Zaveza št. 29 – Hrepenenje (Vladimir Kos (1950))


Samotno sonce tiho hodi vzdolž po njivi.
In kmalu bodo hribi onstran – temnosivi.
Bo zadnji voz do vrha poln.
Za pot v večer.

Nad strehami odteka luč.
Nikjer ne bije.
Le gozd šumi.

Iz ločnih bilk temina klije.
Iz mesca teče k polju bel, tenak izvir.

Potem je noč, ki nosi borov šelestenje,
trepet gladin
in sen
in daljno žuborenje.
Nekdo je hrepenenje skril na dnu globin.

Date: 2011