Zaveza št. 29 – Nagovor urednika Zaveze (Justin Stanovnik)


§

Dragi prijatelji!

Če upoštevamo ustanovni zbor, smo se člani Nove Slovenske zaveze letos že osmič zbrali
na vsakoletnem društvenem zborovanju. Poleg organizacijskih opravil, poleg tega, da
člani organizacije na takem shodu utrdimo medsebojne vezi, poleg čistega veselja do
druženja torej, je tu še kopica reči, ki se morajo na občnem zboru zgoditi. Predvsem
se pričakuje, da se na občnem zboru postavijo vprašanja, ki zadevajo smisel društva:
ali še obstajajo razlogi, ki so nekoč pripeljali do njegove ustanovitve ali pa so
se začetnim razlogom pridružili celo novi, in, če je tako, kateri. Kakor smo že večkrat
rekli, občni zbor je tudi ali predvsem čas samospraševanja. Če povzamem na kratko,
ima Nova Slovenska zaveza tri cilje ali tri smeri delovanja.

Prvi cilj, ki z njim naše društvo stoji ali pade, je odgovornost za pokop mrtvih.
Mogoče smo edina organizacija v zgodovini tega naroda, ki je imela ali bo imela tako
čudno nalogo. To je zato, ker pripadamo veliki skupini ljudi, ki je bila žrtev neznanskega
množičnega umora. Ker je bil ta zločin nepopisno velik, so ga storilci hoteli skriti.
Zato so žrtve ostale nepokopane. Pokopavati smo jih začeli, kot veste, šele po pol
stoletja. Toda ne tako, kot pokopavajo ljudi od pamtiveka, ampak drugače – znamenjsko.
Zberemo njihova imena, jih zapišemo na plošče in pravimo, da je tu sedaj njihov grob.
Na teh krajih se jih potem tudi spominjamo. Naš spomin je pristen in spoštljiv, kot
bi bil, če bi to, kar je od njih ostalo, tu tudi počivalo.

Doslej smo tako pokopali približno polovico padlih in pomorjenih. Na tako imenovanih
farnih spominskih ploščah je zapisanih nekaj več kot sedem tisoč imen. Približno toliko
jih še čaka, da stopijo iz teme brezimnosti. Če pomislimo, da društvo obstaja že sedem
let in da je torej eno od poglavitnih njegovih opravil narejeno polovično, nas bi
moralo nemalo zaskrbeti. Če NSZ zadnjega od svojih mrtvih ne bo pokopala, ne bo upravičila
svojega obstoja. To se bo zapisalo in vedelo: da so v deželi nekoč pobili določene
ljudi, da so nekateri ostali, a niso zbrali v sebi te moči, da bi se potrudili za
njihova imena, ko je to postalo mogoče, jih zapisali in proglasili za pokopane. Če
bo ta narod padel v novo barbarstvo, bo to vseeno, če pa bo ostal in imel kaj spomina,
bo nad nami ne samo madež, ampak tudi krivda. Tudi tisti, ki so za svoj kraj nalogo
opravili, se ne morejo imeti za odvezane. Ne zamerite, da govorim tako naravnost.
Dokler bo na seznamu farnih spominskih plošč manjkala ena sama fara, nima nobeden
od nas pravice do miru. Tako je to. Če namreč le malo pomislimo, takoj vidimo, da
je vedno in v vsakem primeru mogoče kaj narediti. Ne samo da vsakdo od nas ve, da
so to bili njegovi ljudje, vsakdo bi moral vedeti še nekaj drugega: da je bil s tem,
da je ostal živ, na neki način tudi izbran. Temu vedenju ni mogoče uiti. Mi smo po
svoje vsi izbrani ljudje. Kdo bi mogel imeti v sebi to brezčutnost ali celo to predrznost,
da bi si to izbranost upal vreči s sebe? To je ena reč.

Druga stvar, ki je tudi povezana s pokopavanjem, pa je pogum, da to dostojno in po
človeško opravimo: da pod imeni svojih mrtvih prijateljev zapišemo, kdo so bili, kaj
so bili, zakaj jih je doletelo, kar jih je doletelo. Ne vem, ali smo to že povedali
ali ne, toda nihče jim nima pravice jemati zgodovine. Ne bojmo se nasprotnikov, ki
mnogo vpijejo, v resnici pa so strahopetci, ki se bojijo samo ene stvari: poguma.
Čim bolj se jih bomo bali, tem bolj bodo vpili. Takšni so ti ljudje. Ali ne čutite,
da se je naredil greh nad mrtvimi, če na plošči berete: »zamolčanim žrtvam«. Ali ni
neznosno, če pomislimo, da se to dela iz bojazni: ne pred tistimi, ki so jih pobili
– in so po pisanih in nepisanih postavah sveta mori-[Stran 086]lci – ampak pred tistimi, ki so pol stoletja z nasiljem dušili njihov spomin. Nihče
od nas nima pravice tako večati klavrnost sveta. Torej, mrtvi so naša prva skrb. Če
mi ne bomo poskrbeli zanje, ne bo nobeden. Ali bomo čakali na varuha človekovih pravic?
Ali morda na tako imenovani helsinški odbor? Če smo ostali sami, bomo to tudi sami
naredili.

Druga stvar, zaradi katere smo v NSZ, pa je zgodovina in njena resnica. Stvari se
niso dogajale na dva ali tri različne načine, ampak na en sam način. Zato ni dveh
ali treh ali sto resnic, ampak je ena sama. Kdo ne mara, da bi bila ena sama resnica?
Tisti, ki jim je nevarna in se je zato bojijo. To je jasno. Tisti, ki za vsakim vogalom
prodajajo ideološko kramo o več resnicah, se resnice bojijo. Bojijo se je upravičeno,
ker bi jih resnica, če bi se pojavila na televizijskih ekranih in v knjigah in v učbenikih,
odnesla. Spričo nje kratko malo ne bi mogli več biti. Če bi svet izvedel, kaj so bili
in kaj so ljudem in vsemu narodu naredili, bi se sami odločili za odhod na obrobje.
Če pa je več resnic, imaš možnost, da se seliš iz ene v drugo, kakor kdaj kaže.

NSZ pa ima ta privilegirani položaj, da se lahko v miru in z vsem zaupanjem prepušča
in zanaša na eno resnico. Kar poglejte članek Temeljna dejstva slovenskih ločitev,
objavljen v zadnji Zavezi. Na teh točkah stoji NSZ od začetka, ne zaradi trdovratnosti,
ampak zato, ker ji stališč ni treba spreminjati. Spreminjati pa jih ni treba preprosto
zato, ker so v skladu z dejansko resničnostjo.

Nihče ne bo mogel nikoli, pa naj počne, kar hoče, spremeniti nekaterih preprostih
dejstev. Na primer, da smo bili v letih 1941–1945 Slovenci žrtev dveh napadov: napada
tujih armad ali tujih držav, istočasno pa so nas napadli tudi domači komunisti. Prvega
smo pričakovali. Drugi pa je bil tako zunaj vseh norm, tako zavraten, moralno tako
degradiran, da mu nič ne more vzeti značaja narodnega izdajstva. Zato ima Borut Pahor
prav, ko pravi, da »ni treba spreminjati negativnega odnosa do narodnega izdajstva«.
Izdajstvo je bilo in prišel bo čas – svet ne more biti tako krivičen, da tega časa
nikoli ne bi bilo – ko ga bodo vsi zagledali. Neki Delov novinar je 7. oktobra po teharski spominski slovesnosti napisal v svoj časopis pamflet,
ki je hotel biti zloben, pa je bil v resnici samo neokusen. Končal ga je s stavkom,
da Kajuh še kar naprej zaman opozarja Slovence, da nas je samo milijon. Ob tem človek
pomisli, da bi pesnik veliko bolje naredil, če bi s tem dejstvom seznanil komuniste
leta 1941.

Za komunistični angažma moramo reči, da je uspel predvsem zato, ker so komunisti imeli
možnosti, da so se vkrcali na medij, ki jih je skoraj nujno pripeljal na cilj. Ta
medij je bil enobe. Mladi nemški in italijanski prevratniški teroristi iz šestdesetih
let te sreče niso imeli, ampak so se morali zadovoljiti z bednimi surogati, kot je
na primer boj proti buržoaziji. Ampak pomislite, da bi po kaki izredni sreči le zmagali!
Tedaj bi tudi oni lahko izdelali razkošen mit, s katerim bi lahko upravičili in poveličali
vse zločine, ki so jih pripeljali na oblast. Tako pa niso uživali ugleda, ki ga prinese
zmaga, ki pokrije mnogo grehov, kot pravijo. Našim vosovcem ni bilo treba dajati defetističnih
izjav, kot jo je morala dati Adriana Faranda, ko so jo vprašali, v imenu koga so Alda
Mora obsodili na smrt: da so to sicer naredili v imenu tiste italijanske družbe, ki
je želela revolucijo, »četudi nas v resnici ni nihče delegiral ali celo pozval na
izvršitev naloge«. Da so torej to naredili na svojo roko in da je bil tisti uboj zločin!

Enobe, kakršnega je organizirala komunistična partija, dokazuje predvsem to, da ji
niso bile mar življenjske koristi naroda v hudi stiski. Glede gverilskega boja je
treba vedeti nekaj stvari, predvsem dve: prvič, da je včasih potreben ali celo nujen;
drugič, da je to potrebnost in nujnost treba dobro pretehtati, ker je gverilski osvobodilni
boj tudi zelo problematičen: civilno prebivalstvo čezmerno izpostavlja ob razmeroma
skromni izpostavljenosti gverilskih enot, pri tem pa prizadeva okupatorskim silam
sorazmerno majhno škodo. Naj navedem odlomek iz neke nemške študije o boju 16. esesovske
oklepne divizije s partizani okoli Monte Sole v Toskani 29. in 30. septembra 1944:
»Večina žrtev so bili ženske in otroci. Med 585 po imenih znanimi žrtvami, ki so bile
pomorjene samo na majhnem prostoru v hribih med Monte Termine in Monte Santa Barbara,
je bilo 213 otrok starih pod trinajst let.« Dodajmo še dva podatka, ki poudarjata
problematičnost gverilske vojne. Prvič: »Ker bojev skoraj ni bilo (te je večidel iznašla
tako nemška kot italijanske spominska literatura), je veliki večini partizanov uspelo
brez izgub ubežati.« In drugič: »Nemške izgube v boju s partizani so bile izredno
majhne, ker spričo premoči nemškega orožja bojev praktično ni bilo.« Ni vas treba
spominjati na podobne primere pri nas. Gverilska vojna, ki jo je kot enobe organiziralo
partijsko politično in vojaško vodstvo, kaže na to, da ta vojna ni bila prvenstveno
povezana z narodnimi osvobodilnimi interesi.

[Stran 087]

Glede zgodovinske resnice NSZ torej vztraja na dejstvih, ki so sicer znana, a še niso
postala del narodovega zgodovinskega spomina. Partijska ideološka blokada jih je neprodušno
izolirala od javnega mnenja.

Poseben vidik zgodovinske resnice, na katerem je prav in naravno, da NSZ vztraja,
je tudi komunistična totalitarna diktatura v letih 1945–1990. Komunistična oblast
je temeljila na strahovladi. Po dveh velikih sunkih terorja nove komunistične države,
po množičnem masakru domobranske vojske in njenih civilnih spremljevalcev in po množičnem
ubijanju razrednih nasprotnikov v tistih delih Slovenije, kjer ni divjala državljanska
vojna; po terorističnem notranjepartijskem čiščenju, po stalinskih zgledih izpeljanem,
v zvezi s protiinformbirojevsko kampanjo; po teh dveh sunkih, ki sta tako do zadnjega
vlakna pretresla narodovo substanco, da je bilo ohromljeno vse, kar je bilo v deželi
svobodoljubnega, in ni nobena stvar več mogla nuditi odpora, je bilo treba sedaj strah
samo še vzdrževati. Dežela je bila ustrahovana do te mere, da zunanje, vidne oblike
terorja niso bile več potrebne.

Strah je dosegel svoj pravi uspeh šele takrat, ko se je polastil podzavesti. Od tam
pregnati ga bo mogoče v njegovih subtilnih oblikah šele v nekaj generacijah. To je
ena najhujših posledic komunizma: vsesplošna blokada narodovih ustvarjalnih sil.

Kako je ta strah deloval, kažejo včasih na videz malenkostne stvari, vedo povedati
na primer vsi, ki so se v komunističnih časih vračali iz tujine v Jugoslavijo. Ko
so se bližali meji, bodisi z avtom ali z vlakom, jih je začel stiskati strah, tudi
če niso imeli kaj skrivati pred obmejno milico ali carino. Spraševali smo veliko ljudi
po tem občutju in vsi so doživljali isto.

Jasno je, da ta strah ni bil strah pred čim konkretnim ali realnim. Praktično si bil
lahko prepričan, da se ti ne bo nič zgodilo, a je bilo vendar tako, da se ti je vedno
lahko kaj zgodilo. To je bila ta reč: živel si v svetu, v katerem se ljudem nazadnje
že niso več dogajale groteskne reči, toda to je bil hkrati svet, v katerem se ti je
vedno lahko kaj zgodilo.

Ameriški znanstveniki so raziskovali (Sigall in Helmreich – 1969 – FAZ, 5. 3. 1998),
kako strah zmanjšuje sposobnost presojanja. Naredili so tudi naslednji poizkus. Dvema
različnima skupinama ljudi sta ločeno predavala o sprostitvi tako imenovanih mehkih
drog strokovnjak, profesor z univerze v Stanfordu, in laik, na slepo izbran poštni
uradnik. Pogoji za obe skupini so bili popolnoma enaki razen ene stvari. Eni skupščini
so naznanili, da bodo zaradi poizkusa naredili nekaj fizioloških meritev – krvni pritisk,
vlažnost kože – stvari torej, ki ne povzročajo nobenega strahu; drugi skupini pa so
rekli, da jim bodo zaradi poizkusa morali vzeti kri in so zato na posebni mizi, zelo
vidno, razstavili injekcijske igle, alkohol, vato, epruvete; zraven so bili tudi zdravniki
v belih haljah. Že pogled na te priprave je dosegel, da skupina ni razlikovala med
argumenti visoko kvalificiranega profesorja in preprostimi argumenti poštnega uradnika.
Skupina, ki pa ni bila pod pritiskom strahu, pa je prav dobro ločila med tem, kar
je pripovedoval profesor, in tem, kar je govoril poštar. Poročilo, v katerem sem o
tem bral, pravi na koncu tole: »Tako moč ima v človeku strah, da že pogled na injekcijsko
iglo zmanjša zmožnost presojanja, kaj pa šele, če sliši govorice o aretacijah, pretepanju,
zasliševanju, ječah in taboriščih … «

Na podzavestni strah, ki deluje, ne da bi zanj vedeli, je v nekem pismu mislil tudi
sedanji češki predsednik Vaclav Havel. Pisatelj Havel je bil v času komunizma disident.
Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu
Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake.
(Mimogrede in v oklepaju, zanimivo bi bilo izvedeti, samo za primerjavo, kaj je v
tistih letih delal sedanji predsednik Republike Slovenije). Havel je Husaku med drugim
pisal: »Bojim se cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine,
za tako trd in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove
duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz
mojega pisma jasno, da me ne skrbijo predvsem posledice sedanje zagrenjenosti nad
družbenim razpadanjem in človeško degradiranostjo, tudi me ne skrbi toliko težki davek,
ki ga bomo v obliki dolgotrajnega duhovnega in miselnega propada morali plačevati.
Bolj me skrbi skoraj nepredstavljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo na nas, ko
bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina terjala svoje.« Naj ponovim zadnji
stavek: »Bolj me skrbi skoraj nepredvidljivo pomanjkanje energije, ki nas bo težilo,
ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.« Ali je treba povedati,
da bi nas ta stavek moral spomniti na slovensko sedanjost?

Havlovo jasnovidno predvidevanje velja torej tudi za slovensko tranzicijo. Nenaravno
ob-[Stran 088]stajanje v komunističnem veku nam je izpilo neke sile, ki ohranjajo človeka normalnega
in sposobnega za spopadanje z vedno spreminjajočimi se zahtevami življenja.

Iz vsega tega sledi, da je treba preteklost premagati. Če nas je bilo strah, če smo
doživljali krivice, če smo bili žaljeni, če nismo bili državljani, ampak smo smeli
biti zgolj prebivalci, odvisni od milosti ideoloških gospodarjev in njihovih upravnikov,
naj smo bili že karkoli, naj se je z nami dogajalo karkoli, nad vse se je treba dvigniti.
Vse si je treba zapomniti, vse je treba oceniti in z novim vedenjem iti naprej. Samo
bežati ne smemo pred preteklostjo. Mnogi bežijo pred preteklostjo in nočejo o njej
govoriti. To je dvakrat slabo: prvič zato, ker v nas raste nepresvetljena kepa, drugi
pa zato, ker je to ponižujoče in nevredno človeka – ne biti sposoben vračati se v
svojo lastno preteklost.

Ljudje takole mislijo: To in to se je zgodilo meni in moji družini; zgodilo se nam
je to zato, ker smo bili taki in taki. Naša hiša se je postavila na stran tistega,
kar je bilo v zgodovini preizkušeno. To je bila slovenska in krščanska omika – bili
smo iz take snovi, da nismo mogli, da ji ne bi bili zvesti. Vse smo tvegali in nazadnje
izgubili. Tega se sedaj menda ne bomo sramovali. S preteklostjo se je treba torej
spoprijeti. Potem bo videti manj neveselih prizorov in slišati manj neveselih besedi.

Spoprijemati pa se je s preteklostjo treba pošteno. Ne smemo izrivati iz zavesti tudi
svoje krivde. Tisti, ki izgubi, je svoje izgube, kot pravi Joseph Tischner, vsaj deloma
in vsaj v majhni meri, tudi sam kriv. Vprašanje je, ali smo bili vedno dovolj zvesti
in prisebni. Obstajajo sicer določene meje, kaj se lahko od ljudi zahteva, a se vprašamo
na primer, ali so bili naši voditelji dovolj odgovorni. Ali glede tega lahko kaj naredimo?
Ali smo za svoje voditelje tudi nekoliko odgovorni? Smo. Vedno bolj smo zanje odgovorni.
Odgovornost voditeljev mora postati prevladujoča tema političnega govora. Uveljaviti
se mora mnenje, da je vodenje predvsem velika odgovornost. Potem moremo upati, da
tudi bo. A se moramo tudi tu, kakor povsod, varovati histerije. Upam, da razumete,
kaj mislim. Počasi moramo postati zrel narod.

Tu vam odgovarjam: morda ste res vse izgubili. Gotovo pa niste izgubili svoje časti.

Glede preteklosti bomo vse postavili na svoje mesto in potem na tem vztrajali. To
bomo naredili zaradi sebe, predvsem pa zaradi ljudi, ki prihajajo za nami, da jim
bomo lahko povedali, kaj je svet, kaj je življenje in kaj je človek. Redko katera
generacija bi o teh rečeh lahko več vedela kot naša. Zakaj molčimo, zares, zakaj molčimo?

Preteklost nam lahko pove tudi to, da zlo pride naenkrat, predvsem pa iz majhnih začetkov.
Kdo je ob času, ko je to bilo važno, vedel, kaj se dogaja v münchenskih kleteh in
kaj se je zgodilo na Čebinah? Nikoli ne vemo natanko, kaj stvari skrivajo v sebi.
Kateri pa je tisti preizkusni kamen, ki nam pove, kaj stvari skrivajo v sebi? Ta kamen
se imenuje normalnost. Veliko spoznanje preteklosti naše generacije je, da je vse,
kar ni normalno, proti človeku. Toda ali vemo, kaj je normalno in kaj ni? Vemo, to
nam pove okus, ki ga moramo ubogati.

Okus nam na primer pove, ko poslušamo jezik, da z nami kar naprej manipulirajo. Ne
smemo pozabiti, da so komunisti mojstri manipulacije. To je v njihovem tkivu. Tega
ne znajo, to so. Komunisti so vedno delali v maskah. Vse, kar danes pride od postkomunistične
levice, je treba opremiti z začetnim sumom in metodičnim dvomom. Ni nam več dovoljeno,
da bi bili neumni!

Torej, jezik. Vzemimo na primer besedo depolitizacija, ki je nedavno prišla iz kvartirjev
postkomunistične levice. Prišla je torej zahteva, da je treba institucije države depolitizirati.
Pomislite, kakšna imenitna beseda! Mar nismo vsi za to, da se državne institucije
spremenijo v strokovna telesa, ki bodo delovala zgolj v interesu države ne glede na
to, katera politična skupina trenutno upravlja z njo? Zlasti, so vpili postkomunisti,
je treba depolitizirati različne tajne obveščevalne službe. Zdaj pa si poglejmo, kaj
beseda depolitizacija v resnici pomeni sedaj in v naših razmerah. Vlado strokovnjakov
in poudarjeno vlogo strokovnosti, mar ne? Toda, kdo pa so strokovnjaki? To prav gotovo
niso ne Peterletovi ne Janševi ne Podobnikovi ljudje. Teh partijski kadrovski filtri
niso ne prav šolali, še manj pa so jih pripuščali v pomembne znanstvene in politične
institucije, kjer človek dobi primerno začetno znanje. Strokovnjaki so torej njihovi
ljudje. To pa pomeni, da zahteva po depolitizaciji pomeni prav politizacijo – če smemo
s tem imenom označiti postkomunistično polaščanje institucij. V času, ko je na programu
sprememba starega monokratskega sistema v demokratičnega, je mogoče institucije, ki
jih je postavil stari sistem, normalizirati in demokratizirati samo z novo politiko.
Sedanji čas teče v nomosu politike. Depolitizacija pa je eden od mnogih [Stran 089]ideoloških trikov postkomunistične elite, kot je bil tudi revanšizem ali pa zahteva,
da je treba preteklost prepustiti zgodovinarjem.

Tako smo pri politiki. Nova Slovenska zaveza se bori za normalizacijo Slovenije. Demokratizacija
Slovenije je samo en vidik njene normalizacije, a je najvažnejši. NSZ se tega intenzivno
zaveda, zato je eden njenih osnovnih stavkov, da je sedanji čas čas politike. Tako
imenovanega prehoda ne bo mogoče uresničiti razen v nomosu politike. Zato Nova Slovenska
zaveza glede sedanje politike postavlja tri teze:

1. Med izvorno demokratičnimi strankami ali strankami slovenske pomladi ideja o prvenstvu
ali primatu politike nikakor ni dovolj vidna in dovolj živa. Zato je treba v širšem
političnem prostoru uveljaviti tezo, da je naš čas političen čas.

2. Vsi dosedanji poizkusi, da se uresniči prehod iz komunistične v demokratično orbito
s kombinacijo levičarskih sil komunističnega izvora in novih demokratičnih sil, so
dokazali samo to, da koncept ne deluje, ker postkomunistične sile izkoriščajo to kombinacijo
za polaščanje pilotskih mehanizmov prehoda. To ni več politična špekulacija, ampak
izkustveno dejstvo, ki so ga dokazali najprej krščanski demokrati in ga sedaj dokazuje
Slovenska ljudska stranka.

3. Posledica tega spoznanja je ta, da se morajo politične sile izvorne demokracije
ali pomladne stranke boriti za politične razmere, ki jim bodo omogočile, da prehod
iz komunizma v demokracijo uresničijo same.

Da se ustvarijo te razmere, pa so potrebni nekateri ukrepi. Eden od njih je tudi ustanovitev
dnevnika na demokratični desnici. Ko se bo začela oblikovati delniška družba, ki bo
finančni in upravni nosilec projekta, se NSZ obvezuje, da se bo z vsemi silami vključila
v pridobivanje delničarjev. Če hočemo, da bo ta projekt uspel, moramo pridobiti vse
demokratične politične stranke, da ga podprejo – ne glede na zamere iz preteklosti.
Kar najbolj nujno predlagamo, da ga sprejme in podpre tudi organizirana Cerkev. Vse
bolj namreč postaja samostojen dnevnik ne samo politična, ampak tudi žgoča kulturna
potreba.

Zgodilo se je namreč nekaj novega. Postkomunitična levica prehaja na novo politiko.
Kaj je ta nova politika? Bistvo nove politike je prenos boja s političnim nasprotnikom
– s strankami izvorne demokracije – na boj s katoliškim delom slovenskega naroda,
oziroma s Cerkvijo. Kaj se je zgodilo? Zakaj ta radikalizacija boja novolevičarstva
s slovenskim katolištvom?

Komunizem je združeni postkomunistični levici nekaj omogočil. Omogočil ji je nič manj
kot to, da si levica, potem ko je slekla diskreditirani komunistični plašč in oblekla
evropskega, zagotovi totalno oblast. Najvažnejše, tisto, kar je za vsem, pa je spoznanje,
da postkomunistični levici tega načrta ne onemogočajo sile organizirane demokracije,
ampak Cerkev. To so spoznali. Cerkev namreč, kot nekoč tako tudi danes, ne more, da
ne bi stala za človekom, ki se ga hoče polastiti nova levica. Mogoče se bo nekoč videlo,
kar se danes še ne: katoliška Cerkev že tristo let brani evropskega človeka v njegovi
normalnosti. Zato se je torej slovenska postkomunistična levica spustila v boj s Cerkvijo.
Izgubljen boj je to, kot so bili vsi boji te vrste v zgodovini izgubljeni, a koliko
škode se bo naredilo, koliko pohabljenih bo ostalo po boju, ki se sedaj začenja. Napoveduje
se namreč radikalen spopad. Postkomunisti so organizirali vse sile: od macolarjev
do specialistov za polivanje z gnojnico, od tankočutnih estetov do intelektualnih
prihajačev.

Tako je torej s to rečjo. Levica tudi nekoliko izgublja živce. To se kaže v tem, da
njen obvladani, rafinirani cinizem prehaja v bes. Ta bes je posledica spoznanja, ki
je za zdaj še v področju predpone in še ni prišlo v lucidne prostore zavesti, da je
izgubila boj z zgodovino. Od tod velikanske količine jeze in sovraštva, ki se valijo
proti nam. Pesnik Rainer Maria Rilke pravi nekje: Ne bojim se silovitosti nevihte;
videl sem, kako je rasla. Nova Slovenska zaveza to nevihto pozna. Videli smo nekoč,
kako je rasla, in videli smo tudi, kako je po velikem razdejanju kratko malo ni bilo
več.

Date: 2011