Zaveza št. 14 – Iz kabineta boginje Klio (in pridruženih ustanov) (Justin Stanovnik)


§

Popit mu je v našem imenu izročil darilo, kopijo kovanca, ki so ga izdelali leta 300,
približno tedaj, ko je Avrelij premagal Vandale. Tito je pri priči pripomnil: » Vandali,
to smo bili mi.« Temu smo se vsi smejali in smo dobre volje sprejeli Titovo vabilo,
naj skupaj kosimo.

M. Ribičič

§

V peti številki letošnjih Razgledov je uredništvo prosilo več zgodovinarjev in nezgodovinarjev
za mnenje o tem, »kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino«. Odziv je bil razmeroma
skromen. Od enaindvajsetih povabljenih zgodovinarjev se jih je oglasilo enajst (enega
so očitno povabili naknadno) in od šestnajstih nezgodovinarjev enajst. Zato se je
začetna uredniška napoved, da bodo objavili čez trideset mnenj, izkazala za nekoliko
prenaglo. V dvanajsti številki so tako že bili objavljeni zadnji prispevki. Čeprav
poleg tega med udeleženci manjka nekaj uveljavljenih imen iz obeh območij in je zato
serija nekakšen »smehljaj z manjkajočim zobom«, moramo vendar priznati, da v določenem
smislu predstavlja sedanjo »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«, kakor
se je v navalu zahrbtnega navdiha lepo in prisrčno izrazil eden od udeležencev. Z
zanimanjem smo torej prebirali odgovore piscev na večplastna in razvejena uredniška
vprašanja.

Razumljivo. Tema je ne samo zanimiva, ampak tudi občutljiva in vznemirljiva, saj gre
za dobesedno usodno zapletenost časa, ki nas še vse zajema; gre za dramatična dejanja
in odločitve ljudi, ki so šele nedavno odšli od nas in smo jih vsi poznali ali pa
so še tu, poleg tega pa je to bil tudi čas, v katerem je potekala, kot pravi Veselin
Djuretić, »ena najbolj napetih in uspešnih političnih iger moderne dobe«. Instinktivno
čutimo, da se je v tem zgoščenem času, ki je bil krizni čas, v poudarjenem pomenu
te besede, bolj določno kot sicer izkazalo, kaj je človek, in nekoliko celo, kaj je
zgodovina. Ko bi nam le kako uspelo odgrniti zaveso, ki je pred njim! Zato nas je
posebej zanimalo, kaj o njem mislijo in kako ga razumejo poklicni in poklicani ljudje.

Še bolj kot to, kaj ti ljudje mislijo o preteklosti, pa nas je zanimalo, kako o tej
preteklosti mislijo. Če bi ugotovili – po zmožnostih, s katerimi razpolagamo – da
je njihova misel o preteklosti kvalitetna –utemeljena, dognana, zdiferencirana, uravnotežena
– bi bili pomirjeni, pa četudi se ne bi mogli strinjati z njihovimi ocenami. Čutili
bi namreč, da smo v varnih rokah in da se bo to, kar sedaj tolče ob naše izkustvo
in vedenje, nekoč, prav zaradi korektnosti misli, ki je pred nami, z njim ujelo. Poleg
tega pa se čutimo upravičeni misliti, da kakovost misli o preteklosti zelo določno
kaže na kakovost sedanje kulture: način, kako duh obvladuje preteklost, nam dokazljivo
govori o tem, kakšen je. To pa ni samo področje, ki nas vse zadeva, ampak tudi področje,
na katerem nikakor ne smemo biti hitro zadovoljni. Ne samo, da bi morali, če že ne
pokazati, pa vsaj registrirati vsako ohlapnost, sentimentalnost, površinskost in provincialnost,
če katera od teh stvari vstopi v prostor kulture, ampak bi se morali tudi tedaj, ko
ne pogrešamo nobene formalne dognanosti, vprašati, če se stvari dogajajo »v duhu in
resnici«. K tej pozornosti nas sili zgodba stoletja, ki se izteka. Golo Mann, sin
pisatelja Thomasa Manna in sam ugleden zgodovinar, pravi nekje, da je predvojna Nemčija
imela odlično humboldtovsko gimnazijo, kjer so se brala najžlahtnejša besedila in
kjer ni manjkalo nobeno od dognanj zgodovine in matematike, pa so se mnogi učenci
te šole, doktorji in profesorji, »obnašali v politični sferi bolj noro, bolj nevedno
in bolj sramotno kot mnogi, ki niso nikoli slišali za Platona, Cicerona in Erazma«.

Kultura je torej področje, v katero je treba usmerjati vprašanja, ki imajo nalogo
izvedeti, ali je še v zvezi z resničnostjo ali pa se je mogoče že od nje odlepila
v sterilno in odtujeno polje formalne samozadostnosti in zato ne bo imela v sebi nič,
kar bi ji pomagalo, da bi se mogla upreti vabljivim in primitivnim skušnjavam v času
krize. O tem nas obilno poučuje to, kar se je v začetku tridesetih let zgodilo v Nemčiji
in deset let za tem pri nas. Ob teh izkušnjah je skoraj nemogoče ne videti zahteve,
da se mora kultura stalno podrejati samospraševanju, če naj bo to, kar se od nje naravno
pričakuje: da utrjuje in brani človeka v njegovi človeškosti in človečnosti.

[Stran 062]

Preden se obrnemo k vzgibom, ki so se sprožali ob branju te zanimive ankete, se moramo
piscem in bralcem glede nečesa opravičiti. Besedila so napisali konkretni avtorji,
od katerih vsak odgovarja za svojo in samo za svojo izjavo ali trditev. Normalno bi
torej bilo pričakovati, da bodo vse navedbe opremljene z imeni avtorjev, a je tudi
res, da bi se naš prikaz tako trgal in drobil v nepreglednost. Zato bomo raje navedli
posamezne fragmente, ne da bi jih avtorsko locirali. Upamo, da s to izsiljeno licenco
koristimo namenu tega besedila in hkrati ne škodimo ne bralcem ne avtorjem.

Gozd

Figure 27. Gozd Tine Velikonja

Najprej nekaj misli, ki zadevajo govor o zgodovini nasploh. Nastale so v horizontu
neke splošne kulturne zavesti in se nanašajo na zgodovino v okviru splošne odzivnosti
na čas, ki ga živimo. Deloma pa so se oblikovale tudi ob branju prispevkov v Razgledih.

Med stvarmi, ki vidno izstopajo, bi se najprej odločili za nujnost izostrene zavesti
demokratične javnosti – kritike, v prvinskem in najširšem pomenu besede. To sicer
velja tudi za druga področja, a velja za zgodovino, za katero pravi eden od avtorjev,
da imamo do nje vsi pravico, še posebej: samo zahtevna in kritična javnost bo imela
dobro zgodovinopisje. Samo po sebi se razume, da prvenstvo ostaja na zgodovinarjevi
znanstveni opremljenosti in intenzivnosti in odzivnosti njegovega duha, a je prav
tako po sebi umevno, da bo pričakovanost kvalitete, dejstvo, da bo delo tehtano, razumljeno,
priznano in cenjeno, stopnjevala avtorjev napor za odličnost storitve.

Neprecenljive vrednosti se zdi, pa tudi je, da se zgodovinarj zaveda svoje pomembnosti.
Zgodovinarje, bi lahko rekli, pripovedovalec zgodbe svojega naroda. Ko rekonstruira
in interpretira njegovo preteklost, mu na neki način izdaja identitetne listine in
tako določa, v katerih mejah in v kateri podobi se more zavedati samega sebe. Od zgodovinarja
pričakujemo visoko stopnjo intelektualne občutljivosti, s čimer mislimo na izšolan
čut za uvid v vzročne odnose, v sorazmerja in odtenke nemirne in kompleksne stvarnosti.
Pričakujemo tudi prefinjen moralni dotik, ki ga bo navdajal s spoštovanjem do tega,
kar je sedaj njegov predmet, nekoč pa je bil svet živih ljudi, ki so mu sedaj izročeni.
Gre torej za celotno duhovno pripravljenost, ki jo lahko povežemo s starim sholastičnim
načelom, če ga prenesemo s spoznavnega področja v polje estetike in morale: Quidquid
recipitur, per modum recipientis recipitur – kakovost sprejemanja je odvisna od sprejemnika.

Med splošne misli, ki jih povzroča branje teh besedil, spada tudi tako imenovano vprašanje
opazovalca, ki se z vso ostrino postavlja vsaj v družboslovju. Noben zgodovinar, pa
tudi noben drug o zgodovini razmišljajoč človek ni neodvisen opazovalec in vstopa
v opazovano polje s svojo zgodovinsko in družbeno pogojenostjo ter opazovano polje
nujno do neke mere spreminja. Zgodovina je, kot pravi E. H. Carr (Kaj je zgodovina?)
nekaj neukinljivo relativnega. Zgodovinar se v procesu opazovanja ne more popolnoma
otresti svoje kontingentne določenosti, ki nikakor ni brez vpliva na njegove izdelke.
Medsebojnega součinkovanja zgodovinarja in dejstev opazovanega polja, kot rečeno,
ni mogoče odpraviti. Mogoče pa je napraviti nekaj drugega. Mogoče se je tega zavedati
in to zavedanje ne more ostati brez blagodejnih posledic na zgodovinarjevo delo. To
ima posebo težo v naših razmerah in v [Stran 063]našem primeru. Prav nenavadno je, da si nobeden od udeležencev te velike ankete ni
zastavil tega vprašanja, čeprav je jasno, da je velika večina starejših na tak ali
drugačen način vezana na enobejevski koncept preteklosti, mlajši pa bi z malo refleksije
tudi lahko vprašali, ali niso njihova pojmovanja že začetno določena po šolanju in
vzgoji, ki so ji bili izpostavljeni in ki je vsaj v neki meri morala doseči svoj namen.
Vprašamo se: Ali je pregled miselne opreme, ki jo je ob zatonu starega sveta vsak
– ali iz lastnega nagiba ali pa zato, ker je tako zahteval prihajajoči svet – gotovo
naredil, bil tako pronicljiv, da je dosegel tiste osnove duhovnega obstajanja, ki
se jih človek normalno komaj zaveda ali pa sploh ne. Nikjer ne zasledimo znakov, da
bi kdo za hip pomislil, da je mogoče kondicioniran: da takoj, ko se na primer oglasijo
ideološke besede – enobe, kolaboracija, izdaja, kvislinštvo – začnejo samodejno delovati
žleze z notranjim izločanjem. (Saj se menda tako reče?) Po vsem, kar se je z nami
zgodilo, bi se vsi, predvsem pa zgodovinarji ali o zgodovini razpravljajoči ljudje,
morali izpostaviti temu spraševanju, če se hočemo spet dokopati do čistejše optike.

Nevarnost provincializma

Kakor nihče od teh, ki sestavljajo »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«,
tudi zgodovinar ni nikoli varen pred nevarnostjo, da ga premagajo naravne želje po
lažjih rešitvah, ki pa se nazadnje nujno iztečejo v duhovno ozkost in omejenost: v
tak ali drugačen provincializem.

Ena oblika tega pojava zadeva način delovanja raziskujočega uma. Njegova naravna zahteva
je ta, da ne ostane neupoštevano nobeno od relevantnih dejstev raziskovalnega področja.
Če pa se misel podredi tej zahtevi, nujno začne delati protistavke. Na vsako trditev
se v motrečem umu oglasijo trditve, ki prvotno trditev ali omejujejo ali zanikajo.
Tako nastaja v raziskujočem duhu vedno znova napetost, ki se razrešuje na dva načina:
ali tako, da se obstoječe nasprotje razrešuje, kakor zahtevajo logika in dejstva,
kar je napornejša pot, ali pa se protistavki kar zamolčijo. Temu bi lahko rekli primarna
oblika duhovne provincialnosti. Včasih je še tako, da je raziskujoči šel skozi tak
ideološki trening, da se protistavki sploh več ne oglašajo. Boj s protistavki, ki
nas, kjer je, prepričuje o korektno delujoči misli in ki bi zanj lahko rekli, da je
poglavitno opravilo » humanistično-družboslovne izobraženske združbe«, je v nekaterih
od prebranih prispevkov komaj čutiti.

Druga oblika pojava, ki smo se odločili, da ga obremenimo s pojmom provincializem,
pa zadeva velikost zornega kota ali širino zgodovinarjeve perspektive. Pomen ali značaj
nekega zgodovinskega dejstva ali dogajanja je odvisen od velikosti opazovanega polja.
Lahko si kdo zastavi nalogo, da opiše slovensko državljansko vojno ali del te vojne
ali katerega njenih pogledov. V tem primeru bo njegov opis lahko šel v zavidljive
podrobnosti, a če svoje teme ne bo postavil v širši kontekst, če se ne bo na primer
vprašal, kakšen smisel bi utegnila imeti druga svetovna vojna v celoti, za kaj je
v njej šlo, katero delo je opravila in katerega ni, bo njegov prikaz nujno nosil pomanjkljivosti,
ki izhajajo iz perspektive mravlje, če se smemo izraziti v tako izostreni podobi.
Če hoče zgodovinar bolje razumeti predmet svoje raziskave, se mora odločiti za večji
časovni zajetek. Ta mu bo namreč omogočil interpretativno hipotezo, na kateri bo svoj
specifični predmet sploh strukturiral. Če se na primer odločite, da boste videli cilj
druge svetovne vojne v uničenju totalitarizmov, ki so bili tipičen proizvod stoletja
– kar je povsem racionalna hipoteza, čeprav je čisto mogoče, da bo nekoč kdo iz večje
oddaljenosti lahko postavil bolj veljavno in verjetnejšo – potem vam bo dana možnost,
da vidite slovensko državljansko vojno v ritmu velikega časa. Videli boste na primer
ne samo, da je zadnja svetovna vojna trajala točno petdeset let, od 1939 do 1989,
ko se je s padcem Zidu zrušil tudi zadnji od treh totalitarizmov (vsaj na zunaj),
ampak se vam bo odkrila tudi pomembna značilnost njenega prvega ali »vročega« dela.
Tedaj so namreč Američani sodelovali z enim od totalitarizmov v boju z drugima dvema.
Lahko bi rekli tudi »kolaborirali«, zakaj če pomislimo, da je politični, gospodarski
in kulturni temelj ameriške družbe demokracija in da je bila Sovjetska zveza tedaj
monolitni totalitarni kolos, potem moramo pač reči tudi, da so Američani sodelovali
s svojim protiprincipom. Ta njih samih sicer ni ogrožal, ogrožal in končno podjarmil
pa je velik del svobodnega, v nekem smislu bi lahko rekli, ameriškega sveta. To sodelovanje
so Američani morda imeli za koristno ali celo za nujno, a kljub [Stran 064]temu nosi znake mrzke in tolikanj razvpite kolaboracije.

Tretja oblika vdora provincialnosti v zgodovino pa je sprejemanje pojmovnega instrumentarija,
kakor ga je izdelal splošni jezik ali pa kako ideološko mislilišče – frontisterion,
da uporabim Aristofanovo satirično poimenovanje Sokratove filozofske delavnice. V
ta sklep razmišljanja spada trditev znanega slovenskega zgodovinarja: »Vsi vemo, kaj
je kolaboracija.« Kar »vsi vemo«, je tudi za strokovnjaka sicer izhodišče, nekakšna
jezikovna surovina, a je iz nje treba napraviti uporabno in zanesljivo orodje v skladu
z zahtevami in potrebami stroke. Zlasti pa je treba biti previden z orodji, ki so
ostala po zapuščenih ideoloških skladiščih. Treba je vedeti, da so bila izdelana prej
za zakrivanje kot za razkrivanje resničnosti. Pogosto so to zelo umetelna sredstva
za ustvarjanje nejasnosti in dvoumnosti – za »zapletanje preprostih zadev«, da uporabim
Dickensov obrat. Takšna je na primer beseda izdajalec, izdajstvo, izdajalstvo. Tisočkrat,
morda desettisočkrat se je ta beseda uporabila v preteklih desetletjih – in se še.
Velika duhovna in kulturna gibanja, pa tudi mrtvi in nemočni ljudje so se z njo izganjali
iz območja človeške spodobnosti, pa se vendar nihče ni ustavil in vprašal: Kaj pa
to sploh pomeni, koga izdati? Tako se moramo vprašati, katera od naslednjih dveh možnosti
bo nazadnje ostala: Ali bo obveljal pomen izdajalec, ki izhaja iz nekega Mikuževega
stavka iz leta 1974: »NOB je bil uspešen le zato, ker so se v njem borili vsi pošteni
ljudje in so stali ob strani samo izdajalci.« Ali pa bomo vzeli v pretres tudi interpretacijo
te besede, ki jo nakazuje neko svarilo, ki ga je ob prvih partizanskih akcijah proti
koncu leta 1941 poslal iz Londona Krek: da je treba ravnati v skladu z našimi možnostmi
in da je vsako drugačno ravnanje »v današnjih razmerah resnično izdajstvo«. In če
sedaj vratolomnim partizanskim akcijam proti koncu leta 1941 in v začetku 1942 damo
pravo ime, da so namreč spričo možnosti poldrugmilijonskega naroda pomenile nič manj
kot odprtje »druge fronte«, to torej, kar si je največji in najbogatejši vojaški stroj
tedanjega sveta dovolil šele dve leti in pol pozneje, potem se s tem razkrije ne samo
značaj teh akcij – komičen, bi rekli, ko ne bi bil tako tragičen in neodgovoren –
ampak tudi kar se da jasno pokaže, kaj je bil primarni cilj partizanskega boja: mobilizacija
za izvedbo revolucionarnega projekta. In če sedaj pomislimo še na to, kaj pomeni izigrati
tisto, kar je v narodu najgloblje: gon po istovetnosti in svobodi – njegovo »pračulo«,
kot pravi Djuretić — potem nam ne more nihče nič očitati, če dopuščamo možnost Krekove
interpretacije.

Gozd

Figure 28. Gozd Tine Velikonja

Naša anketna nadaljevanka seveda dokazuje, da je nastala leta 1994. V njej ne boste
več našli grobih ideologizmov, kot je bil na primer tisti, da je bil Ehrlich »fašist
belgijskega tipa«. Danes je to res težko zapisati. Tudi ne boste več našli zahtev,
kakršno se je še leta 1974 zdelo nekemu slovenskemu zgodovinarju primerno postaviti,
da je namreč treba »praznično vsebino nekdanjega dogodka povezati z revolucionarno
vsebino naše sedanjosti«. Tudi se zdi, da si današnji zgodovinar ne bremeni več srca
s tako težkimi vprašanji, kot si ga je še leta 1986 zastavil eden od njih, ali bo
namreč »našel odgovor na velikokrat zastavljeno dilemo, ali je bila naša partija v
določenem času stalinistična«. Tudi v njej ni več najti romantične navdušenosti nad
vzorniki, kot veje še iz stavka, da je Kardelj »tudi v zgodovinopisju zapustil tako
globoke sledove kot malokateri od zgodovinarjev«.

[Stran 065]

Tudi ne več tiste pionirske vznesenosti nad možnostmi, ki jih daje stroka in na katere
je opozoril Sperans, ko je »pokazal slovenskemu zgodovinopisju in zgodovinarju še
eno pot, pot napovedovanja prihodnosti … « Sedaj pač ni več tistega, za mnoge nedvomno
nedolžnega časa, ko je zgodovinar mogel, ne da bi mu za vrat sedali neprijetni pomisleki,
občudovati Kardeljevo marljivost, ko je »razkrinkaval slovensko protiljudsko reakcijo«,
in njegov smisel za delikatnost časa, ko je sicer istovetil narodnoosvobodilni boj
s socialistično revolucijo, a »tega pojma takrat ni pogosto uporabljal«. Idejo revolucije
pa je vseskozi spremljal, vodil in izpopolnjeval, tudi še potem, ko ga je leta 1973
Zgodovinsko društvo proglasilo za »prvega častnega člana«, a se vendar o njej ni nikoli
tako zadeto, takorekoč klasično izrazil kot leta 1976, ko so promovirali Josipa Broza
–Tita za »doktorja vojaških ved«. A to je preteklost. Prišlo je leto 1990, leto »velikih
sprememb«, ki je vrglo na čas po 1945 novo luč: ta je sedaj veljal za čas »evforij,
shizofrenije in paranoje«. Toda tudi nova sedanjost ima hude pomanjkljivosti, saj
se je ravno tedaj »v večjem obsegu« pojavila »memoarska in politično tendenciozna
literatura«.

Besedila ankete v Razgledih iz leta 1994 so torej drugačna. A se tudi iz njih dovolj
jasno vidi, da se iz znatnega dela naše zavesti še ni izcedila ideološka usedlina
preteklosti. Kje so razlogi za to? Prebiranje teh besedil nas pravzaprav navaja na
misel, da je bila državljanska vojska mnogo več kot enkraten politični in vojaški
spopad, ki pride in gre. V državljanski vojni so se ljudje odločali v skladu s svojimi
najširšimi gledanji na politična, kulturna in duhovna vprašanja sveta in življenja.
Ena ali druga možnost v državljanski vojni je bila tista konkretna zgodovinska danost,
ki je na neki način povzemala celoto posameznega človeka. Vsako od žarišč v tem velikem
sporu je bilo kot sema – kot znamenje, ki je vabilo in klicalo ljudi, ki so mu implicitno
pripadali. Zato problema državljanske vojne ne bomo razrešili, če se ne bomo ločili
od konkretnih ciljev bojujočih se strani in poiskali najširše duhovne možnosti, ki
sta jih predstavljali. Tu mislimo seveda na poglavitne izmere pojava in puščamo ob
strani banalno okolnost, da je marsikoga zanesla na to ali ono stran veriga naključij.
Na sploh pa so se ljudje v državljanski vojni odločali celostno in celo globinsko,
in sicer tako takrat, ko je potekala, kot tudi danes, ko gre za njeno mesto v zgodovini.
Hkrati pa ta besedila obilno dokazujejo, da so te odločitve, tako tedanje kot sedanje,
odločitve v najčistejšem pomenu te besede, to se pravi, neobdelane od suverenega uma.
Včasih se zdi, da je posameznik že naredil korak ali dva v smeri višjega razgledišča,
a ga njegova specifična teža brž pokliče nazaj v njegovo pravo izhodišče. Državljanska
vojna je torej bila odločitev in taka tudi ostaja. Temu se nam je dovoljeno tudi nekoliko
čuditi. Ne samo, da je zgodovina že ocenila aspiracije promotorjev državljanske vojne,
ampak je ta spopad potisnil človeka v takšne skrajnosti fizičnega in moralnega obstajanja,
da si ne moremo predstavljati ničesar, kar bi z večjo oblastjo zaukazovalo intervencijo
misli.

Še preden pa si ogledamo nekatera mesta v naših besedilih, naj opozorimo na dve kretnji
uredništva, ki nikakor nista prispevali k čistosti uvodne intonacije, hkrati pa ilustrirata
ali celo dokazujeta zgornje trditve. Najprej je tu izbor fotografij, ki dovolj jasno
kaže, na kateri strani so simpatije organizatorjev te ankete. Ko uredništvo sprašuje,
kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino, se zdi, kakor da hoče z enostranskim izborom
že vnaprej odgovoriti na lastno vprašanje: ta zgodovina se je posiljevala. Stvar bi
bila mnogo bolj uravnotežena in realistična, ko bi nam pokazali tudi kak posnetek
vosovskih storitev. Druga stvar pa je ta, da nam je uredništvo dokazalo, da razpolaga
z naivnim ali vsaj pomanjkljivim umevanjem političnega položaja. Glede povojnega pobijanja
in vzdrževanja političnega nasilja pravi namreč, da »je treba samo zbrati materialne
dokaze in vpreči sodni aparat«. Bistvo stvari je ravno v tem, da tega ni mogoče narediti
–in dejstvo, da tega nikakor ni mogoče narediti, najbolj določa slovensko politično,
pa tudi siceršnjo sedanjost.

Prispevki sami pa so zanimivi predvsem zato, ker nas spominjajo na neko značilnost,
ki jo poznamo iz obdobja, ki ga je obvladovala ena pamet. To velja predvsem za enobejevski
spekter besedil, ki je, kot se brž izkaže, večinski. Kakor je nekoč nekdo visoko na
vrhu izrekel stavek, za katerega se je čutilo, da hoče dati ton, se je ta stavek v
skoraj nespremenjeni obliki [Stran 066]začel kotaliti dol po stopnicah partijskih in državnih ustanov, prav do zadnjega komiteja.
Tako se tudi v teh prispevkih ponavljajo mnenja, pogosto izražena v istih besednih
zvezah, ki so tudi sicer znana iz propagandne mašinerije, pa naj jo poganja že kaka
skrita in organizirana volja ali pa samodejen instinkt nove levice.

Najbolj se človeku vtisne v spomin ponavljajoča se misel, ki bi jo lahko označili
za hermenevtični dogmatizem ali za doktrino o dokončnosti vsakokratnega zgodovinopisja.
Oceno o zmagovitih in poraženih silah, beremo, je že »izrekla Zgodovina«, pri čemer
nam velika začetnica daje slutiti metafizično nespremenljivost te entitete. Drugje
spet beremo, da se enobejevska stran lahko opira na »splošno sprejeta spoznanja« in
da razumljivo ne bo odstopila od »že dolgo jasne politične in zgodovinske opredelitve
kolaboracije«. Nekoč izdelana podoba torej ostane, dejstev ni mogoče »interpretirati
drugače«. Mogoče jih je sicer »napisati drugače«, a to pomeni samo: kje kaj dodati,
pokriti kako prazno liso, kako barvo malo zasenčiti ali razsenčiti, pokazati na kako
napako – dovoljeni so skratka postopki gledališke garderobe. Tako gledanje na preteklost
je važno tudi za pravo pojmovanje sprave. Ker za preteklost velja, da »je bila, kakršna
je bila« in da »tu ni kaj spreminjati in revidirati«, sprava ne more biti stvar preteklosti,
ampak je vsa obrnjena v sedanjost in prihodnost. A ker v prihodnosti ne sme biti »tako,
kakor je bilo v preteklosti«, bi človek rekel, da je sprava vsaj nekoliko tudi stvar
preteklosti. A tu je predvsem važno, da je preteklost obstala in da ni glede nje »kaj
revidirati«. (Za preteklost kot čisto dejanskost seveda velja, da »je bila, kakršna
je bila«, toda za vsako od zavesti registrirano dejanskost velja, da je obenem tudi
že interpretacija in je glede nje mogoče kaj revidirati.)

Ozko povezano z zgornjim je tudi sumničenje, da ljudje, ki govorijo o preteklosti,
delajo to z nečednimi nameni. Kadar na primer govorijo o žrtvah na svoji strani, služi
to »ponovnemu vzbujanju sovraštva« in vodi k »novi politični konfrontaciji«, kar utegne
povzročili »novo državljansko vojno«. Tu smo že na meji, kjer se kultura preveša v
svoje nasprotje. To, kar je bilo od davnine spoštovano in nedotakljivo, spomin na
mrtve in pripovedovanje njihove zgodbe, se v pozabljenju temeljev človečnosti sramoti
kot nekaj zavrženega.

Nadalje je stavek, da stranke in Cerkev manipulirajo s preteklostjo, mogoče razumeti
samo kot grožnjo in vnaprejšnje diskreditiranje. Vsakomur je namreč jasno, da se tako
Cerkev kot stranke dotikajo preteklosti, če sploh, samo obrobno. Ta grožnja je tu
očitno samo zato, da se iz kredibilne javnosti izključijo stranke, ki so konstituent
demokratične kulture, in Cerkev, ki je med ustanovami mogoče edina sposobna v demoralizirano
narodovo substanco vliti nekaj normalnega življenja.

Ob tem tudi ne moremo mimo očitka, daje bil medvojni protikomunizem katoliške Cerkev
»anahronističen«. Ko se sprašujemo, kaj bi to sploh lahko pomenilo, nam ostaneta nazadnje
dve možnosti: ali je bil ta antikomunizem anahronističen – se pravi, v nasprotju s
časom – zato, ker je njegova nevarnost že minila, ali pa zato, ker je še nikjer ni
bilo, kar je oboje absurdno; ali pa je bil anahronističen zato, ker so bili takrat
vsi zanj, tako domači kot tuji svet, in biti anahronističen pomeni biti proti nečemu,
kar vsi podpirajo. To pa se tudi pravi: bolje se je vključiti in postati antikomunist
šele takrat, ko je to varno in koristno – leta 1990! Ta očitek je seveda navadno obmetavanje,
neverjetno se nam zdi samo, da se s takim načinom komuniciranja zadovolji človek,
ki očitno spada v »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«.

Rekurentno arijo predstavlja tudi objokovanje mladih, češ da se jim vsiljujejo »pretekla
nasprotja«. Mladi da zanje niso nič krivi. Nihče še nikoli ni trdil, da so, toda kaj
je bolj naravno od tega, da mladi poznajo preteklost svojega naroda? Tudi za usmerjeno
izobraževanje niso nič krivi in za dolgove in za roparsko politično elito in za to,
da delavec dobi 20.000 tolarjev na mesec, in za očete, ki so kolaborirali z najodurnejšo
ideologijo, ki se je kdaj pojavila na planetu, tudi za politični idiotizem, ki ga
je zapustilo komunistično petdesetletje, niso nič krivi. A je vendar prav, da vse
to poznajo, da si bodo znali kaj reči, ko bodo nenadoma opazili, da nimajo od česa
živeti.

Najbolj destruktivno pa na bralca deluje defetistična teorija o več resnicah, kvintesenca
postmodernega brezupa. Jasno je, kateri ljudje so to teorijo, ki je sicer tu in leži
tako rekoč na cesti, najbolj hlastno zagrabili. To so ljudje, ki so se brez pomi[Stran 067]sleka vpletli v zgodovino na način, ki presega in zanika vse človeške norme, in potem
doživeli, da se je ta angažma izkazal za to, kar je bil: za zablodo, ki se ni izživela
v polju misli in zgolj možnosti, ampak je postala zgodovinska resničnost, ki ji ni
manjkal noben zločin, ki ga pozna človekovo izkustvo, ali ga je zmožna spočeti človekova
domišljija. In ko so to doživeli, niso imeli ali poguma ali moči ali preproste spodobnosti,
da bi uvideli, kaj je sedaj edino, kar jim ostaja – spreobrnitev: Moj Bog, kaj smo
svetu naredili! Pač pa so odložili zadnji sram, v katerega je narava oblekla človeka
v tisočletjih, in šli spet na oder, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Drugi pa so
začeli oznanjati nauk o več resnicah, ki ima vse možnosti, da postane temelj za novo
blaznost. Zakaj če je več resnic, bo že jutri ali pojutrišnjem nekdo vstal in oklical
svojo resnico za Resnico in jo uveljavil ali na način, ki ga nam je demonstriralo
to stoletje, ali pa si bo izmislil novih v še ne raziskanih pokrajinah zla.

To, kar se tu oznanja za resnico, je zgolj resničnost, ki je res last posameznika
in od človeka do človeka drugačna. Zavedajoč se omejenosti svoje resničnosti in negotovosti,
ki jo obdaja, mora človek iskati nekaj, za kar mu bosta misel in srce povedala, da
se približuje Resnici. To približevanje se lahko dogaja samo v naporu in napor je
sinonim za kulturo. Če pa bomo vztrajali na ležiščih lastnih resničnosti in jih udobno
proglašali za majhne resnice, si bomo večni tujci in bomo samo čakali, kdaj bo kdo
v svoji osamljenosti podivjal. V enem od besedil najdemo tudi tale stavek: »In kdo
in v imenu kakšne Resnice bi imel pravico zahtevati od kogarkoli, da se odpove svoji
resnici, za katero je morda veliko prestal ali celo krvavel?« V imenu Resnice, vendar!
Nazadnje je tako, da so med stvarmi analogni odnosi. Mogoče je, da si med sabo kaj
dopovemo in kaj spoznamo, kar presega našo resničnost.

A včasih se zdi, da je razdalja, ki doseže, da vidimo podobnost med stvarmi, žalostno
odsotna. Nekje lahko preberemo tale stavek: »Komunizem je tipična, na (razrednem)
sovraštvu temelječa politika – ali naj jo sedaj zamenja antikomunistična, ki ji je
v bistvu enaka?« Če namesto komunizma vstavimo besedo nacizem, lahko naredimo tale
stavek: »Nacizem je tipična, na (rasnem) sovraštvu temelječa politika – ali naj jo
sedaj zamenja antinacistična, ki ji je v bistvu enaka?« Čeprav bi bilo treba ob tej
zamenjavi še marsikaj povedati, mislimo, da nam nič ne brani, da jo naredimo.

Precejšnja mera nerazumevanja fundamentalnih razlik med totalitarno in demokratično
organizacijo kulture diha tudi iz dveh primerjav nekdanje Zgodovinske komisije pri
CK ZKS in sedanjo parlamentarno Komisijo za raziskovanje povojnih množičnih pobojev,
pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Prva primerjava zadeva vprašanje,
ali je sedanja parlamentarna komisija »kaj manj politično obarvana« in »bolj uvidevna
do stroke in njene avtonomnosti«. Avtorju te primerjave je verjetno ušla ne tako neznatna
okoliščina, da je ona komisija bila organ CK, ta pa organ pluralnega demokratičnega
parlamenta in da ima beseda »političen« zato v obeh primerih zelo zelo različen pomen.

Druga primerjava vidi med obema komisijama neko ravnotežje, ki ga takole izrazi: »Tako
kot so ohranjevalci in negovalci revolucionarnih izročil smisel zgodovine videli le
v razrednem boju in v revolucionarnih procesih, tako je namen Komisije vzpostaviti
vsebinsko in politično selektivno, prejšnji režimski nasprotno interpretacijo zgodovinskega
razvoja.« Neverjetno, kakšna megla se je tu spustila! Saj je vendar tudi ljudem, ki
nimajo nobenega vpogleda v delovanje te komisije, nadvse jasno, da ji niti na misel
ne pride, da bi se ubadala z »interpretacijo zgodovinskega razvoja«, zlasti ne takšno,
ki bi bila v kakršnem koli sorazmerju z interpretacijo zgodovine, ki temelji na »razrednem
boju in revolucionarnih procesih«. Katere začetne misli so bile tu na delu, da je
bilo mogoče spregledati take disonance? Ko človek išče globljih vzrokov, se ustavi
ob stavku, ki bi lahko dajal neko razlago. Govori namreč o tem, da je bilo za zadnje
generacije zgodovinarjev »opredeljevanje do politike in njenih zahtev (lahko že) stvar
predvsem osebne odločitve«. Če je tako, potem odsotnost cele vrste najbolj urgentnih
tem v času, ki so ga strokovno obvladale »zadnje generacije« zgodovinarjev, pomeni,
da je bilo »osebnega« odločanja za partijsko politiko zelo veliko, morda bi morali
reči, večina.

Še ob nečem bi se radi za trenutek ustavili. Gre za dokaj izvirno razmišljanje o spravi.
Pisec misli, da sprava ni mogoča, mogoča pa je »državljanska pomiritev«. Kako si [Stran 068]zamišlja to reč? Ker »državljanske pomiritve« ni mogoče izvajati »na moralni ravni
in v okviru civilne družbe«, naj jo izpelje država »na pravni ravni«. Toda kako? Tako,
da bo poskrbela »za enakopravnost zmagovalcev in nezmagovalcev«, in tako, da bo s
sankcijami preprečila »moralno in politično agresivnost enih in drugih«. To so tako
resne reči, da moramo ob njih nujno izraziti svoje pomisleke. Kako naj prvič država
poskrbi za »enakopravnost zmagovalcev in nezmagovalcev«, ko pa so za zmerom in v celoti
neenakopravni: eni namreč ležijo že pol stoletja pobiti, drugi pa se počasi, v oskrbi
posebnih ambulant, z bolj ali manj neprijetnimi boleznimi poslavljajo s tega sveta,
potem ko so pol stoletja neomejeno eksploatirali narodno gospodarstvo. Hkrati pa onega
drugega, že ubitega, z vsemi sredstvi totalitarne države še naprej ubijali in obenem
vzgajali naslednike in skrbeli za kadre, ki naj bi to delali še po njihovi smrti,
kar v neki meri – preveliki – dokazuje tudi seriala v Razgledih. Enakopravnosti država,
tudi če bi jo hotela, ne more vzpostaviti. Bolj nenavaden in celo nevaren pa je drugi
del predlaganega postopka: s sankcijami preprečiti »moralno in politično agresivnost
enih in drugih«. Naj to sintagmo še tako prekladamo iz roke v roko, naj si jo še tako
ogledujemo, se moramo nazadnje le odločiti, da, ne glede na to, da zanjo velja vse,
kar je bilo rečeno zgoraj, v demokratičnih razmerah ne more pomeniti nič drugega kot
konec svobode govora. Torej ukinitev ene najpomembnejših pravic – vrnitev za desetletja
nazaj. Avtor tega predloga je očitno velik pesimist in v človeka ne verjame prav dosti.
V svojem globokem pesimizmu ali celo obupu vidi, da so stvari rešljive samo z nasiljem
in se zato odpoveduje delu »na moralni ravni in v okviru civilne družbe«.

Morda nam bo kdo od bralcev očital, da smo prišli do ulova, katerega del smo tu razstavili,
zato, ker smo metali zanj posebej pripravljene mreže. Čeprav bo v tem, že po nujnosti
stvari, nekaj resnice, moramo ponoviti prevladujoče občutje, ki nam ga je dajalo branje:
kako počasen in obotavljiv je tudi tu sestop v resničnost. Pravzaprav smo se vdajali
občutku presenečenosti nad tem, da je v ljudeh, ki se poklicno srečujejo z najbolj
dramatičnimi realizacijami tega, čemur pravimo Usoda človekova, tako malo vzgona k
temu, da bi si po marionetni predstavi v jami ogledali še igro na soncu, če se nam
je dovoljeno poigrati s Platonovo metaforo.

Prispevki so seveda zelo različni tudi s tega gledišča. Kaj sprejemljivega je najti
povsod, tudi v besedilih, ki so sicer pretežno pisana v enobejevski retoriki v novolevičarski
fakturi. Z nekaterimi pa stopa bralec v svet, ki ga kmalu prepozna za resničnega.
Ti mu prinašajo svežino, veselje in upanje. Serijo je zaključilo uredništvo tako,
da moramo to obžalovati. Izrazilo je upanje, da bodo med ljudmi, ki bodo od branja
kaj pridobili, »predvsem politikanti«. Zelo se namreč bojimo, da s tem niso mišljeni
pravi ljudje.

Date: 2011