Zaveza št. 108

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2018

Kazalo

[Page 001]
Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Vseobsegajoči Rog

1.1. Vseobsegajoči Rog

1.1.1.

Zakaj ni Kočevski Rog spregovoril z vso silovitostjo tedaj, ko se je boljševiški imperij končno sesul in so se njegovi vzdrževalci razbežali? Saj to je tisto, niso se razbežali. In zakaj se niso razbežali? Zato, ker so bili iz posebne snovi. Z isto arogantnostjo, s katero so imperij začeli graditi, ne glede na to, koliko življenj so morali zanj zastaviti, z isto arogantnostjo so ga sedaj pustili, da se je sesul, sami pa so šli po skrito zlatnino in pobrskali po ruševinah, če je kaj ostalo, potem pa so se ozrli po novih parcelah in začeli graditi nova oporišča. Takoj potem, ko so komunisti spoznali, da je njihov bankrot neizogiben, so ta bankrot začeli nemudoma načrtovati. Bili so tako prisebni, da so se polastili stečajne mase in začeli misliti na novo avanturo. In kakor so za vzpon izumili posebno ideologijo, tako so tudi za sestop – ki pa je bil samo maska za nov začetek – izumili posebno ideologijo z delovnim naslovom tranzicijski scenarij. Stvari sedaj tako tečejo, kakor tam piše. Kočevski Rog ima v tem scenariju mesto, ki mu je bila očitno posvečena posebna pozornost. Poglavitno pravilo se glasi: na vsak način je treba obdržati kulturnopolitični prostor, v katerem bo Kočevski Rog mogoče obdržati pod tako kontrolo, da ne bo mogel spregovoriti z avtentičnim glasom. Serviserji novega projekta se namreč zavedajo, da bi bilo njihove igre konec, če bi Kočevski Rog mogel povedati svojo celotno zgodbo. (Justin Stanovnik)

1.1.2.

Na nekem drugem mestu Justin Stanovnik zapiše, da se vedno najde kdo, ki pove, kar je nujno povedati. On sicer o tem govori kot o pojavu, ki ni brez poudarjene vzvišene, teleološke note, a opažamo, da se dogaja tudi na povsem vsakdanji ravni. Nepričakovano se najde človek, ki spozna ter zapiše ali pove kaj takega, kar se zdi, da je bilo vseskozi pred nami, da je pravzaprav čudno, da tega nismo zagledali že prej. V mislih imamo zlasti to, kar se dogaja v tranziciji in motri bodisi njo sámo ali pa preteklost, zaradi katere je ta prehod k normalizaciji nujen. Pri tem kaže v oklepaju povedati tudi to, da znotraj teh spoznanj, katerih vrednost daleč presega vsakodnevno govorjenje, zlepa ni moč zaslediti misli, ki je ne bi morda že prav od začetka naglašali snovalci Zaveze.

Temni oblaki

1.1.3. Temni oblaki

Tisti, ki so vedno trdili, da se kolo zgodovine vrti samó naprej in da so sami nosilci njenega zadnjega izpolnjujočega jedra, se danes na vsomoč trudijo, da bi našo deželo vrnili nekam nazaj k svojim zlim izhodiščem. To v nas upravičeno zbuja nelagodje in strah, saj težko zanikamo, da se nekatere demokratične pozicije, pridobljene v devetdesetih letih, majejo. Tudi »stanje duha«, če se izrazimo z izpraznjeno frazo, ki ga je moč motriti na raznih vidnih mestih, posledično pa, ojačenega, v bolj ali manj anonimnih spletnih prostorjih, kaže težko sapo, ki komaj zadržuje gnev do stoletja veljavnega sveta. Manifestacije z najbolj protičloveško ikonografijo, pospremljene z mešanico sovraštva in leporečja, so bile še nedavno nepredstavljive. Čeprav je res, da so bili vsi ti v svojem bistvu teroristični odkloni prikriti le par let po osamosvojitvi, v milejših oblikah pa so se začeli znova pojavljati že najkasneje leta 1995. Neverjetna je prisebnost in arogantnost vzdrževalcev nekdanjega imperija, kot se izrazi prof. Stanovnik, še bolj neverjetna pa je topoumnost ljudi, ki jih podpirajo celo v anonimnosti in varnosti volilnih kabin. Prav posebej namreč skrbi gorostasno dejstvo, da ta isti del političnega prostora, ki v svojem bistvu ni več del demokratičnega spektra, ker se tako ali

[Page 002]

drugače spogleduje s totalitarizmi, dobiva kar dve tretjini poslanskih sedežev.

Nismo sami

1.1.4. Nismo sami

Razmišljanje smo začeli v pozitivnem ključu, saj se ta in oni človek s to in ono pomembno mislijo tu in tam pojavi ne samo mimo vseh pričakovanj, pač pa predvsem proti močnemu toku, ki ga riše prejšnji odstavek. Tega smo veseli že tako in tako, čeprav nas zelo hitro začne nadlegovati misel o glasu, ki pretežno v prazno kriči sredi puščave. Vendar ti glasovi niso tako zelo impotentni, kot se zdi, saj se cepijo na nevidno silo, ki vendarle, čeprav večinoma potiho in pod površjem drži skupaj ta naš svet, da ne razpade v prafaktorje. Ta sila, ki je naša skrita zaveznica, je naravni red, nas opozarja filozof Milan Komar.

Drugo veliko oporo moremo najti v območju transcendentnega in v njegovih zemeljskih medijih, ki nam to presežno približujejo ter nas vanj včlenjujejo. Ne bomo se slepili niti v smislu Marxa in njegovega opija niti v smislu Feuerbacha in njegovih projekcij, kaj šele po šarlatanskih sledeh, ki vodijo od Dawkinsa med točilne pulte in v vulgarno anonimnost spletnih forumov. Prav tako se ne bomo slepili, da nima šibek človeški element na račun božjega na tem področju oz. v tej ustanovi čisto preveč besede – ne samo med verniki, celo pastirjem se zgodi, da blodijo tako rekoč kjer koli. Najvarneje in najzanesljiveje bo, če gremo v samo sredico, v evangelij. Če prisluhnemo njegovi paradoksni logiki in njegovim jasnim smerokazom na osamljene poti k trpečim, ubogim, preganjanim, klevetanim, odrinjenim, si je težko predstavljati, da bi prizadevanja Zaveze ne bila z njim v sozvočju. Tako nam po eni strani daje oporo, po drugi pa utrjuje prepričanje, da se zavzemamo za središčne reči slovenskega sveta.

Dve silnici

1.1.5. Dve silnici

Tako smo ujeti med dve silnici, ki se bojujeta za prevlado in v nas zasajata brezup ali pa spodbujata optimizem in dejavnost. Na eni strani vidimo in smo vajeni poslušati od zdavnaj, da je svet pokvarljiv, da se stvari in razmere slabšajo, da vse skupaj, vsaj kar zadeva Zahod, drvi v nek dokončen propad. Če je tak Zahod na splošno, so stvari v Sloveniji še potencirane, saj razpadajoč (evropski in svetovni) kontekst, kot dobro čutimo, ne predstavlja nobene zaslombe tistim močem, ki hočejo našo državo potegniti kam naprej. Tragikomično je gledati, kako se Evropa rada obregne ob Poljsko ali Madžarsko, Slovenija z dvema tretjinama (prikritega) boljševizma v parlamentu je pa čisto nič ne moti. Vendar naj ponovimo, da ne smemo spregledati, kako po drugi strani vedno znova vznikne nov svetel pojav, vezan na trdno veljavni naravni red in na presežne okvire, ki nas držijo v merah. Pri teh optimističnih zgledih ne kaže pozabiti na konkreten epohalen primer; namreč na boljševizem, na njegova osemdeseta leta, saj njegovega skorajšnjega padca s kako omembe vredno prepričanostjo nihče ni pričakoval.

In dve pomagali

1.1.6. In dve pomagali

Močnejšega zgodovinskega nauka, kot je ta, kako še tako mogočni in naduti sistemi klavrno razpadejo, ne bi mogli imeti. To bi nam moralo zadoščati, da bi malodušje vrgli čez rame in z optimizmom delali, kar je napraviti mogoče. Biti zaležan statist ni dovolj. Saj, kot je bilo zapisano uvodoma in kot smo videli tudi v nadaljevanju, je bil razpad nekega sistema hkrati tudi njegov razplod, če se znova izrazimo z besedo Milana Komarja. Razplod pa, to bi nam moralo biti povsem jasno, terja našo dejavnost.

Za sklep kaže kljub vsemu in kot že neštetokrat pokazati na dve orodji, s katerima bi se [Page 003]rešili zlih zakotitev in resignacije. Na eni strani so to volitve, ki so kljub jadikovanju in dejanskim neravnovesjem še vedno na razpolago. Z njimi lahko zaokrenemo slovenski vsakdan na pravo pot. Da bomo to zanesljivo in brez nepotrebnih ovinkov napravili, pa nam je v najzanesljivejšo pomoč Kočevski Rog. Če kje, se tam lahko umirimo in umerimo. Od tam lahko najzanesljiveje premotrimo slovensko stvarnost in si naberemo zalog človeškega. Od zdrave pameti do sočutja. Za osebno in za skupnostno življenje.

Moč naravnega reda
Figure 1. Moč naravnega reda Janez Rihar
[Page 004]
Dolžnosti, odgovornosti in pravice na volitvah

1.2. Dolžnosti, odgovornosti in pravice na volitvah

1.2.1.

Na prvo junijsko nedeljo bomo deležni pravice, da z enostavnim in anonimnim opravilom prispevamo svoj skromen delež k določitvi smeri naše države. Dan prej bomo na slovesnosti pri breznih v Kočevskem Rogu premišljevali o žrtvah revolucije in njihovih idealih. Simbolika bi bila težko bolj jasna. Mučenci slovenskega naroda, ki so dali svoje življenje zaradi vrednot svobode, demokracije, vere in družine, so s svojo žrtvijo izmolili samostojno, demokratično državo. Bogata zapuščina, ki je nam predana v oplemenitenje.

Iz spoštovanja do žrtve, ki so jo širom Slovenije darovali tisoči, je naša dolžnost, da se volitev udeležimo. Cinična distanca, ki nam jo vsiljujejo prišepetovalci z razlagami, kako so vsi politiki isti ter kako se na volitve ne splača, ker o ničemer ne odločajo, je zanikanje idealov slovenskih žrtev komunistične revolucije. Naša dolžnost je, da se na volitve odpravimo in tako vsakič znova potrdimo, da sprejemamo in potrjujemo demokracijo kot osnovo državne ureditve. Z manjšanjem volilne udeležbe se nevarno manjša legitimnost ljudske volje.

Na volitve se odpravimo pripravljeni, da bomo pred svojo vestjo in pred sodržavljani znali samozavestno razložiti, zakaj smo volili kot smo. Pripravljenost pomeni, da se poglobimo v ponujene liste, stranke, kandidate in pretehtamo, kaj od njih lahko pričakujemo, ko bodo odločali. Enkrat na štiri leta nam je dana pravica, da izberemo stranke, ki bodo krojile državno bodočnost ter družbene odnose: tu ne sme biti slepih poskusov, podleganja simpatičnosti ali antipatičnosti volilnih letakov in televizijskih posnetkov, parolam ter duhovitim replikam iz soočenj. Gre za resno in trezno presojo o eni sami stvari: ali bodo poslanci stranke, ki jo bom volil, v parlamentu glasovali tako kot bi jaz? Odgovornost do sebe, svojih potomcev in svoje države je, da na volitvah glas dam tja, kjer tehtno pričakujem rezultate.

Naša pravica je, da se glede strank in kandidatov izrečemo tudi javno. Da jih vprašamo, kar nas zanima in da od njih zahtevamo podkrepitev obljub. Pravica, ki meji na dolžnost, je, da se glede všečnih obljub prepričamo, kako jih nameravajo izpolniti in prepoznamo prazne in nepremišljene programe, ki so na koncu škodljive.

Tudi Nova Slovenska zaveza je v času pred volitvami namenila pozornost strankam in programom. Odločili smo se, da tokrat bolj jasno povemo, kakšno je naše stališče. Tradicionalno smo bili tesni zavezniki z Novo Slovenijo (NSi), ki je od časa Andreja Bajuka doživela viharne trenutke. Nobena skrivnost ni, da je velik del našega članstva hkrati tudi del članstva NSi. Programska sorodnost se izkazuje v odnosu do revolucije, totalitarnosti in poprave krivic. Res pa je, da je danes NSi precej drugačna stranka od tiste, ki smo jo poznali nekoč. Zato smo v pogovoru s sedanjim predsednikom, Matejem Toninom, izmenjali poglede. Veseli smo mlade energije, ki se kaže v novem vodstvu. Skrbi pa nas pomanjkanje razumevanja nerazčiščenih odnosov družbe do totalitarne preteklosti in vpliv teh odnosov na našo sposobnost za reševanje konkretnih težav države.

V naboru strank in list je relativno malo takih, ki bi nas navdali z upanjem, da se je pojavila na obzorju stranka, ki bi jo podprli lahko brez dileme. Tragično je, da politična elita slovenske pomladi ni poskrbela za lasten razvoj in lastno rast. Nekateri so nas razočarali že v prvih resnih preizkušnjah, ko so iz naivnosti ali nesposobnosti napačno tolmačili predpise in se diskvalificirali še pred resno kampanjo. Od bodočega politika ali poslanca pričakujemo, da razume predpise in je pripravljen na najslabše možno tolmačenje v dvomljivih situacijah. Lahko se s predpisi ne strinja, lahko meni, da so take in drugačne kvote neumnost, a glede [Page 005]pravil igre se je treba izjasniti prej, preden se pojaviš kot igralec na parketu ali zele nici.

Soočeni z dejstvom, da nikakor ne moremo podpreti strank in kandidatov, ki imajo podporno, prizanesljivo ali nejasno mnenje o revolucionarni dediščini, ki nam v državi dela težave, smo lahko hitro črtali iz spiska večji del kandidatnih list. Ostale so stranke, ki tvorijo tradicionalno jedro slovenske pomladi. Želimo, da bi te stranke tvorile vladno koalicijo. Želimo, da bi vse stranke iz demokratično pomladnega bloka opustile užaljenost, ki jim je skozi leta postala lastna: nevoščljivost, ljubosumnost ter sumničavost naj prerasejo v partnerstvo in zavezništvo, ki bo ljudem dala upanje, da gre za državo in ne za prestiž. Tak odnos ima možnost, da ljudi prepriča in navduši.

Premišljena odločitev na volitvah bo dala koalicijo, ki ne bo talka leve varovalke: leve stranke, ki bo v ključnih vprašanjih postavila obstoj vlade pod vprašaj in tako preprečila, da bi se spremenila ključna razmerja moči. Potrebujemo močno desno, pomladno vlado. V luči tega spoznanja, je prav, da svoj glas oddamo na volitvah za Slovensko demokratsko stranko (SDS), za Novo Slovenijo (NSi) ali za Slovensko ljudsko stranko (SLS). Če teh treh strank v parlamentu ne bo in ne bodo tvorile zmagovite koalicije ter sestavile vlade, bomo ostali na mestu.

Z odgovornostjo izpolnimo svojo dolžnost in izkoristimo pravico do volitev: za to pravico so darovali svoje življenje slovenski mučenci 20. stoletja.

Ne, niso vsi enaki
Figure 2. Ne, niso vsi enaki arhiv Zaveze
[Page 006]
Občasni občutek prepada

1.3. Občasni občutek prepada

1.3.1.

Nedavno se je zgodilo, da se je nekje znova odprlo vprašanje o Kocbeku, točneje, o njegovem zagovarjanju političnih umorov v vojnem času. Na tem mestu nas ne zanimajo podrobnosti omenjene diskusije, pač pa le ena njena izrazita posebnost: da so se nekateri krogi »kulturniške« levice močno vznemirili in občutili urgentno potrebo, da Kocbekovo stališče glede umorjenih žrtev – šlo je zlasti za Ehrlicha in Župca – zagovarjajo ali vsaj opravičujejo. Tega pa ni mogoče početi drugače kakor tako, da so skušali pobite žrtve ponovno prikazati ali vsaj osumničiti kot »izdajalce«, torej, kot »krive« … Da bi torej reševali svoj idol in s tem svoje stališče, recimo kar, da bi reševali svojo utopijo, so pripravljeni nadaljevati peklenski urok revolucijske ideologije: še naprej obtoževati pomorjene, nedolžnega še naprej razglašati za krivega in teroriste, ki so ubijali, razglašati za branilce pravice …

Moram reči, da sem ob tem znova občutil prepadno praznino: neupoštevanje resničnosti, kakršna je in je bila, neodvisna od našega hotenja in všečnosti, gledanje vstran od resničnosti, delovanje mimo resničnosti – to povzroča prepad, prek katerega ni mogoče seči in se zbližati. Resničnost je tista, ki omogoča razumevanje, ne le objektivno, ampak tudi razumevanje med ljudmi. Če ljudje niso v stiku z resničnostjo, ne morejo priti v stik s soljudmi. Razen s tistimi, s katerimi si delijo podobno utopijo. Pomanjkanje skupno uzrte resnice – ali vsaj približno soglasno dojete resničnosti – je tisto, kar med ljudmi izkoplje praznino nestika, ne-komunikacije in odtujitve. »Fenomen Kocbek« ima v sebi razdiralno moč, da se v njem ne-videnje resničnosti, ki ga je zagrešil Kocbek kot zgodovinska oseba, nadaljuje v našo sedanjo zgodovino kot prototip ter inspiracija novih utopij, novih zastranitev vstran od slovenske resničnosti – in s tem novega ne-stika med nami.

Z druge strani mi ostaja v mislih povsem drugačen primer, saj je tudi med slovenskimi katoličani kdaj opaziti naivnost in ne-stik z realnostjo, glede katerih ne bi mogel reči, da me kaj manj navdaja s poraznim občutkom prepada. V mislih mi ostaja denimo lik prijaznega, sila tolerantnega učitelja filozofije na katoliški gimnaziji, ki znance na socialnih omrežjih pomirja pred domnevno prehudimi skrbmi zastran migrantov, ki utegnejo v bodoče priti v Slovenijo in tu ostati. To kompleksno vprašanje, tako težavno, da je vredno tebanske sfinge, prijazni pedagog zvede na poanto, da se bomo morali Slovenci migrantom, čeprav bo to morda težavno, pač prilagoditi, da bi lahko z njimi v krščanskem duhu sobivali. Tesnoben občutek, da so njegove misli v prepadnem ne-stiku z resničnostjo, ki me je navdal, je izhajal iz vsaj dveh virov. Najprej je tu določeno neupoštevanje svojega ali vsaj nezadostno sprejetje skrbi za to, kar je naše: da bodo iz množice migrantov na slovenskih tleh nedvomno sledila kriminalna dejanja, posilstva, nered, predvsem pa zmeda v glavah, saj bo naše predstave o redu in sobivanju treba prilagajati, na silo spreminjati; to je neupoštevanje sebe, da nekaj smo in da želimo to biti, ostati, in ne, da bi se še bolj pomešali, se še bolj izgubili. Ne želimo izgubiti še tistih ostankov istovetnosti in reda, ki so nam ostali po kataklizmah zgodovine, zgolj zato, ker politična levica vidi v neredu, ki ga bo dotok migrantov prinesel, svojo veliko politično priložnost (lahko bodo volili na lokalnih volitvah), lahkoverni katoličani pa levici pri tem prostodušno asistirajo, četudi z besedo v spletnih medijih. Poleg pomanjkanja upoštevanja sebe kot Slovenca in svojega kot slovenskega pa je tu še glavni objektivni vidik: izkušnje od drugod dokazujejo, da se migranti ne bodo prilagodili, ne bodo se naučili slovenskega jezika, kaj šele kaj več. Naivno prepričanje, da se bodo do neke mere vendarle integrirali v [Page 007]našo kulturo, dejansko vsebuje nemalo nepremišljenega, toda dejanskega prezira do pomena, ki ga ima več kot tisoč let krščanske kulture za evropsko civilizacijo, celo za tako brezversko družbo, kakor je slovenska. Prezir vidim v tem, da nekateri naivno in kar predrzno predpostavljajo, da človek, ki prihaja v nekem smislu »iz kamene dobe«, sploh zmore krščanske in evropske vrednote kar čez noč sprejeti. Naših vrednot ne bodo sprejeli (razen redki kristjani med njimi, ki so nekaj povsem drugega), saj jim je to nepojmljiva stvar. Zato se bo del slovenske družbe za izogibanje konfliktom prilagodil tako, da se bo novim razmeram podredil; drug del se ne bo hotel podrediti in na plan slovenske družbe bo priplavala t. i. skrajna desnica – resnična, ne ta, o kateri levičarji govorijo že zdaj in je večidel namišljena.

Zato je v tem stališču znanega katoliškega pedagoga in številnih sodobnih kristjanov opaziti podoben ne-stik z resničnostjo, določeno od-trganost od resničnosti, podobno kakor pri krčevitih branilcih kocbekovskega idola. Idolatrija Kocbekove utopije se usmerja v napačno videnje zgodovinske resničnosti. Naivno prostodušno gledanje na problem množičnih migracij zadeva sedanji trenutek; oboje pa s konsekvencami sega daleč v skupno prihodnost. Oboje se napaja iz istega vira: videti resničnost lepšo in boljšo, kakor v resnici je. Utopični značaj obeh zadržanj bo v svojem času pokazal svoje sadove.

* * *

1.3.2. * * *

Da, kako težko je videti resničnost, ki je skorajda na dlani pred nami, ki jo poznamo po dejstvih in učinkih in je dostopna celo našemu izkustvu.

Koliko težje se naš um in srce odpirata tisti resničnosti, na katero še posebej mislimo vsako leto v juniju: resničnosti, ki jo kot simbol predstavlja Kočevski Rog. Ta resničnost je po svoji izrednosti in zunaj-človeškosti, po obsegu groze in nepojmljivega našemu umu skoraj nedostopna. Ko si v spominu obujamo vse, kar je o tem bilo ohranjenega v redkih pričevanjih preživelih, občutimo, da še vedno ne vemo, kako je tam v resnici bilo. Tam, namreč v telesu in srcu človeka, ki je Rog doživel in ga je Rog pogoltnil v svojo neopisljivo grozo. Ta resničnost nam ostaja nedostopna.

Od nje nam je dostopno le tisto malo, skoraj sled neke sence, ki jo moremo sprejeti vase z vživetjem, premišljevanjem, podoživljanjem. In čeprav je to, kakor čutimo, nezadostno in pomanjkljivo, ima stik s človeško resničnostjo Kočevskega Roga neko neverjetno učinkovanje: začutimo, da naše dojemanje slovenske resničnosti ob tem nenadoma dobi središče, stržen, globok kakor vrtinec, ki sega v osrčje slovenske zemlje. Od tod je domala vse, kar je na Slovenskem, pa tudi marsikod drugod po svetu, videti drugače kot sicer. Ob resničnosti Kočevskega Roga, četudi nam je še tako nezadostno dostopna, je moč stopiti tesneje v stik s resničnostjo, ki je nastežaj odprta pred nami.

[Page 008]
Prepad
Figure 3. Prepad Janez Rihar
[Page 009]
Biti kot oni

1.4. Biti kot oni

1.4.1.

Kar nekaj ur sem presedela pred računalnikom, zrla v bel ekran in razmišljala, kaj naj napišem za tokratno Zavezo, toda vsemu tuhtanju navkljub besede niso in niso stekle. Ali naj spet pišem o preteklosti, o tem, kako nas je polpretekla zgodovina zaznamovala, komunistična revolucija pa poškodovala do te mere, da ne znamo več ločiti resnice od laži, tehtnih argumentov od plehkih besed, resničnih možnosti od praznih obljub? Ali o tem, kako dediči revolucije za samoumevno jemljejo izčrpavanje naše države ter prilaščanje davkoplačevalskega denarja? Ali o tem, kako morilci nedolžnih fantov in deklet nikoli niso odgovarjali za svoja dejanja oz. še huje, da jim ni nikoli nihče jasno sporočil, da je bilo njihovo jemanje življenj zavrženo dejanje, ki si zasluži najhujše obsodbe? Ne le pred pravosodnimi organi, temveč predvsem pred zgodovino. Nič koliko črnila je bilo že prelitega na to temo, predvsem po letu 1990, ko je osamosvojeni narod končno zadihal svobodo – vsaj tako se je takrat zdelo. Prej so o vsem tem lahko svobodno pisali le Slovenci v diaspori.

Nekakšen odpor se je rojeval v meni ob vseh teh mislih in iskanju pravih besed, namenjenih tistim, ki vzamete v roke Zavezo in jo berete. Ali ni bilo že dovolj pisanja o vsem tem? Ali ni že čas, da pustimo vse te stvari, ki jih znova in znova prinašamo na plan, ter se zazremo v prihodnost? Ali ni že čas, da se nehamo ukvarjati z zgodbami ljudi, ki so doživeli vojno in kar se je dogajalo po njej, in pustimo preteklosti čas, ki nas tako razdvaja? Zdi se mi, da tudi vame občasno prodrejo ukazujoči ali očitajoči glasovi tistih, ki pozivajo k temu. Med njimi je kakšen tudi proseč – ne razdvajajmo več naroda, pred katerim je toliko drugih novih izzivov, ki jih predenj postavlja sedanjost. Migracije, na primer. Zdi se, da je takih tudi na demokratični strani, torej na tisti strani, ki je najbolj občutila gorje polpreteklosti (vse do konca 80-ih let, da ne bo pomote), vedno več. Da se vedno težje upiramo pozivom, ki najbolj agresivno prihajajo prav s strani tistih, ki so se z revolucijo in njenimi sadovi najbolj okoristili, da naj nehamo brskati po kosteh. Da naj se raje usmerimo v prihodnost, v iskanje priložnosti za mlade, da ne bi ti tako množično zapuščali domovine, v ustvarjanje Slovenije, kjer bomo vsi srečni. Tako kot je v svoj dokument z naslovom Vizija Slovenije 2050 zapisala odhajajoča vlada. Cilji, ki naj bi jih zasledovali, so privlačni, razumni in jim je težko oporekati, zaradi česar se spominjanje preteklosti in pozivi k njenemu ovrednotenju zdijo še toliko bolj nepotrebni in celo zavirajoči. Ko vse to poslušamo, se zato kaj hitro zgodi, da nas notranje slabijo in krhajo našo voljo do soočanja s preteklostjo. Kdo od nas pa noče dobrega našemu narodu in naši državi?!

Ob tem sem opazila, da se mi je misel večkrat ustavila celo pri vprašanjih, kot na primer, da mi bo kdo očital, da ne znam živeti brez revolucije, da sem že zabredla tako globoko, da brez nje ne zmorem motriti sveta okoli sebe. Soočenje s tem je seveda zastrašujoče. Kaj pa, če je res? Kaj pa, če v sedanjosti res preveč iščem posledice preteklosti? Morda pa za razumevanje našega časa pogled skozi prizmo med- in povojnega dogajanja ni nujen in ni potreben. Morda pa imajo bolj prav tisti, ki krivdo za današnje stanje slovenske družbe prepoznavajo v podivjanem kapitalizmu in potrošništvu, ki je tako zelo zasvojilo sodobnega človeka?!

Morda. Toda potem je prišel oni praznik spomina na dogodek, ki ga ni bilo. Praznovanje upora proti okupatorju. Praznik, ki je vsako leto bolj mitološko obarvan, bolj lažniv in bolj malikovalski. Kardelj in Kidrič bi pokala od ponosa, če bi lahko videla, kako jima njuni (ideološki) potomci pravoverno sledijo v potvarjanju in laganju. Praznik, kjer so vsako leto vedno bolj glasni prav tisti, ki nam najbolj [Page 010]budijo prej omenjene občutke, dvome in vprašanja. Letos je njegovo obeleževanje v absurdnosti doseglo svoj vrhunec (kar ne pomeni, da tega vrhunca v naslednjih letih ne bo mogoče preseči). Tiste dni konec letošnjega aprila se je zdelo, kot da zopet živimo v letu 1946. Zanalašč nisem zapisala leto 1941. Ker 27. aprila 1941 ni nihče vpil »živela OF«. Ker takrat ni nihče pozival k boju proti okupatorju. Ker so takrat komunisti s svojimi nacističnimi zavezniki skupaj nazdravljali prvemu maju ter pozivali ljudi, naj se ne upirajo njihovim zaveznikom, čeprav so okupirali in razkosali našo deželo. So pa tistega 27. aprila 1941 (26. aprila, če smo zgodovinsko dosledni) res zapisali, da se brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi zatirani narod ne more osvoboditi. Njihovo razumevanje boja proti tej gospodi so v naslednjih mesecih in letih pokazali z likvidacijami otrok, mladine, starcev in stark, z likvidacijo narodno zavednih Slovencev, s povojnimi poboji, z nacionalizacijo in zaplembo premoženja ter prilastitvijo (kraja bi bila pravilna beseda) tega premoženja.

Letošnjega aprila so nekateri po 77 letih zopet pozivali k boju proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi ter k rušitvi imperializma. V tem jim upravičeno lahko priznamo zgodovinsko doslednost. Med temi, ki so pozivali k takemu boju, je bil tudi 30-letni mladenič, ki kandidira na listi naslednice Komunistične partije. Mladenič, ki je bil med drugim že predsednik študentske organizacije, direktor zavoda, ki ga je ustanovila prav ta študentska organizacija, ter prejemnik Fulbrightove štipendije, ki jo podeljujejo ZDA tujim študentom za nekajmesečni študij v njihovi državi. Ne vem, kako resno je mladenič mislil s svojim pozivom, toda vseeno me je ob tem nehote spreletel srh in temna slutnja. Nekoč smo že videli, kaj pomeni boj teh, ki bi radi živeli na račun drugih brez lastnega dela in truda, proti tem, ki so se v lastnem potu trudili, da bi kaj dosegli, kaj ustvarili. Tako rušitev imperializma, ko tisti, ki si vzamejo, kar jim ne pripada, smo že videli.

Ni jih prav dosti motilo, če je bilo za to potrebno eno ali več življenj. Samo da so dobili. Toda žal pred zgodovino njihovo ravnanje ni bilo obsojeno. Vsaj ne pred tisto zgodovino, ki je zapisana v vseh javnih sistemih naše države; tudi v pravosodnih. Ko sem torej konec aprila gledala te mladce, ki so se našopirjeno zbirali pod rdečo zvezo, z njimi pa so stali tresoči se starčki, v katerih najgloblje kotičke srca ne bi hotela zreti, saj slutim, da bi tam našla veliko bedo in še večjo krivdo, sem pomislila, kako zlahka bi verjetno ti mladi ponovili ravnanje svojih komunističnih idolov.

Toda, ko bodo ti mladci hoteli uresničiti svoje pozive, bodo naleteli na veliko težavo. Če bodo količkaj iskreni (glede na to, da je laž nesmrtna duša komunizma in vseh njegovih novodobnih deviacij, mogoče vseeno ne bodo imeli tako velikih težav), bodo namreč kaj hitro ugotovili, da so sami tista »kapitalistična gospoda«, ki je pokradla premoženje in uživa sadove na račun zatiranega naroda. Na neki način je zelo nazorna karikatura tega prav prej omenjeni mladenič, ki je poziv za boj proti kapitalistični gospodi na sam praznik objavil v svojem tvitu. Ta isti mladenič je namreč najprej užival privilegije na račun davkoplačevalskega denarja kot predsednik študentske organizacije, nato še kot direktor zavoda, trenutno pa je asistent evropske poslanke, ki sredstva za njegovo plačo prav tako prejema iz žepa davkoplačevalcev. Ob tem je prav ta mladenič, ki poziva k rušitvi imperializma, na račun imperialistične Amerike skočil še na krajšo študijsko izmenjavo čez ocean. Izkoristiti vse bonitete, ki ti jih prinaša sistem, hkrati pa rjoveti proti njemu, je zelo domača drža vseh takšnih »vstajnikov« in revolucionarjev. Ko bodo ti mladeniči iskali lastno »kapitalistično gospodo«, ki škodi zatiranemu narodu, bodo torej naleteli na težavo, saj se bodo morali v resnici upreti proti samim sebi in svojemu pohlepu. Toda, ker to ne gre, saj brez državnih in paradržavnih jasli (in podjetji) ne znajo in nočejo živeti, bodo »kapitalistično gospodo« [Page 011]raje iskali drugje; pri tistih, ki so si s svojim trdim delom, poslovno žilico in skrbnim gospodarjenjem prigarali nekaj premoženja; pri tistih, ki si glasno in jasno upajo opozarjati na zločinsko ravnanje nosilcev revolucionarne zapuščine; pri tistih, ki se tem, ki pozivajo na boj proti izkoriščevalski domači gospodi, ne bodo bali povedati, da so prav oni sami tisti, ki uživajo ali želijo uživati v sadovih dela drugih. Brez težav bodo »kapitalistično gospodo« poiskali še kje. Pojem namreč zlahka napolnijo z vsem tistim, kar jim ni po volji. Enako, kot so to storili njihovi (ideološki) predniki davnega leta 1941. Tudi obračun s to »gospodo« bodo izvedli enako hladnokrvno in brezbrižno, kot je bilo to narejeno pred sedemdesetimi in več leti. S kozarcem ukradenega medu v roki bodo vpili gesla o enakosti, pravičnosti in solidarnosti.

Ko sem torej spremljala aprilsko praznovanje, ob tem pa tudi žareče oči številnih, ki so ob pogledu na zvezdo, ki milijonom ni prinesla drugega kot smrt in neznosno krivico, doživljali neke vrste ekstazo, ter slavljenje revolucijske ikonografije, h kateri je ob koncu maja pozivala sicer velika koristnica vseh možnih privilegijev na račun davkoplačevalcev, sem se vrnila k vprašanjem, ki ste jih lahko prebirali ob začetku tega razmišljanja. Tokrat sem uvidela, da moramo znova in znova vračati v zavest potlačen spomin na grozote in krivice, ki so se zgodile v teh sedeminsedemdesetih letih.

Da bo pomagalo ozdraviti naš narod le to, če se bomo z vsem tem soočili in enkrat za vedno sprejeli spoznanje, da naš današnji čas in prostor, predvsem pa dojemanje stvarnosti močno izkrivlja revolucionarna deformacija, ki jo v sebi nosimo vsi, čisto vsi, tudi tisti, ki so bili rojeni že v samostojni državi. Da je pri nas »divji kapitalizem« še bolj uspešen kot drugod, ker se dodatno napaja iz uničujoče pokvarjenosti socializma oz. komunizma. Prav tako moramo znova in znova opozarjati na to, da dediči revolucije samo od nas zahtevajo pozabo zgodovine, medtem ko jo sami oživljajo in na novo pišejo mite, ki jim pomagajo ohranjati prisvojeno oblast. Zavedati se moramo tudi, da je pri nas še vedno nekaj hudo narobe, če si ljudje, ki so doživeli in preživeli vse zlo, ki jim ga je komunistična mašinerija prizadela, še vedno ne upajo spregovoriti. Ali, kot je pred kratkim prizadeto zapisal neutrudni zabeleževalec pričevanj ljudi, ko mu je v zadnjem hipu eden od pričevalcev odpovedal snemanje, pri tem pa ga prosil odpuščanja, ker se je preveč bal groženj: »Seveda mu oprostim, a pomislite, v kakšni »svobodi« živimo, da si žrtve po 70 letih ne upajo govoriti o zločinih in krivicah režima!« Očitno je res še daleč do takrat, ko bomo popolnoma svobodno zadihali demokratični zrak, kjer bomo resnično vsi enakopravni in kjer bomo imeli vsi enake možnosti. Toda če hočemo priti do tam, ne smemo obupati in ne podleči pozivom k pozabi. ?

[Page 012]
Kako se je začelo

2. Kako se je začelo

Od Petkovca prek Rovt in Sv. Treh Kraljev do Andov

2.1. Od Petkovca prek Rovt in Sv. Treh Kraljev do Andov

2.1.1.

V samostojni Sloveniji praznujemo 27. april kot dan upora proti okupatorju. Pred tem, v skoraj polstoletnem obdobju domačega totalitarizma, ki je sledil štiriletni okupaciji fašističnih oziroma nacističnih totalitarcev, smo praznovali ta dan kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Zgodovinarji so že zdavnaj ugotovili, saj drugače niso mogli, da je bila 27. aprila ustanovljena PIF (Protiimperialistična fronta), kajti njen dejanski ustanovitelj je bila KPS, ki je, upoštevajoč navodila Kominterne, spoštovala pakt o prijateljstvu med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, sklenjen v Moskvi 23. avgusta 1939. Tudi po 22. juniju 1941 – napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko se je PIF prelevila v OF in je Slovenski poročevalec po nekaj mesecih dobil podnaslov Informacijski vestnik OF, je tako nad OF kot nad partizanskim gibanjem ves čas držala roko partija, katere glavni cilj je bil vzpon na oblast.

In kaj naj rečemo o prvomajskem delavskem prazniku, ki ga uradno praznujemo že 73 let? Ne bomo tajili, da se naše misli vsako leto prav ob tem času mudijo pri eksodusu v začetku maja 1945 in povojnih pobojih, ki so mu sledili nekaj tednov kasneje ter velik del naše lepe domovine spremenili v morišče in grobišče, kjer tisoči nedolžnih žrtev še vedno čakajo na izpolnitev ene temeljnih človekovih pravic: pravice do groba in imena.

Kaj nam pove Kebetov članek v Borcu 1989?

2.1.2. Kaj nam pove Kebetov članek v Borcu 1989?

Nekdanji krščanski socialist in partizan Tone Kebe je leta 1989, ko je že »dišalo« po slovenski osamosvojitvi, objavil v reviji Borec članek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem. Žal v nekaj stavkih ne moremo razkriti laži, še manj pa lahko zavrnemo neresnice tega sestavka, lahko pa opozorimo na zgrešeno pojmovanje tako imenovanega osvobodilnega boja kot tudi na zadržanje tistih, ki so se mu morali upreti, če so hoteli ohraniti vsaj golo življenje. Naj najprej dobesedno navedemo nekaj Kebetovih stavkov: »Po okupaciji je bila oblikovana vseslovenska Osvobodilna fronta, ki je zapisala poleg boja proti nasilnemu okupatorju za narodni obstoj še en cilj: socialno preobrazbo družbe po končani vojni. In prav ta program je naletel na spotiko slovenskih najbolj reakcionarnih krogov s Cerkvijo na čelu. Zaslutili so nevarnost komunizma in 29. maja 1941, mesec dni po ustanovitvi OF, organizirali Slovensko legijo z nasprotnim, nebojevitim programom po načelu čakanja ugodnega trenutka. Prišlo je do vsenarodne polarizacije: na eni strani OF proti okupatorju, na drugi bela garda z njim proti upornemu ljudstvu … V tem razpihovanju bratomorne vojne se je v Ljubljanski pokrajini najbolj izkazala katoliška cerkev. Za kakšno svobodo naroda naj bi se borila Slovenska legija? Raje so šli v objem tujih zasužnjevalcev, kot da bi pristali na sodelovanje s komunisti zoper nje. Geslo čakanja je bilo obenem pasivizacija vseljudskega odpora in zoper OF … Vodstvo Slovenske legije je ponujalo roko liberalcem, ki so z dr. Kramarjem sprva pristali na sodelovanje, kasneje pa organizirali svojo Sokolsko legijo. Kasneje je nastala Narodna legija, spomladi 1942 pa še politična organizacija Slovenska zaveza – iz vrst bivših članov klerikalne stranke in v povezavi z begunsko vlado.« (Borec 1989, str. 943)

[Page 013]
Šentjoški fantje z župnikom Nagodetom okrog leta 1935
Figure 4. Šentjoški fantje z župnikom Nagodetom okrog leta 1935

Kebe pravzaprav s tem potrjuje, da je skoraj hkrati z OF oziroma PIF nastala ilegalna vojaška skupina Slovenska legija. Če pa upoštevamo, da je OF nastala iz PIF šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je Slovenska legija nastala prej kot OF in partizanstvo. Ustanovitelji Slovenske legije v začetku prav gotovo niso mislili na odpor proti partizanom, ki jih še ni bilo, pač na upor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Načelo čakanja ni bilo nasprotovanje temu odporu, pač pa izogibanje represalijam in s tem varovanje slovenskih življenj ter premoženja. Kdo je sprožil slovensko polarizacijo? Mar ne OF oziroma partija z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda septembra 1941, ko je VOS že pobijal politične nasprotnike? VOS je bil podrejen neposredno CK partije, zato je treba tu iskati korenine bratomornega boja. V programu OF naj bi bila zapisana socialna preobrazba družbe po končani vojni, VOS pa je že jeseni 1941 »odstranjeval« idejne in politične nasprotnike komunizma in s tem trasiral pot za vzpon komunistične oblasti. Ko je spomladi 1942 po dolgih pripravah zaživela Slovenska zaveza, so Mačkovšek, dr. Šolar in Šuklje takole pisali v London: »Končno se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS (Slovenska ljudska stranka) in ves katoliški politični krog – z izjemo takozvanih krščanskih socialistov – vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajše generacije, socialisti in nekatere nove politične tvorbe. Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti; pa tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje koristi samo sovražniku.« (J. Vodušek, Dosje Mačkovšek, str. 41–42)

Kdo je torej v Ljubljanski pokrajini, ki je bila zaradi številnih beguncev z nemškega zasedbenega območja tedaj Slovenija v malem, razpihoval bratomorno vojno? Kdo je govoril o narodni enotnosti, v resnici pa jo z Odlokom o zaščiti in zločinskim delovanjem VOS grobo rušil in zadajal narodu rane, kakršnih dotedanja tisočletna zgodovina ni poznala?

V nadaljevanju Kebetovega članka sledijo podrobnosti o nastanku vaških straž v Šentjoštu, Rovtah, Zaplani in drugih krajih tega območja. V to pripoved Kebe seveda vključi spomine dr. Ceneta Logarja, ki je po navodilih Borisa Kidriča prvi organiziral OF in KP v teh

[Page 014]
Z leve katehet Srečko Huth in bogoslovec Mirko Gogala; taki
								»kaplani« so takoj po okupaciji prišli v Šentjošt: Hutha je poslala
								škofija, da bi skrbel za sosednje župnije, kjer so Nemci zaprli
								duhovnike, Gogala pa je prišel na počitnice, ker domov v Mojstrano
								ni mogel.
Figure 5. Z leve katehet Srečko Huth in bogoslovec Mirko Gogala; taki »kaplani« so takoj po okupaciji prišli v Šentjošt: Hutha je poslala škofija, da bi skrbel za sosednje župnije, kjer so Nemci zaprli duhovnike, Gogala pa je prišel na počitnice, ker domov v Mojstrano ni mogel.

krajih: »Zakaj je spočetka Kidrič vodil organizacijo osvobodilnega boja na tem terenu, ki je teritorialno dejansko spadal pod Vrhniko? Zato, ker sva od leta 1937 do 1939 skupaj delala v Pragi in v Parizu. Razpad stare Jugoslavije me je našel doma, v Horjulu, kamor sem se leta 1940 po kapitulaciji Francije vrnil iz Pariza. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem poiskal Borisa Kidriča, ki mi je dal navodila za organizacijo OF in naročil, naj zaenkrat ostanem povezan z njim. Da bi prišel legalno v stik s čim več vasmi, sem od občine sprejel neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tedaj sem zvedel za vpliv jezuitov predvsem v Šentjoštu, kjer so tik pred vojno imeli neki misijon in od tedaj vzdrževali stike s temi kraji. Pred vojno je sem na izlete vodil svoje mladce Ernest Tomec in med ljudmi širil fašistično usmerjenost. Škofija je takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem poslala nekaj kaplanov, ki so najbrž pribežali nekje izpod Nemcev. Od nekod se je vrnilo nekaj usmiljenk, ki so se takoj vključile v to druščino. Vse to je iz Šentjošta napravilo pravo Vendejo in prav ta Šentjošt nam ni povzročal med vojno samo žrtev, pač pa tudi razdvojenost v naših vrstah v ocenjevanju položaja in vsakodnevnem ukrepanju. Zanimivo, da je do te sfanatiziranosti prišlo, čeprav je tu desetletja deloval župnik Nagode, ki je bil vse prej kot verski fanatik in ga ni bilo mogoče zaplesti v protiljudsko politiko bele garde.« (Dr. Cene Logar, Borec 1973, str. 366–367)

Ne bomo komentirali teh ekstremnih Logarjevih ugotovitev, dovoljujemo si pa pripombo, da dr. Logar tu kljub sedmim letom nečloveškega trpljenja na Golem otoku, Grgurju in v ljubljanskih zaporih ne odstopa od stališč, ki jih je zastopal kot politkomisar med vojno in kot član agitpropa CK KPS takoj po njej, pa vendar v intervjuju, ki so ga po njegovi smrti objavili Razgledi 3. februarja 1995, pove, da se mu je že med vojno upiralo delati vse po diktatu partije, toda tedaj je verjel, da je za zmago in osvoboditev potrebna disciplina. »Vse to sem razumel šele kasneje. Smatram, da se je že tedaj odločilo: ali parlamentarni, demokratični sistem družbe ali enopartijska diktatura, katere žrtev sem postal tudi jaz. Diktaturo je partija uvozila iz Sovjetske zveze, iz zaostale aziatske družbe. To so ves čas vojne strogo prikrivali, dejansko pa so naši voditelji – Kidrič in drugi – to politiko študirali v Moskvi na posebni ustanovi.« (Razgledi 1995, št. 3, str. 9)

Dobršen del svojega članka Kebe posveti razpravi o tem, zakaj je ravno v Šentjoštu nastala vaška straža, da sta se odred in dr. Logar od začetka strinjala z najstrožjimi protiukrepi, okrožni komite KPS Vrhnika oziroma sekretar [Page 015]Stane Kavčič – Djuro pa je bil bolj popustljiv. Bolj ali manj ostre razprave glede tega so se začele že pred uradno ustanovitvijo šentjoške vaške straže in partizanskim napadom nanjo in niti leta 1985, ko si je Kebe neuspešno prizadeval pridobiti Staneta Kavčiča, dr. Logarja, Toneta Curka in Romana Potočnika za »skupni pogovor, v katerem naj bi s tedanjimi in sedanjimi očmi ter merili in strpnim presojanjem prišli do objektivnejše resnice«, (Borec 1989, str. 965) niso dobile epiloga.

Poglejmo, kaj piše Kebe o zaplanskem župniku Jožetu Geoheliju: »Partizani so ga aretirali, ko je že na široko zaoral v vrstah pripadnikov protikomunističnega boja, tik pred nastankom bele garde na Zaplani. 25. julija so ga z drugimi aretiranci izpustili, ker mu niso mogli konkretno dokazati krivde. Ko pa je partizan Žitko iz Logatca ob preiskavi našel v brevirju skrito vohunsko pismo, napisano z limoninim sokom, v katerem je Italijanom sporočal, naj na Zaplano kot prvo pomoč takoj pošljejo trideset pušk, se je razkrila vsa njegova protipartizanska in rafinirana izdajalska dejavnost. Še isto noč po izpustitvi se je župnik odpeljal v Logatec in od Italijanov zahteval izvedbo svojega naročila. Ko se je vrnil, je bil 26. julija ponovno aretiran in usmrčen. Geoheli je bil kot italijanski obveščevalec zelo rafiniran in precej previden. Z limoninim sokom si je dopisoval z vodjo trojk in centrom v Ljubljani in na Vrhniki, pa tudi z italijanskim poveljstvom v Logatcu, v cerkvi pa je celo pridigal in agitiral za Osvobodilno fronto oziroma pozival ljudi k uporu, da bi se zakril. – Izjava Karla Leskovca iz Rovt, 26. maja 1986.« (Borec 1989, str. 972)

Zakaj se od tiste Geohelijeve silne korespondence prav nič ni ohranilo? Ali je bil Geoheli obenem rafiniran in neumen? Karel Leskovec namenja Geoheliju celo v knjigi Križpotja I. – izšla je leta 1971 – krajše poglavje pod naslovom V zaplanskem župnišču, kjer med drugim pove, da na zaslišanju ni skoraj nič priznal. Niti Kebe niti Leskovec pa ne omenjata, da so župnika mučili in potem na pol mrtvega vrgli prek pečine. Niso ga pokopali, ampak samo zakrili z vejami in nekaj skalami. Svojo pripoved Leskovec zaključi takole: »Še tista peščica ljudi, ki je prej delala za nas, je zdaj partizanom obrnila hrbet.« Ali ni v tej njegovi izjavi vendarle del odgovora, zakaj so nastale vaške straže?

O rovtarskem župniku Jožetu Zalokarju piše Leskovec, da je kar s prižnice tolkel po partizanih, vendar je bil manj nevaren kot Geoheli. Očitali so mu druženje z italijanskimi oficirji, saj je bilo v župnišču od začetka okupacije nastanjeno poveljstvo italijanske posadke, kar pa je bilo župniku nedvomno bolj v breme kot v korist. 2. avgusta 1942 je nad okolico Rovt prihrumela posebna italijanska enota iz Logatca, ker menda rovtarski za tako akcijo niso bili usposobljeni. Požgali so Podlipo, Podpesek in tudi nekaj poslopij Praprotnega Brda, med njimi pri Pavletu Lukanu, ki so ga le nekaj dni pred tem ubili partizani. V Podpesku so Italijani delno po domovih, največ pa na poti od maše v Podlipi prijeli več mož in fantov, odbrali deseterico, jih postrelili v Lukančkovem gozdu ter kar tam površno zakopali. Odgovornost za ta kruti zločin so partizani naprtili župniku Zalokarju, češ da je Italijanom pripravil seznam deseterice z namenom pridobiti dovoljenje za ustanovitev bele garde v Rovtah. Zanimivo, da Zalokarja zaradi tega na sodni razpravi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 5. avgusta 1946 skoraj niso obtoževali, pač pa so ga predvsem prijemali zaradi bele garde in nagovarjanja partizana Modrijana k dezertaciji iz NOV. Obsojen je bil na sedem let zapora s prisilnim delom, po pritožbi pa mu je Vrhovno sodišče kazen znižalo na štiri leta zapora s prisilnim delom. – O župniku Jožetu Zalokarju obširno piše v knjigi Cerkev na zatožni klopi zgodovinarka dr. Griesser Pečar (str. 261).

[Page 016]
Skupina rovtarskih domobrancev z Antonom Petkovškom, rešencem iz
								jame na Hrastniškem hribu, ki je nazadnje dobil zatočišče v
								Argentini.
Figure 6. Skupina rovtarskih domobrancev z Antonom Petkovškom, rešencem iz jame na Hrastniškem hribu, ki je nazadnje dobil zatočišče v Argentini.

Rovtarska vaška straža je bila ena izmed redkih, ki so po 8. septembru 1943 ostale na svojem mestu. Njen poveljnik je bil tedaj domačin Franc Kogovšek. Partizani sami se ji v ? tem času niso približali, so jo pa »ovadili« Nemcem v Logatcu. Ti so 29. septembra 1943, prav na god farnega zavetnika sv. Mihaela, v polni bojni pripravljenosti s kamioni pridrveli v Rovte, kjer česa takega niso pričakovali. Takoj ob nemškem prihodu so bili mrtvi naslednji stražarji: Janko Bradeško, Jože Bogataj, Tone Lukan in Jože Tušek; preostale presenečene stražarje so Nemci razorožili in jih pod močno stražo odgnali proti Logatcu. Ko sta do nemškega poveljnika prišla Franc Kogovšek in župnik Zalokar, ki sta oba znala nemško, je sprejel njuno pojasnilo, in ko je po preverjanju ugotovil, da je bilo naznanilo o partizanih v Rovtah zlagano, so fantje lahko odšli nazaj in tudi orožje so jim vrnili. Tako rovtarska vaška straža ni doživela preizkušnje Turjaka kot mnoge druge in se je vključila v Slovensko domobranstvo kot njegova 44. četa.

Naj omenimo še eno misel, ki se nam vzbuja ob Kebetovem članku. Zakaj tako vneto našteva napake vaških straž – resnične in tudi

samo namišljene, izogiba pa se priznati kak odklon svoje strani, ki ga bi težko imenovali drugače kot zločin in ga ni mogoče zatajiti pred zgodovino. Če je bil cilj partizanskega gibanja osvoboditev izpod okupatorja, zakaj so komunisti uveljavili monopol nad njim in ga pogosto zlorabljali za dosego ozkih partijskih ciljev, ki navadno niso imeli prav nobene zveze s svobodo oziroma blaginjo naroda. Zakaj so že med vojno, še bolj pa po njej s tako vehemenco odstranjevali politične ter idejne nasprotnike, da je bilo treba celo uvesti nov način pokopavanja, ki ga v naši kulturi dotlej ni bilo?

Ko smo že pri Rovtarjih, ali ne bi bilo prav, da bi po tolikem času bila končno razkrita usoda več kot devetdesetih mož in fantov, ki so se okrog 10. maja 1945 šli javit na izpostavo Ozne v Logatcu? Večina njih je bila v naslednjih dneh vpisana v knjige sodnih oziroma centralnih zaporov v Ljubljani, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Štiriinšestdeset jih je z imenom in priimkom ter letnico rojstva za- [Page 017]pisanih na eni od farnih spominskih plošč. V kakšni zvezi z njimi so tisti, ki so jih pred leti izkopali na Cesarskem vrhu? Pri hitrem pregledu razpredelnice št. 4 na straneh 156 do 161 knjige Rovte v viharju vojne in revolucije, vidimo, da jih ima dobra polovica letnico rojstva pred 1910. Kaj to pomeni? Da so bili v začetku le kratek čas pri vaški straži, potem pa so kot družinski očetje s kopico malih otrok in kmečki gospodarji ostali doma. Ko so kmalu po 5. maju – ko so iz Rovt odšli domobranci in tisti, ki so se odločili iti z njimi na Koroško – brali plakate, naj se javijo v Logatcu, so komaj pomislili, da bi jim tisti tedni vaške straže – marsikdo je celo tedaj bil več doma kot pa v postojanki – mogli škodovati. Verjeli so, da je najbolje čim prej opraviti formalnost, ki jo zahteva nova oblast, potem pa se bodo lahko mirno posvetili delu za dom in družino. Žal je bila realnost popolnoma drugačna in posledica tega je, da je skoraj več znanega o tistih, ki so bili iz Vetrinja vrnjeni na Teharje. O njih so nekaj povedali redki mladoletniki, ki so po amnestiji avgusta 1945 srečno prišli domov; o sosedih in prijateljih, ki so prag večnosti prestopili na Hrastniškem hribu, pa je nekaj povedal Anton Petkovšek, Marjetin Tone, ki je po sklepu Previdnosti preživel tudi tisti prag in postal pričevalec »s prstjo zasutih ust«.

Dva svetilnika sredi viharja vojne in revolucije

2.1.3. Dva svetilnika sredi viharja vojne in revolucije

Če pomislimo, v kakšnih razmerah se je znašla Slovenija leta 1941 in še bolj ob koncu vojne, se nam gornji naslov ne zdi nenavaden. Predstavljajmo si občutke mornarjev, ko se v temni noči sredi razburkanega morja do njih prebije medla svetloba svetilnika in pokaže smer rešitve. Njihov strah, da so izgubljeni, da bodo ladjo z njimi vred kmalu pogoltnili divji valovi, se naenkrat spremeni v novo upanje in jim da moči, da vztrajajo v trdem boju z besnečo ujmo. Tej viharni temi, temu turbulentnemu brezpotju so bile podobne razmere, v katerih

Zaplanski Župnik Jože Geoheli
Figure 7. Zaplanski Župnik Jože Geoheli

so se znašli mnogi naši ljudje v času vojne in revolucije, ko je bilo očitno, da se vse podira, da nikomur ne morejo več zaupati oziroma od njega pričakovati pomoči. Grenkobo tiste stiske je izrazila begunka v Vetrinju, ko je ob novici, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo, vzdihnila: »Ali ne bo že sodni dan?«

Naj že povemo, da nameravamo v tem poglavju na kratko predstaviti zgodbi dveh duhovnikov – msgr. Franca Gabrovška in msgr. Janeza Hladnika. Oba sta izšla iz kmečkega doma v Rovtah, vsak pred svojo težko nalogo pa bila postavljena ob koncu druge svetovne vojne v tujini, ko sta se nenadoma znašla sredi nenavadnih sprememb svetovne politike, na katere sicer nista mogla vplivati, sta pa kljub temu veliko naredila za naše ljudi.

Franc Gabrovšek, rojen leta 1890, je pel novo mašo 14. julija 1913 in potem kaplanoval v Hrenovicah, Vremskem Britofu in na Jesenicah. Leta 1923 je bil imenovan za kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani in prav tedaj tudi prevzel

[Page 018]
Zlata maša nekdanjega rovtarskega župnika Jožefa Zalokarja v
								Olševku pri Šenčurju.
Figure 8. Zlata maša nekdanjega rovtarskega župnika Jožefa Zalokarja v Olševku pri Šenčurju.

tajništvo SLS. To funkcijo je obdržal do oktobra 1928, ko je postal ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani. V času Živkovićeve diktature, ko je bila SLS prepovedana, je bil član ilegalnega odbora stranke. Na državnozborskih volitvah 1938 je bil izvoljen z veliko večino glasov za poslanca na listi JRZ v logaškem okraju. Leta 1941 je še pred nemškim napadom na Jugoslavijo skupaj z dr. Alojzijem Kuharjem odpotoval kot uradni predstavnik SLS najprej v Grčijo, nato pa v Egipt in Palestino. Oktobra 1941 je prek Južne Afrike prišel v London. Spomladi 1943 ga je begunska jugoslovanska vlada poslala v ZDA, da bi tu pomagal pri delu vladne skupine. Sodeloval je pri Jugoslovanskem informacijskem centru v New Yorku, ki je tudi izdal njegovo brošuro Jugoslovanske meje z Italijo. Stanoval je najprej v župnišču slovenske cerkve v New Yorku, novembra 1944 pa se preselil v Cleveland v župnišče fare sv. Vida in tam pomagal pri dušnem pastirstvu. Tri leta je tudi pisal za Ameriško domovino stolpec Vesti iz Slovenije. Avgusta 1948 je odšel v Milwaukee za župnika slovenske župnije sv. Janeza Evangelista, kjer pa je kmalu zbolel za rakom na želodcu in leta 1951 umrl.

Od 30. marca 1941 do 8. oktobra 1950 je msgr. Gabrovšek pisal dnevnik. Ker je pisal z roko, nekatere opombe tudi stenografiral in uporabljal razne okrajšave, današnji povprečen bralec njegovih zapiskov skoraj ne razume, zato je dr. Janez Arnež, kateremu smo dolžni zahvalo, da so se ohranili, del teh zapiskov pripravil za tisk, jim dodal svoje komentarje ter jih leta 1997 izdal v knjižni obliki pri Studia Slovenica pod naslovom Gabrovškov dnevnik 1941–1945.

Na pot v emigracijo je Gabrovšek leta 1941 odšel z močno zavestjo odgovornosti za obrambo domovine in upanjem, da bo nesreča, ki je zadela Jugoslavijo, streznila njene politične zastopnike in jih napotila k resnemu delu, toda doletelo ga je razočaranje, ko je ugotovil, da so med njimi nepremostljiva razhajanja. Ustanovitev NDH in Paveličev nastop je dvignil Srbe proti Hrvatom: nekateri so ob tem že

[Page 019]
London 1942 – z leve dr. Alojzij Kuhar, Ivan Kern, msgr. Franc
								Gabrovšek in dr. Miha Krek
Figure 9. London 1942 – z leve dr. Alojzij Kuhar, Ivan Kern, msgr. Franc Gabrovšek in dr. Miha Krek

začeli misliti na Veliko Srbijo, namesto na obnovitev Jugoslavije. Hrvati so se branili in Srbom očitali Nedića ter druge Nemcem naklonjene politike. Srbi so dobro poznali slovensko pripadnost Jugoslaviji in temu primerno ravnali s slovenskimi predstavniki v vladi. Zgodilo se je, da so glede izrazito slovenske zadeve odločili sami brez Slovencev. Ko se je zvedelo za imena Slovencev, ki so vstopili v konzulto Ljubljanske pokrajine, so jim Srbi očitali kolaboracijo. Gabrovškovo mnenje glede tega je bilo, da »Natlačen z dobrim namenom upogiblje hrbtenico, toda zakaj za to ne uporabi koga drugega«. Hrvat Krnjević pa je očital Kreku, da so on in njegovi kolegi zaradi strahu pred Srbi tako ostro napadli Natlačena, torej je ta njihova gesta bila pripogibanje pred Srbi (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 14).

Ko so jugoslovanski politični emigranti jeseni 1941 prišli v London, se je tam že nekaj vedelo o Mihajlovićevem četniškem gibanju v Srbiji. Srbski politiki so to z veseljem poprijeli, in ko jim je uspelo priti do medijev, veliko govorili o uspehih tega gibanja, tudi zato, ker se Hrvati in Slovenci s čim podobnim niso mogli hvaliti. S časom pa je Tito s svojimi partizani zaradi podpore svetovne komunistične mreže in somišljenikov na zahodu pridobil popularnost in se uveljavil tudi pri zahodnih zaveznikih, ki so bistveno spremenili svoje poglede na Jugoslavijo.

Gabrovšek je vse to zaskrbljeno spremljal, kolikor mu je ob pomanjkljivih informacijah bilo mogoče. Imel je sicer dovolj dela, vendar ga je samotarjenje ubijalo in je čutil, da so ga v ZDA poslali tudi zato, da bi se ga znebili. Njegova želja, da bi se povezava med zastopniki SLS – Krekom, Kuharjem, Snojem in njim izboljšala, je ostala neuresničena. Eden glavnih agitatorjev v ZDA za partizane je bil Louis Adamič s svojimi govori, osebnimi stiki, predvsem pa s članki v raznih listih in revijah; dosegel je celo, da so njegovo knjigo The native’s return (Rojakova vrnitev) tiskali v petdeset tisoč izvodih za ameriško vojsko. Neki republikanski kongresnik je Adamiču v zvezi s to

[Page 020]
Šentjoško žegnanje v Buenos Airesu leta 1952 – sedijo z leve Tine
								Malavašič, Janez Maček, dr. Mirko Gogala, msgr. Anton Orehar, msgr.
								Janez Hladnik in Marjan Jesenovec.
Figure 10. Šentjoško žegnanje v Buenos Airesu leta 1952 – sedijo z leve Tine Malavašič, Janez Maček, dr. Mirko Gogala, msgr. Anton Orehar, msgr. Janez Hladnik in Marjan Jesenovec.

knjigo oponesel, da je nevarnejši agitator za komunizem kot Earl Browder, tajnik razpuščene komunistične stranke.

Iz domovine je Gabrovšek dobival vedno slabše novice. Slovenski komunisti sploh niso hoteli slišati o kakem dogovoru. Avgusta 1943 mu je Miloš Stare poročal o tajnih pogajanjih s komunisti, da bi nehali izvajati poboje in uničevati – seveda tudi tokrat uspeha ni bilo. Še bolj zaprepaščajoče pa je bilo poročilo z dne 18. novembra 1943, po Turjaku in Grčaricah. Pod njegovim vtisom je Gabrovšek 8. decembra 1943 zapisal v dnevnik sledeče: »Danes je očitno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci, kaj počno pri nas komunisti? Tako imamo sedaj sovražnike povsod in se praktično nahajam v sovražni deželi, ki dejansko podpira morilce mojih tovarišev, morilce mladih slovenskih katoličanov … Angleški minister Low je baje danes izjavil, da angleška vlada podpira partizane, ker se bore z Nemci. V resnici pa jih podpira, ker se boji Rusov. In verjetno se da preslepiti po ruski propagandi in po svojih tajnih agentih, ki so levičarji. Kam in kako se bo to razvilo? Ali smo res umirajoči narod? (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 54–58)

Po znanem Churchillovem govoru v spodnjem domu britanskega parlamenta februarja 1944 je Gabrovšek zapisal sledeče: »Zdi se, da so tudi Amerikanci na istem tiru kot Angleži: za Tita in komuniste, četudi ne kot komuniste. Sedaj smo torej politično na tleh kot še nikoli: Naši ljudje doma popolnoma zapuščeni. Če bi šlo tako naprej, jih bodo naravnost porinili v naročje Nemcem ali v smrt. Zdi se, da je Atlantic Charter in beseda o svobodi malih narodov postala čista fraza. Churchill in njegovi so besedo pojedli. Ta očitek se čuje tu in tam v lepi obliki iz ameriškega časopisja. Mali narodi bodo pa ostali drobiž, s katerim veliki poravnavajo račune.« Konec maja istega leta se je Gabrovšek mudil na Floridi in iz časopisnih komentarjev Churchillovega govora razbral, da je Jugoslavija pri delitvi Evrope pripadla Rusiji. »Torej politika angleške koristi, za katero je treba Jugoslavijo žrtvovati komunizmu. Časti si Churchill s tako politiko in takim govorom gotovo ni pomnožil. Kaj bo torej z našim narodom? Koliko svobode in pod kom? Ali bomo Slovenci združeni? Vedno bolj se bojim, da ne. Zdi se, da smo to vojno že izgubili, če je bila vojna za svobodo. Miami 30. maja 1944.« (Prav tam, str. 60)

25. avgusta 1944, ko je bila zmaga zavezni-

[Page 021]

kov že blizu, je Gabrovšek zapisal: »Vse misli na zmago, na zlom Nemčije. In jaz? Jaz, ki se veselim konca našega največjega sovražnika, se ga obenem tudi bojim. Kako bo doma? Če Titovi s pomočjo zaveznikov zavzamejo vso Slovenijo, potem bo divje klanje naših ljudi. Zmerjali jih bodo kot izdajalce in izpeljali oni načrt, da se pokolje nekaj tisoč vodilnih ljudi in tako omogoči komunistična diktatura. Tako zvani zavezniki hočejo povsod ustreči Rusiji. Mi smo žrtve tega.« (Prav tam, str. 66)

Gabrovšek je bil nezadovoljen tudi z ameriškimi Slovenci. Nobena skrivnost ni bila, da SANS (Slovensko-ameriški narodni svet) stalno navija za OF in partizane. Predvsem na pobudo frančiškana Bernarda Ambrožiča je bila kot protiutež Svetu v Clevelandu ustanovljena Zveza slovenskih župnij, ki naj bi se pri ameriškem zunanjem ministrstvu zavzela za reševanje slovenskih katoličanov pred komunističnim pokolom. Gabrovšek je sestavil poseben memorandum in bil član delegacije, ki je zaprosila za sprejem na ministrstvu. Bili so lepo sprejeti, vidnega uspeha pa ni bilo.

11. septembra 1944 je Gabrovšek dobil brzojavko od Šubašića, ki jo je dejansko napisal dr. Kuhar: »18.000 domobrancev priseglo Hitlerju. Voditelji SLS v Rimu podpirajo to strahotno politiko. Samuel (Snoj) šel v Slovenijo, da reši položaj, če sploh mogoče. Jaz in drugi bomo pozivali naše strankine pristaše preko BBC, naj se pridružijo osvobodilnemu gibanju, da dosežemo združitev našega narodnega ozemlja in novo zvezno ureditev Jugoslavije.« Gabrovšek je brzojavno odgovoril naslednje: »Informacije so lahko dvomljive. Ljudje se bojijo komunistov. Pomiri se jih lahko samo, če dobijo solidno zagotovilo za svoje svoboščine. Besede same in BBC ne morejo pomagati. Nujno prosim, da mi omogočite prihod v London, da grem tudi v Rim in v Slovenijo. Obvestite Kuharja, da sem tu popolnoma izoliran. Zakaj?«

Naslednji dan je dobil še Kuharjevo pismo od 28. avgusta: »Vsebina: opis situacije, ki je

Msgr. Janez Hladnik
Figure 11. Msgr. Janez Hladnik

pripeljala do tega, da sta se Snoj in Kuhar odločila, da gre Snoj domov reševat, kar je še mogoče. Poročilo o domobrancih in Kuharjevih resolucijah, o tem, da v Rimu Krek, Avsenek in Ahčin nočejo slišati o Titu in odobravajo domobrance. Snoj se bo obrnil na periferijo stranke – Šolar, Finžgar, Gosar, ki se ni umazala z Nemci. Jaz (Gabrovšek) se s pismom v celoti ne strinjam. Kdo je kolaboracionist? Da bi naši držali z Nemci? Da se ne bi smeli braniti pred komunisti? Boli dalje, da pismo pomeni razkol v stranki. In zakaj? Zakaj sedaj sama odločata, ko smo vendar toliko govorili, da moramo držati skupaj!« (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 68–69)

Septembra je imel dr. Kuhar na BBC že prej napovedane »partizanske« govore. Tekste govorov je sicer razpošiljal SANS, vendar jih je Gabrovšek dobil z veliko zamudo – šele 18. novembra – in že naslednji dan potožil svojemu dnevniku: »Težko je brati te govore brez občutka, da je šel Kuhar mnogo predaleč in da je onim tam, naj so naredili še take napake, krivičen. Govorjeno je kot angleška propaganda za vlado. Zakaj meče okoli tolike izraze izdajalci, zakaj jim pripisuje večje prijateljstvo

[Page 022]
Možinetova stara mati in osiroteli otroci pred pogrebom staršev in
								tete
Figure 12. Možinetova stara mati in osiroteli otroci pred pogrebom staršev in tete

z Nemci, kot je res, zakaj ne upošteva, da so se branili, zakaj morilce malodane proslavljati? Ali so tako pritiskali nanj? Saj bi se vendar dala dobiti druga oblika za obsodbo tega, kar je narobe. Ali je imel kake informacije, ki jih ni poslal meni?«

Ko je msgr. Gabrovšek čez nekaj časa dobil od dr. Kuharja kratko sporočilo o neuspehu Snojeve misije v Sloveniji, niti ni bil začuden. Od štirih predstavnikov SLS v tujini je on razmere v domovini med vojno in po njej brez dvoma najbolje poznal, saj je o tem tri leta pisal v Ameriški domovini. Kaj se je zgodilo septembra 1943 na Turjaku, v Grčaricah in drugod? Kaj so že dve leti »molče trobentala« grobišča v Jelendolu, v Mozlju in Bavdlah? Ali ni že pred dobrega pol leta zaupal svojemu dnevniku, da ga je strah konca vojne, ker bodo komunisti spet pobijali?

Toda kljub skrbem je bilo treba delati. Ko je

od Kreka iz Rima dobil pismo, da je treba misliti, kako pomagati beguncem, ki se bodo iz Slovenije umaknili pred komunističnim nasiljem, je takoj odšel v Washington na ameriško zunanje ministrstvo, hkrati pa obvestil Zvezo slovenskih župnij, ki je nato 12. februarja 1945 sklicala posebno sejo svojega odbora in na njej razpravljala o begunskem vprašanju. Iz Rima se je s prošnjo za finančno pomoč tamkajšnjim slovenskim beguncem oglasil tudi jezuit p. Prešeren. 8. maja 1945 je Gabrovšek zabeležil v svoj dnevnik naslednje: »The News je danes objavil vest Associated Pressa, da je 20.000 ljudi zbežalo iz Jugoslavije k angleški osmi armadi.« Takoj je pomislil, da bi to utegnili biti Slovenci, in pisal v Buenos Aires rovtarskemu rojaku in sobratu v duhovniški službi msgr. Janezu Hladniku, ki je že od leta 1936 tam deloval kot izseljenski duhovnik med primorskimi Slovenci, ki so večinoma šli od doma zaradi fašističnega

[Page 023]
Stanko Guzelj med šentjoškimi skrivači, z leve Guzelj, Jože, Jakob
								in Pavle Žakelj
Figure 13. Stanko Guzelj med šentjoškimi skrivači, z leve Guzelj, Jože, Jakob in Pavle Žakelj

nasilja. Pa poglejmo še mi na kratko nekaj podatkov o tem velikem Slovencu, ki ga je Božja Previdnost že celo desetletje pred slovenskim eksodusom poklicala v daljno Argentino.

Rojen je bil 22. decembra 1902 na Petkovcu pri Rovtah v znani Hladnikovi, po domače Ruparski družini. Poleg njega se je v družini rodilo še trinajst bratov in sester. Osem razredov klasične gimnazije z maturo je opravil na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po končanem bogoslovnem študiju v Ljubljani je leta 1927 pel novo mašo v Rovtah. Njegov novomašni pridigar je bil rojak Franc Gabrovšek, o katerem govorimo v tem članku. Po novi maši je bil kaplan v Metliki, eno leto duhovnik za Slovence v Zagrebu, nato pa kaplan v Kostanjevici, dokler ni v začetku leta 1936 odšel v Argentino, kjer je potem do svoje smrti leta 1965 opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi izseljenci in Argentinci.

Dejstvo, da so Slovenci, ki so v letih 1947 in 1948 prišli v Argentino, toliko naredili na gospodarskem in kulturnem področju, predvsem pa, da so kljub oddaljenosti od matične domovine, ki precej dolgo zanje ni hotela niti slišati, obdržali svojo slovensko narodno identiteto skozi tri četrtine stoletja skoraj neokrnjeno, navadno imenujemo argentinski čudež. Pa bi tudi temu, da jim je vstop v Argentino odprl preprost slovenski duhovnik, lahko rekli čudež. Dekan slovenske teološke fakultete dr. Alojzij Odar je o tem drugem čudežu takole zapisal: »To je bil uspeh, ki bi ga bil vesel zunanji minister vsake države. Hladnik ga je dosegel sam, brez zaledja domače države, brez pomoči diplomatov, sam s svojo žilavostjo in vztrajnostjo. Njegovo delo ga je napravilo legendarnega med Slovenci.«

Sam msgr. Hladnik pa piše takole: »Po mnogih neuspešnih prizadevanjih se je končno

[Page 024]

odprlo. Minister javnega zdravja dr. Ramon Carillo mi je odprl vrata do predsednika Perona. On sam me je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946, na praznik sv. Feliksa Valois, ustanovitelja trinitarcev, reda za reševanje jetnikov iz arabske sužnosti. Kako pomembno, sem premišljal, ko sem čakal na sprejem in molil brevir. Nato me pokličejo in pred menoj stoji Peron ves uslužen in ljubezniv ter pravi: »Že vem, zakaj prihajate. Dam vam častno besedo: vsi, ki imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali več. Takih ljudi mi potrebujemo.«

In Hladnik dodaja: »Naslednji dan me je minister pospremil na vseljeniško direkcijo in pisal sem v Rim na Via del Colli 8, naj mi pošljejo sezname. Čez en teden sem na uradu za vseljevanje že izročil prvih tisoč imen. Tako se je končno odprla pot. Bil sem srečen, da sem res nekaj naredil, in tudi zato, ker sem tedaj doumel, da je bilo to v načrtih Božje Previdnosti, ki me je poslala v Argentino.

21. januarja 1948 je pristala ladja Santa Cruz z blizu tisoč potniki. Prišli so z njimi moja sestra Angelca, trije bratranci in ena sestrična, semenišče s profesorji, veliko število duhovnikov in množica rojakov. Ko se je ladja bližala pristanišču in deželi, kjer ne bo več nevarnosti, da jih ugrabijo ali nasilno vrnejo v domovino, je vsa množica prepevala Zmagala si, Devica slavna, zmagala kačo pekla. Za naslednji dan, ko je bila nedelja, sem najel dvorano in smo tam zbrali vse novonaseljence na ustanovnem občnem zboru Društva Slovencev. Prav tisti dan je pod vodstvom Miloša Stareta in v nepopisno zadoščenje vse nove slovenske skupnosti izšla tudi prva številka Svobodne Slovenije.« (J. Hladnik, Od Triglava do Andov, str. 190)

Za msgr. Hladnika je bilo to hkrati zadoščenje in nova skrb: zadoščenje, ker je hkrati potekala jugoslovansko-slovenska akcija, katere cilj je bil preprečiti novim vseljencem življenje v Argentini. Čakali so nanje že v pristanišču, jih zmerjali z izdajalci in celo fizično napadali; nova skrb pa, ker je čutil, da prav nanj pada naloga organizirati za vso to navdušeno množico kolikor toliko znosno življenje.

Tako rekoč od prvega dne po prihodu v Argentino je gospod Hladnik imel na skrbi slovensko revijo Duhovno življenje, ki jo je leta 1934 začel izdajati njegov predhodnik Jože Kastelic in izhaja še danes. Urejati revijo je tedaj pomenilo, da je moral urednik po potrebi dobršen del tudi sam napisati. Hladnik s tem ni imel težav, saj je že kot bogoslovec imel pisateljsko žilico in dopisoval v Slovenca. Takratni semeniški vodja dr. Nadrah je to cenil in mu za počitnice leta 1926 priskrbel od Katoliškega tiskovnega društva denar za časnikarski tečaj v Strasbourgu. Veselje za pisanje je Hladnik ohranil do smrti, kar dokazuje tudi knjiga njegovih spominov Od Triglava do Andov, ki jo je leta 1978 izdala Goriška Mohorjeva družba.

Kot napovedujejo, bo v kratkem izšel ponatis te knjige in tedaj bo v Rovtah posebna slovesnost v spomin na msgr. Janeza Hladnika in njegovo veliko delo v službi Cerkve in naroda, kar je tudi podnaslov omenjene knjige.

Grenki spomini z Vrha Sv. Treh Kraljev

2.1.4. Grenki spomini z Vrha Sv. Treh Kraljev

Ko je msgr. Janez Hladnik po nekaj desetletjih življenja v velemestu Buenos Aires pisal spomine, je še živo imel pred očmi, kako je na mali šmaren 1912 šel z očetom na shod na Vrh Sv. Treh Kraljev. Bilo je tik pred njegovim odhodom v škofjeloško šolo, zato je le površno poslušal očeta, ko mu je razlagal, kam vse se vidi z Vrha. Tudi Kebetu je Vrh znan kot razgledna točka. Takole piše v svojem članku: »Septembra ali oktobra (1942) so ustanovili belo gardo tudi pri Sv. Treh Kraljih. Postojanko so šteli za najboljšo izvidniško točko. Z Vrha (tako se imenuje vas danes), se je dalo videti daleč naokrog, tako da so imeli zelo dober pregled nad vso okolico. Organizatorji postojanke so bili župnik Ramšak in nekateri domačini.« Kebe seveda ni mogel vedeti, da bo trideset let po njegovem

[Page 025]

članku izšla knjiga Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, kjer bodo zbrani spomini in pričevanja domačinov o njihovih stiskah in trpljenju v času druge svetovne vojne in revolucije. Kot mnogi drugi je pač mislil, da zgodovine, ki jo pišejo on in tovariši, ni mogoče spremeniti, čeprav je tudi sam zavestno napisal marsikaj drugače, kot se je dejansko zgodilo.

Tale kratek zapis nima namena niti ne more biti recenzija knjige, v katero je vloženega toliko truda avtorice Marije Treven kot tudi prizadevnosti njenih pričevalcev, da so ohranili verodostojen spomin na ljudi in dogodke polpreteklega časa in da so ga bili pripravljeni razkriti pred javnostjo. Bog povrni vsem!

Fara Svetih Treh Kraljev je razmeroma majhna tako po obsegu kot po številu prebivalcev, pa vendar jo je okupacija razdelila na dva dela in s tem ljudem povzročila velike težave, za katere so že malo oddaljene župnije, ki jih ta delitev ni zadela, komaj vedele. Nemški del župnije je doživljal vojno precej drugače kot del, ki so ga okupirali Italijani. Večino fantov so Nemci vpoklicali v vojsko, mladoletne pa poslali na delo v Avstrijo. Fante, ki so jih Nemci iz tega ali onega razloga pustili doma, so potem mobilizirali partizani. Ker so bile nekatere domačije v neposredni bližini nemško-italijanske meje, v obmejnem pasu, so gospodarji teh domačij od Nemcev dobili nalog, da morajo svoje domove podreti, sami pa se izseliti. Nobene prošnje niso pomagale. Le v redkih primerih so Nemci priskrbeli nadomestno bivališče, večinoma pa se je vsak moral znajti, kakor je vedel in znal. Nemški vojaki so silili domače, da bi podirali svoje domove, a seveda ti tega niso mogli, zato so Nemci pripeljali delavce, ki so jih posebej za to mobilizirali. V župniji Vrh Sv. Treh Kraljev so podrli devet domačij.

Za družine, ki so jim porušili domove, je bil to hud udarec. Nekateri so se po koncu vojne vrnili na svojo zemljo in z velikimi težavami obnovili dom, drugi se niti niso vrnili. Zgodilo se je, da je oče take družine pred koncem vojne pristopil k vrhovskim domobrancem in šel z njimi na Koroško. Žena, otroci in stara starša, ki so po koncu vojne zaman čakali njegove vrnitve, so sami in s pomočjo dobrih sosedov obnovili dom. Nova oblast jim ni pomagala, saj so bili zaznamovani kot domobranska (»izdajalska«) družina.

Čeprav je vaška straža na Vrhu Svetih Treh Kraljev jeseni 1942 uradno nastala na italijanski strani okupacijske meje, so se v njo, predvsem pa v kasnejšo domobransko postojanko vključili tudi fantje z nemške strani. Ustanovitvi vaške straže v prid, predvsem na italijanski strani, pa so z nekaterimi svojimi dejanji veliko pomagali partizani sami. V knjigi Grenki spomini je opisan primer Marjančnikove, Guzeljeve družine iz Lavrovca: Marjana Vehar in Franc Guzelj iz Lavrovca sta se poročila leta 1904 in zaživela pri Marjančniku. Rodilo se jima je osem otrok: Pavlina (1905), Franc (1906), Marjana (1908), Janez (1910), Pavel (1913), Jožef (1915), Stanko (1920) in Albina (1925). Ker je bilo pri hiši veliko lačnih ust, je moral oče pogosto na dnino k okoliškim kmetom. Ko so otroci odraščali, so drug za drugim odhajali od doma in si iskali kruha drugod. Temu primerne so bile njihove usode med vojno. Franca, ki je delal v Žireh, so Nemci odpeljali v Dachau in po koncu vojne se je vrnil domov. Pavle je dobil zaposlitev v Ljubljani, se poročil, med vojno pa se pridružil partizanom. Janez je delal kot hlapec na veliki kmetiji na Vrhniki. Stanko je bil še doma. Na začetku vojne je verjetno simpatiziral s partizani, vendar že zgodaj pristopil k vaški straži v Šentjoštu, kjer je tudi imel zaročenko. Partizani so mu povezavo s Šentjoštom silno zamerili in zelo verjetno so se zato znesli nad celo družino.

Poleti 1942 so bili doma samo še Jože, Albina ter starša. Jože je z očetom hodil na dnino in prav dnina na Možinetovi kmetiji v Potoku je bila zanju usodna. 30. julija 1942 so Šubičevi, po domače Možinetovi v Potoku pri Šentjoštu kosili zadnjo travo in sejali repo. Sredi dopoldneva se je pojavila partizanska patrulja in od doma oziroma od dela odpeljala naslednje:

[Page 026]
Leopold Žust in Jakob Mivšek odkrivata farno spominsko ploščo 12.
								septembra 1993; oba sta se kot mladoletnika vrnila s Teharij,
								blagoslovitev plošč in spominsko slovesnost so združili z jesenskim
								romarskim shodom.
Figure 14. Leopold Žust in Jakob Mivšek odkrivata farno spominsko ploščo 12. septembra 1993; oba sta se kot mladoletnika vrnila s Teharij, blagoslovitev plošč in spominsko slovesnost so združili z jesenskim romarskim shodom.
  • Jakoba Šubica, kmeta in očeta štirih otrok, starega 34 let;

  • njegovo ženo Marjano, rojeno Malavašič, staro 29 let, najmlajši sin Tone je bil rojen 14. junija 1942;

  • njeno sestro Albino Malavašič, staro 32 let;

  • Frančiško Kavčič, služkinjo, staro 17 let;

  • Viktorja Jereba, hlapca, starega 19 let;

  • Janeza Gantarja, hlapca, starega 18 let;

  • Franca Guzelja, dninarja, starega 64 let;

  • njegovega sina Jožeta, dninarja, starega 27 let.

Niso jim dovolili, da bi vzeli karkoli s seboj. V gozdu so se ustavili. Mamo Marjano je skrbelo za najmlajšega. Prosila je, da bi ga šla nahranit in se potem vrnila. Niso ji dovolili, čeprav so v gozdu čakali do mraka. Naslednji dan so prišli še k Šelovsu v Smrečje in odpeljali Janeza Kogovška, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem umorili v gozdu nad Kajndolom in zakopali v skupnem grobu. 7. novembra 1942 so vaški stražarji iz Šentjošta trupla izkopali in jih prepeljali v blagoslovljeno zemljo. Ker so bili oba hlapca in oba dninarja iz vrhovske fare, so bili prepeljani na vrhovsko pokopališče in tam pokopani.

9. avgusta 1942 pozno zvečer so k Marjančnikovim – Guzeljevim v Lavrovec prišli partizani. Slučajno je tisto noč na hlevu prenočeval 67-letni sovaščan Zagrabnar. Ker so partizani pred stopnicami na hlev opazili njegovo palico, so ga najprej hoteli videti, nato se pa niso zmenili zanj. Možakar je bil že tako prestrašen, ko pa je čez nekaj časa slišal več strelov, se je zaril v seno in šele zjutraj prilezel s hleva. Komaj je stopil

[Page 027]
Šestčlanski spominski odbor je skrbel za popis žrtev in postavitev
								farnih spominskih plošč. Drugi z leve je predstavnik Nove Slovenske
								zaveze profesor Pavle Kogej.
Figure 15. Šestčlanski spominski odbor je skrbel za popis žrtev in postavitev farnih spominskih plošč. Drugi z leve je predstavnik Nove Slovenske zaveze profesor Pavle Kogej.

v vežo, je zaslišal stokanje. Za stopnicami v veži sta na tleh ležali v krvi mrtva mati Marijana, ustreljena v prsi, in komaj še živa hči Albina, prerešetana od krogel. Poln groze je hitel po pomoč k prvemu sosedu, ki pa ga ni hotel poslušati; šele tretji sosed, na katerega se je obrnil, je bil pripravljen pomagati. Sporočili so v Šentjošt in vaški stražarji so prišli po ranjenko ter jo odpeljali v bolnišnico. Albina jim je povedala, kdo so bili zločinci, saj je nekatere prepoznala po glasu. Med partizani naj bi bili Albinina sestrična in še nekateri domačini.

Italijani so potem aretirali štiri Lavrovčane: Martina Razložnika, Nikolaja Žaklja, Cirila Kržiča in Franca Klemenčiča, jih odpeljali v Horjul in postrelili. Ljudje o tem dogodku skoraj niso govorili. Tudi Albina, ki je zaradi poškodbe postala invalidka, ne. Ko je bila zadnja leta v domu za ostarele na Vrhniki, je o vsem, kar se je zgodilo, zaupno pripovedovala Jakobu Mivšku. Kaj je Lavrovčane vodilo k temu grozodejstvu, bo ostalo skrivnost. Nikolaj Žakelj je vrhovskemu mežnarju potožil, da se boji partizanov in je prisiljen delati marsikaj. So bile mogoče kakšne zamere? (Grenki spomini, str. 89–97)

Ozna se je za Guzeljeve zanimala še dolgo po koncu vojne, čeprav je Stanko leta 1948 odšel v Argentino. Janez je bil leta 1953 obsojen na eno leto zapora in tudi invalidna Albina je morala v zapor za deset mesecev. Vrhovcem pa sta prav pokol hlapcev, dekle in dninarjev pri Možinetu ter kruti napad na Guzeljevo mamo in hčerko Albino odpravila še zadnje pomisleke: stopili so skupaj in ustanovili vaško stražo.

Po kapitulaciji Italije so se vključili v Slovensko domobranstvo. Formalno so bili

[Page 028]

dislocirani vod 44. čete, ki je imela sedež v Rovtah. V začetku maja 1945 so tudi oni šli na Koroško in bili potem vrnjeni na Teharje. O tem križevem potu objavlja knjiga obširno pričevanje Jakoba Mivška iz Hlevnega Vrha, ki se je kot mladoletnik vrnil domov, medtem ko so njegova brata Johan in Tomaž ter večina drugih Vrhovcev morali na Hrastniškem hribu prestopiti prag večnosti. Povzeli bomo nekaj odlomkov, saj celega pričevanja zaradi obširnosti ne moremo vključiti.

»Bil sem na robu polnoletnosti in odločil sem se, da grem z brati na Koroško. Večina domobrancev z Vrha je šla proti Šentjoštu že prej, jaz pa sem šel z bratom Johanom med zadnjimi okrog 10. ure dopoldne (v soboto, 5. maja). Brat Kajetan je bil tedaj v bolnišnici v Ljubljani, ker je hudo zbolel po nekem cepljenju v začetku aprila. Brat Anton pa je bil 7. aprila ubit kot domobranec v Hotedršici. Bil je ravno na straži, ko so priletela letala in začela bombardirati. Pokopali so ga doma v Hlevnem Vrhu. Ivan Korošec je kasneje v Vetrinju povedal, da sta bila s Kajetanom skupaj na ranjeniškem vlaku, ki je zaradi partizanske zapore obtičal pri Lescah. Korošec je od tam s pomičnimi bolniki nadaljeval pot peš, Kajetan pa je s težko bolnimi ostal na vlaku.«

V Vetrinju so domobrance reorganizirali v enote Slovenske narodne vojske. Govorili so, da bodo šli v Italijo, in dejansko so jih Angleži 28. maja vkrcali na kamione. Nekateri so kmalu opazili, da se ne peljejo v pravo smer. Res so jih pripeljali v Pliberk, kjer je že čakal vlak in prevzeli so jih partizani, ki pa niso bili Slovenci. »Natlačili so nas v vagone in zaprli. Bilo je strašno vroče in skoraj se ni dalo dihati. Pa kljub temu so nekateri še upali, da odhajajo v Italijo. Pač niso mogli verjeti v izdajstvo. Pripeljali so nas do Slovenj Gradca do kasarne. Tu so že prihajali v sobe slovenski partizani, ki pa so bili veliko bolj grobi. Iz Slovenj Gradca smo se samo del poti peljali z vlakom, nato pa ponoči pešačili po neki ožini in grmovju, kjer ni bilo nobene hiše. Ko pa smo se iz Velenja z vlakom pripeljali na celjsko železniško postajo in so odprli vagone, se je odprl pekel. Partizani, sami Slovenci, so začeli kričati, preklinjati, tepsti. Rovtarji in Vrhovci smo imeli še srečo, saj med partizani ni bilo nobenega domačina, Domžalčane pa so strašno pretepali. Celo pot do Teharij smo morali kričati: Mi smo izdajalci slovenskega naroda. Če tega nisi počel, je padel bič po tebi. Ob prihodu v taborišče so ločili od nas oficirje – med njimi je bil tudi šentjoški – ki so se sami javili.

Noč smo prespali v neki baraki, zjutraj pa je prišel oficir in ukazal, naj civili gredo z njim. Na prigovarjanje brata Tomaža sem šel. V baraki, kamor nas je pripeljal, nas je bilo kakih 80, na drugem koncu barake so bile ženske z otroki, vsi drugi pa zunaj na šodru. Vsak večer smo videli, kako jih zvezane odvažajo iz taborišča. Brata Tomaža so odpeljali že prvi teden, Johan je pa ostal skoraj do konca. Pripovedoval mi je, kako so tepli domobranske oficirje. Nekega dne so ženskam pobrali otroke. Kljub joku, prošnjam in vpitju so jih odpeljali. Potem se je govorilo, da so jih zmetali na dero in so pomrli na soncu.«

Prav na svoj osemnajsti rojstni dan se je Jakob Mivšek vrnil domov. Kot je zapisala hčerka Marija v nekrologu – umrl je 12. novembra 2017 – je tedaj, ko je povedal, da bratov Tomaža in Johana ne bo več, tudi rekel: “Nikoli več se ne bom smejal.” Mati, ki je v nekaj mesecih izgubila štiri sinove, se je oblekla v črnino in v njej ostala do smrti. Prav tako so ravnale Dolinska in Brnkova mati z Vrha Svetih Treh Kraljev – prva je izgubila šest sinov, druga pa pet – ter Čerteževcova mati z Žirovskega Vrha, ki jih je tudi izgubila pet. Čeprav poznamo mnoge domobranske družine, ki jim je kruta revolucija vzela več sinov, družine s petimi ali celo šestimi pomorjenimi izstopajo. Koliko naših mater je tedaj trpelo in mnoge se niso niti upale odeti v črno, saj je bilo žalovanje prepovedano, saj se poboji uradno nikoli niso zgodili. Tudi zato potrebujemo spravo in prav gotovo tudi te matere skupaj s sinovi mučenci prosijo zanjo. ?

[Page 029]
Mesto na gori

3. Mesto na gori

Lambert Ehrlich – Veliki sin slovenskega naroda

3.1. Lambert Ehrlich – Veliki sin slovenskega naroda

3.1.1.

»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in božji volji se ne sme nihče izmikati.«

(Odlomek iz pridige dr. Lamberta Ehrlicha na Svetih Višarjah poleti 1933)

3.1.2.

Letošnje leto je bogato z različnimi prelomnimi in za našo narodno zgodovino pomembnimi obletnicami. Samo pomislimo na leto 1848 in na zanesenjaštvo takratnih Slovencev, ko so pisali zahteve za Zedinjeno Slovenijo, ko so skupaj z drugimi evropskimi narodi čutili, da ne smejo zamuditi priložnosti, ki jih prednje postavlja zgodovina. Takrat jim ni bilo vseeno, ali bo slovenska beseda »beseda praznika, petja in vriskanja«, če si izposodimo besede enega najpomembnejših slovenskih književnikov, ki si bo utrdila svoj prostor med drugimi jeziki sveta, ali pa bo ostala jezik preprostih ljudi. Tu so tudi prvi tabori leta 1868, kjer so zahteve dobile potrditev številne množice, ter konec prve svetovne vojne, ki je močno zarezala v naš narodni prostor. Pred stotimi leti se je rodil avtor knjige Ljudje pod bičem in pretresljive povesti Sin mrtvega, pisatelj Karl Mauser. Tisto leto, 11. decembra 1918, je svojo zemeljsko pot končal Ivan Cankar. Manj kot teden dni za njim se je poslovil Evgen Lampe, duhovnik, ki je vse svoje moči namenil reševanju socialnega položaja slovenskega človeka in večji gospodarski samozavesti slovenskega podjetnika, toda danes je žal skoraj izbrisan iz našega spomina. Letošnje leto pa nam ponuja še en opomnik. Pred sto štiridesetimi leti se je namreč rodil mož, katerega misel nas je uvedla v ta prispevek. In čeprav ga večina bralcev Zaveze pozna, je skoraj naša dolžnost, da mu ob tej priložnosti namenimo nekaj več prostora. Gre za najbolj znano misel, ki jo je izrekel ‘gigant izpod Svetih Višarij’, kot ga je nekoč označil zdaj že pokojni dr. Andrej Vovko. Toda zasluži si, da jo zopet ponovimo, saj je izredno močna, globoka, predvsem pa razodeva veličino Ehrlichove misli. Ko prebiramo te njegove besede, se nam kar sam od sebe ponuja odgovor, zakaj ga privrženci komunizma niso prenašali. Ni šlo le za njegovo jasno in nedvoumno obsodbo komunizma in njegovega zločinskega delovanja, temveč tudi za to, da je dr. Ehrlich stal za idejo o samostojni Sloveniji in njenih ponosnih prebivalcih. Kdo je torej bil dr. Lambert Ehrlich, ki je na Svetih Višarjah tako jedrnato povzel vizijo in poslanstvo slovenskega naroda? Kdo je bil mož, ki so se ga komunisti tako bali, da so ga 26. maja 1942 sredi Ljubljane umorili, po vojni pa njegovo truplo izkopali in odpeljali neznano kam?

Lambert Ehrlich se je rodil 18. septembra 1878 v Žabnicah (danes so Žabnice na italijanski strani, pod Višarjami, takrat pa je bila

[Page 030]
Dr. Lambert Ehrlich
Figure 16. Dr. Lambert Ehrlich

to klena slovenska vas) globoko vernim in narodno zavednim staršem. Oče Janez je bil vsestranski podjetnik – uspešen trgovec z lesom, gostilničar, posestnik, pa tudi gozdar, živinorejec, poljedelec in celo poštar. Bil je ponosen Slovenec, ki svoje zvestobe slovenstvu ni skrival niti takrat, ko je bilo hudo. Vsi so z njim govorili slovensko, tudi tisti, ki so svoje otroke v strahu pred nasilno germanizacijo vzgajali v nemškem duhu; pred pokončnim možem si preprosto niso upali zatajiti svojih slovenskih korenin. Toda drža, s katero je oče Janez vzgajal svojih deset otrok, takrat ni bila samoumevna. To je bil namreč resnično čas vedno bolj nestrpnega nemškega pritiska na slovenski živelj. Ta je bil še posebno močan v koroških mestih, kjer so bili Nemci v večini in so zasedali najvplivnejša politična mesta na Koroškem, njihovo sovraštvo pa so vedno bolj čutile tudi slovenske vasi. Tudi po zgledu matere Magdalene, rojene Miklosch, je mladi Lambert odkrival globine vere. Pri njihovi gostilni se je začenjala romarska pot na svete Višarje, kamor so Slovenci takrat radi in množično zahajali. Da je bilo to resnično pravo slovensko romarsko središče, še danes pričajo freske Toneta Kralja, ki krasijo višarsko cerkev. Neredko je mati romarje zaprošala, da namesto plačila njeno družino izročijo višarski Mariji varstvo.

Dr. Ehrlich je osnovno šolo, ki so ji takrat rekli še ljudska šola, obiskoval v domači vasi, nato pa svojo šolsko pot nadaljeval na celovški gimnaziji. Tisti, ki so dr. Ehrlicha poznali še iz mladih let, so vedeli povedati, da je bil živahen in zelo nadarjen fant, ki je rad prepeval slovenske pesmi. Toda čeprav je bil oče ponosen Slovenec, se je zavedal pomena slovenskega reka: ‘Več jezikov znaš, več veljaš.’ Vsako leto je otroke v poletnih počitnicah pošiljal v Italijo, da so se tam poleg nemščine in slovenščine naučili še italijanščine. Dr. Ehrlich je kasneje temu jezikovnemu šopku dodal med drugim še angleščino, francoščino in latinščino. Gimnazijo, brihten, kot je bil, je opravil z odliko, nato pa se vpisal na študij teologije, in sicer v Innsbrucku oziroma Inomostu, kot ga z lepim slovenskim imenom v svojem življenjepisu omenja Ehrlich. 20. julija 1902 je bil posvečen v duhovnika, nato pa ga je krški škof Joseph Kahn, ki je bil sicer Slovencem naklonjen, še isto leto poslal na izpopolnjevanje v Pariz, od tam pa še v Rim. Leto kasneje je v Inomostu uspešno ubranil doktorat.

Na Koroškem

3.1.3. Na Koroškem

Njegova prva služba je bila v Beljaku, toda kaj kmalu ga je škof imenoval za stolnega kaplana v Celovcu, kjer je »goreče podpiral kulturno in socialno delo med Slovenci«. Njegove sposobnosti niso ostale neopažene. Od leta 1907 do 1910 je bil škofov tajnik, nato pa je postal profesor v celovškem bogoslovnem semenišču, kjer je predaval filozofijo in apologetiko. Da bi bolje spoznal vzhod in vzhodne cerkve, je v

[Page 031]

tem času dvakrat odpotoval tja: enkrat v Palestino, nato pa še na goro Atos in v Grčijo. Toda poleg duhovniške službe je imel Ehrlich ves čas pred očmi tudi svoje slovenske rojake, katerih predniki so že pred stoletji v domačem jeziku predajali oblast koroškim knezom, zdaj pa so bili podvrženi močni germanizaciji. »Tu (v bogoslovnem učilišču v Celovcu) sem znanstveno deloval, kolikor mi je to dopuščalo narodno-obrambno delo, kateremu sem moral radi pomanjkanja slovenske posvetne inteligence na Koroškem posvetiti mnogo časa in truda ter deloval zlasti literarno na tem področju. Tako sem spisal l. 1913 večinoma sam knjigo ‘Aus dem Wilajet Kärnten’ in sestavil leta 1917 za državni zbor na Dunaju obširno spomenico o preganjanju koroških Slovencev,« je zapisal v svojem curriculum vitae ob nastopu profesure na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Ehrlichovo delo za slovenske rojake na Koroškem je bilo v tistem času izrednega pomena. Druga polovica 19. stoletja in čas pred prvo svetovno vojno sta bila na Koroškem zaznamovana z načrtnim ponemčevanjem, pri čemer so bile posebej na udaru slovenske šole. V letu 1861 je bilo v slovenskem delu Koroške, kot nekje poroča dr. Ehrlich, 28 slovenskih in 56 dvojezičnih šol, na istem območju pa so bile leta 1913 samo še tri slovenske šole ter 84 dvojezičnih in 30 nemških šol, pri čemer je bil naziv »dvojezična šola utemeljen zgolj v tem, da v prvem razredu uporabljajo dvojezični abecednik. Po treh mesecih se začne pouk v nemškem jeziku. Po opravljeni šoli večina otrok niti svojega imena ne zna napisati slovensko. Od 137 učiteljev slovenskega porekla jih le 20 do 30 zmore napisati slovensko pismo. Načelo drugih učiteljev pa je kar brez izjeme preprečiti sleherno uporabo slovenske besede v šoli in zunaj šole. Številni otroci so morali, če so med seboj govorili slovensko, za kazen na hrbtu nositi lesenega osla in pogosto popisati cele pole s stavkom ‘Jaz sem slovenski osel’. Dandanes otroke, ki v šoli med seboj govore slovensko, zasramujejo in kaznujejo,«1 je zapisal Ehrlich v knjigi, objavljeni leta 1913. Takrat se je zelo jasno zavzel za to, da se »slovenski narod takemu nasilju sme in mora postaviti po robu«. Ehrlich je več čas tudi opozarjal na pomanjkanje slovenskega izobraženstva na Koroškem, kar je bila ena od posledic protislovenske naravnanosti ljudskih šol. Koroški časopis Mir, ki ga je leta 1882 ustanovil duhovnik in eden najpomembnejših koroških Slovencev Andrej Einspieler, je pozival slovenske kmete, naj vpišejo svoje otroke v celovške latinske šole in na učiteljišče, da bi se tako povečalo število slovenskih učiteljev in uradnikov, ki bi lahko z ljudmi govorili v njihovem domačem jeziku. Prav zaradi tega se je že kot mlad Ehrlich močno angažiral tudi v narodnem življenju ter pomembno prispeval k razmahu društvenega življenja slovenskih Korošcev, zaradi česar med Nemci ni bil prav dobro sprejet. Tudi drugi slovenski duhovniki so občutili nemško sovraštvo, ker so si kot redki slovenski izobraženci zelo prizadevali za ohranjanje slovenskega jezika in narodne identitete.

Tudi na drugih področjih so bili Slovenci na Koroškem močno zapostavljeni in preganjani. Tiste uradnike, ki so si upali na delovnem mestu uporabljati slovenščino, so oblasti kaj hitro prestavile na Štajersko ali kam drugam, medtem ko so njihova mesta zasedli Nemci iz drugih delov Avstrije (takrat še Avstro-Ogrske). Prav tako tudi mnogi zdravniki, ki so obiskovali bolnike po domovih, niso znali slovenščine, svoj vpliv pa so marsikdaj izkoristili za nemško propagando. Čeprav je bilo Slovencev na Koroškem tretjina, Slovenci niso imeli svojega lastnega predstavnika v dunajskem parlamentu, leta 1907 pa so volilna okrožja preuredili tako, da je bilo nemško prebivalstvo praktično povsod v večini (enako so delali Italijani na Primorskem), kar je preprečevalo Slovencem možnost izvolitve lastnega

[Page 032]

političnega predstavnika bodisi v dunajski parlament bodisi v deželni zbor. Še posebej močan pritisk je bil na Slovence v času popisa prebivalstva. Oblasti, ki so popis izvajale, so uporabljale različne trike, da bi čim manj ljudi kot pogovorni jezik navedlo slovenščino (takrat so pripadnost narodu ugotavljali glede na pogovorni jezik). Tako ob popisu ljudi niso spraševali, kateri jezik govorijo doma, temveč v katerem jeziku se sporazumevajo na sodiščih, železniški postaji in drugih uradnih ustanovah. Tiste, ki so vendarle vztrajali, da se kot odgovor pod tem vprašanjem navede slovenščina, so pogosto kaznovali. V Špitalu so na primer sklicali vse zaposlene ter jim naročili, da se s tremi uslužbenci, ker so pri popisu vztrajali pri slovenščini, ne smejo pogovarjati. V strahu, da ne bi bili kaznovani še sami, so tem trem uslužbencem odrekli gostoljubje tudi lokalni gostilničarji. Podobno usodo izrinjanja je slovenščina doživela tudi na sodiščih. Pogosto vlog, ki so jih ljudje oddali v slovenskem jeziku, sodišča niti niso vzela v obravnavo.

Vse to je Lambert Ehrlich ne le od blizu opazoval ter doživljal, temveč, kar je še bolj pomembno, na to tudi javno opozarjal in se tudi osebno zelo angažiral. Leta 1904 je v Celovcu ustanovil Narodno čitalnico, dal pobudo za ustanovitev različnih delavskih in izobraževalnih društev, spodbujal gradnjo slovenskih domov v industrijskih krajih. Tri leta kasneje je ustanovil Slovensko krščansko socialno zvezo za Koroško, ki je bila osrednja kulturna organizacija za koroške Slovence, njena naslednica pa je Krščanska kulturna zveza, ki danes deluje na Koroškem in je ena od dveh osrednjih tamkajšnjih slovenskih organizacij. Zelo jasno je povedal, kaj je njen namen: »Rešiti narodu narodnost in vero. To pa ji bo mogoče le tedaj, če povzdigne narod na najvišjo stopnjo narodne izobrazbe in gmotnega blagostanja. Če je Bog postavil slovenski narod

na Koroško, ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. … Narodnost nam je bila prej dana, kakor je država sploh obstala. … Zato država nima pravice jemati nam narodnost, ampak je njena dolžnost, da ščiti pravice naroda in ga krepi.«2 Leta 1906 je skupaj z Valentinom Podgorcem, še z enim narodno zavednim duhovnikom, ustanovil prvo duhovniško organizacijo v škofiji Sodaliteta (za slovenske duhovnike), ki danes kot Katoliški dom prosvete Sodalitas deluje v Tinjah. Organiziral je tudi številne prosvetne tečaje, verske in narodne manifestacije.

V knjigi, ki smo jo že omenili, je utemeljeval, kako se slovenski narod bori za naravno pravo svojega obstoja. Z vso srčnostjo in zavzetostjo je spodbujal narodno zavest ter opozarjal na nevarnost uničenja: »Na Koroškem živimo od sedmega stoletja, smo tukaj zakoreninjen narod, ki je svoje vojvode postavljal v slovenskem jeziku! Zdaj pa nas hočejo tretirati kot pritepeno bando ciganov. … Če zahtevamo pogoje za ohranjanje svojega materinega jezika in vere, kar je vsakemu narodu najdragocenejše, to zahtevamo kot ljudje, enaki vsem ljudem na zemlji, kot Slovenci in kot katoličani.«3 Njegove besede bi morale najti mesto tudi v učbenikih naših šolarjev.

Že na Koroškem je velik del svojega časa posvečal študentom in dijakom, kar je kasneje nadaljeval tudi v Ljubljani. Tako je na lastne stroške zbiral študente v času počitnic ter z njimi razpravljal o vprašanjih, povezanih z narodom in katoliško vero. Za dijake, ki niso bili sprejeti v škofijsko malo semenišče, je ustanovil Slovenski dijaški dom.

Prva svetovna vojna

3.1.4. Prva svetovna vojna

Tudi v času prve svetovne vojne dr. Ehrlich ni miroval. Ker je znal kar nekaj jezikov, je bila

[Page 033]
Dr. Ehrlich in stražarji
Figure 17. Dr. Ehrlich in stražarji

dobrodošla njegova pomoč pri duhovni oskrbi ranjencev v vojaških bolnišnicah v Celovcu. Ti so bili namreč iz različnih koncev monarhije. Vojaške oblasti so mu takrat očitale, da daje prednost češkim ranjencem, zaradi česar so hoteli zoper njega uvesti določene sankcije, vendar so bili taki očitki bolj posledica nestrinjanja z njegovim delom za slovenski narod. Zanj se je zavzel celovški škof, ki se je enako odločno postavil v bran tudi Slovencem ter preprečil ukinitev nepolitičnih katoliških organizacij slovenske mladine na Koroškem. Toda vojni navkljub Ehrlich ni nehal opozarjati na preganjanje koroških Slovencev, saj se to tudi takrat ni ustavilo. Leta 1917 je na dunajski državni zbor naslovil obsežno spomenico, s katero je želel poslance opozoriti prav na to problematiko.

Po koncu vojne je deželna vlada v Ljubljani, ne le zaradi njegovega znanja tujih jezikov, temveč zaradi izjemnega poznavanja koroške problematike, dr. Ehrlicha imenovala za izvedenca za Koroško v delegaciji Kraljevine SHS, ki se je udeležila mirovne konference v Parizu. Tam se je Ehrlich izkazal za spretnega in iznajdljivega, pa tudi zelo angažiranega sodelavca. Tako je med drugim sestavljal različne spomenice, s katerimi je želel doseči kar najboljši položaj za koroške Slovence, zbiral dokazno gradivo, pripravil, danes bi rekli zlobiral, avdienco nadškofa Jegliča pri ameriškem predsedniku Wilsonu. Bil je imenovan tudi za spremljevalca komisije, ki ji je predsedoval ameriški podpolkovnik Sherman Miles, določila pa naj bi razmejitveno črto med Avstrijo in Jugoslavijo na Koroškem. Ehrlich si je močno prizadeval, da bi šla komisija tudi v koroške vasi, da bi tako ugotovila, kako močno je tam prisoten slovenski živelj, vendar kljub naporom ni uspel. Komisija se je tako, tudi pod vplivom Nemcev in Italijanov, zadrževala predvsem v mestih, ki so na zunaj, z enojezičnimi napisi na uradnih stavbah, dajali vtis nemškega prostora. Nemci so se seveda tudi potrudili, da so komisiji pokazali uradne knjige in evidence, kjer je prav tako prevladoval nemški jezik, svoje pa je naredilo tudi nezaupanje koroških Slovencev do Jugoslavije. Vse to je prispevalo k ustvarjanju izkrivljene jezikovne in narodnostne podobe Koroške. To

[Page 034]
Umorjeni Ehrlich na Streliški ulici 26. maja 1942
Figure 18. Umorjeni Ehrlich na Streliški ulici 26. maja 1942

se je pokazalo ob predlogu, ki so ga oblikovali, saj so mejo postavili na Karavanke ter na oni strani pustili številne slovenske vasi. Toda dr. Ehrlich se ni vdal. Pisal je celo v Vatikan, se podpisal pod več spomenic, v katerih je opozarjal, da so doline Rož, Podjuna in Zilja slovenske, ter v časopisu Mir objavljal članke, v katerih je Korošce pozival h glasovanju za Jugoslavijo na koroškem plebiscitu. Spominjal jih je na krivice, ki so jih v dolgi skupni zgodovini prizadeli Nemci: »Proč od Nemcev, ločimo se za večne čase!«4 Žal ves njegov napor ni prinesel tistega, kar si je tako želel. Še več. Zaradi svoje izrazito narodnozavedne drže se je moral umakniti s Koroške ter najprej odšel na študij na Sorbono in v Oxford, nato pa v Ljubljano, kjer je bil leta 1922 imenovan za profesorja na Teološki fakulteti, kasneje pa tudi za njenega dekana.

Ehrlich med obema vojnama

3.1.5. Ehrlich med obema vojnama

Tudi v Ljubljani je dr. Ehrlich ostajal neutruden delavec za slovenstvo, veliko časa pa je tudi tu posvečal mladini in njenemu zorenju v pokončne katoličane in zavedne Slovence. Leta 1930 je ustanovil akademsko Vincencijevo konferenco, ki je pomagala študentom s hrano, obleko, stanovanjem ter z vsem drugim, kar so potrebovali za življenje. Zgradil je Akademski dom sv. Cirila, v katerem je bila kapela, ki jo je poslikal France Kralj, stroške poslikave pa je iz dela svoje dediščine pokril Ehrlich. Toda pomagal ni le študentom, temveč tudi drugim ljudem v stiski. Tako je v Ljubljani v bližini Križank finančno podprl odkup hiše, v kateri so našle svoj prostor obubožane in ostarele služkinje. Posebno skrb je namenjal tudi revežem, ki so živeli na ljubljanskem gradu. Resnično je bil človek pri dr. Ehrlichu vedno na prvem mestu, tudi če je bil ta njegov ideološki nasprotnik. Sredi tridesetih let je na Dunaju celo obiskal Borisa Kidriča, ki je bil tam zaprt kot član vodstva Komunistične partije Jugoslavije, ter mu izrazil svojo naklonjenost. Stražarji so mu to oporekali, vendar jih je zavrnil rekoč: »To sem storil kot duhovnik.«5 Zelo bogata je bila tudi njegova misijonska dejavnost, prek katere je želel poglobiti misijonsko zavest pri vseh Slovencih ter »osvojiti ves svet za Kristusa Kralja«.

Škof dr. Gregorij Rožman, ki se je kot pokončen Slovenec zaradi nemškega nasilja prav tako moral umakniti iz Koroške v Ljubljano, je dr. Ehrlicha imenoval za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja, danes bi rekli študentskega duhovnika. To nalogo je dr. Ehrlich, tako kot vse druge, vzel zelo resno, saj sta mu bili skrb za mladino in njena vzgoja

[Page 035]

vedno blizu. Leta 1932 je ustanovil akademsko društvo Straža, ki je po dveh letih delovanja začelo izdajati tudi svojo revijo Straža v viharju. »Imamo Pot, Resnico in Življenje, vendar človeštvo bolj kot kadarkoli blodi po stranpotih, v zmotah in smrtni senci. Blodi v osnovni zmoti, ne priznavajoč in odklanjajoč Boga, v zmoti, ki je vir vsega današnjega zla, ki nas zajema in ki se kaže zlasti v gospodarskih, političnih in socialnih zablodah današnjega časa. Človek sicer uvideva odvisnost vseh vprašanj, ki nas obdajajo, od tega osnovnega vprašanja, vendar trdovratno vztraja v svoji trmi in oholosti: toži nad materialno krizo in išče zanjo zdravila v raznih znanstvenih in neznanstvenih špekulacijah, mesto da bi začel zdraviti zlo pri njegovih koreninah,« so zapisali v prvi številki.6 Ustanovitev Straže je sovpadala s časom diktature kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je, »sovražna slovenskemu katoliškemu gibanju (mogoče tudi pod vplivom prostozidarstva in protikatoliškega liberalizma)«, razpustila vsa najvidnejša slovenska katoliška društva, med drugim tudi Orle, ostali sta lahko samo še Marijina kongregacija in Katoliška akcija kot izrazito verski organizaciji. Toda kljub tako drastičnim ukrepom oblasti je hotel dr. Ehrlich nadaljevati vzgojo mladine, zaradi česar je tudi ustanovil akademsko društvo. Njegove člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri čemer je poudarjal pomen doslednosti pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane ter narodno zavedne Slovence. Ves čas jih je usmerjal tudi k socialnemu katolicizmu kot zahtevi krščanske morale, ki obvezuje posameznika. Tako kot je bil sam občutljiv za stisko drugih, je tudi pri stražarjih razvijal čut za sočloveka.

Zanimiv in danes še kako aktualen je bil njegov pogled na odnos država – Cerkev znotraj šolstva. Ni bil zagovornik ideje, da bi imela izključno pristojnost nad vzgojo ena ali druga, toda obenem je tudi poudarjal, da država šolstva ne sme monopolizirati. »Državni monopol šolstva v resnici ni drugega kakor državni socializem na polju šolstva. … Čim več je privatne podjetnosti na polju šolstva, umetnosti in znanstva, tem večji bo napredek in tem lažje bodo posamezni geniji prihajali na površje; čim več pa bo državne šablone, tem manj bo prave umetnosti.«7 Njegove besede mirno lahko ponovimo skoraj sto let kasneje, ko opazujemo, kako si levičarske oblasti prizadevajo ohranjati državni monopol na področju šolstva.

Odločno je nasprotoval liberalizmu, svetovnemu in domačemu komunizmu ter z njim povezanimi levimi gibanji, ki so nastajala tudi znotraj katoliškega gibanja (križarji, kocbekovci). Že leta 1923 je objavil razpravo z naslovom Ruski boljševizem, v kateri je opozoril na posledice boljševistične revolucije. Prav zaradi poznavanja posledic, ki jih je boljševis tična revolucija prinesla SZ, je bil toliko bolj glasen nasprotnik komunizma, ki je tudi v Dravski banovini pridobival svoje somišljenike, še posebej med študenti. Ti so se začeli prikrito vključevati v posamezna študentska združenja in tam z različnimi akcijami in nastopi skušali vnesti razdor, nemir in nestrpnost med študente. To je bil čas, ko se je članom komunistične partije, ki je bila v Jugoslaviji od leta 1921 prepovedana, ter njenim privržencem uspelo vtihotapiti ne le v študentske, temveč v mnoge strokovne, kulturne, delavske in dijaške organizacije in ustanove. Prav nastanek Ehrlichovega kroga (če lahko tako rečemo) in nastop Stražarjev sta bila pomembna dejavnika v uspešnem zaviranju partije. Dr. Ehrlich je z delovanjem svojih študentskih skupin, predvsem stražarjev, pa tudi drugih preprečil komunistični prevzem študentskega gibanja na ljubljanski univerzi, s čimer si je že takrat nakopal njihovo resnično globoko so vraštvo. Zavedal se je namreč, da je z vzponom

[Page 036]

komunizma v nevarnosti tudi slovenstvo. Boj proti komunizmu je bil tako zanj tudi boj za slovenstvo. Danes, ko gledamo nazaj na teh sedemdeset let, odkar si je komunizem uzurpiral oblast, lahko njegovim ugotovitvam (žal) le pritrdimo.

Višarska Slovenija ali Ehrlich kot eden idejnih očetov slovenske samostojnosti

3.1.6. Višarska Slovenija ali Ehrlich kot eden idejnih očetov slovenske samostojnosti

Kot zaveden Slovenec, ki je na lastni koži občutil moč nemškega nacionalizma in videl, kako je bil pomemben del slovenskega naroda po koroškem plebiscitu odtrgan od narodnega telesa, je na Svetih Višarjah sanjal o samostojni Sloveniji. Tja je na romarsko pot v poletnih mesecih vabil študente in jim z nagovori vsajal misel o državi vseh Slovencev. Ni presenetljivo, da si je prav Svete Višarje izbral za to. Ne le, da so bili to kraji njegove mladosti, temveč tudi zato, ker so bile za jugoslovansko mejo. Doma je bilo namreč nevarno izpostavljati pravice slovenskega naroda, še posebej, ker mu kralj in njegovi privrženci niso priznavali tega statusa, temveč so ga videli le kot eno izmed plemen.

O čem je pravzaprav razmišljal, ko je vizionarsko gledal v prihodnost? Predvsem si je želel, da bi Slovenija postala samostojna in svobodna država. Danes, ko potomci in nosilci komunističnega izročila vztrajno ponavljajo, da se je ideja samostojne Slovenije rodila v njihovih vrstah, jih Ehrlichova Višarska Slovenija postavlja na laž. Pa ne le Ehrlichova ideja, temveč predvsem sama zgodovina. Po drugi svetovni vojni ni bilo ne duha ne sluha o naši samostojnosti, v določenem trenutku so nam hoteli celo vzeti jezik. Spomnim se tudi članka v Slovenskem poročevalcu, ki je po vojni prinesel novico o obsodbi na večletno zaporno kazen človeka, ki je na glas govoril o samostojni Sloveniji. Obtožili so ga izdajstva in protiljudskega govorjenja.

Misel na samostojno Slovenijo je v dr. Ehrlichu verjetno začela tleti že v času pariške mirovne konference, na kateri je spoznal, da slovenski narod za mnoge, ker nima svoje samostojne politične tvorbe, sploh ne obstaja, zaradi česar je nemočen v svojih upravičenih zahtevah. Kot koroški Slovenec je videl, kako v krajih, ki so bili nekoč središče karantanske države, izginjata slovenska beseda in slovenski človek. Prav tako ni ostal slep za preganjanje Slovencev v Italiji. Leta 1932 je celo pripravil spomenico, namenjeno papežu, v kateri je opozoril na neznosno italijansko preganjanje Primorcev. Ehrlich, kot je mogoče prebrati tudi v uvodnih besedah tega prispevka, je resnično trdno veroval v zgodovinsko poslanstvo slovenskega naroda, ki je našel svoj prostor pod soncem prav na stičišču treh svetov in je hotel s postavitvijo cerkve Germanom in Romanom pokazati, da želi živeti v miru z njimi. Dr. Ehrlich je tudi začrtal pot do končnega cilja – samostojne države. Slovenski narod bi moral najprej utrditi slovenstvo v svetu; torej pri vseh, ki so zaradi različnih vzrokov zapustili domovino in se znašli na vseh koncih sveta. Po tem bi bilo treba predstaviti slovenski narod mednarodni javnosti, da bi ta dojela, da so Slovenci narod v polnem pomenu besede in da jim zato pripadajo vse pravice, ki gredo narodom. Ko bi vse to dosegli, bi Slovenija lahko postala samostojna država. Skoraj bi lahko rekli, da se je po njegovih korakih dogajala naša pot do lastne države. Ideja o samostojni državi je dobila zagon zunaj meja matične domovine. V osemdesetih letih so bile slovenske izseljenske skupnosti kot prerojene, napite z idejami o naši lastni državi. In ko je Slovenija začela svojo pot v samostojnost, so se vsi po vrsti lotili prepričevanja svojih oblasti (torej v državah, kjer so živeli), da ima slovenski narod pravico do samostojne Slovenije. Nenadoma tudi za mednarodno javnost nismo bili več le del Jugoslavije, temveč nekdo, ki ima svoje ime, svojo identiteto in svojo zgodovino. Ter svojo državo.

[Page 037]
Druga svetovna vojna

3.1.7. Druga svetovna vojna

Z napadom na Poljsko se je začela druga svetovna vojna. Še prej sta Sovjetska zveza in Nemčija podpisali pakt o nenapadanju: roki sta si tako podala komunizem in nacionalsocializem. Dr. Ehrlich je jasno obsojal oba totalitarizma, saj je v obeh, bogat z izkušnjami, videl nevarnost za slovenstvo in katoliško vero. Ko je Nemčija 1938 k velikemu Reichu priključila Avstrijo (anšlus), je bil na Ehrlichovo pobudo v Sloveniji razglašen poseben dan molitve za nesrečno Avstrijo. 15. marca 1938 je bil tako po vseh slovenskih krajih dan molitve in žalovanja, o čemer so poročali tudi tuji mediji. Nemčija je, potem ko je izvedela za to, protestirala pri jugoslovanskih oblasteh, ta pa je zahtevala pojasnilo pri takratnem notranjem ministru dr. Antonu Korošcu, zakaj je prišlo v Sloveniji do verskih protestnih manifestacij.8 K sreči je šla afera mimo brez večjih posledic za njenega snovalca.

Še preden je vojna dosegla naše kraje, je dr. Ehrlich pozival vodilne slovenske politike, da pripravijo gradivo, ki bo prispevalo k slovenski utrditvi in potrditvi med zavezniki. Želel je namreč, da je slovensko politično vodstvo pripravljeno na izzive, ki jih je pred slovenski narod postavljala zgodovina. Slutil je namreč, da se vojni ne bo mogoče izogniti. Tudi ko se je ta že začela, je nadaljeval delo za zaščito slovenskega naroda. Njegovi Stražarji so vse od zloma Jugoslavije zagovarjali samostojno in neodvisno Slovenijo, sam pa je zbiral poročila o nemškem nasilju na Gorenjskem in Štajerskem, protestiral proti priključitvi slovenskega ozemlja Italiji, nasprotoval fašističnim zahtevam po enotni akademski organizaciji, se upiral s strani komunistov ukazanemu kulturnemu molku (ki so ga sami mirno kršili na t. i. osvobojenem ozemlju).

Prvega aprila 1942 je Italijanom poslal spomenico, v kateri je ostro kritiziral samovoljne ukrepe okupacijskih oblasti v Ljubljanski pokrajini in opozarjal na težak položaj prebivalstva. To je bilo podvrženo tako hudemu nasilju Osvobodilne fronte in VOS, ki je izvajala umore po vsej Dolenjski in Notranjski, pa tudi v glaven mestu,9 kot represalijam okupatorja (spomenico s podobno vsebino je poslal tudi v Vatikan). Prav ta spomenica je bila v času Rožmanovega procesa močno zlorabljena, saj so povojne oblasti povzemale predvsem (ali samo) njen zaključek, v katerem je Ehrlich, zaradi komunističnega nasilja, ki se je v času nastanka spomenice močno okrepil, prosil oblasti, da dovoli ustanovitev avtonomnih varnostnih služb v obliki »akademske formacije, meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh«. Povojna komunistična oblast pa je seveda ‘pozabila’ povedati, da je spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike, v kateri je med drugim zahteval od Italijanov, da zagotovijo najnujnejše pogoje za varno in mirno življenje ljudi, vrnitev Slovencev, ki so bili internirani ali konfinirani, takojšnje prenehanje požiganja vasi, že požgane vasi pa naj okupacijska oblast obnovi ter da večjo svobodo slovenskim časopisom. Prav tako so ‘pozabile’ omeniti, da je spomenica nastala tudi zaradi komunističnega nasilja, ki je udarilo po prebivalcih. V njej je tudi zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«.

Jeseni 1941 je dr. Ehrlich banu Marku Natlačenu, ki je bil kot žrtev komunistične

[Page 038]
Pogrebni sprevod na Miklošičevi v Ljubljani
Figure 19. Pogrebni sprevod na Miklošičevi v Ljubljani

partije umorjen 13. oktobra 1942 (tudi njegov grob so po vojni oskrunili in posmrtne ostanke odpeljali neznano kam), predlagal ustanovitev ilegalne slovenske vlade, katere cilj bi bila ustanovitev Združene Slovenije v svobodni Evropi. Po njegovem prepričanju bi morala biti ta vlada politično popolnoma neodvisna od okupacijskih upravnih organov, njena naloga pa bi bilo povezovanje Slovencev in preseganje predvojnih sporov, organiziranje samopomoči, vanjo pa naj bi bile vključene vse slovenske stranke, tudi komunistična partija. Dr. Ehrlich se je seveda zavedal totalitarnosti ter njenega izkoriščanja vsega, kar je bilo mogoče, da bi dosegla oblast, vendar se mu je zdelo dobro, da načelno ni nihče izključen. Je pa obenem predlagal, da je komunistična partija dolžna dati učinkovito jamstvo, da se bo držala dogovorjenih ciljev in nalog slovenske

vlade, vodstvo pa se mora pred njenim morebitnim nespoštovanjem dogovorov tudi učinkovito zavarovati. Natlačen je njegov predlog zavrnil, saj naj bi takšna vlada pomenila nelojalnost do jugoslovanske vlade, ki je bila v begunstvu, obenem pa bi po nepotrebnem izzivala okupatorja, če bi zanjo izvedel. Toda kljub zavrnitvi dr. Ehrlich ni izgubil zagona ali volje, temveč je še naprej razmišljal o možnostih, ki bi pripeljale do samostojne Slovenije, znotraj katere bi bile združene vse slovenske pokrajine, vključno s Primorsko in Koroško. Prepričan je bil namreč, da imajo Slovenci neodtujljivo pravico do lastne in suverene države.

V tistem času je dozorela tudi ideja o ustanovitvi zveze držav narodov na območju srednje Evrope in Podonavja, ki bi skupaj tvorile samostojno politično enoto, ki bi predstavljala

[Page 039]

protiutež Nemčiji in Franciji. Po Ehrlichovem prepričanju bi »ta unija predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila evropsko tradicijo zapada z mistiko ruskega vzhoda, rešenega boljševiških zablod«. Danes po svoje prestavlja tako protiutež Višegrajska skupina, v kateri so štiri države, ki jih najdemo v tem predlogu, kar ponovno dokazuje izredno širino Ehrlichovega pogleda ter njegov izjemen politični uvid.

Vse to njegovo delovanje je seveda močno načenjalo živce komunistični partiji, ki ji je bil dr. Ehrlich trn v peti že iz časa pred drugo svetovno vojno. O njegovi likvidaciji so v širšem krogu OF razpravljali vse od novembra 1941. Komunisti so se namreč zavedali, da za njegov umor potrebujejo širši konsenz, saj je bil dr. Ehrlich med ljudmi zelo cenjen in spoštovan, prav tako pa so vsi poznali njegovo izredno narodno zavest. Na koncu se je večina članov strinjala z njegovo usmrtitvijo, saj so se zavedali, da je »bil edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov«, kot je kasneje dejal povojni zgodovinar Ferdo Gestrin. Tudi Edvard Kocbek, ki je imel sprva nekaj pomislekov, je ob njegovi likvidaciji v svoj dnevnik napisal, da ima nekdo, ki je »odgovoren za kolektivno usodo, … pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene«. Življenjska pot Lamberta Ehrlicha se je nasilno končala 26. maja 1942, ko sta ga dva člana VOS ustrelila v Streliški ulici v Ljubljani. Pod njunimi streli je padel tudi študent Viktor Rojic, ki je takrat slučajno

spremljal profesorja. Morilca sta bila namreč prepričana, da je z dr. Ehrlichom, tako kot je bilo to običajno, Ciril Žebot, eden glavnih stražarjev in nasprotnikov komunistične revolucije. Le nekaj ur po njuni smrti je izšel Slovenski poročevalec, ki je prinesel novico o smrti dr. Ehrlicha in Žebota, pri čemer je o obeh pisal z najhujšimi žaljivkami, očitki in lažmi. Ko se je izkazalo, da vendarle ni bil Žebot umorjen, je izšla nemudoma nova številka Slovenskega poročevalca, kjer so na dolgo in široko črnili Rojica, da bi tako pred ljudmi upravičili tudi njegovo smrt.

Komunistična oblast je po vojni naredila vse, da bi očrnila dr. Lamberta Ehrlicha in ga v spomin slovenskega naroda zapisala kot enega izmed največjih izdajalcev. In čeprav je toliko naredil za koroške Slovence pa tudi za celoten slovenski narod, si skoraj ni zaslužil mesta v Enciklopediji Slovenije. Na koncu je sicer ostal notri, vendar na zahtevo vodstva še leta 1989 ni smel biti objavljen naslednji stavek: »V političnem pogledu se je zavzemal za večjo samostojnost Slovenije, ki pa naj bi bila vključena v širšo zvezo slovanskih oziroma srednjeevropskih držav.« Toda ne glede na ves trud komunistov se podoba ponosnega in narodno zavednega Slovenca vendarle vedno bolj izrisuje v našem spominu. Njegova Višarska Slovenija je postala stvarnost 25. junija 1991, zdaj pa je na nas, da jo ohranjamo. Ali kot je rekel dr. Lambert Ehrlich na svetih Višarjah: »Dokler bo slovenski narod v svoji materni besedi Boga častil in v njej našo pesem prepeval, toliko časa bo tudi slovenski ostal.« ?

Literatura:

3.1.8. Literatura:

Andrej Vovko, Gigant izpod Sv. Višarij dr. Lambert Ehrlich, v: Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu, 2001

Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj : gradivo za življenjepis, Antigonish : Research Centre for Slovenian Culture, 1992

Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 2002

Hanuna, Cvetka, Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza, št. 80, marca 2011

Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942, Acta Ecclesiastica Sloveniae št. 24, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, Ljubljana, 2002

Lampret Ehrlich, Šola in cerkev, v: Čas, Znanstvena revija Leonove družbe, letnik XVI, zvezek 5/6, 1922

Straža v viharju

Tamara Griesser Pečar, Ciril Žebot. Prizadevanja za samostojno Slovenijo, v: Acta Histriae 26, št. 1, str. 277?304, 2018

V zvestobi narodu in veri : Lambertu Ehrlichu ob 70-letnici smrti in Filipu Terčelju ob 120-letnici rojstva, Teološka fakulteta, Ljubljana, 2015

[Page 040]
Pripovedi

4. Pripovedi

»Mašniško posvečenje« Vinka Štirna

4.1. »Mašniško posvečenje« Vinka Štirna

4.1.1.

Pravijo, da pomladni čas s svojo svežino in mladostno očarljivostjo prinaša veselje. Žal pa v najlepših pomladnih mesecih, maja, ko smo že odpeli v čast Materi Božji, in junija, ko slavimo Srce Jezusovo in Sveto Rešnje Telo, ki blagoslavlja nas, naša domove, polja in travnike, lahko svežina in mladostna očarljivost pomladi tudi zabolita, zabolita do srca in oživita spomine pomladnih dni daljnega leta 1945. Še vedno jih nismo pokopali …

Izbrala sem si lepo pomladno jutro za obisk gospe Ane Jerin, roj. Štirn, iz Stanežič nad Šentvidom. Poleg Ane so se očetu Vincencu (1894) in mami Mariji (1892) rodili pred najmlajšo Ano (1930) sinovi Vinko (1920), Janko (1923) in Jožko (1929). Danes živita še Ana in Jožko, ki je po očetovi smrti prevzel gruntek Rahlinovih, kot se je reklo po domače. Pred vojno so bile Stanežiče tipična kmečka vas, vseh petdeset ali šestdeset hiš so bile kmetije. Rahlinov gruntek, kot se ga Ana še danes ljubeče spominja, jih ne bi mogel preživeti. Oče je bil tesarski mojster in je delal predvsem ostrešja, kasneje se je zaposlil še pri železnici v t. i. Mostovni delavnici. Z dela se je vračal šele zvečer, zato je bila skrb za Rahlinov gruntek, druženje z otroki in njihov vsakdan predvsem na plečih mame. Bila je domačinka iz Stanežič, doma z velike kmetije in vajena vsakega dela. V hlevu je bil vedno ali vol ali konj, redila je po tri prašiče, dva za dom, enega za prodajo. Na njivi ji je pomagala moževa neporočena sestra Marija, bila je njihova dobra teta, rada je bila pri njih, z mamo sta bili kot dve prijateljici. Mami so pomagali tudi vsi otroci, kar je bilo samo po sebi razumljivo. Gospa Ana se spominja, da so imeli zelo lepo otroštvo. Uživali so v lepih prazničnih dnevih: poleg velikonočnih, božičnih, novoletnih, tudi julija ob sv. Jakobu, ki mu je bila posvečena cerkvica nad vasjo, pa spet v začetku septembra, ko je bilo žegnanje, obletnica njene posvetitve. Živelo je še veliko ljudskih običajev in veselja, a spoštljivosti adventa in resnobe posta niso nikoli prezrli.

»Mama je bila doma in mi stalno ob njej,« se spominja Ana. »Pomagali smo ji na polju, v hlevu, v kuhinji. Bila je naravno zelo inteligentna, razgledana, inovativna in podjetna, odprta za vsakogar in za vse. S čitanjem se je vse življenje izobraževala. Ni prebirala samo mohorjevk, kupovala je tudi knjige iz Slovenčeve knjižnice. »Izrabila je prav vsak trenutek, da je lahko iz knjige prebrala vsaj nekaj vrstic,« se še danes spominja hčerka Ana. »Knjigo je imela v predalu kuhinjske kredence in med gospodinjskim delom iz nje prebirala, vsak trenutek, ko je utegnila. Zato je lahko vedno pripovedovala o prečitanem teti na njivi, ko sta pleli in si s tem krajšali čas. Mami je bilo v užitek, da je pripovedovala, teti pa v užitek poslušanje. Poleg očetove sestre ji je pomagala še njena sestra; obe sta radi hodili k nam. Mama je brala in pisala celo gotico. Ko so med vojno ob neki priložnosti Nemci opazili njeno pridnost in razgledanost, jo je eden od njih poučil, bil je doma s kmetov, kako se kuha mošt, da se ohrani prek zime. Prinesel ji je termometer, da je mošt pravilno prekuhala, in gumijaste zamaške. Tudi gospodinjstvo je bilo v celoti njeno opravilo. Poleg čitanja je postalo takoj s pričetkom vojne njeno priljubljeno opravilo tudi pisanje o vojnih dogodkih. V poseben zvezek si je beležila vse dogodke o posameznih dejanjih in napadih Nemcev ali pa domačih terencev in partizanov. Zelo hitro je sprevidela, da je govorjenje o narodnoosvobodilni borbi laž in krinka ‘osvoboditeljev’ za prevzem oblasti. Znala je dobro presojati.«

»Mama je bila srce družine. Bratje so bili lepo vzgojeni. Vsi so pomagali na polju in pri živini. Še najmanj Vinko, pa ne zato, ker bi se izogibal delu, ampak je vedno tičal v knjigah, vedno je hodil v šentviško knjižnico in veliko bral. Že kot otrok je bil zelo priden in po nara-

[Page 041]

vi dosti bolj miren. Zame je bil pravi učenjak. Razlagal mi je, da je naša zemlja okrogla in da plavamo v vesolju, kar se mi je zdelo neverjetno. Znal nas je zabavati in pri nas so se zbirali tudi okoliški fantje, največkrat iz meščanske šole. Razlagal jim je, kar je zvedel iz knjig. Takrat je bil že v gimnaziji. Nekoč me je hotel hipnotizirati, pa sem bila preveč neresna, da bi mu to uspelo. Spomnim se tudi, kako je sončnega popoldneva na perilnik nasul kupček smodnikovega prahu, ga sušil in ga nato s pomočjo leče in sonca vžgal. Naenkrat je bilo vse dvorišče v dimu, iz štale je pribežal splašen vol in spet je bila zabava tu. Vse nas je imel rad in mi njega. Razumljivo, da Janka najbolj in on njega, ker sta si bila po starosti najbližja. Jožko je z leti postajal vedno bolj bolehen in na polju ni delal. Vinko je dobesedno bedel nad njegovo varnostjo in Jožko je bil zelo nevezan nanj. Tudi sama sem vedno hotela biti v njegovi družbi, da ne bi zamudila česa zanimivega ali zabavnega.«

Vinko – dijak škofijske klasične gimnazije

4.1.2. Vinko – dijak škofijske klasične gimnazije

»Mama je že pri majhnem opazila njegovo ukaželjnost in ljubezen do knjig in mu obljubila: ‘Če boš priden, boš šel po osnovni šoli v gimnazijo v Škofove zavode!’ Že beseda sama nam je vzbujala spoštovanje, Vinku pa z vsakim dnem bolj uresničevala sanje. Spet se je pokazala daljnovidnost naše mame, čeprav je vedela, da nas bo šolnina stala lepe denarje. Povsod po hiši je bil s kredo zapisan datum njegovega vstopa v gimnazijo in Vinko je govoril samo še o tem. Z mamo sta si bila zdaj še bolj zaupljiva. Danes vem, da je bila za mamo in očeta šolnina finančno breme. Vsak mesec me je mama vzela s seboj, ko je šla v Zavod plačevat šolnino. Ona je šla v pisarno, se notri pogovarjala, jaz pa sem sedela zunaj in prisluškovala, kadar so se v tišino dolgih hodnikov odprla kakšna vrata. Ob sobotah so hodili di-

Vinko Štirn – študent teologije med vojno
Figure 20. Vinko Štirn – študent teologije med vojno

jaki na sprehod. Kadar sem bila na njivi, sem jim vedno tekla naproti. Pogledala sem vsakega posebej, če bi morda med njimi opazila Vinka. Kot nalašč ga ni bilo nikoli med njimi. Kadar je bila na njivi mama, je tudi ona nehala delati, če bi morda med fanti zagledala Vinka. Zdi se mi, da ga ni nikoli.«

»Zaradi Vinkove šolnine smo se marsičemu odrekali. Mama pa je spet pokazala svojo iznajdljivost. Večkrat je šla v Banat po koruzo, ker je bila tam cenejša. Zaradi očetove zaposlitve na železnici je imela popust pri vožnji in vsakič je pripeljala petsto kilogramov koruze. Zato je lahko zredila tri pujse. Rada je potovala in vožnja ji je bila izlet. S seboj je jemala mene in sosedovo deklico Slavico, ki ji je dveletni umrla mama in je od takrat živela pri nas. Za naju je bila vožnja zastonj in tako nama je mama omogočila izlet in širila najino obzorje. Nekoč naju je peljala celo v Dalmacijo in nama razkazala Dubrovnik in Split. Deklica je sčasoma postala naša, našo mamo je klicala za mamo in ona je skrbela zanjo kot za svojo. Celo lepše je bila oblečena kot jaz. In ko se je

[Page 042]

deklica poročila z bratom Jankom, je mama skrbela še za njune otroke. Mama je bila srčno zelo dobra in vedno vsem na voljo za pomoč. Svojo podjetnost je pokazala tudi s tem, da je vsako leto organizirala vožnjo čebeljih panjev z vlakom na pašo v Slavonijo in vrnitev nazaj z dežami akacijevega medu. Tudi čez zimo je bil čebelnjak njena skrb.«

»Vinko je bil vsa gimnazijska leta odličnjak, nadarjen zlasti za jezike in etnologijo. Inštruiral je mlajše dijake, da je s tem finančno razbremenil mamo in očeta. Bil je še vedno zgovoren, duhovit in plemenit. Kadar se je v prostih dnevih ali v počitnicah mudil doma, smo ga bili vedno zelo veseli in imeli smo vtis, kot da je v tistih dneh polepšal naš dom. Z mamo sta se veliko pogovarjala o profesorjih, sošolcih, študiju, saj je mamo zanimalo vse in z vsem je hotela biti ‘na tekočem’. Maturo je opravil z odliko. Veselil se je že lepih in sproščenih počitnic. Žal so bili dijaki njegovega letnika zadnji maturanti nekdanje klasične škofijske gimnazije v Šentvidu. Pričela se je vojna in junija 1941 so celotno poslopje te častitljive zgradbe, takrat največje in najveličastnejše na Balkanu, arhitekturne in umetniške mojstrovine škofa Jegliča, predvsem pa tempelj učenosti in vsestranske vzgoje mnogih dijakov, že zasedli okupatorski Nemci. Zmedeni in ogorčeni dijaki in profesorji, ki so v Zavodu tudi stanovali, so v dveh urah morali sprazniti svoje prostore. Vse zgradbe z inventarjem vred so se polastili oblastiželjni tujci.«

Pričetek vojne

4.1.3. Pričetek vojne

»Vinko se je po maturi odločil, da sledi svojemu klicu in se posveti duhovniški službi. Vpisal se je na Teološko fakulteto, morda tudi zaradi prijateljevanja z gimnazijskim sošolcem Alojzijem Šuštarjem. Ta je že med vojno odšel na študij v Rim in sta si z Vinkom odslej le še dopisovala. Njegov sošolec v gimnaziji je bil tudi domačin Tone Erman. Želel je v bogoslovje, a ga zaradi naglušnosti niso sprejeli. Kasneje je kot izobraženec, poročen mož in oče na pravil ogromno dobrega in koristnega za šentviško faro. S prvim letnikom bogoslovja je bil Vinko že v okupirani Ljubljani in od takrat se ni vrnil nikoli več. Za vedno sta nas ločili nemška in italijanska meja. Na srečo je mama takoj prve dni vojne, ko nas še ni ločevala meja, odhitela v Ljubljano, obiskala Vinka in svakinjo Manco Štirn. Vsa leta vojne je bila Vinku teta Manca v moralno in finančno pomoč. Tudi v tistih prvih dneh po koncu vojne. Mama, ki je vedno vsakemu pomagala, je bila zdaj brez moči, a živa vez med nami in Vinkom so bila pisma in občasno kakšen pretihotapljen paket s hrano. (Ata ga je izročil kurjaču lokomotive, on naprej prek tete Mance in ta Vinku). Nikoli več pa se nista z mamo zaupno pogovarjala, kot sta se nekoč, mene in bratov ni nikoli več zabaval in poučeval kot nekoč … Vedeli pa smo in ves čas upali, da nas meja ločuje le občasno … Vsako Vinkovo pismo je bil velik dogodek za vse nas. Glasno smo ga brali in se pogovarjali o vsebini. Od teh pisem sem pri bratu Jožku mnogo let kasneje našla le eno edino. Mama je po vojni vse shranila v lesenem zaboju, ki ga je skrila pod podom v drvarnici. Ob popravilu hiše po vojni se je verjetno zaboj izgubil ali pa je že prej propadel. Morda pa je to pismo mama ves čas, do svoje smrti hranila pri sebi … Danes je edino ohranjeno in nepoškodovano.

O čem med drugim piše bogoslovec Vinko v tem pismu, datiranem s 30. junija 1943: »Oprostite, da Vam že toliko časa nisem pisal. Imeli smo hude boje za zeleno mizo in res nisem utegnil vzeti v roke peresa. Tretji letnik je verjetno najbolj zahteven. Imeli smo kar štiri izpite drugega za drugim, hvala Bogu, dobro sem jih opravil. Pri dveh sem bil ocenjen z desetimi točkami, pri dveh pa z devetimi, kar tudi ni malo. Zaradi napornega študija sem nekoliko shujšal, vendar ni take sile, kakor lahko vidite s fotografije, ki sem jo sam napravil pred štirinajstimi dnevi. Veselim se že počitnic na Do-

[Page 043]

lenjskem pri dobrih ljudeh na Gori. Na Dolenjsko bodo odšli vsi bogoslovci razen enega. Šel bom šele čez dva tedna, če pa ne bo varno, se bom takoj vrnil. Naj Vas nič ne skrbi. Knjige bom deloma spravil k Mlakarju, kar je dragocenejših, druge bom pustil kar v hiši. Sicer ni verjetno, da bi se med počitnicami kaj spremenilo, a previdnost ni nikoli odveč. Knjig imam zelo veliko. Toliko opravka imam z njimi in vedno se me ‘prime’ kakšna nova. Saj je že samih učnih knjig zelo veliko! Teta Manca predlaga, da bi moral za zimo imeti dežni plašč. Od svojih prihrankov bi lahko dodal 600 lir, čevljar bi mi moral popraviti dva para čevljev, univerza me je letos stala 280 lir. Težko prislužen denar mi kopni, toda hvala Bogu, da je zame tako poskrbel … 11. julija grem na novo mašo v Št. Lovrenc na Dolenjskem. Pravijo, da bo za te čase kar precej slovesna. Vedno sem v Št. Lovrencu dobrodošel pri družini Pugelj.« Povod za pismo, pa so naslednje novice.

»29. maja je bila na Rakovniku velika spokorna pobožnost. Samo za procesijo je šlo 25.000 vernikov. Prihajali so iz vsake fare posamič. Običajno je šel najprej župnik s križem, za njim pa ostali farani. Tudi naš gospod dekan so pripeljali svoje Koseščane. Draveljčanov ni bilo, ker so že izven mestne meje. Ljudstvo je prepevalo nabožne pesmi in molilo rožne vence. Take procesije v Ljubljani še ni bilo. Da bi se zbralo toliko ljudi in da bi vsi glasno molili! Za mnoge je bilo romanje hud napor. Naši farani so odšli na romanje ob pol dveh zjutraj, na Rakovniku so bili ob petih zjutraj in vse do maše na vročem soncu molili in peli. Posebno otroci so bili zelo zdelani in marsikomu je bilo slabo, ker so se mnogi ves dan postili. V procesiji iz stolnice so nosili križ gospod škof in med potjo do Rakovnika so ljudje padali kar na kolena in jokali. In to ne samo ženske! Skoraj vsi moški so si brisali oči. Glasno so klicali k brezjanski Mariji, naj jim pomaga. Kako lepo je bilo videti v belo oblečene bogoslovce, ki so na rdečih nosilih nosili podobo Marije Pomagaj, ki je bila vsa okraše-

Štirnovi otroci leta 1932 – od leve stojijo Vinko (12 let), Janko
								(9 let), Jožko (3 leta); sedi Anica (2 leti)
Figure 21. Štirnovi otroci leta 1932 – od leve stojijo Vinko (12 let), Janko (9 let), Jožko (3 leta); sedi Anica (2 leti)

na z belimi rožami. Za njimi so šli univerzitetni profesorji in skupaj z akademiki molili rožni venec. Takrat smo bili vsi med seboj enaki. Skupaj so šli razni ravnatelji pa delavci in preproste stare ženice z rutami na glavah, sivolasi možje in mladi fantje. In vsi so enodušno molili. Ko smo prišli na Rakovnik, smo molili rožni venec in prepevali Marijine pesmi, dokler niso prišle vse procesije. Naša procesija iz stolnice je prišla na Rakovnik ob štirih zjutraj, za nami jih je prišlo približno še enkrat toliko. Slovesnost se je tako pričela šele čez kake tri ure. Sledile so pete litanije, škofov govor in posvetilna molitev. Na koncu pa še blagoslov z Najsvetejšim, ki so ga prinesli iz rakovniške cerkve, in zahvalna pesem. To romanje je

Starša Marija in Vinko Štirn ob čebelnjaku – pred vojno
Figure 22. Starša Marija in Vinko Štirn ob čebelnjaku – pred vojno

bilo resnično veliko spokorno in spravno dejanje. Marijino podobo smo po končani slovesnosti odnesli v sprevodu v stolnico. Tam bo ostala, dokler se ne povrne na svoj dom. Odslej je pred njeno podobo vedno veliko ljudi, posebno dopoldne, ker so ob njenem oltarju maše od petih zjutraj do opoldne. Vsak dan zvečer so pa redno lavretanske litanije.«

»Naslednji dan, v nedeljo se je vsa škofija slovesno posvetila Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V stolnici je bila pontifikalna sv. maša s škofovo pridigo. Škof so povedali, da se bodo popoldne posvetili tudi Gorenjci. Dejali so tudi, da so sv. Oče rekli, potem ko so zvedeli o pripravah na posvetitev in o opravljanju pobožnosti petih prvih sobot, da narod, ki toliko časti Marijo, gotovo ne bo propadel. Stolnica je bila nabito polna, še bolj kakor ob škofovih postnih pridigah. Tudi po deželi so oba dneva, kjer so le mogli, lepo obhajali. Ponekod so šli ljudje bosi za procesijo. Daj Bog, da bi se ljudje tudi v srcu spreobrnili in začeli živeti drugače. Veliko je grešil naš narod in prav je, da vsi delamo pokoro. Najboljša pokora pa je, da radi iz Božje roke sprejemamo, kar nam pošlje. Seveda, človek bi si marsikaj želel drugače, a Bog že ve, zakaj tako dela.

Čeprav imamo počitnice, imam veliko dela s prevajanjem neke mladinske vzgojne knjige, da mi dneva kar zmanjka. Zato tudi na Goro do 24. avgusta ne bom šel. Takrat pa si bom privoščil nekoliko pravih počitnic in se okrepil za prihodnje šolsko leto. Danes pa grem še v Št. Lovrenc, kjer bo jutri biserna maša g. Ivana Šašlja, prihodnjo nedeljo pa nova maša, kamor sem povabljen. Zelo na hitrico pišem, ker se mi mudi. Pozdravljam vse, Vinko.«

»Tako nas je s pismi Vinko ves čas vojne opogumljal in seznanjal s svojim življenjem. Predvsem mamo, ki je še naprej ostala srčna in vsestransko dejavna. Marsikoga je prek meje na Toškem čelu ‘pretihotapila’ v Ljubljano, tudi sinovega znanca Jermana iz Cerkelj. Jeseni 1944, ko bi se moral Vinko vpisati v

[Page 045]
Zadnji maturanti predvojne Škofijske klasične gimnazije leta 1940
								– v prvi vrsti skrajno desno sedi Vinko Štirn, ob njem Alojzij
								Šuštar.
Figure 23. Zadnji maturanti predvojne Škofijske klasične gimnazije leta 1940 – v prvi vrsti skrajno desno sedi Vinko Štirn, ob njem Alojzij Šuštar.

zadnji let nik, je bil študij prekinjen, univerza zaprta. Zadnje leto pred posvetitvijo. Kam zdaj? Z Vinkom vred smo bili vsi prizadeti in zaskrbljeni. Vinko sam je ostal pred odločitvijo: Ali naj se pridruži partizanom ali naj gre v nemško vojsko ali v nemško delovno organizacijo Toth? Po vesti se je odločil za eno samo in edino možnost: pridružil se je domobrancem.«

Domobranec Vinko

4.1.4. Domobranec Vinko

Vinkovo domobranstvo v zadnjem letu vojne je ostalo bolj ali manj neznanka za domače. Izvedeli so samo, da je bil nastanjen v domobranski postojanki v draveljski šoli. Občasno so mu še vedno poslali kakšen paket s hrano. Kaže pa, da mami Vinkovo domobranstvo ni dalo miru. »Nekega dne me je prišla mama čakat pred šolo in mi povedala,« se spominja Ana, »da greva do meje pri Podgori. ‘Do meje pride tudi Vinko.’ Z največjim veseljem sem odšla z njo. Ob dogovorjenem času sva bili ob meji. Napeto gledam na ono stran zastražene žice in zagledam vojaka v uniformi, ki gre proti nama. Prva ga je prepoznala mama: ‘O, saj to je Vinko!’ se ga je razveselila. Gledala sem ga, bil je v uniformi in tudi sicer se je spremenil. Šele ko mi je rekel: ‘Kako si zrasla! Kako si velika!’ sem v zadržanem vojaku prepoznala nekdanjega prisrčnega, šaljivega in zgovornega brata Vinka. Mamo je takoj neprijetno presenetila vojaška uniforma. Ni mogla skriti svoje zaskrbljenosti. ‘Moral sem obleči uniformo. V draveljski šoli sem za tolmača, ker znam nemško in italijansko.’ Mama ga je še naprej žalostna in zaskrbljena gledala. Še in še je spraševala. Kako drugačen je bil zdaj pogovor od tistih nekdanjih domačih, prisrčnih. ‘To se ne bo dobro končalo,’ je večkrat ponovila. Ko sva prišli domov, so se vsi zbrali okoli naju. Kaj bo povedala mama o Vinku? ‘To se ne bo dobro končalo,’ je bila še bolj prepričana in pričela

[Page 046]

jokati. In objokana je bila ves večer. Odslej tudi bolj zaskrbljena. Vinkov cilj in tudi njena srčna želja sta vendar bili, da postane duhovnik, zdaj pa ga vidi pred seboj v vojaški uniformi. Tega dvojega ni mogla povezati niti nikoli sprejeti. Mama je bila ves čas vojne politično razgledana, vedela je za nastanek domobranstva na Gorenjskem s ciljem, da zaščiti civilno prebivalstvo pred partizanskim terorjem in pobijanjem. Ali naj zdaj postane vojak s puško še njen dobri in plemeniti sin? Ona pa je že videla v njem duhovnika pred oltarjem … Takrat sva z mamo videli Vinka zadnjikrat … Jaz pa sem bila vsa navdušena za domobrance. Spominjam se jih, kako so večkrat korakali po Celovški in navdušeno prepevali slovenske ljudske in domoljubne pesmi, mi otroci pa smo leteli za njimi. Nikoli ne bom pozabila njihove: Regiment po cesti gre … Zdaj je tudi Vinko spadal mednje in vsi so bili dobri, pošteni, plemeniti, navdušeni za narod, kot je bil Vinko …«

Živela svoboda!

4.1.5. Živela svoboda!

»Ob koncu vojne smo bili vsi zmedeni. Takoj prve dni po vojni je mama šla v Ljubljano po Vinka, da ga pripelje domov. Kje je? Kaj je z njim? Ni ga bilo več, odšel je z drugimi. Zdaj je pripadal njim, domobrancem. Obupana je odšla k teti Manci. Ta je mamo tolažila, da so domobranci odšli le začasno, da se vrnejo, ko se pri nas stvari uredijo. Od nekoga je dobil civilno obleko, ji je še povedala. Ni pa vedela, ali je odšel kot civilist ali pa v uniformi skupaj s svojimi iz Dravelj. Če je odšel kot civilist, je bil morda eden v reki beguncev, ki se je dan za dnem valila po Celovški. Morda pa je odšel v uniformi skupaj s svojimi in je z vlaka gledal streho in njive svoje domačije in se od nje v duhu poslavljal, smo ugibali. Zdaj smo vsaj vedeli, da je odšel na Koroško, nikoli pa zvedeli ničesar o mučnem pohodu domobrancev in civilistov do Vetrinja. Mama je spet upala, da bo Vinko na Koroškem gotovo poiskal svojega dobrega, zaupnega prijatelja in vzornika, nekdanjega soseda, duhovnika Vinka Zaletela, ki je že pred vojno odšel na neko župnijo na Koroško. Saj se bo lahko v primeru kakšne nevarnosti k njemu zatekel ali pa ga bo celo on poiskal, saj je gotovo zvedel za tragedijo domobrancev in Vetrinj. V tem primeru bi ga lahko odpeljal kar s seboj na svojo faro. S takimi razmišljanji je mama spet tolažila samo sebe in nas. Kmalu pa smo zvedeli za Škofove zavode in vrnjene domobrance … Nikoli pa si nismo mogli niti predstavljati, kar smo sčasoma zvedeli, da so komunisti častitljivi Zavod čez noč spremenili v eno najhujših koncentracijskih taborišč. Kmalu smo zvedeli tudi za Teharje, za Kočevski Rog. Nestrpno in zaskrbljeno smo pričakovali Vinka. Ni in ni ga bilo. Spet se je mama tolažila, da je Vinko morda med tistimi ujetniki, ki na Kočevskem gradijo podzemna skladišča in bivališča. Kje je zvedela zanje, mi ni jasno. Na Vinkovo vrnitev je upala do zadnjega.« Tako kot takrat vse matere …

»Čez nekaj časa, ne spominjam se natančno kdaj, je prišel trenutek resnice tudi zanjo, za vse nas. Neki mladoletnik, ki je bil izpuščen iz Teharij in v svobodni domovini na srečo ostal živ, je poiskal mamo in ji povedal, da je v teharskem taborišču videl Vinka na dvorišču C. Bil je zvezan z žico in kot ostali jetniki, živ mrlič. Vinko je takrat že vedel, da bo sotrpin na drugi strani žice ostal živ, bil je mladoleten, zanj pa ni bilo nobenega upanja več. Naročil mu je, naj v Šentvidu poišče mežnarja Franca Menarta (našega znanca in maminega sorodnika) in mu to pove. Naj domači to vedo in se ga spominjajo mrtvega.«

Nihče, ki ni doživel taborišča v Teharjih, si ga niti v najhujših sanjah ne bi mogel predstavljati. Celo preživeli jetniki niso mogli izraziti okusa in vonja po smrti, ki je lebdela v prašni, s soncem ožarjeni meglici nad taboriščem; z vonjem po smradu in krvi; v grozeči tišini, ki so jo parali kriki mučenih in povelja stražarjev. V dobrotno spokojnost večera je dan za dnem zarezal klic. Sive postave so se mukoma prebi

[Page 047]
Skupina ljubljanskih bogoslovcev junija 1941 – od leve: Štrubelj,
								Štirn, Tavčar, Šuštar
Figure 24. Skupina ljubljanskih bogoslovcev junija 1941 – od leve: Štrubelj, Štirn, Tavčar, Šuštar

jale do klicnega prostora. Preživeli se spominjajo njihovih brezizraznih obrazov, počrnelih od prahu in ožganih od sonca; samo oči so jim bolno sijale iz globokih kotanj. Vdano so se privlekli do kamiona, ali pa so jih, nemočne, nanje zmetali. »Da, ubijali so jih pred našimi očmi; da, odvažali so jih ob večerih, bolne in onemogle od lakote in brezumne žeje; da, vse to smo videli in vse to je bilo. A kje je tisti vonj po smrti, kje je tisti strah, tista groza, tisti valovi sovraštva, ki so butali ob nas? Kje je tista barva, tisti vonj taborišča – po tem zdaj segamo zaman. Bila je tišina; ko so jih vezali, so bili tiho. Tišina je bila od vsega, kar je bilo na njih, najbolj vidna. Povezovala jih je s tem, kar jih je čakalo na oni strani. Njihova telesa je izžigala žeja, iz ran jim je odtekala kri, bili so zvezani z žico, vsak sam in drug z drugim … Zakaj so šli tako tiho v to dobro noč ? Ali jim je pradavna kultura, v katero so bili rojeni, ukazovala molčati? Ali so na tistem robu zavesti, ki jim je še ostala, ali so tam vedeli, za kaj gre? Ali pa jim je bila preprosto dana milost, da so v tišini odhajali v svojo slavo?« (Justin Stanovnik, Teharske refleksije, Zaveza št. 47, str. 63)

Ali smemo upati, da je bila Vinku dana ta milost in še več kot ta? Ali smemo upati, da ga je obsijala milost, ki ga je iz Getsemanija teharskega taborišča prebudila iz otopelosti v resnični čas in prostor? V junij 1945, ko bi bil v normalnem času posvečen v duhovnika? Ali mu je Božja Previdnost določila, da zdaj in tukaj daruje Bogu svojo prvo mašno daritev? Daritev svojega telesa in krvi, združen z daritvijo božjega Sina, Odrešenika vseh in vsega? Odrešenika Vinka samega, njegovih trpečih in pobitih sotrpinov, njegovih krvnikov, sodnika Pilata? Odrešenika njegovih dragih domačih, ki molijo zanj, Odrešenika vsega slovenskega naroda? Odrešenika peklenskega zla in vsakršne človeške hudobije?

Kakšen je bil večer, če je bilo zvečer, ko so Vinka zvezali skupaj s sotrpini in jih izžete strpali na kamion? Na katero od številnih morišč so jih odpeljali? Kako ubili in s čim zasuli svoja zločinska dejanja? Vinko kakor tisoči ?

[Page 048]
Vinko Štirn leta 1945, ko je bil štiri mesece domobranec.
Figure 25. Vinko Štirn leta 1945, ko je bil štiri mesece domobranec.

drugih mora za vedno ostati izbrisan iz zavesti naroda! Kot da jih nikoli ni bilo! Mar jih v spominu naroda tudi nikoli več ne bo?

Mamino životarjenje po vojni

4.1.6. Mamino životarjenje po vojni

»Ko je Franc Menart povedal mami za Vinka in njegovo smrt, je bil pri nas jok,« je nadaljevala hčerka Ana svojo pripoved. »Jokala je mama, z njo vred sem jokala tudi sama. Morda je mama zvedela še kakšno podrobnost več o vsem, kar se je dogajalo z Vinkom in v Teharjah, a je molčala. Poleg žalosti in tesnobe se je zdaj v našem domu pojavil še strah, kakršnega nismo nikoli poznali. Nismo si predstavljali, da so česa takega zmožni novi oblastniki. Lahko se znesejo še nad nami. Naši nekdanji sproščeni pogovori so postali drugačni, naš smeh manj nalezljiv. Mama je otopela, njena nekdanja živahnost in veselje do življenja sta zamrli. Ni bila več nekdanja mama. Ne spominjam se, kako sem se tistega dne konec maja 1945 znašla na Kongresnem trgu pred Univerzo, verjetno smo odšli učenci naše šole. Od vsega govora maršala Tita se še danes dobro spominjam njegovih grozečih besed, da izdajalci slovenskega naroda nikoli več ne bodo gledali naših lepih planin. Niti pomislila nisem, da med te izdajalce spada tudi naš Vinko. Tudi kakšne druge ‘novice’ sem prinašala iz šole in mama me je vselej le opomnila: ‘Ani, pazi, kaj govoriš! Pazi, kam hodiš! Pazi, s kom hodiš!’ …«

»Za smrt našega Vinka so zvedeli vsi vaščani. Pred vojno mu ni imel nihče ničesar očitati, zdaj pa je bil samo še zaničevani ‘belček’ in mi ‘belčki’. Kljub temu nikoli nismo skrivali svojega prepričanja. Nekdanje razdvojene Stanežiče so bile podoba še danes razdvojenega naroda! Vedno smo bili trdno prepričani, da so Vinka po nedolžnem ‘obsodili’ in tako kruto umorili. V domobranski postojanki v Dravljah je bil zaradi znanja jezikov samo prevajalec, šele aprila 1945 se je moral pridružiti domobranski vojski, čeprav ga prav nobena stvar ni nikoli naredila vojaka, niti po mišljenju niti po vedenju. O Vinku se nismo nikoli veliko pogovarjali, mama ga je omenjala le v zvezi s kakšnim spominom nanj. Z žalovanjem si je nakopala angino pectoris. ‘Preveč si žalostna, zato si taka,’ je bila edina zdravnikova diagnoza. Ko sem nekoč zbolela za pljučnico in je mama hotela zdravniku plačati, je plačilo odklonil: ‘Kaj boš plačevala, saj si še vedno vsa iz sebe.’ Tudi nekaj vaščanov je z nami sočustvovalo in med nami je vladala nekakšna tiha in iskrena povezanost. Vsi smo bili tako ali drugače preizkušeni in radi smo se med seboj pogovarjali. Sočustvovali smo z znanim in plemenitim šentviškim zdravnikom dr. Justinom in njegovo ženo, ki sta ves čas delala samo dobro, vsem brez razlike, a so se po vojni novi oblastniki tako kruto znesli nad njima.

Tiho in neopazno, kot je bilo njeno življenje po vojni, je mama umrla leta 1961. V naših spominih Vinko ostaja ves svetal in čist, mama pa trpinka vsa povojna leta do smrti.« ?

[Page 049]
Življenje v zaprtem območju kočevske

4.2. Življenje v zaprtem območju kočevske

Kočevska pred vojno

4.2.1. Kočevska pred vojno

Od kod ime Kočevje, Kočevsko? Vasica blizu Kočevske Reke je imela jezero. Po njem se je imenovala Gottsee (Božje ali Dobro jezero), od tod Koče. Tudi okolico večje naselbine v dolini je obdajalo večje jezero, Gottsee, iz tega zopet Kočevje in Kočevsko kot del Dolenjske. Nad obsežnim ozemljem je duhovno in svetno oblast v prvi polovici 14. stoletja, v času prvega naseljevanja v tem delu sveta, izvajal oglejski patriarh. Razvijajoča se gospostva je izročal v upravo raznim vazalom. Leta 1247 so se na tem območju kot fevdalni gospodje uveljavili grofje Ortenburški, ki so od patriarha dobili v fevd obsežna ozemlja.

Njihovo posestvo od Ribnice do Kolpe so prekrivali obsežni gozdovi z obilico divjadi in zverjadi. Še danes je tu kos pragozda. Slovenska imena nekaterih krajev (Gotenica, Osilnica, Topli Vrh …) dokazujejo, da so pred prihodom nemško govorečih Kočevarjev tukaj že bivale manjše skupine slovenskih gozdarjev in kmetov. Ker pa je naseljevanje potekalo prepočasi, so Ortenburžani brž po letu 1330 poslali semkaj prvo večjo skupino nemških družin iz Koroške in Vzhodne Tirolske. Na njihov izvor so do nedavnega kazala tukajšnja krajevna imena: Schwarzenbach, Winkel, Ebental, Mooswald, Reichenau, Rain. Podobno je bilo z njihovimi priimki.

Kmalu po kugi v letih 1348–1350 so grofje Ortenburški Kočevsko še drugič naseljevali. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da naj bi bili Kočevarji potomci nekaj sto družin, ki naj bi bili zaradi upora pregnani v te odročne kraje, vendar je bila ta teorija kasneje ovržena. Takrat je cesar Karel IV. Luksemburški premagal tekmeca Güntherja in njegove frankovsko-turinške zaveznike. Ti kmečki uporniki – svobodni kmetje so za kazen izgubili prostost in posestva. Tristo frankovskih, švabskih, bavarskih in turinških kmetov z ženami in otroki je cesar na prošnjo izročil grofu Frideriku II. Ortenburškemu, ki pa jih je podaril bratu Otonu VI. Ortenburškemu. Vseh oseb naj bi bilo okoli tisoč petsto, vendar sem niso prišli kot uporniki, temveč so jih v petdesetih in prvi polovici šestdesetih let 14. stoletja naselili v okviru glavne kolonizacije. Ustavili so se pri slovenskih naselbinah, nato pa si izkrčili gozd in se naselili ob vodah. Tako je nastal šeststoletni nemški jezikovni otok sredi slovenskega ozemlja. Prišli so kot globoko verni kristjani z verskimi znamenji in si kmalu zgradili cerkve. Z leti jih je bilo vedno več; zahtevali so samostojnost tudi v cerkvenem pogledu in duhovno oskrbo v maternem jeziku – najprej vikariate, nato župnije. Leta 1363 je izročil oglejski patriarh Ludvik II. della Torre Ortenburžanom patronat – varuštvo in oskrbo nad cerkvami z vikariati v Kočevju, Poljanah, Kostelu (Fari), Osilnici in Gotenici. Vsaj že leta 1377 je bila ustanovljena župnija sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki. Ime Reka – Rieg = potok izvira iz Zgornje Koroške. Sčasoma so imeli tudi svoje duhovnike iz pretežno nemško govorečih naselij Stare Cerkve in Kočevja. Tu so zgradili veličastno cerkev, ki naj bi bila v prihodnje njihova stolnica in sedež škofa. Pridigali in poučevali so verouk nemško, v mešanih naseljih bi morali tudi slovensko, a tu so dostikrat nastale težave, ker »niso dovolj obvladali slovenščine«.

Ko so po letu 1418 Ortenburžani izumrli, so pravico patronata nad župnijami in umeščanje župnikov podedovali celjski grofje, leta 1456 pa njihovi dediči Habsburžani. Okoli leta 1571 so jo začasno uživali Turjačani; 4. julija 1666 pa jo je cesar Leopold I. podelil grofu

[Page 050]

Wolfgangu Auerspergu in njegovim dedičem nad župnijami: Kočevje, Kočevska Reka, Osilnica, Mozelj, Koprivnik, Črmošnjice, Stari Log. Patronatskih obveznosti in pravic so bili Auerspergi formalno razrešeni šele leta 1939.

Hudi in dolgotrajni turški vpadi (med njimi tudi islamiziranih Bosancev) so prebivalstvo osiromašili gmotno in populacijsko z ugrabljanjem mladine. Cesar Friderik III. je zato leta 1492 Kočevarjem in Ribničanom dovolil, da krošnjarijo s suho robo po vsem cesarstvu. Doma so organizirali obrambno mrežo taborov in alarmne kresove … V času francoske okupacije, ko je Napoleon naložil Kranjski hud vojni davek, je prišlo v Kočevju in Metliki do ljudske vstaje, ki pa so jo Francozi zatrli.

Po prvi svetovni vojni so v Kraljevini SHS nastali za Kočevarje slabi časi. Beograjska oblast jim je kratila pravice, ukinila nemške šole, nemški učitelji in uradniki so stežka dobili državne službe. Poslovenili so krajevne napise in priimke. Prizadela jih je agrarna reforma – razlastitev večjega dela Auerspergove gozdne posesti. Ob uvedbi državne uprave 1934 so odpustili številne Auerspergove delavce in uradnike. Sledilo je vnovično izseljevanje v Ameriko, ki se je kot rešitev ponujala že ob gospodarski krizi konec 19. stoletja. Kmetje so vseeno z marljivim obdelovanjem kraške zemlje (žito, krompir, fižol) in vzrejo govedi ter konj veliko prispevali za prehrano Slovenije. Med 1. in 4. avgustom 1930 so Kočevarji obhajali šeststoletnico svoje poselitve Kočevske. Na nedeljo se je v Kočevju zbralo deset tisoč udeležencev k osrednjemu praznovanju.

V Kočevski Reki je bila leta 1932 že dobra polovica vernikov slovenske narodnosti. Pred vojno je tu bilo dobrih tri tisoč prebivalcev, toliko tudi v Kočevju. Nekaj napetosti med Slovenci in Nemci je vedno bilo, vsaj v nekaterih vaseh. V času Kraljevine Jugoslavije se je na to območje doseljevalo vse več Slovencev. Razmere med njimi so se občutno zaostrile desetletje pred drugo svetovno vojno. Ob vseh poskusih asimilacije med obema vojnama so si Kočevarji od Nemčije mnogo obetali, prinesla pa je trpko slovo od domačih hiš, polj in živine ob preselitvi; ob koncu vojne pa vsem, ki se niso pravočasno umaknili v Avstrijo, Nemčijo – veliko trpljenja po taboriščih in številne smrti, zlasti ostarelih in otrok, ter izgubo lastne domovine.

Druga svetovna vojna

4.2.2. Druga svetovna vojna

Konec marca 1941 je bilo jugoslovanskim Nemcem ukazano, naj zapustijo državo. V nedeljo, 6. aprila, so Nemci napadli Jugoslavijo. Veliki teden je potekal razburljivo, na torek so prišli Italijani in na veliko razočaranje Kočevarjev zasedli njihove kraje. V maju pa je bilo vse Kočevsko priključeno h Kraljevini Italiji. Kočevskoreški župnik Josef Kraker je glede svojih rojakov napisal sledeče: »Prebivalstvo je na preselitev že dolgo pripravljeno. V Banatu je bil pred leti ustanovljen švabsko-nemški Kulturbund. V to ’kulturno zvezo’ naj bi se povezali vsi jugoslovanski Nemci. Po Kočevskem so se ustanavljale njene krajevne skupine. Spočetka so jih vodili častni krščanski možje, pozneje pa je vodstvo prevzela nekrščanska, nacistično navdahnjena manjšina. Vso zimo 1940/41 so vzgajali mladino v tem novem, nacističnem duhu. Znotraj teh skupin so po nemškem vzoru organizirali tudi t. i. Sturmabteilungen – jurišne oddelke polvojaškega značaja, morale, urjenja. Vanje naj bi vstopili vsi Kočevarji do petdesetega leta starosti. Tako naj bi ljudje dozoreli za preselitev. Novembra in v začetku decembra 1941 je v zelo slabih zimskih razmerah prišlo do preselitve. Ljudje so naložili na tovornjake hišno opravo in poljsko orodje ter se s težkim srcem, jokajoč, poslovili od domovine, od svojih domov in živine.« Trditev župnika, da naj bi bili Kočevarji že dolgo pripravljeni na selitev, ne drži, saj večina o načrtih za preselitev ni vedela nič oziroma jih je vodstvo le postopoma obveščalo o tej nameri. O tem, kam jih bodo preselili, so izvede-

[Page 051]

li šele po tem, ko so prvi preselitveni vlaki že odpeljali. Marsikdo se na koncu niti ni hotel več preseliti, vendar Nemci Kočevarjem niso pustili nobene izbire več.

Župnik Kraker je svoje ljudi dobro poznal, zato je bil prepričan, da bi se jih osemdeset odstotkov vrnilo. A s podpisom so se obvezali za preselitev in oddajo posesti v skladu z meddržavno pogodbo med Italijo in Nemčijo, ki je zapečatila njihovo usodo že 31. avgusta 1941. Morali so oditi, ne vedoč, kam in kod. Na Spodnjo Štajersko, v brežiški trikotnik je bilo preseljenih 11.509 Kočevarjev. Le 380 jih je ostalo na domovih. 571 jih je odšlo kot politično zanesljivih v Nemčijo, a so jih 66 zavrnili. Kočevskoreškim župljanom so 4. decembra odkazali okolico Rake na Dolenjskem, od tam pa so Slovence že prej, neodvisno od prihoda Kočevarjev, izselili v Avstrijo in na Hrvaško. Iz Kočevske Reke le sedem nemških družin ni odšlo … Župnik Kraker je agitiral proti preselitvi. Ker so mu kljub temu komunisti grozili, je po 37 letih pastirovanja v Kočevski Reki odšel 10. aprila 1943 k sorodnikom na Gorenjsko, pomagal v blejski cerkvi in je od novembra 1949 pokopan na Blejski Dobravi.

Po izselitvi je več deset vasi popolnoma opustelo, v drugih je ostalo redko slovensko prebivalstvo. V izpraznjene vasi so se nastanili partizani, a v poletni ofenzivi leta 1942 so italijanski vojaki polovico hiš (od 176 vasi) požgali. Odslej sta v nevarnih razmerah

Sama laž
Figure 26. Sama laž arhiv Zaveze
[Page 052]

Kočevsko oskrbovala le dva duhovnika: Jože Poje z Zdihovega, kjer je bila romarska cerkev Žalostne Matere Božje, in Anton Pogorelc, ki je upravljal Faro ob Kolpi ter Kočevsko Reko, kjer območje ni bilo tako opustošeno kot drugje. Slednji je rešil več domačih partizanov in drugih ljudi, da jih Italijani niso ustrelili. Tudi po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je imel obiske partizanov in vernih domačinov v župnišču vsak dan, a večkrat so prišli Nemci ali domobranci iz Kočevja, zato mu ni bilo lahko. Na poteh se je srečeval tudi z volkovi. »Dnevi in večeri so bili res strašni … Prisluškoval sem, kdaj bodo prišli pome in me odpeljali, a obupoval nisem.« Večkrat se mu je kakšen partizan iz enote na pohodu želel spovedati, toda časovna stiska mu je to preprečila.

Kočevsko po vojni

4.2.3. Kočevsko po vojni

Oblast je ustanavljala kmetijske obdelovalne zadruge in zaposlovala na državnem kmetijskem posestvu in gozdnem gospodarstvu. A prišleki so zemljo dobili le v užitek, ne v last. Uvedli so socialističen način ekonomije, zasebne posesti je bilo malo. Ker pa niso bile ustrezne delovne in življenjske razmere, tudi delavcev ni bilo dovolj. Oblast je to reševala z vojnimi ujetniki – povratniki, vabila ljudi iz drugih okrajev, republik in zaposlovala številne obsojence v kazenskih taboriščih.

Kmalu pa so širše območje Kočevske Reke – od Gotenice, Borovca do Škrilja in Zdihovega tudi strogo zaprli. Rampa s stražarnico je bila pri križišču Štalcerjev na odcepu ceste h Kočevski Reki, enako pred Rakitnico; stali sta še 1998. leta. Po jugoslovanskih republikah so gradili podzemne objekte za zaščito oblastnikov ob morebitnem napadu od zunaj; v naselja zaprtega območja naj bi se umaknila republiška uprava. Ti objekti v posameznih republikah so stali od štiri do šest milijard dolarjev; tako je ocenjeno v srbskem dokumentarcu. V goteniškem bunkerju je bilo prostora za sto ljudi. Poleg glavnega vhoda je bilo tudi več zasilnih izhodov. S skupino petindvajsetih ljudi sem si ogledal, kar so nam dovolili. A policistova mati je pripomnila, da nismo videli niti desetih odstotkov obstoječih prostorov. Res sem pozneje v srbskem dokumentarcu videl dokaj več. Vse med vojno naseljene begunce iz oddaljene požgane okolice pa tudi neželene staroselce Slovence so preselili v Ribnico, Loški potok in okolico Čabra. Podobno je bilo s prebivalci vasi okoli Škrilja, kjer so spomladi 1950 gradili manjše podzemne objekte za potrebe vojske. Danes na Škrilju in Zdihovem urijo specialce Slovenske vojske. Vse gradnje je zasnoval in vodil Ivan Maček, takrat minister za gradnje LRS. On je bil tudi pozneje dejanski gospodar celotnega zaprtega območja. Zgradili so še skladišča za hrano, gorivo in orožje, uredili lastno kmetijsko ekonomijo za pridelavo hrane. Črno-bele frizijske krave so dajale obilo najboljšega mleka, v sirarni pod cesto v središču Kočevske Reke so izdelovali izvrsten sir. Na bližnjih Kočah so imeli psarno, kjer so vzrejali in dresirali močne pse za SDV, milico in vojsko. Slednja ustanova še obstaja.

Zaprta območja so bila dejansko država v državi, Mačkovo kraljestvo. Pred Borovcem nad cesto so zgradili večji pravokoten bunker, kjer so hranili arhive notranjega ministrstva oziroma Službe državne varnosti. Nekaj dni pred prihodom vladne komisije RS so arhiv zvozili na sodobno žago v Kočevski Reki in ga zažgali. Nihče od štirih kurjačev, ki dan in noč pritiskajo na gumbe za sušenje lesa, ni mogel pobrati nobenega papirja. Na to je pazil bivši učitelj, nato oficir SDV Tone Križ, ki je poprej dvajset let služboval v Šmartnem ob Paki. A so arhive uničevali tudi v samem Borovcu in Gotenici. Bivši tajnik Partije in Mačkova desna roka, sicer pa sposoben vodja sirarne, še prej pa major v Beogradu, Jaka Lavriša mi je pred odhodom po sedemletnem tamkajšnjem župnikovanju pri pošti navrgel: »Kako sem urejal arhiv, kaj bi to pomenilo za Slovenijo. Pa je vse

[Page 053]

šlo!« Danes je po zaslugi prof. Jožeta Nemaniča tamkaj spravljeno nekaj od Arhiva Slovenije in koluti igranih filmov.

Bolj navidezno je od leta 1953 z zaprtim območjem gospodarilo Državno posestvo Snežnik Kočevska Reka. Skrbelo naj bi predvsem za gozdarstvo in kmetijstvo, zlasti živinorejo – mlekarstvo. Ščitilo naj bi širše varovano območje. Seveda so bili pri tej upravi sami partijci. Pod to krinko so skrivali poslovanje Kočevske Reke in Gotenice; območje Škrilja je imelo naziv Snežnik 1, Gotenice pa Snežnik 2. V ti zaprti območji s številnimi taboriščniki navadni miličniki niso smeli vstopiti. Tu so delovali oboroženi, posebni stražarji s psi, čeprav so bile žične ograje naelektrene, na visokih lesenih stolpih pa strojničarji. Ljudje s tega območja so takoj telefonirali vodstvu, če so zagledali avto s tujo registracijo. Nekateri so ovajali sosede, če so šli v nedeljo v mesto, češ hodijo k maši; otroka so nesli krstit. Nikoli nisem nikogar vprašal, kaj vse se je dogajalo v tistih »zaprtih« časih. Vseeno je marsikaj pricurljalo na dan, da si dojel: tu so se dogajale strahote! Izginjali so ljudje, ki smo jih imeli že zdavnaj za mrtve. Celo po osamosvojitvi.

Nekaj utrinkov iz življenja v zaprtem območju

4.2.4. Nekaj utrinkov iz življenja v zaprtem območju

‘Presejani’ prebivalci Kočevske, tako Slovenci kot redki Nemci (od slednjih so ostali lahko le tisti, ki so že med vojno tako ali drugače sodelovali s partizani – Krischi, Webri… – ) so se imeli za več vredne od drugih izven zaprtega območja. Lahko so hodili ven in noter, a z zunanjimi niso imeli stikov. Zlasti še otroci: nekdo jih je spremljal v mesto, pri avtobusu jih je sprejela učiteljica in enako v obratni smeri. Podobno je bilo med domačini in kaznjenci-delavci, ki so sicer bili vselej pod nadzorom (najbrž) vojaških stražarjev. V Gotenici so hkrati gradili različni ljudje, različnih strok, a med njimi ni smelo biti nobenih pozdravov in pogovorov. Brali smo, da je inženir, ki je bunker načrtoval in vodil dela, zbežal iz države na varno. Zapornik v Kočevski Reki je zaupal prijatelju, da bo ponoči ušel z območja in se skril pod ploščo hidranta. Prijatelj ga je izdal; izvlekli so ga ven, oficir ga je obrcal, da je bilo “več krvi kot od vola” (mi je dejal zdaj že pokojni Pajnič, sicer nočni nadzornik). Fantu, traktoristu je delovno vozilo zdrsnilo v globlji jarek. Kar brž je odšel na bližnje svisli in se obesil, iz strahu. Nekoč tri ure ni bilo elektrike, tudi ne v ograji. Trije zaporniki so to izkoristili in ušli.

Sredi naselja Kočevske Reke je na novo zgrajena trgovina imela vse, kar so ljudje potrebovali. Do rampe je pripeljal iz Ljubljane ali Ribnice tovornjak ali kombi z blagom, ‘notranji’ voznik – recimo Prekmurec Polde Škodnik – je dostavil trgovini oz. do rampe pred Gotenico (kjer je prevzel tamkajšnji voznik) in končno vrnil vozilo dostavljavcu. Mlajši človek mi je dejal, da je dostavljal viskije in drugo, česar po Sloveniji ni bilo mogoče dobiti.

Če se niso prebivalci dovolj poznali med sabo, si niso zaupali. Poročeni Bosanci – drvarji in delavci na žagi so vsaj enkrat mesečno hodili domov k ženi in otrokom, jim nosili denar in gradili nove hiše, saj jih je Ivan Maček izdatno plačeval. Dva med njimi sta mi šele po petih letih poznanstva povedala, da sta bila njuna očeta hrvaška ‘domobrana’ in da morda ubita ležita kje v Sloveniji. Po osamosvojitvi so žene z otroki prišle semkaj živet. Do duhovnika so iskreno gostoljubni. V gozdu in pri gradnji – posebno zdaj, po smrti nekaterih hudih partijcev, radi priskočijo na pomoč.

Glede dela v Gotenici: presekali so vodne žile, da si morajo poleti z vojaško zelenimi »lajtami« iz Kočevske Reke dovažati vodo. V goteniškem kravjem hlevu je elektrikar srečal župnika, kateremu je nekoč v Beli krajini ministriral, a že zdavnaj je uradno veljal za mrtvega. Po vojni je veterinar Bogomir Štefanič st. vprašal Goteničana: “Kje so pa tisti, ki so preživeli?” – “Spustili smo jih v zrak!” Baje so žrtve pokopavali tudi zunaj območja, kot mi

[Page 054]

je zaupal neki Ribničan. Da so v zaprtih kočevskih revirjih za zabavo jetnike tudi razčetverjali s konji, sem zapisal pod psevdonimom Primož Slapar že v knjigi Časi smo ljudje (založba M&M Ljubljana 1992, str. 73) in v knjigi Svoboda na izpitu (samozaložba Ljubljana 2009, str. 84). Vse to sem slišal iz verodostojnih ust ali prebral. Marsikaj pa nam bo ostalo skrito.

Maček Ivan – Matija je imel svoj urad v Gotenici, v hiši brž od vhoda levo. Prihajal je še po osamosvojitvi in dajal ukaze. Njegov doprsni kip sem videl poleg treh drugih 500 metrov pred Bazo 20.

Obiskovalcem cerkve v Kočevski Reki sem govoril bolj splošno glede zunanjih reči, več pa o svetišču samem. Prejemal sem leta poprej grozilna pisma, ker sem edini od duhovnikov od leta 1988 sodeloval z nekaterimi komunisti, tudi likvidatorji (Zdenkom Zavadlavom, Tonetom Frantarjem idr.) v ‘Gibanju ob lipi sprave’. Ostrostrelčeva krogla iz puške je obtičala v svinčenih lamelah rolete pri oknu Zavadlava, krogla iz pištole z dušilcem pa se odbila od poševne plastične rolete mojega okna v Dravljah. Strelca je naročil in plačal Bojan Stritar, ki je v partizanih kot oficir pazil na angloameriške častnike.

Kaj pa verska znamenja in življenje?

4.2.5. Kaj pa verska znamenja in življenje?

Duhovnika Antona Pogorelca, ki je na Kočevskem vse do Osilnice vsega skupaj deloval 45

Sploščeno življenje
Figure 27. Sploščeno življenje Arhiv Zaveze
[Page 055]

let, je po petih letih bivanja v Kočevski Reki jeseni 1948 oblast prisilno izselila. Zopet je prišel k Fari ob Kolpi, kjer je ostal do leta 1986. Bil je precej let na čelu dekanije Kočevje in nato bolan odšel v ljubljanski duhovniški dom in čez slaba tri leta umrl. Bil je vzor nesebičnega, zelo požrtvovalnega in pobožnega duhovnega pastirja … Februarja 1949 je skrb za župnijo Kočevska Reka prevzel zdihovski ekspozit Jože Poje, ki mu je že prej oblast zaplenila konjiča in vozilo. Zapisal je: »Vse nedelje in zapovedane praznike je pri večerni maši udeležba še verujočih zelo zadovoljiva, a veliko ljudi načeloma ne hodi več v cerkev.« Dne 14. januarja 1953 je ordinariatu v Ljubljano sporočil, »da je večerna maša na Koč. Reki oz. v Novih Lazih še potrebna«, kmalu nato pa dela ni mogel več opravljati, zato ga je vnovič prevzel Pogorelc.

Leta 1952 so začeli načrtno podirati cerkve, kapele in kapelice. Kot prva je padla cerkev v Kočah. Sledilo je ročno podiranje in miniranje vseh 27 cerkva na zaprtem območju. 25. januarja 1954 čez dan je dala državna uprava Snežnik podreti župnijsko cerkev na Kočevski Reki. Ko so 17. julija porušili podružnično cerkev na Moravi, ni bilo več nobenega verskega objekta na obsežnem območju te župnije. Le redkokje je bilo možno rešiti kaj cerkvenega inventarja. Večkrat so znosili stvari na plano in zažgali. Glede opreme v kočevskoreški cerkvi so prošnji Jožeta Pogorelca ugodili. Cerkveni ključar Lesar je lahko vzel razne kipe, jih znosil na podstrešje (njegov sin jih je pozneje odprodajal). Velike starodavne kipe svetnikov pa so odpeljali k Fari in jih dali na galerije. Koliko bogatih umetniških stvaritev je bilo prav vandalsko uničenih! Zbrisali so vse, kar je spominjalo na vero in Cerkev. Jasno, da so potem tudi vse cerkveno imetje razlastili. Opustošili so tudi pokopališča, spomenike razbili in uporabili za ceste in določene nove gradnje.

Na kraju nekdanje cerkve sv. Janeza Krstnika so naredili obsežno, globoko grobnico za šestdeset v okolici padlih partizanov in spominski park za razne slovesnosti. Nižje, na cerkvenem travniku pa nogometno igrišče in športno-kulturni dom. S prisvojenimi, bogatimi gozdovi nekdanjih lastnikov Kočevarjev in cerkvenih nadarbin so desetletja gospodarili dokaj razkošno. Marsikateri mogotec je dobil po želji grajeno počitniško hišo zastonj. Tako tudi admiral Mamula; delavci Snežnika 2 so se res potrudili. No, saj pa je tudi nje in druge v raznih obratih Ivan Maček – Matija velikodušno plačeval, da so imeli in večina še imajo dobre pokojnine. V desetletjih so izvozili in v tujini prodali tolikšne količine izvrstnega lesa iz cerkvenih gozdov, da bi lahko bili župniki ljubljanske nadškofije vrsto let oproščeni davkov … Podobno je bilo glede obilne divjadi: užival jo je večinoma le privilegirani razred, zlasti s pogoni pred božičem in za novoletne praznike. Za diktatorja Jugoslavije so na Iskrbi, desno od Novih Lazov, na gozdni jasi postavili posebno lovsko hiško, desno in levo pa prijetne koče za pribočnike. (Vanje zdaj nastanijo lovce iz drugih držav, kadar pridejo k nam lovit.)

Čas temeljitih sprememb

4.2.6. Čas temeljitih sprememb

Po ukazu predsednika republike se je večina orožja TO znašla v skladiščih za Kočevsko Reko. To je brž zaznal višji častnik Tone Krkovič in opozoril Janeza Janšo. Vojska ne more biti brez orožja! Že izurjena brigada Moris je v nočeh prestavila orožje – ljudsko lastnino v varne hiše, nato pa razvozila po vsej Sloveniji. Dokupili so še protitankovske armbruste. Kdor ljubi Boga, ljubi tudi domovino. Slovenci smo se odločili za samostojnost, zato smo odločno odbili grozeči izziv. Z razumno in strpno diplomacijo se je končno uresničil večstoletni sen Slovencev: dobili smo svojo državo, hvala Bogu!

Leta 1991 je župnik s Fare Ivan Potrebuješ že pričel versko oskrbovati redko naseljene

[Page 056]

Slovence in Bosance v Kočevski Reki z okolico. Čez čas so za verske obrede in verouk dovolili večjo sobo v športno-kulturnem domu. Na velikonočni ponedeljek, 1. aprila istega leta, je imel nadškof Alojzij Šuštar ob somaševanju dekanijskih duhovnikov tu sv. mašo, dvorana je bila polna vernikov. Po štiridesetih letih je bil prvi krst 23. maja 1991, sedemnajst otrok in odraščajočih. Nadškof Alojzij je imel birmo 21. junija 1992 pod šotorom. Kočevski dekan Božidar Metelko in soupravitelj s Fare sta v imenu vernikov zaprosila vlado Republike Slovenije, da financira in zgradi novo cerkev v Kočevski Reki kot simbolično oddolžitev za vse porušene cerkve. Predsednik vlade Lojze Peterle je to parlamentu predlagal in poslanci so večinsko odobrili. Za osnutke so zaprosili šest arhitektov, ki so postavili na ogled svoje makete. Izbrali so načrt domačina Janeza Gomboca. Na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 1994, je nadškof Šuštar blagoslovil temeljni kamen nove cerkve in župnišča. Z darovi so se odzvali verniki, številni iz drugih župnij in potomci kočevskih Nemcev iz Avstrije, Nemčije, Kanade, ZDA in od drugod. Za ta denar so nakupili liturgična oblačila in cerkvene paramente, plačali konkurenčne arhitekte in drugo. Cerkev je zgradilo podjetje SCT-Inter iz Ljubljane z raznimi podizvajalci. Notranjo opremo cerkve sv. Janeza Krstnika – oltar, ambon, križev pot, osnutek za prednji in zadnji vitraj – je narisal in izdelal akademski kipar Stane Jarm, velika stranska vitraja z našo polpreteklo zgodovino pa slikar in vitražist Marko Jerman. Zmanjkalo je denarja, nekončana dela so zastala kar za poltretje leto. Sicer je bila obljubljena še znatna vsota, a domači verski brezbrižneži so hoteli polovico te vsote za obnovo sto let stare šole in ureditev in opremo še ene hiše za otroški vrtec. Nadškof Šuštar je poslal tja jezuita, ki se je obrnil na predstojnika … in zastoj se je premaknil s pomočjo predsednice Urada za verske skupnosti, gospe Nine Čož, in vnovič parlamenta. Z dodatnim denarjem nam je uspelo vse končati. V nedeljo, 20. junija 1999, popoldne je novo cerkev posvetil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Vernikov je bilo prepolno znotraj svetišča, zunaj pa še dvakrat toliko. (Dopoldne je bila namreč obletna slovesnost v Kočevskem Rogu.) Prišlo je tudi veliko nekdanjih Kočevarjev iz Evrope, ZDA in Kanade.

Kraj z lepo, izjemno pomembno cerkvijo res privlači. Letno se tu ustavi do sedemdeset avtobusov z romarji na Trsat, v belokranjske Tri Fare ali pa v Rog. Morda se še da kupiti zajetno, odlično kroniko V objemu stoletij, iz katere sem precej črpal brez vprašanja. Naj mi oprostita dr. Matjaž Ambrožič in dr. Mitja Ferenc! Domači prebivalci so Slovenci, katoličani in muslimani iz Bosne ter nekaj Srbov. Petični ljudje si gradijo lepe hiše. Kdor hoče kaj več zvedeti, kje in kaj so bila kazenska taborišča, naj se predhodno dogovori z g. Ivetom Staničem, ki stanuje v bloku pod župniščem. Župnik in dekan Jože Milčinovič je medtem s pomočjo mož znova zgradil dve cerkvi, na Moravi in na Ajblju, in tako omogočil oddaljenim vernikom obisk sv. maše. Pred nedavnim je moral podreti veliko drevja zaradi lubadarja in hudega vetra.

Sicer pa od domačinov slišiš: »Gozd nas bo zarasel!« Divji prašiči delajo škodo na krompiriščih, košute in medvede privlačita koruza in sadje, na pomlad ob zaplatah snega že družine jelenov mulijo travo. V dolgi, raztegnjeni črti jih našteješ čez petdeset. Kočevsko postaja vse bolj lovski rezervat Evrope … A Kočevsko se je začelo hitro industrializirati: za Kočevjem proti Dvoru gradijo robotsko tovarno Japonci, v Kočah spet drugi za drugo panogo. Ker domačih delavcev ni, bodo morali prihajati od drugod. Prihodnje leto bo vozil tudi potniški vlak do Kočevja. Se krajem in ljudem obeta boljša prihodnost?

[Page 057]

Spomini 1939–1945 – VII. Del

Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

Pobeg na svobodo

4.2.7. Pobeg na svobodo

Ko smo prišli v teharsko taborišče, je bilo treba oddati vse. Najprej nahrbtnike, teh je bil velik kup. Svojega sem pustil kar na vlaku, ker sem poznal partizane, da ne bodo nič pustili. Posebno ne plašča, odeje ali živil. Ko so domobranci nosili in oddajali (metali na kup) svojo vojaško revščino, so jih borci bili z debelimi palicami, nekateri so imeli prave gorjače. Še huje so jih tepli, ko so šli prazni proč, ker so jih sedaj lahko bili tudi po hrbtu. Jaz sem eno ameriško ribjo konzervo kar od daleč vrgel na kup in nisem šel skozi špalir. Ko sem bil v gneči, sem si tudi malo bolj raztrgal hlače in čevlje, da me ne bi slekli ali sezuli, ker raztrganega niso radi jemali. Tudi tepli niso takih toliko kot visoke in bolje oblečene. Tako jaz nisem dobil do takrat nobene batine, razen od vodje po kapi.

Zavili smo v ograjen prostor. V njem je bila baraka, ograjena posebej. Ograje so bile izredno visoke in na vrhu so bile bodeče žice. Po dvorišču je bil rdečkast prah. Natrpali so nas v barake kot sardine. Po okoli šeststo so nas strpali v eno barako. Sedeli ali stali smo še, ležati pa ni bilo mogoče. Prišel je tudi oficir borec in ukazal, naj poližemo prah, ki smo ga prinesli s čevlji. Res smo morali pred njim to storiti. Nobeden pa ni imel več sline, ker dva dni nismo dobili vode; vročina, marši, batine in driske so nas zelo izsušile. Končno so nas začeli napajati kot živino pri velikem koritu s pipami, voda je bila krasna. Imeli smo deset sekund. Mi smo dobili dobrega stražarja, kmečkega fanta z mavzerko, ki nas ni tepel ali zafrkaval z »lezi, diž’se« tja in nazaj, kar so mnogi drugi delali. Dostikrat so fantje prišli tako žejni nazaj, kot so šli tja do vode. To se je ponavljalo vsakokrat. Končno se je ponoči vse umirilo, skušali smo zaspati po dogodkov polnem dnevu. A nismo mogli, vsake pol ure je prišel kdo spraševat, če je tu kakšen Ljubljančan ali Štajerc ali Gorenjec ali Šentjernejec.

Prišlo je novo sončno jutro in bil je prvi junij leta 1945. Že prejšnji dan smo videli na tabli dnevni spored. Vstajanje ob šestih in umivanje, ob sedmih zajtrk, ob osmih telovadba itd. Opoldne kosilo, počitek, ob petih večerja itd. Vse to so zapisali, če bi prišla patrola Rdečega križa pogledat, kako živijo ujetniki. Bilo pa je takole. Za zajtrk so jih dosti močno pretepli, vse pa nagnali ven med barake, šest vrst po sto ujetnikov. Poravnavanje je delal oficir z brzostrelko (šmajserjem) rekoč: »Kdor bo za nos naprej, mu bo odletel, kdor bo imel butico nazaj, mu bo odletela!« Nikoli še nisem videl tako poravnanih vrst. Seveda se je partizanski oficir naveličal držati orožje naperjeno ob glavah. Gledati smo morali v sonce, kar je bilo nemogoče, in smo gledali mimo. Ko se je stražar kam drugam obrnil ali zagledal, jih je več v srednjih vrstah posedlo. Za južino so nas oficirji slikali, uradno in za svojo evidenco. Verjetno bi morala biti kakšna fotografija ohranjena. Ob šestih zvečer so nas vodili na vodo. Civilisti, ženske in otroci so bili v drugi pregraji, lahko smo jih videli od daleč in oni nas. Straže so bile dobro oborožene. Na stolpih so imeli šarce in dober razgled, stika med barakami ni bilo. Za kakšen izpad ni bilo skoraj nikogar. Najbolj se je vsem neumno zdelo, da so kljub svarjenju četnika in domačinov, ki so vsi govorili golo resnico, šli tako neumno v pogubo.

Drugega junija so nas identificirali. Vsak je šel v vrsti proti baraki, kjer je bila komisija za identifikacijo. Tam je moral vsak oddati legitimacijo (ker so tisto noč že začeli množično pobijati, so hoteli vedeti in s fotografije videti, koga so likvidirali). Zastavili so nam tudi nekaj vprašanj. Zastavljal jih je mlad oficir. Lepa tipkarica v civilni obleki je tipkala. Sortirali so

[Page 058]

nas v skupine A, B in C. Mladoletne v A. Kdor je imel ožjega sorodnika pri partizanih, je šel v B, drugi pa v C skupino. Največ, devedeset odstotkov, nas je bilo v skupini C.

Kot nekako petstoti sem prišel tudi jaz na vrsto. Oddal sem legitimacijo:

»Ali si bil kdaj v borbah?«

»Brez števila.«

»Ali imaš koga sorodnikov pri partizanih?«

»Ne.«

»Ali imaš kaj bratov pri domobrancih?«

»Vse štiri.«

»Si šel v domobrance prostovoljno?«

»Po povelju.«

»Kako po povelju.«

»Tako: povelje je bilo, da gremo zaveznikom naproti, da naša vlada v Londonu to zahteva. In ker zaveznikov ni bilo, smo se znašli v slovenskem domobranstvu.«

Oficir je rekel tipkarici: »Piši: prostovoljno, C.«

Pred tem sem opazoval to lepo damo, tipkarico, toda nikdar ni dvignila glavo. Mene je pa pogledala, srečala sva se za trenutek z očmi in sva se popolnoma razumela.

»Naslednji!«

Tisti dan so vse prašne prignali še zadnje, to je prvi polk in dopolnilni bataljon, ki so hodili peš več dni. Ti so odšli iz Vetrinja 31. maja. Ker so že vedeli, kam gredo, jih je od tega polka ostalo od sto do tristo v Vetrinju in so se preoblekli v civiliste. Tako je ostal tudi mož moje sestre, Frenk Brescov. Moj brat France je pa rekel: »Kamor so šli moji bratje in drugi, grem še jaz.« Ker za ta polk ni bilo več prostora v barakah, so jih nastanili spodaj v gozdu. Brata sem videl od daleč. Ta dan so prvič skuhali nekaj hrane, tudi jaz sem vzel porcijo in šel tja. Bila je zrezana detelja, ki je grozno smrdela. Nisem je niti poskusil, ker sem se bal zastrupitve, svoj delež sem dal nekomu iz Blok, ki je vse izpil. Naše oficirje so imeli od prihoda zaprte v posebni baraki in pod posebno stražo. Bili so silno pretepeni. Naš novi komandir, ki smo ga imeli samo dan ali dva, je bil v povojih kot mumija. Kjer naj bi imel oči, sta bili dve krvavi lisi, kri je prišla skozi vse ovoje. Vodili so ga drugi. Skoraj nihče od nas ni bil več podoben človeku. Nekega starejšega očeta, doma nekje od Sv. Trojice, so peljali v samokolnici dol na grobišče. Bil je v nezavesti, poleg njega je bilo v samokolnici del njegovega črevesja. Slišal sem partizanko, ki je govorila svojemu tovarišu: »Zakaj ta beli hudič vsak tako hitro crkne, jaz bi ga rada desetkrat rezala!« Lahko bi napisal še in še groznih stvari, ki so se dogajale, pa so že drugi to napisali. Samo teh nekaj primerov več kot dovolj pove o mentaliteti zmagovalcev.

Med nami so bili v navadnih capah tudi vojni kurati, duhovniki. Vedeli so, kaj jih in nas vse skupaj čaka. Počasi so se nepoznani pomikali med domobranci in spovedovali. Tudi jaz sem bil pri enem takem pri spovedi, bil je Mavec iz Bresta pri Igu. Pokazal sem ga še bratu Elku in on naprej drugim. Popoldne tisti dan, 2. junija, so nas poklicali v zbor in začeli klicati naša imena. Vsi smo bili v skupini C. Vedeli smo, kaj to pomeni. Po štirideset so jih odgnali ven iz taborišča na tovornjake. Bili so ravno taki, pokriti, kakor angleški, s katerimi so nas peljali v Pliberk. V prvi skupini je bil tudi moj brat Elko. Ko sem bil poklican jaz, jih je bilo že čez petsto odgnanih in se je že mračilo. Fantje so bili različnega mnenja, sedaj bo šlo po pravici, drugi, eden iz Preserja, moj najboljši prijatelj Zalarčkov, je rekel, da rad umrje, samo da bi bila Slovenija srečna in imela mir. Jaz sem že podnevi gledal cvetoče jablane in bil v duhu doma. Toliko deklet brez fantov, očetov. Toliko mater brez sinov, toliko žena z več otroki brez mož rednikov. Samo zato, ker so bili na drugi strani, ki se je borila za stari red, ki so ga bili navajeni. To je za večstrankarsko demokracijo, kjer vsak lahko izbira svoje voditelje, kakor je to po zahodnem svetu. Slovenci smo stoletja pripadali Srednji Evropi in smo imeli zahodno kulturo. Sedaj naj bi vse to uničili za nekaj tujega. Jaz sem sklenil, da raje umrem, kakor da bi še naprej gledal uničeva-

[Page 059]
Na mestu nekdanjega teharskega taborišča je danes Park spomina
								Teharje. Še vedno nedokončan. Le koliko naključnih mimoidočih ve,
								kaj se je tu dogajalo?
Figure 28. Na mestu nekdanjega teharskega taborišča je danes Park spomina Teharje. Še vedno nedokončan. Le koliko naključnih mimoidočih ve, kaj se je tu dogajalo? Franc Friedrich

nje dobrega. Bil sem pripravljen na smrt. Ko je bilo poklicano moje ime, sem zavpil z visokim »Ja«. Kar spogledali so se, še orangutan bi bil začuden, da je še en vesel človek v tej mizeriji.

Stopil sem k drugim. V žepu sem tiščal rožni venec, ki mi ga je dala sestra Marija ob odhodu z doma. »Še nekaj minut pa bom na onem svetu, kjer ni laži in zločinstva,« sem si mislil. Straže so goste, večinoma z nemškimi šmajserji in angleškimi »bren strojnicami«. Z nami so ravnali še bolj surovo kot poprej. Nič več niso skrivali, da je to konec. Kopita so padala po glavah in po hrbtih. Vklenili so nas k vozilom, vsak se je moral zahvaliti. Potem pa je zacvililo, kakor so stokali tisti, ki so bili zadeti smrtno. Jaz in Grumov Jože sva bila predzadnja. Pošepetal sem mu: »Skočiva na levo.« – »Ali si znorel?« Že sem se zaguncal za zalet in si rekel, v par hipih bo vsega konec. Neznana sila me je vrgla po strmini zasekane poti, nastala je tišina, vrgel sem se med stražarje, ki so imeli šmajserje na strel. Bil sem že mimo njih, tišina je bila grozna. Nihče se ni oglasil s stoj, stoj, kar bi me veselilo. Na vrhu sem se spotaknil na povešeni ruši. Pok, pok, počila je mavzerka našega stražarja, ki je bil kmet in ni hotel menda človeka na tri metre ustreliti v hrbet. Tekel sem cik-cak po senožeti navzdol, bila je že skoraj noč. Pritekel sem do visoke trnove žive meje. V hipu sem bil skozi. Za mano je drdralo, kot bi kdo stresal grah. Pritekel sem v gozd, presenečen, da sem še živ in nič ranjen. Pozabil sem, da sem pahnjen nazaj v življenje, katerega sem že sklenil, in da moram spet biti borbo za življenje. Lomastil sem po gozdu, oni so poslušali. Potem se je vsulo iz vsega orožja, kar so ga imeli. Spet sem bil izvidnik. Večina krogel je klestila smrečje. Toda angleški bren je sekal čisto blizu, pri rami, in mi sledil. Na sredi rafala je za hip prenehal in spet sekal na drugi strani, da mi je prst letela v ramo. Končno so vse izpraznili, hitro sem zdrsnil čevlje z nog, jih zvezal in šel potiho naprej, v eni roki sem imel čevlje, v

[Page 060]
Tu so bili leta 1945 v barakah in na dvoriščih nagneteni tisoči
								trpini, vsako noč množično odvažani in kruto umorjeni na skritih
								moriščih. Franc Friedrich
Figure 29. Tu so bili leta 1945 v barakah in na dvoriščih nagneteni tisoči trpini, vsako noč množično odvažani in kruto umorjeni na skritih moriščih. Franc Friedrich

drugi rožni venec. Takoj sem zagledal zvezdo severnico med mladimi smrekami. Kaj sedaj? Vedel sem, na poti domov na Notranjsko bodo vsi mostovi zastraženi, plavati pa nisem znal. Če bi se obrnil nazaj, Koroška je bila blizu in nobene reke ni bilo vmes. Vedel sem, da bo Avstrija nazaj postavljena do zadnjega kvadratnega metra in da je bila partizanska ekspedicija na Koroško zastonj in da jo morajo zapustiti. Tako so se zmenili veliki trije: Stalin, Roosevelt in Churchill. In vsi slovanski narodi bodo prešli pod vpliv Sovjetske zveze, da jih bo ta jahala in ne dopustila ne gospodarskega ne politično-demokratskega razvoja, v katerem je moč.

Tisto noč sem hodil dosti po na novo prekopanih vinogradih. Hodil sem bos, ker so bili vojaki po vseh poteh. Dostikrat sem slišal: »Stoj, tko ide?« Šel sem neslišno mimo vsega. Toda hoditi sem moral celo noč na vzhod, ker je bil na sever kordon. Priti sem hotel v višje hribe, pa se mi ni posrečilo. Zjutraj sem obstal v nekem trikotniku cest. Mogoče je bilo pri Štorah. Cerkev je imela dva zvonika in bila na ravnem v vasi. Tam je bilo srbsko vojaštvo in naprej nisem mogel. V gozdiču sem splezal na malo gosto jelko in čakal, da se cesta, ki sem jo moral prečkati, izprazni. Ponoči sem splezal dol, zjutraj 4. junija, pa spet na hojo. Po gozdu so se sprehajali tudi vojaki. Nekaj jih je celo pripeljalo dekleta, skoraj pod hojo. Tudi psi so hodili, pa me ni nobeden zavohal, ker sem bil višje. Proti večeru drugega dne pa je vsa vojska izginila nekam proti zahodu, še pred mrakom sem šel čez cesto in bil sem v svojem elementu – gozdu.

Noči so bile krasne. Že prvo noč sem v daljavi videl Karavanke. Ena, velika kepa je imela dve beli očesi pod vrhom, bila sta snežna plazova. Bila je gora Peca, tja sem izbral svojo pot. Hoditi sem moral bolj severozahodno, ker sem prvo noč moral iti na vzhod. Prvič sem dobro spal. Zjutraj so prizvončkljale koze, ki jih je pasla deklica. Ker je imela psa, sem šel v goščo,

[Page 061]
Po čudežnem pobegu iz taborišča na nevarno pot proti meji na Peci
								Stara razglednica,
Figure 30. Po čudežnem pobegu iz taborišča na nevarno pot proti meji na Peci Stara razglednica, vir Janez Osetič

da ne bi pes začel lajati. Popoldne sem opazoval, kako je skupina deklet in žena kopala v vinogradu. Ko so vse odšle, sem šel k hiši in zaprosil kaj za jest. Dobil sem dosti. Krompir na kropu in bleke, ravno take, kot jih je delala moja mati. Ker nisem že sedem dni in pol nič jedel, sem se bal preveč najesti. Še na Koroškem pred transportom nisem jedel dva dni. Zaradi muljega mesa ali česa drugega smo skoraj vsi dobili drisko. Da ne bom imel sitnosti na transportu, sem enostavno nehal jesti dva dni prej. To mi je kar prav hodilo. Sedaj sem že malo shujšal.

Drugi dan sem prekoračil neko železnico in cesto. Na Koroško se mi ni mudilo. Kolikor kasneje pridem tja, sem si mislil, toliko bolj sigurno bo jugoslovanska vojska odšla od tam. Podnevi sem si ogledoval, kje bom šel ponoči. Hodil sem bos. Kadar so psi besno lajali, sem vedel, kdo je tam: tujci. Name ni zalajal noben pes po celi poti do Koroške. Vsak dan sem šel h kmetom po kos kruha, ki sem ga vedno dobil. Hišo sem prej vsaj nekaj ur opazoval. Če bi se srečal s kakšnim nepridipravom, sem nosil v žepu en kamen, za vsak slučaj. Nikoli ga ni bilo treba uporabiti. Pač pa sem ga zabrisal na Peci gamsu v pleče, brez škode za gamsa. Nekajkrat sem zvečer v mraku uporabil tudi svoje noge. Enkrat je bilo desno od Velenja. Ker sem se že precej privadil hiš, sem šel včasih tik pod okni. To pot sem pogledal skozi okno in videl lepega dekliča, kako pomiva posodo. Tisti hip je tudi ona pogledala ven. Kar je videla, jo je prestrašilo: »Jezus Marija, esesovc!« Na steni nad mizo sta viseli dve nemški brzostrelki in dve mladi roki sta segli po njih. Dalje nisem gledal. To je bilo vse v sekundi. Ko sta pritekla ven, sem bil že prečkal cesto in tekel poševno po polju. Dama je bila tako dobra, da je prišla za bratoma in jima rekla: »Kar pustita ga, če gre stran.« Res nista streljala. Jaz sem bil prepričan, da ne bi nič zadela, vendar sem bil v srcu vesel, da so še usmiljene deklice na svetu. Nekateri kmetje so imeli še precej živine. To bi

[Page 062]
Mimo Črne v upanju na skorajšnji prestop meje in svobodo v
								Avstriji Stara razglednica
Figure 31. Mimo Črne v upanju na skorajšnji prestop meje in svobodo v Avstriji Stara razglednica vir Janez Osetič

mi moralo biti sumljivo, ker so bili verjetno bolj za partizane. V mraku sem se neki večer ustavil in vprašal, če je ostalo kaj od večerje. Seveda, zelje in kruh. Postavili so na mizo in odšli, vsi. Nekaj me je stisnilo v grlu in glas v meni mi je rekel: beži! Brez da bi poskusil hrano, sem šel hitro ven, jo usekal čez polje, pri hiši pa sta že regljala dva šmajserja. Tekel sem skozi vas, otroci pa so streljali za hec onima dvema v odgovor. Vsak dan sem videl in doživel kaj novega. Tako me je neka mlada vdova na gruntu prosila, da bi ostal za hlapca. Ponoči so bivši partizani še vedno radi rekvirirali in likvidirali. Slišal sem prositi mater: »Pustite mi to moko, samo to še imam za otroke.« In revskanje vodje: »Kaj pa je šel nazaj v nemško vojsko! Naj ti Nemci dajo.« Ali drugi primer, ko je žena prosila za moža, da ga ne bi odpeljali: »Pustite ga, saj vam ni nič naredil. Celo zimo smo vam dajali živež.« Zastonj je bil jok žene in otrok, odgnali so ga. V takih slučajih bi raje imel kako drugo orožje kot kamen v žepu. Ker sem hodil samo po en kos kruha na dan, sem precej shujšal, našel pa sem po gozdu tudi borovnice, da sem imel hlače do kolen plave.

Treba se je bilo podvizati, da bi še zmogel čez Peco. Hodil sem ves dan in pod noč prišel do Javorja. Bila je majhna gorska cerkvica, strašno opustošena od ljudi in živine. V vsaki cerkvi so morali biti konji ali mule. Nisem se dolgo zadrževal. Na malem grebenu proti Jazbini sem našel kakih petnajst vojakov. Imeli so rumeno kožo, prisušeno na kosti, zaradi višine in mraza so se menda posušili kot mumije, tudi smradu ni bilo nič. Ležati so morali tam od zime. Uniforme so bile še najbolj podobne nemškim brez znakov. Ležali so raztreseni in verjetno niso padli v borbi. Ker se je delala noč, sem spal kar tam blizu, ker tam zagotovo ni nobeden hodil. Drugo jutro sem se ustavil na kmetiji, spodaj precej v bregu. Tri mlada dekleta in oče so jedli dobre žgance. Oče je šel

[Page 063]
V Bistrici nad Pliberkom se je življenje umirilo, a le začasno.
								Stara razglednica
Figure 32. V Bistrici nad Pliberkom se je življenje umirilo, a le začasno. Stara razglednica vir Janez Osetič

v Črno po opravkih. Rekel sem mu, da me ni treba javiti ozni. Rekel je: »Moram, ker si lahko od njih. Če te osebno ne dobijo, ti tako nič ne morejo.« Imate res prav, sem mu rekel. Hvala. Dekleta sem vprašal po imenu gore z belima očesoma. Peca, so rekle. »Tam na desni je Uršlja gora, tista cerkvica je Javorje …«. – »Kaj je onkraj Pece?« – »Koroška in Avstrija. Ta vas v dolini je Črna in tam na levo je Solčava.« Zahvalil sem se jim in odšel pogledat dolino Črne. Po dolini Črne so verjetno naredili obmejno cono. Na vsakih sto metrov je bil vojak. Izbral sem prostor za nočni prehod, kjer je bil presledek med hišami pri kapelici. Na oni strani je bil strm breg. Opoldne so zatulile sirene in navzgor po cesti sem videl dva tovornjaka polna vojakov. Ustrašil sem se, da so me opazili na robu hriba Jazbine. Šel sem v dolino, kjer je rasel visok lapuh. Tovornjaki so zavili proti Solčavi. V mraku sem več drsel kot hodil v dolino. Šel sem mimo mlina v smeri kapelice. Tedaj sem opazil, da je votlina kapelice na eni strani oglata – stražar! Pozorno sem opazoval, res se je nekaj premaknilo, torej so zvečer dali še enega vojaka med dnevne. Iti sem moral mimo enonadstropne šole, iz nje je močno svetilo. Spet sem bil bos, neslišno sem smuknil pod okni, kjer me je vseeno oplazila luč. Z zgornjega okna je gledal doli oficir. Slišal sem, kako je tekel po stopnicah. Stekel sem čez cesto in v strugo Črne, ki je bila suha. Oficir je rohnel nad stražarjem: »Spet je šel en hudič čez, kdor bo še spal na straži, mu bom jaz s šnelfajerco križ naredil!« V strugi sem počakal, da se je vse pomirilo, potem pa sem začel po strmem bregu, zasekanem z drevjem, plezati navzgor, ne vedoč, da je bilo tu minirano od Nemcev, kar mi je povedal nekdo šele na Koroškem. Ker so bile zaseke suhe, sem delal kljub opreznosti precej šuma. Večkrat sem pričakoval ogenj iz šarca. Končno sem prišel že precej visoko in v take skale, da v temi nisem

[Page 064]
Pot je vodila naprej mimo Celovca. Stara razglednica
Figure 33. Pot je vodila naprej mimo Celovca. Stara razglednica vir Janez Osetič

mogel naprej. Zajahal sem korenine smreke in tam počakal jutra, zaspati nisem smel, ker bi zdrsnil v globino.

Zjutraj že navsezgodaj sem nadaljeval pot navzgor in kmalu prišel do planote pod Peco. Iz planšarskega doma so ravno odpeljali mleko. Upal sem, da je mogoče še zame kaj ostalo. Prosil sem moškega, bil je sam. Takoj mi je dal liter posnetega mleka. Ob tej planoti je več hribov in videl sem, da so Nemci ali ujetniki vrtali tunele in velike luknje za tovarne, skale pa vozili navzdol in delali prostor za parkiranje. Pred vsakim od teh del je stala straža. Hodil sem tako, da so me te straže čim manj videle. Do avstrijske meje sem prišel okoli ene popoldne. Bil sem spet žejen. Zaslišal sem, da curlja voda po žlebu, šel sem in se dobro napil, čeprav je bila ledeno mrzla. Ko sem prišel izza vogala šupe, sem zagledal visoko gori v skalah stražarja, spodaj pa kakih štirideset vojakov, ki so čistili težko orožje. Imeli so čudne uniforme – visoke kožuhovinaste kape kakor angleška častna straža. Vojaške plašče so imeli do pet in bolj take barve, kakršne so bile uniforme v stari Jugoslaviji. Pod drevesno linijo je bilo vse golo. Jasa. Avstrijska stran pa je bila že zaraščena. To je bila torej meja med Jugoslavijo in Avstrijo. Stražili pa so jo Bolgari, da so naši lahko nemoteno obračunali z nasprotniki. Pomaknil sem se više pod skale, da me stražar zgoraj ne bi mogel videti. Nalomil sem nekaj vejic za zaščito oči in se začel postrani premikati čez čistino. Na sredi sem si malo odpočil in jih opazoval, nobeden ni gledal gor. Kmalu sem bil čez in v gostem avstrijskem smrečju. Smreke so bile tako goste, da sem se moral plaziti po trebuhu skozi, in to precej daleč. Končno sem bil skozi. Prišel sem v velik macesnov gozd, ki je bil v nekaterih dolinah poškodovan od plazov s Pece. Prvič, odkar sem bil na poti, se je začelo oblačiti. Ponoči nisem hodil v dolino, ker nisem vedel, kdo je tam. Torej, še eno

[Page 065]
Ob Vrbskem jezeru Stara razglednica
Figure 34. Ob Vrbskem jezeru Stara razglednica vir Janez Osetič

noč sem moral prebiti v gori. Zamislil sem si, če bi šel kralja Matjaža pocukat za brado. Počasi sem šel proti zahodu. Tedaj, kot bi iz gozda zrasli, skoči osem gamsov pred mano v skale. Vedel sem, da ne morejo naprej in da bodo morali nazaj mimo mene. Spomnil sem se na kamen v žepu. Res so jo udarili mimo. Bil sem lačen in takoj sem zabrisal kamen zadnjemu gamsu v pleče. Še zmenil se ni. Od kod so se vzeli? Šel sem pogledat in videl, da so skočili iz male votline, ki so jo rabili za zavetje v slabem vremenu. Po tleh je bilo polno iztrebkov, od gamsov, pol metra na debelo. Bila je res komaj za deset gamsov, visoka pa meter in pol. Začelo je deževati, skoraj snežiti, bilo je tik pod drevesno mejo. Če je dobro za gamse, bo tudi zame, sem si mislil, mogoče jim pustim uš ali dve, oni pa meni garje. Pa smo kvit. Pred nočjo sem malo jedel smolo s smreke, ker sem bral v Domoljubu, da je smola lahko prebavljiva, bukovo listje pa ne in še malo strupeno. Ponoči je snežilo. Spal nisem nič, noge so mi hotele zmrzniti. Ne vem, kolikokrat sem se sezul in jih drgnil z rokami, pa spet obul. Tudi ušesa so mi zmrzovala, ker nisem imel kape, izgubil sem jo v trnjevi gošči pri Teharjah. Bila je dolga noč, končno je posijalo sonce na blesteči sneg. Bilo ga je pet centimetrov in bilo je okrog desetega junija 1945. Noge so bile trde, toda kmalu so bile spet dobre. Kmalu sem prišel do steze, ki je šla mimo slapu, kjer izvira Bistrica pri Pliberku. Ker je bila steza precej izhojena, turistov pa še ni bilo, sem bil previden, da ne bi srečal kake patrole. Prišel sem do prvih hiš. Vprašal sem, katera vojska je najbližja. »Včeraj zvečer so odšli partizani, in danes je prišlo deset Angležev.« – »Sijajno!« Malo dalje sem res videl nekaj angleških vojakov, ki so se umivali in brili. Šel sem kar v hišo zraven, po novice. Rekli so, da Angleži pošiljajo ljudi nazaj. Če pa hočem delati, lahko ostanem za hlapca pri njihovi hčeri, ker je prejšnji francoski ujetnik

[Page 066]
Mimo Beljaka proti zahodu Stara razglednica
Figure 35. Mimo Beljaka proti zahodu Stara razglednica vir Janez Osetič

odšel domov. Dali so mi jesti. Pripravili so mi banjo tople vode in čisto delovno obleko. Še isto uro sem delal, pumpal gnojnico in jo vozil na travnik, kar je Francoz odlašal. Bil sem tako lahek, da mi je moral pomagati domači fant. Srencova domačija je bila majhna: imeli so par konj, kravo in par mlade živine, gospodar je bil menda kolar in v ruskem ujetništvu. Žena, gospodinja je bila malo zadirčna. Sin in hčerka pa zelo prijazna, tako da sem bil kar zadovoljen. Hotel sem iti naprej in kaj zvedeti o civilnih beguncih in sestri. Domačini so rekli, da je najbolje, da ostanemo, kjer smo. Seveda, ker nismo imeli dokumentov. Isti dan je prišel iz Jugoslavije neki fant k svoji teti. Franc Jerman, po domače Špurčev, če se ne motim, študent in gorenjski domobranec. Sprva mu nisem nič verjel. Potem je povedal podrobnosti iz Vetrinja, da je njegovega kolega precej poškodovala bazuka itd. Potem sem mu tudi jaz povedal svoje izkušnje. Postala sva dobra kolega. On je ušel menda iz Šentvida pri Ljubljani. Drugi večer sem že dobil obiske. Prišli so tisti trije fantje, ki so bežali pri Pliberku pri predaji in jih lahki minomet ni zadel. Dobili so delo na kmetih, ker domačih sinov ali gospodarjev še ni bilo domov. Povedal sem, kaj se je zgodilo z njihovimi tovariši in oficirji. Ker Rupnika Vuka nisem videl v rokah komunistov, sem jih vprašal, če oni kaj vedo. To so bili kmečki fantje in niso lagali. Ti trije Meniševci so mi povedali, da je Rupnikova žena pokleknila pred angleškim oficirjem in ga rotila, naj ne dajo moža v Titovino. Res so Angleži oba peljali nazaj v Celovec. Ti fantje so komaj čakali, da gredo nazaj. Jaz sem jim rekel, da če samo enkrat na dan jedo tu, naj ne gredo na slabše. Naj počakajo do amnestije, ker sem vedel, da bo prišla, potem ko bodo komunisti pobili vse nasprotnike in še nekaj svojih. Teh fantov nisem nikoli več videl ali slišal o njih.

Ponoči so partizani še vedno prihajali čez mejo in držali vezo s koroškimi. Tako se je tudi pri nas ustavil domačin, sorodnik, ki je bil po-

[Page 067]

ročnik v Hitlerjevi armadi. Rekel je, da grem lahko brez skrbi domov, da je tam sijajno, vsega dovolj, največ pa svobode. Rekel je, da ljudje prirejajo veselice in da se vse veseli in raja. In če bom še dlje okleval, se lahko zgodi, da bo prekasno. Ko je šel v hlev pogledat mlado, lepo kobilo, sem jaz pogledal njegovo, lepo, novo, nabito aktovko. Sama komunistična propaganda, hitro sem zaprl. Ko je prišel nazaj, mi je še enkrat svetoval, naj čim prej odidem domov. Domovina rabi mlade, pridne kot sem jaz. Nisem mu povedal, da so jih do pet tisoč, takih mladih, pridnih, zverinsko umorili. On tako ne bi verjel. Pa dobro spi, mi je še rekel. »Tudi vi,« sem mu voščil, ker sem poznal in vedel, da bo celo noč delal za svoje in raztresal njih propagando. Res sem dobro spal, kar na njivi, kjer smo imeli pšenico v kopicah. Na hlevu, kjer sem spal v senu, pa je nekdo tisto noč brskal pod zglavjem. Nič ni dobil, ker enostavno nisem nič imel, bil sem pravi proletarec. Senožeti in njive so bile do gozda, gozd pa do jugoslovanske meje, tako da sem moral čim prej dalje. Neki duhovnik je prinesel novico, da so naši – in tudi sestra – v Špitalu na Dravi v taborišču. Tudi Jerman je imel tam znance. Poslala sva kratko sporočilo, da se kmalu vidimo. Jerman je znal nemško in je že prej hodil po deželi, ker je imel vodnike. Po dobrem mesecu v Bistrici sva vzela pot pod noge, vzela sva kos kruha, meni je dal fant Max telečjak, in sva lepega jutra odšla proti Dravi. Ko sem prišel na Koroško, sem se moral takoj prijaviti na občini. Bil sem brez vsakega dokumenta ali priče. Ker sem se bal, da bodo iz Jugoslavije poslali za mano tiralico ali zaveznikom Angležem zahtevo povratka ujetnika, sem to skrb razodel bivšemu kapetanu kraljeve garde, ki se je držal tam okoli. Pisal se je Stamenković ali nekaj podobnega. Ta je rekel, da ima on pravico od kralja dati svojim kurirjem nova imena, ker je to bolj varno za domače. Rekel je, da imamo še vedno kralja v Londonu. Upal je, da me bo kasneje uporabil za kurirja. Dal mi je priimek po najbližji vodi naše vasi. Na občini so me slikali, mi dali potrdilo, kje delam in »becuhzajn« s plavim križem, ki je pomenil zaprto cono oziroma, da sem iz zaprte cone. Domačini so to tolmačili, kot da smo zaprti v coni, v resnici pa si šel s tem po celi angleški coni v Avstriji.

Z Jermanom sva hodila po vaseh, ki sem jih poznal iz knjige Umreti nočejo: Dobrla vas, Linča vas, Obir in druge. Pri Dravi je bil porušen most, Angleži so prevažali ljudi. Bil je velik in globok železen čoln. Oficir naju je legitimiral in naju zapeljal čez Dravo. Seveda je vedel, da sva begunca, posebno po mojih capah. Spet sva vzela pot pod noge, proti Celovcu. Jerman je znal štopati. Res, en tovornjak je ustavil in šla sva na vrh tovora. Precej kilometrov nama je prihranil ta Avstrijec. Popoldne sva bila že v Vetrinju, šla sva se zahvalit v vetrinjsko cerkev, ki sva jo oba dobro poznala, od zunaj in od znotraj. Jerman je zvedel, da v Špital na Dravi že vozi vlak. Šla sva kupit vozne karte, potem pa šla spat pod kozolec. Zjutraj sva zaspala, ker sva bila zbita, in vlak se je odpeljal mimo naju. Kazala sva mu karte kot dva Ribničana: »Pa sva te.«

Spet sva vzela pot pod noge proti Beljaku, ob Vrbskem jezeru. Lepa pokrajina, Koroška. Večinoma za tujce. Ko sem šel pred tedni pri Pliberku na občino, sem videl zbirališče za begunce, od koder so jih večino vračali. »Izbeglice imaju, da se jave ovde,« je pisalo v sedmih jezikih: angleško, nemško, rusko, madžarsko, hrvaško, srbsko in francosko. Ni pa pisalo slovensko, in to na slovenski zemlji. Ni čudno, da je že Prešeren zapisal: Ne vrag, le sosed bo mejak. Čeprav sem se zapisal kot Ivan, so me na papirjih krstili za Johana, in kasneje deklice še za Hanzla. V Beljaku sva ujela večerni vlak, noge so nama malo odrevenele.

V Špitalu sva se prisrčno pozdravila. Saj so nas že kar izbrisali z zemljevida. Jerman je šel k poznanim in potem v šole. Jaz sem bil v taborišču razseljenih oseb samo nekaj dni, potem sem šel delat na kmete (od julija 1945 do 16. 6. 1948). ?

[Page 068]
Zavezin pogovor

5. Zavezin pogovor

Orodje zgodovinarja je tudi nenehna revizija

5.1. Orodje zgodovinarja je tudi nenehna revizija

Pogovor z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar

5.1.1. Pogovor z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar

Slovensko zgodovinopisje je po 2. svetovni vojni pristalo v hlapčevskem (vazalnem) odnosu do nove partijske aristokracije, normalni razvoj zgodovinopisja pa je bil onemogočen. Delo svetovno uveljavljene zgodovinarke Tamare Griesser – Pečar prinaša svežino v slovensko zgodovinopisje, ki se mu tudi po letu 1991 ni uspelo otresti ideoloških plašnic. Griesser-Pečarjeva se loteva preteklosti strogo znanstveno in odpira najpomembnejse teme naše polpretekle zgodovine.

5.1.2.

Gospa Griesser – Pečar, kakšna je bila družina, v kateri ste se rodili? Kakšni so vaši prvi spomini na povojno Ljubljano?

Moji starši so bili iz Maribora, v Ljubljano so prišli šele po vojni. Oče, sin železničarja, je bil strojni tehnik. Izučil pa se je tudi kot strojni ključavničar, naredil izpit za varilca in bil tudi tehnični risar. Mama je imela osem bratov in sester, njen oče pa je bil zaposlen na pošti. Pred vojno je študirala medicino, zaradi okupacije študija ni mogla nadaljevati.

Moji prvi spomini na povojno Ljubljano so zelo raznoliki. Hodila sem v osnovno šolo na Vodnikovi v Zgornji Šiški in imam lepe spomine tudi na šolo. Potem pa je bil sprejem v pionirsko organizacijo in mene zaradi očeta, proti kateremu so pripravljali razpravo na sodišču, niso sprejeli. Razredničarka je potem prišla na dom in se je staršem opravičila. Seveda še nisem razumela, zakaj gre, zdelo se mi je izredno krivično, saj sem imela odlično spričevalo. Postala pa sem bolj kritična in nisem več sprejemala vsega, kar je bilo rečeno in zapisano. Ko sem nekega dne prišla iz šole domov, je bila pri nas hišna preiskava. Pred pragom stanovanja so mi strgali šolsko torbo s hrbta in jo izpraznili na tla. Vse kozarce, s kuhano zelenjavo in sadjem, ki jih je mama pripravila, so odprli in jih uničili, čeprav je bilo očitno, da v njih ni bilo ničesar. Spominjam se tudi, da so neprestano zasledovali očeta. To smo lahko opazovali tudi iz stanovanja, ker od Celovške ceste do naše hiše na Gutsmanovi ulici druge stavbe ni bilo. Spominjam se tudi na mučne dni, ko je bil oče na sodišču.

Franc Leskošek – Luka je v intervjuju o začetkih Litostroja omenil tudi Vašega očeta: “S Pečarjem, mladim sposobnim fantom, sva prišla na šišenska polja. Zabil sem količek v zemljo, odštel korake na stran in spet zabil količek. Zasukal sem se, spet štel korake in zabil količek. Potem sva pogledala na polja, med koruzo, zelje in solato in rekel sem mu: To je Litostroj, ti boš pa direktor.”. [Časopis Delo, 3. september 1972.] Kasneje (1954) je bil vaš oče poslan v Koper za prvega direktorja tovarne motornih koles Tomos. Takrat je oblast verjetno dobro premislila, komu je zaupala direktorski stolček. A kljub temu je kasneje padel v nemilost pri oblasteh. Ali lahko, prosim, opišete ta razvoj odnosov med očetom in oblastjo in kakšne posledice je to imelo za vašo družino?

No, stvar je bolj komplicirana. Dejansko je imel oče velike težave že v Ljubljani. Med vojno je bil na prisilnem delu v Kruppovi tovarni v Reinhausnu, od koder je potem konec januarja 1945 pobegnil. Po koncu vojne je bil »delegat« v Splošni stavbeni družbi v Mariboru in pomagal pri obnovitvi Metalne, ki je gradila mostove po Jugoslaviji. To je bil vzrok, da je Leskošek postal na njega pozoren. Oče je bil izredno sposoben in je praktično postavil strojno tovarno Litostroj in pozneje Tomos. Da je bil sposoben, kaže tudi njegovo poznejše

[Page 069]
Figure 36. Primož Lavre, Reporter

izredno uspešno delo v strojni industriji v Nemčiji. Takoj je vzpostavil tudi dobre kontakte v tujini, predvsem s podjetjem Voith v ameriški coni. Zavedal se je, da potrebuje strokovnjake, zato je med nemškimi inženirji, ki so bili jugoslovanski ujetniki, izbral nekaj sposobnih, ki so bili vpoklicani v vojsko malo pred koncem vojne in niso bili hitlerjanci. Prevzel je odgovornost zanje. Ti so mu potem res pomagali, in ker se je do njih obnašal človeško in so se v tovarni prosto gibali, so se stopnjevale težave z Udbo. Spor pa je imel tudi skoraj s celotnim političnim vodstvom v Ljubljani, pred vsem z Mačkom in Kidričem. Sploh niso razumeli, da je brez ustreznih strokovnjakov popolnoma nemogoče postaviti tako velik projekt. Šlo je tako daleč, da je oče naročil varnostni službi Litostroja, da udbovcev ne pustijo več v tovarno.

Udba je verjetno vrnila udarec …

Jasno je bilo, da se to ne bo dobro izteklo. Bilo je več incidentov. Udba ga je stalno spremljala, kar je občutila tudi družina. Januarja 1951 je npr. Udba vdrla v naše stanovanje in opravila hišno preiskavo. Očetu so tudi hoteli naprtiti

[Page 070]

prometno nesrečo s smrtno žrtvijo, kar pa je spodletelo, ker je bil v času nesreče na vlaku na poti v Beograd. Potem se je istega leta v tovarni bakra v Boru pokvaril največji stroj in očeta so prosili za pomoč. Takoj se je obrnil na Krupp, vendar so sporočili, da potrebujejo za izdelavo pokvarjenega dela šest mesecev. Bor je bil eden največjih izvoznikov in Jugoslavija je takrat nujno potrebovala devize. Oče je zbral nekaj sodelavcev in po opravljenem normalnem delu (plan) so izdelali nadomestni del v dveh mesecih. Prihranili so s tem okoli 600 milijonov dolarjev. Zaradi tega je bil oče (kot tudi njegovi sodelavci) leta 1954 obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja, najprej na štiri mesece zapora, potem pa je bila kazen znižana na mesec dni. Kazni ni nastopil, ker so potem od njega zahtevali, da v Kragujevcu postavi tovarno avtomobilov. Dobro se spomnim, da je prišel od tam sredi noči nazaj in osupli mami – bila sem prisotna – dejal, da gre raje v zapor kot v Kragujevac. Hvala Bogu do tega ni prišlo, ker so ga potem ponovno potrebovali, tokrat na Primorskem, kjer so hoteli zgraditi tovarno motornih vozil. Najprej naj bi ta bila zgrajena v Sežani, na to spominja ime Tomos (prvotno: Tovarna motornih vozil Sežana). Ko je tovarno postavil, pridobil licence tovarne Puch v Gradcu in Citroëna v Parizu, se je gonja proti njemu spet pričela. Iz Leipziga je 1961 prišel nazaj s hepatitisom. Bil je hudo bolan. Prepričani smo bili, da je bil tam namerno okužen. Ravno ko je poleti leta 1962 odhajal v zdravilišče, sta okrajni partijski sekretar in šef okrajne Udbe nujno zahtevala pogovor z njim v določeni kavarni v Portorožu. Mama je slutila, da je nekaj narobe ,in je srečanju nasprotovala. Seveda pa ni imel velike izbire. Takrat sem imela petnajst let. S prijateljico iz Anglije sem šla z njim. Sedeli sva še z dvema sošolkama pri sosednji mizi. V očetovem sladoledu je bil arzen, kar vemo, ker je analizo krvi naredila teta, diplomirana kemičarka. Žal ne vem, kaj je bila tema pogovora in zakaj naj bi bila tako nujna. Kmalu zatem, malo pred odhodom v zdravilišče, je doma v Portorožu padel v nezavest. Mama mi je naročila, da naj pokličem zdravnika v Izoli in mu tudi rečem, da naj pripravi kri za transfuzijo. Rešilec je zelo hitro prišel, zdravnik mu je zadnji trenutek rešil življenje. Drugo jutro je mami v moji prisotnosti rekel, naj odpelje moža domov, ker ga on v bolnici ne more zaščititi. Jeseni istega leta smo Jugoslavijo zapustili. Lahko bi nadaljevala …

Kdaj v vaših mladih letih se je rodilo zanimanje za zgodovino? Zakaj ste se odločili za ta študij?

Zgodovina me je zanimala, že odkar se spomnim, najprej stari Egipt, grška zgodovina itn. Zanimanje za novejšo zgodovino oz. polpreteklo zgodovino pa je raslo tudi zaradi izkušenj, ki jih je moja družina imela v Jugoslaviji. Novembra leta 1956 sem bila s starši na Dunaju, oče je imel poslovne obveznosti. Takrat je bilo mesto polno madžarskih beguncev. Spomnim se, da sem bila šokirana nad tem, kar so Sovjeti počeli na Madžarskem, in sem potem v šoli med t. i. razredno uro – moj razrednik je bil ravnatelj osnovne šole – kritizirala početje Rusov. Sledila je popolna tišina, kar se mi je zdel nezaslišano. Ko sem doma pri kosilu to pripovedovala, so bili starši prepričani, da bomo imeli zopet hišno preiskavo. Zgodilo pa se takrat izjemoma ni nič.

V srednjo šolo sem hodila v New Yorku in na Dunaju (American International School). Zgodovina je bila izredno pomemben predmet. V zadnjem srednješolskem letu smo primerjali politične sisteme različnih držav. Štu-

[Page 071]

dirala pa sem naprej na American collegeu v Parizu. Tam sem imela profesorja zgodovine s slovanskimi koreninami, ki je izredno zanimivo predaval, profesor umetnostne zgodovine pa je bil Madžar, ki je imel hude izkušnje s komunistično tajno policijo oz. oblastjo. Kar nekaj časa je preživel v zaporni kletki. Niti vstati, ni mogel uničili pa so mu tudi oči. V Parizu sem se odločila, da študija ne nadaljujem v Ameriki, temveč da ostanem v Evropi. Šla sem na dunajsko univerzo. Takrat sem se dokončno odločila, da bom študirala zgodovino.

Vaš oče je opisal svoj vtis ob prihodu v Nemčijo: »Ko smo prišli v Nemčijo, je bila na vodilnih mestih velika večina hitlerjancev. Pri takih družbenih spremembah je vedno tako, da stara elita ohrani mesto, samo barvo spremeni, kot kameleon. Končno, tako se je zgodilo tudi v Sloveniji po osamosvojitvi. Potreben je čas, da se to spremeni.« (Podjetnik, oktober 2002.) Kako se vi spominjate tega časa in teh ostankov totalitarizma v Nemčiji in Avstriji?

Ko je moj oče šel v zahodno Nemčijo, sem z mamo ostala najprej na Dunaju, ker sem bila v zadnjem letniku gimnazije. Potem pa sem študirala v Parizu in nato na Dunaju. V Nemčiji sem stalno živela šele po opravljenem doktoratu jeseni 1973, ko sem se tudi poročila. Najprej sva z možem živela pri Düsseldorfu oz. v njem, moj mož je bil novinar pri Rheinischer Merkurju v Kölnu oz. Bonnu in pri Die Welt, potem v Münchnu pri Münchner Merkurju in končno v Hamelnu (Nižja Saška), kjer je bil odgovorni urednik regionalnega časopisa. Imela sem torej priložnost precej dobro spoznati politične in gospodarske strukture v Nemčiji.

Na začetku je bilo prav gotovo tako, da se je na odgovornih mestih, predvsem v industriji in sodstvu, ohranilo kar nekaj hitlerjancev, ki so – nekateri navidezno, drugi dejansko – spremenili barvo, manj jih je bilo v politiki, za kar so poskrbeli že zahodni zavezniki. Nemške povojne politike nikakor niso krojili nacionalsocialisti. Nemški kancler Konrad Adenauer je bil nasprotnik nacionalsocializma. So pa študentski protesti v šestdesetih letih dosegli, da se je nemška družba zelo intenzivno začela spopadati s svojo preteklostjo. Nemčija je vsekakor zelo temeljito počistila s svojo zgodovino, nacistični simboli pa so bili seveda od vsega začetka prepovedani. V šolah so polagali in še polagajo veliko važnost na to, da otroci spoznajo to temno stran nemške zgodovine. V Avstriji je to trajalo nekoliko dlje. Dolgo je veljalo, da je bila Avstrija prva žrtev nacionalsocializma.

[Page 072]

Ste v času bivanja na tujem vzdrževali tudi stike s slovenskimi izseljenci? Ste se vračali v Slovenijo? Kakšne izkušnje z Udbo?

Do osamosvojitve nisem imela stikov s slovenskimi izseljenci, razen z redkimi izjemami. Oče ni več zaupal nikomur. V New Yorku je Udba vdrla tudi v naše stanovanje, in kot smo izvedeli, so se potem pojavile kopije očetove korespondence v Ljubljani. Ko je šel nazaj v Evropo, so se hoteli z njim srečati v Trstu. Hvala Bogu je dobil telegram, da naj za božjo voljo ne hodi v Trst. Pri nekaterih, ki so nas obiskovali, smo pozneje ugotovili, da so bili sodelavci Udbe. Sam naj bi enkrat z nemško gospodarsko delegacijo obiskal Jugoslavijo, pa je Jugoslavija temu nasprotovala. Delegacija je bila že na poti, oče se je v Frankfurtu odločil, da izstopi iz letala. Od naše družine sem bila prva, ki sem v začetku sedemdesetih let prišla ponovno v Jugoslavijo. Ne samo, da sem pripravljala disertacijo o koroški temi in sem potrebovala arhive, obiskala sem tudi staro mamo, ker starši tega niso mogli.

V vaših biografijah zasledimo, da ste se izobraževali po različnih tujih metropolah. Predvidevam, da ste se ob tem srečavali tudi z različnimi historiografskimi smermi, šolami … Kakšne smernice bi predlagali za slovensko zgodovinopisje? Katera “šola”, kateri uvod v študij zgodovine bi priporočali in si želeli njegovega prevoda v slovenščino, v kateri po mojem nimamo nobenega resnega (razen Grafenauerjevega iz šestdesetih, ki pa se zelo trudi biti marksističen)?

Kot sem že pojasnila, sem študij nadaljevala na Dunaju, študirala sem zgodovino in anglistiko. Študij sem končala z doktoratom »Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918-1920«. Moj mentor je bil prof. Richard Plaschka, ki je bil doma iz Moravske. Vsi, ki smo pri njem delali doktorat, smo se srečavali vsako sredo zvečer in prediskutirali vprašanja, napredke, težave našega dela. Takrat sem se največ naučila. V času ko je bil Dubček na oblasti na Čehoslovaškem, smo bili na univerzi v Bratislavi. Peljali so nas tudi na mejo in pokazali, kako je bila zastražena. V naš seminar so prihajali različni profesorji in študenti iz vzhodne in jugovzhodne Evrope. Bilo je zelo zanimivo. Profesor je vedno znova poudarjal, da moramo biti zgodovinarji zvesti dejstvom in da ne smemo podleči nobenim političnim pritiskom.

V Sloveniji najbolj pogrešam dialog med zgodovinarji, ki zastopajo različna stališča. Ugotovila sem, da tudi na univerzi študenti niso navajeni diskusije. Predavam namreč na mariborski univerzi in vedno znova pozivam študente, da naj sprašujejo, komentirajo, kritizirajo. Zelo redko se kdo oglasi. V ameriških šolah je bilo to popolnoma normalno.

Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu – ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Zato bi zgodovinar že po svoji profesiji moral biti nasprotnik vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma. Zavzemam se za nov stil v zgodo-

[Page 073]
Figure 37. Primož Lavre, Reporter

vinopisju, za stil, ki zavrača tendenciozno zgodovinopisje in išče samo zgodovinsko resnico.

Zgodovinarji bi se torej morali svojega dela lotiti strogo znanstveno …

Velikokrat je bilo rečeno, da zgodovinopisje sploh ni znanost, ker se ne da preverjati kot npr. naravoslovje, matematika. Dogodka ne moremo izolirati, ga dati v epruveto, ga gledati pod mikroskopom, z njim ne moremo delati poskusov in ga torej tudi ne moremo ponoviti.

Seveda pa so metode različnih naravoslovnih znanosti zelo koristne tudi pri zgodovinopisju. So tako rekoč pomožne vede. Mislimo npr. na metodo določanja DNK, ki je potrebna pri identifikaciji ostankov kosti v t. i. zamolčanih grobovih, npr. pri žrtvah Hude Jame.

Zgodovinopisje mora uporabljati kritično metodo, kar pomeni, da svoje predpogoje, metode, ideje in rezultate neprestano preverja, ugotavlja, ali se jih da verificirati oz. ali so

morda falzifikati.

[Page 074]

Ko sem o tej temi predavala na mariborski univerzi, sem uporabljala kar več uvodov v zgodovino. Ne bi se mogla odločiti za enega samega.

Se strinjate z mnenjem, da je med tujimi zgodovinarji zelo močan, premočan vpliv analovske šole, ki se je razvijala pod marksističnim vplivom. Kakšne razlike opazite med evropsko in slovensko marksistično historiografijo?

Analovska šola je nastala v Franciji okoli zgodovinarjev, ki so izdajali revijo Annales. Ti zgodovinarji so morda napisali nekaj dobrih del o srednjeveški zgodovini in tudi o zgodnji novejši, imeli pa so precejšnje težave z 19. in 20. stoletjem. Predstavniki te vrste zgodovinopisja, pozneje se je imenovalo »antropološko zgodovinopisje«, so obravnavali zgodovino s sociološke strani in zanemarjali politično, diplomatsko in vojaško zgodovino, predvsem pa so se oddaljevali od dejstev. Ta šola, ki je imela določen vpliv po celem svetu, v nemško govorečem prostoru ni bila ravno zelo močna, pa je po propadu komunizma izgubila pomen. Sociološki pristop k zgodovini so v prvi vrsti uporabljali marksistični zgodovinarji. Danes je v ospredju spet politična zgodovina. Zgodovinar François Furet, ki je bil sam komunist, je že v sedemdesetih letih te metode zavrnil in postal oster kritik marksistično sociološkega pristopa k zgodovinopisju. Napisal je eno najbolj odmevnih kritičnih študij o komunizmu.

Je pa še vedno tako, da fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji in sistema upravičeno po vsem svetu naletita na globok gnus, medtem ko veljajo komunistična dejanja proti človekovim pravicam v deželah, ki so jih zatirali, še vedno za manj vredna obsodbe. Da, celo kot povsem neprimerljiva z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Čeprav Črna knjiga komunizma prepričljivo priča, da je delovanje komunistov zahtevalo najmanj 95 milijonov žrtev. Tukaj je občuten vpliv marksističnih zgodovinarjev. Ta miselnost se počasi spreminja, pri nas izredno počasi.

Kakšne kvalitete mora imeti po vašem mnenju zgodovinar? Ali lahko zgodovinar pristane na tezo o “več resnicah” in ob tem obdrži strokovnost in kredibilnost?

Za zgodovinarja obstaja ena sama vse presegajoča smernica: zvestoba dejstvom, z drugimi besedami, zgodovinska resnica. In resnica je ena in nedeljiva. Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje.

Seveda pa je potrebno tudi povedati, da tiste dokončne resnice morda nikoli ne dosežemo. Zgodovinopisje primerjam z mozaikom. Čimveč kamenčkov (dejstev) imamo, tembolj avtentična je prikazana slika. Orodje zgodovinarja je zato tudi nenehna revizija. Spomnimo se na tiste zgodovinarje, ki so se pri nas pred nekaj leti postavili proti reviziji zgodovinopisja. Popoln nesmisel je zgodovinarju očitati, da je revizionist. Če to ni, potem ne upošteva pravil stroke. Zgodovinopisje nikoli ne poda dokončne slike. Odkrijejo se nova dejstva, ki jih

[Page 075]

je potrebno uskladiti v zgodovinski prikaz. Včasih ta nova dejstva sliko tudi popolnoma spremenijo. Pojavljajo pa se tudi novi vidiki, spoznanja, vprašanja, na katera zgodovinarji na podlagi dejstev iščejo odgovore.

Med zgodovinarji je vedno prepir, katera zgodovina je pomembnejša. Socialna? Politična? Gospodarska? Kako ujeti pravo ravnotežje, kako ujeti zgodovinsko resnico?

To je seveda poseben problem. Vsak zgodovinar pač raziskuje to, kar ga posebno zanima. Potrebne pa so potem monografije, ki vse to povezujejo in uravnovesijo. Seveda je to mogoče šele takrat, ko imamo vsaj približno primerljive raziskave na različnih področjih, ki so tematsko in časovno omejene. Zgodovinarjev, ki pišejo univerzalno zgodovino, danes praktično ni več. Zadnji, ki je napisal univerzalno zgodovino v tradiciji Jakoba Burckhardta in Oscarja Spenglerja, je bil Arnold J. Toynbee v A Study of History, ki je obsegala kar dvanajst knjig.

Del evropske politike je zadržan pri vprašanju obsodbe komunizma. Je vzrok za to še vedno iskati v protifašistični koaliciji, katere del je bila tudi komunistična Sovjetska zveza? Posledično pa so zadržani tudi v odnosu do političnih skupin, ki so se upirale komunizmu ali pa v operacijah proti komunistom vojaško sodelovale s fašističnim okupa tor jem? Ali protifašistična koalicija, vzpo stav ljena med 2. svetovno vojno, vpliva na zgodovinarje do te mere, da mnogi niso sposobni korektno ovrednotiti težkega položaja nasprotnikov komunizma in jih predstaviti pozitivno?

Politika na Zahodu še danes – iz ozirov na Rusijo in na množične žrtve v Sovjetski zvezi med drugo svetovno vojno – ne omenja dejstva, da sta Nemčija in Sovjetska zveza (SZ) začeli drugo svetovno vojno na isti strani. Hitler je napadel Poljsko 1. 9. 1939, Sovjetska zveza pa 17. 9. 1939. Sledili so napadi na druge države. Razdelitev dela vzhodne Evrope je bil del tajnega protokola pakta Hitler-Stalin. Ta oznaka za pakt, ki prevladuje v zahodni Evropi, se mi zdi bolj ustrezna kot poimenovanje po zunanjih ministrih Molotovu in Ribbentroppu. Obe državi sta 18. 9. 1939 podpisali še Mejni in prijateljski sporazum, ki je prav tako vseboval tajni protokol. Sodelovanje obeh držav pa je bilo obširno tudi na drugih področjih. Državi sta podpisali kar tri gospodarske sporazume, ki so bili izredno pomembni za razvoj nemške vojne industrije. Ker Nemčija sama surovin skoraj ni imela, jih je morala nabaviti drugod. Iz SZ je tako uvozila kar 40 odstotkov nafte, 30 odstotkov niklja, 70 odstotkov fosfata. Vendar to ni zadostovalo, zato je SZ zanjo uvažala surovine iz celega sveta, saj Nemčija tega zaradi angleškega bojkota ni mogla storiti direktno. Šlo je celo tako daleč, da je Stalin Gestapu izročil več kot 300 komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina je bila ustreljena, poslana v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. SZ tudi ni posebno motilo, da je Nemčija leta 1940 napadla Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg in Francijo. Spomnimo se na Kardeljevo interpretacijo. Ta je še na Rogu leta 1944 razlagal, da je bila vojna med Veliko Britanijo in Nemčijo imperialistična, pravična da je postala šele po nemškem

[Page 076]
Figure 38. Primož Lavre, Reporter

napadu na SZ 22. 6. 1941. Šele ko je Nemčija napadla SZ, je ta stopila na stran protifašistične koalicije in dala tudi ustrezna navodila vsem komunističnim partijam, tudi jugoslovanski. Ugotavljamo, da so v teh vprašanjih tudi zahodni mediji pod vplivom politike zelo zadržani. Zgodovinarji, ki se ukvarjajo z zgodovino druge svetovne vojne, pa so večinoma levičarji. Kot sem ugotovila, ko sem šest let delela v projektu European Science Foundation, ki je razčiščeval situacijo okupiranih držav med vojno in takoj po njej, pa večina zahodnih zgodovinarjev težke in komplicirane situacije na vzhodu in jugovzhodu ni prav doumela.

Postavlja pa se tudi vprašanje izročitve jugoslovanskih enot Titovi Jugoslaviji in kozakov SZ. Tudi o tem se na zavezniški strani, ne samo v Veliki Btitaniji, ne govori veliko, ker bi po takrat veljavnih minimalnih kriterijih mednarodnega prava morala analiza prisilne repatriacije kozakov in jugoslovanskih vojnih ujetnikov in civilnih beguncev priti do zaključka, da so Angleži kršili mednarodno pravo.

Katerim področjem v zgodovinopisju bi morali dati večji poudarek? Morda kritiki virov? Pravkar je izšla pri založbi Modrijan nova knjiga o 2. svetovni vojni, ob kateri se

[Page 077]

mi zdi, da je pomanjkanje kritičnega pristopa k virom resen problem. Eden od avtorjev v pogovoru za Mladino omenja domnevni Tomažičev odgovor škofu Rožmanu: “Ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo?” Priča Tomažičevega “upora” Rožmanu naj bi bil Anton Trstenjak, po katerem so mnogi zgodovinarji nekritično citirali. Si zgodovinarji lahko privoščijo tako hiter zapis?

Knjige, ki jo omenjate, še nisem podrobno prebrala in je zato še ne morem ocenjevati. Seveda pa se z vami strinjam, da je potrebno kritični presoji virov posvetiti večjo pozornost. Kljub temu da se od osamosvojitve naprej vrstijo znanstvene raziskave, je polpretekla zgodovina še vedno premalo raziskana, tako področje druge svetovne vojne kot tudi čas komunističnega režima. Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem okoli 80 odstotkov arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Trenutno nekaj kaže, da se stvari premikajo naprej. Delajo se popisi in začenja se skeniranje dokumentov, kakor pa kaže, se še vedno niso lotili arhivske zapuščine tajne politične policije. Seveda tudi Slovenija ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Škof Rožman je seveda posebna tema. Kljub temu da je že veliko napisanega, da smo izdali tudi kar nekaj njegovih dokumentov in da je dostopna procesna dokumentacija, da smo objavili njegove imenske intervencije pri okupatorjih za različne posamezne osebe in skupine (Med sodbo sodišča in sodbo vesti), nekateri zgodovinarji in publicisti še vedno tega nočejo vzeti na znanje. Anton Trstenjak, ki sem ga dobro poznala, pa je že takoj po vojni objavljal zelo enostranske prispevke proti škofu Rožmanu.

Če se še za trenutek dotakneva kritike virov. Pred nekaj leti ste razkrinkali površnost naših zgodovinarjev, ki so predstavili v javnosti dokument, ki naj bi ga napisal škof Vovk, pa ste dokazali, da so bili avtorji udbovci. Vas je pri tem vodila tudi ženska intuicija ali samo pravilna raba metodologije?

Z žensko intuicijo to seveda nima nič skupnega in ta tudi ne more biti podlaga za znanstveno delo. Seveda sem natančno analizirala pismo, delno tudi skupaj z zgodovinarjem Matjažem Ambrožičem, in ga primerjala z drugimi dokumenti v Nadškofijskem arhivu. Da tega pisma ni napisal Vovk, sem ugotovila iz formalnih (primerjava pisalnih strojev, podpis manjka, ni opremljeno s številko škofijskega ordinariata, ni datirano, ni opremljeno s kakšnimi z roko pisanimi pripombami, ni dokazov, da je bilo sploh odposlano, ni ohranjeno v nobenem župnijskem arhivu itn.) in vsebinskih razlogov (ne ustreza Vovkovi dikciji, vsebina je podobna nekaterim verzijam t. i. lojalnostne izjave oz. izjavam, ki jih je pripravljal krog duhovnikov, tako Finžgar, Miklavčič, Trstenjak, brata Aljančič in Tominc, Rant, Šimenc). Tajna policija je strogo nadzorovala škofa Vovka in njegovo okolico. Če bi tako pismo Vovk poslal vsem duhovnikom ljubljanske škofije, potem bi pismo brez dvoma prišlo v roke tajne policije. Nekateri predstavniki omenjenega kroga duhovnikov in po vsej v

[Page 078]

erjetnosti avtorji pisma so bili sodelavci Udbe. Vovk pisma očitno ni podprl, ohranil pa se je v njegovi zapuščini kot številna druga pisma oz. osnutki, ki jih ni sam napisal.

Ukvarjali ste se z različnimi obdobji in zgodovinskimi osebnostmi. Poglobili ste se v zgodbo zadnje habsburške cesarice Cite in z njo zbudili celo zanimanje Japoncev, ki so prevedli vaše delo. Nam lahko o tej naši zadnji cesarici poveste nekaj besed? Lahko opišete, prosim, njen odnos do moža Karla I., ki ga je papež Janez Pavel II. leta 2004 razglasil za blaženega? Bi bilo primerno, da bi se v proces za našega zadnjega cesarja intenzivneje vključila tudi slovenska Cerkev?

Monografija o cesarici Citi je zbudila veliko zanimanje. Izšla je v več izdajah v nemščini, prevedena pa je v češčino, japonščino in italijanščino. Imela sem priložnost jo tudi spoznati. Prvič sem z njo govorila na Štajerskem, po izgonu iz Avstrije se je takrat prvič vrnila in bila na obisku pri hčerki Elizabeti von Liechtenstein, potem pa sem bila pri njej v Zizersu (kanton Graubünden, Švica), kjer je nazadnje živela. Tam je bil tudi družinski arhiv in imela sem dovoljenje, da ga za svoje delo uporabljam.

Cita je bila zelo močna osebnost, osebno pa zelo skromna. Po smrti svojega moža na Madeiri 1. aprila 1922 je z otroki ostala sama, brez premoženja, ker so družini Avstrijci vzeli pravzaprav vse. Zadnja hčerka, že imenovana Elizabeta, se je rodila šele po očetovi smrti. Uspelo ji je otroke vzgojiti v moralno pokončne osebnosti. Pomagale pa so jim plemiške družine iz nekdanje Avstro-Ogrske, ki so cesarjevi družini ostale zveste.

Zakon cesarja Karla in Cite je bil za takratne pojme v teh visokih krogih nekaj posebnega, ker ni bila zrežiran, bil je ljubezenska zveza. Cesar Franc Jožef nad izbiro najprej ni bil ravno navdušen, ker monarhiji ni prinesla veliko. Želel je, da se njegov nečak poroči z dansko princeso Margareto, ki je bila v sorodu z angleško, rusko in grško kraljevsko dinastijo. Karl je Cito spoštoval ne samo kot svojo ženo, temveč tudi kot zelo razgledano svetovalko, ki mu je stala ob strani v vsaki še tako težki situaciji. Pred vsako pomembno odločitvijo sta črpala moč tudi iz molitve.

Dejstvo je, da se je cesar Karl, tako kot prestolonaslednik Franc Ferdinand, zavzemal za večjo avtonomijo južnih Slovanov, torej Slovencev in Hrvatov, ampak tega med vojno ni mogel uresničiti. Po koncu vojne pa ni bilo več mogoče. Bil je naš zadnji cesar. V našem zgodovinopisju ne igra velike vloge, malo več o njem je pisal samo Andrej Rahten. Prav gotovo bi bilo dobro, če bi ga tudi v slovenski Katoliški cerkvi bolj upoštevali.

Letos zaznamujemo 100 let konca 1. svetovne vojne. Karel I. si je želel končanja vojne že prej. Raziskovali ste t. i. Sikstovo afero. Zakaj se je ta mirovna pobuda sprevrgla v afero in vrgla slabo luč na cesarja?

Karl je že kot prestolonaslednik na različne načine skušal navezati mirovne stike. Malo pred prevzemom vladavine je novembra 1916 poslal papežu Benediktu XV. koncept mirovne pobude centralnih sil s prošnjo, da vpliva na udeležence vojne na obeh straneh, »da bo konec tega strašnega boja, ki pokriva Evropo s krvjo in solzami«. V svojem prvem manifestu kot cesar je 22. novembra 1916 napovedal, da bo naredil vse v svoji moči, da bo čim prej svojim

[Page 079]

narodom vrnil mir. Bilo je potem več mirovnih poskusov. Cesar Karl je med drugim iskal zveze z odgovornimi francoskimi in angleškimi politiki preko svakov Sixtusa in Xaviera, princev Bourbon-Parma. Iz mirovnega poskusa, »misije Sixtus«, se je zaradi številnih neugodnih okoliščin razvila t. i. »afera Sixtus«, ki je do danes predmet divjih špekulacij in lažnih obdolžitev. Pravzaprav bi to afero morali imenovati »afero Czernin«, ker je avstro-ogrski zunanji minister Czernin s svojim usodnim govorom pred dunajskim občinskim svetom 2. aprila 1918 sprožil buren spor s francoskim predsednikom vlade Georgesom Clemenceaujem. Clemenceau je potem v francoskem tisku namignil, da eksistira pismo cesarja Karla, v katerem je ta obljubil podporo za »upravičene zahteve Francije na Alzacijo-Loreno«, kar je po mnenju Clemenceauja izjave Czernina postavilo ad absurdum. Karl je eksistenco pisma demantiral. Od vsega začetka je bilo namreč dogovorjeno, da se kontakte med Avstrijo in Francijo, če pridejo v javnost, zataji. Cesar je moral zaupati, da se bo nasprotna stran tega dogovora držala, seveda se ga je tudi sam moral držati. Diplomacija živi od tega, da obstajajo tajni kontakti – tudi med sovražnimi stranmi –, ki pogosto rodijo trajne sporazume. Tega avstrijski monarh ni mogel lahkomiselno postaviti na kocko. Zaradi tega njegovega demantija ne moremo tolmačiti kot nečastno dejanje.Clemenceau je kot odgovor na demanti objavil t. i. »Sixtusovo pismo« s pasažo o Alzaciji-Loreni. S tem je bil avstrijski cesar postavljen na laž. Tako je misija Sixtus končala klavrno, čeprav je bila med prvo svetovno vojno najobetavnejša mirovna pobuda s Francijo in Anglijo.

Ko pogledamo vašo bibliografijo, se zdi, da ste se namerno ukvarjali z osebnostmi, ki se jim je zgodila v zgodovinopisju krivica. Med njimi je bil tudi škof Rožman. Pred nekaj leti smo lahko spremljali tudi njegovo rehabilitacijo. Je sodstvo pri odločanju upoštevalo in spoštovalo vaše zgodovinske izsledke? Ali se vam zdi, da sodna veja oblasti išče zgodovinsko resnico, ko ima opravka z revizijami preteklih sodnih postopkov?

Kršitve človekovih pravic so me že od nekdaj zanimale. Ko sem v devetdesetih letih začela hoditi v slovenske arhive, sem naletela tudi na gradivo Rožmanovega procesa. Prvi generalni državni tožilec Anton Drobnič je načrtoval obnovo o Rožmanovem procesu in me je povabil, da napišem zgodovinsko ekspertizo. Pristala sem pod pogojem, da paralelno še nekoga prosi za drugo ekspertizo pa da tožilstvo pomaga, da dobimo vpogled v celotno potrebno arhivsko gradivo. Izkazalo se je, da je bila intervencija na tem področju res potrebna, ker je takrat bilo gradivo Udbe še pri Sovi. Drugo ekspertizo je potem prevzel France M. Dolinar. Čeprav sva delala popolnoma ločeno, sva prišla do zelo podobnih rezultatov. Ekspertizi sta bili leta 1996 objavljeni pri Družini pod naslovom Rožmanov proces. Sodna oblast novih zgodovinskih ugotovitev in dokumentov sploh ni upoštevala. Delno je bila argumentacija okrožnega sodišča podobna tisti iz leta 1946. Revizija procesa je bila trikrat neuspešna. Drobnič je seveda hotel, da se proces obnovi in da se vsebinsko ugotovi, da je bil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman po krivem obsojen. Preden mu je kot generalnemu državnemu tožilcu potekel mandat, je vložil novembra 1998 še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo je

[Page 080]

nova državna tožilka Zdenka Cerar takoj umaknila z nepravnim argumentom, da zahteva ni v interesu države. Šele ko je zakon dopustil, da tudi škofija vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, je bil proces leta 2007 razveljavljen in poslan nazaj na Okrožno sodišče. To je leta 2009 odločilo, da ponovnega sojenja ne bo. Od tega trenutka je škof dr. Gregorij Rožman pravno gledano nekaznovan. V javnosti pa nekateri, tudi zgodovinarji, še vedno trdijo, da je bil izdajalec.

Če se za trenutek še pomudim pri škofu Rožmanu … Tudi v cerkvenih vrstah se sliši očitek, češ da papež ni hotel sprejeti Rožmana na obisk, ker je “zapustil” svoje službeno mesto?

Dne 5. maja 1945 je škof Rožman zapustil Ljubljano v spremstvu kanonika dr. Janeza Kraljiča, sestre Lize, študenta Franca Gabra in voznika Nandeta Babnika. Iz dokumentov je razvidno, da je sledil vabilu celovškega škofijskega kanclerja, češ da je potrebno, da pride v Celovec zaradi gorenjskega dela ljubljanske škofije, ki ga je med vojno upravljala krška škofija. Z zvijačo so škofa želeli umakniti na Koroško, ker so se bali za njegovo varnost. Indic za to, da se je res nameraval vrniti, je tudi dejstvo, da je vzel s seboj perilo samo za tri dni. Pred odhodom pa je sklical konzistorij v stolnem župnišču, pooblastil generalnega vikarja ter določil vrsto nasledstva. S Koroškega pa se ni mogel več vrniti v Ljubljano, čeprav je hotel, ker mu je to njegovo spremstvo preprečilo. Iz situacijskega poročila, ki ga je napisal papežu 1. avgusta 1945, je razvidno, da je imel Rožman namen stopiti v stik z angleškimi in ameriškimi oblastmi in potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije in ga prosi za posredovanje. Dovoljenja za pot ni dobil, ilegalno pa ni želel prestopiti meje. Ker ni mogel več nazaj v svojo škofijo, je papežu ponudil odstop, ta pa ga ni sprejel. Ostal je do svoje smrti leta 1959 ljubljanski škof, čeprav svoje škofije ni mogel sam upravljati.

Pred dobrim desetletjem ste bili tudi avtorica razstave Boj proti veri in Cerkvi. Razstava je jasno pokazala, da je bila Cerkev “hrbtenica opozicije”. Ljubljanska škofa Rožman in Vovk sta bila vsak na svoj način mučenca in pričevalca za vero … Zakaj je ta jasna protikomunistična drža kasneje v cerkvenem vodstvu nekoliko popustila? Je k temu prispevala navezava stikov med Svetim sedežem in Jugoslavijo? Beograjski protokol? 2. Vatikanski koncil in napak interpretiran “aggiornamento”? Ali kaj drugega?

Situacija Cerkve po vojni je bila izredno težka. Takoj po prevzemu oblasti maja 1945 je začela oblast ukrepati proti Cerkvi kot instituciji in posameznim duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vidnim vernikom: s hišnimi preiskavami, stanovanjskim utesnjevanjem, z brisanjem v volilnih seznamov, z ukinjanjem cerkvenih šol, z omejevanjem verouka in verskega tiska, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z odpuščanjem sester iz šol in bolnišnic, z množičnimi aretacijami in z zrežiranimi političnimi procesi. Od maja 1945 do leta 1961 se je kar 429 duhovnikov (od povprečno nekaj manj kot 1000) znašlo na zatožni klopi, od teh je bilo 339 kaznovanih z zaporno kaznijo, 73 pa jih je bilo denarno kaznovanih. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, umorili pa so tudi vojne kurate, ki so jih Angleži izročili jugoslovanski vojski. Sicer pa smo vse to nazorno prikazali na razstavi. Naslednik škofa Vovka nadškof Jožef Pogačnik je bil kar dvakrat kazensko obsojen, leta 1946 in 1953 (zapor: 12. 1. 1946–16. 10. 1950; 25. 9. 1953–29. 6. 1954), poleg tega pa je bil administrativno kaznovan na mesec dni zapora leta 1952. To je prav gotovo zapustilo posledice. Pozneje se je tudi nekoliko spremenil odnos med Cerkvijo in oblastjo. Krivice, ki so bile prizadejane Cerkvi, so ostale, režim pa vsaj na zunaj ni bil več tako surov kot v prvih povojnih letih, vendar še zadnji Priročnik za delo milice iz leta 1985 Cerkev opredeljuje kot poglavitnega notranjega sovražnika. Med navedenimi naloga-

[Page 081]
Figure 39. Primož Lavre, Reporter

mi milice v priročniku za milico 1970 in 1985 je učinkovit lokalni nadzor duhovnikov in vidnejših laiških aktivistov ter pridobivanje virov, „s katerimi si zagotovi pregled na škodljivo dejavnostjo klera in laiških aktivistov”. Od t. i. „osvoboditve” naprej pa vse do resnične osvoboditve 1990/1991 je oblast spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike. Z odločbo o pravnem položaju verskih skupnosti leta 1961 je pritisk na duhovnike na zunaj nekoliko popustil, stopnjeval pa se je na vernike, ki so ostali do konca režima drugorazredni državljani. Nasilje ni bilo več tako očitno, bilo je bolj prefinjeno, ker je bil komunistični režim denarno odvisen od zahodnih kreditov. Tajna politična policija pa je neprestano pridobivala sodelavce tudi iz duhovniških in redovniških vrst. Še leta 1988 so delovali v vrhu hierarhije slovenske Katoliške cerkve sodelavci Udbe s psevdonimi »Bruno«, »Dušan«, »Kamnikar«

[Page 082]

itn. Ti so dobili še takrat nalogo, da ugotavljajo in dokumentirajo povezave klera s tujimi institucijami, ki slovensko RKC »vzpodbujajo k protiustavnem delovanju«. Seveda pa je bila tudi Cerkev prisiljena prilagoditi se razmeram, tako kot v času okupacije. Prav gotovo je vse to, kar ste našteli, tudi imelo določen vpliv.

Ima Cerkev na Slovenskem dovolj pozoren in spoštljiv odnos do duhovnikov in vernikov, ki so bili pomorjeni med vojno in po njej zaradi zvestobe Kristusu?

Včasih si želim, da bi njeni predstavniki svojo držo malo bolj jasno pokazali.

Z delom Razdvojeni narod, po katerem sem kot študent segel, ko je bil napisan najprej v nemškem jeziku, ste pred dobrim desetletjem zaorali v precej neraziskano, a verjetno najbolj zgodovinsko zanimivo poglavje slovenske zgodovine. Med drugim ste pregledali zelo obsežne arhivske fonde v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji ter podali najboljši zgodovinski prikaz 2. svetovne vojne na Slovenskem. S kakšnimi ovirami ste se srečevali pri svojem delu? Je t. i. strokovna javnost sprejela delo z naklonjenostjo in ga vključila v svoje znanstvene raziskave?

Razdvojeni narod je nastal na pobudo Jožeta in Marije Bernik. Pravzaprav je bil to projekt, ki obsega zgodovinski in pravni pogled bistva, ciljev, prakse in značilnosti različnih družbenih in političnih sil, vpletenih v obdobje od leta 1941 do 1946 v Sloveniji. Zgodovinski del, torej Razdvojeni narod, sem napisala jaz, mednarodnopravno študijo Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946) pa pokojni prof. dr. Dieter Blumenwitz. Veliko gradiva takrat še ni bilo predanega arhivom, zato bi bilo dobro predvsem podatke o žrtvah in množičnih grobiščih ob koncu vojne ustrezno korigirati in upoštevati tudi novejše raziskave. Knjiga je v nemščini izšla leta 2003, v slovenščini pa leto dni pozneje. Začela sem jo pripravljati vzporedno z Rožmanovo ekspertizo in s sodnimi procesi proti duhovnikom in redovnikom. Knjiga je bila v tujini dobro sprejeta, dobila sem nagrado Antona Gindelyja za leto 2005 na Diplomatski akademiji na Dunaju. Je tudi dobro citirana, čeprav je tudi v Celovcu neki profesor slovenskega rodu v seminarju dal navodilo, da naj se ne uporablja. V Sloveniji pa je še danes nekateri zgodovinarji ne citirajo. Zanimivo je, da posebne kritike, ki bi na podlagi dejstev dokazovala, da je prikaz napačen, ni bilo.

Ali velja rek, da zgodovino pišejo zmagovalci in Gorje premaganim? Kaj bi se moralo pri nas premakniti, da bi bili sposobni prevetriti zgodovino in jo zapisati objektivno? Čemu pripisati vztrajanje nekaterih zgodovinarjev na stereotipnem prikazovanju preteklosti? Ali bo potrebna lustracija tudi v vrstah zgodovinarjev, preden se bodo razmere normalizirale?

Kot zgodovinarka se seveda ne morem strinjati z izrekom, da zgodovino pišejo zmagovalci. To je predvsem res samo v nesvobodni družbi, ki pa ne dopušča svobode znanosti. V času prejšnjega režima je bilo zgodovinopisje propagandno orodje komunistične oblasti. Nekateri, ki nasprotujejo reviziji, se še krčevito držijo komaj malo modificirane režimske interpretacije. Imamo pa ustavno garantirano svobodo govora in mišljenja, tudi zmotnega in popolnoma neutemeljenega, zato nisem za lustracijo. Drugo vprašanje pa je, če je ustrezno državno financiranje izdelkov zgodovinarjev, ki ignorirajo pravila stroke. Poskrbeti bi bilo seveda potrebno tudi, da se učni programi spremenijo tako, da bodo dijaki deležni pouka zgodovine, ki temelji na zgodovinski resnici in ne na zgodovinskih mitih.

Kaj bi odgovorili tistim zgodovinarjem, ki pravijo, da ne raziskujejo polpretekle zgodovine zato, ker je preveč sveža, ker se preveč meša s politiko …?

To je popoln nesmisel.

[Page 083]

Nekatere civilnodružbene organizacije skušajo naliti čistega vina in govorijo zgodovinsko resnico, zapisujejo pripovedi, pričevanja … S strani države pa je k temu poklican Študijski center za narodno spravo, ki pogosto ostaja brez podpore aktualne politike. Zakaj se le-ta boji več kot 70 let starih zgodb?

Študijski center je bil ustanovljen leta 2008 in od takrat naprej so se pojavljale vedno znova težave, ker so nekateri nasprotovali predvsem razkrivanju komunističnih zločinov. Študijski center raziskuje različne oblike nasilja ter kršitve človekovih pravic in svoboščin, ki so jih povzročili totalitarni sistemi v Sloveniji, zbira tudi pričevanja, izdaja publikacije, organizira konference, posvetovanja, okrogle mize, sodeluje z vzgojno izobraževalnimi centri in nastopa na domačih in mednarodnih simpozijih in posvetih s svojimi prispevki.

Vodim raziskovalni program Študijskega centra z naslovom »Zgodovinskopravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju do sprejema ustave«. Programska skupina proučuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju od prve svetovne vojne do sprejetja ustave, da lahko primerja in ovrednoti nasilje komunističnega totalitarnega režima. Zgodovinske raziskave so dopolnjene tudi s proučevanjem pravnega vidika omenjenih kršitev. Osvetliti je potrebno, kako so totalitarni sistemi prišli na oblast, kaj so bili vzroki za to in kakšne povezave so bile med njimi. Vse avtoritarne in totalitarne sisteme ter pojave je treba obravnavati po enakih kriterijih.

Polpretekla zgodovina je v Sloveniji še vedno del politike in stare sile, ki žal še vedno obvladujejo državo, se krčevito branijo, da bi prišla zgodovinska resnica na dan.

Za obdobje polpretekle zgodovine je bilo še pred nekaj leti na voljo zelo veliko pričevalcev. Pri nas, v Argentini in drugod v izseljenstvu. Nekaj jih je živih še danes. Vedno sem imel občutek, da jih naše zgodovinopisje ni znalo “izkoristiti”. Da so na njih gledali kot na preveč prizadete zaradi travmatičnih dogodkov … Kakšen je odnos do virov iz prve roke na tujem?

Seveda je stanje pri nas posebno, del zgodovinarjev, predvsem tisti, ki zastopajo komaj modificirano prejšnje zgodovinopisje, določenih pričevalcev polpretekle zgodovine niso upoštevali. Ni torej šlo za to, da jih niso znali izkoristiti, šlo je za to, da tega niso hoteli. So to isti, ki se upirajo reviziji zgodovine in ne upoštevajo zgodovinskih prispevkov izpod peres tistih, ki na podlagi dokumentov pišejo drugačno zgodovino. Je pa potrebno poudariti, da je bila t. i. »oral history« tudi na Zahodu prej zelo zanemarjena. Seveda pa je potrebno pričevanja kritično presojati. Velikokrat spomin vara, marsikaj gre v pozabo itn. Posebno dragocena so pričevanja, če dokumenti ta podprejo. Pravkar je kolegica Jelka Piškurič iz SCNR uspešno zagovarjala disertacijo, ki je osredotočena na pričevanja.

Do katere mere je vmešavanje politične oblasti v delo zgodovinarjev dopustno? Sta bila poseg politike in nova arhivska zakonodaja pred nekaj leti v mejah normalnega? Kot zgodovinar menim in vidim, da je zakonodaja, ki so jo podprli tudi v NSi, omejila naše znanstveno delo.

[Page 084]

Politika mora sprejeti zakone, ki znanstvene raziskave omogočajo. Arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet 2006, je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990, ščitil pa je osebne podatke žrtev. Za znanstvene, pravne in publicistične namene je bil dostop do teh mogoč. Vsak uporabnik je moral podpisati izjavo, da se bo držal Zakona o varstvu osebnih podatkov. Izkazalo se je, da so določene spremembe in dopolnitve arhivskega zakona potrebne, npr. take, ki se nanašajo na elektronsko hrambo gradiva, pa tudi dostopa do arhiva. Novela zakona pa sedaj predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev. Predvsem pa zakon ne razlikuje več med žrtvami in storilci, uvaja namreč tudi nedostopnost podatkov o storilcih, ne samo komunističnih, tudi fašističnih in nacionalsocialističnih.

Za zgodovinarje so spremembe arhivskega zakona usodne. Če ni dostopa do necenzuriranega gradiva, prikaz ni verodostojen. Brez osebnih podatkov ni mogoče razkriti, analizirati in razumeti načina delovanja oblasti, tajne politične policije itn. Novela predvideva, da Arhivska komisija »lahko« raziskovalcem in novinarjem odobri izjemni dostop do občutljivih podatkov, če se izkaže »da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave podatkov … ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški.« V praksi to pomeni, da morajo arhivisti najprej preveriti celotno gradivo in ga ustrezno anonimizirati. Zadeve se lahko časovno zelo zavlečejo. Imela sem doktoranda, ki je proučeval nemško okupacijo v Mežiški dolini. Izgubil je ogromno časa (in denarja), ker je šele po odobritvi Arhivske komisije lahko pregledal gradivo nemškega okupatorja.

Popolnoma mimo javnosti pa je bil sprejet še en zakon, ki pomeni velik korak v smeri zapiranja arhivov. To je Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. Zakon je bil sprejet po hitrem postopku decembra 2016, torej v božičnem času, veljati pa je začel že v začetku leta 2017. Na prvi pogled gre za neproblematično zadevo, ki naj bi sledila odločbi Ustavnega sodišča iz leta 2014. Jasno je, da je potrebno pazljivo ravnati z osebnimi podatki, še posebej, če gre za zdravstvene. Toda podrobnejša analiza zakona razkrije, da gre za veliko večji poseg v arhivsko problematiko, kot nakazuje dokaj nedolžen naslov zakona. Na podlagi tega zakona se lahko enostavno zaprejo arhivi mnogih oseb, ki bi sicer lahko bile predmet raziskovanja. Tudi dejstvo, da je potrebno pridobiti soglasje širšega kroga družine, kaže na to, kakšen je bil cilj predlagatelja in zakonodajalca. Zakon namreč zapira gradivo za nesorazmerno dolgo obdobje, namreč za 150 let. Onemogočen bo tudi dostop do arhivov žrtev prejšnjega režima. Pri

[Page 085]
Figure 40. Primož Lavre, Reporter

mnogih t. i. nesocializiranih primerih, kot so imenovali v psihiatrične bolnišnice strpane osebe, je svojo vlogo odigrala tudi psihiatrija in prav njena dejanska vloga je glede tega še vedno strogo varovana skrivnost.

Pred kratkim sem imel čast z Vami sodelovati ob pisanju zbornika o Janezu Zdešarju, ki ste ga tudi uredili. Zdešar je o svojih domobranskih prijateljih govoril s spoštovanjem in občudovanjem njihovega poguma in vere. V slovenski javnosti pa je pod vplivom nekdanje ideologije še vedno prevladujoča ideološka in sovražna drža do domobranstva. Ali bi lahko rekli, da je prav odnos do domobranstva neke vrste kazalec, “lakmusov

[Page 086]
Figure 41. Primož Lavre, Reporter

papir” duhovnega stanja na Slovenskem, ki je trenutno še vedno zelo zastrupljeno?

Pred kratkim sem poslušala pogovor na RTV programu, v katerem je predsednik Zveze borcev Turnšek izjavil, da so bili domobranci upravičeno ubiti po vojni, trdil je celo, da so bili ubiti na podlagi obsodb. Sprašujem se, kako je mogoče, da tak sovražni govor v Sloveniji ni sankcioniran. Javnost je pod vplivom različnih mitov (27. april, Dražgoše itn.), ki z zgodovinsko resnico nimajo prav nobene povezave. Gojijo pa se v medijih in na državnih proslavah. Tudi o tem, kako je nastalo domobranstvo, kaj se je dogajalo na Turjaku in v Grčaricah, zakaj je sploh prišlo do državljanske vojne v Sloveniji, javnost kljub razstavam in znanstvenim prispevkom ni poučena. To je naloga medijev, ki svoje naloge, razen redkih izjem, ne opravljajo. Je tudi naloga rednih šol in drugih izobraževalnih inštitucij. Dokler se to ne bo spremenilo, dokler ne bo pripravljenosti vzeti dejstev na znanje, sprave med Slovenci po mojem mnenju ne bo.

Kakšen dolg ima slovenska politika, ki bo v kratkem na novo pozicionirana, do domobrancev in drugih, ki so se uprli komunizmu? Katere poteze bi morala državna oblast nujno potegniti za normaliziranje stanja in končanje terorja, ki ga partija z različnimi prijemi vodi od leta 1941?

Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Slovenije oz. Jugoslavije. Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor se je zgolj seznanil z »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Sklep vlade Janeza Janše o zaznamovanju tega datuma pa zavezujoč. To je seveda potrebno spremeniti. Marsikaj je že zamujenega. Slovenija ni imela lustracije, na vodilnih mestih, na univerzah in v sodstvu so ostali obremenjeni ljudje. Skrajni čas je, da ljudje gredo na volitve in izvolijo predstavnike in stranke, ki niso obremenjeni s preteklostjo in ne pomagajo pri zamegljevanju komunističnih zločinov in korupcije. V Sloveniji trenutno ni pravne varnosti. Dokler bo Slovenija talec starih sil, ki se vedno znova pojavljajo z »novimi obrazi«, se stanje ne bo spremenilo. Šele ko pridejo na vlado stranke, ki so pripravljene upoštevati ustavo in pravni red, take, ki niso marionete ne kih »stricev v ozadju«, se lahko situacija spre meni.

Imate v načrtu še kak velik zgodovinski projekt?

Načrtov imam dovolj. Že nekaj časa pripravljam nadaljevanje monografije Cerkev na zatožni klopi. Imam že veliko zbranega gradiva. Pripravljam tudi knjižico o slovenskih križnikih, ki so bili žrtve totalitarnih režimov. Pred kratkim sem imela referat o tem na sedežu križnikov na Dunaju in so me prosili, da to napišem. ?

[Page 088]
Ah, kdo mi iz srca izdere bolečino …
Figure 42. Ah, kdo mi iz srca izdere bolečino … Janez Rihar
[Page 089]
Iskanja in besede

6. Iskanja in besede

Tvoj vrt

6.1. Tvoj vrt

6.1.1.

Ko poljubila te je Smrt,
zaprl se zame je tvoj vrt,
nič več v njem nisem vrtnarica …

O, da bila bi drobna ptica,
bi poiskala temno strd
tvoje krvi!

Mordà trpi na starem boru?
Mordà visi na sivi skali –
pečat, ki z njim zaznamovali
so čelo Kajnovemu umoru?
Ah, kdo mi iz srca izdere
to bolečino, da ne vem,
kje si?

O, dragi moj,
vid ugasnil mojim je očem,
perotim mojim dvig je strt –
ne morem za teboj,
a vem:
ti prideš sem nocoj,
kot včeraj, jutri in vse dni,
srce odprto ti leži.

Vrtnar, tvoj vrt
zdaj poln je krizantem …

[Page 090]
Studencev močnih, čistih sem željan

7. Studencev močnih, čistih sem željan

Kritična masa

7.1. Kritična masa

7.1.1.

V naslovu tega komentarja stoji izraz kritična masa. Kaj je to kritična masa? Če hočete postaviti jedrski reaktor, pravijo, morate imeti določeno količino urana. Tej potrebni količini se pravi kritična masa. Širše bi lahko rekli: če hočete, da se sproži določen proces ali da nekaj deluje, morate imeti določeno količino snovi ali kritično maso te snovi. Izraz izhaja torej iz fizike, uporabljamo pa ga tudi drugod, na primer v politiki.

Nekoč je angleški poslovnež in založnik lord Weinfeld v okviru dunajskega Inštituta za znanosti o človeku pred izbranim občinstvom spregovoril o tedanjem položaju judovstva. Ugotovil je, da je ta položaj trden, in svojo ugotovitev utemeljil na dveh dejstvih, od katerih je eno to, da imajo sedaj Judje svojo državo. To je dejstvo, je rekel, ki ga nobena zgodovina ne bo ovrgla. Ta država lahko obuboža, lahko oslabi, lahko se orientalizira, ni je pa mogoče uničiti. Zakaj ne? Zato, ker je njeno prebivalstvo preseglo pet milijonov ali, drugače povedano, ker je ta država dosegla kritično maso. Spomnimo se, kaj smo rekli, da je kritična masa: tista količina snovi, ki je potrebna, da stvar deluje.

Država Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Pred nami je torej vprašanje: kaj mora storiti država, ki ne dosega kritične mase, da bi vseeno delovala? Razen seveda, če se ne odloči, da gre v stečaj! Položaj države Slovenije lahko ilustriramo tudi z neko drugo podobo. Franklin Delano Roosevelt, nekdanji predsednik ZDA, je svojim diplomatom ne koč dal tole priporočilo: govorite tiho, za hrb tom pa imejte pripravljeno debelo gorjačo. Kako pa naj govorijo diplomati države, ki nima ne debele ne kakršnekoli druge gorja če?

Na podoben problem je pokazal tudi predsednik države Slovenije, ko je rekel, da majhna država ni kar pomanjšana velika država. Morda je hotel reči, da mora biti majhna država nekako drugačna. Tega smo bili veseli, ne samo zato, ker že nekaj časa tudi sami vemo, da nas je s tem opozoril – zelo implicitno, zelo obzirno, tako rekoč mimogrede – na neko temeljno dejstvo našega političnega obstajanja.

Kaj torej Slovenci lahko naredimo, da bomo delovali kot država s kritično maso ali da bo beseda naših diplomatov kaj veljala, čeprav ne bo podprta z nobeno gorjačo?

Tu ne bomo govorili o tem, da se mora majhna država drugače organizirati: da se mora odločiti, katere ustanove nujno potrebuje za svoj obstoj in kako morajo biti te ustanove urejene, da bi kljub skrčenosti opravljale svojo bistveno vlogo. Rajši bomo pokazali na nekaj drugega – po naši pameti bolj pomembnega.

V povesti ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina En dan v življenju Ivana Denisoviča, v kateri pisatelj opisuje življenje v ne kem sibirskem komunističnem taborišču, kjer je spoznal predstavnike mnogih narodov in ljudstev, lahko preberete tudi tale stavek: V življenju še nisem srečal slabega Estonca. Če prav premislimo, lahko dejstvo, da se takole govori o nekem narodu – saj je nemogoče, da je tako skušnjo z Estonci imel samo Solženicin – nadomesti kar debelo gor jačo za hrbtom njegovih diplomatov ali, drugače povedano, lahko v veliki meri izpolni tisto razdaljo, ki majhen narod loči od kritične mase. Kaj lahko Slovenci rečemo o sebi v tej točki?

Ko je evropsko javnomnenjsko središče Evrobarometer nekoč delalo anketo med državljani petnajstih držav EZ in jih spraševalo, s kakšno naklonjenostjo gledajo na sprejem posameznih novih držav, smo Slovenci prišli na zadnje mesto. Izkazalo se je, da nas Evropa ne mara. Da nas ljudje ne marajo. Vprašamo se, ali nas prezirajo in če nas prezirajo, zakaj.

Ob tem se človek nujno spomni nekega drugega gledanja na Slovence. Jugoslovanska begunska vlada, ki je leta 1941 prek Kaira na-

[Page 091]

zadnje prišla v London, je skraja uživala velik ugled in simpatije. Zelo kmalu pa se je stanje bistveno poslabšalo. Spori med srbskimi in hrvaškimi člani kabineta so šli tako daleč, da ministri med seboj sploh niso več govorili. Sir George Rendel, veleposlanik vlade njenega veličanstva pri begunski jugoslovanski vladi, je to mizerijo podrobno opisal v svojih spominih, ki so bili objavljeni v Londonu leta 1957. Tam pa je zapisal tudi tole: »Majhno svetlo točko v tej nesrečni druščini so predstavljali Slovenci. Teh je zelo malo, mogoče ne dosti več kot milijon, mirni delavni ljudje in, kolikor sem mogel jaz ugotoviti, globoko in iskreno krščanski in morda eden redkih resnično katoliških narodov v Evropi.«

Nekaj se je torej vmes moralo zgoditi. Kaj se je z nami zgodilo?

A naj prej spregovorim še o enem vtisu, ki so ga Slovenci naredili na tujca. To je bilo natanko štiri leta kasneje v begunskem taborišču za Slovence na Koroškem. Potem ko so Angleži izročili slovensko domobransko vojsko komunističnim morilcem, je v tujini ostalo še kakšnih šest do osem tisoč takšnih, ki uniforme nikoli niso nosili, žensk, otrok in starejših ljudi, ali pa so jo mogli še pravočasno sleči. V upravo taborišča je prišel tudi John Corsellis, ki je imel takó priložnost spoznavati Slovence nekaj let. Knjiga, ki jo je začel pisati o svojih vtisih, je prerasla v hvalnico slovenskemu človeku in njegovi kulturi, čeprav jo je po ukazu založbe iz začetnih osemsto strani moral skrčiti na štiristo.

Res, kaj se je z nami zgodilo? Kaj se je z nami zgodilo v komunističnem petdesetletju? Prej smo omenili enega nekdanjih predsednikov države in ni prazna misel, da bi nam ravno on, spričo posebnih zvez, ki jih je v tem obdobju imel, lahko zelo pomagal pri iskanju odgovora na naše vprašanje. Odgovor namreč moramo najti, zakaj da nas večina ljudi ne mara – to je misel, ki je preveč neznosna, in dejstvo, ki je preveč nevarno.

Ko je vlada razpravljala o izsledkih ankete Evrobarometra, ni naročila, naj nujno še raziščejo, zakaj nas ne marajo. Kaj bi bilo bolj naravno kot to? Naredila je nekaj drugega: od dejavnikov, ki se ukvarjajo s promocijo Slovenije, je zahtevala, naj »pripravijo strategijo nadaljnega nastopanja«. Kar je na tej zahtevi najbolj mizerno, je misel, da je podobo države mogoče izdelati, da jo je mogoče kratko malo naročiti v lepotnem salonu. Podobo države lahko izdelajo samo ljudje sami in njihova duhovna in politična elita: ljudje s svojo kulturo, če je kaj imajo, s svojo politično zrelostjo, če je kaj imajo, s svojo voljo do življenja, če je imajo kaj; elita pa s svojim zna njem, če ga ima, s svojo prisebnostjo, če jo ima, s svojo odgovornostjo, če jo ima.

Če hoče narod, ki je odgovoren za državo, skrajšati razdaljo, ki ga loči do kritične mase, mora priti k sebi, mora uvideti, kaj je z njim, in to tudi priznati. Slovencem ta uvid oznanja, da smo še vedno v državljanski vojni. Na rod, ki je v vojni sam s sabo, ne more postaviti države. Državljansko vojno je vse kakor treba končati. Prvi in poglavitni pogoj za njeno končanje je dvokrožni večinski volilni sistem. Zato se ga komunisti tako bojijo, zato ga tako sovražijo. Ta bi prinesel dvoje: takoj in dejansko bi končal frontovsko politiko, ki je zgodovinski komunistični izum, in postavil bi začetne pogoje za končanje držav ljanske vojne. Če hočete vedeti, kaj je v ka kem času važno, vam ni treba drugega kot opazovati, v katero smer grejo komunistični napadi.

Za konec še enkrat: če hočemo izboljšati deficitno stanje kritične mase, če hočemo, da bodo ljudje, ki govorijo v našem imenu, imeli kaj za hrbtom, moramo postati drugačni ljudje. Postati moramo drugačni ljudje. In naj še ponovimo: Nikomur ni dovoljeno biti neumen. Sicer pa – enkrat smo v tem komentarju to že povedali – lahko gremo tudi v stečaj.

[Page 092]
75 let turjaške tragedije

8. 75 let turjaške tragedije

Zadnji dan

8.1. Zadnji dan

8.1.1.

V poslednje slovo prijatelju in turjaškemu borcu Ladotu Jeriču, ki je padel v boju za svojo rojstno vas.

8.1.2.

Čeljusti razbeljenega železa so mlele grajski zid. Jesenski sončni dan je ležal nad smrekovjem, v katerem so se vlekli rdečerjavi trakovi bukovega in kostanjevega listja.

Sonce se je kotalilo po vedrini kakor veliko, od zrelosti porumenelo jabolko in obsevalo nagnjeni stolp zadete kapele. Dolgo nihalo cerkvene ure se ni več zganilo. Mirno je viselo navzdol, kakor mrtva roka z razploščeno dlanjo.

Lado je stal ob oknu, ki je gledalo proti Ahcu. Naslanjal se je na palico, ki mu jo je v oporo ranjeni nogi prinesel od nekod Drago. Z modrimi očmi je blodil po zrumeneli koruznici in mislil na dom, na ličkanje in na Silvo.

Zidovje se je treslo in granate, ki so zletele čez grad, so lomile drevje v dolini in vzdigovale prst, ki je v curkih brizgala v zrak. Modrosiv dim se je valil po grapah.

Strojnice na grajskih oknih so rjule, kakor hripavi obupani blazneži v železnih kletkah. Mortaj11 na dvorišču je še renčal, toda čedalje bolj poredko in trudno. Železni kremplji so grabili skoz zid in skoz okna, smrt je sedela kakor hotnica v vsakem kotu in se ponujala.

Strojničar Bajželj je omahnil k zidu. Tanek curek krvi mu je brizgnil v kratko črno brado. Granata mu je razmesarila roko. Mrtvo mu je visela v razdrapanem rokavu umazane srajce, ki se je takoj pordečil.

»Joj, moja roka! Moja roka!«

Rokav je bil kakor dolga krvava klobasa. Kri je tekla na parket in v drobnem potočku mezela pod stol.

Kaplan Janez je delil odvezo po sobah. Lado je pokleknil na zdravo koleno in se z glavo naslonil na palico. V tem hipu je začutil bolečino človeka, ki ga ženo na morišče, ko sije sonce in ogreva vrv. Debel, črn koder mu je padel na sklenjene prste, in ko je dvignil obraz, je zginila z njega vsa kri. Bled je strmel v krvavo strojničarjevo roko, ki je mirovala kakor nihalo stolpne ure.

»Bo zadnja ura bila, Marija, prid’ po nas,« so peli fantje v sosednji sobi. Lado se je dvignil in omahnil proti Bajželjnu. Ta je strmel v mlakužo krvi, ki se je nabirala pod stolom in osladno dišala.

»Greš v ambulanto, Jože? Glej, kri ti odteka.«

Bajželj se je smehljal. Kri v bradi se mu je strdila in bila videti kakor rdeč mehur.

»Lado, roke ni več, poglej, ni je več. Prstov ni nikjer.« Krvava klobasa v razdrapanem rokavu je skušala zanikati. Jože je od bolečine zategnil obraz in se dal odvesti.

Lado se je vrnil s puško, bel kot kreda. Koj za njim je pritekel Rekarjev Franc?, se ustavil sredi sobe in zakričal: »Fantje, na hodnik, pripravite bombe! Rdeči so s strojnico na strehi.« In se je zagnal dalje.

»Pekel,« je zaječal nekdo ob oknu in potegnil z rokavom prek čela. Na dvorišču so se usipavale krogle.

Lado je stopil k nahrbtniku, vzel bombe, si zavezal okrog vratu Silvino ruto in še enkrat pogledal skozi okno v sonce. Smrekove vrhove je vzgibaval lahen veter. S koruznega polja so se usipale prihuljene postave. Lado je nameril puško. Rezek pok je jeknil po sobi. Lado je tlesknil z zapiračem in kadeča se patrona se je zakotalila po tleh.

Na hodniku je bilo čuti eksplozije bomb, ki so padale v ozki prostor in ga napolnjevale z dimom in smradom. Lado se je zasukal, da je škrtnil od bolečine, in se z bolno nogo odvlekel proti hodniku.

[Page 093]
Turjaški grad v ognju
Figure 43. Turjaški grad v ognju

France je stal na vogalu in z brzostrelko kosil v množico. Lado je potegnil bombo, odtrgal jeziček in zakričal. Padla je na ovinek, oster pok se je združil s krikom in prvi, ki so z nasajenimi bajoneti rinili naprej, so se umaknili. Nekdo se je s krvavo glavo premetaval po kamnitih tleh.

»Naprej!« je bilo slišati kričanje izza ovinka. Nov val je pljusknil nasproti, od strahu izbuljene oči so strmele v dvignjene cevi, skrčena telesa so iskala kritja. Plamen, pok, vpitje, premetavajoča se telesa, drdranje strojnice na strehi, prošnje, kletve, zaripli obrazi in dim.

Primčev Jože je stal za Ladotom. Znoj mu je tekel izpod čelade in s stisnjenimi zobmi je pošiljal kroglo za kroglo za ovinek.

»Zdržati moramo, fantje, zdržati,« je grčal Franc? in ošinil Perneta, ki je rinil nov magacin v revolver.

Ladotu so se risali rdeči krogi pred očmi. Noga ga je bolela, v grlu ga je žgalo, dim ga je bodel v oči. In tisti na tleh s preklano lobanjo, ki je še trzal z nogami, se je z belimi očmi zagledal ravno vanj.

Tedaj je nekdo zavpil: »Grad gori! Zažgati ga hočejo!« Oglušujoča eksplozija je zamajala hodnik. Na podstrešju se je vžgala municija.

»Juriš! Naprej! Juriš!« so tulili rdeči in se zagnali čez mrtva trupla. Nov ogenj jih je vrgel nazaj za ovinek.

Kaplan Tone je pritekel iz ambulante.

»Ustavite ogenj! Grad se predaja. Ustavite borbo!«

Mrlič s preklano glavo je z belimi očmi strmel v strop, s katerega je v kosmih odpadal omet in se usedal v mlako krvi, ki je na razveganih tleh tekla proti zidu.

France je omahnil nazaj, koj za njim Lado in Jože. Rdeči so se ulili po hodniku ter začeli stopati po sobah. Rekarjev se je umikal proti ambulanti, Lado z Jožetom jo je udaril po levih stopnicah, ki so držale na dvorišče.

»Morda se kako zamakneva,« je šepetal Jože in pomagal bratu pri hoji navzdol. Pri

[Page 094]
Turjak – razvaline
Figure 44. Turjak – razvaline

vratih sta počakala. Nato je skočil Jože s puško v roki na dvorišče, toda še preden je naredil dva skoka, je padel strel od glavnih grajskih vrat.

»La …,« je še kriknil, potlej pa omahnil na hrbet in mirno obležal na razbiti opeki.

Lado je pokril obraz z rokami, zaječal, odvrgel puško in se odplazil proti ambulanti. Mimogrede je videl, kako se je kahljal ogenj med strešnimi latami in oblizoval tramove.

»Konec, konec,« mu je tolkla kri v sencah. Poljubil je Silvino ruto, jo razvezal in spustil za srajco.

Gornje nadstropje se je praznilo, prvi fantje so zapuščali grad. Temni, vase zaprti so stopali skozi grajska vrata in se postavljali v vrsto.

Grad je gorel. Včasih je še počilo, šop isker se je zagnal pod nebo in gost, črn dim je padal na dvorišče kakor črna zastava.

Lado je prišel s palico. Visok, močan, z živimi očmi in z belim obrazom je stopil čez spodkopan prag. Z očmi je zletel po dolini, z enim pogledom objel polja, ki so ležala na zapotoški strani, in pobožal gmajne. Potlej je stisnil pest in odšel v vrsto.

V zraku je dišalo po zrelosti prvih jesenskih dni …

Tovarišica Sonja je prinesla dolgo vrv in žico. V njenih črnih očeh je sijala podlost izgubljene ženskosti.

»Zdaj poj, hudič beli,« je nahrulila Ladota, ki je mislil na Joža in imel rosne oči. »Velik si in močan, lahko bi bil naš borec in se z nami boril za narod.«

»Tako kot vi, da bi ga vezal na nedeljski dan s telefonsko žico,« se je nasmehnil Lado in žvečil leskov list. Bil je žejen, toliko časa že ni pil vode.

Potlej so se ustne premaknile. Šeststo utrujenih, od dima in prahu zakajenih obrazov, se je še enkrat ozrlo v grajsko zidovje, ki ga je lizal ogenj. Velika grobnica je gorela.

»Naš Alkazar umira,« je šepnil Perne Francetu. Nato se je obrnil nazaj k fantom in dejal glasno: »Korajžo, sulci! Niso nas zmogli z močjo, poglejte!«

Čez okno, ki je gledalo na vas, je visela dolga vrv. Motno se je lesketala v soncu kakor hrbet strupene kače.

»To je vnebovpijoči klicaj na koncu našega nemega kričanja, ki ga nihče ne sliši,« je dejal profesor Petelin doktorju Kožuhu. »V zgodovini bo nekoč ta klicaj ločil dobo.«

Lado se je opiral na palico, žica ga je rezala v roko in rana pod kolenom ga je žgala. Šeststo grl je hrepenelo po požirku vode.

Rdeči stražniki so ženskam prevračali lonce z vodo. Na zidu je visela vrv, zapuščena okna gorečega gradu so strmela za sprevodom, Alkazar je jokal za svojimi branilci.

Lado je gledal čez polje in mislil na Joža, na dom in na Silvo. Potlej se je stresel in se zagledal v vrano, ki se je s težkimi zamahi sprenesla z visokega topola.

Nebesna modrina je postajala otožna in obzorje se je rahlo rdečilo.

»Lado, preden bomo prišli v Lašče, bo trda noč,« je dejal tiho Drago.

»Da, noč!« Potlej so vsi molčali.

[Page 095]

Karel Mauser in Turjak

France Pibernik

8.1.3.

Karel Mauser (1918–1977) se je leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Po nemški okupaciji Gorenjske ni mogel več na počitnice k staršem v Kranj, zato je kot mnogi drugi bogoslovci z Gorenjske in Štajerske med vojno počitnice preživljal v Dobrepolju, v Zdenski vasi pri družini Štupnik. Tam ga je septembra 1943 doletela kapitulacija Italije. Takrat se je skupaj s tamkajšnjimi vaškimi stražarji umaknil v grad Turjak in doživljal vse strahote partizanskega obleganja, uničenje gradu in tudi vdajo posadke ter civilistov. Med boji je ob dveh zdravnikih opravljal službo bolničarja in kot vodja zasilne ambulante zadnji zapuščal grad, potem ko so zmagovalci pred njegovimi očmi pobili štiriintrideset ranjencev.

Po vdaji je bil Mauser z vsemu drugimi ujetniki uvrščen v kolono, ki so jo zvezano odvedli v Velike Lašče. Naslednjega dne je bil oddeljen v skupino, ki je bila določena za streljanje, vendar je med dogajanjem prišlo povelje, da se bogoslovci in duhovniki izločijo iz dolge vrste. Mauser je skupaj z bogoslovci, duhovniki in vsemi preostalimi bil odpeljan v Kočevje, kjer so jih nastanili v tamkajšnji grad. Iz skupine so nekatere duhovnike zasliševali, ker je partizansko vodstvo pripravljalo razvpiti kočevski proces, v katerem je bilo zlasti večje število četnikov in drugih jetnikov obsojenih na smrt in usmrčenih v Jelendolu. Bogoslovce in duhovnike so internirali v stiški samostan, od koder so se rešili po prihodu nemških enot in peš vrnili v Ljubljano.

Mauserja so strahotni dogodki močno zdravstveno zdelali in je moral v bolnišnico. Ker ga je v bolnišnici obiskovala neka učiteljiščnica, ki jo je spoznal nekaj pred tem, ga je vodstvo bogoslovja postavilo pred resno odločitev, posebno zato, ker je bil že v devetem semestru in že prejel subdiakonat. Mauser je se odločil za odhod iz semenišča in se znašel na cesti. Iz težavnega položaja ga je rešil Severin

Karel Mauser
Figure 45. Karel Mauser

Šali tako, da ga je sprejel v uredništvo Slovenčeve knjižnice kot lektorja in korektorja. Takrat se je Mauser znova oprijel lastnega pisateljevanja. Med drugim je v dnevniku Slovenski narod v času od marca do junija 1944 objavil več kratkih zgodb, v katerih je upodobil dogodke v zvezi s turjaško tragedijo: Na poseki, Temna noč, Sami in Zadnji dan. Posamezni zapisi so označeni kot »odlomek iz poglavja«, iz česar bi mogli sklepati, da je snoval daljšo pripoved, morda roman, toda v njegovi literarni zapuščini ni ohranjenih nobenih sledi o tem.

Ker je Mauserja maja 1945 zajelo splošno razsulo, se je želel z ženo umakniti na Koroško, toda na poti, ko se je ustavil v Kranju pri starših, je zbolel in ostal tam do decembra 1945, ko je nova oblast celotno Mauserjevo družino s starši – Karlu se je medtem rodila hči – nasilno izselila, ker je oče pripadal kočevskim Nemcem. Mauser se je s svojo družino najprej zadrževal v begunskem taborišču Rottenmann na Zgornjem Štajerskem, potem pa preko taborišča Peggetz pri Lienzu prišel v Špital in tam nadaljeval pisateljevanje, a je turjaško tragedijo znova upodobil šele pozneje, ko je v Ameriki ustvaril obsežno trilogijo Ljudje pod bičem. ?

[Page 096]
Slovenski begunci v Italiji

9. Slovenski begunci v Italiji

Sklepne misli

9.1. Sklepne misli

9.1.1.

V zadnjih nekaj številkah Zaveze smo spoznavali življenje slovenskih beguncev v taboriščih v Italiji. V njih so se znašli po drugi svetovni vojni, potem ko so maja 1945 zaradi strahu med maščevanjem in nasiljem partizanov ter komunistične oblasti, ki si je oblast prisvojila s krvavo revolucijo, izvedeno v času najhujše preizkušnje slovenskega naroda, zapustili svoje domove ter odšli čez mejo. »Dovolj je bilo, da se je zvedelo: ‘Domobranci se umikajo, partizani prihajajo,’ da je množico ljudi prevzel strah in mnoge pripravil do tega, da so zapustili dom. Ne za dolgo, so mislili, le do Ljubljane, dokler ne pridejo zavezniki …, morda do Kranja …, le čez Ljubelj … do Angležev. Nihče ni zapuščal domovine, le umakniti so se hoteli za nekaj časa, da rešijo življenje, dokler se stvari ne umirijo,«12 je pred leti zapisal Marko Kremžar, tudi sam begunec. Prepričana sem, da še nekaj dni pred tem praktično nihče med njimi ni pomislil, da bodo prav kmalu v naglici v nahrbtnike spravljali najnujnejše za na pot. Da bodo zgolj v nekaj urah sprejeli odločitev, ki bo zaznamovala ne le njihova življenja, temveč tudi življenja njihovih otrok in vnukov; v resnici celoten slovenski narod. Ne tako malokrat slišim dandanes reči ljudi: ‘Večina med njimi ni bila ničesar kriva, lahko bi ostali doma. Nihče jim ne bi storil nič žalega.’ Toda stvar še zdaleč ni bila ne tako preprosta niti tako gotova, kot kdo misli, niti ni bilo samoumevno, da jim nova oblast ne bo nič storila. Zgodilo se je prav nasprotno. Večina med njimi je imela izkušnjo medvojnega komunističnega nasilja. Če ne neposrednega, še posebej če so živeli v mestu ali pa v nemški okupacijski coni, so ga pa zagotovo doživeli njihovi bližnji, sorodniki ali prijatelji. Marsikaj hudega so vedeli povedati tisti, ki so vojna leta preživeli na Dolenjskem in Notranjskem. Janja Žužek, ki je konec julija 1945 v taborišču Monigu maturirala v slovenski begunski gimnaziji, ustanovljeni prav tam, v taborišču, se je v enem izmed intervjujev spominjala, kako je zaradi krutih izkustev med vojno prehitro dozorela. Med drugim je na lastne oči videla, kako so ujetnike s Turjaka z zvezanimi rokami ter privezane drug na drugega gnali po gozdni stezi nad gradom, zatem pa je slišala še strele in krike. Tudi drugi, ki so bili v taboriščih v Italiji, so s seboj nesli podobne izkušnje in zgodbe.

Da je bil njihov strah tistega maja 1945 upravičen, potrjuje ravnanje povojne komunistične oblasti z vrnjenimi domobranci in okoli šeststo civilisti, ki so bili takrat skupaj z njimi na tistih vlakih. Ne le domobranci, tudi civilisti, med katerimi so bili tudi očetje, matere, žene in sestre, niso nikoli več prišli domov, temveč so jih vse umorili. Takrat, na Vetrinjskem polju, so begunci čutili, da bi jih doletela enaka usoda, če bi se zanje ne zavzel dr. Valentin Meršol, tudi sam begunec. V zahvalo so mu desetletja kasneje, ko je bilo to končno možno, v vetrinjski cerkvi postavili spominsko znamenje. Da njihova odločitev, čeprav sprejeta v hipu, ni bila tako neracionalna, kot bi jo nekateri želeli prikazati, potrjuje tudi ravnanje povojne komunistične oblasti v Sloveniji. Mnogi so takrat izginili, številni, ne le moški, temveč tudi ženske, matere, dekleta, so bili zaprti in poslani v delovna taborišča. Tiste, ki so med vojno nasprotovali komunistični zlorabi vojne groze, da bi prišli na oblast, ali pa so se temu uprli njihovi bližnji, tudi aktivno, si je povojna oblast krepko privoščila. Dobesedno se je izživljala nad njimi, jim vzela hiše, stanovanja, njive, posesti, mnogim pa onemogočila normalno življenje ter jim zaprla pot do delovnih mest, primernih njihovim sposobnostim. Tako krivično in izključujoče ravnanje se je vleklo

[Page 097]

vse do konca osemdesetih let. Najhuje je bilo to, da se je oblast spravila tudi nad njihove otroke! Ko torej danes gledamo na tisti maj leta 1945, lahko razumemo, zakaj se je več kot deset tisoč Slovencev podalo na pot begunstva. Ko spoznavamo njihovo begunsko usodo v taboriščih v Avstriji in Italiji, kjer so spisali navdihujočo zgodbo, polno upanja, ter pokazali neverjetno ustvarjalno moč, ki ni navduševala le taboriščnih vodij, temveč vse, ki so se z njimi srečali, slutimo, da smo takrat kot narod res izgubili svoj vitalni del. Toda, da bi resnično lahko doumeli, v čem in zakaj je ta zgodba tako neverjetna, tako navdihujoča, je treba razumeti tudi druge okoliščine, v katerih se je pisala.

Vse skupaj se je torej začelo maja 1945, ko se je poleg dvanajst tisoč domobrancev na negotovo pot odpravilo še prek deset tisoč civilistov; med njimi več kot tisoč otrok. Po čustveno in fizično izjemno naporni poti čez Ljubelj ali proti Italiji so se znašli v popolnoma novem okolju; v taboriščih, kjer jim zavezniške oblasti marsikje sprva niso bile prav posebej naklonjene. Mnogi med njimi do takrat niso potovali dalj kot morda do glavnega mesta ali do bližnjih krajev. Njihov znani svet, ki jim je bil domač, ki so ga ljubili, so bile njihove domačije, njihov rodni kraj, ki je bil sedaj tako daleč stran. Lahko si le predstavljamo, kako težko jim je moralo biti ob taki izgubi. Toda izguba domače hiše ni bilo najhujše, kar jih je doletelo. Begunsko skupnost je močno prizadela vrnitev slovenske narodne vojske. Skoraj ga ni bilo v taborišču, ki ne bi takrat izgubil brata, očeta, sina; nekatere matere so izgubile vse svoje fante. Kakšna bolečina je morala takrat zarezati v begunsko skupnost. In vendar so prav v tej nedoumljivi izgubi našli dodatno moč za polno življenje.

Takrat so številne družine ostale za vedno razdvojene. Na pot se je morda odpravil le oče, ki je s seboj vzel najstarejša sinova ali hčerki, medtem ko je žena z najmlajšimi ostala doma. Marsikje so odšli le najstniški otroci, medtem ko so starši ostali doma. Ni bilo tako malo takih, ki so jih starši že med vojno, tudi zaradi varnosti, poslali k sorodnikom, ti pa so jih, ker jih ob koncu vojne ni bilo mogoče samih poslati nazaj domov, vzeli s seboj na begunsko pot. Vso to ločenost in skrb, kaj je z njihovimi domačimi, so begunci nosili s seboj v taborišče. Kako jim je moralo biti pri srcu, ko je do njih prišla novica, da so jim doma vse pobrali, da so jim vzeli državljanske pravice ter jih razglasili za izdajalce domovine. Njih, ki so imeli tako radi slovensko zemljo; ki so dali svoje sinove, očete in brate za to, da bi bila svobodna. V naslednjih mesecih in letih, ki so jih preživeli v taboriščih, so počasi začele prihajati tudi novice od doma. Nekatere so na taboriščnike delovale pomirjujoče, še posebej če so bile dobre, toda med njimi so bile tudi grenke in boleče. Recimo novica o tem, da je doma umrl oče ali mati, pa se od njih niso mogli posloviti. Ali pa da so oblasti koga od bližnjih zaprle. Zaradi njihovega odhoda so bili namreč sorodniki, ki so ostali doma, podvrženi različnim pritiskom oblasti. Toda ob vseh teh bolečih izgubah in negotovosti, ki jih je spremljala vsa tri, štiri leta taboriščnega življenja, si niso pustili vzeti poguma za nov začetek, čeprav znotraj taborišč.

Prav tu jih je čakala nova preizkušnja. Najprej je bilo treba sprejeti dejstvo, da se v kratkem nič ne bo spremenilo. Da se ne bodo tako hitro vrnili domov, kot so mislili, ter da so sedaj odvisni od drugih. Soočiti se je bilo treba tudi s spremenjenimi bivalnimi razmerami. V senigalskih kovinskih barakah jih je poleti pestila vročina. Čez dan je bilo laže, ker so se lahko ohladili v bližnjem morju, toda zvečer je bilo treba iti spat v razbeljene ‘konzerve’. Praktično povsod so toplo zavetje svojih domov zamenjali z lesenimi in neizoliranimi barakami. Te so bile, kot smo lahko brali, pogosto v slabem stanju. Prepišne, ne ravno vodoodporne, brez najnujnejših kosov pohištva. V zimskem času so morali trpeti mraz, saj so bili prostori hladni. Mali gašperček sredi sobe pač ni mogel dati dovolj toplote, da bi bilo v prostoru prijetno toplo. Marsikdo si je, da bi se vsaj

[Page 098]
Begunski utrinek v Italiji
Figure 46. Begunski utrinek v Italiji Lojze Erjavec

približno ogrel, oblekel vse, kar je imel. Ampak tudi tega ni bilo v izobilju. Ko so maja 1945 odhajali, niso niti slutili, da bodo naslednjo zimo preživeli v hladnih barakah. S seboj so za tistih ‘štirinajst dni’ vzeli morda nekaj spomladanskih kosov, nekateri so imeli samo tisto, v čemer so bili oblečeni prvi dan begunstva. Posamezne kose oblačil jim je priskrbel Rdeči križ, vendar je pri tem vsak dobil, kar so mu pač dali. Pri tem ni nihče mislil na to, ali mu obleka stoji kot ulita, ali je številka prava. Samo, da je bilo. Toda občutek, da prejemaš tuja rabljena oblačila, da si odvisen od dobre volje neznancev, ni bil najprijetnejši. Saj ne, da bi doma vsi imeli na razpolago vedno znova nove kose. Daleč od tega. Večinoma so bili vsi vajeni, da so si oblačila in čevlje podajali od najstarejšega do najmlajšega v družini; neredko so nosili kaj, kar je že prej nosil kakšen sorodnik. Vendar kljub temu. Ostajal je občutek odvisnosti od nekoga drugega, od njegove pomoči. Toda na drugi strani so bili begunci hvaležni, da so preživeli, da so bili skupaj in da oblastem ni vseeno zanje. Zdi se, da so znali ceniti skrb, ki jo je pokazalo taboriščno osebje. Zanimivo bi bilo obiskati domove nekdanjega taboriščnega osebja. Marsikje bi našli izdelke, ki so jih begunci v hvaležnosti naredili in jim jih podarili.

V prvih letih po vojni je bila Evropa preplavljena z begunci. Tudi Italija in Avstrija. Skromno je bil odmerjen tudi prostor v taboriščih, tako da je bilo kar pravilo, da si je eno sobo v baraki moralo deliti več družin. Danes, ko ima praktično že vsak svojo sobo, marsikje pa kar celo stanovanje ali hišo, si zelo težko predstavljamo, koliko potrpežljivosti je zahtevalo tako sobivanje in koliko kompromisov so morali skleniti prebivalci ene sobe, da so lahko

[Page 099]

kolikor toliko v miru živeli. Biti tri, štiri leta skupaj na tako majhnem prostoru, kjer je nekoliko zasebnosti prinesla le manjša lesena pregrada ali pregrinjalo, ki so ga napeli po sobi, je izziv že v normalnih razmerah, kaj šele v taborišču. Toda zdi se, da so vse to prenašali bolj ali manj z dobro voljo. »Res smo skrbeli drug za drugega, živeli smo v miru in slogi,« se spominja nekdanja špitalska taboriščnica, ki danes živi v Škocjanu. Seveda je prišlo kdaj do konfliktov, kar je razumljivo, vendar se ti niso razplamteli do te mere, da bi vplivalo na njihovo skupno prizadevanje za složno in predvsem v vseh pogledih bogato taboriščno življenje.

V nekaterih taboriščih so prve mesece spali na golih tleh oziroma na skromnih slamnjačah, ki so jih dobili. Šele postopno so dobili tudi postelje, vendar si tudi teh ne smemo predstavljati v dimenzijah današnjega komforta. Sanitarije so bile zelo preproste, pogosto odmaknjene na rob taborišča. Zelo skrbno je bilo treba ravnati z vodo, saj je ni bilo v izobilju, zaradi česar je glede tega veljal strog red. Seveda so se begunci hitro navadili pravil, ki jih je prinašal taboriščni red, pa vendarle je moralo biti na trenutke prav frustrirajoče, ker so bila ta nemalokrat zelo stroga in je bilo za vsako spremembo ali prilagoditev treba prositi taboriščno vodstvo.

Slovenske taboriščnike v Italiji so tudi pogosto selili. V povprečju so v tistih treh, štirih letih zamenjali do šest taborišč. Komaj so se navadili na eno taborišče, že so morali pakirati in se seliti drugam. V vsakem novem taborišču je bilo zopet treba urediti barake ter razdeliti prostore. Poskrbeli so tudi za okolico barak, posadili zelenjavo, ki naj bi jim obogatila skromne dnevne obroke, toda še preden so mogli pobrati pridelke, so morali zopet na pot. Občutek ob tem nikakor ni bil prijeten, tako kot ni bilo prijetno vsakič znova za seboj pustiti taborišča, ki si mu končno dal videz vsaj »medle slike lepe in slikovite slovenske vasi«.13

Vsako taborišče je vodil drug taboriščni vodja, pa tudi ti so se pogosto menjali, včasih tudi na nekaj tednov. Nekateri so bili zelo naklonjeni Slovencem, jim zaupali vodstvena mesta, namenjena beguncem, zopet drugi so bili do njih zadržani ali celo negativno razpoloženi. To slednje je še posebej občutila največja slovenska taboriščna skupnost v Italiji, ko je mednje prišel taboriščni vodja Burnell. Čeprav je v taborišču veljal določen taboriščni red, pa so bili taboriščniki dejansko v veliki meri prepuščeni samovolji taboriščnega vodje in so se morali vedno znova prilagajati vsakokratnemu vodstvu, kar ni bilo tako enostavno. Samo pomislite, kako bi bilo, če bi v podjetju vsakih nekaj tednov zamenjali tiste na vrhu. Še posebej na začetku je taboriščna uprava s sumničavostjo in nezaupanjem sprejemala slovenske begunce, saj so v njih sprva videli predvsem sodelavce okupatorja. Tak pogled je bil posledica stalnega šikaniranja beguncev s strani jugoslovanskih oz. slovenskih oblasti, ki je v vsa povojna taborišča stalno pošiljala zaveznikom sezname ‘vojnih zločincev’. Na teh seznamih so se znašla predvsem imena tistih taboriščnikov, ki so bili v begunski skupnosti najbolj aktivni. Neprijetno pa je bilo tudi tiho pričakovanje beguncev, ali se bodo tudi sami znašli na takem seznamu. Razloga ni bilo nobenega, vendar so vedeli, da ta ni bil potreben niti med vojno, pa so vseeno njihovi bližnji postali žrtev Varnostno obveščevalne službe ali terencev. Oblast v domovini se pač ni mogla sprijazniti, da se je del njenih nasprotnikov izmaknil fizični obsodbi. Prav zato si je ves čas prizadevala, da bi tudi civiliste vrnili domov. Toda postopno so posamezni taboriščni vodje spremenili odnos, še posebej po tem, ko so ti lahko od blizu opazovali neverjetno organiziranost slovenskih beguncev ter njihovo pestro kulturno in prosvetno dejavnost, ki je v taboriščnem svetu močno izstopala. Uprava se je pač zavedala, da se z urejenim taboriščem dviga tudi njen ugled,

[Page 100]

predvsem pa je bilo tudi njeno življenje lažje. Predstavljajte si, koliko teže je bilo voditi taborišča, v katerih so ljudje predvsem postopali in obupavali nad nastalo situacijo.

Vse to je dodatno oteževalo življenje slovenskih taboriščnikov, pri čemer ne smemo pozabiti, da je tudi okoliško prebivalstvo zelo različno sprejemalo vsakokratne prišleke. Tako se nekdanji begunci spominjajo, kako lepo so se počutili v Serviglianu, kjer so se domačini trudili, da bi imeli občutek sprejetosti, ali pa v Eboliju in kako popolnoma drugače je bilo v Senigaliji, kjer je mesto vodil komunistični župan.

Po vojni so se povsod soočali s pomanjkanjem hrane, kar so še posebej občutili taboriščniki. Zunaj taborišč so namreč lahko ljudje pridelali nekaj hrane sami ter si tako obogatili vsakodnevni jedilnik, medtem ko so bili begunci prepuščeni predvsem taboriščni kuhinji in temu, kar so jim pripeljali. Obroki hrane so bili skromni, pusti in enolični, marsikdaj tudi dvomljive kakovosti. Če se še spomnite, smo lahko prebrali, kako so prve tedne v Monigu taboriščnikom hrano kuhali kar v sodih, v katerih so pred tem Italijani hranili petrolej, tako da je po njem imela okus tudi vsa hrana. Slovenci so bili zato zelo veseli, kadar jim je uspelo v svoje roke dobiti kuhinjo. Zdelo se jim je, da je hrana takoj postala boljša. Čisto možno je, da so resnično bili toliko boljši kuharji oz. so znali skromne sestavine kar najbolje uporabiti, toda verjetno je bilo tudi to, da so slovenski kuharji kuhali na način »slovenske kuhinje«.

Ob tako tudi hranilno pomanjkljivi hrani so vendarle nekoliko več sreče imeli Slovenci v taboriščih v Italiji kot tisti, ki so se znašli na Koroškem. Tu je ugodna klima poskrbela za raznovrstno sadje, s katerim so si taboriščniki pomagali, toda te priboljške je bilo treba kupiti (no, kot se pohvalijo nekdanji begunci, jim je prišlo prav tudi znanje rabutanja), za kar so potrebovali denar, ki pa ga ni bilo prav v izobilju. Nekaj denarja so zaslužili z delom v taborišču ali pri domačinih, nekaj so zaslužili s prodajo kart za gledališke predstave ali koncertne nastope, toda večine nabranega niso porabili za izboljšanje prehrane, temveč za nakupe novih rekvizitov, papirja in črnila, dragih zdravil, pripomočkov za šolo in drugih stvari, potrebnih za vse dejavnosti, ki so jih v taboriščih izpostavili. Marsikdo, ki je kot otrok izkusil taboriščno življenje, se spominja tega časa kot najlepšega v svojem življenju. Za otroke je bila seveda to svojevrstna avantura. Samo pomislimo, kako luštno jim je moralo biti, ker jim ni bilo treba zgodaj zjutraj gnati na pašo živine ali pomagati na polju. Namesto tega so se lahko igrali ob morju ter na plaži gradili peščene gradove. To je bilo nekaj, česar doma niso imeli. Ob tem niso mogli videli stiske staršev in borne prehrane, ki je prihajala na njihovo mizo, prav tako tudi ne njihovih drugih odpovedovanj. Odrasli so se namreč resnično potrudili, da bi najmlajši čim manj občutili bedo begunstva. Toda, da je bila hrana res skromna in pomanjkljiva, nam med drugim potrjujejo letna poročila zdravnikov v taborišču v Peggetzu, v katerih so vsako leto ob pregledu šolskih otrok ugotavljali, da je skoraj pol otrok podhranjenih.

Če hočemo popolnoma razumeti fenomen slovenske begunske zgodbe, zmago človeka, v tem primeru celotne skupnosti, znotraj skrajnih razmer, je treba opozoriti še na nekatere značilnosti taboriščnega življenja. Med njimi sta gotovo omejeno gibanje ter omejeni stiki s tistimi zunaj taborišč. Begunci brez soglasja taboriščnega vodje niso smeli zapuščati taborišča ali morda obiskovati domačih, znancev ali prijateljev v sosednjih taboriščih. Ustrezen nadzor je zagotavljala taboriščna policija. Tu je treba opozoriti, da ne gre zato, da jim vodje večinoma ne bi dajali dovoljenja za dnevni izhod (do razdalje nekaj kilometrov), še posebno po tem, ko se je izkazalo, da jim gre zaupati, temveč predvsem za to, da jim je bila vzeta pravica do svobode gibanja oziroma je njen obseg vedno znova določal nekdo drug. Brez soglasji taboriščnih vodji se tudi sicer v taborišču ni zgodilo (skoraj) nič. Tako so odločali o tem, katere aktivnosti bodo taboriščnikom dovolili znotraj

[Page 101]
Daleč od domovine
Figure 47. Daleč od domovine Lojze Erjavec

taborišč in katerih ne, brez njihovega soglasja si taboriščniki niso smeli poiskati zaposlitve zunaj taborišč ali zamenjati sob, imeli so pravico imenovati predstavnike posameznih narodnih skupin znotraj taborišča, z njimi so morali uskladiti šolski koledar, potrjevali so učne programe ipd.

Že sem omenila pritiske jugoslovanskih oz. slovenskih oblasti. V taborišča so tako iz Jugoslavije redno prihajale repatriacijske komisije ter prepričevale ljudi, da naj se vrnejo, taboriščnike pa so večkrat tudi zasliševali. Na teh zaslišanjih so morali odgovarjati tudi na vprašanja, povezana z domačimi. Zasliševalce je tako zanimalo, ali so v taborišču sami ali s celo družino, ali je kdo od članov ostal doma ali morda odšel v drugo državo. Tem zaslišanjem se ni smel izogniti nihče, čeprav se je ob vprašanjih marsikdo počutil več kot neprijetno, vmes pa so padle tudi grožnje, da jih bodo vrnili v domovino. Lahko si le predstavljamo, kako je bilo ob teh zasliševanjih tistim, ki so v domovini pustili del svoje družine. Občutek, da bodo rekli kaj, kar bi morda škodovalo ne le njim, temveč tudi domačim v domovini, ni mogel biti prav spodbuden. Taboriščne oblasti so dale zelo jasno vedeti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki se bodo skušali zaslišanju izogniti

[Page 102]

oziroma se ga ne bodo udeležili. Izgubili bi pravico do živilske izkaznice, doletel pa bi jih tudi izgon iz taborišča. Zakaj je bil izgon iz taborišča tako učinkovita grožnja? Tisti, ki je bil izgnan, je moral pogosto taborišče zapustiti v nekaj urah ter zaprositi za sprejem v drugem taborišču ali pa si je moral poiskati bivališče nekje zunaj, kar pa je bilo zelo težko, saj je bilo treba za najem sobe ali stanovanja plačati. Da bi lahko pokril stroške ne le najema, temveč tudi nakupa hrane, saj je z izgonom iz taborišča izgubil pravico do živilske izkaznice, na podlagi katere je lahko dobil hrano, si je moral izgnani čim hitreje poiskati zaposlitev, kar pa v povojni Italiji in Avstriji (tu še teže, saj so komunisti na Koroškem izvajali proti njim močno propagando) tudi ni bilo tako enostavno. Tudi misel, da bi z izgonom ostal brez zaledja in moralne podpore slovenske begunske skupnosti, je bila zastrašujoča.

Toda kljub temu je kar nekaj slovenskih beguncev na lastni koži občutilo izgon iz taborišča. To so bili predvsem najbolj aktivni predstavniki begunske skupnosti ter duhovniki, ki so predstavljali duhovni steber begunske družine. Izgon je kot lastno izgubo občutila celotna slovenska taboriščna skupnost. Kako težko je padla odločitev taboriščnega vodstva v Senigaliji med Slovence, ko so se odločili, da iz taborišča izženejo skoraj vse slovenske duhovnike. Od dvaintridesetih so ostali le še štirje. Toda ob odločitvi vodstva je bila presenetljiva tudi reakcija slovenskih beguncev, ki so sicer pozivali svoje rojake k razumevanju in lepemu odnosu do zaveznikov, kar kaže na to, kako pomembni in v kakšno uteho so bili zanje njihovi dušni pastirji. Zbrali so se pred taboriščno upravo in zahtevali vsaj zagotovilo, da duhovnikov ne bodo vrnili v domovino, ko se je kot blisk razširila po taborišču novica. V svojem protestu so bili tako vztrajni, da je morala taboriščna uprava poklicati na pomoč orožnike, da bi jih razgnala. Koliko so s svojo aktivno držo takrat tvegali taboriščniki! Lahko bi izgnali še koga izmed njih, lahko bi skupnost razbili ter jih poslali v različna taborišča. To je bil namreč čas, ko je taborišče vodil taboriščni vodja, ki je bil slovenskim beguncem najmanj naklonjen. Toda vse to jih ni prestrašilo do te mere, da bi se ne postavili za tisto, kar se jim je zdelo pomembno. V tem so nam lahko zgled še danes, ko smo večinoma raje kar tiho, kot da bi se izpostavili za pravično stvar ter tvegali izgubo kakšne, morda čisto drobne in nepomembne ugodnosti.

In tu smo še pri eni od tegob, s katero so se soočali taboriščniki. To je bila cenzura. Predvsem pisana beseda je bila podvržena budnemu cenzorskemu očesu. Marsikateri vodja je bil občutljiv predvsem na teme, ki so slovenske begunce najbolj zanimale in so želeli o njih pogosteje razmišljati. To so bile teme, povezane z njihovo domovino in njeno usodo: vprašanje naroda, ideologije, ki je zavladala doma, in vere. K sreči so bili tudi begunci sami dovolj modri, da so se zavedali, o čem ne smejo pisati, in so se tega nenapisanega pravila kar dobro držali. Seveda to ne pomeni, da se o teh temah niso pogovarjali in o njih razmišljali, le pri tiskanju so bili bolj previdni. V tej luči lahko tudi razumemo njihovo odločitev, da o izgonu duhovnikov takrat v časopisu niso črhnili besede. So pa v taborišču v Peggetzu zaradi cenzure njihovega taboriščnega dnevnika izdajali pozno popoldne še enega, necenzuriranega, s čimer so pokazali tudi dobršno mero poguma in drznosti. Rednega pregleda je bila deležna tudi pošta, ki je prihajala od zunaj ali iz domovine. Verjetno ni prav nič prijetno zavedanje, da je misli, ki so jih pisali domači, še pred njimi prebiral nekdo drug. Da jim je bilo ob tem vendarle nekoliko laže, kot bi bilo verjetno danes nam, je zagotovo »zasluga« cenzure, ki so je bili navajeni še iz vojnih dni.

V Arhivu Republike Slovenije skoraj ni najti gradiva, ki bi se nanašalo na življenje slovenskih beguncev v povojnih taboriščih, toda tisto nekaj malega, kar še hranijo, daje slutiti, da so morali v taboriščih živeti tudi posamezni sodelavci jugoslovanskih oblasti, ki so redno poši-

[Page 103]

ljali poročila o taboriščnem življenju, o nekaterih ljudeh in o skupinah, ki so se oblikovale v taboriščih. Morda taboriščniki takrat niso vedeli, kdo so ti posamezniki, so pa zagotovo čutili, da so tudi tam opazovani. Tega se spominjajo tudi nekateri nekdanji begunci. Sprva je bil ta občutek nekoliko bolj izrazit, kasneje pa so se s tem védenjem naučili živeti. Morda je treba omeniti, da so zaradi takih ovaduhov morda bili tudi sami taboriščniki kdaj pa kdaj po krivem sumničavi do koga v taborišču, ki pa ni imel prav nobene veze z obveščevalci na drugi strani meje, kar takim ljudem nikakor ni olajševalo življenja v taborišču.

Ob pregledu vseh teh okoliščin naj omenimo še nekaj, na kar nismo bili tako pozorni. Slovenska begunska skupnost je zaradi vsega, kar so skupaj doživeli, postala zelo homogena in enotna. To niti ni bilo tako težko, saj je večina med njimi pred vojno pripadala katoliškemu krogu, ki je podpiral SLS, bili so člani Marijinih kongregacij, Orlov, Katoliške akcije, zaradi česar so si bili tudi idejno bliže. Toda med njimi je bilo tudi nekaj takih, ki so prihajali iz predvojnih liberalnih vrst, nekateri so bili tudi nekdanji člani Sokola. Zanje je bilo življenje kljub enaki ali podobni med- in predvsem povojni izkušnji v taborišču po svoje še težje, saj jih je taboriščna skupnost pogosto sprejemala nekoliko zadržano.

Ob vsem naštetem ali morda vsaj bežno omenjenem ne smemo pozabiti na postopno povečevanje pritiska s strani taboriščnih uprav na taboriščnike, da bi se ti odločili za vrnitev v domovino. Njihovo ravnanje je seveda mogoče razumeti v luči organizacijskih naporov, ki so jih morali zavezniki vlagati v vzdrževanje taborišč (tako z vidika logistike kot prehrane), toda njihovi »spodbujevalni« ukrepi so pomenili za slovenske taboriščnike velik udarec. Udarili so pač po tistem, kar je bilo za Slovence najpomembnejše. Začeli so omejevati kulturne in prosvetne dejavnosti, nekatere so celo popolnoma prepovedali. Kako je moralo biti beguncem, ki so, na vrhuncu ustvarjalne moči, ko so iz vseh strani prejemali pohvale za svoje delo, morali začeti omejevati svoje aktivnosti, na katere so bili tako ponosni in ki so jim dajale občutek dostojanstva in vrednosti. Vsemu temu pa je svoje dodajala še stalna skrb za prihodnost. Vsi so namreč vedeli, da taboriščno življenje ne bo trajalo v nedogled, in tega si tudi nihče ni želel, pa vendar se je bilo, ko je napočil čas, težko odločiti za pot prek oceana, kar je pomenilo dokončno slovo od domačih krajev.

Če torej pogledamo vse te preizkušnje, ki jih je pred Slovence polagala begunska pot, dobi njihova neverjetna zgodba, ki so jo ustvarili v povojnih letih v taboriščih v Italiji in Avstriji, še žlahtnejši sijaj. Sploh še, če pomislimo na množice migrantov, ki smo jih ne tako dolgo nazaj lahko opazovali tudi pri nas. V nobenem od taborišč, zbirnih centrov, kjer so ti nastanjeni, ni mogoče opaziti, da nastaja nekaj podobnega, kot so lahko opazovali Angleži pred sedemdesetimi leti. Toda še bolj kot to je treba vedeti, da so Slovenci resnično bili nekakšen fenomen v evropskem povojnem taboriščnem življenju, ko so s svojim delom, predvsem pa z izjemno kakovostno in raznovrstno kulturno in prosvetno dejavnostjo pokazali, česa je slovenski človek, kljub vsem omejitvam in oviram, zmožen. Naj nam bodo zgled!

[Page 104]
Slovenske teme

10. Slovenske teme

Izvori in logika komunističnih pobojev

10.1. Izvori in logika komunističnih pobojev

10.1.1.

Res je, da ideje ne ubijajo, res pa je tudi, da se ljudje pobijajo med seboj s pomočjo idej. Namenoma sem zapisal, da se opravljajo poboji s pomočjo in ne zaradi idej. Za političnim zločinom se namreč rada skriva taka ali drugačna konkretna korist pa tudi zavist ali zamera, ki potrebuje notranjega pa tudi zunanjega opravičila, ki ga lahko najde v obliki primerne ideologije.

Zbigniew Brzezinski, dober poznavalec komunističnih režimov, je mnenja, da je za razumevanje leninizma in njegove politične dediščine treba sprejeti za izhodišče dejstvo, da se poizkušajo marksistični revolucionarji oprati pred zgodovino tako, da prikažejo sebe in svoj napad na družbo kot “preustvaritev” (re-create) v skladu s podobo svojega političnega sistema14 in njegovih filozofskih osnov. Ustvariti nekaj na novo pa po leninistični logiki pomeni najprej porušiti, uničiti “staro”. Zato, na primer, rušenje gradov in cerkva med komunistično revolucijo v Sloveniji ni imelo strateške osnove, temveč globok simbolični pomen. Ker pa je končna zakladnica preteklosti vedno človek, je bilo uničenje ljudi, ki so bili zvesti “tradicionalnim vrednotam”, za komuniste prej kakor vojaška akcija “politično-kulturna” potreba. Iz iste potrebe raste tudi njihov prezir do zgodovinske resnice, ki so jo od vsega začetka prilagajali trenutnim političnim potrebam.

Kadar pa postane nemoralno dejanje, kot sta umor in laž, bistveni del miselne strukture, na kateri naj bi počivali nova družba in nova “kultura”, gre za vprašanje osnovnega prevrednotenja, to je novih filozofskih izhodišč. Tega se je Lenin dobro zavedal. Kakor je njega uporabilo nemško vojaško poveljstvo med prvo svetovno vojno za rušenje notranjega reda v Rusiji, tako je sam uporabil Marxa in druge mislece in revolucionarne teoretike, da je ustvaril svojo ideologijo,15 z njo pa politični sistem, ki je kasneje rodil Stalina, Tita, Mao Cetunga in vrsto posnemovalcev. Vsi so skrivali svoj krvavi boj za oblast pod pretvezo socializma, ki naj bi pomenil znanstveno pot do človeškega napredka.

Zanimivo je, do kake mere so slovenski in ostali jugoslovanski komunisti sledili Leninovemu zgledu pri izbiri trenutka za izvedbo revolucije. Lenin je uporabil v ta namen prvo svetovno vojno in ogroženost svoje domovine od nemškega imperializma; podobno so storili nekaj desetletji kasneje voditelji slovenske partije, ko je isti sovražnik ogrožal Slovenijo. Stisko svojega naroda so izrabili za lastno korist. Pod velikimi gesli svobode in enakosti so s skrajno krutimi sredstvi pričeli boj za dosego absolutne oblasti.

Množični poboji, ki so jih zakrivile po vsem svetu razne komunistične revolucije in totalitarni režimi, ki so jim sledili, so praktičen izraz omenjenega “preustvarjanja” družbe. Regis Debray v svoji analizi sodobnih revolucij16 spominja na veljavnost “starega zgodovinskega zakona”, da je “socialistična revolucija sad boja proti oboroženim silam meščanske države”, hkrati pa poudarja, da morajo oboroženi revolucionarji” v vsakem konkretnem primeru najti za svojo akcijo primerne razmere, ki so različne v vsaki deželi in na vsakem kontinentu”. Vendar naj bi ta gibanja končno našla potrebno enotnost v “podrejenosti partiji” in v “inspiraciji marksistično-leninističnih idej.”17 To, kar je skupno socialističnim revolucijam dvajsete-

[Page 105]

ga stoletja, potemtakem ni bila politično-vojaška taktika (saj komunisti npr. v slovenskem primeru niso mogli govoriti o boju proti vojaškim enotam meščanske države), temveč brezobzirno iskanje oblasti, to je koristi s pomočjo ideologije, ki to opravičuje. V teh idejnih izhodiščih se skrivajo razlogi tako za propagandno uspešnost kakor za brezobzirno krutost njenih aktivistov. Djilas priznava, da so jih vodile “krvoločne ideje”.18 Vprašanje pa je, kako da je komunistična ideologija tako prepričljivo sproščala zločinska nagnjenja v ljudeh, da je povsod, kjerkoli je zavladala, pustila za seboj množico pomorjenih in nič manj tragično množico morilcev? Ali je prepričljivost marksistične ideje zatrla v njenih pripadnikih vsak etični čut ali pa so se brezvestni ljudje oprijemali idej, ki naj bi opravičevale njih morilske načrte in dejanja?

Predno skušamo vsaj delno osvetliti to vprašanje, je treba poudariti, da so na Slovenskem sistematično in množično morili le komunisti. Ločiti moramo med načrtnim, to je pripravljenim in hladnokrvno izvršenim zločinom za doseganje popolne oblasti, in med strastmi, ki vzplamtijo v vsakem boju iz naravnega samoobrambega nagona. Tudi te lahko povzročijo velike krivice in presežejo moralno upravičeno uporabo sile, a odgovornosti zanje nikakor ni mogoče primerjati z odgovornostjo za hladno preračunanost komunističnih pobojev. Vendar pri sodbah ljudi, ki so morili in povzročali grozodejstva, naj bi upoštevali, kar je napisal David James v poročilu o japonskih koncentracijskih taboriščih, ki so bila v marsičem podobna nacističnim in sovjetskim: “Posameznikom je treba krivdo dokazati in pri tem upoštevati, da jih je sistem naredil za kriminalce.”19

Revolucija na Slovenskem

10.1.2. Revolucija na Slovenskem

Revolucijo je na Slovenskem pričela KP med sovražno okupacijo z načrtnim in neizzvanim pobijanjem rojakov. Po vaseh in v mestih so komunistični likvidatorji pomorili blizu tisoč poštenih, zavednih rojakov, mož in žena, ko ni bilo še nobenega oboroženega odpora. Svoje zločine so poskušali utemeljiti z znano kleveto o izdajalcih, na podlagi sklepov Vrhovnega plenuma OF, ki se je 16. 9. 1941 samovoljno razglasil za Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO), ki “edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju”. Zato naj bi bilo po drugi točki omenjenega sklepa “vsako organiziranje izven okvira OF … v času tuje okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo”.20 Kot beremo v povojnem partijskem tisku, je “ta porajajoča se dejanska oblast … v SNOO … bila politična diktatura proletarjata, ki je po vsebini stvarno nasilje proletarjata nad … razrednimi nasprotniki …” Namen OF je bil potemtakem v prvi vrsti “graditev oblasti delavskega razreda v njegovo korist …, saj so bili nosilci te revolucionarne oblasti predstavniki prej izkoriščane večine. To sprva neomejeno revolucionarno nasilje … je dobilo s temi prvimi revolucionarnimi dekreti svojo … smer”.21 Partijci in njihovi nasprotniki se očividno strinjamo vsaj v tem, da je tako imenovana NOB bila od vsega pričetka le kulisa, za katero se je skrivala sovjetsko usmerjena komunistična revolucija. Šlo je za “koristi” ljudi, ki so se predstavljali kot predstavniki “delavskega razreda”.

Gornji dekret je Vrhovni plenum OF dopolnil decembra 1941 s “temeljnimi točkami”, ki med drugim (točka 9) določajo, da so na slovenskem ozemlju partizanske čete in

[Page 106]
Miselna jasnost, potrebna za orientacijo
Figure 48. Miselna jasnost, potrebna za orientacijo Lojze Erjavec
[Page 107]

Narodna zaščita edina slovenska vojaška formacija. Da ne bi bilo dvoma, kaj to pomeni, je IOOF izdal 31. 1. 1942 “tolmačenje” omenjene “temeljne točke”, kjer pravi, da se “sankcije (smrtna kazen) tega zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskega naroda, osvobodilnih partizanskih čet …. pod političnim in vojaškim vodstvom OF”. Glavnemu poveljstvu partizanskih čet pa se je zdelo potrebno 27. maja 1942 še enkrat potrditi 9. “temeljno točko” OF in njeno “tolmačenje” s posebno “Izjavo”, ki “postavi pod kazen … formiranje oboroženih grup izven partizanskih čet”. Gornji odlok je bil hkrati “navodilo za partizansko sodstvo”.22

Da si je KP lastila monopol za odpor proti okupatorju, je bil vsekakor svojevrsten način “osvobajanja”. Ker je bil zanjo osvobodilni boj le pretveza za revolucijo, so bili tudi njeni izgovori za umore le pesek v oči ljudstvu, ki na tako nasilje ni bilo ne navajeno ne pripravljeno. Za izvajanje nasilja ni potrebovala KP ne pravnih ne moralnih osnov. Zadostovali sta ji moč v Moskvi izšolane in v Španiji preizkušene “elite” ter tehnično dobro pripravljena organizacija, s katero je že dolgo čakala primernega trenutka za akcijo. Vse to se je dogajalo pred ustanovitvijo vaških straž, ki predstavljajo prvi, čeravno še pasiven odgovor civilnega prebivalstva na komunistične likvidacije Slovencev.

Vrhunec terorja pa je KPS dosegla po koncu vojne leta 1945 z enako preračunanimi množičnimi poboji domobrancev, slovenske narodne vojske in drugih nasprotnikov. Odprla je novo poglavje svoje nasilne zgodovine. Vendar se s temi pokoli ni izdivjala, temveč je med rojaki še dolga leta v različnih oblikah in ob uporabi različnih metod, poznanih po vseh državah, kjer so vladali marksistični totalitarizmi, širila strah. S strahovanjem množic je že Lenin “ustvarjal” nov, socialistični tip človeka, ki naj zavzeto dela in je oblasti pokoren ali pa se ga zaradi nesocialnosti in politične nezanesljivosti likvidira. Teror je od vsega početka sprejeta metoda marksizma-leninizma, kot je ugotovila že Rosa Luxemburg, ki je leta 1919, verjetno prva, uporabila izraz “rdeči teror”.23 Tudi Djilas, eden od prvakov jugoslovanske komunistične revolucije, je izredno dobro prikazal, do kake mere so bili on in njegovi tovariši pripravljeni na sistematično nasilje, ko je napisal, da “kdor želi voditi vojno in revolucijo, mora biti pripravljen ubijati; ubijati svoje sonarodnjake, celo svoje prijatelje in sorodnike.”24 Vse to nasilje naj bi v teoriji služilo preobrazbi družbe, v resnici pa je bilo, tako kot povsod po svetu, le orodje partijske klike pri doseganju in obvladovanju privilegiranega položaja v družbi.

Lenin je že leta 1901 zagovarjal nasilje in množično ustrahovanje kot veljavno sredstvo za dosego ciljev. Poudaril je, da se “načelno nismo nikdar odpovedali terorju in se mu tudi ne moremo odpovedati.” Malo pred izbruhom boljševiške revolucije pa je zapisal, da je zanj demokracija “organizacija za sistematično uporabo sile enega družbenega razreda proti drugemu, enega dela ljudstva proti drugemu”.25 V njegovih Zbranih delih pa je najti tudi “znanstveno definicijo” diktature proletariata, “ki je moč, katere ne omejuje noben zakon, katere ne veže nobeno pravilo in ki je osnovana neposredno na sili.”26 Tako ni čudno, da je njegov slovenski posnemovalec Edvard Kardelj naročal, naj partizani aktivno spodbujajo sovražnikove represalije, in svetoval vodstvu OF podpihovanje sovražnikovih povračilnih akcij z namenom, da bo “teror povzročil oboroženo akcijo”.27 Tako pisanje

[Page 108]

je skladno z marksistično-leninistično revolucionarno teorijo in prakso, nikakor pa ni izraz domoljubnega boja. Sicer pa komunisti niso nikdar skrivali pravega namena tako imenovane Osvobodilne fronte. Že ob snovanju njene predhodnice, Antiimperialistične fronte, naj bi prisotni govorili o njenih “socialnih ciljih”, pri čemer so “vedno razumevali tisto zadnjo etapo, ki naj uresniči tudi socialno revolucijo”.28 V “geslih narodnoosvobodilnega boja”, ki jih je objavilo vodstvo OF junija 1941, že lahko beremo trditev, da je “Sovjetska zveza vodilna sila in glavna opora slovenskega naroda”.29 Po napadu Nemčije na ZSSR 22. junija 1941 je CK KPS pozval vse Slovence v boj pod “genialnim vodstvom delavsko-kmečke Rdeče armade” … in “našega velikega Stalina”, medtem ko Slovenski poročevalec “v natančnejšem programu” pravkar preimenovane Protiimperialistične fronte v OF jasno pove, da bo “narodnoosvobodilna vojna obenem tudi ljudska revolucija”.30 Kardelj je kot član centralnega komiteja KPJ novembra 1941 razglasil Sovjetsko zvezo kot “svetlobo”, h kateri se človeštvo obrača s “toplim upanjem”, ker je ta država delavcev in kmetov edina, ki je zmožna “voditi stalno in dosledno borbo proti fašističnemu napadalcu” pa tudi zagotoviti blaginjo in srečno življenje.31 Dva meseca kasneje, januarja 1942, pa isti avtor toži, da v Sloveniji malomeščanski, demokratični intelektualci dušijo v gibanju OF njeno pravo “revolucionarno demokratičnost”.32 Odvisnost od Sovjetske zveze in njenega političnega modela ter revolucionarna pot do oblasti sta bili značilnost jugoslovanske in slovenske KP. Odpor, ki ga je vzbudila od partije vodena OF med rojaki, je bil usmerjen proti sovjetizaciji Slovenije, kar so nasprotniki komunistov vedno trdili. Prav zato so jih ti pomorili.

V komunističnem sistemu človeška oseba nima vrednosti in je zato lahko žrtvovana “velikim idealom”. Lenin je to nazorno pojasnil v nekem dekretu januarja 1918, kjer naroča, da je treba “očistiti rusko zemljo vsega škodljivega mrčesa”, kar je bil ukaz za množično iztrebljenje nasprotnikov. Njegov sodelavec M. Y. Latsis je opisal izvajanje teh navodil v praksi: “Mi se ne bojujemo proti posameznikom. Iztrebljamo meščanstvo kot razred.”33 Ali ne spominjajo te besede na proglas IOOF (27. 8. 1942), naj se “brezobzirno iztrebi iz narodnega telesa belogardistično golazen”?34 V istem duhu izzveni tudi ukaz očeta komunistične revolucije na Slovenskem E. Kardelja svojemu sodelavcu Mačku (1. 10. 1942) ob pojavu vaških straž: “Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako tudi oficirje, intelektualce itd. ter zlasti kulake in kulaške sinove.”35 Kot vestni posnemovalci boljševistične revolucionarne prakse so slovenski komunisti ob odsotnosti meščanskih oboroženih sil in protirevolucionarne “bele garde”, ki sta bili po njihovih učbenikih potrebna elementa za izpeljavo revolucije, namenoma ustvarili odpor s pobijanjem civilnega prebivalstva. Morali so likvidirati in mučiti na stotine rojakov v okupirani domovini, predno so se kot spontan izraz ljudske samoobrambe pričele porajati vaške straže. Tem oboroženim skupinam, ki še daleč – niti po vojaški organiziranosti niti po politični usmeritvi – niso bile podobne nekdanji ruski beli gardi, so komunisti rekli “bela garda”. To izmišljeno ime se je kot zmerljivka ohranilo do danes. Vendar so komunistični revolucionarji svoj cilj dosegli: v družbi so ustvarili dva pola,

[Page 109]

potrebna za izpeljavo svojega dialektičnega modela. Tako so se lažje sklicevali na zgodovinski determinizem, v katerem je postal različno misleči rojak le mrčes, ki ga pobiješ, da ne bo motil “nujnega” zgodovinskega razvoja v smeri socializma.

Nedolgo tega so hoteli nekateri Slovenci pripisovati komunistično krvoločnost na Slovenskem sosedom z juga, drugi spet našemu narodnemu značaju, tretji raznim psihološkim faktorjem, npr. zanesenosti zmagovalcev. To bi morda lahko držalo, če bi bile množične likvidacije dejanskih in potencialnih nasprotnikov le posebnost komunistične revolucije v Sloveniji. Vendar vemo, da ni tako. Kardelj, Kidrič in ostala “tovarišija” na Slovenskem so pod brezobzirnim vodstvom Josipa Broza zvesto sledili metodam, ki jih je uporabljal že Lenin in temeljito izboljšal in preizkusil Stalin. Šlo je za hladen in dolgoročen načrt uničenja idejnih nasprotnikov. Poboj razoroženih domobrancev je bil premišljeno dejanje. Za njegovo izvedbo je bila potrebna dobra organizacija in tudi primerna psihološka priprava. Sicer je prišlo v mnogih primerih tudi do osebnih maščevanj in do izrazov bolestnega sadizma, celoten načrt pa je bil politično premišljen, bil je del že preizkušene revolucionarne metodologije.

Sicer pa, ali imajo slovenski komunisti in partizani kot njihovo vojaško orodje pravico govoriti o zmagi? Vojaško zmago nad nacisti in fašisti so priborili zavezniki na mednarodnih bojiščih, politično pa jo je podaril jugoslovanskim komunistom Stalin v Jalti. Partija kot politično-vojaška skupina, ki je pomorila več Slovencev kot okupatorji, ki ni zmanjšala, temveč le povečala trpljenje našega naroda pod okupacijo, ki ni skrajšala vojne na narodnem ozemlju niti za hip, je prav zaradi zavezništva s Sovjeti zapravila slovenskemu narodu velik del njegovega ozemlja in prepustila večji del obmejnih rojakov njihovi usodi, bi se težko postavljala z zmagoslavjem. Praznuje lahko le obletnice prevzema totalne oblasti. Domobranci, proti katerim je bila po septembru leta 1943 naperjena vsa sila partizanskih enot, so se kot nepremagana slovenska vojska umaknili iz domovine šele pred silo sovjetskih divizij, konkretno pred Tretjo ukrajinsko armado maršala Tolbuhina36 in pred oddelki komunistične jugoslovanske armade.

Temeljni vzorec komunistične logike

10.1.3. Temeljni vzorec komunistične logike

Dolga zgodovina komunistične revolucije in strahovlade v Rusiji in v Ukrajini (kasnejši ZSSR) z desetinami milijonov žrtev ter preračunana morilska taktika, značilna za marksistično usmerjene prevrate, na primer v Španiji, na Kitajskem, v Vietnamu, v Kambodži, na Kubi, kot tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kaže na skupna izhodišča načrtovanega nasilja. Povsod naj bi zrasla “nova družba” iz krvi političnih in idejnih nasprotnikov, to je ljudi, ki niso sprejemali marksizma kot nezmotljive formule za dosego družbenega napredka, ali pa so sprevideli, da predstavlja partijski manjšini marksistična ideologija le teoretičen izgovor v boju za dosego absolutne oblasti.

Lenin, ki je bil poklicni revolucionar, je dobro vedel, da je treba nadomestiti pomanjkanje objektivnih argumentov za marksistično družbeno reformo z nasiljem. Ker pa je nasilje nad bližnjim, pa najsi bo to umor, odvzem svobode ali mučenje, v nasprotju s človekovo vestjo, je bilo treba dati izvrševalcem partijske politike “racionalne” razloge, ki bodo spremenili zločin ne le v koristno, temveč v potrebno in zaslužno dejanje. Z nekoliko iznajdljivosti je Lenin potrebne argumente dobil pri Heglu in Marxu. Iz “likvidacij” nasprotnikov je ustvaril mit socialne koristnosti in nujnosti na odrešujoči poti razvoja. Življenju in svobodi posameznika je vzel sleherno vrednost in

[Page 110]

protagonistično vlogo dal množici. Posamično bitje, osebo, naj bi se smelo žrtvovati splošnemu pojmu družbe. Narod, ki ga sestavljajo konkretne družine in enkratne osebe, naj bi nadomestila množica, masa, v kateri so posamezniki odvezani od vseh naravnih, zunanjih in notranjih moralnih zakonov. Marksizem-leninizem daje prednost splošnosti pred posamičnostjo, kar izvira iz Heglove filozofije; ta ima v politični praksi odločujoč pomen. Maso je namreč mogoče manipulirati s pomočjo propagande in sile, ki sta orodje v trdnih rokah partijske “elite”, posebno če je tako delovanje mogoče opravičiti z “nujnostjo”, “začasnostjo” in z neposedno “koristnostjo”. S tem je leninizem odrešil posameznike odgovornosti in v njih spodnesel zadnje moralne zavore.

Vendar so morali komunisti za doseganje širše podpore predvsem med izobraženci utemeljiti nameravane zločine še z dodatnimi “znanstvenimi” argumenti. Dialektični materializem naj bi s svojim zgodovinskim determinizmom služil kot izgovor za nasilje, ki ga je izvajala partijska manjšina na poti do popolne oblasti in pri njenem ohranjanju. Marksisti so se razglašali za edine jasnovidce nujnega zgodovinskega poteka; pri tem so ob poenostavljeni presoji preteklosti “znanstveno” napovedovali prihodnost. Kot je znano, je po njihovem mnenju osebna lastnina proizvodnih sredstev izhodišče izkoriščanja. Zato naj v socialistični družbi zasebno lastnino nadomesti državna, člani partije pa naj kot edini dovoljeni politiki prevzamejo vlogo nekdanjih lastnikov. Kdor je nasprotoval taki viziji napredne, socialistične družbe, je bil “reakcionar”. Reakcionarji naj bi zaradi svoje slepote ali zlobe zavirali kolo “neizogibnega” zgodovinskega razvoja in s tem podaljševali trpljenje izkoriščanega ljudstva. Zato jih je bilo treba hkrati z osebno lastnino odstraniti. Tako je bila utemeljena likvidacija idejnih in političnih nasprotnikov in ropanje njihovega imetja.

Množični umori resničnih in potencialnih nasprotnikov so postali skupni imenovalec revolucij, ki so sledile leninističnemu modelu doseganja oblasti. Ta je s svojim ideološkim dogmatizmom in politično nestrpnostjo omogočil, da je postal Leninov naslednik Stalin, kot presoja angleški zgodovinar Robert Conquest, “verjetno največji množični morilec v človeski zgodovini, ki statistično zasenči celo Hitlerja”.37 Pri tem so boljševiki skrbno uporabljali že prej nabrane revolucionarne izkušnje. Marxova teorija o revoluciji je dobila že v Leninovih časih potrebno dopolnilo v konkretnem, praktičnem “revolucionarnem katekizmu” Sergeja Nečajeva in Mihaela Bakunina ter v podobnih delih izkušenih anarhistov. Razvrščanje ljudi na kategorije in se stavljanje seznamov tistih, ki jih je treba likvidirati, ni izum slovenskih komunistov, marveč le natančna izvedba Bakuninovih navodil, da je treba družbo razdeliti v več kategorij, od katerih je prva nepreklicno “obsojena na smrt brez usmiljenja”. “V prvi vrsti je treba iztrebiti močne in inteligentne ljudi, ki so posebno nevarni revolucionarni organizaciji.” Vodilne osebe je potreba “uničiti po takem vrstnem redu, kakor lahko škodijo revoluciji.”38 Hladnokrvni ukazi KPS za poboje v Sloveniji so pomenili dosledno izvajanje preizkušene leninistične “revolucionarne prakse”.

Ko sem pred leti vprašal nekega marksističnega teoretika, kako se bodo komunisti izognili temu, da zakoni dialektike ne odplavijo čez nekaj desetletji tudi njih, kot so razne družbene sisteme pred njimi, je samozavestno odgovoril, da kaj takega ni mogoče, ker oni poznajo zakone zgodovinskega razvoja in se jim ne bodo upirali, temveč jim sledili, v smeri, ki jo je nakazal Marx. Iz tega odgovora zveni po eni strani prepričanje o pravilnosti marksizma, po drugi pa mnenje, da se bodo komunisti znali

[Page 111]

prilagajati razmeram. Zdaj, ob ruševinah njihove “znanstvene” polomije vidimo, da to v praksi res počno. Marksistična teorija jim je bila sredstvo; ko jim ne služi več, jo zamenjujejo za drugo, da le ohranijo oblast. Na to naj bi pomislili vsaj tisti slovenski politiki, ki so prepričani demokrati in jim je mar krščanske civilizacije. Opraviti imajo z nasprotniki, katerim moralne vrednote ne pomenijo nič in ki razglašajo velike ideale le za varanje množic in za doseganje gospodarske moči in politične oblasti; podobno kot nekoč njihovi boljševiški predniki.

Če pomislimo, koliko ljudi je izgubilo življenje ali svobodo, ker niso verjeli v marksistično “znanstvenost”, nas prevzame groza. Odgovornih nosilcev polpreteklega totalitarnega režima na Slovenskem in njihovih dedičev pa ta “spodrsljaj” na zgodovinski stezi očitno ne moti. Za večino od njih je vsaka “resnica”, četudi so še včeraj prisegali nanjo, relativna in jim pomeni le pragmatično sredstvo pri doseganju konkretnih, materialnih koristi.

Izraz “znanstven”, za katerim se je skrivala vsa nebogljenost leninistične teorije, je deloval v prvi polovici tega stoletja kot dobro izbran ščit. Velik del izobražencev moderne Evrope in seveda tudi Slovenije je takrat sprejemal marksistično znanstvenost kot dogmo in s tem tiho priznal lastno intelektualno in moralno šibkost. Zdaj, ko se je sesul peščeni grad marksizma, ko je njegova znanstvenost postavljena na laž, le malokdo od njegovih nekdanjih malikovalcev prizna, da se je motil. Zanimivo pa je, da nasledniki in politični potomci “znanstvenih” marksistov-leninistov danes z isto zavzetostjo branijo svoje interese pod videzom “strokovnosti”. Kdo se upa dvomiti, kadar spregovori “stroka”? In spet niso “izobraženci” med zadnjimi, ki se vedejo, kakor da bi se znanstvenost in strokovnost v gospodarstvu in politiki kazala v dogmatičnih sodbah in ne v treznem razmisleku, globokem razumevanju in odgovornem odločanju.

Kaj mi pomeni “marksizem”, se sprašuje eden od dedičev revolucije in odgovarja, da je to “enostranska in zastarela filozofija, ki malo zaostruje sliko razrednih napetosti, ne daje pa nobenega pravega odgovora. Opažam, da je sklicevanje na marksizem ena od značilnosti mnogih totalitarističnih režimov.” In kaj pomeni temu piscu “komunizem”? Priznava, da je “kot teorija utopija, kot praksa pa izgovor za totalitarizem”.39 Tako presojanje iz varne sedanjosti je sicer pravilno, vendar lahko in poceni. Bolj kot zaradi svoje resničnosti pretresejo gornje besede, ker enostavno prezrejo morje gorja, ki so ga pripadniki te “enostranske utopije” povzočili, mnogi “strokovnjaki” pa opravičevali. Kadar se pošten mislec zmoti, to prizna in obžaluje ter skuša pokazati na razloge in na posledice svoje pomote. Med slovenskimi nosilci do nedavnega “prevladujoče filozofije” in “absolutne oblasti” so taka priznanja redkost. Tisti pa, ki so predvidevali negativne družbene posledice marksizma že v času pred revolucijo, in sicer na podlagi analize njegovih filozofskih prvin in socialnih teorij, kar je ena od bistvenih dolžnosti izobraženca, pa v domovini še vedno niso cenjeni.

Prav zaradi površnosti in lahkovernosti tistih, ki bi morali misliti in predvidevati, je bilo mogoče, da je večji del dvajsetega stoletja razmeroma majhna skupina marksistov spretno usmerjala in oblikovala svetovno javno mnenje. Pri tem je uporabljala sredstvo, ki ga iz nerazumljivih razlogov še vedno imenujemo “propaganda”, pa je bila v mnogih primerih čisto navadna in dosledno širjena laž. Kazati se drugačnega, kakor človek v resnici je, to je živeti lažno, dvojno življenje, naj bi bila po Bakuninu ena od nalog pravega revolucionarja, ki “mora živeti sredi sedanje družbe z namenom, da jo razruši”.40 Govoriti o narodni

[Page 112]

osvoboditvi pa izvajati partijsko revolucijo, je bilo Leninovim in Stalinovim učencem nekaj samo po sebi umevnega. Jugoslovanski revolucionar Josip Broz je dejal o tako opevani NOB: “Navsezadnje je bila to državljanska vojna. O tem med vojno nismo hoteli govoriti, ker nam ne bi koristilo.”41 Kazati se drugačnega, kot je, se človeku z nepokvarjeno, naravno vestjo – upira. Zato ni čudno, da je toliko ljudi, tudi dobrih kristjanov, komunistom nasedalo. Niso predvidevali, da svet brez moralnih vrednot, katerega so si težko predstavljali, upravičuje splošno in neomejeno uporabo sistematične laži. Komunisti lažejo, ker ne spoštujejo resnice, ampak jo “oblikujejo” po svoji volji glede na trenutno korist. Slovenski komunisti se omenjene “propagandne” metode, to je oportunističnega oblikovanja “svoje resnice”, niso držali le v času revolucije, temveč jo spretno in uspešno uporabljajo vse do današnjih dni.

Praksa posplošene uporabe laži na eni ter njenega nekritičnega sprejemanja na drugi strani pa se ni širila po deželah Sovjetske zveze in kasneje po vsem svetu zato, ker bi bila sama na sebi privlačna ali prepričljiva, marveč tudi zato, ker je velikemu delu ljudi, predvsem izobražencem, prijala. Resnica je intelektualno in moralno zahtevna. Laž in tudi nekritično sprejeta zmota pa dopuščata, vsaj nekaj časa, neodgovorno brezbrižnost in leporečje.

Logika laži

10.1.4. Logika laži

Zarota molka, o kateri je pisal papež Pij XI.,42 je bila v veliki meri odločitev svobodnih ljudi proti resnici in pasivni plebiscit za utvaro, za utopično pričakovanje raja na zemlji. Živeti zasanjan je bilo in je prijetneje kakor sprejemati izzive resničnosti; a človek se mora prej ali slej zbuditi iz zasanjanosti. Ko pa si ne more več prikrivati, da je živel v laži, se rado zgodi, da človek prekolne resničnost, ne laži, ki ga je zavajala. Podobnost z zasvojenostjo narkomanov ni naključna, tudi oni se zavestno in prostovoljno odločajo za prevaro in laž. Tudi ni naklučje, da preziru do resnice v obeh primerih sledi prezir do življenja.

Ko perujski pisatelj Vargas Llosa v eseju “Utvara in zgodovina” analizira študijo “Le passé d’une illusion” francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta o komunistični ideji dvajsetega stoletja, pravi, da je pomembneje kot zgodovina komunizma “izredno nasprotje, ki obstoja med objektivno zgodovino in med njeno idealizirano in mistificirano vizijo, ki je skoraj šestdeset let prekrivala in nadomeščala resničnost tako v intelektualnih kakor praktičnih pogledih”. Pri tem, pravi, ni šlo toliko za prevaro kakor za samoprevaro, za prostovoljno izbiro mnogih ljudi, ki so hoteli verjeti v utopijo in se zavestno oklenili laži. Vztrajali so v utvari, čeprav so imeli dovolj razlogov in dokazov, da bi se lahko odločili drugače. Utvara komunizma je izpolnjevala praznino, ki se je polaščala modernega človeka s tem, da je prikazovala kot dosegljive vse človekove želje ter obljubljala človekovo dokončno “znanstveno dozorelost”.43

Znano je, kako je eden od očetov komunistične revolucije na Slovenskem na stara leta opravičeval svoje laži o stanju v Sovjetski zvezi, rekoč, da če bi govorili resnico o tem, kakšno je tam življenje, bi jim nihče ne maral slediti. Pa se je stari mož verjetno motil. Velika večina ljudi, vsaj na Slovenskem, je imela dobre informacije o boljševiških zločinih, a jih mnogi niso marali priznati, ker so hoteli verjeti pravljicam, ki so obljubljale raj. Res se je na svetu kaj malo spremenilo od časov, ki jih opisuje Geneza. Tokrat je igrala vlogo kače partija, ki se je – zvesta svoji naravi – ob pričetku političnega

[Page 113]

potresa hitro prelevila, tako da zdaj živijo njeni nasledniki pod drugo krinko in na novo pričenja staro, že neštetokrat ponovljeno, pa za človeka vedno vabljivo igro.

Če je komunizem v tolikih deželah pripeljal do krvave revolucije in po njej do tiranije, je to sicer res posledica zmotne in varljive ideologije, a v veliki meri tudi mnogih neodgovornih pa tudi zavestno slabih osebnih odločitev, to je človeških slabosti, in tudi zlobe.

Ko so komunisti med nami pričeli moriti ljudi, za katere smo vsi vedeli, da so zavedni narodnjaki ter pošteni, večkrat vzorni ljudje, je stal vsakdo pred tiho odločitvijo. Izraziti svoje mnenje, obsoditi zločin in s tem tvegati glavo ali brez besed prikimavati kleveti o izdajalcih, ki jih je “strokovno” širila partijska centrala “znastvene laži”? Ostati tiho je bilo lažje, varneje, a hkrati je tako zadržanje pomenilo notranje glasovanje za laž in za zločin. Tehtnica vesti se je nagnila in zdaj je bilo treba le še iskati izgovorov za držo, ki je bila v nasprotju s krščansko oblikovano vestjo. In tako iskanje izgovorov še danes bremeni tudi nekatere verne kristjane ter jih v osebnem in javnem življenju paralizira.

Sklep: Iz preteklosti v prihodnost

10.1.5. Sklep: Iz preteklosti v prihodnost

Ko danes pogrešamo, kot radi govorimo, pokončnih ljudi, se ozrimo v polpreteklost in bomo videli, koliko zavednih, pokončnih rojakov je končalo pod kroglami komunistov, koliko jih je izgubilo zdravje in nekateri celo svojo pokončnost; bodisi v ječah bodisi pod dolgolet nim pritiskom nekrvavega, političnega terorja. Vsak terorizem upošteva šibkost človekove narave. Toliko bolj drži to za komunistično strahovlado, ki je od vsega začetka za obvladovanje oseb in množic uporabljala znanstvene izsledke osebne in družbene psihologije. Tako se je partiji posrečilo v razmeroma kratkem času z grožnjami, z obljubami in s podkupovanjem pretopiti mnogo državljanov v brezbrižno maso, medtem ko je nad ostale pritisnila z vso težo nasilja. Komunisti in njihovi sopotniki so govorili, da hočejo spremeniti naš narodni značaj.44 V določeni meri se jim je to posrečilo. Niti potomci krvnikov niti družine pomorjenih in preganjanih ne bodo nikdar več take, kot bi sicer bile. Števila krvavih in nekrvavih žrtev njihovega strašnega eksperimenta ne bomo nikdar poznali, še vrsto let pa bo nad nami temna senca preteklih zločinov in krivic.

Med ruševinami komunizma ostajajo nedotaknjene bistvene idejne primesi, ki so ga naredile za eno največjih, če ne celo največjo prevaro v zgodovini. Komunisti so razvrednotili človeka in umor spremenili v brezosebno “likvidacijo” in z ljudmi hladnokrvo manipulirali. Tistim, ki so postavljali neke nove družbene temelje na rekah krvi, življenje ni bilo vrednota. Podobno ne spoštuje življenja pokomunistična, porabniška družba. Z ustavo in z zakoni brani umor nerojenih oseb, likvidacijo otrok brez imena. Slovenski narod je demografsko oslabljen zaradi komunističega genocida; podobno ogroža dandanes njegov obstoj, ob molku javnega mnenja, omenjeni pomor nerojenih rojakov. Danes se poleg kristjanov le malokdo poteguje za to, da bi življenju in človekovi osebi priznaval pravo veljavo in čast.

Če so nekdanje generacije komunistov obvladovale ljudstvo z nasiljem, z materialistično ideologijo in z lažjo, poskušajo njihovi idejni sinovi in hčere doseči nekaj podobnega z drugačnimi, a ne povsem drugimi sredstvi. Kljub mnogim nasprotjem je “skupni imenovalec marksizma in liberalizma v tem, da se tako eden kakor drugi omejuje na imanentne in povsem zemske perspektive človeške zgodovine”. Zato so nekdanji totalitarci, katerim je bila “morala” le občasna “taktika” na poti do določenih osebnih in skupinskih koristi, kaj

[Page 114]
Iz preteklosti v prihodnost
Figure 49. Iz preteklosti v prihodnost Lojze Erjavec
[Page 115]

“lahko postali liberalci, potem ko so nehali biti komunisti”.45

Zgodovinski determinizem, ki so ga oznanjali komunisti, naj bi odvezoval posameznika sleherne odgovornosti. Relativizmu, ki so se ga po polomu marksizma oklenili nekdanji oblastniki, je osebna odgovornost prav tako tuja. Človekova enkratnost in posebnost sta bili neskladni z nekdanjo doktrino o protagonizmu množic, a tudi ne prijata modelu pomasovljenja v okviru globalnega trga. Nekoč so hoteli močne osebnosti iztrebiti, zlomiti ali izolirati, danes pa jih poskušajo obvladati ali utišati s pomočjo medijskih monopolov. Marksizem si je prizadeval uničiti družino in narod kot naravna varuha individualnosti in temelja naravnega reda. Sodobni progresistični materialisti hočejo razvrenotili družino s teorijo spola. Če so nekoč komunisti propagirali, naj se za blagor človeštva internacionaliziramo, se njihovi potomci zavzemajo, da bi zdaj, ko imamo lastno državo, žrtvovali lastno narodnost in jezik, bodisi na oltarju Evrope bodisi na grmadi multikulturnosti. Če naj bi se nedolgo tega podrejali “znanstveni” dogmi dialektičnega materializma, naj bi zdaj sprejeli materializem po pragmatični poti. Ni potreben prevelik miselni napor, da opazimo kontinuiteto takih nenaravnih in tudi protinarodnih teženj. Kot nekoč stoji slovenski izobraženec pred nalogo, da razčleni in odkriva pravo vsebino političnih in gospodarskih gesel, s katerimi psihološke delavnice dedičev nekdanjega sistema prepletajo naš kulturni prostor.

Politični slogan je imel v času enoumja izreden pomen, ker je večini prihranjal “napor” mišljenja. Tudi nova progresistična družba rada uporablja taktiko uveljavljanja kakih »neizpodbitnih«, a nikdar preverjenih »dejstev«. Volja odkrite ali prikrite manjšine prihaja na ta način do posameznika že prebavljena in zavita v lep, vabljiv ovoj. To pomaga pri uničevanju razsodne individualnosti, ki je temelj zdrave in trdne kulturnosti. Ker danes ni več mogoče masovno pobijati idejnih nasprotnikov, jih poskušajo nekdanji kolektivisti, sedanji pro gresisti, razosebiti in razvrednotiti v mlačni nenačelnosti relativizma. Oborožen boj za brezrazredno družbo je nova generacija preimenovane partijske elite nadomestila z neoboroženim bojem za družbo brez identitete in brez vrednot. V tem boju je posameznik lahko ranljiv; skupnosti, družinska in narodna pa tudi verska občestva lahko uspešno kljubujejo tokovom umetno ustvarjenega javnega mnenja in tega z vztrajno zvestobo resničnim vrednotam tudi preusmerijo.

Miselna jasnost, potrebna za orientacijo sredi posplošenega relativizma, je lahko sad kulturne samobitnosti, trdne osebne vere in globokega, discipliniranega študija. Odpor javno sprejeti zmoti pa zahteva tudi pogum. Ne gre za lahko pot, marveč za strmo stezo, ki vodi k vzvišenemu cilju, ki ni dosegljiv brez vztrajnosti, napora in pripravljenosti na žrtev.

Tako je tudi nova generacija Slovencev pred vprašanjem žrtve. Ker so moralne vrednote visoko nad vsakdanjimi, tvarnimi koristmi, zahteva življenje v skladu z njimi tudi to, da je človek pripravljen sprejemati nase tudi odpovedi. Tukaj se stikata in razhajata dve poti: pot revolucije, ki ob geslu “žrtve morajo biti” misli predvsem na žrtvovanje svojih nasprotnikov, in pot krščanskega spreobrnjenja ter družbene prenove, ki temelji na svobodni, velikodušni požrtvovalnosti osebe, ki ljubi in išče skupno dobro.

Sredi prejšnjega stoletja so tisoči rojakov darovali svoje življenje za verske in narodne vrednote. Njihova žrtev je izhodišče za razumevanje slovenske sedanjosti in upanje naše prihodnosti. Bog daj, da bi raslo tudi danes med nami dovolj rodoljubov, pripravljenih velikodušno žrtvovati vsaj del svojega ugodja za iste vrednote in tako zagotoviti našemu narodu prihodnost. ?

[Page 116]
Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 4. Del

10.2. Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 4. Del

Odgovornost vseh za skupno dobro

10.2.1. Odgovornost vseh za skupno dobro

Leta 1995, pet let po spremembah oziroma petdeset let po vzpostavitvi komunističnega diktatorskega sistema, sem kot dekan TEOF dal pobudo, da pogledamo na pet let tranzicije in ubesedimo, kaj se nam je Slovencem zgodilo v petdesetih letih totalitarizma oziroma se nam dogaja v času po demokratičnih spremembah. Senat je načelno soglašal in mi poveril, naj organiziram posvet v Zavodu sv. Stanislava z naslovom Na poti k resnici in spravi.

Že vseskozi od demokratičnih sprememb smo se ozaveščeni profesorji na TEOF dejavno vključevali v zahtevne procese preseganja usedlin bivšega režima. Med drugim smo tudi prek društva Združeni ob Lipi sprave s pokojnim Stanislavom Klepom načrtovali konkretne poti za uveljavitev Deklaracije o narodni spravi. Kot dekan TEOF sem se še posebej čutil obvezanega za te naloge. Sicer se je večina profesorjev na TEOF v zahtevnem času ob spremembi vključevala v delovanje cerkvenih komisij, organizacij in posredno prek strank uveljavljala temelje cerkvenega družbenega nauka. Tako smo delovali v mešani komisiji med državo in Cerkvijo, Komisiji Pravičnost in mir, Komisiji za dialog itd. A vse bolj smo na tej poti doživljali tudi ovire, in celo med svojimi ljudmi smo imeli zaviralce pri uresničevanju teh procesov. Pri strategiji uresničenja tega smo se organizacijsko slabo usklajevali in povezovali. Sestavni del postkomunistične strategije pa je bil (in je še) tudi onemogočanje oziroma oviranje smelih pobud pri civilnodružbenih in političnih gibanjih, organizacijah in strankah. Sestavni del takega delovanja sil bivšega režima je bilo usmerjanje ljudi v vzporedne in nepomembne osebne in družbene dejavnosti – to nalogo je v bivšem sistemu opravljal mehanizem »samoupravljanja«. Načrtovalci in ohranjevalci oblasti bivših elit tako zaposlujejo državljane z nepotrebnimi bremeni in nepomembnimi vzporednimi dejavnostmi, da lažje preglasijo oziroma prekrijejo svoje predvsem nepregledne (netransparentne) gospodarsko-finančne dejavnosti, ki jih vpregajo v politični voz formalno demokratičnih procesov. Tako so komunisti nekoč ovirali in zaposlili ljudi z nepomembnostmi oziroma so jim skušali zamegliti pogled na njihove prave probleme. V totalitarizmu se je to dogajalo s terorjem, prisilo in drugimi oblikami ustrahovanja, danes pa prek medijskih zameglitev, npr. s postavljanjem nepomembnih tem na radio in TV, da postkomunisti v tej megli lahko neovirano vlečejo zase in svoje sorodnike in sodelavce pomembne družbene poteze.

Tudi vključevanja novih ljudi na področja družbe, tudi profesorjev TEOF, so ovirale stare in nove (tajne) povezave teh ljudi z bivšimi oblastniki, ki so ostali glavni nosilci ali izvrševalci ekonomskih oziroma finančnih procesov v tranziciji. Za lažje poslovanje so oblastniki ob spremembi ukinili SDK (Služba družbenega knjigovodstva), ki je dotlej nadzorovala finančne tokove. V procesih tranzicije jim je šlo v veliki meri za ohranitev ekonomske prevlade oziroma za privatne račune ‘posvečenih’. Bežen pogled na tranzicijsko dogajanje, posebno oviranje vračanja premoženja, kontrole lastninjenja, malverzacije v bankah itd. le potrjujejo, da gre za to, da realna ekonomska moč ne bi prešla na nove politične elite. Temu obvladovanju služi tudi kontrola nad mediji, sodstvom in vzgojno-izobraževalnimi in znanstveno-raziskovalnimi ustanovami. Tipičen primer je tudi SAZU, ki za razliko od podobnih ustanov v tujini finančno stimulira svoje člane, ki so temu primerno lojalni. Zato ni uspel poskus spoštovanega in etično ozaveščenega akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, da bi SAZU sprejela deklaracijo o narodni spravi. Med akademiki za to ni dobil potrebne večinske podpore,

[Page 117]

kar je pokojnega akademika navdajalo z žalostjo nad ustanovo, ki ji je predsedoval, saj si je njeno vlogo v družbi predstavljal vendarle bolj etično oziroma humano. Podobno so tudi na drugih ustanovah in uradih prizadevanja za uveljavitev spravnega procesa v naši družbi in drugi pomembni tranzicijski projekti naleteli na odpor. Tako se nas je manjšina članov Nacionalnega kurikularnega sveta zavzemala za globlje in bolj korenite spremembe v šolskem sistemu; proti pa je bila številna in zanesljiva večina, ki je dopuščala zgolj formalne spremembe. Tudi apel na takratnega podpredsednika vlade Marjana Podobnika, naj on s svojo politično močjo podpre naša prizadevanja, ni zalegel.

Ne glede na uspehe ostajam prepričan – kar sem že večkrat javno povedal –, da imata TEOF in celotna Cerkev na Slovenskem stalno nalogo spodbujati procese poprave krivic in rehabilitacije žrtev. Ne gre le za dostojen pokop in vrnitev dobrega imena vsem, ki jim je revolucija po krivici odvzela dobro ime ali življenje ali celo oboje, pač se moramo stalno zavzemati za vse ljudi, ki se jim v družbi vedno znova dogajajo krivice. TEOF je poklicana, da k delovanju za pravičnost spodbuja tudi druge akademske, demokratične in civilnodružbene ustanove, organizacije in gibanja. Za to je treba spodbujati civilno-družbene pobude, gibanja in politične sile ter razvijati tranzicijske procese na vseh ravneh družbe. Posvet v Šentvidu je bil namenjen pregledu rezultatov dosedanjih prizadevanj in razvijanju nadaljnjih strategij.

Kot dekan TEOF UL sem k soorganizaciji posveta Na poti k resnici in spravi povabil Novo Slovensko zavezo (NSZ ) in Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu ter k sodelovanju tudi pomladne stranke. NSZ je po svojem imenu in izročilu zavezana urejevanju teh zadev. Šentvid je kraj množičnega koncentracijskega taborišča žrtev komunizma. Žal je takratno vodstvo zavoda v svojem zborniku, ki so ga pripravili ob 100-letnici svojega delovanja, ta žgoči problem šentviške kalvarije skoraj povsem obšlo. Povabilo pomladnih strank je imelo namen utrditi enotnost med njimi za celovito reševanje tranzicijskih problemov. Namen posveta je bil torej pogovor demokratičnih sil o stanju ter perspektivah delovanja za normalizacijo oziroma spravo v naši družbi. Posvet je imel dva dela: 1. razmišljanja o revolucionarnem dogajanju ter 2. okroglo mizo pomladnih strank in predavateljev o razvoju demokratičnih procesov med nami, kot pove naslov Iskanje resnice na poti sprave. To je bil čas, ko smo se katoličani komaj začeli zavedati svoje soodgovornosti za oblikovanje nove družbe. (»Nato sem videl novo nebo in novo zemljo« – Raz 21,1; prim tudi Iz 65,17.)

Na poti k resnici in spravi

10.2.2. Na poti k resnici in spravi

Védenje o dejanskem položaju, ki vključuje kritičnost do svoje preteklosti, je podlaga za uspešno bodočnost. Že Grki, za njimi pa tudi srednjeveški krščanski misleci so poudarjali modrost kot prvo in najpomembnejšo človekovo krepost, ki zahteva védenje o stvareh, o resničnosti, v kateri živimo. Kljub temu da je človek odprt za resnico in naj bi je zato ne mogel zgrešiti, se nam na poti k resnici postavljajo številne ovire. Še bolj težavno postane to iskanje, če družbeno-politični procesi s sistematično lažjo zapirajo pota do resnice, kot se je to dogajalo v komunističnem režimu in posledice trajajo v nas in med nami še danes. Gandhi je dejal, da je treba resnico stalno misliti, jo govoriti in udejanjati. Resnica mora prevevati vse naše bitje, potem se bo lahko širila tudi v družbeni prostor. Kristus pa nam je zapustil še bolj tehtno popotnico: »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 32)

Kaj pa poravnava krivic? Bralka ruskega časopisa Izvestija Nikolina leta 1990 v pismu redakciji zahteva kazen za bivše komunistične zločince in takole opredeljuje svoj odnos do logike revolucionarjev: »Če so otroci in otrok

[Page 118]
Na poti k resnici in spravi
Figure 50. Na poti k resnici in spravi Lovro Stanovnik

otroci Lisenka še pri življenju, naj plačajo s svojim življenjem za smrt Nikolaja Vavilova. Vsi pravični sovjetski državljani bi morali danes za sorodnike Lisenka, Berije kakor tudi za sodnike stalinističnih procesov in ječarje zahtevati smrtno kazen.«46 Ali je torej pot k resnici in k rešitvi totalitarnih zagat totalna izključitev (smrt) novih tj. nedolžnih žrtev, ki kot otroci ali vnuki Lisenka in Berije in drugih, tudi slovenskih revolucionarjev, ki zaradi sorodstva še niso bili zločinci? Naj torej ideološki vzorec manihejske revolucionarnosti še naprej razdvaja in ločuje ljudi in jih tudi v formalno postavljenih demokratičnih okvirih vzdržuje v dvojnosti in nespravljivosti od preteklih nasprotij? Z izključevalno miselnostjo je težko priti do sprave. Na drugi strani pri storilcih ali njihovih naslednikih ni nobenih znakov prošnje za odpuščanje oziroma celo ne priznanja storjenih zločinov, pač pa težnja, da se izključevalnost v družbi še kar vzdržuje. Tipičen primer je Zdenko Roter, ki v svojih dveh knjigah le nadaljuje ozirom potrjuje omenjeno komunistično logiko.

Zmagovalci niso pripravljeni prepustiti svoje vodilne vloge v družbi in preprečujejo

[Page 119]

poskuse, ki bi omogočili uvid v celovitost resnice preteklega družbenega stanja in njegovih posledic v sedanjosti. S priznanjem resnice bi sestopili iz svojih namišljenih (mitskih) predstav in priznali človeško resnico ter s tem svojo človeško nemoč, ki jih je vodila v genocid nad lastnim narodom. Poraženi in zatrti na drugi strani težko zberemo pogum, da bi zmogli javno pokazati svojo odprto in pristno človeško podobo, saj nas je teror zaznamoval kot žrtve. A zahteven proces družbene preobrazbe je treba izpeljati, če hočemo, da se revolucija kdaj konča. Samo pot sprave je rešitev, sicer ostajamo nenormalna družba. Nobena družba namreč ne more živeti v stanju napetosti in v neporavnanih odnosih, pač pa mora te vedno znova urejati in ljudi odpirati za medsebojno komuniciranje, za dogovarjanje o skupni prihodnosti.

Neprestano razčiščevanje

10.2.3. Neprestano razčiščevanje

Na omenjenem posvetu smo bili predavatelji: B. Dolenc, J. Juhant, M. Kremžar, V. Ošlak, J. Stanovnik, J. Zdešar in P. Urbanc in razpravljavci J. Janša, L. Peterle, M. Podobnik, V. Blažič, M. Klevišar, A. Drobnič, L. Markelj, B. Košir, D. Malenšek, L. Legan, J. Stanovnik, T. Stanovnik, T. Velikonja. Ubesedili smo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter stanje duha v demokratični Sloveniji. Izdali smo tudi knjigo kot prvi zvezek novoustanovljene Teološke znanstvene knjižnice. Posvet je pokazal, kako težko je odkrito, pošteno, nepristransko in pogumno izpovedovati resnico, obenem je dal za to smernice in opogumil, da je to kljub oviram mogoče ter da je to družbena nujnost. To pot odpira vera v človeka kot božje bitje, kot bitje, ki ima svoje pristne korenine v Bogu oziroma v človekovi bogopodobnosti. Krščansko izročilo kot sestavni del evropske kulture nas zavezuje, da krenemo po tej težki in zahtevni poti. Žrtvam revolucije je ta nauk dajal moč, da so vztrajale v resnici in bile pripravljene rajši izgubiti življenje kot odstopiti od nje. Kadar se človek izneveri resnici, tepta človeško dostojanstvo. Človek ne more, kot pravi papež Janez Pavel II., opravljati teh nalog sam, saj je občestveno bitje,47 živi skupaj z drugimi. Zato moramo v sebi in med seboj stalno razčiščevati in urejati, popravljati in krpati ter raztreščeno dograjevati. To je zahtevna pot resnice. Janez Pavel II. nas zato spodbuja: »Po zlomu komunističnih totalitarizmov in številnih drugih totalitarnih režimov ter tistih z imenom ‘narodne rešitve’ doživljamo danes premoč, čeprav ne povsem nesporno, demokratičnega ideala, povezanega z živo zavestjo in skrbjo za človekove pravice. Prav zato morajo narodi, ki svojo notranjo ureditev na novo oblikujejo, z izrečnim priznanjem teh pravic postaviti demokracijo na verodostojno in solidno podlago … Poleg družine opravljajo tudi vmesni družbeni organi važne naloge in pletejo svojske solidarnostne mreže. Ti dejansko dozorevajo v pristna človeška občestva, poživljajo družbeni sestav in preprečujejo, da bi ljudje potonili v brezimnost in pomasovljenje, kar se v moderni družbi često dogaja. Človek živi v različnih medčloveških povezavah in v njih raste ‘subjektiviteta družbe’. Posameznika danes često pritiskata oba pola: država in trg. Včasih živi pod vtisom, da obstaja samo kot proizvajalec in potrošnik blaga ali kot predmet državne uprave. Pri tem se pozablja, da sožitje ljudi nima končnega cilja ne trga ne države, ampak nosi v sebi edinstveno vrednoto, kateri morata biti država in trg podrejena. Človek je predvsem bitje, ki išče resnico in si prizadeva, da bi po njej živel, in v trajnem dialogu, ki vključuje pretekle in sedanje rodove, o njej razglabljal … Odkrito iskanje resnice zaznamuje kulturo naroda …«48 Zahtevna in nujna

[Page 120]

naloga tranzicijskih družb je iz te anonimnosti v občestvo potegniti vse, ki so bili doslej zaradi totalitarne enostrankarske in enobarvne družbe nasilno obsojeni v pozabo, izločeni ter pahnjeni v fizično in družbeno smrt, torej odrinjeni iz družbene zavesti. Resnico moremo odkrivati le v navzočnosti vseh, v celostnem komuniciranju družbe, iz katere ni nihče izključen. Spodbujati ta proces je naloga posebej Cerkve in z njo TEOF, ki se ji po svojem temeljnem poslanstvu ne smeta izneveriti. Seveda mora za to skrbeti tudi vsa družba, v njenem imenu nosijo to odgovornost državne ustanove, če hočemo, da se bo družba razvijala v tvorno sodelovanje in normalno življenje.

Sočutje in resnica

10.2.4. Sočutje in resnica

Že ob posvetu v Šentvidu se je pokazalo, kako težko je usmeriti ljudi in tudi stranke v skupne projekte za uveljavljanje tega demokratičnega ideala. Danes se zdi, da se težnja k »sporom na desnici« le še krepi in se vzdržuje revolucionarni razdor po celotni družbi, ki pogojuje tudi težnjo po sporih na desnici in v Cerkvi. Temu se ni mogla izogniti niti Teološka fakulteta. Da bi se bolj povezali in organizirali že v sami Cerkvi, sem 15. julija 1997 predlagal ordinariatom in redovnim predstojnikom, nato pa še celotni Slovenski škofovski konferenci ustanovitev kadrovske komisije v Cerkvi na Slovenskem. Ta je bila potem ustanovljena in potrjena. Sestavljali so jo vidni kleriki in laiki vseh škofij, kot dekan TEOF sem jo vodil. Po celoletnih razpravah smo prišli do zaključka, da je treba premoženje Cerkve v celoti popisati in oceniti. Na podlagi tega bi bilo mogoče delati tudi kadrovski načrt Cerkve in uspešnejšo družbeno strategijo Cerkve. Škofje so na to odgovorili, da ker v celoti še ni izvedena denacionalizacija, finančnega stanja ne morejo predložiti (!); s tem je bilo naše načrtovanje zaključeno.

28. maja 1997 smo v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani v okviru društva Združeni ob lipi sprave organizirali okroglo mizo z naslovom Evropa in mi; Stanje duha in Slovenci. Sodelovali smo: predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Tone Jerovšek, prvi predsednik DEMOS-a in poslanec v državnem zboru dr. Jože Pučnik in sam kot dekan TEOF. Ugotavljali smo neuresničevanje demokratičnih postopkov in padanje moralnih standardov v javnosti in etično erozijo. Nismo doživeli, da bi prišlo do pravne obsodbe bivšega totalitarnega režima, opažali smo (kar se kaže še danes) trdovratnost ali celo nasprotovanje uradov pri popravi krivic. Širše zakonodajno zaledje in drugi uradni postopki, predvsem sodišča, so omogočali nekaznovan odliv družbenega premoženja.

Člani akademskega kluba Straža in njihovi sorodniki iz zdomstva so prispevali sredstva za spomenik prof. dr. Lambertu Ehrlichu na Teološki fakulteti, ki je bil odkrit 26. 5. 2002. Kot dekan sem se zavzel za postavitev spomenika temu odličnemu profesorju na TEOF in državniško razmišljujočem Slovencu. Vsako leto smo v soorganizaciji TEOF in društva Združeni ob Lipi sprave priredili žalno slovesnost najprej na Streliški ulici, nato ob kipu na TEOF. Takratni dekan dr. Alojzij Slavko Snoj je ob slovesni otvoritvi kipa dejal: »Žarki današnjega dne so iz vrste tistih, ki iz narodovega telesa izganjajo temo in tkivo kličejo k vstajenju.«49

Ob 70-letnici konca II. svetovne vojne, revolucije in povojnih pobojev smo se profesorji TEOF iz raziskovalnega programa Etični temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije, ki sem ga vodil, zelo dejavno vključili v pobudo Resnica in sočutje. Njen namen je bil ozavestiti čim več ljudi za resnico medvojnega in povojnega revolucionarnega trpljenja ter spodbuditi k sočutju z vsemi žrtvami ter tako pripomoči k spravi v

[Page 121]

naši družbi. Organizirali smo nacionalni in mednarodni posvet; okrogle mize po Sloveniji, ki jih je spremljal Radio Ognjišče, so potekale v Celju, Novem mestu, Šentvidu v Ljubljani, Novi Gorici, Veržeju in Mariboru. Povezali smo se z več drugimi ustanovami in gibanji. Z mednarodnimi sodelavci smo izdali tudi knjigo Truth and Compassion pri založbi LIT (Münster). Pri založbi Ognjišče pa sva z voditeljem okroglih miz Alenom Salihovićem izdala vse prispevke z naših srečanj na okroglih mizah. Uspeli smo pritegniti veliko ljudi in tudi prek TV, Radia Ognjišče razširiti resnico o zahtevnosti časa, stiskah, trpljenju, smrti in preizkušnjah preživelih v ognju revolucije in vojne. Govorniki so nakazovali poti reševanja posledic povojnih pomorov, rehabilitacije žrtev in nakazovali možnosti spravnih procesov v naši družbi.

Kot predsednik društva Združeni ob Lipi sprave sem bil na predlog DEMOS-a na Kamniškem povabljen tudi k izpeljavi postopkov za postavitev kapelice žrtvam v Kamniški Bistrici (KB), ki so jo financirali svojci pomorjenih iz Črne gore. Dejavno sem se vključil v proces, ki smo ga kljub težavam izpeljali in končno kapelico blagoslovili. Tu se nam je zgodilo kar nekaj neprijetnosti. Ena izmed njih je bil tudi žaljiv govor kamniškega župana Marjana Šarca na slovesnosti blagoslovitve vpričo gostov in darovalcev za spominsko kapelico. Odbor me je določil, da pregledam vsa besedila za slovesnost in vsi, tudi episkop dr. Amfilohije Radović, so prej poslali svoje govore, ki smo jih prevedli v slovenščino oziroma črnogorščino. Kljub moji prošnji, naj govor spremeni, ker bo sicer žaljiv za navzoče in krivičen do žrtev, je župan vztrajal in v govoru dejal: »Na kraju, kjer smo danes, so svojo pot končali pripadniki vojska, ki so se znašle na napačni strani zgodovine, misleč, da imajo pravo poslanstvo. Današnja slovesnost nima in ne sme imeti namena opravičevati njihovih medvojnih dejanj, jih rehabilitirati ali kakorkoli spreminjati njihovo vlogo v zgodovini. Kdor pričakuje to, so njegova pričakovanja napačna.«50

Ob tej priliki pa se je pokazala tudi temna plat TEOF. Eden izmed profesorjev je na prošnjo odbora, naj povabijo znance in ostalo javnost na blagoslovitev kapelice, odgovoril skrajno neprimerno: »Na vsako pasjo procesijo pa ne bom vabil!« To potrjuje, kako razklana je naša družba in tudi Cerkev in celo naša TEOF.

V nasprotju s tem omenjam še pobudo drugega kolega iz TEOF, da bi za mlade načrtovali pot spomina, ki bi jo lahko poimenovali Pot resnice in sočutja, in sicer med Brezarjevim breznom in Kucjo dolino, da bi mladim nevsiljivo posredovali zgodovinsko resnico in omogočili dolgoročno ubesedenje naše narodne travme ne le v revolucijo vpletene generacije, pač pa tudi njihovih potomcev na obeh straneh.

Morda je ta mozaični pregled vloge TEOF nekoliko subjektiven. Najprej zato, ker sem bil sam na TEOF zaradi dekanske službe ob prelomnem času bolj kot drugi vpet v ta dogajanja, potem pa tudi zato, ker sem se tudi osebno zavzemal in se še zavzemam, da bi se naša družba demokratizirala in opravila dolžnost do nepokopanih žrtev ter jih ustrezno rehabilitirala. Lahko bi dodali še kaj. Vpetost teologov v znanstveno, profesorsko in drugo delovanje – v tranziciji posebej pestro in zahtevno, a žal včasih tudi za kake profesorje protislovno – nas je vse izjemno zaznamovala in določala. Kljub vsemu upam, da svoje poslanstvo po svojih uvidih, sposobnostih in močeh le opravljamo vestno in skladno s svojim krščanskim prepričanjem. Seveda le Bog najbolje ve za globlje oziroma pristne namene in odločitve. Glede na to nas bo zgodovina sodila po naši (ne)odgovornosti za narod in Cerkev, končno sodbo pa moramo – hvala Bogu – prepuščati le Bogu.

[Page 122]
Življenjska jubileja

11. Življenjska jubileja

Ljudje za vse čase

11.1. Ljudje za vse čase

11.1.1.

Justin Stanovnik
Figure 51. Justin Stanovnik

Morda se prof. Justin Stanovnik niti ne bo strinjal s tem, da ga ob njegovem visokem življenjskem jubileju, devetdesetletnici, naslovim z intelektualcem. Zaradi osebne skromnosti in zaradi njegovega dela. Njegovo javno delovanje je namreč neločljivo povezano z Novo Slovensko zavezo, ki si s postavitvijo farnih plošč in izdajanjem revije Zaveza prizadeva za razkritje desetletja prepovedane in popačene zgodovinske resnice: njen cilj je obeležiti izbrisane žrtve revolucije in osvetliti mnogoplastno kulturno razdejanje, ki ga je povzročil projekt novega sveta. Prof. Stanovnik tako skupaj s prijatelji in sodelavci že dolgo obvezuje ranjeni slovenski spomin in vzdržuje šibki plamen vedenja o usodnih dogodkih 20. stoletja. To pa počne na poseben način: kot intelektualec, kakršnih v Sloveniji ni veliko. Intelektualec se razlikuje od ideologa po tem, da je zvest svoji izkušnji in misli: da resničnost odkriva in ne postavlja. Da misli svoj čas v vseh razsežnostih: družbeni, kulturni, politični, etični, osebni. Pa tudi, da misli tisto, kar je onstran časa: tisto ozadje, ki presega in zamejuje vsako dobo, ob katerem se pokaže mera pristnosti vsake dobe. Položaj intelektualca je vedno v njegovi družbi, s Cankarjem rečeno, v »areni življenja«, njegovo obzorje pa je univerzalno. Omnium horarum homo je označil Erazem Roterdamski Tomaža Mora: človek za vsako priliko. Stanovnik je to oznako naobrnil na intelektualca: človek za vse čase, ne le po vedenju, temveč zlasti po etični prebujenosti, po zvestobi resnici. Samo tak človek se ne daje zaslepiti čarom družbenega uspeha ali intelektualne mode; ne zastraši ga rožljanje diktatorjev, vojaških ali kulturnih, ne zlomijo nočni obiski partijske milice.

Intelektualci so bili v 20. stoletju pomembna prvina evropske kulture: bili so nepogrešljiva etična instanca, javni glas vesti, roka, ki je – proti volji uradne večine, pogosto za ceno velike nevarnosti – odpirala okno v zatohlih družbenih stavbah. Številna besedila Justina Stanovnika, zlasti aktualni kulturnopolitični komentarji v Zavezi, pričujejo, da je njihov avtor eden od njih. Nikoli ni prikrival svojega krščanskega prepričanja (recimo raje kar globoke vere), a se tudi nikoli ni skrival za njim: vselej diha skozi njegovo izkušnjo in misel.

Tak človek je lahko v javnosti nastopil šele po zlomu SFRJ; prav zares pa njegov glas ni sli-

[Page 123]

šen niti danes, po četrt stoletja demokracije. To pove veliko o stanju slovenske kulture, ki je bila – ne formalno, temveč duhovno – bolj slovenska in demokratična v zadnjih letih SFRJ, kot je danes. Razočaranje je, razumljivo, veliko; prav tako tudi osuplost. A slednja ni upravičena. Moralno ogorčenje tu ne pomaga prav dosti. Številni so prepričani, da demokratizacija pač poteka počasi in da je treba računati tudi s hujšimi zastoji in odkloni. Tovrstni »realistični« optimizem navdihuje huda naivnost, mišljenje, da bodo procesi demokratizacije že sami pripeljali stvari na pravo mesto. »Zarobljenec čaka na obali, da bo reka odtekla,« pravi Horacij. Ljudje, obsedeni s pragmatičnimi rezultati, verniki v priročnike in liberalsko antropologijo ne vidijo, kako zelo se je svet spremenil: tako, da npr. demokratizacija družbe ne pomeni več normalizacije, ampak za normalne veljajo razne stare postmarskistične kulturne utopije. V resnici je bilo vse to že ves čas tu, pod površino. Če bi brali ljudi, ki jih zanima, kar se dogaja pod površino, bi to vedeli. Stanovnikova besedila so o vsem tem govorila že čisto ob začetkih demokratične države: opozarjala, da smo sredi brezumja, v uročenem zalivu, klicala k pameti in normalnosti … »Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? […] Tu je konec jezika. A to niso nobene izjeme, takšna je faktura večinskega dela javnega govorjenja.« Še več: »Ker so poglavitne institucije civilne družbe ob politični demisiji komunizma ostale nespremenjene in se v zgodovinsko operabilnem času tudi spremenile ne bodo, predstavlja civilna družba tisto oporišče padlega sistema, katerega politične antene bodo pozorno spremljale dogajanja v sferi politike. […] Vse se bo odvijalo v instinktivnem uvidu enotnosti interesov. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo – in te ji ne bo zmanjkalo – nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo ‘prekrasni novi svet’.«

Ne vem, koliko ljudi danes to vidi. Gotovo se komu zdijo to očitna dejstva. Toda pred šestindvajsetimi leti je bilo zelo zelo malo takih. Kot prebivalci »prekrasnega novega sveta« bi lahko vsaj zdaj obžalovali, da tiste številke Zaveze iz leta 1991 niso poznali ali brali ali pa je vzeli zares. Morda pa je najbolje, kar lahko storimo, da si besede prof. Stanovnika vzamemo k srcu in še enkrat premislimo, ali sodobna družba potrebuje intelektualce ali so ji dovolj strokovnjaki. Potem bomo mogoče hvaležni, da so med nami ljudje za vse čase.

[Page 124]
Marko Kremžar

11.2. Marko Kremžar

11.2.1.

Marko Kremžar
Figure 52. Marko Kremžar

Praznujemo 90-letnico gospoda Marka Kremžarja, krščanskega človeka, družinskega očeta in družbenega delavca za dom in rod. Njegova izvorna družina je dala pečat slovenskemu predvojnemu, medvojnemu in povojnemu dogajanju. Med vojno je izgubil dva brata, duhovnika Marjana so ubili v Srbiji, Franceta je doletela ista usoda kot Franceta Balantiča, ki je bil tesno povezan s Kremžarjevo družino, oba sta zgorela v Grahovem. Lani je praznovala 90- letnico tudi žena in mami Pavla. Podobna kalvarija kot družino očeta Marka je spremljala tudi izvorno družino mami Pavle, rojene Hribovšek, sestre Franceta in pesnika Ivana Hribovška, oba sta padla kot domobranca, prvi med vojno, pesnik Ivan pa je bil ubit v revolucionarni čistki po vojni. Marko in Pavla sta si v begunstvu ustvarila družino petih otrok, ki jim sledijo vnuki in že pravnuka, ki so se lahko vrnili v domače kraje, kar pomeni ne le vračanje v domovino staršev, pač pa tudi ločitev od njih. To so torej časi ločitve, smrti, begunstva, a obenem časi žive vere, upanja in krščanske ljubezni, ki sta jo izžarevala, s svojim delovanjem za družino in za slovensko skupnost. Bog, ki je povezoval ljudi tako v vojni in revolucionarni vihri, dajal upanja in krepil vero, je bil z njima v časih ločitve in ostaja zdaj, čeprav nas ločijo zemeljske razdalje. Kot kristjani in verniki se vedno znova povezujemo v eno družino Božjih otrok in v Bogu iščemo upanja, moči in blagoslova za svoja življenjska prizadevanja.

Vstali Odrešenik pomirja svoje učence: »Ne bojte se!« V njegovem imenu se podeljuje odpuščanje in prinaša usmiljenje, ki ga ata Marko tako vneto oznanja s svojimi spisi in svojim vsestranskim družbenim delovanjem. Prevrat in spreobrnjenje je Marko dal naslov enemu svojih del. Vsi življenjski prevrati kličejo k spreobrnjenju in vračanju človeka k Bogu in soljudem. To je velikonočno sporočilo upanja in vere. To je bila tudi življenjska vsebina vseh vernih v težkih časih, tudi Pavle in Marka v času prevrata in odhoda v begunstvo ter delovanja med rojaki v Argentini.

Danes se Bogu zahvaljujemo za dar Markovega in Pavlinega življenja ter za dar življenja njunih sorodnikov in prijateljev, ki so kot onadva zvesto izpričali svojo krščansko vero tudi v najtežjih časih preizkušenj. Vesel sem, dragi Marko, da sva lahko tudi midva v prizadevanjih za domovino Slovenijo stkala prijateljstvo in sodelovanje. Hvala, Bog naj vaju blagoslavlja med nami in krepi tudi z upanjem na večno vstajenje pri njem, kjer upamo, da bomo vsi dokončno prišli za vedno skupaj.

[Page 125]
Po branju

12. Po branju

Miloš Vauhnik: PE-FAU In XX. stoletje

12.1. Miloš Vauhnik: PE-FAU In XX. stoletje

Ljubljana, Jutro 2012

12.1.1. Ljubljana, Jutro 2012

»Naslov knjige je nekoliko eksotičen,« začenja avtor svoje delo in pojasni, da gre za nemški izraz politisch-verdächtig (politično sumljiv), kakor so avstrijske oblasti med prvo svetovno vojno označevale predvsem Slovane (tudi Italijane), ki so jih imele za sumljive. S to etiketo so oblasti v nemško-nacionalistični gonji označile številne zavedne ljudi omenjenih narodov in jih potem zapirale, preganjale, ovirale, kaznovale (celo s smrtjo), medtem ko se Nemcem in Madžarom to ni dogajalo. Preseneča dejstvo, da so bili to praviloma monarhiji privrženi državljani, seveda pa ne velikonemški nacionalisti. Sam avtor je že kot dijak, kot član Organizacije narodno-naprednih statistov dobil od Nemcev na Štajerskem to oznako, ki se ga je potem držala kot avstrijskega podoficirja, zaradi česar ne bi mogel napredovati, če ne bi prišel na ruski fronti v nemško enoto, kjer mu je prek nemškega poveljstva poveljnik oskrbel odlikovanje ter čin poročnika. To mu je omogočilo nadaljnjo kariero in tudi gibanje med vojno ter mu dalo ustrezno opremljenost za delo pri Maistrovih osamosvojitvenih dejavnostih v Mariboru.

Delo Miloša Vauhnika, rojenega v Svetinjah pri Ivanjkovcih v Slovenskih goricah, je ob stoletnici konca (prve) svetovne vojne zanimiva, pretresljiva in vsebinsko vsestranska pripoved o bistvenih dogajanjih 20. stoletja, kot se glasi naslov v dodatku. Svetovno vojno avtor opisuje iz izkušenj ruske, tirolske in soške fronte, pretresljivo členi množične usode Slovencev in drugih narodov v tej grozljivi klavnici evropskih ljudi in narodov. Zaradi poznavanja obveščevalnih in drugih ozadij in poročil presega črno-belo slikanje in prikazuje tudi zanimive poglede slovenskih in drugih časnikov, politikov in drugih vplivnih ljudi na dogajanje. Sém sodi namera slovenskega nadporočnika dr. Ljudevita Pivka, ki je bil na tirol ski fronti jeseni 1917 tajno povezan z italijanskim poveljstvom in kot obveščevalni major Finzi skušal omogočiti Italijanom prodor v avstrijsko fronto. Italijanski oficirji so odpovedali in zadeva je propadla. Vauhnik meni, da bi se s tem lahko izognili fronti pri Kobaridu.

S Tirolske so ga ranjenega v peto odpeljali v bolnišnico na Dunaj, kjer ga je oskrbovala cesarska nadvojvodinja Helena. Ozdravljen se je potem bojeval še na soški fronti in tu doživljal prestrašenost Italijanov pa tudi njihov prodor v notranjost Slovenije, ki bi ga lahko ustrezna mednarodna dejavnost slovenske politike vsaj omilila. Kdo ve, ali bi ob sicer zahtevnih, a možnih organizacijskih ukrepih, ki bi jih morali takoj sprejeti naši politiki v povezavi z oficirji, lahko preprečili ali vsaj zmanjšali neoviran italijanski prodor na slovensko ozemlje. Že začetek knjige je zanimiv, npr. ko piše o poročanju italijanskega časnikarja milanskega lista Corriere de della Sera o neuspehih avstrijske vojske v Srbiji, ki jih je uradna politika zamolčala. Pravi militarizem vidi pri Nemcih, ki so tako na ruski kot na drugih frontah morali popravljati avstrijske vojaškotaktične in strateške napake. Italijani so bili svojevrstni mojstri pri oblikovanju politike, zato so po koncu vojne tudi dosegli zase pomembne pridobitve. Slovenci smo, kot je zapisal Jurčec v svoji knjigi Skozi luči in sence I (1991, 188), ostali poraženci: »Slovenci smo izšli iz prve svetovne vojne enako kot poražena Nemčija in njeni zavezniki v srednji Evropi. Srbi so bili zmagovalci, Slovenci smo bili in ostali iredentisti; izguba tretjine našega narodnega ozemlja je bila pretežka, da bi mogli poslej pravilno dihati.« Oba, Vauhnik in Jurčec, opozarjata, kako nujno potrebno bi bilo bolj zavzeto diplomatsko in strateško delovanje

[Page 126]

naših ljudi, da bi mednarodno javnost bolj prepričljivo seznanjali z utemeljenimi narodnimi interesi Slovencev. Ali se nam ne dogaja to spet danes ob mejnem sporu s Hrvaško?

Vauhnik z opisom svojega delovanja v Mariboru v času Narodnega sveta izpostavlja bolj slavno plat slovenske zgodovine, ki jo je v Mariboru ustvarjal general Maister s svojimi sodelavci. (Miloš Vauhnik je imel v teh procesih pomembno propagandno in organizacijsko vlogo.) Ti so Sloveniji omogočili obrambo in ohranitev Štajerske v okviru Jugoslavije. Bil je tedaj tudi pomemben steber razvoja kulture v Mariboru in iz opomb je razvidno, kako je bil deležen tudi, kot številni drugi pomembni narodni delavci, damnatio memoriae (obsodbe na pozabo). Tudi Maistrovo delovanje bi imelo lahko še širše razsežnosti, ko bi ga bolj podprla slovenska politična elita v Ljubljani.

Vauhnik v delu, kjer opisuje razmere v prvi Jugoslaviji, odstira zakulisje in stranpoti političnih in drugih igralcev v novi (jugoslovanski) kraljevini, ki so zaznamovali usodo »zedinjenih« narodov ter vplivali na razpad Jugoslavije. Ne le nacionalna nasprotja, tudi prestižni interesi koruptivnih političnih elit so vplivali na ta tok dogajanj. Umor kralja Aleksandra v Marseillu, ki ga je zakrivila ustaš kofašistična naveza, prikazuje kot prvi tak tragični splet notranje- in zunanjepolitičnih dogodkov. Sporazum Cvetkovič-Maček 26. avgusta 1939 ima Vauhnik za »najpomembnejši dogodek v obstoju Jugoslavije«. (334) Posebno Italija je kazala svoje apetite po jugoslo-

Figure 53.
[Page 127]

vanskih ozemljih, potem pa z nacistično Nemčijo krojila usodo narodov kraljevine. Iz osebnega poznavanja ali pričevanj številnih vplivnih političnih in drugih prijateljev ter pričevalcev niza nasprotja med srbskimi in hrvaškimi politiki ter presoja možnosti slovenskih in drugih politikov takratne Jugoslavije. Zanimivo je Vauhnikovo stališče, da si je knez Pavle prizadeval za demokratizacijo Italije pri Angležih in Francozih, kar bi ustvarilo širše demokratično zaledje tudi za Jugoslavijo. Povezava SZ in Hitlerjeve Nemčije pa je upe na ohranjanje miru v Evropi slabila in razkosanje Poljske je vodilo v evropsko in svetovno vojno. Oba brata poudarjata pomen pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu, ki sta ga zrušila povzpetniška »politična« generala Simović in Marković. Vauhnik iz dobro obveščenih virov zatrjuje, da je prevrat bistveno spodbudil Churchill, ki je tako Jugoslavijo pahnil v vojno, potem pa komunistom v naročje: »Značilen za Churchilla je njegov odgovor Fritzroyu Mac Leanu, njegovemu odposlancu pri Titu. Ko je ta pred odhodom izrazil svojo skrb, da bo Jugoslavija po vojni komunistična, ga je Churchill vprašal: ‘Se nameravate po vojni nastaniti v Jugoslaviji?’ ‘Ne’, je odgovoril Mac Lean. ‘Jaz tudi ne,’ je dogovoril Churchill, ‘zato je nama pač vseeno, kakšen bo tam režim.’ (345)

Sestavni del teh zapletenih in protislovnih družbeno-političnih procesov je vpliv, vzpon in prevzem narodnega odpora s strani komunistov, ki so razmere izkoristili za svoj pohod na oblast. Če bi uradna oblast spoštovala pakt in ohranjala nevtralnost države, komunisti te možnosti ne bi imeli. Seveda ima Vauhnik vse sile – ustaške, a tudi druge (srbsko) nacionalistične ter internacionalno-komunistične – odgovorne za te napetosti v kraljevini in potem za propad države. Rdeča nit tako ostaja kritika totalitarizmov, od katerih sta dva propadla, formalnega propada komunizma 1990 pa Miloš Vauhnik ni več doživel, mi pa bomo njegove usedline čistili še desetletja.

Avtor je marsikaj v knjigi napisal tudi na podlagi stikov in tudi spominov brata Vladimirja, vojnega atašeja v Nemčiji in potem vojaškega obveščevalca med vojno. Branje je zanimivo kot presoja dogodkov, ljudi in razmer, ki so nam Slovencem krojile usodo v 20. stoletju ter nas zaznamovale z bolečimi ranami, razklanostjo, ki jo je povzročila komunistična revolucija, ki jo Vauhnik postavlja v svetovni politični okvir ter seveda v celovito divjanje totalitarizmov 20. stoletja. Tudi njega so komunisti zaradi njegove demokratične drže in razgledanosti imeli na piki že med vojno, po vojni pa je zato delil usodo političnega begunca v Rimu in zadnja leta pred smrtjo pri hčerki v Berlinu, pokopan pa je v domačih Svetinjah.

[Page 128]
Vladimir Vauhnik, Pod krinko I. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrtiPod Krinko Ii. Med izdajalci, vohuni In vojaki

12.2. Vladimir Vauhnik,
Pod krinko I. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti
Pod Krinko Ii. Med izdajalci, vohuni In vojaki

12.2.1.

Prevedel Štefan Vevar, Založba Modrijan, Ljubljana 2017

Tudi delo Miloševega brata Vladimirja, vojaškega atašeja v Berlinu v času nemškega nacističnega osvajanja Evrope, potrjuje zavzetost, čisto domoljubnost in požrtvovalno dejavnost dveh bratov za svojo domovino Slovenijo in za ohranitev miru v Jugoslaviji. Oba pišeta zelo človeško objektivno in nepristransko, kritično do vseh totalitarizmov in tudi do posameznikov in skupin, vpletenih v idejno-politično, vojaško in socialno preoblikovanje sveta v tem času. Oba sodita v krog tistih Slovencev in še drugih državljanov narodov Jugoslavije, ki so si prizadevali za ohranitev miru. Žal niso prišli do družbeno-politične veljave, da bi se usoda Slovencev in tudi drugih narodov bivše države odvijala manj tragično in za številne ljudi tako življenjsko usodno. Strateško domiselni in dolgoročno gledajoči obveščevalec in vizionar miroljubne Evrope Vladimir Vauhnik opisuje kroge v Jugoslaviji, ki niso verjeli njegovim preverjenim tehtnim informacijam, ki bi morda, če bi jih upoštevali, lahko rešili Jugoslavijo pred vojno in revolucijo. Kot demokrata sta bila potem z bratom oba pozabljena, obsojena na izgubo spomina, ker sta bila nasprotnika in obenem dobra poznavalca ne le nacizma in fašizma, pač pa tudi komunizma.

Ob branju Vladimirjevih spominov nam podobno kot ob bratovih stopa v ospredje podoba zavednega Slovenca, ki je vneto deloval za preprečitev vojne, ki je razsula državo in poteptala upanja in življenja številnih njenih državljanov. Njegove napovedi napada nacistov na Norveško, Francijo, severno Afriko, Rusijo in končno tudi Jugoslavijo domači politiki in vojaški strategi niso hoteli – vsaj ne dovolj in pravočasno – upoštevati. Preseneča, kako je uspel in znal celo znanstva v samem vrhu nemškega vodstva obračati v svoj prid in v korist države ter izkoristiti celo nemška orodja: sestanke, vabljene prireditve in celo telefon (I, str. 75), da je poročal v domovino o nemških namerah.

Človeško in strokovno nadarjeni in razgledani Vladimir Vauhnik zanimivo prikazuje razvoj nemškega nacizma in odzive nanj oziroma nesposobnost, lenost, pišmeuhovstvo, povzpetništvo in karierizem, ki so botrovali neodzivnosti na njegov razmah, in to v sami Nemčiji kot po Evropi. Preseneča njegova spretnost, da se je vtihotapil v najvišje vojaške, politične in kulturne kroge v nemški nacistični družbi. Poznavalsko je spremljal omenjene tokove in dobival zanesljive informacije o nacističnih vojnih in drugih strateških načrtih, ki jih je sporočal vojaškim oblastem v Beogradu. Poznavalsko ocenjuje politično in trgovinsko izkoriščanje Nemcev pri mednarodnih odnosih, ko so si že s prodajo cenenega in rabljenega orožja zagotavljali boljša izhodišča za vojno z nasprotniki. Pronicljive so njegove razčlenitve odnosov med pripadniki generalštaba in vojske ter vladajočo nacistično elito. Podobno razčlenjuje odnose med industrijalsko aristokracijo in nacističnim političnim vodstvom. Lahko jih delno primerjamo s komunističnimi povzpetniki med vojno in po njej pri nas (str. 141), le da so zadnji uničili vse pretekle ustaljene družbene gospodarske in socialne podlage. Nasprotja v nemški družbi in prefinjen, razsoden in človeški pristop k različnim ljudem so mu omogočali, da je prodrl do najvišjih mest in tako spretno krmaril med protiobveščevalnimi in obveščevalnimi tokovi takratne nemške in evropske družbe.

[Page 129]

Zaradi uspešnega delovanja so ga nemške oblasti ob napadu na Jugoslavijo zaprle in odpeljale na zaslišanje v prostore Gestapa v Berlinu. Tam je moral odgovarjati podrobno o svoji dejavnosti; pri tem so hoteli izvedeti predvsem, kakšne so bile njegove povezave z nemškimi oficirji, ki so mu zaupali vojaške skrivnosti. Po mučnem trimesečnem zasliševanju so ga izpustili na svobodo in začasno se je umaknil na Hrvaško. Kmalu je vzpostavil zveze z angleško obveščevalno službo ter deloval v Ljubljani in se sredi 1944 umaknil v Švico, od tam pa po vojni v Argentino.

Drugi del opisuje njegov prihod v Zagreb in v Ljubljano leta 1941 ter organiziranje in delovanje pri varnostno-obveščevalni dejavnosti za zaveznike. Med drugo svetovno vojno je skupaj z AA (major Ante Anić) vodil vojno obveščevalno postajo v Ljubljani, ki je pokrivala nemško vojaško operativno dejavnost. Izpostavlja vojno-strateški pomen varnostno-obveščevalne dejavnosti za obrambo oziroma za vojno, za kar so potrebni »strokovnjaki, denar in zveze« (II, str. 68). V knjigi prikaže varnostno-obveščevalne dejavnosti in presojo dogodkov, ljudi in razmer, ki so Slovence in druge narode pahnili v revolucijo in pod komunistično oblast. Navdušenje mladih zanjo označuje kot »mistično«, kar so voditelji gibanja spretno izkoristili. Poudarja upornost komunistov, a je do njihovih metod kritičen, predvsem do njihovega delovanja, ki se ne ozira na življenje posameznika, in do tega, da se igrajo z usodo Slovencev (str. 97 sl.), na kar so opozarjali že drugi takratni intelektualci, »ki so z nezaupanjem gledali na odpor in ga imeli za prenagljenega … Toda osvobodilno gibanje se ni pustilo odvrniti od svoje odločitve, temveč je nemudoma najostreje ukrepalo, saj je bilo prepričano, da bo lahko le tako prestrašilo narod in ga naredilo za voljno orodje«. (str. 98) Podrobni opisi prikazujejo, kako so komunisti spretno izkoriščali slovenske zasedbene razmere pod Italijani in Nemci. Opozarja, da so tudi njega osumili za sodelavca Italijanov in na »nov val medsebojnih obračunavanj; narod je obšla tolikšna sla po preganjanju in maščevanju, da je bilo to povsem nerazložljivo« (str. 102), kar se je dogajalo leta 1942. Poleg ideološkega naboja komunistov vidi Vladimir Vauhnik tudi globlje in širše človeške razloge za vojno morijo: zavist, slo po maščevanju, pohlep, prestiž itd. Vse to so zasedbene oblasti – Italijani in tudi »nemški Gestapo, ki je imel svoje urade v vseh večjih krajih« (prav tam) – znale spretno izkoriščati za uničevanje Slovencev. Sovražniki so v državljanski vojni tako dali le še piko na i in pustili, da so z njihovo pomočjo obračunavali sami Slovenci med seboj. Višek so bili poboji na Turjaku in pri Kočevju, ko so po kapitulaciji Italije komunisti od Italijanov dobili ustrezno orožje in druga sredstva (str. 194) ter potem pobili vaške stražarje in pripadnike kraljeve vojske. »Razglasitev nove partizanske republike na Dolenjskem, kamor cele tedne ni stopil noben nemški vojak, pa je – kakor se pač zgodi v vsaki revoluciji – pomenila tudi začetek obračuna z vsemi političnimi nasprotniki, med katere je bilo treba prišteti zlasti vaške straže, duhovnike, ugledne kmete, trgovce in uradnike. Na tem ozemlju je – naj zveni še tako čudno – čez noč prišlo do prave državljanske vojne, ki nikomur ni prizanesla in je prelila več krvi, kot so jo Italijani v dveh letih svojega samodrštva.« (str. 196). Zato po vojni »ni bilo več prostora za nekdanje privržence četniškega gibanja, naj so se vedli še tako nesebično in rodoljubno« (str. 168) Vojno-strateško partizanstvo prvih let v odnosu do okupatorjev označuje takole: »O kakem večjem spopadu (okupatorja, op. J. J.) s partizani ni bilo niti sledu, kajti ti so znali vselej izrabiti domače ozemlje in se še pravi čas ogniti neenakemu boju.« (str. 121) Piše o »občutnih partizanskih izgubah« in »razdejanih vaseh«. »Pretresljiv je bil pogled na cela partizanska taborišča v višinskih gozdovih, kamor se je zateklo na stotine partizanov – staršev, otrok, privržencev in zaupnikov – , kjer so jih našli mrtve, ker sta

[Page 130]

jih pokosila lakota in mraz. Še pretresljivejša je bila podoba razdejanih vasi, kjer so neprištevni okupatorji upihnili vsako človeško življenje, hiše pa požgali, samo da prebivalci ne bi mogli pomagati partizanom. Na deset pobitih partizanov je gotovo prišlo nekaj stotin nedolžnih prebivalcev, in ko so nemška poročila govorila o uspešnih očiščevalnih operacijah na Balkanu ter pri tem omenjala pet do deset tisoč mrtvih partizanov, je bilo povsem jasno, da to število zajema tudi prebivalce vseh uničenih gorskih vasi.« (str. 142)

Revolucija je posegla tudi v vrste njegovih sodelavcev, ugotavlja Vauhnik (177), ter končno uničila tudi njegovo mrežo. Komunisti so imeli med okupatorji »domala v vsakem uradu svojega zaupnika ali privrženca« (str. 226). Poleg VOS komunisti seveda niso trpeli nobene druge sorodne dejavnosti in so celo raje izdajali Slovence okupatorjem in si umili roke, ko so jim sami nacisti ali fašisti uničevali domnevne in dejanske nasprotnike. Ker je Vauhnik posredno deloval za Mihajlovića, seveda komunisti niso trpeli, da bi poleg njihove ‘svobode’ nastajala še kaka vzporedna, in vse je bilo treba pravočasno zatreti. Kranjc v spremni besedi pravi, da sta Makso Šnuderl in Jože Rus kot člana IOOF na sestanku ponudila Vauhniku vodstvo partizanskih enot, in to kot ponujeno roko sodelovanja komunistov z njim. Bolj verjetno se zdi, ker sta bila odločilna v OF Kidrič in Kardelj, da je šlo za poskus podreditve tega odličnega jugoslovanskega oficirja, da bi ga postavili na stranski tir. Ker pa se je kljub temu pri Angležih in zaveznikih uveljavil kot obveščevalec, je bila izdaja njegove mreže v Ljubljani, zaradi česar se je poleti 1944 umaknil v Švico, podobno kot že prej izdaja izpostave v Zagrebu ter kasneje tik pred koncem vojne še izpostave v Trstu, povezana s temi ozadji, njen namen pa je bil uničiti vsako konkurenčno odporniško vohunsko in tudi vojaško dejavnost, povezano s četniki Draže Mihajlovića in s tem kraljeve vojske, kar je omogočilo nesporno oblast komunistov po koncu vojne in revolucije. Okupatorji (Vernigg v Trstu, str. 308) so se za te manevre znali povezati tudi s partizani. Vauhnik ugotavlja, da je bilo »v tej vojni na deset tisoče mož in žena, ki so tako ali drugače delovali zoper okupatorja, da bi ponovno dosegli staro svobodo. Naj so jim pravili vstajniki, uporniki, zarotniki, odpadniki ali prostovoljci ali tudi izobčenci …« (str. 258) Vse te je treba spoštovati in jim dati priznanje. Prav zato bo treba nekoč ovrednotiti projekta BBZ in AA (in ljudi, ki so v njih umirali), prisluhniti »težki sodbi, po kateri bosta za opravljeno delo obsojena ali pa nagrajena: kot izdajalca, vohuna ali junaka!« (str. 311)

Delo se bere kot kriminalni roman, bralca pa spremlja želja in skrb, kako bi se dalo preprečiti ali drugače usmeriti usodne korake zgodovine druge svetovne vojne in revolucije v Sloveniji ter preprečiti divjanje totalitarnih režimov. Vladimir Vauhnik za razliko od brata ne presoja toliko komunizma, čeprav ga pozorno spremlja v Sovjetski zvezi in potem v Sloveniji. Miloš iz Vladimirjevih študij potegne bolj določene dogodke, usodne za Slovence in druge narode pod komunizmom. Vladimir pa razčlenjuje človeške, strateške in druge zmote nacistov, fašistov in komunistov v SZ in pri nas in uničenje blaginje lastnega naroda in blaginje drugih narodov. Čisto »normalni ljudje« so v zgrešenih, lahkomiselnih, zločinskih in megalomanskih podvigih povzročili človeštvu nepredstavljivo uničevanje življenj in blagostanja. Oba brata sta kritična tudi do domačih (jugoslovanskih) elit, ki so lahkomiselno povzročile razpad Jugoslavije, čemur so preračunljivo botrovali Angleži, ki so po vojni postali sokrivi za zločine nad Slovenci, Hrvati, Srbi in drugimi narodi, in to ne le nad vojnimi nasprotniki, pač pa celo zavezniki. Če se ne bi nacionalizmi tako hudo povampirili in bi se sproti reševale socialne stiske, jih povzpetniki ne bi mogli izkoristiti za diktatorski pohod na oblast. Prisebne demokratične vladavine pa bi lahko po mirni poti reševale socialno-politične in nacionalne stiske evropskih in ostalih

[Page 131]

narodov. Vladimir Vauhnik v svojem delu še bolj izrazito kot Miloš nakazuje posledice teh evropskih in jugoslovanskih strateških napak, ki so krive za vojno in za oblast komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji. Pomembna je lekcija Vladimirja Vauhnika za danes: kruta realnost obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti ima vedno prestižne ekonomsko-politične in strateške cilje, zato tako demokracija kot dialoško sodelovanje zahtevata trezne in moralne osebnosti, kar ostaja stalen strateški izziv. Nekoč in danes.

Vladimir VauhnikNa preži za Hitlerjevimi vojnimi
								načrtiMed izdajalci, vohuni in junakiprevod: Štefan
								Vevarspremna beseda: Marijan F. Kranjcurednica: Tamara
								Griesser Pečarformat: 160 × 235 mmobseg 576
								stranimehka vezava z zavihicena 39,90 EUR
Figure 54. Vladimir Vauhnik
Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti
Med izdajalci, vohuni in junaki
prevod: Štefan Vevar
spremna beseda: Marijan F. Kranjc
urednica: Tamara Griesser Pečar
format: 160 × 235 mm
obseg 576 strani
mehka vezava z zavihi
cena 39,90 EUR
Janez ZdešarPRIČEVALEC TEŽKIH DNITamara
								Griesser-PečarSpremna beseda: Tamara Griesser-Pečar,Janez
								Pucelj, Jurij Emeršič,Roman Globokar, Blaž OtrinZaložba:
								DružinaŠtevilo strani: 258Leto izdaje: 2017Mere: 160
								x 230 mmVezava: trdaCena 24,90 €
Figure 55. Janez Zdešar
PRIČEVALEC TEŽKIH DNI
Tamara Griesser-Pečar
Spremna beseda: Tamara Griesser-Pečar,
Janez Pucelj, Jurij Emeršič,
Roman Globokar, Blaž Otrin
Založba: Družina
Število strani: 258
Leto izdaje: 2017
Mere: 160 x 230 mm
Vezava: trda
Cena 24,90 €
France CukjatiSLOVENSKE PODOBE ZLAŠtevilo strani:
								460Leto izdaje: 2018Mere: 160 x 235 mmVezava:
								trdaCena 35,00 €
Figure 56. France Cukjati
SLOVENSKE PODOBE ZLA
Število strani: 460
Leto izdaje: 2018
Mere: 160 x 235 mm
Vezava: trda
Cena 35,00 €
Na platnicah

Appendix A Na platnicah

Rojstvo novih domovin

Appendix A.1 Rojstvo novih domovin

Appendix A.1.1

Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji

Ob koncu druge svetovne vojne se je na obrobju velike zgodovine in neopazno za večino celine, ki si je po zmedenem času lizala rane, dogajal v tragedijo ovit čudež. Slovenski begunci so se maja 1945 v strahu pred novo komunistično oblastjo skupaj z begunci drugih narodnosti znašli v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji.

Spremna beseda: Kajetan Gantar

Trda vezava, obseg 142 strani

Cena: 19,50 EUR

izdali Rafaelova družba ter narodna in univerzitetna knjižnica

Poprava povojnih krivic

Appendix A.2 Poprava povojnih krivic

Appendix A.2.1

Vojno in povojno obdobje je marsikomu prineslo tudi krivice, ki so zaznamovale njihova življenja. Zgolj od maja 1945 do maja 1947 je bilo dokumentirano izvensodno pobitih najmanj 18.281 oseb. Od maja 1945 pa do junija 1990 je bilo več deset tisoč oseb neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku obsojeno na kazen odvzema prostosti ali jim je bil izrečen ukrep določitve prebivališča oziroma so bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Mnogo oseb po vojni zaradi političnih oziroma ideoloških razlogov ni moglo opraviti šolanja oziroma niso mogli dobiti zaposlitve ali pa so jo izgubili. Poznani so številni primeri sistematičnega zasliševanja in zastraševanja. Marsikdo je bil zato prisiljen, da zapusti dom in pobegne oz. odide v tujino. Leta 1996 je bil sprejet Zakon o popravi krivic, katerega namen je simbolična poprava krivic povojnim bivšim političnim zapornikom, bivšim političnim preganjancem in pomorjenim povojnim žrtvam ter ureditev pravic do povrnitve nematerialne škode, do dodatnega vštevanja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo, do pravne rehabilitacije in do povrnitve dobrega imena.

Do sedaj je bilo vloženo približno 30.000 vlog ter na tej podlagi priznan status bivšega političnega zapornika 20.873 osebam, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja skoraj 7.000 osebam ter status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja 15.456 osebam. Poleg tega je bilo spremenjenih oziroma odpravljenih 2.700 kazenskih sodb in odločb upravnih organov. Ugotoviti pa je mogoče, da večina prizadetih oziroma njihovih svojcev možnosti še ni izkoristila.

Pomembno je, da žrtve nasilja oziroma njihovi potomci vložijo zahtevo za priznanje statusa, saj je to doprinos k popravi storjenih krivic, rehabilitaciji žrtev, vrnitvi človeškega dostojanstva žrtvam ter postopku sprave. Tudi o težkih preizkušnjah je potrebno spregovoriti, v spomin žrtvam in opomin kasnejšim rodovom. Molk žrtev in pasivna drža njihovih potomcev je v škodo žrtvi, njihovim potomcem ter oblikovanju realnega zgodovinskega spomina na povojno dogajanje. Poleg tega so pomembni tudi življenjski opisi nasilja, ki jih pripravijo vlagatelji zahtev za priznanje statusa, saj tvorijo pomemben zgodovinski vir za preučevanje povojnega dogajanja v določenem kraju ali določeni vasi. In prav vsaka izkušnja, preizkušnja oziroma dogodek je pomemben. Na podlagi tega bo mogoče soočiti z zgodovinskimi dejstvi in argumentirano opredeliti tudi obseg političnega nasilja povojnega komunističnega režima.

Ker upravičenci morda niso seznanjeni s tovrstnimi možnostmi ali pa za vložitev zahteve potrebujejo spodbudo in pomoč, je to priložnost in dolžnost, da se jih na to spomni in se jim pri tem pomaga. K temu je nagovorjen prav vsak, ki pozna povojne krivice ali pa žrtve oziroma njihove potomce.

Vlogo za priznanje statusa lahko vložijo bivši politični zaporniki, preganjanci in begunci oziroma njihovi najožji družinski člani ter družinski člani po vojni pobitih. V vlogi se navedejo osebni podatki vlagatelja ter oseb, za katere se vlaga zahteva, opis krivice oziroma nasilja ter morebitne dokumente o tem.

Vlogo se pošlje na naslov: Komisija Vlade RS za izvajanja zakona o popravi krivic, Ministrstvo za pravosodje, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana ali na elektronski naslov: gp.mp@gov.si. O zahtevi odloča Komisija Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Dodatne informacije lahko dobite na naslovu: Sektor za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj, Glinška ulica 12, 1000 Ljubljana T: (01) 369 5334, (01) 369 5735 / E: gp.mp@gov.si oziroma na spletni strani Ministrstva za pravosodje, kjer so na voljo pripomočki – obrazci za uveljavljanje zahtev http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_kaznovalno_pravo_in_clovekove_pravice/sektor_za_popravo_krivic_in_podporo_zrtvam_kaznivih_dejanj/poprava_krivic/

mag. Majda Pučnik Rudl
predsednica Komisije

Notes
1.
Metod Benedik, Lambert Ehrlich za slovenski narod, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, str. 652
2.
Janko Zerzer, Ehrlich in Koroška; v: V zvestobi narodu in veri – Lambertu Ehrlichu ob 70-letnici smrti, Teološka akulteta, Ljubljana 2015, str. 24
3.
Metod Benedik, Lambert Ehrlich za slovenski narod, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, str. 659–660
4.
Lambert Ehrlich, Opomin koroškim Slovencem za plebiscit, v: Mir, 5. 10. 1920
5.
Anka Vidovič-Miklavčič, Ehrlich – duhovni vodja stražarjev, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje, 2002, str. 198
6.
Straža v viharju, 1. 11. 1934, leto 1, št. 1, str. 1
7.
Lampret Ehrlich, Šola in cerkev, v: Čas, Znanstvena revija Leonove družbe, 1922, letnik XVI, zvezek 5/6, str. 311–312
8.
Poročilo Ruda Jurčeca o tem dogodku je bilo objavljeno v časopisu Slovenska država, ki so ga izdajali Slovenci v Kanadi. Prof. Ehrlich–škof Rožman izdajalca?, v: Slovenska država, letnik XLIII, mar.-apr. 1993, št. 3?4, str. 1
9.
Prim: H. Jaklitsch, Seznam žrtev revolucionarnega nasilja pred ustanovitvijo prve vaške straže, v: Temelj prihodnosti, Nova Slovenska Zaveza 2015
10.
Avtor, jezuit, je kot dušni pastir služboval na tem območju od leta 1998 do 2005, zadnje leto tudi v Banja Loki.
11.
Minomet
12.
Kremžar, A. D. 1945, str. 51
13.
Zedinjena Slovenija, 12. 2. 1946, str. 4
14.
Z. Brzezinski, The Grand Failure, Macmillan Publ. Co., New York 1989, str. 21
15.
Prim.: France Dolinar, Leninske osnove stalinizma; v: Slovenska katoliška obzorja, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1990, str.455-459
16.
R. Debray, Revolution in the revolution? Grove Press. Inc., New York 1967, str. 19, 20
17.
Prav tam, str. 20, 25
18.
M. Djilas, Wartime, Harcourt Brace Jovanovich, New York 1977, str. 156; po: Ljubo Sirc, Resnična borba za svobodo, Kranj 1995, str. 13 6 D. James, The rise and fall of the Japanese Empire, London 1951, str. 259–260; po: Paul Johnson, Modern Times, Harpers & Row pub.
19.
D. James, The rise and fall of the Japanese Empire, London 1951, str. 259–260; po: Paul Johnson, Modern Times, Harpers & Row pub., New York 1983, str. 427–428
20.
M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji I., Ljubljana 1960, str. 248 /cit. NOB I./
21.
M. Šnuderl, Ljubljana v ilegali II., Ljubljana 1961, str 396.
22.
F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1952, str. 236, 237, glej opombo 35
23.
F. Dolinar, o. c. str. 455
24.
M. Djilas, o. c. str. 75
25.
Lenin, State and Revolution; po Z. Brzezinski, The Grand Failure, str. 19. Prim.: R. Debray, o. c. str. 20
26.
Lenin, Collected Works; po Z. Brzezinski, o. c. str. 20
27.
Po: Norma Beloff, Tito’s Flawed Legacy, London 1985; slovenski prevod: Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, Maribor 1990, str. 84
28.
S. Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem I., Rim 1984, str. 126
29.
M. Mikuž, NOB I, str. 244
30.
S. Kos, o. c., str. 127, tudi: M. Mikuž, o. c., str. 154, 155
31.
E. Kardelj, Sovjetska Zveza na čelu fronte svobodoljubnih narodov …, v: Pot nove Jugoslavije, Ljubljana 1946, str. 239, 240
32.
Dokumenti … I. str. 269, po: Spomenka Hribar, Možnost dileme, v: Nova revija 48/49, Ljubljana 1986, str. 766
33.
Po: P. Johnson, Modern Times, str. 70
34.
M. Mikuž, NOB II, str. 121
35.
Prav tam, str. 148
36.
Po: N. Beloff, o. c., str. 69
37.
R. Conquest, The Great Terror, 1968; po: Z. Brzezinski, o. c. str. 21, 27
38.
M. Bakunin, Revolucionarni katekizem, točki 15, 16. Po: Celestin Jelenc, Kako je nastala Osvobodilna fronta, v: Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1971–72, str. 131
39.
Jernej Vilfan, Ob kresu komunizma, zal. Feniks, Ljubljana 1987, str. 21
40.
M. Bakunin, o. c., točka 14, str. 130
41.
Vjesnik, Zagreb 24. 5. 1972. Po: S. Kos, o. c., str. 217
42.
Pij XI, Divini Redemptoris, točka 8, Rim 1937
43.
M. Vargas Llosa, La ficcion y la historia, v: La Nacion, Buenos Aires, 28. 2. 1995., str. 9
44.
Glej: četrta točka Vrhovnega plenuma OF 1. 11. 1941. Po: S. Kos, o. c., str. 170
45.
Anton Stres: El fundamento de la Democracia Moderna, v: El Mercurio, Santiago de Chile, 6. 11. 1994, str. E12
46.
Lavrin, Alexander. 1996. Homo sovjeticus en redez-vous mit dem Tod, v: Berloewen, von Constantin. Der Tod in den Weltkulturen und Weltreligionen, München: Diederichs, 349 (344–359)
47.
Papež Janez Pavel II. Centesimus annus št. 32
48.
Centesimus annus št. 47 in 49 ter 50
49.
Aleksič Jure, 2017. http://www.mladina.si/93900/ehrlich/. Prid. 25. 11. 2017
50.
http://radio.ognjisce.si/sl/196/slovenija/25578/. Prid. 13. 3. 2018
Date: 2018-12-08