Zaveza št. 14 – Govor ob odkritju spominske plošče v Ihanu (Ervin A. Schwarzbartl)


§

Morda se bo kdo začudil, zakaj govorim na tej svečanosti, saj je znano, da se srečanj,
povezanih z državljansko vojno, ne udeležujem. Danes sem tu zaradi ravnovesja in da
se približamo resnici o dogodkih med morijo in po moriji, ki je divjala po naši deželi
med drugo svetovno vojno in po njej. Resnica o tem je bila dolga desetletja enostransko
predstavljana ali celo zamolčana. Obstajale so in še obstajajo celo trditve, da je
resnic več. Osebno menim, da je to poskus samoprevare in sprenevedanje, ki meji na
hinavščino!

Resnica je vedno samo ena, jo je včasih težko jasno in pravočasno zaznati. Da jo spoznamo,
je potrebno veliko iskrenosti, poguma, poštenja in časa in še tedaj se ji v svoji
omejenosti samo približamo. Zato je nam vsem naloženo, da se resnico trudimo spoznati
in jo po vesti priznavati, pa če je še tako kruta in za koga neprijetna.

Pol stoletja je od dogodkov, ki so bili za nekatere izmišljotina »sovražnikov ljudstva«,
za druge uresničitev gesel revolucije. Koliko gorja, ki ga ni moč popisati, je bilo
storjenega pod komunističnimi gesli v času, ko sta Evropa in svet sočasno ječala pod
zločini fašističnega holokavsta. Kako usodne odločitve, ki so zaznamovale čas in nas,
so bile sprejete. Zgodila se je kolaboracija, zgodila se je revolucija, zgodili so
se zločini. Življenje je za nekatere postalo bivanje in ne večna vrednota; nismo ga
dobili po svoji volji in ga zato nimamo pravice vzeti.

Sramežljivo in plaho danes priznavamo zmote komunistične ideologije in časa, ko življenje
ni bilo vrednota, in je zaznamoval to generacijo. Zaznamoval v tolikšni meri, da še
vedno ne moremo trditi, kako je sprava zaživela, kako so grehi preteklosti poplačani,
žrtve razkrite in mrtvim izkazana čast, ki jim gre kot ljudem, ne glede na to, na
čigavi strani so bili. Ni sprave in odpuščanja brez kesanja, brez javnega priznanja
krivde, ne samo zmot in žrtev fašizma, ampak tudi komunizma.

Ali niso dogodki pred pol stoletjem botrovali izprijenosti oblasti, ki jim je sledila?
Ali niso današnje afere dokaz, da stare sile še kar delujejo; da nismo zamenjali vrednot,
da ne znamo ceniti prednosti urejene družine, poslanstva materinstva in dovolimo propagiranje
homoseksualnosti in podobno. Ne moremo zanikati napredka zadnjih let, ko imamo mir,
institucije parlamentarne demokracije, dovoljeno karitativno delo in še marsikaj.
Pa bi vendar bilo lepo slišati, da so vsi zločini, storjeni proti lastnemu narodu,
odpuščeni in pozabljeni. Lepo bi bilo tudi slišati, da oblast in Cerkev zgledno sodelujeta
tako pri moralni prenovi družbe kot pri popravi krivic, oboji pa se iskreno in z vso
gorečnostjo zavzemajo za dobro in plemenito vzgojo mladine, pravično udeležbo v medijih
in propagiranje pozitivnih vrednot, ki gradijo in dajejo upanje. Znamenja kažejo,
da vezi s starim režimom še niso pretrgane in je majniška deklaracija 94 upravičena.

Odločno in glasno, z vsemi častmi in simboli so protagonisti komunizma po državljanski
vojni obsojali zločine fašizma, odkrivali spomenike žrtvam in slavili svoje uspehe
ter molčali o svojih zločinih. Še danes si malokdo upa odločno enačiti fašistični
in komunistični totalitarizem, čeprav je bil njun odnos do življenja in resnice enak.

[Stran 078]

V nasprotju s povojnim časom danes nekam skrivnostno in boječe ter v pogrebno svečanost
zavito odkrivamo spomenik, do katerega imate vso moralno pravico in za katerega imate
tudi podporo Komisije Skupščine občine Domžale, same Skupščine in mene kot predsednika.
Ne vem, če imate podporo tudi v krajevni skupnosti. Občutek imam, kot da si ne upate
javno in odločno povedati resnice, da tu ležijo žrtve tako komunističnega kot fašističnega
totalitarizma. Občutek imam, kot da ste se organizatorji bali resnico zapisati na
spomenik in obračunati s preteklostjo. Tako mlačno in nedorečeno zvenijo besede »žrtve
vojne«, zapisane na spomenik, kot da želijo zavajati. Občutek imam, kot da nevidna
roka komunistične partije še vedno diktira in prišepetava, kaj se sme in kaj ne, kaj
naj bo resnica in o čem se mora molčati.

Ne, spoštovani občani, nisem danes tu zato, da molčim, ampak zato, da ob postavitvi
prvega tovrstnega spominskega obeležja v občini vzpostavim ravnotežje, da vas opogumim
v odkritosti do resnice, da uveljavim načelo parlamentarne demokracije, po katerem
imamo vsi enake pravice in je vsako življenje vredno človeškega dostojanstva.

Morda pogrebna slovesnost, ki ste jo imitirali, res ni primeren trenutek za ta govor.
Vprašam pa vas, kdaj pa bo napočil primeren čas za izpoved resnice in kdo bo dal dovoljenje,
da se končno sme razkriti vzrok polstoletne omračenosti in strahu, ki je še vedno
med vami. Vedno in vsi smo se dolžni boriti za resnico, pravico in demokracijo, ker
ne smemo več dovoliti, da se povrne izprijenost. Boriti se moramo in znova in znova
uveljavljati ter dokazovati z življenjem, kaj je dobro in prav. Dolžni smo pogumno
nastopiti proti vsem, ki nas na tej poti v parlamentarno demokracijo ovirajo in so
razlog, da nas svet enači z Romunijo in Bolgarijo, namesto s Češko, Poljsko in Madžarsko,
kjer so ljudem iz starega režima prepovedali sodelovati pri oblasti. Ali ni to vzrok
in razlog, da nas Evropa ne sprejema in nas pušča na robu v potrpežljivem čakanju
za vključitev v Partnerstvo za mir, članstvo OECD in NATO, kar vse nam zapira vrata
tudi v Evropsko skupnost.

Zato sem danes tu kot predstavnik oblasti, v podporo resnici, demokraciji in različnosti.
Različnost je bila in bo ostala, vendar zaradi nje ne smemo zanemariti resnice; zaradi
nje ne smemo ovirati demokratizacije družbe in zaradi nje ne smemo uničevati življenj.
Ker se je to zgodilo, je prav, da danes zaznamujemo ta dan v opomin vsem, ki bodo
prišli za nami, v dokaz vsem, da sta resnica in življenje samo ena in ju nihče nima
v zakupu, ne posameznik ne oblast, ampak samo ON, ki je vladar vsega. Naj se hudo,
ki je bilo storjeno, nikoli več ne ponovi!

Date: 2011