Zaveza št. 14 – Bodimo bolj pozorni! (Lojze Gosar)


§

Nova Slovenska zaveza je v nekaj letih svojega obstoja veliko naredila že s tem, da
je osvetlila številna dogajanja v naši polpretekli zgodovini in tudi vzroke zanje.
Ko v sredstvih obveščanja naletimo na cinične pripombe, naj nehamo preštevati kosti
in naj raje gradimo prihodnost, mi večkrat pride na misel izjava znanega angleškega
zgodovinarja Toynbeeja, ki pravi: »Ne moremo načrtovati, ne da bi gledali naprej.
Naprej pa lahko gledamo le v luči izkušenj, ki pojasnjujejo našo preteklost.« Zdi
se, da je ta trditev tudi za nas zelo pomembna, saj nam njeno sporočilo, če ga prav
razumemo, nakazuje ne samo, da je treba kritično presojati našo žalostno preteklost,
ampak tudi vzroke zanjo.

Ob vsakem pomembnem, posebej pa še odločilnem družbenem dogajanju je torej nujno,
da odkrito presojamo preteklost in sedanjost. To nam bo pomagalo opredeliti dolgoročne
poglede in usmeritve, predvsem pa prav ravnati v sedanjem trenutku.

V uvodniku 13. številke Zaveze je bilo lepo povedano, »da misel o preteklosti ni bila
dognana in izrečena, pa da se tudi ni mogla izoblikovati misel o tem, kaj naj bi prišlo«.

V tej reviji je bilo že večkrat ugotovljeno, da je bil komunizem pri nas že pred vojno
močneje zasidran kot drugje. Verjetno so bila za to pri nas plodna tla iz objektivnih
razlogov in ne samo zaradi spleta določenih okoliščin. Če pogledamo v sedanjost in
opazujemo, kako se uveljavljajo najbolj kruta načela skrajnega, ne samo gospodarskega
liberalizma tudi v prevladujoči miselnosti in se večajo socialne razlike, se človeka
nehote polasti skrb, ali nismo morda spet na začetku.

Ob tem kratkem razmišljanju bi rad opozoril na nekatera vprašanja, za katera se mi
zdi, da bi morali biti nanje še posebej pozorni, da bi se izognili miselnosti in ravnanju,
ki bi lahko imela tudi težke posledice. Ob spremljanju dogajanj v teh nekaj letih
se mi večkrat vsili misel, da se radi čutimo ogrožene na tistih področjih, ki niso
najbolj kritična, na drugih pa nevarnosti skoraj ne opazimo.

Vzemimo za primer samo nebrzdan razvoj igralništva ob naši zahodni meji. Sprejeli
smo ga več ali manj kot danost, čeprav bi lahko verjetno upravičeno trdili, da je
naša identiteta na Primorskem sedaj morda bolj ogrožena, kot je bila v času italijanske
okupacije. Verjetno je igralništvo povzročilo slovenskemu narodu več škode, kot jo
lahko povzroči sicer obžalovanja vredno dejstvo, da toliko Slovencev išče dvojno državljanstvo.
A vendar so glede tega reakcije v javnosti jasne in odločne.

Prehod družbene lastnine v zasebno je seveda edinstven poseg, pri katerem se ne bo
mogoče izogniti določenim bolečinam in krivicam. Ob oživljanju grobe kapitalistične
in izkoriščevalske miselnosti pa se ne smemo še čuditi, da se nekaterim toži po prejšnjem
sistemu. Delo vsakega, tudi tistega, ki dela najbolj preprosta dela, je sestavni del
kulture. Zato je potrebno, da delu vrnemo njegov pravi pomen. Osvoboditi ga moramo
socialnih in gospodarskih razlogov, ki so spremenili človeka le v proizvajalca, zanemarili
pa so nadnaravni pogled, ki oplemeniti naravni svet.

Našteli bi lahko še vrsto vprašanj, ki pri presojanju družbenega, kulturnega in političnega
stanja pri nas dajo misliti, da bi morali biti bolj pozorni na globlje vzroke dogajanj.
Zdi se mi pa, da tega zlepa ne zmoremo, kajti le preveč radi iščemo sovražnike in
vzroke za težave zunaj sebe.

Svojo usodo bomo morali vzeti bolj v lastne roke in to najprej pri sebi oziroma pri
ustvarjanju javnega mnenja, morali bi znati brati znamenja časa, kar je prvi pogoj
za primerno ukrepanje. Če smo dosledni, ne moremo, čeprav se tega morda celo ne bi
zavedali, sprejemati norm, ki tako poveličujejo osebno svobodo, da je ne podrejajo
nobeni omejitvi, in ji pustijo, da se da usmerjati samo koristi in sili. Prihodnost
slovenskega naroda bo lahko stabilna in pristna, če bo le dosledno izhajala iz trajnih
vrednot. To pa bo toliko lažje, ker je narod v bistvu še vedno krščanski.

Date: 2011