Zaveza št. 49 – Blagor lačnim in žejnim pravice (4) (Ljudmila Jakopič, Marta Jakopič Kunaver )


§

V Škofjo Loko so nas pripeljali v zaprtih živinskih vagonih. Ko se je vlak ustavil,
nismo vedele, kje pravzaprav smo. Skozi špranje vagona smo skušale spraševati mimoidoče
železničarje. Nastanili so nas v gradu. Tu smo bile zelo natrpane v večjih sobah in
vedno zaklenjene. Tako smo imele kar v sobi nočno posodo, ki smo jo imenovale »kiblo«.
To smo na povelje paznika same nosile v stranišče praznit. Zgodilo se je, da je paznik
sredi noči odprl vrata – in če dve zapornici nista uspeli dovolj hitro odnesti skozi
vrata »kible«, je vrata zaprl in se ni več vrnil. Vsebina »kible«, prepolne, je potem
odtekala pod naša ležišča.

Okoli Božiča so se v sobi pojavile stenice. Bile smo zaklenjene, odkod torej? Vse,
že tako slabe odeje so morale v paro. Ko so jih vrnili, se je vsa skupina zapornic
gnetla okoli njih. Ker sem svojo odejo tudi oddala, sem čakala, da bo na koncu moja
ostala. Kako sem se zmotila! Ko sem povedala paznici, da nimam odeje, je ravnodušno
skomignila z rameni: »Zakaj pa se niste potrudili zanjo!« Bila sem nemočna in obupana.
Takrat pa sta se oglasili dve zapornici in me povabili, naj pridem med njiju na ležišče,
da bom z njima delila odejo. V tisti hudi zimi sta mi rešili življenje! Zato bom v
njun spomin (obe sta že pokojni) povedala njuni imeni: prof. Milica Grafenauer in
Helenca Lenček. Tako sem pri njiju dočakala sveti večer l. 1949. Vse mesto je bilo
ovito v debelo snežno odejo, ki se je v mesečini prekrasno lesketala. Vsi zvonovi
v mestu so vabili k polnočnici. V mrazu smo se stisnile pod odejo in tam nama je Milica,
ki je znala na pamet polnočnični evangelij, tiho govorila: »In porodila je Sina prvorojenca,
ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v hiši … « Vse
tri smo od ganotja jokale. Kljub vsem trpljenju je bil to moj najgloblje doživet Božič
v življenju!

Po Novem letu 1950, po šestih mesecih jetništva, sem prvič lahko pisala domov in povabila
enega od staršev na obisk. Z mamo je prišla tudi moja najmlajša, sedemletna sestrica
Marta. Obeh sem bila zelo vesela. A ta sreča se je spremenila v strašno bolečino in
domotožje, ker nisem vedela, kako dolgo bom še zaprta, ali bom sploh kdaj prišla domov.

V mesecu marcu 1950 so me (pogojno!) izpustili (namenili so mi namreč 2 leti in 3
mesece zapora). Naročili so mi, da se moram takoj javiti v svoji prejšnji službi,
v Mestni hranilnici. Ko sem se oglasila v svojem oddelku, me nekatere kolegice najprej
niso spoznale, nekatere pa so se celo bale govoriti z menoj. Šef me je spremil do
direktorja. Ta me je najprej prijazno sprejel, potem pa mi začel pripovedovati o nekem
vozu, ki je obtičal v blatu in bi ga bilo treba rešiti. Dejal je: »Če nam boste pomagali
rešiti ta voz, boste odšli z nami naprej, če pa ne, boste ostali zadaj!« Takoj mi
je bilo jasno, da me skuša pregovoriti za vstop v partijo. Odgovorila sem: »Vse službene
dolžnosti bom vestno vršila, kot doslej, vse drugo pa bi bilo proti mojem prepričanju!«

To službo sem potem opravljala do upokojitve.

Naj prav na koncu brskanja po spominu napišem še en dogodek iz leta 1945., ki je šele
zdaj priplaval na površje, in ki bi ga iz posebnega razloga rada napisala.

Kot dijakinja Poljanske gimnazije sem vsakokrat tja pešačila z Vodovodne ceste za
Bežigradom. Pogosto sva šli v šolo skupaj z nekim dekletom iz neposredne soseščine.
Veliko sva se pogovarjali. Cenila sem jo zaradi njene modrosti – predvsem pa zato,
ker ni nikogar nikoli opravljala ali o kom kaj slabega govorila. Nekaj dni po 9. maju
1945 pa z mamo ponoči zaslišiva močno butanje po hišnih vratih. Hitro se za silo oblečeva
in greva skupaj odpirat vrata. Komaj sem jo spoznala – bila je prav ta moja bivša
prijateljica, z brzostrelko v roki. Ukazala nama je, naj ji pokaževa vse prostore
v hiši, če ni morda kdo od bratov skrit doma. Rekla je še, kako so se mogli pridružiti
»izdajalcem«. Bila sem tiho – od prevelikega razočaranja nisem našla besed. Od takrat
je nisem več videla, niti slišala o njej. Če še živi, bi ji rada segla v roko in ji
povedala, da ji vse odpuščam. Mislim, da je bila lahko v to celo prisiljena, ker si
drugače tega ne morem razlagati.

Marta Jakopič Kunaver: Moji spomini na Škofjo Loko

Nisem še hodila v šolo, ko so zaprli mojo sestro Ljudmilo. Bila je moja krstna botra
(19 let starejša od mene) in tudi po karakterju in drugače sva si bili podobni. Od
trenutka, ko sem se zavedla same sebe, sem vzela življenje zares. Nikoli nisem premogla
tiste blagodejne distance, ki je značilna za flegmatike ali šaljivce. Prav zato sem
neskončno trpela zaradi dvoličnosti in shizofrenosti okolja in časa, v katera sem
bila postavljena. To, kar sem doživljala doma in na svoji koži se nikakor ni ujemalo
s tem, kar sem slišala na ulici in kasneje v šoli. Da so zaprli mojo sestro, ki sem
jo spoštovala in občudovala, za katero sem vedela, da ni kriminalka, to je bilo za
mene, kot bi se mi podrl ves svet. Zakaj se je mama odločila, da me vzame s seboj
na prvi in edini obisk k zapornici? Morda zato, da bi ne šla sama – prav gotovo pa
tudi zato, ker me je sestra imela zelo rada. Že doma so mi dajali napotke in mi prepovedali
govoriti kaj več. Nisem pa takrat še vedela, da so tam prepovedana vsakršna čustva
žalosti in ali veselja.

Pot do tja je bila dolga, predolga za podhranjene in izčrpane. Od vlaka je bilo še
ogromno pešačenja. Spominjam se mamine zamišljenosti in potrtosti – predvsem tega,
ker mama nikoli ni kazala strahu. Vem, da sem jo vso pot spraševala, ker v tistih
letih nikakor nisem mogla držati jezička za zobmi. Mama mi je odgovarjala odsotno.
Ves ta čas je v meni kljuval ZAKAJ? je moja velika sestra, moja botrica, ki sem jo
imela tako rada, in je bila zame brez napake, zaprta! Kaj je storila tako hudega?
Ni mi bilo dovolj, da mi je mama razlagala, zakaj so metali kristjane levom. To je
bilo davno, davno. Saj vendar živimo zdaj, v tem svetu, ko otroci pojemo: »Lepo je
v naši domovini biti mlad, v deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat … « Zakaj
so pobili moje brate?

Obisk na škofjeloškem gradu mi je ostal kot moraste sanje. Nisem se ji smela obesiti
okoli vratu, ji dati poljubčka, ji povedati, kako jo doma pogrešamo! Čustva so bila
prepovedana! Dolgo sva jo morali čakati, a ko sva jo zagledali … Zadrževala sem
jok. Bila je natanko taka, kot sem si otroško predstavljala duše v vicah. Popolnoma
spremenjena, brez čustev, odsotna. V mrzlih prostorih smo sedeli – med njo in naju
paznica, neprijazna, ki je pazila na vsako našo besedo. Sestra je samo ponavljala:
»Tukaj se imam dobro, ničesar ne potrebujem … « Njene lastne oči in vse okoli nas
pa je vpilo: »Ni res!« Samo, kadar te v sanjah tlači mora, ne moreš izgovoriti besed,
ki bi jih moral in bi jih rad, samo v morastih sanjah ne moreš premakniti roke, da
bi koga objel, samo v najhujših sanjah bi rad ušel, tekel proč, a so ti noge priklenjene
na tla. Tak je moj spomin na škofjeloški grad. Vso pot domov sva z mamo molčali. Zdi
se mi, da je tiho molila.

Znamenje

Figure 19. Znamenje Matej Kunaver

Po vsem tem razumem, da je svoboda največja vrednota, ki nam jo je dal Bog. V njej
je naša podobnost z Njim. Kako zelo je On spoštoval človeka, kako zelo mu je zaupal!

Sestra je kljub zaporu v svoji duši ostala svobodna! Med dobrim in zlom se je odločila
za dobro. Kako je mogoče, da je toliko ljudi pripravljenih prostovoljno izbrati suženjstvo
egiptovskih loncev mesa, karier, ugodja in privilegijev?

Date: 2010