Zaveza št. 29 – Nova paradigma (Justin Stanovnik)


§

Vse kaže, da vstopamo v novo obdobje; označuje ga intenzivno delo za reinterpretacijo
preteklosti. Interesenti iz zbora komunističnega nasledstva so ponovno dokazali, da
eno govorijo in drugo delajo. Govorijo, da se je treba od preteklosti odlepiti in
se usmeriti v prihodnost, v resnici pa je preteklost predmet njihovega osrednjega
zanimanja. Instinktivno namreč čutijo, da je zanje samo v preteklosti tisti prostor,
v katerem lahko iščejo svojo legitimnost – upravičenost za svoj obstanek. Sedanjost
je namreč prostor, ki terja zagotavljanje dobrin – stvari, ki so potrebne za obstoj
posameznika in skupnost. Sedanjost terja torej ustvarjalnosti. To pa je področje,
ki je bilo iz njihovega duhovnega sveta izrinjeno. Izrinila ga je neka druga sposobnost
– sposobnost manipuliranja.

To sposobnost so komunisti razkazovali vedno in povsod – tudi v Sloveniji. Da se je
tisoč ljudi naselilo v svetu, ki jim je bil v vseh komponentah življenja ne samo tuj,
ampak celo sovražen, da so si ta svet v nekaj letih podredili, za to so morali biti
tako virtuozni mojstri v ravnanju z ljudmi, da je vsako vlakno njihove biti brnelo
od tega mojstrstva. Zato jim je bil uspeh zagotovljen. Toda to je bil tudi uspeh,
ki mu niso mogli vliti pravega, resničnega in trajnega življenja. Vzdrževali so ga
lahko samo tako, kakor so ga dosegli – z manipuliranjem. To pa ne more prav dolgo
trajati. In res ni trajalo več kot pol stoletja. Nastopil je resničen čas z resničnimi
problemi, ki jih z manipulacijo nikakor ni bilo mogoče več reševati. Manipulacija
je zadoščala samo še za en uspeh: da so kljub vsemu, kar se je v njihovi režiji zgodilo,
ostali na oblasti. Temeljev za novo življenje pa z manipulacijo ni bilo mogoče postaviti.
Novi čas je namreč zahteval resnično politiko. Zanjo pa komunisti niso in nimajo talenta.
Zato se morajo vračati v preteklost.

Komunisti so pol stoletja živeli od preteklosti. O njej so uveljavili dve interpretaciji
ali dve razlagi, ki sta imeli sicer izhodiščno oprijemališče v resničnosti, končno
podobo pa jima je dala partijska ideologija. Tej se je posrečilo, da jo je fiksirala
v nepremagljivost mita. Ena interpretacija preteklosti je nosila oznako revolucija,
druga pa narodnoosvobodilni boj.

Na prvi interpretaciji je gradil Kardelj. Kardelj je utemeljeval upravičenosti partije
do oblasti na revoluciji. Revolucija, njena ideologija in njena pragmatika, je bila
poglavitna Kardeljeva skrb, narodnoosvobodilni boj ali, bolje, enobe se je moral zadovoljevati
z vlogo spremljajočega aranžmaja.

S tem se je nehote pokazala tudi določena zanimiva resničnost: Pokazalo se je, da
je v središču vsega vedno bila revolucija kot način prevzema oblasti, boj z okupatorjem
pa je bil nekaj drugotnega – samo način, kako je bilo mogoče mobilizirati ljudi za
središčne revolucionarne cilje. Na mit o revoluciji se je Kardelj mogel opirati zaradi
dveh okoliščin. Prvič revolucija za njegovega življenja v domačem prostoru še ni začela
kazati vse nezadostnosti za spoprijemanje z zahtevami življenja; drugič pa je bila
revolucija kot način reševanja družbenih problemov v svetovnem, tudi evropskem, merilu
še vedno sprejemljiva – njen blišč je sicer že temnel, a se je bilo nanjo še mogoče
legitimno sklicevati. Po Kardeljevi smrti, zlasti v poznih osemdesetih letih, pa je
kriza družbe, ki jo je vzpostavila revolucija in ki je bila zgrajena na revolucionarnih
premisah, napredovala do te mere, da je že začela klicati po radikalni spremembi.

S tem pa je revolucija ne samo izgubila visoko mesto razsodnice nad stvarmi – kako
so in kako niso – ampak je tudi bila odrinjena na tisto obrobje, od koder prej ali
slej vse izgine v zunanjo temo. Ko se je izkazalo, da revolucija niti življenja ne
more več nositi, kaj šele da bi vzdrževala začetne obljube o koncu zgodovine in o
izmiritvi vseh stvari, se je morala izpostaviti radikalni kritiki. To pa je bil njen
konec, zakaj revolucija je živela tudi od tega, da se je kritična misel sploh ni smela
dotakniti. Revolucija je bila diskreditirana, diskreditirana pa je bila tudi epoha,
ki jo je revolucija odprla, potem pa jo je morala zapustiti, ne da bi ji bila podelila
tisto izpopolnitev, ki jo je obljubljala. Z revolucijo sedaj ni bilo mogoče ničesar
več početi.

Kardeljevski čas je minil in napočil je pokardeljevski čas. Njegovo bistveno določilo
je [Stran 002]

Žale – Ljubljanske farne spominske plošče

Figure 1. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

bilo v tem, da je narodnoosvobodilni boj ali enobe sedaj dajal poglavitno možnost
za legitimiranje partijske oblasti. Kakor je bila nekoč revolucija tista, ki je komunistom
podeljevala pravico do vodilne politične vloge, tako je to pravico sedaj obetal dajati
boj proti okupatorju ali boj za narodovo svobodo. Vsa partijska ideološka središča,
vse ustanove in vsi mediji, ki so v ta središča gravitirali, so čez noč prenehali
govoriti o revoluciji in se osredotočili na boj proti okupatorju ali kar se jim je
zdelo še bolj imenitno, na boj proti fašizmu. Od dveh interpretacij zgodovine je,
kakor se pogosto dogaja, tista, ki je bila do sedaj tako rekoč v rezervi, prevzela,
ko je prva izgubila osnovno verodostojnost, nosilno vlogo. Vse sile, ki so odgovorne
za ideološki del projekta, so to interpretacijo začele opremljati z vsem, kar se jim
je zdelo, da mora imeti, če naj bi opravljala svojo vlogo v novih razmerah. Treba
jo je bilo modernizirati, treba je bilo adaptirati njeno celotno ikonografijo, na
novo je bilo treba premisliti njene simbole. Delo kot rečeno še traja in še zdaleč
ni končano, pa tudi tako lahko ni, kot se je od začetka zdelo.

Zgodile so se bile medtem nekatere reči, ki tudi tej interpretaciji preteklosti niso
več puščale povsem prostega poleta. Tudi tu se je namreč pojavila kritika, prostor
za interpretacijo ni bil več prazen in ni več dopuščal poljubne obdelave. Tu so sedaj
že bile nekatere omejitve, mimo katerih ni bilo mogoče več enostavno iti. Pojavljala
se je celo nujnost apologetike, ki je, kot znano, velika sovražnica mitske formulacije
preteklosti. Čas je bil sicer še sorazmerno ugoden, doma in zunaj, a so tu že bile
neke meje in omejitve, ki jih je morala ideologija upoštevati, če naj bi njeni izdelki
bili sprejemljivi za trg, ki se je bil sedaj vzpostavil.

Vse torej ni šlo več, kot pravimo, gladko; poglavitna stvar pa je bila v tem, da so
novi mitotvorci – novi interpreti – začeli kazati znake utrujenosti. Ta sicer še ni
načela njihovega splošnega zagona in vztrajnosti, očitno pa ni bilo več tiste iznajdljivosti,
ki nas je z njihove strani vedno presenečala. Nekatere rešitve in nekatere njihove
kretnje so včasih že bile takšne, da smo pomislili, da so začeli usihati izviri, ki
so nekoč tako bogato in razkošno napajali njihovo gibanje. Človek se ni mogel znebiti
vtisa, da se je tudi na tej strani začel proces staranja: Še je bila volja – te jim
sploh ni manjkalo – a je bila bolj podobna nečemu, kar je zgolj zunaj in nima več
notranje moči. Ni bilo očitno več tistih sil, ki se iz notranjega navdiha, iz sebe
spet in spet obnavljajo.

[Stran 003]

Potem ko so torej koristniki komunistične dediščine modro zapustili pozicije revolucije,
so, kot rečeno, zagledali novo možnost v enobeju in ga sklenili narediti za nosilca
nove legitimitete. Da se jim bo dejstvo, da so revolucijo nehvaležno prepustili minulosti
in pozabi, zamerilo, se niso bali, ker so pravilno računali na pozabljivost ljudi.
Tu torej ni bilo težav, težave pa so se, kot smo nekoliko že nakazali, pojavile v
enobeju samem! Z njim so bila namreč povezana neka dejstva, ki so bila tako trdno
tu, da jih ni bilo mogoče več ne videti. V zavesti javnosti ta dejstva zaradi polstoletne
ideološke blokade sicer niso bila prisotna na delujoč način, natanko pa so se jih
zavedali tisti, ki so bili sedaj odgovorni za ideološko obdelavo enobeja.

Ta dejstva so naslednja: prvič, narodnoosvobodilni boj ni bil boj za osvoboditev naroda,
kar ta izraz v normalnem jeziku pomeni, ampak je bil to partijski projekt za izvedbo
revolucije; drugič, komunistična gverila je z načrtnim izzivanjem okupatorja in s
fizičnim nasiljem nad ljudmi, za katere se je upravičeno pričakovalo, da se bodo partijskemu
projektu uprli, ustvarila revolucionarno situacijo, ki je nujno prešla v državljansko
vojno; tretjič, državljanska vojna v Sloveniji ni mogla potekati drugače kot tako,
da je stran, ki je morala braniti svoja življenja in svojo podedovano omiko, nujno
terjala od okupatorja, da izpolni naloge, ki so mu naložene po mednarodnem pravu;
četrtič, soobstajanje z okupatorjem, ki je tako nastalo, ni imelo nobene od značilnosti,
ki veljajo za kolaboracijo; nobena od političnih sil, ki so se udeležile državljanske
vojne na strani protikomunistov, ni storila ničesar, kar bi ji kakorkoli jemalo nacionalno
integriteto; petič, po kapitulaciji italijanske armade so bile enobejevske komunistične
sile uporabljene izključno za boj z ideološkim slovenskim nasprotnikom italijanske
sile pa, ne samo, da niso bile za svoje zločine kaznovane, ampak so bile celo priznane
kot vojaški in včasih celo politični zavezniki; šestič, zadnja posledica enobeja pa
je bil povojni holokavst, ki je zasekal neozdravljivo rano v narodovo biološko in
politično substanco, množični povojni eksodus svobodnjaških političnih sil pa je narodovo
ranjenost samo usodno dopolnil.

To je nekaj poglavitnih dejstev, ki jih sploh ne bi bilo, ko ne bi bilo enobeja; vsa
ta dejstva pa so taka, da bistveno izničujejo sporočilno poved, ki tiči v izrazu narodnoosvobodilni
boj. Skratka, nemogoče je, da bi razumno človeško bitje govorilo o narodnoosvobodilnem
boju in se hkrati zavedalo zgoraj opisane dejanskosti. Toda enobe je bil za postkomuniste
zadnje ideološko oporišče in ga je zato bilo treba brezpogojno rešiti. Kaj torej napraviti?

Ni bilo mogoče napraviti nič drugega kot ta dejstva ignorirati. Čeprav so bila očitno
tu, čeprav so štrlela nad vsem drugim, čeprav so vpila in kričala, se je bilo treba
delati kot da jih ni. To pa ni preprosto. Človek ima v sebi vgrajen neki čut, ki mu
ne dovoljuje, da bi zanikal dejstva, ki so vsem na očeh in sicer pred tistimi, ki
ta dejstva poznajo. Temu čutu pravimo sram. Če hoče torej človek neka javna dejstva
javno zanikati, mora prej sebe tako prirediti, da v sebi ukine, iz sebe izreže, od
sebe odstrani sram. Ena od definicij človeka je namreč tudi ta, da je človek bitje,
ki zardeva. Če pa je človek sebe tako ustrojil, da več ne zardeva, potem je v sebi
vzpostavil stanje brez-sramnosti ali nesramnosti. To seveda ne ostane skrito, polagoma
se stanje, ki se je uveljavljalo v notranjosti, začne kazati tudi na zunaj. Zato imamo
v galeriji sedanjih javnih obrazov tudi takšne, ki se je na njih očitno naselila nesramnost.
Res je, za svoje obraze nismo sami krivi. Obrazi so različni: zanimivi, vsakdanji,
simpatični, lepi, prazni, klavrni, pa tudi tako čudoviti, da se nam zdi, da se jih
nikoli ne bomo mogli nagledati. A za obraze sami nismo odgovorni. Če pa se komu na
obraz naseli nesramnost, potem bi po premisleku le rekli, da je tak človek za to vsaj
deloma tudi sam kriv.

So pa seveda tudi izjeme. V ideoloških sistemih, ki so se izoblikovali v dvajsetem
stoletju, se je kot zgodovinska novost pojavil tudi tip človeka, ki je deloma z osebnim
naporom deloma pa z dolgim obstajanjem v območju specifične miselnosti, sebe tako
priredil, da je mogel videti svet kot prostor, v katerem niso več stvari, ki so nekaj
po sebi in v katerem niso več ljudje, ki so nekaj po sebi, ampak so v njem vse stvari
in vsi ljudje samo orodja, ki so potrebna za obstajanje sistema. Za takšne ljudi ne
obstaja več nobena dvojnost. Dvojnost bi se bila vzpostavila, ko bi v svetu obstajale
stvari po sebi; ker pa stvari ne obstajajo po sebi, ampak obstajajo predvsem po tem,
da so orodja, so stvari v zideologiziranem svetu v bistvu enake. Ker stvari niso več
naravne in različne, so možne vse kombinacije in vse stvari lahko soobstajajo, če
je to v interesu ideologije. Ideološko do kraja izdelanega človeka nič ne sili, da
bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačevati. To je zdaj normalen
človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno
enake, vedno na razpolago.

[Stran 004]

Kar smo pravzaprav hoteli povedati, je naslednje. O enobe je na ideološki način mogoče
govoriti samo tako, da se določena zgodovina ignorira. Če pa se v svetu govori, kakor
da v njem določenih stvari, za katere večina ljudi ve, da so, ni; če ljudje nasploh
tak govor sprejmejo, bodisi zato, ker imajo od tega idejne, politične ali stvarne
koristi, bodisi zato, ker so od dolgega nasilja tako demoralizirani, da v sebi ne
čutijo moči, da bi se uprli – tedaj postane nesramnost prevladujoča značilnost časa.
Rekli bi lahko, da čas teče v njeni fugi. Nesramnost ni več nekaj sporadičnega, nekaj,
kar se tudi dogaja, ampak postane prevladujoča spremna prvina vsega javnega govora,
najprej na izoliranih področjih, potem pa vedno bolj tudi v celoti.

Pesnik in akademik Ciril Zlobec je 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu na slovesnosti,
ki ji je uspelo, da nas je znova postavila v čas mitingov, povedal nekaj pomembnega.
Povedal je pravzaprav, da je stvar z enobejem že odločena. Rekel je, da je narodnoosvobodilni
boj »že napisana knjiga, na razpolago v vseh knjižnicah današnjega in jutrišnjega
spomina, za nas in vsakogar, ki se bo čutil negotovega«. Na kaj je pesnik pri tem
mislil? Imel je na kaj misliti! Mislil je lahko na enajst zvezkov Enciklopedije Slovenije; mislil je na nekaj tisoč zgodovinskih in spominskih knjig, ki so jih napisali prizadevni
uslužbenci po zgodovinskih in socioloških inštitutih in upokojeni politiki in generali;
lahko je mislil na nekaj deset tisoč razprav po raznih socioloških, politoloških in
kulturnih revijah; mislil je na deset ali dvajset filmov; mislil je na nekaj tisoč
nedeljskih oddaj Še pomnite, tovariši; mislil je na milijone šolskih ur, ki so imele
namen poučiti mladega človeka, kako je treba gledati na zgodovino; mislil je na dobesedno
brezštevilne krajevne kronike. In tako dalje, in tako dalje.

Toliko je teh reči, da pesnik in akademik Ciril Zlobec ni mogel misliti na vse.

Dopustil je sicer, da bo vsakdo te stvari, ko jih bo bral, presojal po svoje, vendar
samo »subjektivno«, »kot bralec in ne kot avtor«. Bralec si bo torej smel privoščiti
čudaško zadovoljstvo, da se bo ob branju predajal svojim posebnim mislim, a bo vsakič
kmalu ugotovil, da je zgolj prejemnik, da ni »avtor«: da je že vse napisano in fiksirano.
Po vsem, kar je bilo narejeno, pravi Ciril Zlobec, »nekaterih dejstev preprosto ni
več mogoče poljubno spreminjati.« Ko pravi »dejstev« gotovo ne misli na dejstva, saj
tudi on, kot vsi drugi ljudje, najbrž ve, da preteklih dejstev nikakor ni mogoče spreminjati.
Zato je, ko je rekel dejstva, lahko mislil samo na njihovo interpretacijo in morda
še na to, da se nekatera dejstva lahko upoštevajo in druga ne. A to je po Zlobčevem
sedaj mogoče početi samo še »poljubno« – argumentirano, utemeljeno pa tu ni mogoče
narediti ničesar več. To je že vse narejeno. Oblast nad slovensko dušo je dokončno
vzpostavljena. To nam je hotel povedati Ciril Zlobec.

Raymond Aron je nekoč rekel, da moramo na vsak način rekonstruirati avtentično podobo
preteklosti, da bomo tako nekoliko več vedeli, kaj je svet in kaj je človek: da bomo
tako tudi nekoliko več vedeli o tem, »kaj sploh lahko upamo«. Če je s stvarmi tako,
kot nas je hotel prepričati Ciril Zlobec, je očitno, da ne moremo kaj prida upati.

Z zmagovalci iz leta 1945 se je zgodovina kruto poigrala. Najprej jih je zapeljala
v misel, da so absolutni zmagovalci. Ravno toliko možnosti jim je namreč ponudila
za to razlago, da so ji mogli verjeti. Ta vera pa je potem iz sebe prinesla še dve
stvari. Prvič jim je dala verjeti, da zmago lahko pripisujejo zgolj sebi in svoji
prisebnosti. To pa že ni bilo res in so s tem že stopili v prostor, do katerega niso
imeli pravice. Drugič pa jih je zmagoslavje napolnilo z varljivo mislijo, da smejo
vse. In v tej misli – ker niso videli v njej skrite pasti – so naredili stvari, ki
jih za vedno izključujejo iz kroga omikanega sveta.

S tema dvema stvarema pa so se komunisti zamerili tistemu, za kar pravi grški mislec
Platon, da je še pred Bitjo: to je Dobro. Dobro pa je tisti osnovni Nekaj, ki nazadnje
vse postavi na svoje mesto. Govorica tistega Nekaj je počasna, tako da nekateri že
mislijo, da je sploh ni, a nazadnje z gotovostjo pride. Ta prihod, gotovost tega prihoda,
je veliko upanje vseh ljudi.

Počasna je torej govorica tistega Nekaj, ki ureja vse stvari, in ljudem, ki imajo
izreden talent za manipulacijo, se čisto lahko zazdi, da tistega Nekaj sploh ni in
da so oni tisti Nekaj, ki ureja vse stvari. Torej, ravno toliko časa se je Dobro,
ki je, kot smo rekli, za vsem zakasnilo s svojim prihodom, da so komunisti že mislili,
da ga sploh ne bo. Potem pa je le prišlo. A čudno, potem se je zgodilo tudi to, kar
ni nihče pričakoval.

Prišel je čas, ki je terjal samospraševanje. Ta njegova zahteva je bila tu – navzoča,
naravna, dramatično dopovedljiva. Vsak, ki je kdaj izrekel ali napisal en resnični
stavek, jo je mogel in moral videti. Toda komunisti je niso hoteli videti. Spet so
dokazali, da so drugačni ljudje. Toda za to odločitev morajo sedaj [Stran 005]

Žale – Ljubljanske farne spominske plošče

Figure 2. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

[Stran 006]

Žale – Ljubljanske farne spominske plošče

Figure 3. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

plačevati. V tem komentarju nam je morda uspelo nekoliko pokazati, kako.

Zelo se trudijo, a jih bo nazadnje neslo. Ta trenutek jim gre, kot smo rekli, za reinterpretacijo
preteklosti. Upajo, da jo bodo dosegli s prenosom težišča z mita o revoluciji na mit
o narodnoosvobodilnem boju. V nasprotju z Zlobčevimi besedami so prepričani, da se
da preteklost poljubno razlagati. Nekoliko jih je v tem mogoče potrdil odgovorni urednik
Dela Mitja Meršol, ki nas je nedavno tega vse poučil, da so »vse resnice v Delu«. Ker
pa je Meršol ta stavek povedal in ne napisal, smo ga nekateri razumeli kot da pomeni,
da so »vse resnice v delu« – da se torej delajo. Vsem se je ta stavek zdel zelo zanimiv,
komunisti pa so se ga gotovo posebej razveselili.

Date: 2011