Zaveza št. 49 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


§

V soboto pred tiho nedeljo, 5. aprila, je bil v Festivalni dvorani v Ljubljani občni
zbor Nove Slovenske zaveze. Občni zbori so zato, da organizacija pregleda preteklo
delo in premisli, katere cilje mora postaviti, če hoče, da bo tudi v razmerah, ki
se nakazujejo, to, kar trdi, da je. Lahko bi rekli, da je občni zbor čas samospraševanja
in samozavedenja. Uspeh ima tedaj, če udeleženci odhajajo z boljšim vedenjem o tem,
kaj so: če bolj določno in bolj zavezujoče vedo, zakaj je organizacija nastala in
kaj hoče. Če vedo, katere besede sme uporabljati in katerih ne – kakšen mora torej
biti njen govor – če hoče biti zvesta svojim človeškim, zgodovinskim in moralnim obvezam.
Vedeti mora, katera dejanja ji pritičejo, da bo ostala njena podoba pred svetom, ki
ji pripada, čista, da bo delček tistega prizadevanja družbe, ki veča veselje do življenja.

Nova Slovenska zaveza je, kot pove njeno ime, nova, in je torej zgodba »potem«. Vzrok
za to, da sploh je, je treba iskati v njeni izvorni postavitvi, v Slovenski zavezi,
ki ji Nova Slovenska zaveza dolguje ne samo razlog za obstoj, ampak tudi misel, na
kateri se utemeljuje, cilje, ki si jih postavlja, kulturo, ki jo goji, vero, ki jo
nosi v sebi. Da je nova, pomeni, da je ponovitev ali ponovna postavitev nečesa, kar
je bilo – ponovitev v nekih drugih in drugačnih časih.

Ljudje ponavljamo kako zgodovinsko prizadevanje zato, ker je bilo tisto, kar je bilo,
tako naravno in dobro, da je za vsak čas in za vse čase; ali pa zato, ker je tisto,
kar je bilo, pustilo svoje delo nedokončano in ljudje nekega drugega in drugačnega
časa začutijo, da ga morajo dokončati; ali pa zato, ker je tisto, kar je bilo, zadela
velika nesreča, ki jo ljudje poznejšega časa zagledajo v njeni celosti, tako da ne
morejo preslišati ukazov, ki prihajajo iz nje in se znova lotijo dela. Odnos med Slovensko
zavezo in Novo Slovensko zavezo je odnos med zgodbo in dejanjem. Nova Slovenska zaveza
je dejanje in se še ne ve, kakšna bo njena zgodba. Slovenska zaveza je tudi nekoč
bila dejanje, a je sedaj že zgodba, vsa pred nami, od začetka do konca.

Festivalna dvorana, 5. april 2003 – Občni zbor Nove Slovenske zaveze

Figure 1. Festivalna dvorana, 5. april 2003 – Občni zbor Nove Slovenske zaveze

Slovenska zaveza

Slovenska zaveza je bila politična formula, ki je izražala način, kako narod preživi
katastrofo, kot je bila 2. svetovna vojna. Bila je torej rešitev nekega problema.
V tem načinu sta bila zajeta dva momenta: racionalnost in skrajna intenzivnost narodovega
obstajanja. Pravzaprav sta oba momenta izhajala iz istega izkustva – iz izkustva zavesti
skrajne nevarnosti, v kateri lahko vsak gib, vsaka kretnja, vsak korak, ki ne bi bil
narejen v logiki, ki ureja racionalni odnos med vloženim in doseženim, povzroči katastrofo
z nepredvidljivimi posledicami. Poleg racionalnosti pa je skrajna nevarnost narekovala
vsem silam, da pozabijo to, kar jih ločuje, in se podredijo temu, kar jih združuje.
Slovenska zaveza je utemeljeno pričakovala, da vse sile, če so le iskrene v svojem
čutenju in izjavljanju, nekaj združuje, in da to, kar jih združuje, ne more biti,
v največji stiski, drugega kot narodov obstanek. To, da je narodov obstanek postavljen
na kocko, je tako pomembna stvar, da presega običajne politične okvire in meri v prostore
sakralno sankcioniranih zaobljub. Zato so si sile, ki so tako doumele nastalo stanje
in se tako do kraja in brez ostanka izročile interesom tako zagledanega cilja, dale
ime z a v e z a.

Iz vsega se vidi, da je Slovenska zaveza z nazorsko, vrednostno in politično redukcijo
položila takšno ravnino delovanja, da so nanjo mogle stopiti – v nekem ekstremnem
času – vse politične sile, ki so pristajale na dvoje: na razum, kot osnovni regulator
človekove normalnosti, in na narodov eksistencialni obstoj kot temeljno izhodišče
vseh duhovnih, kulturnih, socialnih in političnih možnosti in izbir. Slovenska zaveza
je tako postala politični forum, ki je dajal prostor vsem in vsakomur, ki je pristajal
na dva aksioma civilizacije: na racionalni um in na moralno etični ozir na drugega.

Jasno je, da v slovenskem prostoru, kakršen se je oblikoval med obema vojnama, samo
komunisti niso mogli stopiti na tako domišljeno ravnino. Ti so uveljavljali dve drugi
postavki civilizacije oziroma necivilizacije: namesto racionalnega uma so postavljali
utopijo, namesto moralno etičnega ozira na drugega pa zgodovinsko privilegiranost
razreda, oziroma sebe, kot njegovega upravitelja.

Slovenska zaveza je vedela, da se komunisti ne morejo iskreno solidarizirati s silami
na tako postavljeni politični platformi. Ni pa vedela dveh drugih stvari. Ni vedela,
da bodo komunisti šli tako daleč, da bodo kljub skrajnemu položaju, v katerem se je
narod znašel, aktivirali revolucionarni potencial, ki v vsakem narodu vedno obstaja
in ki se v vročičnem stanju okupacije, ko izgubijo moč uveljavljene družbene norme,
še poveča in postane nevarno razpoložljiv. Tega ljudje Slovenske zaveze nikakor niso
pričakovali. Posebej pa si niso nikoli predstavljali – danes bi rekli, da so bili
premalo izkušeni – da bo enobejevska inštalacija imela takšen uspeh in da bo komunistična
zgodovinska prevara tako perfektno delovala. Prave znanstvene analize o tem še nimamo
in je, spričo neustvarjalnosti slovenskega duhovnega prostora, še dolgo ne bomo imeli.
Kdor bi hotel dobiti vsaj približen odgovor na to vprašanje, bi moral izračunati dinamiko
različnih elementov, najprej vsakega posebej, potem pa še, kako so se med sabo interakcijsko
krepili: strah, ki ga je povzročil začetni komunistični teror; nemoč, ki so jo ljudje
ob njem začutili; in potem, ko ni bilo videti nobenega izhoda, popolna vdaja; in nazadnje
čudna spoštljivost do ljudi, ki tako suvereno kršijo zakone, od pamtiveka veljavne
in nedotaknjene. Nazadnje je prišlo do največje možne politične perverzije. Mnogi
so namreč začutili, da imajo ljudje, ki so se zmožni tako dvigniti nad človekom –
ki so zmožni takega prezira nad človeško bolečino – da imajo takšni ljudje pravico
do oblasti. Da jim oblast nekako pripada. S tem ponižujočim spoštovanjem se je potem
na čuden način združeval glas žaljene narodnosti – praćulo naroda, kakor pravi Djuretić
– za katerega so ljudje, opremljeni s takimi prerogativami, trdili, da ga bodo odrešili.
Torej svoboda! Potem pa še enakost! Danes se sliši smešno, toda klic »Ti, ki bil si
nič, postaneš vse,« so vsi razumeli in vsak je verjel, da se nanaša prav nanj.

Skratka, vojna se je izkazala za prostor, v katerem stvari dobijo drugo barvo in pomen.
Ljudje, ki so se zaradi vezanosti na kulturo morali sklicevati na razum in ga rešpektirati,
so se znašli v velikih težavah; ljudje pa, ki so mogli zase misliti, da jim je dovoljeno
vse, so želi velike uspehe. Oglejmo si naslednji primer. V 8. knjigi dokumentov ljudske
revolucije, ki kot prva pretrga tradicijo in si nadane naslov Dokumenti organov in
organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, je pod št. 128 navedena okrožnica
Centralnega komiteja KPS, ki jo je podpisal Ivan Maček. V njej pisec nalaga partijcem,
da poskušajo pridobiti predvsem tako imenovane sredince. Maček jim daje tole navodilo:
»Vse tiste, ki bodo to odklanjali, razkrinkajte kot narodne izdajalce.« Vsi vemo,
kako pomembno vlogo je v komunistični revolucionarni taktiki odigrala beseda »izdajalec«;
kdaj vse se je uporabljala in koliko ljudem je bila prilepljena. Kogarkoli so komunisti
ubili, je bil brez izjeme tudi »izdajalec«. Sedaj vemo, kako so ljudje postali izdajalci:
tako, da so jih komunisti »razkrinkali kot izdajalce«. Ta primer nam nekoliko kaže,
s kakšnimi ljudmi se je morala boriti Slovenska zaveza.

Marija Zgonc pozdravlja zbor

Figure 2. Marija Zgonc pozdravlja zbor

V Sloveniji je bila državljanska vojna izzvana. Izzvali so jo komunisti s terorjem,
ki se je posebej stopnjeval od pomladi do poletja 1942. Vsak teror ima svojo podobo,
vsem pa je skupen strah, kar beseda teror v slovenščini tudi pomeni. Teror je pa tudi
učinkovito in zelo nemoralno orožje. Z njim lahko zelo majhna skupina – v sicer ugodnih
razmerah, kot je npr. vojna – drži v oblasti vasi, mesta, doline in pokrajine. V tistem
delu Slovenije, ki so ga bili zasedli Italijani, ki so velik del svojega časa preždeli
v bunkerjih, so bili ljudje pred komunisti dobesedno brez moči. Nastalo je eno najtežjih
stanj, ki se jih je sploh mogoče zamisliti. Jasno je bilo, da ne bo moglo dolgo trajati.
Ko je bil lok tako napet, da snov, iz katere je bil narejen, ni več vzdržala, je počil.
Vas se je uprla. Uprlo se je tudi mesto, mnogo pozneje, ker sprva ni bilo tako izpostavljeno
in ogroženo. Slovenska zaveza je stanje, ki je tako nastalo, registrirala tako, da
je upor sprejela in mu priskrbela vojaško vodstvo. Slovenija je vstopila v državljansko vojno.

Slovenska zaveza, ki je na začetku vojne postavila program, s katerim je upala prepeljati
narod skozi kataklizmo, ne samo, da s svojim programom ni uspela, ampak je morala
sprejeti boj na dveh frontah. Njen položaj se je bistveno otežil predvsem zato, ker
je bil nastali položaj protisloven in se zato nanj tudi ni mogla odzvati na način,
ki bi bil brez protislovja. Protislovnost je bila v tem, da je od okupatorja, ki je
bil od začetka njen nasprotnik in je to tudi vedno ostal, morala zahtevati, da uresniči
svoje mednarodne obveznosti. Tako ga je priznala na način, kakor ga izvorno nikakor
ni hotela. Rešitev protislovnega položaja, v katerega je komunistična boljševiška
agresija prisilila Slovensko zavezo, je imela politično obliko, ki jo je bilo mogoče
v nedomišljenem besednjaku propagande označiti za kolaboracijo. O tem, kaj je kolaboracija
in kdo je v Sloveniji v resnici kolaboriral z okupatorjem, je treba povedati nekaj
besedi.

V predlogu Zakona o grobiščih, ki bo predvidoma letos maja drugič šel skozi državni
zbor, je tudi člen, ki na vojnih grobiščih prepoveduje »besedila ali simbole, ki poveličujejo
ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorjem«. To besedilo je nekakšna novost
in nadomešča starejše, ki prepoveduje »označbe, ki označujejo pripadnost ali sodelovanje
z nacifašističnimi silami in nacistične ali fašistične nazive pokopanih oseb«. Ker
je po mnenju določenih ljudi v ministrstvu za delo, ki pripravlja besedilo Zakona
o grobiščih, ta formulacija dajala nevarne možnosti ljudem, ki bi tam, kjer se govori
o fašizmu in nacizmu, hoteli imeti tudi komunizem, so sklenili skriti svoj namen za
besede, ki so se jim zdele bolj varne. Predvidevali so, da je sintagma »sodelovanje
z okupatorjem« spričo polstoletnega komunističnega nadzora nad slovenskim spominom
dovolj obdelana in utrjena, da bo zadela prave ljudi. To pa naj bi bili tisti, ki
jih je Slovenska zaveza vodila v boju s komunisti in ki jih Nova Slovenska zaveza
brani, potem ko so bili pobiti v velikem povojnem masakru. Zaščitniki postkomunističnih
interesov na ministrstvu za delo so mislili dobro, a so se zmotili.

Če hočemo razrešiti ta problem, moramo vzeti v pretres eno najsplošnejših izkustev,
ki ga ima – včasih celo boleče občuti – vsak človek na tem svetu: izkustvo igre med
videzom in resnico. V skladu s to večno in vedno prisotno igro stojijo stvari s »kolaboracijo«
takole: Vojaki Slovenske zaveze, belogardisti in domobranci, so bili z okupatorjem
v odnosu, ki je dajal videz kolaboracije, v resnici pa so ga samo prisilili, da se
je obnašal v skladu z definicijo, ki mu jo daje mednarodno pravo. O poistovetenju
z njegovimi ideološkimi cilji, kar beseda kolaboracija pomeni, ni bilo sledu. Komunisti
pa so bili do okupatorja v odnosu, ki je dajal videz nasprotovanja in bojevanja, v
resnici pa so ga potrebovali, saj brez njega ne bi mogli izvesti revolucije. Komunisti
so kolaborirali z okupatorjem s tem, da so se udeležili njegove agresije na tuj narod
s paralelno agresijo na svoj lastni narod, kakor se je duhovno in politično izoblikoval
v civilizaciji. Boj komunistov z okupatorjem, ki je v določeni meri obstajal, je v
tem, kako je potekal, dokazoval, da so komunisti imeli narod samo za strateški faktor
ali strateško količino za dosego svojih revolucionarnih ciljev. Državljanska vojna,
ki so jo začeli, je koristila samo okupatorjem.

Slovenski zavezi je bil torej vsiljen nastop, ki ni bil brez protislovja. Bilo je
sicer navidezno, a se ga je dalo nekoč in danes izrabljati za različne namene. A je
vendar in kljub vsemu danes mogoče mestu in vlogi Slovenske zaveze dati bolj določene
konture. Kljub temu, da postkomunistična reakcija poseduje velikanski aparat, je danes
mogoče bolj dokazljivo povedati, kaj je kaj. Poglavitna razlika med Slovensko zavezo
in komunisti je bila ta, da se je Slovenska zaveza bojevala za narod tako, kakor se
bojuje tisti, ki ga skrbi, ki goji skrb, ki ga nosi skrb, komuniste pa so njihova moralna stališča te skrbi odvezovala. To pa jim je dalo
veliko strateško avtonomnost in akcijsko gibljivost.

Tako smo pri drugi stvari, ki jo šele danes vidimo tako določno, da lahko opozorimo
na njen pomen. Slovenska zaveza je bila bistveno civilno podjetje, tako v svojem političnem kot v vojaškem delovanju. Kar jo je najbolj ločevalo
od njenih nasprotnikov, je bila njena civilnost. Ljudje, ki so se ji pridruževali, so bili civilisti, ki so oblekli uniformo in se
– kar je bila druga reč, ki jih je določevala – branili. Nasprotniki pa so bili profesionalci in so napadali. Revolucija je bila njihov posel; nanj so se pripravljali – v njem so pravzaprav
bili – leta in desetletja. Tu ni bilo nobene zamenjave orodja z orožjem. Tu je šlo
za kadre, ki so se, ko jih je partija potrebovala v domovini, vračali z revolucionarnih
praks v Španiji in Rusiji in se ji postavljali na razpolago.

Slovenska zaveza je zaradi razmer, v katerih se je znašla, in zaradi svoje duhovne
in moralne konstitucije bila neenak boj. Danes pa je jasno še nekaj drugega, kar takrat
ni bilo: da je boj, ki ga je bila, bil že vnaprej izgubljen. O tem pa niso odločale
razmere v Sloveniji, ampak v svetu. V velikem svetu so padle neke odločitve, ki so
boj majhnega naroda za obstoj in svobodo v civilizaciji obsodile na neuspeh.

Ta zgodba ima dva dela. Začetek enega sega od marčnih dni leta 1941, ko je po generalskem
puču v Beogradu Churchill vzneseno izjavil, da so jugoslovanski narodi našli svojo
dušo, pa do jeseni 1943, ko je isti politik tako najdeno dušo izročil sekretarju jugoslovanske
partije in njegovim proleterskim brigadam in ga začeli podpirati.

Drugi pomembnejši del pa se je zgodil sredi avgusta 1941 v nekem izgubljenem zalivu
Nove Fundlandije, kjer sta Churchill in Roosevelt podpisala tako imenovano Atlantsko
listino. Med osmimi točkami te listine je bila tudi pravica narodov do svobodne izbire
oblasti in pravica do življenja brez pomanjkanja in strahu. Toda dve okoliščini –
da je bila izjava podpisana pičla dva meseca po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo
in da je mesec za tem ta država listino tudi sama podpisala, kažeta na to, kar je
bilo v njej nenapisano, a zelo pomembno: da je bila Sovjetska Zveza sprejeta v vojno
zavezništvo. Iz tega pa je logično izhajalo, da bo zato tudi plačana. Ko so leta 1945
Sovjetsko zvezo dejansko plačevali, so Anglo-Američani pozabili na vseh osem svobodnjaških
točk, ki so stale v listini. Z dogovorom avgusta 1941 med Ameriko in Anglijo o vodenju
vojne je bila zapečatena usoda narodov Vzhodne in Srednje Evrope. Tudi Churchillova
odločitev, da odide od četnikov h komunistom, se je mogla zgoditi v političnem prostoru,
katerega izhodišča so bila postavljena leta 1941.

Slovenska zaveza se je tako znašla v prostoru, ki je bil dejansko protisloven. Njeni
voditelji v Sloveniji zanj najbrž niso niti vedeli; če pa so vedeli, niso mogli verjeti,
da je mogoč. Vso protislovnost Slovenske zaveze in njene demokratične politike – lahko
bi rekli tudi, vse njene tragičnosti – izražajo stavki, ki jih je februarja 1944 v
Ameriki zapisal v svoj dnevnik politik Franc Gabrovšek: »Zdi se sedaj, da smo mi,
ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh.
Komunisti, ki so sicer proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu
– a so priznana vlada. Mi nismo v vladi ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v
očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike,
in vendar imamo mi večino doma za seboj, in vendar imamo prav – toda nismo moderni.
Težka je ta preizkušnja.« Mislimo, da je treba ta Gabrovškov zapis kar naprej ponavljati.
Zdi se nam, da ne obstaja nobeno drugo besedilo, ki bi tako natanko in tako precizno
zajelo slovensko usodo tedaj in pozneje.

Pevci iz Šentjošta nad Horjulom

Figure 3. Pevci iz Šentjošta nad Horjulom

Politične stranke, ki so sestavljale medvojno Slovensko zavezo, so bile legitimne
predstavnice slovenskega naroda. Niso bile legalne, ker je okupator politično življenje
ukinil, bile pa so legitimne, ker so bile v posesti zadnjih političnih poverilnic,
ki jih je ljudstvo še moglo dati. Legitimnost Slovenski zavezi ni dajalo samo pravice
do vodstva, ampak ji je istočasno in hkrati nalagala odgovornost.

V demokratski konstituciji oblasti sta legitimnost in odgovornost neločljivi. Z neodgovornostjo
oblast začne izgubljati tudi legitimnost. Ker je odgovornost bistveni sokonstituent
legitimnosti, moramo nujno poizkusiti in povedati kaj je.

Odgovornost je vsa v tem, v kar je usmerjena. V demokratski politeji je odgovornost
usmerjena v ljudstvo, organizirano v narod. Zato ta odgovornost ni nekaj arbitrarnega
ali nekaj, kar bi ostajalo v domeni oblasti, ampak ima svoj kriterij. Odgovornost
je takšne narave, da podeljuje oblasti legitimnost samo tedaj, če je odgovorna v tem
smislu, da umeva in promovira, dobro ljudstva ali dobro naroda. Tu nastopi vprašanje,
kaj pa je dobro ljudstva in dobro naroda. Ali je to nekaj, kar postavlja ali določa
oblast; ali nekaj, kar postavlja ali določa ljudstvo samo ali narod sam – nekaj poljubnega
ali arbitrarnega? Vse to, a le pogojno. Končni razsodnik je namreč zgodovina. Zgodovina
je tista, ki pokaže, če je bodisi politika bodisi suverena odločitev ljudstva videla,
zagledala, razumela objektivni ali zgodovinski interes naroda.

Objektivni interes ljudstva, kulturno in zgodovinsko organiziranega v slovenski narod,
je v stanju, ki se je sestavilo med 2. svetovno vojno, bil dvojen: eksistencialnoprebitje ali preživetje in obstanek v civilizaciji. Naša sedanjost, zajeta v parametrih evropske in svetovne sedanjosti, nam – ker je
pač prihodnost medvojne sedanjosti – to na nedvomen način potrjuje. Danes, ko se je
ves hrup polegel, ko se je ves dim razkadil, ko pokrajina preteklosti leži pred nami
v razločnih konturah, serena in artikulirana – kakor da bi nam bila pripravljena vsak
čas spregovoriti – danes vemo, da je bilo samo to dvoje: preživeti in ostati v civilizaciji. Samo tiste odločitve bodisi oblasti bodisi ljudstva, ki so šle v smeri zagotavljanja
tega temeljnega interesa, so bile odgovorne in legitimne.

Premislek, ki smo ga tu izrisali v nekaj osnovnih črtah, nas je pripeljal do tega,
da lahko zanesljivo in utemeljeno postavimo trditev, da je Slovenska zaveza, kot legitimna
predstavnica slovenskega naroda, vodila odgovorno politiko. Vse njene odločitve in
vsa njena dejanja so bila usmerjena v to, da preživimo in ostanemo v civilizaciji.
Razmere, v katerih je Slovenska zaveza morala zasledovati ta dvojni cilj, so bile
težke, zagatne in nevarne, ne samo zaradi izrednosti vojnega stanja – takšno stanje
je mogoče vzeti nase tako, kot jemljemo nase ujme, kugo, lakoto, potrese in sušo –
ampak je bil ta čas sam, poleg vojne in mimo vojne, nasproten politiki Slovenske zaveze,
ki je bila koncipirana in udejanjena v nomosu razuma.

Ko so nas vojni lordi velikih sil izročali »nesrečnemu delu Evrope«, kot bi se morda
izrazil nekdanji predsednik Milan Kučan, bi se Slovenci mogli rešiti samo na en način:
tako, da bi vsi, brez izjeme, odklonili sodelovanje z agenti tistih sil, ki so našo
usodo za povojni čas zarisali v geografijo »nesrečne Evrope«. Praktično in preprosto
pomeni to: da bi vsi Slovenci, brez izjeme, v imenu temeljne civilizacijske prisebnosti,
v imenu vednosti, v katere nas je izučilo tisočletno prebivanje na tej zemlji, v imenu
obveščenosti, v katero so nas vpeljala velika besedila naše kulture – da bi Slovenci
spregledali zlaganost tuje učenosti in zavrnili sprevrženost dejanj njenih interpretov.
Morda bo kdo rekel, da so to ambiciozne zahteve. Ne, ne! Gre za najbolj naravne in
najbolj normalne stvari, ki jih razume vsaka človeška pamet in vsako človeško srce.

Čeprav je to razumen scenarij in bi lahko bil pričakovan, vemo, da se ni realiziral.
Toda čeprav velja, da človeku sicer ni dovoljeno biti neumnemu, je bila vojna vendarle
izjemen čas, ki je z anomalijami, ki jih je prirejal, potegnil v svoj zmedeni ples
tudi človeško pamet.

Novi predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Figure 4. Novi predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Date: 2010