Zaveza št. 105

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2017

Kazalo

[Page 001]
Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Laž, krivica, nesmisel

1.1. Laž, krivica, nesmisel

Lenart Rihar

1.1.1.

Neuravnoteženost sveta postaja vse večja, a nanjo opozarjajo le posamezniki. Kar ob tem posebej skrbi, je zapažanje, da ni svobodna izbira tista, ki bi tako asimetrično razvrščala ljudi, pač pa so kriteriji sami, uravnavani iz meglenih ozadij, vse bolj manipulativni.

Levo-desni izhod v sili

1.1.2. Levo-desni izhod v sili

Uvodna stavka veljata za premnoga okolja in za različne vsebine. Tu imamo v mislih Evropo oziroma Zahodni svet kot prostorski okvir, vsebina pa je idejna razdeljenost. Vsi vidimo, kako zapleteno postaja politično opredeljevanje. Nekdanja klasična razdelitev, ki je politični prostor delila na krščansko, socialno in liberalno demokracijo, je komaj še kaj več kot spomin. Tako je vsaj za slovenski prostor še vedno najbolj razumljivo preprosto poimenovanje, ki uporablja izraz levica in desnica, čeravno je res, da ta velja skoraj izključno na temelju revolucionarnega dogajanja, ko se je del naroda zavzemal za ustaljene, konstitutivne vrednote, del pa je hotel prevrat z uničenjem veljavnega sveta. Če ti dve silnici poimenujemo z desnico in levico, ju dokaj verno in uporabno pripeljemo tudi v najnovejši čas, z njima pa si za silo in vsaj za naš prostor pomagamo tudi pri razlaganju svetovnih nazorskih gibanj. Večinoma se na isti ločnici lomi tudi odnos do življenja in sploh do bioetičnih vprašanj. Kljub temu se je brezpogojne in toge rabe nujno izogibati, saj se za ponazoritev netočnosti, ki jo slutimo zlasti na polju politike, lahko ozremo k rojakom čez severno ali zahodno mejo in nemudoma občutimo, kako zločest nahrbtnik tovori desnica.

V Zavezi fenomen, o katerem je govor, praviloma imenujemo z najbolj natančnim izrazom, se pravi s katero od variant besedice boljševizem. Ta v jedru zadane bistvene poteze, s katerimi imamo Slovenci opraviti od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej in vsaj posredno ali posledično vse do danes. V vsakdanjem življenju je ta izraz manj navzoč, saj je človeško preproščino z nastavki hudobije, ki danes rezultat televizijske in »fdvjevske« indoktrinacije raznaša med točilnimi pulti, težko dosledno imenovati s tako definitivnim izrazom, kot je boljševik. Poleg tega zasilen izraz »levica« ulovi nekaj dodatnih naplavin, ki pustošijo v sedanjem času, zajema celoten Zahod, deloma pa sega tudi v čas, preden se je boljševizem sploh pojavil. A glavni razlog, da tokrat govorimo o levici, pač tiči v ustaljenosti tega nenatančnega izraza in v dandanašnjem dogajanju, ki ga v mnogih segmentih dihotomija levo-desno najlažje predoči.

Zasuk: non licet Iovi, quod licet bovi

1.1.3. Zasuk: non licet Iovi, quod licet bovi

Tu in tam se najdejo posamezniki, ki opažajo, ne da bi nujno to izrecno zaključili ali poudarili, kako se zahodni politični prostor nagiba v levo. Nekateri opažajo diktaturo politične korektnosti, na hrbtni strani istega fenomena spet drugi odkrivajo, da se krči prostor svobode govora. Čeprav omenjamo dve postavki, ki navzven izkazujeta verbalno raven, gre za dejanske družbene in politične premike, ki so otipljive in nevarne posledice tega dogajanja. Francija denimo pripravlja zakonodajo, s katero bi onemogočila delovanje organizacijam, ki opozarjajo na škodljive posledice abortusa. V Sloveniji pa smo videli, kako je ob isti temi, ker si je drznil našteti nekaj dejstev, z velikih višin priljubljenosti in avtoritete treščil »ugledni pravnik«.1

V takih razmerah ni čudno, da se teroristično delovanje raznih levičarskih skupin tolerira in naklonjeno označuje kot demonstracije, po možnosti antifašistične in nikoli nasilne, najsi so še tako nasilne. S tem so deležni vnaprejšnje amnestije pri poročanju in pri politiki, obenem pa dobivajo občutek normalnosti tudi pri ljudeh. Povsem druga pesem je, če se zbere skupina ljudi, ki hoče karkoli v zvezi s tradicionalnimi vrednotami. Iz previdnostnih razlogov pa tudi povsem iskreno je treba tu poudariti sledeče: če tako skupino dejansko kdo zlorabi za izkazovanje skrajnih stališč, simbolov in obnašanja, mu zato, ker morda ni levičar, z naše strani ne pritiče noben odpustek – obsojamo vsako nasilje in ekstremizem. (Mimogrede: tudi s takimile vnaprejšnjimi varovali se mora obdati ta, ki hoče vzeti v bran tradicionalne vrednote. Levičarji in njihovi politični ali medijski zagovorniki so pod odpustkom v kompletu z vsakršnimi izgredi.) Skratka, to, kar velja za tradicionalno in dobi nek zunanji ali, bognedaj, celo manifestativni izraz, je pod lupo levičarskega moralizma na vseh mogočih forumih in ustanovah. Spomnimo se lahko samo do konca dobrohotne molitve pred porodnišnico in pogromov nad njo. V Sloveniji je potem treba take benigne pobude zmerjati s fašizmom, ker ni – vsaj na demokratični strani ne – nikjer nobene sledi o fašističnih aspiracijah.

Vdaja na hrbtu nedolžnih

1.1.4. Vdaja na hrbtu nedolžnih

Kljub temu se prav na demokratični strani že poltretje desetletje vse bolj intenzivno in na celotnem torišču njenega življenja dogaja nekakšna vnaprejšnja vdaja, nekakšno apriorno dokazovanje, kako smo korektni, kako smo progresivni, kako smo strpni in dialoški. Vse to teče, upajmo, večinoma nezavedno, a kljub temu z zaudarjajočo vsebino in privoščljivo manipulacijo, ki se za tem leporečjem skrivata. Si lahko predstavljamo naslado tistih, ki so vrgli v slovenski prostor denimo besede o revanšizmu, potem pa poslušajo poslušne pridigarje, ki pri kompleksnem spravnem procesu pridejo le do zapovedovanja odpuščanja tistim, ki so že zdavnaj odpustili. Beseda o kesanju, pravičnosti in – spet bognedaj – celo o kazni bi bila zagotovo revanšizem … Pastirji, ki se umikajo, tudi pri čredi ne spodbujajo hrabrosti. Vpliven duhovnik Branko Cestnik je za režimsko glasilo takole komentiral molitev pred porodnišnico: »Če so te molitve preveč vsiljive, niso več molitve. So agitacija in po nepotrebnem pritiskajo na ženske.« 2

Z roko v roki s tem gre zanemarjena skrb za dobro ime slovenskih mučencev in njihove takratne Cerkve. Tudi na demokratični strani je kdaj slišati, da je bil tradicionalen slovenski človek dejansko fašistični in nacistični kolaborant. Zaenkrat (še) ne s tako neposredno formulacijo, a kakršnokoli priznanje kolaboracije, ki ima v pokomunistični Slovenji samo en in edini pomen, kriči natanko to. To laž, to krivico, ta nesmisel.

V somraku velikih

1.1.5. V somraku velikih

Kar neprijetno preseneča, je to, da levičarska prevlada velja tudi za svobodni zahodni svet. Denimo: je res Poljska večji problem, kot so tranzicijske države, ki se ne morejo osvoboditi boljševiških spon? Vsekakor nemška predsednica, ki je krščanskodemokratski politik, za razliko od žuganja Poljski ni Sloveniji nikoli niti malo oponesla, da nam (post)boljševiki dušijo praktično vse državne sisteme in podsisteme. Na drugi strani oceana so ameriški teologi raznih veroizpovedi po demonstracijah v Charlottesvillu protestirali proti »zli nadvladi belcev«, predsednikovemu sloganu »Najprej Amerika« in podobno. Take pobude in taka politika so v zgoraj opisanem svetu sicer všečne, uravnovešene pa prav gotovo ne. Tudi za tele teologe lahko dvomimo, da so se oglašali pri veliko številnejših levičarskih izgredih. Če so se po kakem čudežu vendarle, v občilih tega vsekakor ni bilo zaslediti, kar zopet potrjuje neuravnovešenost sveta. Pri vsem skupaj je še posebej zanimivo to, da je to politično korektno ameriško novico v Slovenijo prinesel cerkveni medij, ki ne poroča prav pogosto o divjanju levičarskih tolp. A zopet, da ne bo nesporazuma, moramo po par stavkih ponoviti za Zavezino plemenito orientacijo ponižujočo zarotitev, da zavračamo ekstremizem in nasilje kakršnekoli barve!

Vse to dogajanje ima dolgo razsvetljensko zgodovino in sega, kot smo videli, daleč prek političnega polja. O svojevrstnem izrazu te sorte je v eni zadnjih številk Družine pisal Alojz Rebula, ki je opozoril na dejstvo, da je bil ob stoti obletnici fatimskih prikazovanj iz Marijinih sporočil cenzuriran pekel. Če je Marijine besede zadela teološko/pastoralno/medijska anatema, se pač ne moremo čuditi, da se zamolčuje tudi pekel, ki so nam ga uprizorili slovenski boljševiki, in da so pod cenzuro tisti, ki so se mu uprli. Naj se čudimo ali ne, se receptorji in zdravorazumski kriteriji slovenskega človeka topijo. Svet pa se nagiba čedalje bolj.

Poraz levice …
Figure 1. Poraz levice … Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe
Vodila, ki si jih ne izberemo sami

1.2. Vodila, ki si jih ne izberemo sami

Matija Ogrin

1.2.1.

V meglici nejasnosti, ki prekriva slovensko deželo, se občasno pojavijo rezki glasovi, zahtevni in odločni, kakor da temeljijo na največji jasnosti in razumnosti. Pred leti je – resda, priznam, v skrajno napetem vzdušju, v katerem so rušili Janševo vlado – neki teolog apeliral, da bi morali nasprotni strani iz državljanske vojne začeti prirejati skupne slovesnosti, skupaj polagati vence in prirejati podobna spravna dejanja, ki naj bi zmanjšala polarizacijo v slovenski družbi. Potem se je pojavila blodna ideja o »spravnem« spomeniku žrtvam vseh vojn, ki zdaj na Kongresnem trgu v Ljubljani s kričečim nasprotjem med zunanjo pompoznostjo in notranjo praznoto opozarja na žalobni nesmisel svoje eksistence. In potem so se pojavile stvari, ki so nas v NSZ postavile pred globoko dilemo: ko je država dokončala izkop žrtev iz Hude jame in jih na hitrico, samovoljno in pragmatično pokopala na Dobravi pri Mariboru – daleč od svojcev, daleč od pozornosti osrednje Slovenije, predvsem pa daleč od smisla, ki bi ga njihov pokop moral izžarevati med nas.

Tako se pojavi nekakšna vročica zunanjih dejanj – polaganje vencev, slovesnosti, nazadnje celo pokop žrtev v hitrici in za vsako ceno – neke zunanje stvari, ki bi morale biti le naravni nasledek in sklep nekega daljšega procesa, ki bi se začenjal pri bistvenem. Tega procesa, ki bi se začenjal pri spoznavanju zgodovine in pri spremenjenih pogledih na preteklost, pa nikoli ni bilo, le omenjena »spravna dejanja« je bilo domnevno treba izvesti, za vsako ceno – kot nekakšno naličje, paravan, fasado, za katero ne stoji nikakršna hiša.

Zdi se namreč, da četudi se je v zadnjih letih zvrstilo več odmevnih »spravnih dejanj«, ob tem ostaja nedotaknjena notranjost velike večine ljudi, ki bi morali kaj novega, pomembnega spoznati, občutiti in v globini doživeti. Toda iz zunanjih dejanj in drž ljudi, še zlasti v medijih in politiki, je moč razbrati, kako zelo je njihova človeška notranjost ostala ob vsem tem nedotaknjena: nedovzetna za resničnost revolucije, njenih žrtev in njihovega trpljenja … Zato temveč zunanjega gomazenja – brez kakšne resnične spremembe uma in srca. To je pragmatizem.

Takšno razmišljanje se žal večkrat opira tudi na plehko »krščansko« pravičništvo. Plehko, toda rušilno formulo iz dnevne medijske politike – vsi so enaki, vsi so pokvarjeni, zato naj vsi gredo! – se prenese iz sedanje politike na področje zgodovine: obe strani v državljanski vojni sta enako krivi, obe nas enako utrujata, nam zastrupljata ozračje, vodita nas v nove napetosti in nevarnosti … Ljudje, ki tako govorijo, nam dajejo za zgled Nemce, njihovo spravo s Francozi in Poljaki. Naj po analogiji, če si drznejo, rečejo Francozom ali Poljakom, da ne smejo omenjati zla, ki so jim ga zadali nacisti, kajti če bodo Francozi obnavljali svoje spomine, bodo Nemce razjezili, da, Francozi bodo sami krivi, če bo prišlo do novih preganjanj, ali ne?

Sprava med Francozi in Nemci je bila vse kaj drugega. Leta 2013 je ob 50. obletnici elizejske pogodbe papež Benedikt XIV. poslal po državnem tajniku v Pariz mdr. tele besede: »Že pred podpisom pogodbe sta Charles De Gaulle in Konrad Adenauer, dva velika protagonista povojne Evrope, s svojo udeležbo pri sv. maši v katedrali v Reimsu poudarila, da politika temelji na načelih, ki jih ne more sama sebi postaviti. Naravni moralni zakon, ki ga je Stvarnik vpisal v človeško srce, človeške vrednote in pravice, ki jih je oblikoval Evangelij, vse to vzpostavlja temelj politike, ki je resnično v službi pravice in miru.« Ali leva politična stran priznava kakršen koli zakon, ki je nad njimi kot osebami, nad njimi kot strankami, nad politiko sploh in si ga politika ne more postaviti sama? V dolgih desetletjih od leta 1941 naprej

Ne govoriti resnice, žrtvovati resnico, da bi prišli do sprave
									…
Figure 2. Ne govoriti resnice, žrtvovati resnico, da bi prišli do sprave … arhiv Zaveze

so kazali, da ga ne poznajo; ali so danes med njimi drugačni ljudje? In še več, vprašati se moramo, ali politične stranke, ki se potegujejo za glasove slovenskih katoličanov, zares priznavajo nad sabo tak zakon in iz njega živijo?

Za dejanja, ki naj bi vodila k spravi, po Benediktovih besedah obstajajo vodila, ki si jih pri ravnanju ne moremo postaviti sami, ampak so nam dana – vnaprej, a priori, od zgoraj. Mi lahko izbiramo le, ali se jim bomo pokorili ali pa jih bomo prezrli. In prvo, čemur se je treba pokoriti, je gotovo čim bolj celovita resnica.

Zadnja konsekvenca pobud, ki (včasih kar nestrpno) priganjajo k t.i. »spravnim dejanjem« – konsekvenca, ki je njihovi pobudniki v tej direktni obliki ne bi želeli – se po raznih zavitih poteh steka v eno glavno silnico: ne govoriti resnice. Predvsem to. Žrtvovati resnico, da bi prišli do sprave. To je bilo stališče Antona Trstenjaka že pred 30 leti in več. Doseči nekaj dobrega – brez resnice. Nekaj dobrega, kar bo celo v nasprotju z resnico. Jasno, da je takšno »dobro« le lažno in potvorjeno dobro: prazno naličje in zdenje. Kajti resnično in dobro sta neločljiva, sta dve strani iste stvari. Katoličani bi morali zaradi svojega verskega izkustva o tem vedeti kaj več; zato bi morali tudi t.i. »spravna dejanja« presojati kaj globlje kot drugi.

Tudi to je treba povedati

1.3. Tudi to je treba povedati

Brane Senegačnik

1.3.1.

Ob spominskih slovesnostih se navadno govorijo slovesne besede, lepe, »pozitivne« besede, ki merijo na strinjanje in hočejo pomirjati, ne pa vznemirjati. To je razumljivo, še posebej na prireditvah, ki so namenjene preseganju družbenih razdorov, spravi, sožitju in nenasilni, ustvarjalni integraciji družbe. Vendar takšna pot žal ne vodi vedno k zaželenemu cilju. Včasih je preprosto treba povedati tisto, kar mislimo, da je resnično in urgentno, pa ne zato, da bi uveljavljali svoj prav nasproti komurkoli, ampak zato, da bi imela resnica sploh še kakšno težo v družbi; zato, da bi se sploh še lahko pogovarjali in razumeli. Mislim, da je sedaj tak trenutek, zato želim povedati dve stvari: ena zadeva predvsem naše specifične slovenske razmere, druga pa splošno razmerje med totalitarizmom in demokracijo in utemeljenost slednje na človekovih pravicah. Kar imam v mislih, ni nič posebnega, nič novega, nič takega, na kar niste že sami pomislili. A ob tem mi prihajajo v spomin besede nemškega filozofa Josepha Pieperja:

»Deklamiranje ob slovesni priložnosti ne pove veliko; a temeljne resnice moramo – da ne izgubijo svoje rodovitnosti – vedno na novo premišljevati. Saj je prav to smisel meditacije in kontemplacije: da resnica postane navzoča sredi človeške družbe in ne neha posegati v dejavno življenje. Nemara se ljudje, če jih posledica kake napačne predpostavke nenadoma neposredno ogrozi, z veliko grozo zavejo, da zato, ker rešujejo le golo življenje, že zdavnaj pozabljene resnice ni več mogoče znova obuditi k pravemu življenju. Navsezadnje si ni povsem nemogoče predstavljati, da si nekega dne ne bodo le rablji zatiskali oči pred tem, da so stvari, ki človeku neodtujljivo pripadajo, marveč, da niti žrtve ne bodo več znale povedati, v čem se jim dejansko godi krivica.«

23. avgust je evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, spomina na žrtve vseh totalitarnih, avtoritarnih in nedemokratičnih režimov. Slovenija je tako rekoč model države (ali – v zgodovinski retrospektivi – nacionalno-kulturne skupnosti), v kateri je tak dan potreben, celo usodno potreben; deklaracija o evropski zavesti in totalitarizmu namreč osvetljuje ključne točke njene sodobne zgodovine: njeno napadenost in trpljenje pod tremi oblikami totalitarizma, v vojnih in mirnodobnih razmerah. Vendar vemo, kakšen je bil politični oziroma oblastni odziv na to deklaracijo. Dan tako temeljnega spomina spremlja tudi danes nekakšno »uradno« nelagodje. Kakor da bi bil nekaj odvečnega, še več: nekaj »nepravega«, kar ni v skladu z usmeritvijo in razpoloženjem sodobne slovenske družbe. To sicer ni povedano neposredno, v političnem jeziku, pač pa v različnih jezikih kulture, predvsem popularne, in v govorici vsakdanjega življenja. Ti jeziki v svojih najnižjih intelektualnih in moralnih legah začenjajo celo obrekovati današnji memorial, ta razumevajoči spomin na vse človeško trpljenje, češ da je krinka in spodbuda novega ekstremizma. Če k temu prištejemo še vse bolj intenzivno navzočnost komunističnih totalitarnih simbolov, insignij in zgodovinskih osebnosti v vseh mogočih oblikah, postane slika še bolj kalna ali pa jasna, kakor pač pogledamo. Takšno je dejansko stanje. Neposredno poveličevanje ali prijazna ironija; zastave in herojske komunistične zgodbe ali pa povesti o dobrodušnih, morda le včasih malo robatih tovariših, ki so znali narediti red, kot je treba; spomeniki samodržcu ali majice in likerske steklenice, s katerih nas gleda njegova podoba – odkod prihaja vse to? Dobro plačana propaganda, zaščita nedemokratičnih privilegijev, sentimentalnost, popolna družbena nekritičnost, morda je v igri vse to, a kaj se s tem izraža? Nič? Ali pa mogoče zvestoba našemu pravemu izročilu in temelju – a kaj je tedaj to izročilo in ta temelj? Seveda ne bo

Žrtve, ki ne vedo, v čem se jim godi krivica
Figure 3. Žrtve, ki ne vedo, v čem se jim godi krivica arhiv Zaveze

nihče nikoli rekel, da je to totatlitarna ideologija (saj si noben totalitarizem nikoli ni nadeval oznak z negativnimi konotacijami). Pač pa smo in bomo vedno večkrat slišali, da se k tem znamenjem spontano zateka ljudska volja do svobode. Takšne izjave so – je to sploh treba izreči? – globoko protislovne, so znamenje skoraj strašljive zmede. Seveda so si (bili) razni totalitarni, avtoritarni in nedemokratični sistemi med seboj različni in prav je, da zgodovinopisje, družboslovje in humanistika odkrivajo, opisujejo in razlagajo te razlike. To je tako rekoč trivialno dejstvo. A prav tako trivialno dejstvo je, da so vsi tovrstni režimi (bili) nasprotni veljavnim pravnim normam in vrednotam sodobne evropske demokracije. In to v istih glavnih točkah. Posebej skrb zbujajoče je, če strokovne institucije in drugi instrumenti raziskovanja in racionalnega urejanja družbe s svojo avtoriteto raziskovanja in razumevanja ne spodbujajo, temveč ga celo zaustavljajo; če ustvarjajo prepovedana območja mišljenja, če izbrisujejo realni zgodovinski kontekst in v odebeljenih, povečanih črkah ponatiskujejo ideološkega; skratka, če na vse načine zakrivajo očitno totalitarni značaj nekega polpreteklega režima. Resnično zgodovino je torej treba spoznavati zlasti zato, ker je resničnost vedno zgodovinska – sicer ne bomo mogli zares razumeti tega, kar se nam dogaja tu in zdaj.

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je politčno besedilo v čisto formalnem smislu, pa tudi v tistem plemenitem pomenu, ki v današnjem običajnem jeziku iz teh ali onih razlogov skorajda ni več zaznaven. Besedilo je sicer semtertja repetitivno, mestoma nedoločno, morda kdaj tudi ne povsem dosledno – in tudi v tem odseva njegov politični značaj in značaj zapletene evropske politične zgodovine. Kljub temu je po vsebini in politični teži edinstveno: to, o čemer govori, je za evropsko prihodnost ključnega pomena. V 9. točki »poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije«; v 2. točki pa poudarja, da miroljubna in uspešna Evropa temelji med drugim »na vrednotah človekovega dostojanstva in spošotvanju človekovih pravic«.

Miroljubni, demokratični red in človekove pravice so otipljive in – vsaj načeloma – vsakomur prepoznavne dobrine sodobne evropske politične realnosti. Nedvomno je to oboje nastalo zgodovinsko, vendar ni zgodovina sama tista, kar temu podeljuje posebno vrednost in značaj vrednote. Če namreč vrednote razumemo izključno kot proizvod zgodovinskih procesov, kot golo zgodovinsko dejstvo, lahko v vsakem trenutku ti isti procesi proizvedejo nekaj drugega, kar se bo lahko s takimi ali drugačnimi sredstvi uveljavilo namesto njih. Tudi v tem pogledu je zgodovina sama najbolj poučna. Podobno velja tudi za enega najbolj čudovitih proizvodov Zahoda, za znanost, ki ima v sodobni kulturi še posebej veliko vlogo. Podobno kot zgodovina s svojimi boji in tekmovalnostjo tudi znanost ne ponuja trdne podlage za edinstveno vrednost vsakega inidividualnega človeka in za univerzalnost njegovega dostojanstva in pravic. Tako nam, denimo, gotovo niso neznane težave, ki jih ima naš čas z določitvijo meja človeškega življenja: kdaj (naj) se to začne in kdaj (naj) se konča. To je veliko širše vprašanje, kot se običajno misli. Namesto dostojanstva se vse bolj uveljavlja pojem kvalitete življenja: zdi se, da je ta postala pomembnejša od njegovega dostojanstva. A kdo sploh odloča o njej? In na kakšni podlagi? Zares trdna podlaga človekovih pravic bi lahko bila samo posebna človekova narava, a ne kot (izključno) biološki, naravoslovni pojem. O človekovi naravi pa je v sodobni kulturi še teže govoriti kot o dostojanstvu. Misel Jeana–Paula Sartra, da »človeške narave ni«, je postala danes tako rekoč samoumevna družboslovna predpostavka. Vendar ne glede na namen

Znamenje strašljive zmede
Figure 4. Znamenje strašljive zmede arhiv Zaveze

avtorja in tistih, ki jo nekritično uporabljajo, lahko rabi tudi za izhodišče »vsakršne totalitarne prakse moči« in tega, da se »s človekom počne, kar se komu zljubi,« če spet navedem Pieperja. Samo univerzalna človeška narava, »katere vrednost presega sleherno človeško razpravljanje«, lahko zagotovi vsakemu človeku neodtujljive pravice (Pieper). Tradicionalna kultura je za takšno človeško naravo priznavala božansko poroštvo – ker je predpostavljala, da je človek ustvarjen po božji podobi. Sodobna kultura pa stoji tu pred veliko, a neodložljivo težavo. Zdi se mi, da je mogoče rešitev iskati le, če zaobrnemo pogled: če sveta ne dojemamo več kot prostora, v katerem uresničujemo svojo zgodbo in ki ga lahko zato prilagajamo svojim predstavam in zahtevam, temveč v njem s spoštovanjem zremo veliko resničnost, ki ji pripadamo skupaj z vsemi drugimi ljudmi in v kateri skupaj z njimi odkrivamo drug drugega in sami sebe. Totalitarizem obeta vse, a ne v dobro vseh, temveč zgolj svojih pripadnikov: prisvojiti si hoče svet v celoti in ga zato prikraja svojim meram – od takšnega sploščenega sveta na koncu vedno ostanejo le ruševine, bolečina in nesmisel. Demokracija ima (ali vsaj naj bi imela) v mislih vse ljudi, ne le »naše« in »moje«; zanima jo resničnost, ki nas vse presega. To, da ne morem imeti vsega, ne sme biti izvor frustracij, kot se pogosto dogaja; to moram preprosto sprejeti kot resničnost in se razumno samoomejevati. S takšno samoomejitvijo v okviru svojih zmožnosti pomagam ohranjati svet in – kot zgodovina vedno znova dokazuje – dejansko večati skupno blaginjo. Na takšnem obzorju drugi ljudje niso več »moj pekel«, če še enkrat navedem Sartra, temveč tisti, brez katerih bi ne mogel biti, kar sem: človek, edinstven in neponovljiv.

Vprašanja za boljši jutri

1.4. Vprašanja za boljši jutri

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Ali bi lahko bili slovenski narodni voditelji pripravljeni na revolucijo, ki so jo ob začetku vojne v Sloveniji začeli maloštevilni, vendar izredno dobro organizirani komunisti? Bi jo morali znati predvideti in že vnaprej začrtati ukrepe, po katerih bi posegli, ko bi ugotovili, da se predvidevanja uresničujejo? Kaj pa, če je bilo v resnici nemogoče pomisliti, da bi se kaj takega sploh lahko zgodilo? Da ni prav nič kazalo na to, da se pripravlja nekaj tako grozovitega, a vendar tako uspešnega? To so vprašanja, ob katerih se je vredno nekoliko pomuditi, saj nam odgovori nanja ne bi pomagali le razumeti tistega usodnega časa, ki ga še do danes nismo resnično premislili, temveč bi nam lahko služili tudi za motrenje današnjega časa in iskanja poti, ki nikoli več ne bi vodile v tako razdejanje (vrednot, sistema, družbe).

Milan Komar v svoji knjigi Človeški čas ugotavlja, da revolucija v resnici ni nikoli nenadna sprememba, temveč se lahko zgodi zato, ker so se že prej postopoma dogajale spremembe, ki so družbo paralizirale in s tem naredile prostor revoluciji. Komar tudi pravi, da šele, ko revolucije spoznavamo od blizu, dojamemo, da so mnogo manj revolucionarne, kot so videti, če jih gledamo zgolj od daleč. Revolucija se pač zgodi tam, kjer je družba že pred tem postala paralitik (nekdo, ki je paraliziran). Za boljše razumevanje trditev podkrepi s konkretnim primerom: rusko (oktobrsko) revolucijo. Če pobliže pogledamo na revolucijo, katere stoletnico prinaša prav letošnje leto, ugotovimo, da ni izbruhnila čez noč, temveč so jo napovedovale že manjše revolucije, ki so potekale pred tem; najpomembnejša med njimi je bila leta 1905, toda niti ta ni bila prva. Mogoče večina v teh manjših poskusih res ni znala prepoznati velike nevarnosti, ki se je odstirala na obzorju, vendar to še ne pomeni, da pozoren opazovalec z občutkom za zgodovino in rusko misel, tako Komar, tega ni mogel vnaprej zaznati in napovedati. Verjetno sta globina brutalnosti oktobrske revolucije ter njen vpliv na dogajanje zunaj meja Sovjetske zveze pozornega opazovalca presenetila, vendar to ne zmanjša pomena njegove zmožnosti branja »znamenj časov«.

Ob prebiranju teh Komarjevih misli se porajajo vprašanja, postavljena na začetku tega razmisleka, tesno povezana z našim prostorom in našo zgodovinsko izkušnjo. Ali je bilo torej mogoče tudi pri nas napovedati revolucijo? Ali je bilo tudi pri nas pred drugo svetovno vojno tistemu, ki je dodobra poznal ‘zgodovino slovenske misli’, jasno, v katero smer bodo krenili dogodki? Če bi bilo tako, ali je bilo potem ravnanje predvojnega demokratičnega tabora ustrezno in primerno izzivom, ki jih je predenj postavljal čas? Bi moral predvideti, kaj se bo zgodilo, in če je odgovor da, kje so bili razlogi, zakaj tega ni naredil? Zdi se mi pomembno, da si (samo)kritično odgovorimo na ta vprašanja, saj nas tako (samo)spraševanje in motrenje časa izpred toliko desetletij uči, da je potrebna stalna čuječnost tudi danes, da bomo znali prav odgovoriti na izzive sedanjega časa. Da ne bomo čez toliko desetletij ugotavljali, da so se revolucije napovedovale in da bi jih, če bi bili le malo bolj pozorni, s pravimi potezami preprečili ali vsaj omejili.

Če torej za razmislek vzamemo Komarjevo misel, da se revolucija zgodi tam, kjer je družba pred tem postala paralitik, in pomislimo na čas med obema vojnama ter takratno dogajanje v slovenskem prostoru, bi na prvo žogico Komarja zavrnili, češ da za naš prostor ne drži; da družba, v kateri je vzniknila krvava revolucija, ni bila paralitik, ki bi samo še čakal, da ga nekdo ‘udari s pestjo’; da ni bila izčrpana ali izmučena, temveč ravno nasprotno, da je bil to čas, ko so bili ljudje najbolj angažirani, ko se je tako na podeželju kot v mestih veliko dogajalo. Skratka, da ni bilo mogoče najti nobenih znakov, ki bi napovedovali prevrat takih razsežnosti, kot se je v tako kratkem času zgodil.

V drugi polovici 19. stoletja sta gospodarska kriza in pomanjkanje dela močno udarila med slovenski živelj. Številne kmetije so propadle, mnogi so zapustili svoje domove in šli s trebuhom za kruhom. Toda že od konca 19. stoletja, še posebej pa v začetku 20. stoletja je predvsem Cerkev kot eden od stebrov moči, tako moralne kot politične (čeprav je to slednjo, na to pogosto pozabljamo, postopno, vendar dosledno izpuščala iz rok in jo predajala laikom), posebno pozornost namenjala prav najbolj občutljivima družbenima skupinama. Propadajočemu kmetu in nastajajočemu delavskemu, proletarskemu razredu. Prvemu je učinkovito pomagala z ustanavljanjem zadrug ter hranilnic, katerih idejni zasnovalec in nosilec je bil duhovnik Janez Evangelist Krek, drugemu prek različnih delavskih društev in zvez. Da je bilo delovanje obeh uspešno, se kaže med drugim v tem, da se je ustavilo propadanje kmetij in da se je položaj kmeta začel izboljševati, delavec pa je tudi znotraj vodilne katoliške politične opcije pridobival vidne in slišne zagovornike. To je bilo tudi obdobje krepitve družbene in politične participacije posameznika, obdobje razmišljanja o slovenskem človeku in njegovi prihodnosti. Po koncu prve svetovne vojne je bila ustanovljena tudi komunistična partija, ki je bila po relativno uspešnem začetku (volitve leta 1920) prepovedana in potisnjena v ilegalo. Navdušenci za njeno idejo so se kljub prepovedi delovanja dobro znašli – infiltrirali so se v različna društva in organizacije, nato pa so od znotraj skušali uničiti njihovo delovanje in zmanjšati njihov vpliv. Bolj ali manj učinkovito so, zopet na prikrit način, netili spore znotraj katoliških skupin, pri tem pa so upali, da nastopi čas, ko bodo lahko posegli po oblasti, ki predstavlja bistvo celotnega delovanja komunistične partije.

Skratka, če takole na hitro pogledamo na čas prve polovice 20. stoletja, bi lahko rekli, da ni nič nakazovalo na to, da se bo v slovenskem prostoru zgodila revolucija, ki ji bo uspelo izvesti tako brutalen in uničujoč napad na narod in družbeni red. Vprašanje je torej, ali bi se kaj takega sploh lahko zgodilo, če ne bi bilo druge svetovne vojne, ki je nekako ohromila Slovenijo, saj so bile ‘mirnodobne’ dejavnosti nenadoma ustavljene, na naša tla je stopil okupator, ki je zahteval spoštovanje svojega reda in pravil. Ali bi pozoren opazovalec leta 1940 lahko napovedal revolucijo pri nas ali ne? Ali bi lahko rekli, da je bila naša domovina zaradi tega tak paralitik, ki ni imel nobene druge izbire kot le še čakanje, da jo nekdo ‘udari s pestjo’?

Če pogledamo bliže, kot to svetuje Komar, spoznamo, da je bil naš narod v določenem trenutku po svoje paraliziran, nezmožen takšnega ukrepanja, ki bi prinesel osvoboditev izpod okupacije v tistem trenutku (in v prvih letih vojne) nepremagljive velike Nemčije in njenih dveh zaveznikov, Italije in Madžarske. Ohromljena je bila tudi zaradi smrti osrednje politične persone prve polovice 20. stoletja Antona Korošca, nato pa še zaradi smrti njegovega naslednika Kulovca, ki je bil ubit prvi dan druge svetovne vojne pri nas. Komunistična partija je tudi pohitela ter je še pred kakršnokoli reakcijo na njeno nasilje po deželi umorila dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika, za katerega je povojni zgodovinar Ferdo Gestrin dejal, da je bil umorjen, ker je bil edini resnično sposoben organizirati upor proti revoluciji. Ali je imel torej Komar tako ohromljenost v mislih? Je bila dovolj dolga in intenzivna, da bi lahko predstavljala plodna tla za vse, kar se je nato zgodilo? Zdi se, da je vendarle treba pogledati še globlje v narodovo zgodovino ter še kje iskati razloge za takšen uspeh revolucije, ki je zmogla znotraj lastnega naroda toliko ljudi narediti za sokrivce največjega zločina na naših tleh. Število krepko presega število tistih, ki so pritisnili na petelina ter ustrelili proti nedolžnemu soborcu, sovaščanu, sonarodnjaku. Dejansko jim je uspelo vse, ki so molčali ob zločinih, ki so se zgodili v partizanskih četah, ki so molčali ob vseh pomorih po vaseh in o pomorih po vojni, ki so molčali, ko je politični komisar trobezljal nič hudega slutečim možem, ki so se pridružili partizanom v naivni veri, da gre res za upor zoper okupatorja, o pomenu komunistične revolucije ter nujnosti njene izvedbe prav v trenutkih, ko je bil slovenski narod ogrožen, narediti za sokrivce ter jim naložiti občutek (nezavedne) krivde. Kako je torej to mogoče? Kje najti tisto šibkost v narodu, zaradi katere se je to lahko zgodilo?

Do kam je torej treba seči, če je bila ohromljenost demokratičnega tabora ob začetku vojne prešibka in prekratka, da bi lahko omogočila tako zelo uspešno izvedeno revolucijo, kot se je to zgodilo pri nas, in če ta ohromljenost ne izvira iz časa med obema vojnama? Mogoče je treba iti še dlje – še dlje od Mahniča, ki pravzaprav ni bil kriv za delitev duha, vsaj ne v takem smislu, kot bi mu radi naprtili razni hribarji. Mogoče pa je iskati razloge v zemljiški odvezi, ko so nekateri lahko odkupili zemljo, ki so jo sicer že stoletja obdelovali njihovi predniki, drugi so si lahko ‘privoščili’ zgolj najem zemlje, ki so jo sicer že stoletja obdelovali njihovi predniki, tretji pa so ostali brez vsega in so to doživeli kot globoko krivico, iz katere se je razvila zamera do tistih, ki so uspeli. Iz enakosti v tlačanstvu in revščini je prišlo med sosedi do razslojitve; nekdo je postal gruntar, drugi bajtar, tretji zgolj dninar. Nastopilo je tisto razslojevanje, ki nas (še danes) najbolj razdružuje – na bogate in revne. Da je nekdo pristal med revnimi, ni bila ‘krivda’ zgolj ali samo v zemljiški odvezi; včasih je bila družina porinjena na rob družbe, ker se je gospodar zapil in zapravil celotno premoženje, spet drugič se je zgodila nesreča ali je bilo posredi oderuštvo, toda zaradi tega doživljanje krivice (četudi morda neupravičeno) ni bilo nič manjše. Nastajale so globoke rane in zamere, ki so se prenašale na naslednje rodove. Nič nenavadnega, da je delavstvo prihajalo prav iz vrst najrevnejših, saj so upali, da bodo vsaj tu prišli do (poštenega) zaslužka, za katerega so bili prepričani, da si ga zaslužijo vsaj toliko kot njihovi sosedje z veliko kmetijo. Morda pa sta prav ta zavist in nevoščljivost, ki sta tleli toliko desetletij in generacij, (pod)zavestno prispevali tisto ohromljenost, zaradi katere je bila v ugodnih zgodovinskih in zunanjih okoliščinah revolucija tako zelo uspešna. Ker je ‘brenkala’ prav na te strune enakosti, v katero pravzaprav vodstvo KP ni nikoli verjelo niti si je ni želelo.

Morda. Verjetno so razlogi še kje drugje in jih je pozoren motrivec prepoznaval, še preden je do revolucije prišlo. V ravnanjih in besedilih dr. Ehrlicha bi že lahko prepoznali takšne slutnje. Morda še pri kom drugem. Vsekakor bomo morali to analizo ali soočenje samim s seboj, če hočete, narediti. Bo boleče, obenem pa za naš narod tudi zdravilno, pri čemer se je treba jasno zavedati, da bo morala biti narejena v popolni zavezanosti resnici, sicer je bolje, da se je ne lotimo. Ker bomo naredili z njo samo nove krivice, ne bo pa nam pomagala odgovoriti na vprašanje, »kako je bilo to sploh mogoče«. Šele ko bomo to naredili, bomo lahko začeli postavljati trdne temelje naši prihodnosti. Ker bomo vedeli, katere so naše šibkosti, ki so nas enkrat v zgodovini že pripeljale do revolucije. Ker bomo vedeli, kaj moramo vgraditi v temelje, da bodo trdni. Gradnja pa seveda zahteva trdo in vztrajno delo. Ne na ‘horuk’, kot so to naredili revolucionarji, ki so ‘želi, kjer niso sejali’, temveč z vsakdanjim delom. Ali kot ugotavlja Komar: brez vsakdanjega življenja »ne moremo storiti ničesar resnega, brez vsakdanjega napora, ki ga dodamo prejšnjemu«. Na podlagi resnicoljubnega in temeljitega vpogleda v preteklost bomo lahko načrtovali in postavljali cilje za prihodnost. Cilje, ki jih bomo prepoznali kot pomembne za celoten narod, ne le za skupinico privilegirancev. Da se bo s tem načrtom in cilji (znotraj katerih je tudi vrednostni sistem, ki ga hočemo živeti) prepoznala celotna skupnost, pa je potreben dialog, ki ni preprost, saj zahteva vživljanje v drugega, zahteva razumevanje njegovega pogleda, in kar je še posebej pomembno, zahteva spoštovanje sogovornika. Tega pa se moramo še naučiti. Sedaj se namreč pogovarjamo med seboj predvsem (ali samo) enako misleči.

Kam nazaj po razloge ...
Figure 5. Kam nazaj po razloge … arhiv Zaveze

Ob vsem tem delu in naporih bomo skoraj zagotovo trčili ob očitke, da gre za preživete teme in da bi morali vendarle že nehati s preteklostjo, saj naš čas prinaša nove izzive in probleme, med katerimi se kot najbolj očiten že kaže omejevanje svobode govora za tiste, ki ne pritrjujejo novodobnim ideologijam, kot je teorija spola (pri katerih ne gre za nič drugega kot pri komunizmu – za oblast in obvladovanje človeka). Vedno bolj glasni postajajo tudi tisti, ki nam kot narodu hočejo vzeti zgodovinsko identiteto; skupnost brez identitete je pač laže vodljiva in obvladljiva. Ne smemo se pustiti zmesti. Nujno je poznavanje lastne preteklosti z vsemi bolečimi spoznanji, če hočemo ‘stati inu obstati’. Če hočemo graditi trdno prihodnost. Da se nam ne ponovi čas, ko je umanjkal glas pronicljivega opazovalca, ki bi odločno in jasno opozoril na možnost prihajajočega prevrata, da bi se lahko pravočasno, predvsem pa pravilno in suvereno znali postaviti ob rob taki grožnji.

Kako se je začelo

2. Kako se je začelo

»Resnico je treba ponavljati, da ostane resnica«

2.1. »Resnico je treba ponavljati, da ostane resnica«

Janko Maček

2.1.1.

Trinajstega julija letos je predsednik Borut Pahor na Kongresnem trgu v Ljubljani slovesno odkril že nekaj časa napovedani spomenik žrtvam vseh vojn. Slovesnemu državnemu odkritju je sledila še tiha molitev metropolita Stanislava Zoreta za pokoj žrtvam in spravo med živimi. Od tedaj se v nekaterih časopisih vrstijo pisma bolj ali manj znanih piscev, v katerih ponavljajo trditve, ki so večkrat daleč od resnice. Če bomo na ta način gradili most prek jarka naše razdvojenosti, še dolgo ne bo zgrajen.

Triindvajseti avgust smo tudi v Sloveniji zaznamovali kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Evropski parlament je namreč aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in v njenem 15. členu razglasil 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan leta 1939 sta dve totalitarni državi, Stalinova Rusija in Hitlerjeva nacistična Nemčija, podpisali pakt, na osnovi katerega sta nekaj dni kasneje napadli Poljsko, kar je pravzaprav bil začetek druge svetovne vojne. Kominterna je od vseh komunističnih partij zahtevala dosledno upoštevanje tega pakta. Spomnimo se, kaj vse je morala pretrpeti Angela Vode, ker tega pakta oziroma navodil slovenske partije v zvezi z njim ni spoštovala.

Čeprav je slovenska vlada sprejela 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, se država od tega bolj ali manj distancira, saj tudi omenjena Resolucija v našem parlamentu ni bila potrjena in smo tako ena redkih evropskih držav, ki je v tem pogledu izjema. Med glavnimi poudarki resolucije je prav ohranjanje verodostojnega spomina na preteklost, kar je tudi ena temeljnih nalog Nove Slovenske zaveze in revije Zaveza. Naj k temu pripomore tudi tale prispevek. Prosimo bralca, naj v njem sprejme tudi kak že znan podatek, na kar opozarja že sam naslov.

Ustanovitev OF in Odlok o zaščiti naroda

2.1.2. Ustanovitev OF in Odlok o zaščiti naroda

Cela desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte. Danes vemo, da je bila tedaj ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF) in da tudi datum 27. april ni zanesljiv. Dejanski ustanovitelj PIF je bila KPS, ki se je tedaj ravnala po navodilih Kominterne. Do nekaterih sprememb je prišlo po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo.

Na septembrskem zasedanju Vrhovnega plenuma OF se je ta preimenoval v SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) in že 16. septembra 1941 sprejel nekaj odlokov, med katerimi je bil posebno važen Odlok o zaščiti slovenskega naroda. Naša do nedavnega edino veljavna zgodovina uči, da so SLS in druge predvojne »meščanske« stranke z odprtimi rokami sprejele okupatorje in se jim takoj udinjale. To nikakor ne drži, kajti SLS pa tudi druge stranke so od začetka okupacije mislile na upor; maja 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska legija, ilegalna paravojaška organizacija SLS, s ciljem pripravljati oborožen odpor in stopiti v boj, ko nastopijo primerne razmere. Od novembra 1941 je izhajal tudi ilegalni list Svobodna Slovenija. Avgusta 1941 sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija.

Razlagalci naše polpretekle zgodovine, ki smo jih omenili v začetku tega razmišljanja, navadno na hitro opravijo z letom 1941 približno takole: Klerikalna SLS in druge »meščanske« stranke so z zadovoljstvom sprejele okupatorja in kmalu je nastala kolaborantska bela garda, medtem ko je OF takoj organizirala osvobodilni boj. Ne vidijo oziroma nočejo videti tisočev beguncev, ki so tedaj pribežali v Ljubljansko pokrajino z nemškega zasedbenega področja (Gorenjska in Štajerska). Ljubljana je tako postala Slovenija v malem in dr. Natlačen je to pri

OF po sprejemu Dolomitske izjave
Figure 6. OF po sprejemu Dolomitske izjave

svojem taktiziranju z Italijani moral upoštevati. Njegov cilj je bil čim bolj zmanjšati število človeških in materialnih žrtev. V ta namen je tudi ukazal uničiti vse zaupne spise, med njimi tudi spise in kartoteke o komunistih. (B. Mlakar, Slovenci in leto 1941 – Prispevki za novejšo zgodovino, str. 116) Od kje torej OF oziroma KPS pravica, da »edina predstavlja, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«, da prevzame monopol nad odporom proti okupatorju. Odlok o zaščiti slovenskega naroda oziroma prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF je bil resnična uzurpacija slovenskega upora in pomeni začetek državljanske vojne.

Zdi se, da so SLS in druge demokratične stranke kljub vsemu upale, da se bo dalo s komunisti dogovoriti. Ob ustanovitvi Slovenske zaveze maja 1942 so ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Šuklje takole pisali v London: »Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata v koncentracijo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.« (Dosje Mačkovšek)

»Slovenec že mori Slovenca. Brata«

2.1.3. »Slovenec že mori Slovenca. Brata«

Maja 1942, ob ustanovitvi Slovenske zaveze, ni moglo več biti nobenega dvoma, da so komunisti z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda mislili popolnoma resno, saj je do tedaj pod vosovskimi oziroma partizanskimi streli že padlo nekaj desetin poštenih Slovencev, ki bi jim težko dokazali kako krivdo, razen da niso bili somišljeniki komunizma. Že pred sprejetjem omenjenega Odloka je Kardelj v Ljubljani ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki so jo sestavljali izključno izbrani člani partije in SKOJ-a, podrejena je pa bila neposredno centralnemu komiteju. Imenovala se je sicer VOS OF – Varnostno obveščevalna služba Osvobodilne fronte, toda »zavezniki« v OF niso imeli prav nobene besede niti pri njeni ustanovitvi in še manj pri njenem delu. V začetku je delovala samo v Ljubljani, na podeželju pa so za izvajanje zaščitnega odloka skrbeli partizanski oddelki ali celo domači terenci.

Morda je prav, da tukaj rečemo še kako besedo o tako imenovani spontanosti vstaje spomladi 1942. Navedli bomo kar odlomek iz Kardeljeve spremne besede h knjigi Rudolfa Hribernika Dolomiti v NOB, ki je izšla leta 1974. »Sovražniki Osvobodilne fronte in Komunistične partije so večkrat ponavljali, da je partija zlorabila spontani narodnoosvobodilni odpor slovenskega naroda za to, da si je prisvojila oblast. V resnici pa ta vstaja ni bila nikakršno spontano dejanje. Še več, nikakršne narodnoosvobodilne vstaje ne bi niti bilo, če Komunistična partija ne bi bila sposobna povezati narodnoosvobodilnih ciljev vstaje z demokratičnimi, socialnimi in razrednimi interesi tistih revolucionarnih ljudskih množic, ki so bile prava vojska in politična baza vstaje.« (R. H., Dolomiti v NOB, str. 13)

In Dolomitska izjava? Dogovorjena je bila februarja 1943 na seji ob Kocbekovi bolniški postelji v Babni Gori. »Kardelj je pred nami razgrnil zakonitost razvoja, zato smo kmalu spoznali neizprosno logiko njegove analize. S tem smo tudi prestopili zgolj politični okvir in načeli vprašanje o samem bistvu osnovnih skupin. Šlo je predvsem za krščansko skupino.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 450) S tem sporazumom, ki so ga podpisali 1. marca 1943, so bili odstranjeni že sicer šibki vplivi nekomunističnih skupin v OF. Krščanski socialisti in Sokol so se s tem popolnoma podredili partiji. (Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 151) Vodenje OF je že doslej potekalo po zamislih KPS, od Dolomitske izjave dalje pa je bil vpliv krščanskih socialistov in sokolov ničen, čeprav so prav oni omogočili KPS, da se je povzpela iz anonimnosti, za OF so pridobili več ljudi kot partija. (Prav tam, str. 152)

Ena zgodnjih vosovskih žrtev v Ljubljani je bil mladi inženir Franc (Fanouš) Emmer, ki so ga ustrelili 4. decembra 1941 pri belem dnevu in sredi mestnega vrveža v Šiški. Rojen je bil 26. julija 1918 v Kranju. Njegov oče, ing. Franc Emmer – po rodu Čeh, je bil vodja tehničnega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Kranju. O njem je znano, da je bil pravi sokol in naprednjak. Mati je bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Mladi Franc je po končani realni gimnaziji v Kranju na Češkem študiral montanistiko, ob nemškem vdoru na Češko pa se je vrnil v Kranj in nadaljeval študij v Ljubljani. Ko je bila 6. aprila 1941 napadena tudi Jugoslavija, je organiziral v Kranju skupino prostovoljcev, ki naj bi se priključili jugoslovanski vojski. V skupini so bili navdušenci različnih poklicev in političnih pripadnosti, le komuni-

Fanouš Emmer 1918–1941
Figure 7. Fanouš Emmer 1918–1941

Franček Župec, Jaroslav Kikelj
Figure 8. Franček Župec, Jaroslav Kikelj

stov menda ni bilo, čeprav jih v industrijskem Kranju ni manjkalo.

Zaradi razpada jugoslovanske vojske in hitre nemško-italijanske zasedbe so prostovoljci ostali doma in 5. maja 1941 je bil zadnji dan, ko so Nemci še dovoljevali brez posebnega dovoljenja prehod prek začasnega bloka v Šentvidu. Emmer je tedaj s še nekaterimi Gorenjci odšel v Ljubljano. Že v naslednjih dneh se je tam srečal z vrstnikom iz Kranja Pavlom Rantom. Emmer, ki je bil že v Kranju povezan s četniki in je osebno poznal več bivših jugoslovanskih oficirjev, je sedaj v to družbo vpeljal tudi Ranta. Več opravka kot z oficirji, ki so se v glavnem sami organizirali, sta pa imela s študenti, med katerimi so bili tako člani Katoliške akcije kot tudi nekateri levo usmerjeni, ki so kmalu odšli v OF in s seboj odnesli tudi podatke o Emmerjevem delu. Ker Emmerju poizkusi za sodelovanje s SLS niso uspeli, se je naslonil na Slovensko narodno gibanje, ki ga F. Saje v Belogardizmu izkrivljeno prikazuje za Glavačevo organizacijo.

Eden večjih podvigov, ki so se ga lotili Emmer in sodelavci v poletju 1941, je bila radijska postaja; nekoč so jo uporabljali agenti angleške obveščevalne službe, potem pa je prišla v roke OF. Danilo Capuder je slučajno

Grobova Župca (levo) in Kiklja (desno), posneto pred letom
									1943. Leta 1946 so njune posmrtne ostanke izkopali in odvrgli v
									neznano brezno.
Figure 9. Grobova Župca (levo) in Kiklja (desno), posneto pred letom 1943. Leta 1946 so njune posmrtne ostanke izkopali in odvrgli v neznano brezno.

zvedel, kje jo skrivajo, in uspelo jim jo je prevzeti ter po delih prenesti na Zaplano. Komunisti so zanjo zvedeli pred božičem 1941 in jo denuncirali Italijanom. Sprva je Emmer upal, da bo s komunisti mogoč dogovor, potem pa je zvedel, da se pripravlja monopol nad odporom proti okupatorju. Rant poroča, da so nekateri oficirji hoteli tedaj ukrepati z orožjem, toda Natlačen na to ni pristal, češ da Slovenci političnih problemov ne bomo reševali na tak način.

Emmer je bil ustreljen 4. decembra 1941 pri cerkvi sv. Jerneja v Šiški pred nosom italijanske patrulje, ki se je ob prvih strelih umaknila. Slovenski poročevalec je 9. decembra pod naslovom Agent gestapa, pete kolone in protinarodne zarote justificiran – objavil uradno sporočilo OF o njegovi smrti. Ker je sporočilo dolgo, ga bomo tukaj navedli v skrajšani obliki: »Obveščevalna služba OF, ki je stalno za petami agentom Ovre, Gestapa, protinarodnih zarotnikov in pete kolone, je že pred časom dognala, da razvija po Ljubljani veliko aktivnost agent in provokator Gestapa Fanoš Emmer. Poizvedovanja so ugotovila, da je dal Gestapo Emmerju posebno nalogo, naj se udejstvuje v protinarodni ‘beli gardi’ in z njeno pomočjo organizira teroristična dejanja proti aktivistom OF. V krogu ‘bele garde’ je tako zasnoval in izvršil naslednje zločine: Skupno s kaplanom Glavačem je pripravljal umor uglednega katolika (dr. Aleša Stanovnika – op. J. M.), ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’; pripravljal je umor profesorja Ehrlicha zato, da bi ga ‘bela garda’ lahko naprtila OF in komunistom; z istim namenom je pripravljal poboj Casarja in Žebota … Emmer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja; znani vlom pri Praprotniku je izvršil on …« Ko danes beremo poročilo, ki ga je 9. decembra 1941 o Emmerju objavil Slovenski poročevalec, imamo občutek, da je pred nami program vosovskih akcij za naslednje mesece. Vsi, katerih poboj naj bi načrtoval Emmer, razen dr. Aleša Stanovnika, so padli pod vosovskimi streli. Aleša Stanovnika so sicer ustrelili Italijani kot talca za profesorja dr. Ehrlicha, toda Italijanom ga je mogel izdati samo Vos, ki je edini vedel za njegovo skrivališče. Industrialca Avgusta Praprotnika so vosovci 20. februarja 1942 ustrelili iz nekega lokala na Tavčarjevi cesti. Dr. Lamberta Ehrlicha in slučajnega spremljevalca – študenta Viktorja Rojica so krogle vosovcev Stadlerja in Kratochwilla podrle 26. maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani. Po načrtu bi tisto jutro namesto Rojica moral pasti dr. Ciril Žebot. Samo nekaj tednov pred tem je Ehrlich italijanskim oblastem izročil spomenico, v kateri je ostro kritiziral italijansko okupacijsko politiko. (Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 184)

Šestnajstega marca 1942 so vosovci v Ljubljani ustrelili študenta prava Frančka Župca, dva dni kasneje pa še medicinca Jaroslava Kiklja. Župec, ki je bil odličen športnik, je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba (ASK), v katerega je bilo vpisanih veliko študentov, Kikelj pa je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir. Italijani so pritiskali, naj se na univerzi ustanovi fašistična organizacija GUF (Gioventu universitaria fascista), in grozili z izgonom gorenjskih in štajerskih študentov ter celo z zaprtjem univerze, če se to ne zgodi. Kasneje so se zadovoljili z milejšo obliko LUO – italijansko OUL (Organizzazione universitaria di Lubiana), kar je bila kolikor toliko sprejemljiva oblika za rešitev univerze. Vpis je bil zelo slab, kljub temu pa je bil imenovan direktorij organizacije, v katerega sta prišla tudi Župec in Kikelj. Pred sprejemom neljube funkcije so se študenti posvetovali z nekaterimi vidnimi osebnostmi in splošno mnenje je bilo, da je treba univerzo ohraniti. OF in komunisti pa so imeli druge načrte, zato so Župca in Kiklja obsodili po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. (Griesser Pečar, Razdvojeni narod; Zaveza št. 47 in št. 64).

Tudi ljudem na podeželju ni bilo prizaneseno

2.1.4. Tudi ljudem na podeželju ni bilo prizaneseno

Spomladi 1942 govorjenje o izdajstvu in beli gardi ni bilo več nobena posebnost, čeprav nikjer še ni bilo vaške straže. V Grosuplju, na primer, je bilo napeto že od novembra 1941, ko je bil v tovarni Motvoz ustreljen vratar Anton Knez; njegov greh je bil, da je javno pokazal nezadovoljstvo s početjem nekaterih sodelavcev: v gozd so izginjale cele bale blaga in nekaj časa so kar v tovarni razmnoževali Slovenskega poročevalca, delavci pa so ga raznašali po okoliških vaseh. Vse več je bilo govoric, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada in potem bo vojne konec. Po nekaterih vaseh so ustanavljali in zaprisegali enote narodne zaščite, ki je začela prekopavati ceste. Kot odgovor na to so Italijani iz Št. Jurija in okolice 16. aprila odpeljali okrog štirideset moških. Razširila se je vest, da je to posledica izdaje in da bo roka pravice kmalu udarila.

In res so 21. aprila ponoči prišli partizani v Ponovo vas ter na krut način pomorili šest članov Jakopinove družine: očeta Jožeta in mamo Marjeto, ki je bila noseča, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in šestletnega Štefana. Novica o tem grozljivem dogodku je močno pretresla že tako prestrašene ljudi. Jakopinovi so pravzaprav bili begunci pred Italijani, saj sta oče in mati z malim sinom leta 1925 pribežala z Unca pri Rakeku.

Triindvajsetega aprila zvečer so partizani nepričakovano prišli v Tavžlje pri Sv. Vidu nad Cerknico. Vidovski župan Anton Tekavec je bil tisti dan po opravkih v Ljubljani in se je malo prej utrujen vrnil domov. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa je predlagal, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Odgovorili so, da so partizani, in že so odjeknili streli. Župan je mrtev obležal v hiši, oni pa so nadaljevali morilski pohod. Naslednja njihova postaja je bil dom občinskega tajnika Franca Strleta. Tudi njega so ustrelili in potem že pozno ponoči na Osredku obkolili hišo občinskega odbornika Valentina Strleta. Tudi njega so zadele morilske krogle, čeprav je poskušal zbežati. Tako so v nekaj urah »odstavili« župana in njegove najbližje sodelavce ter pripravili teren za vzpostavitev nove oblasti. Nekako dva meseca kasneje, ko je bila Vidovska planota že »osvobojena« in je nova oblast delila zemljo svojih nasprotnikov, so ustrelili še župnika Žužka, ko je z njihovo dovolilnico nameraval iti v Cerknico. Ko je potem 16. julija prihrumela italijanska ofenziva, ni bilo ne župana ne župnika ne odbornikov, da bi rekli kako besedo za ljudi. Peščica partizanov je pričakala premočno italijansko vojsko pred vasjo; oddali so nanje nekaj strelov, da so jim dali povod za represalije, nato pa se umaknili. Italijani so potem 21. julija v peskokopu blizu Sv. Vida ustrelili 18 Vidovcev, med njimi organista Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Ruparja; dvajset Otavčanov so imeli tri dni zaprte v cerkvi, nato pa jih odgnali proti Stražišču in postrelili; 12 Osredčanov, ki so se na poziv prišli javit, so še 14. avgusta postrelili pri Radleku.

Ko so Italijani 28. maja 1942 v Sodražici pobrali svoje stvari in se odpeljali v Ribnico, so Sodražico takoj »osvobodili« partizani pod vodstvom Dakija in priredili še tisto popoldne

Vidovski župan Anton Tekavec
Figure 10. Vidovski župan Anton Tekavec

zborovanje, ki je bilo med drugim namenjeno javnemu zaslišanju učiteljice Ivanke Škrabec Novak. Nekaj dni kasneje so jo kljub njeni visoki nosečnosti sredi noči odpeljali v gozd in umorili. 29. maja so na Zapotoku aretirali 33-letnega Franceta Kozino in sodnik Stante ga je po hitrem postopku obsodil na smrt. Enaka usoda je doletela Rome, ki so se na dveh vozeh pripeljali iz Ribnice in jih je na mejnem bloku »osvobojenega« ozemlja ustavila partizanska straža. Menda jih je bilo šestnajst, večina žensk in otrok. Vse brez izjeme – tudi ženske in otroke – so pobili pod Boncarjem. Pri Kozinovih na Zapotoku so sredi avgusta zverinsko ubili še očeta, mater in hromega sina Janeza.

»Republika« v Sodražici ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico, Vince, Zamostec, Sinovico in Žigmarice, nato pa so se pojavili italijanski vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali po bližnjih vaseh. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov, in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je padel Šimen Lesar iz Zapotoka, druge pa so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab ter v druga taborišča, Sodražico pa obdali z bodečo žico in bunkerji. (Zaveza, št. 92)

Pretresljiva in povedna zgodba iz Bele krajine

2.1.5. Pretresljiva in povedna zgodba iz Bele krajine

Veliko podobnih zgodb iz pomladi 1942 še čaka, da jih bo kdo obelodanil, mi pa bomo zdaj pogledali še v Stransko vas pri Semiču v Beli krajini, kjer je bil doma profesor Anton Oven; partizani so ga odpeljali na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, zvečer in umorili. Zakaj? Kaj je zagrešil proti slovenskemu narodu, da so mu sodili po Odloku o njegovi zaščiti?

Anton Oven je bil rojen leta 1905 v kmečki hiši v Stranski vasi pri Semiču. Poleg njega je bilo v družini še osem otrok. Ko je bil oče Anton leta 1914 poklican v vojsko, je celotno težko breme skrbi za dom in družino padlo na mater. Sin Anton je zaradi študija zgodaj odšel v Ljubljano. Po končani gimnaziji je v Ljubljani in v Pragi študiral slavistiko. Menda je bil posebno zadovoljen, da se je lahko spoznal tudi s češčino. Med počitnicami in ob vsaki priliki je rad prihajal v Stransko vas, saj je bil na dom in domače zelo navezan. Z veseljem je očetu vodil vole in pomagal pri delu na njivah ter v vinogradu. Diplomiral je leta 1930 in takoj nastopil službo profesorja na Državni gimnaziji v Mariboru. Naslednje leto je izšla njegova knjiga Ksaver Meško – Njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvovanju. Očitno sta si bila Meško in Oven blizu predvsem zaradi ljubezni do slovenstva. Naslednje Ovnovo delo je bila knjižica z naslovom France Prešeren, Krst pri Savici. Za svoj učbenik češčine je imel težave z založnikom, končno pa mu ga je leta 1937 izdala Čehoslovaška liga v Ljubljani.

Leta 1937 je profesor Oven začel izdajati narodno obrambni listič Mrtva straža. Izhajal je pet let, do marca 1941. Tako v reviji kot v njenem koledarčku za leto 1940 je Oven pisal o slovenskih mejah in o številu Slovencev: »Kar 5.023.000 naj bi nas bilo v Sloveniji in v še neosvobojeni Sloveniji, v ostali Evropi in izven nje.« Pomemben je njegov Verujem v oktobrski številki Mrtve straže leta 1938: Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše.«

Povedati je treba, da je imel profesor Oven težave že s predvojno šolsko oblastjo. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev, v nemilost pa ga je spravilo tudi njegovo vztrajanje pri razveljavitvi kratkotrajne neuspele zakonske zveze. Zato je bil iz Ljubljane prestavljen v Maribor, v začetku šolskega leta 1940/41 pa ga že najdemo na ptujski gimnaziji, kjer je poučeval slovenščino in srbohrvaščino. Kljub premestitvam pa je še naprej urejal revijo Mrtva straža in vzdrževal stike s krogom znancev ter sodelavcev v Ljubljani.

Ker je vedel, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu, je Oven že pred zasedbo Ptuja zapustil svoje stanovanje in se zadrževal pri prijateljih. Ko se je vrvež zasedbe nekoliko polegel, se je preoblečen v kmeta s kolesom odpeljal v Stransko vas, kjer se je nastanil v hiši brata Franceta. Pomagal je pri delu na domači kmetiji in v bratovi gostilni, obenem pa v svoji sobi nad gostilno študiral in pisal. Kmalu po 22. juniju 1942 je partija poslala v Belo krajino inštruktorja Toneta Šušteršiča – Tineta Železnika. Že prej sta bila med Belokranjci znana komunista Jože Mihelčič in njegov brat dr. Lojze Mihelčič. Inštruktor Šušteršič je sestavil prvi okrožni odbor OF za Belo krajino in ustanovni sestanek je bil v Ovnovi gostilni v Stranski vasi. Ne vemo, ali je profesor Oven sploh vedel za to, je pa znano, da je dr. Mihelčič v tistem času dvakrat prišel v Stransko vas na razgovor s profesorjem. Zdi se, da Mihelčič od teh razgovorov ni odnesel dobrih vtisov.

Kaže, da je profesor Oven tudi iz Stranske vasi občasno imel stik s krogom somišljenikov v Ljubljani. Vsaj posredno je bil v zvezi s Staro pravdo, ki jo je vodil Metličan dr. Črtomir Nagode, strokovnjak za vprašanje slovenskih meja – podobno kot Oven. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, piše neki F. Š., da je bil v zgodnji pomladi 1942 približno hkrati z ustanovitvijo Slovenske zaveze formiran tudi belokranjski protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc; F. Saje pa v Belogardizmu na strani 364 omenja, da je imela Bela krajina okrožno trojko, kjer je profesor Oven, kasneje pa njegov brat Janez zastopal organizacijo Pobratim.

V knjigi Belokranjski odred Radko Polič opisuje, kako »je partizansko enoto pri Dragomlji vasi obiskal zdravnik dr. Mihelčič in prinesel ukaz okrožnega komiteja za aretacijo profesorja Ovna, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva OF, in dveh okupatorjevih ovaduhov, Lojka

Poroka učiteljice v Sodražici Ivanke Škrabec, zadaj v sredini
									dr. Lambert Ehrlich
Figure 11. Poroka učiteljice v Sodražici Ivanke Škrabec, zadaj v sredini dr. Lambert Ehrlich

in Kolarja. Pod noč, 14. maja 1942, so potem odšle iz taborišča štiri patrulje; tri so se odpravile aretirat omenjene osumljence, četrta pa je odšla na Kal po orožje«. Zvedelo se je, da so profesorja kruto mučili. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali nenavadno vpitje. Prej kot čez en mesec so domači že zvedeli za profesorjev grob. Semiška vaška straža je 21. decembra pripeljala iznakaženo truplo v Semič, nakar so ga pokopali na pokopališču pri Sv. Duhu.

Dr. Tine Debeljak je leta 1954 v Argentini v koledarju Svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z velikimi osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal velikoslovanske zahteve, ne samo etnografskih. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca.«

Tisto pomlad in poletje je komunistična revolucija v Beli krajini zahtevala še mnogo življenj. Kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka Ivana Starca iz Vinomera so odpeljali 27. maja, duhovnika Jožeta Kofalta s Krvavčjega Vrha 9. junija, učiteljico Marico Nartnik iz Rožnega Dola 21. junija. V dolgi vrsti žrtev tistih dni je treba omeniti še Janeza Južino iz Dobravic, Jožeta Lončariča, njegovo ženo Marijo in hčerko Anico iz Rosalnic, župnika Janeza Raztresena iz Suhorja in župnika Jakoba Omahna iz Dragatuša. Seveda s tem seznam sploh še ni popoln. (Gozdovi tulijo – v Domoljubu, 14. oktobra 1942) Brezova reber in Mavrlen sta se uvrstila med številna slovenska morišča in grobišča, čeprav kljub »Ovnovi« trojki v Beli krajini še ni bilo nobene vaške straže.

O umoru župnika Raztresena piše v knjigi Spomini na Slovence III Jože Javoršek, ki je tedaj kot član Kontrolne komisije izvršnega odbora OF skupaj z Brilejem in Strmeckim obiskoval belokranjske partizane. »Na poseki je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob njem z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal … In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku. Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli za grmovje. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo. Kaj ste mu napravili? Izdajalec je. Kako veste, da je izdajalec? Kdo vam je povedal? Politkomisar. Pokrij ga! sem ukazal. (Spomini na Slovence III, str. 156) Javoršek dodaja, da so člani komisije že ob prihodu v taborišče osupnili, ko so videli na kol privezano mrtvo žensko, pod katero je dogoreval ogenj. Po odhodu iz taborišča se še dolgo ni mogel otresti groze in v Rogu je o vsem poročal Kardelju, Kidriču in tudi drugim izvršnikom, toda imel je občutek, da so ga komaj slišali, saj so bili v skrbeh zaradi italijanske ofenzive.

V knjigi dr. Toneta Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945 ima drugo poglavje naslov Ljudska oblast od pomladi do jeseni 1942 in na koncu je nekaj o napakah oblasti na osvobojenem ozemlju ter prizadevanju za njihovo odpravo. Avtor omeni, da je o tem pisal predvsem belogardistični tisk in je danes resničnost podatkov težko preverjati. Tu tudi piše, da so bili nekateri partizanski funkcionarji zaradi likvidacij in predvsem zaradi njihovega načina celo kaznovani, vendar so bile kazni manjše, kot bi pričakovali. Med tako kaznovanimi je imenovan Dušan Pirjevec – Ahac, ki je bil tedaj v Beli krajini in ga Jože Javoršek omenja v zvezi z mučenjem župnika Raztresena. Prav tega se je spomnil Kardelj v pogovoru z Vladimirom Dedijerjem 11. oktobra 1978, ko je povedal: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri pa so zaradi takih zločinov bili ustreljeni. (T. F., Ljudska oblast …, str. 374–375)

Poglejmo še, kaj je o Antonu Ovnu zapisala Angela Vode, ena tistih, ki so kmalu po njegovi smrti dobili šifrirano sporočilo iz Stranske

Profesor Anton Oven pri branju Mrtve straže
Figure 12. Profesor Anton Oven pri branju Mrtve straže

vasi. Takole piše: »Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju. Zelo me je pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Antona Ovna iz Bele krajine. Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka, politično pa preveč naivnega. Rekel je, da se ni vključil v OF, ker ga ni nihče povabil, češ da je njegov okraj že domena drugega, dr. Mihelčiča. Toda Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja, zato sem mu svetovala, naj se umakne v Ljubljano, če misli delati v nacionalni smeri, kajti komunisti ga ne bodo trpeli poleg sebe. Ali z njimi ali proti njim! Omenila sem mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: ‘Meni, da bi kdo storil kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim pravim, da nisem internacionalec!’ ‘Opozarjam vas, vi, anima candida, da jih ne poznate!’ Ni sprejel mojega nasveta in je plačal z življenjem.« (Angela Vode, Skriti spomin …, str. 81) Iz Ovnove zgodbe je razvidno, kako težke in usodne so bile v tistem prelomnem času odločitve mnogih ljudi in kako težke so bile razmere v Beli krajini.

Zaključek

2.1.6. Zaključek

Vendar pa je tragična zgodba profesorja Ovna le kamenček v mozaiku, ki smo ga skušali skromno predstaviti v tem zapisu. Seveda manjka na tem mozaiku še marsikateri kamenček oziroma zgodba, na primer o kaplanu Henriku Novaku in učiteljici Darinki Čebulj iz Hinj. Kocbek, ki je v nedeljo, 31. maja, po

Suhorski župnik Janez Raztresen
Figure 13. Suhorski župnik Janez Raztresen

Dragatuški župnik Jakob Omahna
Figure 14. Dragatuški župnik Jakob Omahna

maši – nekaj dni prej so partizani odpeljali kaplana in učiteljico – govoril na zborovanju pred cerkvijo, je doživel nenavadno hladen sprejem in potem zapisal v svoj dnevnik sledeče: »Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata kaplan in učiteljica.« (Tovarišija, str. 36)

Enajstega junija 1942, ko se je že vedelo za kruto mučenje in smrt hinjskega kaplana in učiteljice, je pa zapisal tole: »S Kidričem sem imel dolg razgovor. Prebral sem zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila justificirana. Šlo mi je za to, da dobimo čimprej pregled nad nevarnimi ognjišči in da svoji revolucionarni justici predpišemo obvezen postopek … Skupno sva ugotovila, da je potrebno dvoje: prvič, da dobimo koliko mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (Tovarišija, str. 51) Torej nobenega protesta, ampak le skrb za izpopolnitev »revolucionarne justice«.

Kaj pa kamenček oziroma zgodba o horjulskem županu Bastiču? Celo leto 1941 in polovico leta 1942 je opazoval, kako sovaščan dr. Cene Logar v Horjulu ustanavlja OF in partijo ter skrbi za partizane na bližnji Samotorici, pa ga ni izdal, potem pa so 14. junija ubili njega in ženo, češ da sta izdajalca. In župan v Ajdovcu Štefan Vidrih? Tako rekoč v soseščini njegovega doma na Brezovi Rebri je bilo partizansko taborišče in shajališče na Frati. Župan je nekajkrat napregel svoje konje in tja odpeljal nekaj »aprovizacije«, ki jo je občina razdeljevala prebivalstvu – verjetno v upanju, da se bo z onimi na Frati končno le dalo dogovoriti in se izogniti prelivanju slovenske krvi. Potem pa so 16. oktobra 1942 oni prelili njegovo kri in tedaj je v Ajdovcu nastala vaška straža, ki so jo že 11. decembra 1942 napadle in uničile partizanske brigade.

Kmetje iz Prigorice pri Ribnici so na ukaz Italijanov na svojih parcelah ob kočevski železniški progi sekali gozd. Če ne bi ubogali, bi Italijani sami opravili posek in vzeli les, nje pa odpeljali v internacijo ali celo postrelili. Ko pa so šli sekat, so jih prijeli partizani, jih odpeljali na Malo goro in pometali v jamo Žiglovico. Pa zgodba o dekletih in ženah iz Begunj pri Cerknici, ki so jih spehali v Krimsko jamo? Koliko Notranjcev je bilo v poletnih nočeh 1942 v strahu zaradi grožnje: Še je prostora v Krimski jami?!

Naj bo dovolj naštevanja. Ali je sovražni govor, če na koncu teh zgodb dodamo še vprašanje, ali je ta in podobna dejanja mogoče imenovati »osvobodilni« boj? Ali je sovražni govor, če se pove, da se v naši tisočletni zgodovini pred letom 1942 ni zgodilo, da bi kdo mrtve ali celo žive nasprotnike »pospravljal« v kraška brezna ali v opuščene rudniške jaške? V čem se naša Huda Jama oziroma Barbarin rov razlikuje od krematorijev v Auschwitzu? Seveda so razlike v nekaterih tehničnih podrobnostih, toda človečnost??? Je sovražni govor, če vprašamo, zakaj imamo pri nas toliko morišč oziroma grobišč, kjer so se nedvomno dogajali zločini, pa vendar zato ni bil nihče obsojen? Mogočni novi spomenik žrtvam vseh vojn nam na to ne more odgovoriti. Odgovoriti si bomo morali sami! Bomo prišli do tega?

Je sovražni govor, če vprašamo, zakaj imamo pri nas toliko morišč?
Figure 15. Je sovražni govor, če vprašamo, zakaj imamo pri nas toliko morišč? arhiv Zaveze
Zavezin pogovor

3. Zavezin pogovor

Hvaležen sem Bogu, da sem preživel! Rad živim!Pogovor s Stanetom Štrbenkom Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek.

3.1. Hvaležen sem Bogu, da sem preživel! Rad živim!
Pogovor s Stanetom Štrbenkom3

Vanja Kržan

3.1.1.

Ob petindvajsetletnici Nove Slovenske zaveze in devetdesetletnici rojstva g. Staneta Štrbenka je dolgoletni predsednik g. Anton Drobnič med drugim povedal: »Ker sem bil sam veliko let predsednik, vem, kdo je nosil najtežja bremena. To je zagotovo Stane Štrbenk, ki je bil dolga, dolga leta tajnik Nove Slovenske zaveze in je dejansko opravljal še vse ostale naloge NSZ. V neprecenljivo pomoč mu je bila njegova žena ga. Zofija. Če ni bilo Staneta, je bila pa Zofka in je ona stvar uredila. Zvesto in varno ga je vozila na vse mogoče sestanke in mu tako pomagala pri urejanju vseh raznovrstnih nalog.«

Ti opravki so mu zapolnili njegov prosti čas, ki mu je bil skopo odmerjen ob napornem poslu kot vodja pravne službe pri Republiški upravi za ceste. Tej se je prav tako posvečal z neutrudnim delom, požrtvovalnostjo, srčno dobroto, plemenitostjo in velikim posluhom za sodelavce. S svojim življenjem je osvetlil lik nekdanjega domobranca, ki je bil tedaj in je še danes očrnjen in zasmehovan. Ko sem ob pogovoru z njim pobliže spoznavala njegov ljudomili značaj ter njegovo zavzeto dejavnost v službi in pri Novi Slovenski zavezi, sem rade volje pritrdila udeleženki božično-novoletnega srečanja NSZ decembra 2016, ko je prireditev končala z besedami: »Sorodniki in znanci domobrancev, bodite nanje ponosni! Tako plemenitih, srčnih in ‘fejst’ fantov in mož danes ni več. Če bi bili, bi danes slovenski narod živel v drugačnih časih.«

Naj se nam tokrat predstavi eden še živečih domobrancev, gospod Stane Štrbenk. Ob svoji devetdesetletnici je na sestanku NSZ povedal: »Vesel sem življenja! Rad živim! Hvaležen sem Bogu, da sem preživel. Na življenje sem vedno gledal z dobre plati. V vseh prelomnih trenutkih sem imel neizmerno srečo. Vse, kar sem načrtoval sam ali s prijatelji NSZ, se je dobro izšlo. Če sem hotel normalno živeti, sem moral odpuščati in v nebistvenih stvareh popuščati«.

Kdo je torej g. Stane Štrbenk?

3.1.2. Kdo je torej g. Stane Štrbenk?

Rojen sem bil 18. januarja 1927 v Dečji vasi pri Trebnjem. Čez eno leto se je naša družina preselila na razmeroma veliko kmetijo s približno 40 ha zemlje v vasi Korita v občini Dobrnič. V družini nas je bilo osem otrok. Zato smo morali imeti nekaj let tudi hlapca in deklo. Moja teta, mamina sestra, je zelo želela, da bi tudi naša družina imela duhovnika. Oče in mama, oba globoko verna, sta sledila njeni želji. Ko sem dopolnil deset let, si je oče naprtil na rame prtljago in me odpeljal v Ljubljano v šolo k lazaristom na Taboru. Nastanil sem se v dijaškem domu, kjer je bil internat. Nekako sem se sprijaznil, da bom nekoč zares postal duhovnik.

Kako ste doživeli ločitev od doma in brezskrbnega življenja na vasi? Morali ste se navaditi na red v Dijaškem domu, učenje v šoli?

Posebnega preloma ob odhodu nisem občutil. Šele kasneje, v dijaškem domu pri lazaristih na Taboru, sem se spraševal, zakaj so me sploh poslali v Ljubljano. V šolo sem rad hodil, od prvega razreda klasične gimnazije naprej. Vedno jasneje sem doživljal, da je šola, učenje in življenje v domu nekaj dobrega. Dobil sem ožjo družbo prijateljev in dobro smo se razumeli. Ob sobotah in nedeljah smo večkrat hodili domov, zato nisem občutil kakšne posebne ločenosti od doma. Bili smo skoraj sami kmečki fantje.

Razumljivo, da je bil v domu red: ob določeni uri vstajanje, maša, zajtrk in nato odhod v šolo na klasično gimnazijo. Popoldne smo se v

Figure 16.

glavnem učili. Ves čas je bil skupaj z nami v učilnici, ki smo ji rekli dvorana, prefekt g. Floran. Bil je naš priljubljeni vzgojitelj: z njim smo se lahko pogovorili prav o vsaki stvari. Imeli smo ga radi kot očeta. Dobesedno je živel z nami. V tej dvorani se mi je priljubila slika brezjanske Marije. Po spletu okoliščin je ostala povezana z nama z ženo vse življenje.

Kako ste doživeli začetek vojne? Vas je bilo strah, ste bili zaskrbljeni? Kako ste se odločali?

Mladi smo vedeli, da ne smemo in ne moremo stati ob strani. Morali smo se opredeliti. K partizanom nisem hotel in zato tudi domov nisem šel, domobrancev nisem poznal, odločil sem se za četnike in z njimi navezal stike na Lipoglavu. Pri krojaču, ki je imel delavnico v pritličju Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi, sem si naročil uniformo jugoslovanske vojske.

Načrte mi je prekrižal znanec, ki je delal na domobranskem poveljstvu. Proti koncu leta 1943, imel sem šestnajst let, mi je prinesel poziv Slovenskega domobranstva. Končal sem šesti razred gimnazije. Moral sem se javiti na ljubljanskem gradu, kjer je bila šola za artilerijo. Tam sem pol leta hodil na tečaj za minometalce s praktičnimi vajami. V živem spominu mi je ostalo korakanje v tristopih po ljubljanskih ulicah. Ob tem smo peli same lepe slovenske pesmi in znane koračnice. Imeli smo domobranske uniforme in se že počutili kot slovenski domobranci. Bili smo ponosni na slovenstvo.

Koliko ste bili seznanjeni, da je revolucija v tem času dosegla svoj višek, zlasti v Ljubljanski pokrajini?

Že v prvih gimnazijskih letih so nas dijake seznanili z oktobrsko revolucijo v Rusiji in pojavom partizanstva v Sloveniji. Spočetka sem partizanstvo razumel kot pravico Slovencev, da se organizirajo za prevzem oblasti po vojni. Vsi smo vedeli, da bo Nemčija vojno zgubila. Bil sem prepričan in logično mi je bilo, da imajo enako pravico kot partizani in partizansko vodstvo tudi slovenski katoličani in drugi svobodoljubni Slovenci, da po končani okupaciji vzpostavijo nekdanjo oblast izpred vojne. Ta ni bila nikoli preklicana. V takem političnem ozračju smo se domobranci dobronamerno opredeljevali. Še na misel nam ni prišlo, da se partizani borijo zato, da po vojni prevzamejo absolutno oblast. Menili smo, da se bo po vojni z dogovori in sporazumi vse uredilo. Kasneje v spopadih nismo nikoli sami od sebe napadali partizanov. Samo branili smo se pred njihovimi napadi in izzivanji.

Seveda pa partizansko vodstvo ni tako razumelo osvobodilne borbe in časa po vojni. Izrabili so partizanstvo, da so z lažmi in terorjem sprožili državljansko vojno z vsemi posledicami, ki so temu sledile. Povsem jasno je, da si je partizansko vodstvo prizadevalo za tako zmago, da prevzamejo in ohranijo partizansko komunistično oblast. Domobranci pa smo se borili za svobodno Slovenijo. Dokazi, da je komunistom šlo le za oblast, so poboji več kot tisoč Slovencev že pred nastopom domobranstva in načrten poboj domobrancev po vojni. In vseh, ki bi lahko ogrožali prevzem absolutne komunistične oblasti po vojni in še vsa dolga leta po njej. Brez množičnega poboja nasprotnikov in še povojnega terorja komunisti ne bi nikoli mogli prevzeti in ohraniti absolutne oblasti, kar je bil njihov edini cilj. To je javno priznal tudi Matija Maček.

Kako se danes spominjate obdobja domobranstva?

Bil sem domobranski vojak na oklepnem vlaku dolenjske železniške proge, enem izmed treh. Imenoval se je ‘Tretji vod železniške baterije’. Naša dolžnost je bila, da ne napadamo partizanov, ampak varujemo železniško progo pred njihovimi napadi in ‘akcijami’, da bi ostala prevozna do Kočevja. Partizani pa so jo tolikokrat napadali, da nas je ostalo le malo živih.

Če danes razmišljam o svojem domobranstvu, mi poleg mnogih dogodkov ostaja v zavesti predvsem naš človeški odnos do partizanov, naših vojnih nasprotnikov. Ali smo jih res tako sovražili, kot se še vedno prikazuje? Smo bili res izdajalci? Oboji smo bili le vojaki. Domobranci smo želeli, da se po vojni vzpostavi podobna družbena ureditev, kot je bila pred vojno: da se ohrani narodova bit, njegova kultura in vera. Bili pa smo proti zmagi komunizma, ker smo se dobro zavedali posledic. Že pred vojno smo brali znano knjigo o komunizmu Ukrajina joka, o njem so nam govorili v šoli, zdaj smo ga pričeli počasi spoznavati.

Še danes imam v živem spominu dogodek

Figure 17.

z dolenjske železniške proge. Dakijeva četa je napadala železniško progo med predoroma v Šmarju. Po napadu sva skupaj s prijateljem Pavlom Kogejem pregledovala progo, da ne bi bilo morda pod njo podtaknjeno eksplozivno sredstvo. Nenadoma naletiva v cevnem prepustu pod progo na ranjenega partizana. Sem se je ranjen zavlekel, ker se z ostalimi partizani ni mogel umakniti. Ko naju je zagledal, se je na smrt prestrašil, ker je bil prepričan, da ga bova ustrelila. Tako grozni smo bili v njihovih očeh domobranci zaradi partizanske sovražne propagande! Ni in ni hotel priplezati iz cevi. Bil sem pretresen. Saj smo vendar vsi Slovenci! Vsi se borimo za svobodno Slovenijo! Zagotavljala sva mu, da mu ne bova storila nič hudega, tudi nihče od ostalih domobrancev ne, nasprotno, odpeljali ga bomo v vojaško bolnico v Ljubljano. To smo dolžni storiti kot vojaki in kot ljudje! Končno nama je dovolil, da sva ga previdno izvlekla iz cevi: ves se je tresel od bolečin in strahu. Imel je razmesarjeno nogo. Nesla sva ga na oklepni vlak in takoj smo se odpeljali v Ljubljano. Izročila sva ga vojaški bolnici v Mostah. Kaj se je kasneje zgodilo z njim, ne vem.

Partizani in domobranci ste imeli isti cilj, torej zmago …

Spominjam se velike noči l. 1944. Partizani in domobranci smo se za te praznične dni vrnili domov. Vsi smo se bali vaških terencev, zato nismo prespali doma, ampak smo se zatekli na župnijski senik v Dobrniču, tudi partizani –domačini. Popolnoma brez sovraštva smo se prerekali med seboj, kdo ima prav in kdo ne, predvsem pa, kdo bo po vojni zmagal. Bili smo prepričani vsak v svojo zmago. Večina partizanov komunizma ni poznala. Pri nas doma smo imeli dva hlapca; oba sta šla k partizanom in se borila za boljše življenje po vojni, kot so jima obljubljali partizani. Eden jim je ‘nasedel’, drugi je postal celo komandant in po vojni imel visok politični položaj.

Vas je morda v tem obdobju zaznamoval še kakšen dogodek, ki se ga še danes živo spominjate?

Velikokrat nam je bilo zelo hudo, največkrat ob nesrečah in smrtih kolegov domobrancev. Eden mojih prijateljev je stopil na mino in oslepel. To ga je zelo onesrečilo, lahko bi obupal nad življenjem. Vendar je kasneje našel dobro in plemenito ženo, učiteljico slepih, in po vojni postal tudi sam priznan pedagog za slepe. Zelo me je pretresel še nek drug dogodek. Moj sošolec, prav tako šestnajst, sedemnajstletni gimnazijec, je bil skupaj z nami na oklepnem vlaku. Slepo je bil zaljubljen v dekle, ki je bila partizanka. Sam sem to dobro vedel. Izkoriščala ga je tako, da ji je nosil iz našega skladišča različno strelivo za partizane. V Grosupljem je bila manjša nemška enota, in Nemci so to zvedeli. Spraševali smo se, kako je to mogoče, saj ga nihče od nas ni izdal. Morda partizanka sama? Na vsem lepem so fanta aretirali, zaprli in zasliševali. Žal nam ga je bilo, vendar rešitve zanj ni bilo. V Ljubljani ga je nemško vojaško sodišče obsodilo na smrt! Smrtno kazen bo moral izvesti naš vod, eden od nas bo moral ustreliti svojega soborca in kolega! V vodu sva bila tudi jaz in prijatelj Pavle Kogej. Povedali so nam, da bomo vsi štirje iz voda istočasno streljali, naboj pa bo imel samo eden. Tako ne bomo nikoli vedeli, kdo ga je ustrelil. Za vse nas nič bolj tolažilno. Streljati bomo morali vsi! Žalostna procesija našega voda z obsojencem, z duhovnikom in nemškim stražarjem je morala v gozdiček nad Grosupljem. Bili smo pogrebci svojega kolega in hkrati vsak od nas možen morilec! Tisti prizor tam bi težko opisal, še po tolikih letih mi je hudo.

Pavle Kogej vam je bil več kot kolega, ves čas tudi dober prijatelj. V kakšnem spominu vam je ostal?

Bil je zelo dozorel človek, dober organizator, po naravi živahen in pesnik. Ko se je našemu kolegu domobrancu leta 1944 rodila prva in edina hčerkica (po vojni so ga ubili že v taborišču v Šentvidu), se je v Pavlovi pesniški zbirki znašla še prisrčna pesmica, njej posvečena. Bil je steber našega voda in naš vzornik v vsem. Ko smo ob samostojnosti Slovenije pričeli s pripravami na ustanovitev Nove Slovenske zaveze, je bil eden od njenih organizatorjev.

Kako ste doživeli ‘osvoboditev’ ob koncu vojne? Ali vas je doletela ista tragedija kot ostale domobrance? Vendar, ostali ste živi!

Z njimi in z mnogimi civilisti sem delil mučno pot na Koroško. Od Otoč smo morali pešačiti, ker so partizani minirali železniško progo. Domobranska enota je zavrnila predajo, nemška pa se je predala partizanom. Ne vem, kam je izginilo ogromno zabojev z naropanimi dragocenostmi, ki so jih Nemci hoteli odpeljati iz Slovenije. Nemogoče, da bi se izgubili! Pot preko Ljubelja je bila za vse ubežnike pravi križev pot. Partizane je obsedlo zmagoslavje in so nas z višjih bregov dražili in izzivali z napadi in strahovali s streljanjem. Slišal se je en sam jok, tu pa tam se je oglasila v joku pesem ‘Marija pomagaj nam v vojskinem čas’. Na poti me ja najbolj ganil prizor kmečkega lojtrnika, polnega ljudi z vsemi mogočimi življenjskimi potrebščinami. Na koncu voza, na ‘sori’, ki moli ven iz lojtrnika, je bolj visel kot sedel utrujen in brez moči nekdanji ravnatelj Klasične gimnazije prof. Bajuk! Mož, ki je bil nekdaj pojem in avtoriteta dijakov! V tistem trenutku so mi prišle na misel Pilatove besede: »Glejte, človek!«

Naše življenje in dogodki v Vetrinju so bolj ali manj znani. Iz Vetrinja sem odšel 31. maja. To je bil zadnji transport vrnjenih domobrancev. Spominjam se, kako smo korakali po cesti skozi Rož proti Podrožci, veseli, da odhajamo v Italijo. Vso pot do železniške postaje smo ponosno prepevali slovenske narodne pesmi. To je bilo prvikrat in zadnjikrat, da smo se veselili svoje prostosti, niti pomislili nismo, da bo tako kratka. Na postaji so nas strpali v vagone, potem pa so izza poslopja navalili partizani v kabino vsakega tovornega vagona. Bili smo še vedno prepričani, da se vozimo v Italijo. Še na Jesenicah! Šele ko je z Jesenic peljal vlak kar naravnost, namesto da bi zavil desno proti Primorski, smo spoznali prevaro. Občutki so bili grozni! Preko krajšega postanka v nekdanjih nemških barakah v Kranju smo morali izčrpani in zasramovani peš do taborišča v Škofovih zavodih.

Kaj se je tam dogajalo je znano, toda za vas ostaja nepojmljivo, edinstveno …

Kljub vsemu, kar sem do tedaj videl in doživel, se mi je spočetka zdelo logično in kot samo po sebi razumljivo, da se bo tekma za vodenje države, za oblast pošteno in z dogovori nadaljevala. Toda z vsakim dnem mi je to upanje plahnelo in dokončno ugasnilo. Nekega dne sem čistil zdravnikovo sobo poleg dvorane z nami jetniki. Naenkrat me nekdo pokliče, ali je bil to zdravnik ali kdo drug, ne vem, in mi da zavitek pečenega mesa in velik kos kruha. Kakšna naklonjenost nekoga! Čudil sem se, kako to, da mi je dal, ali me je morda poznal? Ta dogodek me je vse življenje spominjal na dobro v človeku. In kakšna dobrina je kruh pa košček mesa poleg! Skupaj s sojetniki smo meso in kruh v nekaj trenutkih pomlatili.

Do zapora v Šentvidu domobranci večinoma še nismo izkusili surovosti komunističnega sistema. Zdaj pa smo ga izkusili! Spominjam se strašnih zasliševanj v posebnem prostoru. Neke noči so me poklicali in zasliševali o stvareh, za katere nisem imel pojma. Na mizi je bila pištola, v oči so mi svetili z močnimi žarometi in me bíli z bikovko po ramenih in stegnih. To so ponovili še dvakrat, da bi izsilili od mene nekakšna priznanja. Kakšna hudobija! Partizani so se torej borili za zločinski režim! Zame je bilo to zelo kruto spoznanje. Prvo v mojem življenju. Sledila so še druga …

Kaj vas je rešilo pred veliko morijo v Rogu?

Neke noči je prišel pome v dvorano stražar, naj grem z njim. V naglici grem za njim in se spomnim, da sem pozabil svoj nahrbtnik: »Saj ga ne boš več rabil!« mi je zabrusil. Pripelje me v sobo, tako polno domobrancev, da se nisi mogel niti prestopiti. Čez kake pol ure me isti stražar pride poklicat, jezen sam nase in mi reče: »Štrbenk, nazaj v dvorano, saj si še mladoleten!« Še isto noč so vse iz natrpane sobe odpeljali na morišče v Rog. Mene so pomilostili zaradi mladoletnosti.

Končno ste dočakali svobodo?

Toda kakšno! Z mešanimi občutki sem zapustil Škofove zavode in se peš odpravil domov. Mama je mene in obleko najprej rešila uši. Potem sem se moral takoj javiti predsedniku krajevnega narodnoosvobodilnega odbora, kot so mi ukazali v Škofovih zavodih. »Za take kot si ti, ni osebne izkaznice!« mi je zabrusil na odboru. Kaj naj to pomeni? Razumel sem, kot da me za takratno družbo več ni. Kot da ne obstajam več! Strašno so me prizadele te besede. Sčasoma sem jih pričel doumevati. Me ni, tako kot so morali izginiti iz spomina naroda vsi pobiti! In še danes jih ni! Še vedno ostajajo izbrisani!

Moja izpustitev iz zapora zaradi mladoletnosti je bila prevara kot tudi izpustitev vseh mladoletnih domobrancev. Postali smo njihovi ujetniki. Doma sem to spoznal že prvo noč. Prespal sem v dekliški sobi, imel sem pet sester. Domnevali smo, da me v njej ne bodo iskali. Prišli so ponoči in presvetlili vse prostore, a me na srečo niso našli. Vedeli smo: takoj moram zdoma. Mama je bila vsa prestrašena. »Hitro beži!« mi je rekla v slovo. Ponovno sem prepešačil pot do Ljubljane, seveda po stranskih poteh, in srečno prišel v Ljubljano. Kam zdaj? Gotovo me bodo sprejeli lazaristi v dijaškem domu na Taboru. Toda nekdanjega, našega dijaškega doma ni bilo več. Polastili so se ga že novi oblastniki. Vsi gojenci smo se razšli, kot bi pihnil v čebelnjak.

Lazarist p. Mirko Kambič je mnogim nekdanjim dijakom preskrbel sobico pri dobrih ljudeh v okolici. Tako sem prišel na stanovanje in hrano k neki gospe na Vrhovčevi, v zameno sem inštruiral hčerki njenih sosedov. Od tam so me preselili v Zeleno jamo k mesarju Krušiču in sem mu za hrano in stanovanje poučeval tri sinove. Justinu Stanovniku, ki je bil moj sošolec, je zelo dobra stara gospa nudila hrano in stanovanje. Lazaristi so morali izprazniti nekdanji dijaški dom in samostan. »Odnesite, kar kdo more«, so nam rekli. Odnesel sem sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki je visela v učilnici doma. Selila se je z menoj vsa dolga leta. Kasneje sva z ženo prosila lazariste, da je smela ostati še naprej z nama, saj nama je bila tolikokrat tolažnica in priprošnjica. Na triciklu smo s prijatelji odpeljali iz nekdanjega dijaškega doma tudi harmonij. Spominjam se, kakšno zabavo smo mladi naredili iz tega: stal sem na triciklu, igral na harmonij in veselo smo prepevali vso pot. Nihče od nas niti pomislil ni, kaj pomeni, da so morali lazaristi zapustiti dijaški dom, bili izgnani in pozaprti; da so si samooklicani osvoboditelji po mili volji prilaščali tuje premoženje. Ko je bil prijatelj iz Zelene jame Tone Masnik župnik, sem harmonij ‘podaril’ pevcem njegove župnije.

Figure 18.

Koliko časa je trajalo dijaško obdobje v Zeleni jami? Z Justinom Stanovnikom sta morala končati gimnazijo in maturirati?

Na to obdobje imam zelo lepe spomine. V Zeleni jami so stanovali še Janez Vrhovec (kasneje zdravnik), Tone Masnik (postal je duhovnik), Vlado Krek in njegova sestra (nečaka Miha Kreka) in tudi Justin Stanovnik. Obiskovali so nas še drugi študentje, tudi Tone Drobnič in njegovo dekle Lidija. Postajali smo vedno večja druščina. Vsi smo bili mladi, veselili smo se življenja, delali načrte za prihodnost. Spominjam se majskih večerov, ko smo hodili k šmarnicam v leseno cerkev v Mostah. Vse svoje prijatelje sem vabil domov na Dolenjsko; jahali smo naše konje, uživali življenje na deželi, hodili po svatbah, prepevali … Z Justinom sva ostala vse življenje močno povezana. Bil je izredno pokončen, načelen, značajen mlad človek in mi je bil tudi kasneje v oporo. Nikoli se mu ne bom mogel oddolžiti za vse, kar mi je v življenju dobrega storil.

V tem obdobju smo bili vsi, ki smo se zbirali v Zeleni jami, politično zreli in opredeljeni. Ustanovili smo ilegalno društvo Zveza demokratične mladine, ZDM. Zavedali smo se, da ne smemo otopeti v družbi, ki si nas je

Figure 19.

hotela podrediti in uničiti naše osebnosti. Ne more pa tudi ne sme nam uničiti idealov, za katere smo se borili in so bili zanje umorjeni naši prijatelji – soborci. Vedeli smo, da moramo v družbi oživeti spomin nanje skupaj z ideali, za katere so bili pomorjeni. Ponovno naj bi zaživeli v zavesti slovenskega naroda. Toda nenadoma so nam prirezali krila. Zelo verjetno je nekdo izdal našo organizacijo, gotovo pa nas je tudi UDBA ves čas zasledovala. To smo vedeli, a nobena stvar nas ni mogla ustaviti v našem navdušenju. V tem obdobju sva z Justinom končala sedmi in osmi razred gimnazije. Bilo je na petek, 10. junija 1949, ko so prišli pome in po Justina … Na ponedeljek bi pisala pisno nalogo iz slovenščine.

Torej sta za ‘zrelostni izpit’ zorela v zaporu?

To je bilo izredno naporno ‘dozorevanje’. Najprej sva bila zaprta v delovnem taborišču v Kidričevem, nekdanjem Strnišču, kjer smo gradili tovarno aluminija. Ne bom opisoval nevzdržnih razmer, ko smo npr. v ledeno mrzli zimi ovijali bose noge v papir iz cementnih vreč. Edina obutev poleti in pozimi so bile gumijaste cokle. Papir iz cementnih vreč smo si ovijali tudi po telesu, ker smo tudi pozimi imeli samo tenke zaporniške obleke. Razmere so bile dobesedno uničujoče. Nato so me premestili na gradbišče elektrarne v Medvodah, kjer nas je ponovno čakalo težaško in še bolj uničujoče garanje. V strojnici elektrarne smo stali v ledeni vodi in oblagali rečne bregove s težkimi kamnitimi bloki, spet brez primerne obleke, opreme, orodja in z zelo pičlo hrano. V Medvodah je bil skupaj z nama z Justinom zaprt še Tone Drobnič in kakih deset duhovnikov. Težaško delo, ki je v obeh uničevalnih taboriščih trajalo eno leto, in neuklonljiv duh sta nas povezala za vse življenje. Za nekaj časa sem bil zaprt v Ferdrengu na Kočevskem skupaj z Drobničem. Po komandi delovodja sva gradila strešno ogrodje za hlev.

Že po naši osamosvojitvi nas je nekdanje taboriščnike uprava elektrarne v Medvodah prijazno povabila na ogled elektrarne in pogostila. Ali naj to dejanje razumemo kot opravičilo za uničujoče prisilno delo, ki smo ga opravljali? Sam sem dobil občutek, kot da zlahka odpuščam prestano trpljenje pri gradnji elektrarne, čeprav storjene krivice in težaškega dela ni nihče omenil. Tako srečanje bi bilo lahko eno od spravnih dejanj.

Ali so vama končno le dovolili opraviti maturo? Kako vama je to uspelo po prekinitvi študija?

Takoj ko sva prišla iz zapora, sva z Justinom delala maturo in jo naredila 28. julija 1950. Za študij nisva imela dovolj časa, a so bili profesorji na klasični gimnaziji dobrohotni. Odločil sem se za študij prava. Vprašal sem predstavnico študentske organizacije, če se lahko vpišem na pravno fakulteto. Lahko, vendar: »Sodnik ne boš nikoli,« mi je takoj odgovorila. Tudi prav. Vedeli smo, da moramo v tej krivični družbi ostati pokončni in pošteni. Naj svetimo kot luč na gori. Zagrizel sem se v študij, bil knjižničar na fakulteti, prejel sem celo Prešernovo nagrado s področja delovnega prava. Z Drobničem sva v obdobju študija prijateljevala. Občudoval sem njegov izreden spomin, jasno in tehtno besedo.

Kot študent sem stanoval pri Osanovih na Mirju. Profesor Osana je bil klasični filolog in pred vojno ravnatelj gimnazije na Poljanah, kjer je ob ravnateljevanju poučeval jezike. Vsi trije njegovi sinovi so po vojni morali bežati, doma je ostala le hčerka, ki je študirala klasično filologijo. Pri njih smo imeli izredno prijeten in živahen ‘dijaški in študentski dom’. Na stanovanju pri Osanovih je bila tudi moja bodoča žena in Čeponovi dekleti iz Horjula. Bili sta nečakinji prof. Čepona, ki je pred vojno na škofijski klasični gimnaziji poučeval grščino in bil kanonik in kasneje prelat v stolnici. In morda še kdo, kasneje tudi Justin. Ob večerih smo peli, kvartali, se zabavali in veselo smejali. Le Janko Maček je ostajal bolj resen in je vedno študiral. Moja bodoča žena je ob večerih igrala na citre, no, tega ‘brenkanja’ nisem rad poslušal. Za red v hiši in za našo varnost je skrbel bratranec gospoda Osane, ki je po smrti gospoda in nato še gospe postal nekakšen hišni gospodar.

Ali ste po končanem študiju imeli kakšne težave z zaposlitvijo?

Po diplomi sem dobil delo na železnici. Tam me je prepoznal medvojni šef železniške postaje iz Grosuplja. Zdaj je bil funkcionar ne železniški direkciji. Zdelo se mu je nemogoče, da bi bila lahko skupaj v službi pri istem podjetju dva tako nazorsko različna človeka: nekdanji domobranec in visoki funkcionar. Takoj so me odpustili in dajali celo plačo, dokler nisem dobil nove zaposlitve na Republiški upravi za ceste, kjer sem ostal do upokojitve. Tu mi niso očitali domobranstva, delati pa sem moral več kot drugi.

Vaša partijska izkaznica ‘moralne neoporečnosti’ je bila torej delavnost, poštenje in strokovna sposobnost?

Resnično sem delal za dva: bil sem hkrati vodja pravne službe in izobraževalnega centra. Povrh vsega večkrat še predsednik sindikata. Naredil sem prav vsako stvar, ki so mi jo naprtili. Nikoli nisem nikomur ničesar odrekel in oponesel. Na enem od sestankov bi moral podpisati letni plan, ki je bil pomanjkljiv in slab. Nisem ga mogel podpisati in razložil sem tehničnemu direktorju, zakaj ne. Po izobrazbi je bil gradbeni inženir in predsednik partijske organizacije. Tedaj je vzkipel in kričal: »Ti domobranec, ti mi boš očital, da plan ni dober!« To je bil prvi in edini primer, da mi je uslužbenec oponesel domobranstvo.

Morda sem tudi zaradi napornega pisarniškega dela zbolel na očeh. Zaradi odstopa mrežnice sem prebil osem mesecev v očesni bolnici na Jezerskem. Za seje upravnega odbora so zato prihajali na Jezersko. Velikokrat smo sestankovali kar v brunarici cestnega podjetja. Tehnični direktor je sčasoma sprevidel, da ga je polomil s svojim očitkom mojemu domobranstvu. Nekega dne je prišel na Jezersko in se mi opravičil. Pomiril sem ga, da mu nisem prav nič zameril in vedel je, da je to res.

Se je po bolezni na očeh vaše zdravje izboljšalo?

Bil sem že poročen in imel družino, ko sem zbolel na želodcu. Pozdravili so me, po tistem pa sem dobil še vnetje slinavke. Na smrt bolan sem se znašel v bolnici dr. Petra Držaja, kjer je bila v službi moja žena kot rentgenski tehnik. Iz pogovora zdravnikov je slučajno slišala, da so me že ‘odpisali’. Zadnje upanje je bil kirurg dr. Žakelj. Primarij dr. Končan, izredno sočuten človek, tudi nekdanji domobranec, je prosil dr. Žaklja, naj me pride operirat. Rešil mi je življenje. Žena je bila tri tedne noč in dan ob meni, ker je bilo zdravljenje vnetja zelo dolgotrajno. V službi so bili prepričani, da se ne bom nikoli več vrnil. Takoj, ko se je zdravje izboljšalo, se mi je tehnični direktor prišel ponovno opravičit. Moje okrevanje in njegovo opravičilo sta bila zame nekaj edinstvenega.

Figure 20.

Toda zdravstvenih težav še ni bilo konec. Zbolel sem še na žolču, kar se je končalo s sladkorno boleznijo. Pa sem kljub vsemu dočakal devetdeset let! V življenju me je vedno pri vseh stvareh spremljala sreča, vsaka stvar se je srečno končala. Lahko bi rekel, da me je vseskozi spremljala Božja previdnost.

Verjetno vas je reševalo tudi to, da ste krivice lahko odpuščali in živeli v miru s samim seboj. Omenili ste že iskreno prijateljevanje z Justinom Stanovnikom, Pavlom Kogejem, Tonetom Drobničem in drugimi. Z nekaterimi ste prijateljevali že v dijaških letih, nato med vojno, povezalo vas je domobranstvo, mučna zaporniška leta … in končno uresničitev vaših želja in načrtov z delom pri Novi Slovenski zavezi …

Vsa ta resnična prijateljstva imam za veliko srečo, kot da nas je združila in ves ta čas povezovala Božja previdnost. Bili smo resnični prijatelji v vsem, kar smo počeli, posebno še s Stanovnikom, ki mi je bil v mučnih delovnih taboriščih in v življenju sploh v veliko moralno oporo. Ves čas nas je vse prijatelje združevala misel, da moramo v slovensko javnost vrniti spomin na pobite. Mi, ki smo ostali živi, smo to dolžni storiti. Namesto njih moramo spregovoriti mi. Povedati moramo, da smo se domobranci borili iz domoljubja in želje, da ohranimo svojemu narodu kulturo, civilizacijo in vero. Zdaj moramo mi, ki smo ostali živi, gojiti domoljubje, ohranjati in živeti ideale ter željo naroda po svobodi in samostojnosti.

Spominjam se odmevnega govora, ki ga je imel prof. J. Stanovnik januarja 1990 na teološki fakulteti z naslovom ‘Sprava’. Dobila sem občutek, kot da se je pričelo novo obdobje slovenske zgodovine …

Po tistem se je med nami nekdanjimi domobranci, ki smo se ves čas prijateljsko sestajali, porodila ideja o maši v Kočevskem rogu za pobite slovenske domobrance, ki naj bi jo daroval takratni nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. S tem načrtom smo prišli pred škofa in se mu predstavili, ker nas ni poznal. Naša zamisel je bila preprosta in vedno ista: prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa bi ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Za organizatorja se nam je takoj ponudil Janez Gril. Velikokrat nas nadškof ni sprejel, medtem ko sta ga lahko obiskovali njegova sestra Slavka Kavčič (žena politika) in Spomenka Hribar. Sprevideli smo, da na nadškofa delujejo sile, ki se jim ni mogel upirati. V nekem dopisu, sestajali se nismo več, nam je potožil, da z vseh strani dobiva pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Šele teden dni pred mašo v Kočevskem rogu 8. julija 1990 smo bili obveščeni o ‘programu’: ‘spravna’ maša, slavnostni govornik predsednik Milan Kučan, kulturni program vladnih izbrancev in pogrebni obred.

Vemo, kakšen je bil razplet …

Nadškof Šuštar je v svoji pridigi poudaril globok pomen pogrebne sv. daritve. Daroval jo je za pobite domobranske žrtve in njihove domače. Zbralo se je okoli trideset tisoč vernikov, ki so v največji zbranosti in pobožnosti sledili prvi javni spominski pogrebni sv. maši. Kulturni program je potekal v odsotnosti humanistične elite in preživelih domobrancev. Pogreb je bil le blagoslovitev brezna. Hvaležni smo bili nadškofu Šuštarju in mu zahvalo tudi napisali. Po vsem zapletenem in zanj stresnem scenariju je moral sam prevzeti odgovornost. Nedvomno je v vsem zaupal v Božjo previdnost. Enako tudi mi.

Po mnenju škofovega tajnika g. Antona Jamnika je predsednik Kučan svoj govor končal s provokativno in cinično ugotovitvijo, da se s slovesnostjo »spominjamo tudi tistih, ki so to spravno slovesnost omogočili …« torej na slovesnosti prisotne Zveze borcev in mnogih komunistov.

Danes vsi vemo, da resnične sprave še nismo dočakali. Pogrebna maša je bila za predsednika Kučana le spravna slovesnost, prva in zadnja, spravno dejanje enkrat za vselej. Besedo ‘sprava’ je večkrat poudaril. Razumemo, da je Razumljivo, da tudi z nami vsemi.

Ta maša nas je organizatorje še bolj povezala v hvaležnosti Bogu, da smo ostali v povojni moriji živi. Z mašo je v javnost stopil spomin na pobite domobranske fante in može, vedno bolj tudi na civiliste. Rog je po Justinovih besedah postal simbolni kraj ‘nedosegljive razsežnosti’. V nas pa obudil še večjo željo in občutek dolžnosti, da ustanovimo po vzoru Slovenske zaveze, med vojno vrhovnega političnega organa slovenskih protirevolucionarnih strank in skupin, zdaj njeno naslednico Novo Slovensko zavezo.

Torej niste bili več daleč od ustanovitve te domobranske veteranske organizacije in njene revije Zaveza …

Od tega cilja nas ni nič več zadržalo. Vendar smo že na samem začetku naleteli na zelo veliko organizacijskih in administrativnih zadržkov, veliko preveč bi jih bilo naštevati. Ko smo zbrali deset podpisnikov – nekdanjih domobrancev – smo maja 1991 ustanovili na ustanovnem zboru v kinodvorani občine Vič društvo Nova Slovenska zaveza, NSZ. Poleg ustanovnih članov so k sodelovanju pristopili še drugi, kot npr. Janko Maček, Jože Pavlič in

Figure 21.

gospa Zora Velikonja – Krašovec, kasneje še Meta Velikonja. Sledilo je ogromno težav z registracijo društva, vendar je občina Ljubljana po polletnem prerekanju in zavlačevanju le potrdila pravila NSZ. Prve številke revije so novinarji Dela in borčevska organizacija posmehljivo sprejeli. Več kot sto zvezkov Zaveze s kvalitetnimi članki danes govori samo po sebi.

Osebno me je najbolj razveselilo, ko je Novi Slovenski zavezi pristojno ministrstvo priznalo status veteranske organizacije in s tem vse pravice kot partizanskim organizacijam, a me je najbolj prizadelo, ko so ji nekaj let kasneje povsem protipravno ta status odvzeli.

Gospod Štrbenk, znani ste po tem, da ste bili dolgoletni tajnik društva. Preložili in popisali ste gore papirjev, naredili nešteto potov. Kako ste vse to zmogli poleg naporne službe in tolikih težav z zdravjem?

Delali smo vsi, vsak je dal od sebe največ, kar je mogel, vsak s svojim talentom in zmožnostmi. Justin je bil idejni steber društva in revije, Tone Drobnič s svojo jasno in odločno besedo in izrednim spominom je društvu veliko let predsedoval, Pavle Kogej, ki je žal prezgodaj umrl, je pomagal, kjerkoli je mogel, in obogatil revijo s katero od svojih pesmi. Janko Maček je pričel s svojim natančnim raziskovalnim delom prinašati na svetlo ‘Kako se je začelo’, Tine Velikonja je neutrudno obhodil Dolenjsko, Notranjsko, Belo krajino in pričel zahtevno delo popisovanja vseh žrtev po posameznih župnijskih uradih. Tako so nastajale prve farne spominske plošče.

Postavljanje spominskih plošč je bilo trdo, tiho, dolgotrajno garaško delo … in neprecenljivo.

Res, ogromno je bilo usklajevanj, dogovorov, pregovarjanj z župniki, občinskimi možmi, s sorodniki žrtev, še živečih zločincev in idejnih nasprotnikov, z lastniki zemljišč in še in še. S 14.900 imeni smo rešili partijsko zapovedane pozabe medvojnih in povojnih žrtev 255 župnij. Žal ostaja delo Slovenskega spominskega odbora pri NSZ nedokončano zaradi smrti dr. Tineta Velikonje.

Govore pri blagoslovitvah plošč smo imeli člani društva, sam okoli petdeset. Vsaka pogrebna maša in blagoslovitev je bila vedno ganljiva. V najlepšem spominu mi bo ostal blagoslov spomenika v Šentjerneju s 435 žrtvami, od teh je 350 domobrancev in nekaj vaških stražarjev. Tako dolgega pogreba z žalujočimi, ganjenimi domačimi v žalnih oblačilih, z mogočnim zvonjenjem farne cerkve ni bilo nikjer drugje.

Znano je, da vam je od ustanovitve dalje neumorno pomagala vaša žena ga. Zofija …

Brez nje vsega tega dela ne bi zmogel. Imel sem občutek, da za šofiranje nisem sposoben, zato me je povsod vozila žena. Ogromno potov je bilo treba opraviti in vedno je bila na voljo, kljub naporni službi v bolnici, sin in hčerka sta bila že odrasla. Noč in dan sva živela za Zavezo, saj sva velikokrat delala pozno v noč. Društvo nama je bilo kot drugi dom. Zelo jo je vse zanimalo, vse naše delo je spremljala, čeprav je po rodu Štajerka. Z domobranstvom se je ‘okužila’ že kot študentka pri Osanovih v veseli druščini nekdanjih domobrancev.

Se morda spominjate kakšnega dogodka , ki vas je pri vašem prizadevnem delu na Zavezi še posebej razveselil?

Od ustanovitve društva me je spremljala velika želja, da bi dobili svoje poslovne prostore, kjer bi imelo društvo svoj sedež, svoj naslov. Po dolgotrajnem moledovanju na mestni občini smo dobili prve poslovne prostore v zapuščeni mestni hiši v Šiški ob Celovški cesti, ki je bila namenjena za rušenje. Nikoli ne bom pozabil, kako sva z ženo sama prepleskala naše ‘poslovne’ prostore, da bi se lahko čim prej vselili. Naše društvo mora najprej imeti vsaj naslov, kje se nahaja! Ko so pričeli s pripravami za rušenje hiše, smo od mesta Ljubljane dobili pro-

Figure 22.

store na Resljevi cesti. Čez nekaj let smo se po srečnem naključju povezali z gospodom Breznikom, ki je po vojni emigriral v ZDA. Bil je lastnik hiše na Beethovnovi ulici. Stanovanja v tej hiši je oddajal v najem za nedoločen čas. Dolgo časa sem g. Brezniku delal nemajhne pravne in birokratske usluge v zvezi z njegovim premoženjem v Sloveniji. Ves čas sem ga ‘mehčal’, da bi nam najete prostore v hiši na Beethovnovi dal v last. Končno je le pristal, da nam podari prostore v drugem nadstropju za simbolični znesek, tako da smo ga zmogli plačati. Končno je društvo v naše veliko veselje dobilo svoje ‘domovanje’, mi pa možnost nemotenega dela brez selitev.

Mnogi so vam hvaležni za delo in vsestransko pomoč, saj ste bili tudi član Komisije za popravo krivic …

Figure 23.

Komisijo je ustanovilo Ministrstvo za pravosodje s posebnim zakonom o popravi krivic. V to komisijo me je imenovala NSZ. Delo je zelo delikatno in naporno, ker je treba ugotoviti status umorjene, zaprte ali pregnane žrtve. Ves čas sem bil in sem še vedno član komisije, ki preverja upravičenost zahtevkov po priznanju bodisi pokojnine bodisi odškodnine. Imeli smo preko šeststo sej, ljudi, ki so zahtevali odškodnine, pa na tisoče. Za čuda jih je zdaj vedno več, tudi z neupravičenimi zahtevki. Na komisiji sem jim že povedal, da ne mislim biti več njen član. Odpovedi niso sprejeli, telefonsko pa obvestili, da na papirju ostajam član še naprej, tudi če nisem na sestankih vselej prisoten. Ne morem drugače, kot da na sestanke še vedno hodim.

Vaše življenje je bilo zanimivo in bogato kljub trpljenju v delovnih zaporih. Ostali ste vedri, dobrohotni, dobrosrčni, veselite se življenja in ste zanj hvaležni …

Veliko mi je bilo podarjeno, dolžan sem vračati. Vsako stvar jemljem z dobre plati. Tudi takrat sem jo, ko so mi povedali, da smem študirati pravo, vendar ne bom nikoli sodnik. Pa je bilo moje življenje resnično bogato, še posebej zadnjih petindvajset let pri Zavezi. Zanje sem še posebej hvaležen.

Mlajši, ki prevzemajo vodenje NSZ in njene revije, se z odgovornostjo zavedajo bogate dediščine, ki jim jo zapuščate. Bi jim kaj svetovali?

Naj ohranijo idealizem, vztrajnost, premočrtnost in pravilno usmerjenost. Naj sledijo idealom slovenstva, slovenskega domobranstva, slovenske kulture in civilizacije, saj NSZ ni politična organizacija. Njena kulturna revija Zaveza naj še naprej ostaja zbirka mnogovrstnih člankov, ki bogatijo razum, srce in dušo človeka, ki ostaja zvest slovenstvu. Naj tudi v prihodnje ostajajo člani društva enotni. Med nami nikoli ni prihajalo do večjih, usodnejših nesoglasij, ki bi utegnila škoditi delovanju društva ali izdajanju revije.

Gospod Štrbenk, hvala za pogovor. Upam, da bo tako kot mene tudi bralce prepričal, da ste nekdanji domobranci, ki ste ostali živi, resnično sami pošteni in načelni ‘fejst’ možje in nam v svoji pokončnosti in zagnanosti za dobro ostajate zgled.

Figure 24.

Citati:

V živem spominu mi je ostalo korakanje v tristopih po ljubljanskih ulicah. Ob tem smo peli same lepe slovenske pesmi in znane koračnice. Imeli smo domobranske uniforme in se že počutili kot slovenski domobranci. Bili smo ponosni na slovenstvo.

Še na misel nam ni prišlo, da se partizani borijo zato, da po vojni prevzamejo absolutno oblast. Menili smo, da se bo po vojni z dogovori in sporazumi vse uredilo. Kasneje v spopadih nismo nikoli sami od sebe napadali partizanov. Samo branili smo se pred njihovimi napadi in izzivanji.

Pot preko Ljubelja je bila za vse ubežnike pravi križev pot. Partizane je obsedlo zmagoslavje in so nas z višjih bregov dražili in izzivali z napadi in strahovali s streljanjem. Slišal se je en sam jok, tu pa tam se je oglasila v joku pesem ‘Marija pomagaj nam v vojskinem čas’.

Na poti me ja najbolj ganil prizor kmečkega lojtrnika, polnega ljudi z vsemi mogočimi življenjskimi potrebščinami. Na koncu voza, na ‘sori’, ki moli ven iz lojtrnika, je bolj visel kot sedel utrujen in brez moči nekdanji ravnatelj Klasične gimnazije prof. Bajuk! Mož, ki je bil pojem in avtoriteta dijakov! V tistem trenutku so mi prišle na misel Pilatove besede: »Glejte, človek!«

Bili smo prepričani, da se vozimo v Italijo. Še na Jesenicah! Šele ko je z Jesenic peljal vlak kar naravnost, namesto da bi zavil desno proti Primorski, smo spoznali prevaro. Občutki so bili grozni!

Moja izpustitev iz zapora zaradi mladoletnosti je bila prevara kot tudi izpustitev vseh mladoletnih domobrancev. Postali smo njihovi ujetniki. Doma sem to spoznal že prvo noč.

Z Justinom Stanovnikom sva ostala vse življenje močno povezana. Bil je izredno pokončen, načelen, značajen mlad človek in mi je bil tudi kasneje v oporo. Nikoli se mu ne bom mogel oddolžiti za vse, kar mi je v življenju dobrega storil.

V tem obdobju smo bili vsi, ki smo se zbirali v Zeleni jami, politično zreli in opredeljeni. Ustanovili smo ilegalno društvo Zveza demokratične mladine, ZDM. Zavedali smo se, da ne smemo otopeti v družbi, ki si nas je hotela podrediti in uničiti naše osebnosti.

V ledeno mrzli zimi smo ovijali bose noge v papir iz cementnih vreč. Edina obutev poleti in pozimi so bile gumijaste cokle. Papir iz cementnih vreč smo si ovijali tudi po telesu, ker smo tudi pozimi imeli samo tenke zaporniške obleke. Razmere so bile dobesedno uničujoče.

Ves čas nas je združevala misel, da moramo v slovensko javnost vrniti spomin na pobite. Mi, ki smo ostali živi, smo to dolžni storiti. Namesto njih moramo spregovoriti mi. Povedati moramo, da smo se domobranci borili iz domoljubja in želje, da ohranimo svojemu narodu kulturo, civilizacijo in vero.

Sprevideli smo, da na nadškofa Šuštarja delujejo sile, ki se jim ni mogel upirati. Ob koncu življenja je večkrat omenjal, da je bil s privolitvijo na kočevsko ‘spravno’ mašo izigran, da se je takrat z njim manipuliralo.

Prve številke Zaveze so novinarji Dela in borčevska organizacija posmehljivo sprejeli. Več kot sto zvezkov revije s kvalitetnimi članki danes govori samo po sebi.

Osebno me je najbolj razveselilo, ko je Novi Slovenski zavezi pristojno ministrstvo priznalo status veteranske organizacije in s tem vse pravice kot partizanskim organizacijam, a me je najbolj prizadelo, ko so ji nekaj let kasneje povsem protipravno ta status odvzeli.

S 14.900 imeni smo rešili partijsko zapovedane pozabe medvojnih in povojnih žrtev 255 župnij. Žal ostaja delo Slovenskega spominskega odbora pri NSZ nedokončano zaradi smrti dr. Tineta Velikonje.

Iskanja in besede

4. Iskanja in besede

Jesen

4.1. Jesen

Marta Jakopič Kunaver

4.1.1.

To rdeče listje,
vsak list
kot kaplja krvi
v počasnem
umiranju.
Zarila bom vanj obraz
in zaprla oči,
da bi ne videla …
O, nikar mi ne
vzemite
sonca!
Tak hlad,
mrzle roke in prsti,
sami mrliči!
Ne boš me preslepila,
našminkana jesen,
vse to
bogastvo lepote
nosi v sebi
smrt.
Nikar mi ne vzemite sonca!
Figure 25. Nikar mi ne vzemite sonca!
Figure 26. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe
Slovenske teme

5. Slovenske teme

Obračun

5.1. Obračun

Justin Stanovnik

5.1.1.

Pričujoče besedilo je prevod nekaterih misli iz predavanja, ki ga je imel François Furet4 v Oxfordu o francoski in deloma evropski revolucionarni zgodovini. Organiziral jo je v tri vedute in jih podnaslovil z letnicami 1789, 1917 in 1989. V nadaljevanju vas bomo bežno seznanili tudi z nekaterimi avtorjevimi opažanji, predvsem pa z nekim daljšim odlomkom, s katerim je, mislimo, posredno zajel tudi slovenski moderni čas.

Tako že v začetku izvemo, da je to, kar je »v Franciji 1789 doseglo značaj revolucije, bila želja, da bi bila »univerzalna« in da je že od začetka postavljala tja, kjer so nekoč stale božje obljube, svoje obljube, ki so jih dajale »človekove pravice« – pravice, ki jih ni mogoče vsiliti, ker so »naravne ter pripadajo vsem in vsakomur in ki so edina možna podlaga za družbo, ki je sestavljena iz svobodnih in enakih posameznikov«. (Takšna je bila napoved bojna francoske revolucije krščanstvu.)

Nadalje avtor ni mogel – pa tudi ne hotel – spregledati, da je »francoska revolucija v svojem trajanju razgaljala protislovje med svojim filozofskim sporočilom in naravo režima, ki ga je uveljavljala«. Potem, ko je poizkusila ohraniti »monarhični ʹancien régimeʹ v popolnoma republikanskem sistemu, so revolucionarji utemeljevali svojo diktatorsko republiko na strahu pred giljotino, in ta republika je nazadnje končala v vojaški diktaturi, neprimerno bolj gospodovalni, kot je bila kadarkoli kaka monarhija, ali če povemo tako, kakor je to čez eno leto izrazil Tocqueville, ‘enakost je uničila svobodo’«.

Furet si ni zakrival oči pred resnico, ki mu jo je o sebi v začetku 19. stoletja nudila francoska revolucija: francoska revolucija na poseben način ni bila takšna, kot je hotela biti: »Ne samo, da francosko stanje ni dajalo videza »srečnega konca«, »do katerega je pripeljala angleška v letu 1688«, ampak je odkrila še celo vrsto protislovij in političnih konfliktov, ki so grozili, da bodo odtlej neločljivi od politike. Na eni strani je bila do tedaj moderna družba utemeljena na ruševinah aristokratskega sveta, ki je predstavljal tradicionalno odvisnost med ljudmi, odslej pa bodo gradbene prvine družbe svobodni in enaki posamezniki – ker bo vsak človek imel nepreprečljivo pravico do svobodnega druženja. Toda to druženje, temelječe na političnih vzorcih popolnoma nove zgodovine, je bilo nepredstavljivo krhko. »Avtonomnost posameznikov in njihova enakost, od nje neločljiva, je sprožila veliko politično nestabilnost in omogočila režime, ki so bili dejansko nesoobstojni s svobodo, ki so jo nosilci teh režimov sicer proglašali za svoje načelo«.

Preden se lotimo Furetove analize osnovnega evropskega političnega dogajanja, za katero smo rekli, da s svojim razkritjem ne bo ustavilo tudi slovenskega bralca, naj na kratko povzamemo nekaj črt o težavah, ki jih je Furet izrisal iz časa, v katerega se je Francija podala z letom 1789.

»Bog ve, da se je Francija morala prebiti skozi veliko težav, da ji je vzelo kar nekaj časa, da je obvladala to dediščino in ji jo je končno uspelo pripeti na kolikor toliko trdne in stabilne in svobodne državne ustanove.

Prvi »konec« te revolucije lahko pripišemo trenutku, ko je Napoleon uveljavil svojo diktaturo in ustvaril centralizirano državo, v kateri živimo še danes.

Toda če je ta »konec« revolucije v resnici zapustil sodobni Franciji državo, ji je hkrati tudi podaril ločitev med demokracijo in poli-

Otroci dveh velikih zgodovinskih katastrof
Figure 27. Otroci dveh velikih zgodovinskih katastrof arhiv Zaveze

tično svobodo ter nerealistično politiko francoske prevlade nad Evropo. Francoska revolucija je povzela svoj kurz spet l. 1815, in Francija 19. stoletja je zmogla čudovit značaj, morda edinstven v zgodovini, da je njeno ljudstvo že drugič ponovilo repertoar poznega 18. stoletja – vrnitev legitimne monarhije, ki je bila kmalu spet ovržena, in ji je sledil nov poskus ustanoviti ustavno monarhijo kot 1789. Nato je l. 1848 prišla nova revolucionarna republika in celo drugi Bonaparte, ko se je že prvi zdel tako izjemen tako po svojem geniju kot po okoliščinah, ki so ga pripeljale na oblast. In končno, po novi novojakobinski revoluciji in zadnjem poskusu restavracije Bourbonov je prišlo oblikovanje Tretje republike, prve trajne sinteze revolucionarne demokratične tradicije.«

Sedaj pa končno obljubljeni evropski politični pasus. Furet stopi z njim in medias res:

»Mi smo otroci dveh velikih zgodovinskih katastrof, fašizma in komunizma. Obema od njiju – vsaki od njiju – je možno slediti nazaj do skupnega izvira. Kot vemo, sta ti dve ideologiji imeli velik vpliv na evropsko demokratično javno mnenje. Trdili sta, da sledita črti, ki jo je nakazala letnica 1789 in so jo podpirala izročila človekovih pravic, o čemer pa sta zmogli hkrati primerljivo, če ne že identično kritiko. Kar se jima je obema zdelo vprašljivo, je bila univerzalistična abstrakcija začetne francoske revolucije. Odklanjali sta ideje leta 1789 kot temelj moderne demokracije. Res pa je, da sta se po tej točki tudi razšli: fašizem sedaj še naprej tolče univerzalnost človeka, a le zato, da bi jo uničil v imenu nacije in rase. Komunizem tudi še naprej tolče idejo univerzalnosti kot buržoazno utvaro, a spet zgolj zato, da bi jo potem uresničil v imenu proletariata.

Fašistična kritika demokracije je prva umrla. Uničila jo je vojaška sila. Njen poraz leta 1945 je zgroženim očem sveta odkril, kako temeljito in kako daleč v nepovrat je nacistična diktatura pognala eno najbolj civiliziranih držav evropskega sveta – v kakšno politično in moralno uničenje. Verjetno je s tem veliko prispevala, da se je končalo naraščajoče nacionalno tekmovanje, ki je bilo značilno za pozno 19. in 20. stoletje. Od leta 1945 dalje je nemška izkušnja nehala dajati Evropejcem lekcije, da je nacionalna država – proizvod monarhije in demokracije – najbolj eksplozivna sila demokratičnega časa. Cena teh lekcij je bila neverjetno velika, poleg tega pa neločljivo povezana z upadanjem pomena narodnosti. Vsi smo se naučili sebi bolj modro nalagati zavest narodne pripadnosti. Šele prihodnost pa nam bo povedala, kakšne razsežnosti zmorejo sedaj razmerja, ki so jih v nas ustvarili naziranja in okoliščine, ki smo jih s tem pridobili.

Komunizem pa je poraz nacizma ne samo preživel, ampak je od njega tudi veliko pridobil, ker je Sovjetska zveza osnovni spor končala v zmagovitem taboru. Toda tiranija, ki jo je izvajala postrevolucionarna boljševiška država v imenu »osamosvajanja proletariata«, je kmalu odkrila svojo pravo totalitarno naravo. To se je dogodilo takoj po Stalinovi smrti, ko je leta 1956 Hruščov obsodil zločine svojega predhodnika in »kult osebnosti«, s čimer je označil, kar je na njem odkril.

Danes pa smo priča začetku procesa, za katerega ni misliti, da se bo kdaj obrnil – to je konec ideje, ki je bila eden od stebrov (morda eden od poglavitnih stebrov evropske levice zadnjih 100 ali 150 let).

Komaj je Vzhodna Evropa začela klicati po človekovih pravicah, po svobodnih volitvah, skratka po tem, čemur so marksisti v svojem političnem žargonu rekali »formalna demokracija«; komaj se je to zgodilo, že smo gledali preobrat komunistične dediščine, predvsem kar zadeva odnos med revolucijo v Franciji in revolucijo v Rusiji. Leta 1917 so boljševiki upali in verjeli, da so rešili abstraktne univerzalizme, ki jih je uveljavila začetna francoska revolucionarna gesta. To naj bi storili z »resnično emancipacijo delavskega razreda«. V marksistični vulgati 20. stoletja, ki je razširila svoje ideje krepko čez vrste komunistov, je bila francoska revolucija univerzalna v svojih idejah; »buržoazno« dejstvo »človekove pravice« na primer so bile namreč samo afirmacije »formalnih« načel in celo energij, ki so bile sprožene leta 1793 in so bile tedaj najdene in uporabljene. Leta 1789 je bila v resnici revolucija, a je to bila »buržoazna« revolucija in tako zelo neresnična do svojih lastnih načel, da je samo nadomestila eno obliko izkoriščanja z drugo. Prava revolucija je bila tista iz leta 1917. To je bila prava revolucija, uspešno obložena z nalogami tiste, s katerimi je bila tudi sama seznanjena (besedno), pa jih ni videla in rešila.

To je tudi vizija revolucije, ki še enkrat, neumestno, paradira pred nami še danes.

Boljševiki so mislili, da so leta 1917 pokopali leto 1789.

Mi pa, ljudje 1989, vidimo, da se dogaja nasprotno. Leta 1917 je tisto, kar se danes pokopava – tudi v imenu 1789.

Zato je beseda univerzalnost ali celost ali celotni človek ključna in ne morda kaka bojna oznaka kake na vse pripravljene skupine. To je načelo, ki mu sledimo iz pozornosti, ki jo posvečamo energiji, ki nam daje moč, da sledimo človeku atenske polis. Samo če bomo vedeli, kaj se je z nami zgodilo, ali bolje, kaj so z nami naredili, kot, v emfatičnem pomenu, z ljudmi, bomo lahko prišli k sebi. To je beseda, ki nas pošilja nazaj v zgodovino. Nikomur od nas ni dovoljeno, da bi se imel za nepoklicanega.

Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 2. del.

5.2. Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 2. del.

Janez Juhant
Popolni nadzor nad Cerkvijo in vso družbo

5.2.1. Popolni nadzor nad Cerkvijo in vso družbo

20. 1. 1952 so v Novem mestu z bencinom polili in zažgali škofa Vovka. Obsodbe in zapiranje duhovnikov je bilo na dnevnem redu, kar je zelo oteževalo oskrbo župnij, vsi duhovniki pa so bili pod stalnim političnim oziroma udbovskim nadzorom. 22. maja 1953 je bil sprejet Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v FLRJ, a vloga Cerkve v družbi se je slabšala, položaj vernih in TEOF pa na vsakem koraku zaostroval kljub prizadevanju »patriotičnih« duhovnikov, ki so skušali zmanjšati napetosti med Cerkvijo oziroma vernimi in oblastjo. Duhovniki so morali zaradi lastnega preživetja, posredno pa tudi zaradi preživetja Cerkve ter zaradi zagotavljanja minimalnega statusa položaja vernih v ateistični družbi vstopati v CMD. Med njimi so bili tudi profesorji TEOF. Zakon je pomenil formalno omejitev Cerkve, se pravi njen delokrog delovanja je bil strogo določen, obenem je dajal oblastem pravno podlago za obravnavo ‘prekrškov’ oziroma prestopkov zakona s strani duhovnikov. Na drugi strani je oblast z zakonom priznavala Cerkvi ‘uradni’ status in predstojniki Cerkve (škofje) so bili z njim sprejeti kot uradni predstavniki katoličanov.

Vseskozi pa je tekel vzporedni proces: UDBA je vedno bolj nadzorovala Cerkev, duhovnike in ostale vernike. Nadzorovano je bilo tako rekoč vse družbeno in celo zasebno življenje. CMD in vsi ostali politični, gospodarski in socialni vzvodi so služili za zagotavljanje tega nadzora, se pravi, terorja oziroma izsiljevanja in obvladovanja duhovnikov, Cerkve in posameznih vernikov. Vodstvo CMD, posebno dr. Stanko Cajnkar kot profesor TEOF njen dekan (1950-1966, 1966-1967, eno leto vmes pa dr. Anton Trstenjak), je bilo tako stalno v navzkrižnem ognju: na eni strani so bile zahteve oblasti, na drugi preživetje TEOF oziroma v širšem smislu Cerkve sploh. Cajnkar se je zavzemal, da bi bilo čim več duhovnikov na Slovenskem članov CMD in l. 1954, ob peti obletnici društva, je razmišljal, kako vlada med duhovniki zmeda: na eni strani CMD-duhovniki, na drugi duhovniki ‘uradne Cerkve’: »Odgovarjamo jim takole: Pridružite se nam, pa bo tudi to urejeno« (Cajnkar 1954b, 274). Sam je kot soustanovitelj Verske komisije že v vojnem času mislil na prihodnost Cerkve v komunistični družbi: »Samo po sebi umevno je bilo, da moramo biti navzoči, ko se bo razpravljalo o vsebini svobode v novem redu. Če bo kdo s pravičnim merilom ocenjeval delo Verske komisije pri SNOS, bo moral priznati, da smo hoteli vernim ljudem in cerkvenim predstojnikom zagotoviti poleg bistvenih svoboščin, brez katerih bi ostala svoboda veroizpovedi prazna beseda, tudi vrsto blagodati urejene družbe, ki sodijo mnogo bolj v področje življenjskega sloga in udobnih navad kakor pa v seznam neogibnih pogojev za obstoj organiziranih občestev« (Cajnkar 1954, 201).

Tudi tukaj se kaže, kako odločilna je bila vloga in odnos TEOF in njenih profesorjev do oblasti in seveda tudi obratno. To potrjuje odgovor uredništva Nove poti Katoliškemu glasu (št. 18, 6.5. 1954), ki CMD očita, da »CMD uživa naklonjenost režima zato, ker je v njegovi službi«. Uredništvo CMD odgovarja: »Katoliški glas nam očita, da nima ‘Nova pot’ škofovega odobrenja; vendar je za ‘imprimatur’ za časopis ‘Nova pot’ vsaj tako dobro poskrbljeno kakor za ‘Katoliški glas’… Za ta primer ponavljamo splošno znano dejstvo, da noben profesor, ki ga ‘Katoliški glas’ 6. maja imenuje, ni prišel na fakulteto, odkar obstoji CMD, zadnjega, ki je prišel tja predavat, je soglasno pozvala fakulteta dobri dve leti pred začetkom CMD. Nečlani CMD imajo na fakulteti več kakor absolutno večino. Vendar to ni važno, saj je znano, da vlada v profesorskem zboru idealno soglasje v vseh nastopih; s tem ni rečeno, da je fakultetni zbor avtomat. Ta odlični bogoslovni zavod nikakor ni ‘v rokah CMD’, ampak v varnih rokah velikega kanclerja, ljubljanskega škofa, kakor to zahtevajo cerkveni predpisi. ‘Katoliški glas’ naj bo vsaj toliko trezen, da ne bo nazadnje zaradi podpore, ki jo fakulteti daje država, še njega –škofa – skupaj s fakulteto vred povezal s CMD in vpregel v voz ‘brezbožnega režima’, kar bi bilo samo dosledno sklepanje iz njegovih premis« (Medvešek 1954, 120). Seveda je bilo formalno vse tako, na drugi strani pa je oblast z vso ostrino nastopila in določila okvire delovanja TEOF in njenih profesorjev, četudi niso bili člani CMD. Določilo ni bilo samo statusno vprašanje TEOF in posredno Cerkve, pač pa tudi ekonomsko, pedagoško in socialno vprašanje Cerkve, saj je oblast zelo restriktivno določala pogoje delovanja vseh duhovnikov in Cerkve ter tudi profesorjev na TEOF. O tem zgovorno govori tudi višina podpore, ki jo je dajala država TEOF, na kar so radi opozarjali kritiki ravnanja teoloških profesorjev. Za primerjavo poglejmo torej višino podpore države v različnih režimih: Leta 1946 je znašala podpora 41.900 dinarjev (ameriški dolar je veljal 50 din) in je bila nominalno skoraj enaka kot leta 1940 (40.347 din). Naslednja leta se je sicer zmanjševala in je leta 1989 znašala 20.750.000 din (dolar je veljal takrat 107.000 din). V dopisih TEOF Verski komisiji je bilo v letih med 1950-1989 večkrat zapisano, da TEOF s tem, vključno s podporo škofij in redov, težko shaja.

Filozofija prefinjenega nasilja

5.2.2. Filozofija prefinjenega nasilja

Očitno je predsedstvo CMD v zgoraj omenjenem odgovoru Katoliškemu glasu – poleg Medveška sta v pismu Katoliškemu glasu podpisana še Jože Šavora in Janko Žagar – izkoristilo priliko, da opozori na zapletene odnose med oblastjo in Cerkvijo, od katerih je odvisno preživetje v totalitarnem režimu. Predsedstvo namreč opozarja, da je ne le CMD, pač pa tudi celotno vodstvo Cerkve (in posredno vsa Cerkev) odvisno od teh odnosov. Tudi Cajnkar kot vodeči na TEOF in v CMD prehojeno pot CMD označuje kot zavest odgovornosti, da bi optimalno speljali to zahtevno ‘novo pot’, ki naj bi začela »v megli« (1955a), zato je bilo veliko truda z razjasnjevanjem vloge duhovnikov v CMD: »Bolj kakor z graditvijo velikih načrtov smo bili zaposleni z apologijo svoje duhovniške zvestobe Cerkvi in domovini« (Cajnkar 1955d, 311). Poudarja, da so duhovniki z društvom opravili »domovinsko dolžnost. Borili so se z nezaupanjem v vrstah duhovnikov, ki so ostali doma, pa niso marali z nami. Ker so ostali zvesti svojemu ljudstvu, jih nismo povezovali z onimi, ki so domovino zapustili, čeprav so sami včasih kaj malo dali vedeti, kje so z mislijo in srcem« (312). Slika se zdi na prvi pogled jasna: ‘patriotični’ duhovniki, ostali, in tisti, ki so emigrirali. Cajnkar nadaljuje, da je današnji svet »zavit v kopreno ideoloških bojev in obračunavanj«. Sicer naj ne bi bila »medsebojna borba morda ni(č) več tako surova, kot je bila včasih …« (314) Vse pa po njegovem zadeva tako duhovni profil krščanstva kot duha socializma nasproti oblastnosti in »ta nepotrebna zveza bi bila že davno pretrgana, če bi se dialektika v domovini socializma, kakor se SZ po krivici imenuje, ne bila sprevrgla v filozofijo nesvobodnosti in nasilja«. Iz tega lahko posredno zaključimo, da je ta dialektika tudi neke vrste môra, ki otežuje odnose v socializmu v Jugoslaviji in posledično visi tudi nad Cerkvijo, njenim delovanjem in tudi nad vso družbo. Tudi »naši jugoslovanski dialektiki se še niso dodobra zavedli ogromnosti duhovnih nalog, ki so jih vzeli nase, ko so se odločili za svojo pot« (Cajnkar 1955c,101). Kljub napetosti med oblastjo in CMD je Cajnkar prepričan, da je vloga duhovnikov v CMD pomembna in tako za Cerkev kot za družbo primerna in potrebna: »Naše

Popolni nadzor
Figure 28. Popolni nadzor arhiv Zaveze

sodelovanje je potemtakem le normalno državljansko udejstvovanje v osvobojeni domovini« (Cajnkar 1955b, 137).

Režim je razmišljal v (totalnih) oblastnih kategorijah in deloval tako, da bi bili duhovniki in Cerkev čim bolj podrejeni. Se pa po vojni posvečeni duhovniki večinoma niso več vpisovali v CMD, se pravi, da so v tem smislu pokazali do oblasti določen odpor: »Od posvečenih 194 duhovnikov po letu 1945 jih je stopilo v CMD samo 22, in še med temi je bilo samo sedem takih, ki so bili posvečeni po ustanovitvi društva« (Krivec 2002, 42, op. 74). Ker praviloma ni šlo več za golo preživetje kot takoj po vojni pri marsikaterem duhovniku (smrtna kazen!), se duhovniki niso čutili več tako primorani vstopati v društvo, čeprav so pritiski z zapori in zaslišanji ostali. Oblast pa kljub totalnemu nadzoru nad družbo ni bila zadovoljna in je hotela popolno podreditev. S tem je potrjevala znani rek, da oblastnikom ni vseeno, kaj podložni/sužnji mislijo o njih. Zato so totalitarni režimi vztrajno ponavljali volitve in vsiljevali ‘podložnikom’ raznovrstne izjave lojalnosti. Za uveljavitev tega totalnega pritiska je oblast porabila TEOF kot vodilno intelektualno silo Cerkve. Njen dekan profesor dr. Stanko Cajnkar je s strani Verske komisije tako dvakrat ‘dobil nalogo’, da skliče vse slovenske duhovnike na ‘pastoralni sestanek’, na katerem naj bi obravnavali pastoralne zadeve, v resnici pa prisilno politično pritisnili na duhovnike, da vstopijo v CMD. Sicer so bili v Komisiji nezadovoljni z delovanjem CMD in z njenim voditeljem Stankom Cajnkarjem: »Članki v Novi poti zahajajo v smer, ki je v nasprotju s smerjo, ki so jo začrtali najvišji organi društva. Nova pot postaja ob popuščanju S.(tanka) Cajnkarja tisk za laike, ki so nam nasprotni, postaja tisk ‘druge fronte’ oz. do nekje celo list naših sovražnikov.« (Zapisnik 32. Seje VK, dne 25. 11. 1958, navaja Krivec 2002, 41). Med temi laiki so bili predvsem krščanski socialisti (Kocbek), ki jim je bila Nova pot vsaj mali obliž na ranjenost, ki so jo doživeli z revolucijo, v kateri so menili, da bodo spodbudili krščansko duhovno prenovo slovenskega naroda, a so bili potem odrinjeni od vsakega družbenega vpliva. Dekanu je oblast grozila, da bodo ukinili državno subvencijo za TEOF, če stvari ne bo spremenil v smislu zahtev oblasti. Tudi to potrjuje, kako so si Cajnkar in ostali profesorji prizadevali – predvidoma v soglasju s škofom Vovkom, česar pa ne moremo zanesljivo potrditi – za življenje in delovanje Cerkve in TEOF ter preživetje katoličanov v zahtevnih razmerah. Sam se spominjam, da me je, ko so mi vzeli leta 1974 potni list, takratni semeniški spiritual Jože Vesenjak ‘napotil’ k dr. Janezu Oražmu, rektorju semenišča, ki je bil član CMD, naj se posvetujem z njim glede naslednjih korakov. V bistvu ni bilo kaj ukreniti, a pogovor o zadevi je stekel. UDBA je sicer zahtevala molk, a človek se je lahko branil vsaj tako, da je čim več ljudi seznanil s tem pritiskom. V zvezi s tem je zanimivo, da mi je mlajši duhovnik takrat dejal, da »bo proces«. Ni mi ga bilo treba spraševati, od kod to ve, a še danes mi v spominu odzvanjajo te njegove besede.

‘Dialog’ med kristjani in komunisti

5.2.3. ‘Dialog’ med kristjani in komunisti

Razmere so se začele ob koncu šestdesetih let na videz spreminjati, mehanizmi in nadzor pa so ostali isti in kjer se je oblasti zdelo, da nadzor uhaja iz rok, je pritisk ustrezno stopnjevala. Takratni jugoslovanski samoupravni socializem je bil v tem smislu še bolj prefinjen kot npr. ruski; zahteval je še večji nadzor, zato se je moralo okrepiti število nadzornikov, ovaduhov in udbovskih sodelavcev, da so nadzirali državljane. V času ‘otoplitve’ odnosov med SFRJ in Cerkvijo, ki se je izražalo tudi v podpisu Protokola med Svetim Sedežem in SFRJ 25. junija 1966, je tudi drugod v Evropi prišlo do prizadevanja za tako imenovani dialog med kristjani in marksisti, istočasno pa se je zgodilo zatrtje praške pomladi. Teološki profesor, filozof Janez Janžekovič je leta 1955 (211) zapisal v Novi poti: »Med Bogom in hudičem res ni sprave. Tudi med vero in med dialektičnim materializmom je ni. Pač pa je možno sožitje med ljudmi, med verniki in med dialektičnimi materialisti.« In nadaljuje, da ne bi smelo biti problemov oziroma bi bilo »glede socializma in komunizma lahko, ker je bil samo slučajno in začasno povezan z materializmom, ker je v glavnem imel krščansko etiko in ker v resnici ni hotel nič drugega kakor poživitev enega izmed starih krščanskih naukov.« A to je bilo zgolj teoretično. Praktično pa ni šlo za etiko, pač pa za oblast, kot pravi Đilas (2014). Vse ostalo je bilo drugotnega pomena, odločilna je bila totalna oblast. Komunistična oblast je zato hotela ukiniti tudi etiko, pravo in državo. Edino vodilo je bil partijski nadzor nad vsem. Spominjam se, kako sem v času študija v Innsbrucku konec šestdesetih na univerzi srečeval študente, navdušene nad jugoslovanskim ‘samoupravnim socializmom’. Odgovarjal sem jim, naj gredo živet v to ‘samoupravno resničnost’ in bodo v praksi videli, kakšna je. Sicer smo študentje teologije z zanimanjem spremljali ‘dialog’ med krščanstvom in marksizmom, za katerega so se zavzemali številni disidenti v komunističnih državah in komunisti z Zahoda. Ob vdoru sovjetskih tankov v Prago v noči iz 20. na 21. avgust 1968 in zatrtju praške pomladi smo bili zelo prizadeti. Kljub temu smo študirali neomarksiste. Sam sem napisal magistrsko delo iz filozofije na Univerzi na temo Razumevanje krščanstva in odnos krščanstvo-marksizem pri Branku Bošnjaku. Bošnjak je krščanstvo odklanjal in odrešitev iskal v eksistencializmu. Sicer je bil kot drugi neomarksisti do oblastnosti komunističnih nomenklatur kritičen, a hkrati nezaupljiv tudi do krščanstva, ki naj bi bilo dogmatično. Ostajal je v nihilizmu in zaključil, da se o smislu življenja ne da govoriti. Dialog med marksizmom in krščanstvom, ki so ga odpirali neomarksisti, je spodbudil različna srečanja. Tudi jugoslovanska škofovska konferenca je osnovala komisijo za dialog, v kateri smo sodelovali predvsem profesorji filozofije teoloških fakultet. Praktično pa so se stvari začele obračati po uporu tistih združenj, ki so zahtevala alternativne poti, npr. Solidarnost na Poljskem. Dejansko pa komunističnega sistema ni zrušil ne dialog ne upor teh gibanj, čeprav je oboje kaj k temu pripomoglo, pač pa gospodarska neučinkovitost sistema. A tudi po formalnem propadu sistema se je zastavljal in se še vedno postavlja problem, kako ohranjati oblast in še bolj zapleten, kako na nekrvav način zamenjati vodilno nomenklaturo. V bistvu je šlo za to, kot je razmišljal že George Orwell, kako se obdržati pri koritu. Za to pa je bilo treba z vsemi sredstvi zatirati svobodno mišljenje in delovanje.

Vladimir Truhlar (1912-1977)

5.2.4. Vladimir Truhlar (1912-1977)

Rimski teološki profesor, pesnik in duhovni pisatelj dr. Vladimir Truhlar je po Drugem vatikanskem Cerkvenem zboru v sedemdesetih letih napisal dve pomembni deli, Pokoncilski katoliški etos (1967) in Cerkev v poglobitvenem procesu (1970). V njih razmišlja o vlogi in pomenu cerkvenega zbora za prenovo Cerkve in družbe. Cerkveni zbor je razpravljal tudi o ateizmu in načrtni ateizaciji, ki jo izvajajo ateistični režimi. Škofje so odločali tudi o obsodbi ateizma kot ideologije, ki nasprotuje religiji, posebej krščanstvu. Čeprav so slovenski škofje zastopali to cerkveno stališče, pa niso bili za izrecno obsodbo ateizma. Morda je bil to pogoj, da so dobili dovoljenje od oblasti za potovanje v tujino in sodelovanje na zboru. Zbor je poudaril nujnost uveljavljanja cerkvenega nauka o ateizmu – kot je to Cerkev poudarjala že v preteklosti in kot je znova izrecno zapisala v pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu št. 21, kjer poudarja nujnost svobode izpovedovanja vere v Boga. Zbor ima svobodno izpovedovanje vere v Boga za pogoj človekovega odnosa do sveta in do države. Vera v Boga je po mnenju Zbora tesno povezana s človekovim

Dialog med kristjani in komunisti
Figure 29. Dialog med kristjani in komunisti arhiv Zaveze

dostojanstvom. Zato Zbor podpira svobodo vesti in veroizpovedi, s čimer je na neki način podprl tudi pluralnost verovanja in mišljenja.

Truhlar v obeh delih poudarja pomen človekove svobode, ki jo vidi v duhovni odprtosti in svobodi človeka. Poudarja, da je tudi koncil odprl nova teološka in duhovna obzorja in omogočil tudi v Cerkvi, razvijanje odprtosti duha in poglabljanje duhovnih razsežnosti. Vse to je ugajalo tedanjim partijskim oblastnikom, saj so v tem videli določeno odmikanje Cerkve od cerkvene avtoritete in njeno večjo sprejemljivost za razpolaganje z njo s strani oblasti. Zato so Truhlarja komunisti v času, ko je izdajal te knjige in še deloval v Rimu, videli kot preroka odprtosti Cerkve. Ko se je vrnil v Slovenijo, je širil odprtost duha in svobode tudi pri nas in je hotel uveljaviti svobodo mišljenja in izpovedovanja tudi v takratni slovenski komunistični družbi. Oblastniki so hitro začutili, da širitev prostora svobode posega ne le v ‘cerkveno zatohlost’, kot se je takrat govorilo, pač pa ogroža tudi partijski monopol. In namesto prvotne sicer navidezne in preračunljive oblastne naklonjenosti so se začeli pojavljati pritiski, da bi onemogočili njegov duhovni polet na Slovenskem. Razočaran se je vrnil v tujino in kmalu za tem, leta 1977, v Longomosu (Renon) na Južnem Tirolskem umrl.

Njegov primer potrjuje, kako je totalitarna oblast nasprotovala vsaki duhovni osvoboditvi in zato je tudi razvoj idej drugega vatikanskega cerkvenega zbora na Slovenskem ostal strogo pod kontrolo režima. Sicer je leta 1980 Slovenija dobila prevode vseh koncilskih dokumentov, ki jih je omogočil in izdal Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, vendar je nadzor nad svobodo Cerkve preprečeval tako organizacijsko kot tudi duhovno osamosvojitev. Oblast je zelo skrbno nadzorovala vse procese, nastavitve in delovanja v Cerkvi in samo ljudje, ki so bili pod nadzorom, oziroma je režim menil, da jih v zadostni meri nadzira, so dobili pravico, da nastopajo, zasedajo položaje in delujejo (v omejenem obsegu) tudi v širši družbi. Ta mehanizem se je v veliki meri ohranil tudi v času demokratičnih sprememb in celo po formalni vzpostavitvi demokratične države.

Kdor ima (totalno) oblast, določa pravila

5.2.5. Kdor ima (totalno) oblast, določa pravila

Vse te okoliščine zelo zgovorno potrjujejo, kako je bilo v komunizmu vse prepleteno in nadzorovano z oblastjo in politično policijo. Oblast je povsod imela nadzor in o kakršnikoli svobodi ni bilo govora. Na podlagi tega so se oblikovali tudi zunanji in notranji vzorci in mehanizmi, ki so skrbeli za vzdrževanje zaprte družbe. Karl Popper (1902-1997) je že leta 1945 – pred vojno že Henri Bergson (1859-1941) in še nekateri misleci – spraševal po odprti družbi in kritično označil Platona, Hegla in Marxa kot nasprotnike odprte družbe oziroma kot pristaše tribalizma, se pravi totalitarne družbe. Tudi pri Heglu najde zasnove novega tribalizma. Prav zato se v postkomunizmu zaostruje vprašanje, kako na nekrvav način zamenjati oblast, kajti totalitarni vzorci in mehanizmi bivšim oblastnikom omogočajo obvladovanje mehanizmov vzdrževanja oblasti. Pri ohranjanju vpliva in oblasti se poslužujejo oblastnih izkušenj in modernih medijev, s pomočjo katerih tako spretno manipulirajo, da videz včasih popolnoma prekrije resničnost. Da so se komunisti na vseh področjih dobro pripravljali na družbene spremembe v smislu prevzema oblasti v formalnih demokratičnih razmerah, potrjuje tudi dokument, ki ga je leta 1990 pripravila Komisija za odnose z verskimi skupnostmi glede položaja krščanstva in vere v novih razmerah. Pomembno in zanimivo je tudi, da teh sprememb ni načrtovala kaka neodvisna demokratična parlamentarna skupina, pač pa člani komisije, ki je imela nalogo nadzorovati Cerkev in vero. Podobno so tudi tako imenovani sociologi religije, ki so se v komunizmu borili zoper vero in Cerkev, tudi v tranziciji dobili mandat za presojo pomena religije v novi družbi. Razumljivo, da so ga razlagali in implementirali po marksističnih vzorcih. Tako smo na TEOF pripravili program poučevanja na visokošolski ravni s specialističnim programom Religiologija. Komisija pri Svetu za visoko šolstvo za humanistične predmete, v kateri je imel glavno besedo dr. Marko Kerševan in še nekateri drugi marksisti, je tak predmet za Teološko fakulteto gladko odklonila. Zanimivo, da je dal negativno mnenje tudi ugleden slavist s pripombo, »kaj se TEOF tu gre!«.

Iz podobnih ozadij izhajajo tudi stališča Komisije 14. 3. 1990 kot smernice za Spremembe pravnega položaja verskih skupnosti: »Pri tem ne gre za odmik od principa sekularne družbe in laične države (poudaril J.J.), pač pa za pravilno razumevanje načel o svobodi veroizpovedi in ločitve verskih skupnosti od države, saj je v preteklosti prihajalo do njihovega izkrivljanja in s tem do nespoštovanja ustavnih pravic verujočih občanov in verskih skupnosti.« Komisija napoveduje spremembo ustave in zakonskih in podzakonskih uredb, ki bodo odprle enake pogoje za gospodarsko poslovanje verskih skupnosti, dale možnost ustanavljanja karitativnih ustanov, verskim šolam dale javni status, možnost zasebnih šol verskih skupnosti, vključitev verskih oddaj »v programe skupnih javnih medijev – tj. radia in televizije«, olajšave za obnovo kulturne dediščine, uresničitev verskih pravic zapornikov. Verske skupnosti, Teološka fakulteta in CMD so bile povabljene, da predlagajo svoje ljudi in sodelujejo pri spremembah, nadzor in vodstvo pa so imeli člani komisije. Tako je sama komisija pripravila »Izhodišča za oblikovanje prihodnjega pravnega položaja verskih skupnosti v okoliščinah družbene reforme ter demokratizacije« kot svoje videnje o mestu in vlogi Cerkve v Sloveniji v takrat (1990) še jugoslovanski državi. Zanimivo, da »naj bi upoštevaje načela sekularne družbe in laične države na ekonomskem področju položaj in možnosti verskih skupnosti izenačili s položajem in možnostmi ostalih civilnopravnih subjektov, na področju družbenih dejavnosti pa bi to načelo dopolnjeval selektiven pristop, odvisen od vrste in pomena dejavnosti.« (poudaril J.J.) Komunisti so torej tudi v tranziciji poskrbeli za to, da so zakonodajne in druge ustanove zagotavljale izvedbo njihove logike v nove formalnopravne demokratične okvire.

Ne glede na to da je bila TEOF povabljena, da da predloge za življenje in delovanje Cerkve in kristjanov ter ostalih vernih v tranzicijski družbi, že sam pristop in tudi drugi konkretnejši primeri kažejo, kako načrtno so bivši komunisti s svojimi sodelavci, ki so jih imeli znotraj širše družbe in tudi Cerkve, prevzemali pobude in tako po svojih marksističnih vzorcih oblikovali tranzicijo. O tem pa v nadaljevanju.

Pripovedi

6. Pripovedi

Obvezna oddaja kmetijskih pridelkov in živine v letih 1947 do 1952

6.1. Obvezna oddaja kmetijskih pridelkov in živine v letih 1947 do 1952

Vida Cvelbar

6.1.1.

V raznih člankih smo doslej že lahko zasledili pripovedi o obvezni oddaji kmetijskih pridelkov v povojnih letih. Vsi takšni opisi, ki sem jih doslej spoznala, pa so le splošne predstavitve teh izredno težkih obremenitev za takratne lastnike kmetij, s poudarkom na posledično siromašenje njihovih posestev ter psihične pritiske, ki so jih kmetje ob tem doživljali. Konkretnih podatkov o sami obvezni oddaji pa nisem nikjer zasledila. Zato sem se razveselila, ko sva z možem našla v zapuščini njegovega očeta izvirno dokumentacijo o obvezni oddaji, ki se nanaša samo na njegovo takratno kmetijo, in to v letih od 1947 do 1952. Ob natančnem pregledu najdene dokumentacije pa sem iz besedila, ki so ga vsebovale odločbe o obvezni oddaji, ugotovila, da so morali kmetje dokumentacijo o izvršeni obvezni oddaji dostavljati takratnemu Krajevnemu narodnemu odboru (KNO) kot dokaz, da so svoje pridelke oddali po »vezanih« cenah. To je pomenilo, da so svoje pridelke oddali po nižji ceni od takratne tržne cene, vendar ne za gotovino, ampak za vrednostne bone, ki jih pa niso mogli porabiti za nakupe v takratni trgovini. Kot otrok se spomnim večkratnih pogovorov kmetov, ki so bili vedno enotnega mnenja, da so boni, ki jih dobijo za svoje pridelke, papir brez vrednosti. Če teh dokumentov niso dostavili KNO-ju, pa jim je takratna davčna komisija odmerila še dodatne davke od razlike med tržnimi in vezanimi cenami. Ker kopirnih strojev takrat še ni bilo, so verjetno zaradi tega izvirni dokumenti le malo kje ohranjeni. Skoraj gotovo jih tudi oče ne bi ohranil, če ga ne bi dodobra ohromili nenormalno visoki davki že v letu 1946 in 1947, v letu 1949 pa poleg visokih davkov še neverjetno obsežna obvezna oddaja. Vse navedeno ga je postavilo pred dejstvo: ali ga čaka poboljševalno delo ali pa mora poiskati odvetniško pomoč. Odločil se je za odvetnika in zato je moral njemu dostavljati vse dokumente, KNO-ju pa jih je verjetno prinašal le na vpogled. Vse prošnje oziroma pritožbe mu je potem sestavljal odvetnik dr. Dušan Smodej iz Novega mesta in ga je tako reševal poboljševalnega dela ali pa vstopa v takrat načrtovano »kmetijsko zadrugo«, ki naj bi se ustanovila po vzoru ruskih kolhozov. Takratni politiki so ustanavljanje takšnih zadrug šteli za svojo prvenstveno nalogo. Tega so se kmetje zelo bali in se temu upirali. Zato pa so doživljali velike pritiske od oblastnih organov, predvsem pa od lokalnih veljakov.

Cvelbar Franc iz Gorenje vasi 15, Šmarjeta, je bil po »Zemljiškem listu za skupno gospodarstvo« iz leta 1947 lastnik 22 ha in 61 a kmetijskih površin. Od tega: 5 ha in 93 a njiv, 77 a sadovnjaka, 43 a vinograda, 4 ha in 75 a travnikov, 53 a pašnika, 10 ha in 52 a gozda ter 38 a neplodne zemlje (močvirje). Torej je gozd pokrival skoraj polovico njegovih kmetijskih površin .

Na hrbtno stran navedenega »Zemljiškega lista« pa je moral takrat Cvelbar navesti še, na koliko arov svoje zemlje je posejal ali zasadil svoje pridelke v tem letu, in sicer natančno po vrstah žit, krompirju, fižolu, čebuli, česnu, paradižniku, korenju, bučah, ločeno pa krmne rastline, oljno repico itd.

V letu 1947 je bilo pri Cvelbarjevih 9 družinskih članov, in sicer poleg obeh staršev še 7 mladoletnih otrok. Najstarejši je bil sin, ki je takrat dopolnil komaj 15 let. Njemu so sledile še 14, 12 in 11 let stare sestre, potem še 8- letni bratec in 7- letna sestrica ter najmlajši, 7-mesečni dojenček. Ker je bilo pri hiši premalo delovne sile, je Cvelbar občasno najemal vsaj enega tujega delavca, občasno pa tudi dva. Najstarejši, komaj petnajstletni sin je takrat že bival v Novem mestu, kjer je obiskoval tamkajšnjo gimnazijo. Nižjo gimnazijo v Novem mestu pa je obiskovala tudi njegova 11 letna sestra. Vzdrževanje obeh šolajočih se otrok, ki sta bila nastanjena v Novem mestu, je bilo za družino velika obremenitev, saj takratna oblast kmečkim otrokom ni dodeljevala nikakršnih štipendij, pripadala pa jim tudi ni pravica do udeležbe v takratnih »zdravstvenih kolonijah«. Te pravice so pripadale le otrokom iz delavskih družin. Oba odseljena otroka pa je družina zelo pogrešala doma pri kmečkih delih. Zato je bilo povsem normalno, da sta se oba dijaka ob koncu tedna najpogosteje peš vračala domov iz 15 km oddaljenega Novega mesta in doma pomagala staršem pri kmečkih delih, kolikor je bilo največ mogoče.

Davčna komisija pri KNO Šmarjeta je gospodarju že za leto 1946 in 1947 naložila nenormalno visoke davke. V začetku je gospodar skušal priti do denarja za poravnavo davkov tako, da je izsekoval svoj gozd in prodajal drva. Zato pa je potreboval tuja delavca, ki ju je bilo potrebno plačati. Kmalu pa se je izkazalo, da je gozd skoraj že izsekan, denarja za poravnavo davkov pa ni bilo.

Za leti 1946 in 1947 mu je Davčna komisija pri KNO Šmarjeta odmerila kar 123.000 din davka. Zato je šele med letom 1947 poravnaval preostanek davka za leto 1946 in prav tako v letu 1948 preostanek neporavnanega davka za leto 1947. Primanjkovalo pa mu je denarja tudi za potrebe svoje družine. Med najdenimi dokumenti obstaja dokument, ki potrjuje da je Cvelbar dne 11. 12. 1947 v državnem skladišču zamenjal 98 kg krompirja za 14 kg sladkorja, da ga je porabil za svojo družino. Torej je opravil menjavo, brez denarja.

V letu 1947 je oblast že uveljavila obvezno oddajo kmetijskih pridelkov, vendar odločb o tem med najdenimi dokumenti ni ohranjenih. Ohranjena pa so potrdila o prodaji kmetijskih pridelkov po vezanih cenah, to je cenah, po katerih so vsa leta potem odkupovali pridelke, ki so jih morali kmetje oddajati kot obvezno oddajo. Ohranjeno je tudi potrdilo o oddaji predpisane obvezne oddaje: 40 kg pšenice, 105 kg ječmena, 95 kg koruze, 639 kg krompirja in 405 kg sena. Obstaja pa tudi potrdilo o prodaji 499 kg krompirja v prosti prodaji, kar pomeni po tržni ceni. Potrdila o obvezni oddaji in potrdila o prodaji po tržni ceni so se v tem letu razlikovala celo po barvi. Živine pa v letu 1947 verjetno ni bilo potrebno oddati, ker o tem ni nikakršnega dokumenta, čeprav je bila reja živine nadzorovana že v letih 1945 in 1946. To dokazujejo ohranjeni dokumenti iz let 1945 in 1946, ko je moral Cvelbar za vsak zakol svojega prašiča dobiti od Okrajnega NO Novo mesto pisno dovoljenje. Ohranjena so tri taka dovoljenja iz let 1945 in 1946.

V letu 1947 so morali kmetje registrirati tudi nove kmetijske stroje. O tem obstaja dokument. Cvelbar je v tem letu najel posojilo za nakup mlatilnice. Potem je moral za vsako mlačev, ki jo je opravil sosedom, ki niso imeli mlatilnice, dobiti dovoljenje za natančno določen dan, ko naj bi to delo opravil. V dovolilnici je navedeno tudi število »oken« v kozolcu, ki jih bo omlatil. Ker takrat v njihovi vasi večji del kmetov še ni imel priključka za trifazni tok, so mlatilnico priključili neposredno na vaško napeljavo. V dovoljenju, ki je ohranjeno, piše, da mora elektriko plačati lastnik mlatilnice (torej ne lastnik žita) in da je potrebno odvesti »mlatilniško merico«. Za to je poskrbel predstavnik zadruge, ki so ga kmetje imenovali »rajonski«. Ta je bil ves čas prisoten pri mlačvi z nalogo, da je popisal količino žita, ki so ga omlatili, in poskrbel za takojšnjo oddajo »mlatilniške merice« Kmetijski zadrugi.

Dne 22. 1. 1948 je odvetnik Dušan Smodej iz Novega mesta za Franca Cvelbarja sestavil pritožbo za znižanje davka ali vsaj za odložitev plačila davka za leti 1946 in 1947, ker je Cvelbarju zaradi premalo plačanega davka grozila visoka denarna kazen ali nekaj mesecev poboljševalnega dela. Iz najdene pritožbe sledi:

Da so mu 1 ha in 73 a zemlje preveč všteli v njegovo davčno osnovo, saj je bila to zemlja njegovih treh sester, ki so jo podedovale po svoji materi in je ni podedoval on.

Da iz pojasnila v 25. štev. Finančnega zbornika iz leta 1947 sledi, da so zemljišče Cvelbar Franca uvrstili v prvo kategorijo, to je najvišjo možno kategorijo (kot npr. Ljubljano okolico ali Kranj), namesto v nižjo 3. kategorijo.

Da mu niso priznali nikakršnih olajšav za mladoletne otroke, čeprav bi mu po takrat veljavnem davčnem zakonu pripadalo za vsakega mladoletnega otroka po 5 %.

Da ima 140.000 din uradno priznane vojne škode, ki je še ni dobil povrnjene.

Odvetnik je naslovil pritožbo na Okrajni narodni odbor v Novem mestu in nato še na Davčno komisijo pri Ministrstvu za finance v Ljubljani. Za tiste čase se zdi skoraj neverjetno, da je s pritožbo deloma uspel. Dne 23. 2. 1948 je prispelo obvestilo ONO Novo mesto, da se

»… z ozirom na vaše gospodarsko stanje ter povojne dajatve zniža davek za leto 1946 za 33.000 din in za leto 1947 za 20.000 din …«. Kljub znižanju davka za leti 1946 in 1947 pa je iz ohranjenih listin vidno, da je plačal v letu 1948 kar 85.442 din davka, kar pa še vedno ni bilo dovolj za poplačilo vsega. Za to je 30. 3. 1948 dal državi še apno in nato še pesek, v skupni vrednosti 2.830 din, kar so mu všteli med plačila za davek. Dne 3.8.1948 pa mu je ONO Novo mesto za dajatve vojski po osvoboditvi znižal davek še za 1.700 din. S tem je bil končno davek v celoti poplačan, čeprav je bilo pri tem potrebno veliko iznajdljivosti gospodarja in odvetnika.

Iz dokumentacije je vidno, da so bili v letu 1948 največji problem visoki davki. O tem obstaja nekaj dopisov. O obvezni oddaji kmetijskih pridelkov pa skoraj ni dokumentacije. Lahko da je potrdila o prodaji pridelkov gospodar izročil Krajevnemu narodnemu odboru kot drugi kmetje. V arhivu so iz leta 1948 ohranjene odvetnikove pritožbe le zaradi davkov, ne pa še pritožbe v zvezi z obvezno oddajo pridelkov ali živine, sicer bi mu odvetnik gotovo

Ana in Franc Cvelbar
Figure 30. Ana in Franc Cvelbar

svetoval, da mora hraniti potrdila o obvezni oddaji.

Dne 18. 8. 1949 je bila izdana odločba, ki je že določala posamezne vrste in količine živali, ki jih mora gospodar obvezno rediti v svojem hlevu, in sicer:

3 konje (od tega 1 plemenska kobila), 8 govedi (od tega 3 krave), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje), 30 kosov perutnine.

Že 31. 8. 1949 je dobil novo odločbo, ki je določala, da mora na 0,20 hektarjev zemlje obvezno posejati tudi oljarice.

Temu je sledila nova odločba, brez datuma, ki določa, da mora do 30. 12. 1949 oddati:

100 kg fižola, 80 kg ajde in 70 kg prosa.

Dne 12. 12. 1949 je bila izdana zopet nova odločba , ki določa, da mora obvezno oddati 2736 kg krompirja. Iz dokumentacije je vidno, da je gospodar pred obvezno oddajo letno prodal le 1.000 do 1.400 kg krompirja po tržnih cenah. Krompir je potreboval tudi za prehrano svoje družine, za rejo prašičev, ki jih je moral obvezno rediti po izdani odločbi, pa tudi za spomladansko sajenje. Zato je odvetnik pritožbo takoj posredoval KNO-ju Šmarjeta, s prej navedeno utemeljitvijo. Žal pa je 20. 12. 1949 KNO Šmarjeta pritožbo v celoti zavrnil.

Poleg vsega že navedenega je moral oddati tudi 800 litrov mleka, kar je tudi izpolnil,

Družina Cvelbar iz Gorenje vasi
Figure 31. Družina Cvelbar iz Gorenje vasi

saj je takrat imel še poln hlev živine. Ob tem pa se le zastavlja vprašanje, koliko mleka je po taki oddaji še ostalo za mladoletne otroke.

Iz dokumentacije je vidno, da so bili tudi v letu 1949 velik problem visoki davki. O tem obstaja kar nekaj dopisov, o obvezni oddaji za to leto pa razen odločb skoraj ni dokumentacije. Ohranjen je le še »poziv za izostanek obvezne oddaje za leto 1949«, ki ga je gospodar prejel šele v marcu leta 1950. Iz poziva je vidno, da je bila obvezna oddaja v tem letu že zelo obsežna in da je vključevala poleg ostalih pridelkov še oddajo mesa in masti, na kar kmetje verjetno še niso bili pripravljeni. Zato svojih obveznosti tudi Cvelbar za to leto ni v celoti izpolnil. »Poziv« določa: »… da mora takoj oddati izostanek navedenih artikljev za leto 1949 …«, in sicer: 250 kg fižola, 30 kg ajde, 35 kg prosa, 1908 krompirja, 395,5 l mleka, 11,5 kg masti, 459 kg govejega mesa in 486 kg prašičev.

Zelo veliko odvetnikovih pritožb glede obvezne oddaje pa je bilo v letih 1950 in 1951, ko se je obseg obvezne oddaje po količini in vrstah kmetijskih pridelkov še povečal. Poleg še vedno visokih davkov so obvezne oddaje v teh dveh letih predstavljale največji problem za vse kmete. Že v avgustu 1949 je gospodar dobil »odločbo o obvezni reji živine v letu 1950«, ki določa: 3 konje (od tega 1 plemenska kobila), 8 govedi (od tega 3 krave), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje) in 30 kosov perutnine. Odločba v nadaljevanju določa tudi, »… da je dolžno imenovano kmetijsko gospodarstvo popolniti po določenih vrstah in kategorijah živine … 100% do 31. XII. 1949, in to iz lastne prireje, z zamenjavo ali z dokupom od drugih …«. Ob ugotovljenem dejstvu, da gospodar ni imel dovolj denarja niti za poravnavo davkov, gotovo tudi ni imel denarja za nakup živine, da bi zadostil odločbi in napolnil hlev za oddajo mesa. Dobil pa je tudi odločbo, da mora na 0,20 ha posejati oljarice.

V letih 1950 in 1951 so bile obvezne oddaje najbolj obsežne, čeprav so se hlevi zaradi obvezne oddaje v letu 1949 že začeli prazniti. Tega pa nove odločbe niso upoštevale. Celo natančno so določale, koliko žive teže živali mora kmet oddati v posameznem mesecu in koliko maščobe ali mesa mora imeti živina. Tudi za poljske pridelke so bile natančno določene količine oddaje po mesecih, čeprav to ni bilo usklajeno z dejanskim stanjem kmeta. Pri odmeri obvezne oddaje niso bili upoštevani izredni dogodki, kot npr.: slabši pridelek zaradi suše ali pozebe, manjši prirast živali, bolezen živali ali celo pogin več živali. Za vsako zamudo pri obvezni oddaji pa je sledila denarna kazen ali dva do tri mesece poboljševalnega dela. Vse to je v letih 1950 in 1951 krepko občutil tudi Cvelbar. V letu 1950 je prejemal skoraj vsak mesec po eno odločbo o obvezni oddaji, saj je prejel v celem letu kar trinajst odločb! Na osnovi teh je moral v tem letu rediti: 3 konje (od tega 1 plemensko kobilo), 6 govedi (od tega 2 kravi ), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje), 25 kosov perutnine, 1 ovco in 10 kuncev.

Po izdanih odločbah je moral v letu 1950 oddati naslednje pridelke: 717 kg žive teže govedine (2 odrasli govedi), 140 kg debelega prašiča, 4 mesnate prašiče po 110 kg in 11 mršavih prašičev po 40 kg in 11,5 kg masti (za vse to so določeni meseci oddaje), 200 kg repe, 50 kg pese, 50 kg korenja, 800 litrov mleka (mesečno od 60 do120 litrov), 450 kg fižola, 95 kg ajde, 35 kg prosa, 80 kg ovsa, 1.399 kg pšenice, 250 kg ječmena, 240 kg koruze, 650 litrov vina in 5 kokoši. Vino in kokoši je moral oddati pred božičnimi prazniki, kar se najbrž ni zgodilo naključno. Po prejetem pozivu za preostanek obvezne oddaje za leto 1949 in po prejemu vseh odločb za obvezno oddajo za leto 1950 ter ob dejstvu, da mu je spomladi 1950 poginilo več prašičev, je bil Cvelbar zopet prisiljen najeti odvetnika. Temu je s svojimi številnimi ugovori deloma uspelo znižati obveznosti za oddajo goveje živine, in sicer namesto 717 kg na 510 kg ter namesto 11 mršavih prašičev 5 prašičev po 50 kg. Sredi julija je zaprosil še za znižanje obvezne oddaje pšenice, ker ob izpolnitvi obveznosti po prejeti odločbi gospodar ne bi imel dovolj za prehrano svoje družine in ne za spomladansko setev. S pritožbo mu je deloma uspelo znižati obveznost za pšenico, in sicer namesto 1.399 kg na 800 kg. Toda že v juniju tega leta zaradi spomladanskega pogina prašičev Cvelbar ni mogel oddati 40 kg masti in 1 debelega prašiča. Zato se je odvetnik pritožil na vse nivoje oblasti, a ni uspel, Cvelbarju pa je bila zato naložena denarna kazen v znesku 20.000 din (povprečna plača je bila takrat okrog 3.000 din) ali 3 mesece poboljševalnega dela. Ker v avgustu iz istega razloga zopet ni mogel oddati 40 kg masti, mu je OLO Novo mesto zopet naložil denarno kazen v višini 3.000 din ali 2 meseca poboljševalnega dela. Odvetnik se je tudi za to denarno kazen pritožil, a je bila pritožba zavrnjena na vseh pritožbenih ravneh. Po posredovanju odvetnika so Cvelbarja oprostili kazni šele potem, ko je gospodar namesto manjkajočih dajatev oddal 10 kg olja in enega nedorejenega prašiča ter še 51,5 kg masti. Koliko masti je ostalo za prehrano Cvelbarjeve družine, seveda oblastnikov ni zanimalo.

V septembru 1950 je Cvelbar prejel odločbo, da mora v dneh 17., 19. in 21. september opravljati prevoze s svojimi konji in vozom za državno posestvo Klevevž. Ker je vedel, da zaradi nevoznosti obeh konj to ni mogoče, je takoj vložil prošnjo na KNO Šmarjeta in v njej obrazložil, da naj bi kobila dobila žrebička v najkrajšem času, konj pa ima poškodovano koleno. KNO Šmarjeta bi moral posredovati njegovo prošnjo na OLO Novo mesto, a tega ni storil. Zato je bil Cvelbar zopet kaznovan z denarno kaznijo 6.000 din ali dvomesečnim poboljševalnim delom. Šele po posredovanju odvetnika na višji stopnji, kjer je predlagal pregled živinozdravnika in ga je ta tudi opravil, je bil Cvelbar oproščen kazni.

Nič manj zahtev in nič lažje pa ni bilo v letu 1951, čeprav je bila Cvelbarjeva kmetija že na začetku tega leta povsem izčrpana, z napol praznimi hlevi in kaščo. Že v januarju sta prispeli dve odločbi za obvezno oddajo 850 litrov vina. V februarju je sledila odločba o oddaji 400 kg govejega mesa in 300 litrov mleka (po 100 litrov v prvih treh mesecih leta). Odvetnik je zaprosil za preložitev obveznosti za mleko, in sicer na zadnje tri mesece leta, in da se črta oddaja mesa, ker ima gospodar v hlevu le še dve kravi, ki pričakujeta teleti, in dve teleti izpod enega leta starosti, ki obe skupaj ne bi izpolnili zahtev. KNO Šmarjeta bi moral spet posredovati prošnjo Novemu mestu, a tega zopet ni storil, ampak je prošnjo enostavno vrnil Cvelbarju, ob tem pa mu sporočil : »… V prošnjo, oziroma pritožbo morate vedno navesti, ako ste član katere masovne organizacije, kako posečate sestanke in kako se vaša družina udeležuje raznih volitev.« To je torej dokaz o tem, kakšni kriteriji so takrat veljali pri odločanju o strokovnih stvareh. »Masovne« organizacije so bile takrat Osvobodilna fronta in vanjo vključene Antifašistična fronta žensk, Ljudska mladina Slovenije ter Enotni sindikati.

V februarju je zopet prejel odločbo, ki je odločala, da mora v dveh dneh oddati Jugoslovanski ljudski armadi 600 kg sena, 70 kg slame

Odziv KLO Šmarjeta
Figure 32. Odziv KLO Šmarjeta

in 1000 kg detelje lucerne. Zopet je moral odvetnik ugovarjati, saj je moral gospodar pred tem ob obisku »agenta« že oddati 400 kg sena in 400 kg slame. Deteljo pa je tudi že porabil za krmljenje plemenske kobile in žrebeta, zato je ni imel več niti kilograma.

V februarju je prispel še odkupni list (odločba), ki je določal, da mora oddati 90 kg masti (20 kg v aprilu, 30 kg v novembru in 40 kg v decembru), 560 kg mesa (4 mršave prašiče po 40 do 60 kg, v mesecih april, maj, junij in julij). Za razliko do skupne obvezne teže mesa mora oddati še goveje meso. Poleg tega mora oddati še 750 litrov mleka (v prvih treh mesecih po 100 litrov, ostale mesece v letu pa 50 litrov), 1.738 kg belih žit in 2.500 kg sena. Odvetnik se je pritožil zaradi oddaje belih žit, z utemeljitvijo, da je bila v tem letu elementarna nezgoda in bi zato njegovemu klientu ob izpolnitvi obveznosti zmanjkalo žita za prehrano svoje družine. Dosegel je znižanje oddaje belih žit na 1.500 kg. Zaprosil je tudi za znižanje oddaje sena, ker ga potrebuje za krmljenje živine, da bo lahko oddal 560 kg mesa. Odgovora na to pritožbo ni v arhivu.

Že 26. 2. 1951 je KLO Šmarjeta izdal odkupni list (odločbo), ki je poleg obveznosti za leto 1951 določal tudi obveznosti za leto 1952, in sicer: 1.388 kg pšenice, 350 kg ječmena, 290 kg koruze, 2.600 kg krompirja (!), 30 kg fižola in 2.500 kg sena.

4.10.1951 pa je bila izdana odločba, ki je določala obvezno oddajo živine in pridelkov v letu 1952, in sicer: 90 kg masti (35 kg do 15. 1. in 55 kg do 15. 11.), 1 debelega prašiča do 15. 1. 1952, z najmanj 25 kg čiste masti, in še 2 debela prašiča z najmanj 25 kg masti (do 15. 11. 1952), 700 kg pšenice in rži, 100 kg ječmena in 100 kg ovsa.

Druge dokumentacije iz leta 1952 ni ohranjene. Zato ni jasno, koliko obveznosti je bilo dejansko izpolnjenih iz naslova obvezne oddaje v tem letu. Iz pripovedovanja mojega moža pa vem, da so imeli pri Cvelbarjevih ob začetku obvezne oddaje 10 glav goveje živine v hlevu, ob koncu obvezne oddaje pa le še eno kravo. Samega gospodarja pa so ob vsakodnevnem opravljanju težkih kmečkih del in vedno manjši tuji pomoči vsi našteti davki in obsežne obvezne oddaje ter z njimi povezani hudi psihični pritiski povsem zlomili. Ker je bil že pri svojih osemnajstih letih operiran na želodcu, ne bi smel opravljati težkih fizičnih del in doživljati takih hudih stresov. Zato je bil vedno oproščen vojaških obveznosti. Vsi našteti napori v povojnih letih pa so bili zanj prehudi. Zbolel je in potem bolehal še vsa naslednja leta, čeprav je bil pred tem skrben, dober in za tiste čase napreden gospodar. V neomejen vsakdanji delavnik in skromnost na vseh področjih pa je bila prisiljena tudi vsa družina, ne glede na mladoletne otroke. Najbolj pa je bila zaradi obveznih oddaj prikrajšana hčerka Marija, ki je prav takrat dokončala osnovno šolo, zaradi novonastalih razmer pa ni mogla nadaljevati šolanja. Očetu je bila čez dan edina pomoč pri prelaganju tovora in pri vsakodnevnih prevozih drv, lesa, živine, sena, slame, žita, krompirja in drugih pridelkov, kar je bilo gotovo preveč za mlado, komaj štirinajstletno dekle. Posledice je zaradi prezgodnjega in prenapornega fizičnega dela čutila vse življenje. Drugačne rešitve pa takrat niso našli, ker je bila najstarejša hči tudi slabega zdravja in je zato opravljala le lažja dela.

Spomin na Iva Peršuha

6.2. Spomin na Iva Peršuha

Slavko Žižek

6.2.1.

Letos mineva petinsedemdeset let od atentata na Iva Peršuha, ki so ga vosovci smrtno ranili na delovnem mestu v takratni Vzajemni zavarovalnici na Miklošičevi cesti le nekaj ur zatem, ko so na Streliški ulici umorili Lamberta Ehrlicha. Peršuh je bil znan javni delavec in je deloval na političnem, kulturnem in cerkvenem področju. Njegovo ime se je med velikima vojnama redno pojavljalo v dnevnem časopisju, zelo aktiven pa je bil tudi v Zvezi fantovskih odsekov. Narodno zaveden mož, klenega značaja, ki je besede pesnika »… kar more, to mož je storiti dolžan …« vzel dobesedno in zares. Revija Zaveza je Iva Peršuha podrobneje predstavila v petinšestdeseti številki. Je eden iz množice tistih, ki nimajo groba, le spomin nanj ostaja.

Tokrat smo se pogovarjali z njegovim vnukom, v Argentini rojenim Tomažem Rantom, ki se je leta 2009 za stalno vrnil v Slovenijo, čeprav – kot sam pravi – od tukaj nikoli ni odšel.

Starega očeta Iva Peršuha vam ni bilo dano spoznati. O njem ste lahko nekaj malega prebrali v zdomskem tisku oz. slišali pripovedovati njegovo ženo Vido, vašo staro mamo, in njuno hčer Mirjam, vašo mamo, ki pa ima nanj spomine le iz otroštva.

Kruti dogodek je v takrat mlado Peršuhovo družino zarezal globoko rano. Mama še ni dopolnila štirinajst let, ko se ji je kljub vojnemu času do takrat idilično in brezskrbno življenje spremenilo v moro. Izguba očeta, pri katerem je bila mala princeska, jo je strašno prizadela. Kar čez noč je morala odrasti. Spominja se, da so stanovali v zgornjem nadstropju velike hiše na Poljanski cesti 18, od koder je bil lep pogled na zvonik cerkve svetega Jožefa. Njeno življenje je takrat potekalo med domom, šolo pri uršulinkah in otroškimi aktivnostmi. Z bratom Janezom, ki je bil leto mlajši, sta večkrat hodila očetu naproti, ko se je vračal iz službe, saj sta vedela, da bosta ob srečanju iztržila sladoled ali kakšno drugo pozornost. Včasih sta ga ujela za omizjem kavarne Union, kjer je bil v družbi. Pri nas doma v Argentini o tem nismo veliko govorili.

Kadar je beseda nanesla na medvojne dogodke, smo postali žalostni, vključno s staro mamo, ki je takrat še živela pri nas. Kdorkoli je omenjal starega očeta, je o njem vedel povedati le vse najboljše. Tako sem slišal, da je bil dober govornik, da je sodeloval pri organizaciji raznih dogodkov in da je deloval na kulturnem in političnem področju. Več sem izvedel šele ob branju prispevka v Zavezi in ob prihodu v Slovenijo, ko sem imel možnost na lastne oči videti, kje je živel, delal in bil umorjen. Stopal sem po stopnicah nekdanje Vzajemne zavarovalnice, sedaj Zavarovalnice Triglav, ki jih je stari oče neštetokrat prehodil, tudi usodnega 26. maja 1942, in zrl na sliko, ki je nekoč visela v njegovi pisarni. Prijazni stanovalci so mi omogočili vstop v nekdanje stanovanje Peršuhovih na Poljanski cesti. Prepričan sem, da je nasilno umrl po krivici kot mučenec in še gorak šel v nebesa. Reviji Zaveza sem hvaležen, da je obudila spomin na starega očeta in na množico drugih, ki so po nedolžnem izgubili življenje ali pa so jim bile storjene druge krivice.

V začetku meseca maja 1945 se je stara mama Vida z obema otrokoma, hčerjo Mirjam in sinom Janezom, umaknila z množico beguncev v Avstrijo in kasneje v Italijo, od koder so leta 1947 odpluli v Argentino. Tam so morali začeti življenje tako rekoč na novo.

Stara mama Vida Peršuh, rojena Dežman, si ni nikoli želela zapustiti rodne Slovenije. Še pred vojno, leta 1930, je možu odsvetovala sprejetje službe zavarovalnega zastopnika za Slovence v Argentini – kako ironično –, ki so odšli tja v začetku 20. stoletja. Vodstvo Vzajemne zavarovalnice je namreč ponudilo to službo staremu očetu, skupaj z možnostjo preselitve za celo družino. Najbrž med komunisti ne bi bilo težko najti koga, ki bi zaradi tega stari mami naprtil še odgovornost za smrt njenega moža.

Maja 1945 je zelo nerada in le na močno prigovarjanje moje mame ter še nekaterih zapustila Ljubljano. Nasilna smrt njenega moža Iva jo je strašno potrla in je črnogledo zrla v prihodnost. Tako je odgovornost za odhod prevalila kar na ramena hčere Mirjam, moje mame, ki je takrat štela komaj sedemnajst let. Mama se je upravičeno bala za svoje življenje, saj je bila po očetovi smrti aktivna v Dijaški protikomunistični akciji. Na nekem zborovanju v dvorani hotela Union je na predlog Ivanke Velikonja prebrala govor, katerega vsebina je opozarjala na zle namene Komunistične partije.

Bežali so v soboto, 5. maja, in z vlakom zvečer prispeli do Kranja, kjer so v nekem zaklonišču prenočili ter naslednji dan zjutraj nadaljevali pot do Tržiča. Od tam so šli peš do Ljubelja, kjer se je stara mama usedla na tla in ni hotela več dalje. Otrokoma je dejala, naj kar sama nadaljujeta pot. Takrat je nekdo, ki se je znašel v bližini, staro mamo posadil v vagonček, ki so ga delavci v ljubeljskem predoru uporabljali za odvoz materiala, in jo tako prepeljal na avstrijsko stran, kjer je čakal angleški tovornjak in jih odpeljal v Beljak. Družine z otroki brez očetov so poslali peš v nekaj kilometrov oddaljeni Feldkirchen, kjer so jih nastanili v nekdanjo nemško otroško kolonijo. Tukaj so ostali kakšnih deset dni. Iz Beljaka so nato Angleži begunce kmalu začeli s tovornjaki preseljevati v Italijo. Ko je odhajal zadnji transport, je duhovnik Lado Lenček opozoril še na te, ki so bili v Feldkirchnu. Ti so šli peš nazaj do Beljaka in od tam v Italijo, kjer so v Monigu bivali nekaj časa pod milim nebom, dokler se niso preselili v Servigliano.

Stara mama je bila učiteljica in je pred poroko poučevala na podružnični šoli. Ali se je v času bivanja v Serviglianu vključila v izobraževanje begunskih otrok?

Slovenski begunci so v Serviglianu hitro poskrbeli za slovensko bogoslužje in organizirali šolo, razne delavnice, dramske skupine, tisk ipd. Zanimivo, da je stara mama, ki je v Ljubljani imela gospodinjsko pomočnico, v taboriščni šoli poučevala gospodinjstvo. Njena hči Mirjam pa je pela v begunskem pevskem zboru, ki ga je vodil duhovnik Andrej Pogačar. Med begunci je tlelo upanje, da se bodo lahko kmalu vrnili na svoje domove. Iz te velike želje po vrnitvi je nastala Zaobljuba slovenskih beguncev v Italiji Kraljici presvetega rožnega venca, v kateri so se zavezali, da v primeru srečne vrnitve v domovino v Zgornji Šiški v Ljubljani zgradijo svetišče, ki naj bo središče

Vida Dežman in Ivo Peršuh na poročni dan leta 1927
Figure 33. Vida Dežman in Ivo Peršuh na poročni dan leta 1927

vsenarodne pobožnosti do Marijinega Brezmadežnega srca. To je zelo zanimiv dokument, ki je v Serviglianu nastal že 7. oktobra 1945 in vsebuje spisek z imeni, priimki in domačimi naslovi takrat tam živečih Slovencev, ki so zbirali podpise po posameznih barakah. Na seznamu je kar enaintrideset duhovnikov, med njimi dva novomašnika. Tam sta bivala tudi Lojze Opeka, ki se je leta 1945 čudežno rešil iz jame pri Hrastniku, in Marija Marolt – starša Pedra Opeka. Aktivnosti je vodil Osrednji odbor slovenskih beguncev s predsednikom Stanislavom Žitkom na čelu. Ob župniku Antonu Oreharju je bila med petimi odborniki tudi stara mama Vida Peršuh.

Večini beguncev se želja po vrnitvi žal ni izpolnila. Morali so zapustiti Evropo in oditi v povsem tuj svet. Družinam, ki so izgubile očeta, je bilo še težje.

Družina Peršuh se je na ladjo vkrcala v Genovi in stopila na argentinska tla v Buenos Airesu zgodaj zjutraj v petek, 13. junija 1947. V pristanišče jih je prišel s konjsko vprego in najetim vozom iskat Jože Brodnik, ki je bil poročen z eno od sester stare mame in je prišel v Argentino že pred njimi. Emigrantski hotel takrat še ni sprejemal Slovencev. Z vsem premoženjem, ki je bilo spravljeno v malo večjem lesenem zaboju, jih je odpeljal v ulico Asturia, ki se je nahajala v imenitnejšem delu mesta, kjer so dobili prvo stanovanje v večji hiši. Ta je bila v lasti prijatelja msgr. Janeza Hladnika, ki jo je dal na razpolago slovenskim beguncem. Mama Mirjam je še isti dan prav tako po priporočilu msgr. Hladnika dobila službo otroške varuške pri bogati argentinski družini, kjer je bila služkinja in so z njo kot z vsem tam zaposlenim osebjem ravnali zelo grdo in nespoštljivo. Ob pomanjkanju hrane je zdržala le en mesec. Kasneje je dobila službo gospodinjske pomočnice pri neki angleški družini, kjer so bili pogoji neprimerno boljši. Z zadovoljstvom je opravljala svoje delo in tako pravzaprav prevzela skrb za družino.

Ivo Peršuh med govorom – z leve sedita Marko Natlačen in Miloš
									Stare.
Figure 34. Ivo Peršuh med govorom – z leve sedita Marko Natlačen in Miloš Stare.

Staro mamo je begunstvo povsem strlo in si do smrti marca 1984 ni več opomogla. Že po naravi nagnjena k pesimizmu se je v Argentini popolnoma zaprla v svoj svet in z okolico zelo malo komunicirala. Čez nekaj časa so se preselili na obrobje Buenos Airesa, kjer so kot najemniki stanovali Brodnikovi in pri njih dobili sobo; tako so bili skupaj s sorodniki pod isto streho. Nekoč je prišel na obisk Lado Lenček in moji mami ponudil delo strojepiske v slovenski pisarni na ulici Victor Martinez 50. Tam se je spoznala z mojim očetom Pavletom Rantom. Zatem se je zaposlila v veletrgovini v centru mesta in kot pridna delavka kmalu napredovala do dela v pisarni. Z očetom se je poročila 7. februarja 1953. Poročil ju je duhovnik Jože Košiček. Po izgubi prvega, še nerojenega otroka, je oče sklenil, naj mama raje ostane doma, sam pa prevzel skrb za preživljanje družine. Zaposlen je bil v večjem mednarodnem podjetju, kjer je skrbel za poslovne stike po vsem svetu. Govoril je kar sedem jezikov. Rodili smo se trije otroci: 1956 jaz, 1958 brat Danijel in 1967 najmlajši Gabrijel.

Vaš oče Pavle je bil v slovenski politični emigraciji zelo aktiven in vse do smrti leta 1984 vpet v dogajanje.

Velikokrat mi je ob srečanju kdo dejal: »A ti si pa Rantov?« in tako mi je skozi odraščanje počasi prihajala v zavest vloga, ki jo je imel oče med Slovenci v Argentini pa tudi širše. Rojen Kranjčan je umrl daleč stran od svoje drage domovine, star 61 let. Po prihodu v Argentino je bil vsestransko aktiven. Še sedaj imam v ušesih zvok pisalnega stroja, ki je prihajal iz njegove sobe, kamor se je običajno umaknil hitro po vrnitvi z dela. Kot časnikar je bil dejaven že v Sloveniji, pred vojno in med njo, in s tem delom je nadaljeval tudi v emigraciji. Tako je deloval pri Društvu Slovencev, bil sourednik in sodelavec tednika Svobodna Slovenija in Koledarja – Zbornika Svobodna Slovenija. Desetletja je bil tudi glavni urednik ali pa pomočnik glavnega urednika pri reviji Vestnik, ki jo je izdajalo Društvo slovenskih protikomunističnih borcev. Veliko je delal tudi na šolskem področju, sodeloval je npr. pri pripravi osnovnošolske čitanke Zdomski živžav. Na Pristavi v Castelarju je poučeval osnovnošolsko mladino in bil trikrat ravnatelj Srednješolskega tečaja, kjer je predaval slovensko zgodovino.

Oče je bil po naravi zelo temperamenten in je svoje mnenje vsakomur povedal naravnost, kar mu je velikokrat prineslo težave, a to nikoli ni bila ovira za sodelovanje. To se je lepo videlo na pogrebu, kjer se je pri odprti krsti od njega poslovilo dvanajst govornikov, do groba pa ga je pospremila kilometer dolga kolona avtomobilov. Sicer pa je očetov brat Jože o njem leta 2003 v Buenos Airesu izdal knjigo z naslovom To sem bil.

Knjiga obravnava predvsem očetovo delovanje po letu 1945. Z medvojnim obdobjem opravi zelo na kratko. Zakaj?

Stric Jože Rant je pri pisanju uporabil bogat očetov osebni arhiv. Ta je v mnogih mapah dokaj dobro urejen kronološko in vsebinsko. Oče je bil pri shranjevanju papirjev zelo skrben in natančen. Želel je, da se po njegovi smrti vse izroči kakšni uradni ustanovi v Sloveniji. Trenutno se še vse nahaja v očetovi delovni sobi pri mami v Argentini. Ne vem, zakaj ni obdobje pred letom 1945 temeljiteje popisano. Sam arhiva nisem podrobno pregledoval in ne morem reči, ali je še kje kaj gradiva, vezanega na ta čas, avtor knjige pa je tudi žal že pokojni.

Morda je na to vplivalo dejstvo, da je oče bil med vojno v službi pri politični policiji?

Za ta del njegovega medvojnega službovanja sem izvedel razmeroma pozno, nekje proti koncu srednje šole. Oče je bil o tem zelo redkobeseden. Mislim, da se je politični policiji pridružil leta 1943 na pobudo dr. Albina Šmajda. Pred tem je leta 1941 sodeloval s Fanoušem Emmerjem in bil njegov namestnik, po njegovi smrti pa se je pridružil skupini duhovnika Franca Glavača. Leta 1943 se je kot še nekateri drugi pred njim – najbrž v strahu za svoje življenje – za nekaj časa umaknil v Padovo. Kolikor vem, politična policija ali na kratko PP, ni imela redarstvenih nalog, ampak je bila njena dejavnost obramba in zaščita pred komunisti, ki so okupacijo in nesrečo naroda zlorabljali za boj proti svojim političnim nasprotnikom in se tako pripravljali na nedemokratičen prevzem oblasti po koncu vojne. V ulici, kjer smo v Buenos Airesu živeli, je bilo kar nekaj družin, katerih očetje so bili tudi člani PP. Ti so se velikokrat sestajali pri nas doma zaradi priprav novih številk Svobodne Slove-

Ivo Peršuh med govorom
Figure 35. Ivo Peršuh med govorom

Peršuhovi: mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo
Figure 36. Peršuhovi: mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo

nije ali Vestnika, vendar mi mlajši nismo bili del njihovega omizja. Običajno so se umaknili v odmaknjen del dvorišča in sestankovali. Kasneje sem o njihovi medvojni dejavnosti podrobneje spraševal svoje prijatelje, sinove prej omenjenih, a tudi oni – tako kot jaz – niso imeli uporabnih informacij. Morebiti se bo o tem obdobju našlo še kaj uporabnega pri natančnejšem pregledu očetovega arhiva.

Kot zanimivost naj omenim, da naju je oče z bratom Danijelom nekoč vzel s seboj na obisk k Francu Glavaču v La Plato, približno 100 km oddaljeno prestolnico province Buenos Aires. Glavač je bil takrat zaradi bolezni že na invalidskem vozičku, a v mladih letih je moral biti kar krepak, saj se je v Trstu takoj po vojni iztrgal iz rok komunističnih ugrabiteljev, ki so ga hoteli na skrivaj prepeljati čez mejo v Jugoslavijo, kjer bi ga najbrž pokončali. Oče se je z njim pogovarjal več ur, midva z bratom pa sva ostala zunaj in si čas krajšala z igro.

Vaša hiša je bila zmeraj odprta za obiskovalce, tako iz Argentine kot iz drugih koncev sveta, kadar so prihajali na obisk v Buenos Aires. Pri vas se je ustavljal tudi dr. Miha Krek.

Z dr. Mihom Krekom smo si bili v svaštvu, saj je bil poročen s sestro stare mame, Malko Dežman. Kadar je prišel na obisk, je bil do nas otrok zmeraj zelo pozoren. Takrat sem bil premajhen, da bi me zanimali odrasli in njihovi pogovori, raje sem se ukvarjal z dobljenimi darili. Sicer pa, kar pomnim, je bila naša hiša zmeraj polna obiskovalcev. Leta 1957 smo gostili tudi škofa Gregorija Rožmana, ki je ob obisku Argentine v duhovnika posvetil strica Jožeta, očetovega brata.

Kljub temu da ste rojeni v Argentini, daleč od domovine vaših staršev, ste odraščali v slovenski sredini?

Seveda. Prve besede, ki sem jih spregovoril, so bile v slovenskem jeziku. Preden so si Slovenci zgradili versko in kulturno središče, poznano kot Slovenska hiša, so se srečevali v cerkvah, kjer so maševali slovenski duhovniki in po maši pomagali drug drugemu z raznimi koristnimi informacijami glede možnosti za delo in nastanitev. Ob naklonjenosti oblasti, velikem in neprecenljivem trudu msgr. Janeza Hladnika ter pridnosti in iznajdljivosti naših ljudi so tako z nakupi parcel, ki so mejile druga na drugo, nastale cele slovenske ulice in četrti. Ko je človek stopil na cesto, sploh ni imel občutka, da je v Argentini. Doma smo govorili samo slovensko, na ulici in igrišču smo se igrali s prijatelji in vrstniki, ki so bili Slovenci, tako da smo španščino slišali le, kadar je prišel na dom kakšen uradnik ali pa smo morali po opravkih.

S španščino sem se prvič srečal v vrtcu, zares pa kasneje v 1. razredu osnovne šole, kjer sem naletel na učiteljico – bila je potomka Baskov –, ki nas je ob tem, da je odlično poučevala, imela tudi zares rada. Ta dobra osnova mi je kasneje v klasični gimnaziji prišla zelo prav. Ob sobotah pa, ko so bili argentinski sošolci prosti, sem skupaj z večino slovenskih vrstnikov obiskoval sobotne tečaje, kjer so nam prostovoljno in brezplačno v slovenskem jeziku o raznih znanjih predavali slovenski učitelji. Kasneje sem tudi sam z veseljem pomagal pri organizaciji dopisnih srednješolskih tečajev za tiste slušatelje, ki so bili bolj oddaljeni. V začetku je v skupnosti tudi veljalo prepričanje, da je dobro, če se slovenska mladina čim več druži med seboj in da bodo poroke znotraj slovenske skupnosti pomagale ohranjati narod. Spominjam se, da je oče takšno miselnost zavračal, češ da to na dolgi rok ni dobro niti mogoče, saj nas je premalo. Od treh bratov sva dva poročena s Slovenkama, eden je samski.

Poročili ste se leta 1981 s Slovenko, rojeno v Argentini. Njeni starši so, tako kot vaši, po vojni morali zapustiti domovino.

Z ženo Kristino naju je leta 1981 v Buenos Airesu poročil moj stric Tone Rant. Pred tem sva maja 1979 že sklenila civilni zakon, ker so bile večje možnosti dobiti bančni kredit, če si bil poročen. V bankah mi ni uspelo dobiti kredita, v zavarovalnici pa, kjer sem bil zaposlen in katere direktorji so bili globoko verni, je bila ta poteza, tj. samo civilna poroka in nadaljnje samsko življenje, odločilna za pridobitev gradbenega kredita. To je bil pravi pojem kapitalizma: privatno podjetje je nagrajevalo osebje, ki ga je želelo obdržati vse do upokojitve. Sodelavci Argentinci so se na ta račun, da sva s Kristino kljub temu do cerkvene poroke še naprej živela ločeno, velikokrat šalili. Za njih je veljalo, da sem se poročil dvakrat, ne da bi se ločil. Najino ljubezen je potrdilo šest otrok, ki vsi govorijo in čutijo slovensko.

Kristinina starša, oče Franc Breznikar – zanimivo, tudi on je med vojno služboval pri politični policiji – in mati Kristina Prijatelj, sta se tako kot moja spoznala v Argentini. Ženin stari oče, profesor Ivan Prijatelj, pred vojno srednješolski ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, je v begunskem taborišču v Serviglianu skrbel za izobraževanje slovenskih begunskih otrok. Že med vojno je velikodušno skrbel za končna spričevala dijakov, da bi ti imeli čim manj težav pri kasnejših vpisih na univerze. Zgodba ženinih staršev je prav tako vredna posebnega zapisa.

Kako je zorela in dozorela misel na preselitev v domovino vaših staršev?

Nikoli nisem mislil na selitev v Slovenijo. Ta se je meni in večjemu delu družine kar zgodila. V Argentini sem imel redno službo, sodeloval sem pri raznih dejavnostih v slovenski skupnosti in da bi se ohranil slovenski počitniški dom v cordobskih hribih, sem prevzel njegovo upravo ter se zaradi tega preselil 800 km iz Buenos Airesa. Ob osamosvajanju Slovenije sem pomagal v skupini, ki je v Argentini pripravljala predloge in pripombe k novi slovenski ustavi. Že prej sem se srečeval z nekaterimi našimi ljudmi, ki so po letu 1945 prvič obiskali domovino in bili ob vrnitvi razočarani nad razmerami v Sloveniji. Videl sem, da jih nekaj zelo boli.

Kaj se vas je ob prvem obisku Slovenije najbolj dotaknilo?

Prijatelj Slovenec, slikar in kipar Marjan Grum, rojen v Sloveniji 1939, poročen z

Krst Tomaža Ranta 4. februarja 1956. Z leve na desno stojijo
									Pavle Rant, Anton Orehar, Marija Gogala Rant, bogoslovec Tone
									Rant, Vida Peršuh in Janko Rant.
Figure 37. Krst Tomaža Ranta 4. februarja 1956. Z leve na desno stojijo Pavle Rant, Anton Orehar, Marija Gogala Rant, bogoslovec Tone Rant, Vida Peršuh in Janko Rant.

Argentinko, ki živi v La Boci, kjer praktično ni slovenskega življa in se tudi do pred kratkim z ostalimi Slovenci ni družil ter bo ostal v Argentini, mi je ob srečanju po njegovi vrnitvi z obiska Slovenije dejal nekako takole: »Do sedaj nisem bil ves, nisem bil cel, ampak sedaj čutim, da sem notranje izpolnjen. Našel sem drugo polovico samega sebe.«

Ko sem sam po prvem obisku Slovenije ponovno zadihal argentinsko življenje, sem močno začutil razlike med dvema kulturama, kar mi je še dodatno potrdilo pravilnost naše odločitve o preselitvi. Najgloblje se me je dotaknilo zavedanje, da sem prišel tja, kjer sem pravzaprav zmeraj bil in od koder ne bi smel nikoli oditi.

Tako kot vaši starši ob prihodu v Argentino ste tudi vi ob preselitvi v Slovenijo morali življenje zastaviti povsem na novo.

Drži, vendar s to razliko, da so oni prišli v tuj svet, med tuje ljudi, v tujo državo, ki jih je sicer kolikor je le bilo mogoče lepo sprejela, mi pa smo se vrnili domov, med svoje, kjer se govori, poje in moli slovensko.

Tem, ki so se vrnili v začetku devetdesetih, so bile državne ustanove in čas bolj naklonjeni. Z leti je ta naklonjenost pojenjala. Tako kot vsi ostali smo se soočali s stanovanjskim in z zaposlitvenim problemom. Hvala Bogu smo naleteli na prijazne in srčne ljudi, ki so nam pomagali iz težav in zadreg. Prvo delo sem dobil na Ljubljanski nadškofiji, za streho nad glavo pa je poskrbel Janez Rihar, takrat župnik v Podbrezju. Vse do leta 2013 smo tam stanovali v Pirčevem domu. Isto leto smo v Argentini prodali hišo in v lepem ter prijetnem okolju Sodražice kupili kmečko domačijo, kjer smo zaživeli na polno. Sedaj smo med svojimi, na svojem. Naj Bog povrne vsem, ki so bili z nami prijazni in potrpežljivi.

Kako vidite Slovenijo danes?

Presrečen sem, da lahko z večino družine – sedaj je doma le še osnovnošolec Matjaž – živim mirno in urejeno življenje v lepi in nam

Dr. Miha Krek drži v naročju Tomaža Ranta, zraven Krekova
									sestra, redovnica usmiljenka Lidija.
Figure 38. Dr. Miha Krek drži v naročju Tomaža Ranta, zraven Krekova sestra, redovnica usmiljenka Lidija.

dragi domovini Sloveniji. Imeti lastno samostojno državo je milost, živeti v njej pa neodtujljiva pravica. Žal je bilo slednje našim staršem na silo odvzeto. Rojaki doma so gotovo veliko trpeli. Ostali so brez pravice do izražanja svobodnega mišljenja in ravnanja po svoji volji. Bog nas je ustvaril svobodne, tako svobodne, da se mu lahko celo upremo.

Še zmeraj zaboli, ko slišim ali berem, da smo izdajalci svojega naroda. In to mi, ki smo v tujem svetu ob vseh pritiskih kot zelo majhna skupnost ohranili slovenski jezik, slovensko identiteto in ves čas s ponosom izobešali slovensko zastavo neomadeževano z rdečo zvezdo. Zaboli, ko padajo očitki o revanšizmu in spreminjanju zgodovine. Ne gre za spreminjanje zgodovine, ampak za zgodovinsko resnico. Če hočemo izvedeti, kaj se je zgodilo z našimi mrtvimi in jih dostojno pokopati, to vendar ni maščevanje. Naših ljudi nisem nikoli slišal govoriti, da bi radi hudo vračali s hudim.

Kadar me korak ponese na Miklošičevo ulico v Ljubljani, lahko še zmeraj na pročelju nekdanje trgovine Jeras uzrem ploščo – označeno sicer z napačnim datumom – z zvezdo in imenom padlega atentatorja na Iva Peršuha. Sprva me je dejstvo, da se morilca, ki je zahrbtno streljal na nič hudega slutečega in nedolžnega človeka, še zmeraj slavi, žrtev pa blati, vznemirjala. Sedaj me le žalosti in hrepenim po času, ko se bomo znebili tudi ideološke okupacije. Zdi se mi, da diagnozo problema že imamo, sedaj potrebujemo še terapijo. Žal ta hip kaže, da je kljub nekaterim dobronamernim poizkusom pot do sprave še dolga. Ob poslušanju nekaterih borčevskih izjav bi človek lahko pomislil, da se bo ponovilo leto 1942. Zaradi tega mi je žal, da ni bila izpeljana lustracija in tem oz. takšnim onemogočeno javno delovanje. A upanje, da kar ne uspeva nam, kar ne bo uspelo našim vnukom, bo pa pravnukom, ostaja. Zato kljub vsemu z optimizmom zrem v bodočnost. Kjerkoli že sem, in to velja tudi za ženo Kristino in vse moje, »s ponosom reči smem: Slovenec sem!«

Kočevski rog

7. Kočevski rog

Iz varnega zavetja gozdov

7.1. Iz varnega zavetja gozdov

Helena Jaklitsch

7.1.1.

Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.

Te besede generala Rudolfa Maistra še kako veljajo za naše pobite. Dolga leta po vojni so bile po cerkvah ob nedeljah same črne rute. Nobenega pogreba, nobenega križa, ne duhovnika, ne groba na domačem pokopališču. Samo črne rute in strah in solze, pa še te so tekle skrivaj in še zdaj bolijo.

Dragi prijatelji, pozdravljeni v Kočevskem Rogu, tej slovenski Golgoti, kamor še vedno prihajamo z grenkobo in trpkimi spomini. Komur niso umorili dragega človeka, kogar niso poniževali, zaničevali, ga utišali, potisnili na obrobje, ne more razumeti naših travm, s katerimi živimo in jih bomo odnesli s seboj v grob. Matere niso smele jokati za sinovi, žene ne žalovati za možmi, otroci se nismo smeli spominjati očetov. Bili smo zaznamovani in vedno znova razočarani.

(Marija Zgonc v Kočevskem Rogu)

7.1.2.

Kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletij počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt. Domači so spomin nanje nosili v najglobljem kotičku svojega srca. V tistem delu srca, do katerega pogled onega, ki je hotel videti in obvladovati vse, ni segel. V teh desetletjih je bilo izmoljenih neskončno število rožnih vencev. Za pobite in njihove rablje.

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletij zdelo, da je bila njihova smrt zaman, saj nismo imeli domovine brez totalitarizma, ne domovine, ki bi bila svobodna. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve. Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenilo svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi.

Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve – tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so, v varnem zavetju gozdov, za vsako ceno hoteli oblast. Predvsem pa za ceno naroda, iz katerega so sami prišli in jim vendar ni pomenil nič. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim. In vendar niso omahovali, niso se pustili ustrahovati, temveč so se pogumno uprli. Raje so tvegali svoja življenja, kot da bi se odpovedali svojim idealom, strnjenim v vsega treh besedah: Bog, narod, domovina.

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jo je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan« Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če hočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.

Vzor so nam ti fantje in možje v svoji neomajni zvestobi. Najprej v zvestobi, ki so jo pokazali do svojih soborcev, ne le v bojih, temveč tudi takrat, ko je bilo najhuje. Takrat, na vetrinjskem polju, ko je bilo popolnoma jasno, da jih peljejo na morišča, postavljena v domačih gozdovih, se niso razbežali ali potuhnili, temveč so šli za tistimi, ki so bili odpeljani prvi. Zvesti so ostali svojim tovarišem tudi sredi gozdov, ko so jih krvave roke rabljev silile, da izdajo svoje bližnje, svoje soborce, svoje poveljnike. Kako dragocen je njihov zgled nam, ki tako radi pokažemo s prstom na drugega, ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega, če nam to le količkaj koristi.

Vzor so nam v svoji neomajni zvestobi v veri. Z molitvijo na ustnicah so umirali v breznih in jamah. Nepredstavljiva groza je morala obdajati krvnike, ko so, namesto kletvic, iz ust brez sodbe na smrt obsojenih slišali besede odpuščanja. Zaprti v taboriščih smrti so gledali na vročem soncu umirati otroke, zaprti v taboriščih smrti so slišali predirne krike do skrajnosti mučenih. Razumeli bi jih, če bi se takrat odpovedali veri, če bi takrat prekleli Boga. Toda prav nasprotno. Njihova vera je bila najmočnejša ravno takrat, ko je iz njih odtekalo življenje. Zdi se, kot da so skupaj z Jobom ponavljali besede: »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2, 10). Ali je naša vera tako močna, tako zvesta?

Neomajna pa ni bila samo njihova zvestoba Bogu, temveč tudi ljubezen do domovine. Ne le tiste, ki jo bomo uživali v večnosti, temveč ljubezen do te domovine, ki se »razprostira od štajerskih goric do strme tržaške obale in od Tri-

Dr. Helena Jaklitsch
Figure 39. Dr. Helena Jaklitsch

glava do Gorjancev«. Radi so imeli domovino svojih pradedov, domovino svojih očetov. Prav v tej ljubezni so še posebej zgled nam, ki imamo tako težko radi svojo državo, ki so nam jo naši mučenci izprosili, vodijo in uničujejo pa jo tisti, ki je pravzaprav nikoli niso hoteli. Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim. Tako lahko zgroženi opazujemo, kako Vrhovno sodišče daje danes legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, kot jih izvaja Islamska država. Težko je imeti rad takó zlorabljeno državo, toda prav ti fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, nam z zgledom kažejo, da kljub vsemu, kar so doživeli in pretrpeli, kljub vsem preizkušnjam in krivicam, domovine niso nikoli nehali ljubiti. To je bila njihova domovina in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne ker bi Smrt tako hotela, ampak ker je tako hotel brat po rodu,

Košček kočevske katedrale
Figure 40. Košček kočevske katedrale arhiv Zaveze

tujec po misli. Ob tem poskušam razumeti nerazumljivo, obenem pa sem jim za zgled, ki so mi ga dali, neizmerno hvaležna. Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je narod za mnoge nekaj preživetega, ljubezen do domovine pa pojem za nestrpnost, njihov zgled še kako potrebujemo.Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah, temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči: »Nič se ne da.« Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo. Četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!

Žiglovica

8. Žiglovica

Kar mora biti povedano Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri pokopu žrtev iz Žiglovice, 18. 6. 2017, Dolenja vas pri Ribnici.

8.1. Kar mora biti povedano5

Stanislav Zore

8.1.1.

Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice, spoštovani svojci pomorjenih v Žiglovici in po vseh drugih moriščih po Sloveniji, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani vsi, ki v srcu nosite željo po spravi in sklepate roke v molitev za pomorjene in za morilce, ker nas tako uči naš Gospod Jezus Kristus in kakor molimo v očenašu: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Kakšen dan je bil tisti 28. julij leta 1942? Bilo je na torek in skupina kmetov iz Prigorice in Dolenje vasi je morala pod prisilo izpolniti ukaz italijanske vojske, da je treba očistiti zemljišče ob železniški progi med Žlebičem in Kočevjem. Vsak lastnik je bil dolžan očistiti svoj del zemljišča v širini sto do sto petdeset metrov ob železniški progi. Kazen za nespoštovanje tega ukaza je bila 50.000 italijanskih lir, lahko pa tudi internacija ali pa celo streljanje.

Ob tem mi prihaja na misel moj stari oče, oče moje mame. Tam, na hribovski kmetiji, so se vojske menjavale tudi večkrat na dan. Nekega dne so v hišo prišli Nemci in poveljujoči je vprašal starega očeta: »Kdo je tukaj gospodar.« Stari oče mu je mirno povedal: »Kadar ste tukaj vi, ste gospodarji vi, kadar pridejo gmajnarji, kakor so rekli partizanom, so gospodarji oni, če pa kdaj ni nikogar, takrat sem pa gospodar jaz.«

Tako so tudi ti kmetje in tisti, ki so jim prišli pomagat, čeprav niso imeli zemlje ob progi, ubogali tistega, ki je prišel k njim z orožjem. Med njimi so bili tudi trije moški z iste domačije – oče Anton in dva sinova od njegovih osmih otrok, Franc in Jože. Najmlajši, Alojz, se je v svojem pričevanju dogodkov spominjal takole: »Moj oče so vzeli odločbo in dva sinova, moja dva brata, in so šli … pa so ljudje pribežali. Partizani so tam napadli. Italijani so rekli, da morajo posekat, partizani niso pustili, da posekajo, da so lažje prišli, da bi minirali progo. Moj oče so rekli, tako mi je povedal neki vaščan: ‘Tole grmovje še posekajta vidva, pa hitro pojdita domov. Je nevarno. Jaz sem pa star, meni pa nihče ne bo nič naredil. Jaz bom pa še to dokončal.’

Partizani so bili skriti za grmovjem. Moja brata sta z ročno žago, ne s tako moderno, kot so danes, ko so motorne žage, sta se držala dol in tisto rezala. Nič nista videla. Partizani, ki so bili skriti za grmom, so prišli, pa so puške namerili vanju. Potem so ta mlade zvezali z žico, šest je bilo pa starejših ljudi, moj oče in še drugi so bili, njihovih let, recimo petinšestdeset let starih. In so jih peljali pred brezno Žiglovica in so jih še tisti dan pobili. Postrelili in zmetali noter … Devet … Vsak je moral poklekniti pred jamo, je moral poklekniti čisto ob jamo, dva sta pa streljala s pištolo v tilnik.« Tako Alojz Arko. Pozneje, leta 1943, po kapitulaciji Italije, je ista jama do današnjega dne postala grob še za štiri žrtve iz Strug, ki so jih pomorili, ker se niso odzvali splošni mobilizaciji.

Na tisti torek, 28. julija 1942, je nizozemska Judinja Etty Hillesum, ki je potem leta 1943 umrla v Auschwitzu, v svoj dnevnik zapisala naslednje besede: »Nekoč bom naša doživetja popisovala v kronikah, skovala bom popolnoma nov jezik in ga hranila v sebi, če ne bom imela možnosti, da bi pisala. Otrpnila bom in spet zaživela. Padla in zopet vstala. In morda bom nekoč v daljni prihodnosti le našla svoj prostor, prostor zasebnosti in miru. V njem bom ostala dovolj dolgo – če bo treba, tudi leto dni – vse dokler ne bo vame spet prižuborelo življenje in se mi ne bodo porodile besede pričevanja o tistem, kar mora biti povedano« (Pretrgano življenje, 28. 7. 1942).

Tako so otrpnili in padali tudi Franc Trdan, Franc Tanko, Anton Henigman, Anton Gorše, Anton, Franc in Jože Arko, Janez

Govornik Jože Tanko
Figure 41. Govornik Jože Tanko Alenka Goričan

Kozina in njegov sorodnik Jože Kozina. Tako so otrpnile in padale tudi žrtve iz Strug: Viktor Dolenc, Ludvik Ferkulj, Anton Miklič in Filip Prijatelj. Drug za drugim so padali v temo Žiglovice. Petemu je uspelo pobegniti. Zdelo se je, da so padli za večno, da bo brezno pokopalo njihova telesa in da bo strah, porojen iz nasilja, pokopal spomin nanje. Vendar so padali samo začasno. Otrpnili so, da bi spet zaživeli, padli so, da bi zopet vstali. Morilci so jih metali v jamo, a ti možje in fantje, vsi do zadnjega kristjani, so padali v Božjo ljubezen, ki jo je Bog izkazal do nas s tem, da je Kristus umrl za nas. V uri teme so bili pridruženi Kristusu in njegovemu trpljenju, da bi skupaj z njim vstali v življenje.

Etty Hillesum je zapisala tudi, da bo morda nekoč v daljni prihodnosti le našla svoj prostor. Vsem pomorjenim v Žiglovici danes dajemo njihov prostor. Pokopali jih bomo v posvečeno zemljo pokopališča Videm v župniji Dolenja vas. Po petinsedemdesetih letih zanje izpolnjujemo eno najbolj temeljnih človekovih pravic, pravico do groba. Istočasno pa bodo odslej tudi njihovi svojci in sorodniki vedeli, kje lahko prižgejo svečo ob spominu in ob molitvi zanje. Kajti spomin in molitev ostajata živa. Solze so morale biti izjokane naskrivaj, pritajene pod črne rute in pordele oči, ki so pričale, da se je ljudem zgodila krivica, ki boli in nemo vpije, ker je nočejo slišati.

Ne morem, da ne bi omenil še nečesa. Te ljudi, teh trinajst nedolžnih ljudi, danes pokopavamo z veliko zamudo, pa vendarle bodo odslej počivali skupaj s svojimi sosedi in sovaščani in skupaj z njimi čakali vstajenja. Ali smo jim sposobni, ali jim je slovenska država sposobna skupaj s priznanjem do groba priznati tudi, da niso bili izdajalci, da niso bili kolaboranti. Pri nas se zločin vedno znova prikriva tako, da se žrtvam prilepi etiketa izdajstva. Vsa zamegljevanja in opravičevanja pomorov, storjenih med vojno in po njej s teh dejanj ne morejo izbrisati pečata zločinskosti. Nobena odločba jim ne more dati ne legalnosti in ne legitimnosti. Bili so zločini.

Ko je sin in brat treh pomorjenih v Žiglovici pripovedoval o tistem dogajanju, je povedal tudi, da je bil v skupini, ki je morila, tudi nekdo, neki partizan, ki je prosil poveljujočega: »’Nikarte jih ubit. Nikarte jih ubit. Ti ljudje niso nič naredili, nič niso krivi. Če so jih Italijani poslali, da so morali iti sekat svoj gozd ob progi, niso krivi za to. Nikarte jih ubit.’ Pa ga je komandant zavrnil: ‘Če ne boš tiho, boš šel še ti zraven.’ Potem si ni upal več.« Tudi med partizani so bili ljudje, ki so imeli čut za pravičnost in usmiljenje. A so klonili pred grožnjo s smrtjo. Najbrž so bili celo med tistimi, ki so morili, ljudje, ki so to počeli samo zaradi tega, ker bi sicer umorili tudi nje. Varovati se moramo sodbe in obsodbe. Kdo ve, koliko ljudi je

Naškof Stanislav Zore blagoslavlja grob
Figure 42. Naškof Stanislav Zore blagoslavlja grob Alenka Goričan

tako do konca notranje čistih, da so sposobni sprejeti tudi mučeništvo, samo da si ne bi umazali rok s krvjo nedolžnega. Najbrž zelo malo.

Zato danes molimo tudi za tiste, ki so morili. Ta dejanja so jim na dušo naložila težko breme, pravzaprav neznosno breme, ki ga lahko odložijo samo tako, da ga priznajo in se pokesajo. Naj Gospod Bog nakloni milost kesanja tistim, ki so še živi, za vse pokojne pa ga prosimo usmiljenja. Naj se Oče spomni, da je Kristus umrl za slabotne, umrl je za brezbožne. Oče, usmili se nas.

Mi pa, bratje in sestre, ki nosimo v srcu spomin in molimo za pokojne, izpolnimo še zadnjo besedo, ki jo je Etty Hillesum zapisala tistega 28. junija 1942 – na dan smrti naših žrtev. Zapisala je, da bo v zasebnosti in miru ostala tako dolgo, »dokler ne bo vame spet prižuborelo življenje in se mi ne bodo porodile besede pričevanja o tistem, kar mora biti povedano.« Ko ljudje izpolnimo temeljne človeške dolžnosti, ko začnemo pokopavati svoje mrtve, začnemo dajati prostor življenju. Veliko jih bomo morali še pokopati po naši slovenski zemlji, da bo med nami spet moglo zažuboreti življenje. In ne bomo nehali govoriti besed pričevanja o tem, kar mora biti povedano. Govorili bomo zaradi tistih, ki so umrli, govorili zaradi tistih, ki so morili, govorili zaradi nas samih in govorili zaradi jutrišnjega dneva našega naroda.

Gospod Jezus Kristus, ki si umrl za vse nas, usmili se nas. Amen.

Ni obsodb zločinov, ni obsodbe režima

8.2. Ni obsodb zločinov, ni obsodbe režima

Jože Tanko

8.2.1.

Vsakič, ko se soočamo s krvavo zgodovino bratomorne vojne, nas spreleti srh. Po eni strani zaradi strašnih posledic, strahotnega krvavega davka, ki ga je plačalo nedolžno civilno prebivalstvo, po drugi strani pa zaradi nekritičnega poveličevanja tistega časa, partizanskih enot in posameznikov, ki so se mnogo bolj kot v boju proti okupatorjem ‘izkazali’ v pobijanju oz. masakriranju nedolžnih civilnih oseb. Vsak normalen, običajno čuteč človek bi se moral vprašati, zakaj se je to dogajalo, zakaj je bilo vse tako kruto, nečloveško, še posebej pa, zakaj je bilo tega toliko in zakaj se je daleč največji del rodomora dogajal po vojni, ko je nad vso Evropo, tudi pri nas, že sijalo ‘svobodno sonce’, ko je padel tudi drugi totalitarizem, nacizem.

Vest je ena pomembnejših lastnosti, ki jo ima človek in po kateri naj bi se ločil od drugih živih bitij. A ko listamo po naši zgodovini, ko poslušamo akterje vojnega časa, ki se prištevajo med zmagovalce ali njihove družinske ali duhovne naslednike, se pogosto zgrozimo. Namesto obžalovanja dejanj, izjav sočutja, želje po popravi krivic, želje po čimprejšnjem pietetnem izkopu in pokopu vseh žrtev poslušamo izjave nestrpnosti, sovraštva, obtoževanja pomorjenih na eni ter opravičevanje maščevanja in poveličevanje krvavih dejanj na drugi strani.

Tudi najvišji predstavniki države so s svojimi izjavami in dejanji večkrat pokazali svoj politikantski, ne pa državniški, še manj pa človeški odnos do množičnih umorov na naših tleh ter do trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov.

Pravzaprav so dvolični. Prav je, da se vsako leto na spominske dni poklonijo žrtvam Srebrenice ali genocidom drugod po svetu. A prav tako ali še bolj prav bi bilo, če bi to vsakič storili doma. Da bi se spoštljivo in z jasno besedo poklonili žrtvam množičnih in posamičnih zločinov, ki so se med drugo svetovno vojno in po njej zgodili na naših tleh. Da bi dali jasen signal, da je vsak režim, ki je povzročal ali bo povzročal žrtve, nesprejemljiv in da bodo njegovi akterji sankcionirani. Da bi tako okrepili vero v demokracijo, v pravno državo, upanje na boljšo družbo, ki bo temeljila na spoštovanju in svobodi. S tem bi gradili podlago, da se zločini na naših tleh in drugod ne bi več ponovili.

A za nekatere je to drugorazredna tema, za druge posledica naravnega prava, eni kar na splošno umorjene imenujejo belogardiste, domobrance, sodelavce okupatorja, samo da bi si oprali vest in prevarali ljudstvo. Spet drugim je pomembnejši ali najpomembnejši spomenik žrtvam vojn. Bistveno pa se ne zgodi. Ni obsodb zločinov, ni obsodbe režima, ki je to povzročil, ni obsodb nosilcev oblasti, ki so te zločine ukazali, nadzorovali in izvajali.

Nasprotujejo tudi sprejemu Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih, ki sta jo sprejela tako Evropski parlament kakor tudi Evropski svet, in v kateri so enako obsojeni vsi totalitarizmi – fašizem, nacizem in komunizem. Pravijo, da je bil njihov oz. naš komunizem, kljub deset tisoč nedolžno pomorjenih, 100 tisoč zaprtih, oškodovanih, izsiljevanih, izseljenih, … drugačen od ostalih komunizmov. A kot vidimo, je bil le še bolj krut, bolj neusmiljen in še bolj trdoživ.

Taka sporočila voditeljev države prežemajo vse državne institucije, ki razumejo in sprejmejo to stališče, in zato so tudi tisti posamezniki, ki imajo iskreno željo, da bi kaj storili, onemogočeni. Zato izkopi, identifikacije, forenzični in sodnomedicinski postopki potekajo tako počasi. Preiskovalno-kazenskih postopkov, ki so sestavni del obravnave vsakega umora, pa v teh primerih ni ali skoraj ni.

In jih tudi še ni pričakovati, saj je Vrhovno sodišče pred dnevi zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti hčerki Viktorja Habiča, enega od 16-ih umorjenih na kočevskem procesu oktobra 1943, s čimer je revolucionarno hitro sodstvo razglasilo za legitimno.

Dostojno pokopani umorjeni, katerih posmrtni ostanki ležijo razmetani po naši deželi, so predpogoj za pomiritev duš. Dokler to ne bo opravljeno, ne bo pogojev za spravo, saj se sprave ne da naročiti ali ukazati. Sprava pride iz duše, iz pomirjene duše. A če bodo izkopi iz kraških brezen, tankovskih jarkov in vse, kar je povezano z njimi, potekali tako počasi kot do sedaj, potem žrtev ne bomo pokopali še naslednjih 100 let. Za zdrav, misleč in čuteč narod bi to moralo biti nepojmljivo in vse obsodbe vredno. Režim ali ideologija, ki tolerira, opravičuje in ščiti nasilje ter ne dopusti pokopa mrtvih, nima vrednot. Tisti, ki tak režim slavijo, pa nimajo vesti.

Sedanji predsednik ZZB Tit Turnšek z vsakim svojim javnim nastopom in s svojimi brutalnimi, nečloveškimi izjavami samo nadaljuje delo svojih predhodnikov in onemogoča kakršnekoli korake k narodni spravi. Dobivamo občutek, kot da je um nekaterih z vsakim letom odmika od dostojnih pokopov vedno bolj zamegljen in njihova nestrpnost vedno večja.

Danes bomo s pokopom umorjenih žrtev Žiglovice storili majhen korak k spravi. To je naš prispevek k normalizaciji medčloveških odnosov v državi.

Žal se šele danes s krščanskim obredom poslavljamo od oseb, katerim so znani storilci, znanega dne, na znanem kraju in na znan način nasilno prekinili njihovo življenjsko pot. Zločin, pomor nedolžnih oseb, je 28. julija 1942

Justin Stanovnik ob odprtem grobu žrtev iz Žiglovice
Figure 43. Justin Stanovnik ob odprtem grobu žrtev iz Žiglovice Alenka Goričan

storila partizanska enota, ki ji je poveljeval Milan Venišnik. Tega dne je ta partizanska enota pri delu v gozdu v Vrtačah, le nekaj korakov od tu, ugrabila in odpeljala 9 oseb – 2 iz Dolenje vasi, 1 iz Žlebiča in 6 iz Prigorice. Prava tragedija je doletela družino Arko iz Prigorice, ki je poleg očeta izgubila še dva sinova.

Po ukazu poveljnika Venišnika so bili ugrabljeni ljudje še isti dan vrženi v brezno Žiglovica, tudi nedaleč od tod. Nihče izmed umorjenih ni bil vojaška oseba, nihče ni bil pripadnik kakršnih koli okupatorskih ali izdajalskih sil, nihče ni bil njihov sodelavec. Bili so to navadni kmečki ljudje, spoštovani, vajeni trdega in poštenega dela.

A taki niso šli v kontekst revolucije. Revolucija ne prenese delovnih ljudi, ki so samostojni in sposobni preživeti brez režima. Da so se tega revolucionarji še kako zavedali, je razvidno iz izjave enega najvidnejših revolucionarjev tistega časa, Moše Pijadeja, ki je med drugim dejal: »Vaščan, ki ima hišo, polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru …«

Nič drugače niso razmišljali slovenski komunisti in, žal, to tudi množično udejanjali. Tudi po vojni. Dostopne so izjave in ukazi Kardelja, Kidriča in drugih pomembnih revolucionarjev, v katerih zahtevajo kri nedolžnih Slovencev. »Likvidirajte, kjerkoli in kadarkoli morete,« je znano Kardeljevo navodilo.

Pogreb žrtev iz Žiglovice
Figure 44. Pogreb žrtev iz Žiglovice Alenka Goričan

Iz izjav in dejanj nekdanjih veljakov komunističnega režima se vidi, da je šlo za koncept, za sistematičen pristop, ki se je nadaljeval še po vojni in morda nam je po tem bolj jasno, zakaj je Jugoslavija kot država tako hitro propadla. Ker sistem ni bil zgrajen na pravu, pravičnosti, spoštovanju, poštenemu delu, znanju, vrednotah, ampak na demagogiji. Zato je država tudi razpadla.

A tako še danes funkcionirajo prav vsi socialistični/komunistični režimi po svetu. Poglejte Kubo, Zimbabve oz. bivšo Južno Rodezijo, Venezuelo … To so države z množicami revnih in brezpravnih, bogate komunistične klike v njih pa varuje vojska, sodstvo, policija in tajne službe z množicami ovaduhov.

Žal tudi pri nas ni bistveno drugače. Po zadnjih razkritjih korupcije in pranja denarja v bankah, korupcije v zdravstvu, pa pri TEŠ 6 in sedaj pri ‘drugem tiru’ je vsakomur jasno, da podsistemi, ki bi morali zagotavljati red, pravičnost, enakopravnost, preganjati kriminal, tega ne počnejo in ščitijo nadaljevalce politike bivšega režima.

Spoštovani, Žiglovica je le dober kilometer ali dva oddaljena od tod; od umora do pokopa je minilo skoraj 75 let. Skoraj 75! let. Vsi so/smo vedeli za ta pomor, pa se je izkop izpeljal šele nedavno; prej je bil prisoten strah, ljudje so se zavedali tihih, neizgovorjenih groženj in posledic, ki bi se lahko zgodile. Predvsem pa je bilo povsod čutiti sistemsko nasprotovanje ‘preštevanju kosti’, kar so kar naprej ponavljali predstavniki borčevske organizacije in njihovi podmladki, ki so se v času tranzicije iz KP prelevili v ‘demokratične’ stranke. Kako nespoštljivo, ponižujoče in nečloveško! Tisti, ki so duhovno ostali del nekdanjega režima, temu še danes nasprotujejo in na vse mogoče načine ovirajo izkope in pokope pomorjenih.

Šele po letu 1991 so nastali pogoji za evidentiranje, za popis brezen in žrtev. V naši, ribniški občini je Anica Benčina, nekdanja ravnateljica osnovne šole, s sodelavci, prav tako prostovoljci, naredila popis žrtev revolucije in komunizma za vsako vas posebej in izpeljala postavitev obeležij pomorjenim nedolžnim osebam med vojno in po njej na naših pokopališčih oz. cerkvah. Farne plošče opominjajo na strahote medvojnega časa. Ob nekaterih moriščih so bili postavljeni tudi križi, tudi pri breznu Žiglovica.

Gospa Benčina se je skupaj s sorodniki žrtev vseskozi zavzemala za izkope žrtev, tudi teh iz Žiglovice. Danes je trud vseh poplačan. Nesrečne žrtve bodo pokopane tam, kjer po naših običajih morajo biti – v posvečeni zemlji lokalnega pokopališča. Med svojimi sorodniki, prijatelji, sosedi.

Naj bo naše današnje slovo od vseh trinajstih umorjenih, od devetih Ribničanov in štirih Stržancev, poziv vsem, ki imajo/imamo moč v tej državi na lokalni ali državni ravni, da storijo/storimo vse, da čim prej pokopljemo umorjene, da obsodimo režim, zločine in zločince ter da čim prej začnemo živeti prave človeške vrednote – sočutje, spoštovanje, razumevanje …

Naj pomorjene in pokopane žrtve Žiglovice počivajo v miru! Naj se njihov mir razlije na nas in naše potomce!

Široki potok

9. Široki potok

Lažne besede in obtožbe ne morejo zabrisati dejstev

9.1. Lažne besede in obtožbe ne morejo zabrisati dejstev

Franci Petrič

9.1.1.

Potem ko smo imeli v četrtek in petek v Cerkvi na Slovenskem poseben dan posta in molitve in smo v petek obhajali v ljubljanski stolnici mašo za domovino z navzočnostjo državnega vrha, se to nedeljo horjulska župnijska in krajevna skupnost v molitvi spominja dogajanja izpred 75 let. Naše srečanje na to zadnjo junijsko nedeljo, ko obhajamo tudi dan državnosti, je shod posebne vrste: z molitvijo in z mašno daritvijo molimo za pokoj duš rajnih in kličemo blagoslov živečim horjulskim župljanom ter se pridružujemo vsem vernim, ko molijo za državo Slovenijo ob njenem rojstnem dnevu. Razočarani namreč opazujemo pri nas, kako se brez sramu poveličuje peterokrako zvezdo in vse tisto, kar ta zvezda simbolizira, saj je kriva za neizmerno množico zločinov, zatiranja in krivic, za največje število mrtvih v našem narodu v vsej njegovi zgodovini, in se ovira že začeti proces sprave ter razvoj naše države v svobodno in demokratično družbo. Z današnjim bogoslužnim shodom hočemo povedati to, kar so že ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne zapisali naši škofje: »Vernim v primeru, ko se ena stran ne zmeni za spravo, ne preostane drugega, kot vztrajna molitev.« Verujemo, da je molitev tista, ki zmore narediti čudeže, kakor so žrtve med vojno in po njej pobitih zaslužne, da smo pred 27 leti dočakali zmago demokracije in pred 26 leti svojo samostojno državo Slovenijo.

Zakaj smo danes zbrani na tem kraju? Obuditi hočemo spomin na zločinsko dejanje nad lastnim narodom, nad slovenskim človekom, nad nedolžnimi ljudmi in tako opozoriti na resnico, da je šlo v teh krajih, kakor drugje v Sloveniji, za revolucijo in ne za narodnoosvobodilni boj, kot so ali še vedno poudarjajo pri nas nekateri. Ustrahovanje, ropanje in pobijanje nedolžnih slovenskih ljudi pod krinko partizanskega boja ima svoje začetke prav v teh krajih.

V spomin hočemo priklicati, kaj se je zgodilo v usodni noči 20. novembra 1942, ko so se pri Dolinarjevih, po domače Kašparjevih, ustavili nočni obiskovalci posebne vrste (ustrahovalna ekspedicija, kot je zapisal o njej vaš rojak prof. Justin Stanovnik). Doma so našli 65-letnega očeta Janeza in 57-letno mamo Marijo z dvema hčerama (19-letno Ivanko in 16-letno Bernardo) in jih vzeli s seboj v noč. Še prej so izropali domačijo in oče je moral vse to peljati v njihov tabor. Ustavili so se tudi pri Zalaznikovih in tam vzeli s seboj 60-letno mamo Ivano in 25-letno hčer Katarino. Temu žalostnemu sprevodu so pridružili še 22-letno Marijo Fajdiga, po domače Kovačevo, in vse pripeljali na Široki potok, kjer smo zdaj, in ki je postal kraj mučeništva teh sedmih Zaklančanov. Kakšna je bila njihova smrt, sklepamo iz zapisa horjulskega župnika Nastrana, ki ob prekopu Dolinarjevih in Fajdigovih 20. aprila 1943 zapiše: »Dne 20. 11. 1942 od partizanov odpeljani od doma in umrli nasilne smrti (zaklani)«. Mama Ivana in hči Katarina Zalaznik sta bili prekopani aprila 1945. Partizanski kronisti, ki sicer radi poveličujejo dogajanja v Polhograjskih Dolomitih, o tem zločinu na Širokem potoku molčijo, najbrž zato, ker so se ga tudi sami sramovali. Eden med njimi pripoveduje o odkritju trojke Katoliške akcije, ki so jo likvidirali, drugi govori o rekviziciji (recimo temu kar ropanju) in uboju šestih izdajalcev, a nihče ni zvest resnici in predvsem ne pove vsega. Dejstva o nasilni smrti ne morejo zabrisati ne lažne besede in obtožbe niti molk zločincev in njihovih podpornikov.

V današnjem evangeliju zato posebej pomenljivo za nas tu zbrane odmevajo besede: »Ne bojte se ljudi … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo … Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!« (Mt 10, 26; 28; 30; 31) Predragi! Strah je naša bivanjska pogojenost; spremlja nas od otroštva do groba. Strah je izraz našega temeljnega instinkta po ohranjanju. Je odziv na grožnjo, ki zadeva naše življenje, odgovor na resnično ali pa na domnevno nevarnost. Od največje izmed vseh nevarnosti, ki je smrt, do posameznih nevarnosti, ki ogrožajo človekov notranji mir, ki človeka telesno ogrožajo ali pa ga čustveno vznemirjajo. Tega so se zavedali tudi zločinci, ki so med drugo svetovno vojno sejali strah nad slovenskim ljudstvom v imenu revolucije.

Strah, tudi kroničen, pa sam po sebi ni nekaj slabega. Pogosto je to priložnost, da se pokaže nesluten pogum in moč. Samo tisti, ki pozna strah, ve kaj je pogum. A prerok Jeremija nam v take trenutke kliče z besedo: »Gospod je z menoj kakor silen junak. Zato se bodo preganjalci opotekli in ne bodo zmagali …« (Jer 20,11). Apostol Pavel pa je v pismu Rimljanom zapisal opogumljajoče besede, ki nam tudi v trenutkih, ko nas strah lahko popolnoma prevzame, dajejo moč: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31b) Ne vemo, kakšni občutki so v zadnjih urah življenja prevzemali nedolžne žrtve iz Dolinarjeve, Zalaznikove in Fajdigove družine, ko so jih zločinske roke odpeljale z doma in pobile na tem kraju. Gotovo je bilo v njih veliko strahu, saj so vedeli, da se bliža smrt. A prepričani smo lahko, da so zato, ker so izpričali zvestobo Jezusovim besedam »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10, 28b), ko so občutili sovraštvo okoli sebe, začutili tudi božjo bližino, ki jim je dajala moč, da so vztrajali.

Na tem kraju moramo zato obnoviti temeljno spoznanje, ki pomaga razumeti to, česar se danes spominjamo: druga svetovna vojna je pri nas pomenila začetek nečesa, kar se ni dogajalo nikjer drugje v takratni Evropi. Plemeniti izraz narodnoosvobodilni boj je bil pri nas izrabljen za revolucijo in razredni boj pod vodstvom komunistične partije. V Sloveniji je bilo pobitih več Slovencev kakor pa okupatorjevih vojakov. Prvi strel je padel na Slovenca in ne na okupatorja. Načrtno pobijanje, ali kot so rekli likvidiranje vseh uglednih ljudi in karizmatičnih osebnosti, ki bi ogrožale revolucionarne cilje, med vojno in krvavo masakriranje idejnih nasprotnikov po njej, to resnico najbolj potrjuje. Zavedamo se, da ne bomo doživeli notranjega očiščenja in sprave niti svobode, dokler se bomo izmikali dejstvom. Resnica je nad vsem, na to ne smemo nikoli pozabiti. Prava pot iz začaranega kroga, v katerem se nahaja naša država, pa je v tem, da je treba priznati zločin in ga iz srca obžalovati. Te pa, ki so bili sedem desetletij in pol nasilno izločeni, je treba sprejeti v narodovo občestvo. Tistim, ki so umrli zaradi vere, dati čast oltarja. Naj pa spomnim pri tem na vprašanje našega nadškofa Zoreta, ki je pred tednom dni (18. junija) ob pogrebu žrtev iz Žiglovice (Dolenja vas) poudaril nekaj, kar velja za žrtve s Širokega potoka: »Ali smo tem žrtvam sposobni /…/ priznati tudi, da niso bili izdajalci, da niso bili kolaboranti. Pri nas se zločin vedno znova prikriva tako, da se žrtvam prilepi etiketa izdajstva. Vsa zamegljevanja in opravičevanja pomorov, storjenih med vojno in po njej, s teh dejanj ne morejo izbrisati pečata zločinskosti. Nobena odločba jim ne more dati ne legalnosti in ne legitimnosti. Bili so zločini.«

To je tudi pot ozdravitve naše zavesti. To je pot k virom narodovega zdravja. To je pot do veselja, ki veje iz očiščenih src. Vsak kristjan je zavezan k tej poti po svoji biti, pa tudi vsak človek, ki iskreno in pošteno misli in živi. Današnji evangelij, ki nam ponuja pomembno zdravilo, da bi premagali svoje strahove, je opogumljajoč: Kristus nas hoče osvoboditi strahu! Zdravilo lahko povzamemo z eno besedo: zaupanje v Boga, vera v Božjo previdnost in ljubezen.

Ob 26. rojstnem dnevu si državljani Slovenije upravičeno lahko želimo, da bi prihodnost zmogli gradili na resnici o nas samih in naši preteklosti, na realni presoji naše sedanjosti in na odnosih pravičnosti in solidarnosti. Upravičeno si želimo, da bi z zgodovinsko resnico, potrebnim odpuščanjem in konkretno ljubeznijo do vsakega človeka znali zdraviti premnoge rane na našem narodovem telesu, ki so se tudi skupaj z različnimi rovi in grobovi boleče odpirale v minulih letih. Ko se oziramo v preteklost, to ni zgolj spominjanje, je tudi oblikovanje naše prihodnosti, kjer ne sme biti napak, ki so se zgodile in ob katerih smo se nekaj naučili kot posamezniki in skupnost. Jezus nas uči, da ne smemo pozabiti, da moramo delati za zmago resnice v svetu. Trudimo se torej, da bomo vedno iskali in delali za resnico! Če bomo zavzeto delali za to, bo naša prihodnost lepa, naš narod in naša domovina pa blagoslovljena.

Glasovi resničnosti nad Zaklancem

9.2. Glasovi resničnosti nad Zaklancem

Matija Ogrin

9.2.1.

Ko prihajamo k umorjenim v Širokem potoku, čutimo, da je z njihovo strašno usodo nastal na naši strani neki dolg. S tem, kar so morali pretrpeti v svoji zadnji uri, v smrtni stiski in zapuščenosti, nam je naložen neki dolg, ki ga imamo do njih. Na posebno hud način so se zadolžili tisti, ki so takrat ubijali ali pri tem pomagali. Na drug način pa smo zadolženi vsi tisti, ki smo pozneje le izvedeli, da se je nekaj hudega zgodilo.

Kakšen je slovenski dolg do žrtev Širokega potoka? Prav je, da imamo v mislih troje stvari.

* * *

9.2.2. * * *

Najprej smo preprosto dolžni, da ljudi, ki so tu izdihnili, ne pozabimo. Da se spominjamo njihovih imen, življenjskih zgodb, njih kot resničnih oseb. In predvsem, da se spominjamo, kaj se jim je zgodilo, ko so jih v tisti mrzli noči 20. novembra 1942 partizani odpeljali, iztrgali iz domačih hiš v temo gozda in jih tam na grozljiv način pokončali. Kar štiri od njih so bila še dekleta. Kako je mogoče pokončati mlado dekle, ki bi moglo postati žena in mati novih življenj, središče nove družine … Kako je mogoče pokončati takšen cvet, dvigniti roko nad takšno bitje, ki je polno prihodnosti … Ali ni v takem dejanju konec prihodnosti – zlasti storilca, morda pa tudi konec prihodnosti skupnosti, ki bi dopustila, da to dejanje izgine v pozabi? Vsakogar od njih je v življenje poklical Stvarnik, ki »kliče vsako zvezdo po imenu«, kot pravi psalmist (Ps 147,4), tem bolj vsako osebo, in ji s tem daje bivanje in svetost. Tudi vsakega od sedmerih je klical po imenu v življenje, dokler jih niso neki ljudje odvedli v nedopovedljivo bolečino umora, ki je vso horjulsko dolino prekril z grozo in neznanskim.

Drugo, česar se spominjamo ob žrtvah Širokega potoka, je, kakšni so bili kot ljudje – ali z drugo besedo, kakšen je bil njihov duhovni svet, njihova kultura. Justin Stanovnik je zapisal, da so si tisto noč v Širokem potoku stali nasproti ljudje dveh vrst: »tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali.« Sedmeri pokončani v Širokem potoku so bili zavezani služenju soljudem zato, ker so bili – v zadnji konsekvenci – zavezani služiti Bogu. V tej zavezi je bila njihova najgloblja vez, ki jih je zavezovala tudi bližnjim, svoji dolini in svoji domovini. In v tem je tudi bistvena, nepremostljiva razlika med ubitimi in ubijalci. Ubiti so bili ljudje, ki so s svojimi življenji nosili mnoge vezi in zaveze, ki jih stvarjenjski red nalaga človeku zato, da človek v njih zraste in se izpolni kot človek. Po domače rečeno: ubiti so soljudem nosili življenje. Ubijalci pa niso nosili in prenesli nad sabo nobene vezi – razen tiste temne, močne zaveze, da jih v boju za oblast združuje skupen zločin – zato so soljudem nosili smrt.

Žitje in bitje sedmerih umorjenih iz Zaklanca se je oblikovalo ob izročilu slovenske krščanske omike. In ko so se morali odločati, ali tudi kljub pritiskom ostanejo pri tem, da iz njihovih družin nihče ne bo sodeloval s komunisti, so se v njih oglasila stoletja slovenske krščanske omike: oglasila se je njena jasna beseda o tem, kaj je prav, kaj je krivično, kaj je človeka vredno in nevredno – in ostali so pri svojem. Ostali so to, kar so bili. Velika stvar: ostali so to, kar so bili! Tedanji čas pa je bil tak, da so za to zvestobo plačali ceno, ki je nikakor ne smemo pozabiti. Kako pomembno je to danes, ko nam hočejo dopovedati, naj tudi mi postanemo drugačni, naj pustimo staro in postanemo nekaj drugega. Ne pozabimo na njih.

Verjetno smemo reči, da se je duh teh pokojnih, še zlasti starejših treh, v mnogočem navezoval na izročila prejšnjih stoletij. Kaj je bila vsebina te duhovne navezanosti, nam posredno pričuje neko staro, mnogo starejše besedilo, ki pa je nastalo prav v Zaklancu. To je Rokopis iz Zaklanca ali pesmarica Janeza Škofa, napisana leta 1828. V njej je pisec zbral 121 cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje peli v bližnji okolici – nekatere takrat novejše in nekatere že takrat zelo stare. Ne moremo se z besedo muditi ob tem sicer nadvse zanimivem rokopisu. Le to recimo, da ta prvovrstna priča duhovne zgodovine horjulske doline obsega – poleg mnogih drugih – izrazito veliko pesmi o Svetem Rešnjem Telesu in pesmi o Mariji. Ti dve veliki temi močno zaznamujeta Rokopis iz Zaklanca; o tem bi bilo vredno premišljevati. Naj navedem le eno kitico stare Marijine pesmi, ki so jo, prav mogoče, prepevala tudi štiri dekleta, dve materi in oče, ki se jih danes spominjamo:

Taushentkrat ſi ti zheſhena,
O Maria, roshni zvet,
Tvoje glihe ni obena,
take nima zeli ſvet,
kar ſe koli roshiz najde,
Obena taku shlahtna ni,
V tebi ſe vſa miloſt najde,
Ah, dodel jo meni ti.

Najsi je lepota teh verzov še tako preprosta in domača, vsebujejo globok in pristen vzgon k stanju človeške izpopolnitve ob tisti zadnji meri, ki jo v človekovo življenje polaga – Stvarnik. Ni gotovo, ali so pokojni, ki se jih spominjamo, peli natanko to pesem; peli pa so zagotovo mnoge podobne, ki so v njihovih dušah obnavljale visoki vzpon človečnosti, ki ga nosijo stoletja slovenske krščanske omike.

Tretje, na kar mislimo ob žrtvah iz Širokega potoka, je to, kako je bil z dejanji, v katerih so ugasnila njihova življenja, prizadet naš slovenski svet, kako je bil naš duh za desetletja vržen iz tira, um Slovencev pahnjen iz ravnotežja in mere, življenje naše družbe vrženo iz stanja človeške normalnosti. Normalnosti in človeške mere v naši družbi ne bomo mogli obuditi, obnoviti, če ne bomo izpolnjevali dolga do naših pokojnih, tako hudo preizkušenih – vsaj s tem, da se spominjamo njihove stiske in bolečine …

Hkrati nas pobiti v Širokem potoku opozarjajo, da bo nad njimi in nad nami vsemi nekoč zadonel glas tiste zadnje sodbe, na kateri so vsa človekova dela poklicana pred zrcalo večne resnice in bo pred pravično sodbo stopila tudi zgodovina. O tem govori pesem slednica, ki so jo pokojni tolikokrat slišali pri mašah za rajne in je na izviren način zapisana tudi v Rokopisu iz Zaklanca:

Straſhni dan bo dan plazhila:
Semla bo ſe v prah sdrobila
Prizha Davida in Sibila.
Grosen ſtrah bo ſvet obdajal,
Kader bo ſodnik perhajal,
K ojstri ſodbi zhlovk vſtajal.
Jela bo trobenta peti,
Mertvim po grobeh germeti,
K ſodbi iti jim veleti.

Vsa slovenska zgodovina, z vsemi akterji, z velikimi in malimi dejanji, bo nekoč stala pred sodbo – stala bo v čisti resnici. Čas se bo končal, življenja se bodo iztekla, na koncu bo ostal čisti facit. Naši pokojni nam govore, kako pomembno je, da v resnici stojimo že zdaj.

* * *

9.2.3. * * *

Prikličimo si v duhu pred oči fotografije teh štirih deklet.

Nasmeh 16-letne Bernarde Dolinar je tak, da če si ga prikličemo v spomin, nam v oči prikliče težke solze. Njen nasmeh je potopljen v misterij, iz katerega mi, živi ljudje, nikoli ne bomo prejeli odgovora, zakaj obstaja zlo, zakaj obstaja izvirni greh, zakaj je moralo slovenske katoličane zadeti takšno trpljenje …

Če gledamo v njeno obličje z mislijo na to, kaj je morala prestati, kako je morala iti svojemu koncu naproti, naproti smrti svojih 16-ih let, se nam zdi, kakor bi njen nasmeh prihajal iz sveta, v katerem še ni bilo zla, kakor bi prihajal iz sveta, v katerem zlo nima mesta, vsekakor ne zmage.

V njenem nasmehu je več kot sled sence zarje tiste dobrote in polnosti biti, ki je bila, preden je bil svet. Zato, ker Stvarnik vsako zvezdo kliče po imenu. Zato smo ob misli na njih lahko boljši ljudje.

Lep zgled horjulske doline
Figure 45. Lep zgled horjulske doline arhiv Zaveze
Spominske slovesnosti

10. Spominske slovesnosti

Bili so kupnina, da je Koroška ostala Avstriji

10.1. Bili so kupnina, da je Koroška ostala Avstriji

Andrej Marko Poznič

10.1.1.

Zbrali smo se v cerkvi,6 ki je videla največjo bolečino slovenskega naroda. Najprej so se tu zbirali domobranci, ki so doživeli bridko spoznanje, da je Slovenija kljub njihovemu boju in naporu, zasužnjena od komunizma. Od tod so odhajali na svojo zadnjo pot, ki je bila (razen za prvi transport) zavestna pot v smrt. Bila je to žrtev, ki jo opeva njihova pesem »je pila kri pradedov, je pila znoj očetov, škropimo jo še mi s srčno krvjo«. Tukaj pred Kristusovim križem so sprejeli svoj križ, nedolžni in izdani, za odrešenje našega naroda in domovine. Bili so kupnina, ki jo je Anglež plačal slovenskemu tujcu, da je Južna Koroška ostala v Avstriji.

V tej cerkvi so se zbirali k molitvi tisti, ki niso izgubili le domovine in premoženja, temveč tudi svoj vodstveni položaj doma, kajti bili so hrbtenica slovenskega naroda, bili so njegovi politični, gospodarski, kulturni in verski prvaki … tu pa so bili brezdomci, nezaželeni. Na domači zemlji in vendar na tujem. Vsem odveč, morda celo samemu sebi. Tu so v solzah molili rožni venec za rožnim vencem, tu so bili pri sveti daritvi, pri kateri so iskali tolažbo in moč, da bi lahko vzdržali v tako težki preizkušnji. V tej cerkvi pa se je zgodil čudež, ki ga moramo občudovati. V tej cerkvi, dragi bratje in sestre, je molitev utopila razočaranje in bolečino, upor proti Bogu in nevero, na tem mestu je molitev utopila obup. Tukaj se je zgodil čudež, ki ga sveto pismo omenja pri večnem trpinu, vsem nam poznanem Jobu, ki ni preklel Boga, ko ga je lastna žena silila k temu, pač pa je dejal: »dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli«. Tu se je pokazala vsa veličina katoliškega Slovenca, ki ne z Jobom, ampak s Kristusom na križu vpije »moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« in potem dodaja »Oče, odpusti jim…«, čeprav točno vedo, kaj delajo, in »v tvoje roke izročam svoje življenje«, ko v Očenašu ne le izgovarja, temveč resno misli »zgodi se tvoja volja!«. Na tem kraju, v tej cerkvi, je Oče zahteval od svojih najdražjih vero, ki jo moremo le občudovati in jo je prečistil vsakršne zemeljske navezanosti in interesa. Ostala je vera, upanje proti upanju in velika ljubezen do Boga, do domovine in do naroda. Tukaj je geslo demokratičnega tabora proti komunistični revoluciji postala meso: »mati, domovina, Bog« niso bile prazne besede, temveč so meso postale in danes živijo v nas.

Za nas je spomin na tisti tragični maj, ki se je začel z okupacijo Slovenije z vojskami, ki so širile rdečo zvezdo in njen teror, izvir zaveze, ki jo moramo vedno znova ozavestiti, in dediščine, ki jo moramo vedno znova ponosno sprejemati.

Najprej se tu rojeva naša zvestoba spominu. Ne smemo pozabiti. Čeprav je spomin morda boleč, ker je težko govoriti o izgubi mož, fantov, očetov in sinov, ki so bili prodani, izdani, kruto mučeni in umorjeni, ki se je nad njimi znesel pobesneli brat, ki je svojo dušo prodal utvaram brezbožnega materializma in ki je okužil s smrtonosno boleznijo naš narod do današnjih dni, zato je težko govoriti, ker vse to še ni preteklost, ampak je naša sedanjost. In vendar, naša vera nas uči, da je potrebno krivico voljno prenašati, ko delamo za dobro, ko delamo za širjenje vere. Več kot 70 let je že minilo in zdaj lahko rečemo, »da smo Slovenijo napolnili z govorjenjem o teh dogodkih«, ki trkajo na zakopano vest morilcev in vseh, ki so se osebno okoristili v revoluciji. Nemir vesti in nemir v narodu je sad zvestobe spominu, ki zagovarja nedolžnega in skrbi morilca.

Druga naloga je prehod od bolečine k ponosu nad sposobnostjo našega naroda, da je Bogu in Cerkvi podaril tako veliko in mogočno vojsko mučencev. Bogu v dar smo darovali najboljše, kar smo imeli. Nismo prinesli kruljavih in bolnih, temveč one, ki jih še danes najbolj pogrešamo. Bodimo ponosni na to žrtev in čas je, da se zavemo in verujemo, da je prav, da se sklicujemo nanje, ko molimo za obstoj našega naroda, ki je smrtno bolan in ječi pod jarmom kulture smrti, ki terja nepopisen davek splava. Otroke, ki jih nismo imeli, zamenjujejo priseljenci, ki počasi postajajo »mi, Slovenci«, a istočasno spreminjajo to, kar smo bili. Prosimo torej za njihovo spreobrnjenje, bodimo preprosti in pogumni in prosimo, da bi postali kristjani, natančneje katoličani, da bi v veri postali naši pravi bratje in sestre. Mučence smo sicer na oltar prinesli Slovenci, ampak mučenci niso naši, so od Cerkve, so za vse. Zato prosimo, da posredujejo za vse potrebe sveta in Cerkve! Od bolečine torej k veri, ki moli in prosi, ki se sklicuje na njihove zasluge.

Tretja naloga je, da prispevamo svoj delež pri osvobajanju Slovenije in našega naroda izpod oblasti »gošarjev«. Komunizem, ki je bil pred 70 leti v vseh ozirih in pogledih tujek v našem narodu, je v tem času postal večinska sila. Postal je naš običajen vsakdan. Ne mislim samo na to, da nam nenehno vlada kontinuiteta, temveč bolj na to, da smo izgubili krščanski smisel za moralo, za prav in narobe, za krepost in resnico, za vero in poštenje, za življenje in smrt … Komunizem je resnično uspel spremeniti značaj našega naroda. Najbolj tragično pa je, da prav ti, ki so spremembo hoteli, zdaj niso zadovoljni nad lastnim uspehom. Vse polno je govorjenja o korupciji, o krajah, o nepoštenosti… prešuštvo in splav pa smo sprejeli kot nekaj povsem normalnega, da si ju niti obsoditi ne upamo več.

Tukaj so nam naši vzorniki pokazali, da je vredno umreti za svoje prepričanje, umreti, ko ni možno nič drugega, ko umik pred zlom ni več mogoč. Mi pa smo na bojnem polju in ni razlogov za umik. Preganjajo nas sicer in zapostavljajo, ampak ne ubijajo in ne razlaščajo. Kakor njim tudi nam jemljejo dobro ime in nas zaničujejo, ampak lahko se še borimo. Boj pa pomeni, da bomo polni ran, tudi zaradi naših padcev, naveličanosti, obupavanja in porazov. Pa saj ni važno, ali zmagamo ali ne, naša dolžnost je le, da se borimo. Zmaguje Bog! Pravzaprav je na križu izgubil in z vstajenjem zmagal. Zato moramo mi le opraviti svojo dolžnost, tukaj in zdaj. Brez izgovorov in strahu.

Tukaj se, dragi bratje in sestre, obnavlja ljubezen, ki vse prenese, ki vse potrpi, ker ve, da vse premaga. In naša zmaga mora biti Božja. Bog pa je čudovit v tem, da zna iz sovražnika narediti prijatelja. To je njegovo maščevanje, da iz mučitelja naredi svetnika in da mučenec s svojim mučiteljem večno slavi Boga v nebesih. Zato se mora tu roditi zavest, da moramo delati za spreobrnjenje in odrešenje vseh tistih, ki so povzročili našemu narodu in našim družinam toliko zla. Moliti moramo za sovražnike, da bi se spreobrnili in se pri tem sklicevati na naše mučence, to je najvišja naša dolžnost. In kako bi se Bog mogel upreti taki molitvi, taki ljubeči prošnji? Ne more se! Ker jo sam hoče, ker bo Kristus dodal tej molitvi vso težo svojega odrešenjskega križa in ker se bomo mi razodevali kot resnični Božji otroci. Na tem kraju, kjer se je začela zadnja pot v trpljenje in smrt tolikih tisočev, tukaj se moramo napiti duha, ki jih je prešinjal. Tukaj se hočemo sklicevati nanje, ki so brez sovraštva umirali za svoje ideale. Tukaj moramo prerasti zemeljsko gledanje in okrepiti našo molitev za spreobrnjenje ne le mučiteljev, pač pa tudi vsega naroda: naši mučenci, prosite, da bi se uresničilo Božje maščevanje; prosite, da bi se krvniki spreobrnili in zveličali. Mi vam kličemo, prosite skupaj z nami, da bi vsi rešili svojo dušo! Mi in oni, da bomo skupaj kot eno peli Bogu večno slavo in čast, ker nas je rešil in se skazal milostljivega. To je naša najsvetejša naloga, ki presega vse ostale. A da bi to zmogli, moramo izpolniti vse ostale: biti moramo zvesti spominu, ga ohranjati in širiti, boriti se moramo za resnico in pravico in delati, da se bo to zlo končalo, in vendar vedno moliti in prositi, da bi zarja zveličanja zajela zakrknjena srca, polna sovraštva. Namesto sovraštva naj se rodi ljubezen, ki premaga vsako zlo, ki iz sovražnika dela prijatelja.

Bogu hvala, da nam je odprl ta vrata in so nam naši mučenci pokazali pot. Pojdimo po njej vstajenju naproti!

S smodnikom nad duhovne in kulturne prvine Komemoracija ob obletnici umora profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, Teološka fakulteta, 26. maj 2017.

10.2. S smodnikom nad duhovne in kulturne prvine7

Janez Juhant

10.2.1.

Nalog za usmrtitev dr. Lamberta Ehrlicha je dal brez dvoma tudi Boris Kidrič. Dejstvo, da ga je Ehrlich pred vojno reševal iz ječe, daje temu terorističnemu dejanju še dodatne razsežnosti. Že tako si težko predstavljamo, kaj vse je doletelo Slovence v italijanski Ljubljanski pokrajini in po vsej Sloveniji, ko sta jih napadla in razkosala totalitarna režima; nato je v drugem letu vojne leta 1942 nastopil še tretji, in to domači. Nietzsche je konec 19. stoletja govoril o prevrednotenju vrednot. Čeprav je slutil, da je dotedanji svet ušel s tečajev, verjetno le ni mogel predvideti, kakšne demonske sile – besi, kot je zapisal Dostojevski – se bodo razvnele nad Evropo in trpinčile Slovence ter druge narode. Konec je bilo namreč krščanskega in človeškega usmiljenja. Nietzsche je kritiziral vero usmiljenja in oznanjal človeka, ki se bo dvignil nad ujetosti in prepletenosti človeških usod in njihove bede. Namesto tega naj pride človek neomejenosti in zavlada kot nadčlovek. Očitno so tak tip človeka brez predsodkov načrtovali totalitarni in drugi mogočneži oziroma revolucionarni pohodniki. Odloča naj le udarna moč smodnika kljub osuplosti večine, ki je doslej živela iz drugih civilizacijskih, kulturnih in duhovnih prvin. Ne le Kocbek in njegovi, slovenski katoličani in vsi državljani so bili oropani krščanskih duhovnih in civilizacijskih podlag. Revolucija jih je postavila na stranski tir, a z njo je izostala tudi duhovna prenova slovenskega naroda; katoličani pa so bili odstranjeni, pobiti, izgnani z obličja slovenske zemlje oziroma postavljeni na rob družbe in potisnjeni v kot zakristije. Ostal je le revolucionarni pohod na oblast, kot je zapisal v letu umora dr. Ehrlicha Kardelj Titu: »’Varnostne službe’ (VOS) se vsi bojijo kot hudič križa, prav to pa daje poleg ‘Nar.(odne) zaščite’ in partizanov – OF značaj resnične oblasti.«

Ta ‘resnična’ oblast se je vzpostavila kot strah in trepet ter izločanje vseh, ki ne pristajajo na take metode. Ko si npr. trgovci niso upali dajati papirja Italijanom, so ga vedno imeli na zalogi za komuniste. Kaj naj storijo verni in demokratično čuteči ljudje? Ali sploh še velja pravilo pravične vojne in samoobrambe, ko si samozvanci prilastijo popolno oblast nad narodom? V vsej zgodovini je človeštvo gojilo nagon in kulturo samoohranitve in preživetja. Tudi kristjani imamo na zemlji pravico živeti in vzdrževati pravični red, ki nas bo ohranjal. Ali pa je bila tu sploh še kje kaka pot iz labirinta nasilja in samovolje? Trezni ljudje, ki so se postavili po robu terorju, kot profesor dr. Lambert Ehrlich, bivši ban dr. Marko Natlačen in številni drugi po deželi in v mestu, so se zavedali, da gre za biti ali ne biti. Čeprav so občutili omenjeno ‘resnično oblast’, so se zavedali, da se je treba, četudi za ceno življenja, upreti terorju. Tako je razmišljal tudi rodoljub dr. Ehrlich, ki je pred vojno reševal Borisa Kidriča iz ječe. Tovarišija se je že prej in še bolj zdaj z zvijačami in nasiljem vtihotapljala v vse pore narodovega življenja, da bi prepredla narodovo tkivo s svojo zastrašujočo policijsko močjo po Ljubljani, Dolomitih, Rogu in drugod. S pomočjo kristjanov je mala četica partijcev prevzela slovenski narod ter ga usužnjila za desetletja. Potrgali in ukinili so ustaljene

Dr. Lambert Ehrlich
Figure 46. Dr. Lambert Ehrlich arhiv Rafaelove družbe

družinske, prijateljske, narodne in kulturne povezave. Čeprav se niso vsi dali ustrahovati, ni nič štelo, kar je veljalo doslej: revolucija žrtvuje dobrine drugih in druge ljudi. V njej ljudje umirajo za »največjo prevaro«, kot je zapisal komunist Milovan Đilas. A s tem je družba padla nazaj v poganstvo. Še danes kulturno zaostajamo za Avstrijo in Italijo, ki nista bili deležni tega revolucionarnega eksperimenta. Kot je še zapisal Đilas: »Nobena revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo.« Le njeni akterji so si prilastili bonitete pohoda na oblast. Ko se je njihova mreža razširila, je začela razjedati civilizacijske in kulturne pridobitve ter vodila družbo v propad, v katerega se je sesula oblast bogov v človeških podobah: Marjan Rožanc je že v osemdesetih zapisal: »Žive revolucije in živih revolucionarjev skoraj ni več,« se pravi, ostala je le letargija. Ko dalje razmišlja, kaj se je zgodilo, ugotavlja, da »je zmaterializirani človek slednjič spregledal, da ne more biti Človek, kaj šele Nadčlovek, ko Bog ni več Bog.« Ti moderni liberalni in komunistični eksperimenti samopostavitve človeka so nas dolgotrajno pohabili v človeškosti in namesto vzajemnosti je ostala samopašna sebičnost, ki se plazi po deželi. V geslu ‘Ne bom služil!’ se izgublja stik s človeško resničnostjo, kajti človek ne more biti Bog. A žal je pot v pogubo hitra, pot ozdravljenja pa trnova in dolgotrajna. Praviloma po zadnji hodijo le ljudje z globoko vero in srčnostjo, ki je pripravljena zastaviti tudi svoje življenje za resnico in pravičnost.

Revolucionarna skušnjava dobiva danes nove preobleke, saj ima tudi v tranzicijah prepletene korenine, ki trdovratno preprečujejo, da bi si priznali, da človek ne more biti več človek, če Bog ni več Bog. Na življenje ta poganska miselnost brez kreposti preudarnosti in zmernosti gleda kot na le prozaično vsakdanjost, kjer se namesto s pištolami – čeprav žal včasih še tudi z njimi – obračunava z besedami, propagandnimi slogani in bolj ali manj prikritimi lažmi ali polresnicami. Namesto vzajemnosti še vedno – surova borba za gospostvo in oblast. Je še sploh kaj prostora za krščanstvo in kdo naj bi bil v teh razmerah mučenik, ki je pripravljen kaj žrtvovati, ko vsi hočejo le jemati?

Jezus tudi danes podarja duha tistim, ki ostajajo odprti za resnico in tudi v teh razmerah ohranjajo preudarnost in mero ter si prizadevajo za pravičnost in ljubezen. Zato Ehrlich kliče na Višarje, ki ni trdnjava, pač pa molilnica, in tam je treba na kolena. Ehrlich svojih stražarjev ni vabil v boj, pač pa k duhovnemu poglabljanju. Podobno so vabili križarji in člani Katoliške akcije: ali ti projekti res niso uspeli? Že Jezus govori, da Božje kraljestvo trpi silo in silni ga otemajo, pa ne z meči, ampak s silo duha. In kako je danes: brat Yun kljub trpljenju in preizkušnjam v kitajskem režimu zatrjuje zvestobo Kristusu. Kristusova pot kot za časa Ehrlicha in drugih slovenskih kristjanov takrat in danes ostaja ozka in trnova. Vsakdo izmed nas je poklican, da jo po svojih močeh uresničuje in po milosti, ki mu je dana, plava proti toku. Verni smo z vezjo duha med seboj povezani v molitveni vzajemnosti, da bi tudi danes odpirali duhovne razsežnosti, o katerih je vztrajno govoril Ehrlich na sv. Višarjah in drugod po slovenski zemlji. Krščanska pot ni torej prepustiti se toku dogajanj – široki poti, ki vodi v pogubljenje. Naša izbira je zvesto ohranjati in vzdrževati kreposti srčnosti, preudarnosti, zmernosti in pravičnosti. Kristjani verujemo, da je te kreposti mogoče prav uresničevati le z vero, upanjem in ljubeznijo. Le tako se ohranja človeško dostojanstvo. To danes ni vprašanje le vernih, pač pa vseh ljudi dobre volje. Kot je dejal Karl Rahner, naše tisočletje bo duhovno ali pa nas ne bo. Ehrlich in številni drugi, ki nas, upam, spremljajo s svojim varstvom, so vztrajali na tej ozki in trnovi poti, ker so verjeli, da le ta vodi v življenje.

Ob 75-letnici umora kristjana, duhovnika, narodnjaka, ki je kot Krek živel in padel sredi prizadevanja za krščanske temelje družbe med nami, smo prepričani, da je to mogoče iz krščanskih korenin. Vzdržati ter ostati neomadeževan od tega sveta, kot pravi apostol, ostaja naše upanje in naša življenjska obveza. To ni le naloga za tisočletje, ki je pred nami, pač pa za moj in tvoj današnji in jutrišnji dan. Hvala Bogu za take vzore, kot sta Ehrlich in Krek, ki nas vse tudi danes kličeta k posnemanju.

Razčiščena zgodovina bo presegla razklanost

10.3. Razčiščena zgodovina bo presegla razklanost

Blaža Cedilnik

10.3.1.

Po eni strani sem vesela, da se zopet srečamo,8 mi, ki v srcu dobro mislimo in ki nam Slovenija, naša domovina, pomeni vse na svetu. Po drugi strani pa me prevevajo žalostni občutki ob misli, na kakšnem kraju se srečamo, na kraju groze, trpljenja in nesreče za nas in za ves naš narod, ki je tako izgubil cvet mladeničev v najlepših letih, poštenih, delavnih, ki so umirali z molitvijo na ustih in z ljubeznijo do domovine v srcih.

Ob teh občutkih je še moja osebna zgodba, zgodba o mojem očetu, ki je bil s Teharij odpeljan neznano kam v smrt. Morda je tukaj, na Starem Hrastniku, morda v Hudi jami, morda v kakem jarku ob teharskem taborišču, kdo ve. Ko to premišljujem, me zmrazi. Premišljujem, kako sva s sestro – bili sva še čisto majhni – čakali v prepričanju, da bo oče lepega dne prišel. Kadarkoli je potrkalo na vrata, sva zavpili: »Oči je!« in stekli k vratom. Pa sva bili vedno znova razočarani. Ko pa je sosed, ki se je kot mladoleten vrnil s Teharij, povedal, da ga ne bo nazaj, sem vedela, da se mu je nekaj hudega zgodilo, da ne more nazaj domov. To je mene še posebej prizadelo, ker sva bila z očetom zelo povezana in navezana drug na drugega. Takrat so se mi začele sanje, ki so se ponavljale vsako noč, pa ne samo enkrat. O teh sanjah ste brali v Zavezi, tako da jih ne bom podrobno navajala, samo toliko, da sem čas premikala nazaj do kritičnega trenutka in skušala obvarovati očeta pred tistim, kar se mu je groznega zgodilo. Nikoli mi ni uspelo in sem se vsako jutro prebujala nesrečna in žalostna.

Takih osebnih zgodb je najbrž veliko, veliko preveč. Seveda pa se ob vseh teh zgodbah postavlja vprašanje, zakaj je bilo treba pobiti toliko ljudi, pa ne samo pobiti, tudi mučiti, zverinsko mučiti. Ob tem mi vedno pride na misel izjava partizana, ki je ubijal duhovnika Geohelija: »Bolj kot sem ga tolkel, bolj je molil.« In se vprašam, od kod toliko sadizma v teh ljudeh, ali jih sploh lahko imenujemo ljudje. Ali to lahko razumemo? Jaz ne morem, nikakor ne morem razumeti. Pa metanje živih ljudi v kraške jame, kjer so umirali v strašnih mukah. Pa Huda jama, kjer so morali leči na tla, da so jih ustrelili, naslednji pa so morali leči nanje, na mrtve tovariše in so jih potem ustrelili. Nekaj pa so jih kar žive zazidali. Nedoumljivo.

Vse to bi bilo potrebno raziskati z vseh vidikov. Zagotovo pa tudi dejstvo, zakaj je prišlo do vračanja beguncev iz Vetrinja v Jugoslavijo, čeprav se je vedelo, kakšna usoda jih čaka. Ob tem naj spomnim na spominsko slovesnost z mašo, ki je bila 29. oktobra 2010 v Great Missendenu v Veliki Britaniji. Slovesnost je bila posvečena spominu na množično in prisilno britansko repatriacijo dvanajst tisoč neoboroženih Slovenk in Slovencev maja 1945 iz taborišča Vetrinj v Slovenijo, kjer so jih kasneje oblasti na grozovit način pobile. Mašo v spomin na te žrtve, med katerimi so bile tudi ženske in otroci, sta vodila northamptonski anglikanski škof Peter Doyle in takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Anton Stres. Zgodovinski pregled dogodkov, ki so pripeljali do enega izmed največjih zločinov na evropskih tleh, je podal domači župnik Timothy Russ. Poudaril je krizo človekovega dostojanstva in zavrnil nazore, ki človeško bitje spreminjajo v minljivo materijo. Vetrinjske žrtve so posledica prav takega odnosa do človeštva, je menil Russ. Maša je bila nekaj posebnega tudi zaradi ekumenskega dogodka, saj so jo skupaj vodili katoliški in anglikanski duhovniki, slovenski in angleški.

Slovesnosti so se udeležili mnogi vidni politiki, zgodovinarji, duhovniki in predstavniki Slovencev na otoku. Na koncu prireditve so udeleženci na predlog mag. Andreje Valič podpisali pobudo britanskim in slovenskim oblastem za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o tem vprašanju. Pobudo so podpisali zgodovinarji ter predstavniki cerkvenega in političnega življenja obeh držav.

Pobuda se je glasila: Zbrani na spominski slovesnosti z mašo v Great Missendenu, Velika Britanija, 29. oktobra 2010, v spomin na žrtve kot posledice britanske vrnitve Slovencev iz Taborišča Vetrinj po drugi svetovni vojni maja 1945, predlagamo britanskim in slovenskim oblastem ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo.

Takoj za tem pa je Janez Stanovnik, ki so mu nadeli vzdevek »oče naroda«, napisal dolgo odprto pismo Borutu Pahorju, ki je bil takrat predsednik vlade, v katerem je odločno protestiral proti takšni komisiji, češ da se je spominska svečanost z mašo zadušnico kot dejanje pietete pod reflektorji filmskih kamer in predstavnikov medijev spremenila v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo, kar naj bi bil samo poskus revizije zgodovine. V tem pismu je na vse mogoče načine opravičeval vračanje slovenskih domobrancev in civilistov iz Vetrinja. Obenem je zanikal vsakršno povezavo vračanja z umikom partizanov s Koroške.

Večkrat sem že povedala in tudi napisala, da je bil moj stric, partizan v partizanski misiji v Vetrinju, kamor so šli pogledat, kdo so ti begunci, ali – kot se je on izrazil – kakšen “material” je tam, ali so vojaki – domobranci, ali samo ženske, otroci in starci. Bili so preoblečeni v angleške uniforme, da jih domobranci ne bi opazili. Ker so bili zadovoljni s tem, kar so videli, je prišlo do umika partizanov s Koroške v zameno za vračanje slovenskih beguncev.

Pa vendar je jasno in že stokrat povedano, da dokler ne bomo razčistili naše zgodovine, bo v naši domovini razklanost, ki nam onemogoča razvoj in blagostanje. Ne samo zaradi nas, ki smo pri tem zločinskem početju izgubili svoje najdražje, ki jim je treba povrniti dobro ime in jih ne zmerjati z izdajalci, gre za mnogo več. Naj uporabim besede Jožeta Pučnika: “Gre za Slovenijo!”

Ta oblast ne bo padla, dokler ne pade laž

10.4. Ta oblast ne bo padla, dokler ne pade laž

France Cukjati

10.4.1.

Spomin na dogodke, ki so pred 75-imi leti usodno zaznamovali Rovte9 in na neki način ves slovenski narod, je še vedno živ. Revolucionarno nasilje je domoljubne državljane prisililo v oboroženo zaščito slovenskih vasi. Prav je, da se poklonimo braniteljem domačih ognjišč, ki so svoj pogum plačali z življenjem.

Ne pričakujemo, da bodo vsi ploskali takim spominskim srečanjem. Nekatere moti in bi se najraje vrnili v čase, ko je bil spomin na take dogodke prepovedan. A spominjati se je osnovna pravica žrtev in osnovna dolžnost vseh, ki se zavedamo pomena takratnega dogajanja za sedanje in bodoče stanje duha v narodu.

Pred mnogimi leti sem v Nemčiji srečal človeka, ki mi je povedal svojo zgodbo iz časov komunistične revolucije. Od Vetrinja prek Jesenic, Šentvida in Kočevja so ga gnali skozi vrsto postaj križevega pota, dokler ni pred breznom v Kočevskem rogu stal gol, obnemogel, sestradan, pretepen, krvav… in vdano čakal, da ga strel odreši trpljenja. A ko mu je partizan preščipnil žične vezi na rokah in ga potisnil na rob brezna, ga je nenadoma preplavila želja, volja, strast, da pobegne. Gol in krvav je planil naravnost med vanj uperjene brzostrelke, med skale in grmovje – in pobeg je uspel.

»Kaj vas je gnalo?« sem ga vprašal.

»Da povem, kaj se je zgodilo! Da ljudem povem resnico!« je odgovoril.

Največja želja vsake nedolžne žrtve je izpovedati resnico. Da jo tudi javnost sliši, ji prisluhne in jo sprejme. Ta notranji gon po resnici je tako univerzalen, da lahko govorimo, kako resnica sama prej ali slej pride na dan. Ne da se je utišati, ne da zatreti, ne da poteptati, ne da zazidati. S svojo lastno močjo prej ali slej prebije še tako debele betonske zidove.

Kanadska zgodovinarka, Erna Paris, je raziskovala uspešnost zapovedanih oblastnih laži pri zatiranju resnice. Raziskave je opravljala na različnih kontinentih in v različnih državah, tudi v nekdanji Jugoslaviji. Presenetilo jo je, kako strastno se ljudje borijo proti zlagani uradni zgodovini s tem, da zavzeto zapisujejo svojo resnično osebno in kolektivno izkušnjo.10

Dogodkov in dejanj ni mogoče tako zamolčati, tako izničiti in odstraniti iz preteklosti, da bi lahko rekli: »Ni jih bilo!« Nobene resnice ni mogoče dokončno poteptati in spremeniti v nič. Lahko jo le prezremo, zatajimo ali z lažjo izmaličimo njen videz. Preganjanje resnice, ki je pomembno zaznamovala slovenski narod, pa ima negativne posledice za vso slovensko družbo. Podobno kot beg pred resnico potiska človeka v svet podzavestnih konfliktov in patologije.

Zla dejanja, zločini in sploh težka bratomorna zgodovina bremenijo tudi naslednje rodove, vse dokler resnica ni sprejeta v zavest, priznana in obdelana. Kako zelo je tudi v Sloveniji še vedno prisoten beg od neprijetne resničnosti, se kaže že v cenenih trditvah, da so bili pač takšni časi, in da ni bilo nobenega revolucionarnega nasilja, kvečjemu kakšne napake zaradi zmedenih okoliščin.

Izpovedana, priznana in sprejeta resnica pomeni žrtvi osvoboditev, povzročitelju nasilja pa obsodbo. Javno izpovedana resnica deluje na žrtev blagodejno in pomirjujoče, povzročitelja pa vznemirja in žene v vedno novo nasilje, v vedno večje sovraštvo do svoje žrtve. Zato je komunistična oblast s tako silo preganjala vsako govorjenje o revolucionarnih zločinih in vsako spominjanje na žrtve revolucije. Spomin na resnico je bil prepovedan, zapovedana pa je bila laž. Mantra, da je med drugo svetovno vojno šlo v Sloveniji za spopad med »osvoboditelji« in »izdajalci«, ki so bili po vojni pač kaznovani, ni samo popolnoma sprta z zgodovinskimi dejstvi, ampak je v nekdanjih komunističnih krogih še vedno neverjetno prisotna.

Na eni strani imamo torej željo izpovedati resnico, na drugi strani pa zamolčati resnico in jo po možnosti zanikati, izmaličiti ali kratko malo zamenjati s čisto lažjo. O določenem zgodovinskem dejstvu namreč ni možnih več resnic. Tudi ne gre samo za spopad različnih interpretacij dogodkov. Gre preprosto za spopad med resnico in lažjo. To pa je spopad, ki je prisoten v vsej zgodovini človeštva, v prejšnjem stoletju pa se je zaradi pojava komunizma tako dramatično zaostril.

Že leta 1935 je na sedmem kongresu komunistične internacionale generalni tajnik Kominterne, Dimitrov, napovedal strategijo laži in prevar, ko je rekel:

»Mi bi ne bili marksistični in leninistični revolucionarji, če ne bi bili zmožni popolnoma spremeniti svojih taktik in načina delovanja, kakor nam to narekujejo okoliščine.«11

Ni čudno, da so tudi slovenski komunisti, kot zvesti učenci Kominterne, začeli revolucijo pod lažno krinko skrbi za osvoboditev domovine. Iz taktičnih razlogov so prenehali s protiversko propagando, se vrinjali v katoliške organizacije in celo medse sprejeli krščanske socialiste. Obenem pa v narodu sejali razdor in z vse bolj številnimi umori izsiljevali nastanek protirevolucionarnih enot. Prva značilnost njihove borbene taktike je bila, da so z nekaj streli sprovocirali okupatorja, nato pa od daleč opazovali, kako je okupator požgal celo vas, vaščane pa streljal kot talce ali pa odgnal v koncentracijska taborišča. Pobijali so v glavnem domače nasprotnike komunizma, včasih pa kar okupatorju posredovali seznam, koga je treba pobiti ali odgnati.

Ko je bilo vojne konec in je bila OF razpuščena, bi morala nastopiti svoboda in obljubljena slovenska samostojnost. A ni bilo ne svobode in ne samostojnosti. Ko so bili protirevolucionarji pobiti, bi moralo biti konec nasilja, a nasilje je še kar trajalo in trajalo. Ko je bil kapitalizem odpravljen in so bili kapitalisti pobiti ali izgnani, bi morala nastopiti socialistična enakost in napovedana brezrazredna družba, a je nastopila ostro razdeljena dvorazredna družba, ki si jo v še tako morečih sanjah ni bilo mogoče zamisliti.

Slovenski komunizem je bil od vsega začetka grajen na laži in je moral s tem prekletstvom nadaljevati tako, da je samo laž vse bolj izpopolnjeval. Mantro o »izdajalcih« in »kolaborantih« je razširil s »sovražniki ljudstva« in tistimi, ki ogrožajo »tekovine revolucije«. Vzpostavil je preprost sistem, po katerem je lahko kogarkoli po hitrem postopku uvrstil v te fantomske kategorije, ki so bile že v načelu obsojene na životarjenje, zapor ali smrt.

Režim, ki obvladuje osrednji medijski prostor, pa ima v rokah učinkovito orodje za ohranjanje ozračja laži. Ne le da lahko kadarkoli diskreditira posameznega človeka, ki je režimu neprijeten, ampak tudi tekoče ustvarja simpatičen obraz režimskih politikov. Kadar pa postanejo korupcija, grabežljivost in pokvarjenost oblastnih struktur tako očitne, da se jih ne da več prikriti, potem se uslužni medijski stroj loti bizarne strategije, ki je v tem, da ustvari kaotično nepreglednost, v kateri ni več mogoče ločiti dejstev od dezinformacij. Bralce in poslušalce zasuje z neobvladljivo količino nasprotnih si informacij, s katerimi ustvari plodna tla za skepso in cinizem, ki pripeljeta do banalnih zaključkov, kot so: »Vsi so enaki!«

S tem totalitarni režim ustvari ozračje, v katerem ljudje ne morejo več razlikovati med resnico in lažjo, med dejstvom in manipulacijo.

Izpovedati resnico
Figure 47. Izpovedati resnico Janez Rihar

Nobenega oprijemljivega sidrišča nimajo več. Prepuščeni so poplavi laži, s tem pa tudi na milost in nemilost totalitarni oblasti. In ta oblast, naj bo formalna ali neformalna, ki je grajena na laži, ne bo padla, dokler ne bo padla laž.

Zakaj vam ob 75-letnici ustanovitve vaških straž vse to govorim? Ker vam želim povedati, da ima patologija sedanje slovenske družbe globoke korenine in da imajo tudi take spominske slovesnosti svoj zdravilni učinek v spopadu z lažjo.

Nekdanji češki disident in kasnejši predsednik Češke, Václav Havel, je v svoji knjigi Moc bezmocných takole opisal tipičnega državljana, ki v komunizmu mirno sprejema življenje v laži12:

Neki poslovodja zelenjavne trgovine je v izložbeno okno med čebulo in korenje namestil napis »Proletarci vseh dežel, združite se!« To geslo so zelenjadarju poslali iz podjetja skupaj s čebulo in korenjem in on ga je obesil v izložbo preprosto zato, ker to počenja že leta, ker vsi tako delajo, ker tako mora biti. Ker je to ena od tisočerih »malenkosti«, ki mu zagotavljajo relativno mirno življenje v sozvočju z oblastjo.

Zelenjadar je s tem dokazal svojo lojalnost. »Videz« je sprejel kot »resničnost«. »Ni mu treba sprejeti laži. Dovolj je, da sprejme življenje z njo in v njej. Že samo s tem namreč potrjuje sistem, ga izpolnjuje, ga dela – je sam sistem,«13 pravi Václav Havel.

In v Sloveniji, žal, je še vedno veliko »zelenjadarjev«, ki molčijo tudi ob največjih in najbolj očitnih lažeh, čeprav vedo, da so laži. Že s tem, ko rečejo: »Ah, pustimo zgodovino!« zavračajo resnico in pristajajo na najbolj usodno laž o »osvoboditeljih« in »kolaborantih«. Živijo v laži! In ohranjajo sistem laži.

Dokler pa laž ni soočena z resnico, ne more biti prepoznana kot laž. Pri tem ni toliko pomembno, kako obsežna in množična je kritika laži. Moč resnice ne tiči v njeni množičnosti, temveč v »luči«, s katero osvetli sistem laži. Zato imajo velik pomen tudi taka spominska srečanja, kot je danes to v Rovtah. Ne gre samo za izraz razumevanja, sočutja in tolažbe žrtev, ki so bile krivično preganjane in pobite. Gre za mnogo več.

Pokojni prof. dr. Jože Trontelj je na slovesnosti ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, 24. avgusta 2011, imel v minoritskem samostanu na Ptuju govor z naslovom V iskanju izgubljenega sočutja, v katerem je rekel:

»Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. … Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. … Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev, če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč,« je zapisal pokojni prof. Trontelj.

Tudi namerno pozabiti in molčati je lahko zločin. Lani umrli Nobelov nagrajenec za mir, Elie Wiesel, je preživel Auschwitz in Buchenwald. V svoji knjigi Noč opisuje, kako so nacisti z odraslima obesili še otroka, ki je bil prelahek, da bi se vrv zategnila, zato je še dolgo umiral pred očmi taboriščnikov. Ob sprejemu Nobelove nagrade je Elie Wiesel rekel: »Zdaj se fantič obrača name: ‘Povej, kaj si storil z mojo prihodnostjo? Kaj si storil s svojim življenjem?’ In odgovoril sem mu, da sem poskušal. Da sem poskušal ohranjati pri življenju spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki so hoteli pozabiti. … Molčanje opogumlja mučitelja, nikoli mučenca.«14 Tako Nobelov nagrajenec Elie Wiesel.

Le če je resnica spoznana in priznana, je s tem tudi sprejeta. Le sprejeta resnica pa človeka osvobodi za dejanja. Sama od sebe človeka vodi v ustrezno ravnanje. Če človek namreč ne živi v skladu z resnico, ki jo priznava, je v sebi razdvojen, razklan, shizofren.

Kadar pa človek noče ali mu je pretežko svoje ravnanje uskladiti z resnico, potem raje svojo predstavo o resnici uskladi s svojim ravnanjem. Resnico izmaliči, spremeni in prilagodi svojemu izkrivljenemu načinu življenja, svojim vrednotam, svojim privilegijem. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj mnogi še vedno tako dolgo vztrajajo v mitu NOB-ja, s katerim se skušajo obvarovati pred resnico o dejstvu, da so načrtovali, izvajali ali bili zlorabljeni za krvavo komunistično revolucijo.

Spoznana in priznana resnica tudi na družbeni ravni ne miruje. Zahteva javno obsodbo in kaznovanje zločina. Družbe, ki jim je to uspelo, so vstale iz pepela totalitarnega pogorišča. Sodišča demokratičnih sistemov so bila dovolj pogumna, da so totalitarne zločine dvajsetega stoletja obsodila. Bolj je pomembna obsodba zločina kot kaznovanje zločinca. Kjer totalitarni zločinski sistemi prejšnjega stoletja niso bili odločno in javno obsojeni, se na tak ali drugačen način še vedno nadaljujejo.

Za ozdravitev naroda so najpomembnejši tisti, ki krivic in laži kratkomalo ne prenesejo in ki jih prežema nek gon, neka strast, da izpovedujejo in zagovarjajo resnico. To so ljudje, ki ne sprejemajo življenja v laži. Ljudje, ki ne morejo drugače, kot živeti v skladu z resnico, to je: živeti resnico.

K sreči lahko mnogo takih ljudi srečamo tudi na spominskih slovesnostih, kot je danes ta v Rovtah. Pa tudi sicer v življenju in tudi med tistimi, za katere ne bi pričakovali. Angela Vode, znana predvojna komunistka, je jasno kritizirala sklenitev pogodbe med Stalinom in Hitlerjem, ki sta jo sklenila 23. avgusta 1939. Zato so jo slovenski komunisti že takrat izključili iz partije, po vojni pa šest let vlačili po zaporih, nato pa ji preprečili vsakršno zaposlitev in jo brez pokojnine do smrti (to je do leta 1985) izključili iz javnega življenja ter jo s tem obsodili na izničenje in »klošarstvo«.

V svoji izpovedni knjigi Skriti spomin pravi: »Ne morem se prilagoditi samo zaradi tega, da bi si izboljšala materialni položaj, kakor je storila večina. Ne morem trditi, da je resnica, kar je laž. Ne morem odobravati krivic, ki sem jih doživela sama in na vsakem koraku sodoživljala pri drugih.«15

Kot bi rekla: Ne morem biti drugačna, kot sem! Ne morem biti taka, kot od mene zahteva režim! Pa čeprav bi se s tem izognila vsemu trpljenju in preganjanju.

Pred dva tisoč leti nas je tisti, ki je sebe imenoval Resnica z veliko začetnico, jasno opozoril: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom jaz zatajil pred nebeškim Očetom!« Kot bi rekel: »Kdor bo Resnico zatajil pred ljudmi, ga bo v usodnem trenutku Resnica pustila na cedilu!«

Ob tem tako jasnem in suverenem opozorilu lahko tudi brez filozofskega modrovanja zaslutimo, da je javno zanikati ali celo potvarjati resnico huda stvar, usodna stvar, neke vrste zločin.

In mi smo danes tu, da javno izpovedujemo resnico, to tolikokrat prezrto, zamolčano, zanikano, prepovedano, izmaličeno, umorjeno resnico. Tudi to, da so se naši pogumni fantje in možje pred 75-imi leti odločno uprli komunistični revoluciji, zaščitili domača slovenska ognjišča in svojo ljubezen do domovine plačali s življenjem. Vendar nikomur resnice ne vsiljujemo, ker vemo, da nikogar ni mogoče prisiliti, da se ji prikloni. Verjamemo pa, da jasno izrečena resnica sama deluje, če in ko se ji človek odpre.

Slovenski begunci v Italiji

11. Slovenski begunci v Italiji

Senigalija – mesto z dvema taboriščema

11.1. Senigalija – mesto z dvema taboriščema

Helena Jaklitsch

11.1.1.

Po skoraj letu dni bivanja v Serviglianu so slovenske begunce spet selili. Konec julija 1946 so jih s kamioni prepeljali v taborišče v Senigaliji, ki je bilo od mesta Ancona oddaljeno približno tri kilometre. Taborišče, ki so ga zavezniške oblasti ob prihodu novih taboriščnikov preimenovale v No.9.D.P.R.S.C. Centre Senigallia, Slovenci pa so ga skrajšano poimenovali Senigalija št. 9, je lahko sprejelo okoli tri tisoč ljudi, postavljeno pa je bilo ob morju. Taborišče je obsegalo veliko zidano stavbo, v kateri je bilo nastanjeno taboriščno vodstvo, štiri manjša poslopja ter pločevinaste barake. Slovenci so se zelo razveselili dveh manjših dvoran, vendar jim je kasneje taboriščni vodja zelo omejeval njihovo uporabo. Tudi sicer je postalo življenje slovenskih beguncev v Senigaliji težje, saj se je povečeval pritisk zavezniške oblasti ter taboriščnega vodstva, da bi se vendarle odločili za vrnitev v domovino.

Ob prihodu v taborišče so Slovenci, ki so imeli svojce v taborišču na drugem koncu mesta, lahko zaprosili za premestitev. V taborišču Albergo Bagni oz. Senigaliji št. 7, kot so Slovenci poimenovali taborišče na drugem koncu mesta, je bilo ob njihovem prihodu okoli petsto Slovencev. Jedro je predstavljalo okoli dvesto ljudi, predvsem družin, ki so jih zaradi neugodnih razmer v Serviglianu sem preselili že konec septembra 1945, v taborišču Albergo Bagni pa je bilo tudi okoli 140 Slovencev, ki so prav tako prišli tja septembra 1945. Ker jim je taboriščna uprava omogočila združitev z domačimi ali sorodniki, so nekateri taboriščniki to možnost izkoristili, okoli tisoč Slovencev pa se je torej naselilo v Senigalijo št. 9 in so tako še naprej sestavljali najmočnejšo slovensko begunsko skupnost v taboriščih v Italiji. Tako kot v Serviglianu je bilo tudi to taborišče praktično v celoti slovensko, vodil pa ga je major Burnell, ki so ga slovenski taboriščniki prav tako že poznali.

Senigalija št. 9 ali pomembnejše taborišče od Senigalije št. 7

11.1.2. Senigalija št. 9 ali pomembnejše taborišče od Senigalije št. 7

Ob prihodu so taboriščnike razporedili po posameznih barakah. Družine so nastanili skupaj, samske fante oz. moške ter dekleta in žene pa so nastanili ločeno, pri čemer so dekleta dobila slabši del taborišča, saj so bila vsa nastanjanja v kovinskih barakah. Kot so povedali nekdanji taboriščniki, se je za to odločitvijo ‘skrival’ taboriščni vodja, ki ni maral žensk. Posebne stanovanjske prostore so sprva namenili duhovnikom, ko pa so se razmere v taborišču zaostrile, pa so tudi te preselili v skupna bivališča. Taboriščniki so v barake znosili stvari, ki so jih smeli pripeljati iz prejšnjega taborišča (slamnjače, preproste postelje, nekaj kosov pohištva), opremili pa so tudi prostor za šolo in vrtec ter prostore, namenjene kulturni dejavnosti.

Že takoj ob prihodu jim je taboriščni vodja zagrozil, da ne bo trpel nobenega političnega aktivizma ali propagande proti komunizmu. Ob ‘pozdravnem’ nagovoru je taboriščnike tudi opomnil, da predstavljajo za Anglijo in zavezniško vojsko ogromen finančni zalogaj, saj morajo skrbeti za njihovo bivanje. Verjetno tudi zaradi učinka ustrahovanja ter posrednega prepričevanja za vrnitev v domovino je Burnell ob njihovem prihodu povečal število policijskega osebja, taborišče pa so stražili tudi vojaki, česar taboriščniki do tedaj niso bili vajeni.

Ker je bilo taborišče ob prihodu zelo zanemarjeno (velika nadloga so bile miši in podgane), je bila prva skrb taboriščnikov, da ga kolikor mogoče uredijo, pri tem pa so se zopet izkazali različni obrtniki. Taboriščniki so se razveselili tudi novih oblek, čevljev in drugih pripomočkov za osebno higieno, ki jih je priskrbel Rdeči križ. Tako obleko kot hrano so izdajali na živilsko izkaznico, tako da nihče ni mogel dobiti več kosov, kot mu jih je bilo odmerjenih (en kos za vsakega, pri čemer so bili ti kosi lahko zelo različni, saj so bili nabrani z vseh koncev sveta, predvsem pa iz Amerike). Za vse taboriščnike so bili obvezni redni pregledi pri zobozdravniku, Slovencu dr. Omahnu, ki je prihajal iz taborišča v Jesiju. Tistemu, ki bi se pregledu izognil, je grozil odvzem jedilne karte, česar pa si ni nihče želel, saj je bila hrana še vedno zelo skromna. 12. avgusta 1946 sta svoja vrata odprli taboriščna trgovina in gostilna, ki ju je vodil taboriščni dobrodelni sklad, ki so ga Slovenci ustanovili že v Serviglianu. V trgovini je bilo mogoče poleg vsakodnevnih potrebščin kupiti sveže sadje in zelenjavo, v gostilni pa mrzle alkoholne in brezalkoholne pijače. V okviru dobrodelnega sklada sta v taborišču delovali še mizarska in čevljarska delavnica, taboriščniki pa so imeli na razpolago še brivca in frizerja ter celo urarja. Ker vodstvu taborišča ni bilo pretirano všeč, da so imeli taboriščniki svojo trgovino, s tem pa tudi svoj prihodek, je svojo trgovino in gostilno odprl še Rdeči križ, s čimer je želel zmanjšati promet v slovenski trgovini.

Prav ta finančna samostojnost, ki se je manifestirala skozi slovenski taboriščni dobrodelni sklad, je majorja Burnella še posebej motila. Če so imeli Slovenci do prihoda v Senigalijo dogovor, da mora vsak zaposleni taboriščnik v ta sklad mesečno prispevati 50 lir16, je tu major odločil, da prispevek ne sme biti več obvezen, temveč je odločitev o tem, ali bo del plače še vedno prispeval v skupni fond, stvar vsakega posameznika. Tej odločitvi vodstva so nekaterih taboriščniki sledili, zaradi česar so se sredstva v fondu zmanjšala, k manjšemu prilivu pa je prispevalo tudi zmanjšanje števila zaposlenih v taborišču.

Izgon duhovnikov, menjava vodstva in selitve

11.1.3. Izgon duhovnikov, menjava vodstva in selitve

Kot že omenjeno, je bila slovenska taboriščna skupnost v Senigaliji pod vse večjim pritiskom taboriščne uprave. Že nekaj tednov po prihodu je v taborišče prišla zasliševalna komisija. Zasliševalci naj bi »izsiljevali od taboriščnikov take odgovore, kakršni so jim prijali, odnosno, kakršne so želeli, da bi jih lahko potem razglasili za ‘sive’. Tudi raznih groženj, kakor izgon iz taborišča ali celo vračanje v Titovino, ni manjkalo«.17 Na podlagi teh zasliševanj naj bi načrtovali izgon okoli tristo Slovencev, kar pa naj bi preprečil dr. Miha Krek, ki je bil predsednik Narodnega odbora Slovencev v Rimu. Dr. Krek je tudi sicer imel redne stike z zavezniškimi oblastmi. Zanimivo pri tem je, da je poveljnik zavezniških taborišč za skupino Ancona C. B. Findlay ob nekem razgovoru direktorico UNRRA za Italijo Helen Montgomery še posebej opozoril na dr. Kreka. Tako v zabeležki, ki jo je ob tem razgovoru naredila direktorica, piše: »Towards the end of the interview col. Findlay asked me if I knew Mr. Krek of the Yugoslav Welfare Society. I said that I did and then col. Findlay said to ‘look out for Mr. Krek. He was very smart and to be watched’.«18 Toda, če je dr. Krek preprečil izgon skoraj tretjine slovenskih beguncev, pa ni mogel spremeniti odločitve taboriščnega vodstva, da iz taborišča izženejo skoraj vse duhovnike. 10. septembra 1946 so namreč duhovniki dobili odredbo, da morajo v dveh urah zapustiti taborišče in oditi v Riccione. Do taboriščnikov je prišla celo informacija, da naj bi duhovnike poslali nazaj v domovino. V strahu, da se to ne bi res zgodilo, se je taboriščna skupnost zbrala pred glavno stavbo ter zahtevala zaščito za svoje dušne pastirje. Ker se

Pogled na taborišče Senigalija
Figure 48. Pogled na taborišče Senigalija Lojze Erjavec

kljub pozivom vodstva taboriščniki niso hoteli raziti, je major Burnell poklical celo karabinjerje, da so pomagali narediti red. Ko je žena ravnatelja Prijatelja izvedela, da naj bi iz taborišča izgnali tudi msgr. Antona Oreharja, ki je zanje pomenil steber duhovne opore, se je takoj lotila zbiranja podpisov med begunci v podporo preklicu take odločitve.19

Ali so bile grožnje z repatriacijo resnične ali ne, ni mogoče trditi, vsekakor pa je po protestih taboriščno vodstvo Slovencem zagotovilo, da nihče ne bo vrnjen v domovino, temveč bodo duhovniki le razseljeni po različnih taboriščih po Italiji. Dovolili so celo, da so štirje duhovniki, med njimi tudi msgr. Orehar, še naprej ostali v tem taborišču. Ob tem je treba omeniti, da, čeprav jih je vse to dogajanje okoli izgona duhovnikov zelo vznemirilo, o vsem tem dogajanju niso ničesar zapisali v časopisu Zedinjena Slovenija, ki je sicer še vedno vsak dan izhajal. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da so se bali nejevolje taboriščnega vodstva ter morebitne prepovedi izdajanja časopisa, ki je bil zanje življenjskega pomena, saj je redno prinašal novice iz sveta, domovine in taborišča. Novico o tem so na kratko zapisali ob prvi obletnici njihovega izgona, pa še to le bežno.

Pritisk na begunce je predstavljal tudi samovoljni odpoklic članov slovenskega taboriščnega odbora s strani taboriščnega vodstva. Vse od Moniga so slovenski begunci s tajnimi volitvami odločali o tem, kdo jih bo zastopal v slovenskem taboriščnem odboru, sedaj pa je bila ta ‘tradicija’ prekinjena. Burnell je namreč sam, brez posvetovanja z begunci, imenoval nov odbor. Predsednik je postal Franjo Maršič, člana pa dr. Franc Mihelič in Stanko

Gradnja nadomestne kapele
Figure 49. Gradnja nadomestne kapele Lojze Erjavec

Palčič. Za referenta za cerkvene zadeve je imenoval msgr. Oreharja, za šolstvo ravnatelja Ivana Prijatelja, za vodjo taboriščnega fonda Franca Klemenčiča ter za kantino Ludvika Hrena.20 Razrešitev starega odbora in imenovanje novega mimo vseh dotedanjih (nenapisanih) pravil je med taboriščniki povzročila nemir in nejevoljo, čeprav odboru kot takemu niso nasprotovali, kar je bil verjetno eden od namenov Burnella, da bi tako ‘spodbudil’ taboriščnike za odhod domov. Eden takih ukrepov je bila tudi ustanovitev revizijske komisije, ki naj bi pregledala poslovanje in delo dotedanjega slovenskega taboriščnega odbora, s čimer naj bi med taboriščniki zbudili sum, da prejšnji odbor ni delal pošteno, vendar je bil poskus neuspešen, saj revizija ni pokazala nobenih nepravilnosti.

Da bi se ljudje bolj množično odločali za vrnitev v domovino, je Burnell sprejel še nekaj dodatnih ukrepov. Zmanjšal je število zaposlenih taboriščnikov znotraj taborišča, poostril je policijsko uro ter dodatno omejil gibanje zunaj taborišča. Da bi po nepotrebnem ne vznemirjali vodstva, je slovenski taboriščni odbor večkrat pozival taboriščnike, naj kolikor je le mogoče, upoštevajo poveljnikove odredbe ter naj se čim več zadržujejo v samem taborišču.

Slovenske taboriščnike je v Senigaliji pestila še ena nadloga. Če jih je okoliško prebivalstvo v Serviglianu zelo lepo sprejelo, pa je župan v tem mestu pripadal komunistični stranki, zaradi česar odnosi med lokalnim prebivalstvom in taboriščniki niso bili prav topli, dodatno pa so se zaostrili ob smrti italijanskega stražnika,

Otroški obrazi v pričakovanju Miklavža
Figure 50. Otroški obrazi v pričakovanju Miklavža Lojze Erjavec

za katerega so obdolžili dva slovenska begunca, ki sta bila nekaj časa celo zaprta, zoper njiju pa je v Anconi potekal sodni proces. Oba sta bila na koncu obsojena na tri leta zaporne kazni, nizka kazen pa kaže na to, da pravzaprav niti sodišče ni verjelo, da bi obtožena Slovenca res napadla in ubila italijanskega stražnika. Tožilec je namreč zanju zahteval smrtno kazen. Slovenski taboriščni odbor je napad sicer ostro obsodil ter pozval slovenske begunce, da naj ne nasedajo »lažnivi propagandi in raznim neumnim čvekarijam, ker s tem samo nevede služite svojemu sovražniku«,21 kasneje pa se je tudi izkazalo, da so bili za tem incidentom simpatizerji komunistične Jugoslavije, ki so hoteli na ta način pri lokalnem prebivalstvu še dodatno očrniti slovenske begunce.

Kot da vse to še ni bilo dovolj, se je novembra 1946, le dobre tri mesece po prihodu, major odločil, da bo iz Senigalije št. 7 k njim preselil okoli 150 ljudi, česar so se tisti, ki so imeli znance v onem taborišču, verjetno razveselili. Toda namesto da bi prišli v Senigalijo št. 9, so jih preselili v taborišče v Barletti, ki je bilo daleč na jugu Italije. Samo štirinajst dni po tej selitvi je moralo Senigalijo št. 9 zapustiti štirideset družin, in sicer tiste, ki so imele otroke, stare pod šest ali nad 16 let. Te družine so nato naselili v taborišču Albergo Bagni, vendar le za tri mesece, saj so jih 16. februarja 1947 spet preselili v Senigalijo št. 9, selitev pa je potekala v zelo slabih vremenskih razmerah. Večkrat so taboriščnike selili tudi znotraj samega taborišča, s čimer so verjetno begunce hoteli spominjati na začasnost njihovega bivanja.

Razmere v taborišču so se začele spreminjati na bolje, ko je namesto majorja Burnella maja 1947 prišel major E. Ebsworth, ki je že takoj ob prihodu slovenske taboriščnike pohvalil zaradi urejenosti taborišča, češ da je »videl mnogo taborišč (vojaških, begunskih, taborišč za razseljene osebe itd.) v najrazličnejših delih sveta – Abesiniji, Somaliji, Južni Afriki, Rodeziji, Grčiji in Italiji – in lahko rečem, da je taborišče št. 9 v Senigaliji najlepše, kar sem jih videl«.22 V naslednjih mesecih se je življenje končno nekoliko umirilo vse do odhoda prve skupine, ki je taborišče zapustila 22. avgusta 1947. Po tistem se je taborišče praznilo, večina je odšla v začetku februarja 1948. Preselili so se v zbirno taborišče v Bagnoliju pri Neaplju, od koder jih je največ odšlo v Južno Ameriko, v Argentino. Nekatere so iz Bagnolija odpeljali celo na sever, v Nemčijo, tako da so odpluli iz nemških taborišč. Nekateri nekdanji taboriščniki se še danes spominjajo, kako težka je bila tista pot, saj niso bili prepričani, da ne gre zopet za kakšno pretvezo in da bodo namesto v Nemčiji pristali v domovini.

Taborišče Albergo Bagni ali Senigalija št. 7

11.1.4. Taborišče Albergo Bagni ali Senigalija št. 7

O tem, kdo in koliko Slovencev so naselili v to taborišče, smo že napisali, morda bi bilo dobro še navesti starostno strukturo, da si bomo laže predstavljali, kdo vse je sestavljal to taboriščno ‘druščino’. Kot je razvidno iz evidenc UNRRA, je bilo v začetku februarja 1946 (torej slabih pet mesecev po prihodu) v taborišču 471 ljudi, od tega 467 Slovencev, dva Nemca in en Litvanec. Šestnajst otrok je bilo mlajših od enega leta, petdeset jih je bilo starih do šest let, petdeset pa do štirinajst let, 43 je bilo mladostnikov, starih med 15 in 18 let, 312 pa je bilo odraslih.23

Prvotno je bilo mišljeno, da naj bi ti ostali tu le čez zimo, vendar se je ta čas razpotegnil vse do odhoda v svet. Taborišče je bilo urejeno v nekdanjem hotelu Gran Albergo Bagni (od tod tudi ime), vendar od nekdanjega udobja ni ostalo prav dosti, saj je bil hotel med vojno v bombnem napadu delno poškodovan. V stavbi ni bilo nobene razsvetljave, nekatere sobe v prvem nadstropju niti niso imele stropa, delovala pa je zgolj ena vodovodna pipa. Tudi kasneje so imeli težave z redno dobavo vode, zaradi česar je bila raba vode strogo predpisana in omejena, strog pa je bil tudi red pri umivanju.

Da bi čimprej uredili vse potrebno za življenje, so Slovenci že ob prihodu imenovali svoj taboriščni odbor, ki ga je vodil Rudolf Smersu, člani odbora pa so bili tudi Marijan Marolt, Alojzij Mehle, ing. Vojmir Bratina in France Žužek. Kasneje se je sestava odbora nekoliko spreminjala, vendar je predsedujoči ves čas ostajal Smersu. Tudi taboriščno vodstvo se je spreminjalo. Med drugim je bil nekaj časa vodja tudi mlad Anglež, stotnik Edmund Redeal, ki ga je usoda slovenskih beguncev tako pritegnila, da se je začel celo učiti slovenski jezik.24 Slovenci so bili z vodstvom taborišča zadovoljni vse do septembra 1946, ko je tudi Albergo Bagni prišel pod okrilje majorja Burnella, z njim pa se je položaj slovenske begunske skupnosti prav tako kot v Senigaliji Uporabnik2017-09-15T13:52:00.78UNote: Tu se je lektorici zdelo, da bi morala biti številka 9št. 7 poslabšal. Tako kot v Serviglianu so bili tudi tu (pa tudi v Senigaliji št. 9) podvrženi različnim zasliševalnim komisijam, ki so jih prav tako, kot taboriščno vodstvo, skušale prepričati, da naj se vrnejo v domovino, vendar so njihove spodbude bolj ali manj naletele na gluha ušesa.

Tako kot v drugih taboriščih so tudi tu morali taboriščniki del svojega časa nameniti delu za celotno taboriščno skupnost, zanimivo

Otroški vrtec Senigalija
Figure 51. Otroški vrtec Senigalija Lojze Erjavec

pa je morda to, da tu taboriščniku, ki je lahko plačal odkupnino, tega obveznega dela ni bilo treba opravljati. Namesto njega so potem to delo opravili prostovoljci, ki so bili iz naslova odkupnine tudi plačani. Pri tem je treba še povedati, da so morali obvezno delo opravljati vsi, ki so bili starejši od 16 let, oproščeni pa so bili vsi, ki so imeli redno zaposlitev znotraj ali zunaj taborišča, šolarji, ki so obiskovali taboriščno šolo, invalidi, bolniki, matere z otroki, mlajšimi od 15 mesecev.

Nekateri taboriščniki so v taborišču dobili tudi zaposlitev. Kasneje, ko so zaradi racionalizacije stroškov zmanjšali število zaposlitev, so se nekateri taboriščniki (predvsem samski) zaposlitvi odpovedali oz. jo odstopili predvsem tistim možem, ki so bili poročeni in so imeli več otrok, kar kaže na veliko solidarnost in povezanost med taboriščniki. S tem ko so odstopili mesto družinskim očetom, so družinam omogočili vsaj delno finančno preskrbljenost oz. možnost zboljšanja življenjskega standarda. Z zasluženim denarjem so namreč lahko v taboriščni trgovini kupili obleko za otroke ter morebitno dodatno hrano.

V taborišču so kmalu začele delovati različne obrtne delavnice, vzpostavili so ambulanto, v kateri je bilo urejenih tudi osem bolniških sob za težje bolnike. V okviru zdravstvene oskrbe so bili vsi taboriščniki cepljeni proti ošpicam in legarju, številni tudi proti tetanusu, otroci pa proti davici. V taboriščni šivalnici je dobilo delo petnajst deklet, ki so šivale obleke za taboriščnike. Za vse je veljala tudi policijska ura, vendar različna za moške in ženske.

In vendar se živi

11.1.5. In vendar se živi

Sedaj, ko smo na kratko spoznali življenje v obeh taboriščih v Senigaliji, v katerih so bili Slovenci, se vrnimo nazaj v taborišče Senigalija št. 9, kjer je bila, kot že povedano, najmočnejša in najbolj homogena slovenska skupnost. Vsem negativnim ukrepom taboriščnega vodstva navkljub so si prizadevali, da bi vseeno kolikor mogoče mirno živeli. Prva večja skrb je bila zagotovo priprava na zimo. Čeprav so bili ob morju, zime v tistih koncih niso bile prizanesljive; tisto leto pa je bila zima še posebej huda – domačini take zime niso pomnili že vsaj zadnjih dvajset let. V vsako barako so pripeljali pečko, pri čemer je bilo točno določeno, kdaj jo smejo prižgati. Da bi vsaj nekoliko pogreli notranjost prostorov (mraz je bil še posebej hud v neizoliranih kovinskih barakah), so v vsak prostor ‘natlačili’ čim več taboriščnikov. Da bi pomagali premagovati mraz, so januarja med taboriščnike razdelili zimske plašče. Zaradi hudega mraza so celo popokale cevi, zaradi česar v taborišču nekaj časa niso imeli tekoče vode.

Tako kot v drugih taboriščih, kjer so bili Slovenci, je tudi tu predstavljala temelj vsega globoka vera. Ob prihodu so tako najprej uredili kapelo, v kateri so glavni oltar posvetili brezjanski Materi božji, kapela pa je imela tudi dva stranska oltarja. Sliko Marije Pomagaj, ki je krasila glavni oltar, je vzela družina Prijatelj na svojo ‘romarsko’ pot že v Sloveniji, pred njo pa je v taborišču molil tudi mladi Karol Wojtiła, ki je kot študent v Rimu prišel v Senigalijo obiskat svoje rojake.25 Zvon za kapelo je podaril taboriščni vodja. Slovenske taboriščnike je kasneje zelo prizadela majorjeva odločitev, da morajo kapelo izprazniti, ker naj bi se vanjo naselile nove skupine beguncev. Ker jim ni dal na razpolago nobenega drugega prostora, so kapelo uredili kar na prostem, odločitev vodstva pa so doživeli kot veliko krivico, saj jim je s takim ravnanjem »hotel onemogočiti celo izvrševanje verskih dolžnosti«.26

Slovenska begunska skupnost je v tem času dobila tudi status samostojne župnije, župnik pa je postal msgr. Anton Orehar, ki je zaradi tega lahko v taborišču tudi krščeval in poročal. V taborišču se je tako poročilo vsaj šestnajst parov, krstili pa so vsaj štirinajst otrok. Tako kot doma so tudi tu praznovali verske praznike, množično so se udeleževali procesij, ki so jih pripravili v taborišču za praznike. Gojili so različne pobožnosti, za božič so postavili celo žive jaslice, pred vsakim večjim praznikom, pred pričetkom posta in adventa pa so imeli tudi duhovno obnovo.

Da ne bi bilo preveč kulture

11.1.6. Da ne bi bilo preveč kulture

V prejšnjih številkah je bilo predstavljeno bogato kulturno življenje slovenske taboriščne skupnosti. Prav kultura je poleg vere Slovence držala pokonci, jih plemenitila in jih delala tako zelo posebne v primerjavi z drugimi taboriščnimi skupnostim. Tega so se begunci zavedali, zaradi česar so vse napore vlagali v to, da so ohranjali pestrost ponudbe. Toda tudi to se je v Senigaliji spremenilo, saj je major Burnell kulturne dejavnosti zelo omejeval, nekatere pa celo prepovedal. Nič nenavadnega torej, da v Zedinjeni Sloveniji večkrat zasledimo napoved kakšnega kulturnega dogodka, ki pa ga v naslednjih številkah zaradi ‘tehničnih razlogov’ odpovedo, pri čemer se za tem skriva predvsem pomanjkanje soglasja za izvedbo kulturnega dogodka s strani vodstva. Toda ne glede na vse to je tudi v tem taborišču svoje delo nadaljeval tako Emigrantski pevski zbor Slovenija kot Slovenski emigrantski oder. V taborišču sta delovali celo dve igralski družini, pri čemer sta prvo nekaj časa vodila Alojzij Gerzinič in

Peščeni grad
Figure 52. Peščeni grad Lojze Erjavec

Niko Jeločnik, drugo pa Marjan Willenpart. Slovenski emigrantki oder je z izrednim uspehom 6. oktobra 1946 ponovil Shakespearovega Hamleta. Zaradi velikega zanimanja so oder postavili kar zunaj, da si je predstavo lahko ogledalo čim več ljudi. Zaradi omejitev (med drugim nekaj časa niso smeli uporabljati niti gledališke dvorane) so si lahko v naslednjih mesecih ogledali le še nekaj dramskih iger, med drugim Drabosnjakovo Božično pa Skopuha, Finžgarjevo Verigo ter igro Johna Steinbecka Mesec je zašel. V okviru gledališke skupine je delovala tudi dramska šola. Kasneje, ko se je zaradi odhoda zmanjšalo tudi število igralcev, so se lotevali predvsem po obsegu manjših predstav, kot so Shakespearova enodejanka Kar hočete, Cervantesov Čuječi stražar ter Labodji spev in Prisiljeni obupanec Antona Pavloviča Čehova.

Tudi Emigrantski pevski zbor Slovenija je še naprej navduševal poslušalce, čeprav je hud udarec doživel, ko je moral taborišče zapustiti njihov zborovodja, duhovnik Andrej Pogačnik. Vodstvo zbora je tako prevzel dr. Savelli, ki pa je bil kasneje prav tako izgnan, in sicer v Reggio Emilio. Čeprav se po številu izvedenih koncertov zbor ni mogel več primerjati s tistimi v Serviglianu, pa je kljub temu ostajal znan in so ga ljudje radi poslušali. Decembra 1947 je z naborom slovenskih božičnih pesmi zbor sodeloval celo na vatikanskem radiu.27

Gledališče – igra Hamlet
Figure 53. Gledališče – igra Hamlet Lojze Erjavec

Slovenski taboriščniki se tudi tu niso odpovedali pisani slovenski besedi. Poleg Zedinjene Slovenije je tudi tu še naprej izhajala leposlovna priloga Svet in dom, svoj časopis z naslovom Orač so začeli izdajati dijaki, spet je izšla Begunska lučka. V Senigaliji je izšlo celo nekaj številk ženskega lista z naslovom Lepa Vida, ki je prinašala modne nasvete. Tu je začela izhajati tudi mesečna revija Besede življenja, namenjena duhovnikom.

Slovenci so pripravili tudi dve zelo odmevni razstavi, na katerih so predstavili izdelke različnih obrtnikov pa tudi otrok in drugih taboriščnikov. Ob odprtju razstave za božič 1946 je predsednik taboriščnega odbora Maršič nemalo ponosen nagovoril udeležence: »Z občudovanja vredno pridnostjo in natančnostjo, ki je svojska našemu slovenskemu narodu, in s skrbno zasnovano pripravljenostjo smo pripravili razstavo, tako da sme biti naše taborišče ponosno, da je moglo v tako kratkem času in ob tako skromnih sredstvih pokazati toliko narodno silo in sposobnosti, kljub velikemu duševnemu trpljenju, ki ga junaško prenaša izven domovine.«28 Za njihove izdelke so se zanimali vsi, taboriščno vodstvo, ki je številne izdelke tudi samo odkupilo, pa je najlepše tudi denarno nagradilo. Burnell je bil nad izdelki celo tako navdušen, da je prosil šolske otroke, da so mu izdelali božična darila.

Tudi na šolo so mislili

11.1.7. Tudi na šolo so mislili

Ker je največja slovenska skupnost odšla v Senigalijo št. 9, ni bilo nič nenavadnega, da je prav tu svoje delo nadaljevala slovenska begunska gimnazija pod vodstvom Ivana Prijatelja, ki si je skupaj z učiteljskim zborom še naprej prizadeval ohranjati in zagotavljati ustrezen nivo. Delo učiteljskega zbora je sicer zaznamoval izgon duhovnikov, saj so nekateri med njimi na gimnaziji tudi poučevali. Prijatelj, ki je moral kasneje tudi sam zapustiti taborišče, ni obupal, temveč je med taboriščniki poiskal ljudi, ki sicer morda niso imeli ustreznega pedagoškega znanja, so pa k poučevanju pristopili z vso odgovornostjo in resnostjo, poleg tega pa so imeli večinoma ustrezno strokovno znanje na področjih, ki so jih prevzemali. Delo gimnazije je oteževala tudi odločitev majorja, da se gimnazijskih učiteljev ne more prišteti med delovno silo taborišča, in sicer z obrazložitvijo, da ni naloga zavezniške uprave, da skrbi za tovrstno šolanje taboriščne mladine. Zaradi take odločitve učitelji niso prejemali niti najmanjšega plačila, kar je predstavljal dodaten pritisk nanje, vendar zaradi tega ukrepa nihče ni opustil svojega učiteljskega dela.

V taborišču je deloval tudi otroški vrtec, ki je bil pod rednim nadzorom učiteljskega zbora ljudske šole, upraviteljica ljudske šole pa je vzgojiteljicam dala tudi navodila, kako delati z otroki: »Vsi otroci naj delajo istočasno. Če bi kdo zaostal, naj mu pomaga učiteljica. Nihče naj ne prehiteva. Pri delu naj molče. Ko pa pride čas za oponašanje žvižga vlaka in piska avtomobila, naj store to vsi naenkrat. Ko zgotovijo eno reč, naj imajo kratek odmor ali memorirajo eno ali dve kitici o vlaku ali kaj podobnega in potem naj izvrše kaj malega po navodilih učiteljice. Ako otroci sami postavljajo kar hočejo, se takoj naveličajo, ker nadarjeni hitro izvrše, slabi učenci pa ne znajo. Do tega sploh ne sme priti, da se otrok noče več igrati. Ravno obratno. Otroku se mora še hoteti po igri, ko misli učitelj končati.«29 Seveda ni šlo brez ljudske šole, vendar je zaradi prostorske stiske pouk moral potekati izmensko. Otroci so vsak dan dobili domačo nalogo, ki pa je bila zaradi pomanjkanja papirja po obsegu omejena. Sploh sta se s pomanjkanjem šolskih potrebščin in papirja, tako kot drugod, soočali tako ljudska šola kot gimnazija. Šolsko leto so zaključili s proslavo ter z navodilom učencem in dijakom, da morajo kolikor je le mogoče koristno preživeti šolske počitnice. V poletnem času so otroci prosti čas preživljali predvsem na obali, kjer so zanje organizirali različne vodne in druge igre, vadili pa so se tudi v plavanju.

Tudi skrb za intelektualni razcvet drugih taboriščnikov ni umanjkal, čeprav se je zaradi sedaj že znanih razlogov tudi število kulturnih in izobraževalnih dejavnosti znatno znižalo, svoje je k zmanjšanju prispeval tudi postopen odhod taboriščnikov. Še vedno so organizirali različne tečaje, od jezikovnih in šoferskih do plavalnih in šahovskih ter šiviljskih. Ustanovili so tudi strokovno obrtno nadaljevalno šolo, znotraj katere so želeli fante in dekleta izučiti krojaške, čevljarske, mizarske, kleparske in drugih obrti.

Kulturno in prosvetno življenje v Albergo Bagni

11.1.8. Kulturno in prosvetno življenje v Albergo Bagni

Tudi tu so skrbeli za kulturni vsakdan slovenskega begunca. Tega sta oblikovala v taborišču ustanovljena mešani pevski zbor ter kulturni krožek, ki je med drugim pripravljal različne gledališke igre. V taborišču sta večkrat gostovala tudi pevski zbor in emigrantski gledališki oder iz Senigalije št. 9, brezplačni koncert za taboriščnike pa je imel tudi italijanski prvak v harmoniki. Veliko pozornost so namenjali različnim športom, s katerim so želeli dodatno zaposliti mladino, ki je sicer obiskovala taboriščno šolo, ki so jo ob prihodu ustanovili slovenski begunci. Tako kot drugod je začel kaj kmalu delovati otroški vrtec, ki se mu je pridružila ljudska šola, ki jo je najprej vodila Francka Opeka, nato pa sta to vlogo prevzeli sprva Lojzka Verbič, nato pa še Gizela Šušteršič.

Skoraj neznano je, da je znotraj slovenske begunske skupnosti poleg slovenske begunske gimnazije v Peggetzu/Špitalu ter slovenske begunske gimnazije v Serviglianu/Senigaliji št. 9 delovala še tretja popolna gimnazija, in sicer prav v tem taborišču. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi v Albergo Bagni delovala zgolj nižja gimnazija, toda njenemu ravnatelju dr. Antonu Stoparju je skupaj z Rudolfom Smersujem uspelo zavezniško upravo prepričati, da so potrdili popolno gimnazijo, ki pa je bila po obsegu vendarle manjša kot tista v Senigaliji št. 9. Ker tudi tej niso podelili javnega priznanja, kot je to uspelo Bajuku na Koroškem, so morali dijaki maturo opravljati najprej na slovenski begunski gimnaziji, nekatere predmete pa še pred italijansko komisijo na italijanski šoli. Ob opravljanju prve take mature najdemo zapis v Zedinjeni Sloveniji: »Na splošno lahko rečemo, da so vsi zadovoljni. Italijanski šolniki, ki so v nekaterih predmetih bili presenečeni nad znanjem naših dijakov, naši profe-

Razposajenost ob koncu šolskega leta
Figure 54. Razposajenost ob koncu šolskega leta Lojze Erjavec

Telovadni nastop
Figure 55. Telovadni nastop Lojze Erjavec

sorji, ki jih dijaki niso osramotili, in dijaki, ki so se nasprotno dobro držali. Starši in odbor pa sta hvaležna zlasti prof. Suzziju in ravnatelju dr. Stoparju, da sta vso težko zadevo tako lepo izpeljala.«30

Tudi tu ni šlo brez neformalnega izobraževanja. Med taboriščniki so bili posebej priljubljeni prosvetni večeri, namenjeni recitalom, predavanjem, glasbeno pevskim točkam, pri katerih so neredko sodelovali tudi otroci. Zanimivi so naslovi nekaterih predavanj, ki so bila vedno množično obiskana. Med drugim so razmišljali o načinu politične borbe pred prvo svetovno vojno v dunajskem parlamentu ter v graškem in ljubljanskem deželnem zboru, o značajih nekdanjih političnih voditeljev (Šuštaršiča, Tavčarja in Hribarja), o organizaciji jugoslovanske diplomatske in tiskovne službe ter o slovenski zgodovini. Ker so bili v taborišču tudi poljski vojaki, so tudi zanje pripravili več prosvetnih večerov, v katere so vključili poljsko zgodovino in poljska literarna dela. Vsaj prve mesece so dvakrat tedensko organizirali politično-socialni tečaj, ki sta ga vodila Rudolf Smersu in Alojzij Breznik, tečaja pa se je redno udeleževalo okoli šestdeset tečajnikov. Pripravili so več različnih tečajev, svoje društvo so v taborišču ustanovili tudi študentje, glavno poslanstvo društva pa je bilo predvsem v tem, da vsem svojim članom omogoči nadaljevanje študija na italijanskih fakultetah.

Po branju

12. Po branju

Aleksander N. Jakovljev: A Century of Violence in Soviet Russia

12.1. Aleksander N. Jakovljev: A Century of Violence in Soviet Russia

Vladimir Tismaneanu

12.1.1.

Več kakor desetletje po razsulu Sovjetske zveze in pol stoletja po Stalinovi smrti nas razkritja o razsežnosti, silovitosti in človeški ceni terorja boljševiške države še vedno pretresejo. Aleksander N. Jakovljev, nekdanji pomembni ideološki birokrat (nekakšen partijski razumnik) in eden od idejnih voditeljev v revolucionarnih spremembah perestrojke in glasnosti pod Mihailom Gorbačovom, je zdaj z mučnim naporom zavrgel ideale, ki jih je nekoč negoval. Knjiga Stoletje nasilja v sovjetski Rusiji je tako osebna izpoved razočaranja kakor tudi obtožba zločinske narave boljševizma.

Jakovljev, rojen l. 1923 v kmečki družini, se je bojeval in bil ranjen v drugi svetovni vojni. Po vojni je bil med protikozmopolitsko kampanjo in čistkami zvest aparatčik. Tistim, ki so pozneje pripadali krogu Gorbačova, so se odprle oči ob travmi, ko je Hruščov na 20. partijskem kongresu februarja l. 1956 napadel Stalinov mit. Ob zatrtju praške pomladi v avgustu l. 1968 se je Jakovljev globoko zavedel nerazrešljivih protislovij birokratskega samodrštva.

V 70. letih je bil kot vodja propagandnega oddelka centralnega komiteja priča preobražanju leninizma v ksenofobno ideologijo. Nasprotoval je temu trendu, izgubil svoj položaj in bil poslan za ambasadorja v Kanado. Pozneje se je pod Jurijem Andropovom vrnil v Moskvo in bil imenovan za načelnika pomembne svetovalne službe, nato pa je postal tesen sodelavec Gorbačova, ko je bil ta izvoljen za generalnega sekretarja. Jakovljev je v zadnjem letu perestrojke (1990-91) po odhodu iz politbiroja služboval na čelu partijskega aparata. Tisti čas je bil Jakovljev zagovornik zmerne liberalizacije, ne pa heretik. V tem pogledu se očitno razlikuje od Milovana Djilasa, jugoslovanskega komunističnega intelektualca, ki je izgubil svoj visoki položaj v partiji in v državi ter prestajal dolgo zaporno kazen zavoljo svojega pogumnega kljubovanja Titovi različici leninizma. Povedano preprosto, Jakovljev pooseblja spreobrnitev aparatčika v ‘odpadnika’ v zadnji fazi boljševizma. Za njegovo knjigo je značilno, da pove le malo o izkušnjah revizionističnih, humanističnih marksistov, ki so drago plačali svojo vero v to, da je mogoč »socializem s človeškim obrazom«.

Stališče Jakovljeva v tej knjigi je torej prej stališče jeznega obtoževalca kakor pa analitičnega razlagalca. Njegovo delo se razlikuje od drugih kritičnih analiz sovjetizma, od nič manj strastnih, vendar konceptualno bolj prepričljivih prikazov takih avtorjev, kakor so Boris Souvarine, Richard Pipes, Adam Ulam, Robert C. Tucker, Martin Malia in Robert Conquest. Poenostavljeno so obravnavane hude posledice boljševizma, grozote, za katere je odgovoren marksizem: Jakovljev prinaša obilo pričevanj o kultu nasilja, ki so ga povzročili boljševiki in o njihovem preganjanju drugih socialističnih strank, ne dopušča pa prav nič prostora za možnost, da bi obstajala legitimna levo usmerjena opozicija leninizmu, ki bi vključevala manjševike, anarhiste in luksemburgiste31. V tej teleološki shemi je leninizem dovršeni marksizem in stalinizem nič drugega kakor izpopolnjeni leninizem.

Najboljša poglavja v knjigi raziskujejo uničevanje inteligence, okrutno zatrtje kronštadtskega upora v marcu l. 1921, iztrebljanje kmetov v kolektivizacijski gonji v zgodnjih 30. letih, Stalinov morbidni antisemitizem in preganjanje Borisa Pasternaka potem, ko je na Zahodu izšel Doktor Živago. Jakovljev je imel kot vodja Komisije za rehabilitacijo žrtev stalinizma privilegiran dostop do dolgo prikrivanih dokumentov in te vire odlično uporablja.

Ta temeljito dokumentirana knjiga je kljub svojim pomanjkljivostim pošteno, prepričljivo in nepogrešljivo pričevanje o grozotni preteklosti leninizma. Njeni izsledki so uničujoči za sistem, kateremu je Jakovljev nekoč zvesto služil. Spodnji odstavek zajema vso razsežnost te katastrofe:

»Leta mojih lastnih izkušenj v državni službi za rehabilitacijo žrtev politične strahovlade mi dopuščajo trditev, da znaša število ljudi, ki so bili v Sovjetski zvezi iz političnih razlogov pobiti ali pa so umrli v zaporih in taboriščih v celotnem obdobju sovjetske oblasti, v končnem seštevku od 20 do 30 milijonov. Nedvomno pa je treba prišteti tudi tiste, ki so pomrli od lakote med državljansko vojno – več kakor 5 milijonov in pol – in več kakor 5 milijonov v 30. letih 20. stoletja.«

(Prevedla Katarina Gradišnik)

Figure 56.
Maks Ipavec: Kalvarija notranjske dežele (Družina 2016)

12.2. Maks Ipavec: Kalvarija notranjske dežele (Družina 2016)

Damjana Kern

12.2.1.

Avtor knjige Kalvarija notranjske dežele je Maks Ipavec, župnik v Begunjah pri Cerknici. V uvodu pove, da je bil leta 2006 poslan na Notranjsko, v kraje, kjer so »z zlom obsedeni Kajni med drugo svetovno in po njej silovito dvigali gorjačo nad nedolžnimi Abli«. Po več desetletjih strahu, molčanja in zatajevanja so se mu domačini notranjskih župnij začeli odpirati in pripovedovati o strašni kalvariji, ki se je v času po drugi svetovni vojni in še dolgo po njej odvijala sredi »dežele smrek in borovcev«. Zamišljeni in pogosto prestrašeni obrazi so mu razkrivali podrobnosti o izginotjih, krutih mučenjih in pobojih sosedov in sorodnikov, ki so največkrat končali vrženi v okoliške kraške jame (Krimska nedolžnih jama, Mihcovo brezno, Vodiško brezno, Cukalovo brezno, Matevževo brezno), jaške in vdolbine (gozd Mačkovec, Kamna Gorica) ter še druga morišča na Notranjskem. Ob premišljevanju usode teh notranjskih mučencev se je njegovo dušnopastirsko srce polnilo z nemirom ter ga nagovarjalo, naj gre »ven iz mračnih zakristij« v osebno akcijo, posnemat »starozaveznega Tobija, ki je kljub kraljevi grožnji smrtne kazni pokopaval umrle in ubite«. Začel si je na različne načine prizadevati za udejanjanje »najbolj humanega in zares krščanskega dela usmiljenja – mrtve pokopavati«. Sad teh prizadevanj je tudi knjiga Kalvarija notranjske dežele, ki je izšla leta 2016 pri založbi Družina. Gre za nekakšno zloženko različnih ustnih in pisnih, že in še ne objavljenih virov, ki pričajo o grozodejstvih, ki jih je krvava blaznost partizansko-revolucionarnega nasilja prizadejala na Notranjskem.

Trpka poglavja v knjigi si na prvi pogled sledijo precej nesistematično. V njih potujemo »od primera do primera, od družine do družine, iz kraja v kraj, iz leta v leto« in tako spremljamo podrobnosti morije, ki se je odvijala na domovih ter v gozdovih, jamah in breznih. Začne se s poglavjem Križev pot begunjskega župnika Viktorja Turka, v katerem avtor s pomočjo ohranjenih dokumentov rekonstruira junaško zgodbo svojega prednika, ki je v Begunjah pastiroval od septembra 1938 do mučeniške smrti v Grčaricah pri Kočevju leta 1943. Duhovnik, ki je javno opozarjal na nevarnost komunizma, med farani in širše pa užival velik ugled, je imel poseben čut za soljudi. Bodrili in tolažil jih je tudi takrat, ko so ga partizani skupaj z drugimi begunjskimi fanti zaprli in kasneje odvlekli na morišče v Grčarice pri Kočevski Reki. Dejstva o kalvariji mučeniškega duhovnika so v knjigi podkrepljena z navedbami iz različnih virov (časopis Slovenec, Slovenski dom), objavljen je pogrebni nagovor narednika Menišije, povzet zapis Janka Mačka, objavljen v Zavezi leta 2013, ter nekaj odlomkov iz knjige Cerkev na zatožni klopi Tamare Griesser-Pečar. Poseben sklop predstavlja pričevanje cerkniškega umetnika Borisa Kralja, očividca grozljivih dogodkov, ki je v svoji knjigi Bežanja, beganja in iskanja napisal ganljivo izpoved o svojem iskanju Boga ter o grozljivem času bratomorne vojne, ko je bil med drugim priča dogodku, ko so s kamionom odpeljali župnika Turka.

V naslednjih poglavjih se Maks Ipavec posveča spominu na Anico Drobnič, begunjsko učiteljico in organistko, ki je bila oktobra 1943 umorjena v Jelendolu blizu Grčaric. Najprej beremo spomine nečaka Anton Drobniča, ki teto Anico predstavi kot pogumno in načelno ženico, ki se je skupaj s somišljeniki upala dvigniti proti partizanskemu nasilju, proti fizični in duhovni smrti slovenskega naroda in se s tem zapisala kruti smrti. Mučeniški smrti učiteljice Anice Drobnič posveča tudi naslednje poglavje z naslovom Umor poštene in krščanske učiteljice. Gre za povzetek prispevka Janka Mačka iz Zaveze št. 23, v katerem je še podrobneje orisano garaško in nesebično življenje in delo gospe Anice Drobnič. Pretresljiva so še nekatera druga poglavja, ki opisujejo krute usode notranjskih mučenk. Eno od teh je poglavje, ki prinaša zapis spominov na Vetrinj in Teharje izpod peresa Fanči Žarinič, roj. Bonač, iz Begunj pri Cerknici. Opisana je tudi mučeniška zgodba redovnice Antonije Premrov, ki je v rani mladosti vstopila v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje, po razpadu sestrske skupnosti pa se je vrnila v domače kraje in veliko pomagala v cerkniški župniji. Čeprav ni imela nobene zveze s politiko, jo je doletela kruta smrt. Mučeno, onečaščeno so neznanci ubili in vrgli v Cerkniško jezero. Še ena junaška pričevalka za vero, o kateri govori poglavje Kdo je zrušil komunizem, pa je bila učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, rojena v Hrovači pri Ribnici, kot učiteljica pa je delovala v Sodražici. Pretepena iz izmučena je morala sama sebi izkopati grob. Ganljivo pismo, ki ga je napisala malo pred mučenjem svojemu nerojenemu otroku, in

Figure 57.

ga lahko preberemo v knjigi, priča o neizmerni zlobi »brezbožne ideologije«.

Posamezni segmenti spominskega razmišljanja o težkih dnevih druge svetovne vojne na Notranjskem, ki jih je v Zavezi št. 60 objavil Anton Drobnič, so vključeni v poglavje Rdeči udar na Notranjskem. Anton Drobnič, očividec in izredno prodorni poznavalec notranjske dežele, je strahote komunističnega terorja okusil kot dijak. V zapisu izvemo, kako je slišal za prve partizanske umore, beremo o razmahu partizanskega revolucionarnega terorja nad neoboroženimi Slovenci, o nečloveškem izživljanju in mučenje notranjskih ljudi, o nastanku prvih postojank vaške straže na Notranjskem … Navaja tudi konkretna imena žrtev ter najbolj znana notranjska morišča.

Nekaj poglavij v knjig obuja spomin na kruto dogajanje v povezavi s Krimsko jamo, ki jo avtor poimenuje notranjska Huda jama. Dotakne se časa, ko se je skupina legionarjev iz Begunj prvič odpravila raziskovat jamo in naletela na »prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega«. Odkrili so namreč, da je jama v spodnjih metrih napolnjena s 150 zasutimi trupli slovenskih civilistov, žrtev zločinskega komunističnega terorja, ki so jih privlekli z vseh koncev Notranjske. V nadaljevanju beremo zelo argumentirano razmišljanje Krimska jama in njen vpliv na razvoj slovenske protirevolucije, ki ga je novinar Ivo Žajdela leta 1990 objavil v Demokraciji, nato pa še del članka z naslovom Pogovor o mrtvih v Krimski jami, ki ga je v Zavezi št. 85 objavil ponovno Anton Drobnič. Seznanimo se s podrobnostmi strašne skrivnosti Krimske jame, beremo izseke poročila o delu Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč … Objavljen je tudi del boleče izpovedi, ki jo je v spomin krimskim žrtvam v obliki sonetnega venca spisal rešenec iz taborišča Teharje – Notranjec Pavel Kogej. Sklop o Krimski jami zaokrožujeta prepis pridige borovniškega župnika Janeza Šilarja, ki je leta 2008 daroval obletno sveto mašo za pobite nedolžne žrtve, ter nagovor člana NSZ Boštjana Zadnikarja, ki je bil prebran ob Krimski jami septembra 2010.

V poglavju Skrivnost človeške hudobije na Kamni Gorici izvemo o precej neraziskanem zločinu, ki je bil storjen nad mladoletnimi domobranci v začetku avgusta 1945. Komunisti so mladeniče poslali domov iz teharskega taborišča, nato pa jih s krampi in sekirami zverinsko umorili tik pred domom, v gozdu med Rakekom in Begunjami v bližini Marijine kapelice na Kamni Gorici.

V knjigi je svoje mesto našel tudi kratek zapis, najden v župnijskem arhivu, v katerem je Ipavčev predhodnik Andrej Makovec spisal nekaj misli o strahotnem zločinu, ki se je novembra 1943 zgodil v Grahovem, ko so partizani zažgali več hiš in cerkev, kamor so se zatekli in branili ljubo življenje domobranci. V poglavje je vkomponirano tudi poročilo o postavitvi grahovskega spomenika nedolžnim žrtvam, ki ga je avtor knjige leta aprila 2014 blagoslovil.

Poglavje Oživljene kosti žrtev iz Mačkovca bralcu osvetljuje dejstva o partizanskem morišču na Mačkovcu. Gre pravzaprav za povzetek besedila, ki ga je leta 2013 za Demokracijo spisal Ivo Žajdela. Med drugim so navedena tudi imena žrtev z Mačkovca ter na kratko predstavljene življenjske zgodbe nekaterih izmed njih. Okostja iz Mačkovca so bila izkopana, krščanski pokop pa je potekal leta 2013 v Begunjah. Poročilo o tem dogodku je podkrepljeno s prepisom pridige arhidiakona Francija Petriča. V naslednjem poglavju beremo povzetek članka o medvojnem trpljenju Meniševcev, ki ga je Vanja Kržan objavila v 55. številki Zaveze. Vključuje pričevanja domačinov iz Bezuljaka, ki pripovedujejo o težkem obdobju in grozotah, ki so doletele domače kraje. Povzetek prispevka iz Zaveze, tokrat izpod peresa Janka Mačka, je tudi poglavje, ki sledi. Tragične dogodke zgodovine komunističnega nasilja nad Meniševci in njihov spontan upor proti tej nečloveški podivjanosti je naslovil Boj Meniševcev za golo preživetje.

Sledi sklop, ki je posvečen Lojzetu Opeki, očetu misijonarja Petra Opeke. Začne se z opisom pekla v Starem Hrastniku. Večino besedila Maks Ipavec povzema od rešenca iz Teharij, dr. Tineta Velikonje, ki je zelo natančno opisal rešitev na smrt obsojenega Lojzeta Opeke ter njegovo pot v Italijo in pozneje v Argentino. Opeka ni bil edini, ki je pobegnil, je pa njegova zgodba najbolj poznana. Najverjetneje tudi zato, ker je pisal spomine, ki jih je dr. Velikonja objavil. Delček teh spominov prinaša tudi pričujoča knjiga. Za boljše razumevanje zgodbe Opekove družine je vključeno še pričevanje misijonarja Opeke, ki ga je zapisal v knjigi Bojevnik upanja.

Kalvarija notranjske dežele, ki torej črpa iz nekoliko neobičajnega nabora virov: iz župnijskih arhivov, publicističnih objav, strokovnih zbornikov, poročil, javnih nagovorov, osebnih razmišljanj …, je še ena od knjig, ki v družbo, okuženo z zločinsko dediščino nasilja in laži prinaša resnico o slovenski polpretekli zgodovini. Oživlja jo tako s konkretnimi človeškimi zgodbami kot tudi s statistiko. Izjemna dragocenost zlasti za notranjskega človeka, ki ima zdaj na enem mestu zbrana pretresljiva dejstva o tragediji, ki jo je druga svetovna vojna prinesla v njegove domače kraje v »času, ko je postalo sovraštvo naslada, krvavo pobijanje in maščevanje pa užitek«.

In memoriam

13. In memoriam

Franc Ložar

13.1. Franc Ložar

Stane Bešter

13.1.1.

Figure 58.

Pokojni Franc Ložar se je rodil v Bizoviku 6. novembra leta 1930. Starša Franc in mama Antonija sta imela pet otrok, šesti otrok – deklica je umrla takoj po rojstvu in je pokopana še tu pri cerkvi. (Tedaj so že pripravljali novo pokopališče na Pevčevi zemlji, za katero si je veliko prizadeval oče, ki je bil tudi mežnar.) Pokojni oče Franc je hodil v šolo v Hrušico, bil je ministrant in je veliko pomagal očetu mežnarju. Kasneje je bil z župnikom p. Hilarijem velik prijatelj in sodelavec. Poročil se je z Marijo Čerin oktobra leta 1958, rodila sta se jima dva otroka, Nada in Franci. Na Hruševski 41 sta si zgradila dom, kjer je živel do svoje smrti.

Že kot mlad fant je postal furman in si s pridnostjo prislužil denar, da je kupil tovornjak in z njim nadaljeval svoje prevozništvo. Do leta 1962 je bil prevoznik premoga in cementa. Ves čas od otroštva je ob prevozništvu z velikim veseljem tudi kmetoval, po letu 1962 pa se je popolnoma posvetil domači kmetiji v Bizoviku, ki jo je podedoval od očeta.

Z ženo in mamo Marijo sta redno hodila k maši v stolnico; ko pa je ta pred sedmimi leti umrla, je redno hodil k maši ob 10.30 v Štepanjo vas. Tam smo večkrat po domače poklepetali.

Zelo se je zanimal za dogodke med vojno in po njej. Napisal je tudi knjigo Bizovik – ti vas domača, le kdo je tebe ljubil. V njej je zbral spomine in fotografije bizoviških mož in žena, ki so morali umreti v težkih časih. Večkrat sva se o tem tudi pogovarjala. Ves čas od začetka je bil tudi pri »Novi Slovenski zavezi«. Zaslužen je za spominsko obeležje za pobite med vojno in po njej tukaj pri cerkvi v Bizoviku. Franc je zaslužen tudi za uvrstitev mežnarjevega Janeza Pavčiča, bizoviškega organista, na seznam mučencev.

Do konca je bil vitalen. Bil je še na slovesnosti krsta svojega pravnuka ali pravnukinje v Zadobrovi takoj po veliki noči letos.

Na koncu je bil v času bolezni in onemoglosti doma, v bolnici je bil le osem dni. Doma je želel ostati do konca in domači ste se zelo potrudili, da ste mu v najtežjih trenutkih stali ob strani in mu pomagali. V tolažbo vam je, da se je poslovil brez večjih bolečin. Dogorel je, kakor dogori sveča in se do konca daruje za domače, poklic, življenjske ideale, za domovino, za Cerkev in za Boga.

Naj mu bo Gospod bogat plačnik in milostljiv sodnik.

Na platnicah

Appendix A Na platnicah

Rojstvo novih domovin

Appendix A.1 Rojstvo novih domovin

Appendix A.1.1

Temelj prihodnosti

Appendix A.2 Temelj prihodnosti

Appendix A.2.1

Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razlo- čevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.
Prof. Justin Stanovnik

Notes
1.
V Zavezi tega pravnika poznamo po etapni, »Zupančičevi« sodbi na Evropskem sodišču za človekove pravice pri zadevi Latvia vs. Kononov, ki je za razliko od končne sodbe šla v prid zločincu Kononovu. Zaradi take naravnanosti je Zupančič v Sloveniji doživljal vsakršno vnebovzetje, ko pa se je spozabil pri pravicah ženskih trebuhov, kot jih absolutizira levica nasproti šibkemu človeškemu življenju, je bilo njihove milosti v hipu konec.
3.
Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek.
4.
François Furet je eden vodilnih francoskih zgodovinarjev, med drugim avtor knjige »V delavnici zgodovine« in direktor instituta Raimond Aron na Visoki šoli za družbene vede v Parizu.
5.
Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri pokopu žrtev iz Žiglovice, 18. 6. 2017, Dolenja vas pri Ribnici.
6.
Nagovor na spominski maši v Vetrinju, 20. maj 2017.
7.
Komemoracija ob obletnici umora profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, Teološka fakulteta, 26. maj 2017.
8.
Nagovor na Starem Hrastniku, 11. junija 2017.
9.
Nagovor ob 75-letnici ustanovitve vaških straž, Rovte 20. 8. 2017.
10.
Glej Paris, Erna, Long Shadows – Truth, Lies and History, London 2002
11.
Rdeče mreže, Konzorcij za resnico, Ljubljana 1940, str. 82
12.
Glej Václav Havel, Živeti v resnici, Celovec 1994, str. 17–32 ; izvirnik Moc bezmocných, 1978
13.
Havel, Václav, Živeti v resnici, Celovec 1994, str. 22–23
14.
Glej Drago Ocvirk, Sanjači novega človeštva, casnik.si, 16. 8. 2016
15.
Vode, Angela, Skriti spomin, zbrala Alenka Puhar, Ljubljana 2004, str. 303
16.
Enodnevni zaslužek.
17.
Slovenski begunci v Italiji, str. 134.
18.
UNRRA, S-0527-0832, Camps, Interview with Col. Findlay and maj. Hartman, 1. 4. 1946. Slovenski prevod: »Proti koncu intervjuja me je stotnik Findlay vprašal, če poznam gospoda Kreka, člana Jugoslovanskega dobrodelnega sklada. Ko sem mu pritrdila, je stotnik opozoril: ‘Pazi na gospoda Kreka. On je zelo pameten in ga je treba nadzorovati.’«
19.
Ustna izjava Alenke Prijatelj.
20.
Domači glasovi, 27. 9. 1946, str. 4.
21.
Zedinjena Slovenija, 9. 9. 1946, str. 4.
22.
Zedinjena Slovenija, 10. 5. 1947, str. 1.
23.
UNRRA, S-0527-0988, Senigallia, Camps weekly report, 23. 2. 1946.
24.
Albergo Bagni in Barletta, str. 140.
25.
Ustna izjava Vere Prijatelj, 8. 4. 2017.
26.
Slovenski begunci v Italiji, str. 135.
27.
Zedinjena Slovenija, 19. 12. 1947, str. 3.
28.
Zedinjena Slovenija, 3. 12. 1946, str. 2.
29.
Arhiv Zedinjene Slovenije, Konferenčni zapisnik slov. ljudske šole v š. l. 1946‒47, Senigallia, Zapisnik z dne 4. 12. 1946.
30.
Zedinjena Slovenija, 4. 10. 1946, str. 3.
31.
Socialistični revizionisti, privrženci Rose Luxemburg.
Date: 2018-07-21