Zaveza št. 14 – Sprava – važno je sodelovati (Blaža Cedilnik)


§

You can fool all of the people some of the time, and some of the people all of the
time, but you can’t fool all of the people all of the tirne.

(Lahko vlečeš za nos vse ljudi nekaj časa in nekaj ljudi ves čas, ne moreš pa vleči
za nos vseh ljudi ves čas.)

(Murphy’s Law and other reasons why things go wrong!)

§

Moj osebni pristavek za Slovenijo: Lahko vlečeš za nos večino ljudi večji del časa,
kar je za zmago na volitvah več kot dovolj.

Začelo se je lepo, prelepo. Komunisti so sestopili z oblasti, prostovoljno so se odrekli
tej največji slasti – in prišle so nove večstrankarske volitve. Rekla bi, da je bil
to prvi korak k osamosvojitvi Slovenije, saj je takrat Slovenija prvič naredila nekaj
po svoje. (Prej smo bili »bolj papeški od papeža«; veljal je rek: V Beogradu odločijo,
v Zagrebu preberejo, v Ljubljani izvajajo.) Beograd se je zelo razkokodakal, vendar
je takrat Jugoslavija že močno pokala po vseh šivih, armada pa je še čakala na pravi
ukaz, povod … In je šlo. Ljudje so plašno hodili na volitve in niso bili povsem prepričani,
da se res lahko svobodno odločijo (brez posledic!).

Opazila sem starejšo žensko. Vzela je volilne plahte. Ni šla v kabino. Kar tam, vsem
na očeh, si je nataknila očala, obkrožila SKD in naprej v tem smislu. Z odločnimi
potezami. Pomislila sem na tasta. Sin mu je rekel, naj se včlani v Socialdemokratsko
stranko. »To je tvoja stranka, važno je, da ima čimveč članov.« »Pa misliš, da je
varno?« je vprašal tast in rekel, da bo še malo počakal. Strah je bil v večini ljudi
tako zakoreninjen, da se ga niso mogli otresti. Pa vendar je zmagal DEMOS. Imel je
program, pisan Slovencem na dušo. Osamosvojitev, demokracija, poprava starih krivic,
itd.

Vendar so mu sproti kradli program. Na koncu se ni več vedelo, kakšna je razlika med
strankami. Vse so zapisale v svoj program isto, kar je imelo očitno podporo vseh Slovencev.

Začelo se je lepo, prelepo. Čeprav niso imeli vsi iste startne pozicije. Komunisti
so se prelevili v prenovitelje, zanikali povezanost s staro ZK in odgovornost za njena
dejanja, napake in zablode, obdržali pa njeno premoženje in aparat. Socialistična
zveza delovnega ljudstva se je preimenovala v Socialistično stranko in obdržala njeno
premoženje in aparat. Ker pa Socialistična zveza delovnega ljudstva ni imela nikoli
kaj prida veljave in moči, tudi stranka ni kaj prida dosegla. Še najbolje jo je odnesla
ZSMS. Poistovetili so se z revijo Mladina, ki jo je bralo staro in mlado, še [Stran 058]posebej, ker je bila pogosto prepovedana, ker je razbijala tabuje … Preimenovala se
je (ZSMS namreč) v LDS, trdila, da je premlada (vodilni člani so trdili, da so premladi),
da bi imela karkoli s starim režimom; vsi so se šli borce za demokracijo, za novi
družbeni red, za gospodarski razcvet Slovenije, skratka za »lepšo« prihodnost, iz
ušes pa jim je gledala preizkušena marksistična šola (imenovali smo jih »komsomolci«).
Zasegli so premoženje in aparat ZSMS.

Les

Figure 26. Les Tine Velikonja

V telefonskem imeniku se sprva ni nič spremenilo. Če pa si poklical ZK, so te poučili,
da je tam SDP; če si poklical Socialistično zvezo delovnega ljudstva, si dobil Socialiste;
če si poklical ZSMS, si dobil LDS. Kmalu pa so se te nedoslednosti popravile.

Nove stranke z rdečim pedigreejem so začele napadati DEMOS od zunaj, še bolj uspešno
pa razžirati od znotraj. In uspelo jim je.

Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti.

Na strani laži so najvitalneši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani
profesionalci.

Dušan Radovic

In tako so šli v nove volitve oboroženi z »neuspehi« DEMOS-a; vodo na njihov mlin
so vodile govorice o revanšizmu, maščevalnosti, o veliki vlogi, ki jo bo imela Cerkev,
če bo DEMOS še naprej na oblasti, predvsem pa govorice, da DEMOS zanemarja gospodarske
in socialne probleme. Kdo je lansiral te govorice, si lahko misli vsak sam.

Nove volitve so bile zelo uspešne. »Slovenija je mlada, voli za njo« (in krave tudi,
je dodal Radio Študent). Še uspešnejša pa je bila »velika koalicija«, tako imenovana
zvezdna koalicija, kjer je LDS (alias ZSMS) uspelo z eno roko držati komuniste, z
drugo pa krščanske demokrate.

Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje
preteklost.

1984

Sprva so vzeli v to koalicijo še Janšo zaradi njegove očitne popularnosti v zvezi
z junijsko vojno. Pa je šla njegova pokončnost v nos tako starokomunistom kot mladokomunistom.
Kdor je opazoval potek dogajanja, je videl, kako ga lepo počasi žagajo. Lepo počasi
svinjajo njegovo dobro ime. In na koncu. Kdo je bil tisti, ki ga je zares sklatil.
Seveda Krščanski demokrati. In crknili sta dve muhi na en mah ali pa še več. Bizjak
je učinkoval kot bizgec. In kakor je v kratkem času predvolilne kampanje kot popolnoma
anonimen pridobil simpatije mnogih ljudi, tako je še v krajšem času te simpatije zapravil.
Naredil medvedjo uslugo svoji stranki, sesul Janšo in obilno koristil LDS in ZL (Združena
lista alias … alias … … alias komunisti).

Odstavitev Puharjeve – zaradi obilice in pomembnosti dela je ministrovala še dolgo
in na koncu so jo spet vzeli nazaj; potem je sama odšla. … Zamenjava Janše se je zgodila
čez noč. Veliko ljudi se je zbralo pred skupščino (?) v njegovo podporo. Pa se je
temu reklo ulica. Ampak kdor je pošteno in nepristransko opazoval to zborovanje, bodisi
na mestu samem ali pa po TV (celo tam!), je videl, da je bilo zborovanje zares kulturno,
če ga primerjamo na primer z [Stran 059]obnašanjem žensk na zborovanju v podporo splavu v Ustavi … pa saj se ne da. Obnašale
so se tako, da me je bilo sram, da sem ženska. Pa se temu takrat ni reklo ulica, ampak
legitimna zahteva žensk. (Vedno so bila dvojna merila in kaže, da bo vedno tako.)

Spet sem »zabluzila«. Vse skupaj je tako zameštrano, kot so številke na sedežih v
vlaku (včasih smo to imenovali širhakel sistem). Ali pa razporeditev tonov na frajtonerici.
Ampak kot tam velja neki sistem, ki ga navaden smrtnik ne uvidi, tudi tu (v slovenski
politiki namreč) poteka vse z določenim ciljem in namenom. Namreč, slovenska pomlad
je naplavila na površje nekaj ljudi, ki imajo sposobnosti in vse druge kvalitete,
predvsem pa resnično voljo, da bi Slovenijo popeljali v demokracijo. Vendar je nekje
(ne verjamem v slučaj, v tako zaporedje slučajev) neki peklenski načrt, ki jih odstranjuje
s prizorišča drugega za drugim. Tega prikaže kot nesposobnega, drugega kot nepoštenega,
Krambergerja pa so kar umrli (sicer pa je na to opozoril že naš dobri predsednik,
ki ga pravzaprav nismo vredni). Kot domine. In človek si ne more kaj, da ne bi pomislil
na atentate v letih 1941–42, ko je OF sistematično eliminirala vse potencialne voditelje,
vse tiste, ki so bili sposobni in so bili priljubljeni v širokih krogih ljudi, niso
se pa strinjali s sovjetizacijo Slovenije. In da ne bi prepoznali tega satanskega
načrta (Če Boga ni, hudič je prav gotovo!), je treba pozabiti na preteklost in gledati
v prihodnost. Zato, da lahko eni ponovno uporabijo stare preizkušene načrte (seveda
rahlo posodobljene), drugi pa se pustijo nategniti na isto finto, ki je bila že nekoč
uspešno uporabljena.

Ne razumem, kako lahko kdo spregleda vse to. In tako očitna dvojna merila. Če minister,
ki razkrinkava svinjarije, naredi napako ali pa mu jo podtaknejo (saj je vseeno),
mora odleteti, v hipu. Janšo so odstavili, še preden se je ugotovilo, za kaj je sploh
šlo. Sicer se pa še danes ne ve. Vsaj »ljudstvo« ne ve. Zadovoljilo se je s pavšalno
klamfarijo. Če pa je minister tak, ta pravi, se sleherna, še tako utemeljena obtožba
ali afera lepo razvleče in zabriše za nekaj časa, dokler se »ljudstvu« ne vrže nova
kost. In nerazčiščene afere se kopičijo. Stare afere dajajo prostor novim in počasi
ponikajo v staro šaro pozabe.

LDS in ZL sta rabili in še rabita SKD za promocijo slovenske demokracije v tujini
in doma. Obenem pa spoznavajo in »eliminirajo« možne nasprotnike starega režima v
novi preobleki. Obenem si pridobivajo in si bodo iz raznih strank pridobivali poslance.
In na koncu bo LDS dovolj močna, da bo sama sestavila vlado. ZL bo »konstruktivna«
opozicija, ki bo razbijala enotnost opozicije (kot jo zdaj razbija Jelinčič), tako
da bo končno ena čreda in en pastir, oprostite, da bo »parlament« spet rdeč. Morda
ne iste rdeče barve, morda malo bolj oranžno rdeče, ampak rdeče kljub vsemu.

In še pravljica za lahko noč.

Zanimiv problem je t. i. volilna igra. Še bolj zanimiva je njena simulacija na računalniku.
Za tiste, ki se ne spoznajo, naj povem, da je pravokotnik na ekranu razdeljen na veliko
kvadratkov, vsak kvadratek je volilec. Vsak ima svoje mnenje o tem, koga bo volil.
Vsakemu volilcu (kvadratku) smo naključno priredili stranko (barvo). V vsakem trenutku
nekdo (naključno izbran) prepriča enega izmed 8 sosedov, da prevzame njegovo mnenje.
Na računalniku se različne volilne opcije ponazorijo z barvami, prepričevanja pa se
kažejo v tem, da se barve širijo (veča se število pristašev določene stranke) in krčijo
(število pristašev se manjša) po ekranu. Pri tem se dogaja, da pristašev določene
stranke ni več – ustrezna barva izgine z ekrana. Po dovolj dolgem času imajo vsi volilci
enako mnenje. Ekran, ki je bil v začetku igre ves pisan, je na koncu enobarven. Naredili
smo več poskusov z manjšo populacijo (da niso trajali predolgo; tudi Slovenija je
majhna). Na koncu je bil ekran vedno rdeč. Včasih je rdeča vlekla malo na oranžno,
drugič malo na vijolično, ampak bila je nedvoumno rdeča.

P.S.: Še toooliko sem imela povedati, pa ne vem, če boste to klobasarijo, kolikor
je je, lahko prebavili. Za konec naj povem le še to, da so prenovitelji (ali kakorkoli
se jim že danes reče) spet ponosni na svojo komunistično preteklost, LDS na svojo
komsomolsko preteklost. In zakaj je bila potrebna medigra DEMOS? Zato, da lahko vsi
skupaj rečemo: Saj ne znajo! Krščanski demokrati pa ves čas vpijejo: Važno je, da
smo zraven!

Date: 2011