Zaveza št. 29 – Predlog zakona o vojnih grobiščih (Stane Štrbenk)


§

Vlada Republike Slovenije je izdelala in poslala Državnemu zboru Republike Slovenije
v prvo obravnavo predlog zakona o vojnih grobiščih. Po njem so vojna grobišča skupno
ime za: 1. vojaška grobišča in 2. grobišča žrtev vojne.

Vojaška grobišča so partizanska grobišča in še neznatno število drugih, ki izpolnjujejo
pogoje, predpisane za določitev statusa vojnega veterana po zakonu o vojnih veteranih.

Grobišča žrtev vojne so grobišča (civilnih) oseb, ki so umrle med vojno zaradi nasilnih
dejanj okupatorja oz. agresorja ali njunih sodelavcev. Za določitev oseb oz. grobišč
žrtev vojne se uporabljajo določila oz. kriteriji zakona o žrtvah vojnega nasilja.
Kot vemo, oba navedena zakona izrecno izključujeta udeležence protikomunistične strani
v državljanski vojni. Po teh dveh določilih bi ta zakon ne veljal za slovenske domobrance.

Nekako med vrsticami oz. z obstranskimi določili pa predlog zakona le določa, da ta
velja tudi za grobišča žrtev vojne, to je grobove in grobišča (civilnih) oseb, »ki
so bile v zvezi z drugo svetovno vojno od 15. 5. 1945 do 31. 12. 1945, po obsodbi
ali izvensodnem postopku usmrčene ali pobite od organov ali predstavnikov oblasti
na ozemlju Republike Slovenije«. Ne velja pa za grobove in grobišča padlih in pobitih
protirevolucionarjev med vojno v državljanki vojni.

Zgroženi ugotavljamo, da predlog zakona v času, ko ima predlagatelj zakona polna usta
hvale o slovenski demokraciji, enakopravnosti, pravni državi, zagotavljanju človekovih
in državljanskih pravic in ko si na vse načine prizadeva vključiti Republiko Slovenijo
v Evropsko zvezo, uzakonjuje neenakost državljanov celo v smrti, torej neenakost mrtvih
državljanov. Grobišča borcev NOB imajo namreč po tem zakonu status vojaških grobišč,
ki so v visoko privilegiranem položaju, grobišča protirevolucionarjev pa status grobišč
žrtev vojne, to je status, ki ga imajo civilne osebe kot žrtve vojne. Nesporno je
namreč, da je bilo Slovensko domobranstvo povsem legitimna oborožena vojaška formacija,
njeni pripadniki pa nesporno vojaške osebe. Eni so padli kot vojaki, drugi pa so bili
pobiti kot vojni ujetniki in ne kot civilne osebe.

Tako razločevanje ni samo v nasprotju z ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi
normami, ampak tudi v nasprotju s prastarimi nenapisanimi normami. Zato je predlog
zakona o takem razlikovanju grobišč ideološko deformiran tekst in ima razvidno protiustavno
in proticivilizacijsko noto. Tudi sicer je zakon nekonsistenten in dopušča različne
interpretacije. Nasploh pa pogrešamo v njem določil o ureditvi do zdaj zamolčanih
grobov in grobišč. Kot tak je zakon politični konstrukt in pomeni ponovno nasilje
oblasti nad delom slovenskega naroda. Nova Slovenska zaveza stoji na trdnem in nepreklicnem
stališču, da bi bila naravna in prednostna naloga tega zakona, da grobišča premagane
strani v državljanski vojni dejansko in v vsem izenači z grobišči druge strani, ki
tudi na tem področju že nad 50 let uživa zaščito države.

Iz celotnega predloga zakona tudi izhaja, da je ta namenjen le zaščiti in pravni ureditvi
grobov in grobišč NOB, saj v uvodnem delu celo izrecno navaja, da je zakon pravna
podlaga »predvsem za področje varstva grobišč in grobov borcev«. Glede grobišč in
grobov oseb s protirevolucionarne strani pa je pravna podlaga le za omejevanje postavljanja,
oz-[Stran 073]načevanje spominskih plošč, pristojnosti, financiranja in vzdrževanja teh grobišč,
skratka za ukrepe, ki zagotavljajo, da bi grobišča in grobovi protikomunistične strani
ne bila v nobenem pogledu v enakem položaju kot partizanska.

Prav diskriminatoren pa je predlog zakona glede na označevanje vojnih grobišč. Določa
namreč, da se posvetilno besedilo na vojaških grobiščih obvezno glasi: »Padli za domovino«,
na grobiščih žrtev vojnega nasilja oz. grobiščih žrtev vojne pa samo: »Umrli kot žrtve
vojne«. Besedilo spominske narave za grobišča žrtev vojne, torej tudi za pobite protirevolucionarje,
določa izključno pristojni državni organ (občinski ali državni), ki ima edini pravico,
da odloča tudi o sami postavitvi spominskega obeležja. Torej to pravico jemlje svojcem
oz. pravnim osebam civilne družbe.

Na grobovih in grobiščih protikomunistične strani niso dovoljene oznake, ki označujejo
pripadnost ali naziv pokopanih oseb. Tako na teh grobovih oz. grobiščih ne bi smelo
biti napisano, da je bila pokopana oseba npr. domobranec, in verjetno tudi ne, da
je bila žrtev komunističnega nasilja. Torej nič drugega, kot to, da je bila žrtev
vojne.

Ne morejo nehati sovražiti – Poškodovana plošča v Vojni vasi pri
                        Črnomlju

Figure 35. Ne morejo nehati sovražiti – Poškodovana plošča v Vojni vasi pri Črnomlju

Najbolj očitna diskriminacija v predlogu zakona pa je v določbi, da obstoječi partizanski
spomeniki lahko obdržijo dosedanje spominsko posvetilo in oznake, domobranski pa ne.
Dosedanje besedilo na teh bi se torej moralo uskladiti s tem zakonom in to s soglasjem
upravljalca, ki je obvezno državni organ, oz. lastnika, ki je vedno tudi država oz.
kar predlagatelj tega zakona sam.

Predlog zakona določa tudi, da so objekti na vojnih grobiščih izključno v lasti države.
K temu pripominjamo, da to ni možno pri spominskih objektih in pritiklinah v zasebni
lastnini. Na pokopališčih in grobiščih so namreč tudi objekti kot npr. spomeniki,
kapele ipd., ki so jih postavili in financirali sorodniki mrtvih ali druge pravne
osebe civilne družbe. Ti ne morejo postati lastnina države. V obratnem primeru bi
šlo za razlastitev oz. nacionalizacijo.

Predlog zakona določa, da varstvo vojnih grobišč v imenu države opravlja oz. zagotavlja
ministrstvo, pristojno za vojne veterane. Menimo, da to ni primerno za varstvo grobišč
in pokopališč. Zlasti pa ne more biti za zadeve s tega področja pristojno tako absolutno
in vseobsegajoče. Neprimerno je tudi zato, ker vemo, kaj je to ministrstvo. To je
oddelek Ministrstva za delo in socialne zadeve, ki je v bistvu bivše Ministrstvo za
borce NOB in bi bilo kot tako razumljivo lahko zelo pristransko do grobišč protirevolucionarjev.
Menimo, da naj bi to nalogo opravljali občinski organi, pristojni za notranje zadeve,
kar bi bilo tudi v skladu s slovensko ustavo.

Predlog zakona vsebuje še vrsto spornih določil. Tu smo se omejili le na bistvena,
nesprejemljiva ki najbolj zadevajo protirevolucionarno stran v državljanski vojni.
Konkretne pripombe k posameznim členom zakona bo Nova Slovenska zaveza v smislu tu
navedenih stališč sprejela in predložila Državnemu zboru preko strank slovenske pomladi.

Nova Slovenska zaveza meni, da je predlog zakona o vojnih grobiščih sramota za predlagatelja
in da bo sramota tudi za Republiko Slovenijo, če bo sprejet tak, kot je predlagan.
Meni tudi, da je protiustaven in v nasprotju z zavzemanjem za pravno državo, v nasprotju
z Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope), kakor
tudi s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Združeni narodi). Zato Nova Slovenska
[Stran 074]zaveza zavrača tak predlog zakona in bo še nadalje uveljavljala popolno enakopravnost
vseh grobišč Slovencev glede na to, na kateri strani državljanske vojne so bili, tako
na Ustavnem sodišču Republike Slovenije kakor tudi pri tozadevnih mednarodnih ustanovah.

Že danes pa postavljamo vprašanje, kaj bodo storile in kako se bodo opredelile v posameznih
spornih vprašanjih tega zakona stranke slovenske pomladi. Ali bodo imele toliko poguma,
časti in moči, da bodo zavrnile tako krivičen in necivilizacijski zakon? Kaj bo storil
v zvezi s tem zakonom varuh človekovih pravic? Ali bo povzdignil svoj glas in priznal
pravico do enakopravnosti tudi mrtvim Slovencem? In končno, ali bo slovenska izvršna
oblast s tem zakonom upala predstaviti Slovenijo Evropski Zvezi? Če ne, jo bomo prizadeti!
Zoper tako imenovane tri vojne zakone v svojem interesu iz občutka časti tega nismo
storili, za mrtve pa že iz občutka dolžnosti bomo.

Konec dialoga

Figure 36. Konec dialoga Mirko Kambič

Date: 2011