Zaveza št. 14 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


Moč in nemoč kulture

Kultura predstavlja duhovno vez med posameznikom in skupnostjo. Po tej vezi poteka
dvosmerni promet, tako da sta tako posameznik kot skupnost hkrati izvor in prejemnik
oblikovalnih vrednostnih impulzov. Kultura je navezana predvsem na energijo, ki prihaja
iz spoznavnih in moralnih uvidov obdarovanega posameznika. Hkrati pa, tako ohranjana,
vzdržuje večinskega posameznika, v katerem do takšnih uvidov ne prihaja, na ravni,
ki vendarle ostaja v določenem sorazmerju z obdarovanim posameznikom. Kultura predstavlja
torej nekakšno mrežo, katere vozlišča tvorijo najsplošnejše sprejeta pojmovanja –
rekli bi načela, a bi s tem preveč poudarili razumskost njenega obstajanja. Za kulturo
je pojem sprejetosti, čeprav je njena vsebina v neprestanem gibanju, tako bistven,
da smemo reči, da je kultura način življenja. V kulturi živeči posameznik ne živi
več le od lastnih vzgibov, ampak se vedno naravno in samodejno ozira tudi na to, kar
priporoča ali odsvetuje širši svet njegove kulture. Zato je tako važno, kakšen je
ta svet: kakšno stopnjo občutljivosti daje in zahteva, in iz kakšne snovi je sestavljen:
ali se je v njem naselilo to, kar je površinsko, sentimentalno in trenutno, ali pa
to, kar kaže v smeri proti središču, kjer se oblikujejo trajnejša spoznanja; ali se
torej giblje v smeri absolutne antropologije. Od kulture je odvisno, ali bodo v njej
nastajala spoznanja in slutnje, ki bodo utemeljevale človekovo človeškost, ali pa
bo človek uhajal na obrobje k temu, kar je posebno, enkratno in različno. Od duhovne
obdarovanosti posameznika je torej odvisna kultura, takoj zatem pa tudi od množice
anonimnih odzivov in posegov. Tako jo v odločilni meri zaznamuje delo vseh ljudi.

Kultura v času krize

Vrednost kulture se izkaže predvsem v času krize, skozi katero mora od časa do časa
vse, kar je živo. Tudi narod. Tedaj se dramatično pokaže, ali si je narod zgradil
kulturo, ki je v stanju obvarovati človeka, ali pa mu dovoli, da ga premamijo ignes
fatui – blodni polnočni ognji, in se vda utvaram.

Dvakrat v tem stoletju je slovenska kultura doživela, da ni bila kos času. Prvič je
bilo to med vojno, ko so nastopili komunisti s projektom, za katerega je bilo dovolj
jasno, da nas bo za dolgo dobo vrgel iz območja civilizacije. Kultura bi kot način
narodovega duhovnega obstajanja to nevarnost morala videti. Če bi zdaj o sebi hoteli
kaj vedeti, bi se morali prepustiti sistematičnemu spraševanju, zakaj tega videnja
ni bilo. Če bi bili natančni in vztrajni, bi se nam morda nekoliko odkrilo, kako se
je to zgodilo: na katerih od sedmih mestnih vrat je sovražnik najprej vstopil in kako
se mu je to posrečilo; ali je straža spala ali pa je bila v tihem dogovoru z njim.
Ta vprašanja niso važna samo zato, ker je sovražnik potem, ko je vdrl v mesto, uprizoril
veliko morijo in je moralo pasti mnogo malo krivih ljudi, ampak bi morali vztrajati
pri njih predvsem zato, da bi izvedeli kaj o tem – zavedujoč se seveda, da se stvari
nikoli ne ponavljajo povsem enako – kako takšne stvari potekajo. Da bi vedeli za drugič.

Nato pa je kultura odpovedala še v naših časih. Ko je tista tema časa minila in je
bilo treba o njej kaj povedati, se kultura ni mogla zbrati za to naravno in potrebno
dejanje. Do vsenarodnega samospraševanja ni prišlo in mimo nas je šla priložnost,
da izvemo o sebi bistvene reči. Zato smo negotovi in ranljivi in v nas obstaja upravičena
bojazen, da ne bomo vzdržali, ko se bo spet kdaj preizkušala naša odporna moč – morda
na mestu, kjer tega ne pričakujemo. Na dlani je, da smo kot razumna bitja dolžni,
da izvemo ne samo, kaj se je zgodilo, ampak tudi, kako se je vse zgodilo, in da to,
kar najdemo, zapišemo v osnovne dokumente narodovega spomina. Naravno in logično bi
bilo, da bi po totalitarnem času tvorne narodove sile stopile na potovanje k sebi:
da bi v razmerah poostrene pozornosti, ki izhaja iz spoznanja, da so nam bile odvzete
stvari, za katere nikoli nismo mislili, da jih je človeku mogoče odvzeti, v času torej,
ki je čas refleksije par excellence, poglobile svoje vedenje [Stran 002]svetu, o človeku in sebi. V tem, da noče živeti svojega časa, vidimo neavtentičnost
kulture. Nič čudnega bi ne bilo, če bi se odrivana vprašanja nekoč maščevala.

Posledice neprisebnosti

Bližnja in otipljiva posledica tega, da se vprašanj, ki bi morala s svojo moralno
in intelektualno vznemirljivostjo tolči ob nas, nismo dotikali s tisto zahtevnostjo,
ki je v njih, je tudi ta, da se včerajšnji časi na svoj način vračajo. Nenadoma –
nenadoma za nas, ki nismo bili pozorni – smo spet tako brez moči, kakor smo bili nekoč.
Občutek imamo, da se, kot nekoč, lahko spet zgodi vse. Nova parlamentarna večina,
ki je nastala z združitvijo na levici, bo lahko uveljavila vsako zakonodajo, ki se
ji bo zdela primerna. To je seveda velika moč, ki je najmanj skrita njej sami. Naglica,
s katero si utrjujejo tla za sedanjost in za prihodnost – saj kasneje zakonov ni tako
lahko spreminjati – je lahko odraz zavesti te moči. To so stvari, ki jih lahko opažamo
na najvišji ravni – v državnem zboru.

Po dežju

Figure 1. Po dežju Simon Dan

Toda tu so tudi zelo majhne in preproste reči, ki pripovedujejo isto zgodbo o obnovljeni
moči. Nedavno smo na T V gledali in poslušali nastop znanega pripovednika Ivana Jana.
Samo po sebi nič novega, ko ne bi bilo dveh spremljajočih okoliščin. Partizanstvo
ima vsekakor svoje slavne strani, čeprav nazadnje vedno obstane pred nami v svoji
historični vrednosti: kot komunistična gverila, ki ji zločin nikoli ni bil tuj. A
vendar je mogoče govoriti o njej bolj ali manj elegantno, z večjim ali manjšim dopuščanjem
resničnosti in verjetnosti. Toda gospod Jan je govoril, blago rečeno, v preprosti
enobejevski retoriki, s pogostim izklicevanjem stereotipnih mitskih prvin. Niti na
misel mu ni prišlo, da bi upošteval sodobne gledalce, za katere bi lahko vedel, da
jim je vse, kar se ni sprijaznilo z “očaranostjo”, tuje. Ko smo poslušali njegova
modrovanja, smo enostavno pomislili, da bi bilo partizanski stvari težko bolj škoditi,
kot to dela zdaj ta gospod pred nami. Pogovor je vodil in gosta spraševal urednik
Lado Ambrožič. In to je druga stvar. Čeprav se je videlo, da mu je kakovost nastopa
njegovega gosta povsem jasna, ga je vendar kar naprej vzpodbujal, mu dajal poklone
in priznanja. Zakaj? Je tu igral neko vlogo? So to od njega zahtevali? Za nas je imel
celoten nastop to sporočilo: Zdaj se ne bomo več [Stran 003]trudili, da bi redigirali enobe po zahtevah normalnega okusa. Odslej boste sprejemali
enobe tudi v takšni degenerirani obliki. Skratka, za nas je to bila majhna demonstracija
moči.

Pravkar povedani zgodbi je v nečem že na zunaj podobna naslednja. Tudi v njej nastopa
priletni gospod v pokoju, sicer pa znani pisec in partizanski vojskovodja Lado Ambrožič
Novljan. Ta je v prispevku za anketo v Razgledih, ki je hotela zvedeti, “kaj se je
zgodilo s slovensko zgodovino”, napisal tudi naslednje stavke: “Ko so poraženi italijanski
vojaki leta 1943 razoroženi in osramočeni zaradi nasilja, ki so ga izvajali nad našim
narodom, zapuščali Slovenijo, jim slovenska vojska v maščevanje ni skrivila niti enega
samega lasu na glavi. Narod jim je uslužno kazal pot v njihovo domovino. Prav tako
se je godilo nemškim armadam, ko so se poražene in z velikimi dvomi v srcih vračale
proti domovini ter na Štajerskem in Koroškem pred slovensko osvobodilno vojsko polagale
orožje.” To besedilo ima z gornjim televizijskim nastopom skupno to, da je na videz
izredno naivno. Lahkomiselno namreč razgalja eno najbolj varovanih mest v enobejevski
ideološki citadeli. Sedaj vemo: vse so izpustili, ne glede na to, kaj so počeli. Pobili
so samo Slovence in s tem pokazali, proti komu so se zares borili – kdo je bil njihov
resnični sovražnik. Tudi v tem primeru ne verjamemo, da se avtor ne bi bil zavedal
enostavne nujnosti zgornjega sklepa. Njegova kretnja se nam zdi zato razumljiva samo
iz zavedanja velike moči: spet je vse, kakor je bilo nekoč, odveč je vsaka mimikrija.

Obe zgornji zgodbi imata nekaj skupnega z odstavljenim direktorjem RTV Žarkom Petanom.
Tu ne mislimo na to, da je bila njegova odstavitev s proceduralnega stališča vprašljiva.
V mislih imamo neko rahlejšo in mogoče manj opazno stvar. Petan je v svojih nastopih,
pa tudi v svojem pisanju ponovno dokazoval, da je človek demokratskega prepričanja
in da ima čut za stvari, ki zadevajo moralno zadržanje. Vedno pa je bilo možno tudi
razbrati, da so, mu tuje radikalne rešitve tudi pri uveljavljanju načel, za katerimi
sicer stoji, in da se nagiba k “racionalnim rešitvam”. To pa ni tako strašno daleč
od tega, čemur pravimo kompromis. Izrazitejši korak v to smer je naredil v nekem televizijskem
pogovoru, ko se je že vedelo, da bo ponovno voljen.

Rekel je namreč, da se mu zdi naravno, da strokovnjaki, ki so servisirali prejšnji
sistem, ostanejo na svojih mestih tudi v novem. Nekateri smo tedaj imeli vtis, da
je hotel s tem pokazati, da je pripravljen na pogovor in da z njim morda navsezadnje
le ne bi bilo tako zelo težko. Toda vseeno je moral oditi. Tudi to imamo lahko za
majhno demonstracijo moči.

Tisti, ki so se vrnili – na neki način seveda nikoli niti odšli niso – imajo svojo
vrnitev za gotovo in dokončno reč. Vendar mrzlično zasedajo vodilna mesta s svojimi
ljudmi, ki imajo – na to se lahko zanesemo – razvito sposobnost vkopavanja. Ne smemo
pozabiti na besede enega vodilnih: »Mi ne govorimo, mi delamo.« Tako bo stvari še
malo težje premakniti, če bi se kdaj le pokazala kakšna možnost. Vse to jim omogoča,
kot smo rekli, večina v državnem zboru. A ne samo to. Tu je tudi javno mnenje in njegov
okus. Tako smo spet pri kulturi.

Degeneracija javnega mnenja

Eden od sadov avtentičnega snovanja kulture je tudi občutljivo, in nič napačnega ne
bi bilo, če bi rekli, vzgojeno javno mnenje. Javno mnenje je tista oblika skupinske
zavesti, ki nima svoje tribune; obstaja kot oblika zavesti in jo je po raznih znakih
možno deloma ugotavljati. Tisti, ki se z javnimi zadevami ukvarjajo, ga v grobem poznajo
in ga v svojih odločitvah in v svojih nastopih upoštevajo. Čim bolj je javno mnenje
občutljivo, tem bolj se morajo ljudje, ki čutijo, da jih le-to ocenjuje, nanj ozirati.
Če je javno mnenje v deželi izraz kulturne doletnosti, potem je že vnaprej jasno,
da nekaterih dejanj in nekaterih besedi javnost ne prenese. Tudi ko ni nobene vidne
reakcije v oblikah, ki so za to v navadi, se javno mnenje vendar spoštuje, ker se
ve, da je tudi njegova zapoznela roka močna.

Javno mnenje je danes pri nas tako, da prenese tako rekoč vse. Prva reč je ta, da
nima neke lastnosti, ki je za njegovo delovanje nujno potrebna. To je pogum. Danes
se seveda ni treba bati tako, kot se ljudje bojijo v avtoritarnih in totalitarnih
sistemih. Sedanji strah prihaja bolj od znotraj kot od zunaj. Pogum je danes potreben
že za to, da se sploh opredeliš. Ideal je postal biti skrit, biti v anonimnosti. Lep
dokaz za povedano dajejo javne televizijske oddaje, kjer se ljudje takole predstavljajo:
“Boris iz [Stran 004]Dravograda” ali : “Franc pri telefonu”. In nikomur v studiu ne pride niti na misel,
da bi kaj rekel ob tej državljanski nebogljenosti.

Breztežnost javnega prostora

Potem pa sledi še cela vrsta stvari, ki si jih pri količkaj razvitem javnem mnenju
ne bi mogli niti zamisliti. Taka reč je npr. znameniti in sramotni “Ne vem”, “Se ne
spominjam”, v katerega se pogrezajo policijski izvajalci nekdanjega totalitarnega
nasilja. Ljudje, ki se tako ponižujejo – ponižujejo se najprej pred seboj – so dobro
stoječi ostareli gospodje, ki imajo gotovo znance, s katerimi se srečujejo, saj včasih
zahajajo na sprehod tudi oni. Pri tem pa jim gotovo tudi ni neznano, da jih berejo
ali poslušajo ljudje, ki si ne morejo kaj, da jih ne bi zaradi tega prezirali. In
prav to, da te nekdo po pravici prezira, bi moralo biti neznosno. A oni ponavljajo
z umitim obrazom, včasih celo izzivalno in ironično: Ne vem. Se ne spominjam. Javno
mnenje, ko bi ga kaj bilo, bi tu odločno reagiralo. Saj pri tem ni šlo samo za hiše,
stvari, tovarne, polja, tu je šlo za ljudi in njihovo trpljenje – živo, ponižujoče,
neznosno, leta trajajoče trpljenje.

Potem je tu, denimo, ignoriranje javnih pozivov. Predsednik Socialdemokratske stranke
Slovenije je že nekajkrat predlagal predsedniku republike, da bi se na televiziji
v javni debati pogovorila o nekaterih rečeh, ki so za našo preteklost in sedanjost
važne. Če bi imel naslovljenec spoštovanje do javnega mnenja, ki bi v tem izmikanju
lahko videlo izraz šibkejše pozicije ali celo strah, da se tam ne bi odkrilo kaj,
kar se še ne ve ali se samo nejasno sluti, bi bil predsednik na tako soočenje, čeprav
tvegano, priznamo, šel. Sodimo, da bi se državnik v okolju z razvitim javnim mnenjem
takšnim srečanjem, potem ko bi bil izzvan, ne mogel odtegniti, če ne bi hotel tvegati,
da izgubi osnovno kredibilnost. Pri nas si to lahko nekaznovano privošči.

Nadaljnji dokaz, kako se ni treba nič ozirati na javno mnenje, še vedno dajejo tisti,
ki so nekoč veliko govorili o svojih revolucionarnih dejanjih, kar v odprtem besednjaku
pomeni le to, da so se zelo trudili, da bi uvedli totalitarni komunizem, danes pa
se hočejo oportunistično preleviti v čiste borce za narod in domovino. Ravnodušnost
in prezir do javnega mnenja se kaže v tem, da so si ljubezen do naroda in domovine
dajali in si jo še dajejo plačevati. Ne vidijo in ne čutijo, da v normalnih očeh to
človeka strašno degradira. Ali bolje rečeno: tega jim ni treba vedeti. Res bi nas
zanimalo, ali je kdo od njih v sebi že odkril, da tega neznosnega bremena ne more
prenašati, in je kdaj poslal tisti denar, od koder je prišel. Razume se seveda, da
imajo bolni in prizadeti vso pravico do posebne pomoči. A vsi vendar niso bolni, predvsem
pa niso bili bolni že od začetka. Očitno ni treba računati s tem, da je javno mnenje
zmožno teh razlikovanj.

Pričakovali bi, da bo razvito javno mnenje izraz naravnega človekovega občutja. To
je tisto občutje, ki ni nikoli povsem zasedeno od oblikovalne volje različnih ideoloških
sil, ampak se odziva v imenu nenapisanih pravil, ki jih človek nosi v sebi. Mogoče
je danes človek že tako pregneten, da se ta naravni čut v njem več ne oglaša. Če je
tako, potem bi morala kultura ta glas zavestno prebuditi, saj je nemogoče, da bi bil
povsem odmrl. Kultura tega seveda ne bo hotela ne mogla narediti na način moralističnega
propagiranja. Kultura bo to dosegla na ta način, da bo resnična. Čim bolj bo namreč
resnična, tem dlje bo prišla v smeri iskanja absolutne antropologije, ki jo izražajo
nepisani zakoni, o katerih smo rekli, da so na dnu človeške duše. In čim bolj bo kultura
dovoljevala, da jo vznemirjajo bistvena vprašanja, tem bolj bo postala jasna pozerska
narava tega, kar hoče za vsako ceno biti drugačno – alternativno – in vleče človeka
v ekstravaganco. Tam, na robu, ima v težnji po drugačnosti pravico do obstoja vse,
saj se drugačnost uveljavlja ravno v odstopanju od norme. Tam se gotovo ne bo vzpostavilo
tisto umerjeno in umirjeno občutje, ki bi moglo in hotelo, da se stvari, ki zadevajo
vse, dogajajo na pravičen način. Na poti k normi si naši pogledi postajajo podobni;
na poti od norme proč, na poti v razpršenost, pa postajajo naši pogledi vedno bolj
drugačni, dokler končno ne dosežejo tiste točke, ko zrelo javno mnenje ne obstaja
več. Obstaja sicer neka oblika kaotičnega javnega mnenja, ki ga ustvarja bodisi gola
korist bodisi strast ali zadnji impulz najmočnejšega javnega občila. Ob takem javnem
mnenju lahko računa s sprejetjem ali z izgonom karkoli.

V takih razmerah se lahko dogajajo stvari, ki jih normalna pamet ne more razumeti.
[Stran 005]

Jesensko prijateljevanje

Figure 2. Jesensko prijateljevanje Vlastja Simončič

[Stran 006]Nedavno je državni zbor razpravljal o “vojnih” zakonih, kamor spadajo zakon o vojnih
invalidih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in zakon o vojnih veteranih. Pred o očmi
vse slovenske javnosti se je dogajala krivica, ki bi morala vzbuditi val protestov,
ko bi obstajalo javno mnenje z minimalno stopnjo občutljivosti. Ljudi, ki so se borili
zoper totalitarno nasilje takrat, ko je še nastajalo, v njegovi teroristični fazi,
in potem ko je, podprto s strani nekaterih mednarodnih dejavnikov, že grozilo, da
po vojni vpelje sistem, ki bo ljudem vzel osnovne človekove pravice, ljudi, ki so
bili v svoji osamljeni borbi izdani od svojih naravnih zaveznikov in ki je bil nad
njimi izvršen največji vojni zločin, totalni masaker ali holocid, demokratična država
ne sprejema za žrtve vojnega nasilja in jim ne priznava statusa vojakov, da bi mogli
postati enakopravni člani veteranskih in invalidskih organizacij. Isto velja tudi
za njihove potomce in svojce, ki so štirideset let prenašali nasilje, ki ga današnja,
po ideologiji krojena pamet razume le, če opozorimo na to, da je bilo identično s
fašizmom. Vsa zaščita, vse bonitete in vse pravice, ki izhajajo iz zakonodaje, pa
gredo ljudem, ki so začeli s terorizmom in potem ta terorizem preko totalitarne partije
prenesli kot način upravljanja na celotno državo. Nobenih pravic torej tistim, ki
so po najboljših močeh hoteli to preprečiti. Pri tem ne smemo pozabiti, da tako ravna
država, ki je nastala iz velikega bankrota totalitarne politike in ki bi logično morala
narediti samo eno: odpraviti fevdalne privilegije, ki si jih je zagotovila nekdanja
komunistična elita, in vzpostaviti novo, na demokratičnih temeljih zgrajeno vojno
zakonodajo. Tako pa je novolevičarska večina v državnem zboru z novim dokazom podprla
neokomunistično tezo, ki jo v naših uvodnikih dokazujemo praktično že ves čas: da
gre za obnovo oblasti novega razreda v okviru formalne demokratične politike. Pri
tem vidimo tudi, da jih ni zapustil duh revolucinarne taktike, ki se tu kaže v dejstvu,
da so dopustili nekaj sprememb – v družbo zakonskih upravičencev so pripustili mobilizirance
v nemško, italijansko in madžarsko vojsko, ohranili pa so to, kar je bistveno: nekdanji
nasprotnik iz državljanske vojne je ostal zunaj zakona. V bistveni točki je kotinuiteta
uveljavljena. Ob tem legalnem, političnem in moralnem absurdu ni površje javnega mnenja
niti za hip vzvalovilo. Pri tem ne gre za to, da je bila s tem še enkrat udarjena
skupina, nad katero je bil izvršen holocidni umor, ki bi zaradi svoje presežne velikosti
moral globoko vznemirjati tudi manj odzivna človeška tkiva; tudi ne gre za prastaro
občutje, da gredo naše simpatije temu, ki je doživel krivičen poraz in potem prenašal
njegove posledice; niti ne gre pri tem za to, da bi bilo naravno pričakovati, da mu
bo potem, ko je poraženi doživel moralno zmago in mu je to zmago priznala zgodovina
sama, država to priznala. Kakor so vse te stvari pomembne, je vendar bolj pomembno
nekaj drugega: tu je bilo prizadeto samo počelo demokratičnega obstajanja, ki pravi,
da smo vsi ljudje pred zakonom enaki. Glede tega bi moralo javno mnenje ne glede na
to, od kod njegovi posamezni nosilci prihajajo, vstati in protestirati.

Ob javnem mnenju, kakršno imamo, si celo javne ustanove lahko privoščijo, da se ne
pokoravajo temu, kar jih določa, da so namreč javne, nacionalne ustanove. Taka ustanova
je denimo Radio Slovenija in njegov prvi radijski program. V nedeljo, 26. junija,
je pri poročilih o dnevnih dogajanjih ob 19.00 takole uveljavil svoje nacionalno poslanstvo.
Tistega dne so potekale tri spominske slovesnosti: Rog ’94, potem neka partizanska
slovesnost na avstrijskem Koroškem in nazadnje spomin na partizanski napad na vlak
v Baški grapi 1944. Najprej je bila na vrsti slovesnost na Koroškem. Tja so poslali
posebnega poročevalca, ki je slovesnost razmeroma podrobno opisal in dovolil govorniku
povedati nekaj stavkov. Potem je sledila Baška grapa. Tudi tja so poslali posebnega
poročevalca, ki je posvetil nekaj toplih besed temu medvojnemu dogodku, posebno pa
je bil naklonjen govorniku, upokojenemu generalu Ambrožiču. Obilno je navajal njegov
govor, ki mu stari gospod ni posvetil dovolj pozornosti, saj je v slogu predvojnega
liberalnega učitelja kmalu srečno, a daleč od teme pristal na kritiki slovenske Katoliške
cerkve. In nazadnje je prišel na vrsto Rog. Tja, prvič, niso poslali posebnega poročevalca.
V studiu so enostavno prebrali – dobesedno so jih citirali – tri ali štiri stavke
iz vabila na slovesnost, ki ga je Nova Slovenska zaveza poslala občilom. To je bilo
vse. Sporočilo tega načina je bilo nedvomno: Rog ni naša stvar, o njem nimamo nobenega
mnenja. Tako je Radio dokazal svojo vseslovensko vlogo. Pri tem je morda vendarle
pomembno, da je bilo v Rogu šest do osem tisoč ljudi, kar je desetkrat več, kot na
obeh drugih slovesnostih. Ljudje na Radiu bi mogoče rekli, da število ne pomeni veliko.
A s tem bi povedali pravzaprav nekaj drugega: da jim ljudje ne pomenijo veliko. [Stran 007]Pri tem naj bolj v oklepaju povem še, da imajo nekatera slovenska občila ideološke
težave s štetjem: TVS je na Rogu naštela dva tisoč ljudi. Časnik Republika jih je
radodarno priznal tri tisoč.

Če se v javnem prostoru vsem na očeh godijo stvari, ki nosijo v sebi možnost, da izmaličijo
značaj nekega zgodovinskega obdobja, določenega zgodovinskega dejanja ali odločitve,
potem je to čas, ko bi kompetentno javno mnenje moralo poseči vmes. Če se to zgodi
na primeren način, je s tem kulturi izkazana velika usluga. Tak primer se je nedavno
pripetil v Nemčiji v zvezi s spominom na ljudi, ki so bih vključeni v upor proti Hitlerju,
ki je doživel tragičen razplet 20. julija 1944. Ta upor ima, ker se je pripravljal
v svetu, ki zanj še ni bil zrel, na sebi posebno moralno veličino in človeško zanimivost.
Kar nas posebej prevzame, je njegova osamljenost. V tem je stična točka med njim in
mnogimi znanimi in neznanimi uporniki zoper boljševiško strahovlado v povojni srednji
in vzhodni Evropi. Zato ta upor ljudje, ki so se v našem prostoru prebijali skozi
tista leta, posebej razumejo. A v našem primeru gre za nekaj drugega. V Berlinu namreč
že od 1989 prirejajo v spomin na te dogodke razstavo, ki je koncipirana tako, da zajema
celoten nemški protinacistični upor. To pa pomeni, da so na razstavi prikazane tudi
antinacistične organizacije, ki jih je Stalin s pomočjo v Moskvi živečih komunistov,
Ulbrichta in Piecka, organiziral 1943 v ruskih taboriščih za nemške vojne ujetnike.
To sta bila zlasti Neodvisni komite svobodne Nemčije in Zveza nemških oficirjev. Na
razstavi je torej mogoče poleg fotografij Stauffenberga, Goerdelerja, Becka, veleposlanika
Hassela in drugih ljudi 20. julija, ki so hoteli obnoviti Nemčijo kot pravno državo
in s svojo osamljeno in tvegano akcijo izbrisati madež, ki jo je zadel, videti še
portrete nemških moskovskih komunistov Ulbrichta in Piecka. Protesti, ki se širijo
in med katerimi predstavlja najmočnejši glas Stauffenbergov sin, ki je tudi poslanec
Evropskega parlamenta, nočejo, da bi se izbrisala črta, ki teče med ljudmi, ki so
se borih in umrli za demokratično državo, in ljudmi, ki so se pripravljali, da po
nacizmu zgradijo totalitarni boljševiški imperij: “Med demokracijo in diktaturo je
nepomirljivo nasprotje.”

Te proteste poganja občutek za osnovno spodobnost, ki je predragoceni temelj vsake
politike. Zgornji primer iz nemške sodobnosti smo navedli zato, ker je v nekaterih
potezah podoben poglavitnemu vprašanju naše sodobnosti. Ko delajo naši borci za svobodo
reklamo za svoj osvobodilni boj, kar naprej pozabljajo, da so z vsakim, tudi najmanjšim
dejanjem v tem boju postavljali temelje bodoči nesvobodi. Tako je njihov zgodovinski
nastop v osnovi in v vsakem vlaknu protisloven in ta protislovnost je tako jasna in
očitna, da se samo čudimo, da iz njega še niso potegnili nujnih sklepov. Vendar že
čutimo, s kako veliko težavo vzdržujejo ta v osnovi protislovni položaj.

Dvoje politik – dva jezika

Naše javno mnenje pač ni opremljeno s senzorji, ki bi ga legitimirali kot verodostojnega
razsodnika tekočega dogajanja. Zato tudi ne zna ceniti, kadar se na pomembnih mestih
zaslišijo resnični in izjemni stavki. Nekaj takih stavkov je bilo izrečenih v državnem
zboru med debato o vojnih zakonih. Povedal jih je poslanec Jože Pučnik: “Pri celi
stvari mi gre manj za osebno krivdo posameznikov. Gre mi za to, da dojamemo, kaj je
to dogajanje bilo. Ne gre mi za to, da obtožujemo posameznike, zavedati pa se moramo,
da je bil to totalitarizem in da so bile človekove pravice ukinjene. V predlaganem
kazenskem zakoniku moramo zagotoviti, da zločina ne bo mogoče prodajati za legitimno
dejanje.” To je bilo jasno, prizadeto govorjenje in, po starinsko bi rekli, pošteno.
Kakor bi rekel Leopardi: “ob glasu tem srce se potolaži”.

In vendar je bilo v neki ekspertizi o govorici politikov rečeno za Pučnika tole: “Primer
slabega govorca je Pučnik, ki na poti pretvorbe misli v besede zaide, zanj so značilni
nedokončani stavki.” Dalje stoji tu zapisano še: “Kučan sodi med politike, ki znajo
logično speljati govor in to tudi v zelo zapletenih situacijah.” Nobenega dvoma ni,
da predstavljata Pučnik in Kučan dva zelo različna govora: pri enem se vidi, da so
šle njegove misli skozi snov in da so na tej poti dobile težo, trdnost in gotovost;
pri drugem pa se misli gibljejo v svojem avtonomnem svetu in jih snov ne obremenjuje,
zato so gibke, gladke in lahke. Občutek imamo, da so že vnaprej pripravljene odgovoriti
na vse. Želeli bi samo, da bi javno mnenje to razliko zapazilo. Toda, kot smo rekli
že nekajkrat v tem razmišljanju, se to verjetno ne bo zgodilo. Človek se nehote spomni
na pesnika T. S. Eliota [Stran 008]in njegove Vaje za pet prstov:

Kako prijetno srečati gospoda Hodgsona! Njega bi res radi srečali vsi, z njegovim
melodičnim glasom. Vse natakarice ga občudujejo. Kako neprijetno pa srečati gospoda
Eliota z njegovim govorom, tako fino vloženim med “Kako točno, prosim?” in “Če” in
“Morda” in “Toda”.
Z njim se res nihče ne bi hotel srečati.

Svetilka

Figure 3. Svetilka Foto Družina

Za sklep bi se želeli povrniti k neki ugotovitvi, ki smo jo v teh komentarjih večkrat
navajali in zadeva razliko med politiko na eni strani in civilno družbo ter javnim
mnenjem na drugi strani. V družbah, ki so šle skozi totalitarno komunistično obdobje,
je dejanje za normalizacijo družbe najbolj smiselno zastaviti v polju politike, ki
je zavesti bolj transparentno in zato bolj obvladljivo. Tu so sile prepoznavne in
je zato organizacija preporodnih energij lažja in zanesljivejša. V civilni družbi
pa so stvari nepregledne in neobvladljive že po sebi, poleg tega pa je totalitarna
volja njene ustanove prepojila v celoti. A ker narave nikoli ni mogoče povsem izključiti,
so te ustanove živele dvojno življenje, naravno in ideološko. Ta dvojnost je bila
v času totalitarne oblasti še razločljiva, sedaj, po njenem formalnem padcu, pa ni
mogoče več povsem jasno videti, kaj zastopa življenje in njegove zahteve in kaj zastopa
nekdanjo ideologijo. Nikoli ni povsem jasno, zlasti pa ne na prvi pogled, ali določen
ukrep, denimo v šolstvu, izhaja iz interesov šole kot šole ali pa so ga narekovali
kaki drugotni nagibi in je morda povezan z ideološkimi interesi – recimo nove levice.
V civilni družbi so torej razmere nejasne in bodo take še dolgo. Vsa problematičnost
Državnega sveta na primer je ravno v tem. Nekaj takega, kot je Državni svet, je mogoče
za delovanje politeje koristno, a ga je mogoče avtentično oblikovati šele tedaj, ko
so se raznovrstni interesi v naravni tekmi porazdelili po različnih centrih družbene
moči. Dokler pa se civilna družba ne konstituira na naraven način, tako dolgo ustanova,
kot je Državni svet, ne more predstavljati civilnega, se pravi neideološkega vpliva
na družbene odločitve.

Tudi javno mnenje ima s civilno družbo skupno to, da je nepregledno in težko obvladljivo.
Tudi javno mnenje izkazuje bistveno obremenjenost s totalitarno preteklostjo. Bistvo
te obremenjenosti je v tem, da javnega mnenja, oblikovanega po naravni poti, sploh
ni bilo. Imeli smo njegovo izprevrženo obliko, ki jo je izsilila partija kot nosilka
totalitarne družbene moči. Ljudje so kmalu odkrili pravila igre in se začeli po njih
ravnati: morali so se delati, da verjamejo, da se določene stvari dogajajo in da obstajajo
na določen način: ko so npr. omejevali in preganjali neko skupino, so ljudje te skupine
morali verjeti, da se to godi v interesu te skupine; ko so, denimo, ljudem vladali,
so ljudje morali govoriti in verjeti, da vladajo oni. Postavke ideološkega sistema
se niso skladale s postavkami, ki jih je uveljavljalo življenje. A treba je bilo pritrjevati
ideološkemu sistemu in ne življenju. Ljudje so to zmogli, a jim je to početje jemalo
osnovno normalnost. Posledice so vidne danes. V zadevah, ki ostajajo v mejah hiše
ali vrta, se ljudje obnašajo racionalno. V zadevah splošnega pomena, ki se nadzoru
najosnovnejšega interesa izmikajo, pa se kaže nemoč, ki je bila spočeta v totalitarni
preteklosti.

Ko smo že mislili, da stvar ni čisto taka, se je spet izkazalo, da je pototalitarno
družbo mogoče začeti zdraviti predvsem s sredstvi, ki jih je mogoče izdelati v okolju
politike. To je polje, ki se od prostora, v katerem [Stran 009]se oblikujejo ustanove civilne družbe in javno mnenje, loči po tem, da ni snovno vezano.
V tem polju se namreč pišejo pravila politične igre, kar je nazadnje podvrženo zgolj
volji in umu. Tu je mogoč poseg, ki je celoten in brez ostanka. V tem polju bi se
bili morali napisati osnovni dokumenti za demokratično igro; nanje bi morali udariti
žige, ki bi ponazarjali voljo, da se ta igra uveljavi. Te izostrene politične zavesti
pa ni bilo ne tedaj, na prehodu, in je ni danes.

Če bi kdo rekel, da je to zato, ker nimamo politične kulture, bi se bilo mogoče s
tem strinjati, če bi se prej domenili, kaj je politična kultura: da to ni morda pripravljenost
na kompromis, kot se danes nasploh misli, ampak volja in sposobnost dognati stanje
družbene biti v njeni zgodovinski danosti in na podlagi ugotovljenega stanja identificirati
cilje ter dognati način, po katerem bi te cilje dosegli. Skratka, misliti politično
misel!

Pojmovanje politične kulture kot pripravljenosti na kompromis se končno izteče v to,
čemur pravimo pragmatizem. Pragmatizem je pravzaprav nadaljevanje javnega obnašanja,
na katero so bili ljudje navajeni pod totalitarno oblastjo: poizkušati uveljaviti
svoje interese v igri, ki so ji pravila pisali drugi. Zagovarjati politični pragmatizem
torej pomeni odpovedati se pisanju temeljne politične igre. Kompromis je sicer življenje
političnega življenja, a šele na podlagi temeljnega uvida v zahteve, ki jih čas postavlja
pred skupnost.

V komentarju k prejšnji številki smo ugotovili, da je danes stanje pri nas tako, da
obstajata dve politiki in dva politična jezika. Tisti, ki hočejo prepeljati moštvo
in pratež z nekdanjih položajev na nove, morajo zaradi globalne nelegitimnosti svojega
početja uporabljati jezik, ki ima to nalogo, da spušča nad pokrajino zaščitno meglo.
Tisti pa, ki so odgovorni za narodov prehod v demokratično politiko in kulturo in
imajo v rokah potrdila, ki jim jih je izstavila zgodovina, imajo to prednost, da lahko
govorijo v odprtem jeziku. V nasprotju s prvimi ne smejo molčati, ampak čim več govoriti,
tako da se bo nazadnje ves prostor napolnil z njihovimi besedami. In ker bodo te besede
nazadnje odkrivale od vseh ljudi skušano resničnost in bodo prihajale iz najglobljega
možnega uvida, se ne bo moglo zgoditi, da nazadnje ne bi mogle vstopiti v zavest večine
slovenskih ljudi. Možnost uporabljati odprt jezik je neznanska prednost. Neznanska
je tudi škoda, da v demokratičnem taboru, predvsem v njegovem večinskem delu, nimajo
o tem niti najmanjšega pojma.

Date: 2011