Zaveza št. 29 – Na Turjaku in v Šentrupertu (Stane Pajk)


§

Bil sem bolničar na Turjaku in sem večino časa prebil v ambulanti. Tako nisem neposredno
videl bojev med obleganjem gradu. Morda bi opisal dogodek, katerega del sem. Na gradu
smo imeli nekaj ujetnikov; če se prav spominjam, so bili študentje iz Ljubljane. Kako
so prišli na grad, ne vem. V neprestanem ognju min in topovskih granat je bil eden
od teh študentov ranjen. Rane so bile manjše, površinske. Ko sem mu čistil rane in
ga obvezoval, sem mu zastavil vprašanje, kako bi bilo, če bi se najini vlogi zamenjali,
da bi bil jaz ujetnik in on bolničar. Odgovoril mi je, da bi storil popolnoma isto,
kar delam jaz. Ne dolgo potem, ko smo bili v Ribnici v vojašnici njihovi ujetniki,
je prišel mlad študent v italijanski uniformi. Kričal je in nas zmerjal z belogardisti.
Bil je tisti študent, ki sem ga obvezoval na Turjaku. V Ribnici je prišel nad nas
celo Edvard Kardelj, nas ozmerjal ter dejal, da se imamo veliko predobro. Dobili smo
enkrat na dan malo črne vode, morda s koščkom gnilega krompirja. “Vi se imate preveč
dobro. Ako bi bil jaz komandant tukaj, bi vas pognal ven in bi morali teči; ako bi
kdo padel, bi ga dal ustreliti.” Tega se še dobro spomnim.

Bili so zares težki časi. Ko si šel zjutraj od doma, nisi nikoli vedel, ali se boš
zvečer vrnil. 16. marca je padel Franc Župec, 18. marca Jaroslav Kikelj, ki je bil
moj sošolec na mariborski klasični gimnaziji. 26. maja je bil ustreljen dr. Ehrlich
in z njim Viktor Rojc, isti dan tudi Ivan Peršuh. 9. junija sem bil odpeljan v Gonars;
po zaslugi škofa Rožmana sem bil septembra izpuščen. Z menoj je bil tudi študent Franc
Zemljič, ki bi bil moral iti 29. junija v bolnico, ker je imel možganski tumor. Vsa
posredovanja niso imela nobenega uspeha in tako je Franc Zemljič, ko se je zjutraj
zbudil, bil slep. Tumor je tako napredoval, da je prizadel vidni center. Takoj po
vrnitvi je bil sprejet v bolnico, vendar se mu vid ni povrnil in je aprila v domu
slepih v Kočevju umrl. Bil sem na njegovem pogrebu v Ljubljani. Tiste dni sem veliko
premišljeval, kaj bi naredil. Veliko je bilo govora o strahovladi partizanov na Dolenjskem.
Vsak dan so padale nove žrtve. Bile so tudi že vaške straže in tako sem se odločil,
da grem kot bolničar k njim. Prav na Zemljičevem pogrebu sem se po odločitvi, da se
pridružim vaškim stražam, zelo slabo počutil. Imel sem vtis, da se bo nekaj zgodilo.

30. aprila sem se odpravil v Šentrupert pri Trebnjem za bolničarja na postojanko vaške
straže. Pričakovali so napad na postojanko. Vse okoli so goreli kresovi za prvi maj,
ki so jih prižigali partizani. Proti večeru prvega maja so se nam začeli približevati.
Umaknili smo se v kaplanijo, ki je bila izbrana za dom posadke. Ko se je znočilo,
se je začel napad. Mislim, da je bilo okrog enajstih, ko je padla mina na streho.
Slišal sem ječanje ranjencev. Poskušal sem priti do njih in na tej poti meje zadela
krogla. Zlomila mi je ključnico, prestrelila pljuča in pri izhodu še zlomila lopatico.
Koliko časa sem bil v nezavesti, ne vem. Bolečine so bile hude in moje delo je prevzel
komandant Viktor Bajc, ki je bil tudi študent medicine. Počasi se je zdanilo. Bilo
je veliko streljanja; partizani so napadali kar naprej. Bila naj bi proletarska brigada.
Blizu postojanke so imeli tudi top. Mislim, da je bil majhen, vendar pa so izstrelili
granato, ki je naredila veliko luknjo v prednji steni kaplanije. Začelo nam je primanjkovati
municije in slišal sem pogovor, da bo treba narediti izpad. Zbral sem vse moči in
se umaknil iz prvega nadstropja v pritličje, da bi mogel ven, ko bo treba. Vedel sem,
da ne bi prišel daleč. Po pogovorih sta se javila Marko Jakoš in Franc Gorenc, da
gresta ven in obvestita sosednjo postojanko na gradu Rakovnik, ki je bila oddaljena
po zračni črti kilometer ali dva. Bila je ravnina, grmovje, kakšen jarek, torej težak
teren; vendar sta Marko Jakoš in Franc Gorenc srečno prišla do Rakovnika in [Stran 052]tam opisala položaj topa, ki je bil blizu gasilskega doma. Po tem opisu je padla mina
ravno na top in ga uničila. Šest fantov rakovniške posadke se je prostovoljno javilo,
da gredo v Šentrupert in so tudi prišli do nas. Pri prehodu čez našo žico je bil eden
ubit, eden ranjen, ostali štirje pa so prišli noter in prinesli municijo. Tako so
v noči med drugim in tretjim majem partizani prenehali z napadom. Še med vojno sem
slučajno dobil v roke njihovo poročilo o napadu. V njem je bilo zapisano, da so izgubili
29 mož. Naša posadka je imela dva mrtva; eden od obeh je bil Mavsarjev, iz znane družine.
Tretjega maja zvečer sem prišel v novomeško bolnico. Dobil sem injekcijo morfija proti
bolečinam.

Mislim, da sta si s tem pohodom Marko Jakoš in Franc Gorenc zaslužila najvišje priznanje
slovenskega protikomunističnega boja. Prav tako si zasluži isto priznanje vseh šest,
ki so prišli z Rakovnika.

Date: 2011