Zaveza št. 48 – Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju (2) (Janez Grum)


§

Na koncu I. dela (ZAVEZA št. 47, str. 92) sem omenil, da v novi postojanki v prosvetnem
domu nismo računali z možnostjo partizanskega napada. In k temu dodam, da zato nismo
nič utrdili postojanke z raznimi zakloni in bunkerji, pa da smo se pri tem računanju
zelo zmotili. Takoj pa moram povedati in s tem sam sebe popraviti, da je kaj malo
manjkalo, morda le deset minut, da ni prišlo do partizanskega napada. V temni noči
so se partizani približali prav do vzhodnega dela ograje in se med tem, ko so se pripravljali
za napad, krili v brisanem prostoru, ki ga jim je nudil kratek betonski del te ograje.
Partizani so bili od postojanke oddaljeni le kakih 25 metrov.

Napadla naj bi četa Tomšičeve brigade, a je bila njena navzočnost zaznana in odkrita.
Pozno zvečer, okrog 11. ure, sta istočasno odšla iz postojanke Martin Kranner in Avgust
Govše, ki sta hodila v postojanko le na stražo. Na odcepu Vevške ceste od Zaloške
je Kranner zavil na levo, Govše pa na desno proti Zgornjemu Kašlju, kjer je imel stanovanje.
Ker je rahlo rosilo, je imel dežnik odprt. Na koncu ograje ob Zaloški cesti pa je
na njenem oglu nemalo presenečen za betonskim delom vzhodne ograje opazil partizane.
Presenečeni so bili tudi partizani, a eden od njih je skočil proti Govšetu in ga s
puškinim kopitom udaril po glavi. (Govše je bil človek velike postave in je vedno
nosil klobuk. Do tega trenutka tudi odprt dežnik.) Zaradi udarca je Govše zavpil in
stekel nazaj. A partizani niso streljali za njim, ker bi se s tem sami izdali. Nazaj
je stekel tudi Kranner in oba sta istočasno prišla v postojanko. Posadka VS je bila
alarmirana že z Govšetovim krikom in dokončno, ko sta omenjena pritekla nazaj. Stražarji
so na partizane za betonskim zidom takoj odprli ves možen ogenj. Pri tem je stara
težka strojnica »saintetienne« delovala brez zastoja. Najprej z okna nad galerijo,
kjer je bila stalno nared, medtem pa so vojaki streljali iz oken južnega dela stavbe,
predvsem iz najvišje sobe. Mitraljezec Tone Koritnik je kot nekdanji vojak uvidel
potrebo, da bi strojnica sipala ogenj tudi z najvišjega okna na južnem delu stavbe
(nad stanovanjem hišnika), zato jo je hitro prenesel tja, vojaki pa so streljali skozi
okno na galeriji, pa tudi skozi okno zraven hišnikovega stanovanja. Ker je strojnica
z najvišjega okna streljala bolj diagonalno in so streli prihajali od strani, se je
brisani prostor začel manjšati. Defenzivno streljanje iz postojanke je trajalo raje
manj kot pol ure. Edina dejavnost partizanov je bila ta, da je eden od njih stekel
nekaj metrov ob žični ograji in vrgel molotovko proti prizidku stavbe, kjer so bile
spravljene odrske kulise, kar so vedeli domači spremljevalci terenci. Molotovko smo
odkrili drugi dan, kakih 10 metrov od omenjenega prizidka. Za ograjo smo našli tudi
mrtvega partizana. – O vsem tem so v knjigi »JESEN 1942« (1963) tri poročila. Partizanski
poveljnik omenja: »Načrt (za napad) smo predhodno napravili skupno s terenskimi delavci,
ki so bili obenem tudi vodniki.« Po tem poročilu naj bi partizanska zaseda ujela komandanta
vaške straže, ga pripeljala k četi za zidom, in ta naj bi pri zasliševanju začel vpiti,
»nakar se je začelo streljanje s prosvetnega doma in ostalih hiš. Nato se je četa
umaknila iz brisanega prostora … V trenutku, ko je aretiranec alarmiral ostale, je
odskočil in pobegnil, pri tem pa dobil nekaj udarcev po glavi, zaradi katerih je baje
kmalu nato umrl. – Četa se ni ponovno približala, ker je že pri prvem pokanju imela
enega mrtvega in tri ranjene.«

Drugi dve poročili, prvo napisano pred komandantovim, je napisal Jože Moškrič (tedaj
znani ideolog komunistične dejavnosti že pred vojno v dobrunjski občini, v Zadvoru.
Med vojno je to »delal kot zaupnik centralnega komiteja KPS na (širšem) področju Podlipoglava«,
zato je poročilo poslal na CK KPS, kar pomeni, da je bil v partijskem vrhu. Poskušal
se je tudi dramatsko.) Tudi on omenja streljanje iz sosednjih hiš, ki ga ni moglo
biti. – V opombi k temu poročilu (str. 97) je popravek, da je Govše ostal živ in delal
naprej pri beli gardi. Še vedno pa je rečeno, da je bil Govše komandant VS v Polju,
kar ni bil niti en dan. Moškrič omenja, da je bil namen napada na postojanko v Polju
rešiti 50 njihovih priprtih sodelavcev. K temu številu je treba reči: Nikoli ni bilo
niti 10 priprtih na postojanki! V drugem poročilu pove točneje, da sta bila poleg
mrtvega partizana dva težko ranjena, ki sta po nekaj dneh umrla.

[Stran 080]

V isti noči od 21. na 22. oktober (1942) je drug bataljon Tomšičeve brigade hotel
napasti postojanko VS v Dobrunjah. Nameravani napad je stražar pravočasno opazil in
s strelom iz puške opozoril stražarje v postojanki. Zato do napada ni prišlo. Namesto
tega so partizani zažgali mežnarijo na Sv. Urhu, da bi preprečili postojanko na tem
hribu. A je bila kmalu nato ustanovljena. – Neki drug bataljon iste brigade je v isti
noči napadel postojanko VS v Bizoviku, ki je bila sredi vasi in nič utrjena. Pri napadu
je stavba postojanke (vaška gostilna) zgorela, vendar so stražarji napad zdržali v
obokani kleti. Ogenj, ki je silil v to skoz vrata, so gasili z vinom iz sodov in streljali
le skoz kletna okna. Ranjen je bil Viktor Habič (na kočevskem procesu okt. 1943 obsojen
na smrt).

Tu naj posežem nazaj v prve dni po preselitvi postojanke v prosvetni dom. Dne 5. okt.
se je pisar postojanke (E. H.) ponudil, da bi po policijski uri šel s prijateljem
pregledat, ali je kaj posebnega okrog njunih domov. Pregledati sta skušala tudi stari
del Zgornjega Kašlja, a na enem izmed vrtov na vzhodni strani hiš sta naletela na
skupino terencev in partizanov, tako da je prišlo do osebnega stika in prerivanja.
Pri tem je eden od partizanov ustrelil in zadel pisarjevega spremljevalca, ki je smrtno
zadet tam obležal, pisarju pa se je posrečilo izmakniti in se vrniti v postojanko.
Še pred dnem je bil padli stražar (Franc Hočevar) prepeljan na pokopališče v Polju.
Bil je prva žrtev naše VS.

V zvezi s tem dogodkom omenim, da je bila glavna dejavnost VS v Polju patruljiranje.
(O tem več v III. delu.)

Nekaj dni po tistem, ko je VS odbila nameravani partizanski napad, je v Obrijah med
Šmartnim in Tomačevim, na ravnem svetu pod vasjo, odkrila (26. okt.) partizanski bunker
in v njem zajela dve ženski in enega moškega. Odvedli smo jih na postojanko v Polje
na identifikacijo in zaslišanje. Ženski je prepoznal bivši partizan, dijak kočevske
gimnazije, ki je bil na lastno željo več dni na postojanki. To sta bili Marija in
Heda Leskošek, žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška, člana CK KPJ in poveljnika
prvih partizanskih enot. Znan je bil tudi po svoji dejavnosti v tovarni Saturnus,
ki jo je ideološko obvladoval, čeprav je bil le železostrugar. – Zajeti moški, ker
ni odgovarjal zasliševalcu in ni hotel povedati imena, je bil naslednji dan predan
Italijanom. Kasneje je posadka zvedela, da je bil to Cene Štupar, partijski aktivist
na Črnučah. Italijani so ga poslali v internacijo, prav tako Leskoškovo hčer, ženo
pa v ljubljanske zapore. Neka vest iz tistega časa pove, da je bila kmalu izpuščena
proti odkupnini. – Da so »belogardisti zažgali Petačevo hišo« (ta je skrbel za omenjeni
bunker), je laž! Vaške straže niso požigale. Če je kakšna kje to storila, je bila
izjema. Znano pa je, da so veliko požigali Italijani. In prav tako je laž, da so belogardisti
dva meseca kasneje ustrelili Petača v Ljubljani. Kot da bi tega ne znali Italijani?!

Značilen in vznemirljiv je bil poskus uboja delavca Jožeta Bezlaja (Bevkarjevega)
v Zgornjem Kašlju (6. nov.). Naj najprej navedem skrajšano poročilo partizanskega
komandanta Ludvika Smrekarja o tem: »Sinoči so šli naši na akcijo v Sp. Kašelj (opomba:
popravi, da v Zg. Kašelj), da v zasedi ulove nekega voditelja bele garde … Ker ga
na mestu, kjer je bila zaseda, ni bilo, so obkolili njegovo hišo … ter na vratih zahtevali,
da odpre. V hiši so bili trije. Ko so naši vlamljali vrata, niso opazili, da lahko
z vrha meče nanje bombe, kar so beli tudi storili. Še preden so naši vdrli skozi vrata,
so beli začeli metati bombe točno v sredo, med naše. Na istem mestu so bili takoj
trije lažje ranjeni, dva malo težje in en mrtev. Ker so bili tako presenečeni, so
se morali umakniti … nakar so pa Italijani takoj prihiteli s kamioni« (JESEN 1942,
str. 273). K zadnjemu stavku naj že tu pripomnim, le od kod naj bi se Italijani vzeli,
iz Zaloga ali iz Polja? Saj se eksplozije ročnih bomb niso slišale niti do konca vasi,
Italijani pa so bili na obe strani 2 km daleč.

Zakaj so krajevni komunisti in terenci skušali odstraniti Bezlaja, ki je bil le delavec
v Tobačni tovarni v Ljubljani in ki je redko prišel v postojanko VS na stražo, torej
ni bil nikakršen »voditelj bele garde«? Bezlaj se ni strinjal z ubojem Feliksa Pogačnika
in njegove noseče žene ter z odgonom njunega 13-letnegn sina in tega ni skrival. To
pa ni šlo v račun OF. Pa tudi v tovarni ni soglašal z OF in njeno propagando, kar
je zadevalo ob načrte in cilje glavnega partijskega aktivista (Franc Černe), ki je
bil tudi iz Zgornjega Kašlja. Černeta je KPS že pred vojno izbrala za to nalogo v
Tobačni tovarni (Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in
iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje, 1965, str.12).
V maju 1942 ga je partija poslala na Dolenjsko, kjer je bil sekretar partijskega rajonskega
komiteja pri Novem mestu. Vendar je njegov naslednik [Stran 081] v tovarni videl v Bezlaju slej ko prej idejnege nasprotnika. – Jože Bezlaj mi je
pri neki priložnosti potarnal, da se ne čuti varnega v svoji okolici in prosil, da
bi mu VS dala nekaj ročnih bomb, seveda italijanskih. S temi je tisti večer rešil
življenje sebi in družini. Nastala pa je potreba, da se je takoj naslednji dan preselil
bliže Ljubljani. Po končani vojni ga je komunistična oblast takoj zaprla in brez procesa
je »izginil«. – Naj pripomnim, da so tudi nekateri drugi stražarji prosili za ročne
bombe za varnost v svojih hišah.

Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. dec. 1942), ki so ga vaški stražarji praznovali,
se je okrog 11.ure dopoldne ustavil pred postojanko napol blindiran kamion Italijanov.
Njihov vodja je prišel noter in povedal, da je njihova skupina namenjena na partizansko
področje, in če bi se prostovoljno javil kak naš stražar, naj bi se jim pridružil.
Javila sta se Drago Halozan in Jože Bajželj. Skupina je prišla do Podlipoglava, a
tam so jo napadli partizani in terenci. Smrtno ranjen je bil Halozan in dva Italijana,
najbrž ko so stopili s kamiona. Tovornjaku se je posrečilo obrniti in odpeljati nazaj.
Mrtve so vaščani pokopali na travniku malo od vasi naprej. Spomladi 1943 so poljski
stražarji prepeljali Halozanovo truplo na pokopališče v Polju. (Večje ali manjše pege
na njegovem telesu so bili od zemlje.)

(Cf. ČRNE BUKVE, 1944, str. l29.)

Na Štefanovo 1942 zgodaj zjutraj je bila poljska VS poslana skupaj z draveljsko v
zasedo kakšna dva kilometra zahodno od te. Od nasprotne strani so Italijani pregledovali
ozemlje, a do zasede ni pribežal noben partizan.

Na praznik Sv.Treh kraljev 1943 so Italijani v moči enega bataljona precej zgodaj
zjutraj začeli pregledovati vasi Podlipoglav, Podmolnik, odkoder vodi cesta na Orle,
in malo vasico Šentpavel ter zaledje teh vasi, se pravi, nekaj pobočja dveh visokih
hribov, Molnika in Pugleda. Poljska VS je morala na desnem krilu preiskati zadvorski
hrib. Ko smo prišli do konca tega malega grebena, so na nas iz smeri Šentpavla začele
švigati krogle. To je bilo za nas presenečenje, ker so tisti teren Italijani isti
dan že pregledali, a pri tem vsaj enega bunkerja s terenci ali partizani niso odkrili.
Ker pa smo opazili, da se Italijani že zbirajo na cesti Podlipoglav – Sadinja vas,
je to pomenilo, da je zanje akcija končana. Zato smo se tej cesti približali tudi
mi. Bilo je okrog poldneva. Pri česanju širšega terena so Italijani zajeli le enega
partizana (bil je doma iz Slap, Kumrežev – Klemenčič).

Te poldnevne operacije v Dokumentih ni najti, ker je bila lokalnega značaja.

Le dva dni kasneje se je začela tridnevna italijanska operacija večjega obsega, pri
čemer so preiskali tudi hribovske vasi Brezje, oba Lipoglava, Pance in Selo. Italijani
so hoteli partizane potisniti čim dlje od Ljubljane, zato se ti v omenjenih krajih
niso več stalno zadrževali. Po teh vaseh sta poslej patruljirali VS Bizovik in Sv.
Urh, pridruževali so se jim tudi stražarji iz Polja, čeprav naj bi bila Ljubljanica
južna meja naše dejavnosti. Je pa dejansko še vedno obstajala potreba po čim pogostejših
pregledih tega področja, zlasti po dolini Podlipoglava do Javora in levo od nje, zaradi
partizanske kurirske zveze z zaledjem v dobrunjski in poljski občini in pa prevažanja
ter prenašanja hrane, zdravil, čevljev, oblek in municije za partizane. Vse to predvsem
ponoči. Zato je prišlo do več skupnih akcij VS Bizovik in VS Sv. Urh, večkrat brez
Italijanov. Naj omenim samo eno.

S poveljnikom VS v Bizoviku, s por. Stanetom Bitencem, sva se dogovorila, da bova
predlagala VS v Šmarju in VS na Polici skupen pregled terena, tako da bi oni pregledovali
teren v smeri proti Ljubljani, mi pa bi se jim v nasprotni smeri bližali. Zbirališče
po končani akciji naj bi bilo na travniku nedaleč od Podlipoglava. To se je res zgodilo,
in sicer v dneh proti koncu marca. Ker so se akcije iz postojank začele zgodaj, so
bile ob lepem vremenu končane že pred poldnem. Po kratkem odmoru sva z Bitencem predlagala
šmarskim in poliškim, da bi iz vseh petih VS sestavili dve četi in v četveroredih
korakali skoz Podlipoglav, Sadinjo vas, mimo Št. Lenarta in skoz Zadvor ter mimo papirnice
in skoz Vevče v našo postojanko. Predlog je bil sprejet. Marš skozi omenjene vasi
je v redu potekal, le pred tovarno na zadvorski strani smo se morali ustaviti in doseči,
da nas je italijanska inženirska četa brez ovire pustila naprej. Bila je takoj pripravljena,
ker so marsikoga izmed nas osebno poznali. Po nekaj korakih se je že krepko odbijala
od tovarniških poslopij pesem: »Regiment po cesti gre … « Nato smo korakali čez most
in mimo karabinjerske postaje , nato pa je zadonela in skoz Vevče odmevala »Marširala,
marširala kralja Petra garda … « Okrog ene ure smo prišli v postojanko v Polje v prosvetnem
domu. Tam smo skušali gostom [Stran 082] postreči z malo menažo. No, nekateri Dolenjci so se raje usedli na bruna zunaj in
z nožički rezali črn kruh in prekajeno slanino. Ta in oni je imel tudi kaj za na zob.
Naš propagandni marš je bil več dni predmet pogovorov v javnosti.

Vse to se najbrž sliši skoraj romantično, a tega je bilo zame konec takoj drugi dan,
ko sem bil klican na italijanski štab v Ljubljano. Tam me je fašistični podpolkovnik
Languasco prijemal, da poveljniki VS nimamo pravice sestavljati večjih enot in da
mora biti vsaka večja akcija skupaj z Italijani … in končno, da se kaj takega ne sme
več zgoditi. Tako je bilo naročeno tudi italijanskemu zveznemu oficirju – skupnemu
za vse tri posadke – da ne sme dovoliti večjih enot VS. (Ta zvezni oficir je bil tik
pred vojno še študent na katoliški univerzi v Milanu, katere rektor je bil tedaj znani
psiholog p. Gemelli.) S tem zveznim oficirjem sva s por. Bitencem morala imeti vsak
teden vsaj polurni razgovor. V notranjost postojank se ni vtikal. Fašistični zvezni
oficirji pa so bili zvedavi in gospodovalni.

Kak teden kasneje doma na postojanki opazim, da dvoriščna vrata odpira neki vojak
in da za njim prihaja italijanski general. Zraven stoječemu na hodniku sem rekel:
»Spet bo žehta!«, a po pozdravu začne general mirno vpraševati, kakšno je stanje v
postojanki, kako so vojaki zadovoljni s hrano, ali imamo municije dovolj … Nato je
s konkretnega prišel na splošno: mi vsi imamo isti cilj, borbo proti komunizmu, vsi
smo v tem boju prijatelji, sodelavci. In to vse v očetovskem tonu. Nad tem sem bil
presenečen. Obisk je trajal manj kot četrt ure. Kasneje sem zvedel, da je bil to general
Lubrano, poveljnik pehote v eni izmed italijanskih divizij, morda celo v korpusu.
Obisk sem občutil kot spremembo v razmerju italijanske vojske do nas. In ko sva popoldne
tistega dne s predsednikom SL R. Smersujem analizirala ta obisk, sva prišla do zaključka,
da je sprememba posledica padca Stalingrada (konec januarja 1943). Tam so tudi Italijani
imeli svojo divizijo (in Hrvatje eno) in slišati je bilo takrat, da so ruske čete
predrle nemško obrambno linijo ravno pri italijanski diviziji.

Spomladi tega leta je naša postojanka v Polju ustanovila podružnico VS v Šmartnem
ob Savi. Zanjo so dali idejo domačini iz Šmartna in Jarš. Za poveljnika je bil postavljen
domačin Martin Dimnik, ki je bil v jugoslovanski vojski artilerijski podoficir.

Mnenja sem, da je treba na mestu malo širše prikazati tudi dogodek v zvezi s četniki.
Dne 2. aprila 1943 je R. Smersu sporočil por. Bitencu v Bizovik in ta nato meni, da
bo naslednji dan s svoje poti po Dolenjskem prišla v bližino Šentpavla četniška skupina
in da bo med njimi tudi njihov poveljnik major Karel Novak. V svoj tabor pod Sv. Tremi
kralji bi se radi vrnili okrog Ljubljane po njeni vzhodni, severni in zahodni strani,
seveda zunaj žične ograje, namesto čez Barje in Ižansko proti Borovnici in Verdu.
VS Polje ter VS Bizovik naj bi jim pomagali in jih spremljali na nameravani poti.
– Sredi dopoldneva 3. aprila sva z Bitencem in večjim številom stražarjev (tistih,
ki so znali vsaj en dan molčati) takoj našla četnike, ki so se sončili pod vasjo Šentpavel.
Poveljujočemu oficirju sem omenil, da vidim na tej poti dve večji oviri: prebresti
bo treba Ljubljanico, bolj kočljiv pa bo prehod čez železnico, ker so italijanski
bunkerji ob njej precej pogosti. Pa da je ponoči težko doseči prehod pri železniškem
postajališču v Polju, a izrazil mnenje, da bo najbrž šlo. Četniki so to zamisel sprejeli.
Kmalu za tem sta obe VS iskali primerno plitvo mesto za prebredenje Ljubljanice in
se odločili za plitvino pod cerkvijo v Kašlju, torej malo nižje od kašeljskega mostu,
ki so ga razdrli Italijani. Seveda je bilo treba preizkusiti, kako je to izvedljivo,
kar nas je napravilo pet ali šest. Ugotovili smo, da je tudi Ljubljanica mrzla, ne
samo Sava. – Popoldne smo se vrnili v bližino četnikov in v prvem mraku skupno odšli
na pot čez Podlipoglav, Sadinjo vas, pri cerkvi Sv. Lenarta zavili v Sostro in okrog
Zavogelj končno prišli do določenega mesta za prehod čez Ljubljanico. To so prebredli
tako četniki kot VS iz Polja, Bizovci pa so se vrnili domov. Trajalo je pol ure, da
se je vsak četnik obul, odvezal svojo puško od nahrbtnika in jo dal na ramo, kot je
bilo obratno na oni strani reke, v noči od 3. na 4. april. Od kašeljske cerkve naprej
smo vodili četnike po poljskih stezah in okrog 11-ih prišli v prazen Sokolski dom
v Polju, kjer smo dobili izdatno večerjo. V spominu imam, da je kuhar pripravil dober
golaž. Prej ko v eni uri smo spet šli na pot. Pred Sokolskim domom je čakal že prej
zaprošeni lojtrski voz z dvema konjema, da so četniki nanj naložili svoje težke nahrbtnike
in drugo robo. Da nas italijanska posadka v stari šoli ni opazila, smo šli najprej
po stranskem kolovozu do znanega transformatorja, tam stopili na zadobrovsko cesto
in se po nekaj korakih ustavili. Sam sem šel z dvema našima stražarjema naprej na
železniško postajališče (seveda [Stran 083] previdno, ker sem računal, da me bo italijanski stražar s klicem ustavil v precejšnji
razdalji) in nato pri vodji italijanske straže po precej dolgem pojasnjevanju dosegel,
da bo odprl železniške zapornice. Res jih je. Italijanski vojaki so začudeni gledali
četnike, korakajoče ob vozu in za njim. Tudi sam in nekaj naših stražarjev smo šli
s četniki naprej. Po kakih 200 metrih hoje je moja napetost popustila, saj vendar
ni bilo čisto gotovo, da bo prehod čez železnico gladko uspel. – Hoja skozi obsavske
vasi je bila brez ovir. Ustavili smo se v gozdu nekje pred Ježico, kjer je vodenje
četnikov prevzel poveljnik VS Ježica. Čakal nas je že eno uro. Četnike je spremljal
do Dravelj, od tam jih je draveljska VS spremljala do Dobrove, kamor so prišli še
pred dnem.

Toda naslednji dan je bil zame ponovno hud, seveda zaradi stika s četniki. Isti fašistični
podpolkovnik kot pred dvema tednoma mi je preteče bral levite, da stik s četniki ne
sme biti moja zadeva … Pričakoval sem, da mi bo odvzel vodstvo VS v Polju, morda celo
dal zapreti za nekaj dni, za zgled drugim. A končno je ostalo le pri hudih besedah.
Spet je odigral svojo vlogo padec Stalingrada. Morda pa tudi dejstvo, da so četniki
v italijanski okupacijski coni na Hrvaškem in niže doli imeli enako razmerje do Italijanov,
kot so ga imele VS v Sloveniji.

Čez nekaj dni je nenadoma stopil v postojanko neki kraljevi polkovnik z »našim« zveznim
oficirjem. Meni ni odzdravil, pregledal pa je, ali je vsaka puška zakočena. Ker ena
ni bila, je zveznemu rekel, da nas mora strožje nadzirati. Pogledal je malo po dvorani
– in najbrž ugotovil, da je stavba kaj malo primerna za vojaško postojanko. Odšel
je, ne da bi mi kaj rekel, a bil sem prepričan, da je prišel zaradi stika s četniki.

Sredi aprila (l5.) so vse tri VS skupaj prečesale zahodni del kašeljskega hriba od
črte Podgorje in znane gostilne Pečar na sedlu Litijske ceste do črte Debenj Vrh –
»Mrzla dolina« (dejansko ozka grapa, a tudi poleti nenavadno hladna). Odkrili smo
le en opuščen šotor iz vej. Ob omenjeni vzhodni črti smo se spustili po strmini tega
vrha na »ravnico« (nekoč se je del tega vrha odtrgal in sredi pobočja obtičal kot
»ravnica«). Ker je bila precej kratka akcija s tem končana, so urhovci s svojim poveljnikom
(Lojze Dežman) odšli v smeri Sostra domov, po hribu navzdol, ostali pa so Poljci in
Bizovci, ki so posedli po tleh, kakor je kdo vedel in znal. Čez kakih 20 minut pa
precej glasno reče na robu sedeči starejši vojak s Sv. Urha, ki je ostal med nami:
»Tistale smrekica tamle se mi zdi, da ni ta prava. Nekam sumljiva je in preveč sama«.
Šel je do nje, jo prijel in dvignil brez vsake muje. In ko je razbrskal nastlano listje,
se je pokazala sveža ilovica, torej je pred nedavnim nekdo kopal v rob »ravnice«.
Stražarji so začeli grebsti po malo manj kot 2 metra visoki in poldrug meter široki
»steni«, pokriti z mahom in vejicami vmes. Kaj hitro se je pokazalo okno z majhnimi
šipami. Odkrit je bil bunker! Stražarji so takoj začeli z glasnimi pozivi (ne da bi
vedeli, ali je kdo notri): »Predajte se … pridite ven … « Po kakšnih treh minutah
teh pozivov pa je iz bunkerja počil strel. Stražarji so seveda odskočili levo in desno,
a ranjen ni bil nihče. In prvemu strelu je iz bunkerja sledil še drugi in tretji …
(Teh strelov ni bilo veliko.) Naravno, da so stražarji po teh strelih začeli streljati
v bunker. Neki bivši partizan, ki je bil na željo sorodnika gost v postojanki, nas
je opozoril, da ima partizanski bunker dva izhoda. Res smo precej hitro odkrili na
»ravnici« zamaskiran, precej težak pokrov, približno pol metra na kvadrat. Kmalu po
tem je iz te gornje odprtine bunkerja priletela ven ročna bomba, se razpočila med
nami in ranila enega stražarja (Riko Simoneti). Nato so stražarji vrgli v to odprtino
vsaj dve, če ne tri ročne bombe, drugi stražarji pa so spet streljali skozi razbito
okno. Vse to je trajalo manj kot pol ure. Nato je bil nekak premor in v bunkerju je
bilo vse tiho. – Streljanje v kašeljskem hribu so slišali tudi fašisti v zaloški šoli
in se priplazili s težko strojnico na vzhodno stran grape. Od tam so vpili, naj se
odmaknemo od bunkerja, nato pa začeli divje streljati vanj. Če je bil pred tem streljanjem
še kdo živ v bunkerju, po njem gotovo ni bil več. To italijansko streljanje s težko
strojnico se je razlegalo daleč proti Polju in najbrž do roba Ljubljane. Ko so Italijani
nehali s streljanjem, so poljski in bizoviški stražarji (tudi urhovski so z ravnega
pritekli nazaj, ko so slišali streljanje) odstranili razbito okno in razgrebli steno
pod njim ter s težavo potegnili ven štiri mrtve. Položili so jih na »ravnico«. Dva
stražarja pa sta hitela v Zalog po lojtrski voz z dvema konjema. Trajalo je več kot
pol ure preden je voz s konjema po strmem in že z grmovjem napol zaraščenem, opuščenem
kolovozu pripeljal. Stražarji so na voz naložili nekaj listja in mrtve položili nanj.
Iz bunkerja so izvlekli tudi nekaj odej, s katerimi so jih pokrili. Nato smo poljski
stražarji spremljali [Stran 084] voz po daljši, bolj zložni hribovski poti in prišli na ravno pri Mazovčevi (!) (Gmaknarjevi)
hiši, za tem pa pod hribom do mostu in skoz Zalog do pokopališča v Polju. Dodam naj,
da so v Zalogu fašisti želeli, da bi mrtve položili na tla pred šolo, da bi jih slikali.
To smo odklonili, dovolili pa, da je fašist stopil spredaj na voz in na vozu napravil
sliko mrtvih, katerih obrazi so se komaj kaj videli.

Štirje terenci so bili iz domače okolice, dva iz Zgornjega Kašlja in dva z Vevč. Kot
vodjo so stražarji prepoznali Egidija Severja.

Taka je resnica o odkritju bunkerja v kašeljskem hribu pod Debenj vrhom.

Za primerjavo naj navedem, kako prikazuje odkritje tega bunkerja knjiga Sv. Urh, 1.
natis, str. 258 (v drugem in tretjem natisu 1972 in 1978 na str. 260 isto besedilo):
»Dne 15. aprila 1943 je izdajalec pripeljal poljske in dobrunjske belogardiste, ki
jih je vodil Lojze Dežman, pred partizanski bunker v Mrzli dolini v kašeljskih hribih,
na robu poljske občine. Pred bunker je spustil belo rutico kot dogovorjeno znamenje
in izginil s plačilom v rokah.« – V naslednjem, drugem odstavku pa: »Mrtve partizanske
borce so belogardisti navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. Tam so jih vrgli
na voz in odpeljali proti Polju.« – V knjigi Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev
(1995) je ta podatek nekritično prevzet (str. 321): »Mrtve partizane so pripadniki
MVAC navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. V Zalogu so jih italijanski fašisti
potegnill z voza in se z njimi slikali.« Točno je le tako, kot sem omenil, da je en
fašist stopil na voz in slikal. Tretji Grgičev stavek: »Poljski župnik partizanov
ni dovolil položiti v krste,« je nesprejemljiv zato, ker je bilo pokopališče in je
še danes občinska last in grobar občinski delavec.

Odkritje tega bunkerja je odmevalo še po vojni. Bivši partizani in terenci so iskali
»izdajalca« in ga »našli« v Robidovem p.d. Kamnarjevem Tonetu iz Zgornjega Kašlja.
Tisti dan (15. apr.) so namreč Kamnarjevi (oče, Tone, sestra Tona in pastir) napravljali
steljo na strmem pobočju nad »ravnico«. Po vojni so komunisti domače okolice izrabili
to dejstvo in Toneta določili kot »izdajalca«. Če bi komunisti imeli oprijemljiv dokaz
za to, bi bil Tone obsojen na smrt, o čemer ni dvoma. Ker pa takega dokaza niso imeli,
je bil kljub temu obsojen na 8 let zapora. Koliko jih je odsedel, mi ni znano.

Dan po odkritju bunkerja sem prevzel vodstvo vaške straže na Rudniku, kar je bilo
odločeno že prej.

Ideološko–politični poseg vaške straže med občane poljske občine (do 16. aprila 1943)
bom skušal prikazati v III. delu sestavka.

P. s. V I. delu sestavka (ZAVEZA, št. 47) bi bilo treba omeniti še tri poskuse ubojev
protikomunistov in nasprotnikov OF:

Na takratnega študenta Martina Krannerja je bil (l. 1942) oddan strel izza Kuharjeve
hiše (a ne od Kuharjevih!), ko je šel pred policijsko uro v župnišče prenočevat. –
V Sp. Kašlju je vaški terenec tri večere čakal na mojega očeta Karla Gruma, na nekem
mestu, kjer se je oče večkrat ustavil, da bi ga ustrelil. A oče tiste tri večere ni
prišel tja. Skoraj ni dvoma, da je bil ta uboj sklenjen zaradi mojega vodstva VS v
Polju. Nekaj let po vojni je ta terenec to sam povedal mojemu bratu Karlu. Recimo,
da je spoznal zgrešenost svoje namere.

V zgodnji pomladi 1943 so terenci in z njimi nekaj partizanov že začeli vlamljati
v Mejačevo p.d. Cofinovo hišo v Zalogu, a jih je pri tem zmotila močna italijanska
patrulja, ki se je vračala z železniške postaje. Komunistična partija je sklenila
pobiti ugledno Mejačevo družino, ker ni bila za OF.

Date: 2010