Zaveza št. 29 – Župan Kastelic (Janko Maček)


Različne predstave o županih

Če je malo večji osnovnošolec ali pa celo gimnazijec pred dvajsetimi leti slišal besedo
župan, se je počutil kot takrat, ko je bral zgodbo o krivičnem valptu, ki je strahoval
uboge tlačane. V mislih je naenkrat zagledal bogatega kmeta, ki se je zrinil na županski
stolček, da bi laže izkoriščal revne kmete, bajtarje in delavce. V ta namen sta si
z župnikom podredila tudi zadrugo in hranilnico, o katerih so sicer govorili, da sta
ustanovljeni za pomoč vsem prebivalcem kraja. Ni čudno, če so se ti »gospodje« v svojem
pohlepu in klerikalni omejenosti med vojno vdinjali okupatorju in organizirali belo
gardo, zato je ljudstvo z nekaterimi opravilo že med osvobodilnim bojem, z drugimi
pa po vojni, če niso pred pravično kaznijo že sami pobegnili v tujino. Včasih se ta
predstava ni čisto ujemala s podobo konkretnega človeka, o katerem je otrok slišal
govoriti, pa se zaradi tega ni vznemirjal, saj je vedel, da je pri vsakem pravilu
tudi kaka izjema. Danes je tisti osnovnošolec že zrel mož ali žena, pa mu posebno
pred kakimi volitvami še pride pred oči predstava o tistem županu: »Vsi so enaki.
Samo za oblast in izkoriščanje jim gre!«

Toda koliko ima ta predstava zveze z resničnostjo? Nenavadno hitro je iz našega spomina
izginilo vedenje o ljudeh, s katerimi smo bili še včeraj skupaj, o njihovem delu in
življenju. Včasih sicer pomislimo, da morda res niso bili tako črni, kot so nam jih
kasneje slikali, vendar se zdi, da nam v našem času za vzor najbrž ne morejo biti.

Le kdo bi se danes zgledoval po županu z notranjskih hribov, ki je vstal ob treh zjutraj
in več ur z laterno hodil skozi gozdove do železniške postaje, da je ujel jutranji
vlak in prišel v Ljubljano na glavarstvo skoraj hkrati z uradnikom, ki je stanoval
v sosednji ulici. Celo dopoldne je trkal na vrata po glavarstvu, hitel na Zadružno
zvezo in še kam, popoldne ga je pa spet čakala dolga pot skozi gozdove. Čim prej bi
rad bil doma pri družini in pri delu na kmetiji, ki se brez njega ni kdove kaj premaknilo.
Pa tisti župan s Polhograjskih hribov, ki je iz domače drvarnice s košem nosil drva
za občinsko pisarno, njegov ostareli oče se je pa nad njim jezil, ali ni dovolj, da
zanemarja delo na kmetiji, sedaj pa še drva odnaša. Še mnogo težji problemi so se
pa začeli z okupacijo. V začetku se je ljudem zdelo kar prav, da župan tudi pod novimi
oblastniki skrbi za normalno življenje v občini, potem je pa vstal vihar, ki je takoj
vzel življenje nekaterim županom, po koncu vojne so pa eni presedeli dolga leta v
zaporu, drugi so za vedno odšli v tujino in le redki so lahko ostali doma.

Župan Anton Kastelic

Anton Kastelic, po domače Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je bil eden tistih
županov, ki jim vihra vojne in revolucije ni prizanesla. V tej zgodbi bo pravzaprav
le malo povedano o njegovem županovanju. V času njegovega županovanja namreč županova
uradna služba in domače delo nista bila tako zelo ločena, ni bil župan samo nekaj
ur na teden v občinski pisarni, ampak tudi v nedeljo in vsako popoldne in večer. Ob
vsakem času so ga ljudje poiskali na njegovem domu in prav nič nenavadno ni bilo,
če so ga zmotili pri njegovem kmečkem delu ali pri počitku. Tako ga niso poznali samo
kot uradno osebo, ampak tudi kot kmečkega gospodarja in družinskega očeta.

Anton Kastelic je bil rojen leta 1891 v Logu, majhnem zaselku, približno 3 km oddaljenem
od farnega in občinskega središča Sela pri Šumberku. Na Selih so tedaj že imeli enorazredno
ljudsko šolo, kjer se je Anton naučil brati in pisati. Celih pet let je nosil vojaško
suknjo. Ob začetku prve svetovne vojne je bil na služenju vojaškega roka, potem so
ga pa poslali na italijansko fronto in v Galicijo, kjer je bil ranjen. V petih letih
vojaščine je marsikaj doživel in se tudi veliko naučil. Njegov oče je medtem kupil
zapuščeno domačijo pri Kravcarju v Dolnjem Podšumberku. Anton in njegova mlada žena
sta morala preliti veliko znoja, da sta iz te podrtije sebi in svojim otrokom naredila
spodoben dom. Sreča pa ni dolgo trajala, kajti žena je zbolela in leta 1937 umrla.
Ko je začutila, da so ji dnevi šteti, je predvsem mislila na otroke. Kako se bodo
znašli brez matere? Tone, ki je bil najmlajši, je bil tedaj star pet let, najstarejša
Katarina petnajst let, vmes sta bili pa še Ivanka in Minka. Oče Anton je dobro razumel
ženino skrb in jo vzel kot nekakšno oporoko. Ni se več poročil. Otrokom je večkrat
rekel: »Nič se ne bojte. Vem, da Vam ne morem dobiti druge mame, kajti mama je samo
ena.« Ob ženini smrti je bil star šestinštirideset let in maloprej je bil izvoljen
za župana občine Sela pri Šumberku.

Zaradi županskih dolžnosti je moral Anton [Stran 047]včasih potovati tudi v Ljubljano. Od doma se je odpravil zgodaj zjutraj in dve uri
pešačil do železniške postaje v Radohovi vasi, popoldne se je pa po isti poti vrnil.
Dokler otroci niso postali samostojni, je ob takih dneh prišla pomagat mamina sestra.
Ljudje so videli županovo skrb za občino in za dom in so ga zato spoštovali. Zaupali
so njegovim odločitvam, saj so vedeli, da je s trdim delom v kratkem izboljšal Kravcarjevo
kmetijo. Ker je pri hiši imel par konj, je v soseščini večkrat pomagal pri oranju
in pri raznih prevozih. Ko so povsod v okolici še mlatili s cepci, je on že imel mlatilnico
in jo potem tudi posojal v bližnje vasi. Konec leta 1936 je bila na Selih ustanovljena
organizacija Kmečke zveze, ki naj bi zdramila kmete in jim pomagala, da bi začeli
napredneje obdelovati svojo hribovsko zemljo in si polagoma zagotovili boljše življenje.

Slika župana in očeta Kastelica ne bi bila popolna, če ne bi omenili njegovega veselja
do petja. Se preden je šel k vojakom, je postal član cerkvenega pevskega zbora na
Selih in mu je z nekaterimi neprostovoljnimi presledki ostal zvest skoraj do konca
življenja. Pravijo, da je prepeval v zboru celih osemdeset let.

Po aprilu 1941 je Kastelic še naprej ostal župan. Italijani ga niso odstavili, domačini
so mu pa itak zaupali in trdno držali skupaj. Spomladi leta 1942 je na Kremenjeku
blizu Sel taboril štajerski partizanski bataljon. Ljudje so tedaj zvedeli za poboje
poštenih ljudi in to jih je odvrnilo od OF. Ko se je avgusta 1942 bližala italijanska
ofenziva, so možje pritiskali na župana in na župnika, naj vendar kaj storita, da
Italijani na Selih ne bodo pobijali in požigali. Z nekaj možmi sta tedaj šla v Žužemberk
na italijansko poveljstvo in res preprečila represalije. Malo kasneje je na Selih
nastopila vaška straža.

Župan Kastelic ni bil član vaške straže, vendar je ob kapitulaciji Italije odšel od
doma. S številnimi drugimi begunci z Dolenjskega je prišel v Ljubljano in tu ostal
do konca vojne. Menda je bil član begunskega odbora in ob neki priliki so se slikali
s škofom Rožmanom. V zaporu so mu potem pokazali tisto sliko in ga spraševali, če
jo pozna. Seveda jo je poznal. Ko so se drugi odpravljali na Koroško, je Kastelic
odšel domov v Podšumberk. Kot da se ni nič zgodilo, je naslednjo nedeljo šel na Sela
k maši. Nekateri so ga začudeno gledali in mu dobrohotno svetovali, naj se umakne,
dokler je še čas. On se je nasmehnil in rekel: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem
nič naredil. Če bo po pravici, mi nič ne morejo.«

Anton Kastelic in njegova bodoča žena Katarina – Tik pred prvo svetovno
                        vojno je Kastelic v Ljubljani služil vojaški rok

Figure 24. Anton Kastelic in njegova bodoča žena Katarina – Tik pred prvo svetovno
vojno je Kastelic v Ljubljani služil vojaški rok

Kljub ponovnim svarilom je ostal doma – na svoji zemlji in pri svojih otrocih.

Bilo je v začetku julija in pšenica po njivah okrog Sel je bila godna za žetev. Pri
Kravcarjevih so se je tisti dan lotili na veliki njivi v dolini pod hišo. V tisti
dolini, ki se položno spušča proti Logu, so imeli vse svoje njive in menda nobena
ni bila tako daleč, da do nje ne bi segel glas od domače hiše. Na drugem koncu doline
pa se je v Logu belila Trunkljeva domačija in okrog nje njive in travniki. Bližala
se je prva obletnica smrti Trunkljeve mame Marije. V nedeljo, 16. julija 1944, so
jo odpeljali od doma in jo naslednje jutro zgodaj zjutraj ubili pri Zaliscu. Tisto
leto je bila pšenica zrela nekaj dni kasneje, kajti želi so šele po pogrebu Trunkljeve
mame. Oče Trunkelj, Kasteličev sosed in prijatelj, ki se je ob kapitulaciji Italije
tudi umaknil od doma, je maja 1945 odšel v tujino. Kravcarjevi so torej v dolini med
Logom in Podšumberkom želi pšenico, ko so se na vogalu domače hiše pojavili miličniki
in je eden od njih poklical očeta, naj takoj pride domov. Kastelic je vedel, kaj to
pomeni, zato je prosil otroke, naj gre-[Stran 048]do z njim. Pustili so delo in odšli domov. Miličniki so očetu takoj povedali, da je
aretiran in da mora z njimi v Žužemberk. Na prošnjo otrok so dovolili, da je ena od
hčera napregla konja in odpeljala očeta ter njegove »varuhe«. V Žužemberku so ga zaprli
v neki pod k mnogim drugim jetnikom in ko se je poslovil od hčere, ji je vedro rekel:
»Veliko nas je, najbrž bomo kmalu šli domov.«

Očeta so odpeljali v sredo in naslednje dni so otroci nestrpno pričakovali, kdaj ga
bodo zagledali na poti med Logom in Podšumberkom. Ni ga bilo, dobili so pa sporočilo,
da so ga odpeljali v Novo mesto in da bo postavljen pred vojaško sodišče. Na hitro
so sestavili prošnjo za pomilostitev, ki jo je potrdil tudi KLO (krajevni ljudski
odbor). Trije možje so odhiteli s prošnjo na Dobravo k uglednemu kmetu, ki je med
vojno sodeloval z OF in zato tudi v novem redu imel nekaj veljave. Tudi on se je zavzel,
saj je Kastelica dobro poznal in vsi štirje so se odpeljali v Novo mesto. Njihova
pot ni bila zaman. Kastelicu je bila smrtna kazen spremenjena v dvajset let prisilnega
dela. »Odslužil« je šest let po raznih zaporih: v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru,
nazadnje pa še v Ferdrengu na Kočevskem. Ali ni bilo dovolj šest let zapora za dobrih
šest let županovanja, šest let kazni zaradi nesebičnega dela za druge!

Zvestoba domu in življenju

Kasteličevi otroci so tako ostali sami na kmetiji. Pri gospodarstvu jim je pomagal
stric, očetov brat, pomagali so dobri sesedje, veliko dela pa so postorili tudi sami.
Prišle so nesreče pri živini, pa očetu niso nič povedali, da ga ne bi vznemirjali,
ker je že tako imel dovolj trpljenja. Mučile so jih obvezne oddaje, kajti pridelek
je bil skromen, predpisane obveze pa velike. Skrbno so pazili na vsak dinar, pa še
je včasih bilo težko. Vsak mesec je bilo treba za očeta pripraviti paket in iti na
obisk. Na obisk bi radi šli vsi skupaj, pa to ni bilo mogoče. Nekdo je moral čuvati
dom in tudi denarja za vožnjo ni bilo za vse. Do Maribora je že vožnja vzela precej
denarja, plačati je pa bilo treba še prenočišče, kajti obiski so bili samo v dopoldanskem
času. Ko je ena od sester prvič prišla v Maribor, je bila v zadregi, kje bi dobila
prenočišče. Slučajno je naletela na kapucinskega patra Vilibalda in mu zaupala svoje
težave. Odpeljal jo je k dobri družini in poslej Kastelčevi niso več imeli težav,
kadar je bilo treba v Mariboru prenočiti.

Kot danes so imeli Kasteličevi tudi nekoč vinograd na Liscu

Figure 25. Kot danes so imeli Kasteličevi tudi nekoč vinograd na Liscu

Poleg vseh naravnih sredstev, s katerimi so otroci skušali očetu pomagati, so zanj
in zase iskali moči in tolažbe tudi v nadnaravnem svetu. Vsi štirje hkrati so poromali
na Zaplaz k Mariji vnebovzeti. Hodili so peš, zadnji del poti od Čateža do mogočne
cerkve in Marijinega oltarja so pa drsali po kolenih. Za tisti čas to ni bilo tako
nenavadno, saj je bilo romarjev veliko in marsikdo se je že pred cerkvijo spustil
na kolena. Prihajali so s svojimi bolečinami in prošnjami, obenem pa z veliko vero
in ljubeznijo.

Vsa leta, ko je bil oče zaprt, so romali tudi k sv. Antonu Padovanskemu v Štango pri
Litiji. Od doma so navadno šli v soboto popoldne, ko je zvonilo delopust, skupaj z
drugimi romarji s Sel. Pot jih je vodila do Radohove vasi in nato po dolini Temenice.
Žejo so si gasili z bistro studenčnico, ki je ob poti ni manjkalo, prigrizek so pa
imeli s seboj od doma. Ko so prišli k sv. Antonu, se je že spuščal mrak. Noč so ob
molitvi in petju prebedeli v cerkvi, zjutraj so bili najmanj pri dveh mašah, potem
so se pa v prazničnem, nedeljskem razpoloženju vračali proti domu. Romanje v Štango
je bilo pri Selanih v navadi že pred vojno. Oče Kastelic je imel ime po [Stran 049]Antonu Padovanskem, zato se je tega romanja skoraj redno udeleževal. Tudi po vrnitvi
iz zapora je šel v Štango. Tedaj so se selski romarji že modernizirali. Niso več hodili
peš, ampak so se naložili na velik lojtrski voz, ki ga je vleklo par močnih konj.
Pot ni bila več tako naporna in bilo je več prilike za skupno molitev in petje, pa
tudi za prijateljsko kramljanje.

Bilo je julija 1951. Kasteličevi so v dolini med Podšumberkom in Logom spet želi pšenico.
Sklanjali so se nad zlato žito, ki je valovilo pred njimi, zato niso vedeli, da je
nekdo s parom konj pripeljal na domače dvorišče. Šele, ko so zaslišali glas, naj pridejo
pozdravit očeta, so se zravnali in odhiteli domov. Oče se je namreč do Radohove vasi
pripeljal z vlakom in tam slučajno naletel na znanca, ki se je takoj ponudil, da ga
odpelje domov. Za očetov prihod so zvedeli tudi sosedje in kljub delavniku je bila
hiša kmalu polna ljudi. Oče se jim je zahvalil za pozdrav in opomnil, da se je treba
za srečno vrnitev zahvaliti Bogu.

Zdaj se je oče popolnoma posvetil družini in domači zemlji. Kot da bi hotel nadoknaditi
tista leta, ko je bil na silo ločen od doma. Ko so se hčere ena za drugo poročile,
je ostal z njimi povezan, najbolj je pa seveda živel z družino sina Toneta, kateremu
je prepustil domačijo. Kadar je bilo kako delo pri cerkvi, je bil oče vedno zraven.
Čeprav je bil že v letih, je krepko poprijel za vsako delo. Rad je rekel, da ga prav
delo in veselje do življenja držita pokonci. Vsak dan je občutil, kako se vse, kar
je v naravi živega, veseli življenja. Veselje do življenja je izražal tudi s petjem
in ko je pel v cerkvi, je bilo to veselje še popolnejše. Ko se je v devetindevetdesetem
letu končno poslovil, je bil njegov obraz veder, saj je verjel, da odhaja v novo življenje,
kjer bo srečal tudi svojo pokojno ženo.

Naj tu omenimo tudi dolgoletnega selskega župnika Jožefa Podlipnika. Z očetom Kastelicem
sta se vedno dobro razumela in v času italijanske ofenzive leta 1942 sta skupaj šla
posredovat v Žužemberk. Prav gotovo tista pot ni bila lahka, toda stiska je bila velika
in oba sta bila istega mišljenja, da ne moreta držati križem rok in čakati, kdaj se
bo okupator znesel nad ljudmi, za katere sta bila dolžna skrbeti, eden kot od Cerkve
postavljeni župnik, drugi kot od ljudi izvoljeni župan. Misel na reševanje ljudi je
premagala pomisleke, kajti izbire ni bilo in časa za odlašanje tudi ne. Nista mogla
vedeti, da bodo može in fante, ki sta jih tedaj rešila pred fašističnimi okupatorji,
po koncu vojne pobili domači komunisti.

V zelo težkih razmerah je župnik Podlipnik skozi celo vojno vztrajal na Selih in tudi
leta 1945, ko so zaprli župana, so župnika pustili pri miru. Morda ga je nekoliko
varovala njegova starost. Leta 1951 je imel zlato mašo in tisto leto se je oče Kastelic
vrnil domov po šestih letih zapora. Naslednje leto so pa zaprli tudi župnika. 12.
junija so na Selih imeli telovsko procesijo, ki je šla po običajni poti kot vsako
leto. Pri tretjem oltarju je župnik še normalno odpel evangelij in dal blagoslov,
pot do četrtega oltarja je pa procesiji zaprl avtomobil z oznovci, ki so se nenadoma
pojavili v vasi. Župnik se je z Najsvetejšim in s spremstvom po drugi poti vrnil v
cerkev, potem se je pa hudo razburil nad prišleki zaradi grobega motenja verskega
obreda. Odpeljali so ga in bil je obsojen na dvanajst let zapora. Po enem letu in
pol pa so ga izpustili in prišel je nazaj na Sela. Oseminsedemdesetletnemu starčku
je zapor zrahljal že itak šibko zdravje in dve leti kasneje je umrl.

Sela v času, ko se je že pripravljala revolucija – Župan Kastelic in
                        štajerski begunec Konrad Mejač

Figure 26. Sela v času, ko se je že pripravljala revolucija – Župan Kastelic in štajerski
begunec Konrad Mejač

[Stran 050]

Leta 1951, kmalu po Kasteličevi vrnitvi iz zaporov, se je poročila hčerka
                        Minka – Levo od novoporočencev sedi Kastelic, desno pa župnik Podlipnik, ki
                        je tisto leto imel zlato mašo, naslednje pa odšel v zapor

Figure 27. Leta 1951, kmalu po Kasteličevi vrnitvi iz zaporov, se je poročila hčerka
Minka – Levo od novoporočencev sedi Kastelic, desno pa župnik Podlipnik, ki je tisto
leto imel zlato mašo, naslednje pa odšel v zapor

Morda bo kdo pomislil, zakaj se v tem sestavku nismo spomnili katerega od županov,
ki jim je komunistična revolucija vzela življenje že spomladi ali poleti 1942, ali
pa katerega tistih, ki so ob koncu vojne odšli od doma in potem še naprej delali v
kateri od slovenskih skupnosti v tujini. Ni jim bilo treba v zapor, bili so svobodni,
toda občutili so grenkobo tujine in brezdomstva. Toda ali ni vsako posamezno življenje
in tudi cela zgodovina sestavljena iz mnogih drobnih delčkov? Med temi delčki so tudi
taki, ki so na prvi pogled manj važni, pa vendar brez njih ni celote. Veseli smo,
da smo med zmagovalci v letu 1945 našli tudi take, ki so bili pripravljeni pomagati
v stiski, ki so spoštovali človeško življenje. Gotovo je prav, da se spomnimo ljudi,
ki so v času zapovedanega molka tiho služili domu in družini, ki so kljub težkim preizkušnjam
vztrajali na zastavljeni poti in s tem pomagali, da brlivka upanja na boljši čas nikoli
ni ugasnila. Župan Kastelic, Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je s svojim delom
in življenjem tej brlivki krepko dolival olja.

Date: 2011