
pri Ajdovcu, in tak je bil šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, ki so ga mučili in
umorili v gozdu Orehovcu.

Zgodovinarji se danes trudijo in dokazujejo, da je vsak Slovenec imel pravico in dolžnost
upreti se okupatorju in braniti domovino. Seveda, toda ne izključno pod vodstvom Komunistične
partije in s tem si nihče ni mogel pridobiti pravico obsojati sonarodnjake zaradi
njihovega političnega in verskega prepričanja, jih zaradi tega označevati za sodelavce
okupatorja in narodne izdajalce ter celo ubijati. Kdor tako ravna, kdor okupacijo,
največjo stisko naroda, izkoristi za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ni
borec za svobodo, ampak zločinec, hujši od okupatorja. Brž ko se je razkrilo, da možje
v Šentjoštu in pri Zajčjem Vrhu niso štajerski partizani, je bil možen samo še »pogovor«
z orožjem. Pa so na obeh straneh bili Slovenci, pa navidezni Štajerci niso imeli nobene
zveze z okupatorji. Za ta »pogovor« so se zbrali vsi dolenjski partizani, prišli so
tudi iz Bele krajine, uničenje slovenske nacionalne enote je hipoma postalo prioritetna
naloga cele OF in partizanske vojske. Uničiti pa so se odločili tudi vse in vsakogar,
ki bi s Kranjčevo skupino sodeloval, jo podpiral ali morda z njo samo simpatiziral.

Povsod so videli Katoliško akcijo. Pirkovič piše o razorožitvi Katoliške akcije, o
oficirjih Katoliške akcije in podobno. Župan Brulc je baje »priznal svojo gorečnost
za Katoliško akcijo in bataljonsko sodišče ga je spoznalo za krivega izdajstva ter
obsodilo na smrt«. Matija Turka so obsodili zaradi Katoliške akcije in zaradi brata
duhovnika. Kaj pa Franc Turk z Zajčjega Vrha? S trdim delom je preživljal svojo družino,
šest malih otrok je bilo pri hiši, pa jih to ni nič ganilo, bolj važno je menda bilo,
ali je bil ključar pri podružnični cerkvi. Tak je bil torej osvobodilni boj pod Gorjanci
v tistih poletnih dneh leta 1942.

Slovenska nacionalna ilegala ni bila sodelavec okupatorja, člani Katoliške akcije
niso imeli z njim nobene zveze in Komunistična partija ni imela prav nobene pravice
to presojati, še manj pa zato ljudi mučiti ter ubijati. Njeno delo v podgorjanskih
vaseh ni bilo osvobodilno, ampak zločinsko.

Date: 2010