Zaveza št. 106

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2017

Kazalo

[Stran 001]

Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Sveti Pavel na slovenski preizkušnji

1.1. Sveti Pavel na slovenski preizkušnji

Lenart Rihar

1.1.1.

Nekje v Pismu Rimljanom beremo, da se bo tam, kjer se bo pomnožil greh, še bolj pomnožila milost. Daleč prekratki smo, da bi si upali spopasti s to povedjo, na prvo oko pa se zdi, da ji iz sodobnih slovenskih izkušenj težko pritrdimo. Vsekakor dvajseto stoletje razkazuje daleč največji razmah in največjo koncentracijo zla, odkar človeštvo kolikor toliko reflektira svoje zemeljsko bivanje, težko pa v istem času zapazimo napovedan sorazmeren porast milosti.

Med lagodjem in kataklizmo

1.1.2. Med lagodjem in kataklizmo

Podobno je z današnjim slovenskim položajem. Lepa, plemenita in hvalevredna je misel, da je naša državnost sad slovenskih mučencev. Vendar ko gledamo, da so nam državo ugrabili tisti, ki je sploh niso marali, ko gledamo, kako jo krotovičijo, zavirajo, izčrpavajo in zlorabljajo za lastne interese, nas popadejo manj vredna čustva, za katera upamo, da niso preveč sorodna nergavosti Izraelcev, ki so štirideset let zlovoljno motovilili za Mojzesom skozi puščavske neprilike. Da jim nismo preveč podobni, ne upamo samo zato, ker so bili oni za svoje sitnarjenje kaznovani, pač pa predvsem zato, ker s svojim obnašanjem in moralnimi stranpotmi zares niso dajali vtisa, da so obljubljene dežele vredni.

V Sloveniji živimo razmeroma dobro, v primerjavi s svetovnim povprečjem celo odlično, in spadamo v del najbolj razvitega, privilegiranega sveta. Ob tem se zdi preveliko pritoževanje neokusno. A po drugi strani je res vsaj dvoje: prvič, da se kljub blaginji miru in neki zunanji urejenosti dogajajo vnebovpijoče stvari, ki koreninijo v zločinu, in drugič, da je vse to privilegirano življenje silno krhka stvar, ki nujno zahteva detekcijo in odpravo anomalij, če naj obstane.

Z lepim zgledom

1.1.3. Z lepim zgledom

Zelo upravičeno bi odpirali zelo velike in zelo nevarne probleme, ki grozijo slovenski stvarnosti. To Zaveza iz velike odgovornosti do resnice, do nepotvorjene preteklosti, sedanjosti in do prihodnosti tudi vseskozi počne. A včasih se lahko razmeram pomaga na bolje tudi s tem, da se opozori na kaj pozitivnega; na kaj dobrega, lepega, spodbudnega. Celo milostnega, če se spomnimo na začetne stavke.

Nekaj takega smo doživeli v Marijinem svetišču na Brezjah, ko je bila tam v začetku decembra sveta maša za žrtve Hude Jame. Čeprav ob vsaki taki pobudi oziroma rešitvi vznikajo pomisleki o tem in onem, se je ta kraj izkazal za več kot primerno rešitev. Kam nosi človek najlažje svojo stisko, če ne k Mariji Pomagaj? Stisk ne manjka niti danes, naravnost utapljali pa so se v njih ljudje vojnega in povojnega časa. Najlažje so se zaupali Mariji. Tudi na tuje je poromala brezjanska Marija v neštetih podobah. Fotografije kažejo, da je vedno dobila vzvišeno mesto v kapeli, za slednjo pa pričevalci povedo, da je bila vedno prva skrb Slovencev, ko so prišli v katero od mnogih taborišč v Avstriji ali Italiji.

Ko spregovori Modrost

1.1.4. Ko spregovori Modrost

Če odmislimo evharistično presežnost, moramo omeniti vsaj dva vrhunca tega brezjanskega srečanja. Najprej je bilo to branje iz Knjige modrosti. Ta o naših mučencih pove, da so umrli le za nespametne. Nov prevod je še neposrednejši in govori o neumnih. Le za neumne je njihov odhod polom, smo slišali. Oni pa so v miru in jih ne bo zadelo nobeno trpljenje več. Ob pogledu nazaj sveti pisatelj govori o tem, da so šli kakor zlato skozi topilnico. Srh spreleti človeka, ko pomisli, kakšna je bila topilnica v podobi rova svete Barbare, preden so bili sprejeti kot žgalna daritev. Tako nesorazmerno kruta, tako skrajna se zdi ta daritev, da je nagrada zanjo spisana v največjem zamahu: sodili bodo narode in vladali ljudstvom! Brez teoloških pretenzij nam prihaja na misel vzporednica z nekim drugim dogodkom – tri desetletja po začetku krščanskega štetja: strpinčeno in ponižano telo nekaj ur visi z brun, na katera je pribito, se naposled zaduši in umre. Zdi se, da je vsega konec. A da to ni resnični epilog, nas je prav pred kratkim poučil zadnji praznik cerkvenega leta: Kristus, kralj vesoljstva.

Zločinci po zločincih

1.1.5. Zločinci po zločincih

Posebej smo bili na Brezjah veseli pridige nadškofa Zoreta. V njej smo lahko opazili stvari, ki jih od naših pastirjev zlepa ne slišimo. Poudaril je denimo, da zločina ne more zakriti nobena nalepka o izdajalcih in nobena odločba. »Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« To je močna misel, ki nas opozarja zlasti na to, da v primeru pasivnosti do vprašanj »preteklosti« naša odločitev ne more biti nevtralna, ampak postajamo sostorilci zločina. Se bo v pastoralnih načrtih slovenske Cerkve kdaj zazrcalilo to spoznanje in posledično prešlo v ustrezno delovanje?

Nadškof se je spomnil na storilce in šel tudi tu korak dlje, kot smo vajeni pri podobnih nagovorih. Usmiljenega Očeta je prosil, naj se dotakne njihovih src, da se bodo kesali svojih dejanj in v kesanju našli odpuščanje in osvoboditev. Dobro vemo, kaj se zahteva od običajnega vernika, ko gre k zakramentu sprave, da doseže odpuščanje. Če to apliciramo na storilce in njihove bližnje, ki zdaj aktivno podaljšujejo zločin v današnji čas, si zlahka predstavljamo odkleto in prerojeno Slovenijo, čez katero se razlivajo reke svetlobe …

Ponižnost za priprošnjo k ponižanim

1.1.6. Ponižnost za priprošnjo k ponižanim

Še posebej pa nas je nadškof ganil ob koncu nagovora, ko je v priprošnjo za nas vse vključil tudi slovenske mučence: »Marija Pomagaj in vsi naši mučenci – prosite za nas.« Naravnost neverjetno se zdi, kako vsako leto po Sloveniji mineva na tisoče obredov, a praktično vsi v zadrti gluhoti za svetostne možnosti, ki jih ponujajo slovenski mučenci. Še na »uradne« Grozdeta in drinske mučenke se tako rekoč redno pozablja, toliko bolj pa še na vse druge. Iz srca torej upamo, da se bo ta slovenski »prosite in se vam bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo« razrastel z vrha metropolije do najponižnejših slovenskih svetišč.

V tem razmišljanju se morda skriva tudi odgovor na vprašanje o razmerju med rastočim grehom in še bolj pomnoženo milostjo. Kdo si upa trditi, da nimamo na dosegu roke njenih vrelcev, ki se porajajo iz žrtve naših mučencev? A če je milost mogoče razvrščati, je ta, ki izhaja iz najhujše stiske in skrajnega človekovega trpljenja, zagotovo nevsiljiva. Naša slovenska skupnost je tista, ki lahko s priprošnjo mučencem izkusi, če misel svetega Pavla velja tudi za naš primer.

Enajst pregrad do resničnosti

1.2. Enajst pregrad do resničnosti

Matija Ogrin

1.2.1.

Ko pišem te vrstice, je sobota, 2. december 2017, ko je ljubljanski nadškof na Brezjah daroval mašo zadušnico za žrtve iz Hude jame. Obtičal sem doma in le iz daljave mislil na to, kako so se naši ljudje zbrali v cerkvi in postavili spominske križe svojih vasi nekam blizu oltarja, kako je škof ta trenutek povzdignil hostijo, kako je bila tedaj pred Sveto Rešnje Telo položena vsa nedopovedljivost Hude jame, vsa neizrekljivost tega, kar so prestale njene žrtve; neizrekljivost tega, kar more doživeti človek, položena pred neizrekljivost krščanskega misterija.

Huda jama je prevelika in preneznanska, da bi lahko dlje časa obstala v naši misli; preveč težka je in preveč huda, da bi jo naš duh zmogel zaobjeti in nositi. Morda je šele s to sveto mašo, darovano na Brezjah pri Mariji Pomagaj za vseh njenih 1416 žrtev, groza Hude jame, položena pred misterij bele hostije, postala takšna, da je nanjo mogoče misliti, da je ob nji mogoče obstati kot človek, morda ob nji celo moliti in videti dalje … Na neki poseben, notranje-človeški način je s to sveto mašo padlo tistih enajst pregrad tudi v našem duhu. Čeprav me ni bilo v brezjanski baziliki pri maši, imam trden občutek, da je tako; kajti skrivnost svete evharistije ne pozna časov in krajev. Ima moč, da preobrazi naš notranji pogled, in to je tisto, kar ob tako hudih, tako skrajnih stvareh, ki so skoraj onkraj človeškega, nujno potrebujemo. Tako se zdi, da šele skrivnost mašne daritve, na Brezjah in povsod, kjer je ob breznih darovana sveta evharistija, daje našemu umu nekaj tiste moči in notranje trdnosti, da zmore vzdržati ob tako presežni bolečini. Ker je obdana z drugačno svetlobo.

* * *

1.2.2. * * *

Napis na kostnici Lipica – Škofja Loka z besedami »Žrtve vojne in vojnega nasilja«, ki je nedavno obšel nekatera naša občila, žal ne odseva resnice, ampak je potvorba resničnosti. Verjetno je tudi na to mislil nadškof, ko je v pridigi rekel, da se poskusi prikrivanja zločina nadaljujejo še v naš čas in da s temi dejanji tudi sodobniki postajajo udeleženci zločina. Dodal je celo: »Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« To je bila po 27 letih samostojnosti prva meni znana izjava kakšnega slovenskega škofa, ki je izrecno opozorila, da tisti, ki potvarjajo resnico, sodelujejo v zločinu in prinašajo nekdanje zlo delo v naš čas, med nas. In res, pri poročilih, pri novičarskih virih se dušimo od novic, ki nas ne le skrbijo, marveč potarejo in dodajo nov odtenek grenkobe občutju, da je naša država iztirila, zašla … Eno večjih tovrstnih dogajanj je spreminjanje ustave, s katerim hoče levica zadušiti možnost za še tisto malenkost zasebnega šolstva, ki si je trudoma izborilo obstanek v »demokratični« Republiki Sloveniji. Naravnost presunljivo je brati, denimo, Izjavo za javnost iniciative Bogatimo šolstvo, pobude staršev otrok v zasebnih šolah; presunljivo zato, ker minuciozno in z vso skrbjo navajajo argumente, ki neizpodbitno utemeljujejo njihovo pravico do polnega financiranja šol, in z vso skrbnostjo, nadvse razumno razložijo, zakaj očitki ali napadanja politične levice ne držijo. Toda to skrbno navajanje argumentov poteka v kontekstu, v katerem so se politični protagonisti levice že davno vnaprej odločili, da jih argumenti katoliških staršev ne brigajo, ampak bodo svoj načrt izpeljali, ker uresničujejo svojo ideološko agendo. Bralca kar presune, kako ti ubogi starši verjamejo v moč razumnih argumentov tam, kjer gre v resnici za totalno ideološko vojno z vsemi sredstvi, napovedano že zdavnaj in kjer so se vsi akterji odločili že vnaprej. Za to in za mnogo takega so se odločili vnaprej že politični predhodniki sedanje levice, ko so izvedli revolucijo, Hudo jamo in vsa druga morišča po Sloveniji. Zato je lažnivi napis na kostnici Lipica »Žrtve vojne in vojnega nasilja« v najtesnejši notranji zvezi s tem, da bo levica, če ji le uspe, zadušila slovensko zasebno šolstvo. Te notranje vezi med vsem, kar tisti lažnivi napis predstavlja, in našo družbeno realnostjo se mnogi niso zavedali in se ne zavedajo niti danes. V tem pogledu v glavah slovenskih katoličanov enajst pregrad med Hudo jamo in slovensko resničnostjo še stoji, trdno stoji.

Resnica v kavbojkah

1.3. Resnica v kavbojkah

Brane Senegačnik

I

1.3.1. I

Pred časom je bilo mogoče v rubriki moda na spletnem portalu RTV SLO1 mogoče prebrati tole:

“Močno obrabljene” kavbojke, “okrašene” s packami posušenega blata, ki okolici oznanjajo, da se njihov lastnik ne boji umazati. Vas mika? V ameriški veleblagovnici Nordstrom jih ponujajo za slabih 400 evrov.

Blatne kavbojke so ameriško veleblagovnico znova postavile pod medijske žaromete, saj jih ta oglašuje kot simbol ameriškega delavstva: “Robato, tipično ameriško delovno oblačilo, ki je videlo kar nekaj akcije, s plastjo posušenega blata, ki sporoča, da se ne bojite umazati rok.”

Si delavec delavske kavbojke sploh lahko privošči?
Da neka trgovina ponuja oblačilo v umazanem, ponošenem videzu, sicer ni nič nenavadnega, spornejša pa je cena hlač, ki jih oglašujejo kot delavske – 425 dolarjev oz. 390 evrov. Prav nič “delavska”, torej.

Nordstrom, ki že skoraj slovi po pestri ponudbi neuporabnih ali pa zgolj nenavadnih izdelkov, se je tako znašel pod plazom kritik na družbenih omrežjih, češ da si navaden delavec, ki ves dan preživi “v blatu”, takšne hlače le stežka privošči, tisti, ki si jih lahko, pa verjetno nimajo ravno veliko izkušenj z ročnim delom.

“Namenjene ljudem, ki sploh ne delajo”

Zaradi do delavcev žaljive ponudbe se je močno razburil tudi voditelj Discoveryjeve oddaje Dirty Jobs Mike Rowe, ki je na Facebooku med drugim zapisal: “Te hlače niso moda. To je kostum za bogataše, ki vidijo delo kot nekaj ironičnega – in ne ikoničnega.” Kavbojke so “namerno narejene tako, da so videti, kot da jih je nosil nekdo, ki opravlja umazano delo”, v resnici pa so namenjene ljudem, ki sploh ne delajo, je še dodal.

Spet drugi pa so na družbenih omrežjih zagovarjali prosto izbiro, češ, če si nekdo želi kupiti hlače, ki so videti povsem umazane, pa naj si jih, nekatere komentarje povzema BBC, CBS pa izpostavlja tudi tiste, ki opozarjajo na že znan modni trend raztrganih hlač.

Najbrž se bo kdo vprašal, kaj ima moda, in še celo ameriška, opraviti v reviji Zaveza, ki ima svoje čisto konkretne teme in je posvečena veliko resnejšim, še več, usodnim zgodovinskim stvarem. Sam vendarle mislim, da takšni pojavi odstirajo pomembne, mogoče celo odločilne poteze sodobne kulture v širšem smislu: občutenja ali razumevanja življenja, ki preveva celoten družbeni utrip od najmanjših zasebnih krogov do nacionalnih kuluturnih institucij. Da nam to lahko pomaga razumeti, kje kot družba pravzaprav smo; da tega celo ne moremo res dobro razumeti, če ne premislimo takih simptomov. Kajti –to naj bo takoj jasno – zgoraj opisano modno domislico imam za zgovoren simptom kulturne obolelosti. Simptom sam pa seveda ni vzrok, je samo znamenje, ki ga je treba razvozlati; sam na sebi je lahko zavajajoč – s svojo lahkotnostjo ali pa tudi s signali, ki nas usmerijo v napačno smer. Kaj pa torej kaže ta simptom?

II

1.3.2. II

Prva stvar je ta, da je moda postala važna vsebina kulture. V širokem smislu moda seveda sodi h kulturi; res je tudi, da sta način oblačenja in oblikovanje telesnega videza tudi nekakšna kulturna izjava, ki imata lahko v določenih situacijah močan pomen (lahko izražata npr. pripadnost ali protest ali spoštovanje).2 Vendar je to vedno samo izraz, nekaj zunanjega in, ko gre za bistvene stvari, celo obrobnega: vsebina je drugje in jo je mogoče izraziti tudi drugače. Prav malo vas npr. zanima, kako se oblači človek, ki vas je z velikim tveganjem za lastno življenje rešil, ko ste se nekega zimskega popoldneva utapljali v reki; naj se oblači še tako pusto in staromodno, naj izbira še tako nemogoče barvne kombinacije, njegove človeške vrednosti ne boste merili po tem. Kako naj se pa obleče, da se bo videla njegova človečnost? Ali to sploh hoče? Ali ni to nekaj, kar je načeloma neupodobljivo? Ni to lepota, ki se izraža s čisto drugačno govorico? Seveda to ne pomeni, da tak človek ne bi mogel biti okusno ali elegantno oblečen ali da osebna urejenost ni pomembna, toda – first things first. Tisto, kar človeka in kulturo drži v ravnovesju je prav to, da zna razlikovati med tem, kaj je prvo in kaj je drugo. To je tem bolj pomembno, ker v sodobni kulturi dejansko tega razlikovanja skorajda ni več. V podobi povedano: če bi vaš rešitelj iz zamišljene zgodbe dobil odlikovanje in bi se na podelitvi pojavil v demodiranih oblačilih ali pa samo v preveč nevtralnih oblačilih, brez šala ali očal, ki v sofisticiranem žargonu sporočajo privrženost tej ali oni stvari, koliko bi bil medijsko opazen? In celo – ali bi jo odnesel brez kritike gospodarjev javnega prostora?

Pa recimo, da bi bil nesrečen nekdo drug in bi se znašel v vodi in iz teh ali onih razlogov ne bi mogel plavati: na vse grlo bi vpil na pomoč, zmanjkovalo bi mu sape, zgrabila bi ga panika, njegovo vpitje bi postajalo predirno in neprijetno, besede nepovezane, jezne … »Kaj takega!« bi vzkliknila mimoidoča gospa prijateljici. »Kakšna slovenščina!? Saj sploh ne zna povedati dveh stavkov. A take naj podpiramo?!« »Res!« bi prepričano vskočil kak intelektualec srednjih let, morda uslužbenec kake nevladne organizacije, »in kako vpije! Kaj smo mu naredili? Si predstavljate, da pride na obalo? Saj nas bo vse pobil!« In ta je dodal to in oni ono o nekulturnosti takšnega diskurza. o skrajnežih in radikalizmu in plavajočem fašizmu, ki leze na obalo in moti tako lepo in mirno jesensko popoldne … Take in podobne so razdirali, in hrup je narastel, da krikov utapljajočega se skoraj ni bilo več slišati. Tisti drugi pa so tako ali tako gledali stran, saj jih je sram sodbe kulturne javnosti in prezirljivih pogledov uglednih gospa – ali pa se preveč bojijo že tega, da jim kakega dne ne bodo vrnile prijazenga pozdrava in bodo pogledale skoznje, kot da jih ni (ah, to tako dobro znajo!) … Naj torej tvegajo njihovo negotovo naklonjenost, ki so si jo pripotili z leti uslužnega molčanja in plesanja po njihovih vižah? Kdo se bo torej šel močit zaradi nekega kričača!? Pa še november je …

Res, pri nas je nekako vedno november. Seveda bo marsikdo rekel, da je to pisanje zagrenjeno, groteskno preitravanje. A kaj če je to ravno zaradi tega, ker je naš družbeni vsakdan zares podoben takšnemu sprehodu po rečnem nabrežju kakega najlepšega mesta, kjer vladajo kaki najboljši politiki, »izjemni v svoji edinstvenosti«, kjer se kar naprej kaj dogaja in se v resnici nič ne zgodi? Kjer umetniki delajo kariero tako, da razčlovečujejo tiste, ki jih designira globoka država? Kjer psi čuvaji demokracije v senci Kardeljevih in Kidričevih kipov pridigajo o družbeni svobodi in vedno vsi hkrati s prstom pokažejo na skrajneža, ko jim to naročijo? Kjer vsemu temu navdušeno ploskajo konstruktivni opozicijski dobičkarji? Da ne? Le poglejte si tvite kakega visokega državnega uradnika z visokim mnenjem o lastnem intelektu, ki se ponaša s krščanskimi ideali in demokratično opozicijsko držo in se obenem uslužno poti v svoji vladni službi … No, potem bo še bolj november.

III

1.3.3. III

Skrb za zunanji videz ni isto kot moda; moda je uveljavljanje tistega, kar je nastalo sedaj, ta hip (lat. modo – pravkar) in je tudi namenjeno temu hipu. Ko gre za oblačenje, se uveljavlja predvsem z ekonomskimi vložki in reklamo; ko pa gre za druga področja, za področja širše kulture, umetnosti, filozofije, šolstva itd., pa še s številnimi drugimi sredstvi. Za tem lahko tičijo različni razlogi, geslo pod katerim moda prodira, pa je v glavnem povsod isti: »Tako se sedaj dela! Tako delajo vsi ali bi vsi delali, če bi lahko.« Povsem iracionalno, torej. Moda je v tem pogledu izraz čiste volje – a ne moje, temveč nevidne volje trendsetterja. Ko se ta princip uveljavi v kulturi (in veliko znamenj za to je, da se je danes radikalno uveljavil), to na neki način pomeni konec kulture, namreč kulture v izvornem in globokem pomenu besede: skrbi za to, kar je, kar že obstaja, ohranjanja doseženega, ker je to edina mogoča podlaga vsega novega.

IV

1.3.4. IV

Uvodoma navedeno besedilo ni bilo objavljeno v kulturni rubriki, to je seveda treba povedati. Vendar bi lahko tudi bilo – veliko eminentnih pojavov današnje kulture je po svojem dometu na približno tej ravni. A še več kot o plitvosti glavnih tokov kulture pove to besedilo o nečem drugem: o obsedenosti današnjega sveta z videzom. Zadeva, ki jo opisuje, jo ilustrira tako dobro, kot bi si ji kdo zamislil v pedagoški namen. Kdor lahko vrže 400 evrov za kavbojke, naj si kupi umetelno umazane z blatom, da bodo spominjale na oblačilo fizičnih delavcev … Kaj pomeni ta delavstvu finančno nedostopen simbol delavstva? To, da lahko v prostoru kulture postane delavec tisti, ki si jih lahko kupi, čeprav v resnici to ni; kdor pa to v resnici je, v prostoru kulture ne more biti. Če ne moreš dovolj plačati, nič več ne moreš biti to, kar si. Perverzen karneval, v katerem imaš toliko identitete, kolikor je lahko plačaš. A zakaj naj bi človek, ki ima preveč denarja hodil po svetu strgan ali umazan, pa četudi so te raztrganine in umazanija poseben modni dosežek? Golo veselje do prenarejenja, hinavski užitek tistih, ki nikoli niso imeli težav s tem, kako stakniti konec s koncem, in se jim zdi situacija, ko si ne moreš kupiti novih hlač, podobno vznemirljiva izkušnja kot safari? Mogoče, a mislim, da to ni edini motiv. Zakaj namreč lažno sočutje ravno s socialno šibkimi garači? Zato ker so vrednote danes vladajoče liberalske kulture po izvoru v veliki meri dekontekstualizirane in pervertirane krščanske vrednote: »Na svoj način se konsolidiram s tabo, ubogi težak – kot z vsemi ubogimi in zatiranimi tega sveta, vsakič ko navlečem nase te kavbojke,« se poboža po duši njihov lastnik. »Jaz tudi, vsakič ko prodam kak kos,« mu pritrdi družbeno angažirani, socialno občutljivi, progresivno naravnani prodajalec.

V

1.3.5. V

Mislim pa, da je na dnu takšne igre, ki je glavna zgodba sodobne kulture, še nekaj drugega, globljega, bolj usodnega. V kulturi videza je namreč nekaj splošno privlačnega, kar deluje ne glede na socialni položaj. V vsakem življenju se namreč slejkoprej pojavijo razpoke, ki jih ni mogoče zazidati, nerešljiva protislovja, ki pokažejo na človekovo nemoč. Sprejeti to spoznanje, priznati ga in se kljub temu truditi, da bi življenje imelo obliko, da bi bilo kolikor mogoče smiselno povezano, je silno težko, zaradi tega je, kot pravi Rilke, »živeti najtežje od vseh stvari.« Vendar brez tega napora življenje ni več življenje v globokem človeškem smislu. Kultura v najfinejšem pomenu je skozi stoletja nastajala kot izraz prav teh plemenitih in temeljnih življenjskih prizadevanj, oblikovala se je kot zakaladnica spodbud in napotkov za osebno tkanje smisla, ki ga – vsaj v imanentnem obzorju – ni mogoče nikoli dokončno stkati. Vedno pa je obstajala tudi druga pot skozo življenje, tista, ki je danes kraljevska pot: pot kulture videza. Javni prostor, kjer se oblikuje človekova identiteta, je postal prizorišče velikega plesa v maskah, kot ga prikazuje naša zgodba o kavbojkah; v njem ni nič dokončnega, nič ni zares, zato tudi nič ne more biti res. To pa deluje na ljudi olajšujoče; distanca do resničnosti nam daje varljiiv občutek moči nad njo: življenje je samo zgodba, iz nje lahko izstopim, kadar hočem, kot lahko odprem ali zaprem to ali ono spletno stran, vse stiske so samo prividne, nam govorijo viže, ki jih na temo »velika iluzija« igra neki neutrudljivi orkester … Tako plovemo na veliki ladji pararealnosti skozi prva desetletja 21. stoletja, veseli in žalostni potniki, ker, kot pravi Pascal, ta plovba ni prostovoljna, ampak smo pač vkrcani. Pa tudi sicer: težko se je pognati čez rob palube v samotna, temna morska prostranstva in zapustiti to velikansko ladjo, aromatično vzdušje njenih iluzij, četudi vemo, da smo na novem Titaniku …

V teh dneh so v soteski Iške izkopali posmrtne ostanke 53 Romov – moških, žensk, otrok –, ki so jih maja 1942 »preventivno uničili« partizani, kot se je izrazil policist Pavle Jamnik. Kaj bo to odkritje, ki sicer samo potrjuje že zdavnaj, pravzaprav »od nekdaj« znano mračno dejstvo revolucije, spremenilo? Bodo mladi politiki, npr. podmladek socialdemokratske stranke, nehali slaviti revolucijo? Bodo doktorirani antifašisti vsaj za kakšen dan prenehali blatiti tiste, ki razgaljalo facta bruta revolucije? Ah kje! Na našem Titaniku se bo plesalo naprej, kvečjemu bo orkester zaigral kaj bolj udarnega: Hej tovariši za začetek …

Jezik z lažnivo vsebino

1.4. Jezik z lažnivo vsebino

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Najprej je prav, da časovno umestim pisanje tega uvodnika, da ne bo nobenega dvoma, kdaj je nastal. Ta umestitev je namreč bistvena za razumevanje nadaljevanja tega uvodnika. Torej, na današnji dan vstopamo v zadnji mesec leta Gospodovega 2017. Šestindvajset let bo tega, kar smo se odločili za samostojno in demokratično Slovenijo ter se odpovedali dediščini totalitarizma. Izteka se tudi deseto leto uvedbe evra pri nas; še malo, pa bomo zakorakali v deseto obletnico uspešnega predsedovanja naše države Evropski uniji. Tako, zdaj ko smo postavili časovni okvir, v katerem nastaja ta uvodnik, lahko nadaljujemo.

Pred nekaj dnevi sem pisala članek, v katerem sem želela uporabiti besedo ‘epopeja’. Še sama ne vem zakaj, toda na misel mi je prišlo, da bi v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pogledala, kako slovar to besedo razloži. K sreči je SSKJ dostopen tudi na internetu, tako da se z iskanjem nisem prav dolgo mučila. Ko se je geslo prikazalo, skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. Pri knjižnem pomenu besede je namreč navedeno, da gre za »pomembno, junaško dogajanje«, nato pa sledi še primer, s katerim naj bi bolje razumeli to junaštvo: »osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo«. Še predno sem zavestno premislila zapisano, se je v moje možgane že prikradla beseda NOB, takoj pa začudenje, kaj ima NOB leta 2017 z razlago besede epopeja. Seveda me je zanimalo, ali je taka razlaga zgolj slučaj, ali pa gre za kaj globljega in načrtnega oziroma načrtovanega. Da to preverim, sem se odločila, da najprej pogledam dve najbolj očitni besedi, povezani z drugo svetovno vojno pri nas; partizan in domobranec. Tu me v resnici niti ni toliko presenetilo, da pri prvi besedi slovar ne skopari s pozitivnimi primeri: »borben, pogumen partizan; ujeti partizani niso nič izdali, partizani so osvobodili mesto, vsa vas je pomagala partizanom«. Tudi nisem bila pretirano pretresena, da skuša SSKJ njegovemu uporabniku besedo domobranec približati s primerom »nad dolino so zagospodarili Nemci in domobranci«. Spletni SSKJ nam sicer pri tej besedi, ne da bi iskali, takoj ponudi še besedi ‘belček’ in belec’, pri čemer nam pove, da je belček belkasta žival, pogovorno pa tudi domobranec. To SSKJ podkrepi s primerom »Švabi in belčki napadajo«. Nič bolje ni pri besedi ‘belec’. To je lahko človek bele rase, belkasta žival, redkeje pa belogardist, domobranec. V pomoč pri pravilnem razumevanju te besede nam slovar ponudi naslednji primer »belci in Lahi napadli partizane«. Nekomu, ki hoče na hitro razumeti dogajanje med vojno pri nas, ni torej potrebno storiti nič drugega, kot pogledati v SSKJ. Odlično, kajne? Sama sem sicer ob tem razmišljala, da bi bilo treba avtorje slovarja opozoriti, da stvari niso tako črno-bele. Da so recimo partizani okupatorjem pošiljali cele sezname ljudi, ki so se jih hoteli znebiti; da so vaščani zaradi strahu pred njihovim nasiljem začeli postavljati vaške straže; da so partizani pred ‘osvoboditvijo’ mest praviloma najprej preverili, če ga je okupator res že zapustil, saj ga ob ‘osvoboditvi’ niso želeli srečati. Pa tudi pri domobrancu bi morda slovar lahko dodal »zaradi komunistične revolucije, ki je pobijala nedolžne ljudi, so Slovenci množično odhajali k domobrancem«. Taka usmeritev slovarja k resničnemu bi ne bi bila napačna.

Okupatorjev sodelavec

1.4.2. Okupatorjev sodelavec

Ob takem razmišljanju se mi je zdelo nekako krivično do SSKJ, da bi ga le na podlagi dveh ključnih pojmov obsodila, da še vedno ohranja mitologijo NOB ter manipulira z vsebino besed, zato se mi je zdelo prav, da še nekoliko pobrskam po njegovem drobovju. Odločila sem se, da preverim še druge besede, ki jih tako ali drugače uporabljamo, kadar govorimo o naši polpretekli zgodovini. Nobenih težav nisem imela pri zbiranju teh, saj jih v našem vsakdanjem življenju tako pogosto slišimo. Najpogosteje pri tistih, ki v isti sapi ponavljajo, da je treba preteklost pustiti za seboj, te besede kar same privrejo na dan. Pa poglejmo najprej tiste najbolj očitne, ki so jih revolucionarji že leta 1941 nalepili na vse, ki so se jim uprli. Prva je poleg NOB najbolj pogosto izrečena beseda; izdajalec. Slovar nam pojasni, da je to »domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec«. Enako vsebino, po SSKJ, nosita besedi ‘kolaboracija’ in ‘kolaboracionist’: »kolaboracionistična reakcija je na vse načine zavirala osvobodilno gibanje« /…/ »ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom«. Nekatere besede v slovarju so manj očitne, čeprav SSKJ bralca postopno pripelje do istega sporočila. Če boste pogledali pod pojem ‘vaški’, boste našli naslednjo konkretizacijo »vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani«. Na prvi pogled se zdi, da slovar tu vendarle pozitivno ovrednoti obrambo belogardistov pred partizani. Dokler bralca ne zanima, kaj ‘belogardist’ sploh pomeni. Tam pa, po SSKJ, ni več nobenega dvoma: »med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik bele garde v Sloveniji: Rupnikovi belogardisti; zločini belogardistov«. No, tu se je v resnici avtor tega gesla le nekoliko zataknil. S tem, ko je napisal, da so bile vaške straže namenjene varovanju vasi pred partizani, je nehote razkril več, kot je morda mislil. Tisti, ki varuje, brani in ne napada. Torej so, tako nam nehote sporoča pisec, partizani najprej napadli vasi. Da, resnica butne ven tudi tam, kjer si najmanj želimo.

Heroji Sutjeske

1.4.3. Heroji Sutjeske

Ampak pojdimo naprej pri raziskovanju SSKJ. Poglejmo še tiste besede, ki si jih je revolucionarna stran pridržala zase. Ob pregledu slovarja se zazdi, da ta še vedno skrbi za ohranjanje vsebine teh besed, in sicer tako, kot so jim jo dali revolucionarji. Tako imamo pri ‘heroju’ omenjene »heroje Sutjeske«, »red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom«. Brez NOB tudi ne gre pri besedi ‘naroden’, do katere imamo Slovenci še posebno čustven odnos. Tu imamo omenjenega narodnega heroja, ponovno je pojasnjeno, kaj je red narodnega heroja (s popolnoma enako razlago kot pri pojmu heroj), izvemo, da je bil narodni davek »davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem«. Pri pojmu naroden je še nekaj drugih razlag, med katerimi SSKJ ne pozabi omeniti Jugoslovanke centralne banke SFRJ, pa osvobojenega ozemlja, na katerem se je formirala narodna oblast narodnoosvobodilnih odborov, ne omeni pa recimo Katoliške narodne stranke, iz katere je leta 1905 nastala Slovenska ljudska stranka, ki je zaznamovala prvo polovico 20. stoletja in je na zadnjih svobodnih volitvah pred drugo svetovno vojno dobila skoraj 80 % vseh glasov. V podobnem revolucionarnem duhu oz. duhu našega preteklega režima so napisana tudi gesla pravica, svoboda, bratstvo, osvoboditev. Tu se naštevanje seveda ne konča, toda tu ni dovolj prostora, da bi našteli vse.

Toda pri tem raziskovanju SSKJ skozi oči zaznamovanosti in poškodovanosti našega jezika v času revolucionarnega in potem totalitarnega režima sem hotela iti še dlje. Med brskanjem sem naletela tudi na besede, ki neposredno ne bi smele imeti nobenega vsebinskega opravka z našo polpreteklostjo, pa so bile prav tako (na pravi način, seveda) okužene s tem. Pojem ‘domač’ tako prinese primer »domači izdajalec med NOB, okupatorjev sodelavec«; za lažje razumevanje besede ‘domačin’ je navedeno »partizani so dobivali pomoč pri domačinih«. Tu so potem še besede, kot je negovati (negovati bratstvo in enotnost naših narodov), označevati (volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko), nesti (partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom), odvreči (padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje, letalo je odvrglo partizanom municijo), prostost (prinesti prostost še neosvobojenim bratom), skovati (enotnost narodov je bila skovana v NOB) in še in še in še. Upam, da prepoznate absurdnost razlage navidezno nevtralnih pojmov s terminologijo preteklega enoumnega režima

Likvidacija – pa kaj

1.4.4. Likvidacija – pa kaj

Ob tem bežnem pregledovanju SSKJ sem pomislila, da bi morala biti pozorna tudi na to, česa v njem ni, pa bi moralo biti. V našem besednjaku se skoraj dnevno pojavlja beseda ‘likvidacija’, ki je postala sinonim za med in predvsem povojne poboje. Počasi, ampak res počasi, to računovodsko besedo zamenjujemo z besedo umor, ki šele prav naslavlja med in povojna zločinska ravnanja komunistov in njim podrejenih partizanov. Za vse tiste, ki bi hoteli nasprotovati prejšnjemu stavku, bolj kot medklic, v branje dajem zapis iz knjige Dokumenti ljudske revolucije v Slovenije, ki so bili v knjižni izdaji objavljeni v 60-ih letih prejšnjega stoletja: »Utrditi je treba vodilno vlogo Partije v partizanskih oddelkih … politični komisarji naj bodo izključno partijci … izgradite čvrsto naše proletarske bataljone …«. No, če pogledate v SSKJ, boste ugotovili, da se tu njegovi avtorji ne ravnajo po enakem principu kot pri geslih, povezanih z demokratičnim taborom. Pri besedi ‘likvidacija’ boste tako prebrali zelo nevtralno definicijo, ki v ničemer ne da slutiti, kaj se je dogajalo pri nas. Pri likvidaciji gre zgolj za »usmrtitev po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika«. Ste opazili? Slovar niti ne uporabi besede umor, temveč besedo usmrtitev, ki naj bi nas spomnila na legitimen in zakonit odvzem življenja nekomu, ki je bil prej obsojen. V resnici bi tu SSKJ, če bi bil dosleden, moral kot primer navesti »po vojni so partizani pod vodstvom komunistične partije izvedli več deset tisoč izvensodnih umorov«. In ker sem že gledala geslo likvidacija, me je zanimalo tudi, če je morda v slovarju pojasnjena beseda UDBA. Glede na to, kako kruto je ta organizacija zaznamovala življenje številnih Slovencev, se mi je zdelo, da bi skoraj morala dobiti svoje mesto v eni najpomembnejših knjižnih izdaj o slovenskem knjižnem jeziku. Geslo je notri, pa tudi njegov zapis je upravičil moja pričakovanja. Nobenega negativnega prizvoka.

Tako, kot sem že nakazala – primerov bi lahko naštevala še in še, vendar mislim, da ni potrebno. Da je že iz navedenih jasno, da pravoverni še danes skrbijo za pravo razlago naših vsakodnevnih besed. Prepričana sem, da nekateri to počno zelo zavedno, načrtno, drugi se morda niti ne zavedajo, da še vedno varujejo besedam pomen, kot jim ga je predpisala komunistična partija in njeni podaniki. Nekoč je nekdo rekel, da kdor obvladuje jezik, vsebino njegovih besed, obvladuje ljudi in zgodovino. Pri nas to še kako, žal, drži. Toda na koncu vedno zmaga resnica. Tudi revoluciji in njenim nosilcem, resničnim izdajalcem slovenskega naroda, se dogaja enako. Ne morejo ji uiti, pa če se še tako trudijo. Tudi z zlorabo SSKJ ne. Če ne drugače, se jim zgodi izkop posmrtnih ostankov 53 Romov, med katerimi so otroci in mladostniki, ki so jih maja 1942 umorili partizani. Ob tem zločinu dediči revolucije ostajajo brez žrtev, ki bi jim lahko, tako kot so navajeni, naprtili krivdo za lastne zločine. Maja 1942 ni bilo ne Nemcev, ne vaških straž, ne domobrancev, ne kolaborantov. Nikogar. Le oni in njihov morilski pohod na oblast.

Mimogrede, SSKJ pravi, da je ‘zloraba’ »uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega«. Bo že res. Naš jezik je nekaj lepega, pozitivnega, revolucionarji in njihovi potomci pa so ga zlorabiti za nekaj slabega in negativnega.

Kako se je začelo

2. Kako se je začelo

Represalije, internacije in koncentracijska taborišča

2.1. Represalije, internacije in koncentracijska taborišča

Janko Maček

2.1.1.

Če vsaj površno preletimo naslove člankov v dosedanjih številkah revije Zaveza, bomo ugotovili, da je le malo takih, ki bi napovedali razpravo o kaki okupatorski represaliji, ne pišejo niti o koncentracijskih taboriščih. Podobno velja tudi za našo rubriko KAKO SE JE ZAČELO. Ena glavnih nalog, lahko pa bi rekli kar glavna naloga, ki si jih je ob ustanovitvi zastavila Nova Slovenska zaveza, je brez dvoma popis zamolčanih žrtev revolucionarnega nasilja in postavitev farnih spominskih plošč. Verodostojnemu spominu na te žrtve in vrnitvi njihovega dobrega imena so bile namenjene tudi slovesnosti ob simbolnih pogrebih oziroma blagoslovitvi farnih spominskih plošč, ki so se v prvih letih po osamosvojitvi zlasti po Dolenjskem in Notranjskem vrstile druga za drugo. Nič drugače ni bilo na vsakoletni spominski slovesnosti v Kočevskem rogu ali na Teharjah. Ko so po nekaterih redkih krajih razmišljali, da bi na spominsko znamenje napisali vse padle in pomorjene z ene in druge strani, je »zmagovita« stran takoj protestirala in potem do uresničitve ni prišlo. One, ki so kot interniranci umrli na Rabu ali v kakem drugem okupatorskem taborišču, je takratna edino veljavna zgodovina, ne glede na njihovo svetovnonazorsko opredeljenost, prištela med žrtve z revolucionarne strani. Naj tukaj ponovimo vprašanje, ki smo si ga pred nedavnim zastavili v Zavezi: Koliko Slovencev, ki so umrli kot talci, kot interniranci na Rabu ali v kakem drugem koncentracijskem taborišču, je bilo odločnih protirevolucionarjev, pa jih statistke prištevajo med žrtve z revolucionarne strani! Bo to vprašanje sploh kdaj pravično rešeno?

Seveda pa je še pomembnejše vprašanje, zakaj je do teh žrtev sploh prišlo. Ni dvoma, da okupator k nam ni prišel kot prijatelj in da so bili njegovi načrti že vnaprej sovražni ter škodljivi. Toda ali mu nismo mi sami vse prevečkrat dali povod, da jih je začel izvajati, še več, da jih je stopnjeval do skrajnosti? Ali se sploh zavedamo, kakšno škodo so povzročili komunisti, ki so okupacijo, čas največje narodove stiske, izkoristili za izvedbo svoje revolucije, ki so v času največje potrebe po enotnosti narod razklali, ki so odpor proti okupatorju zlorabili za uničevanje idejnih in političnih nasprotnikov.

Italijanske racije in internacije

2.1.2. Italijanske racije in internacije

Pri Inštitutu za novejšo zgodovino je leta 2000 izšla knjiga Rab – Arbe – Arbissima: konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini 1942–1943, ki jo je napisal oziroma zanjo izbral dokumente zgodovinar dr. Tone Ferenc. V Uvodni besedi nas avtor seznani z literaturo o tematiki, ki jo napoveduje naslov njegove knjige. Zanimiv je podatek, da je nekaj gradiva dobil od dr. Clausa Voigta, avtorja knjige Joškos Kinder-Flucht und Alija durch Europa 1940–1943; izšla je leta 2006 v Berlinu in piše o judovskih mladostnikih, ki so od julija 1941 do julija 1942 živeli na Lesnem Brdu pri Horjulu in smo se jih spomnili tudi v 103. številki Zaveze.

Italijanska okupacijska oblast v Ljubljanski pokrajini je bila v začetku dokaj tolerantna in je na primer celo dovolila sprejem okrog osemnajst tisoč beguncev iz Gorenjske in Štajerske, kjer so Nemci takoj po zasedbi uvedli hudo represijo. Ko pa je januarja 1942 varstvo javnega reda v pokrajini prevzela vojska, so se razmere hitro spremenile. Že 23. februarja je bila Ljubljana obdana z bodečo žico in oblasti so uvedle posebne prepustnice za prihod v mesto in prav tako za izhod. Začele so se racije, to so preiskave hiš in ljudi po posameznih delih mesta, in v maju 1942 so bili že pripravljeni načrti za interniranje do trideset tisoč ljudi. Kot piše dr. Ferenc, je v te razmere vpadlo poročilo nekega zaupnika o partizanskih pripravah za napad na Ljubljano. To novico je Robotti 27. maja sporočil v pismu poveljnikom divizij in graničarjev v pokrajini in med drugimi ukrepi ukazal interniranje v Gonarsu vseh sumljivih ljudi iz mesta (študentov, brezposelnih delavcev itd.), vseh političnih zapornikov, ki čakajo na obravnavo, ter odvoz že obsojenih v zapore v notranjost Italije. Sledila je velika racija, v kateri so preverili okrog dvajset tisoč moških od 16. do 50. leta starosti, 2800 od teh pa aretirali. Pri preverbi so uporabljali ovaduhe, vendar voditeljev uporniške organizacije niso našli, ker med konfidenti ni bilo ljudi iz njenega vodstva. Tako dr. Ferenc v omenjeni knjigi, str. 7. Komentar dr. Petra Urbanca o teh dogodkih v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije : z izbranimi poglavji o NOB in kolaboraciji, str. 125, pa je sledeč: »S strani OF, KPS in partizanstva je bila uporabljena taktika: na vse tri italijanske divizije v Ljubljanski pokrajini so pisali anonimke, kjer so javili, da bodo v najkrajšem času začeli oborožen upor v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini. Te anonimke sem našel v zgodovinskem odseku glavnega štaba italijanske vojske v Rimu. Italijani so hitro reagirali. General Robotti, poveljnik italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini, je ukazal izvesti množične racije in čistke.« – Pismo, ki ga je general pisal o tem poveljniku divizije sardinskih grenadirjev, je kot dokument št. 137 objavljeno v Ferenčevi knjigi Rab – Arbe – Arbissima …, v Urbančevi knjigi Skrita, nepoznana zgodovina …, stran 126, pa je slovenski prevod tega pisma. Kot v nadaljevanju svojega komentarja piše dr. Urbanc, prinaša razkritje omenjenega Robottijevega pisma za razumevanje takratnih racij popolnoma nova dejstva. Povsem novo je, da so se Italijani za racije odločili na hitro zaradi informacij, da se pripravlja splošen upor v Ljubljani in okolici. Do tedaj uveljavljeno splošno mnenje je bilo, da so tudi te racije del italijanskega rutinskega preprečevanja partizanstva. »Ni dvoma, da so bile informacije o skorajšnjem splošnem uporu namerna dezinformacija. Politična in vojaška analiza iz tistega časa namreč ne kaže niti minimalnih pogojev, da bi KPS kaj takega nameravala ali mogla izvesti. Ta izzivalna akcija pomeni eno najhujših izdajstev, zločinov nad narodom, z vidika revolucije pa je logična.« (Skrita, nepoznana zgodovina NOB …, str. 127)

Že 12. marca 1942 je bila ukazana internacija častnikov in podčastnikov bivše jugoslovanske vojske v Ljubljanski pokrajini, mlajših od šestdeset let. Kot je bilo določeno, so v noči na 20. marec 1942 prijeli vse častnike in podčastnike, ki so jih imeli na seznamih; večino prijetih so takoj naslednji dan odpeljali v Gonars. Vseh naj bi potem bilo v Gonarsu 1120. Po Ferencu je bil možen vzrok njihove aretacije sodelovanje s partizani, kar pa je komaj verjetno, saj se je večina sodelovanju izmikala, češ da je še prezgodaj. Poglejmo, kaj o tem piše dr. Urbanc: »Aretacija 600 oficirjev in podoficirjev prve Jugoslavije v prvih dneh marca 1942 je posledica povsem nove, inteligentne in množične denunciacije. Za kaj gre? Omenjeni, vojni ujetniki, so živeli v Ljubljani in Italijani so jim celo dajali male mesečne plače. OF jih je brez uspeha vabila v partizane, oni pa so se branili, češ da še ni čas. Posledica: OF jih ni hotela imeti v Ljubljani, lahko bi šli k četnikom itd. Znebili so se jih takole: vsakemu od njih je bila poslana odprta poštna dopisnica s pozivom, da vstopi k partizanom. Italijani v posesti teh dopisnic, imen in naslovov so vse te ljudi aretirali in jih takoj poslali v italijanska taborišča.« (P. Urbanc, Skrita, nepoznana zgodovina …, str. 124) Nismo zasledili, da bi kak zgodovinar to Urbančevo trditev ovrgel.

Rab – Arbe – Arbissima

2.1.3. Rab – Arbe – Arbissima

Kot že povedano, so bivše jugoslovanske oficirje, ki so jih aretirali marca 1942, odpeljali v Gonars. V Italiji je poleg Gonarsa tedaj delovalo še nekaj manjših koncentracijskih taborišč, kot Monigo pri Trevisu in Chiesanuova pri Padovi. Za ustanovitev novega taborišča na Rabu se je prvi zavzel reški pokrajinski prefekt Testa, ki se je hotel znebiti upornikov oziroma njihovih družin v Reški pokrajini. 2. junija 1942 je prišlo na Rab dvesto vojakov, da bi pripravili zemljišče in odselili prebivalce bližnje okolice. Na določeni lokaciji pri kraju Kampor kakih šest kilometrov od mesta Rab so uredili zemljišče in postavili male vojaške šotore. 30. junija je neko vojaško poročilo napovedalo ustanovitev novega koncentracijskega taborišča za dvajset tisoč internirancev, general Roatta pa je 7. julija na sestanku v Ljubljani poročal, da je taborišče za šeststo ljudi pripravljeno, za nadaljnjih deset tisoč pa da bo na voljo v dveh mesecih. V prvotnem načrtu je menda bilo, da bi Rab postal največje koncentracijsko taborišče za Slovence in Hrvate z zmogljivostjo dvajset ali celo petindvajset tisoč internirancev, vendar ga potem niso dokončali, čeprav so lesene in zidane barake gradili do septembra 1943. Na manjši obseg od načrtovanega naj bi vplivala tudi preskrba po morski poti.

Dr. Ferenc povzema podatke iz knjige Kampor 1942–1943 Ivana Kovačiča, po katerih naj bi na Rab prišlo 5087 internirancev iz Ljubljanske pokrajine – največji transport naj bi prispel 6. avgusta 1942 s 1194 osebami in konec oktobra 1942 naj bi jih bilo na Rabu 7541. V poglavju Število internirancev na 36. strani svoje knjige zapiše dr. Ferenc sledeče: »Nihče še ni mogel ugotoviti natančnega števila slovenskih internirancev. Posamezniki so navajali domnevna števila, celo do 30.000. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev za Slovenijo je v knjigi Internacije sodila, da je bilo konec oktobra interniranih že okoli 26.000 Slovencev v samo štirih taboriščih in sklenila: ‘Ponovno poudarjamo, da po dokumentih italijanskega okupatorja niti približnega števila internirancev ni mogoče navesti, na podlagi dokumentov in ugotovitev naših oblasti pa lahko trdimo, da je število internirancev doseglo 25 % prebivalstva Ljubljanske pokrajine.’ Če bi ta odstotek držal, bi moralo število internirancev doseči okoli 75.000 oseb, kar pa je zares pretirano. Ugotavljanje natančnejšega števila vseh internirancev onemogoča tudi izpuščanje iz taborišč na eni in sočasno pošiljanje vanje na drugi strani.« Ali je mogoče, da ob tem ne bi pomislili na tolikokrat ponovljeno pravilo, da je zgodovina že napisana in da je ni mogoče spreminjati?!

Posebno poglavje v svoji knjigi dr. Ferenc namenja zdravstveni oskrbi in umrljivosti internirancev. Za tako veliko taborišče, kot je bilo na Rabu, bi bila glede na razmere v taborišču in telesno ter duševno stanje internirancev, še posebej pa otrok in ostarelih, potrebna velika bolnišnica z nekaj sto posteljami. V resnici je bilo to tako na Rabu kot v drugih taboriščih zlasti v začetku zelo skromno. Zdravstvene razmere v taboriščih, še posebej na Rabu, so bile torej slabe in temu primerna je bila tudi umrljivost internirancev. Nenadoma iztrgani iz domačega okolja in vrženi v težke okoliščine so le redki preživeli bolezni, ki bi v normalnih razmerah ne bile smrtne. Posebno težko je bilo v tem pogledu za otroke in ostarele. Seveda so na to vplivale nemogoče stanovanjske in higienske razmere, lakota in slaba obleka ter obutev. Medtem ko so poleti in v zgodnji jeseni 1942 umirali le posamezniki, so v pozni jeseni umirale cele skupine internirancev. Najhujša meseca sta bila november in december 1942, ko so se poleg podhranjenosti pojavili še močna burja, deževje in mraz. Vojaške oblasti je ob veliki umrljivosti predvsem zaskrbel neugoden odmev; za množično umiranje se je namreč hitro razvedelo.

Odgovornost za okupatorjeve represalije revolucionarna stran večkrat pripisuje katoliški Cerkvi oziroma nekaterim njenim vodilnim možem, čeprav vemo, da je že dr. Ehrlich v znani spomenici opozarjal italijansko okupacijsko oblast na zgrešenost njenega ravnanja in da je škof dr. Rožman pomagal, kjer je mogel. O tem dr. Ferenc v svoji knjigi takole piše: »Med največjim umiranjem internirancev na Rabu in tudi že v Gonarsu sta se nekajkrat sestala Robotti in škof dr. Rožman, ki je – kot pričajo italijanski viri – 20. novembra 1942 obiskal papeža Pija XII. in mu izročil spomenico, ki sta jo sestavila skupaj s krškim škofom dr. Srebrničem. Vsebina spomenice je izredno hitro, že drugi dan, prispela do ministrstev in v prepisu tudi do Roatte, Robottija in Graziolija. Kaže, da je o nevzdržnih razmerah na Rabu prvi poročal zdravnik, stotnik dr. Carlo Lang. Izračunal je pomanjkljivo prehrano internirancev in ugotovil manko več kot polovice potrebnih kalorij. 7. januarja 1943 so na Rab končno prišle ekipe zdravnikov, ‘da rešijo, kar se še rešiti da’. (Rab – Arbe – Arbissima, str. 33).

Škof dr. Rožman si je prizadeval, da bi iz koncentracijskih taborišč rešil otroke, ki bi jih za čas internacije njihovih staršev spravili v cerkvena zavetišča. Po nekem viru je bilo v drugi polovici januarja 1943 v taborišču Visco kar 1566 otrok, v Monigu 360, precej pa tudi v Gonarsu, kamor so prišli z Raba. Škof Rožman si je tudi prizadeval, da bi starši v vojašnici na Taboru še pred odhodom v internacijo izročili otroke v cerkvena zavetišča ali pa katoliškim družinam, čemur pa so se nekateri starši uprli. O tem se je s starši pogovarjal dr. Matija Škerbec, vodja škofijske dobrodelne pisarne, ki je internirancem pomagala tudi s paketi.« (Istotam, str. 34)

27. oktobra so z Raba v Renicci odpeljali petsto moških in potem so sredi najhujše umrljivosti odvažali v druga taborišča tudi ženske, otroke ter starejše moške, na primer v Gonars 1163 žensk, 1367 otrok in 61 moških. Glede skupnega števila umrlih na Rabu navaja dr. Ferenc več virov, ki se seveda razlikujejo. Ob pripravah na ureditev rabskega taboriščnega pokopališča so objavili v Slovenskem poročevalcu in Kmečkem glasu abecedni seznam 1009 umrlih z namenom, da bi sorodniki ta seznam še dopolnili. Ko je bilo pokopališče končno urejeno, je bilo označenih 1066 grobov slovenskih in hrvaških internirancev. Ne ve se, od kod kronistu rabskega samostana podatek, da je v taborišču umrlo 1267 oseb, menda po številu izpostavljenih krst. Prizadevni zgodovinar dr. Božidar Jezernik je z raznih seznamov sestavil svojega s 1252 imeni smrtnih žrtev na Rabu in ga leta 1997 objavil v svoji knjigi Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno. Zanimiv je tudi podatek, ki ga dr. Ferenc navaja po knjigi Zveznega statističnega urada v Beogradu Žrtve rata 1941–1945. Popis iz leta 1964, da naj bi bilo največ umrlih Slovencev na Rabu iz občin Ljubljana – Vič-Rudnik (121), Kočevje (98) in Cerknica (93). Občina Ljubljana – Vič-Rudnik je na visokem mestu, takoj za občino Kočevje (210), tudi po številu (190) vseh žrtev v italijanskih taboriščih. Ferenc ugotavlja, da je bilo na Rabu največ smrtnih žrtev in da so tudi mnogi interniranci, ki so umrli v drugih taboriščih, tja prišli že izčrpani z Raba. Torej je presežnik Rab – Arbe – Arbissima v naslovu knjige upravičen.

Za zaključek tega poglavja samo še nekaj stavkov o razmerah, v katerih so se znašli naši interniranci ob kapitulaciji Italije septembra 1943. Padec fašizma v Italiji julija 1943 ni prinesel razpusta koncentracijskih taborišč. Ko so se septembra 1943 na jugu italijanskega škornja izkrcale angloameriške čete, so nekateri pričakovali, da bodo v nekaj dneh ali kvečjemu tednih pregazili Italijo, vendar ni bilo tako. Nemci so bili še močni in so hitro zasedli važnejše strateške točke. Prizadevanje OF, ki je bila organizirana v vseh taboriščih, še posebej pa na Rabu, ni bilo namenjeno v prvi vrsti koristi internirancev, ampak izvedbi komunistične revolucije v domovini. Ferenc piše, da »so bili v taborišču tudi somišljeniki protikomunističnega tabora in četniškega gibanja Draže Mihajlovića, vendar v manjšini«. (Rab – Arbe – Arbissima, str. 38) Seveda, nam to da misliti, vendar tu o tem ne bomo razpravljali. OF oziroma partija je na Rabu ob kapitulaciji Italije razorožila »varuhe« taborišča in ustanovila Rabsko brigado – okrog 1500 mož – ki jih je potem hrvaška ladja prepeljala v Senj in Crikvenico, od koder so odšli na Mašun. Tudi v taborišču Renicci so skušali iz internirancev organizirati bojne oddelke. Pri tem so se zanašali na hiter prodor Anglo-Američanov, prišli pa so Nemci in jih odpeljali v Buchenwald in druga svoja taborišča. Rešili so se posamezniki, ki so takoj po kapitulaciji na svojo roko zapustili taborišče.

Tri leta dolga pot skozi italijanska in nemška taborišča

2.1.4. Tri leta dolga pot skozi italijanska in nemška taborišča

Prizadevanje, da bi prepoznali deset internirancev na sliki, ki je nastala pred dobrimi 72 leti v Staßfurtu v Nemčiji, je pripomoglo, da smo dobili v roke zapiske Janeza Lešnjaka, enega od deseterice na omenjeni sliki, v katerih je opisana njegova tri leta dolga pot od rojstne vasi Podolnica prek Raba in Reniccija do Buchenwalda ter nekaterih podružnic. Žal, ta nekdanji interniranec že več kot dvajset let počiva gori pri taborski cerkvici sv. Urha nad Horjulsko dolino in ga ne moremo prositi, da bi nam pomagal razvozlati nekatere besede in stavke svojega rokopisa. Objavljamo ga v precej skrajšani obliki v upanju, da bo bralcu zanimiv in da bo osvetlil nekatere manj znane podrobnosti o trpljenju naših internirancev.

Za boljše razumevanje Lešnjakove zgodbe pa samo še nekaj stavkov. V Horjulski dolini so razmeroma zgodaj vedeli za partizane, saj so že od septembra 1941 imeli tako imenovano šolsko taborišče na slabo uro hoda od Horjula oddaljeni kmetiji med Koreno in Samotorico. Italijanski vojaki in karabinjerji v Horjulu partizanov celega pol leta kot da niso opazili. V reviji Borec 1973 št. 6/7 je dr. Cene Logar pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih objavil svoje spomine na tisti čas, kjer med drugim omenja zapiske v zvezi s pobiranjem prispevkov za OF, ki jih je zaradi konspiracije pisal kar najbolj nejasno in okrajšano: »Kolikor se spomnim, sem začel tako pisati februarja 1942; zapiski segajo od novembra 1941 do februarja 1942. Torej do tega meseca klerikalni reakciji še ni uspelo zasejati razdora in vnesti diferenciacije v širše plasti prebivalstva. To se ji je posrečilo šele v drugi polovici 1942. leta, ko sem bil že dolgo v ilegali ter nismo imeli več tako direktnih stikov z ljudmi.« Čeprav je bilo skoraj očitno, da je bila za spopad Italijanov s partizani v začetku marca 1942 na Koreni, zaradi katerega so potem Italijani požgali Ulako, prebivalce pa odgnali v internacijo, kriva partizanska neprevidnost, če ne celo izzivanje, ljudje za to niso obsojali partizanov, ampak Italijane, saj jih že prej niso marali. Katera »reakcija je zasejala razdor in vnesla diferenciacijo med prebivalce Horjulske doline«? Mar umor trgovca Erbežnika v aprilu 1942 in župana Bastiča junija istega leta pri tem ni igral nobene vloge? Kaj pa internacije in dogodki v zvezi z njimi?

Od soparnega poletja 1942 do Raba in Reniccija

2.1.5. Od soparnega poletja 1942 do Raba in Reniccija

»Ko so Italijani 10. maja 1942 napadli Ključ, kjer je tisto pomlad nastalo partizansko taborišče, so se znašali nad ljudmi v dolini, ki s tem niso imeli nobene zveze. Z Jakom sva tedaj orala v Tomaškovi dolini in nad nama so žvižgale krogle. Ob vračanju s Ključa so partizani in narodna zaščita pri Hrastenicah Italijanom pripravili zasedo in precej Italijanov je tam padlo, še več pa bilo ranjenih. Sledila je italijanska represalija: po vaseh Polhograjske doline so aretirali večino moških in jih 13 ustrelili kot talce. Tudi požig Ljubgojne pri Horjulu in Ligojne pri Vrhniki je bil italijanska represalija. Ljudje so odlašali s košnjo, ker so se bali, da bo tudi pri njih požgano. Partizani so svetovali, naj seno spravljamo kar v gozd. V noči na 4. julij smo morali na ukaz partizanov zasekati ceste od Brezij proti Podolnici in cesto med Drenovim Gričem in Lesnim Brdom. Naslednji dan je bil god sv. Urha in osemdeset let od tedaj, ko je pogorela cerkev sv. Urha in hkrati tudi Podolnica. Zjutraj smo čakali na mašo na »Griču«, pa duhovnik iz Horjula zaradi italijanskih zapor ni mogel priti. Podolničani smo iz dneva v dan živeli v napetosti. Večkrat smo bežali v Sopovt in tam pod Jerebovim orehom čakali, kaj bo. V Podolnici je bilo več hiš, predvsem pa gospodarskih poslopij kritih s slamo in nevarnost zaradi požiga je bila še toliko večja. V avgustu je pogorel grad na Lesnem Brdu, zažgali so ga partizani.

Pričela se je košnja otave. Neko dopoldne sva z Johano sušila otavo v Logu. Ko sva raztrosila in enkrat obrnila, sem malo legel in zadremal. Kar me nekaj sune; pogledam in vidim ob sebi italijanskega vojaka s šlemom na glavi. Moral sem z njim do Žontovega Grivca, kjer je bil z večjo skupino njihov oficir. Hotel je vedeti, zakaj sem ležal pri grmovju. Pojasnil sem mu, da sušimo otavo in da sem vmes malo počival. Pregledal mi je še legitimacijo in me odpustil. Pozneje smo zvedeli, da je ta skupina Italijanov prišla z Drenovega Griča od Molkovca, kjer so požgali. Prav ti so popoldne požigali v Brezjah. Italijani so radi požigali, ker druge korajže niso imeli in tudi živina se jim ni smilila. Pozno popoldne so tedaj gnali v Horjul nekaj opečene živine.

Nam je bilo takrat prizaneseno, vendar smo vedeli, da prej ali slej pridemo na vrsto. Kljub temu smo opravljali poljska dela. Pri nas smo v petek zvečer skopali zadnji krompir, v soboto, 12. septembra, zjutraj je Jaka šel ruvat fižol, drugi pa smo bili doma, ker smo imeli zidarje. Zaslišalo se je rohnenje kamionov in že so se v vasi pojavili Italijani, ki so pobirali vse moške od 17. do 55. leta, češ da jih bodo odpeljali na kontrolo osebnih izkaznic; ko bo to opravljeno, se bodo pa lahko vrnili domov. Naš Jaka, ki je bil na njivi, se je hotel umakniti v Sopovt, vendar so ga že pri Slanu prijeli. Mene so ustavili na poti blizu doma, ko sem z voli in vozom hotel iti po pesek v bližnji kamnolom. Kar tam sem moral spreči, dati vole v hlev in golorok iti z njimi. Iz naše hiše so nas odgnali šest, štiri domače in dva zidarja iz Horjula. Pri Kajžarju so nas nagnali na kamione in odpeljali pred župnišče na Dobrovi, kjer je bila karabinjerska postaja. Vidmarjevega Lovrenca so ustrelili pri Andrejčku, Povšnarjevega Viktorja pa na Dobrovi. Iz Podolnice so nas vseh skupaj odpeljali 43. Edini normalen moški, ki je ostal v vasi, je bil Bačarjev France, od starejših 58-letni Vardov oče in nekaj mlajših od 17 let.

Poleg že omenjenih horjulskih zidarjev so vzeli še Mihcovega Andreja, ki je slučajno takrat bil v Podolnici, in Turnškega Janka, ki so ga našli v Zaklancu. V Horjulu samem ni bilo aretacij, izpraznili so pa vasi Zaklanec, Podolnico, Lesno Brdo in Brezje vse do Dobrove in še Razore. Na Dobrovi so pobrali le nekaj posameznikov, izpraznili pa so tudi vasi od Šujice do Dvora in celo Polhov Gradec. Vse te vasi so okrog Ključa.

Podolničani in Zaklančani smo prišli na Dobrovo v soboto okrog desetih, druge pa so dovažali še v soboto popoldne in celo v nedeljo. Nas so v soboto zvečer spet nagnali na kamione in odpeljali v Ljubljano v Belgijsko vojašnico, kot so ji včasih rekli. Nekateri med nami so takoj vedeli, da se ne bomo kmalu vrnili domov. V Ljubljani so bile aretacije že nekaj mesecev na dnevnem redu; vedno so rekli, da bo samo kratka kontrola, v resnici je pa bila internacija.

Nedeljo smo ‘predolgočasili’ v vojašnici, zvečer pa je prišel k nam neki slovensko govoreči oficir in povedal, da gremo naslednji dan zjutraj v Italijo. Podolničani smo se držali skupaj. Naj imenujem vsaj nekatere od 43 članov naše skupine: Anton Smrtnik, mežnar; Franc, Jože in Vinko Verbič; Tine, Ivan, Tone in Stanko Vodnik – Vardovi; Franc in Feliks Urbančič ter sin Srečko, ki so ga Nemci s Koroškega pregnali v Srbijo, od koder se je vrnil na rojstni dom; Jakob, Vinko, Franc in Janez Lešnjak – Gostiševi; Marovtov oče Andrej in sin Tone; Lambergarjevi oče Janez ter sinova Janez in Vinko; Hudnikov Miha in njegov hlapec Pavel itn. Kot smo omenili, sta bila med nami tudi horjulska zidarja in Zisk, ki so jih slučajno našli v vasi. Vse te in še druge, ki jih nisem imenoval, so 14. septembra zjutraj odpeljali na kolodvor in z vlakom poslali na Reko, kjer so nas vkrcali na odprto obalno ladjo. Po dobrih štirih urah vožnje, ki je bila v lepem vremenu kar prijetna, smo prispeli na Rab. Čeprav je bil že večer, so nas takoj postrojili in odgnali iz mesta Rab proti taborišču. Bila je že trda noč, ko smo prišli do taborišča, kjer so nas vojaki in karabinjerji spet preiskali in razporedili po šotorih sprejemnega oddelka; šotori so bili majhni in nizki, da se nas je šest komaj spravilo v enega. Na tleh je bilo nekaj slame, odej pa nismo dobili, vendar nas kljub pomanjkljivi obleki ni zeblo, ker je bilo še toplo.

Kakšna je bila hrana na Rabu? Hlebček kruha, velikosti malo večje fige, košček sira in enkrat dnevno malo tople vode, v kateri je bilo nekaj zrn riža in kakšen makaron. Dvakrat na teden smo dobili meso, ki pa ga je bilo komaj za grižljaj. Ob taki hrani se je lakota hitro začela oglašati. Slišali smo, da jih je od Čabrancev, ki so prišli pred nami, že več umrlo. Kadilci so kljub lakoti dajali kruh za cigarete. Za en hlebček se je dobilo tudi dvajset cigaret. Je pa taka menjava bila kadilcu v veliko škodo. Kajenje je sicer zmanjšalo občutek lahkote, hkrati pa še dodatno izčrpalo že sicer oslabljeni organizem. Nekaterim se je to poznalo že na Rabu, še bolj pa po štirih mesecih v Renicciju. Za nekatere bi težko rekli, da so umrli zaradi lakote; človeka je napadla bolezen, in ker ni bil odporen, ga je pobralo. Od naših domačinov so na Rabu umrli Pavlinov Franc, ‘Tagladki’ in Jakob Dolenc – Kajžarjev iz Horjula ter Ožboltov iz Brezij. Gajštrov Tone niti v taborišču ni mogel biti brez dela, ampak je žagal drva za kuhinjo in zato dobil nekaj več tiste tople vode, pa je kljub temu umrl med prvimi.

V začetku novembra se je lakoti pridružila še burja in od časa do časa ropotala okrog šotorov. Ko je nekaj Polhograjcev odšlo domov, smo vsi imeli skomine, da bi čim prej prišli na vrsto. Okoli vseh svetih so za nami prišli prvi paketi. Pisati nismo mogli in tako so ponekod zvedeli za naslov šele od tistih, ki so se vrnili domov. Tedaj so tudi začeli govoriti, da bomo šli naprej, da bomo šli delat na kmete v Italijo. Ko so spraševali, kdo je s kmetov doma, se nas je mnogo prijavilo. Nekateri naivneži so celo govorili, da gremo domov, toda temu so le redki verjeli.

Med dvaindvajsetimi Podolničani sem se za Renicci prijavil tudi jaz in odšel s prvo skupino od A do L. Vožnja z ladjo do Reke je bila neprijetna, ker se je ladja zaradi močnega vetra nagibala. Z Reke smo se z vlakom odpeljali proti Šempetru (Pivki). Tisti, ki so poznali kraje, so govorili, da se bo v Šempetru pokazalo, ali bomo peljali naprej proti Ljubljani ali nazaj proti Trstu. In res je vlak po kratkem postanku na postaji začel voziti vzvratno proti Italiji. Menda smo se vozili tisti dan in še naslednjo noč. Vasica Renicci namreč leži daleč v toskanskih hribih blizu reke Tibere. Od mesta Arezzo do kraja Anghiari smo se še peljali z ozkotirno železnico, nato pa pešačili do Reniccija. Na poti smo srečali Italijana, ki je s sejalnici podobno košaro pobiral želod. Bili smo lačni, saj celo pot nismo dobili skoraj nobene hrane, zato smo mu kar iz košare pobirali želod. 22. novembra dopoldne smo prišli v taborišče, kjer je še malo prej bil gozd. Šotori so stali kar med hrasti, ki so jih sproti sekali, da so imeli drva za kuhinjo. V vsak šotor so razporedili po dvajset internirancev, kajti bili so neprimerno večji od onih na Rabu. V taborišču so bili že pred nami Ljubljančani; videti so bili precej bolje kot mi, ki smo bili slabo oblečeni in ušivi. Nam so nekoliko zaničljivo rekli ‘Rabovci’. V nedeljo, 25. novembra, je prišel še drugi transport z Raba in tako nas je bilo v novem sektorju reniškega taborišča že okrog 1500. Hitro smo ugotovili, da so med prejšnjimi interniranci v taborišču tudi nekateri naši znanci: Čukov Jože in Balkcov Jože z Lesnega Brda, Kašparjev Tone in bivši orožnik Tomanič iz Zaklanca, iz Horjula pa Mačkov Andrej, Franc Trček in Andrejkov oče ter sin Janez.

Glede hrane je bilo tu precej bolje urejeno kot na Rabu. Bili smo razdeljeni na stotnije in vsaka je imela svojega stotnika, ki je skupaj s kuharjem nadzoroval delitev hrane. Ker smo prišli z Raba oslabljeni, reničevska hrana tega ni mogla odpraviti in okrog božiča se je začelo umiranje. Želod, ki smo ga nabirali in celo kuhali, tega ni ustavil, ampak morda celo pospešil. Italijani so nas tedaj opozarjali, da je želod škodljiv; ko pa so bili po razpadu Italije v taborišču za vojne ujetnike z nami tudi italijanski vojaki, smo videli, kako so nabirali želod in ga jedli. Lakota jih je v kratkem času pripravila k temu. Zadnji transport z Raba je prišel 19. decembra 1942 in z njim sta bila tudi Gostišev Jakob in Slanov Jože. Namestili so jih v na pol gotovo leseno barako; pozneje smo vanjo prišli tudi mi. V začetku novega leta so slabotnejše internirance pregledali zdravniki in jim predpisali boljšo hrano. Najprej je vsak od teh dobil dva hlebčka kruha dnevno, malo kasneje pa tudi več riža, ki je bil gost in bel, zato so za take rekli, da so na beli hrani. Več kot polovica Podolničanov nas je februarja 1943 dobivala tako hrano. Januarja 1943 so spet začeli prihajati paketi. Prišlo je tudi nekaj takih, ki so bili odposlani še na rabski naslov. S tem se je lakota zmanjšala, bili pa so primeri, da se je kdo težkih jedil iz paketa preveč najedel in ponoči umrl ali zaradi premastne hrane dobil grižo in zato umrl. Takih smrti je bilo največ januarja in februarja, nekaj še v marcu, potem pa ne več. Skozi celo poletje do razpada Italije je v našem sektorju umrl samo en interniranec. Božič, ki smo ga preživeli še pod šotori, je bil zelo dolgočasen, saj se prav nikjer ni poznalo, da so prazniki.

Veliko opravka smo imeli z obiranjem uši, ki smo jih prinesli s seboj z Raba in so se tu še bolj razpasle. Sredi januarja so nam preparili obleko in odeje, na pomlad pa smo se tudi začeli tuširati in tako do poletja uši popolnoma odpravili. V začetku poletja so uvedli neobvezne sprehode do reke Tibere, ki je tam ob suši nenavadno nizka. Kdor je hotel, je v spremstvu vojakov naredil tisto dobre pol ure dolgo pot.

Z začetkom leta 1943 so se razmere tudi na Rabu zboljšale. Precej moških, zlasti obrtnike, so odpeljali v Gonars, češ da bodo tam opravljali svoje delo. Ob razpadu Italije so se iz Gonarsa vsi vrnili domov, medtem ko so Nemci iz Reniccija večino odpeljali v Buchenwald in druga svoja taborišča, kjer se je vsem internacija podaljšala za skoraj dve leti, nekaj pa jih je tudi umrlo. Od Podolničanov je na Rabu umrl samo Ramučev Francelj, v Renicci pa že v začetku januarja 1943 moj brat Jakob Lešnjak in Janez Bricelj, februarja pa še Alojz Smrtnik. Prva dva sta pokopana na krajevnem pokopališču v Renicciju, kasneje pa so zaradi večjega števila umrlih internirancev zanje uredili posebno pokopališče.

Namesto zaveznikov so prišli Nemci

2.1.6. Namesto zaveznikov so prišli Nemci

Proti koncu poletja 1943 je bilo vse več novic, da Italiji na fronti ne gre dobro, in ko so se Anglo-Američani izkrcali na Siciliji, smo verjeli, da gre naša internacija h koncu. 8. septembra je taboriščna uprava s stražarji izginila in v taborišču je nastala zmešnjava: nekateri so hoteli takoj oditi, le redki pa so to tudi storili; večinoma smo ostali v taborišču oziroma v bližini, misleč, da se tudi Nemcev ni več treba bati, saj bodo vsak čas prišle zavezniške čete.« (Dr. Ferenc piše, da je OF tudi v Renicciju organizirala bojne oddelke, hkrati pa pričakovala hiter prodor zaveznikov. Janez Lešnjak o tem ne govori, omenja pa, da se je cela množica internirancev, najbrž je bil v njej tudi sam in njegovi prijatelji, hkrati odpravila na železniško postajo Alighiari. Tam so jih prestregli Nemci, jih vrnili nazaj v Renicci ter zastražili. Precej so jih prijeli tudi, ko so prečesali okolico taborišča. – Op. J. Maček)

Nadaljujemo Lešnjakovo zgodbo: »Nemci so nas približno en teden držali zastražene v Renicciju, nato pa s kamioni odpeljali v Arezzo in strpali na vlak. V lepem jesenskem jutru smo se odpeljali skozi Bocen (nemško Bozen, italijansko Bolzano) ter prek Brennerja in Innsbrucka (Lešnjak seveda piše Inšpruka) v Nürnberg v veliko taborišče vojnih ujetnikov, kjer so bili predvsem Rusi in Francozi, za nami so pa prišli tudi italijanski vojaki. Po desetdnevnem čakanju – v Nürnbergu nismo delali – smo zvedeli, da gremo v koncentracijsko taborišče Flossenburg. Čeprav smo na Rabu in v Renicciju trpeli lakoto, burjo, mraz in umiranje, si nismo niti od daleč predstavljali, da bodo tu razmere mnogo težje, da se krutost italijanskih taborišč ne da primerjati z grozovitostjo nemških. Na vlak so nas vkrcali po skupinah, ki smo jih morali formirati že v Nürnbergu. Vsaka taka skupina naj bi štela trideset mož in imela svojega tolmača.

Proga, po kateri smo se peljali, je bila enotirna, kraji ob njej pa pusti in redko naseljeni. Imela je tudi več vzponov, zato je vlak vozil razmeroma počasi. Sredi popoldneva smo kljub temu prispeli v Flossenburg. Ko so se odprla stranska vrata živinskega vagona, smo zunaj videli vojake v črnih uniformah. Ko so se odprla še druga vrata, je planil noter vojak s palico v roki in med kričanjem: ‘Raus, raus!’ začel vsevprek mlatiti po nas. Tudi mene je zadel. Zunaj so nas postavili v vrsto in napotili smo se skozi vas. Črni vojaki so se razporedili na obeh straneh naše kolone in nas spremljali z naperjenimi puškami v rokah. Ob prihodu v taborišče smo morali zmetati skozi neko kletno okno vso prtljago. Vedeli smo, da je ne bomo več videli. Bil je že večer, ko so nas nagnali med barake in začelo se je preoblačenje. Odvreči smo morali vse, kar smo imeli na sebi, in popolnoma goli oditi na kopanje; tam so nas tudi ostrigli, obrili in obrizgali z neko pekočo tekočino proti ušem. Nato sem dobil staro, zguljeno srajco, gate, hlače in jopič. Med oblačenjem sem razmišljal, koliko jih je v teh capah že umrlo. Čevlji so bili iz blaga – z lesenimi podplati. Potem smo šli na blok; tam smo dobili krpice s številko ter rdeč našitek z znakom SL. Vsak interniranec je imel svojo številko za na hlače in jopič. Rdeča barva je pomenila političnega zapornika, SL pa slovensko narodnost.«

Kljub zanimivosti Lešnjakovih spominov in čeprav smo se nemškega dela njegove taboriščne poti komaj dotaknili, moramo tukaj zaradi omejenosti prostora v reviji njegovo neposredno pripoved zaključiti.

Lešnjakovi spomini na Flossenburg niso prav nič prijazni. Delo v kamnolomu je bilo že samo na sebi težko, ko pa so ga nadzirali brezvestni bivši kriminalci, je postalo še težje, večkrat kar neznosno. Čeprav je bila hrana v nemških taboriščih nekoliko boljša kot na Rabu, je bila za težko delo, ki so ga interniranci opravljali, prešibka. Tudi stalno priganjanje in pretepanje je nanje slabo vplivalo in jih še dodatno izčrpavalo. Buchenwald je veljal tedaj za uničevalno taborišče, pa vendar so Lešnjak in prijatelji šli skoraj z veseljem tja, da so se rešili Flossenburga. Komaj so prišli v Buchenwald, že se je govorilo, da bodo šli naprej, kot so navadno rekli odhodu v drugo taborišče. Najbolj so se bali, da jih bodo poslali v Doro, ki je veljala za uničevalno taborišče. Pri organizaciji transportov je imel veliko besede Slovenec iz Kranja. Interniranci iz Horjulske doline so z njim vzpostavili zvezo in prosili, da bi ostali skupaj in šli po možnosti v kako manjše taborišče. Lešnjak tu dodaja: »Buchenwald je bil tedaj, ko smo mi prišli tja, že precej organiziran od samih internirancev. Glavno besedo so imeli nemški interniranci. Jugoslovan, ki je bil tam, se je moral tej organizaciji podrediti, sicer je moral takoj na transport.« No, naši Horjulci so dosegli, da so jih 1. novembra poslali v Wernigerode in tam so najprej kopali temelje za novo tovarno. Na pustni torek, 21. februarja 1944, so tam preživeli zavezniško bombardiranje in potem nekaj časa delali pri odstranjevanju ruševin. Od marca dalje so delali v tovarni – vlivali so aluminijaste bloke za avtomobilske motorje.

V tem času so od doma dobivali pakete. Kolikor mogoče so spremljali poročila s front in posebno so se razveselili vesti o zavezniški invaziji v Normandiji. Alarmi so se vrstili drug za drugim. Tu in tam je do njih pricurljala kaka vest o sovaščanih in znancih, ki so iz Buchenwalda odšli v druga taborišča. Posebno hudo je bilo v taborišču Dora, kjer so pod zemljo izdelovali izstrelke V 1 in V 2. Več Polhograjcev in Vidmarjev Peter iz Brezij je tam umrlo. Med Horjulci, ki so prišli v Doro, je bil tudi Andrejkov oče, Janez Logar (1880). Glede na njegova leta, so ga razporedili v taboriščno komando, kjer so prav tisti dan prenašali neke deske. Ko Logar z desko na rami ni mogel teči kot mlajši, je kapo nanj naščuval psa ovčarja, ki ga je ogrizel, in oče je za posledicami umrl.

Janez Lešnjak in drugi interniranci iz Horjulske doline so božič še preživeli v Wernigerode, na šentjanževo, 27. decembra, pa so peš odšli v Hasserode. Tam so delali v na hitro organizirani tovarni, menda so stroje pripeljali iz porušenega Hamburga. Stanovali so nekaj časa v neogrevanih barakah. V marcu se je dobro slišalo grmenje topov, torej je bila fronta blizu. Alarmi so bili pogosti, vendar iz tovarne niso več hodili v zaklonišče. 5. aprila je bilo bombardirano mesto Halberstadt, oddaljeno komaj dvajset kilometrov od Hasserodeja. Štefan Jurca iz Podolnice, ki je tja prišel iz Buchenwalda, v času bombardiranja ni bil v tovarni in je ostal živ, vsi drugi interniranci, njegovi kolegi, pa so ostali pod ruševinami. V aprilu se je bližina fronte poznala tudi pri hrani: kruha je bilo vedno manj in kuhali so jim neko slabo prebavljivo peso. V nedeljo, 8. aprila, je v Hasserode vlak pripeljal internirance, ki so jih umikali iz Laure. Nekateri so bili popolnoma izčrpani. Med njimi so bili Slovenci, ki jih je Lešnjak poznal z Raba ali iz Reniccija.

V noči med ponedeljkom in torkom je bila fronta že čisto blizu. Nebo so osvetljevali žarometi in rakete. 10. aprila so interniranci iz tovarne Hasserode v spremstvu vojakov in ovčarskih psov zapustili tovarno in hodili celo noč in cel dan. Zaradi neprimerne obutve – čevlji iz blaga z lesenimi podplati – so bili že vsi ožuljeni, poleg tega pa izčrpani, ker ni bilo hrane. Ker so tudi spremljevalci težko hodili, je bilo odločeno, da prenočijo v potniškem vlaku, ki je obtičal ravno tam. Naslednji dan, 12. aprila, so začeli s pešačenjem, se nato vkrcali na vlak, ki pa so ga po četrt ure vožnje zapustili, ker so se nad njimi pojavila ameriška letala. Večina internirancev je nosila zebraste obleke, zato so jih od zgoraj hitro prepoznali in niso streljali nanje. Vojaki so jih priganjali, da bi pot nadaljevali peš, vendar so bili tudi sami negotovi, saj so bili pravzaprav na frontni liniji. Podobno kot naši so tam tavali Poljaki in Rusi. V negotovosti so prenočili kar sredi polja, zjutraj pa odšli proti opustošenemu mestu v bližini, ki je že bilo v rokah ameriške vojske. Bil je to Staßfurt. Tam so se skupaj s skupino Poljakov nastanili v nekem mladinskem domu. Po nekaj dneh se jim je tu pridružil primorski rojak Ciril Gorjup, ki prej ni bil z njimi. Dobro je znal nemško in nekaj tudi francosko ter angleško, kar jim je večkrat prišlo zelo prav. Ciril Gorjup in Franc Košmrlj iz Sodražice sta tudi edina na sliki, ki nista iz Horjulske doline.

V Staßfurtu so ostali do 15. junija, nato pa odšli v Magdeburg, kjer je bilo zbirališče Jugoslovanov za vrnitev v domovino. Končno je prišel dan, ko je vlak s skupino Jugoslovanov odpeljal iz Magdeburga, vendar je bila pot do doma še dolga. Peljali so se proti zahodu skozi Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg do Metza v Franciji, kjer so v nekih starih vojašnicah ostali celih šest tednov. V skupini je bilo namreč veliko Srbov, ki so jih Nemci ob razpadu prve Jugoslavije leta 1941 odpeljali v Nemčijo kot vojne ujetnike. Te so spraševali in popisovali, ali se bodo vrnili domov ali pa odšli kam drugam, medtem ko naših internirancev o tem sploh niso spraševali. Po šestih tednih so povratniki prek Münchna in Avstrije končno prišli v Slovenijo. V Avstriji so videli nekaj skupin beguncev, ki so se umikali iz Slovenije. Del skupine, v kateri je bil Janez Lešnjak, so Nemci 12. aprila zvečer gnali naprej in po dolgem, napornem pešačenju so prišli do reke Labe. Tu so se vkrcali na ladjo in prepeljali na Češko. V taborišču Budĕjovice, ki so ga še držali Nemci, so v začetku maja dočakali osvoboditev in potem ob prvi priložnosti odšli proti domu. Tako so bili nekateri interniranci iz Horjulske doline že konec maja 1945 doma, medtem ko so oni iz Staßfurta prišli šele v začetku avgusta.

2. avgusta 1945 je Janez Lešnjak po skoraj treh letih trpljenja v italijanskih in nemških taboriščih spet prestopil prag domače hiše v Podolnici. Gotovo ga je najprej zanimalo, kje sta brata France in Vinko, ki so ju nesrečnega 12. septembra 1942 tako kot njega odpeljali na Rab. Oba sta maja 1945 kot domobranca odšla na Koroško in France je bil vrnjen na Teharje, od koder so se prav tedaj nekateri mladoletniki vračali, od Franceta, ki je bil rojen 1916 pa ni bilo nobenega glasu več. Njegova pot se je verjetno končala na Hrastniškem hribu ali morda celo v Hudi Jami. Vinko se je izognil vrnitvi in se kasneje prek Italije vrnil domov. Leta 1955 se je poročil in si ustvaril lastno družinsko ognjišče. Janez, ki je iz internacije prinesel s seboj tuberkulozo, je vse življenje ostal Gostišev stric. Njegov konjiček je bilo pisanje. Popisal je marsikateri dogodek iz domačega kraja, predvsem pa triletno pot skozi italijanska in nemška taborišča. Umrl je leta 1996, potem ko se je nekaj let prej še udeležil spravne maše in blagoslovitve spominske plošče pri cerkvi sv. Urha, na kateri je med drugimi vklesano tudi Francetovo ime.

Zaključek

2.1.7. Zaključek

Ko so grenadirji z Vrhnike nekega jutra v februarju 1942 v Horjulu preiskali dve ali tri hiše ter aretirali nekaj somišljenikov OF, je dr. Logar to komentiral kot dokaz obstoja bele garde in njenega sodelovanja z okupatorjem. Celega pol leta po tistem v Horjulu še ni bilo vaške straže in tudi, ko so septembra 1942 po obeh dolinah – Horjulski in Polhograjski – pobrali vse moške in jih odpeljali na Rab, je še ni bilo ne v Horjulu ne v Polhovem Gradcu. Na župana Bastiča so Italijani pritiskali, naj razkrije mrežo OF v občini, on pa se ni zmenil za to in potem so 14. junija njega in njegovo ženo ubili partizani. Pavleta Božnarja, ki naj bi bil organizator bele garde v Polhovem Gradcu, in pet njegovih bratov so Italijani odpeljali na Rab. Tega dr. Logar ni komentiral, prav tako ne smrti Bastičevih.

Če pozorno preberemo Lešnjakovo poročilo o tem, kako so Italijani 12. septembra 1942 pobirali moške v Podolnici in Zaklancu, se nam odpre posebna slika: aretirali so vse moške, ki so jih našli v zaznamovanih vaseh, s pojasnilom, da jih peljejo samo na kontrolo osebnih izkaznic, zato so mnogi odšli goloroki in delavniško oblečeni, potem pa jih cela tri leta ni bilo nazaj, če so sploh prišli. Odpeljali so vse moške, ki so jih našli pri hiši, ne glede na njihovo ime in priimek, tudi zidarje, ki so samo tisti dan tam delali, in slučajne obiskovalce. Niti malo jih ni brigalo, ali aretirajo komuniste ali njihove nasprotnike. So bile morda aretacije 12. septembra nekoliko zapoznela reakcija na denunciacijo, da bo v Ljubljani in okolici v kratkem izbruhnila splošna vstaja, ali samo napačna kalkulacija, da Ključ ne bo več nevaren, če bodo vasi ob njegovem vznožju prazne? Torej so od aretacij imeli korist tako Italijani kot tudi partizani; prvi so zavarovali sebe, drugi pa so se znebili političnih nasprotnikov in pospešili diferenciacijo med neopredeljenimi, saj so racije in aretacije v njih večale odpor do okupatorja, ki ga že sicer niso marali, še posebej pa je na to vplivalo trpljenje v internaciji in mučenje, ki so ga bili interniranci deležni zlasti v nemških taboriščih. Mar ni tudi to vplivalo na naš narodni značaj, vendar ne v pozitivnem, pač pa v negativnem smislu? In če temu dodamo še naša domača taborišča, ki v ničemer niso zaostajala za Rabom in Buchenwaldom?

»Meni so sina ubili komunisti«

2.2. »Meni so sina ubili komunisti«

Vanja Kržan

Martina Koman

2.2.1.

Prvo službeno mesto profesorice fizike in matematike gospe Martine Koman je bila gimnazija na Jesenicah. Prof. Komanova me je poučevala fiziko. Nisem bila odprte glave za ta predmet in običajno je profesorica morala odgovore ‘vleči’ iz mene. V pričujočem pogovoru z njo pa sem jaz tista, ki sem jo nadlegovala z vprašanji o medvojnem in povojnem življenju njene rodne družine. Otroštvo, mladost in študentska leta je preživljala v domači družini v Dravljah pri Ljubljani. Z matematično natančnostjo je pripravila svoj zapis, jaz pa sem ga z nadležno radovednostjo izpraševalke dopolnjevala. Prof. Komanova je ob koncu pogovora dodala, da je bila za dijake ‘nepopisan list’, dijaki pa zanjo. Želim, da bi najin pogovor vsaj malo odstrl vpogled v nepopisan list njenega otroštva in rane mladosti.

»Ko me je gospa Kržanova prosila, naj ji zapišem nekaj svojih spominov na vojna in povojna leta, sem se vabilu odzvala, ker občudujem vztrajnost piscev Zaveze pri raziskovanju vojnih in povojnih dogodkov, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Hkrati pa sem podvomila, ali lahko številnim opisanim dogodkom dodam še kaj novega. Leta 1945 sem bila stara štirinajst let in danes se spominjam le nekaterih posameznih dogodkov, ki morda sploh niso pomembni.

Moj oče Leopold Koman se je rodil l. 1899 v Dravljah v državi Avstro-Ogrski. Obiskoval je škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Šolanje je moral prekiniti, saj so ga marca 1917 vpoklicali k vojakom. Konec prve svetovne vojne je dočakal v Italiji na fronti ob reki Piavi. Maturo je opravil l. 1919 in se seznanil z dijakom Antonom Vovkom, ki je v najtežjih časih l. 1946. postal ljubljanski pomožni škof. Po maturi se je oče zaposlil v takratni upravi Dravske banovine kot višji računski inšpektor. L. 1926 se je poročil z Angelo Žagar, tudi iz Dravelj. Imela sta štiri otroke: najstarejši je bil Leopold (1927), po domače kar Polde, sledila smo tri dekleta: Ljudmila (1929), klicali smo jo Milica, nato jaz, Martina (1931), pravili so mi Darinka, in najmlajša Marija (1941). Že pred poroko sta starša v Dravljah, v takratni župniji Šentvid, zgradila hišo z vrtom in sadnim drevjem; sadjarstvo je bilo priljubljena atova zaposlitev v prostem času.

Postal je predsednik sadjarskega in vrtnarskega društva v Dravljah. Veliko je predaval o sadjarstvu in vrtnarstvu, učil obrezovanja in sam hodil ljudem obrezovat. Vzgojil je neko novo vrsto jabolk. Poleg sadjarskega dela je ustanovil in vodil trgovino Konzum. Kupci so lahko kupovali s plačilno kartico, v katero je trgovec zabeležil vsoto kupljenega. Plačali so konec meseca, ko so dobivali mesečne plače. Če je trgovina poslovala z dobičkom, so imeli določene denarne ugodnosti tudi kupci. Oče se je s takim načinom trgovanja zameril drugim trgovcem in eden od njih po vojni pričal proti njemu. Ata je bil tudi v odboru za gradnjo župnišča in cerkve; s tem bi Dravlje postale samostojna župnija, ločena od obširne šentviške. Odbor je zato ustanovil cerkveno stavbno društvo. Tudi tukaj je bil odbornik. Imeli so že izbrano lokacijo v bližini šole Valentina Vodnika, ki je bila zgrajena in posvečena l. 1929 po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika. Gradnji in samostojni župniji se je odločno uprl šentviški dekan Zabret. Ko je ob pričetku vojne moral pred Nemci pribežati v Dravlje in se zadovoljiti s streho nad glavo v Knobleharjevem zavodu skupaj s tamkajšnjimi misijonarji, je nekdanjo odločitev močno obžaloval: ‘Če bi takrat dovolil gradnjo, bi bil zdaj na svojem!’

Kljub mnogim dejavnostim ata ni zanemarjal družine. Skrbel je za naš umski razvoj. Kupoval nam je knjige, naročeni smo bili na vse mladinske publikacije: Naša luč, Vrtec, Naš rod in Naš dan. Naš rod in Naš dan sta bila namenjena socialnim vprašanjem in s prstom kazala na revščino mnogih družin in posameznikov. Oče je bil dobro seznanjen s socialnim naukom J. E. Kreka in pri njegovih raznovrstnih dejavnostih ga je vodil Krekov socialni nauk. V njegovem duhu je vzgajal tudi nas otroke. Mamin oče je bil mizar in tudi zato je bila naša hiša zelo lepa. Notranjost je kar sijala od svetlega pohištva in svetlih sten. Z lesom podaljšanje okenske police so bile do pozne jeseni polne rož. Hiša je bila prostorna, nekoliko prenovljena stoji še danes: visokopritlična z bivalno kuhinjo, dvema sobama in sanitarijami, v nadstropju so tri spalnice, v kletnem prostoru poleg kleti še prostorna soba s kmečko pečjo. Pozimi smo jo večkrat zakurili in v njej pekli kruh, jeseni kostanj. Ob njej smo otroci radi posedali, brali in se igrali. Mama je rada brala in spominjam se, kako je velikokrat hitela s kosilom, ker je ob knjigi pozabila na čas. Pred poroko je bila v službi, po poroki je ostala doma, kar je bilo za tiste čase samo po sebi razumljivo. Spominjam se obdobja, ko sta bila Polde in Milica v šoli, midve z mamo pa sami doma. Takrat mi je velikokrat prebirala Sv. pismo s slikami in mi jih razlagala. To je bila moja prva verska vzgoja. Poleti smo se igrali in zabavali na vrtu. Poleg vrta smo imeli še njivo, ki nam je dajala ozimnico. Ko smo bili starejši, smo na vrtu in njivi mami in očetu pomagali, se marsičesa naučili in se tako nehote pripravljali na povojna leta … Imeli smo resnično lepo otroštvo. Žal se je končalo l. 1941.«

Pričetek okupacije in boljševistične revolucije

2.2.2. Pričetek okupacije in boljševistične revolucije

»Našo malo Slovenijo so zasedli kar trije okupatorji: Nemci Gorenjsko in Štajersko, Italijani Ljubljano, Dolenjsko in del Notranjske, Madžari Prekmurje. A najhujše zlo nam je prizadela boljševistična revolucija, ki se je polastila vodstva OF. Leta 1942 so si sledili umori vodilnih, vernih in domoljubnih Slovencev, celo družin. Še danes slišim mamino sestro, teto Francko Dermastja, ki je vsa razburjena prišla k nam in ogorčeno povedala o poboju Mavsarjeve družine iz Šentruperta na Dolenjskem: ‘Kako morejo gošarji trditi, da se borijo proti okupatorju, če pobijajo slovenske starše skupaj z otroki?’ Na to vprašanje tudi sama še do danes nisem dobila zadovoljivega odgovora.«

Meja med nemškim in italijanskim delom ozemlja je prečkala Celovško cesto blizu gostilne Žibert in sedanjih t.i. Celovških dvorov. V primerjavi z Nemci so bili Italijani še kar mili okupatorji, dokler niso pričeli s povračilnimi ukrepi na partizanske akcije. Da bi pretrgali oz. otežili stike vodstva OF v mestu z vojsko na terenu, so okupatorji ogradili Ljubljano z bodečo žico. Prav nič pa jih ni motilo pobijanje Slovencev po komunističnih likvidatorjih, saj je znano, da so komunisti in Italijani pri tem večkrat sodelovali (npr. pri izbiranju talcev), poleg tega so bili likvidatorji večinoma doma v Ljubljani. Današnji pohodniki po Poti spomina in tovarištva razloga za ograditev mesta z žico večinoma ne poznajo. Morda tudi ne vedo za komunistične poboje poštenih Slovencev sredi belega dne v Ljubljani in na podeželju, že v začetku leta 1942. Z bodečo žico so zagradili svojo mejo tudi Nemci. »Med obema mejama je bilo le za petnajst minut hoje. Počutili smo se zelo utesnjene. Imeli smo dovolilnice za prestop meje, ker smo Polde, Milica in jaz hodili v Ljubljano v šolo. Žal med počitnicami dovolilnice niso bile veljavne. Alarmi, ki so opozarjali na letalske napade, so nam še dodatno onemogočali gibanje. Čakali smo v zakloniščih in prihajali neredno domov. Šolski pouk je bil zelo okrnjen. Nekaj časa so šolske ure trajale petnajst minut, velikokrat smo imeli pouk eno samo šolsko uro. V šoli so nas še vedno učili slovenski profesorji, pod italijansko okupacijo tudi tisti, ki so iz Gorenjske in Štajerske pribežali v Ljubljano. Italijansko profesorico smo imeli samo za italijanski jezik. Spominjam se, kako so nas vabili v fašistično mladinsko organizacijo GILL. Neka ženska, ki je razumela tudi slovensko, nam je nekoč pojasnjevala, kako prav bi bilo, da se tudi me včlanimo v to organizacijo. Ena od sošolk je bila tako pogumna, da je odločno protestirala, češ da smo Slovenke in se zato ne moremo včlaniti. Ne vem, ali je kasneje katera postala članica, menim da ne. Sošolka, ki je protestirala, za čuda ni bila izključena.

Partizani so zlahka vdirali na ozemlje med obema mejama in pobijali svoje ‘nasprotnike’. Med drugimi so odpeljali v gozd in tam ubili Jožeta Šimnovca iz Dravelj. Morda zato, ker je pred vojno pobiral denar za nameravano gradnjo župnišča in cerkve. Ničesar ne morem zagotovo trditi, a tako se je govorilo. Za vedno sta izginila dva delavca iz Saturnusa, za katere se je govorilo, da se nameravata pridružiti partizanom. Po vsej verjetnosti sta pravočasno spoznala vso zlaganost enobeja. Razumljivo je, da so bili mladi navdušeni, da gredo osvobajat domovino, a so mnogi hitro nasedli komunistični propagandi ‘osvoboditeljev’. Tudi naš Polde, še gimnazijec, se je navdušil, da bi s partizani ‘osvobajal’ domovino. ‘Kaj ti pade v glavo! Saj ne veš v kaj se podajaš!’ je oče streznil navdušenega idealista.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so tudi Dravlje prišle pod nemško oblast. Pričelo je primanjkovati hrane. Nemška oskrba s hrano je bila po l. 1943 še bolj skopa kot italijanska. Italijani so prebivalstvo vsaj deloma preskrbeli s polento in makaroni, pod Nemci smo bili lačni. Mama in Ljudmila sta peš hodili kupovat živež v Stransko vas in Dvorsko vas pri Polhovem Gradcu. Kmetje so ga neradi prodajali, zaradi rekvizicij partizanov ga je mnogim primanjkovalo. Jeseni smo pridno nabirali kostanj in zimsko ‘zalogo’ hranili v kleti. Toda kostanj je neke jeseni zelo hitro skopnel. Zakaj, nam ni bilo jasno. Ko smo otroci zimskega dne obuli visoke čevlje, smo takoj prišli na sled ‘krivcu’. Tat je bila drobna miška. V vsakem čevlju si je shranila nekaj kostanja. Bil je obglodan, a nepričakovano ‘odkritje’ nam je polepšalo še kakšen večer.«

Leta 1944 je nekaj mladoletnih gimnazijcev in še več ljubljanskih študentov pristopilo k domobrancem, saj niso mogli križem rok čakati, kakšna usoda čaka Slovence po vojni. Vrh vsega bi jih Nemci vpoklicali v svojo delovno organizacijo TODT ali pa partizani nasilno mobilizirali. »Brat Polde se je odločil, da pristopi k domobrancem podobno kot nekaj drugih dijakov klasične gimnazije, nekateri so bili mladoletni, tudi Polde. Mama in oče sta mu branila. Toda Polde je bil odločen. Poslali so ga na progo Ljubljana–Rakek, ki so jo domobranci branili pred partizanskimi napadi, podobno kot progo Ljubljana–Grosuplje. O kakšnih vznemirljivih novicah nam ni pisal. V prvih majskih dneh 1945., ne spominjam se točno, kateri dan je bil, je v domobranski uniformi prihitel domov. Po slovo. Z mlajšo sestro Marijo se spominjava, kako je mama jokala in mu branila, naj ne hodi z domobranci na Koroško. Mlajša sestra še danes sliši njen jok, ko je tekla za njim po stopnicah in naprej proti vrtnim vratom: ‘Ostani doma! Nikar ne hodi!’ Kot mora so bili tisti prvi majski dnevi. Po Celovški in tudi po Vodnikovi cesti se je nekaj dni pomikala kolona kmečkih voz, naloženih s culami in najrazličnejšimi predmeti; pomešani med to prtljago so sedeli matere, dekleta, tudi otroci in starejši. Danes mi prihaja na misel , da je bil za mnoge ta žalosten sprevod njihova zadnja pot in slovo od domovine. Takrat pa smo vsi upali, da se kmalu vrnejo. Ne vem, zakaj je ata enega od mož na Vodnikovi vprašal: ‘Zakaj pa bežite?’ Nič ni odgovoril, samo pogledal ga je, kot da bi hotel ata vprašati: ‘Kaj res ne veš, zakaj?’«

Zlagana svoboda

2.2.3. Zlagana svoboda

Prišel je junij, z njim moreča tišina in skrivno šepetanje, da se Škofovi zavodi v Šentvidu polnijo z množico ujetnikov – vrnjenih domobrancev. »Ko sta oče in mama nekega dne imela opravek v Podutiku, sta videla kamione, ki so vozili proti Brezarjevemu breznu. Pojma nista imela, zakaj. Presenetila ju je tudi novica našega sorodnika, starejšega gozdarja, ki ga je v tistih dneh zanesla pot tam okoli. Naletel je na dva nemška ujetnika, ju ogovoril, a sta ostala nema. Ali je bilo možno, da so jima odrezali jezik? Takoj za tem pa se je kot blisk razširila po Ljubljani novica, da je potok v Podutiku krvav. Zaslutili smo, kaj se dogaja … Poldeta pa še vedno ni bilo domov.

Ko je 9. Maja Nemčija kapitulirala, smo si vsi oddahnili, da je vojna končana, zdaj pa smo vsak dan bolj moreče čutili, da pa se komunistična revolucija še ni končala, morda se bo še bolj razbesnela … Bila je nedelja 24. Junija, ko se je popoldne v naši kuhinji pojavil vojak s puško. Vprašal je po atu. Ni ga bilo doma. Bo pa počakal, je mirno odgovoril vojak. Mama in me tri dekleta nismo smele iz kuhinje. Morečo tišino je prekinila štiriletna sestrica Marija. Planila je v jok. Marija se še danes spominja, kako je jokala takrat in vsakič, ko je zagledala tujega moškega v uniformi. Na vsak način je hotela iz kuhinje. Vojak mi je dovolil, da sem jo posadila na okensko polico. Pod oknom je bilo dvorišče, za njim vrt. Tolažim in brišem solzice Mariji, ko zagledam ata. Že je šel po vrtu proti domu. Na vso moč se trudim in mu kažem z rokami, naj gre proč. Še opazil me ni. Verjetno si je ogledoval jablano. Ko pride bliže pod okno, takoj ogovori Marijo. Rada bi, a ne upam si spregovoriti besedice: Beži! V naslednjih trenutkih ata že vstopi v kuhinjo. Neznani moški mu pove, da je aretiran, in ga odpelje. Kako je bilo to za novo oblast preprosto! Ne spominjam se, da bi katera od nas jokala ali kaj rekla. Preveč smo bile osuple in potrte. Vse življenje si bom zapomnila atov očitajoči pogled. Morda si je mislil, da bi mu lahko pritekla naproti ali mu vsaj pri oknu povedala, da ga v kuhinji čaka oborožen vojak. Pa saj ni vedel, da se nobena ni smela ganiti iz kuhinje in nič spregovoriti. Mami je uspelo kasneje zvedeti, da je ata v zaporu na Miklošičevi.

Uboj brata Poldeta

2.2.4. Uboj brata Poldeta

Julija je starejša sestra Milica hodila k teti na kmetijo pri Pikcu, v bližini Škofovih zavodov. Nekega jutra jo je ogovorila domačinka iz Šentvida in ji povedala, kar tako, mimogrede, da so Poldeta že v Kranju ustrelili, potem ko so domobrance vračali s Koroške. S to novico jo je seznanil njen bodoči zet, ki je bil, kot smo zvedeli kasneje, knojevec. Kljub vsemu šepetanju o poboju domobrancev je bila za Milico ta novica tako nepričakovana in neverjetna, da je mami ni hotela in si ji ni upala povedati. Morda pa ni resnična in je Polde še živ? Toda še tisto poletje smo od nekaterih Poldetovih znancev, tudi domobrancev, ki so bili skupaj z njim v četi in bili kot Polde vsi mladoletni in kasneje pomiloščeni, zvedeli za resnico. Bili so priče bratove ustrelitve: nadut in divji partizanski komandant na konju, je Poldeta ustrelil vpričo čete vrnjenih domobrancev, v svarilo vsem, kaj lahko odslej pričakujejo. Moreče negotovosti in domnevanj je bilo vsaj konec. Govorice o uboju brata so postale kruta resničnost!

Mama pred tem ves čas ni verjela, da bi bil Polde mrtev. Tolažila se je, da je morda kje v kakšnem zaporu, morda v podzemskem zaporu v Gotenici, kot so na skrivaj o tej strahoti šepetali. Kasneje je celoten dogodek v Kranju v svojem pričevanju opisal France Kozina, ki se je z dvema sotrpinoma rešil iz Kočevskega roga in pobegnil; iz Vetrinja se je vračal z isto četo, v kateri je bil Polde. Po Kozini je opis dogodka in Poldetovo ustrelitev povzel tudi ruski pisec povojnega obdobja grof N. Tolstoj v angleški izdaji svoje knjige, kjer ni pisal samo o usodi vračanja Kozakov, temveč tudi domobrancev.«

Kaj mi je o žalostni in pretresljivi smrti svojega brata po pričevanju očividcev lahko povedala moja pričevalka, Poldetova sestra gospa Martina? Ta nepričakovani uboj sedemnajstletnega soborca je bil za vso četo mladih fantov preveč pretresljiv, da si ga ne bi do konca življenja zapomnili. »Skupaj z ostalimi domobranci je bil Polde vrnjen z vlakom preko Jesenic. Pripeljali so jih do Kranja in jih namestili v taborišče na Zlatem polju. Ko so imeli ‘zbor’ pred barakami, so morali domobranci sprazniti nahrbtnike. Iz Poldetovega se je skotalila prazna granata, ki jo je verjetno hranil kot posodo za pitje. Izpraznjena ni pomenila nikakršne nevarnosti. Da naj bi imel v nahrbtniku pištolo in dve granati, je bila čista izmišljotina partizanov. Po mučenju – pretepanju in brcanju – ga je komandant, ležečega na trebuhu, ustrelil v tilnik. To se je dogajalo pred vsemi zgroženimi domobranci v opozorilo, kaj lahko odslej doleti vsakega od njih. Naj vedo, kdo so zdaj njihovi absolutni oblastniki, komu pripadajo njihova življenja! Najprej so truplo vrgli na latrino, čez čas pa je komandant pokazal toliko človeškosti, da je nekaj domobrancev smelo izkopati jamo v neposredni bližini mesta, kjer je Polde obležal v krvi.

Sčasoma smo vedno več zvedeli o mučeništvu in poboju domobrancev. Mrtvega brata sem blagrovala, da mu ni bilo treba prestajati še hujšega trpljenja in muk, kot jih je morala večina preživelih domobrancev po raznih zaporih in delovnih taboriščih. Šele v letih po naši osamosvojitvi nas je obiskal F. Kozina, da nam je pojasnil vse okoliščine bratove smrti, ki ji je bil priča. Zdaj smo končno tudi smeli izraziti željo, da bi poiskali bratovo truplo in ga pokopali na draveljskem pokopališču. Sestra Milica se je zelo trudila, da bi nam s pomočjo strokovnjakov to uspelo. Žal nam ni. Na ozemlju nekdanjega taborišča na Zlatem polju je bilo zgrajeno stanovanjsko naselje, tako da kljub dokaj točni lokaciji očividcev bratovega uboja trupla pri izkopu nismo našli.«

Še preden so Komanovi zvedeli za Poldetovo smrt, so doživeli neljub ‘obisk’ tujca, ki je zahteval da pregleda Poldetovo sobo. Danes je jasno, da je bil takrat Polde že mrtev. Dolgo je pregledoval, brskal in zbiral, preden je opravil svojo ‘dolžnost’. Odnesel je vse Poldetove dokumente, spričevala, fotografije, rojstni list, skratka vse, kar bi lahko spominjalo nanj. Za vedno mora biti izbrisan, za socialistično ljudsko republiko Jugoslavijo Polde ne obstaja več! In za tisoče in tisoče drugih tudi ne! In še danes ne! Taka je resnica o narodovi spravi!

Po aretaciji očeta še aretacija mame

2.2.5. Po aretaciji očeta še aretacija mame

»Zdaj smo ostale z mamo same. Za vedno brez našega ljubljenega brata in z atom v zaporu. Pogrešale smo ju na vsakem koraku. Poletje brez očetove in Poldetove prisotnosti in pomoči je bilo samotno in moreče. Mama je naju z Milico vedno privajala na vsako delo, zdaj sva ji pridno pomagali. Prišel je september, pričela se je šola. Žal je bilo 18. septembra za tisto šolsko leto najine šole konec. Udarec, ki naju je tega dne prizadel je bil prehud in žalost prevelika, da bi lahko pomislili na šolo. Spet se pri nas pojavi moški, tokrat domačin in znan terenec iz Dravelj. Odpelje nam še mamo! Pri očetovi aretaciji vem, da nismo jokale, mislim, da tudi pri mamini nismo. Šok je bil prehud.« Vaščan iz Dravelj, zdaj terenec, ima oblast, da tebi nič meni nič odpelje otrokom mamo! Istega dne so aretirali tudi mamino sestro Frančiško Dermastja iz Dravelj, njenega moža so odpeljali že prej. Njunih sedem mladoletnih otrok je več let ostalo samih, najmlajše so odpeljali v ‘prevzgajališča’, v mladinske domove. Starejši so se kmalu raztepli po svetu. Družino so za vedno uničili! V imenu katere oblasti so to delali? Ljudje so bili pred oblastiželjno in uničevalno tovarišijo popolnoma nemočni, z njimi je lahko počela, kar je hotela.

»Čez nekaj dni se pri nas spet pojavi tuj moški. Ali ne bo že konec njihovih obiskov? Tokrat mora še naju z Milico in najmlajšo štiriletno Marijo odpeljati v mladinske domove! Za vedno sem bom spominjala šestnajstletne Milice, kako je v trenutku odločno in bojevito izstrelila v imenu vseh treh: ‘Nikamor ne gremo! Ostale bomo doma!’ Verjetno je ogorčenje zaradi mamine aretacije, zaradi izbrisa Dermastjeve družine in napetega pričakovanja, da lahko neznani moški odpelje in loči še nas tri, v tistem trenutku izbruhnilo iz nje. Te njene odločnosti ne pozabim do konca življenja! Moškemu je zaprlo sapo, ostal je brez besed. In odšel. Ni prišel nikoli več, ne on ne kdo drug. Še danes sva z Marijo hvaležni že pokojni Milici, da nam je ohranila dom.

Mama in ata sta bila v zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Za nove oblastnike je bilo za njun zapor več kot zadosti razlogov. Bili smo belogardistična družina, vse predvojno atovo delovanje je bilo zanje ‘sovražno’. Pred vojno so nas obiskovali mnogi duhovniki, ki so bili naši družinski prijatelji, po vojni pa so tudi ti postali ‘narodni izdajalci’. Mama se je takoj, ko se je prepričana o Poldetovi mučeniški smrti, oblekla v črnino, kar je bodlo v oči draveljske terence. Ko sta bila mama in ata v zaporu, sva z Milico velikokrat hodili na sodnijo poizvedovat, kdaj lahko prineseva paketa za mamo in ata, saj je bila hrana v zaporih obupno slaba in pičla. Z Milico sva se zelo trudili, da sva jo s težavo priskrbeli za dva paketa. Nekatere kmetice so kar same prinesle kakšne priboljške, nekatere sva si upali prositi. Vsi so svojo pomoč skrivali pred oblastjo. Težko so se preživljali tudi sami, ker jih je obremenjevala obvezna oddaja, razen tistih, ki so sodelovali z OF. Finančno sta nas najbolj podpirala dva strica, atova brata. Iz Amerike nam je kmalu po koncu vojne pisala mamina znanka, ker jo je zanimalo, kako smo preživeli vojno. Ko ji je mama odpisala, da je ata zaprt, je pri bolj premožni Slovenki, nekdanji domačinki iz Šentvida, dosegla, da nam je pričela pošiljati pakete s hrano in obleko. Atova sestrična iz Kanade nama je po Rdečem križu poslala vrečo moke, a se je vreča kljub temu nekje ‘izgubila’. V šolskem letu 1945/46 smo bile z Milico in najmlajšo petletno Marijo same doma, v šolo medve z Milico nisva hodili: skrbeli sva za Marijo, zbirali hrano za nas tri, pa še za atov in mamin paket. V zaporih si bili še bolj lačni kot me doma. To leto sem se pri teti učila šivanja, tako da smo bile vse tri še kar dobro oblečene.

Obema z Milico je za vedno ostala v spominu peka kruha. Na karte smo dobivale tudi nekaj ržene moke. Toda kako napraviti dober kruh? Nobena od naju še nikoli ni zamesila testa. To je vedno delala mama, midve sva le gledali. Zelo naju je skrbelo, da bi se peka ponesrečila in bi bil kruh neužiten. Me doma, pa še ata in mama v zaporu bi ostali brez njega! Po dolgih pripravah je Milica zamesila, jaz sem stala poleg in gledala, kako ji bo uspelo. Kruh je bil za čuda dober, še bolj okusen je bil čez nekaj dni. Odslej sva z Milico vedno spekli dober kruh.«

Obsodba mame in očeta

2.2.6. Obsodba mame in očeta

Ko prof. Martina Komanova gleda nazaj na čas, ko so bile s starejšo sestro Milico in štiriletno Marijo same, mama in ata pa v zaporu, danes ugotavlja, da je najhujše mesece tega leta preživljala oktobra, novembra in decembra 1945. »Bližala se je jesen. Še pred zimo so očeta iz ljubljanskih zaporov prestavili v Teharje. Kako je to zvedel stric, očetov brat, ne vem, tudi ne kako to, da ga je smel obiskati. S seboj je vzel Milico. Kaj je oče delal na Teharjah, ni nikoli povedal, tudi Milica ne, saj ni vedela. Kmalu za tem je Milica hudo zbolela, dobila je davico. Zaradi karantene je vseh šest mesecev nisem smela obiskati. Doma sem ostala čisto sama s štiriletno sestrico Marijo, jaz sem jih imela štirinajst. Takrat sem spoznala, kako bridko je, če ostaneš sam! Komu naj izročim v varstvo najmlajšo sestro, kadar sem morala zdoma? S kom naj delim vse skrbi in tesnobo? Novembra je umrla teta, mamina sestra, in je zapustila pet mladoletnih otrok. Ob grobu so vsi jokali. Dobro sem vedela kaj pomeni, če ostaneš brez mame. Zgrabila me je taka bolečina, taka žalost, da sem v jok izbruhnila še sama in brez prestanka vedno bolj jokala in samo jokala. Gotovo sem bila na koncu z živci zaradi vsega hudega, kar se je v zadnjih mesecih nakopičilo nadme, in nisem imela nikogar, ki bi mu potožila.

Hvala Bogu, za božič je bila Milica že doma, toda bila je preslabotna, da bi šla z menoj k polnočnici v Šentvid. Ostala je doma pri sestrici. Tja sem se peljala s tramvajem, nazaj sem šla peš, tramvaj ni več vozil. Doživeta polnočnica, lepo petje, jaslice, vse se me je dotaknilo, kot bi božalo mojo razbolelo dušo. Po maši so ljudje hitro odhajali, vsak na svoj konec, ne meneč se drug za drugega, nobenega klepeta pred cerkvijo. Morda je bil med njimi tudi kateri iz Dravelj? Sama sem se napotila v zvezdnato noč. Toda neverjetno, nobene osamljenosti ali zapuščenosti nisem občutila; občudovala sem zvezdnato nebo, tako svetlo so sijale zvezde, da takega neba nisem videla nikoli prej in nikoli več kasneje. Zvezde so se mi zazdele čisto blizu, kot da me hočejo varno spremljati domov. Nobenega strahu zaradi samotne poti nisem občutila, nobena tesnoba me ni morila. Še danes včasih premišljujem o tej ‘blaženi noči’, ki ‘revni zemlji radost deli’ … Zdi se mi, kot da je bilo to doživetje božične noči in zvezdnatega neba božje povračilo za vse prestano hudo zadnjih mesecev.

Vso zimo in še dolgo v pomlad smo živele same. Mamo in očeta smo vedno bolj pogrešale. Samota brez njih je bila težje breme kot vsakodnevna skrb za hrano. Dela sva bili že vajeni, tudi na vrtu. Mama naju je veliko naučila, saj sva ji morali pomagati. Kmalu po končani vojni so nam v tri sobe v nadstropje hiše in še v sobo v pritličju vselili vojake, mlade fante. Še danes se čudim, da so se do naju dveh, mladih deklet, obnašali spoštljivo in prijazno, nihče nam ni rekel žal besede. Danes imam vtis, da so z nami sočustvovali. Ko so odšli, so v hišo vselili civiliste, ki so ostali še nekaj let.«

Končno dan sodbe

2.2.7. Končno dan sodbe

»Končno smo z mamo le dočakale dan sodbe. Mama in teta Frančiška Dermastja sta bili sojeni skupaj, dne 30. 3. 1946. Sojenje je spominjalo na gledališko komedijo. Ženske priče, več kot dvajset jih je bilo, so vse pričale in vpile zoper Dermastjevo teto in mamo. Očitali so jima sodelovanje z okupatorjem in z Belo gardo. Tudi tetin najstarejši sin je bil domobranec in med vojno so večkrat k Dermastjevim na dom prihajali njegovi kolegi. Dermastjev ata je imel najrazličnejše obiskovalce, ker je bil čevljar in je vsakemu popravil čevlje. Priče so trdile, da se je pri njih odločalo, kdo bo šel v koncentracijsko taborišče, kar seveda ni moglo biti res. Razprava je bila zelo razburljiva, teta Francka Dermastja, je bila že po naravi zgovorna in je vse obtožbe srdito zanikala. Mamo in teto je zastopala odločna in strokovno podkovana dr. Ljuba Prenner. Med odmorom smo vsi otroci poklapani stali pred dvorano. Prennerjeva nas je tolažila, da bosta obe materi kmalu prišli domov. Draveljske ženske priče je to tako razkačilo, da so se spravile nadnjo, češ, kako sploh more zagovarjati taki zločinki! Prennerjeva se je obrnila proti ženskam in jih nekaj časa molče gledala. Ne vem, ali jim je kaj rekla, slišala nisem ničesar. Kaj so ženske videle v njenih očeh in na njenem obrazu ne vem, toda naenkrat so se druga za drugo pričele umikati.

Ta dan sem pričakovala z velikim strahom. Na mnoge ‘obravnave’ smo imeli civilisti prost vstop. Spominjam se ene, ko se je pred sodniki zagovarjal nek moški. Kar na lepem eden od tožilcev zavpije: ‘Smrt zasluži!’ Spominjam se obtoženca, kako je glasno zakričal in pričel neutolažljivo jokati. Zelo sem bila pretresena. Še nikoli nisem slišala kakega moškega tako obupano jokati! V povojnih letih se je nagrmadilo na tisoče krivičnih obtožb in sodb! In le malo je bilo razveljavljenih, in še te na zahtevo svojcev.

Mama je pred sodniki ohranila odločnost in pogum. Izjavila je: ‘Meni so sina ubili komunisti!’ Razlikovala je med ubijalskimi komunisti, ki so ukazovali pobijanje ali sami pobijali iz golega sovraštva in oblastiželjnosti, ter med ‘navadnimi’ partizani oz. tistimi, ki so bili zmotno zavedeni ali prisiljeni pobijati. Ali pa so morali nosili glave naprodaj. V naši družini nismo nikoli gojili sovraštva do partizanov kar na splošno in osebno ga nikoli nisem čutila. Na tej obravnavi je bila naša mama oproščena, Dermastjeva pa obsojena na večletno zaporno kazen. Vendar je mama prišla domov šele na binkoštno soboto zvečer v začetku junija in nobena od nas je ni pričakovala. Še danes jo imam pred očmi: tega lepega večera v zgodnjem poletju sem jo zagledala, ko je med njivami prihajala proti domu! Kaj je takrat čutila, ne bom nikoli vedela. Stekla sem ji naproti in brez besed sva se objeli in jokali. Z njo se je v dom spet vrnila toplina in domačnost. Očeta pa še ne bo kmalu, je mama večkrat potarnala. Takoj je začela iskati službo, a je bila, nevredna državljanka, oropana ne le osebnega dostojanstva, zdaj še državljanstva. To je pomenilo, da nikjer ni mogla dobiti zaposlitve. Ostale smo še naprej v stiski in bile odvisne le od dobrih ljudi, predvsem sorodnikov.

Teta Frančiška je bila obsojena na deset let zaporne kazni, zaradi kasnejše pomilostitve jih je prestala pet. Vsa ta dolga leta so Dermastjeve najmlajše otroke trpinčili po raznih mladinskih domovih. Teta Frančiška je bila zaprta v Ljubljani, nato v Begunjah in nazadnje v nekdanjem Rajhenburgu skupaj z Angelo Vode. Ko se je teta končno po petih letih odsotnosti vrnila domov, njihovega doma ni bilo več. V njem so bili tuji ljudje. Njeni starejši otroci so se raztepli po svetu, mlajše so ‘vzgajali’ v različnih mladinskih domovih. Takoj jih poiskala po zavodih in jih pripeljala – kam naj pripelje, brezdomce? K nam domov, je bila edina možnost. Domovanje so našli v naši kleti, postelje na policah za jabolka, najmlajša dva v skrinji; košček kruha pri dobrih ljudeh. Še nekaj let je trajalo, da je tetin mož prišel iz zapora. In ne bi ga še izpustili, če ne bi teta posredovala, ko mu je kazen že pretekla. Nazadnje je zapor prestajal v čevljarski delavnici na Igu. Lep čas minil, da je družina dobila ‘pravico’ in možnost da se naseli v lastni hiši. Ata Dermastja je v kuhinji dobil prostorček za svojo čevljarsko mizico, stol in star šivalni stroj, da je lahko skromno preživljal najmlajše otroke.«

Gospa Martina bi lahko še veliko povedala o nesrečni družini Dermastjevih, a sva nadaljevali z obsodbo njenega očeta Leopolda Komana in njegovimi zapori. »Ata je bil na prvi razpravi obsojen na deset let prisilnega dela z odvzemom prostosti, na popolno zaplembo premoženja in na pet let izgube političnih in državljanskih pravic. Obtožen je bil, da je kot predsednik Sadjarskega društva v Dravljah to funkcijo izrabljal za pridobivanje raznih podatkov, ki naj bi jih prenašal naprej, le komu? Ko je bil predsednik nadzornega odbora draveljskega Konzuma, je oče posvaril takratnega poslovodja zaradi govoric, da s hrano oskrbuje partizane. Opozoril ga je samo na previdnost, saj bi bila oba kaznovana, če bi temu na sled prišel okupator. Predvsem pa ga je ‘obremenilo’ dejstvo, da je pred vojno sodeloval v odboru za ustanovitev nove župnije v Kosezah in Dravljah. Zadnja sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani je 28. 6. 1946. očeta obsodila na zaporno kazen treh let. V obrazložitvi piše: ‘Vsaka poedina okolnost od naštetih sicer ne bi bila zadostna opora za krivdorek, toda vse te okolnosti skupaj zgoste sum tako močno, da je krivdorek logičen.’ Vsak pravnik, ki je kasneje bral to utemeljitev, je ostal brez besed.

Po ljubljanskem zaporu so očeta premestili v nekdanjo žensko kaznilnico v Begunje, kjer so ga zaposlili z računovodskimi deli. Pred vojno so po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika postavili oltar v kapeli kaznilnice. Sam je povedal, da je oltar njegova najljubša in največja umetnina. Nemci so ga med vojno spoštljivo obdali z lesom, ker ga niso rabili, a je bil zanje umetnina. Kot zapornik je moral oče ta oltar razdreti, češ da ga bodo prenesli drugam. Oltar so razstavili, kam so izginili posamezni deli oltarja, npr. kipci angelov, se ata ni spraševal. Pri tem ‘razstavljanju’ se je končno razbila še oltarna miza … V Begunjah smo ga lahko tudi obiskali. Zadnja leta prestajanja kazni je oče preživel na avtocesti Zagreb–Beograd, ki so jo takrat gradili. Tudi tam je delal kot računovodja. Verjetno so dobro vedeli, da je za računovodske posle potrebna izobrazba in poštenje! Zapor je bil milejši, ker je živel pri domačinih. Takrat ga je obiskala samo mama, za vse je bil vlak predrag. Doba pretečene kazni se je iztekla, a očeta ni bilo domov. Verjetno bi ga kot poštenega in sposobnega računovodja kar obdržali, pa še zastonj bi jim delal. Šele ko je mama posredovala na sodišču, se je končno vrnil domov. Govoril nam je o raznih dogodkih v zaporih, nikoli pa o tem, kako je zapor doživljal in kako je nanj psihično vplival. Čutili smo, da je nanj vplival vse življenje do smrti. Mučili so ga telesno in psihično. Nekaj časa si oče nikjer ni upal prositi za službo. Kje naj bi jo sploh iskal s takim ‘priporočilom’, kot je odpustnica iz zapora in odvzem državljanskih pravic? Na srečo je sposobnih in poštenih računovodij primanjkovalo pri mnogih podjetjih. Končno je bil knjigovodja pri Iskri Pržanj in ostal tam do upokojitve.«

Skoraj ‘normalno’ življenje po vojni

2.2.8. Skoraj ‘normalno’ življenje po vojni

»Že ko je prišla domov mama, junija 1946, je za nas tri dekleta življenje potekalo skoraj normalno. Ponovno smo lahko šle v šolo. Na šolo imam lepe spomine. V šolskem letu 1946/47 sem še hodila na žensko realno gimnazijo. Naslednje leto pa smo bili v razredu že skupaj s fanti. V 7. razredu so nas pomešali po rajonih, tako da nas je bilo veliko iz Šentvida in Šiške. V razred so prihajali vedno novi sošolci in delali razne izpite, ker med vojno niso hodili v šolo. Veliko dijakov so iz klasične gimnazije namenoma premestil na realko, saj so bili zaradi učenja latinščine potencialni bodoči duhovniki in inteligenca. V razredu smo se obnašali kot odrasli in zreli ljudje. Nobeden se ni ponašal, iz kakšne družine izhaja, ali govoril, kako je družina preživela vojno. Nikoli nisem pravila, da sta bila mama in oče v zaporu. Nobenih političnih razprtij ni bilo med nami. Sčasoma sem sprevidela, da so o meni več vedeli profesorji. Enkrat se mi je zgodilo, da mi je profesorica z vidnim zadovoljstvo oceno znižala, ker zanjo nisem znala dovolj dobro. Nasprotno pa mi je kar nekaj profesorjev preskrbelo inštrukcije iz matematike, ker so vedeli, da smo doma brez dohodkov in da je oče v zaporu. Na univerzi nisem imela zaradi ‘ideološke usmeritve’ nobenih težav, podobno tudi moji sestri ne. Svojo poklicno pot profesorice matematike in fizike sem pričela na gimnaziji Jesenice. Ob nedeljah sem se vozila z vlakom v Ljubljano. Pa tudi tukaj nisem izzivala s svojo ‘ideološko usmerjenostjo’. Hvala Bogu, da sta oče in mama dočakala lepo starost, mama je umrla l. 1979, oče l. 1982. Takrat smo že vsa tri dekleta doštudirala in bila zaposlena.«

Za nekatere dijake pa prof. Komanova le ne bila tako ‘nepopisan list’, kot je v uvodu rekla o sebi. Na pročelju Osnovne šole Valentina Vodnika v Dravljah, ki jo je kot deklica obiskovala, je med drugimi Slomškovimi modrimi reki zapisan tudi znani: »Sveta vera bodi vam luč …« Moji nekdanji profesorici fizike je prav gotovo bila, tudi v času, ko so morali profesorji svojo vernost skrivati. Izražala jo je s svojo osebnostjo in strokovnostjo. Pa s svojo srčno dobroto in razumevanjem dijakov.

P.s. Ko sem pogovor s prof. Komanovo že napisala, mi je zaupala, da mlajša sestra Marija hrani marsikateri zapisek pokojne sestre Milice, ki je kot najstarejša od treh sester najbolj doživeto spremljala vse hudo, kar je prizadelo družino Koman. Hvaležna sem jima, da sta mi dovolili vpogled še v Miličine zapiske. V prihodnji številki Zaveze bom lahko objavila še marsikatero doslej neznano dejstvo o hudo preizkušeni družini Koman, še posebno o uboju ljubljenega brata Poldeta.

Spomini 1939–1945 – VI. del

2.3. Spomini 1939–1945 – VI. del

Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

Preko Vetrinja v Teharje

2.3.1. Preko Vetrinja v Teharje

Mislim, da je bilo okoli četrtega maja, ko smo dobili povelje iz Cerknice: umik z vsem orožjem in strelivom. Dobili smo 4 pare konjev in vozove smo preveč naložili. Jaz sem predlagal, da zakopljemo 200 kg dinamita in nekaj streliva kar pri kasarni, pa je poveljnik čete rekel, da je treba vse pobrati, do zadnje stvari in patrona. En vod je bil v patroli proti Sv. Ani, ni ga niti poskušal obvestiti. Ko je tretji vod pod vodstvom Makovca prišel v Martinjak ob devetih, bi se kmalu srečal s partizani, ki so prihajali iz Cerknice. Urno se je znašel in odšli so nazaj mimo Grahovega, Slivne, preko Sv. Vida in Rakitne in nas dohiteli v Podpeči. Prvič sem ga videl tako jeznega na komandirja četrte čete. Mi smo šli z vozovi skozi Cerknico, ko se je delal dan. Slišali smo streljanje proti Rakeku in Dolenji vasi. Ko smo šli proti Begunjam, je bil že dan in v Cerknici je malo pokalo. Ob italijanskem razpadu sem bil nenadoma postavljen za poveljnika baterije, sedaj ob nemškem pa za poveljnika komore! Poveljnik čete je ukazal, da gremo čez Kožljek v Borovnico. Rekel sem mu, da ni poti v Borovnico čez Kožljek, vsaj ne za take vozove, mogoče je gozdni kolovoz. »Šuti, izvršuj,« mi je grobo rekel. Zavili smo navkreber, vem da v napačno smer. Nad Cerknico in po grebenu proti Rakeku so letele v zrak rdeče rakete, ki so pomenile, da sovražnik napada. Videl sem Nemce, ki so zapuščali hribe. Nič se mi ni mudilo, ker sem vedel, da bomo šli nazaj. Res je prišel kurir. Rekel je, naj vozove obrnemo nazaj v Begunje in v smer proti Rakitni. Pot je bila ozka, dolinca tudi. Vozniki so obračali in polomili vse štange. Cesta je bila zablokirana, vozovi trikrat preobloženi – vse je ostalo tam. Nekateri vojaki so še poiskali svoje nahrbtnike in si jih zadeli na rame. Težke mine so padale vse bližje. Voznikom sem rekel, da naj rešijo vsaj konje, da bomo šli na Selšček, Otave in Rakitno. Moj nahrbtnik je ostal tam, a to ni bilo važno. Toda v nahrbtniku sta bila dva moja dnevnika žepnega formata, od začetka vojne do četrtega maja 1945. V njima so bili popisani vsi važni dogodki v Rakitni in okolici. Vse, kar so naredile razne vojske dobrega ali slabega. Vsi umori okoliških županov, ljudi, talcev, ropi, internacije, vse je bilo dokumentirano s točnimi datumi, včasih še z urami. S temi podatki bi lahko napisal knjigo Zgodovina ene vasi med 1939–1945. Ko sem bral knjigo Na krvavih poljanah, ki jo je pisatelj pisal menda po dnevniku, sem prišel na misel, da bi to naredil tudi sam. Ker bi to lahko prišlo v neprave roke, sem dosti pisal v šifrah, da ne bi meni ali drugim škodilo. Pa je bilo vse zastonj. Vendar sem marsikatero minuto užival, ko sem pisal, tako kot je bilo. Dve majhni oguljeni knjižici. Za vsako bi danes dal deset tisoč dolarjev. Vendar jih po čudnih dogodkih, ki so sledili, tako ali tako ne bi rešil.

Brez večje nezgode smo prišli v Rakitno. Kolona je bila dolga kakih osemsto vojakov. Sestra je rekla: »Toliko vas še nikoli ni bilo, pa se umikate! Kaj pa je to?« – »Konec je, namesto da gremo Angležem naproti v Trst, gremo pa v Celovec, kjer je zibelka slovenstva pri Gospe Sveti.« Fantje so se za vedno poslavljali od domačih, nekateri s slutnjami, da se ne vidijo več na tem svetu. Drugi, optimisti, pa so rekli »Nasvidenje za košnjo in za kres«. Na Kotih pri križu, od koder je zadnji pogled na vas in na našo domačijo proti jugu, sem dolgo sedel in gledal na vas in dom. Odšel sem med zadnjimi.

Prej nas je okoli sedem vedno govorilo, da ne gremo nikamor, ampak da bomo šli v zeleni kader v dolino Zale ali pritokov. Takrat sem to omenil, pa nihče ni bil za. Šli smo skupaj kamor smo že pač šli, v slogi je moč. S težkim srcem sem se poslovil od našega Krima in ko smo bili čez Ljubljanico, ni bilo več izbire. V Podpeči so nanovo organizirali 4 vozove in 4 pare konj. To je bila sedaj Rupnikova oskrbovalna skupina. To pot smo naložili samo potrebno: strelivo in hrano v konzervah. Moja skupina se je pridružila drugim v Notranjih Goricah. Imel sem zelo dobre in skrbne voznike, ki so sami skrbeli za konjsko hrano in vodo. Enega se posebno spominjam: Dolnega Mikševega Elka. Bolj je skrbel za konje kot zase. Šli smo nad Dobrovo in prišli na glavno cesto proti Kranju. Vse ceste so bile natrpane z vojaštvom in tisoči civilistov. Kolona je bila verjetno od Ljubljane do Koroške. Bataljon je imel še dosti zapornih položajev in patrol, celo do Zavrha nad Borovnico. Tam je ostala majhna, a junaška patrola odrezana od ostalih in se je šele drugo leto prebila v Italijo. Eden od njih, Viktor, je bil moj tovariš z Drašce. Eden najboljših. Pri Kranju sem videl kakih osem težkih topov s skladovnicami streliva. Merili so v hribe. Prvo noč smo bili v bližini Notranjih Goric, drugo pri Kranju, tretjo v Tržiču. Tu pa se je vse zagozdilo, ker je bilo tisoče ljudi že na cestah, še vedno pa so vrele kolone civilistov v ozko sotesko pod Ljubeljem. V Tržiču sem videl nekaj, kar sem si zapomnil za vedno. Z vozovi smo bili ravno nasproti neki tovarni usnja, čevljev, klota, itd. Če gledaš gor proti Ljubelju, smo stali na desni strani vode. Čez vodo je peljal most do tovarne. Ponoči so morale nemške straže zapustiti položaje, ker se je kmalu nato začela plenitev tovarne. Bilo je izredno zanimivo, kako nalahko se je to začelo. Ker so se vozila nekje pri tunelu natrpala in se je cesta zamašila, smo bili vso noč v Tržiču, samo pešadija je lahko šla naprej. To noč je šel mimo nas naš bataljon, ker so Koroško zasedli partizani, Srbi in je šel Rupnik tja, da jih je malo razgnal pri Borovljah. Sedel sem na vozu in gledal čez razsvetljeni most in tovarno. Neki civilisti, verjetno domačini, so odprli velika mrežasta vrata in nesli zaboje čez most. Sledili so jim drugi in še tretji, kmalu so se ti ljudje vrnili in spet nosili bale usnja. Še več jih je šlo notri in ven, neverjetno, v nekaj minutah sta bili dve strnjeni koloni: ena prazna je šla v tovarno, druga kolona, naložena kot mula, pa ven. Vse to se je dogajalo na mostu pod bleščečimi svetilkami. Že sta bili dve koloni notri in spet zunaj. Bilo je kot tisoč in ena noč. Nosili so tisoče čevljev, posebno ženskih. Ko je teh zmanjkalo, pa usnje vseh barv in vrst. Potem pa še klot, črn in rdeč, itd. Zdelo se mi je, da traja ure in ure. Zanimivo je bilo, da se je vse začelo tako počasi, kot bi kradli, potem pa čedalje hitreje, tako da so vse vrste tekle sem in tja. Bile so to večinoma ženske. Mi smo samo gledali, ko so ženske tekle tja pokonci, nazaj pa upognjene pod težo. Voznikom sem naročil, naj ne nosijo nobene navlake na vozove: »Če bomo to, kar imamo, pripeljali na Koroško, pa bomo dobri.« Tam je bil tudi en zvezni poročnik, ki je moral kontrolirati civiliste. Bil je najvišja avtoriteta. Vprašal sem ga, zakaj ne gremo naprej? Rekel je, da me to ne briga. Rekel sem, da je to sabotaža in da bodo vsi zadaj nastradali. Odgovoril mi je: »Kaj, kaj pa vi govorite, da bodo ljudje nastradali. To je razširjanje alarmantnih vesti, zato vas lahko na mestu kaznujem.« Nekaj si je dal opraviti s pištolo. Jaz sem že od začetka imel malo puškico odprto, za vsak slučaj, ker sem jo nosil po lovsko, samo pol metra od njegovih prsi. Rekel sem mu: »Vi, gospod poročnik, ste tu zaradi istega kot jaz. Jaz moram z vozovi in oskrbo za bataljon, vi pa sploh ne veste, zakaj tu stojimo ali koga pričakujemo, ali kaj se dogaja. Ponavljam, da bodo zadnji nastradali.« Skoraj želel sem si, da bi ta nesposobni oficir potegnil pištolo ven. Pa je ni. Mogoče je opazil v luči z mostu, da imam prst na petelinu. »Pustimo to«, je rekel. Potem ko sem zaprl varovalko je šele doumel položaj, v katerem je bil. Zadnji pa so res nastradali, milo rečeno. Tretja četa iz Borovnice bi morala igrati vlogo zaščite, to so bili večinoma starejši vojaki iz bunkerjev, ker so mlado »elito« pobrali v četrto, to je v našo četo. Zato je bila tretja četa najmanj sposobna za zaščito na terenu. Pri Tržiču jo je artilerija iz Kranja skoraj uničila. Več vojakov in civilistov je tam padlo, tudi več konj je bilo ubitih.

Vsak se je reševal, kakor je vedel in znal. Moj brat France je bil očividec in mi je vse to in še mnogo več pripovedoval. Male skupine so se reševale čez hribe in gore. Poveljnik iz Vrhnike major L. pa je v brezupnem položaju legel na slovensko zastavo in si končal življenje. Mnogo ljudi, vojakov in civilistov, ki so bili zajeti, ni videl nihče več.

Zjutraj smo se počasi pomikali navzgor proti tunelu. Tam sem prvič opazil nered tudi pri Nemcih. Več tankov je že ležalo v grabnu ali soteski pod cesto. Tudi mrtvi pari konj so bili tam. Četniki so postrelili nemško stražo pri tunelu in množica je vdrla notri, čeprav ni vedela, ali je na oni strani izhod. Tudi moji vozniki so zavili v tunel. Kmalu smo bili v popolni temi. Tunel je bil v zelo surovem stanju. Samo izstreljena odprtina v skalo, iz katerih špranj so lili celi studenci. Tla so bila neravna in včasih pol kilometra v vodi, ki je bila tako globoka (pol metra), da nam je večkrat silila na vozove. Zraven voz je šlo tisoče žensk z otroki, male otroke so nosile matere, večji so se jim krčevito držali za krila. Vse to je gazilo brozgo v popolni temi, brez vodstva. Najhuje je bilo, da smo večinoma stali, in vsi ti ljudje niso vedeli, če je sploh izhod iz tega Dantejevega pekla. Kaj je na izhodu zaviralo promet, še danes ne vem. Mogoče kak poročnik. Človek bi si mislil, da se promet hitreje pomika navzdol po sončni poti, kakor pa v temnem tunelu, polnem vode in kotanj. Končno smo po več urah v temi začeli videti več in več svetlobe na koncu tunela. Sonce je ravno zahajalo. Na koroški strani je bilo veliko taborišče Poljakov, ki so vrtali tunel. Bili so ravnokar osvobojeni od četnikov in domobrancev. Bili so veseli, da je vojne konec. Nam so metali na vozove vreče kakava, ki so ga imeli od mednarodnega rdečega križa. Tudi konzerv so nam ponujali, pa smo bili že itak preveč obloženi. Tudi civilisti niso mogli dosti nositi, ker so bili izčrpani. Tam pod tunelom je pridrvela mimo nas ukrajinska divizija s stotinami konj in lahkimi topovi. Nas so kar potisnili na rob ceste in drveli navzdol. Šele za njimi smo šli mi že v temi. Ker že tri dni in noči nisem spal, se mi je silno dremalo. Vso noč smo se vozili in se spet ustavljali, večinoma navzdol, včasih pa tudi navzgor. Zjutraj, ko se je delal dan, smo prišli v Podljubelj na Koroškem. Bil sem tako zaspan, da nisem mogel nikamor več. Z bratom sva zaspala pod jablano med kupi orožja, ki so ga odmetavali Nemci. Zbudila sva se čez par ur, moji vozniki so že odšli proti Borovljam, kjer je bil naš bataljon. Kmalu sva srečala patrolo, ki jo je vodil brat Elko, šli so gledat, kje sva ostala. Tako smo se vrnili v bataljon, ki ga nismo videli več dni, vse od Notranjih Goric. Bataljon je bil poklican naprej, da naredi pot beguncem, ki so jih partizani že lovili in v mnogih primerih pobili. Tako so že ujeli mojo starejšo sestro Francko, njena dva otroka in dosti ižanskih deklet. V tej skupini je bil tudi četnik, moj sosed in prijatelj, Jožlov Ivan. Rešil jih je neki kmet. Rekel je, da naj gredo ponoči spat med živino pod jasli. Ponoči so prišli partizani pogledat v hlev. Imeli so slabo žepno svetilko. Posvetili so kar s praga in ker je vsa živina ležala in mirno prežvekovala, so mislili, da ni nikogar in so odšli. Na sosedovem vrtu pa je bila zjutraj gomila sveže zemlje, okoli pa nekaj ostankov begunske revščine, med drugim tudi brevir nekega duhovnika, s katerim so bili naši prejšnji dan skupaj in so prepoznali knjigo. Partizani so odšli že ponoči, ker je prihajal Rupnikov bataljon. Največja bitka je bila, ko so naši z jurišem zavzeli hrib nad Borovljami. Ker s seboj niso imeli težkega orožja, je Vuk naprosil ukrajinskega generala, če bi našim fantom dal kritje z lahkimi topiči (flaki). Ta general in ukrajinski vojaki so to z veseljem storili, in to tako učinkovito, da od naše čete, ki je jurišala, ni padel nihče, kakor so mi fantje povedali. Ko so partizani zapustili hrib in bežali do Drave, so nekateri od strahu kar poskakali v Dravo, kjer jih je nekaj utonilo, čeprav jih ni nihče zasledoval. V partizanski knjigi pa sem bral, da je bil naš napad tako silen, da so partizane s fizično močjo potisnili v Dravo. Jaz nisem bil tam. Pripovedovali so mi o tem vojaki iz moje desetine, da so samo zavarovali vrh hriba. Ti so mi za hec prinesli novo, najnovejšo strojno puško, ki so jo dobili v puškarni. Bila je podobna zbrojevki, malo krajša in polovico lažja, težka je bila kakšnih 8 kg. Najlepše orožje, kar sem ga kdaj videl. Vedeli so, da bomo v nekaj urah razoroženi, pa so hoteli pokazati nekaj, o čemer smo včasih sanjali: lahko avtomatsko orožje. Sonce je lepo sijalo, ko smo krenili k dolgo zaželeni angleški vojski. Bilo je samo par vojakov, pred katerimi so tisoči vojakov odlagali orožje v dolge in visoke skladovnice. Tu si videl vse od najboljših daljnogledov, lahkih brzostrelk do težkih topov in tankov. Jaz sem svoje orožje pustil kar na vozu, da so ga vozniki zmetali dol. Zavili smo levo od Celovca na sedaj zgodovinsko Vetrinjsko polje.

Tja smo prišli popoldne. Bilo je zelo lepo in prazno, blizu je bila tudi mala cerkvica, kjer je tekel tudi potok. Angleški vojaki so že postavljali bazen za pitno vodo, ki so jo črpali kar iz potoka in jo močno razkužili. Mi domobranci smo si takoj začeli postavljati šotore. Bilo nas je okoli deset tisoč. Iz naše čete ni manjkal nihče razen izgubljene patrole. Civilisti so imeli taborišče na drugi strani ceste, jaz sem bil tam samo enkrat, ko sem obiskal sestro in njene. Taborišče se je hitro polnilo, prišlo je okoli 3000 četnikov, okoli 3000 Ukrajincev, okoli 300 Hrvatov ter nekaj tisoč Nemcev. Vsaka narodnost se je držala bolj zase, da ni prišlo do kakih napetosti, posebno med Hrvati in četniki. Vsi vojaki so imeli za nekaj dni živeža, največ mesne konzerve. Pred predajo so Nemci vrgli iz tovornjakov nekaj vreč jajčnih konzerv, ki so bile sijajne. Po nekaj dneh smo začeli pobijati in kuhati mule, ki smo jih precej imeli s seboj. Težje je bilo s hrano za konje. Ko smo skopali globoka poljska stranišča, so nas začeli uriti za parado pred našim kraljem Petrom Karađorđevićem, ki nas je že težko čakal nekje v Italiji. Nekateri begunci so šli kar na svoje v Italijo, da bi ga čim prej videli. Oficirji so nas potroštali z veselo novico, da nas bodo čez par dni v Italiji že srbski kaplarji kloftali in da je zato bolje, da se urimo tu, še na slovenski strani. En dan so si izmislili, da bo parada. Bilo je res kakih sedem tisoč mož v paradi. Igrala je tudi domobranska godba, vihrale so slovenske zastave. Vsa vojska je bila na novo urejena po starem jugoslovanskem sistemu: 4 desetine vod, 4 vodi četa, 4 čete bataljon, 4 bataljoni polk. Polka sta bila dva. Polk je imel poleg vodnikov in komandirjev 2480 mož, torej je imel polk nad 2500 mož. Organiziran je bil tudi rezervni ali dopolnilni bataljon. Gorenjski domobranci so bili posebej. Ravno tako naša policija in komora (oskrbovalni oddelek). Zamenjali so tudi poveljnike čet, vsaj našega, ker je bil že prej nepriljubljen. Potem je še udaril našega vojaka, vojak pa je, ob ploskanju Angležev, vrgel oficirja na tla in ga prebunkal. Vojaka bi novi oficirski zbor najraje dal ustreliti, pa ga niso imeli s čim. Privezali so ga h kolu za zgled, »kakšno kazen stke pravica, če upornik mahne ji v obraz« (Petar Zrinski, Krsto Frankopan). Zakotkarjev Elko ga je šel odvezat. Vojak je še isti večer zapustil taborišče z bratom in znancem. Šli so delat na kmete in si tako vsi trije rešili življenja.

Taborišče se je začelo prazniti. Najprej so odpeljali Nemce, potem Ukrajince, Hrvate, četnike, vse neznano kam. Od Srbov pa se je eden vrnil in povedal, da so vse četnike peljali do Podrožce s tovornjaki, potem jih dali vse v vagone na vlak in jih počasi odpeljali, kjer so jih čakali skriti partizani, tako da je bil vlak obkoljen in v zaklenjenih vagonih niso imeli četniki druge izbire, kot da so dvignili roke. Več jih je naredilo samomor. Eden je v zmedi skočil skozi okno, se skril in prišel povedat, kaj se dogaja. Tvegal je svoje življenje. Naše vodstvo, politično in vojaško, mu ni verjelo, še strahovali so ga, da razširja alarmantne vesti. Dobro, da ga niso ubili, ko so bili tako zaslepljeni. Tudi ko so odhajali slovenski transporti, niso poslali predhodnice ali kurirja za vezo, ki ga je imela vsaka četa. V slovenskem transportu je bila prva komora – oskrba, vsi konji in voli z vozmi. Bila je dolga procesija po isti poti. Vodil jo je naš župan, nadporočnik Logar. Bilo je še nekaj drugih, med njimi tudi Tucov Ivan. Šli so v Podrožco in ni bilo glasu od njih. Potem je šla naša policija in gorenjski domobranci, nato še dopolnilni bataljon. Ljudje iz Podrožce so prišli povedat, da vse te ljudi nakladajo na vagone in jih vozijo v Titovo Jugoslavijo. Nobeden od naših oficirjev ni hotel verjeti. Menda so te ljudi, ki so hoteli rešiti ostale, še pretepli, če ne kaj hujšega. Jaz sem bratu Elku povedal, kaj se govori, pa je rekel: »Saj gredo oficirji z nami. Menda ja niso tako neumni, da bi šli komunistom v roke.« Pa so bili!

Prišla je vrsta tudi na Rupnikov polk, štiri bataljone, 2500 fantov. Naša četa je bila tedaj prva četa v polku. Naš dežurni je dal angleškemu dežurnemu 18 pol z imeni: vsaka četa je bila na eni poli papirja, dve poli pa sta bili za civile. Bil je tudi naš občinski tajnik, več deklet iz okolice Sv. Vida, mnogo žena in otrok. Za število ne vem, ker se je civiliste nakladalo nazadnje in smo mi že bili v konvoju. Tovornjaki so bili pokriti, da ne bi kdo od Avstrijcev videl, kam vozijo naš narod. Kolona je bila dolga, da se ni videlo konca, straže skoraj nobene, poleg šoferja je sedel vojak. Takoj v Celovcu sem opazil, da se peljemo na vzhod. Po kilometraži sem videl, da smo čedalje bližje Gradcu. Povedal sem to višjim in še to, da so v Gradcu Rusi. Eden mi je rekel: »Ti si bil vedno pesimist, črnogled. Bomo že zavili na sever.« Pa smo kmalu pri Velikovcu res zavili. Na jug! Angleški šoferji so večkrat ustavili v gozdu, pa ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi kak pameten tja izginil, pa ni nobeden. Ko smo zavili proti Jugoslaviji, sem vedel, da smo tam, kjer ni muh. Iz povesti Umreti nočejo (bral sem jo večkrat) sem spoznal Veliki Obir, Mali Obir, goro Peco itd. Nekateri so že videli partizane, skoraj vsi pa tanke z rdečo zvezdo. Zavili smo dol proti Dravi in čez, potem pa na lepo, odprto polje proti Pliberku. Blizu neke tovorne železniške postaje smo se ustavili. Od tedaj naprej so se dogodki vrstili tako hitro, da jih razum ni več dohajal. Tisoče ljudi v najboljših letih je bilo kot hipnotiziranih. Pred nami je bila za visokim plotom postaja, za nami deroča Drava, na desno in levo pa golo polje. Tam nas je čakal oddelek specialne angleške vojske. Nisem še videl tako oboroženih vojakov in tako debelih. Skoraj vsak je nosil Bren gun s strelivom, bombe in velike pištole. Začeli so površno pregledovati nahrbtnike za orožje, mojega daljnogleda sploh niso videli. Takrat sem videl Rupnika Vuka, kako gre od prvega tovornjaka nazaj mimo nas, v obraz bled kot maska. Vedel sem, kaj je. Od postaje je lahki minomet streljal na tri vojake, ki so tekli po polju proti Dravi. Nas so potisnili proti postaji kakor živino ali ovčarski psi ovce. Vendar smo se razvrstili v četverostope. Odprla so se široka vrata v plotu, in že so bili tu partizani, ki so spretno razdelili četverostope in jih vodili na levo in desno za plotom, da drugi naši sploh niso videli, kam izginja dva tisoč ljudi. Izza vsakega vagona je pri vsakem kolesu gledala strojnica. Zadaj so se vrata zaprla. Angleži so ostali na oni strani. Videlo se je, da so to že večkrat delali. Nas so poravnali vse skupaj ob tračnicah. Prvo povelje je bilo: »Nože napolje!« Vsi smo bili preplašeni, tako da je čez dva tisoč žepnih nožev zletelo po zraku v sekundi ali dveh. Čeprav so imeli v orožju tisočkratno premoč, so se bali naših žepnih nožev. Srbi so izkazali neverjetno hrabrost. Oficirje so takoj zaprli v poseben vagon. Tudi nekaj podoficirjev so dali k njim, posebno visoke. Srbi so pristopali k lepo oblečenim domobrancem in jim dajali povelja: »Skini čizme, cipele, odelo«. Dosti Srbov je imelo obleko iz odej in na debelo uši. Te so sedaj zamenjali za boljše. Posebno radi so imeli visoke škornje, pa tudi nizke, če so bili dobri. Kmalu sta obe vojski izgledali skoraj enako. Za obleko so prišli satovi, penkale (ure, nalivna peresa). Natrpali so nas v živinske ali žitne vagone (zaprte). Vagone so zaklenili, bili so nabito polni, da smo lahko samo stali, za ležat smo se menjavali. Na notranji strani desk smo zapazili pisanje tistih domobrancev, ki so jih že pred nami vozili v Titovino. Odtrgali so že nekaj desk, pa so bile druge premočne. Odpeljali so nas proti Dravogradu. Na vsaki postaji so prihajali v vagone novi Srbi: »Satove, penkale!« Nekdo je rekel: »Ali mislijo ti cigani, da imamo tovarno za ure in peresa na vlaku?« Ker je bil dan vroč, vagoni razgreti, smo bili silno žejni. Telesno potrebo so tudi vršili kar v vagonu. Vročina in smrad. Brali smo, kako je dal Stalin voziti milijone ljudi v Sibirijo, ista taktika se je ponovila zdaj. Ko nam je neki železničar pri Dravogradu hotel dati malo vode, bi bil skoraj ustreljen. Če si Srba nagovoril s tovariš je rekel: »Šta, ti si na mene pucao, a sada bi bio tvoj tovariš. J. b…« Če si mu rekel gospodine, je bil odziv pa takšen: »Kakav gospodine, ti buržuj. J. b…« Vsak poizkus za kakšno skupno akcijo je bil zaman. Naši ugovori so bili: si boš polomil noge, saj Angleži vedo za nas in mednarodni rdeči križ, morda nas samo peljejo čez Jugoslavijo. Spet so me obsodili, da črno gledam: »Saj si nam vedno govoril, da ne bomo zmagali s to komando. Spet si pesimist, nas bo že Bog rešil.« -»Vi se že ne boste, to vem.« Toda »probati« ni greh, čeprav je nevarno. Ko je nekje vlak ustavil kar na progi, sem nagovoril stražarja. Bil je majhen, še vedno v obleki iz odeje, ni izgledal hudoben. Ker mu tovariš niti gospodine ni bilo dobro reči, sem mu rekel: »Vojniče, možeš li da mi daš dozvolu, da nuždu vršim?« Pogledal je, če ga kdo vidi: »Tu dole.« Mislil sem skočiti pod vlak na drugo stran proti gozdu, pa sem tam videl same čevlje. Hitro sem skočil nazaj na vagon, da ne bi še ta dobri srbski vojak nastradal, ker je že prihajal oficir. Verjetno sem bil edini, ki je stopil z vlaka in skočil nazaj na istega. Ker sem se vdal v usodo, sem počenil v kot in sladko zaspal, čeprav so na postajah še vedno hodili po »satove i penkale«.

Zjutraj smo se ustavili v Celju. En pogled na Urlikov stolp in že sem povedal oficirjem, ki so še bili med nami (Angleži so jim strgali oficirske znake), da smo v Celju. Bil je 31. maj 1945. Tu so nas Srbi dali bratom Slovencem. Ukazali so, naj gremo vsi naenkrat ven iz vagonov. Oficirji so bili na konjih z brzostrelkami, še več pa jih je bilo z biči. »Aha, sedaj vas pa imamo. Sedaj zapojte: Marija, pomagaj nam ti!« Fantje od Sv. Vida so začeli peti: »Zmagala si devica slavna, zmagala kačo pekla. Vekomaj …« Naprej niso prišli. Besede so jim zamrle na od bičev presekanih ustih in obrazih. Nagnali so nanje konje in jih tepli s posebnimi biči, kakršnih še nisem videl. Konji so se vzpenjali na zadnjih nogah in s sprednjimi mahali po zraku ali glavah. Nastala je zmeda. Hitro so začeli drugi zavijati povorko. Bil sem v prvi vrsti. Nikamor nismo smeli pogledati, samo v tla. Partizanski poročnik na konju, ki je bil na čelu te procesije, je bil Ljubljančan. Čisto je bil podoben našemu komandirju, tudi po obnašanju: zelo rad je tepel in psoval. Mene je hotel udariti po obrazu z vajetmi, pa ni dosegel, ker je bil konj visok, jaz in drugi spredaj pa majhni. Takoj je dal druge tri visoke fante na čelo, da jih je od časa do časa usekal: »Ali ne veš, da je to tvoj zadnji marš, in to v smrt, pa švedraš kot krava.«

Že v Celju smo videli napise – demonstracije: »Za Trst, Celovec; Trst je naš; Gorica je naša, Celovec je naš« itd. Ljudje, večinoma stare ženice, pa so bile tiho in nas pomilovalno gledale, ko so se naše povorke srečale. Naši so pa morali vpiti: »Mi smo izdajalci, mi smo požigalci, mi smo dvignili roko proti srpu in kladivu.« Neka stara ženica, prav zadaj, se nam je prijazno nasmehnila in rekla: »A, vi ste, saj vemo kedo« in nam pokimala. Naša povorka je krenila proti Teharjem. Ob cesti malo stran je bila planota. Tam smo videli kakih tisoč nemških vojnih ujetnikov, ki jih je stražilo samo nekaj partizanov. Nazaj se ni smel noben ozreti, je takoj padlo po glavi. Ustavili se nismo nič. Kaj se je dogajalo zadaj, nismo vedeli, zvedeli pa smo, da vsi niso prišli živi v Teharje. En mali partizan je prestrelil tri domobrance z enim strelom.

Macbeth

2.4. Macbeth

Justin Stanovnik

2.4.1.

Zgodba o Macbethu – to je naslov druge Shakespearove žaloigre – je na zunaj ena od mnogih krvavih škotskih zgodb, njena notranja pripoved pa sega v neko globinsko, mogoče nikoli dosegljivo vprašanje. Govori namreč o spočetju zločina: kje in kako in zakaj se zločin spočne. Res, spočne se v človeku, a kako in zakaj? Ali je zločin avtohton in so bile v človeku možnosti zanj že od nekdaj – in so zmeraj – ali pa se človek da polastiti od nečesa, kar stopi vanj in ga v trenutku neprisebnosti tako prevzame, da se mu ukloni, mu dovoli, da zagospodari nad njim in ga predela v žalostno – tragično– orodje svoje strašne logike.

Kaj je Macbetha potisnilo na pot zločina? Shakespeare se je odločil za drugo od zgoraj omenjenih možnosti, a, kakor bomo videli, le na videz. Zgolj zato, da je temu, kar se je dogajalo znotraj, dal ustrezno zunanjo podobo in tako ustvaril možnosti za dramsko dejanje. V ta namen je uporabil podobo, ki je s svojo grozljivostjo kazala na značaj navdiha. V igri nastopijo tri odurne čarovnice, tri bitja, ki prihajajo iz teme, tri nečloveška bitja iz nekega nečloveškega sveta. Prvič se dobijo na divji, samotni gmajni že na začetku, ko se dogovorijo, da počakajo Macbetha, ki se vrača z zmagoslavnega pohoda proti plemiču, ki je odrekel poslušnost kralju. Eden naslednjih prizorov jih kaže, spet na pusti in prazni škotski planjavi, kako prerokujejo Macbethu, da bo dosegel še visoke časti, nazadnje pa postal celo kralj. Tako je vrženo seme. Ko Macbeth dobi prvo potrdilo, da ima napoved treh čarovnic realno osnovo – izve, da mu je kralj dal za storjene zasluge višji plemiški naslov – se odloči. Sklene, da bo storil vse, da se napoved »treh mrkih sester« izpolni do konca. Pot, na katero je tako stopil, pa vključuje tudi celo vrsto zločinov. Macbeth ne opazi, da je sam edini pobudnik in izvajalec krvavega načrta: da je napoved pravzaprav prišla iz njega in je njegovo delo. /…/

Še bolj kot ironija in cinizem kaže od človeka proč, v smeri niča in izničenja, protislovje, ki ga oznanijo čarovnice, preden poletijo »skozi nečisti zrak in meglo«, s stavkom: »Lepo je grdo in grdo je lepo«, kar pomeni tudi »Dobro je zlo in zlo je dobro«. To je natanko tisto, kar je Macbeth moral uveljaviti v sebi, preden je mogel stopiti na pot zločina: Dobro je zlo in zlo je dobro. Tak brezvrednostni nihilizem mora človek uveljaviti v sebi, da se more uspešno udeležiti podjetja, za katero so se odločali ljudje od časov, ki jih opisuje škotski narodni ep, do modernih totalitarnih despotij. /…/

Toda ko umetnik vključi v organizacijo dramskega dejanja tudi sile, ki prihajajo iz podzemlja, in sile, ki prihajajo izpod neba, pokaže še nekaj drugega. Pokaže, da to, kar se dogaja v njegovih protagonistih – njihovi načrti, njihove ambicije, njihova dejanja – presegajo to, kar je človekova norma: da so prestopili svoje meje in postali večji od sebe. To je nazadnje njihova krivda – njihova tragiška krivda, ki nosi ime hybris: prestop meje.

Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin.

Zavezin pogovor

3. Zavezin pogovor

Priznati in ljudem povedati. Potem bo mir.

3.1. Priznati in ljudem povedati. Potem bo mir.

Lenart Rihar, Janko Maček

Pogovor z Meto Velikonja Fotografje je prispeval
Tamino Petelinšek

3.1.1. Pogovor z Meto Velikonja3

Meta Velikonja je prijazna sogovornica. Beseda ji teče umirjeno, tehtno in izdelano. Smisla za jezik ne more prikriti. A dobri geni niso opazni le tu, kot bo bralec ugotavljal skozi pogovor. Že takoj na začetku o svoji stari mami pove, da je pri hiši podpirala štiri vogale. In da bi se izognili brezkončnemu naštevanju, kaj vse je skozi četrt stoletja brez hrupa naredila za Novo Slovensko zavezo, lahko samo rečemo, da skupaj s sestro Zoro podpirata tri vogale te neprimerljivo večje hiše.

3.1.2.

Polovično ste pravzaprav primorske krvi. Jo čutite? So žive kakšne povezave s Primorsko?

Na polovico smo res primorske krvi, ker je oče rojen na Primorskem, na robu Trnovskega gozda, v sedanji Predmeji pri Otlici. Bil je prvorojenec gozdarja v Predmeji in Marije Bevk, edinke, ki je bila ena od primorskih žena, ki so držale kar štiri vogale pri hiši. Z desetimi leti je odšel v gimnazijo v Gorico, kjer sta učitelj Černigoj in župnik Menaršič ugotovila, da je brihten fant, zato je šel študirat. Mama si je želela, da bi postal duhovnik, a se ji ta želja ni uresničila. V Gorici je bil v semenišču skupaj s Francetom Bevkom in z Jožem Lavrenčičem, prijateljeval pa je tudi z drugimi primorskimi kulturniki. Podobno je bilo na Dunaju, kjer je študiral pravo in se je prav tako vključeval v kulturni krog. S temi ljudmi je prijateljeval ves čas med obema vojnama. Zanj je bil leta 1933 usoden infarkt, zaradi katerega je bil dve leti nepomičen. Takrat je dr. Anton Brecelj priskrbel prevoz iz Ljubljane v Zagreb, kjer si je nekako opomogel. Ni pa bil več tak kot pred boleznijo.

Ko nekdo reče Narte Velikonja: če odmislite, da je vaš oče, kdo je bil to? V literaturi dobimo podatke, da je bil pisatelj, pripovednik, urednik, kritik, mentor, pravnik, uradnik, turistični delavec, soavtor gostinskega priročnika, navdušen delavec pri mnogih kulturnih in prosvetnih organizacijah, vsaj kot tajnik Koroščevega kabineta tudi politik, organizator zimske pomoči, oporečnik ne samo pod porajajočim se komunizmom, pač pa že pod šestojanuarsko diktaturo …

Res je bil izredno dejaven, le v politiki ni bil dolgo, ker se mu je zdela premalo poštena. Med šestojanuarsko diktaturo ni hotel voliti, zato je bil degradiran in odstavljen kot predstojnik tujskega prometa. Sicer pa po mojem občutku ni bil najprej pisatelj, pač pa uradnik in pravnik. Potem navdušen kulturni in prosvetni delavec, vmes pa je našel čas za pisanje. Več je pisal le v začetku, še pred poroko, čeprav je takrat zaradi uporabe psevdonimov nekaj zmede glede avtorstva, in v času, ko je bila družina še maloštevilna.

Kaj pa Narte – oče, kako se ga spominjate?

V mojem spominu je bil to že možakar, ki se je pri hoji opiral na palico, ki ga je vedno zeblo, ki pa je znal povzdigniti glas tudi doma, ko je bilo treba. Čeprav ni bil več mlad in je bil zelo zaposlen, je kljub bolezni tudi nam, mlajšim, hotel dati sebe. Spominjam se, kako nam je nekoč pripovedoval pravljico o metuljčku, ki je izgubil hlače, pa je naslednji dan ni znal ponoviti. Z nami se je igral medveda, nas pod mizo lovil in renčal. Čutil je naše težave. Na primer, ko smo se med vojno pogovarjali o žemljah, je mlajša Lenka vprašala, kaj pa to je. Potem nas je vzel s sabo v bife na čaj in na žemljo. Takrat ni bilo več belega kruha. Pri nas doma sploh ne. Nismo bili lačni, a belega kruha ni bilo. Oče je imel velik smisel za otroke in za otroške želje. Vendar je pri hiši vedno česa primanjkovalo, ni bilo toplih jopic, čevlji so puščali, zeblo je v noge. Samo lačni nismo bili. Pa tudi navzven naša revnost ni bila vidna. Oče jo je znal s svojo pojavnostjo in nastopom nekako nadomestiti.

Je bil zgovoren?

Spominjam se skupnih kosil. Bilo nas je dvanajst za mizo. Oče je sedel na koncu in je vedno nekaj pripovedoval, najraje anekdote, ki jih je tudi zbiral. In če niso bile dovolj smešne, da bi se smejali, je vedel, da jih mora popraviti. Ker je bil bolj bolehne sorte, mu je mama kdaj skuhala mehko kuhano jajce in on je vedno kateremu izmed nas nekaj pustil, da je pojedel do konca. Pri učenju je pomagal najstarejšim, nam mlajšim pa ne, saj so bili za to odgovorni starejši bratje in sestre.

Kako je bilo pa v tistem času z odločitvijo za tako veliko družino?

Bilo je bolj v smislu, kar bo Bogec dal, to bomo pa vzeli.

Kje se je družil s pisateljskimi kolegi?

S kulturniki so se družili v Unionski kleti in tam debatirali cel večer. Reševali so svet, smo mi rekli temu. Finžgar, Bevk, Jalen, Pregelj itd. Ko je odhajal mednje, je večkrat vprašal koga od nas, otrok, če imamo kaj drobiža, da je imel za deci vina. Ko je namreč prinesel plačo, je vse razdal. Ta denar je upravljala najprej mama, pa tudi mi smo prihajali z naročninami za razne liste: Lučka, Zamorček, Klasje in podobno.

Je tudi družinsko življenje kazalo na velikega moža?

Oče na primer ni dovolil, da bi s kosom kruha šli na dvorišče med druge otroke, ki so bili morda lačni. In ni prenesel tožarjenja. Če smo se tožarili, sta bila kaznovana oba. On tega ni dovolil. Sicer pa moji spomini sežejo bolj v čas vojne, ko ni bilo več nekdanje prešernosti.

Ko je bil sodelavec bana Natlačena, je kdaj kaj pripovedoval o dogodkih, kot je bil njegov umor?

Njegovih besed se ne spominjam, se pa spomnim napetosti in strahu ob takih dogodkih. Smrt Ehrlicha, Kiklja, Župca, Natlačena, padec Grahovega in podobno. Bili smo zelo prestrašeni. Ko so šli za zadnje silvestrovo leta 1944 starejši praznovat ven, me je bilo tako strah, da si nisem upala spustiti nog s klopi, ker sem se bala atentatorjev.

Katere njegove poteze so tudi med temi, ki nekaj vejo o njem, najbolj prezrte in bi jih poudarili? Kaj on s svojo osebnostjo in s svojim delom sporoča današnjemu času?

Tako poštenega človeka, kot je bil on, še nisem srečala. S to poštenostjo se ni napihoval, nikoli ni hodil v prvo klop. S svojim življenjem in s svojo osebnostjo sporoča, da s poštenostjo nisi nujno materialno uspešen, vseeno pa se splača biti pošten. Če si pošten, te bodo tisti, ki te poznajo, spoštovali tudi po smrti.

Škof Jeglič je po mamini strani vaš stari stric. V predvojnem času je morala biti to kar velika reč?

Sestra Zora pove, da je bila mama na to zelo ponosna. Sama sem bila premlada. V spominu imam le njegov pogreb poleti 1937. Se mi zdi pa zanimiv podatek, ki sem ga našla v maminem arhivu, da je takrat njen brat po telegramu obvestil očeta, ne nje, svoje sestre. Drugačni časi … Presenetilo me je tudi, da je bil telegram poleg latinice zapisan tudi v cirilici.

O mami v primerjavi z očetom vemo še veliko manj. Kako je zmogla ob tako dejavnem možu skrbeti za toliko družino?

Odkar vem zanjo, je imela sive lase. Bila je dobrodušna, vesela, nasmejana, navzven ni kazala skrbi za družino. Bila je pa izjemno dobra kuharica. Tudi ona je bila zelo aktivna v prosvetnih društvih. Kadar je prirejala kuharske tečaje, smo bili pred tem doma poskusni zajčki. Moj spomin sega v čas, ko je med vojno vsega primanjkovalo, a je ona kljub temu znala kaj »scoprati«. Bila je neverjetno pridna.

V tistem času smo živeli v kar precej prostornem stanovanju nasproti šentpetrskega župnišča. Mama je bila zelo dober organizator. Pospravljanje, likanje, drva. Ko smo bili majhni, smo imeli služkinjo, mama pa je šivala, saj bi bila šivilja prevelik izdatek. Kasneje so služkinjo zamenjali starejši otroci.

Kako je vojna sama po sebi posegla v življenje vaše družine?

Šestega aprila 1941 smo poslušali po radiu, da so Nemci bombardirali Beograd. Bil je velik strah. Na veliki petek smo kot vedno šli z mamo »božje grobe moliti«. Domov gredoč, smo šli mimo sanatorija Emona, kjer je nekdo trkal na vrata in prosil za civilno obleko, češ da prihajajo Italijani. Moja otroška reakcija je bila: a zdaj bomo morali pa italijansko govoriti? Očitno nam je ostal »primorski« strah, da če so Italijani, ne smemo več govoriti slovensko. Veliko noč smo še veselo praznovali. Skratka, nič posebnega se, glede na moj spomin, ni dogajalo, le italijanske vojake smo srečevali po mestu. Edino enkrat so Italijani po maši pobrali fante, jih odpeljali v Belgijsko vojašnico in takrat so preiskali tudi vse okoliške hiše. To so bile racije, ki so jih Italijani izvajali po celi Ljubljani in fante odvažali v Gonars.

Usode vaše družine ni toliko krojila vojna, pač pa boljševizem. Kdaj ste postali pozorni nanj? Ste si predstavljali, kakšno grožnjo prinaša?

Brali smo Ukrajina joka. Zora pripoveduje, da so igrali celo igro s tem naslovom, in sicer v šempetrski dvorani, v okviru prosvetnega društva, ki je takrat delovalo namesto prepovedanih Orlov. Sicer pa je bila pri hiši tudi druga literatura, ki je opozarjala na nevarnost komunizma, na primer besedila Ivana Ahčina ipd. Vsekakor je bila naša družina jasno opredeljena proti komunizmu. Ko so se začeli poboji in podobno, je prišla samo še potrditev.

Kako je bilo pri vas, ko se je bližal konec vojne?

S kapitulacijo Italije septembra 1943 je bila zaprta tudi ljubljanska univerza, se pravi da starejši trije niso mogli več študirati. Zato sta šli starejši dve, Mija in Ivanka, v Gorico, kjer sta ravnatelju gimnazije Jožu Lavrenčiču pomagali pri slovenskem šolstvu.

Je bil v ozadju teh odhodov oče, ker se je na Primorskem pojavila možnost za uveljavitev slovenskega jezika?

Seveda, bil je Primorec in prijatelj dr. Janka Kralja in mnogih drugih Primorcev. No, mene je, se spomnim, jezilo, da sta za njihove potrebe odnesli vse naše narodne noše, ki smo jih sicer imeli v naši družini vsi za praznike in procesije.

Po vojni se je vaša družina dokončno razletela. Zopet se obrnimo najprej k očetu. Vam je bilo žal, da se ni pridružil beguncem? Glede na njegovo siceršnjo dejavnost, se zdi, da bi se kljub posledicam zaradi kapi lahko umaknil v tujino …

V soboto, 5. maja, smo bili že vsi pripravljeni, da odidemo čez Ljubelj. Seveda vsi, razen teh dveh, ki sta bili na Primorskem, Tineta in Marjana, ki sta šla tri dni prej k domobrancem, in Jožeta, ki je bil primorski domobranec. Bila je velika nervoza in napetost, saj ni bilo nič organizirano. Ko je živahna Lenka prišla s potepanja domov, se je uprla in jokala, da ne bo odšla. Tako sta se starša odločila, da ostanemo. Odšle so potem samo Zina, Zora in Ančka, češ da prihajajo Rusi, ki posiljujejo dekleta.

Ste kdaj govorili o tem, da bi bilo bolje, če bi se vsi umaknili?

Z Zoro sva se velikokrat pogovarjali, da če bi imel oče prevoz, bi šel. Peš pa ne bi zmogel. Tudi pomanjkanje hrane in mraz v taboriščih bi bila velik problem. Je pa vprašanje, ali bi ostal živ v taboriščih, ker so vanja vdirali komunistični aktivisti …

Ostal je doma, sledijo aretacija, montiran proces in umor očeta …

O tistih dneh med 5. in 11. majem, ko so partizani prišli v Ljubljano, vem samo to, da je oče pospravljal in kuril neke papirje. Mama mu je pomagala. Bil je arhiv zimske pomoči, verjetno seznam donatorjev in podobno. Alenka ga je namreč vprašala, zakaj to dela, pa je odgovoril, da zato, da ne bi dobri ljudje nastradali. Medve s sestro sva brez smisla prenašali knjige iz knjižne omare na kup, pa nama starša nista ničesar rekla, kar kaže na povsem izredno stanje. Bilo je žalostno, hiša je bila kar naenkrat prazna. Mama je za silo skrbela za nas. V torek sta se prišla poslovit Tine in Marjan. V noči na sredo sem slišala, da oče vstaja in gleda skozi okno, ker se je slišal konjski peket. Takrat so se umikali domobranci iz strelskih jarkov na Orlah. Ugotovili so, da je škoda žrtev, ker ni več rešitve. V sredo zjutraj smo vstali, bilo je krasno sonce in na vseh oknih so bile rdeče zastave s srpom in kladivom in rdečimi zvezdami. Bila je tišina, nobenega praznovanja, vsaj v našem koncu Ljubljane ne. Spodnja soseda je obesila jugoslovansko zastavo, pa so jo terenci opozorili, da mora našiti rdečo zvezdo. Mama pa je rekla, da tega ne bo storila. Tisto sredo smo samo čakali, kaj bo. Ulice so bile prazne, še tramvaj ni vozil. Oče je v tem času uredil tudi mapo s svojimi črticami, ki jo je naslovil Ljudje in je kasneje izšla v Argentini.

10. maja je bila srebrna poroka vaših staršev …

V četrtek je bil vnebohod in srebrna poroka. Vem, da smo šli k maši, potem nama je oče naročil iti po rože. A cvetličarka nama je dala take, da je šlo očetu kar na jok, češ da takih rož pa mami ne more dati. Oče je šel potem sam ponje in čestital mami za srebrno poroko. Obletnico poroke je doma vedno praznovala cela družina. Tokrat pa sta ostala skoraj sama …

Ponoči me je zbudila luč, mama mi je povedala, da naj bom mirna in da so prišli po očeta. Mama je pripravila nekaj oblek, sama sem iskala nogavice, ki sem jih nekaj dni prej zakrpala, pa jih ni bilo, kjer bi morale biti. To me je tako zmedlo, da sem zamudila očetov odhod.

Se pravi, da sta se zadnjič videla dan prej?

Tako je. Kasneje sem prek arhiva izvedela, da so to noč odpeljali veliko ljudi iz šentpetrskega konca, da je bila to nekakšna šentjernejska noč. Takrat so odpeljali tudi sestro dr. Janeza Zdešarja Marino, ki je bila visoko noseča. Šli so peš in ona sama je povedala, da jo je naš oče po poti tolažil. Po tistem je bila doma tišina. Mama navzven ni kazala skrbi. Zelo naju je varovala, da ne bi trpeli. Enkrat naju je peljala celo na Šmarno goro. Tako nisva niti dojeli, kaj se dogaja z očetom: ni ga, nekje drugje spi.

Kaj pa proces?

Do procesa je trajalo še šest tednov. V tem času sva z Lenko veliko sami hodili naokrog. Vsak dan sva šli v stolnico k maši, največ pa sva se ukvarjali s tem, da sva bili vajenki pri šempetrskem mežnarju. Šole takrat še ni bilo. Potem so na hitro zaključili šolsko leto. 22. junija smo v časopisu prebrali, da bodo sodili vojnim zločincem. Oče je bil v skupini enajstih, edini vidnejši. Potlačili so ga med kulturbundovce, med črnorokce in podobno. Mama tiste dni ni šla iz hiše. Pred sodišče nismo šli, ker smo se bali linča naščuvane sodrge. Vstopa na sodišče pa mama tudi ni dobila.

V ponedeljek, 25. junija, ko je bila sodba potrjena, naju je mama odpeljala k gospe Remčevi, to so bili lastniki tovarne Stol, na Kersnikovo. In sva šli, ne da bi vedeli, zakaj. Zvečer smo se dobili v stolnici. Mama naju je pred križem prijela za roko, vsako za eno, in rekla: zdajle bodo pa našega papana ustrelili.

Tam smo ostale in jokale … Ne znam vam povedati, kaj sem takrat čutila, samo to vem, da je bila to ena groza. Potem smo šle domov. Mama je povedala, da je bila cel dan na sodišču, da je hodila od enega do drugega, da bi ji dovolili, da bi se z očetom srečala. In ko je nazadnje dobila dovoljenje, da ga lahko obišče, so rekli, so ga že odpeljali. Niso mu dovolili duhovnika, ni mogla oddati niti pisma zanj, niso ji dali mrtvega in niso ji povedali za njegov grob.

Za tem z Lenko nekaj časa mame nisva imeli. Zaprla se je vase in je šla k doktorju Mateju Justinu v Šentvid. Ni mogla svoje žalosti deliti z obiskovalci, ki so, čeprav dobronamerno, prihajali k nam. V tem času je tam napisala pismo bratrancu dr. Antonu Prešernu v Rim, v katerem je razložila, kako je. Pismo je objavljeno tudi v knjigi Temna stran meseca. No, mene je takrat povozil motor, kar je mamo nekako »butnilo« v življenje. Prišla je domov, da mi je stregla. Ni bila več nekdanja mama. Iskala je samoto in v obupu jokala. Ljudje so prihajali in marsikdo je tudi finančno pomagal. Tudi midve z Lenko sva dobili krasne nove čevlje, ker je neka trgovka ugotovila, da ji bodo vse vzeli.

In potem ste s še neko družino, ki so jo vrgli iz stanovanja, živeli sami, dokler se v začetku avgusta s Teharij nista vrnila Tine in Marjan?

Tako je, ona dva sta bila spuščena zato, ker sta bila mladoletna in ker sta bila samo tri dni pri domobrancih. Imela sta srečo, kajti mnoge mladoletne, menda okrog sto, so odpeljali v Dolino zvončkov in jih pobili. Bila sta pa živa okostnjaka, ki so ju žrle uši. Imela sta tifus, tako da je tudi dr. Justin zmajeval z glavo, češ da ne bosta preživela. Mama je pa vztrajala in skrbela za njiju. Naposled sta le okrevala. Nekaj časa so na Taboru zanju skrbele tudi sestre usmiljenke, ki so imele, tako sklepam, v oskrbi tudi Janeza Zdešarja, ki je takrat ušel s Teharij. So pa meni zelo malo povedali, da se ne bi kje zagovorila, tako da sem šele kasneje sestavljala stvari.

Ste kdaj pomislili, da bi lahko bil oče manj možat v svojih načelih in bi morda preživel?

Tu pa tam se je slišalo, da naj bi imeli dvom, ali naj ga res obsodijo na smrt. Potem je kot v nekakšen zagovor, da so ga obsodili, Ciril Kosmač v Slovenskem poročevalcu objavil del sestavka iz Malikovanja zločina, češ Velikonja si je sodbo pisal sam. Ko si otrok, si sebičen in si misliš, da se ne bi smel tako izpostaviti. Kot otrok težko občutiš, da nimaš očeta, da te grdo gledajo, da ti ga oponašajo kot zločinca. Potem sčasoma vidiš, koliko in za kaj je tvegal, in to potem v tebi zbudi veliko spoštovanje.

Sta bila cenzura njegovih del in izbris iz javnega spomina stoodstotna tudi v praksi ali pa je vsemogočna partija vendarle pomotoma kje kaj spregledala?

Kdaj se je pojavilo v kakem leksikonu njegovo ime s podatkom, da je bil tudi pisatelj, a ker je bil med vojno na nasprotni strani, je bil usmrčen.

Glede na neverjetno paleto usod, v katero se je razcepila vaša družina, predlagam, da jih kar po vrsti pogledamo. Zapor je okusila tudi mama. Kako je bilo s tem?

Omenjeno pismo, ki ga je poslala bratrancu Prešernu v Rim po očetovi smrti, je prišlo na cilj in bilo potem objavljeno v ameriški reviji Ave Marija. OZNA je to seveda našla in tako je bila obsojena, da ruši socialistični red. Ni bil pa nikjer objavljen bratrančev odgovor, ki ga imam. V njem ji daje priznanje, jo hrabri in bodri. Pošta je seveda potovala po osebnih poteh, s prikritimi naslovi in podobno.

Kdaj so jo aretirali?

Precej pozneje, malo pred božičem leta 1948.

Po treh letih? Do takrat se je vaša družina znova malo okrepila …

Seveda, poleg naju s sestro sta bila doma Marjan in Tine pa tudi Zora pa Ančka sta spomladi 1947 že prišli s Koroške. Pa smo nekako živeli, bolj vegetirali. Mama se je nekoliko sprostila, da smo živeli za take razmere kolikor toliko normalno.

In ob božiču 1948 ste ostali sami …

Tako je, ostali smo brez mame, kar nas je zelo prizadelo. Nekaj napetosti je bilo tudi med nami, otroki, kdo bo v smislu glave družine nadomeščal mamo. No, po dveh mescih je prišla iz zapora najstarejša Mija in potem je vodstvo družine kot najstarejši samoumevno pripadlo njej, saj ga ji je poverjal že oče. Ta čas smo živeli v Guncljah, saj so bile vmes še prisilne selitve.

Aretacija je prišla tako rekoč z neba. Policija je prišla na vrata, češ da je preiskava. In na koncu so mamo odpeljali. V zaporu je preživela trinajst mesecev, večinoma v Rajhenburgu. Domov se je vrnila tako spremenjena, da je skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne vem, ali so ji kaj dajali v hrano, jo trpinčili, češ da nas ne bo več videla; tako spremenjena je prišla, da dolgo ni prišla k sebi.

Nekoliko razživela se je že, ko smo prišli v Gunclje in ko so jo ženske po poti ogovarjale. Sicer so terenci tudi tam poskrbeli, da so zvedeli o »zločinicih«, ljudje so pa videli, da hodimo v šolo, ne delamo zgage, še jabolk ne rabutamo, hodimo k maši, lepe rože imamo na oknih in podobno. Mama se je družila z gospo Justinovo, se pravi z ženo zdravnika Mateja Justina, ki je znan po pretresljivem avtobiografskem zapisu Ovadba opolnoči.

Kaj je v zaporih doživela mama?

Zora, ki je bila bolj zvedava, je povedala, da je bilo življenje tam zelo podobno temu, kar je zapisala Angela Vode v knjigi Skriti spomin. Vse je bila ena sama skrb uprave, da bi se imele zapornice čim slabše. Vsekakor je bilo najhuje v času zasliševanj. Ponoči so zasliševali, podnevi pa budno pazili, da ne bi zaspale. Tudi usesti ali nasloniti se niso smele na posteljo. Meni mama o tem, kaj je doživela v zaporu, ni nikdar pripovedovala.

Poglejmo najprej življenjsko pot prvorojenke.

Mija je najstarejša in tako se je tudi obnašala. Ona je doživela čas, ko je bil oče zdrav, ko je še drugače vodil družino, ko je bil, kot bi rekli zdaj, predsednik turistične zveze Slovenije, bil ugleden vaščan v Goričanah, tako da je bila tudi po obnašanju povsem drugačna. Med vojno se je nekoliko ukvarjala s politiko, bila je med stražarji. Znala je šivati in je imela, kot sem že omenila, komando pri hiši, delila je tudi kosilo. Konec vojne je, stara 23 let, dočakala v Gorici. Tretjega maja so jo skupaj s kolegico ustavili partizani in odpeljali. Po očetovi obsodbi so jo pripeljali v Ljubljano na sodišče. Takrat je šele mama izvedela, kje je. Kar hitro je bila obsojena na tri mesece prisilnega dela. Desetega avgusta, nekaj dni za Tinetom in Marjanom, je prišla domov. Bila je živahna, tako da v hiši ni manjkalo obiskovalcev, tudi Marjan Tršar je bil med njimi. Januarja 1946 so jo znova zaprli, češ da je članica neke zarotniške skupine, da je napisala neko sovražno pismo in ga poslala v tujino. Res pa je, da je prišel neki znanec s fakultete in jo nagovoril, naj popiše povojno stanje.

Provokator?

Skoraj gotovo. Bila je obsojena na tri leta, ki jih je preživela nekaj v Begunjah na Gorenjskem, nekaj v Brestanici in potem po treh letih prišla domov v Gunclje, ko pa mame ni bilo več tam. Hotela se je vpisati na univerzo oziroma nadaljevati študij, saj je bila že v tretjem letniku kemije, vendar ni mogla, ker je bila obsojena na odvzem državljanskih pravic. Tako se je 27 let stara zaposlila, spoznala moža in se potem vpisala na višjo šolo za fizioterapijo, ker je ugotovila, da je vpis tja možen brez državljanstva. Po dveh letih je študij končala in ostala na šoli vse do upokojitve kot predavateljica in priznana fizioterapevtka.

Naslednji se je rodil Jože.

Ja, skoraj vsako leto je bilo rojstvo. Jože se je rodil leta 1923. Po maturi se je vpisal na geografijo v Ljubljani, leta 1943 prekinil študij, še prej je leto dni študiral tudi v Rimu, potem pa je šel pozno jeseni 1943 s prijateljem Marjanom Lavričem na Primorsko. To je svetoval oče, češ da treba je braniti Primorsko. Vemo, da je bil v Ajdovščini, sicer pa o svojem domobranstvu ni veliko govoril. Kdaj je namignil, da mu marsikaj tudi ni bilo všeč. Po vojni se je umaknil iz Vipavske doline čez Sočo, nekako prišel do Rima in tam poiskal strica Antona Prešerna. Njemu je namreč mama pisala, kateri otroci so se razbežali, in jih priporočila v pomoč. Jožetu je tako omogočil, da je študiral naprej. Mami v Ljubljani na univerzi zanj niso hoteli dati papirjev o opravljenem študiju. Vseeno je študij v Rimu končal in leta 1947 postal profesor zemljepisa v Trstu. Ni bil prav lepo sprejet, ker je bil domobranec. Mami je uspelo do njega spraviti očetove črtice z naslovom Ljudje, ki so potem izšle v Argentini. Jože se je ob razpisu za izselitev leta 1955, ko je bila razpuščena cona A, preselil v Ameriko. Tam je leto in pol delal v tovarni, da si je prihranil denar, saj je moral znova ponoviti študij, ker mu rimskega niso priznali. V Ameriki sta bili takrat tudi sestri Ivanka in Zina, ki jima je veliko pomagal. Imel je tri otroke. Veliko je raziskoval slovensko izseljenstvo, zato je bilo z njim zelo zanimivo potovati po Ameriki. Vse do upokojitve je bil profesor na univerzi Washington v Seattlu.

Umrl je leta 2015 in bil tudi velik dobrotnik Nove Slovenske zaveze. Kaj pa Ivanka?

Ivanka je bila ob koncu vojne v Gorici skupaj z Mijo. Na dan, ko so komunisti osvajali Gorico, je bila ranjena v nogo, zaradi česar ni bila z Mijo, ko so jo odpeljali partizani. Nekako so jo opozorili, naj gre čez Sočo, se pravi iz Jugoslavije. In je šla. Čisto brez vsega, da ne bi bila sumljiva. Tako je srečno prišla do taborišča Rimini. Tudi ona je prišla do Rima. Prišla je ponudba za študij v Španiji. Tam je končala pravo, se poročila s Slovencem, beguncem iz Prekmurja, in šla potem s tremi punčkami in četrtič noseča v Kanado. Vsega je imela trinajst otrok. Ko je bila devetič noseča, so se preselili v ZDA, v Pensilvanijo, kjer so možu dale učiteljsko službo neke redovnice, skupaj s posojilom za hišo. Ko so otroci nekoliko odrasli, je Ivanka opravila še bibliotekarski tečaj in je bila potem zaposlena v knjižnici, da si je zaslužila pokojnino. Vsi njeni otroci so akademsko izobraženi in uspešni. Od leta 1965 naprej je pošiljala svoje otroke v Ljubljano na počitnice. Sestra Ivanka se po možu piše Antolin, še živi in je v 94. letu starosti.

Tudi Zinina pot se je končala v Severni Ameriki …

Ko je bila Zina majhna, je imela težko angino, zaradi česar je zastala v rasti. To jo je zaznamovalo za celo življenje. Bila je pa zelo bistra in prijazna. Leta 1945 je imela veliko maturo in bežala skupaj s sestrama Zoro in Ančko. Bila je v Vetrinju, kjer je opravila maturo, potem pa je šla študirat v Gradec. Vpisala se je na medicino. Pripovedovala je, da je bila tako lačna, da se niti učiti ni mogla. Po dveh letih je prišla priložnost za odhod v Ameriko. Tam je končala študij na medicinskem kolidžu in je bila potem vodja krvne banke v clevelandski javni bolnišnici. Ker je bila majhne postave, je bila zapostavljena, tudi med slovenskimi izseljenci. Ker je bila izobražena, je poučevala na slovenski sobotni šoli v Clevelandu. Ko je v Ameriko prišel brat Jože, jo je malo »socializiral«. Naučil jo je voziti avto, da je lahko šla med ljudi.

Ali ni pri njej živela tudi mama?

Tako je, ko je mama leta 1962 prišla v Ameriko, jo je sprejela Zina. Ona ji je tudi uredila, da je dobila status gospodinjske pomočnice, s čimer je dobila dvesto dolarjev mesečno. Tako je mama prvič imela svoj lasten denar. Mamina pisma so izjemno zanimiva. Imela je krasno pisavo in zelo vesel stil pisanja. Zelo se je veselila, da so jo spoštovali tudi kot ženo Narteja Velikonje. Dokler ni za njo prišla vest, da je v zaporu izdajala. Ta etiketa, pred katero se niti braniti ni mogla, je bila cena, da so jo sploh pustili oditi iz Jugoslavije. Slovenska emigracija pa je bila kritična, saj ni doživela totalitarizma in njegovih zaporov, da bi vedeli, kako to je. Vseeno se je mama vživela v clevelandsko življenje, od leta 1969 pa je vsako leto prihajala tudi na obisk v Slovenijo. Živela je pri naju s sestro, bila je dobre volje, a tudi pri teh obiskih ni govorila o preteklosti. Tudi na pokopališče nismo hodili, vse dokler ni Zora imela majhnih otrok. Mame sva bili vsako leto zelo veseli. Bila je specialistka za ročna dela. Vedno je bila urejena, tudi pri desetih otrocih. Zadnjič je bila v Sloveniji leta 1981, za tem pa smo jo v Ameriki izmenično začeli obiskovati mi, otroci. Na obisku v Ameriki so me spraševali o dogajanju leta 1945, pa sem morala odkrito priznati, da meni ni nihče ničesar povedal. Takrat je mama potrdila, da res ni pripovedovala, ker se je bala, da bi se mi kaj zagovorilo, da pa sem ji bila v veliko oporo. To je bilo leta 1982. Verjetno pa je kaj pripovedovala Zini. Zadnji je bil na obisku pri mami Tine leta 1987, spomladi 1988 je pa umrla, stara 91 let. Zina se je po mamini smrti upokojila, nekajkrat je še prišla na obisk v Slovenijo, potem pa ne več. Umrla je leta 2005.

Kakšna je bila Zorina življenjska pot, če zdajle spustiva njeno delo pri Novi Slovenski zavezi?

Rojena je bila leta 1928 v Goričanah. Med vojno je obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo. Ob begu po vojni je imela s seboj samo spričevalo za prvi letnik. Pot treh sester čez Ljubelj je bila sorazmerno ugodna. V Ljubljani so šle na vlak do Podnarta, tam so prenočile, potem pa odšle peš proti Jesenicam. Na brezjanskem klancu jih je srečala domobranska enota in povedala, da so na Jesenicah že partizani. Vzeli so jih s sabo in so prenočili v Kovorju. Tam so bile kaka dva dni, potem pa so jih peljali z vozom čez Ljubelj. V Vetrinju so živele v gradu, kar jim je uredil Jože Lekan, ki je bil pozneje v taborišču Peggetz vodja kuhinje. Čeprav je bila v gradu huda gneča, je bilo vseeno veliko bolje kot pa za glavnino, ki je bivala na travniku. Zato Zora nima hudih spominov na Vetrinj. Nepopisna groza pa je bila, ko se je izvedelo, da so komunistom vrnili domobransko vojsko. V Peggetzu je opravila peti in šesti razred gimnazije, spomni se predvsem hude lakote. Po maminem pismu so šle sestre domov, za kar je bilo Zori žal. Doma je šla najprej za služkinjo, potem pa v gostinsko šolo. Profesor Srakar jo je navdušil za knjigovodstvo, ki je bila njena poklicna pot vse do upokojitve. Poročila se je, živi v Ljubljani in ima tri otroke in pet vnukov.

Bralcem Zaveze je najbolj znan vaš brat Tine, prvi predsednik Nove Slovenske zaveze.

Tine je bil sedmi otrok, rojen je bil v Ljubljani. Ob rojstvu je bil zelo slaboten, zato je v šolo hodil z Marjanom, ki smo mu rekli Jane. To sta bila fantiča, ki sta vedno kakšno ušpičila. Med vojno sta od nekod privlekla neko bombo in je potem oče zahteval, da jo odneseta, mulca sta jo naložila pa kar na neki voz pred hišo, da jo je odpeljal. Med vojno sta hodila na klasično gimnazijo, ki je bila takrat v Akademskem kolegiju. Tine je bil odličnjak, Marjan pa ne. Imela sta zelo veliko sošolcev, ki so hodili na naše dvorišče in smo se družili. Eden takih je bil France Buh, kasnejši misijonar na Madagaskarju. Nekoč so se igrali petelinji boj, Buh je bil zgoraj in je padel na kurnik sosedove gospe, ki je bila zelo natančna. Takoj je pritekla in nas kregala, kdo je podrl kurnik. Buh, Buh, smo vpili in jo dodatno razjarili: zdaj se še iz Boga norčujete!

Kako je bilo pa z njima ob koncu vojne?

Konec maja 1945, ko sta bila v peti gimnaziji, se je v šoli kakih sedem fantov spomnilo, da bodo šli med domobrance, seveda tudi Tine in Marjan. Oče se je strinjal, saj je po svoji izkušnji iz prve svetovne vojne verjel, da bo zanju bolje, če bosta vojaka kot civilista. Stara sta bila petnajst in šestnajst let! Prijavila sta se v Šiški, v Vodnikovi osnovni šoli. Osmega maja sta se prišla še poslovit in sta šla potem že ponoči iz Ljubljane proti Tržiču, čez Ljubelj. Tine je rad pripovedoval o zadnji bitki za most na Dravi, kako je Rupnikov bataljon nastopil kot suverena vojaška formacija in gladko zmagal. Potem so lahko prišli do Vetrinjskega polja, kjer sta bila predvsem lačna. Že po poti sta srečala tudi vse tri sestre, sicer pa sta se seveda držala svoje vojske. Šla sta na tovornjak, ki jih je zapeljal v Pliberk. Tam so jih naložili na vlak, od tam so šli do Dravograda in Slovenj Gradca, kjer so zapustili vlak in ločili oficirje. Tine je pripovedoval, da sta tam na travi zaspala in sta potem še tekla, da sta ujela druge. Šla sta skozi Hudo luknjo in potem spet z vlakom do Celja, kjer sta bila žrtvi vseh tistih maltretiranj. Ker sta bila majhna, sta jo sorazmerno dobro odnesla. Prišla sta v Teharje, v skupino A, ker sta bila šele tri dni pri domobrancih in ker sta bila mladoletna.

In dejansko so ju izpustili.

V začetku avgusta, ko je bila amnestija, sta prišla domov kot dva okostnjaka. S tifusom. Skrb zanju je mamo vrnila v življenje, saj bi brez njene skrbi umrla. Potem sta šla že jeseni v šolo, vendar sta bila kmalu izključena, ker sta bila kot domobranca v Teharjah. Tine je pozneje brskal po arhivih in našel dokument, da je tudi Taras Kermauner podpisal izjavo, naj bosta izključena. Mama potem ni vedela, kaj bi z njima, da ne bi postopala brez obveznosti. Tine je imel smisel za risanje, zato ga je Marjan Tršar vzel malo v šolo. Po kakem letu je mama dosegla, da sta se lahko znova vpisala v šolo. Po maturi je bil spet problem, kam iti. Tine bi bil denimo lahko dober slavist. Veliko je bral, bil je študijsko naravnan. Vendar smo vedeli, da moramo izbirati poklice, ki niso povezani s politiko. Tako se je Tine vpisal na medicino, Marjan pa na metalurgijo. Marjan je bil eden redkih študentov, ki so zelo hitro dokončali študij, Tine se je pa tudi neprestano učil in uspešno zaključil.

Potem je prišlo na vrsto služenje vojaškega roka.

Tine je služil vojaški rok kot zdravnik v Travniku, Marjan je bil na slabšem, ker je padel med politično nezanesljive in je imel težak rok. Zanimivo je, da sta se tam kot dobra športnika vendarle lahko tudi nekoliko uveljavila. Sledili sta poroki, za ženi sta oba izbrala sošolki. Tine je bil kot zdravnik najprej v novomeški bolnišnici. Kasneje je bil na Škofljici in si je zaradi mnogih obiskov pacientov potem prvi omislil fička. Marjan je šel v Ravne na Koroškem, kjer je bil vseskozi operativec v nočni izmeni, inženir procesa za elektro peč. Ni mogel napredovati. Tine se je potem usposobil za abdominalnega kirurga. Zaradi spora z Zemljaričem je potem prišel v Šiško, v Bolnišnico dr. Petra Deržaja. Operiral je tako rekoč pol Slovenije. Znan je bil kot neprijazen, a kvaliteten. Zanj in za nas je bilo najhuje, ko mu je že leta 1976 umrla prva žena Judita. Vendar se je kmalu znova poročil. Teplo ga je še marsikaj, saj mu je umrla tudi najmlajša hčerka Barbara.

Ali ni podobno kot oče tudi Tine nekoliko okusil politiko?

Tine je kot zdravnik prišel v stik z mnogimi, tudi pomembnimi ljudmi. Po osamosvojitvi se je nekoliko vključil tudi v Demosovo politiko in kandidiral za poslanca. Vendar ni bil diplomat kot tudi oče ne. Zelo hitro je ugotovil, da pomladna politika ni to, kar bi morala biti. Peterle se mu je zdel plehek, Janša takrat še ni tako nastopal kot danes, Hribarjevo pa je imel sploh za čudno in nedosledno.

Se pravi, da je osamosvojitveni čas doživljal zelo močno?

Bil je zelo zelo vesel in poln upanja, da bo bolje. Da lahko zdaj na glas povemo, kaj nas žuli. Čudno se mu je zdelo, zakaj po medijih neprestano jamrajo, da bomo zdaj jedli travo. Ali ne čutijo, da nam zdaj Srbi ne bodo več skakali po glavi in da je zdaj od nas odvisno, kako bomo živeli. Tako se je spraševal. Ljudje so podlegli propagandi in tako se je tudi Tine od te ožje politike umaknil.

Kar je obenem začetek Nove Slovenske zaveze?

Rad se je srečeval z nekaterimi nekdanjimi sošolci in preživelimi domobranci. In to je bil osnovni krog ljudi, ki so ustanovili Novo Slovensko zavezo. Takrat niti nisem vedela za to. Spomladi leta 1991 sem recimo šla k mami v Ameriko in mi je dal prvo številko Zaveze. V tistem času sem bila zelo deprimirana, ker mi je januarja tistega leta umrla sestra Alenka. Tako mi tista revija res ni veliko pomenila; niti se nisem zavedala, kaj je. Tu moram še omeniti, da so natis prvih številk Zaveze ustanovitelji plačali sami.

Zelo mi je bilo všeč to, da je Tine nekako uredil, da smo ob stoti obletnici očetovega rojstva lahko na njegovo rojstno hišo postavili spominsko ploščo. Na Primorskem niso bili za to in so precej nagajali. Na srečo je za idejo stalo takratno Društvo slovenskih pisateljev, tako da je stvar vseeno uspela.

Pa vendar ste že kmalu začeli pomagati na NSZ?

Ker sem bila takrat že v pokoju, me je Tine tam leta 1992 ali 1993 res povabil, da bi pri Zavezi kaj pomagala. Zora je bila vključena že prej, ker se je spoznala na finance, da je v tistih začetkih vzpostavila red. Stane Štrbenk pa je poskrbel, da je bilo kljub nasprotovanju društvo sploh registrirano. On je urejal ogromno stvari, kar sem videla šele pozneje, ko sem določene stvari sama prevzela. Poznal je tudi vso birokracijo, ki sem jo jaz sovražila.

Če se še za hip vrneva k začetku. Omenili ste, da so se Tine in nekdanji domobranci srečevali in da je iz tega nastala NSZ.

Tako je in Tine je bil izvoljen za prvega predsednika. Takoj se je lotil dela in začel zbirati seznam žrtev po župnijah. Najprej so si člani glavnega odbora razdelili območja, ustanavljali so se farni odbori, stopili so v stik z duhovniki, da so pomagali pridobivati podatke iz krstnih knjig, in podobno. Kjer so farani sami kaj napravili, so z veseljem pomagali. S tem v zvezi se je dogajalo marsikaj. Recimo v Godešiču so borci dosegli, da mobiliziranci niso smeli biti napisani na plošči. Kmalu so se začela tudi letna srečanja NSZ, ki so bila najprej v kleti župnijske cerkve Svete Družine v Mostah. Tam sem začela spoznavati ljudi, ki so prihajali tja.

Kako se spominjate prvih let dela?

Najprej smo imeli prostore na Gospodinjski ulici v Šiški. Pavle Kogej nam je potem uredil prostore na Resljevi ulici. Tam smo bili tako sredi mesta in se mi je zdelo škoda, da bi bili prostori še naprej odprti samo enkrat na teden popoldne, tako da sem potem uvedla vsakdanjo dežurno službo. Ker sem imela čas, sem bila tam vsak dan in sem bila vedno bolj vpeta v delo s seznami za farne plošče ali pa recimo leta 1995 za koncert Resurrecturis. Takrat sem celo karte za Cankarjev dom prodajala. Redno je izhajala Zaveza, tako da sem se priključila tudi pakiranju in kmalu prevzela tudi to organizacijo. Na srečo smo imeli že računalnik, da smo lahko vsaj nalepke tiskali, kar je bilo veliko olajšanje. Čeprav iz svojega poklica takšnega dela nisem poznala. V prvih letih je bilo vzdušje zelo delavno, neprestano se je nekaj dogajalo. Tine je bil že upokojen, čeprav je bil honorarno še vedno zaposlen, in je bil na terenu po celi Sloveniji, kadar je le mogel. Večkrat je vzel sabo Zoro, na odkritje farnih plošč pa tudi mene.

Obenem so se začeli prvi obiski morišč.

Spomnim se, ko smo šli prvič na Primorsko na Sveto Goro ter obiskovali brezna v Grgarju in na Trnovski planoti in vse do Črnega Vrha nad Idrijo. Bili smo kar s petimi avtobusi. Bilo je zelo lepo, čeprav smo se organizacijsko še malo lovili. To so bili obenem tudi čudoviti izleti po Sloveniji, po krajih, ki jih sicer ne bi nikoli videli. Nekateri veljaki niso hodili z nami z avtobusom, Tine pa je šel in vodil avtobuse, čeprav je včasih igral tudi klovna, da ni bilo na teh poteh samo črne teme. Marsikatero pot nam je odkril, ki je sami ne bi našli. Z veseljem je delal vse to in poznal je praktično vsa brezna.

Ste imeli tudi redne seje glavnega odbora?

Seje so bile v času njegovega predsedovanja bolj operativne narave in so bile vsak četrtek. Pogovorili so se, kaj in kako bodo delali, in seveda pokomentirali stanje v državi. Z Antonom Drobničem je bilo tega operativnega veliko manj. Več pa smo zvedeli o pravosodnih postopkih, o politiki ter kaj se dogaja v svetu in v Evropi. Pozno pa so bili k sodelovanju pritegnjeni mladi, pa še to ne prav posrečeno, saj so nekateri odšli. Verjetno so se premalo zavedali, da bodo stvari nekoč morali v roke prevzeti mladi.

Ne moremo mimo Tinetove smrti …

Žal je precenil svoje fizične sposobnosti. Tisto pomlad letna 2010 je šel v Ameriko obiskat hčerko Urško. Veliko so hodili naokrog, tako da je bil prepričan v svojo fizično usposobljenost. Ko so se potem poleti vrnili v Slovenijo, se je namenil na Triglav. Kot priprava na to je prišel usodni Prisank. Šla sta z zetom. V avtu sta pozabila mobitel, po poti pa je Tine izgubil tudi malico. Nazaj grede je slabel in je poslal zeta po pomoč. Ko je ta prišel na Vršič, je bila že trda tema, noč brez lune, zato so reševanje odložili na jutro, ko so Tineta našli mrtvega. Težko je bilo za nas vse.

Tine bi lahko še ogromno naredil. Bil je poln načrtov. Že takoj v nedeljo je imel program. Pa z Jožetom Kočarjem sta se menila, da bosta urejevala seznam za dodatne plošče na ljubljanskih Žalah itd. Ogromno je vedel, veliko je pa tudi fotografiral. Žena je njegov arhiv prinesla na Zavezo in v teh dokumentih so gotovo še zanimivi podatki.

Za Tinetom se je rodil Marjan leta 1930. O njem ste že marsikaj povedali, ker sta bila do konca študija zelo povezana. Kako je bilo z Marjanom potem?

Marjan je bil v Ravnah diskriminiran, čeprav je iznašel zmes za kvalitetnejše strjevanje v kokili. Je pa zaradi te inovacije dobil možnost, da gre v Nemčijo. Funkcionarji so mu takoj hoteli vzeti potni list, a jih je prehitel in se izmuznil. Seveda je bil to velik škandal za partijo. Doma je pusti ženo in dva otroka, kar je bilo zlasti zanje zelo težko. Leta 1962, po enem letu, so se mu potem pridružili v Nemčiji. Tam se je kot metalurg lepo uveljavil. Zanimivo je bilo, da najstarejši sin, ki je bil takrat star deset let, ni znal besede nemško, pa se je moral vpisati v šolo. V kratkem času je toliko obvladal nemščino, da je napravil sprejemni izpit in bil sprejet v šolo. Ko sem bila leta 1965 na obisku in sem Marjana prvič videla, me je povabil, naj pridem v Nemčijo, a me ni prav nič mikalo v tujino. Marjan živi v Nemčiji kot vdovec, saj mu je letos januarja umrla žena.

Sledi sestra Ančka.

Ančka je bila kot otrok precej zanemarjena. Bila je namreč stara dve leti in pol, ko je oče zbolel in sem poleg njega potem dobila jaz kot dojenček več pozornosti, in to se ji je poznalo vse življenje. Ona me je peljala v prvi razred. Skupaj z Zino in Zoro je šla v Vetrinj. Leta 1947, ko so begunci začeli odhajati v Argentino, jim je mama pisala, naj prideta domov, in tako sta marca istega leta precej prestrašeni res prišli. Mama je spet skrbela, da bi nadaljevali šolanje, in tako sta se vpisali na gostinsko šolo. Taboriščnega šolanja oblasti seveda niso priznale. Je šla pa zlasti Zori šola dobro od rok, saj je nekatere stvari ponavljala že tretjič. Šolo sta končali, potem pa je bila Ančka z dekretom dodeljena v Celje, kjer je spoznala svojega moža in odšla z njim v Osijek ter se kmalu s sinom vrnila nazaj domov. Zora ji je našla službo in je bila potem z nami v Guncljah; ko se je pridružil tudi mož, je bila kar gneča. Potem je dobila računovodsko službo v Mojstrani, potem v Mladinski knjigi in nazadnje v SCT-ju. Ančka je umrla je letos poleti.

Velikokrat omenjate mamino skrb za šolanje otrok. Ali ni bila to še dodatna obremenitev družine?

Doma je bilo res težko, ker smo bili brez stalnega dohodka. Ta je prišel šele, ko sta bila zaposlena Tine in Marjan, a onadva sta si takrat ustvarjala vsak svojo družino. Na srečo smo imeli štipendije, ki smo jih vedno dali mami. To je bil naš družinski budžet. Brez tega ne bi mogli študirat. Mami je marsikdo svetoval, naj gremo raje delat, a je vztrajala. Zadaj je bila očetova filozofija: premoženja nam ne moreta zapustiti, lahko pa nam omogočita boljše življenje s tem, da se šolamo. In imela sta prav.

Potem pridete na vrsto vi, čeprav vas že spotoma malo spoznavamo …

Po veliki maturi me je brat Marjan pregovoril, da sem se vpisala in končala študij metalurgije. Zaradi kadrovske štipendije sem šla za šest let v Sisak. To je bil nekakšen jugoslovanski Babilon, ker so potrebovali delovno silo zaradi valjarne brezšivnih cevi. Tam se nisem izpostavljala, tudi šikanirana nisem bila, a ko je bil sindikalni izlet v Italijo, mi niso potrdili potnega lista. Za mlado dekle tam ni bilo zdravega vzdušja, zato je bilo to zame kar kruto obdobje. Leta 1964 sem se vrnila v Slovenijo in se zaposlila v laboratoriju zavoda za varjenje. Veliko sem se morala še naučiti, a vseeno je bilo veliko laže. Imela sem lepo, samostojno delovno mesto.

Znate torej tudi variti?

Poskusila sem, a se ustrašim trenutka, ko se oblok prižge, in odmaknem roko.

Na inštitutu se dočakali upokojitev in začeli »kariero« na Zavezi, o čemer sva že govorila. Kaj pa najmlajša sestra Helena?

Lenka smo ji rekli. Ona je bila najmlajša, rojena že po očetovi bolezni, leta 1936 in je bila naš »cartlček«. Bila je zelo bistra in živahna, tako da sva se kot otroka vedno malo ravsali. Ostali sva doma z mamo in očetom. Njej je bilo laže, imam občutek, saj je imela družbo in neločljive prijatelje. V šoli je bila pridna. Čeprav je tam našla še partizanske učiteljice, ki so jo prisilile, da je v razredu v prvi vrsti sedela sama, češ da je hči vojnega zločinca. To jo je zelo prizadelo. Pozneje se je hotela vpisati v višjo klasično gimnazijo, a ji vpisa niso dovolili, tako da se je vpisala na sedmo državno.

Pri referatu o nekem književniku je porabila očetovo kritiko, pa je učiteljica to opazila in ji rekla: ne bi ti bilo treba nič korigirati očeta, je kar dobro napisal … Kar pomeni, da so bila očetova besedila znana. Po veliki maturi je študirala in končala fiziko. Najprej je bila zaposlena v Iskri, potem pa je dobila službo na srednji gradbeni šoli, kjer je predavala fiziko in matematiko.

Se pravi delikatna izbira …

Kot šolnik je bila vsekakor bolj na udaru. Še zadnje leto, ko je razkrila, da v šoli za osebno korist goljufajo z denarjem in materialom, so ji vrgli v obraz, naj se ne vtika, ker je hči vojnega zločinca.

Imela je pa neverjeten smisel za svoje dijake. Takoj je razbrala tudi to ali ono stisko katerega izmed njih. Raje kot da bi za ljubi mir dala zadostno oceno, je kakega fanta sama dodatno inštruirala. To je bil tudi primer nečaka funkcionarja Staneta Kavčiča, ki si ga je upala oceniti z nezadostno. Pozneje se ji je prišel zahvalit, da ga je naučila. Ona je šla prva na obisk k mami v Ameriko, čez dve leti pa je mama prišla prvič na obisk. Lenka je kadila cigarete brez filtra in je umrla januarja leta 1991 zaradi raka na grlu. Za plebiscit bi morala biti v komisiji, pa je bila že v bolnici.

Vedve sta bili posebej povezani …

Medve sva skupaj živeli. Dobro sva se razumeli, obe sva bili samski. Ona me je podpirala tudi takrat, ko sem imela hčerko.

Nace je umrl štiri leta star, Milenca kmalu po rojstvu. Ali so bile te mlade smrti v tistem času za (velike) družine in starše manj tragične kot danes ali pa so le ostale v senci vidnejših katastrof?

Mama je rekla, da boli, ko ti odsekajo en prst, in boli, ko ti odsekajo celo roko. To vedno boli. Tako je razložila svoje počutje. Za Naceta so bili vsi zelo žalostni, ker je bil lušten štirileten fantič. Ravno so se selili iz Goričan v Ljubljano. Po dvorišču se je peljal vprežni voz. Veliki otroci so nanj skočili, njemu pa ni uspelo in si je pri kolesu zlomil nogo. Potem je v bolnišnici dobil pljučnico in umrl. Spomin nanj je bil vedno povezan z grenkim priokusom, češ Nace ne bi smel umreti, na Naceta nismo dovolj pazili. Milenca je bila rojena tik pred mano. Zastrupila se je skupaj z več novorojenčki že v porodnišnici. Po pol leta bolečin je v joku umrla mami na rokah. Še ena težka mamina izkušnja.

Ko gledamo življenjske stiske vaše mame in vaše družine: ali se vam ne zdi, da so neštete strašne materinske, dekliške in družinske usode iz vojnega in povojnega časa še bolj zapostavljene kot druge (poboji) in zato nekako še bolj tragične?

O vsem tem takrat takoj po vojni nismo veliko vedeli, vsaj z mojega otroškega vidika ne. So prišle mamine znanke in pripovedovale, da jih streljajo v Kočevju. Pa da tega ni, onega ni, tisti se ni vrnil. Zame je bilo to nekako oddaljeno. V resnici se mi je najbolj vtisnil v spomin Kočevski rog leta 1990, ko sem na slovesnosti videla sprevod samih črnih ženskih rut. Črno oblečene ženske s črnimi rutami so prišle v Kočevski rog. Takrat je bilo trideset tisoč ljudi in katera koli je bila še živa, tudi če je komaj šla, je prišla.

Od zgodovinske tragedije je minilo že več kot sedemdeset let. So stvari kaj jasnejše? Kako si razlagate vse to dogajanje? Vidite v vsem tem kak smisel?

Veste, človek sam ne ve, kaj in kako bi bilo, če ne bi prišlo do revolucije med vojno. Ko je okupator prišel v našo deželo, ga nihče ni maral. Ne Italijana ne Nemca. In tisti, ki so nekako šli okupatorju naproti, so želeli le očuvati življenja Slovencev, da bi bilo čim manj žrtev, čim manj škode, da bo čim manj maščevalen in podobno. A ni šlo, ker so začeli terenci pobijati ugledne vaščane, meščane, duhovnike, se pravi ljudi, ki jim je narod zaupal. Kdo je šel pa v partizane? Taki ljudje so šli v partizane, da takrat, ko so zapustili Ljubljano, v njej ni bilo ne ropa ne uboja. Tako je zapisal naš oče. Vsi lumpi so šli v gmajno, da so se lahko izživljali in ubijali brez kazni. Če ne bi bilo NOB, bi narod preživel okupatorja, manj bi bilo internacij, manj bi bilo pošiljanj v taborišča, talcev sploh. Ker ne bi bilo izzivanja. Bili bi le mobiliziranci v nemško vojsko.

»Grob« vašega očeta ni znan, s čimer na posebej izpostavljen način doživljate usodo tisočev Slovencev, ki ne vedo, kje ležijo njihovi dragi.

K mami so prihajali z različnimi novicami. Enkrat, da so očeta ubili na Turjaku, drugič spet, da so ga v Kamniški Bistrici. Po osamosvojitvi je arhiv sodišča izginil in nismo vedeli, kje iskati. Edino Alenka Puhar je ob stoletnici očetovega rojstva objavila članek o očetu in nato se je javil anonimnež, ki je povedal, da je bil navzoč pri usmrtitvi na strelišču na Dolenjski cesti. Od takrat verjamemo, da je bil ubit tam, ne vemo pa, kam so ga zagrebli. Po pravici povedano, morda smo se premalo zanimali. Bili smo pod vtisom, da ga itak ne bomo našli. Takrat je bilo ustreljenih enajst, pred njim tudi enajst. Rupnika so ustrelili tam, a so ga menda odpeljali. Kje bi ga našli? In tako smo obupali. Naj nam oče ne zameri. Napisali smo ga k mami na družinski grob. Potem smo hodili tja, čeprav smo vedeli, da nista tam pokopana.

Vaša družina je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti dosegla oprostilno sodbo. Je v tem vendarle nekaj zadoščenja? Kaj bi bili po vajinem naslednji koraki k normalizaciji v zvezi z vajinim očetom?

Zadoščenje je bilo v tem, da sem lahko primorski žlahti dala črno na belem, da oče ni bil zločinec. Ker je imela vedno polna usta takih očitkov. Podobno je bilo z ljubljanskimi bratranci, vključno z Janezom Stanovnikom. Čeprav so dobro vedeli, kakšna je resnica. Mi pa še danes marsikdo s simpatijo izrazi veselje, da je oče oproščen, in potrdi, kakšna krivica se mu je dogajala.

Kako je tekel postopek?

Postopek je trajal devetnajst let. Gradivo je bilo uničeno, niti sodbe ni bilo v arhivih. Samo en dokument je bil najden nekje v Celju, neka odločba, nekakšen seznam v zvezi z zaplembo premoženja. Le tu je bila oznaka sodbe. Prvi odvetnik Mohorič, ki ga je najel brat Jože, je umrl, z drugim tudi ni šlo naprej, zato smo prosili, da zadevo prevzame Tone Drobnič. Pooblaščenec je bil pa Tine. Po njegovi smrti je za njim prevzela prvorojenka Katja, ki je pa za rakom umrla leta 2014, za njo pa sem bila sama. Nekoč mi je Drobnič sporočil, da je sodišče, ker ničesar ne najdejo, naložilo tožilstvu, naj ponovno sestavi obtožnico. Rekonstruirali so jo lahko iz časopisja, ki je o procesu poročalo. Potem me je nekega dne ustavil simpatizer Zaveze in me vprašal, če sem brala na spletnih straneh, kjer je bila objavljena kopija sodbe, da je oče oproščen. Seveda me je zanimalo, kaj so napisali. Notri piše, da to, kar je delal, ni bilo nikdar kaznivo dejanje. Idejno nasprotovanje in pomoč ljudem z zimsko pomočjo ni kriminal. Pa sploh njemu očitati fašizem, ki mu je Primorska toliko pomenila! Vsekakor sem vesela, da je oproščen takih nesmiselnih obtožb. Še bolj bi bila pa vesela, če bi to doživela mama. Ona je namreč toliko pretrpela, ker je bil po krivici ubit. Mama bi bila presrečna že, če bi doživela osamosvojitev.

Gospa Meta, v zapisu v 100. številki Zaveze navajate očeta, češ da bo potrebno, da preživijo tri generacije, da se bo v narodu odpravilo sovraštvo, ki ga je zasejalo nasilje med drugo svetovno vojno. Sliši se ogromno! Pa vendar on ni upošteval še dodatnih petdeset let nasilja, laži in razdvajanja. Koliko generacij bo, mislite, torej potrebnih?

Veste kaj, med vojno ljudje niso mogli verjeti, da so komunisti tako krvoločni. Še manj potem po vojni. Saj ko so se domobranci vračali s Koroške, saj si niso mogli misliti, da jih bodo vse pobili! Niso si mogli zamisliti tolikšne morije! In da lahko obstaja tolika hudobija. In podpihovanja te hudobije po terenu. Da so celo materam otroke nasilno jemali in jih dajali v domove. Da so matere morale same obdelovati kmetije, kolikor so jim pustili. Bile so vdove, imele so otroke, ki so jim morale preživeti in ki so jim mnogokrat onemogočali šolanje ali pa jih tam maltretirali. Krščanski človek si ne more misliti, da je nekdo sposoben biti tako hudoben, da je sposoben tako lagati, tožariti, krasti, ubijati. Včasih je bil kak posameznik, tu pa sistematično cele skupine. Sami so si privoščili pa privilegije. In zakaj vse to? Od kje jim to? Kocbeku se je zamerila Cerkev pa je šel na drugo stran. Ali naš stric Janez Stanovnik, bolje da ne povem, zakaj je šel h krščanskim socialistom: ker ga škof Jeglič ni podprl v tem, da bi kandidiral za župana. No, njegov sin pa še korak dlje. Morda je to najhujše, da so bili tisti, ki so storili toliko hudega, potem za to poplačani s privilegiji in vodilnih položajih. Tudi po osamosvojitvi. Žlahta, sinovi, vnuki so ostali na položajih. Morda niso čisto dobro vedeli, zakaj, ker jim dedek ni povedal resnice, kaj je počel med vojno in po njej. Saj ne da bi jim bil človek nevoščljiv, še malo ne, ampak ker je to tako narobe. Tudi oče je med vojno kljub vsemu pričakoval, da bo zločin po sodni poti kaznovan, da bo vzpostavljena nekakšna pravičnost.

Za sklep še en vaš navedek: »Kdo bo njegovim [Velikonjevim] otrokom omogočil izpolnitev poklicnih ambicij, ki so bile zaradi krivične sodbe onemogočene? Nihče! Tega ne potrebujemo! Potrebujemo spoštovanje do našega očeta, priznanje, da je bil pošten in zaveden Slovenec, ki je v času narodove stiske ljudem pomagal in opozarjal na nevarnost komunizma, na nevarnost anarhije in nasilja.« Bi danes še kaj dodali, če očeta vzamemo tudi kot simbol celotne demokratične strani, ki se je uprla boljševizmu?

Veliko sem razmišljala o tem. Kaj bi morali napraviti v Sloveniji na splošno, ne samo zaradi mojega očeta. Kaj bi pomenilo začetek sprave? Država bi se morala žrtvam opravičiti. Priznati krivdo. Priznati, da je bil NOB krivičen sistem, ki je povzročil in omogočil vse te žrtve. Komunizem kot tak je treba obsoditi. Ne samo politika, tudi sodstvo. Tudi v šolstvo morajo priti te stvari. Priznati je treba in ljudem povedati. Potem bo mir.

Oče je sedel na koncu in je vedno nekaj pripovedoval, najraje anekdote, ki jih je tudi zbiral. In če niso bile dovolj smešne, da bi se smejali, je vedel, da jih mora popraviti.

Ko so šli za zadnje silvestrovo leta 1944 starejši praznovat ven, me je bilo tako strah, da si nisem upala spustiti nog s klopi, ker sem se bala atentatorjev.

Tako poštenega človeka, kot je bil oče, še nisem srečala. S to poštenostjo se ni napihoval, nikoli ni hodil v prvo klop. S svojim življenjem in s svojo osebnostjo sporoča, da s poštenostjo nisi nujno materialno uspešen, vseeno pa se splača biti pošten.

Mama je povedala, da je bila cel dan na sodišču, da je hodila od enega do drugega, da bi ji dovolili, da bi se z očetom srečala. In ko je nazadnje dobila dovoljenje, da ga lahko obišče, so rekli, so ga že odpeljali. Niso mu dovolili duhovnika, ni mogla oddati niti pisma zanj, niso ji dali mrtvega in niso ji povedali za njegov grob.

Zvečer smo se dobili v stolnici. Mama naju je pred križem prijela za roko, vsako za eno, in rekla: zdajle bodo pa našega papana ustrelili. – – – Tam smo ostale in jokale … Ne znam vam povedati, kaj sem takrat čutila, samo to vem, da je bila to ena groza.

Kot otrok težko občutiš, da nimaš očeta, da te grdo gledajo, da ti ga oponašajo kot zločinca. Potem sčasoma vidiš, koliko in za kaj je tvegal in to potem v tebi zbudi veliko spoštovanje.

Po osamosvojitvi se je Tine nekoliko vključil tudi v Demosovo politiko in tudi kandidiral za poslanca. Vendar ni bil diplomat kot tudi oče ne. Zelo hitro je ugotovil, da pomladna politika ni to, kar bi morala biti. Peterle se mu je zdel plehek, Janša takrat še ni nastopal tako kot danes, Hribarjevo je imel pa sploh za čudno in nedosledno.

Zadaj je bila očetova filozofija: premoženja nam ne moreta zapustiti, lahko pa nam omogočita boljše življenje s tem, da se šolamo. In imela sta prav.

Kaj bi pomenilo začetek sprave? Država bi se morala žrtvam opravičiti. Priznati krivdo. Priznati, da je bil NOB krivičen sistem, ki je povzročil in omogočil vse te žrtve. Če ne bi bilo NOB, bi narod preživel okupatorja, manj bi bilo internacij, manj bi bilo pošiljanj v taborišča, talcev sploh. Ker ne bi bilo izzivanja. Bili bi le mobiliziranci v nemško vojsko.

Zadoščenje je bilo v tem, da sem lahko primorski žlahti dala črno na belem, da oče ni bil zločinec. Ker je imela vedno polna usta takih očitkov. Podobno je bilo z ljubljanskimi bratranci, vključno z Janezom Stanovnikom. Čeprav so dobro vedeli, kakšna je resnica.

Komunizem kot tak je treba obsoditi. Ne samo politika, tudi sodstvo. Tudi v šolstvo morajo priti te stvari. Priznati je treba in ljudem povedati. Potem bo mir.

Ko je okupator prišel v našo deželo, ga nihče ni maral. Ne Italijana ne Nemca. In tisti, ki so nekako šli okupatorju naproti, so želeli le očuvati življenja Slovencev, da bi bilo čim manj žrtev, čim manj škode, da bo čim manj maščevalen in podobno.

Kdo je šel pa v partizane? Taki ljudje so šli v partizane, da takrat, ko so zapustili Ljubljano, v njej ni bilo ne ropa ne uboja. Tako je zapisal naš oče. Vsi lumpi so šli v gmajno, da so se lahko izživljali in ubijali brez kazni.

Veste kaj, med vojno ljudje niso mogli verjeti, da so komunisti tako krvoločni. Še manj potem po vojni. Saj ko so se domobranci vračali s Koroške, saj si niso mogli misliti, da jih bodo vse pobili! Niso si mogli zamisliti tolikšne morije! In da lahko obstaja tolika hudobija.

In na koncu so mamo odpeljali. V zaporu je preživela trinajst mesecev, večinoma v Rajhenburgu. Domov se je vrnila tako spremenjena, da je skoraj ni bilo za spoznat.

V začetku avgusta, ko je bila amnestija, sta Tine in Marjan prišla domov kot dva okostnjaka. S tifusom. Skrb zanju je mamo vrnilo v življenje, saj bi brez njene skrbi umrla. Potem sta šla že jeseni v šolo, vendar sta bila kmalu izključena, ker sta bila domobranca.

Iskanja in besede

4. Iskanja in besede

Luč z gora

4.1. Luč z gora

Vladimir Kos

4.1.1.

Kot bes zemlje strmijo k nebu skale,
gozdov mrmranje noč in dan oskrunja,
s slapov bobni v brezmejne globočine,
a hlad s prepadov dviga silni molk.

Šumenje, šelestenje, šepetanje.
Kot da hudobni duh bi bolečine
razkladal kamnom, se zaganjal vanje,
a hlad s prepadov dviga kruti molk.
Skrivnost teme … V gorah ni sence časa.
Nekje visoko pa nebo prepeva,
in luč gori in ptičkov vrisk odmeva;
neskončen mir je skrit na dnu neba …

Slovenski begunci v Italiji

5. Slovenski begunci v Italiji

Kaj pa drugi slovenski taboriščniki v Italiji?

5.1. Kaj pa drugi slovenski taboriščniki v Italiji?

Helena Jaklitsch

5.1.1.

V preteklih številkah smo potovali po taboriščnih poteh največje slovenske begunske skupnosti, ki je svoje zatočišče pred komunizmom in njegovim nasiljem našla v Italiji. Skoraj tisoč petsto jih je bilo, ki so jih iz nekdanjega fašističnega koncentracijskega taborišča v Monigu prek Forlija avgusta 1945 pripeljali v taborišče v Servigliano, kjer so preživeli leto dni. Konec julija 1946 so jih premestili v taborišče v Senigaliji, kjer so se pridružili večji skupini slovenskih beguncev, predvsem družinam z majhnimi otroki. Te so tja odpeljali že prve tedne po prihodu v Servigliano, saj v taborišču razmere za bivanje niso bile primerne za majhne otroke. No, pravzaprav tistih, ki so po letu dni prišli iz Servigliana v Senigalijo, niso odpeljali v isto taborišče, temveč v taborišče na drugem koncu mesta. Zaradi komunističnega vodstva mesta so bili Slovenci slabše sprejeti, med njimi in domačini pa je večkrat prišlo do nesporazumov ali sporov.

Toda maja 1945 se je znašlo v Italiji še okoli tri tisoč Slovencev, ki so se prav tako umaknili pred morebitnim maščevalnim nasiljem nove komunistične oblasti ali pa so bili tu že med vojno in so se odločili ostati v Italiji, ker se niso želeli vrniti v domovino, v kateri je namesto demokracije in svobode zavladala diktatura. Tudi te so večinoma odpeljali v različna taborišča, razpršena po vsem Apeninskem polotoku, nekateri med njimi pa so odšli v Rim ter od tam na različne načine pomagati slovenskim beguncem v Italiji. Večje skupine slovenskih beguncev najdemo tako v taboriščih v Forliju, Fermu, Riccioneju, Modeni, Jesiju, Lammie Campu, Traniju, Bologni, Barletti in Eboliju, nekaj posameznikov pa je bilo poslanih tudi v druga taborišča. Med temi, ki so se umaknili v Rim, je bilo tudi nekaj članov Narodnega odbora za Slovenijo ter vidnejših slovenskih kulturnikov, med drugim Tine Debeljak, Ruda Jurčec in Bara Remec. V Rimu je nastala tudi Debeljakova Črna maša za pobite Slovence. Številni begunci so bili proti koncu svoje begunske epopeje v Italiji preseljeni še v prehodno taborišče v Bagnoliju, od koder so z ladjami odpluli novih domovinam naproti. Toda tudi Bagnoli ni bil za vse Slovence zadnja postaja taboriščnega življenja. Nekatere so od tam naložili na vlake ter jih odpeljali na sever, v Nemčijo, od koder so lahko končno odšli v svet. Kakšno je bilo življenje slovenskih beguncev v teh taboriščih, bomo na kratko predstavili v naslednjih vrsticah.

Forli

5.1.2. Forli

Konec avgusta 1945 so Slovenci, ki so bili v Monigu, izvedeli, da jih zavezniki selijo jugozahodno od Ravene v 250 kilometrov oddaljeno taborišče Forli, v katerem je bilo že pred njihovim prihodom okoli sedemsto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in štajerskih četnikov. Te so sredi maja pripeljali iz taborišča Ceseni. Vojaki so ob prihodu v taborišče ostajali organizirani v vojaške enote, »vse z namenom, da se nekega dne vrnemo in prevzamemo oblast«, ko pa so izvedeli novico o vračanju domobrancev s Koroške, »je morala padla preko noči. Ljudje so začeli bežati iz taborišča, predvsem primorski domobranci, ki so takrat že vedeli, da bodo številne njihove vasi ostale v Italiji«.4 Medtem ko so večino civilnih beguncev nastanili v ogromno poslopje vojaške akademije, so bili nekdanji vojaki poslani v staro vojašnico na drugem koncu mesta. K sreči so slovenski civilni begunci tu preživeli le dober teden, saj je bila stavba akademije dotrajana, brez oken in vrat, prav tako pa tudi brez vode in elektrike. Ker v sobah ni bilo postelj, so morali spati na tleh, nekateri srečnejši so dobili tudi slamnjače. Kot že omenjeno, je moniška skupina že po dobrem tednu taborišče zapustila ter odšla naprej v Servigliano, medtem ko so domobranci in četniki ostali tam do konca septembra, ko so jih večino preselili v taborišče Eboli. Tistih nekaj mesecev, ki so jih preživeli v taborišču, so nekdanji vojaki razmišljali, da bi po zgledu Moniga tudi sami v taborišču ustanovili slovensko begunsko gimnazijo, vendar je slovenski taboriščni odbor ugotovil, da ni ne zadosti profesorjev ne dijakov za tak podvig. V Forliju je bilo namreč v tem času vsega štiriindvajset dijakov, ki pa bi se, glede na starost, vsi vpisali v zadnja dva razreda gimnazije. Namesto tega je slovenski taboriščni odbor zaprosil vodstvo zavezniške vojaške uprave, naj vsem dijakom odobrijo enomesečni dopust in jim dovolijo, da odidejo v taborišče v Monigu, kjer bi se vključili v slovensko begunsko gimnazijo. Njihovi pobudi je zavezniška uprava ugodila, namesto gimnazije pa so slovenski begunci svojih rojakom ponudili različne tečaje, tako jezikovne kot strokovne. Slovenski begunci so nato postopno zapuščali taborišče. Poleg tistih, ki so odšli konec avgusta 1945, je taborišče konec septembra zapustila tudi večja skupina (okoli 150), ki se je pridružila beguncem v Senigaliji, preostale pa so postopno poslali v Fermo, Riccione, Eboli ali Modeno.

Eboli

5.1.3. Eboli

Taborišče je bilo od mesta Eboli, ki leži jugovzhodno od Salerma, oddaljeno nekaj kilometrov, v njem pa se je po vojni znašlo okoli sedemsto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in štajerskih četnikov, ki so prišli sem iz Forlija. Med njimi je bilo tudi nekaj več kot deset žena in deklet; nekatere so prišle v taborišče skupaj s svojimi možmi. Skupino sta spremljala tudi dva duhovnika, kurata Ignacij Kunstelj in Peter Robljek, ki sta skrbela za duhovno življenje slovenskih beguncev.

Taborišče je bilo razdeljeno na dva dela: eden je bil postavljen na ravnini, eden pa na hribu. Večina taboriščnikov, z izjemo Slovencev, se je odločila za nastanitev na ravninskem delu, medtem ko so Slovenci pri taboriščni upravi dosegli, da so jim dovolili nastanitev višje na hribu, kar se je kasneje ob številnih nalivih in nevihtah izkazalo za modro odločitev. Pravzaprav je bilo to, da se ob deževju niso ‘namakali’, zasluga primorskega domobranca, majorja Janka Debeljaka. Da bi preseljevanje več tisoč beguncev potekalo kar se da tekoče, so Britanci v taborišča predhodno poslali oglednike, ki so pregledali, kje naj bi se nastanile posamezne skupine. Ti so nato pričakali transport svojih ljudi in jih odpeljali na odrejeno mesto. Slovenski predhodnik je bil prav Debeljak, ki je ob ogledu taborišča spoznal, da »bo v tistih napol tropskih razmerah kakršnokoli občutno deževje igralo močno vlogo za vsakogar, ki bi ‘taboril’ v dolini, ki se je razprostirala sredi oljčnega nasada, v katerem je ležalo taborišče«.5

V taborišču, ki je med drugo svetovno vojno služilo kot zbirališče nemških in italijanskih vojnih ujetnikov, je bilo več tisoč ljudi iz različnih koncev Jugoslavije, »vseh stanov in poklicev, pa tudi precej različnih pogledov na nedavno preteklost in negotovo prihodnost. Vezala nas je le lojalnost do kraljevine Jugoslavije«.6 Taboriščniki so bili večinoma nastanjeni v večjih vojaških šotorih, najti pa je bilo mogoče tudi nekaj pločevinastih barak, v katera se je naselila taboriščna uprava, v njih pa so prav tako uredili kapelo, kantino ter prostore za različna predavanja. Med slovenskimi taboriščniki v Eboliju je bil tudi Pavle Borštnik, ki je leta 2016 pri slovenski založbi Mladika izdal knjigo Moj čas, v kateri je med drugim takole strnil življenje v Eboliju: »V Eboliju je bilo vroče in navadili smo se živeti tako, kot so živeli domačini Italiji: čez dan si le redko videl živo dušo med šotori; vse je počivalo v njih ali pa kje v senci pod oljkami. Kakor hitro pa se je se sonce spustilo za griče nad Salernom, smo spet oživeli: drveli smo v mesto in tam je bila prava promenada po tistih ozkih, smrdljivih, pa vendarle nadvse romantičnih ulicah. Odkrili smo tudi kantino, kjer so za bagatelo točili krasno domače vino; oživela je trgovina, razcvetela se je ljubezen in vse je živelo do polnoči in čez …«7

Tako kot v drugih taboriščih so bili tudi tu Slovenci med aktivnejšimi prebivalci. Kaj kmalu po prihodu so se organizirali v skupno slovensko bojno enoto, znotraj nje pa v različne pomožne ali tehnične enote, med katerimi je bila pomembnejša tista, ki je bila odgovorna za kulturno delovanje. Ustanovljena je bila kulturno-prosvetna sekcija, v njej pa so delovali primorski domobranec, doma iz Ljubljane, Zvone Žitnik,8 po poklicu grafik, Hote (Hotimir) Gorazd, študent »z neomejenim talentom in izredno domiselnostjo«, v taborišču pa je predvsem zaslovel kot odličen ilustrator, Tone (Jaka) Krois, prav tako ilustrator in kaligraf, in že omenjeni Pavle Borštnik. Skupina je dobila šaljivo ime Tehnika Slovenske armade, odgovorni pa so bili za pripravo in tiskanje različnih tiskovin.

Pod Borštnikovim uredniškim vodstvom je začela izhajati revija Mi in svet s podnaslovom revija Slovenske armije, ki naj bi združevala »literarne talente in druge razmišljujoče ljudi«. V njej je med drugim objavljal obetajoči mlad pesnik in pisatelj Saša Jerman. Sprva je bil to štirinajstdnevnik, kasneje pa je postal mesečnik. Idejo o tem, da bi začeli izdajati svoje glasilo, se je porodila Žitniku in Gorazdu, prve tri številke pa sta izdala kot rokopise z izvirnimi ilustracijami. Glasilo je bilo taboriščnemu vodstvu všeč, tako da so jima priskrbeli razmnoževalni stroj, kar je omogočalo večjo naklado, izdajati pa so ga začeli celo v barvah, kar je bilo za tiste razmere velik podvig. Žitnik in Gorazd sta sodelovala tudi pri humorističnem stenčasu Rafael, ki je nastal z združitvijo lista Tse-tse in humorističnega lista Logarski bodlikovec (začel izhajati že v Forliju). Poleg tega so tu nadaljevali izdajanje dnevnika Jugoslovanski vestnik, ki je kot prvi dnevnik slovenske povojne emigracije začel izhajati že v taborišču Visco (Palmanova),9 namenjen pa je bil vsem pripadnikom slovenskega dela Jugoslovanske vojske v Italiji. Prva številka je izšla 5. maja 1945 kot stenski časopis, nato pa je kot dnevnik izhajal do novembra 1945, ko je postal tednik na osmih straneh in so ga tiskali v 150 izvodih. Tednik je izhajal do konca maja 1946, ko so bili taboriščniki iz Ebolija preseljeni v Nemčijo. V tem taborišču so 10. marca 1946 začeli izdajati edini slovenski begunski mesečnik, ki ni izhajal v slovenščini, temveč v angleščini, namenjen pa je bil »tujemu tisku ter političnim ustanovam in osebnostim svobodnega sveta /…/, ki je skušal prinašati resne in točne informacije o sedanjem jugoslovanskem režimu, njegovih voditeljih, razmerah v Jugoslaviji, o komunizmu nasploh in o njegovih namerah in ciljih v Jugoslaviji in svetu«.10 Časopis Yugoslav Herald je brez vednosti in soglasja taboriščnega vodstva izhajal do marca 1947.11 V taborišču sta izšli tudi dve pesniški zbirki: prvo z naslovom Iz mojih temnih dni je pod psevdonimom Ljubo napisal Pavle Borštnik, drugo z naslovom Pritaval sem pa Dimitrij Oton Jeruca; Tehnika, kot so v krajši obliki poimenovali kulturno sekcijo, je izdala še nekaj drugih del.

Slovenski begunci so ustanovili pevski zbor, ki ga je vodil Emil Savelli, ter dramski odsek, ki je v taboriščni kinodvorani uprizoril več gledaliških iger, med drugim enodejanko Trije vaški svetniki Daria Niccodemija in Mrtvaški ples. V taborišču ni manjkalo različnih športnih dejavnosti; najraje so fantje igrali nogomet ali se ukvarjali z lahko atletiko. Večkrat so organizirali različna športna tekmovanja, pri čemer se niso pomerili le z drugimi taboriščniki, temveč tudi z različnimi italijanskimi klubi.12

V taborišču je pod okriljem srbske skupine delovala štirirazredna srbohrvaška ljudska šola in popolna jugoslovanska realna gimnazija Kralja Petra II.13 Gimnazija je imela 17 oddelkov, od tega štiri slovenske, v njih pa so v slovenskem jeziku poučevali slovenski učitelji. Gimnazijo je obiskovalo nekaj več kot štirideset slovenskih dijakov. Tako kot drugod je tudi tu primanjkovalo osnovnih šolskih potrebščin, papirja, šolskih knjig in učil, vendar so bili kljub temu »dosedanji uspehi slovenskih dijakov zadovoljivi, to pa le vsled požrtvovalnega dela profesorjev [ki za svoje delo niso bili plačani] in volje in ljubezni večine dijakov do šole in učenja«.14 Čeprav so imeli v taborišču možnost obiskovati gimnazijo, pa so starši teh dijakov želeli, da bi ti obiskovali slovensko begunsko gimnazijo v Serviglianu. Na ravnatelja Ivana Prijatelja so tako naslovili prošnjo, da bi te dijake sprejel. Prošnji je ravnatelj ugodil, vendar je potreboval še soglasje zavezniške uprave v Rimu. Po prejemu tega so se dijaki prepisali v slovensko begunsko gimnazijo v Servigliano. Slovenski taboriščniki so ustanovili tudi Slovenski akademski klub, ki je štel prek devetdeset članov. Klub je deloval predvsem v obliki študijskega krožka.15

Tako kot v drugih taboriščih so tudi tu Britanci želeli prepričati begunce, da bi se vrnili v Jugoslavijo, vendar niso bili pretirano uspešni. Na njihov račun so se taboriščniki znali tudi pošaliti. Tako so nekje staknili starega osla ter mu na hrbet obesili plakat z napisom ‘Samo jaz se hočem vrniti v Jugoslavijo’. Osel se je s tem napisom nato ves dan sprehajal po taborišču ter med begunce prinesel veliko smeha in dobre volje.16

Riccione

5.1.4. Riccione

Taborišče Riccione je bilo od Riminija, italijanskega obmorskega mesta, oddaljeno dvanajst kilometrov. Slovence, večinoma tiste, ki so prebežali s Primorske (z Goriške in s Krasa), so septembra 1945 skupaj s Poljaki nastanili v opuščeni depandansi nekdanje Mussolinijeve vile. Maja 1946 je bilo v taborišču 395 taboriščnikov, od tega okoli tristo Slovencev,17 kasneje pa so se jim za krajši čas pridružili tudi člani Narodnega odbora.18 Čeprav je bil očitno prvi vtis o taborišču slab, pa je bilo življenje v njem, glede na druga taborišča, eno prijetnejših. Hotel je bil cel, taboriščnikom ni bilo treba popravljati oken in mašiti prepišnih lukenj, poleg tega je bil postavljen ob peščeni plaži, ki je bila del znanega predvojnega letovišča. Poleg tega je bilo v taborišču še posebej poskrbljeno za otroke, saj so poleg skromne, čeprav redne hrane zjutraj in opoldne dobivali še skodelico mleka in dve rezini belega prepečenca, nekaj sladkorja in marmelade.19

Kot smo že omenili, so Slovenci povsod, kamor so prišli, veliko pozornosti namenili kulturnemu življenju. Tudi tu so ustanovili svoj pevski zbor, ki je gojil predvsem cerkveno petje ter ob nedeljah redno pel pri maši v župnijski cerkvi, imeli pa so tudi svoj džezovski orkester. Marca 1946 je na povabilo YMCA v taborišču gostoval Emigrantski pevski zbor Slovenija; vabilo je bilo natisnjeno v štirih različnih jezikih, poleg Slovencev pa so zbor prišli poslušat tudi Angleži, Italijani in Poljaki. Nič nenavadnega ni, da so se ukvarjali tudi z gledališčem. Pod vodstvom Eme Kessler Blejec so v taborišču uprizorili Sneguljčico, Pepelko, Postruška, Zgubljenega in spet najdenega moža ter izvirno delo Cirila Kočevarja z naslovom Življenje v kampu, ki je bilo napisano v taborišču.20 V taborišču so, tako kot slovenski taboriščniki drugod, ob pomembnejših praznikih in obletnicah organizirali različne akademije.

Slovenski taboriščniki so kmalu po prihodu začeli izdajati list z naslovom Slovenski glas, vendar je bil ta kasneje prepovedan; izdajali so tudi list Slovenija v Campu. Redno so prebirali časopis Zedinjena Slovenija, otrokom pa je bil namenjena Begunčkova lučka (skupaj naj bi sicer izšlo le šest številk).

Čeprav je bilo v taborišču malo otrok, so zanje organizirali otroški vrtec in ljudsko šolo. Slovenci so v otroški vrtec vključili tudi hrvaške otroke, saj je primanjkovalo hrvaških učnih moči, prav tako pa tudi niso imeli zadosti prostora za več oddelkov. Ljudska šola je imela zaradi majhnega števila šolarjev le dva razreda, vendar v nasprotju z drugimi taborišči tu niso imeli težav z učnimi knjigami in pripomočki. Te so jim namreč darovali primorski rojaki, ki so jeseni 1945 odšli v cono A. Tudi tu so se slovenskim otrokom pridružili hrvaški otroci, zaradi česar je pouk potekal dvojezično. Kot zanimivost naj se omeni, da je imela ljudska šola v Riccioneju še eno posebnost: namenjena je bila tudi odraslim slovenskim beguncem. V taborišču je bilo namreč več primorskih Slovencev, ki med obema vojnama niso hodili v slovenske šole (Primorska je bila takrat del italijanskega ozemlja), zaradi italijanske raznarodovalne politike pa so imeli nekateri težave tudi z maternim jezikom. V taborišču so večkrat gostovali tudi slovenski profesorji z goriške gimnazije, ki so za taboriščnike pripravili različna predavanja.21

Na pobudo taboriščnega vodje je svoja vrata odprla tudi obrtna šola, saj je vodja želel pritegniti »k resnemu delu vso mladino, vsaj do 20. leta, s tem da ji da priliko za zaposlitev in izobrazbo«. Jasno mu je bilo, da bo vsak begunec moral prej ali slej iti v svet in da bo z ustrezno izobrazbo in obrtniškim znanjem laže našel delo. V obrtno šolo se je vpisalo 14 dijakov, od tega jih je prvi razred obiskovalo osem (sedem Slovencev in en Hrvat) ter drugi razred šest (pet Slovencev in en Hrvat) dijakov. Dijaki so dopoldne kot vajenci delali v taboriščnih delavnicah (mizarski, kovaški, čevljarski delavnici, v brivnici in pri elektroinštalaterjih),22 popoldne pa so imeli teoretični pouk. Tako pri pouku kot praktičnem delu so se predvsem zaradi pomanjkljive opremljenosti samih delavnic soočali z velikimi težavami. Razpisali so tudi tečaj radiotelegrafije, h kateremu se je vpisalo kar trideset Slovencev in pet Srbov, vendar so morali pouk že po dveh tednih opustiti, saj taboriščno vodstvo iz vojaških skladišč ni moglo dobiti med vojno zaplenjenih nemških radio-sprejemnikov in oddajnikov ter drugega materiala, ki bi bil potreben za izvedbo takega pouka.23

Taborišče je bilo 22. avgusta 1947 razpuščeno, slovenske taboriščnike pa so preselili v Reggio Emilio, Senigalijo in Bologno. Ko so prišli v Senigalijo, jih je slovenski taboriščni odbor posebej pozdravil: »Taboriščni odbor iskreno pozdravlja vse rojake in rojakinje, ki so včeraj in danes prispeli v naše taborišče in postali člani naše skupnosti. Želimo jim, da bi se med nami počutili kot bratje in sestre, da bomo tako vsi skupaj lažje prenašali dnevne težave in skrbi in kot ena družina složno in z zaupanjem šli nasproti bodoči usodi.«24

Lammie Camp

5.1.5. Lammie Camp

Septembra 1944 se je v bližini Neaplja znašlo okoli osemsto slovenskih fantov, ki so bili v času druge svetovne vojne mobilizirani v nemško vojsko. Nekateri med njimi so bili kot nemški vojaki zaprti v italijanskih taboriščih ali pa so bili v Italijo internirani. Večina si je kasneje poiskala zaposlitev znotraj R. A. F., nekaj pa se jih je vrnilo v domovino. Ob koncu vojne jih je v Italiji ostalo še okoli štiristo, predvsem s Štajerske in Gorenjske, ki so jih poslali v taborišče Lammie Camp. To je bilo zelo dobro urejeno, za ‘prebivalce’ pa je bilo lepo preskrbljeno, saj so v njem bivali tudi britanski demobilizirani vojaki, ki so se od tu vračali domov v Anglijo (čeprav so se tudi tu opazile razlike med ravnanjem z Britanci in drugimi taboriščniki). Taboriščniki so bivali v zelo dobro opremljenih šotorih, na razpolago so imeli kino, gledališče, restavracije in različne klube. Slovenci so se pod vodstvom nekdanjega mariborskega trgovca Perhavca, ki je prišel v taborišče z družino, organizirali v 2. bataljon 1. kraljevega pešpolka. Skupaj z njimi je bil tudi vojaški kurat Ignacij Kunstelj, kasneje eden od ustanoviteljev Zveze izseljenskih duhovnikov, ki je nastala leta 1951.

Čeprav je šlo za taborišče, kjer je bila večina taboriščnikov nekdanjih vojakov, so slovenski taboriščniki veliko pozornost namenjali kulturnemu življenju. Pod vodstvom Janeza Plahute so že 28. oktobra 1945 ustanovili pevski zbor Triglav, štirinajst dni kasneje pa je bil pod vodstvom Borisa Pavšerja ustanovljen še drugi pevski zbor, ki si je nadel ime Slovenec. Svoj prvi koncert Večer slovenskih pesmi so imeli februarja naslednje leto. Večjo prireditev so pripravili za božič leta 1945, nato pa še na pustni večer. Poleg teh prireditev so ob večjih praznikih pripravili tudi posebne akademije, kjer je bil poudarek bolj na petju in igranju. Januarja 1946 so ustanovili kulturno društvo Prosvetna sekcija 2. bataljona 1. kraljevega pešpolka, izdajati pa so začeli tudi svoj kulturno-vzgojni satirični stenski časopis Triglav. Po Kunstljevem prihodu so dobili še dnevnik Naš list, v katerem je bilo mogoče prebrati novice iz domovine in iz sveta, pošiljali pa so ga tudi v druga taborišča, kjer je bilo Slovencev manj in niso imeli možnosti izdajati svojih časopisov. Uredili so tudi manjšo knjižnico, v kateri si je bilo mogoče izposoditi slovenske knjige, delovala pa je tudi skupina godcev z imenom Domači godci, ki je poleg zabavnih igrala tudi resnejše in zahtevnejše skladbe.

27. septembra 1946 so vse Slovence preselili v taborišče Trani.25

Trani

5.1.6. Trani

Poleg Barlette je bilo največje povojno taborišče v Italiji v Traniju, saj je lahko sprejelo do tri tisoč beguncev.26 Mesto leži okoli štirideset kilometrov severno od mesta Bari na jugu Italije, taboriščnike pa so nastanili v nekdanjih vojašnicah. V tem taborišču se je po vojni sprva znašlo okoli sto Slovencev,27 ki so bili še v času po demobilizaciji italijanskega polotoka poslani v različna taborišča, nato pa so se jim jeseni 1946 pridružili še Slovenci iz taborišča v Eboliju. Tu so vsi taboriščniki dobili status civilnih beguncev, tudi tisti, ki so bili še v predhodnem taborišču vodeni kot vojaško osebje. Kasneje so se jim pridružile tudi slovenske družine, ki so jih zavezniki pripeljali iz severnejših taborišč. Marca 1947 je bilo tako v sicer izrazito narodnostno pisanem28 taborišču okoli štiristo Slovencev:29 »Slovenska begunska družina v tranijskem taborišču je ves čas svojega bivanja v Italiji živela v miru, skupnem delu in v medsebojnem prijateljstvu. Kljub temu da so tu taboriščniki morali preživeti marsikatero težko uro in preboleti mnoga ponižanja, pa so vsi vzdržali, ker so vedeli, zakaj so se odločili za tujino.«30

Kmalu po prihodu so Slovenci uredili svojo kapelo, ki so jo posvetili brezjanski Mariji. Sliko Marije, ki je bila na glavnem oltarju, je narisal eden od taboriščnikov. V taborišču je bil sprva župnik lazarist Ciril Demšar, za njim pa je versko oskrbo prevzel Stanko Skvarča.31 Tudi sicer so bili v taborišču vedno vsaj dva ali trije slovenski duhovniki.

V taborišču je svoje delo nadaljevala v Lammie Campu ustanovljena prosvetna sekcija, ki se je tu preimenovala v Slovensko prosvetno društvo, znotraj katerega so delovali različni odseki: pevski, godbeni, dramski, telovadni, šahovski in knjižni odsek, ki ga je vodil Maks Jesih, znotraj tega odseka pa je bila organizirana tudi čitalnica ter knjižnica, v kateri si je bilo mogoče po zaslugi Jesiha izposoditi kar nekaj slovenskih knjig.

Slovenski taboriščniki so se angažirali tudi na področju dramskih aktivnosti. Vodja gledališke skupine je bil, tako kot v taborišču Lammie Camp, Maks Planinc. Pod njegovim vodstvom so skupaj z godbo in pevskim zborom priredili več akademij in priložnostnih prireditev, poleg tega so uprizorili nekaj dramskih iger, predvsem enodejank, z njimi pa so gostovali tudi v drugih taboriščih. Z igro Trije vaški svetniki so se predstavili tako v Barletti kot v Serviglianu. Imeli so tudi svoj orkester, delovati je začel pevski zbor, ki je redno pel pri svetih mašah, imel pa je tudi nekaj zelo dobro obiskanih samostojnih koncertov. Zboru je sprva dirigiral Janez Plahuta, nato pa Boris Pavšer. Skupaj s taboriščniki je iz Lammie Campa prišel tudi stenčas Naš list, ki je izhajal vse do decembra 1947, ko je njegov urednik, duhovnik Ignacij Kunstelj zapustil taborišče. Po njegovem odhodu so bili slovenski begunci nekaj časa brez časopisa, nato pa so začeli izdajati štirinajstdnevnik Naši upi.

Tako kot v drugih taboriščih so se tudi tu tako mladi kot stari radi ukvarjali s športom; najraje z odbojko, nogometom in lahko atletiko, svojo telovadno skupino pa so imela tudi dekleta. Najboljši so sestavili športno ekipo, ki je tekmovala znotraj taborišča, pomerili pa so se tudi z moštvi iz drugih taborišč.

V taborišču so pogosto organizirali prosvetne večer ter številna predavanja, na katerih so predavali duhovnik Mavsar, Stanko Skvarča, dr. Franc Bajlec, Edi Gobec, Aleksander Pirc, Maks Planinc in drugi. Planinc je v svojih predavanjih predvsem govoril o tem, kako je treba delovati v javnosti, Pirc je predstavil in analiziral pomembne dogodke doma in po svetu, Gobčevi govori so bili »polni idejnih pobud in zbujanja narodne zavesti«, dr. Bajlec je predaval o politični zgodovini Slovencev, še posebej s poudarkom na polpretekli zgodovini, medtem ko je Mavsar predvsem govoril o pomenu vzgoje in izobrazbe. Večkrat se je zgodilo, da so imeli v istem večeru celo več predavanj, ki pa so jim taboriščniki kljub temu z veseljem in v velikem številu prisluhnili. Kasneje, že v Argentini, je Marijan Marolt o njih zapisal: »Želja po izobrazbi je bila v fantih prav tako velika in iskrena kot želja po izpopolnitvi v skupinskih umetniških pa športnih nastopih.«32

Jesi

5.1.7. Jesi

Taborišče, ki je lahko sprejelo do tisoč petsto taboriščnikov, je bilo postavljeno na poti med Ancono in Rimom, in sicer v bližini mesta Jesi. Do taborišča je iz mesta vodila strma, vendar lepo urejena cesta z drevoredom. Taborišče je bilo razdeljeno na tri dele: na kampe A, B in C, vsi trije deli so bili razmeščeni okoli nekakšnih graščinskih stavb, tam so bile postavljene barake. V taborišču A naj bi bili večinoma Dalmatinci z družinami, v B jugoslovanski mornarji, ki so bili med vojno zaposleni predvsem v RAF (med njimi naj bi bilo tudi nekaj slovenskih častnikov), glavna uprava taborišča, bolniška kuhinja, katoliška kapela in vozni park, v taborišču C, ki je bilo tudi največje, pa so bili večinoma Srbi. Slovencev v tem taborišču ni bilo prav veliko, večinoma se je številka gibala okoli petdeset ljudi, nastanjeni pa so bili v taborišču A, ki je bilo tudi najlepše urejeno, kasneje pa so bili preseljeni v taborišče Trani.

Vsako taborišče je imelo svojo kantino in kuhinjo, zagotovljen stalen dostop do vode, dovažati so jo morali zgolj za potrebe kuhinje. Slovenci so skrbeli za kuhinjo v taborišču A, zato naj bi bila to tudi »najboljša kuhinja v taborišču«. Tudi sicer so si Slovenci, čeprav jih je bilo v taborišču najmanj, kmalu pridobili ugled, kar se je kazalo tudi v tem, da so skoraj vsi v taborišču zasedali kakšno od pomembnejših funkcij. Tako je bil za policijskega poveljnika vseh treh delov taborišča (vsako taborišče je imelo namreč še svojega policijskega vodjo) imenovan Slovenec Marinčič, predsednik vseh treh taborišč je bil slovenski taboriščnik Ponikvar.33 Duhovno oskrbo za vse katoličane v taborišču je prevzel slovenski salezijanski duhovnik Ciril Demšar, ki je imel v taboriščni kapeli vsak dan mašo za begunce in je bil med vsemi begunci, ne le med slovenskimi, zelo lepo sprejet. V taborišču je bilo nekaj porok, vendar iz dostopnih gradiv ni mogoče ugotoviti, ali sta se poročila tudi kakšen Slovenec ali Slovenka. Morda je dobro omeniti še dogodek, ki se je zgodil v mestni bolnišnici in govori o tem, kako zgodovina zaznamuje tudi življenja posameznikov. V mestni bolnišnici je umrlo dekle, o smrti katere je bilo, ker je bila Jugoslovanka, obveščeno tudi taboriščno vodstvo. Po različnih poizvedovanjih so izvedeli, da poleg tega dekleta živi v bližini Jesija še več deklet, starih med osem in petnajst let, ki so jih med drugo svetovno vojno iz Jugoslavije v razne zavode pripeljali Italijani. Tu so jim nato prepovedali rabo maternega jezika, zaradi česar je večina deklet nanj pozabila. Še posebej mlajše niso niti vedele, od kod so prišle niti kdo so njihovi svojci. Na smrt tega dekleta, ki je bilo staro petnajst let, ter na usodo drugih je taboriščno vodstvo opozorila italijanska usmiljenka.34

Barletta

5.1.8. Barletta

Mesto Barletta leži severozahodno od Barija, taborišče, ki je bilo največje povojno taborišče v Italiji, sprejelo je lahko do štiri tisoč beguncev, pa je bilo urejeno v njegovi bližini. Do mesta je vodila pot, po kateri so se »v mesto vsak dan pomikale družbe Slovencev in se po njej vračale. Kdo bi jo mogel imenovati z njenim uradnim imenom: Timava, temno zelena voda vseh kraških voda sredi smaragdno zelenih bregov, oaza pod kraškim kamenjem, pa ta – kozja gasa. Da, kozja gasa, le pod tem imenom bo živela, dokler bo zadnji slovenski begunec tlačil tla.«35 Slovenci so se v tem taborišču dobro počutili, še posebej tisti, ki so prišli sem iz Senigalije. Tu so jih namreč domačini lepo sprejeli, svoje je naredila tudi ugodnejša klima, predvsem bolj mile zime. Okolica je bila bogata z oljkami, pomarančevci, mandljevci ter vinogradi, kar so begunci s pridom izkoristili. Begunci so se razveselili tudi tega, da so lahko taborišče neomejeno zapuščali. Šele kasneje so postopno vzpostavili nadzor, ki pa je bil milejši, kot so ga bili taboriščniki navajeni do takrat. Zanimivo je tudi, da so policijsko uro najprej uvedli za Albance, ki so bili v taborišču močno zastopani, ne pa za druge taboriščnike.

Prva slovenska skupina je sem prišla septembra 1946, in sicer iz taborišč Anversa in Lammie Camp. V tistem času je bilo v taborišču tudi več sto Albancev, ki so v taborišču zasadili veliko tobaka, ki pa so ga po njihovem odhodu večinoma obrali Slovenci. Novembra istega leta je iz Senigalije št. 7 prišlo v Barletto 375 Slovencev, od tega osemdeset družin. Selitev se je začela v nedeljo, 17. novembra 1946. Taboriščnike so večinoma naložili na dva živinska vagona, ki so ju priključili vojaškemu vlaku, nekateri pa so potovali tudi v osebnih vagonih. V vsak vagon je šlo približno trideset ljudi, selitev pa je trajala dober teden. Sprva sta bili obe skupini Slovencev druga do druge nezaupljivi, kar se je kazalo tudi v tem, da se v prvih tednih fantje iz prve skupine niso množično udeleževali dejavnosti, ki jih je organizirala skupina iz Senigalije. Seveda to ni dolgo trajalo in kasneje se je veliko fantov poročilo z dekleti iz senigalske skupine. V naslednjih mesecih je bilo v taborišču zelo živahno, saj so begunci prihajali in odhajali. Tako so bili v taborišču Hrvati, prišla je tudi večja skupina Grkov. Še pred prihodom skupine Judov, ki so začeli prihajati oktobra 1947, so izselili Albance. Iz Tranija je v Barletto prišlo tudi kakih sto fantov, večinoma Srbov in Slovencev, vendar so se morali kasneje zaradi prihoda Judov zopet vrniti v Trani. V tem času je število slovenskih taboriščnikov preseglo število petsto.

Taborišče je bilo v veliki dvojni vojašnici paviljonskega tipa, poleg tega je bilo tam še nekaj manjših zgradb. Bilo je dobro urejeno, imelo je elektriko in vodo, pri čemer je bilo pomembno predvsem to, da je oboje tudi delovalo. Slovence so ob prihodu naselili v zasilni blok, ki je tudi kasneje ostal nekakšen ‘hotel de immigrantes’, po nekaj tednih pa so jih preselili v nova, vendar nedokončana stanovanja, tako da so jih morali ti še urediti. Med taboriščniki je nekaj nezadovoljstva povzročilo pomanjkanje prostora, saj so si morali stanovanja deliti, poleg tega so informacijo o tem, da se morajo preseliti, dobili šele na dan, ko so se morali preseliti. Taboriščno vodstvo jim je odmerilo le nekaj ur časa za preselitev, tako da so si lahko nove prostore le za silo uredili. Sama selitev je potekala zvečer, razloga za tako hitenje pa taboriščnikom ni uspelo izvedeti. Tistega večera so bili deležni še enega neljubega presenečenja. Ker stanovanja za slovenske duhovnike še niso bila pripravljena, je bila odločitev taboriščnega vodje, da ti počakajo v prostorih, kamor so jih nastanili ob prihodu v taborišče. Sredi noči pa so duhovnike zbudili ter zahtevali, da se kljub obilnemu dežju še v isti noči preselijo v stanovanja preostalih Slovencev (ne pa v ločena stanovanja). Ker se dekan Ciril Milavec, ki je bil vodja slovenskih duhovnikov v Barletti, na tako ravnanje ni pritožil, prav tako pa ni pustil, da bi se zoper tako ravnanje pritožil slovenski taboriščni odbor, lahko sklepamo, da je vendarle vedel, kakšni so bili razlogi za takšno ravnanje.36

Zaradi nenadnega povečanja števila beguncev v taborišču je nekaj tednov po prihodu druge skupine Slovencev začelo primanjkovati hrane. Tudi potem ko se je stanje glede hrane nekoliko izboljšalo, so obroki še vedno ostajali manjši, kot so jih bili navajeni iz Senigalije, prav tako pa je bila hrana iz dneva v dan enaka (skoraj vsak večer so dobili zelje), za otroke, ki so bili v taborišču, pa neprimerna. Šele ko je v taborišče prišla predstavnica britanskega Rdečega križa, so pri taboriščnem vodstvu z njeno pomočjo dosegli, da so izboljšali vsaj hrano za najmlajše. Tudi tu so zelo kmalu večino vodstvenih mest, ki so jih lahko zasedli begunci, dobili Slovenci, čeprav so bili v taborišču tudi predstavniki drugih narodnosti.

Večina taboriščnikov, ki ni dobila zaposlitve v taborišču, je pomagala pri gradnji bolnišnice, tako v svojem taborišču kot v Traniju, kamor so jih vsak dan vozili na delo. S tem so taboriščniki vsaj nekaj malega zaslužili, kar je bilo več kot dobrodošlo, toda zaradi celodnevne odsotnosti je bilo okrnjeno kulturno in prosvetno življenje. Delavci so se namreč z gradbišča zvečer vračali preutrujeni, da bi se lahko bolj angažirali tudi na tem področju, »za redne pestre nastope pa tudi med Slovenci samimi ni bilo povsod prave volje, razen kadar je potreba tako nanesla: če je prišel papežev Marjeta2017-11-29T10:36:00.12MNote: Nekaj malenkostnih popravkov si včasih privoščim tudi v citatu. Upam, da nima nihče nič proti temu. odposlanec ali če je kak praznik kot npr. Božič, terjal, da se zberejo k skupnemu praznovanju. Tudi časa je bilo manj, ker so bili skoraj vsi zaposleni«.37 Kljub temu je gledališka skupina vendarle pripravila nekaj gledaliških predstav, organizirali so nekaj prosvetnih večerov ter predavanj. Za Miklavžev večer in za božičnico je Mirko Kunčič napisal nekaj novih iger, pod njegovim vodstvom pa so pripravili tudi poseben božični program. Ob koncu predstave je otroke obiskal tudi sveti Miklavž. Zanimivo pri tem je, da so v tem delu dvorano zapustili tisti taboriščniki, ki so bili muslimani, z opravičilom, »da jim vera ne dovoljuje prisostvovati katoliškim obredom«.38 Pod Kunčičevim vodstvom so jeseni 1947 pripravili še judovski večer, ki je požel velik uspeh. V taborišču prav tako ni šlo brez pevskega zbora, ki je pripravil tudi nekaj uspešnih koncertnih nastopov. Da bi tudi tuji gostje razumeli vsebino slovenskih pesmi, so vsako pesem pred izvedbo na kratko predstavili v italijanščini.39

Slovenski begunci, ki so prišli iz Senigalije, so tu nadaljevali tudi šolsko delo. V taborišču so tako odprli otroški vrtec in ljudsko šolo, vrata je znova odprla slovenska begunska gimnazija (tista iz Senigalije št. 7), vanjo pa se je vpisalo 57 dijakov. V profesorskem zboru še vedno najdemo nekatera znana imena, kot so Rudolf Smersu, Marijan Marolt, dr. Franc Gnidovec in dr. Milan Pavlovčič. Učitelji so veliko pozornost, zavedajoč se, da odhajajo na tuje, dali slovenščini in slovenski zgodovini ter zemljepisu z izrazitim poudarkom na Sloveniji.

Bistvenega pomena za Slovence je bilo versko življenje, ki so ga organizirali tako, da je bilo čim bolj podobno tistemu, kar so poznali in živeli doma. V taboriščni kapeli so tako na oltar postavili sliko brezjanske Marije ter križev pot, v zvoniku kapele pa so ob zvoncu, ki je že bil tam, »napravili iz ne vem kakšnih surogatov še druga tolkala, iz katerih se je ob zori velikonočnih praznikov razlegalo potrkavanje, ki celo flegmatičnim Angležem ‘spati ni pustilo’«.40 V taborišču je bilo sicer sedem slovenskih duhovnikov, med njimi dekan Milavec in dr. France Gnidovec, vendar je večina morala novembra 1947 oditi. Ker je vedno bolj kazalo, da se taboriščno življenje bliža koncu, se je v Barletti poročilo kar nekaj slovenskih parov, v taborišču pa se je rodilo tudi osemnajst otrok.

Bo treba v svet

5.1.9. Bo treba v svet

Na kratko smo predstavili življenje slovenskih beguncev v posameznih taboriščih v Italiji, v katerih so preživeli od nekaj tednov do več mesecev in let. Za prihodnjič nam ostanejo le še študentje, ki so prav tako množično prišli v Italijo in tu iskali možnosti za nadaljevanje študija ter odhod v svet. Počasi se je bilo namreč treba odločiti, kako naprej – ali se vrniti v domovino, ki so jo imeli neizmerno radi, ter sprejeti totalitarni red ali pa oditi v tuj, vendar svoboden svet. Večina je, čeprav s težkim srcem, izbrala svobodo. Toda o tem prihodnjič.

Slovenske teme

6. Slovenske teme

Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 3. del.

6.1. Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 3. del.

Janez Juhant

Ponovna vključitev Teološke fakultete (TEOF) v Univerzo v Ljubljani

6.1.1. Ponovna vključitev Teološke fakultete (TEOF) v Univerzo v Ljubljani

Vključevanje Teološke fakultete v Univerzo (UL) je precej razburkalo visokošolsko in ostalo družbenopolitično javnost. Profesorji in veliki kancler nadškof dr. Alojzij Šuštar smo bili za ponoven vstop TEOF v Univerzo. TEOF je bila poleg Filozofske, Pravne, Medicinske in Tehniške fakultete soustanoviteljica Univerze leta 1919. Profesorji smo ponovno vključitev v UL razumeli kot popravo krivice, ki je bila storjena naši ustanovi in njenim članom zaradi nasilne totalitarne politične izključitve iz Univerze leta 1949 ter izločitve TEOF iz javnega visokošolskega delovanja na neobstoječi datum 31. junij 1952. Že ob prvih znakih družbenih sprememb je dekan (1985–1990) prof. dr. Rafko Valenčič navezoval stike z odgovornimi na Univerzi, da bi razjasnili možnosti povezovanja TEOF v UL oziroma njenega ponovnega vključevanja vanjo.

Leta 1990 je Skupščina RS sprejela Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravnem položaju verskih skupnosti: »Za 22. členom se doda nov člen, ki se glasi: ‘22 a člen – Spričevala Srednje verske šole v Vipavi in Srednje verske šole v Želimljem ter diplome Teološke fakultete v Ljubljani z oddelkom v Mariboru se štejejo od uveljavitve tega zakona dalje za javne listine.’«41 To je bil prvi korak za odpravo krivic dijakom cerkvenih ustanov: srednjih šol in študentom Teološke fakultete. Ni pa bila diskriminacija odpravljena za nazaj kot v Zagrebu, urejena je bila le registracija Teološke fakultete (in srednjih šol) kot javnega zavoda. Fakulteta je 20. 2. 199142 poslala dopis prof. dr. Petru Venclju, ministru za šolstvo, kjer opozarja na krivico izključitve. Izključitev TEOF iz Univerze in njeno »izrinjenje v privatno sfero« so po drugih deželah nekdanjega komunizma že popravili, piše v dopisu, pri nas še ni odpravljena. Prav tako je poslala TEOF pismo vodstvu Univerze, kjer poudarja, da je bil akt izključitve TEOF iz Univerze in administrativna ukinitev TEOF kot državne fakultete nezakonito dejanje. So pa stekli postopki za vključitev v javno financiranje, ki je dalo podlage za normalno visokošolsko raziskovanje in poučevanje. Država je vključila del študija na TEOF (to naj bi bil laični del študija v obsegu 5 let) v sistem izobraževanja in je za to odobrila finančna sredstva le za 4 leta, za peti letnik in specialne programe smo morali to urejevati naknadno v času mojega dekanskega mandata. »Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je sklenil zagotoviti finančna sredstva (dohodek in materialne stroške) že za izvajanje akademskega leta 1991/92 pričenši z oktobrom 1991, kar omogoča zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (Ul RS 22/91).«43

Teološka fakulteta se je vključila tudi v družbeno-politično dogajanje v Sloveniji, posebej v vojni za Slovenijo, in po svojih mednarodnih zvezah spodbujala visokošolsko in politično javnost za razumevanju položaja Slovenije v vojni. 12. julija 1991 je dekan fakultete prof. dr. Metod Benedik 173 univerz in teoloških fakultet po svetu seznanil z dogajanjem v Sloveniji ter jih pozval, »da po svojih močeh in svojem vplivu podprete naše težnje v vaši državi in pripomorete k državnopravnemu priznanju Republike Slovenije«.44 Pozitivne odgovore v podporo našim prizadevanjem je poslalo 29 univerz.

Potekala pa so tudi prizadevanja za ponovno vključitev TEOF v Univerzo. Vodstvo Teološke fakultete je uradno prvič zaprosilo rektorat Univerze v Ljubljani za ponovno vključitev v Univerzo 30. junija 1990. Po tem je svojo prošnjo še ponovilo 13. februarja 1992. Med profesorji na Univerzi so bila glede vključitve TEOF v UL mnenja deljena. Pojavljali so se predsodki in politikantska ozadja oziroma »skrbi« bivših sil, da ne bi spustili Teološke fakultete v Univerzo. V ozadju tega je bila bojazen, da se ne bi s tem okrepil vpliv Cerkve v javnosti. Po mnenju poznavalcev naj bi taka stališča odslikaval takratni rektor (1989–1991) prof. dr. Boris Sket. V prid reintegracije pa so šla prizadevanja dobronamernih članov UL, ki so se zavedali, da je UL popolna, ko združuje vse svoje članice, vključno s Teološko fakulteto kot soustanoviteljico Univerze. Med njimi so bila tudi pričakovanja, da bo vključitev TEOF pripomogla k spremembi duha v znanosti in šolstvu ter posredno k prenovi in poglobitvi etičnega in duhovnega ozračja v naši družbi. Ta stališča je zavzeto branil prvi rektor UL v samostojni Sloveniji (1991–1995) akad. prof. dr. Miha Tišler, ki se je zavzel, deloval in dosegel, da je bil proces vključitve TEOF v UL uspešno zaključen. Znanstveno-pedagoški svet UL je sprejel 18. novembra 1992 sklep, po katerem se Teološka fakulteta ponovno sprejme v Univerzo. Nihče ni bil proti, nekaj članov se je vzdržalo. Mešana komisija TEOF in UL je tako odpravila akt o izključitvi z razlogom: »Izključitev TF iz UL je bila rezultat politične in ideološke naravnanosti svojega časa. Ker so ti razlogi odpadli, so s tem prenehale tovrstne ovire za vključitev TF v UL.«45

Ob izrazih navdušenja pri znanstveno in kulturno ozaveščenih profesorjih pa smo od nasprotnikov Teološke fakultete lahko slišali tudi nestrinjanja, ki se je kazalo včasih tudi z nizkimi udarci, češ da teološki profesorji ne obvladamo drugega kot »le« maševanje. Znanstveno delovanje nam naj bi bilo tuje oziroma neprimerljivo z »univerzitetno« znanostjo. Predsodek je dokaj čuden glede na to, kaj vse je počela znanost v marksističnem obdobju, posebej še na humanističnem in družboslovnem področju; je pa razumljiv ravno zaradi teh ideoloških omejitev. Rektor Tišler je tudi zaradi takih predsodkov imenoval komisijo treh profesorjev UL, ki je pregledala habilitacije teoloških profesorjev. Ugotovila je, da je nivo naših habilitacij skladen s habilitacijskimi zahtevami na UL. S tem so bili odpravljeni vsakršni formalni dvomi o znanstvenosti profesorjev. Sicer se je v novem položaju Univerze postavljal tudi zahteven in kočljiv problem habilitacijskih meril za vse fakultete in akademije skupaj. Univerza je tako odprla razpravo o mednarodnih merilih oziroma svetovni primerljivosti. Teološki profesorji s tem praviloma nismo imeli težav, saj smo skoraj vsi študirali ali se izpopolnjevali v tujini, saj je potrdila tudi Komisija, da so naši profesorji popolnoma primerljivi z drugimi univerzitetnimi profesorji sorodnih panog. To usposobljenost so potrjevali tudi nadaljnji habilitacijski postopki naših kandidatov, ki so doslej potekali brez težav. Prav tako so se naši profesorji dejavno vključevali v univerzitetne komisije in telesa ter postajali vse bolj enakopravni sogovorniki pri univerzitetnem delu in tako praktično odpravljali predsodke do naših osebnosti in delovanja, ki so se še pojavljali na UL ali v javnosti.

Sam sem dekansko službo sprejel v času (1994–1999) preoblikovanja Univerze ob novem Zakonu o visokem šolstvu in se lotil delovanja za znanstveno-raziskovalno, pedagoško, finančno, administrativno in idejno vključevanje TEOF v Univerzo. Oblikovanje Zakona o visokem šolstvu je zaposlovalo razprave v takratnem Znanstveno-pedagoškem in Plenarnem svetu Univerze. Za Univerzo in njene fakultete, ne samo za našo, so bili to pomembni časi preobrazbe oziroma prehoda iz samostojnih članic, kar je bivši režim spodbujal, da bi Univerzo imel bolj v primežu svoje nadoblasti, v integrirano univerzo. Zdaj je šlo za povezavo fakultet oziroma za Univerzo kot integralno ustanovo. Tako pri vključitvi v Univerzo Teološka fakulteta ni imela posebnih težav, pač pa so še bolj druge članice imele in imajo še danes probleme z integracijo in sodelovanjem v Univerzi kot celoti. Razprave v senatu Univerze so se po novi zakonodaji o visokem šolstvu iz leta 1994 sukale večinoma okrog vprašanj integracije oziroma centralizacije Univerze. Vloga članic oziroma njihove avtonomije v teh procesih ter njihovo medsebojno sodelovanje v Univerzi je bilo predmet razprav glede ekonomskih, administrativnih in tudi strokovnih pristojnosti odnosa vodstva do posameznih enot oziroma strok in obratno. Potrebno je bilo določiti habilitacijske postopke in druga pravila Univerze kot celote. Ostali so pritiski usedlin bivšega režima, ki so v novih preoblekah v smislu ekonomskih in političnih interesov skušali ohranjati ali povečati vpliv na Univerzo. V teh zahtevnih procesih se je znašla tudi Teološka fakulteta. Vodja administracije na Univerzi je zato menila, da bi bilo bolje, če TEOF ne bi bila v UL, ker bi nam bile prihranjene mukotrpne razprave o integraciji Univerze.

Zahtevno delovanje pa je potekalo na ravni odnosa TEOF do Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) ter Ministrstva za znanost in tehnologijo (MZT). Fakulteta pri vključevanju v Univerzo ni bila usposobljena za zahtevne menedžerske procese, čeprav smo tudi doslej vodili svojo administracijo skladno s cerkvenimi normami in predpisi. Posebej problematično je bilo premajhno finančno ovrednotenje programov teološkega študija ob vstopu v UL, kar je v začetnih letih povzročalo nemajhne težave pri financiranju naše dejavnosti in ustvarjalo neenake pogoje predvsem za profesorje višjih letnikov. Z energičnimi pogajanji smo uspeli te razlike uskladiti in ustvariti primerljive finančne podlage. Tako je potekla dolgotrajna borba za finančno ovrednotenje petletnega programa teologije pri MŠŠ. Dolgotrajna usklajevanja in pogajanja so omogočila, da je fakulteta dobila najnujnejše odobritve delovnih mest, da je lahko pokrivala svojo celotno dejavnost. Uspelo nam je urediti financiranje celotnega študija tudi za oddelek v Mariboru, kamor smo šli s celotnim študijem z namenom, da okrepimo teološko-humanistično dejavnost v tem univerzitetnem mestu. Težava je bila vstopiti tudi v financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Teologija še ni bila uvrščena v področje financiranja in z ustreznimi programi in organizacijo je uspelo urediti tudi ta del, da smo tudi teologi postali enakopravni partnerji tudi na tem področju ter se uspešno uveljavili kot humanistični raziskovalci. Sam sem bi določen čas koordinator za teologijo ter vodil tudi Svet za humanistiko pri ustreznem ministrstvu. Namen je bil humanistiko odpreti iz oklepov polpreteklosti, kar pa je še danes zahteven problem. Tako mi je pokojni dr. Ivan Urbančič dejal, da je bil v DEMOS-u prof. dr. Tine Hribar določen, da v tem smislu uredi Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti, vendar ni napravil nič, kot je žalosten zatrdil.

Teološka fakulteta je v tem obdobju v Univerzi odigrala tvorno vlogo. Predlagali smo rektorja in prorektorje v prvem mandatu, ki so bili kasneje tudi izvoljeni, konkurenčni kandidati so sicer poskušali volitve ovreči z drugimi sredstvi. V predstavitvi moje osebnosti za Intervju na TV Slovenija z Jožetom Možino 21. maja 2017 na TV Slovenija je akad. prof. dr. Kajetan Gantar izpostavil, da so nekateri profesorji Univerze dali predlog, naj me TEOF kandidira za rektorja. Kandidaturo sem odklonil iz več razlogov. Prvič je zahtevalo delo dekana TEOF v okviru UL polno angažiranost. Drugič je bila tudi integracija Univerze ob dosedanji veliki avtonomiji fakultet skoraj kvadratura kroga. Dalje pa je bila kandidatura spričo družbeno-političnih razmer na UL in v družbi zelo kočljiva. Na Univerzi v Zagrebu je npr. bil za rektorja celo že izbran prof. dr. Tomislav Ivančić, a je zaradi napadov in pritiskov postkomunističnih krogov raje odstopil, preden je sploh začel svoj mandat.

Težave neorganiziranosti ter sodelovanja

6.1.2. Težave neorganiziranosti ter sodelovanja

Teološka fakulteta je teh letih napravila nekaj pomembnih korakov za uveljavljanje teologije v Cerkvi in družbi in uveljavljala stališče, da brez teologije težko opravljamo resnični proces družbenega preoblikovanja. Prepričani smo bili, da je uveljavljanje krščanstva pomemben pogoj v tranzicijski postmarksistični družbi ter demokratična osnova in pomoč za razreševanje pomembnih problemov sodobnega človeka in sveta. Teologija s svojimi panogami brani človekovo integriteto in odpira duhovna prostranstva osebnosti. Tako prispeva k humanemu in celostnemu razvoju človeka in človeštva. Ta naloga ostaja še vedno izziv in zahteva teološkega delovanja. Fakulteta je poslala dopis uredništvu Enciklopedije Slovenije, Mladinski knjigi in Sekretariatu za kulturo, kjer člani TEOF izražajo svoje nestrinjanje z uredniško politiko ES.

Več profesorjev je družbeno-politično podpiralo nove stranke in spodbujalo vzpostavitev demokratičnih ustanov, strank in procesov. Zavzemali smo se za sodelovanje novih strank, kar naj bi pomagalo pri odpravljanju totalitarnih vzorcev in mehanizmov v politiki in na drugih družbenih področjih. Večkrat smo se vsaj nekateri profesorji TEOF dejavno zavzeli za uveljavitev krščanskih načel v javnem življenju, tudi v politiki in za sodelovanje pomladnih strank, kar je ostal problem do danes. »Kljub temu da se je in se še TEOF primerno odziva na potrebe prostora in časa in svoje delovanje prilagaja potrebam sodobnega človeka v Cerkvi in v novi državi Sloveniji ob upoštevanju evropskih in svetovnih povezovalnih trendov, ostaja še veliko neizpolnjenega«46, sem ugotovil v poročilu ob koncu dekanskega mandata leta 1999.

Težave nam je, kot smo že videli, znotraj fakultete povzročala povezanost učiteljev z bivšimi službami v času komunizma. Povezave so ostale in se nadaljevale tudi v tranziciji. O tem se nismo pogovarjali, čeprav so bili namigi na to – ali utemeljeni ali ne, je težko preverljivo. Iz osebnih in preživetvenih ozirov oziroma razlogov ustanove in ljudi podobno kot v širši Cerkvi nismo izpeljali lustracije. Če zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da bi bilo to za fakulteto v naših pogojih in ob teh zahtevnih razmerah tudi zelo težko. Ob doslej možnih vpogledih v udbovske dosjeje težko zapišemo kake bolj oprijemljive sodbe. Čeprav je za kakega kolega veljalo, da naj bi bil sodelavec, je težko preverljivo. Ustaljena splošna sumničenja ali kaki indici so se tudi v času tranzicije pokazali v smislu, kako so ljudje igrali včasih kar zelo prozorne vloge. Opažal sem namreč, da so določeni dejavno minirali stvari, dobre za fakulteto in Cerkev na Slovenskem. Presenetljivo mi je bilo nasprotovanje, da ustanovimo Znanstveno-raziskovalni center TEOF ter poenotimo svoje raziskovalne moči za večjo uveljavitev teologije v strokah in v družbi. Obstajala so tudi nasprotovanja (znotraj in zunaj fakultete) pri uveljavljanju teologije v ustreznih javnih forumih ali tudi pri njenem vključevanju v Univerzo v Mariboru. Čeprav so bili deklarativne obljube za, je šlo pogosto za nasprotovanje, da bi teologija pridobila vpliv na Univerzo v Mariboru in tako v razširjeni slovenski javnosti. Včasih sem se spraševal in se še vedno, ali se ljudje sploh niso zavedali (zavedajo), zakaj gre, ali pa so igrali (igrajo) v teh procesih dvojno vlogo. Indici obstajajo, da so bile tudi v primeru gospodarskega vzpona in padca mariborske škofije v ozadju takšne dileme in povezave, saj je šlo za povezanost tudi s Teološko fakulteto.

Glede vezi z bivšim režimom ne moremo mimo imena profesorja in pomožnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, pri katerem paradigmatično poimensko predpostavljamo te dileme. Zdi se, da gre za enega od protagonistov sodelovanja z oblastjo, vsaj tako je njegovo vlogo dokumentirala Ljerka Bizilj v knjigi Cerkev v policijskih arhivih47 in tudi javno je veljal kot tak. Knjiga je nastala presenetljivo hitro ob osamosvojitvi. Arhivi Republiškega sekretariata naj bi bili takrat avtorici bolj dostopni, saj pravi, da so »soavtorji knjige policaji in politiki«48. Izpostavlja sodelovanje škofa Grmiča z režimom na podlagi policijskih zapisov. Ob tem sama ugotavlja: »Posebej moram omeniti dr. Vekoslava Grmiča, ki je imel dobre odnose z oblastjo; ti odnosi so bili javni, večina je zanje vedela, mu jih očitala in tudi zato na začetku osemdesetih let ni postal mariborski škof. Enako dobre odnose je imel z oblastjo še kakšen cerkveni dostojanstvenik, ki tudi danes visoko kotira v hierarhiji, pa za to verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Policijska država, v kateri smo živeli /ali pa še/, ni dovoljevala upiranja, zato bi bilo vsako obsojanje krivica, ki bi jo storili nemočnemu človeku.«49 Zdi se pa, da je potem, ko je škof Grmič tudi v tranziciji še ostal »politično potreben«, šla knjiga nekako v pozabo. Razen tega, kar je zapisala že sama avtorica, pa so poznavalci menili, da Grmič niti ni bil ključni sodelavec Partije, pač pa da so nanj imeli celo večji vpliv drug(i). Kakorkoli: lustracija ni tako preprosta, čeprav bi bila marsikje nujna, morda bolj kot za nazaj za zdaj! Sam sem Grmiča večkrat v osebnih pogovorih opozarjal na nedoslednost, češ zakaj kritizira le Cerkev, ne pa tudi države, pa mi je odgovarjal, da je on postavljen za Cerkev, za državni sistem pa so pristojni drugi. Rekel pa sem mu, da tudi on deluje v sistemu, na kar se ni odzival.

Ob spremembah v Sloveniji sem sodeloval na posvetih o tranziciji v tujini. Tako v organizaciji Hans Seidel Stiftung (od 2007 dalje Akademija CSU) Krščansko-socialne unije v Wildbad Kreuthu na Bavarskem. Sodelovali so različni akademski strokovnjaki z vojaškega, političnega in socialnega področja. V razpravah smo se dotaknili tudi političnih sprememb v različnih državah. Kolegi iz Nemčije so zatrjevali, da bodo tranzicijo v delu priključenih dežel bivše DDR opravili hitro in brez problemov. Zagovarjal sem stališče, da bo proces tudi pri njih zelo dolgotrajen. Po kakih petih letih smo se ponovno srečali in kolegi so potrdili, da bo sprememba celo bolj zahtevna kot smo govorili pred leti. Znano je tudi, da so obstajale resne težnje, da se Vzhod in Zahod ZRN na prelomu tisočletja ponovno razideta. To samo potrjuje, kako so tranzicijske spremembe kot posledica komunizma zahtevne celo tam, kjer je bilo na voljo veliko več pogojev za lustracijo in za nadomestilo obstoječih struktur in kadrov kakor pa v državah, kot je Slovenija, ki niso imele niti državniških infrastrukturnih temeljev, seveda pa na voljo tudi malo »novih kadrov«, ki bi izpeljali reforme. Podobno velja tudi za TEOF in celotno Cerkev v Sloveniji.

Od 10.–14. Julija 1998 sem se kot dekan TEOF in kot predstavnik Cerkve na Slovenskem udeležil nemškega Katoliškega shoda v Mainzu. Ob tej priliki sem lahko govoril s pokojnim nemškim kanclerjem in velikim prijateljem Slovenije dr. Helmutom Kohlom na sprejemu, ki ga za udeležence priredil mainški nadškof in predsednik škofovske konference ZRN kardinal dr. Karl Lehmann. Kohl mi je v pogovoru polagal na srce, kako naj katoličani vztrajamo v implementaciji katoliškega družbenega nauka, ki bo prenovil slovensko družbo. Vedel je za naše težave, o katerih sva govorila, in zagotavljal je podporo svoje stranke in države v teh procesih. Kot je zapisal urednik katoliškega verskega tednika Christ in der Gegenwart Johannes Röser ob Kohlovi smrti, sem takrat tudi sam začutil, da je Kohl eden redkih politikov, ki ne glede na težave (še) verjame v možnost implementacije katoliških načel v družbenem življenju. Praktično si je za to tudi sam vseskozi prizadeval. Spodbujal me je, naj vztrajamo, da bo TEOF čim bolj prevzela odgovornost za tako delovanje Cerkve in spodbujala družbeni razvoj v smislu katoliških pogledov na človeka in družbo. Ob tem sem že takrat in tudi danes ponovno razmišljam, kako sem ravno preko tesnih Kohlovih krščanskosocialnih družbenih delavcev že kot študent konec 60. let prejšnjega stoletja med počitnicami prišel delat v Ludwigshafen. Kot študenta iz komunističnih držav so mi nudili gostoljubje in podporo ter me tudi kasneje spodbujali pri moji duhovniški in profesorski angažiranosti.

Arhiv Teološke fakultete.

6.1.3. Arhiv Teološke fakultete.

Ljerka Bizilj. 1991. Cerkev v policijskih arhivih. Ljubljana: Samozaložba

Fakulteta Univerze v Zagrebu: (https://www.kbf.unizg.hr/fakultet/o-fakultetu/povijest/ prid. 9. 11. 17.

Kolar, Bogdan. 2003. Teološka fakulteta ponovno članica Univerze. Bogoslovni vestnik 63 (2003) št. 2, str. 293–302.

Drugačno pesem zapojmo, veselejšo Objavljamo
predavanje z lanskega tradicionalnega Romanja treh Slovenij na Svete Višarje,
ki ga na vsako prvo nedeljo v avgustu organizira Rafaelova družba.

6.2. Drugačno pesem zapojmo, veselejšo50

Zlata Krašovec

Uvod

6.2.1. Uvod

Dragi rojaki, spoštovani ljudje dobre volje! Vesela in ganjena sem, da vas smem pozdraviti na Svetih Višarjah, na tem svetem kraju, kjer se že stoletja v medsebojnem spoštovanju srečuje troje sosednjih narodov in kjer se že več kot četrt stoletja vsako leto zbirajo romarji treh Slovenij, da bi na ta dan, še močneje kot druge dni, začutili, da smo en narod in da sta veselje in stiska vsakega od nas hkrati veselje in stiska vseh nas.

Trdno verjamem, da je bila ideja o vsakoletnem romanju treh Slovenij na Svete Višarje od Boga navdahnjena. Nemški filozof Theodor Haecker je v svojem delu Vergilij, oče zahoda zapisal: »Pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej!« Si prestavljate? Pred božjim tronom z bandero v roki stoji angel slovenskega naroda, za njim pa četrta Slovenija, nekoč trpeča, zdaj že odrešena; Slovenija, ki ni več romarica, temveč nas pričakuje pred božjim tronom, kjer prosi Boga za edinost treh romaric, danes zbranih na tem svetem kraju.

Ko letos tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo, pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci in matične države, iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov.

Veselejša pesem

6.2.2. Veselejša pesem

Dovolite mi še besedo, dve o naslovu mojega današnjega nagovora. V Podobah iz sanj je v črtici Veselejša pesem Ivan Cankar zapisal: »Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju deveto simfonijo Beethovnovo. Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost.«

Seveda je pomenljivo, da Cankar komaj kako leto po svetovni moriji piše ravno o deveti Beethovnovi simfoniji, katere četrti stavek Odo radosti je združena Evropa po drugi vojni izbrala za svojo himno in navdih. A morda še bolj so se me dotaknile besede o zapečatenih teorijah, o popolnem, sramotnem neznanju, ki se druži z občutljivostjo … itd.

Natanko tako sem se počutila, ko me je gospod Lenart Rihar povabil, da pripravim tale nagovor. Kaj sploh lahko povem novega v dobi interneta, ko so vse informacije dosegljive s klikom ali dvema. Gotovo ničesar, česar ne bi že vedeli. Lahko pa vam odprem srce in vas prosim, da blagohotno prisluhnete pričevanju o osebnem občutenju naše preteklosti in rojstva naše države.

Otroštvo

6.2.3. Otroštvo

Rodila sem se v Celju. Šest let po koncu druge svetovne vojne. Spominjam se, kako sem štiri, petletna deklica hodila na Petriček. Marsikaterega sončnega nedeljskega popoldneva se je od mestnega parka ob Savinji navzgor vila procesija prebivalcev mesta. Med njimi s staršema tudi sama. Ne vem, ali je bila udeležba na mitingih obvezna, ali so ljudje tja odhajali zaradi druženja. Spominjam pa se, kako se je pod večer običajno oglasila harmonika in ljudje, tudi otroci, smo plesali. V večernem mraku so bile besede govornika, ki so se poprej razlegale iz hreščečih zvočnikov in nas opominjale, kako srečni moramo biti, ker živimo v svobodni Titovi Jugoslaviji, večinoma že pozabljene. Ni pa dvoma, da so se te besede zapisovale v našo podzavest.

Več kot pol stoletja je minilo, preden sem prvikrat slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček. Tam so – kako ironično – oropani ljubezni staršev, preživljali svoje žalostne dneve. Stene zapuščene gostilne pa so bile priča objokanih noči, dokler otrok niso razselili, večini spremenili identiteto in jih oddali v rejo.

Ne vem, koliko udeležencev mitingov na Petričku je tedaj vedelo, kaj se je na tem kraju dogajalo po vojni. Želim pa verjeti, da jih je bila le peščica …

Kako leto pozneje sem se, že prvošolka, vračala s športnega dneva. Domov grede sem se ustavila pri starih starših po materi. Živela sta v Zavodni, nedaleč od železniške proge, kamor so leta 1945 pripeljali vlaki … No, takrat o tem nisem vedela ničesar. Odrasli so se morda kaj pogovarjali. A ne pred otroki.

»Kje pa ste bili? Kaj ste počeli,« sta me vprašala tisto popoldne. »Na Teharjah. Igrali smo med dvema ognjema,« sem odgovorila. In potem je bila tišina. Spogledala sta se kot tedaj, kadar česa nista odobravala. Le kaj je bilo narobe s tem, da smo na Teharjah, pri Sv. Ani igrali med dvema ognjema?

Mnogo kasneje, ko ju ni bilo več med živimi, je tista tišina postopoma dobivala pomen. Nekaterim se je začelo svitati ‘že’ leta 1975 ob prvi objavi intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga pet let pripravljala Alojz Rebula in Boris Pahor. Zame in za mnoge druge, ki nas tržaški Zaliv takrat ni dosegel, pa še kasneje. Resnica dolga leta ni bila le zamolčana in skrbno skrivana, temveč tudi prepovedana.

Potem pa so nas dosegala pričevanja o Rogu, Teharjah, Šterntalu … in prav med zadnjimi o Hudi jami. Tudi to ime mi je bilo znano že otroštvu, saj je bil stari oče po očetovi strani knap iz Marija Gradca pri Laškem. Seveda sem takrat mislila, da se Jama imenuje huda zaradi težkega dela rudarjev. Spočetka je bilo verjetno res tako. Potem pa smo leta 2009 zgroženi spoznali, da je resnica o tej jami še mnogo hujša. Postalo je očitno, da so bila dejanja oblasti in krvi žejnega uma mnogo strašnejša od vsake domišljije. A tedaj so bili moji stari starši, pa tudi oče, že pokojni, sama pa sem bila že babica.

Pomlad

6.2.4. Pomlad

Na kratko – zlaganost ‘najboljšega vseh sistemov’ sem spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri svojih tridesetih. Čutila sem se prevarano. Razočaranje je bilo tem večje, ker večina sodržavljanov te zlaganosti sploh ni prepoznala. Tisti, ki smo jo, pa smo verjeli v moč besede. Med sabo smo si izposojali fotokopirane izvode 57. številke Nove revije in jo ponujali v branje še drugim. Mnogi smo tedaj prvikrat brali članke Jožeta Pučnika, ki jih je ta napisal še pred izgnanstvom. Dogajanje okoli Revije 57 smo odkrivali s četrtstoletno zamudo …

Ko bi ljudje poznali resnico, bi bilo vse drugače – smo bili prepričani, ne da bi vedeli, da tudi sami še zdaleč ne poznamo obsega zločinov, s pomočjo katerih se je povojni komunistični režim povzpel na oblast in se na njej utrdil. Šele letos je izšla knjiga dr. Milka Mikole Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, ki govori o po koncu druge svetovne vojne ustanovljenih komunističnih koncentracijskih taboriščih. V njih je bilo zaprtih približno 70 tisoč zapornikov, velika večina političnih. Na njihovem trpljenju in na posmrtnih ostankih vsaj 18 tisoč po vojni pobitih rojakov je bil zgrajen sistem, ki se je zdel večen.

Kljub temu je že tisto malo, kar smo vedeli, zadoščalo za upanje, kako bi bilo vse drugače, ko bi ljudje poznali resnico. Do režima kritično besedilo je bilo težko objaviti. Mediji so bili pod budnim nadzorom partije, in če je ta izjemoma dopustila izhajanje oporečniške publikacije, je bilo to zgolj zato, da se je oblast lahko trkala po prsih, da ne duši mnenjskega pluralizma. Seveda zgolj v nizko nakladnih revijah, ki so jih tako ali tako prebirali samo istomišljeniki. Še največji doseg je imela Mladina, ki se je takrat prodajala kot sveže žemljice in bila nekajkrat tudi zaplenjena oziroma cenzurirana. Telex in Pavliha sta bila ukinjena.

Na zaprtost medijskega prostora smo v pričakovanju Orwellovega leta opozorili z Odprtim pismom novinarjev. Čeprav pismo niti ni bilo posebno prevratniško, je moralo med njegovim nastankom in objavo preteči domala leto dni. Nazadnje je konec leta 1984 ugledalo luč sveta na platnicah revije Problemi, katere doseg je bil … saj veste kakšen. Osrednji mediji so bili rezervirani za novinarje – družbenopolitične delavce, zadolžene za širjenje enoumja.

Zaprtost medijskega prostora z znamenitim 133. členom kazenskega zakonika o verbalnem deliktu, kakor tudi omejena in strogo nadzorovana svoboda združevanja, pa nista mogli zadušiti prebujajoče se slovenske pomladi. Bil je to čas odprtih pisem in podpisovanja peticij, čas nastajanja skupin civilne družbe, čas nošenja priponk s protestno vsebino in končno čas nastajanja političnih strank, ki so se sprva, času primerno, sramežljivo imenovale ‘zveze’.

Režim je izgubljal kontrolo in postajal vse bolj popadljiv. V tej popadljivosti so stare sile zagrešile usodno napako – aretacijo četverice. Sledila je ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki so se mu množično pridruževali tako posamezniki kot organizacije. Med ljudmi prebujeni zdravi čut odpora do krivic je preraščal v zahtevo po spremembi zlaganega režima, oboje pa se je še krepilo s prebujenim upanjem za dosego samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.

Spominjam se, kako je bila 15. decembra 1989 v koprskem dijaškem domu prvič javno izobešena slovenska narodna zastava brez zvezde. Ne taka z izrezano luknjo, temveč zastava, sešita iz treh pramenov blaga v slovenskih barvah, izdelana posebej za to priložnost – za srečanje z očetom slovenske državnosti, dr. Jožetom Pučnikom, ki že tedaj napovedal suverenost. Seveda si takrat nihče, najbrž niti Pučnik, ni mislil, kako kmalu se bo njegova napoved uresničila.

Rojstvo države

6.2.5. Rojstvo države

O milostnem času, ko se je rojevala naša mlada država, je bilo v letošnjem jubilejnem letu povedanega veliko; mnogi od tukaj prisotnih pa smo to rojstvo tudi v živo doživljali. Zato naj o teh dogodkih spregovorim iz današnje perspektive. Razmišljati želim o tem, kaj je pognalo iz semena, ki smo ga s skrbjo in veselim pričakovanjem sadili pred petindvajsetimi leti. Je seme padlo na kamnita, peščena ali plodna tla? Je bujno raslo ali ga je dušilo grmovje? Sta mu škodili toča in poletne pripeka? Mu je godil rahel pomladni dež?

Ker se v času, ki mi je na voljo, ne morem dotakniti vsega, kar je spodbujalo in kar je krnilo odraščanje naše mlade države, se bom osredotočila na troje: najprej na to, kolikšna je bila enotnost v času osamosvajanja in kako se takratna stališča politikov odražajo v njihovem današnjem delovanju; nato o tem, kaj smo od slovenske državnosti pričakovali in kaj dobili; ter končno o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj slovenskega naroda.

Enotnost

6.2.6. Enotnost

Pogosto slišimo, da je bil čas osamosvajanja čas največje narodove enotnosti, a tudi, da ni bilo malo nasprotnikov osamosvojitve. Kaj od tega drži? Kako enotna je bila volja slovenskega naroda in državljanov Slovenije, kažejo rezultati plebiscita, ki se ga je udeležilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev. Niso pa bili tako enotni glavni politični akterji. Že slavni stavek ‘Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan’, ki ga je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan izrekel na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti, je napovedoval, da se bomo prej ali slej ‘zbudili’.

Tudi nekatere druge izjave, ki jih v evforiji trenutka nismo jemali dovolj resno, kažejo, da so nekateri vidni politiki pričakali rojstvo države s figo v žepu. Napoved, da bomo po osamosvojitvi ‘jedli travo’, prav gotovo ni bila izrečena za spodbudo. Izrekel jo poslanec ene takrat močnejših strank, ZSMS, Mile Šetinc, ki je dejal: »Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi, tudi tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa ali svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je ta izključno slovenska.«

Takratni predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek je na vprašanje tujega novinarja, kaj misli o pogledih strank, ki zagovarjajo izstop Slovenije iz Jugoslavije, odvrnil: »V nekaterih strankah tako mislijo, v drugih mislijo, da to ni modro. Ne želim tega komentirati.« S to ‘odločnostjo’ se lepo sklada dejstvo, da je bil Drnovšek v tistem času predsednik gibanja neuvrščenih, malo manj logično pa se zdi, da se je komaj kako leto kasneje zavihtel na mesto premierja države, katere nastanka ni želel komentirati. Tudi med slovenskimi veleposlaniki prve generacije je bila vrsta takih, ki so želeli vse prej kot osamosvojitev.

Vrhunec ironije pa je, da je prvi predsednik države postal človek, ki je v času osamosvajanja izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« In ni ostalo le pri besedah in intimnem čutenju. Ustrezna so bila tudi njegova dejanja, denimo vloga, ki jo je odigral pri razorožitvi enot teritorialne obrambe, pa njegov podpis Deklaracije za mir 1991, ki je bila po vsebini zahteva za razorožitev Slovenije in to le malo pred začetkom osamosvojitvene vojne. Da ni šlo zgolj za napačno oceno trenutka, je Milan Kučan ponovno dokazal 23. decembra lani, ko je v pogovoru za TV Slovenija izjavil: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”

Tudi mnogi drugi nasprotniki osamosvojitve so bili kasneje nagrajeni s položaji v politiki, gospodarstvu in celo diplomaciji. ‘Navadni upokojenec’ Milan Kučan pa tudi danes ni brez vpliva, kar se močno pozna v vsakdanjem življenju Slovenije in njenih ljudi.

Prebujenje v nov dan

6.2.7. Prebujenje v nov dan

Tistega junijskega večera leta 1991 so bile dovoljene sanje. Prebudili smo se v nov dan in bila je vojna. Na srečo je bila po zaslugi skrbno pripravljene in odlično izpeljane strategije kratkotrajna. In zdelo se je, da so vse naše sanje na dosegu roke in da je meja nebo.

A ne za dolgo. Dnevi so minevali in začel se je oglašati dvom: Je to tisto, kar smo si želeli? Je to država, po kakršni smo hrepeneli, kakršno smo sanjali? Je to naš pravi dom, kjer ‘prosti volimo si vero in postave’?

Večina udeležencev plebiscita, ki je glasovala za samostojnost, je imela v mislih nacionalno državo, ki temelji na suverenosti nacije, torej naroda. To pa je mnogoplastna kategorija, pri kateri stopa v ospredje zdaj ta, zdaj ona lastnost. Narod kot pravnopolitična kategorija pomeni skupnost državljanov (demos), ki so med seboj enakopravni ne glede na družbeni status, sorodstvene vezi, izobrazbo, vero ipd. Narod kot socialnopolitična kategorija vzpostavlja ljudstvo (plebs) v odnosu do elite. V sociološko psihološkem smislu pa narod pomeni skupnost ljudi (etnos), ki jih vežejo skupna preteklost, vera in kultura, kakor tudi občutek pripadnosti ter vzajemno prepoznavanje in priznavanje posameznika kot člana te skupnosti.

V tej luči je zanimivo, kako republiko Slovenijo definira ustava: V 3. členu je zapisano, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, da temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. V definiciji torej najdemo narod kot pravnopolitično kategorijo, se pravi kot skupnost državljanov, ter kot socialnopolitično kategorijo, kjer je poudarjeno, da je nosilec oblasti ljudstvo. Ustavna definicija pa pušča ob strani narod kot sociološko psihološko kategorijo in se ne ukvarja s skupno preteklostjo, vero in kulturo. Na prvi pogled se morda zdi, da je ta vidik upoštevan v sintagmi ‘pravica slovenskega naroda do samoodločbe’. A to de facto ne drži, kar je razvidno že iz tega, kako je potekalo glasovanje na plebiscitu. Na njem smo odločali kot skupnost državljanov, se pravi kot pripadniki naroda v pravnopolitičnem smislu. Načeloma s tem ni nič narobe, a če govorimo o izpolnitvi tisočletnega sna slovenskega naroda, potem bi tudi skupna preteklost, vera in kultura morale imeti v novi državi svojo veljavo.

Skupna preteklost

6.2.8. Skupna preteklost

Kako pa je s tem v resnici? Zavest o skupni preteklosti je slabotno izražena. V učnih načrtih je komaj kaj domoljubja. V zgodovinskih učbenikih zaman iščemo potrditve zgodovinskosti našega naroda. Pri obravnavo časovno bolj oddaljenih obdobij ostajamo Slovenci v senci drugih večjih, domnevno pomembnejših narodov. Ob tem je vse premalo poudarjeno, kako smo se kot narod obdržali v nenaklonjenih zgodovinskih okoliščinah.

Še huje je, ko prebiramo poglavja o dogajanju med drugo vojno in po njej. Skupna zgodovina, ki naj bi bila povezovalka, igra v šolskih učbenikih dobesedno razdiralno vlogo. Šolski sistem še četrt stoletja po padcu komunizma stoji na braniku enoumja in to kljub temu, da je z malo truda, samo z nekaj kliki, dosegljiva tudi drugačna interpretacija dogodkov. Za večji učinek kontinuirane indoktrinacije se izdatno trudijo mediji in tako omogočajo, da si ena stran lasti vse zgodovinske zasluge in pripisuje vso krivdo nasprotni strani. Zanimivo je, da to razdiralno početje najbolj spodbujajo prav tisti, ki sicer neprenehoma ponavljajo mantro: »Pozabimo na preteklost, zazrimo se v prihodnost!«

Pri tem pozabljajo, da brez razčiščene preteklosti ni prihodnosti. Še več, upam si trditi, da nekaterim razdvojenost naroda ustreza, saj imajo od tega koristi. Je pa to pogubno za narod; kajti tako kot velja za posameznika, da je sposoben uravnavati pot tja, kamor je namenjen, le če ve, od kod prihaja, je tudi za narod pomembno, da razume svojo preteklost, da jo sprejme v njeni celovitosti, jo prečisti in po tej katarzi nadaljuje pot naprej. Ta naloga je še pred nami. Nismo je opravili. Brez tega pa kot narod nimamo prihodnosti. Z besedami Milana Komarja: »Krivda staršev se ne izgubi, ampak odmeva med potomci. Ta misel nas napolni z resnobo, kakor nas vzradosti gotovost, da naša dobra dela ne bodo usahnila brez sledu. Oboje nam narekuje hvaležnost in odpustljivost do prednikov in nam budi čut odgovornosti do potomcev ter tako daje zavest včlenjenosti v tok zgodovine in v kontekst dogajanja.«

Hladna državljanska vojna se nadaljuje v današnji čas. Tudi obdobje osamosvojitve in vojne za Slovenijo ni izvzeto iz potvarjanja zgodovine. Mladi to obdobje zelo slabo poznajo. Anketa med gimnazijci in študenti je pokazala, da največ vprašanih meni, da je pri osamosvojitvi najpomembnejšo vlogo odigral Milan Kučan, ki – omenila sem že – celo sam priznava, kako osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli njegova najintimnejša opcija. Resnični spiritus agens slovenske državnosti, Jože Pučnik je po isti anketi šele na petem mestu.51 Ob nepoznavanju lastne preteklosti ne preseneča, da na državnih proslavah v prvih vrstah sedijo tisti, ki so bili v času osamosvajanja zadržani in so nastanku slovenske države celo nasprotovali, medtem ko najzaslužnejše osamosvojitelje zasmehujejo, jih vlačijo pred sodišča in blatijo po medijih.

Boleče je opazovati tudi razkazovanje totalitarnih simbolov in jugonostalgično ikonografijo javnih prireditev. Težko doumljivo je, da slovenski parlament, kljub večkratnim poizkusom, tudi še po sedmih letih od njenega nastanka ni zbral kvoruma za potrditev Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, da torej ni bil sposoben obsoditi vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalsocializma in komunizma, pri čemer slednji še naprej uživa status nedotakljivosti.

Tako ‘zazrti v prihodnost’ brezglavo drsimo nazaj v preteklost.

Vera in kultura

6.2.9. Vera in kultura

Nič bolje kot na polju skupne zgodovine nam ne kaže na področju vere in kulture. Časi, ko je slovenski narod v veliki večini pripadal katolištvu, so očitno minili. Na srečo so za nami tudi časi preganjanja, ko so oblasti ljudi zaradi njihove vere zapirale in včasih celo morile. Formalni verski svobodi navkljub pa je v slovenski družbi odnos do kristjanov, še zlasti do katolikov, pogosto dobesedno neciviliziran. Kot da mantra ‘vsi drugačni – vsi enakopravni’ velja za vse, le za katolike ne. Ti so menda neuki, nazadnjaški, nagnjeni k domačijski zaplankanosti in hkrati kolaborantstvu … so skratka drugorazredni državljani in živo nasprotje izobraženih, svetovljanskih, naprednih in v vseh pogledih častivrednih prvorazrednih državljanov.

Morda se zdi ta podcenjujoč odnos do kristjanov manj poguben od povojne tiranije. V resnici pa ni tako. Če je odkriti teror dosegel, da so se verniki umaknili iz javnega življenja, v svoji notranjosti pa ostali Kristusovi, poniževanje in sramotenje prinašata nemir tudi v globlje plasti človeške psihe. Ob pomanjkanju osnovnega spoštovanja do verujočih vera ne more odigrati svoje narodnopovezovalne vloge, ki se kaže v ohranjanju in prenašanju vrednot, ki so skupne tako verujočim kot neverujočim, na mlajše rodove.

V tej točki prepletanja vere in kulture na izpitu nismo padli samo Slovenci, ampak tudi Evropska zveza. Spomnimo se spodletelih prizadevanj za vpis krščanskih korenin v preambulo evropske ustave. In zdaj smo tam, pri razvrednotenju vrednot, ko se včeraj izmišljene vrednote merijo z večnimi, kakor da bi bile njim enake … To nujno vodi v kaos, četudi na videz vlada red.

Pred več kot pol stoletja je Milan Komar v svojem eseju Branilec miru zapisal takole:

»Mir je pokojnost reda. Tako ga opredeli srednjeveška krščanska filozofija. Mir torej ni kakršna koli pokojnost ali celo negibnost. Recimo, pokojnost nereda ali negibnost smrti. Pogostokrat se nered ustali. Ni ga več, ki bi proti njemu protestiral. Trpnost ljudstva je prevladala. Čeprav se zdi, kot da bi bil mir, to nikakor ni mir. Tudi v osebnem notranjem življenju se nered lahko ukorenini, človek se nanj privadi in glas vesti skoraj onemi, na zunaj ni videti nobene nervoznosti in še manj razklanosti, vendar to ni mir, ampak otopelost.

Pravi mir izvira iz reda. Ko je vsaka stvar na svojem mestu, trenja prenehajo in konflikti izgubijo svoj smisel. Red pa ni samo človeškega izvora. Človeški red samo podaljšuje in podrobno razvija naravni in Božji red, ki je položen v stvarstvo. Kadar se človek ne podredi temu redu, vnaša v stvarstvo nered. Zakaj nered ni nič drugega kot spopad med različnimi redi …«

Kako zelo navidezen je mir, če ne temelji na naravnem v stvarstvo položenem Božjem redu, doživljamo domala vsak dan, ko se sredi Evrope, ki je pozabila na svoje krščanske korenine, spopadajo redi nižjega reda tako očitno, da tega ni mogoče spregledati.

Narod

6.2.10. Narod

V nebesih, ‘pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej’, pravi Haecker. Kaj pa tu, na zemlji? Danes, četrt stoletja po tem, ko smo Slovenci dobili lastno državo, se moramo na žalost vprašati, kakšen smisel ima ta v času, ko se nacionalnost izgublja. Smo Slovenci sploh zgodovinski narod? Smo kot narod sposobni preživetja? Smo sploh še enoten narod, ko pa mu del rojakov noče pripadati? In ne nazadnje – koliko nas sploh je?

Začnimo s slednjim. Številke52 so neizprosne. Ob popisu leta 1953 je imela Slovenija nekaj več kot milijon in 466 tisoč prebivalcev, od tega je bilo Slovencev milijon in 415 tisoč, oziroma 96 odstotkov in pol. Pol stoletja kasneje, leta 2002. je bilo prebivalcev milijon in 964 tisoč, od tega Slovencev milijon in 631 tisoč, torej le še 83 odstotkov. V času osamosvojitve, leta 1991 je bil delež prebivalcev, ki so se opredelili za Slovence 88,3 odstotke, torej za pet in pol odstotka višji kot deset let kasneje… Zdaj pa narodne pripadnosti, tako kot tudi verske, že nekaj časa sploh ne ugotavljamo več. Zakaj?! Morda zato, da ne bi bilo preveč očitno, kako Slovenci postajamo manjšina v lastni državi. Po osamosvojitvi se je v državo preselilo okoli 210 tisoč priseljencev, letno okoli 15 tisoč, od tega kakih tisoč otrok …

Še bolj zaskrbljujoča je nizka stopnja rodnosti, saj število živorojenih otrok na žensko v rodni dobi že od začetka osemdesetih let ne dosega vrednosti, potrebne za enostavno obnavljanje prebivalstva. Tak trend statistika označuje s pojmom ‘zožena reprodukcija’, na daljši rok pa to ne pomeni nič drugega kot izumiranje naroda. Če dodam, da povprečno rodnost dvigujejo neslovenske matere, ki imajo praviloma več otrok kot slovenske, je zaskrbljenost za narodni obstoj tem večja. Da ne bo pomote – ne kritiziram višje rodnosti pri njih, obžalujem pa nizko pri Slovenkah.

O tem, kako je z rodnostjo v slovenskih družinah v zamejstvu in po svetu, nimam statističnih podatkov, a verjamem, da je tam prisotna večja odprtost za življenje. Kljub temu pa se bojim, da to ne more nadomestiti usihanja slovenstva v matici. Še več, umiranje na obroke, ki smo mu priča doma, zna usodno vplivati tudi na Slovence po svetu.

Sprašujem se, odkod to usihanje moči naroda, ki je kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam preživel skozi stoletja? In to prav zdaj, ko imamo svojo nacionalno državo in bi pričakovali, da nam bo to dalo nov zagon.

Med najglobljimi vzroki naše poškodovanosti so brez dvoma povojni poboji; zaradi teh smo izgubili dobršen del narodove elite. Del te elite pa je bil pregnan, v domovini zamolčan in torej za velik del naroda ‘mrtev’. Med pregnanimi in pomorjenimi so bili – tega ne spreglejmo – v veliki večini življenju bolj odprti katoliki.

Pogubno za nacionalno zavest je bilo tudi polstoletno pranje možganov, zaradi katerega smo se Slovenci prenehali čutili kot enoten narod. Orwellovska delitev na pozitivne, napredne, revoluciji zavezane zmagovalce in vse ostale, ki so bili prej ali slej deležni statusa ‘neosebe’, je narod usodno razklala.

Padec berlinskega zidu in zaton socializma je spodnesel tla pod nogami domnevno ‘boljši polovici’ naroda. Razredne korenine so bile posekane, narodnostne so bile slabo razvite, zato ne preseneča, da mnogi nočejo imeti z narodom in njegovo kulturo ničesar več. So svetovljani in podpirajo multikulturnost.

Veliko upanje, da se bomo po osamosvojitvi Slovenci zavedli korenin in stopili skupaj, je počasi zbledelo, saj mnogi – večina od njih pripada tranzicijski levici – počnejo čisto vse, da bi se razklanost naroda poglobila, namesto da bi izginila.

Izhod

6.2.11. Izhod

»Prijatelji, ne take pesmi! Drugačno zapojmo, veselejšo!« se takemu razmišljanju upira Ivan Cankar. Seveda, veselejšo zapojmo! Toda kako?

Globoko v sebi sem prepričana in že večkrat sem to javno izpovedala, da Slovenci kot narod ne bomo preživeli brez dostojnega pokopa svojih mrtvih. Za dostojen pokop pa je premalo odrediti mesto, ga posvetiti in postoriti vse potrebno za prenos posmrtnih ostankov pobitih. Najprej jim je treba vrniti dobro ime. Umor dobrega imena je hujši zločin od telesnega umora. In prav dobro ime je bilo poleg življenja vzeto tisočim in deset tisočim izvensodno pobitim. In še sedem desetletij po smrti lahko vsakdo, ki se mu zahoče, o njih nekaznovano govori kot o narodnih izdajalcih. Izjava ‘še premalo smo jih’ je deležna zgolj sramežljivega zgražanja. Ali pa niti tega ne.

Nekoč jih je neka oblast brez vsakega dokaza zaradi svojih koristi imenovala ‘izdajalci’, zdaj pa se neka druga oblast spreneveda in ne stori nič, da bi to spremenila. V zatohlosti, ki se na ta način vzdržuje, pa se je razbohotila navada ovajanja brez osnove, Kot nekoč mrtvim, se zdaj živim, ki so komu napoti, jemlje dobro ime; brez dokazov se jih proglaša za sodelavce Udbe, pripisuje se jim nečedne posle, določa se jih za dežurne krivce. Tega ne počne le ulica, temveč tudi sodstvo, mediji in politika … Nekaznovano. Kajti uničenje dobrega imena nekoga pri nas ne velja za zavržno dejanje, še za prestopek ne.

Da bi se to spremenilo, mora oblast opraviti svoje. Zakonodajna, v kolikor zaščita dobrega imena zakonsko ni dovolj opredeljena, in sodna, v kolikor je. Vse to bomo morali zahtevati in doseči. In izmoliti. Zato z veseljem povem, da se na duhovni ravni nekaj že dogaja: To je projekt Vseposvojitev, katerega pobudnica Romana Bider nas nagovarja, da izmed blizu 98 tisoč imen žrtev medvojnega in povojnega nasilja izberemo eno in jo posvojimo. Izbrano ali naključno. In kot posvojitelji skrbimo za njen spoštljiv spomin.

Kaj bomo s tem dosegli? Romana Bider odgovarja takole: »Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.«

Čas mi ne dopušča, da bi o tem projektu povedala kaj več, zato vabim vse, ki ste morda nagovorjeni, pa ga še ve poznate, da obiščete spletno stran http://vseposvojitev.si/ .

A preden končam, naj omenim še dvoje prizadevanj slovenske civilne družbe, ki zbujata upanje. Najprej me opogumlja množična podpora referendumu za ohranitev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Lani decembra smo jo, ne prvič, ubranili. To kaže, da v času vsesplošne zrahljanosti še premoremo vzpostaviti zdrav odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot.

In ne nazadnje – upanje, da nekoč, najbolje čim prej – Slovenci le zapojemo veselejšo pesem, zbujajo tudi prireditve, podobne današnji, saj kažejo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase, temveč se želimo srečati tudi v živo in nam zato ni težko priti od blizu in od daleč.

Kaj se je v resnici zgodilo na predsedniških volitvah

6.3. Kaj se je v resnici zgodilo na predsedniških volitvah

Gašper Blažič

6.3.1.

Po drugem krogu predsedniških volitev, s katerimi si je dosedanji predsednik republike Borut Pahor še za pet let podaljšal mandat, je jasno vsaj dvoje: omenjene volitve so dejansko dokončno odprle predvolilno kampanjo pred parlamentarnimi volitvami leta 2018, prav tako pa se je še toliko bolj pokazalo, da v Sloveniji v resnici ne odločamo volivci, ampak t. i. Paradržava s svojimi botri ter izvajalci psihološko-kontraobveščevalne dejavnosti. In prav to je tisto, kar se je v resnici (!) zgodilo na volitvah, pa čeprav celo mnogi vidni predstavniki pomladnega tabora zatrjujejo, da so s porazom Marjana Šarca »strici iz ozadja« premagani. Resnica je ravno obratna – v resnici interese »stricev« zastopa Pahor, ki je po osebnostni plati džentelmen in predstavnik moderne evropske socialdemokracije. In prav to je dejansko največja Kučanova prevara: tudi v bodoči »petletki« bomo imeli umirjenega, torej »normalnega« predsednika, ki pa bo imel predvsem funkcijo cesarjevih novih oblačil.

Da bo bi bolje razumeli, kaj se je v resnici zgodilo, moramo skočiti nekoliko v preteklost, natančneje v leto 1989. Medtem ko so se ustanavljale prve samostojne politične organizacije, ki so kasneje predstavljale jedro Demosa, je SZDL razpisala volitve slovenskega člana predsedstva SFRJ. Slovenskega predstavnika v Beogradu torej ni delegirala, ampak ga je taktično ponudila ljudem v izbiro. Šlo je za to, da je ravno v mesecu maju tistega leta vrsta za predsedovanje Jugoslaviji prišla na Slovenijo, kar pomeni, da bi izvoljeni predstavnik tedanje SR Slovenije v jugoslovanskem predsedstvu praktično takoj postal jugoslovanski predsednik za dobo enega leta, torej neke vrste Titov naslednik. Čeprav se je še konec sedemdesetih let o možnem nasledniku diktatorja Josipa Broza govorilo, da bi bil lahko to Stane Dolanc, je slednji kot Kučanov mentor naredil »mali sestop z oblasti« – v trenutku, ko bi lahko čisto zares postal Titov naslednik, se je umaknil s položaja. O tem, kdo bo novi jugoslovanski predsednik, smo Slovenci aprila 1989 odločali na nekakšnem referendumu, ko smo odločali, ali naj gre v Beograd predstavnik establišmenta Marko Bulc ali pa mladi bančnik dr. Janez Drnovšek, ki v javnosti sicer ni bil tako znan, je pa imel nekaj političnih izkušenj z delom v jugoslovanski skupščini. Še nekaj mesecev prej je bilo kandidatov za to funkcijo več deset, kasneje pa jih je kadrovsko sito SZDL zmanjšalo tako, da sta na koncu na »referendum« odšla samo dva. Izvoljen je bil Drnovšek, ki je tako v navezi z novim jugoslovanskim premierjem Antejem Markovićem, ki je bil izvoljen malo prej (nasledil je dogmatika Branka Mikulića, ki je odstop najavil konec leta 1988, praktično takoj po končani stavki ljubljanskih strojevodij, ki so med drugim terjali prav njegov odstop), vsaj nekaj časa v tedanjo skupno državo ter v evropsko javnost vrnil upanje, da je v Jugoslaviji vendarle možno normalno življenje. Drnovšek je v jugoslovansko politiko (zlasti zunanjo) prinesel precej svežine, predsedoval je sicer vrhu neuvrščenih v Beogradu tisto leto, a se je precej bolj usmeril na Zahod, s pomočjo znanja španščine je navduševal latinoameriške državnike, preko njih navezal stike tudi s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem. Številni svetovni državniki so ob njegovih umirjenih nagovorih vsaj nekoliko pozabili na gospodarske in politične težave razpadajoče SFRJ, ki jo je izza hrbta že naskakoval srbski vožd Slobodan Milošević.

Kučanova nova oblačila

6.3.2. Kučanova nova oblačila

Toda motili bi se, če bi rekli, da je bil Drnovšek zgolj spontana izbira Slovencev. Bil je predvsem skrivni as iz rokava slovenske komunistične nomenklature, ki se je tri leta prej s prihodom Milana Kučana na vrh CK ZKS začela modernizirati in dajati videz, da sedaj sledi usmeritvi, ki jo je konec šestdesetih let začrtal najbolj liberalen (in zato kasneje odstavljen) slovenski komunist Stane Kavčič. Slovenski komunistični vrh je že najkasneje sredi osemdesetih let vedel, da se dosedanjim enopartijskim režimom počasi bliža konec. Niso se sprijaznili z dejstvom, da bodo morali po novem biti zgolj eden od tekmovalcev v političnih izbirah, zato so iskali možnosti, kako se prilagoditi novim razmeram tako, da bi obdržali oblast v rokah še naprej, hkrati pa navzven dajali vtis, da je vse skupaj stvar volje ljudi, torej demokracija. Ko je maja 1988 nastal prvi zametek prve povojne nekomunistične stranke, namreč Slovenska kmečka zveza, je slednja morala iz statuta črtati oznako, da gre za politično organizacijo, pač pa je bila uradno zgolj stanovska. Kasneje pa so sledile – že izven okvira SZDL kot »pluralizma samoupravnih interesov« – nove politične organizacije, ki so se razvile iz delavstva (Socialdemokratska zveza Slovenije), svobodomiselnih intelektualcev (Slovenska demokratična zveza), krščanskih intelektualcev (Krščansko socialno gibanje oz. Slovenski krščanski demokrati), ekologov (Zeleni Slovenije) ter obrtnikov (Liberalna stranka). Partijski vrh je v tem času taktiziral in eksperimentiral, tehtal je namreč med represijo ter ignoranco. Še dva tedna pred padcem berlinskega zidu se je slovenska partijska vrhuška zaklinjala k samoupravljanju in Jugoslaviji, torej tistima dvema postulatoma, ki ju je ignorirala tako majniška deklaracija kot tudi t. i. pisateljska ustava. A do božiča 1989, ki ga je v slovenskem prostoru previdno »legaliziral« tedanji predsednik republiške konference SZDL Jože Smole, sicer tudi neuspešen akter »skupne mize« opozicije ter komunistične oblasti, se je komunistični vrh že odrekel samoupravljanju, seveda s figo v žepu. Po svoje je k temu pripomoglo tudi tedanje dramatično rušenje komunističnega tirana Ceauşescuja v Romuniji. Res je sicer, da je že pred tem izšel poziv novonastajajoče opozicije z naslovom »Kakšne volitve hočemo«, tako rekoč v istem času je prišlo tudi do njene združitve v koalicijo Demos. Enopartijski sistem je bil že tako nepriljubljen in prerešetan, da je ZKS razglasila »sestop z oblasti« in previdno privolila v večstrankarske volitve.

Okrnjena legitimnost prvih demokratičnih volitev

6.3.3. Okrnjena legitimnost prvih demokratičnih volitev

Toda če bi z današnjega stališča ocenili prve demokratične volitve, izvedene v aprilu 1990 (nekako leto dni po »generalki« z Drnovškom in Bulcem), bi jim težko pripisali polno legitimnost. Mnogi so bili veseli, da so večstrankarske volitve sploh bile, ne glede na številne tehnične podrobnosti glede nadzora nad volilnimi odbori ter štetjem glasov. Namreč, volilni odbori, ki so izvajali volitve, so bili podedovani še iz časov prejšnjega režima, tako kot sta kasneje predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine dr. France Bučar v svojem kabinetu obdržala ljudi iz prejšnje nomenklature. Ta slabost vodilnih ljudi Demosa ter seveda nedorečenost pravne ureditve v zvezi z (Demosovimi) nadzorniki volitev (veliki večini niso dovolili navzočnosti pri štetju glasov) sta pripomogli tudi k temu, da je dr. Jože Pučnik kot osrednja figura izgubil boj proti Milanu Kučanu ob volitvah predsednika predsedstva – slednje je bilo kot ustanova sicer relikt stare samoupravne politične ureditve, le da z manjšim številom članov, kjer je bil med člani vedno tudi aktualni predsednik CK ZKS. Če je bilo razmerje članov predsedstva RS v politični delitvi 2:2, je bila izvolitev predsednika toliko bolj odločilna, saj je predstavljala tudi jeziček na tehtnici.

Danes se lahko vprašamo, ali je Milan Kučan res dobil večino na teh volitvah. Morda. Kot dotedanji šef partije, ki je taktično »sestopil z oblasti« in se znal za potrebe propagande tudi pošteno skregati s srbskim kolegom Slobodanom Miloševićem (čeprav je bilo znano, da sta bila zasebno vsaj v začetku dokaj dobra politična partnerja, saj sta med drugim po dogovoru centralizirala bančna sistema v obeh »nacionalnih« bankah) je imel javnomnenjsko prednost in tudi podporo režimskih medijev, svojo »intimno opcijo« je spretno skrival in se na zunaj prikazoval kot človek premišljenih dejanj, ki ločevanju Slovenije od Jugoslavije sicer ne nasprotuje, vendar tudi ne rine z glavo skozi zid. Vseeno pa se postavlja vprašanje, ali so slovenski volivci tistega aprilskega dne, že po veliki noči, v resnici večinsko podprli Kučana, ki je nato na sam plebiscitni dan momljal nekaj o tem, da se bomo po plebiscitu lahko spet začeli posvečati vsakdanjim problemom – kot da je komaj čakal, da bo plebiscitno-osamosvojiteljskega cirkusa čim prej konec. Navsezadnje je svoj odnos do nastajajoče slovenske države pokazal tudi na plebiscitni večer z mrkim obrazom ter ignoriranjem slovenske himne, pa tudi na sam dan osamosvojitve (25. junij 1991), ko je v svojem govoru v skupščini iskal še zadnje možnosti, da Sloveniji ne bi bilo potrebno oditi iz Jugoslavije. Pa tudi ob drugih priložnosti, denimo z nenavzočnostjo ob postroju Teritorialne obrambe v Kočevski reki in na vojaški vaji Premik ’91, podpisovanju Deklaracije za mir, prepoznim reakcijam ob razoroževanju TO, je kazal svojo zadržanost do nastanka slovenske države, kar je po svoje razumljivo, saj je bil dejansko politični dedič svojega jugoslovansko usmerjenega mentorja Staneta Dolanca.

A prve demokratične volitve so ob tem prinašale tudi druge skrbi. Tedanja republiška skupščina je bila še vedno razdeljena na tri zbore: družbeno-politični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Neposredne volitve so potekale le v prva dva zbora, v tretjega pa so svoje predstavnike delegirale številne institucije, kjer so glavno besedo imeli pripadniki partijske nomenklature, vendar so tudi poslanci iz Zbora združenega dela imeli enakovreden glas kot v ostalih dveh. To seveda ne bi bilo problematično, če ne bi procedura zapovedovala, da morajo biti zakoni, kot denimo za slovensko osamosvojitev zelo pomemben zakon o obrambi, potrjeni v vseh treh zborih, to pomeni v vsakem zboru posebej. Da so lahko številni zakoni, ki jim je nasledstvo rdečega režima nasprotovalo, vendarle uspešno prestali glasovalni mlin Zbora združenega dela, so se morali Demosovi poslanci tu in tam poslužiti tudi kakšne proceduralne zvijače, kajti v tem času je šlo za biti ali ne biti. Škoda le, da v tem času ni bil sprejet predlog, ki bi namesto ukinitve zbora združenega dela predvideval združitev vseh treh zborov v en skupščinski zbor, v katerem bi imela koalicija Demos še vedno večino, s tem pa bi bili Demosovim ljudem prihranjeni številni živci.

Heglovska ujetost v simetričnost »levice« in »desnice«

6.3.4. Heglovska ujetost v simetričnost »levice« in »desnice«

Prav te začetniške težave pa so na nek način pokazatelj številnih kasnejših naivnih potez in seveda tudi naivnega dojemanja stvarnosti. Pri tem najbolj prednjači sprejemanje povsem zlagane in napačne delitve na »levico« in »desnico«, pri čemer je »levica« nasledstvo prejšnjega režima, »desnica« pa nasprotje tega, čeprav ti izrazi v sebi skrivajo povsem druge pomene, ki ne ustrezajo resničnosti. Dejstvo je, da je velik del Slovencev usmerjen vsaj zmerno socialistično, kar je seveda razumljivo spričo polstoletnega podkupovanja s socialnimi »bombončki«, prav tako se večina tudi načelno strinja z razlago druge svetovne vojne na način, kot ga je predpisala Partija. S tem je postalo jasno, da ima »levica« že v samem vrednostnem izhodišču privilegiran položaj, medtem ko pojem »desnica« v očeh povprečnega Slovenca predstavlja kapital, izkoriščanje, nazadnjaštvo. Velika škoda je, da je celo velika večina dedičev Demosovih strank sprejela to identifikacijo: »Mi smo desnica.« S tem se v javnosti utrjuje navidezna resničnost, namreč obstoj dveh opcij, ki sta med seboj simetrični in naj bi imeli vsaj teoretično povsem enake zmožnosti. A vsi vemo, da to še zdaleč ni tako. Posledice neizvedene lustracije se danes kažejo praktično vsepovsod, predvsem v obvladovanju družbenih podsistemov (sodstvo, mediji, itd.) ter psihološkemu obvladovanju tako volilnega telesa kot tudi posameznih politikov na »drugi«, torej pomladni strani. Prav slednje se je pokazalo tudi na zadnjih predsedniških volitvah, ki so pokazale številne šibkosti tudi na strani mnogih komentatorjev, ki se deklarirajo kot »desne«. Skratka, v tej desno-levi konfuznosti smo dejansko postali plen heglovskega filozofskega sistema, v katerem se iz teze (levica) in antiteze (desnica) razvije nekakšna nova sinteza, bodisi v obliki »novih obrazov«, bodisi »žlahtne desnice«, a praktično vedno je ta sinteza samo preoblikovana teza, ki tako povsem povozi antitezo. Jasno je torej, da je to, kar predstavlja pojem »levica«, v resnici hegemonija kombinacije vulgo-socializma in tovarišijskega kapitalizma nad slovensko družbo.

Težave s kandidati na pomladni strani

6.3.5. Težave s kandidati na pomladni strani

Zagotovo je bilo kar precej dejavnikov, ki so vplivali na razplet predsedniških volitev. Predsedniških kandidatov (prednjačile so dame) je bilo devet, visoko število kandidatov se je izenačilo z volitvami leta 2002 (medtem ko so bili pred petimi leti v prvem krogu le trije kandidati). Vedelo se je, da se bo dosedanji predsednik Borut Pahor, ki je v svojem prvem mandatu pokazal več fleksibilnosti od svojega predhodnika dr. Danila Türka, znova kandidiral in bo zato imel vlogo favorita. Vedelo pa se je tudi, da se je v dosedanji Pahorjevi »petletki« v vrstah neokomunistov ustvarila dokaj močna opozicija proti aktualnemu predsedniku republike, ki je na trenutke deloval klovnovsko (saj se spomnite znanega stavka »Miška, to mi deli«?) in je s tem celo degradiral vlogo predsednika republike, a »borce« je bolj jezilo domnevno Pahorjevo koketiranje z domobranci. Bistvo nasprotovanja borčevskih krogov je bilo predvsem v tem, da se je Pahor upal vstopiti v proces pokopa mrtvih, ne glede na to, da so bili postopki, ki jih je izvajala vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč (pravzaprav morišč, op. G. B.), daleč od tega, kar so svojci umrlih pričakovali. Po tej plati je Pahor lahko pričakoval marsikateri glas tudi s pomladne strani. In tudi v resnici so ga pred drugim krogom podprli nekateri vidnejši predstavniki nominalne »desnice« (kot denimo Ivan Oman, dr. Žiga Turk, dr. Boštjan M. Turk, celo Roman Leljak, itd.). Seveda pa so pomladne stranke prav tako vstopile v kampanjo, seveda vsaka s svojo kandidatko, možnosti za nastop s skupnim kandidatom pa žal tokrat ni bilo. Dosedanje projektno povezovanje med SDS in NSi je padlo v vodo zaradi medsebojnih konfliktov v zadnjem času in ko pa je svojo predsedniško kandidaturo v začetku avgusta najavila predsednica NSi Ljudmila Novak, je bilo jasno, da ni niti teoretičnih možnosti, da bi obe stranki izbrali skupnega kandidata, morda celo nekoga, ki ni član nobene od obeh strank. Romana Tomc, ki se jo je že nekaj časa prej omenjalo kot možno kandidatko SDS, je v tekmo vstopila šele mesec dni po Ljudmili Novak, po mnenju mnogih analitikov celo prepozno, vendar je na kandidaturo pač pristala šele takrat. Kot je kasneje pojasnil predsednik SDS Janez Janša v intervjuju na TV Slovenija, so pogovori z možnimi kandidati tekli že veliko prej, vendar je bil odziv potencialnih kandidatov v glavnem negativen.

Romana Tomc, sicer nekdanja poslanka in podpredsednica DZ, pred tem pa državna sekretarka, je sicer pokazala kvaliteten nastop, po drugi strani pa ji ni šlo na roke dejstvo, da se večina slovenske javnosti ne identificira rada s poslanci v Evropskem parlamentu, češ gre za dobro plačane birokrate, oddaljene od problemov malega človeka. A neki drug »mali človek«, namreč Milan Kučan, je z ostalimi »strici« že pred tem v ogenj poslal kamniškega župana, sicer nekdanjega komika Marjana Šarca, ki je s svojo pojavo dobro ustrezal psihološkemu profilu povprečnega Slovenca. Ne glede na to, da se Šarec sploh ni sramoval svojega bratenja s Kučanom in se celo norčeval iz sintagme »strici iz ozadja«, je simpatije pobiral tudi na podeželju in ukradel marsikateri glas, ki bi šel sicer kandidatom oz. kandidatkam pomladnih strank. Z drugimi besedami: Šarec je bil neke vrste topovska hrana, njegov namen oz. namen tistih, ki so ga poslali v igro, je bil, da je zapolnil vrzel med Pahorjem, skrajnimi neokomunisti ter manj podučenimi volivci, s tem pa preprečil večji uspeh pomladne strani. Prav to je bil namen botrov, namreč oddaljiti Romano Tomc (ali kateregakoli drugega najuspešnejšega predstavnika pomladne strani) od drugega kroga. Pri tem se botrom »globoke države« (s katero imajo težave celo v ZDA, zakaj bi jo torej tajili v Sloveniji?) sploh ni bilo treba ukvarjati z diskvalifikacijami na račun Tomčeve – za to so poskrbeli kar propagandisti najbolj »domoljubnega« kandidata Andreja Šiška, ki so najbolj pompozno napadali prav Romano Tomc, slednja naj bi po njihovo izdala Slovenijo z glasovanjem za migrantske kvote v evropskem parlamentu, torej naj bi torej predstavljala nekakšno »vazelin-desnico«. Takšna propaganda Andreju Šišku sicer ni prinesla veliko novih glasov, je pa zato marsikaterega volivca pomladnih strank zmedla in prepričala, da je raje ostal doma, češ »nihče od kandidatov me ni prepričal«.

Kučanov in Tošev javnomnenjski inženiring

6.3.6. Kučanov in Tošev javnomnenjski inženiring

Seštevek glasov in deležev predstavnikov pomladnih strank (tudi če sem prištejemo Andreja Šiška) tako kaže, da je pomladna stran na teh predsedniških volitvah doživela hudo klofuto, med simpatizerji slovenske pomladi pa sprožila še večjo otopelost, ki jo je vladajoča parlamentarna večina ob pomoči satelitskih strank (Levica, Stranka Alenke Bratušek) izkoristila z dvema primeroma ustavno-pravnega banditizma – najprej s primerom politične zaščite ilegalnega migranta Ahmada Šamija pred deportacijo na Hrvaško, nato pa še sprememba ustavnega člena o šolstvu. Dejstvo je sicer, da so številke neusmiljene, saj so predstavnice pomladi dobile skupaj (!) manj kot 25 odstotkov, to pomeni manj kot 170 tisoč glasov. Za primerjavo: leta 2012 je dr. Milan Zver kot skupni kandidat slovenske pomladi dobil dobrih 198 tisoč glasov. Neprijetno spoznanje o slabem odzivu pomladnega (ne)volilnega telesa se je po prvem krogu obrnilo v smer pozivov k bojkotu volitev, morda tudi pod vplivom nekaterih dvoumnih sporočil iz vodstva SDS. Toda Janša je vendarle povsem upravičeno opozoril na Pahorjevo vlogo – ne samo, da je bil Pahor v času, ko je bil predsednik vlade, odgovoren za pranje iranskega denarja v NLB, pač pa je v času prvega predsedniškega mandata predstavljal nekakšno kritje, torej alibi za vse malverzacije, ki jih je izvajala t. i. paradržava (recimo, ko so se organi pregona odločili, da bodo Zoranu Jankoviću, ki nedvomno velja za enega najbolj razvpitih političnih tajkunov, pogledali skozi prste). Z drugimi besedami: v mnogih primerih škandaloznega dogajanja v slovenski družbi je Pahor molčal, tu in tam pa je celo previdno podprl režimsko divjaštvo. Prav iz tega lahko sklepamo, da sta bila kandidata »rdečih stricev« kar oba kandidata, ki sta se uvrstila v drugi krog. Botri so si tako lahko oddahnili, saj so v vsakem primeru zmagali. Ne gre namreč spregledati, da je v Kučanovi ekipi še vedno prisoten star m(M)aček javnomnenjskega inženiringa dr. Niko Toš, ki je najbrž predvidel takšne vzorce obnašanja in vpliva razširjanja spinov na volilno telo.

A poglejmo bolj natančno, kaj se je dogajalo pred volitvami. Janša je zagotovo povsem pričakovano izrekel nekaj kritik na račun Pahorja, saj so se nekateri volivci SDS nagibali k podpori Pahorju že v prvem krogu, kar je zmanjševalo možnosti Romane Tomc za preboj. Milan Kučan je tu reagiral zelo zvito – oglašal se je praktično v istih časovnih terminih kot Janša in to s kritikami na Pahorjev račun, vsebinsko pa so bile te kritike skoraj identične tistim, ki so prihajale iz pomladnega tabora. To je med volivci vneslo še več zmede. Pahor, ki je tako dobil udarce z »leve« in »desne«, je tako izpadel kot žrtev, pot do zmage mu je bila tako olajšana. Nekateri mediji, kot denimo tednik Reporter, so v javnost celo lansirali tezo o nekakšnem paktu Janša-Kučan proti Pahorju, ki naj bi (v primerjavi s Šarcem, ki je deloval kot nekakšna slaba kopija dr. Danila Türka) predstavljal »normalnost«. No, tezo o paktu med Janšo in Kučanom (ki naj bi bila, tako kot v devetdesetih letih Milošević in Tuđman ali pred drugo svetovno vojno Ribbentrop in Molotov, nekakšna »sovražna zaveznika«) je podkrepilo tudi mnenje, da Kučan Pahorja bolj sovraži kot Janšo. A tu ne smemo spregledati, da je mit o omenjenem paktu dejansko dobro premišljen spin, ki pa je prišel prav iz tistega kroga, ki zadnja leta obvladuje NSi in v Janezu Janši vidi večjega sovražnika kot neokomunistično stran. Pri tem celo gradi na tezi, da pomladna stran ne more zmagati na volitvah, ker jo ima Janša za talca svojih interesov – torej se mora Janša umakniti iz politike, da bo lahko prišlo do zmage »desnice«, ker naj bi bil po tej interpretaciji Janša dejansko največji zaveznik »levice«. Seveda pa je jasno, da so takšne teze v resnici pobožne želje tistih, ki si želijo, da bi v notranjem boju na pomladni strani krščanska demokracija (v svoji »žlahtni« oz. dolomitski različici) premagala do sedaj prevladujočo »laično« in radikalnejšo nasledstvo Demosa. A ključno pri vsem tem je, da je potrebno sprejeti resnico. Resnica pa je, da je Slovenija še daleč od demokracije, proceduralna dimenzija demokracije pač še ne zagotavlja svobodne politične pobude in izvolitve vlade, ki bo po volji ljudi (in ne »stricev«). Tudi če bi Janša res odšel iz politike in bi na mesto predsednika SDS stopil nekdo, ki bi bil vsaj približno tako nevaren neokomunistični nomenklaturi kot Janša, bi se verjetno v roku šestih mesecev znašel vsaj na zatožni klopi v kakšni veliki aferi, če že ne v zaporu. Tudi iz tega razloga so primerjave na relaciji Slovenija-Avstrija (tam je novi in mladi konservativni vodja Sebastian Kurz dosegel velik volilni uspeh) precej na majavih temeljih.

Podrimo berlinske zidove!

6.3.7. Podrimo berlinske zidove!

Če bi torej pomladni strani na zadnjih predsedniških volitvah lahko karkoli zamerili, je to – poleg že klišejsko pregovorne neenotnosti – predvsem psihološka predvidljivost, pa tudi naivnost glede slovenske demokracije in volitev. Volitve v Sloveniji so namreč še vedno nadzorovane, ključna pri tem je javnomnenjska manipulacija z volilnim telesom, kar se je dogajalo že na dosedanjih parlamentarnih volitvah, ko so se na vrh nenadoma prebili »novi obrazi« iz Pozitivne Slovenije oz. SMC in ko je javnomnenjskim inženirjem uspelo razbijati slovensko pomlad tako, da so pasivizirali njeno volilno telo. Volitve so nadzorovane tudi pri štetju glasov in vnašanju rezultatov v bazo podatkov na Državni volilni komisiji. To se bo dogajalo toliko časa, dokler bomo državljani s svojo pasivnostjo to dopuščali in se obnašali toliko predvidljivo, da bomo lahko ves čas hlapci režima, ne da bi se tega zavedali. Potrebno bo torej izstopiti iz začaranega kroga psihološke predvidljivosti. Leta 2000 je to uspelo Srbom, ko so po več kot desetletju vladanja končno nagnali Miloševića z oblasti. In če je bila leta 1989 v kontekstu Miloševićeve »jogurtne revolucije« (zamenjava partijskih in republiških vodstev z »lojalnimi« kadri) tedaj na vrsti Slovenija, je naša država sedaj na vrsti, da dokončno opravi z relikti preteklosti in poruši nevidne berlinske zidove, tako kot so Izraelci ob vstopu v obljubljeno deželo s krikom zrušili jerihonski zid. Čas je za Slovenijo!

Treba jim je vrniti dostojanstvo Nagovor ob lipi
sprave, 2. 11. 2017.

6.4. Treba jim je vrniti dostojanstvo53

Janez Juhant

6.4.1.

Ob številnih moriščih po naši ljubi domovini obnemimo ob silnosti človeške iztirjenosti, ki je povzročila taka grozodejstva. Kot je zapisal zgodovinar, je bilo 20. stoletje res čas skrajnosti, a te skrajnosti so počeli oziroma povzročili ljudje s imenom in priimkom, čeprav so se skrili za zveneča gesla kot narod, razred, partija in podobno. Z njimi pa so le opravičevali svoj prestop ustaljenih človeških moralnih meril in spodobnosti. Postaviti so se hoteli na božje prestole in ob vsej človeški revščini in nepopolnosti delovati, kakor da bi bili bogovi. In presenetljivo! Nekateri še kar častijo te človeške bogove oziroma malike v človeški podobi, čeprav so prizadeli toliko gorja, trpljenja in obupa svojim rojakom, nedolžnim človeškim bitjem. Njihovi nasledniki se še danes nespoštljivo obnašajo do teh žrtev.

Kristjani ob vsem tem še vedno dvigamo svoje roke in srca k Bogu v molitev in prošnjo za spravo in mir. Verujemo namreč, da v vsakem trpečem bitju trpi na križu Jezus Kristus. Ko se judovski pisatelj Elie Wiesel ob teh grozodejstvih nad ljudmi in mučenjih nedolžnega človeka sprašuje, kje je Bog, odgovarja,da Bog umira v dečku, ki so ga nacisti sredi taborišča obesili na križ. In kristjani še naprej prosimo za vero, upanje in ljubezen, s katero je umiral ne le Kristus na križu, pač pa z njim vsi drugi trpini tega sveta, ki so za njim z upanjem nosili in še nosijo križe v veliko noč. S hvaležnostjo za njihov dar v miru obnavljamo zavezo z Bogom, ki sojo v brezizhodnem položaju s krvjo zapečatili naši pomorjeni mučenci. Na vseh moriščih najdemo za njimi sledove molitve in vdanosti v Boga: rožne vence, svetinjice, včasih celo sklenjene roke. Ker so bili verni, so tudi v tej Kalvariji hranili upanje na večno odrešenje. Ob tem zemeljskem trpljenju jim je tolažba in trdno upanje ostajal edinole Bog.

Pogosto govorimo o spravi in miru med nami in to je potrebno. Naši mučenci so že našli svoj mir in se spravili s svetom in med seboj. V knjigi modrosti so zapisane pomenljive besede: »Duše pravičnih so v božji roki in trpljenje jih ne zadene.« Vsi ti mučenci so že odtrpeli, odpustili in se spravili z ljudmi in z Bogom. Uživajo svoj mir, saj je »njih upanje polno neumrljivosti … oni so v miru«. Svoj mir so našli kljub temu, da jih še nismo dostojno pokopali in jim vrnili dostojanstva človeškega obraza, ki so jim ga vzeli njihovi rablji.

Pač pa mir in spravo potrebujemo mi, živeči kristjani in vsi državljani. Zato se moramo zbirati na krajih njihovega trpljenja. Moramo se jih spominjati, da jim vrnemo dostojanstvo, ki jim pripada. Priklicati jih moramo v svojo osebno in družbeno zavest, da bomo tudi mi našli mir in ne bomo kdaj ponavljali hudodelskih dejanj, ki so jih počeli njihovi krvniki. Jezus graja tudi njihove potomce: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, ki so jih vaši očetje umorili!« Treba jim je vrniti dostojanstvo. Dostojno ime jim mora vrniti država, če je demokratična in spoštuje človekove pravice. Vrniti ga jim mora tudi vsak državljan, če je ozaveščen demokrat in pošten človek Svoj mir bomo našli mi, ko jih bomo dostojno pokopali in jim tudi po svojih človeških izročilih dali dostojno mesto na grobu ter v našem osebnem in narodnem spominu. To ni le naloga kristjanov in verujočih, pač pa zadeva nas vse državljane in celotno skupnost, vso državo.

Pesnica in pisateljica Milanka Dragar je napisala knjigo z naslovom Dediščina molka o povojnih pomorih na Škofjeloškem. Sprašuje se, kaj vse so morali pretrpeti otroci in matere, ki so jim otroke iztrgali iz njihovih naročij ter jih v poletni vročini pustili žejne in lačne v vročini Kamnitnika. Kdo se more vživeti v njihovo stisko. Ugotavlja pa, da so pričevalci in tudi sorodniki krvnikov našli mir in osvoboditev svojih travm, ko so izpovedali in podpisali resnico o povojnih morijah.

»Duše pravičnih so v Božji roki in so v miru,« je zapisal Modrec. Mi pa moramo opraviti svojo dolžnost, jih dostojno pokopati ter pričevati o resnici njihove smrti. Tako bomo našli svoj mir, se osvobodili morečih travm in zaživeli bolj svobodno življenje. Ta dolžnost je upanje za vsakega državljana in za vso našo skupnost in hvaležni smo Bogu, da imamo vero, ki nas kakor njih spremlja v življenju, posebno v vseh naših zahtevnih življenjskih preizkušnjah.

Teharje

7. Teharje

Svetost sredi zla

7.1. Svetost sredi zla

Judita Treven

7.1.1.

Spoštovani svojci mučenih in umorjenih, tu ali od tu odpeljanih na druga morišča, spoštovani g. škof, duhovniki, predstavniki političnega sveta, vsi navzoči, lepo vas pozdravljam v imenu Nove Slovenske zaveze.

Prišli smo na ta sveti kraj slovenske zemlje, da se poklonimo spominu neizmernega trpljenja in mučenja; spominu tistih, ki so po strahovitem mučenju že tu omagali in počivajo pod temi kupi smeti in industrijskih odplak, ki nas obdajajo; spominu tolikih od tu neznano kam odpeljanih v smrt, spominu skoraj do smrti izstradanih, ki so zaradi mladoletnosti sicer preživeli, pa se je za njimi izgubila sled na poti domov, in spominu tistih, ki so se z zadnjimi močmi privlekli domov, a jih je še dolga leta mučil spomin na preživeli pekel teharskega taborišča.

Tudi sama se prištevam med svojce tistih, ki so tukaj trpeli oz. bili s tega kraja odpeljani v smrt.

Teharje so domnevno zadnje počivališče očetovega strica, domobranskega častnika, ki so ga verjetno že tu, v taborišču, mučili in ubili. Od tu so v smrt, najverjetneje na Hrastniški hrib, odpeljali dva moja strica, očetova brata, domobranca, stara 20 in 22 let, skupaj še s 152 rovtarskimi domobranci. In tu sta ves teharski pekel preživela moj oče, domobranec, in stric po mamini strani, mamin brat, tudi domobranec. Oba je smrt obšla zaradi mladoletnosti. Vendar pa je za slednjega bila skoraj usodna popolna izstradanost.

O usodi mojih ljudi, sorodnikov in sorojakov, ne pripovedujem, ker bi bile te zgodbe nekaj posebnega; to je samo del mnogih zgodb, ki so se dogajale v tistih težkih časih in so usodno zaznamovale naš narod. Verjetno bi skorajda vsak izmed vas tukaj prisotnih lahko pripovedoval o podobnih usodah …

Dogajanje na tem kraju v tistem usodnem času je presegalo čas in prostor. Ti ljudje, njihovo trpljenje in smrt, izvzemajo ta kraj iz običajne zgodovine in ga delajo nadčasovnega.

V svetopisemski pripovedi, ko se Bog razodene Mojzesu v gorečem grmu, beremo: »Bog je rekel: Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.«(2 Mz 3,5)

Kot da bi Bog Mojzesu hotel reči: »Kraj, kjer stojiš, je poseben, posvečen, zato si iz spoštovanja sezuj čevlje z nog in ne tacaj po njem, kot da je to navadna trava.«

Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem in smrtjo tolikih nedolžnih ljudi, ga spoštujmo in ne barantajmo z njim kot da je to navadno zemljišče. S svetimi kraji se ne baranta! Tako kot Mojzes ni izbral gorečega grma za sveti kraj razodetja, pač pa je to storil Tisti, ki se mu je razodel kot »Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, tudi mi nismo izbrali Teharij. Temu kraju lahko le spoštljivo priznamo to, kar že je – sveti kraj slovenske zemlje. Svetosti pa mu ne daje le trpljenje, pač pa tudi razodetje Boga, Boga naših očetov. Dobesedno. Na Boga so se v urah obupa, bolečine in smrti z molitvijo obračali tukaj zaprti. On jim je bil edina tolažba in upanje. O tem govorijo pretresljiva pričevanja redkih, ki so preživeli teharski pekel, med njimi tudi pričevanje preživelega iz naših krajev:

»Bili smo močno zastraženi. Ponoči nihče ni smel dvigniti glave. Ob sedmih zjutraj pa smo morali stati vsi brez izjeme. V skupinah po 10 so nas vodili na stranišče.

Na tej poti sem se srečal z nekaterimi oficirji, ki so jih komunisti že prej odgnali v bunker in jih tam mučili. Ko sem enega od njih šepetaje vprašal, kako je tam, me je zavrnil: »Grozno …« Bili so vsi krvavi, modrikasto pegavi od udarcev. Iz oči jim je žarela groza prestane noči.

Tako sem se srečal tudi s svojim kuratom Francetom Kunstljem. Bledega in brez moči sta ga podpirala dva partizana. Bolj vlekel se je, kot hodil. Ko me je zagledal, je tiho dejal: »Reci fantom, naj obude kesanje: nazaj grede vam bom dal odvezo …« Naše skupine sem o tem obvestil: čete iz Rovt, Šentjošta in od Sv. Treh kraljev. Vse oči so bile uprte v kurata, ko se je vračal: dajal nam je odvezo. Ko so rablji to videli, so zarjuli: »Čakaj, hudič, pokazali ti bomo!« Odgnali so ga v bunker, skoraj nato pa so ga do pasu slečenega vrgli na razbeljen pesek: prste je imel zdrobljene, iz zapestja je tekla kri: k nam obrnjen je na pesku leže z razmesarjeno desnico še zmeraj delil odvezo …

Pobrali so nam rožne vence, z vratu so nam trgali križce in svetinjice in jih mendrali v prah. Čeprav so nam prepovedali moliti, smo kljub izmučenosti vztrajali v molitvi rožnega venca. Molitev nas je pomirila.« (Roman Leljak, Zbornik Vetrinje, Teharje, Rog, Radenci: Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine, 2013, str.109, povzeto po Odprti grobovi, str. 63–65).

Svetost pa se je dogajala tudi za tihimi vrati domov, kamor bi se morali vrniti očetje, možje, sinovi … Pa jih ni bilo. Ostale so same vdove s številnimi otroki, ostareli stari starši, neporočena dekleta, zdesetkana duhovščina … ena sama neizpeta žalost in praznina … Ti so nosili resnično težo dneva. V šoli so se nad otroki, še posebno nad tistimi brez očetov, znašale partizanske učiteljice, kmetije brez gospodarjev so stiskale težke obvezne oddaje, vdove so bile brez vsakih osnovnih socialnih pravic, niti vprašati niso smele, kje so njihovi možje … Edina uteha jim je bila Cerkev, kjer so jih nemalokrat bodrili, tolažili in opogumljali skorajda svetniški duhovniki, ki so bili deležni nenehnega zasliševanja in šikaniranja, svoje bivanje na župnijah pa so redno izmenjavali z bivanjem v zaporu in delovnih taboriščih. Po njih se je Bog razodeval kot Bog Tolažnik … Ljudje so trpeli in molili … in nekako preživeli.

Po mnogih letih smo končno prispeli do točke, ko lahko umorjene izkopljemo iz jam, brezen, rudniških rovov, globeli … in jih pokopljemo v blagoslovljeno zemljo ter jim postavimo nagrobnik. Tako imenovani pogrešani oz. zamolčani, ki so živeli le v spominu sorodnikov, so prišli v našo skupno zavest, postali so nekakšna last nas vseh. Imenovali so se odbori in komisije, o pomorjenih se je začelo odločati na višji ravni. Izkazalo se je, da te odločitve niso vedno usklajene s pričakovanji in željami svojcev pobitih. Leta zamolčanosti, odrinjenosti, ignoriranja, izključevanja in drugorazrednosti so v nas svojcih oblikovala še posebno občutljivost. Menimo, da imamo po naravnem pravu prvi pravico odločati o mestu prekopa, obredu oz. žalni slovesnosti, postavitvi nagrobnika itd.

Naj za konec navedem zadnji odstavek knjige , ki jo je napisal že umrli poljski filozof Leszek Kolakowski in nosi naslov Moderna na zatožni klopi. Glasi se takole: »Boj med Hudičem in Bogom v zgodovini ni zabaven. Edina tolažba, ki jo imamo, izhaja iz preprostega dejstva, da nismo pasivni opazovalci ali zgolj žrtve tega spopada, ampak udeleženci, in da se bo naša usoda odločila na polju, na katerem tudi mi igramo in tečemo. Trivialno je to reči; ampak, kot velja za vse trivialne resnice, vredno je ponavljati.«

Vsi smo, vsak v svojem času, postavljeni pred izbiro med dobrim in zlom. Vojni čas je to izbiro izostril do konca. Vaškim stražarjem je življenje (beri umori nedolžnih ljudi s strani boljševikov) postavilo (beri vsililo) zelo težko izbiro. Šlo je za življenje ali smrt. Pogumno so sprejeli odločitev, da se postavijo po robu brezbožnemu komunizmu in branijo svoja in življenja svojih bližnjih ter premoženje ljudi. Ob koncu vojne so se po zahrbtni prevari Angležev znašli v rokah komunistov. Do konca se niso izneverili svoji prvotni odločitvi. Umirali so častno, z molitvijo na ustnicah. Pred nami vstajajo kot vzor poguma in zvestobe do konca. Zvestobe Bogu, narodu in domovini.

V sled povedanemu: svojci ne moremo sprejeti tega, da naše drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Maribor. Za nas so sveti kraj Teharje.

Konfin

8. Konfin

Pozdrav domačinov

8.1. Pozdrav domačinov

Anice Benčina

8.1.1.

Lepo pozdravljeni vsi, ki ste se danes udeležili pogrebne slovesnosti. Vi ste tisti, ki spoštujete resnico.

Danes se spominjamo pozabljenih in zamolčanih žrtev revolucionarnega nasilja, ki so jih komunistični veljaki dali pobiti in zmetati v brezni pri Konfinu. Konfin je ledinsko ime za vrtačasto suho dolino med strmimi pobočji Velike gore na severovzhodu in Goteniške gore na jugozahodu. Večina žrtev so bili ranjenci in invalidi, ki so jih pobijali od 22. do 24. junija leta 1945, po končani vojni.

Po ženevski konvenciji, ki so jo podpisale skoraj vse države, je prepovedano raniti ali usmrtiti sovražnika, ki je položil orožje in nima več sredstev za obrambo. Posebej so zaščiteni ranjenci.

Žrtve so pripeljali ponoči in jih ob zori zmetali v jame. Ni bilo slišati strelov. Sklepamo, da so jih pobili kako drugače ali jih žive zmetali v brezno. Ko so se naslednje jutro vračali skozi Rakitnico, so se hvalili, da so opravili delo temeljito in da od tam ne bo nihče pobegnil.

72 dolgih let so žrtve čakale na izkop in pokop v blagoslovljeno zemljo. Čas je, da se otresemo strahu in laži in priznamo resnico. »Brez očiščenja preteklosti in moralne obnove ni narodove moralne hrbtenice, ni perspektiv za njegov nadaljnji obstoj.« (Justin Stanovnik) Državni zbor bi moral sprejeti slovesno izjavo o obsodbi komunistične revolucije, s katero bi bile moralno rehabilitirane žrtve komunističnih pobojev. »Resnica je kot kvas, z njo rasteta pravičnost in ljubezen.«

Vsem, ki ste si prizadevali za izkop in krščanski pogreb žrtev, iskrena hvala!

Da bi v kesanju našli odpuščanje in mir Nagovor
nadškofa Zoreta na pokopališču v Dolenji vasi ob pokopu žrtev iz brezen pri
Konfinu 22. oktobra 2017.

8.2. Da bi v kesanju našli odpuščanje in mir54

Stanislav Zore

8.2.1.

Dragi bratje duhovniki, dragi redovniki in redovnice, spoštovani svojci pomorjenih v breznih pri Konfinu, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani vsi, ki ste prišli na današnjo pogrebno slovesnost, ker vas vodi čut za pravičnost in spoštovanje človekovega dostojanstva, ker vam pravica do groba, ki je pomembna človekova pravica, ni prazna beseda, ker želite tudi v tem trenutku in na tem kraju skleniti roke v molitvi in prošnji za pomorjene in za tiste, ki so morili, pa tudi za vse nas in za naše današnje voditelje, da bi znali in hoteli razmišljati, živeti in si prizadevati za medsebojno spoštovanje in sodelovanje.

„Kamen na ovinku na makadamski gozdni cesti iz Grčaric čez Glažuto proti Dragi, približno dva kilometra od Grčaric, označuje mejo med zasebnimi gozdovi kmetov in nekdanjim Auerspergovim veleposestvom, ki je zajemalo tako območje Kočevske Reke kot Kočevskega roga. To mesto nosi uradni naziv Konfin … Tu je bila tudi ena od straž, ki je po letu 1950 označevala začetek zastraženega in nedostopnega področja Kočevske reke s centroma v Gotenici in Borovcu. Na križišču gozdnih cest nekaj deset metrov od ceste na južni strani ležita dve brezni, ki nimata uradnih imen, domačini pa ju imenujejo brezni pri Konfinu ali brezni pri Perharju.“ (Lovro Šturm, Brez usmiljenja)

Straža ob tem kamnu je bila več kot samo straža nekega področja ali ozemlja. Ta straža ni preprečevala samo dostopa na tako imenovano zaprto področje Gotenice. Ta straža je tudi preprečevala dostop v ranjeni spomin naroda, bila je straža, ki je varovala izvajanje enega najbolj krutih posegov, ki so se ga posluževali režimi v zgodovini človeštva, varovala je izvajanje „damnatio memoriae“, ki v dobesednem prevodu pomeni prekletstvo spomina. S to kaznijo so v starem Rimu po sodbi rimskega senata iz javnega življenja izbrisali vse sledove obstoja obsojene osebe.

Ko so med 21. in 24. junijem leta 1945 s tovornjaki in avtobusi k obema breznoma vozili ljudi, med njimi številne ranjence, bolnike in invalide, jih niso vozili samo naproti telesni smrti, ki so jo pretrpeli na tistem kraju, ampak so jih želeli izbrisati tudi iz življenja, iz spomina njihovih družin, župnij in naroda. Tudi zaradi tega je tam morala stati straža – da sveče in molitve ob breznih ne bi ohranjale spomina, ki je moral umreti s pomorjenimi in ostati mrtev.

Spomin na strašno dogajanje je ostajal živ, čeprav je bil utišan in je moral molčati. In je molčal. Desetletja in desetletja. Vedno znova pa nastopi čas, v katerem se uresniči napoved Jezusa v evangeliju: „Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.“ (Mt 10,26) Med ljudmi v Rakitnici, kjer so ravno v tistih dneh pokopali dva fantiča, ki ju je ubila najdena mina, je ostal živ spomin na dva avtobusa vojaške barve in dva kamiona. „Ustavili so se sredi vasi. Z vozil so skočili vojaki in šli k bližnjim kmetijam. Iz vodnjakov kapnic so si natočili vode in se umivali. Nekaj jih je odšlo navzdol po bregu do reke Rakitnice do mlina pri Malnarjevih. Vojaki so imeli za pasom domobranske kape. Na zadnjih sedežih enega od avtobusov je bilo videti kup vojaških uniform. Potem so vojaki v vasi malicali. Ljudem so povedali, da so se borili s »ta belimi« (pričevanje Jožeta Merharja).

Danes smo tukaj, na dolenjevaškem pokopališču na Vidmu, da bi izpolnili človečansko dolžnost stopetdesetim pomorjenim žrtvam iz brezen pri Konfinu. Pokopali jih bomo poleg trinajstih nedolžnih žrtev, ki smo jih položili v to zemljo 18. junija letos. S tem dejanjem jih sprejemamo v občestvo. Čeprav so si bili različni po narodnosti in čeprav so si bili različni po starosti, saj je bil od znanih najstarejši rojen leta 1887, najmlajši pa leta 1929, najstarejši je bil torej ob umoru star oseminpetdeset let, najmlajši pa šestnajst let, čeprav so bili rojeni v različnih krajih in so skozi življenje v smrt pri Konfinu nosili s seboj zelo različne zgodbe, jih sprejemamo v občestvo. Mrtve sprejemamo v občestvo živih, ker se zavedamo, da so del naše preteklosti, ki je vtkan v našo zgodovino. Vračamo jim dostojanstvo in ime. Bog je namreč poskrbel, da njihov spomin ni izginil, ampak je skozi desetletja ostajal zamolčan, tako da se je zdelo, da ga nikoli ni bilo, v teh časih pa se po prizadevanju in delu mnogih ljudi, pa tudi po pogumu tistih, ki spregovorijo iz lastnih spominov in iz pripovedovanja svojih staršev, vrača med nas. S tem dejanjem ne vračamo človeškega dostojanstva tistim, ki so bili pomorjeni, saj ga nikoli niso izgubili, pač pa vračamo človeško dostojanstvo vsem nam, ki v večini primerov brez krivde nismo mogli bili nosilci spomina nanje. Dostojanstvo s tem dejanjem in z mnogimi drugimi podobnimi dejanji, ki bodo še sledila, vračamo tudi našemu narodu in državi.

Danes smo v evangeliju slišali Jezusa, ki odgovarja na vprašanje farizejev in herodovcev. Ker se ga hočejo znebiti, mu zastavijo vprašanje o davku: Ali smemo cesarju dajati davek ali ne? Jezus se vprašanju ne izogne, čeprav mu je s tem nastavljena past. Kot odgovor pove modrost, ki ostaja eno izmed temeljnih vodil človeškega delovanja: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.“ (Mt 22,21)

Ali je samooklicani cesar, ki je na domove naših žrtev prihajal ponoči in jim jemal pridelke njihovih polj, prirejo njihovih hlevov in je od njih zahteval tudi zvestobo njihovih duš, imel pravico do vsega tega? Ali ima katerikoli cesar pravico zahtevati več od tega, na čemer je njegova podoba? Pamet nam pravi, da ne. Tudi Jezus nam pravi, da ne. So področja, na katera cesar ne sme, ker so pridržana Bogu. Ta področja so človekovo življenje, njegovo dostojanstvo, njegova verska in vsaka svoboda, pa tudi življenje in dostojanstvo njegovih bližnjih.

Ljudje iz Rakitnice so pripovedovali, da so si vojaki umivali roke v vodnjakih iz kapnic in v vodi reke Rakitnice. Kri na rokah žge. Čeprav jo voda izmije, da je videti, kot da roke niso bile nikoli krvave, kri še vedno žge. Kajti kri, ko se razlije preko rok, prepoji dušo. In z duše je ne more izmiti nobena voda, ne more je očistiti nobeno čistilno sredstvo. Samo s priznanjem in kesanjem se z duše odlušči madež krvi in se v srce naseli mir, po katerem človek hrepeni bolj kot po požirku vode v vročini. Zato danes molimo za tiste, ki so se v tistih junijskih dneh umivali v Rakitnici, prav tako pa molimo tudi za tiste, ki so ukazali ta pomor. Ob tem moramo prositi tudi zase. Kako hitro se lahko zgodi, da bi nad krivce za te dogodke začeli klicati Božjo kazen in maščevanje. Zdi se nam, da bi bilo tako zadoščeno pravici in pravičnosti, ki je ti pokojni in njihovi svojci niso bili deležni ne ob času smrti in ne skozi tolika desetletja po njej. Ob tem bi rad navedel misel pokojnega Stanislava Klepa: „Namesto kaznovanja – odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim.“

Zato, dragi bratje in sestre, molimo za pomorjene in za vse pokojne, molimo za tiste, ki so morili, in za tiste, ki so umore ukazali, molimo tudi sami zase in za sedanji čas našega naroda: naj Bog pomorjene sprejme v objem svoje bližine, saj so umirali z njegovim imenom v srcu in na ustnicah; naj se dotakne src tistih, ki so morili, da bodo v kesanju našli odpuščanje in mir; naj se dotakne tudi vseh nas, da bomo kot dediči tako težke zgodovine znali sprejeti resnico, jo živeti in jo spremeniti v rodovitno sodelovanje za dobro vsega našega naroda. Molimo drug za drugega, da bomo prišli do spoznanja, da smo vsi Božji otroci ter bratje in sestre med seboj. Da bomo prišli do spoznanja, da vsi potrebujemo Božje usmiljenje in odpuščanje. Pa tudi, da bomo prišli do spoznanja, da potrebujemo tudi medsebojno odpuščanje, saj medsebojno odpuščanje predstavlja edini prehod, ki vodi v življenje – v življenje posameznika, skupnosti, družbe in naroda. Gospod Jezus Kristus, ki si umrl za vse nas, prosimo te, usmili se nas in našega naroda.

Po branju

9. Po branju

Andrijan Lah: Slovenski književniki in književnice v komunističnih
zaporih

9.1. Andrijan Lah: Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih

Damjana Kern

Družina, Ljubljana 2017

9.1.1. Družina, Ljubljana 2017

Seznam slovenskih književnikov in književnic, zaprtih v času komunistične diktature, je komparativist in slavist Adrijan Lah začel izdelovati že precej pred letom 2017, ko je pri Družini izšla njegova knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih. Nabralo se je več kot 60 imen. Ob tem pa avtor opozarja, da so obravnavani književniki le »mali del velikanskih skupin sovražnikov, ki jih je komunistična oblast paranoično iskala in tudi najdevala«.

Literati so v knjigi prikazani različno izčrpno: od enostavnih skic do obsežnejših podob. Kolikor se je dalo, pa je avtor poskrbel za sistematičnost. O vsakem je najprej zbral osnovne biografske podatke: o mladosti, družini, šolanju, poklicnem življenju in delu. Sledi sklop, v katerem navaja verjetne ali možne razloge za njegov zapor ter pravne in nepravne značilnosti obtožbe (ponekod za ponazoritev objavlja ključne delčke obtožnic, sodnih zapiskov, poročil z zaslišanj …). V zadnji sklop uvrsti spominske in literarne odzive književnikov oziroma književnic na lastne zapore in delno tudi na zapore sozapornikov. Prav avtobiografska njihova izpoved o lastni zaporniški usodi mu je dostikrat služila kot osnova za tematsko raziskavo, ki se je je lotil. Naletel pa je tudi na precej primerov, ko književniki o svojem zaporništvu sami niso spregovorili, in v najboljšem primeru obstaja le kakšna informacija; na primer o tem, koliko časa in kje so bili zaprti. V teh primerih so predstavitve skope, omejene zgolj na dostopne informacije. Avtor potarna tudi o težavah z arhivskimi viri. V Arhivu Slovenije da so ti dostikrat skopi in nepopolni. Obregne se tudi ob biografske članke v slovenskih leksikonih, ki praviloma izpuščajo informacije o zaporih slovenskih književnikov, marsikdaj pa navajajo tudi neresnične ali prirejene podatke.

Knjiga Adrijana Laha Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih deluje kot izčrpen leksikon oseb, katerih enoznačna kategorizacija ni mogoča v nikakršnem smislu – ne generacijsko, ne po spolu, ne po stanovski, razredni ali politično-ideološki pripadnosti, ne po času ali teži (ne)storjenega dejanja, ne po vrsti obsodbe, ki je posameznika privedla za zapahe … V zaporu so se namreč znašli tako rekoč vsi, ki so s svojim (kulturnim) delovanjem »šli v nos« komunistični oblasti: poleg odkritih upornikov proti uradni partijski politiki tudi taki, ki so bili v resnici komunistični simpatizerji ali v nekem obdobju celo njihovi brezpogojni verniki. Na seznamu so tako bivši domobranci (na primer Andrej Hieng, Pavel Kogej, Marko Kremžar, Franc Pediček, Jakob Savinšek, Mirko Zupančič) kot tudi bivši partizani (na primer Viktor Blažič, Emilijan Cevc, Jože Javoršek, Dušan Pirjevec in drugi). Tu sta dva bivša komunista (Ciril Štrukelj in Angela Vode) ter bivši zaporniki v italijanskih in nemških taboriščih med 2. svetovno vojno (Rado Bednarik, Rado Bordon, Januš Golec, Vitomil Zupan …). Za obsojence na Nagodetovem procesu (Pavla Hočevar, Ljubo Sirc, Angela Vode) in na Bitenčevem procesu (Radivoj Rehar) Adrijan Lah uporabi poimenovanje »demokratični opozicionalci«. Precej oseb na seznamu je iz skupine Informbirojevcev – Golootočanov (na primer Ladislav Kiauta, Vinko Möderndorfer, Vladimir Premru, Cvetko Zagorski in števili drugi). Gre za tiste, ki se po resoluciji Informbiroja niso mogli kar na hitro obrniti od vere v »stalinizem« v »titoizem«, kar je največkrat privedlo do prevzgoje na Golem otoku. Na Lahovem seznamu je tudi en izgnanec zaradi nemškega porekla (Karel Mauser), obsojenca na dachauskih procesih (Ludvik Mrzel, Igor Torkar), pisec protikomunistične brošure (Narte Velikonja), sodelavci nepravovernih revij (Viktor Blažič, Taras Kermauner, Lojze Kovačič, Tomaž Šalamun, Veno Taufer …), sodelujoči z emigracijo (Marijan Brecelj, Drago Jančar, Žarko Petan, Ljubo Sirc, Gregor in Gustav Strniša), sovražna govorka in preveč vneta odvetnica (Ljuba Prenner), sovražna propagandista (Žarko Petan, Marjan Rožanc), sovražni šaljivci (Jože Javoršek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan), tigrovec (Slavko Tuta), vrnjenci s Koroške (Pavel Kogej, Marko Kremžar, Franc Pediček, Marijan Tršar) … Poleg »čistih« literatov (pesniki, pisatelji, dramatiki) v knjigi najdemo tudi nekatere publiciste in esejiste ter druge kulturnike oziroma kulturno angažirane izobražence. Stanovska razvrstitev omenjenih oseb kaže, da so bili komunističnemu režimu a priori v napoto seveda duhovniki, redovniki in katoliško usmerjeni časnikarji, pa tudi šolniki in drugi kršitelji od »komunistov zapovedanega kulturnega molka«. Generacijsko gledano je vključenih nekaj takih, ki so bili zaprti kot dijaki (na primer Marijan Brecelj, Kajetan Gantar, Andrej Hieng, Pavel Kogej, Lojze Kovačič, Marko Kremžar, Gregor Strniša, Dane Zajc in Mirko Zupančič), deset je bilo študentov (na primer Jure Detela, Dušan Pirjevec, Tomaž Šalamun, Veno Taufer, Marjan Tršar …), ostali so bili starejši. Nekateri so bili v zaporu zelo dolgo (na primer Vitomil Zupan, ki je bil obsojen na 15 let), drugi kratek čas, Narte Velikonja, Filip Terčelj in številni drugi so bili usmrčeni po hitrem procesu.

Kot zapiše avtor že v uvodu, še jasneje pa v sklepnem razmisleku, je s tem leksikonom želel »nazorno predočiti bitje in žitje nekaterih književnikov in književnic v totalitarnem režimu, delno pa tudi funkcioniranje totalitarnega režima«, ki mu je (še zlasti) plodno kulturno delovanje in izdajanje slovenskih knjig predstavljajo znamenje nacionalnega odpora. Za propagando komunistične oblasti, ki so jo poskušali ubraniti z vsemi možnimi sredstvi, je bila govorjena in pisana beseda ključna, zato so vsako svobodno besedo, zapisano ali izrečeno, vnaprej razumeli kot zametek politične opozicije proti režimu. Na take »po svoje misleče in pišoče književnike« so prežali vsi: od političnih voditeljev, prek različnih cenzorjev in uradnih kritikov do navadnih režimskih priganjačev in ovaduhov. Z zbranim gradivom je avtorju uspelo razgrniti tudi bistvene značilnosti političnega sojenja komunističnemu režimu sumljivih oseb oziroma komunističnega sodstva, ki je bilo del političnega enostrankarskega sistema in je sledilo političnim navodilom. Skupna značilnosti večine sodnih procesov je, da so bili montirani, številne obtožbe izmišljene, obsodbe pa neznansko predimenzionirane. Obtožnice so bile največkrat sestavljene iz tipičnih komunističnih puhlice o vohunstvu, sovražnem združevanju: »ker je sodeloval v ilegalni organizaciji«, ker je »kot fanatični pristaš in idejni pobudnik domobranstva vodil strupeno propagando in agitacijo v škodo NOB«, »ker se je javno udejstvoval na shodil ter v svojih govorih blatil in sramotil OF, partizansko gibanje, njegove pristaše …«. Večini katoliških duhovnikov so naprtili razlago, da »so zlorabljali vero in cerkev v politične namene«. Proti njim so se zvrstile obtožbe, češ da so vojni zločinci, narodni izdajalci, sodelavci okupatorjev, protiljudski duhovniki, hlapci Vatikana …

K leksikonskemu delu knjige je na koncu dodana še spremna beseda Rojstvo nasilja iz duha utopije, ki jo je napisal literarni zgodovinar Marjan Dolgan. Gre za dodatek, ki je »nalepljen« na prehodno vsebino knjige, in bi si zaslužil samostojno recenzijo. V njem je avtor predstavil svetovno zgodovinsko ozadje in se osredotočil zlasti na odnos prikazu totalitarnih režimov do umetnikov in intelektualcev.

Ob prebranem se pred bralcem precej nazorno izrisuje, zakaj in kako je komunistični režim poskrbel za to, da so se premnogi umetniki in intelektualci osebnostno zlomili ali vsaj umaknili. Postali so žrtve komunistične cenzure, njihovo kulturno-posredniško poslanstvo je bilo blokirano, dela mnogih so bila izločena iz knjižnic, oni pa v revščini in pozabi za zmeraj onemogočeni, da bi se normalno preživljali s svojim delom. Na tej točki se bralcu odpirajo številna nova vprašanja, zato je res škoda – kot v svoji recenziji zapiše tudi publicist Nežmah – »da se je avtor v večini primerov omejil na zapor kot tak. Bralno bi bolj pritegnil, ko bi prikazal, kako in kaj so pisali pred zaporom, na kakšen način potem, kakšen slog so iskali, da bi se izmaknili cenzuri, ter seveda katere ideje in kdaj so jim sploh objavljali.«

France Pibernik: POZNI NOVEMBER ZA PESNIKA, Biografska pripoved, France
Balantič, 29. novembra 1921–24. novembra 1943

9.2. France Pibernik: POZNI NOVEMBER ZA PESNIKA, Biografska pripoved, France Balantič, 29. novembra 1921–24. novembra 1943

Blaž Knez

(Celjska Mohorjeva družba 2016)

9.2.1. (Celjska Mohorjeva družba 2016)

Mineva leto dni od izida 228 mehko vezanih strani poučnega in hkrati prijetnega branja za vsakogar. Mineva tudi 96 let od rojstva in 74 let od smrti velikega pesnika Franceta Balantiča. France Pibernik, ki je sedem let mlajši od Balantiča, se z lahkoto vživlja v Balantičev čas in medvojno življenje. O Balantiču ve povedati čisto vse, kar je bilo po vojni o njem mogoče spoznati. Pibernik ni napisal romana o Balantičevem življenju, temveč pripoved o njem, kakršno je v desetletjih »posvečenega dela in življenja« lahko zaokrožil le največji poznavalec pesnika. O njem nam pripoveduje po tem, ko je iz Balantiča ne le diplomiral, magistriral in doktoriral (čeprav ne na kakšni ustanovi), saj je med drugim uredil in napisal komentar 255. knjige Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev Zbrano delo Franceta Balantiča. Razprodano je bilo v treh mesecih. O Balantiču je napisal ali drugače do izdaje pripravil tudi številna druga dela. Vsa so bila dolgo pričakovana in bralci so jih željno sprejeli . Ob branju se torej ni potrebno spraševati o tem, kako je bilo v resnici in kaj je avtorsko spremenjenega … Za bralca je v lahko berljivo, lahko bi rekli v poljudnoznanstveno besedilo prelil celotno Balantičevo življenje. In ne samo to! Ob opisanih ključnih trenutkih življenja nam Balantič, kot na Pibernikov ukaz, tudi zazveni s kakšnim svojim stihom ali kitico. Povsem suvereno je iz obsežnega poznavanja snovi precedil najpomembnejše ter najbolj smiselne podatke, ki naj jih bralec spozna, da bolje razume izvor vrelca, od koder se je prikradla pesem. Pripoved z veliko začetnico! Ob branju s pesnikom postajamo tako intimni, da bi želeli pobližje spoznati tudi njegove prijatelje; če pa že ne njih, sem pri opremi knjige pogrešal vsaj kakšen Tršarjev lesorez. Kot domačina pa me je zmotila tudi kakšna nepravilna uporaba lokalnega imena ali predloga k le-temu.

Pripoved je izpeljana v treh delih. V prvem delu se na skoraj sto straneh srečujemo z Balantičem od otroštva in mladosti, preko srednje šole in vpisa na slavistiko. Spoznamo njegovo celotno ustvarjalno obdobje, ki mu je bilo dodana tudi huda bolezen in taborišče. V Gonarsu je bolje spoznal tovariše, ki se jim je pridružil na slavistiki, »saj so bili na oddelku sami zavedni Slovenci«. Za njegovo »napačno« odločitev torej ni kriv samo »militantni« Kremžar. Drugi del obsega obdobje po pesnikovem odhodu v Grahovo, njegov ognjeni krst pri partizanskem uničenju postojanke v Pudobu in končno tragične dni poznega novembra. Osrednji del se konča z ustanovitvijo Balantičeve nagrade 8. februarja 1945, ki pa kasneje ni bila podeljena nikoli. Tretji del z naslovom Nekoč bo lepo pa še kar traja. Opisuje usodo Balantičeve poezije in njegove druge zapuščine. Čeprav so bili v skrbno delo za ohranitev Balantičevega dela vključeni mnogi, pri nas in na tujem, pa si naziv ambasadorja kulture zasluži predvsem avtor Pibernik. Sam seveda nima drugih ambicij, kot da Balantiču omogoči, da zadiha kot pesnik. Da bo branje njegovih pesmi brez nenehnega preverjanja, če ni morda iz njegovih ognjev kakšnega vonja, ki spominja na politiko …

Seveda gre pri Poznem novembru v prvi vrsti prav za pesnika in njegove pesmi. In to za vrhunskega lirika s čudovito poezijo, ki nagovarja nove in nove generacije mladih, v pozabo pa ne gre niti zrelim bralcem. Nagovarja vsakogar, če ga le imamo priložnost srečati. Sam sem srednjo šolo zaključil še v jugoslovanskem režimu in smo zato Balantiča zviška preskočili ter se raje posvečali Kajuhu. Še z večjo nejevero sem spremljal šolsko obravnavo Balantiča pri šolskih otrocih te dni. Učiteljica jim ga je sicer na nek način predstavila, vendar ga ni mogla uvrstiti v nobeno kategorijo pesništva. »Pridružili« so ga pesništvu NOB!

Vsi poznamo kamniške težave v zvezi s poimenovanjem knjižnice z imenom književnika. Še bolj pa je zanimiv upor mladih k predlogu ene izmed njih, naj si župnijski zbor nadene njegovo ime. Razdvajanje!

Zakaj je bil torej Balantič pri nas toliko časa na Indeksu prepovedanih avtorjev? Ker gre pri zadevi Balantič že od njegove smrti naprej tudi za odnos do »meščanskega tabora« v celoti, kot je revolucionarna stran (ne)posrečeno poimenovala tabor demokratičnih strank slovenske (ne)urbane (med)vojne družbe. Se pravi odnos do vseh Slovencev, ki se niso, se ne in se nikoli ne bomo strinjali z nasilnim, revolucionarnim prevzemom oblasti. (Nelogičnosti, kot je recimo navdušenje [demokratično] izvoljenih predstavnikov slovenskih oblasti do revolucionarjev, so seveda izvzete. Očitno naj revolucija nasilno deluje le enkrat in samo v eni smeri!?) V našem javnem prostoru se praviloma smatra, da vrednote totalitarizma ostajajo. Da je bila Jugoslavija normalna država. Da smo imeli srečo, da so nas partizani “osvobodili” … Tako je v odzivih na izid Balantičeve knjige še vedno največ brskanja po »ideologijah«. Bolj kot branje njegovih stihov je pomembno postavljati vprašanja, če je bil Balantič v domobranstvo zaveden? Ali se je znašel med vaškimi stražarji in domobranci slučajno? Predvsem pri teh vprašanjih je izvir »problematičnosti njegovih verzov«. Kar z olajšanjem se vsepovsod in venomer ponavlja, da Balantič vendarle ni ničesar napisal v prid domobrancem … Ali pač?

Prav pri teh vprašanjih pa tiči kal »izvirnega greha«, ki se imenuje pojav »Balantič« v slovenski drugi svetovni vojni. Balantič seveda ni neki »brezimen izdajalec«. Predstavlja pa pripadnika napadenih katoličanov. In ima svojo vrednost. Balantiču sicer vrednost prinaša njegova sposobnost umetniškega izraza. V svetu brez totalitarizmov pa ima prav vsak državljan svojo vrednost. Kaj nam torej v čisto človeškem smislu pomeni France Balantič? Gre za model mladega fanta, katoličana, ki se zaveda obveze desetih božjih zapovedi. S pesniško tenkočutnostjo živi ideale, ki se jih je navzel od svojih staršev. »Ne ubijaj!« je eden od temeljev civilizacije že kar veliko stoletij. Balantič si je z Bogom kar domač in ker se z Njim redno srečuje ob preverjanju svojih dnevnih odločitev, ga je težko voditi na področja, ki niso v soglasju z utečenim starim svetom. Ali ni vse to verna slika kateregakoli katoliškega Slovenca ob stiku z revolucionarno ideologijo? Ali ni bil vsak tak upornik pred revolucijo že oseba s skoraj pesniško, čisto dušo, ki je v fizičnem spopadu raje streljal mimo. Ker ni verjel, da je mogoče, da bi se svet bolnih ideologij, ki jih je poskušala izboriti Komunistična partija, udejanjil. Kakšne krivde s(m)o sicer bili obtoženi vsi tisti katoličani, ki se nis(m)o navduševali nad uvedbo komunizma? Ki s(m)o (u)trpeli komunistični napad med vojno in po njej, do osamosvojitve, in ga doživljamo vse do današnjih dni? Smo preveč ali premalo naivni, da ne verjamemo komunistom? Prav v Balantiču tiči ena od mnogih razpok monolitnega mita o NOB.

»Ker je bil izdajalec, je kaznovan!« se je glasilo pojasnilo vsakega umora, ki so ga knjigovodsko poimenovali likvidacija. In podpisnik takega pojasnila je bil lahko donedavni sošolec ali pa sosed našega pesnika. Ko se torej Balantič v knjigi odpravlja v Grahovo ali se vrača nazaj v Ljubljano, smo še ob branju kar malo v strahu, saj slutimo, v kakšne nevarnosti se podaja. Po Ljubljani se namreč giblje prav blizu svojega kamniškega sošolca, ki mu je še pred nekaj leti domov pisal prijazno razglednico, sedaj pa že vodi ljubljanske »varnostne grupe« in je nedavno postal član kolegija VOS OF. Kaj je sošolca privedlo v ta položaj? Kaj je privedlo do po odgovornosti podobnega položaja tudi kakšnega katoliškega Kocbeka? Sama vprašanja, ki sicer terjajo odgovore, nakazujejo pa zapletenost, zmedenost, pa tudi neverjeten propagandni “dosežek” leve polovice slovenskega političnega prostora. Očitno je potrebnega veliko napora, da se iz tako prepredenih situacij zmore človek izviti z nepokvarjenim človeškim obrazom. Z Danetom Zajcem lahko zaključimo, da so petinštiridesetega očitno zmagali zasmehovalci poezije, kvazi junaki, kvazi ljudje …

Ob neki priliki je gospod Pibernik izzval manjši krog pobudnikov neke Balantičeve prireditve z jasno postavljenim vprašanjem: »Kdaj si se prvič zares srečal z Balantičem?« Pozno! Odkar sem prebral Pozni november za pesnika, znam na to vprašanje bolje odgovoriti. V poznem novembru!

Več bo branja, manj bo razdvajanja!

Črt Kanoni: Osma žrtev ali rekvijem za likvidatorja

9.3. Črt Kanoni: Osma žrtev ali rekvijem za likvidatorja

Jožef Kociper

Založba Maks Viktor d.o.o.

9.3.1. Založba Maks Viktor d.o.o.

Letos februarja je pri založbi Maks Viktor izšel nov roman Črta Kanonija z naslovom Osma žrtev ali rekviem za likvidatorja. Izjemno napet politični triler osvetljuje način življenja, razmišljanja, znanstvenega vedenja in psihiatrične stroke v sredini prejšnjega stoletja. Avtor trdi, da gre pravzaprav za psihiatrični triler, ki opisuje nepredvidljivo in misteriozno dogajanje v psihiatrični bolnišnici nekaj let po končani drugi svetovni vojni.

Ob predstavitvi je Črt Kanoni povedal, da je ta knjiga njegova refleksija otroških spominov na bolnike, ki jih je poznal nekoč in o katerih je kot odrasli človek začel razmišljati. Sam je namreč otroštvo preživljal na dvorišču psihiatrične bolnišnice, kjer je služboval njegov oče. Ob rekonstrukciji zgodb si je pomagal z njegovim dnevnikom, v katerega je kot psihiater in direktor psihiatrične bolnišnice popisoval bridke zgodbe nekaterih pacientov. Psihiatrični jezik je bil zanj tako skrivnosten in privlačen, da je skušal razvozlati ozadje teh zgodb. Po eni strani se zdi, da o psihiatriji vsi vedo vse, dejansko pa se o njeni vsebini ne ve nič. Zato se je lotil tega neodprtega področja, da bi zapolnil praznino ne le v sebi, temveč tudi v kolektivnem spominu svoje družine in slovenskega naroda.

Grozljivka se odvija zmeraj nepredvidljivo. Pričakujemo eno, zgodi se nekaj drugega, prav v obratni smeri. Zaključek grozljivke je pa vendarle vsem znan: smrt, v svoji najbolj grozljivi podobi nepredvidljivega, samomorilnega dejanja. Zato je podnaslov knjige rekviem: to je pogrebna maša za umrle, pri kateri se moli ali poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam. V prevodu pomeni “Večni mir in pokoj mu daj, Gospod in večna luč naj mu sveti!” Ob takih obredih in trenutkih ljudje skupaj izražamo žalost in prizadetost ob koncu. Seveda to ni rekviem le za likvidatorja, ampak tudi za vse njegove žrtve – vpričo slovenske javnosti.

Glavni lik trpi za hudo psihiatrično motnjo, ima razcepljeno osebnost. To ni nič posebnega. Veliko ljudi nosi v sebi več podosebnosti, ki se borijo za prvo mesto v njegovi duši in telesu. Pri nekaterih pa te “podosebnosti” zavzamejo mesto osebnosti in povzročijo katastrofo. Tako se je zgodilo protagonistu kot tudi vsem, s katerimi se ta srečuje. V knjigi nastopajo tri glavne osebe: likvidator Pino Novak, filozof Andrej Perpar in slikar Peter Tekavec. Zadnja dva sta sotrpina na psihiatriji in sta si zelo podobna po svoji usodi.

Zgodba se začne zapletati, ko je Pino Novak sprejet v psihiatrično bolnišnico kot duševni bolnik. Pravzaprav se ni vedelo, kdo je. Sprejet je bil s ponarejenimi dokumenti, ki mu jih je med drugo svetovno vojno izdala komunistična varnostno obveščevalna služba na ime inženir Peter Babnik. Ta človek pa v Ljubljani ni obstajal. Tako se knjiga odvija v smeri odgovora na vprašanje, kdo je Peter Babnik in kako je on lahko bil Pino Novak, ki je likvidiral sedem žrtev v času druge svetovne vojne. Pino Novak, študent prava, je v času okupacije po nalogu varnostno obveščevalne službe ubil sedem ljudi. Kot inženir Peter Babnik se je v uri resnice izpovedal o svojih likvidaciji tolikih ljudi. To je povsem odkrito in neposredno povedal slikarju Petru Tekavcu in ga s tem tako ustrahoval, da ga je pahnil v trajno psihično krizo. Ta izpoved Pina Novaka ni bila iskrena, z namenom samoočiščenja in iskanja sprave s seboj, bolj je šlo za razbremenitev ali delanje vtisa pred tujcem. Slikar je zaradi te krute resnice začel begati, čutil se je življenjsko ogrožen, obletavale so ga samomorilne misli in je našel mir edino še v psihiatrični bolnišnici. Življenje zunaj tega varnega kroga je bilo zanj preveč ogroženo. Na sebe je – namesto likvidatorja – prevzel strahotno težo odgovornosti za smrti teh ljudi, ki so padli zaradi ideologije in drznosti posameznika. A še najbolj se je bal za sebe. Ko se je v psihiatrični jedilnici soočil s Petrom Babnikom, ga ta sploh ni prepoznal. Peter Babnik je v času rehabilitacije prevzel nove osebnostne lastnosti. Pina Novaka ni bilo več. Odgovornosti za pomor žrtev ni sprejemal. Ni uvidel odgovornosti niti za sedmo žrtev, svojo ljubečo partnerko, ki jo je ubil zaradi bolezenske frustracije in nepreverjenega dejstva, da bi mu naj ona povzročila sifilis. Pozneje je zdravniška preiskava jasno pokazala, da nikoli ni imel sifilisa. Do njegovega spomina in zavedanja pa ta resnica ni prišla. Nova osebnost Petra Babnika ni dopustila priznavanja odgovornosti.

Pino Novak je imel še zmeraj vpliv na druge, ki so ga poznali prej kot likvidatorja. Hodili so ga gledat v bolnišnico in niso mogli verjeti svojim očem, da je lahko kaj takega storil in preživel. Eni so ga obsojali. Brat se ga je bal, starši so bili brez moči. Ko je Pino Novak oziroma Peter Babnik slišal za smrt slikarja Tekavca, se ga to sploh ni dotaknilo. Niti vedel ni, kdo je to.

Pri branju knjige me je nagovorila neposrednost izraza in globoka politična in duševna realnost, ki se je dotika. Če jo berem kot psihiater, občudujem izjemen človeški kontakt in empatijo, ki so jo naši učitelji dušeslovja v prejšnjem stoletju imeli do ljudi, pacientov. Kako so bili pozorni na vsakdanje stvari, na osebne talente in znali to spodbujati pri zdravljenju in integraciji nazaj v družbo. Kako malo so bili odvisni od dnevne politike in raznih levih in desnih pritiskov, ki hočejo voditi in ukazovati človeški duši – tudi znotraj zaprtih oddelkov bolnišnic.

Če jo berem iz doživljajske optike, kot človek in kot Slovenec, gledam te strani knjige in slike iz arhiva psihiatrične bolnišnice kot dragocene dokumente. Ta način branja, ki ga je uvedel Črt Kanoni, lahko pomaga pri razumevanje ne le bližnje zgodovine likvidatorjev in žrtev, ampak tudi pri celjenju zgodovinskih ran otrok enih in drugih, ki se še zmeraj delijo na leve ali desne, črne ali rdeče. Travma, ki prizadene eno generacijo, ima posledice vsaj še na treh ali štirih generacijah pozneje. Rešitev, ki jo najde ena generacija, pa odpre vrata osvobajanja za stotine generacij, ki še prihajajo.

Eden od vrhuncev knjige, ki jo priporočam v branje, in je enako zanimiv za laike in strokovnjake, je uporaba hipnoze za razjasnitev osnovne psihiatrične motnje pri glavnem liku knjige Petru Babniku. Istočasno predstavlja to enega od razpletov zgodbe o likvidatorju (str. 212–216).

odlomek

9.3.2. odlomek

»Das Erwachen des Bewusstseins« ali prebujanje zavesti bolnika Pina Novaka, kot bi rekli v našem jeziku, je bilo napovedano ob deseti uri v sobi, v kateri se je Novak oziroma Babnik nahajal. Zdravniki, dr. Vončina, dr. Magajna, dr. Borštnar, dr. Gaberšek in dr. Vitorovič, so v sobi čakali le še na direktorja bolnišnice, ki je prišel z nekaj minutno zamudo z zajetnim šopom papirjev pod pazduho. Pozdravili so se in še enkrat ponovili, kako bodo izvedli celoten postopek. Vprašanja, ki jih je sestavil Magajna, so bila prepisana in natipkana, bolničarji pa so se pred vhodnimi vrati v sobo postavili tako, da tudi zajec ne bi mogel ubežati iz nje. K bolniku je prvi pristopil direktor in mu zastavil nekaj vprašanj, na katera pa pričakovano ni dobil odgovorov.

»Mislim, da lahko postopek nadaljujemo s hipnozo. Doktor Vitorovič in vi, doktor Gaberšek, stopita prosim bliže in pozorno opazujta pacienta in vse spremembe, ki se bodo pričele odražati v njegovi mimiki,« je dejal direktor. Drugi so se nekoliko umaknili in naredili prostor ob postelji mlajšima kolegoma, ki sta prvič prisostvovala taki terapiji. Direktor je iz notranjega žepa suknjiča izvlekel žepno uro, pogledal zbrano druščino in dejal: »Zdaj ga bom pripravil v stanje, da se bo zavedel samega sebe, saj bom v njegovi podzavesti poskusil prebuditi tisto situacijo, tisti trenutek, ki je v njem prebudil drugo osebo. Lahko pa bomo dobili še kaj več,« je z umirjenim tonom glasu dejal ravnatelj in se povsem posvetil na postelji ležečemu inženirju Petru Babniku, ki se je na vrvež ob postelji odzval z rahlimi premiki očesnih zrkel.

»No, pozornost smo že prebudili. Zdaj pa najvažnejše,« je dejal direktor.

Z uro, ki je bila pripeta na dolgo kovinsko verižico, je pričel nihati pred Babnikovimi očmi, ki so nezavedno pričele slediti nihajnim amplitudam, tem pa je sledil stavek, ki gaje profesor z umirjenim tonom glasu nenehno ponavljal.

»Moje ime je Pino Novak in sem agent VOS. Moje ime je Pino Novak in sem agent VOS.«

Po nekaj izrečenih ponovitvah je Babnik na široko odprl oči, njegovo telo je popustilo pod mišičnim krčem in pred zdravniki je ležal bolnik, kije bil, vsaj tako seje zdelo, pripravljen sodelovati in odgovarjati na najbolj neprijetna vprašanja.

»Bogo, zdaj pa ti!« je dejal direktor.

Magajna seje zazrl v vprašanja, ki jih je sam napisal, zato je bil pogled na popisan list bolj kot ne rutinski, kot preverba, ali ni morda kako od njih izpuščeno.

»Vaše ime je Pino Novak, kajne?«

»Ja, moje ime je Pino Novak,« je dejal na postelji ležeči bolnik.

»Po poklicu pa ste pravnik, res?« je vprašal Magajna.

»Ja, jurist sem,« je odrezavo odgovoril Novak.

»In ste agent VOS?« je vprašal Magajna.

»Ja, agent VOS sem,« je mirno odgovoril Novak.

»Koliko sovražnikov pa ste likvidirali kot agent VOS?« je spraševal dalje primarij.

»Šest!« je kot iz topa izstrelil Novak.

»Kaj pa Bizjakova? Nje ne štejete med sovražnike?« je zanimalo Magajno.

»Bizjakova je bila …,« za trenutek je umolknil, saj je ta epizoda, kot kaže, obležala kot svinčena talina v njegovi duši, nato pa mirno nadaljeval.

“Bizjakov je bila grožnja! Okužila me je s sifilisom!” je odgovoril Novak.

»Ampak to je bila vaša blodnja. Saj niste zboleli,« je odvrnil Magajna.

»Nisem, ampak takrat sem bil prepričan, da sem,« je dejal.

»Ali veste, da je Neli Bizjak pisala intimni dnevnik, v katerem je popisala vse, kar sta doživela skupaj?« ga je vprašal Magajna.

»… Ne, tega nisem vedel,« je po krajšem premoru odgovoril Novak.

Magajna je nadaljeval z branjem besedila, ki so ga prepisali iz dnevnika Neli Bizjak.

Pino se je dobro vživel v lik inženirja Babnika. Spremenil je zunanji videz, izgubil nekaj kilogramov, pa tudi njegovi gibi in govorica so taki, kot ne bi šlo za isto osebo. Danes me je obtožil, da sem lajdra. Ja, tako me je imenoval, moj Pino. Da je od mene dobil neko bolezen? Ah, če bi le vedel ta moj trap, da sem samo njegova. Pino je ljubosumen, ha, ha, ha … Jaz bi morala biti ljubosumna in ne on! On je moja nagrada, ne jaz njegova …

»To je zapisala vaša prijateljica prve dni julija triinštiridesetega leta!« je dejal Magajna.

»… Kar je, je! Časa se ne da obrniti nazaj,« je hladno in brez kančka slabe vesti odgovoril Novak.

»In po tem dejanju ste kot Peter Babnik odšli k bratu v Kranj?« je zanimalo Magajno.

»Ja, izginil sem. Moral sem, da krepnem kot Novak in ne kot Cankar,« je hladno odgovoril Novak in se tej svoji domislici celo nasmehnil.

Možje v belih haljah, ki so stali ob postelji Pina Novaka, so se brez besed spogledali, še najbolj presenečen med vsemi pa je bil mladi asistent, dr. Momčilo Vitorovič. Prvikrat je prisostvoval takemu »prebujanju zavesti« po metodi Oswalda Bumkeja, kot je rad dejal direktor bolnišnice, zato svoje nove in sveže psihiatrične izkušnje ni mogel skrivati. Žarel je od navdušenja!

»Kaj zdaj, Janez. Ga bomo spravili nazaj v telo Petra Babnika?« je bil zvedav primarij Vončina in njegovo radovednost so bržčas delili vsi prisotni, saj so brez besed zrli v svojega predstojnika in pričakovali tehten odgovor.

»Vsekakor! Novak je preveč nepredvidljiv. Torej, nevaren v tem trenutku. Peter Babnik pa je vodljiv. Zbudili ga bomo, potem pa si bomo že domislili, kako in kaj naprej,« je odgovoril ravnatelj, pristopil do Novaka in v njem v nekaj trenutkih prebudil telo in podzavest inženirja Petra Babnika, ki se je zdrznil, široko odprl usta, se zagledal z očmi nekam v strop sobe in v krču obležal na postelji.

Doktor Vitorovič je še kar stal in kljub številnim vprašanjem, ki jih je imel ob tej demonstraciji, iz sebe ni mogel iztisniti niti enega. Zadrego je prekinil direktor, ki je bolničarjem naročil poostren, štiriindvajseturni nadzor nad pacientom, vse svoje kolege pa povabil v svojo sobo na posvet. Breda je v veliki džezvi skuhala za vse prisotne kavo, potem pa se je razvnela strokovna in ognjevita debata, povezana s primerom Pina Novaka.

»No, mlada kolega, sta pozorno spremljala celoten postopek, ki sem ga izvedel?« je zanimalo direktorja in ob tem svoj pogled uprl v mlada asistenta Vitoroviča in Gaberška. Bila sta vrstnika pri tridesetih in na oba je stavil vse svoje strokovne adute slovenske psihiatrične službe.

»Vse. Vse sem pozorno spremljal. Se posebej pa prehod iz ene v drugo zavest, ki se je zgodila v trenutku spremembe. O tem sem veliko bral, zlasti Junotovo teorijo hipnoze, ampak …«

»No, v naslednjih dneh mi napišite prosim vaša opažanja ob tem današnjem dogodku, o katerih se bova seveda lahko temeljito pogovorila. Mislim, da bi bilo dobro za našo ustanovo, da čim prej izšolamo še nekoga izmed zdravnikov, ki bo vešč hipnoze in seveda diagnosticiranja in razvoja shizofrenih patologij ob eksploracijah bolnikov na podlagi hipnoze,« je dejal profesor. »Kaj mislite o tem, doktor Vitorovič, in seveda vi, doktor Gaberšek?« Odgovora ni dobil. Muzajoče sta pogledovala drug drugega, dokler ni direktor dejal: »No, pa saj se bomo o tem še pogovorili kajne. Pustimo času čas!«

»In kaj zdaj, Janez, ko smo spoznali še drugo Janusovo obličje,« je zanimalo Magajno.

»Nič! Mi smo svoje delo opravili. Novak je bolnik. Hud bolnik! Napisali bomo poročilo in ga poslali na državni sekretariat za notranje zadeve v Ljubljano. Nekaj pa je nesporno. Namreč, motiv dejanja. Če bo kadarkoli prišlo do kakršnekoli obravnave, bo do nje prišlo zgolj zaradi umora Bizjakove, pa še ta bo ovržena, saj je do uboja prišlo v stanju zmanjšane prištevnosti in najverjetneje tudi zaradi zastaranja primera,« je dejal predstojnik.

»Pino Novak, če bo izplaval na površje, je nepredvidljiva in nevarna oseba. Upajmo, da bo v naši ustanovi čim dalj časa prisoten Peter Babnik, saj se bomo le tako ognili morebitnim ekscesom in neprijetnim situacijam, če bi se kdaj, pravim kdaj, sam po sebi obudil Pino Novak,« je dejal Magajna in dodal: »Saj si najbrž hotel reči nekako tako, kajne, Janez?« »Natanko tako! Bogo in Niko, vidva sta bila njegova zdravnika, zato vaju prosim, da se poenotita in napišeta zgodovino bolezni Pina Novaka, sam pa bom obvestil Zorka in seveda Cirila, da smo tole sliko nekako mukoma sneli in jo prenovljeno obesili na zid,« je dejal direktor.

In memoriam

10. In memoriam

ALBERT MALOVRH, 1924–1999, se je vrnil počivat v domačo zemljo

10.1. ALBERT MALOVRH, 1924–1999, se je vrnil počivat v domačo zemljo

Jako Maček

10.1.1.

V Šentjoštu nad Horjulom so imeli 16. septembra letos nekoliko nenavaden pogreb. V domačo zemljo pri cerkvi sv. Jošta so pokopali rojaka Alberta Malovrha; pred tem je skoraj dve desetletji počival v Argentini, ki ga je pred sedemdesetimi leti sprejela kot begunca in mu ponudila delo in svobodo.

Albert Malovrh je bil rojen leta 1924 v trdni kmečki družini Pavla Malovrha in Marijane Kavčič. Mlada leta je preživel s tremi brati in dvema sestrama v varnem zavetju rojstnega doma v Šentjoštu. Komaj 18-leten je leta 1942 postal član vaške straže in se eno leto kasneje pridružil domobrancem. V začetku maja 1945 ni šel na Koroško kot večina drugih, ampak se je s še petimi Šentjoščani skrival v bližini doma. Njihov namen je bil „tistih nekaj dni ali kvečjemu tednov do vrnitve Slovenske narodne vojske“, kot so tedaj mislili, spremljati dogodke v domačem kraju. Vrnitev je seveda bila drugačna, kot so pričakovali, zato so šentjoški skrivači skupaj s Pavletom Žakljem, ki je bil kot gorenjski domobranec vrnjen v roke partizanov in mu je uspelo pobegniti iz Šentvida, odšli konec septembra čez mejo v Italijo. Nekateri od njih so se potem še ilegalno vračali in spomladi 1946 odpeljali v Italijo Milana Zajca, rešenca iz kočevskega brezna. Udba se je zato znesla tudi nad Malovrhovo družino: takoj po novem letu 1949 so zaprli očeta Pavla, mamo Marijano, sina Adolfa in hčerko Pepco. Oče je že novembra istega leta v zaporu umrl, mati je bila v zaporu štiri leta, Adolf pa kar sedem let. Kmetija je bila podržavljena, in preden so jo dobili nazaj, skoraj uničena.

Albert Malovrh je leta 1948 prišel v Buenos Aires. Bil je zadovoljen, da je tu lahko začel kolikor toliko normalno življenje. Poročil se je z Ivanko Oblak in rodilo se jima je pet otrok: Berto, Marta, Irena, Marko in Tone, katerim sta od otroštva dalje vcepljala ljubezen do Boga in slovenstva. In te vrednote prenašajo danes njuni otroci na njune vnuke in pravnuke ter s tem pomagajo ohranjati slovenski čudež v deželi pod Južnim križem. Pri tem jih spodbuja zgled očeta Alberta, ki je bil najprej graditelj šole Franceta Balantiča v predmestju Buenos Airesa, nato pa dolgoletni predsednik njenega šolskega odbora.

Pogrebno sv. mašo v Šentjoštu je vodil predstojnik slovenskih lazaristov g. Pavle Novak, ki je bil tudi sam rojen v Argentini in tam spoznal Albertove sinove. V pridigi je to povedal in se jim zahvalil, da so se odločili za izpolnitev očetove želje, da bi bil pokopan v rojstnem kraju. Somaševala sta domači župnik g. Andrej Sever in draveljski župnik p. Miran Žvanut. Gospa Pavlinka Korošec Kocmur je v poslovilnem govoru med drugim povedala sledeče: „Danes je praznik, kajti naš Albert Malovrh se po dolgih letih tujine vrača v nam vsem ljubi Šentjošt. Skoraj dve desetletji je počival v objemu argentinske zemlje, sedaj pa ste mu njegovi otroci z veliko radodarnostjo izpolnili željo in ga pospremili vsi skupaj združeni: tako kot sta Vas on in mama Ivanka vzgajala, ste ga pospremili domov, kjer bo počival v naročju matere Slovenije, v družbi svojih prednikov vse do vstajenjskega dne.“ Na koncu je ob odprtem grobu zadonela še pesem Rož, Podjuna, Zila: „V sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin!“

Kdor vsaj malo pozna življenje naših ljudi, ki so leta 1945 v strahu za golo življenje zapustili svoje domove in odšli v tuji svet, ve, kako so hrepeneli po vrnitvi. Zlasti starejši se niso mogli prilagoditi „tujim šegam in navadam“ in so do konca svojih dni želeli, da bi vsaj enkrat še prestopili domači prag, da bi vsaj od daleč še videli njivo, ki je bila nekoč njihova, da bi vsaj zadnje počivališče imeli na domačem pokopališču. Premnogim se nič od tega ni izpolnilo. Kot skromna uteha jim je morda bilo prgišče prsti, ki so jo dobili od doma in jo skrbno hranili, da bi šla z njimi v grob tam na robu argentinske pampe in jim v njem naredila vsaj trohico domačega. Kdor živi v domovini, niti ne razmišlja o tem in mu je samo po sebi umevno, da bo tu tudi pokopan. Postmoderni človek se s takimi in podobnimi zadevami skoraj več ne ukvarja niti mu ne povzročajo skrbi, naši predniki pa so to živeli in zato trpeli. Pa zaključimo z nekaj vrsticami Balantičeve preroške pesmi Sen o vrnitvi, ki smo jo slišali tudi na pogrebu v Šentjoštu:

Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,

bo davna želja domu me vrnila.

Domači kraj, kako mi spet boš drag!

Kako bom ljubil gore razkopane,

dokler ne bom nad njimi tih zaspal.

Jakob Mivšek (1927 – 2017)

10.2. Jakob Mivšek (1927 – 2017)

Marija Treven

10.2.1.

Ata Jakob se je rodil 8. julija 1927 v Hlevnem Vrhu kot deveti izmed desetih otrok. Življenje na srednje veliki kmetiji mu je omogočilo, da je že v ranem otroštvu začutil lepoto bivanja v naravi. Rad se je družil s sosedovimi otroki na paši, kjer jih je z otroško navihanostjo zabaval. A brezskrbno otroštvo je pri trinajstih letih prekinila 2. svetovna vojna. Leta 1942 mu je zaradi bolezni umrl oče Matija. Zaradi komunističnega nasilja, ki je začelo stegovati svoje lovke tudi v naš kraj, so se njegovi štirje bratje Johan, Tomaž, Anton in Kajetan odločili, da bodo varovali svoje domače in svoj domači kraj. Tako so odšli od doma in se priključili vaškim stražarjem, pozneje pa domobrancem na Vrhu Svetih treh kraljev. Čeprav so bratje ob večjih kmečkih delih pogosto prihajali domov pomagat, je vsakodnevno breme ležalo na plečih mladega in šibkega fanta. Ob globoko verni materi Marijani se je Jakob krepil telesno in duhovno. Takoj po vojni je pred surovim komunizmom bežal s svojimi brati in ostalimi Vrhovskimi domobranci na Koroško. Zaradi nerazumljive prevare je bil z Vetrinjskega polja poslan kot ostali domobranci nazaj v Jugoslavijo, na Teharje. Ker je bil mladoleten, je bil s civilisti dodeljen v barako C. Tako se je ločil od svojih bratov, ki jih je zelo pogrešal in le še nekajkrat jih je od daleč videl. Na Teharjah je doživel grozodejstvo pekla. Gledal je smrti v obraz. Videl je, kako so mučili nekatere domobrance, zlasti domobranske oficirje, slišal strašno preklinjanje partizanov. Obup nosečih mater in jok sestradanih dojenčkov in otrok ga je pretresel do dna. In tudi sam je trpel neizmerno žejo in lakoto … Ko so mladoletnike spustili iz taborišča, jih je čakala dolga in težka pot domov, polna strahu in pasti. Po Božji previdnosti se je ravno na svoj osemnajsti rojstni dan vrnil domov, ves sestradan in izmučen. Svoji mami je rekel: »Nikoli se ne bom več smejal.« Njegova mama se je oblekla v črno in v črnini je ostala vse do svoje smrti. Težka pot v življenje pa je bila atu Jakobu tlakovana še naprej. Nasledil je kmetijo, na kateri so po vojni živele še tri sestre in mama. Mlademu fantu ni preostalo drugega kot garanje na kmetiji od jutra do večera. Mama je zaradi velike žalosti, saj so ji kruti časi vzeli kar štiri sinove, zbolela in kmalu ostala priklenjena na posteljo. Bolečino izgubljenih sinov pa je povečevalo dejstvo, da se o pobitih mladih fantih ni smelo govoriti in povojnih pobojev tedanja komunistična oblast sploh ni priznavala. Ata Jakob je moral o svoji veliki bolečini, o teharskih grozodejstvih, kakor o svojem prestanem trpljenju, strogo molčati. Moč in oporo za življenje je našel v molitvi in v zaupanju v Božjo pomoč.

V Tereziji Dolinar, Šuštarjevi iz Smrečja, ki ji je povojna oblast tudi umorila vse tri brate, je spoznal svojo bodočo ženo. Njun zakon je bil blagoslovljen s šestimi otroki. Vzgajala sta nas predvsem z zglednim krščanskim življenjem, včasih tudi z besedo. Vsako nedeljo smo vsi skupaj pristopili k Božji daritvi. Njun delavnik se je začenjal vsak dan že zelo zgodaj. Ob petih zjutraj sta vstajala, da sta postorila vse v hlevu. Ko smo otroci zjutraj prisedli k mizi, smo najprej skupaj s staršema zmolili Angel Gospodov. Po zajtrku je sledilo delo na polju, gozdu … Že v ranem otroštvu smo po svojih močeh pomagali pri delu. Tedaj nam je ata pogosto pripovedoval razne prigode iz svojega življenja, rad je s svojimi pravljicami buril otroško domišljijo, le vojnih grozot se nikoli ni dotikal. O tem je molčal kot grob. Ko smo bili otroci nekoliko večji, smo rinili vanj z različnimi vprašanji. A on je tedaj utihnil in postal je čudno žalosten. Kadar so ob nedeljah prišli na obisk sorodniki, smo otroci morali zapustiti toplo hišo, saj so se oni pogovarjali o »prepovedanih temah«. Začeli smo spraševati, kdo so fantje na slikah, ki so visele po stenah. Povedali so, da so to naši strici, ki jih je »vzela« vojna. Veliko več nismo izvedeli. Ko so nam v šoli začeli govoriti o »narodnih izdajalcih«, je ata večkrat glasno dejal: »To je velika laž! Ne verjemite tega.« Za nas otroke je bilo to dovolj, saj smo ata zelo spoštovali. Vedeli smo, da ata bere »prepovedane knjige«, ki mu jih je skrivaj prinašal iz Avstrije domačin. Še dobro se spominjam rdeče knjige z naslovom: Teharje so tlakovane z našo krvjo, Buenos Aires, 1973.

S svojim zglednim življenjem nam je bil vzor poštenega, delovnega in vernega očeta, ki je nadvse ljubil domačo zemljo. Bil je tudi velik Marijin častilec in je rad obiskoval Marijine božje poti. Svoje krhko življenje je izročal, zlasti v svoji starosti, Njej v varstvo. Vedel je, kaj pomeni biti lačen, zato je bil dolgo časa boter in dobrotnik misijonov v Afriki.

Leta so minevala in Slovenija je postala samostojna država. Resnica o vojni in povojni zgodovini je prihajala na dan. V posameznih župnijah so začeli postavljati farne plošče žrtvam komunističnega nasilja. Jakoba je večkrat obiskal g. Tine Velikonja in ga nagovarjal k postavitvi farnih plošč v našem kraju. Do svojih bratov in ostalih žrtev komunizma je ata čutil veliko dolžnost. S prijateljem Leopoldom sta bila pobudnika, da smo tudi na Vrhu Svetih treh kraljev leta 1993 postavili spomenik vsem zamolčanim žrtvam komunističnega nasilja. Bil je član Nove Slovenske zaveze. Redno se je udeleževal vseh spominskih maš za pobite sonarodnjake v Kočevju, na Teharjah, na Hrastniškem hribu, Lajšah in Krimski jami. Tam se je srečeval s prijatelji in z veseljem izmenjal svoje misli. Tudi letos – še zadnjič – pri svojih 90 tih letih je bil pri maši na Teharjah in molil za vse, ki so tam trpeli. Redno je prebiral literaturo, ki je govorila o vojnih in povojnih zločinih. Vsemu je pritrjeval in se ni mogel načuditi razsežnosti zla. Verjel je, da je bilo to hudičevo delo.

Z oktobrom pa se je v ata neslišno pritihotapila bolezen. Pripravljen na srečanje s svojim Stvarnikom se je poslovil od vseh nas otrok in v nedeljo 12. novembra 2017 prestopil prag večnosti. Ata, hvala Vam za zgled preprostega, ljubečega in globoko vernega očeta.

Pismo

10.2.2. Pismo

Dragi ata!

Poznati in imeti ob sebi človeka, kot ste bili Vi, je zaklad, ki ga ne odtehta nobena druga stvar. Premalo je besed, s katerimi bi lahko izrazil hvaležnost in ljubezen, da sem Vas poznal in bil del Vašega življenja.

Zahvalil bi se Vam rad, da ste bili moj birmanski boter. Vem, da ste vsak dan molili tudi zame.

Hvala za zgled ponižnega, preprostega kmečkega človeka, ki v sebi nosi ljubezen do narave, zgled človeka, polnega vere ter zaupanja v Božjo previdnost.

V življenju ste veliko pretrpeli, še posebej med in po 2. svetovni vojni. Kljub temu niste nikogar obsojali. Dolga leta ste v sebi nosili bolečino. V veliko veselje Vam je bilo, kadar smo Vam vnuki ob godovnem dnevu ali drugi priložnosti zapeli pesem: Moja domovina.

Ostajajo lepi spomini na kresne večere, veliko lepih spominov na vsa kmečka opravila ter praznovanja. Vse nas, svoje vnuke in vnukinje, ste imeli zelo radi. Vedno ste se nas spomnili s kakšno pozornostjo ob godovnih in rojstnih dnevih.

Hvala tudi za vse lepe trenutke, ko ste pripovedovali stare zgodbe. Kadar smo ob večerih skupaj z Vami molili, se je umirilo srce, skrbi in težave so izginile.

Danes se od Vas poslavljamo ob cerkvici, ki ste jo imeli tako radi. Skoraj ni bilo molitve v mesecu maju in v božični devetdnevnici, da ne bi tukaj častili Jezusa in Marijo.

V imenu vseh vnukov in vnukinj se Vam za vse dobro, ki ste nam ga storili, lepo zahvaljujem ter Vam kličem: Na svidenje v nebesih!

Miha Kogovšek

Dodatek

11. Dodatek

Sveti večer

11.1. Sveti večer

Oton dimitrije jeruc

11.1.1.

Kaj naj vam rečem za sveti večer,
bratje izgnani, ko duša je tožna,
žalosti polna in plaha, ubožna,
bolno objel jo je grenki nemir.

V sanjah zdaj gledamo Kristusov hlev,
zibelko revno in sveto ognjišče,
ranjeno srce tam milosti išče,
Bog se rodil je, čuj angelski spev.

Kvišku zdaj glave, rodil se je Bog,
vzdignimo srca, premagajmo žalost,
brat moj izgnani, saj nisi ubog.

Sveti večer je in v duši je mir,
blažena noč je in v srcu je radost,
pojmo v ljubezni, kot pel je pastir!

(Iz zbirke Pritaval sem, Eboli 1946)

Na platnicah

12. Na platnicah

Vočilo

12.1. Vočilo

12.1.1.

Vsem zvestim bralcem Zaveze voščimo doživeto in upanja polno praznovanje božičnih skrivnosti, dan samostojnosti naj nas navdaja z domovinskim ponosom, novo leto pa naj bo blagoslovljeno z zdravjem in veseljem!

Uredništvo

Rojstvo novih domovinBogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v italiji in
avstriji

12.2. Rojstvo novih domovin
Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v italiji in avstriji

12.2.1.

Helena Jaklitsch, Helena Janežič, Lenart Rihar

Ob koncu druge svetovne vojne se je na obrobju velike zgodovine in neopazno za večino celine, ki si je po zmedenem času lizala rane, dogajal v tragedijo ovit čudež. Slovenski begunci so se maja 1945 v strahu pred novo komunistično oblastjo skupaj z begunci drugih narodnosti znašli v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji.

Spremna beseda: Kajetan Gantar

Trda vezava, obseg 142 strani

Cena: 19,50 EUR

Izdali Rafaelova družba ter Narodna in univerzitetna knjižnica

Notes

2.

Pomislimo na nekaj, kar je karseda daleč od zunanjega videza: na lepoto svetišč ali duhovniških oblačil. Spominjam se, da pred leti v prelepi, sveže obnovljeni ljubljanski stolnici strežnik pri neki maši ni nosil albe, ampak je bil kar v »civilu«: v precej neslovesni zeleni jakni in še bolj neslovesnih temnorjavih hlačah – povsem nepomembno, a vendar: njeogav oprava nekako vendarle ni bila v harmoniji z melodijo barv, s katero je notranjost svetišča razveseljevala duha.

3.

Fotografje je prispeval Tamino Petelinšek

4.

Pavle Borštnik, Moj čas, Mladika, Trst, 2016 (dalje: Borštnik).

5.

Borštnik, str. 205.

6.

Borštnik, str. 206.

7.

Borštnik, str. 224.

8.

Zvone Žitnik je sredi junija 1946 utonil v namakalnem kanalu, ki je bil v bližini taborišča, kar je bil velik udarec za celotno slovensko taboriščno skupnost.

9.

V tem taborišču naj bi bilo 5. maja 1945 skupaj 781 Slovencev (domobranci in civilisti). Prim.: Zdenko Rot, Leta izgubljene mladosti: Dnevnik 1942–1948, Ljubljana, Modrijan, 2010 (dalje Rot), str. 123.

10.

Jaka Mlinar, Slovenski emigrantski periodični tisk, v: Koledar Svobodne Slovenije 1951, Buenos Aires, 1951, Mlinar, Slovenski emigrantski tisk (dalje: Mlinar), str. 188.

11.

Mlinar, str. 188–189.

12.

Slovenski begunci v Eboli, v: Koledar Svobodne Slovenije 1949, Buenos Aires, 1949 (dalje: Eboli), str. 154.

13.

Spričevala so bila izdana v cirilici. Rot, str. 144.

14.

Arhiv Zedinjene Slovenije, Poročilo o delovanju šol v taborišču v Eboli, 20. 1. 1946, str. 2.

15.

Zedinjena Slovenija, 28. 2. 1946, str. 3.

16.

Borštnik, str. 226.

17.

UNRRA, S-0527-0997, Education and Recreation, Analysis of population in camps by age and sex, 4. 5. 1946. Po tem poročilu je bilo maja 1946 v taborišču šest otrok mlajših od enega leta, 21 otrok je bilo starih do šest let, 21 otrok od sedem do 14 let (11 fantov in 10 deklet), 18 jih je bilo starih med 15 in 18 (12 fantov in šest deklet), starejših od 18 pa je bilo 350 taboriščnikov (214 moških in 136 žensk).

18.

Taborišče v Riccione, v: Koledar Svobodna Slovenija 1949, Buenos Aires, 1949, str. 154–155. Geržinič v svojih spominih sicer omenja, da se je v Riccioneju že čutila manjša odzivnost Narodnega odbora in odsotnost SLS. Prim.: Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015, str. 279.

19.

Zedinjena Slovenija, 18. 11. 1945, str. 4.

20.

Marolt Marijan, Kulturno delo v italijanskih taboriščih, v: Zbornik Svobodne Slovenije 1953, Buenos Aires, 1953 (dalje: Marolt), str. 136.

21.

Prim.: Marolt, str. 136.

22.

Mizarstva se je pod vodstvom mojstra Janka Repiča učil en Slovenec in en Hrvat, elektroinstalaterstva pod vodstvom mojstra Ivana Lapuha štirje Slovenci in dva Hrvata, tiskarstva v tiskarni Tipografia Adriatica dva Slovenca, prikrojevanje perila, ki se ga je učilo deset Slovenk, je poučevala Matilda Božič, kovaštvo pod vodstvom Italijana Fabbria Luigija sta obiskovala Slovenc in Srb.

23.

Arhiv Zedinjene Slovenije, Šolstvo begunskega taborišča Riccione v letu 1945/46, stanje na dan 20. 4. 1946, str. 2–3.

24.

Zedinjena Slovenija, 20. 6. 1947.

25.

Marko Benedik sicer navaja, da naj bi bilo julija 1947 v taborišču še 580 Slovencev. Prim.: Benedik Marko, Slovenski duhovniki v Rimu v 20. stoletju, Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2010, str. 89. Žal ni razvidno, od kod je črpal podatek.

26.

31. marca 1947 je bilo v taborišču 2102 beguncev. Prim.: UNRRA, S-0527-0995, Camps population reports, 31. 3. 1947.

27.

Zaslediti je mogoče tudi številko 150. Prim.: Franc Lobnik, Oj, ti spomini (4), v: Svobodna Slovenija, Buenos Aires, leto 54, št. 49–50, 13. 12. 2001, str. 3. (dalje: Lobnik)

28.

V nekem trenutku so bili v taborišču Jugoslovani kot najmočnejša skupina (1527), Madžari, Bolgari, Poljaki, Armenci, Avstrijci, Nemci, Grki, Estonci. Prim.: UNRRA, S-0527-0995, Camps population reports, 1. 2. 1947.

29.

Zedinjena Slovenija, 7. 3. 1947, str. 3.

30.

Begunsko taborišče v Traniju, v: Koledar Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1949, str. 152.

31.

Lobnik, str. 3.

32.

Marolt, str. 132.

33.

Zedinjena Slovenija, 26. 2. 1946, str. 2.

34.

Zedinjena Slovenija, 27. 2. 1946, str. 3.

35.

Marolt Marjan, Albergo Bagni in Barletta, v: Koledar Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1949 (dalje: Albergo Bagni in Barletta), str. 141.

36.

Albergo Bagni in Barletta, str. 142.

37.

Marolt, str. 135.

38.

Zedinjena Slovenija, 13. 12. 1946, str. 3.

39.

Zedinjena Slovenija, 6. 5. 1947, str. 3.

40.

Albergo Bagni in Barletta, str. 141–142.

41.

Ur. l. RS 22/91, str. 1058. V Saboru v Zagrebu so sprejeli podoben sklep, ki pa je poveljavil v javnost tudi vse listine iz časa izključitve Fakultete iz Univerze v Zagrebu: »Godine 1990, nakon demokratskih promjena, tadašnje Izvršno vijeće Sabora Republike Hrvatske, proglasilo je ništavnim rješenje Vlade NRH iz 1952. godine. Tim rješenjem svi akti Rimokatoličkoga bogoslovnog fakulteta (diplome, imenovanja profesora i sl.) koji su od 1952. do 1990. vrijedili samo pro foro ecclesiastico, postali su valjanima također pro foro civili, sa svimposljedicama na građanskompodručju.« (https://www.kbf.unizg.hr/fakultet/o-fakultetu/povijest/ prid. 9.11.17.)

42.

Arhiv TEOF.

43.

Dopis Izvršnega sveta Skupščine RS z dne 22. oktobra 1991 v arhivu TEOF.

44.

Prav tam.

45.

Gradivo delovne skupine v arhivu TEOF.

46.

Dekanovo poročilo po petletnem delovanju na seji septembra 1999. Arhiv TEOF.

47.

Ljubljana, samozaložba 1991.

48.

Prav tam, str. 5.

49.

Prav tam, str. 6.

50.

Objavljamo predavanje z lanskega tradicionalnega Romanja treh Slovenij na Svete Višarje, ki ga na vsako prvo nedeljo v avgustu organizira Rafaelova družba.

51.

Na drugem mestu najzaslužnejših za osamosvojitev je po oceni mladih Janez Drnovšek, na tretjem Janez Janša in na četrtem Lojze Peterle.

52.

Navajam jih po popisih prebivalstva v matični državi.

53.

Nagovor ob lipi sprave, 2. 11. 2017.

54.

Nagovor nadškofa Zoreta na pokopališču v Dolenji vasi ob pokopu žrtev iz brezen pri Konfinu 22. oktobra 2017.
Date: 2018-11-21