Zaveza št. 104

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2017

Kazalo

[Page 001]
Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Rondo, refren ali variacija

1.1. Rondo, refren ali variacija

Lenart Rihar

1.1.1.

Somišljenikov, ki razumejo, kaj zavira Slovenijo na poti v svobodo, demokracijo in blaginjo, ni na ostajanje. Teh, ki o tem kaj napišejo, je še znatno manj, so pa ti zato toliko večkrat naprošeni, da svoje misli zberejo v priobčljivem besedilu. Če umevajo, kje in zakaj je nedavna slovenska zgodovina prelomljena in kako to vpliva na današnji čas, potem povsem naravno sledi, da so to ljudje zjedrene misli. Ko se misel osredinja na to slovensko vozlišče, se namreč nesorazmerno poveča njegova gravitacijska moč. Z vrha lestvice prežarja druge danosti in razpršen fokus primerljive intenzitete postaja nemogoč. »Vse misli ‘zvirajo ‘z ljubezni ene / in kjer ponoči s spanji so zastale, / zbude se, ko spet zarja noč prežene,« bi rekel pesnik. Zato je tudi vsem tem posameznikom skupen poražen občutek, da so, kar so imeli povedati, že neštetokrat povedali, a nikoli dopovedali. Vsaj ne tolikerim in v tisti meri, ki bi samodejno zaustavila vsakršno erozijo in Slovenijo začela dvigovati. Od tu izvira potreba po vedno novem razmisleku in tudi po vedno novih variacijah na soroden sklop intervalov.

Črna luknja slovenskega vesolja

1.1.2. Črna luknja slovenskega vesolja

Temno središče naše stvarnosti je boljševiški prevrat in njegov kontekst. Od paradoksov se ukrivlja kot čas v vesolju. Dogajanje je sicer preprosto kot v najbolj črno-belih pripovedkah o boju med dobrim in zlim. Takoj za tem pa nastopi brezmejna zapletenost, ki nas deli po pokrajinah, po okupatorjevih deležih, po predvojnih političnih skupinah itd. Situacijo zapleta to, da so krščeni v večini na »dobri in na hudobni« strani. Mnoge družine so razcepljene, nekatere kar med demokrate, boljševike in mobilizirance. Londonska vlada je spet svoj problem, ki ga kot vrhunec manifestira v sporazumu Tito – Šubašič. Evropski totalitarizmi imajo svojo dinamiko sodelovanja, medsebojnega napadanja, kapitulacije in Zahod se odloči za kolaboracijo z enim izmed njih. Ta še traja in njegovi zločini so največji, a kot da ne tehtajo … Svetovna politika igra šah, pri katerem Slovenija ni niti za kmeta. Kaj Slovenija, pol Evrope!

To je šele začetek neurejenega seznama, mi pa se vrnimo k osnovnemu domačemu dogajanju. Zli se ne zadovoljijo s tem, da iztrebljajo dobre. Ta svoj angažma pospremljajo z brutalno propagando, ki iz realnosti vzame črno-belo dogajanje in mu zasuka barve. Zli so poslej predstavljeni kot dobri, dobri kot zli. Tudi to se sliši preprosto in na nek teoretičen način celo je, a življenje v laži in zanikanju, občevanje z jezikom, ki mu je semantika v razmerju do stvarnosti ponorela, je do skrajnosti naporno. Zapletenost smo tako nekoliko začutili, a za vsem tem vrtinčenjem še vedno čutimo preprosto resničnost iz začetka: jasno vidimo denimo Kajna, ki je, ljubosumen na bratovo superiornost, prerezal njegove vratne žile.

Politeja ali mučilnica?

1.1.3. Politeja ali mučilnica?

Ko smo ravno pri Kajnu, se lahko spomnimo, da ga je Bog kot morilca zaščitil, da bi svet ne podlegel talijonskemu pravu. Zdi se tudi, da je bila Kajnu samemu bratova smrt ne samo dovolj, pač pa tudi težko breme. Slovenskega Kajna pa smrt Abelov med vojno šele dobro razgreje. Kaj si omisli, ko naj bi nastopil čas miru, obnove, blaginje, natalitetnega razcveta? Sistematično sejanje smrti. V krvi osnuje tvorbo, ki nosi nekatere atribute države. V resnici je to, če si pomagam z dr. Janezom Zdešarjem, policijska država, ki ne temelji na zakonih in pravosodju, pač pa na prisili. To je koncentrirana država brez delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in pravosodno. Dovoljena je ena sama politična stranka, ki odloča o vsem in ukinja vsakršen pluralizem. Osnovana in skrbno dresirana je tajna policija, ki ima neomejen nadzor nad vsem organiziranim življenjem. Tudi vse druge organizacije, od državnih do t. i. civilnodružbenih (zaradi mnogih neuklonljivih posameznikov smemo izvzeti edino Cerkev), so instrumentalizirane za podporo režimu. Partija izvaja intenziven, nepredvidljiv in vsenavzoč psihofizični teror. Nazadnje pa je tu še vseprisotna ideologija in indoktrinacija vseh, posebej mladih. Temu zmaličenemu organizmu, ki služi za proizvodnjo privilegijev eliti in za zatiranje ljudi, so rekli država. Da se sploh ve, o čem je govor, si moramo pomagati s pridevnikom totalitaren: vzpostavili so totalitarno državo.

Verujem v edino in vsemogočno partijo

1.1.4. Verujem v edino in vsemogočno partijo

Kot eden od zadnjih elementov te nasilne tvorbe je bil omenjen silno pomemben element: indoktrinacija. Gre za nekakšno prisilno državno vero v božanstvo prvega partijca in v nedotakljivost zadnjega partijca, dokler je v milosti višjih. Nadalje gre za vero v notranje in zunanje sovražnike, za vero v napredek in superiornost kamenodobstva. Osrednja dogma je seveda prapok zgodovine, ki se mu reče NOB. Od tam izvira vse, vključno z eshatološko sodbo, ki vse deli na zveličane in na pogubljene. Predvsem pa, kot je bilo že omenjeno, z opravnomočenjem radikalnega zasuka vrednostnih predznakov, v srepem nasprotju z vsem, kar je veljalo tisočletja človeške zgodovine: dobro postane zlo, zlo postane dobro. Do konca zbanalizirani ideologiji se reče znanost, presežnim človekovim danostim pa opiat. Sovraštvu se reče bratstvo in enotnost, zasužnjevanju in enoumju pa svoboda. Gospodarskemu bankrotu se reče ekonomski uspeh, partijskim eksekucijam pa sodbe v imenu ljudstva. Osrednja paradigma, ki je omogočila, da so ljudje mirno prenašali črno kot belo in belo kot črno, je bila zapisana z morjem slovenske krvi: izdajalcem in napadalcem na lasten narod se reče junaki, rodoljubnim branilcem urejenega sveta in upornikom proti totalnemu terorističnemu deliriju pa se reče narodni izdajalci.

Ko je celota manjša kot njen del

1.1.5. Ko je celota manjša kot njen del

Kakšno opustošenje pušča za sabo zločesto žarčenje takega protislovnega sveta, nam ni treba posebej naglašati … Res ni treba? Spričo take evidence bi si vsekakor predstavljali, da ne. A kot vidimo vsak dan, ni tako. Vedno znova in po možnosti vsakič na nov način je treba poudarjati popačenje in njegove posledice, da bi le prišlo do zavesti ljudi. Ljudi, ki so bodisi ta čas doživljali bodisi trpijo njegove posledice! Kar je seveda dokaz par excellence, da je opustošenje strašno. Da je tako veliko, da ga ni mogoče zagledati, ampak smo del njega.

Samo tako je mogoče razložiti anomalije, da človek, ki po pol stoletja končno dobi možnost dokončno izmakniti se suženjstvu, plane s komaj kaj oklevanja naravnost nazaj vanj. Predte polagam smrt in življenje, blagoslov in prekletstvo … Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, je zapisano nekje v 30. poglavju Pentatevha. Tako sta bila pred nas položena tudi Kučan in Pučnik. In narod je izbral. In potem še mnogokrat. Čeravno ne bi radi preplehko opletali s presežnimi rečmi, se vendar ne da kar mimogrede odgnati pomisli na nekakšno prekletstvo, ki je poveznjeno čez našo mlado državo, da njena demokratična stran nikakor ne doseže večine in posledično sprememb na bolje.

Oprostite, spet se ponavljam …

1.1.6. Oprostite, spet se ponavljam …

S te perspektive ni tako nelogično, da se razmere slabšajo tudi v smislu spovračanja nekdanje ideologije. Mrgoli starih predsodkov in klišejev, ki bi se jim morala že podpovprečna pamet na daleč režati. Narašča sovražno razpoloženje, ki ni le posledica poneumljanja, pač pa tudi neposrednega vcepljanja. Tako dobivamo dva svetova, od katerih je eden kolikor toliko pri sebi oziroma v resnici, drugi pa je, čeprav pri vzvodih oblasti, totalno zapreden v navideznost. Čas te dihotomije ne bo rešil. Vse to videti in ignorirati tudi ne bo zadoščalo. Treba je dobiti stik do tega človeka, do njegove resničnosti in do njegovih nekorumpiranih nastavkov. In zato v upanju na vstopno točko znova in znova variacija na – isto temo …

Prekucniti vse, kar je veljalo tisočletja
Figure 1. Prekucniti vse, kar je veljalo tisočletja arhiv Zaveze
Nova središča slovenskega časa

1.2. Nova središča slovenskega časa

Matija Ogrin

1.2.1.

Središče Ljubljane ima vsaj dve tisočletji zgodovine, polne človeških zgodb in preobratov. Vendar zgodovinska razsežnost mesta na njegovih ulicah ni postavljena prav močno v ospredje; marsikatera hiša, ulica ali prehod bi si zaslužili tablo s pojasnili, kaj se je tam v nekdanjih stoletjih pletlo in razpletlo. Toda obiskovalcem mesta silijo v oči čisto druge reči – predvsem nešteti gostinski lokali in hrupna glasba. Ti lokali so od zunaj videti prijazni, vendar imajo svojo nevidno, zadnjo stran. Slišati je bilo, da uspešen slovenski poslovnež izmed naših zdomcev, ki ima v strogem centru nekaterih evropskih metropol vrsto trgovin, v centru Ljubljane ne more dobili prostora za svojo dejavnost. Mreže raznih družin in posameznikov – menda zlasti albanskih, srbskih in ruskih – v povezavi z županom obvladujejo malone celotno mestno središče. Nekateri menijo, da središče Ljubljane, vsaj kar zadeva njegovo gospodarsko plat, ni več v slovenskih rokah in da dolgo časa tudi več ne bo. V samem središču centra Ljubljane imamo stolnico, ki jo skupine okrog župana Jankoviča skušajo spodkopati z veliko garažno hišo, ki ni kaj dosti drugega kot načrt za veliko pranje denarja, po politični strani pa udarec v simbolno središče zgodovine krščanstva na Slovenskem. To središče bo, če bodo načrt uresničili, prizadeto tako fizično – z neizogibnimi poškodbami stavb in fresk, ki pomenijo našo prvovrstno, edinstveno kulturno dediščino – kakor tudi simbolno. Toda slišati je, da odločujoči krogi na ljubljanski škofiji celo pri tem vprašanju, ali in kako nasprotovati načrtu, niso enotnih misli. Zato ne vemo, ali bo simbolno in zgodovinsko središče krščanstva na Slovenskem moč obraniti pred tem škodljivim načrtom finančnih mrež, ki ne marajo ne krščanstva ne slovenstva …

S središčem Ljubljane je nekaj močno narobe, kar s simbolno govorico izraža, da je nekaj močno narobe s središčem slovenstva. Po neštetih kapilarnih, nevidnih poteh se stanje bitja iz globoke notranjosti, iz središča, preliva in zrcali v njegovo zunanjo pojavnost. To središče je prizadeto, ranjeno. Bralci Zaveze to vedo še posebej poglobljeno, ker vsako pričevanje v Zavezi prikazuje eno od poti, po katerih so bile rane, razpoke in brezna zasekana in izdolbljena v naše narodno bitje. Vemo, da se te razpoke, ki segajo skozi celo družbo in hkrati skozi vsakega posameznika, lahko zaprejo in zarastejo samo tako, da se resnica o njihovem nastanku družbeno uveljavi in seže skozi vso družbo in posameznike. Toda po 25 letih države Slovenije vidimo, da se tolikanj pričakovani čas, ko se bo to zgodilo, čas, ki bo zaobjel našo zgodovino in izrekel resnico o nji, čas središča, odmika v neznano razsežnost. Erozija spomina se zdi med ljudmi čedalje večja, razpoke med nami se zato širijo, razrasle so se celo med tistimi, ki bi jih morali po svojem poslanstvu in poklicu prav posebej celiti in zdraviti. Omenil bom dva taka primera, ki sta tako neverjetna, da za hip ne verjamemo svojim čutilom: t.i. krščanski demokrati so napovedali, da četudi bi pomladne stranke zmagale na volitvah, z Janšo že ne gredo v vlado. Kaj je moč ob tem sploh reči? Ali se ne končuje tu vsaka pomladna politika, ali ni prišla tu v najgloblji konflikt in blokado sebe same? In drug primer, ki mu ne bi bilo moč verjeti, če bi ne bil resničen: Branko Cestnik v svojem spletnem dnevniku dne 19. maja 2017 vzporeja (že raba izraza je neprimerna) »levo veliko noč« (praznovanja 29. aprila, 1. maja itn.) in »desno veliko noč« (spominske slovesnosti za pobitimi žrtvami), in se mu ob tem zdi primerno oboje še ironizirati: vsaka od strani ima svojo pripoved o utemeljitvi slovenskega naroda, pravi, »in kot stekli lisici se grizeta med seboj. Komaj čakaš, da pride vroče poletje in da mrzlo pivo odplakne ta nori psihično-simbolni vrtiljak.« Ne vem, kaj se mi zdi bolj žalostno: relativizem, ki tiči v Cestnikovih stavkih (ki so na prvi pogled večidel dobrodušni in optimistični), ali frivolnost, s katero uvrsti spominske slovesnosti za žrtvami revolucije v »nori psihično-simbolni vrtiljak«, ali blažena ignoranca, ko naj vse skupaj odplakne mrzlo poletno pivo …

Oba nevesela primera kažeta, kot toliko drugih, da celo v nekaterih delih demokratične politike in med nekaterimi kleriki ni veliko zanimanja za resničnost, kakršna je sama na sebi, neodvisno od nas; ni veliko razumevanja za njeno bolečino in globino, ni razumevanja za to, da je čas izpred desetletij po svojih učinkih še vedno tu; da je čas nekaj enotnega, tako da preteklost deluje na sedanjost in poraja prihodnost … Zdi se, da ti ljudje doživljajo čas na pretrgan način, ločeno od tistega, kar je bilo poprej in bo prišlo potem, in živijo v izolirani časovni coni svoje lepe, osebno ukrojene sedanjosti.

Trdna tla pod nogami nam daje le vživetje v celoviti, nepretrgani čas. To je enotnost, povezanost nekdanjega in sedanjega časa, o kateri govorijo domala vsi prispevki v Zavezi in vse naše spominske slovesnosti. Iz trdne podlage, ki jo daje ta povezanost, nastajajo na slovenskem podeželju nova središča življenja, majhna, toda resnična, nadvse pomembna, in s svojo majhnostjo nadomeščajo propad glavnega slovenskega središča: postajajo nova središča slovenskega časa.

Dotik resničnosti, ki ga daje človeku takšen spominski most med preteklostjo in sedanjostjo, ni vesel, ne lahkoten, pač pa krut in temen, nadvse resnoben, tak, da nam prinaša misel na poslednje stvari. Vendar človeku, ki hoče nositi most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, ta daje bivanjsko trdnost in oporo, ki ju more dati le to, kar je res in prav. Od tod prejme človek na tem mostu tudi nepričakovani in nerazumljivi dar zaupanja v smisel našega bivanja; spomin na pobite, zasute, pozabljene pa nam poživi uvid v vrednoto ustvarjene človeške eksistence – neizmerni cvet življenja.

Dotik resničnosti
Figure 2. Dotik resničnosti arhiv Zaveze
Stara vera, nov denar ali nevidna moč videza

1.3. Stara vera, nov denar ali nevidna moč videza

Brane Senegačnik

1.3.1.

»Sicer pa: popolna polomija!« je vzkliknil Marjan Vidmar, ko sem ga pred časom srečal v neki viški pekarni. Vidmar, ki je bil predsednik izvršnega sveta skupščine mesta Ljubljana takoj po osamosvojitvi, ni imel v mislih napornih časov svojega javnega delovanja, temveč stanje sedanje slovenske države. Nedvomno bi se z njim strinjalo veliko prebivalcev te države, zdi se mi, da bi tej njegovi trditvi pritegnila celo znatna večina ljudi takšnega ali drugačnega političnega prepričanja in še zlasti tistih brez vsakega prepričanja. Kritiziral je, zelo konkretno in argumentirano, slabo organizacijo dela v posameznih podjetjih in ekonomsko mrtvilo – komu to ne bi bilo všeč? Kritiziral je neučinkovitost pravne države in birokracije, pa medije in šolstvo – mar niso to najbolj priljubljene tarče ljudske kritike? Pogrešal je družbeno vizijo in dejavno državljansko zavest, obžaloval nizko intelektualno in etično raven javne besede – ali ne bi ob tem danes večinski slovenski človek, ta razdražljivi nezadovoljnež, zadovoljno prikimal, če že ne zaploskal? Toda vsesplošne podpore bi bilo pri priči konec, ko bi prešli k vzrokom takega stanja. Vidmar jih je videl predvsem v tem, da se je izjalovila slovenska pomlad in niso dozoreli hotenja, predstave in načrti, ki so vzcveteli v tistem času. Relativno velik del javnosti v tej državi pa nasprotno pripisuje krivdo tistemu, kar je prišlo z osamosvojitvijo: družbeni svobodi, demokraciji, strankam, prostemu trgu. Za sedanje težave so po tej ljudski razlagi torej najbolj odgovorni tisti, ki so nas zapeljali v avanturo s samostojno demokratično slovensko državo. Jugonostalgični glasovi dodajajo temu piko na i: v SFRJ je bilo bolje. Ni torej logično sklepati, da je bil odhod iz tiste države napaka, ki so jo storili ljudje iz nevedenja, zapeljanosti ali pretiranih pričakovanj? Če je moj sogovornik menil, da smo tu, kjer smo, zaradi tega, ker je premalo demokratične Slovenije, se v javnosti vse močneje propagira prepričanje, da je vir zla v tem, da je je preveč – ali bolj naravnost povedano, da sploh je.

Moč videza

1.3.2. Moč videza

V resnici je zadeva s to novo zgodovinsko vero nekoliko bolj zapletena. Iz mnogih političnih, zgodovinskih, ekonomskih in kulturnih razlogov je obnova SFRJ povsem nerealna, zato je reakcionarna želja po njej, ta želja »iti naprej v preteklost«, obsojena na to, da ostane zgolj želja. A dejansko lahko učinkuje prav tako in samo tako: kot utopična sanjarija in nekakšen kljubovalni simbol drugačne družbe (čeprav so njeni učinki na politiko, gospodarstvo in kulturo vse prej kot samo utopični). Predstave o nekdanji državi so vendarle ravno dovolj otipljive in dovolj fantastične, da delujejo realno in privlačno: slikajo družbo relativne ekonomske blaginje, kjer ni bilo tveganj in osebne odgovornosti, bilo pa je veliko medsebojnega spoštovanja, enakopravnosti in ravno toliko svobode, kot je potrebuje pošten človek.

Množičnih pomorov političnih nasprotnikov v teh predstavah ni; tudi molka o njih, ki je bil sankcioniran prav do konca njenega obstoja, ne: in seveda so tam še toliko manj deformacije, ki jih je ta molk povzročil v etični in kulturni občutljivosti njenih državljanov: te posledice so zaradi dolgotrajnosti in tako rekoč vseprežemajočega značaja tega molka prav posebna, edinstvena in zelo pomembna dediščina totalitarnega sistema. Dovolj je pomisiliti, da molk o fizični amputaciji dela prebivalstva, ki ni ustrezal socialističnemu režimu, na neki način še traja, da ni znan niti obseg množičnih pomorov, kaj šele da bi bili odkriti in sankcionirani odgovorni zanje, čeprav je vsaj objektivna odgovornost režima nesporna. Neverjetno ali pa izredno značilno je, da niti v splošni kulturi nasilje ni prepoznano kot glavno sredstvo komunistične politike, pa čeprav je to razvidno iz njene uradne ideologije, pravnih aktov in iz njene prakse. Če nekateri mlajši reakcionarni intelektualci ugotavljajo, da se je znanstveno nujno vrniti k metodam revolucionarnega nasilja, velja to samo za sveže intelektualno stališče, medtem ko načelna kritika takih pogledov, kritika, ki se sprašuje o njihovemu miselnem in etičnem okviru, hitro obvelja za moralno sumljivo. A celo če zanemarimo nasilje, ki je bilo dejanski in tako rekoč uradni ideološki temelj tiste družbe, opazimo, da v privlačnih predstavah o socialistični preteklosti ni še nekaterih zelo vidnih potez njene zgodovinske resničnosti: tako, denimo, ni sledu o rdeči aristokraciji ali buržoaziji, v katero se preoblikovala komunistična elita. Tega »novega razreda« si ni izmislila sovražna emigracija: pojem je skoval Milovan Đilas, ena najpomembnejših osebnosti partizanskega gibanja in eden vodilnih politikov v prvih povojnih letih. Tisti z malo daljšim zgodovinskim spominom bi zaman iskali tudi »virtuozne oblike družbene kraje«1 ali super inflacijo, ki so bile zaščitni znak tedanjega življenja. Seveda ne trdim, da je bil socialistični režim ves čas enako trd ali da ni v tistih nastalo nič dobrega; toda ali so, denimo, Cockta, Kraševa bajadera ali ljubezenske balade Bjelog dugmeta proizvod političnega sistema? V njih ni ničesar političnega, kar je v popolnem nasprotju z ideologijo, ki je vsemu pripisovala politični pomen. Morda pa gledamo prestrogo in bi morali bolj ceniti dobrohotnost komunističnih oblastnikov, ki bi lahko vladali s še tršo roko, pa niso? Zdi se, da nekaj takega sugerira vidni akademski zgodovinar, ki je s toplo simpatijo izjavil, da bi Stane Dolanc pač lahko še večkrat prepovedal izid Mladine, kot ga dejansko je.

Oblike vere in nevidna smrt kulture

1.3.3. Oblike vere in nevidna smrt kulture

Osebno vernost je nasploh težko presojati; to velja tudi za tiste, ki prakticirajo to novo zgodovinsko vero. Verjetno nekateri, še zlasti mlajši, rojeni že v Sloveniji, verujejo iz pristne zgodovinske ignorance in z najboljšimi nameni; drugi zbujajo vtis, da jo uživajo občasno kot blago halucinogeno drogo iz potrebe po virtualnem pobegu iz krute demokratične realnosti; spet tretji jo oblikujejo: v medijih, popularni in zaresni umetnosti in akademskih okrožjih pripovedujejo o njej čudežno lepe zgodbe iz čisto materialnih interesov in za to, da bi se uveljavili v javnosti. Dejstvo, da je poveličevanje socialističnega režima, katerega temeljne vrednote so v nasprotju z vrednotami strankarske demokracije, v slednji oportuna kulturna drža, je osupljivo. Še bolj osupljivo pa je, da to ni osupljivo, temveč je postalo tako rekoč nekaj naravnega, nekaj kar sodi skorajda k samoumevnim moralnim predpostavkam kulturnega življenja. Slovenska družba je pravzaprav velik sociološki laboratorij, ki pa ga, vsaj po mojem vedenju, stroka bolj malo uporablja. Kar je velika škoda: tu ima namreč izredno priložnost opazovati dinamiko življenja socialističnih idej in njihovega vpliva na celotno življenje. V nekdanji državi je bila socialistična ideologija tako rekoč zraščena z zgodbo o NOB; ko je socialistični sistem propadel, je skorajda poniknila – a le pod površino enobejevske zgodbe: tu je varno preživela kratke neugodne demokratične čase. NOB je tedaj postala nekakšen moralni argument za preživetje socialističnega gospostva v gospodarstvu in kulturi; stare strukture so se brez večjih težav prilagodile novim razmeram in pri tem privzemale kapitalistične oblike in retoriko. Ko pa se je iztekla naslednja zgodba, zgodba o uspehu, in so se na jasnem nebu liberalizma začeli kopičiti oblaki ekonomske krize, so socialistične ideje začele spet vse bolj pogumno lesti na dan: tu in tam

Moč videza
Figure 3. Moč videza arhiv Zaveze

otrokom spet zavežejo okrog vratu pionirske rutice; po stenah številnih lokalov obešajo slike maršala Josipa Broza, imenovanega Tito; prepevajo z glasovi Kombinatk, podeljujejo častno meščanstvo prestolnice vodilnim komunističnim funkcionarjem in končno so tudi prikorakale v paralment tako rekoč gole v podobi skrajnolevičarske Združene levice. Tragikomična palingeneza socializma je svoj vrhunec dosegla v dveh dogodkih: v koncertu Tržaškega partizanskega pevska zbora Pinko Tomažič z gosti 27. 4. 2013 in v odkritju spomenika Ivanu Mačku – Matiji v Kočevskem Rogu tri leta kasneje. Koncert v dvorani Stožice, ki mu je prisostvovala bolj ali manj vsa leva politična elita demokratične države, je imel jasna komunistična obeležja od programa do vizualne simbolike; neredki politiki v prvih vrstah so zboru navdušeno pomagali prepevati pesmi boja proti svetu, ki mu danes vsaj formalno pripadajo,2 in očitno uživali ob sramotenju Evrope (v intelektualno precej nezahtevnem nastopu dua Bakalina). Narodni heroj in junak socialističnega dela Ivan Maček – Matija je bil poveljnik OZNE v času množičnih pomorov vojaških ujetnikov in komunizmu (domnevno) nenaklonjenih civilistov; spomenik so ob sodelovanju slovenske vojske postavili blizu krajev, kjer se je dogajal velik del teh pomorov. Letos je bil oskrunjen. “Kaj je rop ene banke proti ustanovitvi banke,” se vpraša Brechtov antijunak Mackie Nož v Operi za tri groše. In kaj je napad na tak spomenik proti postaviti takega spomenika? Da ne bo nesporazuma: zavračam nasilje v vseh oblikah, tudi če gre za reakcijo na nasilje nad zgodovino. Poleg tega lahko v slovenskih razmerah takšna dejanja akterje nezaslišanega nasilja hitro naredijo za žrtve. Toda kako zelo mrtva je kultura, etično in intelektualno, da se ne zgane ob tolikšni žalitvi ljudi, svobode in zgodovinske resnice, kot jo predstavlja tak spomenik?

Onstran politike

1.3.4. Onstran politike

Tolikšna živost in moč nove stare vere seveda nista mogoči brez obsežne medijske promocije in kažeta na krepko finančno zaledje. Tak vložek politike je razumljiv: navsezadnje je ta vera zelo pomembna za preživetje razvejanih in razdrobljenih postsocialističnih struktur, ki so morale v neugodnih demokratičnih časih skozi vrsto zunanjih preobrazb in prilagoditev; ta vera in njeni simboli so njihova nepogrešljiva kohezivna sila.

A bistveno je nekaj drugega: ta vera ni samo stvar politike. Njeni družbeni učinki – moč navideznosti, ki obenem opaja, mrtvi in zakriva svoje delovanje – namreč močno presegajo kroge njenih praktikantov in so najmočnejši prav tam, kjer so najmanj opaženi, tam, kjer jih po splošnem prepričanju nikakor ni in že pomisel nanje prikliče obtožbo o teoriji zarote: med intelektualci. Hudo zgoščena ideološka atmosfera povzroča samodejno upoštevanje tako povzročenih »naravnih« razmer: ljudje se sami od sebe gibljejo po določenih področjih, drugim pa se izogibljejo, na ena prihajajo radi in se tam dolgo mudijo, preko drugih gredo z odporom, karseda hitro in s priprtimi očmi. Vtis »naravnosti« tega stanja omogoča kulturne umore posameznikov (v katerih ne sodelujejo le mediji, ampak včasih tudi sodišča in umetnost, predvsem pa t. i. javno mnenje): videti so kot »naravno« dogajanje, kot normalen rezultat delovanja moralno homogene kulture, čeprav so v resnici plod spretne manipulacije, nereflektiranosti in množičnega oportunizma. Ena prvih žrtev takega »kulturnega umora« je bil sogovornik z začetka, Marjan Vidmar; sledili so mu mnogi; nič čudnega, saj je potal tak kulturni umor tako rekoč »naravni pojav«.

Takšni nasilni dogodki pa seveda niso edini učinek delovanja »atmosfere«. Tako je pri razpravah o polpretekli zgodovini in njenih posledicah za sodobno kulturo in življenje, mogoče jasno opaziti gibanje znotraj miselnih in etičnih okvirov, ki so bolj ali manj subtilno ukrojeni po enobejevski povesti. Delovanje – raziskovanje, pisanje, diskusije – je lahko metodološko povsem neoporečno in zato daje tem močnejši vtis znanstvene, umetniške ali miselne avtonomnosti. Navsezadnje so lahko izbrane tudi ideološko kočljive teme (temne strani komunistične preteklosti) in lahko so tudi presojane v luči demokratičnih vrednot – toda splošni ritual zaklinjanja na demokratične vrednote se tu ne izteče v razvidno in učinkovito povezavo z aktualnim tu in zdaj, kot se pri obravnavi drugih totalitarnih, avtoritarnih in nedemokratičnih pojavov, temveč, ravno nasprotno, to povezavo prekine ali odločilno zamegli. Tako ni videti nič narobe: vse je tu, kar mora biti, tema, vrednote, metodologija, vendar je tu tudi nevidni okvir, preko katerega živi tok zgodovine ne more. In vse razpravljanje, še tako tehnično dognano, postane v globljem smislu intelektualno in etično jalovo.

Skrajno težko je to stanje opisati, kaj šele razložiti. Prav gotovo ima več zgodovinskih izvorov in ga napajajo različne človeških odločitve. Je nekakšna ujetost v videz in nemoč, ki je napol hotena: daje občutek nemoči in s tem neodgovornosti; omogoča, da se človek dojema kot žrtev in s tem spodbuja njegovo silno kritičnost navzven in obenem slabi potrebo po samokritičnosti. Pravzprav je nekakšno zadovoljstvo v nezadovoljstvu. Takšna samopredstava ali samoobčutenje kaže veliko znamenj ideologije v enem od pomenov, ki ga je tej besedi pripisoval marksizem: »lažna, napačna, fetišizirana zavest in spoznanje resničnosti«, ki izhaja iz razredne determiniranosti in omejenosti nosilcev. Recimo, da lahko to prevedemo v socialno negotovost in odvisnost od »socialističnega« finančnega in simbolnega kapitala; potem pa moramo temu gotovo dodati še nepripravljenost posameznikov na tveganje in izpostavljanje. Strah pred posmehom intelektualnih krogov je močnejši od intelektualnega poguma, ki je potreben za vprašanje: »Čemu se vendar posmehujejo?«, kadar se posmehujejo vsi okoli nas. Zdi se, kot da intelektualcem, tem razsvetljenskim svetnikom, nekakšen sram preprečuje, da bi tvegali korak prek nevidnega okvira, okvira, ki ga sicer v tej družbi nosimo vsi v sebi: če bi ga napravili, bi bil, tako čutimo, pritisk atmosfere prehud. In se zbojimo in ostanemo, kjer smo: še naprej vztrajno hodimo od stene do stene. Antični mitični junaki in junakinje so zaradi sramu delali samomore; sodobni intelektualec zaradi sramu ostaja politično korekten.

Osvobojeno. In pika.

1.4. Osvobojeno. In pika.

Helena Jaklitsch

1.4.1.

V začetku maja se je vsa Evropa spominjala konca druge svetovne vojne. Zaradi sprememb, ki jih v zadnjem obdobju doživlja Evropa, ta obletnica, vsaj tako se je zdelo, spet nekoliko bolj stopa v ospredje. Mogoče tudi zaradi tega, ker vsi čutimo in vidimo, da se na stari celini nekaj dogaja, da se naš svet spreminja. Da mir in svoboda, ki ju je prineslo leto 1945 tistemu delu Evrope, ki je bilo na zahodni strani železne zaveze, vendarle nista tako samoumevna. Tudi vrednote in temelji, na katerih so evropski očetje gradili povojni svet, prestajajo preizkušnjo. Ne le zaradi tistih, ki prihajajo sem na čolnih ali preko drugih ilegalnih poti in k nam prinašajo drugačno kulturo, drugačen svet, kot ga je pri nas oblikovala judovsko krščanska tradicija, temveč tudi zaradi nas samih. Ker očitno hočemo zavreči prav te iste vrednote, neodtujljivo povezane s krščanstvom, ki so zgradile današnjo Evropo.

Tudi v Sloveniji smo se spominjali konca druge svetovne vojne. Tudi pri nas je bila obletnica še bolj prisotna kot pretekla leta. Vendar v ospredju ni bil poudarek na tisti svobodi, ki jo je po koncu vojne občutil zahodni svet. Svobodi, ki je vsakemu omogočala svobodo misli, besed, zasebne pobude in lastnine, svobodo gibanja. Svobodo, ki je omogočala razvoj, pluralnost in demokracijo. Pri nas se je letos, ravno nasprotno, še bolj razplamtelo poveličevanje mitov, ki jih je ustvarilo medvojno partizansko/komunistično vodstvo in takratna piarovska mašinerija, po vojni pa jih je utrdila komunistična oblast, ki je skupaj s tajno policijo obvladovala celoten družbeni (in v resnici v veliki meri tudi zasebni) prostor, in z njo tesno povezano mitološko zgodovinopisje. Ob prebiranju govorov, ki so jih imeli letošnji govorniki, spremljanju televizijskega programa ter dnevnega časopisja ob obeleževanju tega ali onega spomina iz časom med ali po vojni, se je zdelo, da smo se vrnili v čas popolnega (zapovedanega) enoumja. V čas, ko je bilo mogoče pojma človekove pravice in osebna svoboda najti zgolj v slovarju tujk. Ob takem pranju možganov, poseganju po besednjaku, za katerega se je še nedolgo tega zdelo, da je do kraja preživet, ob zavedanju vseh šesto, sedemsto morišč se zdi skoraj nemogoče, da se temu ne upremo. Da ne zahtevamo, da se s tem enkrat za vedno obračuna in konča. Zdi se, kot da bi bili na nek način zakleti. Kot da bi nam v vseh teh desetletjih »časa po svobodi« počasi odklapljali tisti del možganov, ki je povezan z logičnim sklepanjem, z razumom.

Naj to norost, ki se ji reče »skregano z zdravo pametjo«, ponazorim s čisto konkretnim primerom, ki sem ga opazovala prav od blizu in to prav tiste dni, ko smo se spominjali konca vojne. Na enem izmed družbenih omrežji sem zasledila objavo z mogočnim naslovom »Danes, pred 70-timi leti je bilo osvobojeno Novo mesto« (v resnici je minilo 72 let, na kar je kasneje opozoril eden od bolj pozornih bralcev). Ker gre za moj rojstni kraj, je objava seveda pritegnila mojo pozornost. Šlo je za krajšo novico, s katero so hoteli spomniti na dogajanje v dolenjski prestolnici na tisti dan, ko je bilo mesto osvobojeno, torej na 8. maj 1945. V objavi je bilo mogoče prebrati, da je bil tega dne glavni trg ob pol dveh popoldne popolnoma prazen. Nikjer nikogar, le meščani so skozi okna hiš, ki so v štirih letih vojne še ostala kolikor toliko cela, gledali, kaj se bo zgodilo. Ob pol dveh popoldne je torej preko mostu, pod katerim teče reka Krka, na belem konju na trg, kjer ni bilo nikogar, prijezdil partizan. Še vedno na konju se je ustavil pred mestno hišo, se razgledal in, ko je ugotovil, da Nemcev in domobrancev ni več v mestu, odjahal nazaj čez most na drugo stran reke. Vmes lahko preberemo, da so hoteli Nemci most pred odhodom razstreliti, a naj bi jih odvetnik dr. Ivanetič prepričal, da tega, v zameno za miren odhod iz mesta, ne storijo. V zadnjem delu novice nato še izvemo, da je čez kakšne pol ure, ko je partizan odjahal, je na istem belem konju v mesto, na glavni trg, ponosno prijezdil partizanski poveljnik, za njim je korakala kolona borcev, nekaj ur kasneje pa se jim je pridružila še mladinska brigada. S tem je bilo, kot pravi zapis, Novo mesto osvobojeno.

Ob tem, tako podrobnem popisu tistega dne, sem se morala nasmehniti in prsti so kar sami od sebe pod objavo napisali komentar, vprašanje pravzaprav, v katerem sem se spraševala, kako je bilo mesto osvobojeno, če pa Nemcev sploh ni bilo v mestu, ko so prišli partizani. Še več. Partizanov ni bilo niti blizu, dokler niso preverili, da v mestu res ni nikogar več. Šele potem so slavnostno, na belem konju, prikorakali na glavni trg. Na fotografiji, ki je bila priložena tej objavi, se je beli konj dobro videl, prav tako vojska zadaj. Le srečnih ljudi ni bilo nikjer. Pa na oknih tudi manjkajo kakšne zastave, čeprav v lokalnem časopisu, ki je izšel ob dvajseti obletnici konca vojne ter se obširno spominjal tega dogodka, piše, da so »okna oživela« zaradi zastav in da so se ljudje »z rožami v rokah in solzami v očeh zgrnili okoli partizanov«. Škoda le, da nisem pod vprašaj postavila še tisto domnevno načrtovano nemško razstrelitev mostu. Zelo namreč dvomim, da so Nemci 8. maja, ko je bil že podpisan ukaz o koncu vseh sovražnosti, načrtovali kaj takega. Ali kot je napisal kolega zgodovinar: ‘To o rušenju mostov so pravljice, ki so nam jih pripovedovali. Da bi tako poudarjali svoje zmage in napor pri ‘osvoboditvi’.« Ni bilo treba čakati dolgo in že so se pojavili različni odzivi na moje retorično vprašanje. Marsikatero med njimi je bilo žaljivo, oglasili so se nekateri, češ, da z zapisom provociram, drugi so mi predlagali, da se naj raje ukvarjam z RKC, tretje je zmotil moj priimek, nekdo pa je zapisal: »Uradno je bilo na ta dan osvobojeno NM in pika«.

Da pri nas mnogi niso sposobni kulturne in argumentirane debate, sem spoznala že pred leti. Odsotnost dopuščenega (ali bolj natančno rečeno prepoved) soočanja različnih argumentov in različnih pogledov v preteklem totalitarnem sistemu je očitno nekaj, kar nas je močno zaznamovalo, se v nas zakoreninilo ter še danes narekuje vsak naš ne-pogovor. Vsak izziv, ki mogoče zahteva pretres lastnih argumentov ter postavi pod vprašaj lastno prepričanje, nemudoma izzove agresivno diskreditacijo. Prostora za soočanje različnih argumentov pač ni. Nič presenetljivega torej, da se še danes ne zmoremo na kulturen, dostojen način pogovarjati o tako občutljivih temah, kot je med in povojna zgodovina. Kot je zapisal eden od komentatorjev – ta dan je bilo Novo mesto osvobojeno in pika.

In prav ta zapis me je pravzaprav še najbolj vznemiril. Ne, ker bi me kakorkoli prizadel ali mi kratil spanec ali kaj podobnega, temveč, ker je bil tako dokončen. Pisarja vsa moja vprašanja niti za hip niso vrgla iz tira, ga morda spodbudila h kritičnemu premisleku ali ponovnem razmisleku o (ne)logičnosti zapisanega. Težko je namreč dati status osvoboditelja nekomu, ki je, preden je prišel osvoboditi mesto, najprej preveril, če je to res prazno. In je šele, ko se je prepričal, da je res prazno, na belem konju prišel osvoboditi mesto. Pomislila sem, kako ta »in pika« pravzaprav kaže na poškodovanost našega ne le zgodovinskega spomina, temveč predvsem na popolno odpoved racionalnega, treznega premisleka, ko gre za teme, povezane z našo zgodovino. Še več. Ista odpoved se zgodi pri vseh temah in na vseh področjih, ki neposredno ali posredno pomagajo ohranjati oblast kontinuiteti. Kot da bi bile te teme izvzete iz vsakršne (samo)kritične presoje. Kot da bi se v nas ob omembi besed, kot so vojna, partizani, NOB, ali pa levica, desnica, sprožil Pavlov refleks. Samo da se pri nas ne sprosti slina, temveč se zgodi odpoved razuma in vsakršna odpoved logičnemu razumevanju časa in prostora (kar se zelo nazorno vidi prav ob obeleževanju različnih bitk, ki jih sploh ni bilo, ali pa pri govorjenju o gospodarski uspešnosti ob sočasnem več milijardnem zadolževanju). Ta fenomen je res nekaj neverjetnega, nerazumnega. Predstavljam si namreč lahko, da je komentator v vsakdanjem življenju, če le ne nanese pogovor na te in podobne teme, sicer lahko čisto pameten človek.

Leta 1945 je takratna Komunistična partija, torej oblast, rekla, da smo bili osvobojeni. In pika. Pavlov refleks deluje poponoma. Nič ne pomaga, da ljudem argumentirano, z montiranimi sodnimi procesi, povojnimi poboji, zaplembami premoženja, totalnim nadzorom nad posameznikom in družbo, ki se je izvajal vse do konca 80-tih let, dokazuješ, da po koncu vojne ni bilo osvoboditve. Ob vprašanju, kako so bili lahko z NOB postavljeni temelji samostojne slovenske države, ko pa so bili po vojni vsi slovenski državni atributi prepovedani ali močno omejeni, se nihče ne zmede. Kontinuiteta, borci so rekli, da so bili takrat postavljeni ti temelji, in pika. Prav tako nastane popolna (ne)razumna blokada ob spremljanju ravnanj sedanje oblasti (saj smo zgoraj že omenili, da razum odpove pri vsem, kar služi za ohranjanje oblasti kontinuitete, kajne), ki zelo transparentno kažejo na popolno zlorabo oblasti za lastne privilegije in bonitete skupini, ki ji pripada. Oblast se dela norce iz ljudi, ti pa, kot pohlevni in ubogljivi kužki, tej isti oblasti vsakič znova dajejo glas na volitvah. Mlajša generacija bi rekla, da je naše ravnanje podobno ravnanju zombijev.

Da nekega dejstva, ki ga vemo, ga priznamo, ga celo morda povemo, nismo sposobni vključiti v celovito dojemanje in razumevanje časa, sem ugotavljala tudi ob besedah nekdanjega novinarja Janeza Čučka, ki jih je nedavno izrekel na TV SLO (saj veste, tistega novinarja, ki je nekoč napisal knjigo Sramota umira počasi ter pri tem mislil na slovensko skupnost v Argentini, ki še danes predstavlja vzgled domoljubja in zvestobe domovini. Včasih se v resnici sprašujem, če ga je bilo kdaj sram zaradi te knjige. Upam.). Ne vem, v kakšen kontekstu jih je povedal, saj sem ujela samo del, ki ga v nadaljevanju povzemam, vendar potrjuje vse do sedaj povedano. V tej izjavi je med drugim izpostavil, da je bilo v preteklem režimu vsakemu novinarju popolnoma jasno, o kom se ne sme poročati nič slabega. Da je bil Tito in vrh partije nedotakljiv za kritiko; da se je smelo kaj slabega morda povedati le o posameznikih, ki so pripadali skupini nižjih partijcev. Iz načina, kako je to povedal, je bilo mogoče dokaj otipljivo razbrati, da se je vsak novinar popolnoma zavedal, kaj bi se zgodilo, če bi to pravilo prelomil. Se pravi, gospod je prostodušno priznal preteklemu sistemu popolno obvladovanje misli in besed ljudi, pa vendar iz njegovih drugih pogovorov in zapisov lahko ugotovimo, da tega istega sistema ni sposoben kritično ovrednotiti. Še več, z neizprosno kritiko sedanjosti povzdiguje (totalitarno) preteklost. Enako metodo pravzaprav zasledimo pri vseh branilcih tem, ki kontinuiteto vzdržujejo na oblasti. Vse, kar se dogaja danes, je slabo. Pojma liberalizem in kapitalizem sta le dva od dražljajev, na katera mnogi reagirajo natančno tako, kot so jih v procesu ‘učenja’ (šolski, medijski, družbeni prostor) naučili. (Totalitarna) preteklost postane ideal, ki ga hočejo, v tej isti preteklosti zatirani, ponovno nazaj. Toda ne glede na to bi morali izjavo nekdanjega novinarja vrteti vedno znova in znova, še posebej takrat, ko na televiziji popolnoma nekritično vrtijo stare posnetke domnevnega uspeha in blaginje preteklega sistema. Njegova izjava namreč sporoča, čeprav tega namena verjetno sam ni imel, da ničemur iz tistega časa ni verjeti samo po sebi. Da je bilo vse ena sama velika manipulacija in laž.

Glede na vse povedano ni torej nič čudnega, da popolna nelogičnost, zapisana črno na belem, ne sproži nikakršnega kritičnega odziva pri bralcu. Ali gledalcu. Ali poslušalcu. Sedem desetletji sistematičnega sankcioniranega drugačnega pogleda na svet, kot ga je zagovarjala povojna totalitarna oblast (ali pa v samostojni državi kontinuiteta), je pač pustila posledice. Miselnega preloma, ki bi se moral zgoditi ob prehodu v demokratičen sistem, nismo doživeli. Pavlov refleks ostaja. Zaenkrat. In na nas je, ali bo tako ostalo tudi v prihodnje, ali pa bomo kaj naredili. Odgovornost je (tudi) naša.

Kako se je začelo

2. Kako se je začelo

Jama Žiglovica – prigoriških kmetov grob

2.1. Jama Žiglovica – prigoriških kmetov grob

Janko Maček

2.1.1.

Maj, najlepši mesec v letu, ko se vsa narava prebuja v novo življenje, je tudi mesec bridkih spominov. Pred 72 leti v začetku maja so tisoči naših ljudi zapuščali svoje domove in odhajali v neznano. Upanje, da si bodo tako ohranili vsaj golo življenje, se večini ni izpolnilo, kajti prav tisti, od katerih so pričakovali zaščito, so jih vrnili nazaj v roke neusmiljenih nasprotnikov in njihova pot se je končala v breznih Kočevskega roga, v rudniških jaških Hrastniškega hriba, v opuščenem rovu sv. Barbare in drugih moriščih. Mnogi od njih niti po tolikih letih še niso dobili dostojnega groba, ampak še vedno ležijo po teh moriščih in čakajo, da bi jim bila izpolnjena ena temeljnih človekovih pravic.

Vemo, da vihar leta 1945 ni prihrumel nenadoma, ampak se je pripravljal nekaj let. Njegove korenine je treba iskati v letu 1942, ko je našo domovino zajel požar revolucije in kasneje tudi državljanske vojne. Tedaj se je prvikrat v naši tisočletni zgodovini zgodilo, da je taborišče ob neki kraški jami postalo tudi morišče in jama se je iz naravne znamenitosti čez noč spremenila v grobišče, večkrat pa celo v morišče, saj ni bila nobena redkost, da so vanjo pahnili tudi žive ali na pol žive žrtve.

Spomnimo se, s kakšnim spoštovanjem so se nekoč naši predniki poslavljali od pokojnih. Ko so zvonovi naznanili, da je nekdo umrl, je prisluhnila cela vas, in ko so zvedeli, kdo je to, so ga hodili kropit, so pozno v noč bedeli ob mrtvaškem odru, na koncu pa ga še pospremili na njegovi zadnji tuzemski poti. Odkar so pri nas cerkve, so ob njih tudi pokopališča, posvečen kraj za počivališče pokojnih. In ta kraj ni bil nikoli zapuščen, ampak so ga obiskovali, prinašali cvetje in prižigali lučke spomina. To ni bil le izraz vere, pač pa tudi splošne kulture in spoštovanja.

V novem redu, v neizprosnem boju proti »izdajalcem«, je moralo biti drugače. Zanje so bile še tako barbarske metode predobre. In kdo je bil »izdajalec«? Ta pojem je bil opredeljen v Odloku o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je izdala OF v septembru 1941, manj kot en mesec po ustanovitvi VOS; njen ustanovitelj je bil sam Kardelj in on jo je tudi imenoval »udarna pest partije«. Samo en primer: na Lesnem Brdu pri Horjulu je od julija 1941 do julija 1942 živelo okrog 50 judovskih beguncev, ki so se umaknili iz Zagreba pred nemško-ustaškim nasiljem. Bili so to sami mladostniki in večini od njih so starši umrli v nemških taboriščih. Vodil jih je Josef Indig, ki je leta 1945 po prihodu v Izrael o tem napisal obširno poročilo in leta 2006 je v Berlinu izšla knjiga Joškos Kinder (Joškovi otroci), v kateri najdemo zanimive podatke o tedanjih dogodkih v Horjulski dolini. Josef Indig, prepričan socialist in nasprotnik fašizma, je simpatiziral s partizani, vendar ni mogel razumeti pobojev v dolini in govorjenja o izdajalcih. Tako je o umoru horjulskega župana Bastiča in njegove žene – partizani so ju na krut način umorili 14. junija 1942 – zapisal naslednje: »Tudi tokrat niso povedali, kaj, kje in kako je izdajal.« (J. Indig, Joškos Kinder, str. ) Torej govorjenje o izdajstvu brez dokazov. Zanimivo, da je Indig, ki je pravzaprav bil tujec v Sloveniji, tako razmišljal že leta 1945, pri nas pa domači ljudje niti po 70 letih še nimajo razčiščenih pojmov.

Ribniška dolina v začetku revolucije

2.1.2. Ribniška dolina v začetku revolucije

Če se pripeljemo od Turjaka, vstopimo v dolino pri Žlebiču. Od tu proti zahodu sega dolina do Nove Štifte in Sodražice, na vzhodni strani jo omejuje Mala gora in ločuje od Dobrepoljske doline, na zahodu pa se dviga nad njo Velika gora, ki onkraj prostranih gozdov prehaja v Loško planoto. S Hriba nad Dolenjo vas-

Leta 2010 so ob jami Žiglovica postavili granitni križ
Figure 4. Leta 2010 so ob jami Žiglovica postavili granitni križ

jo se nam odpre izreden pogled na Ribnico in vasi ob cesti, ki hiti mimo Dolenje vasi proti Kočevju: Hrovača, Goriča vas, Nemška vas, Prigorica. Skoraj pod vrhom Male gore vidimo taborsko cerkev sv. Ane, malo niže pod njo pa samo slutimo jamo Žiglovico, eno izmed mnogih kraških jam tega področja. Južno od Dolenje vasi ležita na Rakitniški planoti vasici Blate in Rakitnica, cesta iz Dolenje vasi pa se tu prevesi proti Jelendolu in Grčaricam. Na Hribu stoji dolenjevaška farna cerkev sv. Roka in nekaj hiš, večji del vasi pa je strnjen ob cesti v ravnini. Menda so Dolenji vasi nekoč rekli tudi Lončarija, saj je bila tu in v Prigorici poleg suhe robe doma tudi lončarska obrt. Od leta 1914 do 1940 je bil v Ribnici župnik in dekan Anton Skubic, prijatelj znanega politika dr. Ivana Šušteršiča in avtor obsežne knjige Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, ki je leta 1976 izšla v Argentini. Dekanijsko službo je za Skubicem prevzel mladi dolenjevaški župnik Karel Škulj, ki pa je že ob kapitulaciji Italije odšel iz Dolenje vasi in se ni več vrnil. Okrog leta 1990 je bil v Ribnici več let župnik in dekan Maks Ipavec, ki sedaj deluje v Begunjah pri Cerknici.

Za nemški napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo 1941 so v Ribnici dobro vedeli, saj je bil v novi ribniški kasarni stacioniran polk jugoslovanske vojske, ki pa je nepričakovano hitro razpadla. Že 10. aprila je ribniško poveljstvo izginilo in garnizije je bilo s tem konec. 14. aprila so se skozi Ribnico proti Kočevju in nato proti hrvaški meji valile kolone Italijanov in tudi v Ribnici se je nastanila njihova posadka.

Pod vplivom kočevskih komunistov in skojevcev sta bili avgusta 1939 ustanovljeni v Ribnici partijska celica in organizacija SKOJ; obe sta kasneje odigrali važno vlogo. Po napadu Nemčije na SZ junija 1941 se je delovanje partije močno okrepilo in tedaj je tudi Sodražica dobila svojo celico. Nekako ob istem času je bila ustanovljena ribniška partizanska četa in po vaseh so nastajali odbori OF. Zgodaj spomladi 1942 so Italijani tudi po Ribniški dolini pobrali bivše aktivne oficirje in podoficirje in jih odpeljali v internacijo.

V noči na 28. april 1942 so partizani požgali žago v Goriči vasi in v Jelendolu. Naceta Levstika iz Dolenje vasi, ki je naslednje jutro nič hudega sluteč prišel na delo v Jelendol, ker ni vedel, da je žaga ponoči pogorela in da so v Jelendol že pred njim prišli italijanski grenadirji, so ti prijeli, odpeljali v Dolenjo vas in ga tam ustrelili kot talca. 28. maja se je karabinjerska posadka iz Sodražice umaknila v Ribnico. Takoj po njenem odhodu so prišli partizani in razglasili Sodražico za osvobojeno ozemlje. Že naslednji dan so v Zapotoku prijeli Franceta Kozino, ga v Sodražici obsodili na smrt in nato pod Boncarjem ustrelili. Učiteljico Ivanko Novak, ki je bila doma v znani Škrabčevi družini v Hrovači, so 3. junija kljub njeni visoki nosečnosti odpeljali v gozd in umorili. Pred tem so jo na zborovanju sredi Sodražice zasliševali in sramotili. Zakaj? Njen mož Franc Novak jim je pred nosom pobegnil v Ribnico in naprej v Ljubljano. Za Ivankin grob se je kmalu izvedelo. Prišli so njeni domači, jo v gozdu odkopali in nato krščansko pokopali na pokopališču v Hrovači. Ob odkopu so pri njej našli pismo, ki ga je v slutnji bližnje smrti napisala svojemu nerojenemu otroku.

Konec maja, približno tedaj kot iz Sodražice, so Italijani odšli tudi iz Dolenje vasi. Partizani so zasedli Grčarice in prišli do Rakitnice, kjer so prekopali in zasekali cesto proti Dolenji vasi. Na celem področju južno od Dolenje vasi in vse do Kolpe tedaj ni bilo Italijanov. Vaščani Dolenje vasi so bili zaskrbljeni in čakali, kdo bo prvi udaril po njih – Italijani ali partizani. In res so 1. junija zvečer prišli partizani ter v Dolenji vasi obkolili župnišče ter Riglerjevo hišo. Župnik Škulj se jim je še pravi čas skril.

Ko so pobutali na vrata Riglerjeve hiše, jim je šla odpirat prodajalka Pavla; Rigler je namreč z družino stanoval v zgornjih prostorih hiše, v pritličju pa je bila trgovina in skladišče. Takoj so šli v trgovino in nosili na kamion, ki se je ustavil pred hišo, živila in drugo blago. Posebej so iskali rdeč tekstil. Ko so končali »nakupe«, so ukazali prodajalki, naj pokliče gospodarja, da bodo poračunali. Z njim je prišel tudi sin Ivan, da bi prosil za očeta, pa ga je komandir grobo zavrnil. Odvedli so ga na kamion in odpeljali proti Grčaricam.

Ko je potem Riglerjeva žena prosila zanj, šla je tudi na poveljstvo v Rakitnico, so ji povsod zagotavljali, da bo kmalu doma, toda izkazalo se je, da so ga umorili nekje pod Krempo onkraj Borovca. Žena z otroki je potem odšla v Ljubljano in so tam ostali do konca vojne.

Pri Riglerjevih je že nekaj časa stanoval pisatelj in novinar Jože Debeljak, ki je pred Nemci pribežal s Štajerskega. Imel je srečo, da je bil tisti večer slučajno v Ribnici; s tem si je za nekaj dni podaljšal življenje. Drugi dan se je preselil v gostilno v Gorenji vasi na robu Ribnice, toda od tam je neke noči izginil. Menda so ga odpeljali partizani Efenkove čete (4. čete 1. bataljona Zapadnodolenjskega odreda), ki je taborila na grebenu Male gore, blizu cerkve sv. Ane.

Za Prigorico nesrečni 28. julij 1942

2.1.3. Za Prigorico nesrečni 28. julij 1942

Ena od nalog Efenkove čete je bila stalno kontrolirati in napadati železniško progo Ljubljana–Kočevje na odseku Žlebič–Stara Cerkev. (F. Strle, Tomšičeva brigada – Uvod, str. 452.) Ta del proge je speljan ob vznožju Male gore, ki je bilo tedaj delno pokrito z mešanim gozdom, delno pa so bili tam pašniki in steljniki. Zaradi partizanskih napadov so Italijani ob progi zgradili bunkerje in v njih so se menjavale

Oče Anton Arko in sinova France ter Jože Anton Gorše
									Anton Henigman Franc Tanko Franc Trdan
Figure 5. Oče Anton Arko in sinova France ter Jože
Anton Gorše
Anton Henigman
Franc Tanko
Franc Trdan

močno oborožene straže. Ker sta gozd in grmovje zmanjševala preglednost iz teh bunkerjev, so Italijani naložili lastnikom parcel ob progi, da morajo v določenem roku posekati gozd in počistiti grmovje v širini 100 m na vsako stran proge. Že pred tem pa so partizani oziroma OF prepovedali vsako sečnjo v gozdovih. Glavni razlog tega naj bi bil, da se okupator ne bi okoriščal z našim lesom, za neizpolnjevanje pa so bile zagrožene ostre sankcije. Prigoriški kmetje, lastniki parcel ob progi, so bili sedaj v hudi dilemi. Če ne ubogajo Italijanov, jim je grozila kazen, poleg tega pa še izguba lesa. Po določenem roku bi namreč Italijani sami opravili posek in seveda odpeljali les. Z druge strani je kmetom grozila partizanska prepoved sečnje, vendar so upali, da bodo partizani razumeli, da se ne morejo upreti italijanskemu ukazu. Tudi nekateri domači terenci so mislili tako.

V podobni stiski je bil Pavle Lukan iz Rovt nad Logatcem, ko so julija 1942 prišli k njemu Italijani in zahtevali, naj odstrani prepreko na cesti Rovte–Smrečje, ki je bila na njegovem zemljišču. Če jih ne uboga, mu bodo požgali domačijo, njega pa odpeljali v internacijo. Tudi on je računal na partizansko razumevanje, da ne more družine in sebe pahniti v nesrečo, saj bodo Italijani brez težave tudi sami odprli cesto. Odstranil je zaseko, toda naslednjo noč so prišli partizani, ga odvedli v bližnje taborišče in ubili. Čez dober teden pa so Italijani med hajko v okolici Rovt požgali tudi Lukanovo domačijo.

V Prigorici so se torej odločili ubogati Italijane in 28. julija 1942 se je tako rekoč cela vas odpravila h kočevski progi. Tisti, ki niso imeli svojih parcel, so pomagali sosedom. Nekateri so sekali drevje in grmovje, drugi so les in hosto odvažali domov. Ker je bilo lepo vreme, so nekateri tudi kosili in pospravljali skromno travo na pašnikih ob progi. Toda v zgodnjem dopoldnevu je ob progi prišla patrulja Efenkove čete in takoj so morali prenehati z delom. Partizani so prijeli devet Prigoričanov in jih odvedli s seboj na Malo goro. Vzeli so jim vprežno živino in orodje, nje pa obsodili na smrt. Jama Žiglovica je tako postala zadnji dom naslednjih mož in fantov iz Prigorice:

Anton Arko, 67 let, po domače Papežev, in sinova:
Jože (21 let) ter France (18 let);
Anton Gorše (55 let), Grajnarjev;
Anton Henigman (68 let), Markotov;
Janez Kozina (44 let), Kozincov;
Jože Kozina (20 let), Rokn iz Žlebiča;
Franc Trdan (69 let), Šimčkov;
Franc Tanko (61 let), Papežev iz Pristave.

O poboju prigoriških kmetov pri jami Žiglovica se je po letu 1990 precej pisalo in govorilo. V 70 m globoko brezno naj bi nekatere pometali še žive, eden pa naj bi s seboj v jamo potegnil tudi svojega preganjalca. V razpravo se je vključil tudi znani pisec Franc Strle, avtor trilogije Tomšičeva brigada, in v reviji Obramba objavil daljši članek, v katerem je poboj pri Žiglovici označil kot napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa. Takole je med drugim zapisal: »V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno sposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov, kar hočejo še danes prikazati nekateri opravičevalci slovenskega kvizlinštva. Taki ljudje ali njihovi vzorniki so zablodo štaba 1. bataljona Zapadnodolenjskega odreda izkoristili v škodo partizanov za podpihovanje slovenskega narodnega izdajstva. Dokaz za to so Črne bukve, kjer so med prave narodne izdajalce uvrščene tudi žrtve iz Žiglovice.«

Torej devet prigoriških mož in fantov ne bi smelo biti vpisanih v Črne bukve. Zdi se, kot da je Strle hotel povedati, da so bili v Žiglovico pometani prigoriški kmetje pošteni ljudje, pa tudi partizani, ki so jih metali v jamo, so bili pošteni; naredili pa so v tem in še kakem drugem primeru napako, ki se lahko pripeti vsakomur. Seveda od takih interpretacij do dejstva, da imamo v Sloveniji na tisoče zločinov, pa nobenega zločinca, ni več daleč. Ali je potemtakem tudi Huda jama bila samo napaka? In ali bi o njej kot napaki sploh govorili, ko bi betonske pregrade v njej vzdržale še nekaj desetletij?

Kot vemo, prigoriški možje in fantje niso bili edine žrtve, ki so jih samozvani sodniki ukazali spehati v globino Žiglovice. Na farni spominski plošči v Strugah, na drugi strani Male gore, najdemo med imeni, ob katerih je letnica smrti 1943, tudi naslednje:

Viktor Dolenc (1909), Pri cerkvi;
Ludvik Ferkulj (1905), Pri cerkvi ;
Filip Prijatelj (1906), Pri cerkvi;
Anton Miklič (1910), Podtabor.

Oče Ivan Kozina in mama Frančiška, umorjena doma na Zapotoku, 26.
								8. 1942
Figure 6. Oče Ivan Kozina in mama Frančiška, umorjena doma na Zapotoku, 26. 8. 1942

Znano je, da so partizani v Strugah po padcu Turjaka, septembra 1943, s pomočjo domačih terencev ujeli pet skrivačev in jih odvedli na Malo goro. Jožetu Francu je uspelo pobegniti, štiri zgoraj navedene pa so tam pokončali.

Posmrtne ostanke žrtev iz jame Žiglovica so izkopali. Pričakujemo, da bo identifikacija žrtev kmalu končana, in potem bo določen tudi datum in kraj pogreba.

Pred sedmimi leti so domačini s pomočjo Nove Slovenske zaveze po načrtu arhitekta Popka pri jami Žiglovica postavili granitni križ, ki je nadomestil dotrajanega lesenega. Slovesnost blagoslovitve je bila predvidena za 19. september 2010, vendar je bil tedaj zaradi izredno slabega vremena dostop na Malo goro otežen; zato je bila spominska sv. maša v podružnični cerkvi sv. Trojice v Hrovači. Daroval jo je ribniški dekan mag. Anton Berčan ob somaševanju takratnega župnika iz Dolenje vasi g. Potočnika in župnika od Sv. Gregorja g. Muleja. Sledil je spominski kulturni program.

Za zaključek tega poglavja si privoščimo še primerjavo med Žiglovico in Krimsko jamo. Obe sta odprli svoje temno žrelo spomladi oziroma poleti 1942, obe sta se čez noč spremenili iz naravne znamenitosti v morišče in grobišče. Leta 1995 je izšla knjiga upokojenega

Hromi Janez Kozina, umorjen hkrati z očetom in materjo
Figure 7. Hromi Janez Kozina, umorjen hkrati z očetom in materjo

igralca ljubljanske drame Borisa Kralja Bežanja, beganja in iskanja, ki jo je napisal v svoji samotni kočici sredi cerkniških gozdov. Zanimivo, da je umetnik del te knjige posvetil Krimski jami in opisal, kako je kot 12-leten deček ob njej s prijatelji doživel nepozabno popoldne. Otroci so tedaj na jasi okrog jame še pasli živino in se brezskrbno igrali. Posebno zabavno je bilo metanje kamenja v jamo. Na prigovarjanje prijateljev se je Boris opogumil in tudi sam vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa so le zaslišali zvok kamna, ki je udarjal ob steno. Vse to so počeli z zbranostjo in grozo. »Niti v najbolj morastih sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom nekoč, na starost, zvedel o tej jami prav nič pravljično, temveč kruto resnico, ob kateri je pamet zastala in sta se srce in duša nanjo odzivala le s pritajenim ihtenjem.« (Bežanja, beganja in iskanja, str. 16–17)

27. maja 1942 so partizani odpeljali Mirka

Sin France Kozina, umorjen 28. 5. 1942 pod Boncarjem
Figure 8. Sin France Kozina, umorjen 28. 5. 1942 pod Boncarjem

Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Košir se ni vrnil in je zanj obveljalo, da se je njegova pot končala v Krimski jami, Kranjc pa je po dveh dneh prišel domov in kasneje zapisal naslednje: »’Še je prostor v Krimski jami’, ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri triurnem zaslišanju. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja pri vsakem mojem odgovoru. Ko so me vso noč vodili po gozdovih in gmajnah, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem, zmeraj sem se z grozo spomnil le Krimske jame.« (Zaveza, št. 100, str. 15)

Ko smo pred kratkim v televizijski oddaji Pričevalci poslušali 86-letno Marijo Hren iz Bezuljaka, ki je bila leta 1942 stara komaj 11 let, smo bili presenečeni, kako podobni so bili njeni spomini o Krimski jami Kranjčevi pripovedi.

Samo nekaj mesecev spomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju, pa je postala splošno znana. Tudi po opravljenem težavnem in nevarnem izkopu leta 2015 še ne vemo in verjetno nikoli ne bomo vedeli, koliko žrtev je pogoltnila, koliko je med njimi bilo »rešenih« internirancev itn. Kako so pa ljudje sploh zvedeli, kaj se tam dogaja? Na Župenem so nekega julijskega dne videli, kako je patrulja vodila proti taborišču več begunjskih deklet. Ko so nekaj dni zatem vprašali partizana Matizlja, ki se je na Župenem pri Rotovih rad ustavil in okrepčal s kozarčkom žganja, je čudno zavil z očmi in rekel, da so že tri dni tam notri, pa se še vedno sliši njihovo javskanje. Ko so 13. julija prišli neznani partizani k Zalarjevim na Kožljeku in zahtevali, da jim najstarejša hčerka gre kazat pot do Stražišča, so domači takoj zaslutili nesrečo, še bolj pa jih je zaskrbelo, ko so zvedeli, da so isti dan odpeljali še pet drugih deklet in žena. Šele več let kasneje pa so od opitega bivšega partizana slišali, da so Marijo nekaj dni imeli v taboru za „zabavo“. Isti človek je tudi blebetal, da se ga je pri jami tako oklenila, da jo je le s težavo odrinil, sicer bi še njega potegnila v globino.

Vaški stražarji iz Begunj so že 9. septembra 1942 obiskali opuščeno partizansko taborišče in Jože Kranjc se je po vrvi spustil v jamo: »Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih je nekaj vejevja, skozi katerega se je treba prebiti. Več kot 23 metrov ni mogoče priti.« 23. marca 1945 so Krimsko jamo obiskali domobranci iz Notranjih Goric. V jamo sta se spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar L. Urbančič, ki je potem med drugim zapisal: „Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na teh krajih spravljali s sveta nedolžne Slovence. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt. V tem pogledu je Krimska jama neprimerno grozljivejša kot Jelendol“.

Ni dvoma, da ta zapis velja tudi za Žiglovico, o kateri je sicer na splošno znano manj kot o Krimski jami. Vzrok temu je gotovo tudi to, da so se domobranci v Ribnici utrdili šele marca 1944, Žiglovica pa, ki leži visoko v Mali gori, je bila pravzaprav do konca vojne nevarno področje, po vojni pa se o takih krajih sploh ni smelo govoriti. Je pa bila tudi Žiglovica pomembna predvsem v začetni dobi revolucije, ko je bilo treba ljudem vlivati strah v kosti. Kako so se počutili ljudje Ribniške doline, ko so slišali, da so Prigoričane, ki so prekršili prepoved o sečnji lesa, enostavno pometali v 70 metrov globoko brezno? Kdo bi si potem še drznil nasprotovati ukazom ali celo samo namigom take oblasti?!

Bile so pa še druge strahote

2.1.4. Bile so pa še druge strahote

To, kar se je 28. julija 1942 zgodilo s Prigoričani, pa ni bilo edino zlo tistega soparnega poletja v Ribniški dolini. Poglejmo samo primer družine Kozina z Zapotoka. Vemo že, da so sina Franceta odpeljali od doma in obsodili na smrt takoj prvi dan po »osvoboditvi« Sodražice. Za njegov grob pod Boncarjem so domači kmalu zvedeli, vendar niso mogli misliti na pogreb, dokler se oblast v Sodražici ni ponovno zamenjala. »Republika« ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico ter še nekatere vasi, nato pa so se pojavili vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali v okolici. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je eden padel, ostale pa so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab oziroma v druga taborišča. Zbombardirano in požgano Sodražico so obdali z bodečo žico in bunkerji, na »bloke« postavili stražo, za prehod pa je bilo potrebno posebno dovoljenje.

Mirko Kozina z Zapotoka, ki je bil v bogoslovju v Ljubljani, je tisto leto šele za veliki šmaren prišel domov na počitnice. Verjetno je to vplivalo na odločitev, da Franceta končno krščansko pokopljejo. 19. avgusta so v gozdu izkopali njegove posmrtne ostanke, jih prepeljali v Zapotok in po slovesni pogrebni maši položili v blagoslovljeno zemljo pri cerkvi sv. Marka. Naslednji dan so kosili in sušili otavo. Komaj so se pozno zvečer spravili k počitku, pa so v hišo vdrli partizani. Najprej so iskali »lemenatarja«, ki je še pravi čas zlezel na podstrešje in se skril. Očeta in mater, ki sta prišla iz svoje sobe, so nočni teroristi porinili v hišo k invalidnemu sinu Janezu in trem hčeram. Čez nekaj časa sta dva od njih 63-letnega očeta zgrabila in ga odvlekla po stopnicah v klet, kjer ga je eden od njiju potolkel s puškinim kopitom; kmalu za njim so odnesli še hromega Janeza in strel v čelo mu je pretrgal nit življenja. Nazadnje so odvlekli mamo Frančiško in jo pokončali z udarci po glavi.

Preden so odšli, so pobrali vse, kar je bilo vrednega pri hiši. Ko je zjutraj Mirko prišel iz svojega skrivališča, se je njemu in sestram v kleti nudil grozen prizor. Kasneje je v eni svojih knjig zapisal: »Klečimo v krvi junakov in molimo, ne toliko za pokoj njihovih duš, ampak se jim priporočamo, naj prosijo pri Bogu za nas. »Lemenatar« Mirko Kozina je maja 1945 kot begunec dobil začasen dom v hribovski vasi Anras na Tirolskem, kamor je prišel tudi škof Rožman in mu podelil mašniško posvečenje. Pri novi maši na praznik sv. Rešnjega telesa je škof pridigal o mučeništvu in opisal smrt novomašnikovih staršev ter hromega brata.

Zaključek

2.1.5. Zaključek

Zaradi komunističnega nasilja in okupatorjevih represalij so ljudje prihajali do spoznanja, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči in zaščite. Ko so partizani odpeljali devet Prigoričanov, so nekateri še simpatizirali z njimi in mirili one, ki so takoj mislili na najhujše: „Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odpeljali naši.“ Ko so kasneje zvedeli kruto resnico, so bili zmedeni in prestrašeni. Vest o tragični usodi prigoriških mož in fantov je močno odjeknila med prebivalci Ribniške doline. Tudi nerazumljivo krut umor Kozinovih je ljudi prizadel. Še posebno jim je dala

Novomašnik Kozina in njegove sestre Draga, Milka in Albina
Figure 9. Novomašnik Kozina in njegove sestre Draga, Milka in Albina arhiv Rafaelove družbe

misliti smrt hromega Janeza, saj so ga poznali tudi kot dobrega urarja. Ni imel invalidskega vozička, ampak je cele dneve presedel na svojem stolu in popravljal ure. V začetku zato, da bi preganjal dolgčas, s časom pa je postal pravi mojster. Ko je OF začutila, da velik del ljudi v dolini obsoja pokol Kozinovih, ga je skušala opravičiti z raznimi vestmi o njihovi krivdi. Strle bi verjetno rekel, da so bili pravi narodni izdajalci. Ob vsem tem, ali bolje rečeno, kljub vsemu temu pa je bilo pomislekov glede samo-

Novomašnik Kozina in Rožmanov tajnik Nande Babnik
Figure 10. Novomašnik Kozina in Rožmanov tajnik Nande Babnik arhiv Rafaelove družbe

Foto obrambe vedno manj in septembra 1942 so bile ustanovljene vaške straže v Dolenji vasi, pri Sv. Gregorju in v Loškem Potoku.

Čeprav večkrat slišimo, naj že nehamo ponavljati vedno isti refren, ne bo prav nič odveč, če še enkrat ponovimo, da namen vaških straž ni bil sodelovanje z okupatorjem, čeprav nas o tem prepričujejo že sedemdeset let, ampak obramba življenj in premoženja pred komunističnim nasiljem, pa tudi pred italijanskimi represalijami. Nekateri sadovi tega so se v pičlem letu tudi pokazali, seveda pa je bilo to le kratko zatišje pred novim viharjem, ki se je v Ribniški dolini začel že na mali šmaren 1943. V Dolenji vasi je bila ta dan blagoslovitev kapelice Marije Pomagaj, ki jo je po Plečnikovem načrtu dal zgraditi župnik Škulj v zahvalo, da je 1. junija 1942, ko so ga iskali partizani, ostal živ. Slovesnost je vodil kanonik Anton Vovk, ki se je zjutraj z vlakom pripeljal iz Ljubljane. V pridigi je povedal tudi tole: „Tudi danes moramo zaupati v Marijo, ko smo v smrtni nevarnosti, ko nasprotniki vere pobijajo po naših vaseh nedolžne ljudi, ko gremo spat in ne vemo, če bomo dočakali jutra.“ (Ludvik Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas, 1. del. Str.106)

Med slovesnostjo v Dolenji vasi je bil partizanski obroč okrog Grčaric že sklenjen. Ko so 7. septembra v štabu 14. divizije načrtovali napad na četnike v Grčaricah, je Mirko Bračič rekel naslednje: „Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske. Vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh ne bomo uničili, bomo v kratkem imeli proti sebi 50 bataljonov, zato Grčarice morajo pasti. (F. Strle, Tomšičeva brigada 1943, str. 177) Ko so dobro leto pred tem, 28. julija 1942, na Mali gori odločali o življenju in smrti devetih Prigoričanov, je nekaj podobnega izjavil Milan Venišnik: „Če jih ne bomo danes devet, jih bomo jutri morali devetdeset.“ – Po zaslugi italijanskih topničarjev so Grčarice padle 10. septembra 1943. Vaška straža iz Dolenje vasi se je 9. septembra dopoldne umaknila v Ribnico, nato pa s polkovnikom Dežmanom odšla preko Male gore v Kompolje in naprej na Turjak, kajti v Ribnici so se Italijani predali partizanom. Skozi Dolenjo vas oziroma mimo Dolenje vasi sta tiste dni šli proti Kočevju dve žalostni procesiji. Najprej so iz Grčaric prignali ujete četnike, po padcu Turjaka pa so tudi vaške stražarje vozili skozi Ribnico in mimo Dolenje vasi in marsikdo je potem končal svojo pot v Jelendolu. (Zaveza, št. 12, str. 15) Na kakšnem prepihu je bila tedaj Dolenja vas in

Novomašnik Kozina in škof dr. Gregorij Rožman
Figure 11. Novomašnik Kozina in škof dr. Gregorij Rožman arhiv Rafaelove družbe

vsa dolina, kaže tudi naslednji primer: Po odhodu župnika Škulja je skrbel za faro dotedanji kaplan Stanko Kapš, toda oktobra 1945 so ga zaprli in obsodili na 15 let zapora, češ da je govoril o 12.000 domobrancih, pobitih v Rogu. Menda je bil kriv že s tem, da je poslušal take govorice in jim verjel. Po raznih zaporih je pretrpel osem let.

Spodobi se, da se na koncu tega zapisa še nekoliko pomudimo pri križu ob jami Žiglovica in premislimo besede, ki jih je ob nekem srečanju na tem kraju povedala domačinka in naša sodelavka gospa Anica Benčina. „Zakaj smo danes tukaj? Zato, ker nismo izgubili spomina. ‘Spomin je zvest resnici, smeri po vetru ne obrača.’ In prav zato, ker se spominjamo, vemo, kako je bilo tedaj, davnega leta 1942. V globoko brezno Žiglovice so pahnili nekatere tudi žive vaščane Prigorice in Strug. Umrli so nedolžni, nikomur niso storili nič hudega.

Pravico do pogreba ima vsak, ta pravica je sveta in neodtujljiva. Mi pa še 68 let po storjenem zločinu nismo našli Antigone, ki bi imela dovolj poguma in moči, da bi pokopala nedolžne ljudi, ki so bili pomorjeni. Rudolf Maister pravi: ‘Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ.’ Kakšni smo kot nagrobni križ? Nismo pokončni kot križ iz granita ob Žiglovici. Bolj smo podobni trstiki, ki se premika v vetru. Čas je za samospraševanje, čas je, da sprejmemo resnico o preteklosti in sedanjosti. Dve desetletji živimo v svobodni državi, zato je čas, da se tudi mi obnašamo kot svobodni ljudje, ki znamo misliti in ocenjevati. Čas je, da se otresemo strahu in priznamo resnico.“

Tudi po pogrebu žrtev iz jame Žiglovica jih bo po grobiščih širom Slovenije še mnogo nepokopanih. Bodimo njihov nagrobni križ! To je naša dolžnost in pravica.

Pripovedi

3. Pripovedi

»Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano«

3.1. »Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano«

Vanja Kržan
Uvod

3.1.1. Uvod

Ko v adventnem času postavljam jaslice priljubljene kiparke gospe Lize Hribar, me že objema toplina božične noči. Spoštljivo in pozorno, da jih ne poškodujem, odvijam rjave glinene kipce enega za drugim in vsakega premišljeno postavim na mah. Ko stojijo na svojem mestu, oživijo v svoji milini in nenadomestljivi vlogi, ki jo vsakemu podarja rojstvo božjega Otroka: pastir, ki se greje ob ognju, drugi s pokrivalom v roki pred neobičajnim novorojencem, pastirica z nekaj živeža na glavi, živahne ovčke, ki se pasejo ali obstojijo pred votlino, kot da občudujejo neobičajne goste te noči. Zdi se mi, da nam razprostrte roke klečeče božje Matere podarjajo svojega Sina; za njima votlino izpolni vzravnana postava moža, očeta in varuha sv. Jožefa. Milina obrazov, drže in kretnje kipcev so značilni za kiparko Hribarjevo, ki je mrtvi, žgani glini vdihnila svojsko toplino skrivnostne noči.

Na sobnih orglah moje hčerke stoji kip sv. Elizabete, ki je njena in kiparke Lize krstna zavetnica. Vrtnice na razprostrtih dlaneh svetnice bodo zdaj zdaj dobrotljivo zdrknile z njenih dlani na tipke orgel; predstavljajo neusahljive darove svetnice. V dnevni sobi našega doma krasi steno kip Matere Božje z Jezusom v naročju. Ta Jezušček je nekaj posebnega, a značilen za kiparko. Ima prijazen, okrogel obrazek z radovednim pogledom, kot so na obrazih mnogih njenih kipcev. Gospa Liza se je še posebej potrudila, da bi me obrazek tega Jezusa spominjal na moje sinove, ko so bili še otroci in jih je tu pa tam videvala. Hvaležna sem ji za to pozornost. V nekdanji otroški sobi krasi eno od sten kar šest glavic angelov varuhov, četudi je kakšna od njihovih perutničk že zalepljena. Vsaka od glavic ‘pripada’ enemu od mojih otrok, ki so običajno zaspali z molitvico ‘Sveti angel varuh moj’. Nad posteljo je še majhen glineni križec z Marijo v vznožju, ali pa mali Jezus, ki na stežaj odpira tabernakelj, da prisluhne srcu otroka. Na polici najine spalnice imava z možem postavljen kip figuralnih jaslic iz žgane gline: varuh, mož in oče sv. Jožef s svojim široko razprostrtim plaščem objema in v svoje varstvo sprejema svojo ženo Devico Marijo; oba se ljubeče sklanjata k malemu Jezusu v Marijinem naročju. Jezusove roke so razprostrte, kot da že blagoslavljajo; Jožefova levica je na prsih, z desnico na široko razgrinja plašč, ki daje varno zavetje svoji ženi in otroku. Pred kratkim je ta priljubljeni kipec dobil novega lastnika: z možem sva ga podarila vnukinji, jeseni bo rodila prvega otročka. »Iz roda v rod, duh išče pot,« je Župančičev verz rad ponavljal frančiškanski pater Roman Tominec, velik občudovalec in znanec gospe Hribarjeve. Karkoli že so ustvarile iz neobdelane mrtve snovi roke umetnice, izžareva duha, ki ga je s svojo trdno vero in milino vdihnila svojim mnogim umetninam, in to kljub mnogim hudim preizkušnjam v povojnih letih, ki so bila po njenih besedah »borba za preživetje«. Umetniško delo ge. Hribar lahko strokovno ocenijo umetnostni zgodovinarji. Moj odnos do umetnosti gospe Hribarjeve pa je zelo oseben in v tem zapisu me zanima ona kot oseba, kot žena, mati, umetnica in – politična zapornica.

Življenje in delo Lize Hribar

3.1.2. Življenje in delo Lize Hribar

Rodila se je 21. aprila 1913 v Celovcu, kjer je tedaj služboval njen oče Henrik pl. Obereigner kot stotnik v 17. pehotnem polku; bil je sin gozdarskega direktorja posestva Snežnik. Že novembra 1914 je bil med pogrešanimi na ruski fronti. Prav v tistem času je umrl tudi Lizin dva meseca star bratec Jurij. Po tej dvojni tragični izgubi se je Lizina mati, Elza Obereigner, roj. Kastl, vrnila k svojim staršem v Ljubljano na Prečno ulico. Takrat je bila gospa Obereigner znana slikarka portretov, kar ji je omogočil njen oče Karl Kastl, upokojeni častnik avstrijske vojske in ljubiteljski slikar. Med prvimi igračami, ki jih je svoji mali vnukinji Lizeloti podaril njen ded, sta bila svinčnik in papir. Toda njena stvarna in stroga babica, ki je imela trgovino z metrskim blagom, je bila mnenja, da se z umetnostjo ne služi kruha, zato je morala Liza po meščanski šoli pri uršulinkah opraviti še enoletni trgovski tečaj na Mladiki.

Toda želja po umetniškem izpopolnjevanju je prevladala. V letih 1929 do 1931 je obiskovala tečaje na umetniški šoli društva Probuda v Ljubljani in se tam navdušila za slovensko ljudsko umetno obrt. Ostala ji je zvesta vse življenje. Želja po nadaljnji izobrazbi jo je vodila na Dunaj, kjer se je l. 1931 vpisala na Dunajsko žensko akademijo (Wiener Frauen Akademie) in po štirih letih diplomirala na kiparskem oddelku. Sledila so študijska potovanja po Nemčiji, Franciji in učenje rezbarjenja pri Janezu Resmanu v Radovljici. Vrnila se je na Dunaj, kjer je opravila še specialni tečaj za cizeliranje brona. Ko so v aprilu 1938 Hitlerjeve čete vkorakale na Dunaj, jo je mati Elza pozvala, naj se takoj vrne v Ljubljano.

V pritličju dvoriščne stavbe na Prečni ulici si je uredila atelje in ustvarila nekaj otroških portretov v glini, bronu in lesu za skupinsko razstavo v Jakopičevem paviljonu septembra 1938. V tem obdobju se je seznanila z Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem, Cirilom Kosmačem, z Lili Novy in drugimi znanimi osebnostmi. Med to druščino je spoznala Zorana Hribarja in se l. 1939 z njim poročila. Bil je sin industrijalca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije, roj. Šumi. Njegov brat je bil Rado Hribar, lastnik gradu Strmol, ki so ga skupaj z ženo Ksenijo partizani ubili januarja 1944. Zoranu in Lizi Hribar so se rodili štirje otroci: Monika (1940), Aleš (1941), Angelika (1943) in Miklavž (1954). Med vojno je Zoran

Zadnja leta ustvarjanja (l. 1993)
Figure 12. Zadnja leta ustvarjanja (l. 1993)

igral violino v radijskem orkestru, Liza pa se je posvečala svojim trem majhnim otrokom.

Že ob začetku vojne sta pričela sodelovati z OF. Menila sta, da je to politična stranka, ki združuje poleg komunistov še krščanske socialiste, liberale in sokole. Liza je bila zelo rahločutna in pomagati je hotela vsakemu, ki jo je prosil pomoči. Hčerka Angelika je kasneje od mame zvedela, da je oktobra 1941 Josip Vidmar pripeljal k gospe Hribarjevi Vido Tomšič z otrokom, da sta se pri njih skrivali. Pri njih sta bili en mesec, nato je dala Tomšičeva otroka v dečji dom, sama pa je še hodila k njim,

Gospa Liza Hribar v svojem ateljeju v Ljubljani l. 1969
Figure 13. Gospa Liza Hribar v svojem ateljeju v Ljubljani l. 1969

do 10. 12. 1941, ko so jo skupaj z možem aretirali. Za božič je bil otrok zopet pri njih, nato ga je Tomšičeva pod tujim imenom ponovno dala v dečji dom. Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev. Večje vsote denarja so dajali Mišku Kranjcu, ko so zvedeli, da je bil ‘v zadregi’. Določene dneve je Hribarjeva prenašala blagajno OF z enega kraja Ljubljane na drugega. Jeseni 1943 je nekaj časa oskrbovala bolnega sinčka partizana iz Strug, ker se ni mogel vrniti domov. Po vojni je dala za bolnike posteljnino in blazine in za ranjence sanitetni material. Pomagala je mladim materam, ki so imele veliko dela, in skrbela za njihove otroke, ker takoj po vojni otroško varstvo še ni bilo organizirano. Med drugimi sta bila pri njih oba Kraigherjeva otroka in otrok Kristine Brenkove. Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih pobijajo, je takoj ‘šla v akcijo’. To morijo bi lahko preprečil ‘nekdanji’ znanec Josip Vidmar, si je mislila, in šla k njemu: »Joža, naredi vendar kaj!« Odgovoril ji je: »Liza, samo tiho bodi!« Ko ga je kasneje še nekdo drug prosil za posredovanje, ga je zavrnil: »Veš, naši so tako primitivni, da se z njimi ne da pogovarjati.«

Takoj po vojni je gospo Lizo njeno domoljubje in želja, da ponovno oživi ljudsko umetnostno obrt, napotila v razne kraje po Sloveniji, da poišče »vse še živeče obrtnike«, kot je napisala v svoj dnevnik. Tako je bila prva pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom. Po usodnem letu 1947 je tudi sama prodajala svojo umetniško in dekorativno malo plastiko in poleg ostalega umetniškega dela s to dejavnostjo preživljala vso družino. V Domu so prodajali njene dekorativne priponke, stenske in namizne svetilke, svečnike, zvezdna znamenja in angelce, ki so jih poimenovali ‘amorčki’.

Usodno leto 1947

3.1.3. Usodno leto 1947

Maja 1947 je bila Liza Hribar skupaj z možem Zoranom aretirana in obsojena v Nagodetovem procesu. Zakonca Hribar sta sčasoma sprevidela prevaro OF, po vojni je postalo popolnoma jasno, da je KP prevzela vso oblast. »Tega ne smemo dovoliti,« je bila zagreta gospa Hribarjeva, »narod je treba rešiti tega zla in uvesti večstrankarski politični sistem, za spremembo režima je treba nemudoma nekaj storiti!« Ing. gradbeništva in dr. geologije Črtomir Nagode je bil daljni sorodnik Hribarjevih, prav tako Leon Kavčnik. Bila je njuna somišljenica in pregovorila je še svojega moža Zorana, da se je pridružil skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine. Za povojno oblast so bili »ostanki meščanskih strank in liberali«, »organizatorji opozicije« in podobno, kot jih je obsodil sodni senat. Trije od njih so zaradi te obsodbe umrli, drugi so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, kasneje pomiloščeni.

Obsodba teh petnajstih »organizatorjev opozicije« jasno kaže, kako so boljševiki ravnali z dobromislečimi in domoljubnimi Slovenci. Med vojno so bili z njimi v koaliciji, po vojni so jih onemogočili. Še posebej sposobni gospodarstveniki, kakršni so bili dr. Črtomir Nagode, podjetnik Sirc in njegov sin, zastopniki pravnega reda dr. Furlan in vsi njihovi somišljeniki, so dobro vedeli, da lahko povojna Slovenija v vseh pogledih napreduje in postane domovina vseh Slovencev samo s pravično demokratično, večstrankarsko demokracijo. Kako prav so imeli, se je kmalu pokazalo in to kaže tudi današnje politično in gospodarsko razsulo Slovenije.

Zoran Hribar je bil obsojen na 18 let zapora, a je bil po šestih letih pogojno izpuščen. Žena Liza je bila sicer le tri mesece v preiskovalnem zaporu, a to in trpljenje, krivice in ločitev od treh majhnih otrok ter dolgoletni zapor moža je močno vplivalo na njeno umetniško ustvarjanje. Nekoč je rekla: »Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.« Njeni križani Kristusi so bili različnih velikosti, v glini in bronu. Svoje trpljenje je podoživljala tudi v štirinajstih postajah reliefnega križevega pota za več cerkva in samostanov v Sloveniji, prvega in najbolj znanega za samostansko uršulinsko kapelo.

Zapor zakoncev Hribar

3.1.4. Zapor zakoncev Hribar

Hčerka Angelika se spominja: »24. maja 1947 naj bi praznovali sedmi rojstni dan sestrice Monike. Vse je bilo pripravljeno, torta je bila spečena, Monika se je vsa slovesna veselila. Bila sem stara štiri leta, a se še dobro spominjam, kako sem tiste noči med 23. in 24. majem zagledala v dolge črne usnjene suknje oblečene moške. Slonela sem ob ograjici svoje otroške posteljice in se jim – smehljala. Zame je bil njihov nočni ‘obisk’ dogodek. Drugače sem se vedno bala obiskov in se skrila pod mizo. Kasneje mi je mama povedala, kako je moje prijazno smehljanje in ogovarjanje prišleke na tihem jezilo. Naslednji dan smo videli, da mame in očeta ni doma, da so jih odpeljali. To nam je povedala služkinja Pepca. Resnosti in tragičnosti dogodka se nismo zavedali, čeprav smo mamo vsak dan bolj pogrešali.«

»Takrat smo stanovali na Langusovi ulici v podkleteni, dvonadstropni hiši. Lastnica je bil stara mama Tita Turnška, ki nas je še naprej obdržala na stanovanju v nadstropju, saj ji je omica plačevala najemnino. Vendar se je naš bivalni prostor po aretaciji staršev zelo skrčil. Že naslednje jutro se je pojavil miličnik in zapečatil vrata v dnevno sobo, ostali sta nam le kuhinja in spalnica. Pred kuhinjskimi vrati nas je ‘pazil’ stražar, podnevi in ponoči. Danes vem, da ga je zanimalo le to, kdo nas bo hotel obiskati. A na obisk ni bilo nobenega … Spet sem bila s stražarjem preveč domača in prijazna. Večkrat sem ga prosila: ‘Stric, vzdigni me, da bom pozvonila!’ Rade volje mi je ustregel, vedel je, da s tem draži našo služkinjo Pepco. Imela nas je rada in nas budno pazila. Vsakič, ko je pozvonilo, je skoraj ponorela – v veliko veselje stražarja. Na srečo se ji ni bilo treba bati, da bi šel kdo od nas otrok na dvorišče, tudi ona ni smela zapustiti stanovanja, pičlo hrano so nam nosili drugi. Kako so zvedeli za naš hišni pripor, ne vem. Potem pa nas je morala občasno zapuščati še Pepca. Morala je na udarniško delo. Takrat smo bili čisto sami, le nekaj dobrih sosedov nas ni zapustilo in so nam občasno nosili hrano. Sami smo se znašli tako, da smo na teraso ravne strehe znosili posteljnino in se tam igrali. Otroci z ulice so nas klicali, naj vendar že enkrat pridemo dol, da se bomo spet skupaj igrali. Najstarejša, sedemletna Monika, jim je vpila nazaj: ‘Ne moremo, smo zaprti!’ To je bilo vse naše ‘komuniciranje’ s prijatelji z ulice.

Najprej se je Monika, za njo pa midva z Alešem, pričeli zavedati, da smo sami. Zvečer smo drug za drugim jokali in se spraševali, kdaj se vrne mamica. Najbolj zapuščeno

Fotografja za očeta v zaporu l. 1951. Od leve: Monika, Aleš,
									žena Liza in Angelika
Figure 14. Fotografja za očeta v zaporu l. 1951. Od leve: Monika, Aleš, žena Liza in Angelika

se je počutila Monika, ker se je čutila odgovorna za naju z Alešem. Že prvi dan nas je hotel obiskati arhitekt Miha Osolin, dober družinski prijatelj, ki je prenavljal stanovanje v Gradišču in grad Strmol. Vendar mu stražar ni dovolil vstopa. Ko je omica Elza od znancev zvedela, da smo sami, je takoj prišla, prosila stražnika, naj ji dovoli, da nas obišče. Vstopa v stanovanje ji ni dovolil. Vpili smo ji s terase, videla nas je, da smo zdravi. Toda mirovati ni mogla. Kmalu nas je obiskala mamina dobra prijateljica Vida Novak. Bila je žena ministra v predvojni vladi Frana Novaka, ki je umrl v Dachau. Morda si je s sklicevanjem na to ‘okoliščino’ izprosila dovoljenje komunističnih oblastnikov, da nas obišče. Toda spet samo izpod stopnic, toliko da nas je videla. Sčasoma je pečat iz voska na vratih popustil, bil je že zrahljan, saj je bil vanj vtisnjen majhen kovanec enega dinarja. Zato smo ga lahko sami lomili in ga z dinarjem zapečatili nazaj. Nekoč, že dosti kasneje, ja stražar mamini znanki celo dovolil, da nas je odpeljala v kino. Ni mi jasno, kako je to dosegla. Pečat je ostal na vratih, dokler se ni mama vrnila.«

Angelika nadalje pripoveduje: »Dragocena mamina zapuščina so mi njena pisma iz preiskovalnega zapora na Poljanskem nasipu 52. Zaradi sojenja so jo avgusta preselili na Miklošičevo 9 in konec meseca izpustili iz zapora. V obrambo je lahko navedla svojo raznovrstno pomoč Osvobodilni fronti med vojno, kar jo je verjetno obvarovalo dolgoletnega zapora. Vrnila se je že konec avgusta. Vse življenje se je zavedala, kako jo je takrat Bog ‘pogledal skozi veliko okno’; lahko bi še njo obsodili na več let zapora . . . Kaj bi bilo tedaj z nami, otroki, z omico! Če je v zaporu samo pomislila na to, jo je obšla groza.

Nekatere vrstice iz pisem, ki nam jih je občasno pisala, mi še danes veliko povedo in pomenijo…« Že takoj maja 1947 je med drugim napisala svoji »ljubi mami«, naši dobri omici in svojim »zlatim otročičkom« Moniki, Aljošku in Angeliki: »Zelo lepo in iz srca vas prosi mamica, da bodite pridni, dokler ne pridem, da vas bodo imeli ljudje radi in se vas usmilili. – Pepca, prosim, usmilite se otrok, potrpite z njimi, Vam bom povrnila … Ne tratite zame, otroci naj imajo … Poljubljam Te, mami, in hvala za vso skrb. Tisočkrat poljubljeni in objeti otročički od vaše žalostne mamice! … Alešku preskrbite predvsem mleko. Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem …«

Naslednji mesec so »preljuba mami in moji otročički« dobili ponovno pismo od jetnice. »Kako sem bila včeraj strašno vesela in potem do smrti žalostna, ko sem prejela paket. Ginjena ob vsej Tvoji dobroti, ljuba mami, in zdaj vse vem, kako Vam mora biti hudo! Strašno težko čakam nekaj vrstic, ker o otrocih ni sledu … Nikar ne pošiljaj stvari, za katere ne prosim in ne oškoduj se! Prosim za stare zakrpane nogavice, lahko črne, a močne, če mogoče dva para … Ali imaš kakšno staro majico z dolgimi rokavi. Staro pralno bluzo – sem zelo umazana … Kaj je z otroki? Naj naju z atkom ne pozabijo in mislijo na vse dobro, kar sem jih učila. Potrpite z njimi. Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano! Monki (Monika), Aki (Angelika), Aljoška, mamica vas poljublja vroče, vroče …! Mami, objemam Te in se Ti nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti.« In v naslednjem pismu datiranem julija, ponovno beremo: »Otročički, pridni ostanite! To je zame še edino veselje! – Blagoslavljam vas, vaša mamica.«

Lahko si mislimo, koliko molitve je vsak dan mami prikipelo iz srca, zdaj še njen blagoslov, čeprav iz cenzuriranega pisma. Avgusta kar noče biti konec. 13 avgusta se spomni na Aleškov rojstni dan: »Lepa darila bo dobil … to bo veselje, ko bomo spet skupaj … Tisoč poljubčkov od mamice … Pišite vendar! Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem. – Tisočkrat vas objema in poljublja čisto vaša mamica.«

Nasmeh za atka v zaporu – Hribarjevi otroci okoli leta 1948: Aleš,
								Angelika, Monika
Figure 15. Nasmeh za atka v zaporu – Hribarjevi otroci okoli leta 1948: Aleš, Angelika, Monika
Vrnitev iz zapora

3.1.5. Vrnitev iz zapora

Po treh mesecih se je gospa Hribar vrnila iz zapora. Časa za veselje je bilo hitro konec. Kmalu je v rokah držala odločbo za izselitev. »V svoji hiši ne bom trpela izdajalcev«, se je takoj strinjala z odločbo gospodinja Turnškova in jim že pred tem pokradla vse rjuhe. Novo bivališče naj bi dobili pri neki družini v Zalogu: imeli bi stanovanje v vlažni črni kuhinji in sobi preko dvorišča. »Odločba je dokončna, pritožba ni možna, ker je značaj zločina vašega moža težji.« Naselitvi Hribarjevih se je tudi družina v Zalogu uprla; po vsej verjetnosti so hoteli še njo na ta način kaznovati. Ko bi bil ob tolikih Lizinih stiskah ob njej vsaj mož! Kako strašno dolga bodo leta brez njega zanjo in za otroke! Ali bo morda odslej tudi zato upodobitev sv. Jožefa z razgrnjenim plaščem nad sv. Družino kiparki priljubljen motiv družinskih jaslic? Liza in trije majhni otroci so končno dobili utesnjeno bivališče pri njeni mami, dragi omici, na Prečni ulici, pohištvo iz Langusove so morali uskladiščiti pri stricu. Vsi: omica, mama Liza, trije otroci in služkinja so se natrpali v edino prosto sobo, ker sta v dveh drugih s souporabo kopalnice in stranišča živela dva bivša partizana: pisatelj Karel Grabeljšek in udbovski psihiater, po vojni direktor umobolnice v Polju, dr. B. Kobal. Kmalu sta se odselila, ker so ju novi prišleki motili.

Kaj še je pomagalo mami Lizi, da se je iz zapora vrnila že po treh mesecih? Morda tudi molitev, goreča molitev nje same in dobrih ljudi. Že pred svojim zaporom se je poslovno seznanila s kovačem Jožem Bertoncljem iz Krope, ki je sčasoma postal strokovnjak umetnega kovaštva in v povojnih časih neustrašen sodelavec gospe Hribarjeve. Na predvečer njenega sojenja so kovačeva nečakinja Vera Jelenc z znankami vso noč prebedele v molitvi za srečen izid sodbe. In dočakali so jo. Še isto leto, jeseni 1947, so Kroparji pri umetnici naročili jaslice za priljubljeno Marijino kapelico Na gori. To so bile njene prve cerkvene jaslice s pobarvanimi kipci, v kolednikih je upodobila štiri Kroparje. Ostale so unikat. Od takrat dalje so sledila naročila za cerkvene in hišne jaslice ali figuralne v enem kosu, vse do konca njenega umetniškega ustvarjanja. Ko sem jo ob neki priliki obiskala v mrzli delavnici, mi je zaupala, da jih lahko izdeluje samo v adventnem času … V času pričakovanja, ko bo na svetu, tudi v njeni domovini, zasijala Luč miru in ljubezni! Vendar je pozimi težje delati z vlažno glino, prsti postanejo še bolj okorni … vendar oblikujejo figurice v božjo čast! Morda se je prav v adventu, v času pričakovanja Odrešenikovega prihoda, njen umetniški navdih lažje porajal ob premišljevanju Njegovega rojstva, materinstva, očetovstva … Kolikokrat je samo v zaporu priporočala svojo družino božjemu Otroku, Materi Božji in sv. Jožefu!

Že v uvodu v članek sem pisala o milini in nežnosti, ki dihata iz kipov umetnice Lize Hribar: o Materi Božji, ki ljubeče drži in gleda svojega Sina in njegov srečen, brezskrben, otroško okrogel obrazek; o mehkobi njenih rok, ki držijo ali objemajo v svojem naročju Otroka. Po čitanju kratkih, a tako srčnih in ljubečih sporočil gospe Lize Hribar iz zapora mi zdaj še toliko bolj iz njenih kipov in kipcev diha njena ljubeča materinskost, ki je bila v času njenega zapora v tako težki preizkušnji. In njena globoka vera, ki je premagovala trpljenje in krivice v njenem nadaljnjem življenju. Njene upodobitve skrbnega moža, očeta in varuha sv. Jožefa, ki hoče z razprostrtim plaščem obvarovati vsega hudega svojo Ženo in Sina, dajo slutiti željo žene, matere in otrok po ljubečem varstvu moža in očeta. Dolgih šest let so bili vsega tega oropani.

Kasneje je v pogovoru za Družino 8. 3. 1970 povedala, da je njen umetniški poklic najtesneje povezan z materinstvom. Dopoldne je v delavnici, popoldne z otroki, kiparjenje se zato zavleče pozno v noč. Otroke je morala preživeti, vendar je prepričana, da sta čas in požrtvovalnost, darovana otrokom, več vredna kot materialne dobrine: »Ljubezen, ki je izraz materinske žrtve, je glavno gonilo za prijetno ozračje v družini.«

Zapori gospoda Hribarja

3.1.6. Zapori gospoda Hribarja

Zoranu Hribarju je novodobni Herod za dolgih šest let grenil življenje v komunističnih zaporih: najprej na Poljanskem nasipu v Ljubljani; zatem na prisilnem delu na Žalah, kjer so zidali stanovanjske bloke; v ‘šoli’ za mladoletne domobrance v Mariboru, kjer je poučeval matematiko, in končno v zaporu v Sremski Mitrovici, kjer so med drugim morali zaporniki poslušati tuje radijske postaje, zlasti radio Vatikan. Gospod Hribar je moral poročati o vsebini slišanega. Kar pa je preslišal, si je, hočeš-nočeš izmislil. Takrat se je tega že priučil.

Poglejmo, kaj je napisal poštenjak in dobromisleči narodnjak Zoran Hribar v zaporu o medvojnem obdobju svojega življenja in delovanja. Nedvomno si je prav s tem poročilom nakopal dolgoletni zapor. »Po zasedbi Italijanov in Nemcev sem nekaj časa s simpatijami spremljal podvige naših fantov, ki so še nadalje nudili odpor, zato sem tudi podpiral OF z denarnimi prispevki, mesečno 100 dinarjev. (Podporo sem dajal ge. Lili Novy). To je trajalo skoraj leto dni. Leta 1942 pa se je vedno znova govorilo o zasedbah ene ali druge vasi po partizanih, ki pa so se brž umaknili, ko se je približal okupator. Ljudstvo, ki jim je nudilo oskrbo in zavetje, je bilo brez obrambe, izpostavljeno nasilju okupatorja. To so pripovedovali kmetje, ko so često pribežali v Ljubljano. Cele skupine so stale pred obrtno šolo in jaz sem jih poslušal. Takrat sem nekoč bolj bežno še videl Josipa Vidmarja, ki se je skrival v Ljubljani in je ravno nameraval pobegniti v hribe, kar je tudi kmalu storil. Jaz, kot marsikdo drug, sem mnogo upov gradil na Vidmarja in njegove znance. Vidmarja sem dobro poznal osebno

Zakonca Zoran in Liza Hribar l. 1970
Figure 16. Zakonca Zoran in Liza Hribar l. 1970

in iz njegovih spisov. Vedel sem, da je Slovenec po čustvu in z vsem srcem in upal sem, da bo preprečil nepotrebne žrtve, če bo ‘zunaj’. Izgledalo pa je, da tam on nima besede. Toda nič razveseljivega se ni slišalo z bojišč. Prvotna koalicija OF se je vedno bolj spreminjala v orodje KP. Res organizirana od celotne koalicije OF je bila le KP in to svojo premoč tudi ni prikrivala, kar smo videli ob osvoboditvi. To mi ni bilo všeč, ker sem slutil da KP ne ščiti slovenskih, temveč interese stranke. Zato sem se mirno zadržal doma, vedno upajoč, da se stvar končno izčisti. Prišla je osvoboditev in tedaj sem še vedno mislil, da bo mogoče najti kako srednjo pot, kar pa se je izkazalo nemožno. Zato sem kmalu sklenil ubrati, če je mogoče, drugo pot, to je delati v ilegali. Še sem verjel na možno protiutež v tvorbi neke paralelne skupine, toda izgledalo je, da je nevarno biti iskren. Zato se ljudje v takih okoliščinah vedno zatekajo v skrivališče. Tudi meni se je zdelo to edino možno.«

Verjetno iz previdnosti gospod Hribar ni omenil nobenega od komunističnih zločinov, za katere je dobro vedel. A kljub temu je napisal veliko preveč. On in privrženci Nagodetove skupine so želeli namesto komunističnega terorja demokratično vlado s strankarsko demokracijo, ki bi edina lahko popeljala narod iz povojnega razsula. Gospod Hribar si je s to pisno izjavo nakopal osemnajst let zapora. Na srečo je bil po šestih letih pomiloščen. Kadar ga je žena obiskala v Sremski Mitrovici, se je vsakič odpeljala še na maršalat v Beograd in še pred in po tem pisala prošnje za pomilostitev. Morda so tudi zaradi tega možu skrajšali zaporno kazen.

Šest let zapora in ločitve od ljubljenih odraščajočih otrok, od žene, ki mora sama prevzeti vso skrb za otroke in preživetje, predvsem pa zaporniško življenje samo po sebi je bilo

Zadnja fotografja družine Hribar z očetom aprila 1988. Pred
									očetom hčerka Angelika, levo sin Miklavž, za njim sin Aleš,
									Monika in gospa Liza
Figure 17. Zadnja fotografja družine Hribar z očetom aprila 1988. Pred očetom hčerka Angelika, levo sin Miklavž, za njim sin Aleš, Monika in gospa Liza

tako za gospoda Hribarja kot za njegove domače veliko psihično trpljenje. Naj navedem kakšno vrstico še iz njegovih pisem iz Sremske Mitrovice. Zaporniki so morali zaradi cenzure pisati v srbohrvaščini. – »Bojim se, da sam Te previše uplašio s primetkom o mojoj nervozi. To nije ništa ozbiljno, samo čovek kadkad ne podnosi male nezgode s jednakom mirnošću. Dugo več traje taj odvojeni život i uvek jača je želja, da bi bilo tome kraj. Ali strpit ću se, još imam dovoljno snage.« – »Hteo bi Te tešiti kao si Ti mene tako lepo i sa toliko osečaja. Glavno je, ja mislim, da čovek ne izgubi nade i vere.«

Rešujejo ga ženina pisma, vse kar napiše o otrocih, saj njihov razvoj lahko spremlja le na ta način. »Monika če biti već velika kad ću jo opet videti, ove godine teško, možda iduće …« (Upal je na pomilostitev)… »O, kako sam sretan, da imam Tebe. A Ti imaš puno briga i Tvoje reči ‘boriti se za život’ kažu mi sve i razumem Te. Da bi Ti mogao samo kako pomoći. O, mnogo Te volim i sve više cenim…«

Po šestih letih zapora se je pomiloščeni obsojenec vrnil domov k ženi in otrokom, da so lahko znova zaživeli družinsko življenje. L. 1954 se je zakoncema rodil četrti otrok, sin Miklavž. Očetu Zoranu so bile za več let odvzete državljanske pravice in s tem tudi možnost zaposlitve. Gospa Liza je uvidela, da bo moževa pomoč pri njenem delu lahko edina ‘zaposlitev’. Pridno in vestno ji je pomagal do svoje bolezni na pljučih. Umrl je pomladi l. 1988. Šele l. 1991 je Vrhovno sodišče ocenilo, da je bil sodni postopek »sporen« in naročilo Temeljnemu sodišču, naj umakne obtožnico. S tem je bil proces razveljavljen. S kakšno lahkoto se to sliši danes, v dneh Nagodetovega procesa pa se je iz zvočnikov na sodnijski palači in centru Ljubljane slišalo divje kričanje nahujskane množice v sodnijski dvorani, ki je bruhala laž, hudobijo in zahtevala smrt obsojencev!

Ves čas med zaporom staršev so otroci vedeli, kakšna krivica se je zgodila mami in očetu in že majhni to tudi javno govorili. Nad hčerko Angeliko so se sošolci zgražali, kako si kaj takega drzne. Bali so se celo poslušati jo! Ona pa je upala, da bo s tem pri njih vzbudila sočutje do očeta. O očetovem zaporu in o vsem v zvezi s tem sta se – že z odraslimi otroki – starša bolj malo pogovarjala. Ne zaradi strahu, to obdobje je bilo zanju preveč boleče in ponižujoče. Ko je v eni od prvih revij Zaveze izšel članek o Nagodetovem procesu in predstavil obtožence, je sin Aleš navdušeno pritekel domov z revijo v roki: »Mama, poglej! Zdaj končno prihaja resnica na dan! Obsojenci ste oprani velike krivice!« Hčerka Angelika se spominja, da je mama razburjena zgrabila Zavezo, kot da noče o vsem, kar je pisalo, nič slišati, nič videti. Ko se je nekoliko umirila, je članek seveda prebrala, toda tisto noč ni spala …

Strahote, ponižanja in krivice zločinskega komunizma so na tisoče preživelih za vedno zaznamovale.

Življenje kiparke po prihodu iz zapora

3.1.7. Življenje kiparke po prihodu iz zapora

Takoj ko se je Hribarjeva z otroki ustalila na maminem domu na Prečni ulici, je prosila strojarja, ki je v pritličnih prostorih njihove hiše prepariral lisičje kože, da se izseli. Tu si je uredila skromno delavnico. Živela je osamljeno, vsi prejšnji prijatelji so se je izogibali. Kasneje ji je kdo rekel, da so se je bali, v resnici so se bali zase in svoj položaj. Ko je zbolela nekdanja znanka Lili Novy, jo je Liza obiskala. Njen obisk je pesnico ganil do solz in prosila je Lizo, naj ji oprosti. Liza ni imela česa odpuščati, saj njenega vedenja po vojni ni obsojala.

‘Kroparske jaslice ‘ so Hribarjevi pomenile nov začetek. Po njih je postala znana in priljubljena in ji ostala zvesta dolgo vrsto let. Tako kot nekdanji prijatelji, ki je niso hoteli več poznati, ji je obrnila hrbet tudi vsa novodobna kulturna srenja. Mnogo let po vojni so jo z veliko težavo sprejeli v Društvo oblikovalcev Slovenije. Nikoli pa ni smela razstavljati.

Rožnovenska Mati Božja z Jezusom (žgana glina)
Figure 18. Rožnovenska Mati Božja z Jezusom (žgana glina) Tatjana Splichal

Krivica vedno boli, vendar gospa Liza ni obtoževala. S svojim tihim pogumom je ohranjala v svinčenih časih tradicijo sakralne umetnosti. Tako kot v naš dom so v številne domove vernih ljudi njene drobne umetnine prinašale žarke upanja in tolažbe. Večji kipi in reliefi so prispevali k lepoti in kakovosti sakralnih prostorov: cerkva, kapelic, samostanov, ljubljanskega bogoslovja, celo nagrobnikov. Posebno poglavje je kiparkin križev pot, saj ga je v vsej kruti realnosti doživljala sama. Tudi si je želela, da se ljudje, zlasti mladi, ne bi navadili na ‘kič’; s svojimi umetniškimi izdelki je želela vsaj nekoliko zapolniti povojno praznino tovrstnega kiparskega oblikovanja. Spominjam se velikega ljubljanskega misijona, ki so ga l. 1962 po vseh ljubljanskih cerkvah vodili patri jezuiti. Nekega dopoldneva me je presenetila kiparka ob izhodu iz stolnice, kjer je prodajala različne majhne križe iz terakote: z Marijo ob vznožju ali z Marijo in Janezom ali samo križ. Moda še marsikaj drugega. Takrat sem se prvič srečala z njeno umetnostjo in se z njo ‘okužila’.

Svojo prvo samostojno razstavo je lahko imela šele v dneh osamosvojitve, junija 1991, in sicer na svojem domu na Prečni ulici. Tako sproščene, vesele, naravnost sijoče, nisem videla nikoli prej in ne pozneje. Ne le zaradi ponosa, da lahko prvič javno razstavlja nekaj svojih umetniških del, temveč tudi zato, ker je Slovenija končno postala svobodna, demokratična država, za katero so umrli in trpeli med deset tisoči drugimi tudi obsojenci krivičnega, razvpitega Nagodetovega procesa. Končno bomo vsi bolj sproščeno zadihali in delovali! Kasneje je imela razstave še v novomeškem frančiškanskem samostanu, l. 1994.; leto zatem, pomladi 1995, je sledila razstava malih plastik v Galeriji Ars Sacra v Mariboru, ki jo je organiziral gospod Ivan Štuhec. V cerkvi sv. Petra v Piranu so razstavili njena dela eno leto po njeni smrti, l. 1997, v Kovaškem muzeju v Kropi l. 2003 in jaslice po cerkvah v Piranu l. 2007. Ob stoti obletnici kiparkinega rojstva, decembra 2013, smo njeni ljubitelji lahko ponovno občudovali nekatera od njenih del v Galeriji Družine.

Morda prvi članek je o njeni osebnosti in delu s svojo značilno toplino, podobno toplini Hribarjeve, napisala gospa Veselka Šorli Puc v reviji Tretji dan marca 1994 (letnik XXIII, št. 7). Tudi ona je mnenja, da »kiparka nikoli ni iskala hvale in priznanja; tiha, skromna, pogumna in predana ustvarjanju sakralne umetnosti je ostala vse življenje.«

Bolezen na pljučih je gospo Hribar priklenila na bolniško posteljo na Golniku. Ko ni bila več pri zavesti, je kdaj pa kdaj glasno spregovorila. V takih trenutkih ji je kdo od domačih pozorno prisluhnil. Nikoli iz njenih ust ni bilo slišati besed o njenih kiparskih stvaritvah, vedno je nagovarjala le svoje majhne otroke, npr: »Angelika, pojdi mi s kolen!« in podobno … Ni govorila o svojih umetniških delih, pač pa o svojih otrocih. Največja od vsega pa je Ljubezen! Umrla je aprila l. 1996.

Skromno kot je živela, je bila na Žalah tudi pokopana. Verniki vemo, da pogreb ni obred, ko bi pokojnika hvalili, ampak se spomnili del, ki gredo z njim v večnost, prihodnjim rodovom pa ostajajo dragocena dediščina, ki naj bi bili zanjo hvaležni. Vendar duhovnik, ki je vodil pogrebni obred, je pokojnico nekajkrat poimenoval zgolj z mamo njihove skupnosti oziroma z ‘mamino’: o njeni sakralni dediščini ni bilo slišati omembe vrednega, o njeni življenjski poti skoraj nič, o hvaležnosti za vse, kar nam je zapustila, tudi nič. Bila je le ‘mamina’ majhni skupinici ljudi.

Spregovoril pa je tudi laik, umetnostni zgodovinar Cene Avguštin iz Radovljice, ki je osvetlil njeno umetniško delo. Med drugim je povedal: »V trpljenju, pomanjkanju, preganjanju in v zaporu pod novo oblastjo je po končani vojni zorela njena umetnost.« Dodala bi še, da je zorela tudi njena osebnost, ki se je v upodabljanju lepote končno zlila v eno z večno Lepoto samo.

Figuralne jaslice – Sv. družina (žgana glina)
Figure 19. Figuralne jaslice – Sv. družina (žgana glina) Tatjana Splichal
Spomini 1939-1945 – V. del

3.2. Spomini 1939-1945 – V. del

Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar
Od pomladi 1944 do umika na Koroško maja 1945

3.2.1. Od pomladi 1944 do umika na Koroško maja 1945

Prišla je pomlad in v Borovnici se je res – kot so napovedovali že prej – ustanovila udarna četa. V njej so bili večinoma mladi fantje od Sv. Vida, iz Rakitne, Borovnice, Preserja. To je bila četrta četa slovenskega domobranstva. Dobili smo tudi novega poveljnika, to je bil Miloš Šabić. Ustanovili smo jo v Sokolskem domu v Borovnici blizu mostu in postaje. Bilo nas je 160, polna četa: trije vodi po štiri desetine, štab, vodniki, kuharji, bolničarji, kurirji, še celo propagandista smo imeli. Bil je prava mora, kot pravi politkomisar. V Ljubljano so nas peljali po uniforme, bile so svetlo modre. Jaz bi raje olivno zelene, toda drugi so izbirali ali določili, kaj bo nosil slovenski vojak. Vadili smo kar v Borovnici: To je bilo par mesecev, meni pa se je zdelo pol leta. Vežbal nas je Srb iz Kraljeve garde Miljutin Stamenković. Torej, s Srbom Šabićem sta hotela uvesti nekaj stare discipline, kar pa se ni obneslo. Saj smo bili vsi prostovoljci, pravzaprav so nas v to prisilile razmere. Mnogi smo bili že v neštetih majhnih spopadih in smo pogumno vzdržali že veliko napadov. Tako smo »jurišali« z uspehom, brez bajonetov, in tudi bežali, če je bil položaj slab in smo bili na čistini. Tudi stražili smo po tri dni in noči brez spanja. Učili smo se največ marširati in pozdravljati. Ker sem imel smisel za humor, sem dostikrat rekel fantom: »S tem ne bomo zmagali!« Nekoč sva šla z Okotom po Borovnici in srečala poveljnika Kolmana, ki je bil še kar dober do svoje tretje čete in ljudi na splošno. Vedel sem, da imam srajco razpeto in da ga v tem primeru ne bi smel pozdraviti. Ker pa se mi je stotnik zdel precej pameten mož in dober človek, sem ga vseeno pozdravil. »Srajco si zapni,« mi je rekel, ko je odzdravil. »S tem ne bomo zmagali,« sem mu odgovoril in smo šli vsak svojo pot. Ko je bilo treba kaj čez mero čistiti, so me kolegi vprašali, če bomo s tem zmagali. »Nikoli, in še tri dni potem ne!« Bilo je tudi mnogo zbadljivk in šal med vodi ter med tretjo in četrto četo. Sem in tja je šla ponoči naokoli kakšna izvidnica. Jaz sem bil v tretjem vodu, kjer smo bili bolj majhni, v prvi desetini. Vodja je bil Štrukelj. Neke lepe, mirne noči smo šli tudi mi v patrolo, nad Dol in potem v gozdove. Podnarednik Štrukelj nam je rekel, da ne bomo za druge glavo nosili naprodaj. Ko smo prišli v gozd, smo se lepo usedli in čakali uro za odhod domov. Ker že dolgo nismo nič streljali, si je eden izmisli, da bi »spucali« puške. Res smo pomerili v gozd, tudi s strojnico, zraven smo vrgli še nekaj bomb. Zjutraj smo šli na raport. Šabić je moral slišati streljanje, bilo je kratko, a močno. Na raport ni poklical Štruklja, ker je vedel, da ga ne bo, ampak mene, Sadovnika in Okota. Nekdo je pripomnil: »Lev, tiger in volk gredo k ovčici na raport«. Stotnik je sedel za mizo, njegova kapa pa je bila na mizi, odprta navzgor, kot nalašč za pepelnik. Sadovnik kadi pipo, sem si mislil. Pozdravili smo se, glede tega je bil natančen. Vprašal nas je, kako je bilo. Povedali smo, da se je v gozdu nekaj premikalo in da smo »užgali« v smislu: Bolje hitro kot prekasno. Malo nas je okregal, posebno, ker je eden prišel na raport s pipo v ustih. Sadovnik je vzel pipo iz ust in zbal sem se, da bo pipo otrkal v poveljnikovo kapo, kar tako za hec. Vendar se je premagal in otrkal na mizo. Dostikrat sem bil dobre volje, ko sem se spomnil na ta raport. Končno sem tudi jaz odprl usta: »Kaj bi pa morali storiti?« – »Imaš, da se priplaziš i da ga kolješ, vojniče!« – »Boš pa ti to delal, zakaj pa imamo orožje,« je rekel Sadovnik in raport je bil končan.

Urjenje čete ni trajalo dolgo, saj je že več kot polovica čete bila v ognju in to je najboljša vaja, da prideš ven. V akcije smo šli največ v

Bratje Suhadolnik Ivan, France, Elko in Mirko s sestrama Vero
									in Marijo – fotografrani leta 1944
Figure 20. Bratje Suhadolnik Ivan, France, Elko in Mirko s sestrama Vero in Marijo – fotografrani leta 1944

patrolo z desetino, redko z vodom, s četo nikoli. Enkrat je šel udarni bataljon čez Rakitno proti Cerknici. To je bilo urjenje in moj vod se je moral ponoči srečati z njimi na Novaški gori. Rekli so mi, da ti udarniki hitro streljajo, ko so me poslali naprej, da dovršim stik. Res sem jih prej opazil, kot oni mene, in začel žvižgati »Lepa naša domovina«. Borb ni bilo.

Neke nedelje sta prišla dva tovornjaka. Tretji vod je šel na Vrhniko, za parado. Čudno se mi je zdelo, da so izbrali nas, manjše, ker so za parado radi imeli velike, visoke fante, prvi ali drugi vod. Torej štiri desetine, štiri strojnice. Nekdo, ki je bil zelo pameten, je rekel: »Čemu pešati pod kasetami streliva. Lepše in lažje bomo korakali s praznimi.« Izpraznili so jih. Na Vrhniki so nam povedali, da gremo v borbo, vzhodno od Šentjošta, da tam brigade delajo pritisk na postojanko. Smejal sem se, kako so mitraljezci in pomočniki prosili za strelivo in res hitro napolnili kasete. Peljali smo se čez Horjul in zavili po dolini proti Šentjoštu. V gozdni dolini smo stvari razložili in šli proti vzhodu, tako da je bil Šentjošt za nami. Videli smo samo nekaj hiš na grebenu. Izvedeli smo veselo novico: »Na desnem grebenu so četniki, na levem Nemci, zadaj postojanka Šentjošt. Samo spredaj so partizani.« Šli smo navzgor, prvi izvidnik v tujem terenu in jaz. Prišli smo na ozek greben, poraščen z grmovjem. Na koncu grebena je bila čistina, potem pa kilometer do vasi in verjetno brigada. Greben ni imel nobenih zaklonov in vsaka krogla iz vasi bi letela po dolgem. Spredaj je bil greben ozek samo za par strelcev. Mitraljezci so me odrinili nazaj, kar se mi je kar dobro zdelo. Hrib na desni je bil višji, tako da so nas četniki ščitili, saj smo jim dali že dosti streliva. Nekaj naših je stopilo na čistino, iz vasi pa se je usul ogenj. Eden iz Blok je takoj padel, tudi en pes volčjak je padel istočasno, od obeh se je slišal enak cvileč krik iz prestreljenih prsi. Drugi so vlekli mrtvega nazaj. Naši mitraljezci so streljali nazaj. A samo dva, drugi niso mogli zaradi onih spredaj. Tedaj so se usule svinčenke tudi z desne. Torej ni bilo četnikov. Iz vasi se je oglasil težki minomet. Prišel sem na malo nižji teren, za menoj je bil mitraljezec, ki ni mogel streljati zaradi drugih spredaj. Težka mina je usekala dvajset metrov stran, na čistino. Že spet je počilo v vasi. Nisem je slišal, samo »tresk« je naredilo in me vzdignilo, padla je točno med mitraljezca in mene. Bila sva komaj pet metrov narazen in oba bi morala biti mrtva. Nato je počila še ena mina in nič več, mogoče jih niso imeli dosti. Pogledal sem, kaj naju je rešilo. Neverjetno, mina je padla v malo, pol metra globoko kotanjo ali razpoko in se razletela v zraku namesto na zemlji. Naš položaj je bil slab, prostora je bilo komaj za desetino. Umaknili smo se za greben. Že kar varno sem se počutil, ko je nekdo usekal okoli mojih nog s celim rafalom iz brzostrelke. Grm pri nogah je kar postrigel. Še danes ne vem, odkod in kdo je to naredil. Kakor da bi bil kdo na smreki. Tisto vas ne bi mogli zavzeti brez težkega orožja. Bila je velika izkušnja na tujem terenu. Še isti večer smo šli domov. Na parado pa brez streliva nismo šli nikoli več!

Doma nisem bil že skoraj tričetrt leta, od septembra 1943. Nekateri so bili že desetkrat. Nisem hotel, da bi imela starša še večje sitnosti. Vendar ko se je pri meni ustavil četnik, sosedov Ivan (Jožlov), smo neko nedeljo zjutraj odšli domov. Po bližnji poti je šla še druga trojka. Jaz, Ivan in sosedov France pa smo hodili po bolj varnih stezah. Vas smo si dobro ogledali, nikogar ni bilo. Vsak zase smo šli domov. Bilo je blizu poldne okoli južine. Ko sem nesel prve vilice solate v usta, je pritekel ves bel v obraz mladi France in povedal, da so tu partizani. Spustil sem solato, v hipu je bila vsa na meni in v roki. Zunaj sem videl iti po cesti desetino partizanov z velikim razstojanjem in brez skrbi, kakor da jih je za njimi še tisoč. Za Laščič pa nisem videl, da ni brigade. Sestra Mima je šla takoj obvestiti sosedovega Ivana. Jaz in France sva se počasi umikala čez Resnik. Ko sva prišla na vrh, sem videl stražarja in malo proč mitralješko gnezdo na Lašču. Takoj sem nameril na stražarja, ki je bil zelo blizu in je gledal v nasprotno smer. Spomnil sem se na besede matere kraljeviča Marka: »Sine, v nedeljo ne začni prepira.« Blizu je bila sosedova njiva z že visoko ržjo. Počasi sva šla tja. Partizana sva imela še vedno na muhi. Po dvajsetih metrih sva bila v žitu. Lahko bi naju opazil, pa naju na srečo ni. Ko sva šla čez Brescove njive, tam kjer je sedaj jezero, naju je končno opazil mitraljezec na Lašču. Ko se je sklonil k orožju, sem rekel Francetu, ki je hotel že prej teči, naj sedaj le skoči. Bliski iz strojnice so mi povedali, da so krogle že na poti. Bil je zelo slab strelec. Vsako kroglo sem slišal, pa nič cepanja okoli nog. Skočila sva čez potok in že sva bila v Stelniku. Škoda patrona, sem mu rekel. Počasi sva prišla na vrh Šopa. Tam spredaj v grmovju sem zagledal vojaka. Pomerila sva nanj in šla nazaj po stezi ritensko kakih deset metrov. Potem, ko naju ni mogel več videti, sem mu pokazal hrbet. Šla sva čez Zagabrnice, Krimček in Brezovico. In sva bila že v kasarni. Četnik in drugi trije so bili tudi že vsi v Borovnici. V kasarni so mi povedali, da je Jaka (narednik), ko je slišal strojnice, šel do poveljnika Šabića in ga vprašal, če hoče, da bi poslal vod vojakov, ker mi nismo imeli avtomatskega orožja. Šabić je vprašal, kateri so šli gori. Nerad je Jaka povedal. »E, boga ti, ako se ovi seljak i ovi četnik ne vratita i tvoj vod se ne bi vratio!« Ti partizani so takrat spet odgnali iz Rakitne več (7) volov za prehrano brigade, ki je šla na Štampetov most. Kmalu za tem sta šli dve desetini kar za dva dni proti Krimu. Zamenjali naj bi druge iz Notranjih Goric. Šli smo ponoči in bili zjutraj že Vrh dola pri Rakitni, tam je ostala desetina v zasedi. Mi pa smo šli v Zakovnik zamenjat one iz Goric. Tedaj smo jih že videli, da gredo nad Zabočevom domov eno uro prezgodaj. Vseeno smo šli na določeno mesto čez Smrekovec. Vodja je bil spet Jaka. V Pajštebarjevih mesnicah je kosil travo gospodar, že precej star možakar. Ko smo ga vprašali, kaj je novega, nam je povedal, da je bil vod domobrancev v zasedi v Zakovniku. Namesto, da bi bili v gozdu, so šli lepo spat v kopico sena, na senožet. Dobro, da je bila partizanska patrola, ki je res prišla ob gozdu, zelo strahopetna in je vod kar obšla. Ko se je stražar zbudil (imeti bi morali tri) smo videli samo še par hrbtov in nahrbtnikov, ki so izginjali v gozdu. Menda so streljali v gozd vsi zaspani in verjetno nič zadeli. Torej z našo zasedo ni bilo nič. Šli smo nazaj čez Smrekovec, dan je bil vroč, v čutaricah nismo imeli več vode. Šli smo jo iskat k Škaličarju. Ko smo prišli do hiše, tedaj je za našim hrbtom počila in zaregljala brzostrelka na Vrh dola. Pozabili smo na vodo. Tekli smo v strelcih tja, kjer naj bi rabili pomoč. A je niso, pokazali so nam ujetega domobranca, ki so ga ujeli partizani, ko je kosil travo pri Zabočevom, komaj pred dvema urama. Padla sta dva partizana domačina iz Brezovice, tretji je pa ušel, ker so naši hoteli rešiti domobranca, ki je bil v isti liniji. Ta dogodek opisuje Stanko Petelin v knjigi »Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB« malo drugače. Baje so domobranci v Borovnici, ko so izvedeli za ugrabitev kosca domobranca, takoj poslali patrolo. Ta patrola bi bila dve uri prekasna. Predno je bil kosec ugrabljen ali ujet je bila ta desetina že v zasedi. Usoda bi bila skoraj drugačna. Toliko, da ni eden v zasedi streljal lisico, ki je šla pred partizansko patrolo, toda bal se je, da bo poleti koža zanič. Bil je pri strojnici. Ko so partizani prišli mimo njega, je samo gledal. Bil je eden previdnejših. Naprej je šel domobranec z nahrbtnikom, mi smo jih redko nosili. Drugi je imel domobransko bluzo kar čez nahrbtnik, tretji domobransko kapo in tudi nahrbtnik. Zdelo se mu je sumljivo. Toda jaz sem jim dostikrat rekel, da izstreljene krogle ne more niti deset doktorjev poklicati nazaj. Spustil je vse štiri mimo, pomočnika pa je poslal k desetarju z novico o čudni skupini. Desetar je šel s štirimi za njimi. »Roke kvišku!« Domobranec jih je dvignil in se vdal. Eden je snel puško z ramena in se obrnil. Brzostrelka je ustrelila in dva sta obležala, tretji pa je zbežal v bližnji gozd. To je bil menda Petelin Andrej, ki ga je en domačin takoj spoznal. Naša desetina je šla nazaj po vodo. Nekdo je povedal ravnokar doživete dogodke. Novica se je bliskovito razširila tudi v Borovnico samo. V Smrekovcu smo ostali še eno noč. Drugi dan pa je Jaka precej ponosno prišel v Borovnico z ujetim ali rešenim domobrancem.

Ker je bilo našega urjenja konec, smo mnogo hodili v patrole, največkrat desetina. Tudi v zaščito koscev in grabljic in še marsikaj. Nekoč že pozno popoldne, bili smo na Zavrhu, je bilo na Štampetovem mostu silno streljanje, delalo je vse orožje od topov do puške. Sedeli smo na travi in poslušali. Po streljanju sem vedel, da gre zares, ker je bilo podnevi. Ker sem most in obrambo dobro poznal, sem desetini pripovedoval potek borbe, ki je bila v dolini gozda 10 km proč. Videli nismo nič, slišali pa preveč. Mislil sem si: sedaj strelja dvajset strojnic na vsako lino v bunkerju, sedaj užiga top z roba gozda direktno na bunker pod mostom. Po tolikih strelih s topom bunkerja ni več, itd. Tovariši so mi rekli, da imam res bujno domišljijo in da črno gledam. Ko je pod noč zagrmelo z dolgim hrupom, sem jim rekel: »Most je šel«. Ko smo prišli domov ponoči, je šla desetina samih prostovoljcev z oklepnim vlakom pogledat na most. Vlak je ustavil pred mostom, patrola, morala je biti precej slepa, je šla do srede mostu in videla v svetlobi žarometa, da gredo tračnice skozi do druge strani (odsev svetlobe jih je prevaral). Prišli so domov in rekli, da most še stoji. Vsa četa je šla nad mene domišljevalca: »Ha, ha, enkrat si se tudi ti zmotil.« Šel sem do Oka, ki je bil v patroli, in sem mu še največ verjel, in ga vprašal: »Ste bili na mostu?« -»Ja, do srede, naprej nismo šli, ker smo videli tračnice skozi.« Aha. Nisem se več prerekal. Ulegel sem se na posteljo. Še vedno

Rakitna po več kot 70 letih
Figure 21. Rakitna po več kot 70 letih Franc Friedrich

nisem verjel, da most stoji. Spraševal sem se: Zakaj nenadno prenehanje streljanja po veliki eksploziji, itd. Kolega Kranjc me je prišel tolažit: »Veš, Mirko, vsak se lahko zmoti, to ni nič hudega.« – »Dovolj«, sem mu rekel, »jutro je modrejše od večera«. Zjutraj sem zaspal, ker sem zvečer pozno zaspal. Drugi so bili že pokonci. Čudno se mi je zdelo, da se nobeden ni zbudil. Pogledal sem po obrazih, bili so nekam sramežljivi. Eden bi moral iti v Trst na vlak, videl sem ga med drugimi. Posvetilo se mi, da vlak res ne vozi in da mostu ni! Vse je bilo tiho in vsi so se izogibali »črnogleda«. Končno je prišel kolega Kranjc spet do mene: »Ja, vidiš hudiča, pa si imel spet prav, veš da ti še jaz nisem verjel.«

O tej akciji sem čital še v angleški knjigi, ki jo je spisal angleški zastopnik pri Titu. Ta človek je poslal svojega najboljšega minerja iz Bosne in ogromno razstreliva z avionom v Slovenijo. Po akciji so jo hitro odkurili proti Dolenjski. Še isto noč so poslali sporočilo po radiu v Bosno in v svet. Domobrance so res presenetili. Že večkrat je šla desetina v zasedo ali stražo h gozdu. To pot so kot ponavadi igrali karte »ajnc« in se prerekali. Ni čudno, da jim je partizan vrgel prvo ročno granato kar na odejo poleg kart, vsi so jo kot blisk odkurili, nekateri brez orožja, kar mimo svojega bunkerja proti Vrhniki. Tako je ostal glavni bunker brez zaščite in so ga s topom, ki je streljal kar direktno, porušili in večino posadke pobili.

Nemci so takoj mobilizirali ne vem koliko voznikov. Promet je šel čez Vrhniko, potem na vozove, težje stvari pa na težke tovornjake na Verd. Tako da je bilo zamude za dan, dva. Naša četa je dala vsako noč desetino v zaščito straže pri mostu. Bile so naravne utrdbe – skale do gozda. Tudi moja desetina je prišla nekajkrat na vrsto. Položaj je bil sijajen. Same skale, da bi moral vsakega vojaka zadeti iz zraka. Vsaka trojka je imela stražarja, ki je lahko zbudil ostala dva zraven. V enem mesecu ni padel niti en strel, ker so vedeli, da imajo opravka z vojaki. Top ne bi pomenil nič, ker streljati direktno ne bi pomenilo nič. Granate bi letele čez ali pa v neprebojno skalovje.

Vsakih par tednov smo imeli tudi pregled čete. Poveljnik Šabić me je hotel enkrat pokazati celi četi za vzgled. Dovoljenja za v Ljubljano ali Trst nisem nikoli prosil. Ob alarmu sem bil vedno prvi na položaju. Za dekleti nisem lazil, itd. Vojakom je pokazal mojo posteljo, orožje, torbo, vse je bilo v redu. Potem pa sem si moral še sezuti čevlje. Vedel sem, da sem v škripcih, ker nisem nikdar šival nogavic. Takoj je opazil, da jih obračam okoli, kadar so raztrgane na peti. Stopil sem na mizo, da so vsi videli grešnika. On je bil vzhičen, da me je zalotil, najboljšega. »Vidite, deco moja. Ja sam mislio, da je to moj najbolji vojnik, a da vidite seljaka, kako ti zaokreče ove čarape, i još jedanput, i još jedanput.« Obrnil se je k četi, ki je uživala. »A pitam vas, deco moja, šta oće seljače da načini sada, kada ne može više da zaokreče?« Meni je rekel: »Pitam te kao otac pita svog najboljeg sina, kaži mi za svetu istinu, šta očeš da načiniš sada, kad ne možeš više da zaokrečeš?« Meni je bilo že dosti špasa za ene raztrgane nogavice. Skomignil sem z rameni. »E, boga ti, pa bacim ih na polje.« Takrat se je cela četa zakrohotala, ker so nekaj takega pričakovali. »Imaš da pošiješ. Četa voljno!« Nogavic nisem pošil, saj sem imel vedno rezervo. Drugič je bilo, ko je četa stala zunaj in se je nekdo pritožil, da ima slabe čevlje. Magaciner je povedal, da je dobil nove. Res je imel nove v nahrbtniku. Šabić je pripeljal vojaku klofuto. Vojak iz tretjega voda moje desetine Sadovnik se je oglasil: »To se ne bo več delalo.« Šabić je vprašal: »Šta, šta, koji je ovo kazao? Neka se javi!« Mislil je, da se ne bo. Sadovnik pa je stopil pred njega in četo: »Jaz sem rekel in še rečem, teplo se ne bo več!” –»Ako imaš što za kazat, javi se na raport. Četa voljno!«

Imeli smo še mnogo dogodivščin in šal med vodi in desetinami, posebno še iz lahkih borb. Bilo je tudi par švercarjev, ki so nosili v Trst cigarete, nazaj pa ponarejeno čokolado in drugo, mnogo sem pozabil. Tudi zaljubljeni so morali pretrpeti marsikatero opazko ali zbadljivko. Mislim, da je bilo avgusta, ko so nam rekli, da bo treba nekaj priseči ali podobno. Nobeden ni vzel vojaške prisege resno, posebno po razpadu Jugoslavije in Italije. Nekega dne je šlo več starejših od obeh čet do prosvetnega doma in tam je bila neka prisega. Ne vem, ali so prisegli na orožje ali kaj. Jaz sem bil takrat na straži pri sokolskem domu. Večina tretje čete pa je morala biti ob progi in po bunkerjih, od naše čete pa v patroli. Tako ne vem, koliko jih je tam moralo priti. Takoj po tem je prišlo nekaj naših desetin v dom. Ker sem bil na straži, sem z daljnogledom opazoval ameriške bombnike, ki so sedaj leteli dnevno čez nas v Avstrijo. Skupina sedmih pa je letela nekoliko nižje. Opazoval sem vodilni bombnik. Naenkrat sem zagledal osem svetlih točk, ki so pod kotom približno 30 stopinj letele naravnost na nas. Zavpil sem: »Strelja! V zaklon!« in se v istem hipu pognal skozi zadnja vrata v dom. Strahotno se je zaguncala zemlja in že sem bil v črnem dimu. Strahovito so treskale petsto in tisoč kilogramske bombe, kakor bi stresal grah. Jaz sem se dušil v črnem dimu in ometu, ki je padal in se spreminjal v prah. Nič nisem videl, tipal sem skozi vrata, da sem prišel ven, še je bila tema. Bilo je opoldne, sončen dan, a zaradi tega tema. Kašljajoč sem se vzpenjal po skali nad domom. Zagledal sem dom, še malo višje tudi sonce. Kusova štala je gorela, dim se je valil iz več krajev. Strehe so bile brez opek, okna brez šip. Bombniki so zaokrožili, ali pa je bila to druga skupina. Zaprli so zahodno stran do kolodvora. Odskakoval sem ob vsaki ogromni eksploziji. Slutil sem, da je zahodna stran vsa zbita, z bunkerji vred. Ko sem prišel do prve hiše, sem videl štiri ali pet let starega dečka, ki je bil brez obleke in je krvavel na vrhu glave ter bil čisto rdeč od krvi. Njegova mati je podpirala svojo mater, ki je imela nogo odsekano visoko nad kolenom. Nisem jim mogel pomagati. Prišel sem do bunkerja 3, proti Zavrhu, a ni bilo žive duše. Bunker je bil premaknjen. Stanovanjska baraka odpihnjena. Na travi je ležal na hrbtu mrtev vojak, nič ranjen, ubil ga je zračni pritisk. V globoki poti sem videl še tri mrtve. Strojnica v bunkerju je bila nedotaknjena. Tedaj so prišli od prosvetnega doma trije vojaki, ki so prevzeli obrambo. Bližnja, iz opeke zidana hiša, je imela veliko luknjo. Šli smo pogledat. Neki čevljar je imel presekan trebuh, da se mu je videlo drobovje. Vprašal sem ga, če hoče duhovnika, a je hotel zdravnika. Položili smo ga na odejo in oni trije so ga odnesli na obvezovališče. Najbližji doktor je bil na Vrhniki ali v Ljubljani. Pred bunkerjem je stala visoka hruška. Niti enega lista ni bilo na vejah, vse je odpihnilo. Na vejah pa je viselo nekaj, kakor ožgana slama. Ko sem pogledal gor, mi je nekaj padlo na lice. Potegnil sem s prstom, bila je kri in ta slama so bila čreva vojakov. Iz Vrhnike in Ljubljane so pričeli prihajati rešilni avtomobili. Nisem bil na obvezovališču. Moj brat Ivan je bil bolničar podnarednik. Niso mogli dosti drugega storiti, kakor ustavljati kri, ker je mnogim odtrgalo noge ali roke, tudi Žnidarju iz Rakitne. Ubit je bil Klančan, vodja bunkerja. Jaz sem prvi prišel do njega, zdelo se je, da ni imel niti ene cele kosti v telesu. Zračni pritisk ga je vrgel v skalo. Bilo je vse črno od eksplozij. Ko sem se zvečer pogledal v ogledalo, sem se sebe ustrašil. Bil sem črn kot zamorec, imel sem malo rdečo liso na čelu, kjer sem izgubil malo kože. V naši kasarni, sokolskem domu, ni bil nihče ubit, ker sem samo jaz notri skočil. Dom je bil skoraj porušen, ker je 8 petstokilogramskih bomb padlo v neposredno bližino, na Kusovo štalo. Začasno smo šli v šolo sredi vasi, pri cerkvi. Domobrancev je padlo okoli 17. Osem tistih, ki so bežali od doma in ves bunker 3. Od treh vojakov smo nabrali za eno smetišnico. Največji del je bila roka, od zapestja in prsti. Jaz nisem bil na pogrebih, ker sem moral biti na položaju. Tam blizu na zahodu je takrat lazila brigada. Parkrat smo trčili, pa samo naša izvidnica. Pri bombardiranju je bilo ubitih tudi več civilistov, ker so »junaki zraka« metali, kamor so hoteli. Stari vojak iz prve svetovne vojne je rekel, da je to proti zakonu in da so v prvi svetovni vojni dali civilistom opozorilo, da so se lahko umaknili, če so se hoteli. Sedaj pa nič, to je bila čudna civilizacija in kultura.

Napadi so se ponavljali. Četrti napad je bil najmočnejši, bil je ponoči. Ležali smo v šoli v strogi pripravljenosti zaradi brigade v bližini. Ko je bil alarm, sem prvi skočil ven z vso opremo. V zraku se je užgala prva svetilna raketa na padalu. Komaj sem pritekel do prosvetnega doma, jih je že bilo nič koliko. Ustavil sem se pod kozolcem, bilo je svetlo kot podnevi, lahko bi čital. Tekel sem proti bunkerju 4, kamor sem bil dodeljen. Nenadoma se je nekaj zapičilo v zemljo pred mojimi nogami. Že sem drsel ritensko kot najhitrejši rak. Par sekund sem počakal, a nič. Tekel sem mimo. Drugo jutro sem videl, da je bila to svetilna raketa, ki se ji padalo ni odprlo. Ko sem prišel do vrnile (bloka), so bili že vsi strelski jarki polni civilistov. Drugi pa so z golimi nogami pogazili zapiralno kozo, ki je bila vsa ovita z bodečo žico, in bežali še dalje. To bombardiranje so izvršili Angleži. Ne vem, ali so dali ljudem nekaj minut svarila ali pa so čakali, da je več raket svetilo. Stal sem pri polnem jarku in gledal, ko so vrgli ogromne rdeče ognje, ki so svetili celo bombardiranje. Ena je zgrešila in je padla na sredo pobočja hriba Planina. Druga pa točno k mostu na vzhodni strani. Potem se je začelo usipati. Padel sem kar na vrh drugih. Kadar niso padale blizu in ni sadno drevje letelo čez nas vodoravno in vse pometalo pred in za sabo, sem dvignil glavo in gledal, kam padajo bombe. Padale so povsod, najbolj pa na vzhodno stran mostu, kamor so vrgli tarčo. Blisk za bliskom, včasih po deset naenkrat in zublji. Mislili smo, da ne bo konca. V resnici pa je bilo samo pol ure. Spodnjim ljudem je že primanjkovalo zraka in tudi teža je bila velika, saj je bilo do osem ljudi na vrhu drug drugega. Kadar je padalo malo proč, sem pokleknil na travo in poslušal mile prošnje spodnjih. Rotili so jih, prosili, molili, da bi jih razbremenili. Končno so rakete zgorele in letala odletela. Vzdigoval sem ven skoraj onesveščene ljudi. Bilo je dosti mož, žena, deklet, otrok v spalnih oblekah. En domobranec je bil v kratkih gatah in s čelado na glavi, seveda brez orožja, čeprav je bila stroga pripravnost. Ljudje so pravili, da bi morali partizani napasti Borovnico med bombardiranjem, ker pa so bombe padale več kilometrov okoli, so si premislili in bežali v drugo smer. Večina bomb je bila težka samo 100 kg. Ko smo drugo jutro iskali mrtve ljudi in nekaj od nas tudi mrtve bombe, sem za hec rekel fantom, naj mi eno nalože na ramo, da bom vedel, koliko je težka. Težke so bile kot sto kil moke, to je okoli dvesto funtov. Potem pa jo niso hoteli vzeti z moje rame, češ, malo jo segrej, morda jo še oživiš. Šele ko sem jim rekel, da jo bom kar ob skalo vrgel, so hitro skočili in jo nalahko položili na zemljo.

Ker je bila Borovnica po tem napadu še bolj porušena, je cela četa odšla na Dol v barake. Čeprav je padlo že par tisoč bomb, je most še

Rakitna – nekoč Brescove njive, danes jezero
Figure 22. Rakitna – nekoč Brescove njive, danes jezero Franc Friedrich
Današnja Cerknica – pogled z vrha Slivnice
Figure 23. Današnja Cerknica – pogled z vrha Slivnice Franc Friedrich

vedno stal. Tisto noč je ena bomba zadela železni del, vendar je vlak vozil skozi. Prišli so spet Amerikanci, petič in šestič. Šestič so uspeli. Bil sem ravno pod mostom, ko je bil alarm. Podvizal sem se po cesti proti Dolu. Nisem prišel daleč, do neke gostilne ali večje hiše. Bilo je prvič, da sem bil v hiši. Bilo je slabše kot zunaj. Zunaj si se bal samo nekaj sekund, ko je bila jata letal pod določenim kotom, to je 30 stopinj. Iz notranjosti pa nisi nič videl, samo rohnenje motorjev in tuljenje bomb. Ko je bilo konec, smo videli, da dolgi železni del mostu leži na tleh na zahodni strani. Mnogo ljudi si je oddahnilo, toda zastonj. Že naslednji dan so bili bombniki nazaj. Ker so bile vlečnice, ki so vozile hrano domobrancem na Zavrh in Planino, vse raztrgane, smo nosili na hrib z mulami z Dola. Tisti dan je nosila naša desetina. Ko smo prišli nad most proti Planini, bili smo ravno med skalami, je priletela jata letal malo nižje. Prebledeli smo. Desetar je zavpil: »Lezi! Že letijo!« Treskalo je vse naokoli. Smreke in debele skale so letele vodoravno nad nami. Ko je jata odletela, smo vsi vstali, črni kot zamorci. Z oblek smo si otepali zemljo, vsi smo bili zdravi, tudi dve muli sta ostali nepoškodovani. Smrekov gozdič pred nami pa je bil popolnoma postrižen, okoli nas so bile velike jame. Dobro, da je bil to zadnji večji napad. Popoldne je spet priletelo letalo lightning (strela) in spet streljalo. Potem so letali na obisk samo še lovci, ki so bili nevarni samo na čistini. Dobili smo tudi novega poveljnika, ki smo ga takoj krstili za »domišljavca«. Prišel je iz zapora. Menda je zapustil položaj svojega voda na hribu Slivnica nad Cerknico in šel dol do kmetov pogledat za šnops in še kaj drugega. Vod na hribu pa je nenadoma napadla močna skupina in je na hitro zapustil položaje. S tem je izpostavil vso vojsko, ki je prodirala od Martinjaka proti Loški dolini, silnemu obstreljevanju s težkimi strojnicami. Več naših je bilo ubitih in ranjenih. To so mi pripovedovali tisti, ki so bili v teh akcijah. Zato je imel naš novi poveljnik čete takoj slab sloves. Ker on ni bil v letalskih napadih, ni nič vedel, kako brezupno je. Enkrat, ko je več lovcev letelo nizko nad nami, ni pustil, da bi se vojaki razpršili. Slučajno so imela letala že prazne strojnice in brzostrelne topove. Ta človek se je igral s sto petdeset življenji mladih slovenskih fantov. Rekel sem vodniku, da ga bom drugič pomeril. In sem ga, pa je vodnik pazil name in me pregovoril, da nisem stisnil. Domobranci so popravljali razbito električno napeljavo, hodili smo v zaščito koscev in grabljic, napravljali drva, itd. Enkrat je šel naš vod v patrolo k Sv. Vidu. Tja smo prišli dopoldne. Prejšnjo noč je šel skozi vas udarni bataljon. Sledov borbe je bilo dosti. Najbolj žalostno je bilo videti zelo mlade fante iz Štajerske, ki so jih partizani pobrali kar v nedeljskih oblekah, ki so bile spodaj vse razcefrane od hoje po gozdovih in dežju. Tu pa so ležali na vozovih pobiti.

Prišla je zima, vsi smo vedeli, da je to zadnja v vojni. Nekoč nam je govoril naš kralj Peter iz Londona in nobeden ni verjel, da to res on govori, ker so nam partizani govorili, da ga bodo »likvidirali«, če pride v Jugoslavijo. Bilo je dosti krilatic, na primer: »Nemci nas bodo razorožili in dali partizanom. Nocoj gremo nad Nemce. Jutri gremo k četnikom.« Vse je bilo namenjeno razburjenju duhov, ali pa so nas samo skušali. Pojavile so se govorice o črni roki. Pri kmečkih in delavskih fantih nobene velike propagande niso nič dosegle. Vsi smo bili eno z desetarji in vodniki. Bilo je samo par propagandistov, ki jih ni nihče upošteval.

Zima je bila mila. V četi smo imeli dva ameriška padalca, večini nepoznana. Sta bolj bolehala. Enemu sem dajal vse svoje cigarete, ker je kadil kakor dimnik. Starši so morali biti Gorenjci, ker je imel to narečje. Pred avioni ni nikoli bežal. Rekel mi je, da barak ne bodo nikoli tolkli, je že moral nekaj vedeti. Proti pomladi so začeli govoriti, da bomo šli v udarni bataljon. Vodstvo nas je hotelo na Dolenjsko, mi pa smo hoteli ostati na Notranjskem, ker smo bili tu doma in bi bili bliže Trstu, ko bi šli Angležem in »našemu kralju« naproti. Bilo je konec marca ali v začetku aprila, ko so nam povedali, da ker nočemo na Dolenjsko, nas bodo razorožili. Potem pa, da lahko gremo k Vuku Rupniku, ki je bil poveljnik Notranjskega udarnega bataljona. Za primer, da bi nas kdo razorožil, smo se že dolgo pripravljali. Orožje smo imeli skrito še od razpada Italije, pa tudi partizanom smo ga mnogo zaplenili. Orožje smo oddali zvečer, na Dolu v barakah. Potem pa bi morali iti z vlakom neoboroženi na Rakek in v Cerknico. Predno smo prišli do vlaka, je polovica že imela orožje in na vlaku je čakalo orožje še za drugo polovico. Še celo gorski top, ki smo ga ukradli Nemcem in ga skrivali na Zavrhu že pol leta, je bil s precej streliva z nami. Zjutraj smo iz Rakeka marširali v Cerknico in dalje v Martinjak. To je vas na jugozahodni strani Slivnice. Nastanili smo se po hišah. Poveljstvo in pol čete pa je bilo v lepem poslopju, menda last nekega lesnega podjetja. Kraj je bil še kar prijeten, tudi ljudje. Nismo pa imeli ne bodeče žice, ne bunkerjev ne strelskih jarkov, ne obrambe na višini, kakor je bilo prej v Borovnici. Pod noč, ko sem šel s kolegom po vasi, sem videl, da se nekateri fantje, ki so prejšnji dan jokali s svojimi dekleti vred v Borovnici, to noč že sprehajajo z novimi dekleti. S kolegom sva se zasmejala. Nekaterim se je še poznalo na obrazu, da so jokali in so izgledali še bolj zaljubljeni. Dobili smo tudi poročnika Ivana Korošca, namestnika komandirja. Bil je zelo sposoben. Dobil je prvi vod. Prej so bili vsi vodniki domačini. Tudi disciplino je malo uvajal, bil pa je kmalu ranjen v nogo in so ga peljali v bolnico, verjetno v Ljubljano. Dobili smo se spet na Koroškem.

Naš prvi pohod je bil v Loški potok – Prezid. Z nami je šla večina bataljona iz Cerknice. Imeli smo tudi več mul, ki so nosile težke minomete. Takrat sem prvič videl »Vuka« Rupnika. Bil je visok in bled, bolj suh in resen. Ne vem, če sem ga kdaj videl nasmejanega. Prenočevali smo v vasi Topol, prvič sem ležal na slami. Ponavadi smo ležali na zemlji, stražili pa na deskah. Zato tudi do tistega časa nismo imeli uši. Še ponoči smo šli po cesti proti Loškemu potoku v vas Hrib. Ker naša četa v bojih ni imela še skoraj nič izgub, je bila za predhodnico. Za prvega izvidnika pa jaz in Kranjc. Rekli so nama: »Zdaj pa uporabita svoje znanje iz knjig in časopisov, mogoče jih še pregovorita, da vaju ne bodo streljali«. Zelo so se norčevali iz naju. Šla sva ob strani ceste, vsak na eni in brez vsakega problema. Ko se je delal dan, smo bili že v vasi Hrib. Domači fantje v bataljonu so dobili par minut za obisk sorodnikov. Nekateri niso videli matere že od razpada Italije. Tudi naša četa je imela nekaj takih. Videl sem, ko so matere prvič in zadnjič videle svoje sinove vojake, pa samo za par minut.

Šli smo čez planjave proti Prezidu, vodili so drugi. Čeprav je bilo aprila, smo prišli v zamete zmrznjenega snega in mule so se vdrle do vampov. Morali smo jih raztovoriti in precej časa je moral naš, tretji vod, nositi poleg svojih še njihove tovore. Končno je tudi to minilo in smo se proti enajsti uri približali Prezidu. Naša četa od vzhoda, drugi od juga. V dolini smo zagledali revno, zdelo se mi je leseno naselje ali trg. Bili smo na grebenu. Razgled je bil dober. Vendar se je poveljnik kril za veliko, kot cerkev visoko skalo in spraševal svojega trubača, kaj se dogaja v kilometer oddaljeni dolini. Že smo videli prihajati 37. četo od juga po planoti. Tudi naš trobentač je zatrobil juriš. Spustili smo se v tek navzdol. Ker je ona četa odprla ogenj, so partizani takoj zapustili mesto in jo hitro ubrali v hribe proti zahodu. Jaz sem videl samo kakih dvajset. Bili so čez kilometer daleč in cela naša četa ni izstrelila naboja. Pritekli smo do hiš, bila je tišina in nič odpora. Verjetno se jih je mnogo poskrilo. Toda mi nismo nič natančno pregledovali, ker smo poznali težki položaj. Sam sem govoril z lepo črnolasko, ki je bila zelo ponosna, govorila je pa bolj po ljubljansko: »Kaj boš? Pusti ljudi pri miru, če ti nič žalega ne storijo.« Druga četa je dobila pet na hitro preoblečenih partizank. Vzeli so jih s seboj. V Loški dolini, skozi katero smo se vračali, so pa domačini prosili Rupnika Vuka, da jih izpusti. Res je dal vse izpustiti. Čez par dni se je vod te čete spet na hitro ustavil v istem krogu in dobil ta dekleta preoblečena v partizanke. To pot so jih vzeli s seboj. Zunaj Prezida se je ves bataljon postrojil za pregled. Prav blizu pa je bil v vasi partizanski bataljon, pa si ni upal užgati po nas z nemškimi strojnicami (šarci). Ko pa je ena četa krenila tam mimo domov, so jo precej obstreljevali in če se ne motim, so naši imeli ranjence. Naša četa, posebno tretji vod, je šel čez Vražji vrtec. Prišli smo v Vrhniko v Loški dolini. Še isti večer smo prišli v Martinjak, ostali bataljon pa v Cerknico. Bili smo precej utrujeni, ker smo težko nosili, tja in nazaj, ker nismo nič izstrelili.

Bilo je aprila, ko je v patroli padel naš vaščan – Grumov iz Novakov. Samsek je naredil krsto, jaz in še en vojak sva ga s konjem in vozičkom peljala domov v Rakitno. Težko so bili prizadeti. Rekel sem jim, da bo vsaj doma pokopan, mi pa Bog ve kje. Res se še danes ne ve za večino grobov naših fantov in mož.

Mene je zelo začela boleti noga v desnem kolenu, ko sem vzdigoval mule iz zametov. Najbrž me je ena brcnila, pa takrat nisem čutil. Iti sem moral iz najboljše izvidniške desetine. Zelo so me pogrešali in jaz njih, ni bilo več tistih šaljivih izrekov in lahkega izzivanja za hec. Dali so me za magacinerja orožja. Nekje so dobili več sto angleških ročnih granat, ki še niso bile sestavljene. Te sem sestavljal skupaj, granati z razstrelivom sem privil še vžigalnik. Poizkušal sem popraviti tudi kak zaplenjen mitraljez, pa sem bil bolj slab mehanik. Preizkušali smo tudi naš gorski top, Slivnice nismo zgrešili.

Ko smo bili mi na pohodu na Loški potok in Prezid, je skupina z mojim bratom Elkom, ki je bil naš četni narednik, izvedela za signale angleškim letalom, ki so odmetavala material partizanom. Šli so na Cerkniško jezero, ki je bilo zraven in takrat suho. Zakurili so več ognjev v obliki zvezde in res jim je avion nametal precej obleke. Proti Gornjemu jezeru pa so vrgli 8 velikih bomb, ki smo jih slišali prav v Topol.

Pogled na Grahovo in Martinjak s pobočja Slivnice
Figure 24. Pogled na Grahovo in Martinjak s pobočja Slivnice Franc Friedrich

Bataljon je odšel v akcijo na Primorsko v okolico Idrije. Zopet niso imeli dosti borb, zaplenili pa so precej materiala (usnja). Mi doma, bilo nas je okoli 25, smo pa precej stražili. Ljudje iz Loža so nam povedali, da je šlo 80 ruskih tankov na Trst čez Mašun in da se spet pojavljajo partizani. Brat me je poslal z dvema mladima v patrolo preko Gornjega jezera v Lož, vsaj čez greben, da bi videli, kaj se dogaja. Kljub boleči nogi, sem nosil zbrojevko, ki je še nikoli prej nisem. Ko smo prišli čez hribe in nismo nič videli, sem pustil mlada fanta na grebenu v grmovju, sam pa sem šel malo v vas. Vse se mi je zdelo preveč tiho. Na sredi vasi je bilo korito, ob katerem so fantje, takrat ko smo šli iz Prezida, hecali dekleta. Tudi ta dan je bilo eno dekle pri koritu. Bilo je zelo resno, skoraj prebledelo. Takoj sem vedel, da me imajo na muhi. Zašepetal sem, koliko jih je. Ona je samo zavrtela velike, prestrašene oči in odšla. Kaj sem hotel. Verjetno so čakali, da pride vsaj desetina ali vod, ker je v te kraje vedno šel vod. Napil sem se dobre vode in pomolil k Bogu, kot nas je Šabić učil. Na vasi se še nič ni ganilo. Z roko sem dal par znakov nikomur v gozd in jo po isti poti počasi urezal nazaj. V resnici so čakali večje ribe. Ko sem bil izven njihovega dosega, sem kljub šepavi nogi tekel do onih dveh, hitro smo tekli navzdol, da smo pretekli čim večjo razdaljo, če bi se oni spomnili in prišli na greben. Hitro smo šli čez neko vas in Grahovo. Povedal sem, da ni tankov in da nismo nič videli in nič slišali. Seveda bratu tudi o tihi vasi nisem nič povedal. Ne vem če je bil to Nadlesk ali podobno. Potem smo zvedeli, da jih je bilo štirideset, ki so čakali, da bi se vod postavil pred korito, potem pa bi mu dali kropa.

Bataljon je s primoranim maršem (hodili so noč in dan) prišel domov in šel takoj v akcijo, k Sv. Ani, če se prav spominjam. Imeli so tudi en star top in z njim so Nemci streljali v dolino in menda razbili eno šolo v Loški dolini. Takrat niso bili več naši partizani, to je menda bila bosanska divizija. Bila je vojska, ne banda. Bili so zakopani in tudi Rupnikovi so se hitro zakopavali. To se jim je dogodilo prvič. Fronti sta bili precej blizu. Bosanci so se norčevali: »Zašto se borite?« Domobranci: »Za kralja Petra.« Bosanci: »Jebem vam kralja Petra! Dođite dole!« Domobranci: »Pridite gor!«. Končno se je Malnar izpod Kamnika razjezil, posebno zaradi psovanja: »Le počakajte hudiči, pridem dol!« Od desetine si je sposodil deset ročnih granat in povelje, naj ga zaščitijo, je šlo do vseh mitraljezcev. Pet strojnic je odprlo ogenj, medtem ko je drugih pet čakalo. Malnar je res letel dol, zmetal vseh deset bomb in priletel ves zasopel in krohotajoč: »Ste videli, pa sem hudičem pokazal, kaj znamo.« Ponoči so partizani izginili, menda proti Trstu. Bataljon pa je šel za par dni na Dolenjsko z vlakom, kjer so jih bila napadla letala, vendar žrtev ni bilo. Tudi partizanski topovi so jih obstreljevali, naša četa ni imela izgub. Kmalu so bili spet doma.

Bil je maj 1945. leta in bližal se je konec vojne. Berlin je padel v ruske roke. Pri Trstu smo slišali bobnenje težkih topov. Naši so mislili, da so to angleški topovi. Izvedeli smo, da je šlo mimo Blok več skupin četnikov, tudi po tristo skupaj. Vsi so zelo hiteli Angležem naproti. Vedeli so, da so partizani z velikimi silami pri Trstu in da zapirajo poti in mostove ob Soči proti Triglavu. Menda jih je samo polovica pravočasno prekoračila Sočo, bile so tudi hude borbe.

Pomagaj drugim, pozabi nase

3.3. Pomagaj drugim, pozabi nase3

Milka Kreže Matašič

Spomini (naslov je uredniški) so opremljeni z datumom januar, februar 2001. Na uredništvo Zaveze jih je posredoval g. Vinko Rode s sledečim spremnim besedilom: »Milka Kreže, poročena Matašič je živela v Torontu in je že pokojna. Maja 45 je bežala v Avstrijo, a se je na očetovo prošnjo vrnila domov, ker je oče ovdovel in je imel na skrbi kup mlajših otrok.

Milka je sestra Franca Krežeta, domobranca, ki je v Teharjah, po ukazu, moral zagrebsti tiste dojenčke, ki so umirali izpostavljeni sončni vročini na znanem vozu. O tem je dal zapriseženo pričevanje in tudi pisal. Kot mladoleten se je rešil smrti. V zaporu v Škofji Loki je bil skupaj z Janezom Matašičem. (Zdaj sem zvedel, da je bil tam zaprt tudi Viktor Hribar; njegova hči Mili mi je povedala, da je Matašič ušel iz tega zapora – in da ga je Kreže napotil k svoji sestri Milki. To je v tekstu.)

Leta 95 sta se prijatelja zapornika Janez in Viktor srečala v Št. Joštu. Janez je tudi obiskal Argentino s Kanadsko skupino. Viktor je pravil, da se je Janez vêdel, kot da se mu je zmešalo, a v resnici je stalno tuhtal o tem, kako bi zbežal. Neki večer je splezal na drevo ob zidu in ponoči ušel.

Spis ima deset rokopisnih strani, a za objavo bi bil primeren morda le zapis o Milkinem zaporu. Prvi del je namreč precej zapleten. Pošiljam rokopisno verzijo, ker je po tolikih letih pravi zgodovinski dokument. In tudi zato, ker zelo slabo pišem na računalnik. Milkina pisava pa je tako pristna! Kot njena zgodba!

Spis je prinesla iz Kanade moja sestra Mara, ki ima tam hčerko. Obiskovali so družino Matašič. Družino Kreže smo poznali, ker so bili med vojno eno leto na Rodici. Stanovali so v Metodovi hiši – in niso imeli niti za jesti. Vem, da jim je naša mama pomagala z najnujnejšim. Metod je bil pri partizanih, menda je imel važno funkcijo. Že takrat so bili Krežetovi številna družina. Jaz se jih ne spomnim. Še v begunskih letih je oče Kreže pisal pisma naši mami, kjer se ji je zahvaljeval za pomoč. Tega se spomnim.«

3.3.1.

Končno sem se pripravila k pisanju o svojem življenju, a zelo težko. Oprostite pomanjkljivostim, ker sem datume že zelo pozabila, tega, kar sem napisala, se pa dobro spominjam, posebno ker sva se z Janezom veliko pogovarjala, in to ne gre iz spomina.

Odločitev za odhod v Avstrijo

3.3.2. Odločitev za odhod v Avstrijo

Zakaj sem šla, bom opisala od aprila 45. leta proti koncu vojne. Bila sem v Jesenovem pri svoji teti, pol ure iz Čemšenika. Nekoč čez zimo sem jim šla šivat na dom, imeli so sedem otrok. Najraje so videli, da sem prišla na dom. Neko noč pa pride cela brigada partizanov, ki so vse štale in hiše zasedli, tako da domači niso imeli prostora. Teta pride k meni, ki sem bila v zgornji sobi in šivala, in mi reče, naj se umaknem, da je zelo nevarno zame. Takoj sem se pripravila, da grem do Čemšenika in zjutraj naprej. Moram omeniti še to, kar sem sama videla, ko sem šla po stopnicah. S stopnic se je videlo naravnost v sobo, to je bila kmečka družinska soba. Bila je polna partizanov in imeli so nekega velikega fanta, ki so ga zasliševali in ni jim hotel odgovarjati. Še danes ga imam v spominu, kako pokončno, trmasto je stal. S tem je zasliševalca tako razkačil, da je ta divje je obrnil puško in videla sem, kako je zasadil špico v njegove prsi. To je bilo grozno. Potem so ga odpeljali v gozd. Pozneje mi je teta povedala, da je bil domobranec.

Jaz sem šla pa v Čemšenik do svojih znancev (Pikl po domače). Nisem še stopila v hišo, ker sem se zunaj pogovarjala z domačo gospodinjo. Prideta dva partizana, vprašata za ime in mi rečeta, naj grem z njimi na razgovor. Peljali so me v drugo vas na štab in me zasliševali. Niso bili surovi do mene, a dali so me pod stražo. Stražar je bil čisto mlad, skoraj otrok, in mi reče. »Ali mi daš svojo verižico?« »Ne morem, to je spomin od mame.« In takrat mi reče, da sem na smrt obsojena.

V tej hiši je bila tudi mlada punca, ki je večkrat šla v hišo in v štalo. Njo sem prosila, naj poišče nekega fanta, Ivan mu je bilo pravo ime, Lijom partizansko. Midva sva hodila v Mengšu v šolo in poznala sem ljudi. Res ga je našla in je prišel. Začudil se je, kaj delam tukaj. Ko sem mu povedala, je odšel na štab. Ni bil navaden vojak, drugače ne bi imel vstopa v štab. Čez kake pol ure pride nazaj in pravi: »Bodi brez skrbi. Zjutraj te bom jaz peljal ven iz te zasede.« In res pride, ko se je danilo, in me pelje ven iz zasedenega prostora. Med potjo mi govori, da bo zdaj kmalu konec vojne in mi bomo zmagali. »Naredi mi uslugo, pojdi do moje mame in povej, da sem živ in zdrav. Povem ti pa, ne čakaj doma, ker si obsojena.«

9. maja sem šla iz cerkve. Konec vojne zvoni. Velika zmešnjava. Ko pridem domov, mi

V Kanadi leta 1999, od leve: Milka, prijateljica Mara Rode in
									Milkina sestra Anica Kreže
Figure 25. V Kanadi leta 1999, od leve: Milka, prijateljica Mara Rode in Milkina sestra Anica Kreže

reče brat France: »Pojdi z nami, ne čakaj jih.« In sem šla na križevo pot. Popoldan so že prišli po Franceta, mene in kolesa, a mi smo bili že blizu Ljubelja. Življenje beguncev je bilo opisano, zato o tem ne bom pisala.

Med potjo sem spoznala tudi dobre Korošce, ki so pomagali beguncem. Ti ljudje so dali na razpolago šivalni stroj, povsod zbirali blago in jaz sem šivala za begunce, ki so prišli brez vsega. Zato sva imela Korošce v lepem spominu. Tudi naši Majdi smo dali koroško ime Mojca. Spomin na pokojne ljudi, naše dobrotnike.

Sedaj pa, kako in zakaj sem prišla nazaj v Slovenijo. Kar nas je ostalo beguncev, smo premišljevali, kdaj in kam se bomo izselili, katera država nas bo sprejela.

Enkrat, ne spominjam se dneva, 46. leta, se tam, kjer sem stanovala, odprejo vrata in v sobo pade pismo. Nikoli nisem izvedela, kdo ga je prinesel, seveda tajno, ni prišlo po redni pošti.

Oče piše, kaj hudega nas je zadelo. Mama je umrla za tifusom in pustila še osem otrok do 14. leta. Vsi so bili v bolnici, močno bolni, in tifus jim je pustil hude posledice, a sčasoma se je stanje izboljšalo.

Oče pravi, če bi prišla domov, bi lažje prenašali nesrečo, in mamina zadnja želja je bila, da bi jaz prevzela njeno mesto in pomagala očetu.

Kako je bilo hudo, kaj sedaj, kako se odločiti? Poznala sva se z nekim fantom in se mislila poročiti, preden gremo naprej. Vsi so mi odsvetovali – ne nazaj. Po vesti sem se odločila, da grem pomagat očetu … Težka je bila odločitev, a vseskozi sem imela občutek, da sem prav storila. Pomagaj drugim, pozabi nase.

Takrat sem mislila, da grem za nekaj let, da otroci malo odrasejo. Kako zgrešena, naivna želja! Šla sem za dolgo, dobro, da človek ne ve, kaj vse ga v življenju čaka.

Vrnitev domov leta 1946 in zapor

3.3.3. Vrnitev domov leta 1946 in zapor

Ko smo prišli v Ljubljano, so nas vodili po Miklošičevi kot zločince. Vpili, pljuvali – bilo nas je 12 do 14, točno ne vem. Mene so potem spustili in prišla sem domov ob dveh ponoči. Oče je jokal kot otrok. »Bog ti bo povrnil, da si prišla pomagat te otroke spraviti gor.«

Tisti teden so prišli iz bolnice in nisem imela kaj obleči. Ležali so na sami slami. Si lahko predstavljate, pridejo k tako revni družini in še tisto poberejo. Vse, kar so imeli, so imeli spokano, da se preselijo nazaj v hribe, da bi tete pomagale. Oče reče, sedaj, ko si prišla, pa lahko ostanemo tukaj. Gremo, četudi v hribe, da bomo imeli mir pred komunisti, a ga tudi tam ni bilo.

Šivala sem podnevi in ponoči, da smo se preživeli. Kmetje niso imeli denarja in so mi plačevali s hrano. Bil je tak pritisk, ker sem šivala, da sem morala vzeti obrt, in potem davek, ali imaš ali ne, plačati moraš. Tako sem šivala vse noči, par ur spala, a treba je narediti tudi drugo za družino. Tete so nas reševale in naš župnik. Vedno se jih s hvaležnostjo spominjam, četudi so že dolgo pokojni.

Tako smo se prebijali nekaj let. Otroci so odraščali, se šli učit in služit po kmetih.

Jaz pa v zapor in zakaj? Vedeli so, da si dopisujeva, a to je bilo treba preprečiti. Bila je njihova zanka. Tako smo bili naivni. Nam je bila še neznana taka zvijača in hudobija. Človeka do kraja uničiti! Bili smo trije, enega sem poznala, bil je domobranec, drugi tudi domobranec, pa ga nisem poznala. Peljali smo se z vlakom proti Mariboru in potem po gozdu, ni mi bilo poznano. Ko smo bili že precej daleč, tisti, ki nas je vodil, skoči in meni iztrga taško in nato streli. Ta, ki sem ga poznala, je skočil in padel takoj mrtev. Drugi ranjen in ne mrtev. Odpeljali so me v zapor in na razpravi sva se srečala, potem ga nisem več videla. Drugi je ostal v gozdu. Ko je bila razprava, je rekel njegovi materi, ali vam ni žal takega sina. In kaj je rekla ta žena, ki ji je bilo tudi že čez 70 let: »Raje vidim, da je mrtev, kot da bi prišel vam v roke.« Junaška žena, in to na sodniji!

V zaporu sem bila v Mariboru, nato v Trbovljah. Točno se ne spominjam, pet do šest mesecev. Zasliševali so samo ponoči. Pazniki niso bili surovi. Naj omenim, kako je bilo z upravnikom kaznilnice. Bili so večinoma Prekmurci. Ta človek je tako klel, kričal, da sem mislila, da ni normalen in bali smo se ga. V naši aferi nas je bilo sedem, še dva duhovnika, s katerima nismo imeli nobene zveze. Enkrat pride upravnik v mojo celico in reče: »Zakaj imam zaprte poštene ljudi, zakaj?« Da mi ključ od moje celice, ki je bila na vogalu, in sem lahko videla po celem hodniku. Sem bila vedno na straži, saj drugega dela nisem imela. Pravi mi samo, veš kaj narediti. Enkrat mi prinese škaf vode, ker se nismo nič kopali, umivali po mačje. Ko sem končala, premaknem škaf in spodaj je bil en list, pismo. Pisal ga je duhovnik, ki ga nisem poznala. Vse je razložil, kako in kaj naj govorimo. Tako smo obvestili eden drugega in tako dočakali razpravo po devetih mesecih v Ljubljani.

Med preiskavo v Trbovljah so me dali v bunker. Brez okna, brez ‘modroca’ sem bila na golih tleh, vlažnih, in samo vojaško deko sem imela za en teden. Upravnika takrat ni bilo, je bil prost. Tretji dan pride in vidi, da sem brez vsega. Vpraša: » Kdo te je dal noter?« »Šef udbe.« Zarobantil je, odšel in prinesel ‘modroc’ in deko. Tam sem se tako prehladila, da sem imela pozneje hude posledice (o tem pozneje).

Na sodniji smo bili sojeni po milosti, ker smo v Trbovljah imeli zvezo, kot sem omenila. Dobili smo tri, štiri in pet let. Jaz sem dobila štiri, odsedela pa malo manj kot tri.

V Rajhenburgu je bila kaznilnica za ženske in tja so me odpeljali. Delala sem v šivalnici in to nam je krajšalo čas. V kaznilnici nas je bilo 500 do 700 žensk in tudi več, različnih starosti, poklicev in izobrazbe.

Prišel je čas amnestije. Vse smo nestrpno čakale, katera bo srečna in šla na svobodo. Pripravljale smo se in hodile na zaslišanja. Prišla sem tudi jaz na vrsto. Ko me zaslišuje, hoče zvedeti tudi, če sem se kaj poboljšala in kaj bi lahko delala, ko pridem na svobodo, seveda ovajala druge. Jaz pa na hitro odgovorim: »Tega pa jaz ne morem delati ne podpirati.« Vpraša me, zakaj. Odgovorim: »Ker sem verna.« On že slabe volje: »Vera nima pri tem nič opraviti.« »Jasno, da ima,« kratki odgovor. »Kaj misliš, če si veren, ne moreš biti komunist? Če pa komunist, pa veren ne?« To je bilo vse. Ves besen odpre vrata: »Marš ven, zapomni si, zadnji dan boš odsedela!«

Povem, da sem šla prav zadovoljna nazaj v sobo. Rajši zadnji dan odsedim, kakor da bi jih podpirala in nikdar ne bi imela miru. Saj ga nisem imela, a vest sem imela mirno, hvala Bogu.

Nisem odsedela do zadnjega dne, ker sem potem zbolela. Življenje v zaporu se je počasi umirilo. Šivala sem in se vedno slabše počutila. Redno žejna in slaba. Večkrat so me ženske nagovarjale, naj grem v ambulanto, pa nisem hotela. Nisem hotela, ker je bila bolničarka zelo neprijazna, prav surova. Enkrat sem šla v stranišče, ko grem ven, padem v nezavest. Odpeljali so me v ambulanto in potem na preiskave. Voda se mi je nabirala v trebuhu, izgledalo je, kot bi bila že šest mesecev noseča.

Po enem tednu so me peljali v Ljubljano na sodnijo. Dali so me na podstrešje, takrat je bila štiri popoldne in tam so me pustili do naslednjega dne. Nihče ni prišel pogledat, kaj je z menoj. Takrat sem mislila, da je moj zadnji dan. Zjutraj, ko pridejo in vidijo, kaj je z menoj, gredo hitro v ambulanto in pride ena z injekcijo. Dali so me v bolniško sobo in po nekaj dneh v bolnico. Tam sem imela dobro oskrbo. Večkrat so me punktirali, a vedno se je voda ponovno nabrala. Samo hirala sem. Po vseh pregledih so me operirali. Operiral me je dr. Lavrič in po operaciji predpisal dobro hrano in vsak dan kozarec rdečega vina in tako so me spravili na noge. Vseskozi sem bila potem zdrava. Iz bolnice so me peljali nazaj v zapor, da so uredili vse potrebno.

Potem sem bila doma in šivala. Nisem več mislila, da bi šla čez mejo. Begunci so se izselili v Ameriko, Argentino in vse povsod, kjer so jih sprejeli. Fant, s katerim sem se poznala na Koroškem, je odšel v Cleveland in po letih se je poročil. Jaz pa sem počakala na Janeza, tega trpina. Tako je bilo odločeno, da še njemu pomagam, in po vsem trpljenju sva bila končno srečna.

Pomoč pobeglemu iz zapora – zgodba s srečnim koncem

3.3.4. Pomoč pobeglemu iz zapora – zgodba s srečnim koncem

Pišete, da ste bili v Zagorju in ste se marsikaj pogovorili in tudi kako sva se z Janezom spoznala. To pa je pomota. Šlo je za drugo dekle, ki ji je bilo tudi ime Milka. Stanovala je blizu gradu in neki fant, Štefan, ji je vedno sledil; tako sta se spoznala in ko je prišel ven, sta se tudi poročila (sta oba pokojna). To sem jim enkrat omenila, a one so bile premlade in so po letih pomešale.

Janez ni bil eden tistih, ki bi si s tem krajšal čas. Po letih, ko je imel možnost, je izrabil vsako priliko in se učil. Bil je čisto preprost kmečki fant, a pošten. Učil se je matematike v obrtni šoli. Imam še zvezke iz zapora (matematiko in angleščino). Kje drugje bi se vse to naučil! V zaporu je bilo veliko izobraženih ljudi, ki so mu nudili priliko, da se nauči česa, kar mu bo koristilo, ko pride ven; to je dobro izkoristil.

Bil je z mojim bratom skupaj zaprt. Bila sta čisto različnega značaja, naš bolj vihrav, a Janez trezen in tih, a toliko sta si le zaupala, da mu je brat listek s prošnjo, naj mu, ko bo pobegnil, pomagamo čez mejo. Točni datum sem pozabila. Bili so binkoštni prazniki (cerkveni), to se spominjam.

Mlajša sestra Anica, ki je tudi v Torontu, je šla od pevske vaje okrog 10. ure; pri neki hiši je bil moški in jo praša za Milko. ‘To je pa moja sestra,’ in ga je pripeljala v kuhinjo. Jaz sem še

Svobodna v Kanadi leta 1999, od leve: prijateljica Mara Rode,
									Milka in njen soprog Janez Matašič
Figure 26. Svobodna v Kanadi leta 1999, od leve: prijateljica Mara Rode, Milka in njen soprog Janez Matašič

šivala. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Bil je v zaporniški obleki (predelani). Sestro sem spravila iz kuhinje in nato mi je dal listek s prošnjo, naj mu pomagam čez mejo. Nisem vedela za nobeno zvezo in tudi sama nisem mogla odločati. Oče je že spal in šla sem ga poklicat in povem, kaj je. Revež se je tako prestrašil, da ni mogel odgovoriti. Čakam na odgovor in rečem: »Kaj naj naredim? Naj ostane ali naj gre?« Končno mi reče: »Če misliš, da je pravi, naj ostane. Upam, da nam bo Bog pomagal, da se reši!«

Vstal je in šel v sobo, ker je šel zjutraj brat k vojakom in je bila postelja prazna. Takrat je spal v očetovi sobi. Takrat nismo imeli vsak svoje sobe, niti postelje ne. Tri dni ni vstal iz postelje, tako je bil izmučen in ves v mehurjih okrog ust. Če vse to premišljujem, kako smo srečno končali! Z očetom sva govorila in premišljevala, kaj če umre, kam ga bomo pokopali, pa ni bila Božja volja.

Takrat smo živeli v župnišču in sem morala župniku povedati. Odločil je, naj bi spal na podstrešju za dimnikom. Podnevi pa zgodaj zjutraj v planine. Mislili smo, da bo za nekaj dni, a zavleklo se je na dva meseca.

Župnik Sitar je bil tudi 8 let zaprt, zato ni čudno, da je bil z nami vred v strahu. Šel je v Ljubljano na škofijo prosit za pomoč in nasvet. Dovolil mu je ostati, samo ne smeta vedeti eden za drugega; če bi nas izsledili, potem bi bilo gorje. Nista se srečala. Bog naj jim povrne za vso pomoč, ki so nam jo nudili, tudi v hrani.

Poznala sem žensko, ki je bila tudi štiri leta v zaporu in je sedaj v Clevelandu. Ob razgovoru mi je omenila nekega vodiča; ni si mi upala povedati imena, samo za posrednika; temu pa jaz že na prvi pogled nisem zaupala, a izdal nas ni. Ko sem Janeza prvič peljala na Bled, kot smo bili zmenjeni, sem kot šivilja prinesla obleko, češ da bo v soboto poroka. Šla sva z avtobusom s Trojan v Mengeš, tam sem si sposodila pri dobrih znancih kolesi. Šla sva ločeno, jaz naprej, zaradi varnosti nikoli nisva šla skupaj.

Rokopis Milke Kreže
Figure 27. Rokopis Milke Kreže

Končno sva prišla na smrt utrujena na Bled in tam polno vojaščine. Tito je bil na Bledu in tako se nam je vse podrlo. Posrednik, ki sem ga dobila, mi v strahu reče: »Bežita, udba je za nami!« Pa ni bila, samo bal se je, ne manj kot midva ali pa še bolj.

Janez na eno stran v gozd, tako mu je posrednik rekel, da se pozneje dobita, a ni ga čakal in mu ni zaupal. Jaz pa nazaj v Mengeš, do smrti utrujena in v strahu (naj omenim, da če bi Janez prvič srečno prišel čez, midva ne bi prišla skupaj).

Gospodinja, kjer sem prespala, Dolinškova mama, me pride klicat ob peti uri, ko je šla iz štale, in mi reče: »Milka, tisti moški je prišel nazaj in je v kuhinji.« Kaj sedaj? Kam z njim? Šla sem v kuhinjo in me ni sram povedati, da sva jokala. Po kratkem molku mi reče: »Milka (do takrat sva se vikala), če Bog da, da bi srečno prišel v Avstrijo, boš prišla za menoj.« Nič nisem premišljevala, samo rekla: »Bom, če se bomo srečno rešili.« Jaz sem šla domov, a Janez proti Štajerski. Tam je imel tudi znance, ki so se ga pa tudi bali in ni imel nobene možnosti. Po treh dneh ves izmučen pride nazaj. Šla sem ponovno do tiste znanke in sva se zmenili in res čez nekaj dni pride pošta, naj prinesem obleko v Ljubljano na postajo. Kupim vozovnico do Bleda. Posrednik naj bi naju čakal na postaji, a ga ni nikjer. Avtobus se pripravlja in potegne, a midva ostaneva na postaji. Kaj sedaj in kam? Veste, kam sem ga peljala, na Žale, tja, kjer so mrtvaške vežice, v vežico sv. Štefana (tam je ležala moja mama). »Tukaj me počakaj, tu te ne bodo iskali.« Šla sem ponovno k tisti ženski, povedala, kako je, in jo za božjo voljo prosila, naj mi pove, kje je vodič, jaz bom Janeza sama peljala tja. Nikamor ne bom zapisala, zapomnila si bom, in končno mi je povedala.

Šla sem po Janeza. Nujno sva se pogovorila in ob dveh odšla na železniško postajo in na avtobus. On zadaj, jaz v sredini, in tako sva srečno prišla do Bleda in naprej peš približno dve uri. Vas je bila majhna, ime sem pozabila, a prišla sva srečno. Janeza sem pustila pri nekem kozolcu, jaz naprej v hišo. Vodnik je najprej zahteval 100.000, a se mu je Janez tako smilil, da je vzel samo 30.000, pa še to je bilo takrat veliko. Tisti posrednik je bil tudi tam. Šel je s prvim avtobusom, naju pa je pustil na cedilu. Naredil je samo zmešnjavo, a zahteval 30.000. Dala sem, da ne bi še kaj zagodel. Župnik nam je posodil denar in sva vrnila, preden sva šla v Kanado.

To je bila sobota in nestrpno smo čakali pošto. V četrtek pride pošta iz Avstrije. Srečno prišel, hvala Bogu. Župnik je tudi nestrpno čakal pošto in takoj se je odpravil v Ljubljano sporočit, da je rešen.

Naj omenim, da je bil posrednik udbovec in je bil tudi nekaj let zaprt, več ne vem. Tisti ženski sem pa, ko je bil Janez na varnem, tudi svoje povedala. Kako more imeti kakršnokoli zvezo s takim lopovom! Res nas ni izdal, naredil je pa veliko zmešnjavo. Ženska je sedaj v Clevelandu in nekajkrat sva se srečali.

Imela sem vloženo prošnjo za potno dovoljenje za v Avstrijo. Takrat se je že dobilo dovoljenje. Morala sem imeti potrdilo, da imam davek plačan, ker sem imela obrt.

Kar hitro sem dobila obvestilo, naj pridem na notranjo upravo. Šla sem s strahom, če niso že izvedeli. Ko pridem v pisarno, je bil tam moški v uniformi. Začel mi je govoriti, da sem poznana kot šivilja in da bi jim lahko pomagala, kaj delajo, govorijo in koljejo kmetje, to je bilo takrat zelo kaznivo, in da bi jih o tem obveščala. Kar na kratko odgovorim: »Tega pa jaz ne morem delati.« »Potem pa tudi dovoljenja ne moreš dobiti.« Šla sem proti vratom in po glavi mi rojijo misli, kam bi se sedaj obrnila, in to hitro, da prej ne izsledijo. »Stopi nazaj,« mi reče, grem proti mizi in mi da roko na ramo in reče: »Jaz imam rad odkrite ljudi,« odpre predal in mi da potno dovoljenje.

To so redki, a se še najdejo pošteni. To je bilo na petek, v soboto zjutraj na vlak in v Škofjo Loko obiskat brata. Po končanem obisku na železniško postajo naravnost proti Avstriji in tako smo končali našo trnovo pot, zapustili našo lepo domovino, a ni bilo drugega izhoda.

Hvala Bogu, da se je tako končalo!

Ko sem prišla v Avstrijo, je bil Janez še 14 dni v priporu zaradi preiskave. Po končanem so mu dali možnost, da lahko ostane v Avstriji, dobi službo v Borovljah v tovarni pušk in šef mu je dal obleko. Lepo nam je bilo v Avstriji, a preblizu meje. Vedno sem se bala, da bo kdo prišel za hrbtom.

Janez je bil pri zelo dobrih Korošcih, ki so imeli hišo na koncu gozda nad Borovljami in krasen razgled po vsej dolini in Karavankah. Niso imeli otrok in tako radi bi, da bi midva ostala tam. Jaz sem bila v Žihpolju. Tam sem šivala (v župnišču).

Kmalu sva se poročila brez pravih dokumentov. Zelo so nama šli na roke in nama pomagali. Gospod kanonik Košir naju je poročil in gospod kaplan je bil za pričo zgodaj zjutraj ob 5. uri, samo majhna svečka, nobenega znaka, da je poroka. Gospod naju je povabil v župnišče na kavo in malo peciva. To je bilo vse naše slavje, pa sva kljub vsemu srečno preživela več kot 40 let skupnega življenja. Združilo naju je trpljenje. Razumela sva se in spoštovala, za vse, prav vse, hvala Bogu!

Ti blagi Janez, prezgodaj si nas zapustil, a taka je bila božja volja. Hvala Bogu za vse in počivaj v miru! Dnevno se te spominjam v molitvi. Dragi naš Janez, veliko si prestal in še bi bilo za napisati, pa iz tega je razvidno naše življenje. Sedaj živim na domu, ki sva ga zgradila, in nekaj časa bom še tu, dokler si naš Janez kaj ne uredi. Mojca ima tri lepe, zdrave otroke in sem srečna, kadar pridejo. Rada jim bom pomagala, kadar me bodo rabili.

Skrbim za dom in se tudi pripravljam za odhod proti večnosti in k Janezu.

Iskanja in besede

4. Iskanja in besede

Srce v večeru

4.1. Srce v večeru

Vladimir Truhlar

4.1.1.

Le sam veš,
kako si živel
iz žarkega popoldneva
nad bleščavo reke.

Tvoja motna zelenina,
tvoji sivomodri pasovi
in čisti ognji

zdaj dobrotno
stopajo vame
in mi presevajo
ugasle bolečine
še vedno čakajočega
srca.

Ko mu spokojno
dosežejo dno,
se zazrcalijo v brezbrežju
Boga.

Ugasle bolečine še vedno čakajočega srca
Figure 28. Ugasle bolečine še vedno čakajočega srca
Figure 29. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe
Zavezin pogovor

5. Zavezin pogovor

Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače

5.1. Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače

Helena Jaklitsch
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem – 2. del

5.1.1. Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem – 2. del

Kako vi, kot nekdo z izkušnjo begunstva, doživljate prihod današnjih migrantov? Slovenski mediji pogosto vlečejo vzporednice med njimi in slovenskimi begunci po drugi svetovni vojni. Bi se strinjali z njimi? Je možno v enem in drugem begunstvu videti kakšne podobnosti?

Nedvomno je tragedija teh ljudi podobna naši, ne bom rekel, identična. Je pa razlika med begunci in migranti. Tisti, ki bežijo pred smrtjo iz obleganih mest, kristjani, ki jim grozi, da jim bodo rezali glave, je enaka tragediji, ki smo jo mi doživljali. Kar je zares ogroženih beguncev, jim moramo nesebično pomagati, tako kot so nam pomagali tirolski kmetje ali UNRRA. To, da se pa v Evropo valijo tisoči krepkih fantov iz držav, kjer je kolikor toliko normalno življenje, in med njimi islamisti, to je nekaj drugega. Med slovenskimi begunci, ki so takrat bežali, nisem nikoli slišal niti za en sam primer, da bi kdo skušal delati diverzijo, bodisi proti Angležem ali proti avstrijskim žandarjem. Samomorilsko pobijati nedolžne ljudi – tega med našimi begunci ni bilo. Živo si predstavljam, kako so današnji begunci preizkušeni in prekaljeni v trpljenju, še posebej jazidi in kristjani, in gotovo tudi določeni sloji muslimanov. Sovraštvo med suniti in šiiti spominja na tridesetletno vojno med katoličani in evangeličani. Sovraštvo med istovernimi je lahko veliko večje kot med ateisti in kristjani. Bojim se, da se za temi, ki vabijo na pot tisoče krepkih mladih fantov, skriva program ‘islamizirajmo Evropo’. Česar niso mogli s silo doseči pod Sulejmanom Veličastnim, skušajo zdaj po ovinkih izpeljati. Pri tem je potrebna velika previdnost. Ti, ki so zagrešili masakre v Bruslju in Parizu, niso pribežali iz Sirije ali Iraka, bili so Maročani. In kolikor vem, v Maroku ni slišati o državljanski vojni. Gre za načrtovan verski fanatizem.

Ali mislite, da je Evropa, glede na to, da se je očitno odpovedala lastni identiteti, dovolj močna, da preživi ta naval?

Mislim, da je dovolj močna. Že doslej je vzdržala navale islama, tudi v obdobjih, ko je bil najbolj agresiven. Recimo pod turškim imperijem. V Španiji je rekonkvista trajala štiristo let, pa so nazadnje Mavre le potisnili nazaj. Stvar postane vnetljiva, kadar se zruši demografsko ravnotežje, kot npr. v Franciji, kjer je baje že 15 % muslimanov. Če se kak tujec k nam priženi, nas ne moti, lahko pomeni obogatitev in popestritev rodu. Če pa to postane množični pojav, postane moteče in boleče, mesta in vasi lahko zgubijo slovensko podobo. Že angleški napisi na lokalih in trgovinah me motijo, in po tihem upam, da jih bo po brexitu sčasoma malo manj. Še hujši problemi se pojavijo, če populacija preseže tri procente tujega življa. Zame multi kulti ni ideal moje domovine. Naši dedje niso za to krvaveli, niso za to kljubovali turškim vpadom, v novejših časih pa Nemcem in Italijanom, da bi naši kraji spreminjali podobo in govorico, da bi namesto slovenščine tukaj prevladala arabščina, da bi na naših gričih namesto zvonikov kot bajoneti v nebo štrleli minareti.

Kaj si mislite, ko vidite sodnico nositi na glavi kapo z rdečo zvezdo, čeprav v prostem času? Je to lahko opravičilo? Ali ob obujanju lika Tita, o katerem je Ustavno sodišče zapisalo, da »prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim«?

Kaj si mislim o tem, sem povedal že v govoru

Figure 30.

pred ljubljansko sodnijo: Podobna se mi zdi psihiatru, ki bi zdravil alkoholike, v prostem času pa bi s svojimi pacienti pijančeval. Mislim pa, da to ni množičen pojav, prej osamljen primer. Primer, ki pa je vendarle simptomatičen, ker ponazarja stanje duha v našem sodstvu, kjer je precejšen del kadra še vedno z dušo in srcem v nekdanji totalitarni Jugoslaviji. Najbrž bi se naši mediji precej drugače in veliko ostreje odzvali, če bi videli sodnico s križem na prsih, kot pa če hodi s titovko na glavi.

Še bolj boleče je, da se mnogo ulic in trgov pri nas še vedno imenuje po Titu in njegovih morilskih sodelavcih. Sam se nikoli nisem poklicno ukvarjal s politiko. Edina funkcija v zvezi s politiko je bilo moje nekajletno članstvo v ljubljanski mestni komisiji za preimenovanje ulic, ki jo je vodil ing. Pavle Zupančič, vrhunski strokovnjak geodezije; imenovan sem bil vanjo po naši osamosvojitvi. Prva dilema te komisije je bila, kaj prej preimenovati: ulice z imeni manj znanih obskurnih vosovskih likvidatorjev ali pa ulice in ceste s Titovim imenom. Odločili smo se, da najprej preimenujemo Titovo cesto, Kidričevo ulico in tri trge na Novih Fužinah (Leninov trg, Marinkov trg, Trg oktobrske revolucije). Neverjetno, na koliko odporov smo pri tem naleteli. Podjetja ob Titovi cesti so protestirala, koliko stroškov bo s tem, saj imajo natisnjenih na tisoče ovojnic z naslovi Titove ceste. Še huje je bilo s preimenovanjem Kidričeve, kjer je proti temu neka aktivistka zbirala podpise stanovalcev. A je predsednik komisije kmalu ugotovil, da je ponarejala podpise, med njimi so bile celo „mrtve duše“. Pavle Zupančič bi si zaslužil, da mu mesto Ljubljana postumno podeli naziv častnega občana, saj je kot antični Herkul kidal gnoj iz Avgijevih hlevov, ko je s hiš odstranjeval tablice, ki so proslavljale morilce. Naše delo je zastalo ob Kardeljevi ploščadi, za katero smo predlagali, naj se preimenuje v Gosarjevo ploščad, po našem demokrščanskem politiku, ki je konec vojne dočakal v Dachauu. Odpori so baje prihajali s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kar nas ni presenetilo.

Res ne. Fakulteta, ki se je potem še enkrat preimenovala in se danes imenuje Fakulteta za družbene vede, je vendar naslednica nekdanje Visoke šole za politične vede pri CK ZKS.

Spominjam se, da je prišel nekoč na Filozofsko fakulteto dopis s CK ZKS, naj podpremo njihovo pobudo, da se Visoka šola za politične vede pri CK ZKS pretvori v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Ko so na seji ta dopis brali, je zavladala grobna tišina. Predlog je vendar prišel s centralnega komiteja in to v svinčenih časih. Nakar se je oglasil nekdanji rektor, zgodovinar prof. dr. Zwitter, z besedami: »Če se pa neka partijska šola pretvarja v fakulteto, to ni šala, to so resne stvari! Gre za ugled naše univerze! Kje so tu habilitirani profesorji? Kje kvalificirani študijski programi? Tega se ne da čez noč napraviti ali spreminjati.« Metamorfoze partijske visoke šole za politične vede seveda s tem ni preprečil, a je pokazal državljanski pogum že s tem, da se je oglasil in zadevo postavil pod velik vprašaj.

Leta 1953 ste kot študent klasične filologije na Filozofski fakulteti prejeli Prešernovo nagrado. Ko danes pomislimo na tisti čas, se nam zdi, da so takšna ali drugačna priznanja prejemali samo tisti, ki so bili naklonjeni sistemu …

Univerza je bila v tistem času v študijskih zadevah – kljub občasnim pritiskom – še vedno avtonomna. Prva čistka je bila sicer kmalu po vojni, ko so s Filozofske fakultete odstranili nekaj profesorjev, med njimi filozofa Vebra. Sledilo je nekaj let zatišja. Na Filozofski fakulteti je prevladoval resno razmišljujoč gremij, veliko se je dalo na znanstveni nivo. Rektor univerze je bil takrat profesor Zwitter z naše fakultete, med vojno vodja Znanstvenega inštituta v partizanih, po vojni pa vseskozi neuklonljiv demokrat. Za njim pa v 65 letih, vse do danes, noben profesor s Filozofske fakultete očitno ni bil več primeren za rektorja.

Tudi na klasični filologiji je med študenti vladalo resno in delovno, predvsem pa izrazito kolegialno vzdušje. Morda je bil eden med nami partijec (a ne vem za gotovo), Janez Kasesnik, pred vojno duhovnik, menda kaplan nekje v zasavskih revirjih, med vojno v partizanih. Poročen je bil s Palmo, ravnateljico novomeške gimnazije. Bil je dobra duša, meni vedno naklonjen, še zlasti odkar me je nekoč iskal doma in je na lastne oči videl, v kakšni revščini živimo. Prepričan sem, da mi nikoli ni

Figure 31.

škodoval. Po podelitvi Prešernove nagrade mi je med prvimi čestital in me vabil v lokal, pa sem mu naravnost rekel: „Ne zameri mi, Janez, najprej grem v cerkev, da se zahvalim svojemu angelu varuhu, ki me je spremljal pri študiju. Mogoče boš ti to razumel.“ Pozneje se je preselil v Novo Gorico, večkrat me je vabil, naj ga obiščem. Nekaj mesecev po njegovi smrti mi je pozno ponoči telefoniral neki lazarist s Primorske (njegovo ime sem pozabil) in mi sporočil: „S Kasesnikom sva se večkrat o vas pogovarjala. Ali veste, kako zelo si je Janez prizadeval, da je nazadnje iz Vatikana dobil dispenz za opustitev duhovništva in umrl spravljen z Bogom? Prosil me je, naj Kajetanu kdaj to sporočim.“

Sem bil pa študentske Prešernove nagrade takrat zelo vesel. Ves znesek (8.000 din) sem dal mami. Denar nam je prav prišel, ker je bil oče takrat spet brez službe.

Še bolj kot na Prešernovo nagrado, ki sem jo prejel v tretjem letniku, sem bil ponosen ob koncu prvega letnika, ko me je profesor Milan Grošelj povabil, naj v reviji jugoslovanskih klasičnih filologov, v Živi antiki, objavim članek o Horacijevi epistuli, ki sem jo takrat interpretiral. Še bolj pa sem bil ponosen, ko sem po dveh desetletjih opazil, da izsledke mojih člankov, ki so bili objavljeni v slovenščini (s kratkim francoskim povzetkom), upoštevajo nekatere nemške in belgijske šolske izdaje Horacija in tudi ameriški profesor G. E. Duckworth z univerze v Ann Arboru v uvodu k svoji knjigi Structural Patterns in Vergil s Aeneid (Michigan 1962).

Zanimivo, da to omenjate. Danes namreč nekateri trdijo, da tisti, ki pišejo v slovenščini, ne morejo uspeti. Zaradi tega tudi pritiski in pozivi k »več angleščine na univerzo«. Pisanje v angleškem jeziku naj bi pomenilo internacionalizacijo visokošolskega študija ter s tem večjo prepoznavnost slovenskih univerz. Se bi s strinjali s tem?

Gre za zgrešeno prepričanje, ki nas vodi v niveliranje in osiromašenje univerzitetnega študija. Anglofonih univerz je na svetu na tisoče, pa še kar naprej rastejo kot gobe po dežju. Ljubljanska univerza je nekaj posebnega zato, ker je prva (in verjetno še vedno edina) popolna slovenska univerza. Najboljše univerze, ki kaj dajo nase, so – vsaj na področju humanistike – tiste, ki so organsko zrasle iz nacionalne jezikovne tradicije. Zato sem tudi sam vedno, če sem bil kdaj povabljen predavat na tujo univerzo, rajši kot v angleščini predaval v njihovem jeziku – na avstrijskih in nemških univerzah v nemščini, na italijanskih v italijanščini, na belgijskih v francoščini. Ko sem npr. nekoč v Skopju napovedal predavanje v makedonščini, je bila največja predavalnica premajhna, prišlo je več kot dvesto slušateljev; „če bi bilo predavanje v angleščini, jih ne bi bilo dvajset“, mi je rekel skopski kolega. Enako je bilo pred leti na simpoziju v Palermu, kjer je mojemu italijanskemu predavanju v prepolni predavalnici sledila še živahna diskusija. Ko pa je za mano v angleščini predaval profesor iz Londona, je ostala več kot polovica sedežev praznih in diskusije ni bilo. In lahko bi navajal še druge primere z mojih gostujočih predavanj.

Leta 1956 so vas povabili tudi k sodelovanju pri novo nastajajoči zbirki Kondor pri Mladinski knjigi.

K sodelovanju me je na Sovretovo priporočilo povabil Uroš Kraigher, urednik nastajajoče zbirke Kondor, brat Borisa Kraigherja. Predlagal mi je, naj za prvo knjigo, ki naj bi izšla v tej zbirki, pripravim izdajo z izborom Sovretovega prevoda Iliade in napišem spremno besedo. S Homerjem naj bi se nova zbirka začela. Nakar me je čez dva meseca spet poklical in se mi opravičil, ker se novo nastala zbirka ne bo začela s Homerjevo Iliado, temveč z Bevkovo povestjo Kaplan Martin Čedermac. Sam pri sebi se je odločil, da bo začel s to povestjo, kot mi je rekel, čeprav ve, da bo ob tem »moj slavni brat najbrž malo ponorel. Pa še nič mi ne bo mogel očitati. Naj se ve, kdo je branil slovenstvo na naši zahodni meji. Kaplan Čedermac je neoporečen junak, pisatelj Bevk pa predsednik Pokrajinskega odbora OF za Primorsko. Veste, tako sem razmišljal in ne bi ga mogel bolj zbosti, kakor če začnem s tem kaplanom. Tako bom naredil«. Kako pogumna in elegantna gesta! Uroš je bratu zameril, da je držal v zaporu Jakoba Šolarja, dachauskega zapornika, ki je pred leti njemu kot brezposelnemu slavistu dal delo pri Mohorjevi knjižni zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov. Uroš Kraigher me je pozneje vedno vabil k sodelovanju. Bil je prisrčen in strpen, eden najsvetlejših likov in najbolj širokih kulturnih delavcev, kar sem jih kdaj srečal. V njegovi gostoljubni hiši v bližini Kolezije se je pri tenisu vsak teden zbirala druščina kulturnikov – od Janeza Staniča, Jožeta Fistroviča, Srečka Brodarja, Marijana Pavčnika in drugih – do Aleša Bergerja, v katerem je Uroš Kraigher odkril primernega naslednika za urejanje Kondorja. Kaj vse se je med njimi ob živahnih pogovorih premlevalo! Tudi sam sem večkrat tja prihajal, tenisa sicer nisem igral, sem pa na željo tenisačev nekoč ob svetem Vidu na zaprepaščenje vseh splezal na vrh češnje ob hiši in jim jo obral.

Leta 1977 je pri celjski Mohorjevi družbi izšla vaša priredba Sovretovega prevoda Avguštinovih Izpovedi, v katerega ste vložili ogromno dela, nekatere odstavke ste pravzaprav povsem na novo prevedli. Odziv kritike je bil za tedanje razmere naravnost presenetljiv, knjiga, ki jo je kritik označil kot „knjigo leta“, je bila razprodana še preden je prišla v knjigarne. Kako, da so knjigo sploh izdali? Vendarle je šlo za knjigo z izrazito versko vsebino.

Tudi sam sem bil ob takratnih laskavih ocenah prijetno presenečen. Knjiga je bila res že v prednaročilu razprodana. Zakaj je bila v medijih tako prijazno sprejeta? Mislim, da je bila naša kulturna javnost – po letih načrtnega vsiljevanja dialektičnega materializma – lačna neke močnejše in globlje duhovnosti. Mogoče je k prijaznejšemu sprejemu prispeval tudi takrat pred leti podpisan protokol s Svetim sedežem in obnova diplomatskih stikov med državama. Sicer pa sem imel s to priredbo veliko napornega dela: prevod naj bi ohranil neutajljivo Sovretovo dikcijo, hkrati pa naj bi bil svež in lepo berljiv. Do danes je knjiga doživela že pet ponatisov. V interpretacijo posameznih poglavij sem se tako intenzivno poglabljal in ob naporih za priredbo toliko namučil, da mi je bilo nazadnje žal, da nisem rajši cele knjige na novo prevedel.

Ko se že na nek način dotikava tudi vprašanja vere v prejšnjem sistemu. Ali je bil učitelj lahko aktiven katoličan brez kakih posledic? Sprašujem, ker včasih učitelje in profesorje, ki so poučevali v tistih časih, slišimo reči, da zaradi tega, ker so hodili k maši, niso imeli nobenih težav. Temu resda skoraj vedno pridajo, da je bilo sicer zaželeno, da si hodil k maši zgodaj zjutraj, še bolje pa, če si šel v sosednjo faro.

Rekel bi, da je bilo najbrž veliko težje za učitelje na nižjem nivoju, na osnovni šoli v kaki podeželski vasi, kot pa za univerzitetne profesorje v Ljubljani. Tu sem videl, kako je npr. prof. Kuhelj, ki je bil rektor ljubljanske univerze, ob nedeljah dopoldne redno zahajal k maši v cerkev Marijinega oznanjenja pri Tromostovju.

Tudi meni je pred nastopom prve službe na ptujski gimnaziji spovednik svetoval: ‘Lepo, da ste verni, dijaki bodo to prej ali slej zaslutili, ampak bodite previdni. Škoda, da bi se pod pritiskom vsi naši verni učitelji umaknili z naših šol. Hodite rajši v kako sosednjo faro k maši’. Enako mi je očetovsko svetoval profesor risanja na ptujski gimnaziji, akademski slikar Janez Mežan: ‘Pazite! Pred proštijo ob nedeljah dopoldne od časa do časa pride kdo z okraja in opazuje, če bo kak profesor ali učitelj šel k maši ali odšel iz cerkve. Najbrž vam ne bi naravnost očitali, da hodite k maši, ampak se bi že spomnili kaj takega, s čimer se bi spravili nad vas in vam škodovali.’ Zato sem se k nedeljski maši najrajši s kolesom zapeljal v Maribor.

Sicer pa sem, kot sem opisal v knjigi svojih spominov, partijski sekretarki, ki je morala ob moji prošnji za asistenturo napisati zame karakteristiko, na njeno vprašanje naravnost rekel, da s svojo vernostjo sicer ne mislim provocirati, da pa res hodim k verskim obredom: če lahko pridem s to hipoteko na univerzo, v redu, če pa ne, se univerzi rajši odpovem.

Za ponazoritev malo poznejšega takratnega vzdušja na Filozofski fakulteti naj opišem tale dogodek: Ko je bilo nekoč razpisano mesto učitelja za metodiko slovenščine, so se prijavili trije kandidati. O eni od njih, o Berti Golob, je tričlanska komisija v strokovni oceni zapisala, da zaradi svojega poudarjeno verskega prepričanja ni primerna za to delovno mesto. Nakar se je v razpravi na pedagoško-znanstvenem svetu k diskusiji oglasil Dušan Pirjevec (znani „Ahac“), nekdanji partizanski komisar, in sicer nekako takole: »Tu se mi pa zdi nekaj hudo narobe. Če je kandidatkino versko prepričanje res tako huda ovira, potem že prej ne bi smela biti učiteljica niti na osnovni šoli in bi morali to že tam razčistiti in sodno ukrepati. Če pa je ocena komisije, kot jaz mislim, v nasprotju z našo ustavo in zakonodajo, bi morali trije člani zdajšnje komisije, ki so podpisani pod oceno, odgovarjati za kršitev ustave in zakonov pred sodiščem.« To pa je bil tudi edini primer (vsaj kolikor se jaz spominjam), da se je na fakultetnem pedagoško-znanstvenem svetu kdaj o tem javno razpravljalo.

No, vendarle razlogi Pirjevca za to, da se je postavil v bran kandidatki, niso bili toliko verske narave …

To je morda res. Mi je ob tem neki kolega, ki je sedel na seji zraven mene, prišepnil, da ne gre za drugega kot za to, da hoče Pirjevec tistim trem, ki so podpisani pod strokovnim mnenjem, malce ponagajati. Toda osebno nisem čisto prepričan, če je šlo res le za nagajanje. Ahac je vendarle doživljal neki razvoj. V Pariz je odšel študirat še kot prepričan marksist, a vrnil se je poln Sartrovih, heideggerjanskih in drugih idej. Ne bom rekel, da se je ravno spreobrnil, toda začel je čedalje bolj in čedalje globlje razmišljati s svojo glavo. Nekoč mi je Ahac okoli polnoči nepričakovano telefoniral na dom in me spraševal, kako je pravzaprav s tisto katarzo v Aristotelovi Poetiki. »Ali mora človek notranje očiščenje doživeti ne samo ob prebiranju literarne umetnine, ampak čisto zares, tudi sam v sebi? Recimo očiščenje, če si kdaj kaj grdega storil? Kako se potem tega ozdraviš?« Tako nekako me je spraševal in sem prepričan, da me s tem ni nameraval provocirati, temveč je morda sam večkrat razmišljal ob tem, kar je v preteklosti delal. Mene je o tem spraševal zato, kot mi je na koncu tistega dolgega nočnega pogovora izrecno rekel, »ker vam osebno zaupam, da mi boste skušali objektivno odgovoriti in nepristransko razsvetliti to vprašanje«.

Leta 1973 ste prevedli Antigono. Lahko bi rekli, da nekako sovpada s časom, ko se je prvič javno spregovorilo o usodi domobrancev. Gre za naključje ali ste se zavestno, s

Figure 32.

kakšnim globljim namenom odločili za prevod?

Ni bilo naključje. Prevoda sem se lotil na pobudo Bojana Štiha, ki je predlagal, naj na novo prevedem Antigono, ker naj bi bili prejšnji prevodi (Cvetko Golar, Fran Albrecht, Anton Sovre) že malo zastareli. Štih je želel Antigono uprizoriti na odru, saj je bila to – po njegovem mnenju – za naše takratne razmere zelo aktualna tema. Rekel mi je, da tematika narodnega izdajstva ni enostavna stvar, to moramo prej ali slej med sabo razčistiti, saj ne moremo večno ostati razdeljeni in razklani tako, da bodo eni, ki niso zanemarljiva manjšina, s potomci vred za vse večne čase stigmatizirani. Takrat so namreč skoraj vsi že vedeli za poboj domobrancev, le da se o tem ni javno govorilo. Bojanu Štihu se je zato zdelo pomembno, da se ta Sofoklova drama uprizori. Ker so ga v ljubljanski Drami zavrnili, je šel v celjsko gledališče. Gre za vprašanje, ki ga je treba prej ali slej razčistiti. Če je bilo npr. v kaki vasi devetdeset vaščanov za eno stvar, en sam vaščan pa za OF in samo ta naj bi bil moralno čist, vseh drugih devetdeset pa izdajalcev – ali ni v resnici ta, ki sovaščane ovaja in določa njihove likvidacije, izdajalec?

Se pravi, da je bil poboj domobrancev pravzaprav javna skrivnost?

Seveda. Mislim, da so – vsaj na ljubljanski klasični gimnaziji – vsi to vedeli, tudi sošolke skojevke. Seveda sem bil jaz eden bolje informiranih, ker sem že v Lienzu podrobnosti o tem slišal od Janeza Zdešarja. Zdešar je bil sicer nekaj let starejši od mene, a sem ga že od prej dobro poznal, srečevala sva se pri sv. Jožefu. Ko je nekaj mesecev po pobegu s Teharij prišel v Lienz, nam je pripovedoval, kako so jih noč za nočjo na kamionih odvažali s Teharij in kako so iz raznih znamenj slutili in sklepali, da jih vozijo v smrt. Zato so se s skupino somišljenikov odločili za organiziran, a tvegan pobeg, saj tudi v najslabšem primeru niso imeli kaj izgubiti …

Kako v tem smislu ocenjujete Smoletovo Antigono?

Prepričan sem, da je tudi Dominik Smole nekaj vedel o teh pobojih, vsaj nekaj je slutil in čutil. Njegova Antigona je bila uprizorjena na Odru 57. Tajnica Odra 57 je bila Breda Vrhovec, z njo sem bil v službi na sekretariatu za kulturo in znanost, skoraj vsak dan smo se ob kavi družili in pogovarjali, včasih šepetaje tudi o pobojih. Tudi ona (bila je iz partizanske družine) je o tem nekaj vedela. Bila je v stikih z Jožetom Javorškom, enem prvih, ki si je pri nas upal o tem pisati, vsaj med vrsticami, z namigi na sošolce z gimnazije, ki so tragično končali na eni ali na drugi strani (Ivan Hribovšek, Janez Remic, Tominec, Klarič).

Etiketa narodnega izdajalstva, ki se napaja iz evangelija sovraštva in jo lahko natikaš vsem, ki so spravljivi ali manj pijani od ubijalske maščevalnosti, je najpriročnejši in najcenejši motiv, da se znebiš drugače mislečih in jih likvidiraš. To etiketo so tudi nacisti – podobno kot pri nas partizani – natikali članom odporniškega gibanja Bela vrtnica na münchenski univerzi. Münchenska univerza stoji na trgu, ki nosi ime po nemški Antigoni in Polinejku (Geschwister-Scholl-Platz).

Sicer pa samo prisluhnimo verzom iz Smoletove Antigone: »Polinejk ni Polinejk, ampak nekakšen čuden, trmast, drzen nič … zato smo ga ubili, da zdaj stoji tu noč in dan, še stokrat bolj živ«. Se pravi, tistih deset tisoč, ki smo jih pred leti ubili, je danes še stokrat bolj navzočih, kot so bili takrat. Za nekaj časa to utišaš in zabrišeš, vsaj domišljaš si, da si to zabrisal in utišal, toda mlade to vznemirja in jih bo še in še vznemirjalo …

O Smoletovi Antigoni je napisanih že kar precej razprav, nekateri interpreti skušajo dokazati, da ne gre v njej iskati neposredne projekcije na tedanje konkretne poboje. In vendar gre ravno za to. Nekje v Smoletovi Antigoni npr. slišimo, da je pod Kreontom življenje znosno, ceste rastejo, polja se obdelujejo, zato naj nas nikar ne vznemirjajo s temi večnimi temami o Polinejku. V resnici je v Sloveniji takrat vladalo takšno razpoloženje, takšne in podobne besede je bilo marsikje slišati: Navsezadnje nam ni tako hudo, vsak dan na bolje nam gre, zato tisto o pobojih rajši odmislimo in pozabimo …

Smoletova Antigona je bila spočeta iz takratnih razmer, iz takratnih občutij, zato je njen naboj še danes aktualen. Večina kritikov sodi, da je to naša najlepša, najboljša povojna odrska umetnina, poetična tragedija, enakovredna Cankarjevi dramatiki. To pa je po moji sodbi ravno zaradi tega, ker načenja tematiko, ki je tako usodno vraščena v našo polpreteklo zgodovino.

Kako naj se Slovenci naučimo sobivati s polpreteklostjo, ki nas je tako kruto zaznamovala? Zdi se mi, da ste nekje primerjali ustanovitev Rima, ko je brat ubil brata, ter njihovo krvavo zgodovino z našo izkušnjo …

Te vzporednice sem večkrat vlekel, tako v predavanjih in seminarjih kot v objavljenih razpravah. Tudi v starem Rimu je prišlo do poboja med bratoma Romulom in Remom. Poznejši rimski pesniki, zlasti Horacij, so v vzrokih in v ozadju državljanskih vojn, ki so se v letih njihove mladosti krvavo razbesnele v rimski republiki, videli neporavnano in nerazčiščeno prekletstvo iz pradavnih časov.

Nekoč mi je znanec iz Nemčije rekel, da mora preteči najmanj trikrat toliko let, kot je bil narod podvržen diktaturi in indoktrinaciji, da se stvari vsaj malo normalizirajo. Zato je v Nemčiji, ki je bila dvanajst let pod nacizmom, moralo miniti štirideset let, da se je vsaj nekoliko otresla nacistične mentalitete. Zdaj pa pomislite, koliko let smo bili mi pod komunizmom, pa izračunajte trikratnik tega v prihodnosti …

Pa imamo Slovenci toliko časa?

Prepričan sem, da imamo. Naš narod zna biti neverjetno trpežen in trdoživ. Stvari se vendarle premikajo, ne gre pa čez noč. Ne delajmo si iluzij in utvar, da bomo naenkrat kot ptič feniks prerojeni vstali iz ognja. Če bi mi kdo pred petdesetimi leti prerokoval, da bomo imeli še pred koncem tisočletja svojo državo in da v njenem grbu ne bo več petokrake zvezde, bi ga nekam poslal. Kljub občasnim in tudi zdajšnjim nevšečnostim ostajam nepoboljšljiv optimist. Razvoj gre nezadržno naprej. Težko bi rekli, da ni bil skorajda vsak naslednji predsednik naše vlade, čeprav niso bili ravno takšni, kot bi si mi želeli, vsaj za las boljši od prejšnjih. Težko bi rekli, da npr. Drnovšek ni bil boljši od Borisa Kidriča ali Mihe Marinka. Čeprav morda kdaj s figo v žepu, je bil skoraj vsak od naslednjih – če že ne sam od sebe, pa že zaradi zunanjih okoliščin – prisiljen narediti vsaj nekaj majhnih korakov naprej.

Totalitarizem, avtokratizem … Kaj po vašem mnenju smo v Sloveniji v času od konca druge svetovne vojne do leta 1990 sploh imeli? Lahko govorimo o več fazah?

Najbrž lahko govorimo o različnih fazah in o različnih lokacijah, vendar je bilo največ odvisno od posameznikov, ki so bili zelo različni. V marsičem smo bili v Sloveniji bolj zadrti kot v Beogradu. Tam so npr. redovnice lahko stregle v habitu celo na Vojno medicinski akademiji, v naših krajih so se morale že takoj prvo leto po vojni preobleči v civilno obleko. Tudi v Sloveniji je bila od kraja do kraja različna situacija. V nekaterih krajih je bilo več strpnosti in svobode, drugod več zadrtosti. Eno najbolj odprtih mest je bila po mojem mnenju Idrija, kjer je prvikrat prišlo do dialoga med katoliki in marksisti, kjer so si prvi upali prirediti odkrit dialog s katoliškim mislecem prof. Janžekovičem. V Idriji so že sredi 70-tih let začele

Figure 33.

izhajati Kaplje, ki jih lahko označimo kot prvo disidentsko revijo.

Toda kot rečeno, največ je odvisno od ljudi, od posameznikov. Tako imamo npr. na eni strani Prežihovega Voranca, ki je branil in reševal Mohorjevo družbo z utemeljitvijo, da je njega in Slovence učila brati, na drugi strani Borisa Kraigherja, nasprotje tega, ki je zahajal v skrajno nestrpnost in rušilno politiko. Na njegov predlog je Komisija za agitacijo in propagando pri CK ZKS konec leta 1952 sprejela sklepe, kako je treba poskrbeti, da bo prišla Mohorjeva družba v prave roke in se sčasoma zlila s Prešerenovo družbo: Treba je začeti z javno kritiko Mohorjeve družbe in njenih publikacij, treba onemogočiti tiskanje njenih knjig, stavci naj tiskanje njenih knjig bojkotirajo, prevajalcem, ki bodo delali za Mohorjevo družbo, pa je treba onemogočiti, da bi dobili delo pri kaki drugi založbi. Za izvedbo teh nalog je bil zadolžen pisatelj Miško Kranjec. Doma hranim kopijo uradnega zapisnika seje te komisije.

Od vseh strani slišimo pozive, naj se ne spreminja polpretekla zgodovina. Da je že napisana. Vsak poskus prevrednotenja zapisanega je označen za revizionizem. Se strinjate s tem?

Zveni tako, kot da je zgodovinopisje znanost, ki je zacementirana od včeraj naprej za vse večne čase. Kot da je zgodovinopisje stagnacija, ki mirno stoji na mestu, čeprav prihajajo na dan vedno novi dokumenti, novi podatki, prej neznano ali namenoma prikrito in zamolčano gradivo, ki osvetljuje dogodke v novi in precej drugačni luči. Mislim, da mora biti zgodovina in vsaka zgodovinska oseba nenehno podvržena reviziji. O Juliju Cezarju so nas npr. v šolah v mojih mladih letih učili, da je bil največji rimski državnik, kaj vse je naredil za blagor Rimljanov! Danes se bolj poudarja, kako je v Galiji nad keltskimi plemeni, ki niso bila nekulturna, izvajal najhujši genocid. Prav tako je reviziji podvržena osebnost njegovega antagonista Cicerona, ki naj bi zaviral razvoj in branil izgubljene pozicije. Danes se ob Ciceronu poudarjajo in prihajajo do izraza njegove demokratske republikanske vizije, njegov humanizem in svetovljanstvo.

Enako velja v še večji meri za zgodovino polpreteklih obdobij, kjer nekateri še vedno vse, kar je v naši zgodovini pozitivnega, začno z ustanovitvijo OF ali z „osvoboditvijo“ leta 1945. Nasploh se v šolskem pouku, pri nas ponavljajo stereotipi o „mračnem srednjem veku“, o habsburški monarhiji – „ječi narodov,“ o „gnili kraljevini Jugoslaviji“, o generalu Draži Mihailoviću ali banu Marku Natlačenu kot „narodnih izdajalcih“ itd.

Mislim pa, da ne gre samo za „revizijo“, ampak za nekaj več, za odpravljanje načrtnih falzifikatov iz našega zgodovinopisja. Pogosto se soočamo z načrtnim brisanjem imen, ki so v zgodovini odigrala neko vlogo, a jih je po smrti zadela kazen, ki so jo proti svojim nasprotnikom uvajali že rimski cesarji: kazen, ki se imenuje damnatio memoriae, izbris spomina. Tega pri nas mrgoli celo na uradnih ploščah. V ljubljanski mestni hiši sem pred leti na taki plošči bral seznam ljubljanskih županov, če se prav spominjam, je na njej nekje namesto imena župana zapisano, da je v letih 1941-1945 to vlogo opravljal mestni odbor OF, kar sploh ni res. Vloga župana je, da skrbi za vitalne potrebe občanov, da organizira oskrbo v zvezi s prehrano, razsvetljavo, higieno, javnim prevozom, kanalizacijo, odvozom smeti itd. Z vsem tem se odbor OF sploh ni ukvarjal, njegova najpomembnejša in najodmevnejša dejavnost je bila usmerjena v likvidacije političnih domačih nasprotnikov (ne okupatorjev). Ko so tiste čase v Ljubljano prihajale stotine beguncev s Štajerske ali pregnancev iz Srbije (med njimi tudi naša družina), jim je bilo treba priskrbeti živilske karte, saj bi brez njih umrli od lakote – in tega jim ni priskrbel odbor OF, ampak župan in njegove občinske službe. In ko so se nekoč v hiši na Karlovški cesti 9 (nekdanja mestna hiralnica), kjer je poleg naše družine stanovalo še dvajset drugih obubožanih družin, pojavile stenice, ki so nam dan in noč pile kri in grozile z boleznimi, se stanovalci po pomoč niso obrnili na odbor OF, ampak na takratnega župana Leona Rupnika. Izbrali so tri može (vsi trije so bili simpatizerji OF), ki so šli k županu. Ta jih je sprejel, se z njimi pogovoril in jim povedal, kako so to nadlogo odpravljali v avstrijski kasarni med prvo svetovno vojno: prostor za prostorom so izpraznili in zaplinili, še prej pa vse špranje zalepili. Pozanimal se bo na mestnem fizikatu, če bi bilo to izvedljivo tudi za naš primer. Besedo je držal in že čez dober teden je bila naša hiša rešena krvosesne nadloge. „Če nič drugega, mu je treba priznati, da se je tokrat izkazal kot župan“, je eden od omenjene trojice pošteno priznal mojemu očetu.

Podobno potvarjanje zgodovine najdemo na plošči na Miklošičevi, kjer gre za nekoga, ki da je padel „kot žrtev fašističnega nasilja.“ Kot sem slišal, gre za vosovca, ki naj bi bil umoril Avgusta Praprotnika in nato sploh ni padel v boju s fašisti, ampak je naredil samomor.

Lahko bi rekli, da ste življenje posvetili antiki, v kateri ste se srečevali s temelji demokracije. Ali so antični ideali danes doseženi? Preseženi? Vprašam, ker mnogi danes godrnjajo čez demokracijo, obenem pa se ozirajo v antiko kot čas, ki je živel pravo demokracijo.

Antična demokracija je imela nekaj neposrednega v sebi, v veliko večji meri kot danes. V rimski republiki je imela najvišjo oblast dvojica konzulov z enakovrednimi pooblastili, vendar samo v enoletnem mandatu. Tudi v Atenah so se arhonti vsako leto menjavali, kar pomeni, da je vedno znova lahko več ljudi prišlo na vodilne položaje. Skratka, bolj pozoren si moral biti, ali boš čez eno leto znova izvoljen. Atenska polis in rimska republika nista poznali dosmrtnega mandata, kot ga je imel pri nas Tito (kar bi bolj ustrezalo rimskemu cesarstvu kot pa republiki).

Pomembno je tudi, da je atenska demokracija prezirala tiste, ki so bili aprágmones (kar pomeni tiste, ki se niso angažirali v politiki). Državljan atenske polis, ki je veljala za vzor demokracije, je moral biti pragmon, politično aktiven, moral se je zanimati za javne zadeve. V nasprotnem primeru je veljal za zajedalskega trota in je imel manj pravic, kajti javne zadeve ne morejo uspevati, če se zanje ne angažiraš. Če hočemo lepe ceste, dober vodovod, solidno oskrbo, čisto kanalizacijo, morajo vsi skrbeti za to. V antični demokraciji igra najpomembnejšo vlogo osebna iniciativa, se pravi, v njej je vse veliko bolj odvisno od slehernega posameznika.

Česa nas pravzaprav danes antika uči o demokraciji?

V prvem letu druge svetovne vojne, ko je bila Anglija že skoraj povsem na tleh, ko so štuke in druga nemška letala bombardirala angleška mesta, je dal Churchill natisniti na plakatih sloviti govor, ki ga je imel atenski državnik Perikles pozimi 431 pr. Kr. na pogrebni slovesnosti v čast padlim rojakom po prvem letu peloponeške vojne. Govor, ki ga je po spominu zapisal Tukidid v svoji Zgodovini peloponeške vojne, izzveni kot veličastna himna atenski demokraciji.

Demokracija pa se seveda lahko tudi izrodi. Grški filozof Aristotel je opozarjal, kako morajo najmodrejši ljudje vedno ostati budni, da demokracija ostane zares demokracija. Na neki način mora za to danes pri nas skrbeti ustavno sodišče. Če se danes zelo visok odstotek državljanov pri nas ne udeležuje referendumov in volitev, je to opozorilni signal za demokracijo, ki pomeni, da državljanom manjka ustrezna državljanska vzgoja.

Ali vam je izkušnja antike pomagala dojemati čas komunizma? Na kakšen način?

Prav gotovo mi je intenzivno in poglobljeno branje antičnih del, tako filozofskih kot tudi zgodovinskih, tako proze kot poezije, pomagalo bolje razumeti naš čas, zlasti čas nekdanjega komunizma. Povsod sem odkrival presenetljive vzporednice med antičnimi in našimi takratnimi dogajanji. Ob skoraj božanskem čaščenju maršal Tita, ki ga je slavila in opevala plejada takrat največjih slovenskih pesnikov, mi je pogosto prihajal na misel božanski kult cesarja Avgusta, ki so ga s podobno vznesenostjo slavili največji rimski pesniki – Vergilij, Propercij in na naše veliko začudenje tudi Horacij, nekdanji vojaški tribun (kar bi ustrezalo današnjemu činu brigadirja) republikanske Brutove armade. In vendar so Avgusta poznejši rimski zgodovinarji razkrinkavali kot pravo pošast, monstrum Perusinum, ki je dal brez sodbe v Peruziji pobiti tristo uglednih rimskih senatorjev. Drugi triumvirat nas kot neka nenačelna koalicija spominja na Churchillovo in Roosveltovo pajdašenje s Stalinom, kjer so se sklepale podobne kramarske kupčije o delitvi interesnih sfer in kjer so se sestavljale zloglasne proskripcijske liste s seznami oseb, ki morajo biti določene za izvensodno likvidacijo.

Nekje ste rekli, da je osnovni aksiom demokracije in svobode »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače.« Kako se ta aksiom uresničuje v današnji Sloveniji?

Ta aksiom sploh ni moja misel, ampak citirana po Rosi Luxemburg, ki je bila spočetka prepričana socialdemokratka. Lahko bi rekli, da se ta aksiom pri nas slabo uresničuje, še zlasti na področju medijev. Mi, ki mislimo drugače, imamo zelo malo možnosti ali pa skoraj nobenih za objavljanje svojih mnenj. Če gre za kozmetične popravke, jih mediji še kdaj objavijo, drugače pa ne. Kaj vse se je npr. pri nas že pisalo o dražgoški bitki! V verskem tedniku Družina je bilo januarja objavljeno pretresljivo pismo domačina iz Dražgoš, ki daje precej drugačno, veliko bolj realno podobo „slavne dražgoške bitke“. A boste tako drugačno mnenje težko brali kdaj v naših osrednjih medijih, ker ga ne bodo objavili. Zavedati se tudi moramo, da so danes mediji veliko bolj sugestivni, v primerjavi z antičnimi pisci nas bolj fascinirajo in zato tudi močneje obvladujejo in usmerjajo (oziroma poneumljajo) množice. Zlasti televizija je tista, ki najsiloviteje in najbolj sugestivno oblikuje javno mnenje. Če hočeš kako osebo pred volitvami popularizirati, jo moraš čim večkrat prikazati na televiziji, čeprav morda kdaj v konkretnem televizijskem prikazu niti ne nastopa v izrazito politični vlogi.

Ali potem sploh lahko govorimo o demokraciji pri nas, če manjka nekaj tako pomembnega, kot je pluralen medijski prostor?

Težko. Mediji imajo neverjetno sugestivno moč, z njo lahko marsikoga sesujejo. Glejte, kako so mediji pred leti na nož sprejeli prve nastope Rodeta kot ljubljanskega nadškofa. Že čez nekaj tednov je tednik Mladina na naslovnici prinesel fotografije četverice duhovnikov, ki naj bi prirejali homoseksualne orgije. Pozneje je osrednji dnevnik Delo šel še korak nižje: na naslovni strani je objavil fotografijo Rodetu podtaknjenega „sina“. Neokusnost brez primere. V normalni državi se najbolj umazan rumeni tisk ne bi spustil tako nizko. In ko je bila ta debela laž z DNK analizo razkrinkana, se nihče za to ni opravičil. Kje je tu novinarska etika? In dalje: od kod se jemlje te sorte gradivo? Domnevam, da nekdo na skriti lokaciji hrani stare udbovske arhive, saj je znano, kako je Udba sistematično spremljala in shranjevala vse take in podobne zadeve; „nič se ne ve, čez sedem let lahko še vse prav pride“, so si najbrž mislili. V mojih študentskih letih se je o nekom šušljalo, da je v poslopju Slavije zadolžen za zbiranje podatkov o prostituciji in seksualnih odklonih (s posebnim ozirom na duhovnike).

Pomislite npr., kako so dvakrat sesuli kandidaturo Arharja, enega najboljših bančnikov, kar smo jih imeli, a ni bil iz pravega gnezda. Objavljali so podatke o njegovi »bajno visoki plači«, ki pa je bila ob podatkih, ki danes prihajajo na dan, pravcata bagatela v primerjavi s provizijami in nagradami različnih tajkunov.

In kako so zatrli Andreja Bajuka, enega najskromnejših, pa najbolj daljnovidnih politikov. Spominjam se ga še kot predšolskega otroka iz begunskega taborišča, vem, kaj vse je morala družina prestati, ko so Angleži njegovega očeta in deda v najhujši zimi izgnali iz begunskega taborišča. Kadar sva se pozneje srečala na naših državnih proslavah, sva kovala načrte, kako sanirati našo kulturo in znanost. Govor, ki ga je imel kot kratkotrajni premier za dan državnosti, bi po prodornosti zaslužil, da pride v zgodovinske čitanke. Pozneje mi je večkrat potožil, kako ga mediji ignorirajo in kako mu banke kot finančnemu ministru pomembne podatke prikrivajo. Bil je iskren demokrat; iz stranke nikoli ni nikogar izključeval, vedno je upošteval raznolikost mnenj. Kot poštenjak je prevzel nase osebno odgovornost za poraz stranke na volitvah, zato ni čudno, da je prezgodaj umrl. Najbrž se danes obrača v grobu, ko vidi, kako je nekdaj našo najbolj solidno banko, poštno hranilnico, pogoltnila NKBM, ki se je razraščala in odebelila s prihranki tisočev izbrisanih in opeharjenih malih delničarjev.

Pa vendar sem kljub vsemu temu prepričan, da je demokracija, kakršna koli že, tudi če je takšna, kot pri nas, kjer nima zadostne ali skoraj nobene opore v medijih, še vedno najmanj slaba od vseh slabih možnosti vladavine, kot je nekje zapisal Churchill.

Po obsodbi Janeza Janše ste spregovorili tudi pred sodiščem. Zakaj se vam je zdelo pomembno spregovoriti?

Zdelo se mi je pomembno, ker se velikokrat jezim na tiste, ki doma zabavljajo in vse vprek kritizirajo, sami pa ne gredo nikamor, še na volitve ne. Pa tudi zato, ker ne maram, da bi me vnukinje kdaj spraševale ‘Dedi, kje si pa ti bil takrat? Drugi so šli, ti pa si doma na var-

Figure 34.

nem čepel’. Sem imel sicer pred tistim nastopom določene pomisleke, ker je moj sin sodnik in dobro vem, kako naporno in odgovorno je poslanstvo sodnika. Ampak sem vseeno šel, sinu nisem niti omenil, da bom nastopil pred sodno palačo. Vest mi ni dala, da ne bi spregovoril. Dejansko je šlo za sodno sramoto, za šlampasto zmontiran in vnaprej zrežiran proces, ki sem ga primerjal s proslulim procesom v Franciji konec 19. stoletja, proti kateremu je z J’accuse nastopil Emile Zola. Proces sem videl kot neko zapoznelo slovensko verzijo Dreyfussovega procesa (smo pač narod zamudnikov), ali kot reprizo prejšnjih montiranih stalinističnih procesov v isti sodni palači (proces proti škofu dr. Rožmanu in Mihi Kreku, proti Nagodetu, Borisu Furlanu in Ljubu Sircu, proti številnim duhovnikom itd.). Zato nisem mogel več molčati.

Pogum ste pokazali tudi pred desetletji, ko je profesor sociologije na Filozofski fakulteti pisal v tujino pismo, v katerem je Milana Kučana primerjal z avstrijskim socialdemokratskim kanclerjem Brunom Kreiskim, Janeza Janšo pa z južnoameriško polkovniško hunto. Dekan fakultete je sklical zbor delavcev, na katerem ste se javno distancirali od izjave, ki jo je takrat podprla večina prisotnih na zboru.

Tudi takrat je bilo vse vnaprej zrežirano, vseh dvesto zaposlenih je prišlo na tisti zbor delavcev in samo dva sva glasovala proti izjavi, ki jo je predhodno pripravil dekan in so jo vsi udeleženci zbora ob prihodu že našli na klopeh; in samo dva sta se ob glasovanju vzdržala. Tako močan je bil še vedno pritisk bivše partije. Meni pa se je zdelo nedopustno, da profesor ležerno pošilja po svetu dopise s takšno politično motivacijo in z naslovom in ovojnico fakultete, v katerem izraža svoje osebno politično videnje, ne da bi bilo to poprej obravnavano in potrjeno na fakulteti. Vest mi ni dala miru, moral sem se od tega distancirati, da se kaj podobnega ne bi ponavljalo in nadaljevalo. Vem, da sem bil Spielverderber.

Mnogi na taka zborovanja ne bi šli, češ da se ne da nič spremeniti. Zakaj se je vam zdelo potrebno, da greste? Verjetno niste upali na to, da po vaši intervenciji izjava ne bo sprejeta?

Seveda tega nisem upal, toda vedel sem, da me bodo naslednji dan znanci na cesti ustavljali in spraševali, kaj se gremo na fakulteti in zakaj ob vsem tem nihče niti ust ne odpre. Dan po tistem zboru delavcev FF sem zato šel na Delo in takratnega urednika Danila Slivnika prosil, da v primeru, če bo objavljena fakultetna izjava, objavi tudi mojo izjavo, s katero sem se javno distanciral od tega, kar se je zgodilo dan prej. To je tisto – »svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače« – o čemer sva se prej pogovarjala. Jaz sem mislil drugače kot večina navzočih; bil sem menjševik. V svojem nastopu kot tudi v objavljeni izjavi sem se zavzel za depolitizacijo fakultete. Seveda se njeni člani lahko politično kjer koli in kakor koli angažirajo, vendar naj tega ne vmešavajo v svoje znanstveno in pedagoško delo.

Vaša hči je pred časom nekje zapisala, da šele sedaj, ko je od doma, razume očeta, ki se je vse življenje boril za slovensko besedo in za samostojno Slovenijo. Danes »bojevniki« za slovensko besedo, vsaj tako se zdi, izginjajo. Domoljubje je pogosto enačeno s fanatizmom, šovinizmom, nestrpnostjo. Uveljavlja se prepričanje, da je tisti, ki je ponosen na svojo domovino, že nacionalist v najslabšem pomenu besede.

Srce me boli, ko to slišim. Ne moreš biti drugega kot domoljub. Kdor svojega doma in svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad. Če ne bomo domoljubi, smo ob današnji globalizaciji zapisani odmrtju. Domoljubna vzgoja nam manjka. Ko sem pred davnimi leti prvič pripotoval v Švico, me je presenetilo, kako so že ob skromnem prazniku kantona na vseh hišah vihrale zastave. Pri nas pa je marsikdaj ravno obratno. Ob državnih praznikih vidiš ulice, kjer niti na eni zasebni hiši ne visi zastava. Domoljubno vzgojo v smislu slovenstva sem v otroških letih užival doma, v takratnem družinskem okolju, že v letih Kraljevine Jugoslavije. Oče me je večkrat prosil, naj mu ob smrti v krsto položimo trak akademskega društva Danica z barvami slovenske zastave. In v takšnem domoljubju sem tudi vzgajal svoje otroke.

Kako pomembno je ohranjanje narodne zavesti za obstoj države? Kaj lahko pri tem naredi posameznik?

Veliko več kot od šole je odvisno od vsakega posameznika. Oče in mati sta prva, ki v srca svojih otrok sadita ljubezen do slovenske besede, ki je najmočnejše jamstvo za ohranjanje narodne zavesti in za obstoj slovenske države.

Imamo danes manj ali več demokracije kot pred desetimi leti? Meni osebno se namreč zdi, da se prostor svobode govora zopet zapira.

Formalno, na papirju, imamo demokracije danes dovolj, veliko več kot pred desetimi leti, da ne rečem pred petdesetimi leti. Dejansko pa je veliko te demokracije samo na papirju, pa še na časopisnem papirju je največkrat ni, saj uredništva naših časopisov pogosto drugače mislečim rajši ne dajejo prostora. Z demokracijo je podobno kot s svobodo; prisluhniti tistim, ki mislijo drugače, in tudi njihova mnenja upoštevati. Vse drugo nas pelje v totalitarno diktaturo, ki je nasprotje demokracije.

Konec druge svetovne vojne je Slovenijo zapustila politična, prosvetna, gospodarska, kulturna elita. Ali smo ta primanjkljaj v teh sedemdesetih letih že nadoknadili?

Tega primanjkljaja nismo nadoknadili in bojim se, da ga še zlepa ne bomo nadoknadili. In to v nobenem pogledu – ne v demografskem, ne v ekonomskem, ne v moralnem. To je naš največji primanjkljaj. Najmanj deset tisoč ljudi je takrat, ob koncu vojne, zapustilo domovino, deset tisoč drugih, večinoma mladih, je bilo pomorjenih, več tisočev drugih je bilo izgnanih, največkrat z lažnivo pretvezo, da so nemških korenin. To so bili ljudje v najlepših mladih letih, ki bi si ustvarili družine in bi imeli otroke, in najbrž bi imeli veliko otrok, kot sem dobil vtis med svojimi obiski in bivanji med zdomci v ZDA, Kanadi in Argentini. Danes bi ti ljudje imeli že vnuke in pravnuke – in teh ljudi danes med nami ni. Demografske vrzeli tudi množično priseljevanje z juga v povojnih letih ni moglo nadoknaditi. Ob tem pa je zazijala tudi še nič manjša ekonomska in intelektualna vrzel. To so bili ljudje, ki so se uveljavili v tujini kot uspešni podjetniki. Čeprav so prišli na tuje napol goli in praznih rok in so morali vse začeti iz nič, imajo zdaj podjetja z več sto zaposlenimi. „V helikopter, s katerim se vozi predsednik ZDA, so vgrajeni vijaki in drugi elementi iz naše tovarne“, mi je s ponosom razlagal eden takšnih podjetnikov. Mnogi med njimi so se uveljavili tudi kot profesorji na uglednih univerzah, kot raziskovalci pri NASA in drugod. Vse to nam danes manjka: pogrešamo njihovo iznajdljivost in podjetnost, njihovo hrbtenico in moralno držo. V njih so bile zakoreninjene tradicionalne moralne vrednote, domoljubje in zavest narodne pripadnosti. Tega se ne da čez noč privzgojiti in nadoknaditi. In to se nam še danes pozna

In da se ob koncu vrnem še k začetnemu vprašanju tega dela najinega pogovora: Kaj je vam osebno dala življenjska izkušnja emigranta?

Težko bi v enem samem stavku opisal, kaj vse dolgujem tej izkušnji. Vsekakor pri meni ta izkušnja sovpada z najstniškimi leti, v katerih se prebolevajo mladostne sanje in travme, velika pričakovanja in grenka razočaranja ter gradijo temelji za poznejše interesne in poklicne odločitve. Usodna povezanost in solidarnost z vrstniki, ki so v tistih tragičnih dneh doživljali izgubo staršev, bratov ali drugih najbližjih, me je zaznamovala za vse življenje. Ko sem se – po polstoletnem časovnem razmaku – v ZDA, Kanadi ali v Argentini prvič intenzivneje srečeval z nekdanjimi sošolci, sem čutil, da prihajam med svoje, kjer si smemo brez strahu in brez sramu, brez zadržkov vse povedati in zaupati. Tudi če sem prišel k še prej nepoznanim, so se med nami takoj stkale vezi, polne zaupanja in razumevanja: tako je bilo v Chicagu, kjer sva z ženo prvič stopila na ameriška tla in kjer naju je pričakal Andrej Remec, s katerim se poslej vsako leto srečujemo, tako je bilo v Clevelandu, kjer sva se srečala z Rudijem Kolaričem, mecenom najine poti, tako v Torontu, kjer me je prijazni gostitelj Zdene Vižintin najprej peljal na klepet k nekdanjemu

Figure 35.

sošolcu kardinalu Lojzetu Ambrožiču. In podobno je bilo tudi v Buenos Airesu, kjer me je na letališču pričakala gospa Kati Cukjati, o kateri sem prej vedel samo to, da je snaha svetovljansko razgledanega literata in prodornega razumnika Tineta Debeljaka, dobrega znanca mojega pokojnega očeta. Čakala me je z razkošnim šopkom rdečih vrtnic, ki so mi nato devet dni krasile mojo hotelsko sobo. Ob zaupnih pogovorih z nekdanjimi znanci in sošolci – s Tinetom in Jožetom Meršolom, s Francetom Jegličem, z Vladkom Voršičem, ki se ga spominjam še iz celjskega otroštva – mi je bilo, kot da na starost v vsej nekdanji vznemirljivosti znova podoživljamo svoja mlada leta.

In naj omenim še, kako je ta izkušnja vplivala tudi na širino mojih obzorij, ne nazadnje tudi na razvoj moje jezikovne komunikacije, ki je predpogoj za uspešno akademsko pot. Ko sem se kot štirinajstletnik znašel na gorski kmetiji v Anrasu, spočetka nisem čisto nič razumel, kaj so mi dobri ljudje govorili. Pa je mlada gospodinja poiskala svoje nekdanje nemške osnovnošolske čitanke in z mano vsak dan potrpežljivo brala stran za stranjo, tako da sem kmalu premagal strah pred tujim; po treh mesecih sem tako gladko govoril tirolsko narečje, da me avstrijski žandarji niso razlikovali od domačinov. Nato pa sem se ob intenzivnem pouku še sam tako zelo poglabljal tudi v knjižno nemščino, da so mi pozneje ponujali asistenture na nemških univerzah. In nato sem se z enako sproščenostjo začel zbliževati še z italijanščino, francoščino in drugimi jeziki.

Vendar so to samo nekakšni obrobni plodovi moje emigrantske epizode. Veliko več kot vse to pa odtehta tista najgloblja življenjska izkušnja, globoka vera in spoznanje, da nobena, še tako grenka solza nikoli ni bila potočena zaman, kot je zapisal naš pisatelj Ivan Cankar. Nikoli, tudi v najbolj oblačnih dneh in tudi v najbolj mračnih nočeh, ko se je vse rušilo in podiralo okoli mene, nisem izgubil upanja, da nam nekoč zasije sonce resnične svobode. In tudi danes ostajam, kljub vsem takšnim ali drugačnim spletkam in prevaram, kljub vsem prikrivanim in zamolčanim resnicam, globoko prepričan (kot sem še kot najstnik zapisal v enem svojih mladostnih sonetov), da se bo prej ali slej tudi Slovenija kot začarana kraljična zbudila iz sna in da bodo po naših mestih in vaseh namesto spomenikov nekdanjim zvodnikom in krvnikom na ruševinah enoumja zablestela imena njihovih žrtev.

NAVEDKI:

Zame multi kulti ni ideal moje domovine. Naši dedje niso za to krvaveli, niso za to kljubovali turškim vpadom, v novejših časih pa Nemcem in Italijanom, da bi naši kraji spreminjali podobo in govorico, da bi namesto slovenščine tukaj prevladala arabščina, da bi na naših gričih namesto zvonikov kot bajoneti v nebo štrleli minareti.

Sicer pa sem, kot sem opisal v knjigi svojih spominov, partijski sekretarki, ki je morala ob moji prošnji za asistenturo napisati zame karakteristiko, na njeno vprašanje naravnost rekel, da s svojo vernostjo sicer ne mislim provocirati, da pa res hodim k verskim obredom: če lahko pridem s to hipoteko na univerzo, v redu, če pa ne, se univerzi rajši odpovem.

Gre za vprašanje, ki ga je treba prej ali slej razčistiti. Če je bilo npr. v kaki vasi devetdeset vaščanov za eno stvar, en sam vaščan pa za OF in samo ta naj bi bil moralno čist, vseh drugih devetdeset pa izdajalcev – ali ni v resnici ta, ki sovaščane ovaja in določa njihove likvidacije, izdajalec?

Nekje v Smoletovi Antigoni npr. slišimo, da je pod Kreontom življenje znosno, ceste rastejo, polja se obdelujejo, zato naj nas nikar ne vznemirjajo s temi večnimi temami o Polinejku. V resnici je v Sloveniji takrat vladalo takšno razpoloženje, takšne in podobne besede je bilo marsikje slišati: Navsezadnje nam ni tako hudo, vsak dan na bolje nam gre, zato tisto o pobojih rajši odmislimo in pozabimo …

Nekoč mi je znanec iz Nemčije rekel, da mora preteči najmanj trikrat toliko let, kot je bil narod podvržen diktaturi in indoktrinaciji, da se stvari vsaj malo normalizirajo. Zato je v Nemčiji, ki je bila dvanajst let pod nacizmom, moralo miniti štirideset let, da se je vsaj nekoliko otresla nacistične mentalitete. Zdaj pa pomislite, koliko let smo bili mi pod komunizmom, pa izračunajte trikratnik tega v prihodnosti …

Etiketa narodnega izdajalstva, ki se napaja iz evangelija sovraštva in jo lahko natikaš vsem, ki so spravljivi ali manj pijani od ubijalske maščevalnosti, je najpriročnejši in najcenejši motiv, da se znebiš drugače mislečih in jih likvidiraš. To etiketo so tudi nacisti – podobno kot pri nas partizani – natikali članom odporniškega gibanja Bela vrtnica na münchenski univerzi.

Mislim pa, da ne gre samo za „revizijo“, ampak za nekaj več, za odpravljanje načrtnih falzifikatov iz našega zgodovinopisja.

V ljubljanski mestni hiši sem pred leti na taki plošči bral seznam ljubljanskih županov, če se prav spominjam, je na njej nekje namesto imena župana zapisano, da je v letih 1941-1945 to vlogo opravljal mestni odbor OF, kar sploh ni res. Vloga župana je, da skrbi za vitalne potrebe občanov, da organizira oskrbo v zvezi s prehrano, razsvetljavo, higieno, javnim prevozom, kanalizacijo, odvozom smeti itd. Z vsem tem se odbor OF sploh ni ukvarjal, njegova najpomembnejša in najodmevnejša dejavnost je bila usmerjena v likvidacije političnih domačih nasprotnikov (ne okupatorjev).

Državljan atenske polis, ki je veljala za vzor demokracije, je moral biti pragmon, politično aktiven, moral se je zanimati za javne zadeve. V nasprotnem primeru je veljal za zajedalskega trota in je imel manj pravic, kajti javne zadeve ne morejo uspevati, če se zanje ne angažiraš.

Povsod sem odkrival presenetljive vzporednice med antičnimi in našimi takratnimi dogajanji. Ob skoraj božanskem čaščenju maršal Tita, ki ga je slavila in opevala plejada takrat največjih slovenskih pesnikov, mi je pogosto prihajal na misel božanski kult cesarja Avgusta, ki so ga s podobno vznesenostjo slavili največji rimski pesniki. In vendar so Avgusta poznejši rimski zgodovinarji razkrinkavali kot pravo pošast, monstrum Perusinum, ki je dal brez sodbe v Peruziji pobiti tristo uglednih rimskih senatorjev.

Drugi triumvirat nas kot neka nenačelna koalicija spominja na Churchillovo in Roosveltovo pajdašenje s Stalinom, kjer so se sklepale podobne kramarske kupčije o delitvi interesnih sfer in kjer so se sestavljale zloglasne proskripcijske liste s seznami oseb, ki morajo biti določene za izvensodno likvidacijo.

Nastopiti pred sodiščem se mi je zdelo pomembno, ker se velikokrat jezim na tiste, ki doma zabavljajo in vse vprek kritizirajo, sami pa ne gredo nikamor, še na volitve ne. Pa tudi zato, ker ne maram, da bi me vnukinje kdaj spraševale ‘Dedi, kje si pa ti bil takrat? Drugi so šli, ti pa si doma na varnem čepel’.

Tudi danes ostajam, kljub vsem takšnim ali drugačnim spletkam in prevaram, kljub vsem prikrivanim in zamolčanim resnicam, globoko, da se bo prej ali slej tudi Slovenija kot začarana kraljična zbudila iz sna in da bodo po naših mestih in vaseh namesto spomenikov nekdanjim zvodnikom in krvnikom na ruševinah enoumja zablestela imena njihovih žrtev.

Najboljše univerze, ki kaj dajo nase, so – vsaj na področju humanistike – tiste, ki so organsko zrasle iz nacionalne jezikovne tradicije. Zato sem tudi sam vedno, če sem bil kdaj povabljen predavat na tujo univerzo, rajši kot v angleščini predaval v njihovem jeziku – na avstrijskih in nemških univerzah v nemščini, na italijanskih v italijanščini, na belgijskih v francoščini.

Spominska slovesnost

6. Spominska slovesnost

Kriki iz Širokega potoka Besedilo želi biti tudi povabilo na spominsko slovesnost, ki bo 25. junija na kraju zločina, v Prosci nad Zaklancem.

6.1. Kriki iz Širokega potoka4

Justin Stanovnik

6.1.1.

Od kod so prišli ljudje, ki so v tisti novembrski noči leta 1942 uprizorili Široki potok? Kakšne besede so nekoč slišali? Kakšne obljube so dali? Od kod so v sebi zbrali to moč, da so v deželi, ki jo je od nekdaj obvladal krščanski stavekGlej prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod, od kod so zbrali v sebi to razpoloženje, da so izrekali »Non serviam«, »Ne bom služil«?

Tisto noč so v Širokem potoku stali dvoji ljudje: tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji, iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali – tem pa zmerom in do konca.

V Širokem potoku je tisto jesensko noč pred tri četrt stoletja bilo teh ljudi toliko in take nravi, da so pomorili sedem ljudi iz prve vasi spodaj v dolini, na način, za katerega so vedeli, da bo dolino napolnil s strahom in grozo.

Ob tem moramo dodati naslednje. Če bi kdo spraševal, ali so za ta kruta dejanja morali ti ljudje kdaj kako plačati, bi mu morali odgovoriti da in ne. Povojna boljševiška politeja jim je medvojne usluge plačevala; sporadična vest pa se jim ni dala pregnati z nobeno nagrado in z nobenimi zagotovili, ampak, je terjala to, do česar je imela pravico in v čemer je imela prav. Domnevamo še lahko, da je v tem, kar so te besede pomenile, da je vest bila posebej dosledna in nepopustljiva ob zadnjem obisku. Taka je bila govorica vesti. Zanjo pa velja (kot smo povedali), da je tako dosledna in nepopustljiva in trda, da tem, ki so ji morali dajati odgovor, ne moremo odreči usmiljenja, pa naj si mislimo o njih sicer že karkoli. Pa tudi to velja za nas, ki smo danes tukaj, da moramo imeti spoštovanje do krščanske civilizacije tega naroda. Torej tudi tega ne smemo dovoliti, da bi naše zamere prizadele slovensko krščansko kulturo. To zahtevajo od nas neki stavki iz naših osnovnih knjig. To pa pomeni, da (kolikor je v naši moči) ne smemo dovoliti revoluciji, da bi nam, po tem, ko nam je vzela toliko življenj, vzela še dušo.

Zato, vidite, stoji tu ta križ in ta spominski kamen. križ bo govoril tem, ki bodo hodili tod mimo, kaj Slovenci smo; s kamna pa bodo prihajala do nas imena tistih, ki so to, kar so bili, plačali z življenjem.

Francoski zgodovinar Alexis de Tocqueville je nazadnje, ko je razmišljal, kaj naj reče o francoski revoluciji, zapisal naslednje besede: »Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.« Kaj pravite, kaj pa bi mi zapisali o naši revoluciji, če bi bili zgodovinarji in bi kdo to od nas pričakoval?

Ko bomo kdaj v prihodnje, bodisi po cesti iz vasi ali pa po Oskovem grabnu naravnost iz doline šli sem gor, da bi tu – bogve o čem – opravili kak pogovor s seboj, tedaj bi se nam v mislih gotovo pridružili še dve Dolinarjevi, Ivanka in Bernarda, pa Zalaznikova Katarina in Fajdigova Marija, potem pa še obe materi, Dolinarjeva in Zalaznikova (oče Janez Dolinar je moral z voli odpeljati naropane stvari – morda naravnost na Ključ) tedaj bi – ob upornem molku naših spremljevalk – spregovorile stvari same. Najprej pot, ki nekoč ni dovolila nobenega upanja, da pelje kam drugam kot v smrt. Vsak kamen in vsaka skala na zanemarjeni gozdni stezi, sta silila vanje s to trditvijo; z vsakim korakom so bile bolj prepričane, da gredo tja, kjer bodo z njimi uprizorili konec. In tedaj je, kar je bilo v teh dekletih in teh ženah še življenja, tedaj je vse, kar je bilo še v

Iz dekliške brezskrbnosti v smrtne krike
Figure 36. Iz dekliške brezskrbnosti v smrtne krike Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

njih, vzdrhtelo od nečesa neznanega in neznanskega – še neizkušenega.

Tu pomislimo na nekatere mislece, ki so zaslutili, da je bit sveta od začetka povezano z bolečino – s tem, čemur so Grki rekli álgos in ki je zanikanje vsega živega in hkrati pogoj njegovega ravnotežja – tako, da se ob tem sprašujemo, ali ni morda tudi križ v tem utemeljen – v tem, da se samo preko njega pride v Življenje.

Od nekod – ne ve se, od kod – je prišla govorica, da je tiste noči v Širokem potoku smrt prihajala v več podobah. Kaj je bilo res, tega se zagotovo ne ve, nobenega dvoma pa ni o tem, da je pred vsakim od teh, ki so tam stali, obstala v halji, ki je naznanjala presežno bolečino.

Prišli smo do točke, ki nas opozarja, na Eliotovo misel o »mrtvi civilizaciji«. Kaj naj bi to bilo, mrtva civilizacija? To je tista civilizacija, ki velikih reči ne opazi in jim dovoli, da odidejo naprej, ne da bi mogle komu povedati, kaj so. To je civilizacija, ki obžaluje, da se eden od treh džezovskih orkestrov v vasi nepravično zapostavlja in se mu dela krivica, obenem pa se nobena od prvih violin v deželi ne zbudi in zapoje žalostinko o materah, ki zaman čakajo na vrnitev svojih sinov.

V Novi Slovenski zavezi boste prej ali slej slišali izraz »boljši človek«. Izhajamo iz osnovnega izkustva, da je človek, ki je pravkar šel mimo kake človeške nesreče, naravno drugačen – bolj razumevajoč, bolj pozoren do drugih, bolj premišljen – skratka »boljši človek«. Ob tem je naravno, da to opažanje razširimo v misel, ki jo tu sedaj potrebujemo mi:

Med drugo svetovno vojno smo Slovenci doživeli toliko reči, ob katerih bi se morali, kot je rekel Heraklit, prebuditi in prebujeni ostati. Ostati »boljši ljudje«, kot smo se mi odločili, da temu rečemo.

Ali ni kraj, kjer smo sedaj, kraj, ob katerem si z vso pravico – morda to ni samo pravica, ampak je tudi dolžnost – zastavimo vprašanje, ki bi mu morda morali reči narodno vprašanje – slovensko vprašanje – ki bi se glasilo: »Ali ob tem, kar smo videli in doživeli v 20. stoletju, ne bi morali biti boljši ljudje?«

Tvegajmo odgovor na vprašanje, kako to, da še vedno čakamo:

1. To je zato, ker nimamo naravnega spoštovanja pred resnico;

2. To je zato, ker še vedno hodimo brez sočutja mimo tuje bolečine.

Nedavno sem imel v rokah neko tujo knjigo, ki je nosila naslov »Uničujoča moč molčanja«.

Naj postane, ob vsem, kar smo videli in vidimo, naslednje vprašanje osnovno slovensko vprašanje: »Zakaj molčimo?« Mar ni molk naroda predpodoba njegove smrti? »Zakaj molčimo?«

Dognanja

7. Dognanja

Stotnik Vinko Fortuna in grahovska tragedija

7.1. Stotnik Vinko Fortuna in grahovska tragedija

France Pibernik

7.1.1.

Med literarno zapuščino dr. Tineta Debeljaka, ki je letošnjega januarja iz Buenos Airesa prispela v rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je tudi dopisovanje med Debeljakom in Vinkom Fortuno iz let 1972 in 1974. Za književne raziskovalce je omenjena korespondenca zanimiva, ker se dotika usode pesnika Franceta Balantiča in tragedije v Grahovem 24. novembra 1943. Stotnik Vinko Fortuna je bil namreč poveljnik 4. domobranskega bataljona v Logatcu, pod katerega je spadala tudi postojanka v Grahovem. Zaradi te okoliščine je Fortuna namreč drugi dan po partizanskem uničenju postojanke prispel na kraj dogodka in bil priča strahotnemu razdejanju.

Toda njegovo pričevanje, ki je eno redkih pričevanj neposrednih udeležencev tudi pismeno preverjeno, je nastalo nekaj let pozneje, in sicer zato, ker je stotnik Fortuna imel svojo medvojno in povojno usodo.

Vinko (Vincenc) Fortuna je bil 27. 6. 1903 rojen v Kranju, se posvetil vojaškemu poklicu in v kraljevini Jugoslaviji dosegel položaj kapetana I. klase, posebej pa je deloval tudi v orožniški službi in postal orožniški oficir. Služboval je v različnih krajih po Jugoslaviji, leta 1940 je bil premeščen v Slovenijo in je v Novem mestu vodil orožniško postajo. Potem se je poročil in preselil v Logatec, a bil 1942 kot oficir odpeljan v Gonars. Po vrnitvi v Logatec se je v jeseni 1943 pridružil domobrancem in bil kot oficir uvrščen med vodilne kadre. V odnosu do nemških nadzornikov je bil vseskozi zelo kritičen, se upiral nemškim ukazom in prihajal v spor z gestapom. Nikoli ni oblekel domobranske uniforme in vztrajal je pri stališču, da je naloga njegove enote zgolj obrambnega značaja.5

Fortuna se je domobrancem pridružil šele oktobra 1943 in kot stotnik prevzel poveljstvo 4. domobranskega bataljona v Logatcu6, pod katerega so spadale vse manjše postojanke tega območja, tudi komaj nastajajoča v Grahovem. Takratne razmere je Fortuna glede na zatečeni položaj pozneje povzel:

»Po italijanski kapitulaciji v septembru 1943. leta so se vaške straže na Notranjskem večinoma razšle ali pa se iz notranjih vasi umaknile proti glavni cesti Ljubljana-Rakek-Trst. Le Rovtarji so ostali v svojih Rovtah. Tja so prišli tudi Hotenci. Prav tako so se zbirali okrog Sv. Jošta Horjulčani, Polhograjci in drugi. Ljudje iz Begunj, Cerknice, Sv. Vida, Bloške planote in Loške doline so se umikali pod njihovo varstvo proti Borovnici in v okolico in čakali.

V tistih dneh so se na najvažnejših mestih že pojavile nemške posadke. Na Vrhniki so bili nemški odredi, ki so se pripravljali na napad na ‘bele partizane’, na rovtarsko skupino (okrog 400 mož), kamor so res udarili in poveljnika odpeljali na zaslišanje v Logatec. Tako je bil tedaj še nejasen položaj vaških straž.

V tej splošni zmedi so se pojavljali glasovi iz Ljubljane o ustanavljanju slovenskega domobranstva. Zopet so zavihrale slovenske zastave s sedežev postojank v Rovtah, na Vrhniki, v Logatcu, pri Sv. Treh kraljih, Sv. Joštu, Cerknici itd. Nemci so hoteli domobrance uporabljati za varovanje proge Ljubljana-Trst. Zato so jim ovirali razmah v notranjost. Toda te posadke se niso brigale za progo, temveč so takoj začele s širjenjem svojega vpliva v notranjost, da zaščitijo čim več sosednjih vasi pred partizani. Sredi novembra so tako začele posamezne skupine patruljirati že proti Grahovemu, da si osvoje Slivnico, od koder bi lahko dominirale vso Bloško planoto. Najprej podnevi, zadnji čas že tudi ponoči. Končno je ostala tam skupina cerkniške čete. Tako je nastala domobranska postojanka v Grahovem, katere poveljnik je bil poročnik Kremžar. In pri njem je bil Balantič.«7

Ko je Kremžar s svojo skupino sklenil ponovno vzpostaviti postojanko v Grahovem, je s težavo našel primerno zgradbo za nastanitev posadke. Večina hiš je bila namreč ob nemškem bombnem napadu septembra 1943 hudo poškodovana, tako tudi sokolski dom, kjer je prej delovala vaška straža. Nazadnje je našel zasilno rešitev v Krajčevi hiši, ki je bila nekoč gostilna, trgovina in pošta, a je bila tudi ta poškodovana, streha delno pokrpana kar z deskami, okna brez šip in deloma zadelana z deskami. V kratkem času hiše niso mogli v ničemer pripraviti za obrambo poslopja. Strateški položaj hiše je bil sicer ugoden, ker so obvladovali okolico, za kakšen izpad pa ni bilo nobene možnosti.

Poveljnik Fortuna je ves čas bedel nad območnim dogajanjem, tako tudi pred neposrednimi dogodki, ki so ogrožali Grahovo. Vzdrževal je neposredne stike s poveljniki notranjskih postojank, tudi s Kremžarjem, kar se je zgodilo tudi dan pred partizanskim napadoma na Grahovo, kot je razvidno iz njegovih sporočil:

»Partizanski glasovi o napadu na Grahovo so bili posebno zadnje dva, tri dni pogosti. Opazovati je bilo signaliziranje po okoliških hribih, pa tudi ropot voz. Zato sem kot poveljnik bataljona v Logatcu pozval takoj k sebi na posvet poročnika Petroviča iz Cerknice, poročnika Kranjca iz Begunj in poročnika Kremžarja iz Grahovega. S tem zadnjim je prišel tudi Balantič, da pozdravi svoje znance in prijatelje. Na konferenci je bilo dano povelje, da grahovska skupina v prvem mraku neopaženo odide iz vasi v Cerknico in za nekaj časa preneha z izvidnicami na ogroženo ozemlje. Če bi se napad razširil proti Rakeku, naj se brani črta Begunje-Slivnica-Cerknica-Rakek. Vse okoliške čete naj imajo v pripravljenosti svoj udarni vod. Do devetih zvečer naj obveste poveljstvo o izvršitvi povelja. Z motorji so se omenjeni odpeljali na svoja mesta.

Obljubljenega in dolžnega poročila ni bilo, čeprav smo nanj čakali čez polnoč. Nič sumljivega niso opazili stražarji v Logatcu to noč. Da ni bilo telefonskega sporočila, je bilo razumljivo, ker se je večkrat dogajalo, da so bile žice pretrgane in stik prekinjen. Ta jesenska noč je bila izredno temna, deževna in vetrovna in veter je vlekel proti Slivnici, ne z nje. Prav ta čas se je vršil v Grahovem najhujši boj na življenje in smrt.«8

Tisti večer sta se hkrati zgodili dve usodni stvari, ki sta odločali o usodi grahovske postojanke. Prva, v večernih urah je Tomšičeva brigada že začela stiskati obroč okoli Grahovega. Načrt za uničenje postojanke je bil v štabu 14. divizije sprejet že pred tednom, pravzaprav 13. novembra9. Medtem ko je Tomšičeva brigada obkoljevala Grahovo, je Šercerjeva brigada zaprla pot proti Cerknici in Rakeku, od koder bi mogla priti pomoč oblegancem. Priprave so opravili v največji tajnosti.

Druga, Kremžar, ki bi se po ukazu iz Logatca moral pod večer umakniti proti Cerknici, je ukrepal drugače. Vsekakor ni imel nobenega sporočila, da se zunaj nahaja celotna 14. partizanska divizija z nekaj čez tisoč dobro oboroženih mož pod poveljstvom Mirka Bračiča. Zanašal se je na izkušnjo iz Pudoba, kjer se mu je posrečilo rešiti iz obkoljene postojanke skupaj s tridesetimi bojevniki. Po poznejših razlagah je Kremžar menil, da jih v primeru, če nimajo topov, ne bodo premagali10, toda zgodilo se je prav to: imeli so topove. Tisti večer se Kremžar torej ni umaknil iz Grahovega, postavil je samo

Grahovo s Slivnico v ozadju
Figure 37. Grahovo s Slivnico v ozadju

nočne straže na običajna mesta zunaj vasi, precej številčno izvidnico, ki jo je sestavljal del moštva, ki je bival na severni strani vasi, na Fužinah, je poslal proti Velikim Blokam in naprej proti Novi vasi, vendar ni opazila nič posebnega, ker so imeli partizani navodilo, naj ne napadajo. Ko so se po polnoči vračali proti Grahovemu, so se v temi znašli pred neznanimi bojevniki in se še pravočasno umaknili in vsi rešili.11

Zanimivo je, da se 14. divizija ni odločila napasti postojanke v Cerknici, ki je štela okrog 120 mož, ampak najšibkejšo postojanko Grahovo. Pa še nekaj: če bi se Kremžar s posadko pod večer res odpravil proti Cerknici, bi jih tam pričakal Šercerjev bataljon. Obroč je bil namreč že sklenjen.

Napad na grahovsko postojanko se je začel še pred deveto uro zvečer, toda bralnici so odbijali vse poskuse oblegovalcev, da bi se polastili Krajčeve hiše. Preobrat se je zgodil šele sredi noči, potem ko so partizani pripeljali italijanski top in z njim dodobra razdejali postojanko. Usodno je bilo, da se je v Grahovem nahajal tudi poročnik Petrovič, poveljnik postojanke v Cerknici, tako da je cerkniška posadka, ki je imela pripravljen udarni vod, ostal brez poveljnika. Med topovskim obstreljevanjem je bil Petrovič ubit, hudo ranjen pa tudi Kremžar. Število ranjenih in mrtvih je v noči naraščalo.

V prostorih Krajčeve trgovine so se nahajali trije civilisti, to sta bili domači uslužbenki ter po naključju petnajstletni fantič, ostale prostore pa so branili mlajši bojevniki, ki naj bi jih nadzoroval Balantič. Zaradi vedno težjega položaja se je zadnja skupina branilcev zatekla v manjšo podstrešno sobo z ranjenim Kremžarjem, vendar je odpor do jutranjih ur popolnoma ponehal. Ob pol osmih sta se dekleti v spodnjih prostorih odločili, da se zaradi brezizhodnosti odpravita iz stavbe skupaj s petnajstletnikom.12 Tako so se odločili tudi domobranci iz spodnjih prostorov. Vse tri civiliste so partizani zaslišali, potem pa izpustili, zajete domobrance pa so po zaslišanju postrelili in zmetali v gorečo hišo.

Ker ni bilo nobenega odpora več, so partizani vdrli v spodnje prostore, izpraznili trgovino, potem pa sredi dopoldneva zažgali hišo, ker se zadnji branilci niso hoteli predati, oblegovalci pa niso tvegali napada na zgodnje prostore. Nepojasnjena je vloga posadke v zvoniku. Na fotografiji goreče Krajčeve hiše, ki jo je sredi dopoldneva posnel Jože Petek, fotoreporter 14. divizije, je mogoče opaziti, da je zvonik takrat še stal.13 Po pripovedovanju naj bi peterica, ki jo je vodil študent Bogdan Lavrič, udarila po partizanih šele takrat, ko so se že odpravljali iz vasi. Zato so partizani zažgali cerkev in zvonik. En domobranec se je rešil s skokom iz cerkve, eden je tvegal skok iz zvonika in se ubil, ostali so končali v gorečem zvoniku.

V Logatcu so tisto jutro 24. novembra opravljali načrtovane naloge in niso nič vedeli o kakšnem napadu v Grahovem:

»Drugega dne zjutraj ob šestih so bili v Logatcu pripravljeni trije tovorni avtomobili z domobranskimi častniki (6) in kakimi 20 vojaki, da gredo v Postojno prevzemat zapuščeni italijanski vojni material. Ko so še dopoldne ta material naložili na kamione, je prišlo okrog enajstih v Postojno prvo sporočilo o grahovski tragediji te noči. Sporočilo pravi, da naši še vedno odbijajo napadalce na dveh točkah.«14

Ko je Fortuna zvedel za spopad v Grahovem, je od nemškega poveljstva zahteval, da se nemudoma odpravijo na pomoč oblegancem, pa so Nemci to zavrnili, ker so imeli podatke, da se tam nahajajo večje partizanske enote, ki bi jim manjša enota ne bila kos. Tako se je Fortuna s sedmerico domobrancev pridružil nemški enoti samo kot prevajalec. Enota ni odšla tja po glavni cesti, ampak so se prebijali skozi gozdove, da bi partizanom prišli za hrbet. Pot je bila težavna, tako da so tisti dan pozno zvečer prišli komaj do Cerknice in šele naslednji dan v Grahovo, ko je bilo že zdavnaj vsega konec, partizanske enote pa že na pohodu proti Velikim Laščam.

Fortuna se je pozneje prihoda v Grahovo zgodaj zjutraj 25. novembra 1943 spominjal takole:

»Ko se je zdanilo, smo prišli v Grahovo in bili priča strašnemu prizoru. Zgradba, kjer so bili domobranci utrjeni, je bila dobesedno zravnana z zemljo. Le žerjavica je še telesa in dajala čuden duh po zgorelih in pečenih človeških telesih, ki so bila razmetana vse okrog zgradbe ali pa so bila samo še kot tleči ogorki na pogorišču. Cerkev je bila brez strehe in krova, zvonik podrt, popolnoma podrti oltarji, kor, spovednice in klopi, vse požgano, povsod pa vonj po zoglenelih telesih. Razen razmetanega orožja je ležalo po tleh tudi mnogo neeksplodiranih bomb sovražnih italijanskih topov, s katerimi so razbili hišo. Kakor so vedeli povedati ljudje, so partizani vrgli v ogenj več ranjenih in ujetih domobrancev, tudi nekega sedemdesetletnega starčka. Jok žena in otrok je bil pretresljivo ozračje te slike.«15

Spomine na takratne dogodke je Fortuna mnogo pozneje, šele v begunstvu pripovedoval Tinetu Debeljaku, in sicer ob srečanju v Rimu leta 1946, Debeljak pa je povzetek objavil v Meddobju leta 1956 pod naslovom » Po pričevanju domobranskega stotnika Fortune o grahovski tragediji«. Fortuna je v času grahovske bitke komaj dobro prevzel poveljstvo domobranske postojanke v Logatcu. Ker je bil vojaško izšolan, je na razmere, v katerih se je oblikovalo domobranstvo, gledal dovolj kritično, zlasti zavračal sodelovanje z nemško stranjo in zagovarjal varovanje domačih ljudi pred partizanskim nasiljem. Izogibal se je nemškim vojaškim ukazom, ki so prihajali iz centra na Vrhniki, odločno je zavrnil prisego nemški oblasti in na Rovtah organiziral lastno, to je jugoslovansko prisego tistih, ki je niso nikoli prisegli. Zavračal je tudi Rupnikovo vodenja domobranstva.

Zaradi takega vedenja ga je začel preganjati gestapo in ga hotel aretirati, zato je spomladi 1944 zapustil Logatec, odšel najprej v Rovte16, pozneje pa se je skrival po raznih postojankah na Idrijskem. Maja 1945 se je umaknil v Vetrinje in se po naključju izognil vrnitvi, se s manjšo skupino prebil v Italijo in končno pristal v Rimu. Tam se je srečal z Debeljakom in mu v pogovorih postopoma odkrival grahovske dogodke. Med drugim mu je Fortuna omenil neki notes, ki naj bi bil Balantičev.

Debeljaka je prav ta morebitna Balantičeva beležka najbolj zanimala in se je na Fortuno obrnil ponovno leta 1972. Fortuna je leta 1946 emigriral na Angleško, precej časa živel na Škotskem, kamor je leta 1954 prišla tudi žena s tremi otroki. Zaradi obolelosti se je žena s hčerkama vrnila domov, oče s sinom pa je ostal v Angliji do upokojitve, ko je dobil dovoljenje, da se preseli na Koroško, torej blizu doma, ker mu naša oblast ni dovolila vrnitve v domači kraj. Zato je umrl na Koroškem in bil tam pokopan. Šele po osamosvojitvi so njegove posmrtne ostanke lahko prenesli na kranjsko pokopališče.

Prvo Debeljakovo pismo iz leta 1972 ni našlo naslovnika in je bilo vrnjeno. Zato je leta 1974 preko dr. Ignacija Kunstlja poskusil znova. Takrat je Fortuna živel pri Sv. Lenartu blizu Borovelj. Fortuna je Debeljaku na ponovno vprašanje o Balantiču 3. 7. 1974 zapisal naslednje:

»Najvažnejše od vsega je bilo, da mi je takrat v Grahovem farovška kuharica pokazala njegov notes s pesmimi, jaz pa da sem ga pustil pri njej s pripombo, da ga dobro čuva, dokler se ne oglasijo ljudje, ki se bodo za to zanimali. S seboj ga takrat vzeti nisem mogel in smel.

Ko sem pozneje o tem bral, prepričan, da je vse prišlo v prave roke, na to nisem mislil več. A tudi bolezen je storila svoje.

In če se prav spominjam, nekje v Borovnici, ne na Vrhniki, je imel nekaj Balantičeve zapuščine neki Viktor, a nisem siguren. Priimka se ne spominjam več, ničesar pa mi ni znanega o nekem skritem dnevniku Balantiča na Vrhniki.«17

Debeljaka, ki je v Argentini dopolnjeval svoja raziskovanja o Balantiču in njegovi poeziji, je ta podatek seveda do skrajnosti zanimal, ker je želel odkriti še kaj novega, zlasti bi rad našel potrditev, da je Balantič v Grahovem še pesnikoval. Po poznejših poizvedovanjih, zlasti pa glede na Balantičeve izjave, da v Grahovem ni več pisal, je vprašanje, kaj je farovška kuharica, Francka Sirnik, v resnici imela v rokah.

Nobena razloga ni bilo, da bi Balantič dajal kakršen koli notes ravno farovški kuharici, prej župniku ali pa svoji deklici, ki ji je pred tem zaupal civilno obleko, je pa Marija Mišič večkrat zatrdila, da v času njunega znanstva ni vedela, da je Balantič pesnik. Da pa je Balantič v žepku vojaškega suknjiča nosil neke papirje, je omenil njegov sobojevnik in študent Andrej Habjan: »V Grahovem sem ga večkrat opazoval, da je imel liste papirja malega formata v desnem spodnjem žepu vojaškega suknjiča, v malem zgornjem žepu pa navaden svinčnik. Pisati ga nisem videl.«18

V večernih urah 23. novembra 1943 ni bilo nobenega očitnega znaka, da bi v postojanki pričakovali napad. Balantič je po pričevanju Staneta Tomažiča, potem ko so se pozno vrnili iz Logatca, celo ulegel v posteljo in zaspal:

Na mestu, kjer so zgorele grahovske žrtve, je danes spominski
									park
Figure 38. Na mestu, kjer so zgorele grahovske žrtve, je danes spominski park

»Kremžar se je postavil pred njegovo posteljo in gledal Franceta: ‘Glej, kako je čuden!’ In res, čisto tiho je spal kakor ptič, obraz bled, roka na prsih bela, hladna; njegov obraz, ta hip brez naočnikov, je bil videti kakor mrtev. Dekle, ki je bilo ravno takrat prišlo v sobo, ga je prijelo za roko in na glas vzkliknilo: ‘Kakor mrtvak!’ Prebudil se je. Ponorčevali smo se in jaz sem mu rekel: ‘France, pa si zelo siguren danes, še čevlje si sezul!’ ‘Saj ne bo nič,’ je rekel, in – takrat so že počili prvi streli.«19

Danes se vprašujemo, kaj neki naj bi pomenilo Fortunovo pričevanje o dejanskem dogodku, prav tako se je izkazalo, da pozneje ni bilo mogoče odkriti nobenega dokumenta, kar bi pomenilo, da se je sled do konca izgubila. Po drugi strani pa so partizani v resnici našli tipkopis Balantičevih pesmi. Bržkone je šlo za kopijo tipkopisne zbirke, ki jo je Balantič izročil Debeljaku februarja 1942. Imel jo je v svojem nahrbtniku, ki so ga partizani našli v Kremžarjevi pisarni, ki jo je imel v neki drugi, malo bolj oddaljeni Krajčevi hiši. Tipkopis je eden izmed kulturnikov še tisti dan izročil vodji propagandnega odseka dr. Vladimirju Seliškarju. Ta tipkopis pa glede Balantičevih pesmi ni prinesel nič novega, morda je le potrdil dejstvo, da se pesnik zbirke v Grahovem ni več dotaknil.

Slovenski begunci v Italiji

8. Slovenski begunci v Italiji

Servigliano – leto ustvarjalnega vrhunca

8.1. Servigliano – leto ustvarjalnega vrhunca

Helena Jaklitsch

8.1.1.

Tisto leto, ki so ga preživeli slovenski begunci v taborišču v Serviglianu, je bilo leto, ki je predstavljalo kulturni in ustvarjalni vrh njihovega begunskega življenja v Italiji. Taborišče, ki je bilo od mesta Ancona oddaljeno 90 kilometrov, je delovalo že v času druge svetovne vojne, v njem pa so imeli med vojno zavezniki zaprte vojne ujetnike. V taborišču je bilo 37 ločenih zgradb, večinoma barak, zgrajenih iz lesa in opeke, skoraj vse pa so bile ob prihodu Slovencev v začetku septembra 1945 v slabem stanju. Lesene barake so bile prepišne, marsikje brez oken, večina barak tudi ni imela zagotovljenega ustreznega ogrevanja. Šele ob začetku zime so taboriščnikom priskrbeli nekaj peči, vendar so bile te zelo skopo odmerjene, njihova uporaba pa je bila strogo nadzorovana in omejena. Begunci so se morali navaditi tudi na nove podnebne razmere, še posebej poleti, ko so se prostori lahko segreli tudi do 45 stopinj, medtem ko je pozimi večkrat zapadel sneg, temperature pa so se spustile tudi pod ničlo, zaradi česar je bilo v neizoliranih barakah zelo mrzlo. Da bi se pogreli, so pogosto tudi čez dan ostajali v postelji, pokriti z odejo ter oblečeni v vsem, kar so imeli. O tem, da je taborišče neurejeno in zanemarjeno, je UNRRA, ki je prevzela skrb in vodenje taborišča, poročala tudi zavezniški upravi, vendar kljub temu taborišče ocenila kot »primernega« za nastanitev novih beguncev.20 Ko so begunci prišli, so se morali torej najprej soočiti z razmerami. Marjana Kovač, takrat stara 19 let, je ob prihodu v taborišče v svoj dnevnik zapisala:

»Nedelja, 2. september 1945 – Ob 8.20 uri zvečer prihod v Servigliano. Velike lesene barake s slabo električno razsvetljavo. Vsi na debelo napudrani s prahom s poti. Večerja: prežganka s celo štruco belega kruha. Prijazen sprejem Hrvatov in tolažba.

Ponedeljek, 3. september 1945: Stanovanjsko vprašanje še ni rešeno. Najbolj pogrešam poštene vode. Stranišča so za stopnjo boljša od onih v Forliju, a kljub temu obupna. Dopoldan dobili slamarce, menažke in žlice. Ljudje precej obupujejo zaradi slabega stanja.

Torek, 4. september 1945: Italijanski delavci popravljajo barake, vodovode, električno napeljavo, popoldne nagovor ministra Kreka, ki je prispel dopoldne. Poročilo o politiki Slovenije in Jugoslavije v teku zadnjih let. Naša dolžnost je upati, izgubljati pogum danes nesmisel. Ob 16. uri selitev v barako št. 7.

Sreda, 5. september 1945: Čiščenje, urejanje spalnice, zidarji so zamašili luknje v barakah in prepleskali madeže krvi ob vzglavju. Začeli bomo lahko redno življenje. Hvala Bogu. Komaj čakamo.«21

Kot je v svojem dnevniku omenila Kovačeva, je slovenske taboriščnike le nekaj dni po prihodu v taborišču obiskal dr. Miha Krek, spremljala pa sta ga tudi žena in sin. V nagovoru, ki ga je imel zanje, jih je spodbujal, naj bodo zgled drugim ter naj vsak, kolikor le more, prispeva k skupnemu dobremu. Takrat jim je med drugim tudi dejal: »Možno je, da boste tu ostali nekaj mesecev. Verjemite mi to, da vse drugo tu ni tako važno. Naj kar sedaj ponovim: Velika in mala politična vprašanja niso nič važna niti za vas, niti za reševanje naše domovine. Res nič! Mi vsi skupaj na veliki tok dogodkov ne moremo vplivati. Pustite vse, kar bi lahko ustvarjalo neslogo in prepir. Edino, kar moramo storiti, da imajo ljudje, od katerih smo zdaj odvisni, o nas lepo podobo, je da smo edinstvena, dobra in prijateljska družina enega naroda. Da lepota značaja sije iz vsakega od nas in iz cele družine.

Gradnja kanalov
Figure 39. Gradnja kanalov Lojze Erjavec

Potem bo to zgledno taborišče. Vsi bodo nanj ponosni. Važno je to zato, ker prihaja glas o naših taboriščih tudi tja, kjer se o slovenskem narodu kot takem govori. Če tega že ne bo, bodo vsi glasovi o nas kakor glas razbitega zvona. Ne najdem izraza, da bi vam dopovedal, da je to edino važno. Tako se bo razširil vsaj en dober glas o nas. Kako smo potrebni tega glasu, vemo vsi. Slab glas nas je spremljal po vsej poti. Slab glas tistih, ki nam žele politično smrt, tako da nam ni bilo mogoče prevpiti obrekovanja protikomunističnega dela našega naroda.«22

Slovenski begunci so se dejansko zelo potrudili ter znotraj možnosti, ki so jih imeli, taborišče postopno uredili tako, da je bilo v njem mogoče dostojno živeti, kaj kmalu pa so svoje taboriščno življenje oplemenitili z bogatim kulturnim, verskim in prosvetnim življenjem. Ne glede na vse te ovire pa so se slovenski begunci tudi tu izkazali ter pokazali neverjetno ustvarjalno moč in delavnost. Nič nenavadnega torej, da so se posamezni taboriščni vodje od njih stežka poslavljali ter da so o njih pozitivno pisali tudi v poročilih, namenjenih zavezniški oblasti. V enem od takih poročil lahko tako preberemo: »So odlično organizirani in očitno sposobni sami skrbeti za svoje potrebe. So precej dobro oblečeni. Taboriščni vodja je izjavil, da je z veseljem delal s temi ljudmi, da so bili zelo kooperativni, čisti, pošteni in delovni. Obveščeni smo bili, da je njihova morala dobra.«23 Ali kot je ob svojem odhodu sporočil taboriščni vodja stotnik Peter S. Lancaster: »Zelo sem bil srečen zadnjih nekaj mesecev, ki sem jih preživel z vami in čudovit način vašega dela in organizacije me je navdal z občudovanjem. Želim se zahvaliti vsem delavcem v taborišču za njihovo odlično sodelovanje. Vsakdo od vas je napravil vse, kar je bilo v vaši moči, da je meni in mojemu osebju pomagal pri delu. Vsak dan med vami mi je bil prijeten in rad sem živel z vami. Čutim, da kamorkoli bom šel od tu, mi ne bo tako kot v serviglianskem taborišču. Z vašo veliko nadarjenostjo in talenti ste si ustvarili res odlično taborišče, na katerega bom vedno ponosen. Najbrž je to zadnja prilika, da vam želim srečno bodočnost in Bog v svoji veliki dobroti naj vam vsem podeli srečo, ki jo zaslužite.«24

Lahko bi rekli, da so imeli Slovenci v Serviglianu nekoliko sreče, saj razen njih (zaradi omejenih prostorskih kapacitet) v taborišču praktično ni bilo beguncev drugih narodnosti. Tako je svoje enoletno zatočišče tu našlo skoraj 1.300 Slovencev, od tega okoli 10 odstotkov mladoletnih otrok. Številka se je skozi leto sicer nekoliko spreminjala, saj so v taborišče prihajali novi begunci, nekateri pa so tudi odšli drugam. Tako je v začetku oktobra 1945 v taborišče prišla večja skupina mlajših fantov, ki so bili med vojno mobilizirani v nemško vojsko, kasneje pa so bili zaprti v različnih taboriščih po Italiji. Taboriščnikom se je decembra istega leta pridružila tudi večja skupina slovenskih beguncev iz Forlija, sredi maja je prišlo v taborišče še 69 slovenskih beguncev iz razpuščenega taborišča v Modeni. Kot že omenjeno, so bile razmere ob prihodu v taborišče slabe, zaradi česar si je slovensko taboriščno vodstvo predvsem prizadevalo za izboljšanje položaja družin z majhnimi otroki. Njihova prizadevanja so obrodila sad, saj so že konec septembra (21. 9. 1945) iz Servigliana v taborišče v Senigaliji, ki je bilo postavljeno ob morju, preselili skoraj dvesto ljudi, večinoma družine z majhnimi otroki.25

Pomembno vlogo pri komunikaciji s taboriščnim vodstvom je imel slovenski taboriščni odbor, ki je začel delovati že v Monigu. Tam ga je vodil duhovnik Karel Škulj, na poti v Servigliano pa je vodstvo odbora prevzel dr. Stanislav Žitko. V odboru so bili med drugim tudi Stanko Škrabec, Alojzij Mehle, Franc Novak, Marijan Marolt, Vida Peršuh, dr. Julij Savelli in Franc Šprajcer. Prav tako so določili referente za posamezna področja. Tako je postal referent za delo Albin Magister, za stanovanja ing. Avgust Vivod, za zdravstvo dr. Ivan Kačar, za prosveto Ivan Prijatelj, za tisk Joško Krošelj (nekdanji urednik Slovenca), za pisarno Peter Markež, za policijo Jurij Ludvik, kasneje pa so nekatere naloge prevzeli tudi Franc Novak, Jože Padar, Božo Bertot, Anton Godec in drugi. Slovenski taboriščni odbor, ki so ga na tajnih volitvah izvolili begunci sami, si je ves čas prizadeval, da bi olajšal življenje vseh, ki so bili v taborišču. Očitno pa vztrajnost slovenskega taboriščnega vodstva pri skrbi za slovenske begunce ni bila po volji vsem taboriščnim vodjem. Dr. Stanislav Žitko je moral tako 19. februarja 1946 taborišče celo zapustiti, »ker se je odločno postavi v obrambo koristi slovenskih beguncev«. Da se z odločitvijo vodstva ne strinjajo so pokazali tudi taboriščniki, ki so dr. Žitka ob odhodu množično pospremili na železniško postajo.26 Tudi kasneje so imeli taboriščniki večkrat težave z vodstvom, še posebej z Angležem S. F. Burnellom, ki je vodenje taborišča prevzel konec maja 1946. Burnell je namreč zelo resno vzel svojo nalogo, da čim več taboriščnikov prepriča, da se vrnejo v domovino. Začel je ostreje omejevati gibanje izven taborišča, še dodatno so zmanjšali že tako skromne obroke hrane, zmanjšal je tudi število zaposlenih taboriščnikov v upravi taborišča (zelo skromna, toda redna plača je marsikomu pomagala pri izboljšanju najosnovnejših življenjskih razmer), predvsem pa je začel omejevati kulturno in prosvetno življenje, ki je bilo za slovenske begunce bistvenega pomena.

Življenje v taborišču

8.1.2. Življenje v taborišču

Ob prihodu so begunci ugotovili, da nova lokacija prinaša tudi nekaj »novosti«, ki jih v Monigu niso bili vajeni. Če so lahko tam čez dan neovirano hodili ven iz taborišča, pa so se tu pravila zelo spremenila. Taboriščniki brez dovoljenja niso smeli zapuščati taboriščnega prostora, tudi čez dan ne. Zelo jasno so bili postavljeni pogoji, pod katerimi se je smelo zapustiti taborišče in kakšne posledice čakajo tistega, ki teh omejitev ne bo upošteval. Za vsak izhod je bilo potrebno pridobiti dovoljenje taboriščne uprave. Občutek, da si moral vedno znova prositi za dovoljenje za izhod, čeprav so tega kasneje, ko se je izkazalo, da jim gre zaupati, večina dajali brez večjih težav,

Taborišče v Serviglianu
Figure 40. Taborišče v Serviglianu Lojze Erjavec

zagotovo ni bil prijeten oziroma je begunce vedno znova spominjal, da vendarle niso svobodni. Dovoljenja za izhode so sicer sprva dobili predvsem takrat, ko so želeli obiskati sorodnike, ki so bili v drugih taboriščih. Ustrezen nadzor je zagotavljala taboriščna policija. Angleško taboriščno vodstvo je izdalo tudi navodila o ureditvi taborišča ter določila pravila, po katerih so se morali begunci ravnati. Tako je moral vsak taboriščnik tretjino svojega delovnega časa brezplačno posvetiti skupnemu delu v taborišču kot povračilo za prejeto obleko in hrano. Morebiten odklon takega dela se je kaznoval z odvzemom hrane. Po odredbi taboriščnega vodstva so morali tako vsi, moški in ženske, stari od 14. do 50. leta dnevno delati dve uri in pol, izvzeti pa so bili dijaki, ki so obiskovali taboriščno šolo, tisti, ki so imeli stalno zaposlitev, matere z otroki, mlajšimi od 14 let, ter vsi bolniki.

Ker je bilo taborišče postavljeno neposredno na zemljo, zaradi česar so se tla ob dežju vedno znova spremenila v blato, so taboriščniki zaprosili vodstvo za kamne ter z njimi nekoliko utrdili poti med barakami. Za lepši izgled taborišča so ženske uredile tudi gredice, na katerih so začeli pridelovati domačo zelenjavo (rdečo peso, kumare, solato ipd.), na ta način pa so želeli tudi vsaj malo izboljšati prehrano v taborišču. Na okna so postavili cvetlične lončke, v katere so posadili nageljne, rožmarin in drugo cvetje, da bi »taborišče zadobilo vsaj medlo sliko lepe in slikovite slovenske vasi«.27 Žal so begunce, še preden so lahko pobrali celoten pridelek, zopet selili, tako da je dobršen del ostal nepobran. Večkrat so jih selili tudi iz ene barake v drugo, s čimer so jih želeli opomniti na začasnost ureditve njihovega vprašanja.

Zelo kmalu po prihodu v Servigliano so v taborišču odprli šivalnico, v kateri so šivali obleke za taboriščnike. Blago zanje je zagotovil britanski Rdeči križ, pomagali pa so si tudi z rabljenimi, dotrajanimi oblačili angleške vojske, ki so jih dobili v taborišče, ter šotorskimi krili. Dotrajana oblačila ali šotorska krila so šivilje nato razparale ter iz pridobljenih kosov sešile vse, kar so taboriščniki potrebovali. Poleg šivalnice so Slovenci v taborišču odprli tudi čevljarsko in mizarsko delavnico, strugarsko delavnico, dela ni zmanjkalo krojačem, ukvarjali so se tudi s pletarstvom (izdelovali so koše, košare ipd.), imeli pa so celo svojega vrtnarja, ki je urejal glavne poti v taborišču.

V taborišču so slovenski begunci ustanovili tudi poseben taboriščni dobrodelni sklad, ki je deloval praktično vse do odhoda Slovencev v Argentino leta 1948. Glavna naloga dobrodelnega sklada je bila zbiranje denarnih sredstev za socialne potrebe slovenske taboriščne skupnosti. Vanj so vplačevali vsi, ki so imeli kakšen prihodek, sredstva pa so dobivali tudi iz prispevkov obeh gostiln, ki so ju Slovenci odprli v taborišču. V sklad je šel del dobička od prodaje cigaret oz. tobaka ter del zaslužka taboriščih obrtnikov, ki so prejemali plače s strani taboriščne uprave. Da ne bi prihajalo do kakšnih očitkov o nepreglednem poslovanju dobrodelnega sklada, so o njegovem delu redno poročali v dnevnem časopisu Zedinjena Slovenija. Iz sklada so nato med drugim financirali nakup opreme za delavnice, kupovali opremo za šolo ter potrebščine za šolarje, les za izdelavo pohištva, ki so ga nato prodajali zunaj taborišča, usnje za izdelavo čevljev, delno pa so pokrivali tudi stroške dijaškega konvikta. Poleg tega so preko dobrodelnega sklada kupovali zdravila, posebno dražja, ki si jih taboriščniki sicer drugače ne bi mogli privoščiti, ter hrano. Čeprav je bil osnovni namen sklada skrb za celotno skupnost (kar se vidi tudi iz tega, kaj so financirali), pa so občasno pomagali tudi posameznikom.

Zanimivo je, da se večina nekdanjih taboriščnikov ne spominja, da bi v taborišču slabo jedli ali da bi bili lačni. Ravno obratno, večkrat poudarijo, da jim v taborišču ni bilo hudega. Iz poročil takratnega vodstva in objav v njihovem dnevnem časopisu namreč lahko večkrat preberemo, da so se v resnici večino časa soočali s pomanjkanjem hrane, da so bile zaloge skromne, hrana pa bolj ali manj enolična. Kot že omenjeno, so delno prispevali k izboljšanju hrane vrtovi, ki so si jih uredili v taborišču, nekoliko pa so si pomagali tudi s sadjem, ki so ga kupili ali dobili izven taborišča (v mestu ali pri kmetih).

Če je Bog na prvem mestu

8.1.3. Če je Bog na prvem mestu

Tako kot v Monigu so tudi tu begunci prvo skrb namenili verskemu življenju. Uredili so si taboriščno kapelo, ki jo je 6. oktobra 1945 blagoslovil serviglianski župnik, v njej pa so postavili dva oltarja, oba posvečena Mariji. Ob blagoslovu kapele so se slovenski begunci ponovno posvetili Mariji ter se zaobljubili, da bodo, ko se bodo vrnili domov, v Ljubljani v Zgornji Šiški sezidali cerkev, posvečeno Brezmadežnemu srcu Marijinemu in Kraljici presvetega rožnega venca. Prav iz te zaobljube lahko vidimo, da oktobra 1945 nihče od beguncev še ni vedel, da bo njihovo begunstvo dokončno in da se večina od njih v domovino ne bo nikoli več vrnila.

Osrednjo vlogo dušnega pastirja je, kot v Monigu, imel Anton Orehar, pri tem pa mu je pomagalo več kot trideset duhovnikov. Tako kot v taboriščih na Koroškem, so tudi tu pri maši prebrali pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, v katerem so škofje v Jugoslaviji opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla Katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Zanimanje zanj je bilo med begunci veliko (pismo

Cvetna nedelja – pri maši
Figure 41. Cvetna nedelja – pri maši Lojze Erjavec

so tudi razmnožili ter ga razdelili med begunce).

Poleg rednih dnevnih svetih maš so ob pomembnejših praznikih organizirali akademije z bogatim kulturnim programom. Imeli so redne duhovne obnove za različne stanove, litanije, v mesecu maju so pripravili šmarnično pobožnost, imeli so pobožnosti ob prvih petkih in sobotah, v taboriščni kapeli so redno skupaj molili rožni venec. S posebnim dovoljenjem taboriščnega vodstva so šli vsi slovenski duhovniki junija 1946 na petdnevne duhovne vaje v Rim, kjer jih je na avdienco sprejel tudi papež.28

26. maja 1946 so imeli v taborišču tudi sveto birmo, pri kateri je zakrament prejelo 36 birmancev. Otroke je birmal fermski naškof Norbert Perini. Da pa bi bil ta dan za otroke nekaj posebnega, je poskrbela Miss Haymen iz Rdečega križa, ki je uredila, da so imeli birmanci in botri tisti dan vse tri obroke, kolikor je bilo mogoče slavnostne. O birmanski slovesnosti je bil objavljen daljši članek tudi v glasilu fermske nadškofije, v katerem je bilo med drugim posebej izpostavljeno izredno lepo petje Emigrantskega pevskega zbora.29

Cvetna nedelja – procesija
Figure 42. Cvetna nedelja – procesija Lojze Erjavec
Da bi ne pozabili kdo smo

8.1.4. Da bi ne pozabili kdo smo

Tudi v Serviglianu so Slovenci nadaljevali z ustvarjanjem bogatega kulturnega življenja. Pravzaprav je kulturno življenje prav tu doživelo največji razcvet, pri tem pa sta imela pomembno mesto Emigrantski pevski zbor in Slovenski emigrantski oder. V taborišču so uredili t. i. »kulturno četrt«. Pravzaprav je šlo za opuščene vojaške barake, ki so stale v neposredni bližini taborišča. Po tem, ko so videli, kako resno so Slovenci zastavili kulturno dejavnost, je taboriščno vodstvo taboriščnikom dovolilo podreti del taboriščnega obzidja, tako da so te barake povezali oz. vključili v taborišče. Zidarji in mizarji so jih nato preuredili, v eni od barak pa so uredili tudi taboriščno dvorano, namenjeno za kulturne prireditve, gledališke predstave, pevske nastope in predavanja. V tej četrti so uredili tudi prostore za otroški vrtec, ljudsko šolo, gimnazijo in dijaški konvikt. Zaradi številnih dejavnosti na področju kulture so ustanovili kulturni svèt, ki je povezoval vsa področja kulturnega delovanja, svèt pa je imenoval tudi gospodarja dvorane, ki je moral skrbeti za to, da ni prišlo do podvajanja rezervacij dvorane za različne dogodke. Čeprav so v taborišču živeli v res skromnih razmerah, večina brez rednega prihodka, so ob kulturnih dogodkih pobirali vstopnino. Ta je bila seveda nizka, večkrat je šlo zgolj za prostovoljne prispevke, pa vendar. Slovenci taboriščniki so se zavedali, da brez te (simbolne) podpore igralci, pevci in drugi nastopajoči ne bodo mogli kupiti materiala za rekvizite (za gledališke predstave, akademije), ne bodo mogli ustrezno vzdrževati dvorane ter prostorov, namenjenih kulturi, pokriti stroškov, ki so jih imeli ob gostovanjih, ter za druge stvari, povezane s kulturnim življenjem.

V dvorani je imel kar nekaj nastopov že omenjeni Emigrantski pevski zbor, ki se je zaradi širokega repertoarja, predvsem pa svoje kakovosti vedno bolj uveljavljal. Večina taboriščnih vodij je zato delovanje zbora zelo podpiralo, saj je z njegovo prepoznavnostjo rasel tudi ugled samega taborišča. Zbor je redno pel pri svetih mašah, kulturnih dogodkih, ki so jih pripravljali taboriščniki, izvedel pa je tudi številne samostojne koncerte, ki so bili izredno dobro obiskani. Pogosto so jim prisluhnili tudi visoki gostje in različne delegacije, ki so obiskale taborišče, pri čemer so jih brez izjeme skoraj vsi vedno pohvalili. V enem izmed poročil, ki ga je poslal na zavezniško upravo, je taboriščni vodja med drugim zapisal, da bi lahko zbor nastopal v katerem koli velikem angleškem mestu. Zbor je imel zaradi tega vedno več gostovanj. Vabili so jih v druga taborišča, nastopali so v koncertnih dvoranah v različnih mestih, na željo nadškofa v Fermu je zbor večkrat pel tudi v fermski katedrali. Kot je bilo omenjeno že v 103. številki Zaveze, je zbor gostoval tudi v Rimu, kjer je bil med drugim gost na vatikanskem radiu, na posebni avdienci pa je pevce sprejel tudi papež. Omeniti velja še, da je znotraj mešanega pevskega zbora deloval tudi komorni ansambel, ki ga je sestavljal tercet sester Fink (Marija, Neda in Marta) ter moški oktet. Tudi večina njihovih koncertov, tako kot koncertov Emigrantskega pevskega zbora, je bilo razprodanih. V okviru zbora je delovala tudi individualna pevska šola s poukom o osnovah glasbene teorije in pevske tehnike.30 Pri tem velja omeniti, da je enega večjih problemov predstavljalo pomanjkanje not, saj teh begunci niso prinesli s seboj. Zborovodja je moral tako marsikatero pesem napisati po spominu, dodatno težavo pa je predstavljalo razmnoževanje pesmi, saj na tiskarskem stroju ni bilo glasbenih znakov. Za tisk ene pesmi so lahko tako porabili tudi dva ali tri dni. Poleg naštetih zborov so imeli svoja zbora tudi otroci in mladina.

V Serviglianu so Slovenci ustanovili tudi Slovenski emigrantski oder, znotraj katerega so delovale različne gledališke skupine. Da bi bil gledališki program kar se da pester in raznolik, so se dogovorili, da vsaka skupina v enem mesecu pripravi eno igro, s katero se je nato predstavila gledalcem. Pri zahtevnejših gledaliških igrah, kot sta bili igri Hamlet in Slehernik, pa so se skupine združile ter skupaj pripravile predstavo. Prvo delo, ki so ga uprizorili na odru gledališke dvorane, je bila igra ‘Voda’ Jožeta Vombergerja, ki je leta 1945 zapustil domovino kot uveljavljen dramatik, njegova predvojna dramska dela pa so med drugim igrali tudi v ljubljanskem in mariborskem gledališču. Bil je priznan tudi kot prvi slovenski avtor radijskih iger, ki so jih predvajali na ljubljanskem radiu.31 Izreden uspeh ter številne pohvale in pozitivne kritike je dobila uprizoritev Shakespearjeve drame Hamlet. Med tistimi, ki so režirali posamezne igre, sta bila tudi Marjan Willenpart in prof. Jože Osana, ki je bil tudi predsednik Slovenskega emigrantskega odra. Taboriščniki so celotno scenografijo kot tudi kostume naredili sami. Zastore in obleke so sešili iz šotorskih kril, ki so jih pred tem pobarvali, rekvizite, kot so bili prstani, sponke na čevljih, oklepi, pa so izdelali iz pločevink oz. konzerv, v katerih so dobivali hrano. Emigrantski gledališki oder je v spomin na pesnika Franceta Balantiča pripravil tudi zelo

Blagoslov ognja
Figure 43. Blagoslov ognja Lojze Erjavec

odmeven Balantičev večer. V taborišču je delovalo tudi lutkovno gledališče.

Ob gledališču in pevskih zborih so za kulturno življenje skrbeli tudi na druge načine. Tako so po barakah organizirali družinske večere, pripravljali so literarne večere, različne akademije (ob koncu šolskega leta, ob pomembnih praznikih in obletnicah), ki pa niso bile vedno dobro sprejete. Ko so v začetku junija 1946 taboriščniki želeli pripraviti akademijo v spomin po vojni pobitim žrtvam, je taboriščno vodstvo organizacijo take akademije prepovedalo, zaradi česar so jo vsaj na zunaj spremenili v recitacijski večer, na katerem so med drugim recitirali tudi Balantičevo »Zasuta usta«.

Družinski večeri so bili dobrodošli predvsem v dolgih jesenskih in zimskih večerih. Po posameznih barakah so organizirali različna predavanja in debatne pogovore, v okviru teh večerov so pripravljali tudi pester kulturni program. Pobudnik teh večerov je bil duhovnik Jože Košiček, družinske večere pa so imeli redno vse do razpustitve taborišča. Na literarnih večerih so recitirali pesmi že znanih in uveljavljenih slovenskih in tujih pesnikov, prebirali literarna dela slovenskih pisateljev, na teh večerih pa so se lahko predstavili tudi taboriščniki, ki so s pisanjem morda začeli šele v begunstvu. Ustanovili so celo družabni klub, ki ga je vodil gospod Medved, njegova osrednja vloga pa je bila »povzdigniti družabno življenje v taborišču in dati našim ljudem skromno razvedrilo, zvezano s koristnim poukom o sodobnem lepem vedenju, borbo proti kletvini in pretiranemu uživanju alkoholnih pijač«.32

Da bi vsem omogočili dostop do knjig, predvsem slovenskih, so v taborišču uredili tudi knjižnico, v kateri si je bilo mogoče sposoditi različne naslove. Da je bila žeja po slovenski besedi velika, kaže na to, da so bile (slovenske) knjige ves čas izposojene. Slovensko besedo pa je med taboriščnike vsak dan prinašal tudi časopis Zedinjena Slovenija – glasilo slovenskih emigrantov v Italiji. Njegov urednik je bil Joško Krošelj, uredniško ekipo pa sta sestavljala še Pavle Fajdiga in Slavimir Batagelj. Tega časopisa niso brali samo v serviglianskem taborišču, temveč so ga pošiljali tudi v vsa taborišča v Italiji, v katerih so bivali Slovenci. Naročali so ga slovenski begunci, ki so živeli izven taborišč, pošiljali pa so ga tudi v Ameriko in v Argentino. Zaradi pomanjkanja papirja vsak taboriščnik ni mogel dobiti svojega izvoda, zato so zadevo reševali tako, da so časopise razdelili po barakah, kjer so ga potem skupaj prebirali, obešen pa je bil tudi na oglasni deski uredništva. Vsaka številka je prinesla novice iz sveta (zlasti so spremljali dogajanje okoli določanja meje ter odnos zahodnih držav, zlasti Amerike in Velike Britanije do Jugoslavije), novice iz domovine, v zadnjem delu časopisa, ki je nosil naslov »Domovina v taborišču«, pa so objavljali aktualne informacije iz življenja v taborišču. Večkrat so poročali tudi o dejavnostih drugih slovenskih taboriščnih skupnosti, tudi tistih na Koroškem. Zelo kvalitetna in brana je bila mesečna leposlovna priloga časopisa ‘Svet in dom’, katere namen je bil »buditi v nas ljubezen do slovenske besede«, priloga pa je predstavljala tudi »centralno slovensko taboriščno revijo in je v resnici zbrala ob sebi najboljše v Italiji bivajoče književnike«.33 Poleg tega osrednjega glasila so v taborišču izdajali še verski tednik Sejalec, ‘Nova doba-glasilo slovenske akademske mladine v emigraciji’, tu pa je izšlo tudi nekaj številk časopisa ‘Begunski katoliški misijoni’, ki ga je v Rimu urejal misijonar Ladislav Lenček.

Športni oddih

8.1.5. Športni oddih

V taborišču so veliko pozornost namenjali tudi športu, saj je bila to ena pomembnejših oblik razgibavanja, glede na to, da je bilo prosto gibanje izven taborišča vendarle omejeno. Predvsem mlajši so se ukvarjali z različnimi športi: nogometom, odbojko, košarko, namiznim tenisom, atletiko. Taboriščniki pa so imeli na razpolago tudi športno igrišče, na katerem so prirejali različne športne dogodke, ki si jih je redno ogledalo tudi taboriščno vodstvo ter morebitni zunanji gostje. Ustanovili so športni klub, v katerem so za športnega referenta izvolili Janeza Perhariča, ki je bil tudi profesor na slovenski begunski gimnaziji, ki je delovala v taborišču. Člani športnega kluba so imeli redne tedenske sestanke, na katerih pa niso govorili samo o športu, ampak so organizirali tudi različna predavanja, sestanke pa so začenjali z različnimi kulturnimi vložki, med drugim z recitacijami Prešerna in drugih slovenskih pesnikov, kar kaže na to, da so tudi preko športa gradili človeka kot celoto, ali kot je zapisal športni referent Perharič: »Gojitev športa postaja človeku tako potrebna kot vsakdanji kruh, saj je šport, če ga pametno gojiš, najidealnejša zaposlitev v prostem času in najboljše okrepčilo za telesnega in duševnega delavca. Pri športu se ne sme gledati na rekorde, kajti v takem primeru postane šport nevaren in zgreši svoj namen, ker tekmovalci zahtevajo od svojega telesa več, kot jim to more nuditi. Telesne vaje tudi razvijajo prisotnost duha, krepe voljo, vzbujajo samozavest in odločnost. Pri športu smo vsi enaki, tu se goji pravo in iskreno prijateljstvo. Delajmo složno in poživimo zanimanje za šport.«34 V okviru športnih dejavnosti so organizirali tudi različna tekmovanja, ne le med seboj, temveč tudi med različnimi taborišči.

Vse je vihar razd’jal, narod pa zmeraj ostal

8.1.6. Vse je vihar razd’jal, narod pa zmeraj ostal

Takšen je bil naslov enega izmed esejev, ki so ga morali pri pouku slovenskega jezika pisati dijaki četrtega letnika35 slovenske begunske gimnazije, ki je delovala v Serviglianu. Nekaj tednov po prihodu je namreč svoja vrata zopet odprla slovenska begunska gimnazija, njen ravnatelj pa je bil Ivan Prijatelj. V gimnazijo se je vpisalo 90 dijakov (56 fantov in 34 deklet), učiteljski zbor pa si je ves čas prizadeval, da bi ohranjal kvaliteten pouk (zaradi odhoda dela usposobljenega učiteljskega zbora, z namenom, da ponovno vzpostavijo zamejsko šolstvo, v Trst, je bilo nekaj dodatnih moči potrebno nameniti temu, da so tudi po tem med taboriščniki našli ustrezen učiteljski kader).Tako kot na Koroškem so se tudi tu soočali s pomanjkanjem šolskih potrebščin, papirja ter drugih pripomočkov za šolo, predvsem učbenikov. V veliko pomoč so bili zato paketi s šolskimi in drugimi potrebščinami, ki so jih dobili dijaki od Slovenskega socialnega odbora v Rimu. Težave pri izvajanju pouka so povzročale tudi nekatere (z današnjega zornega kota) malenkosti, na katere ne bi niti pomislili. Tako so bile šolske učilnice, postavljene v barakah, zaradi premajhnega števila žarnic temne, kar je bilo še posebej moteče v zimskem času. Takrat so se soočali tudi s hudim mrazom, saj je bila šolska baraka lesena, ogrevanje pa omejeno. V vsaki učilnici je bila le majhna pečka, ki pa so jo zaradi varčevanja z drvmi ponavadi zakurili šele ob prihodu otrok. Zaradi pomanjkanja lesa je trajalo kar nekaj mesecev, da so vsi razredi dobili svoje klopi in mize. Ne glede na vse to pa so se učitelji resnično trudili, da bi otroci dobili izobrazbo, primerljivo tisti doma. Po dogovoru s taboriščnim vodstvom so med letom organizirali tudi nekaj ekskurzij, na katerih so želeli šolarje seznaniti z bogato zgodovino okoliških krajev. Tako kot v Monigu so tudi tu za dijake uredili dijaški konvikt. Prednost pri vstopu v konvikt so imeli dijaki, ki v taborišču niso imeli svojcev. Dijaki so v taborišču ustanovili Slovensko dijaško zvezo, v okviru katere so organizirali različna predavanja in večere, učiteljski zbor pa je dijaško zvezo še posebej spodbujal, da bi se njeni člani ukvarjali tudi s pisanjem in gledališčem.

V taborišču je svoja vrata ponovno odprla tudi ljudska šola ter otroški vrtec.

Tudi tu so pozornost namenili neformalnemu izobraževanju, namenjenemu vsem taboriščnikom. Enkrat tedensko, včasih pa tudi pogosteje, so organizirali prosvetne večere, pripravljali so različna predavanja, jezikovne in druge tečaje: fotografski, kmetijsko strokovni, stenografski, šoferski tečaj, tečaj prve pomoči ter nekatere druge. Pod okriljem kulturnega sveta je delovala tudi t. i. Ljudska univerza, znotraj katere so prav tako organizirali različna tematska predavanja. Predavanja so bila praviloma ob torkih in petkih, zaradi množičnosti obiska kar v gledališki dvorani, kar kaže na veliko zanimanje za tovrstno izobraževanje. Če omenimo le nekaj naslovov predavanj: 12 stoletji rasti slovenskega naroda v zapadnem kulturnem krogu, Tisk – velesila, Strukturno-sociološke hibe slovenskega narodnega organizma, Glasba – vprašanje pevskih zborov, Občina kot osnovna celica samouprave.

In zopet selitev

8.1.7. In zopet selitev

Po skoraj enem letu bivanja so se morali slovenski begunci ponovno seliti. Do selitve je prišlo predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi, uradni razlog, je bil v tem, da naj bi bilo taborišče v Serviglianu preveč oddaljeno od oskrbovalnih središč, drugi, bolj realen razlog, pa je bil v tem, da so tudi na tak način želeli begunce spodbuditi, da bi se odločili za vrnitev domov. Informacijo o tem, da naj bi se zopet selili, so dobili taboriščniki zelo pozno, med njimi pa je povzročila tudi kar nekaj vznemirjenja. V tistem času, ko je prišlo do odločitve za odhod, so bili namreč otroci, mlajši od 14 let, ravno v koloniji. Predvsem starši so se zato ob novici ustrašili, da bi jih ne preselili brez otrok.

Ob petih zjutraj na dan selitve, 24. julija 1946, so vsi taboriščniki dobili zajtrk, nato pa so morali izprazniti slamarice ter do sedmih zjutraj vso prtljago naložiti na vojaške kamione. Vsi taboriščniki, razen tistih, ki so ostali zadaj, z nalogo, da pospravijo taborišče, so bili še isti dan odpeljani proti Senigalliji, mestu, ki je bilo od mesta Ancona oddaljena približno tri kilometre. Tu so jih naselili v taborišče No. 9. D.P.R.S.C. Centre Senigallia, povelje nad ta-

Zedinjena Slovenija, časopis
Figure 44. Zedinjena Slovenija, časopis

borišče pa je ponovno, tako kot v Serviglianu, prevzel major Burnell. Če je bil major že prej zadržan do taboriščnikov, pa je tu konflikt med njimi dosegel svoj vrhunec.

Slovenske teme

9. Slovenske teme

Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 1. del

9.1. Tranzicijsko poslanstvo teološke fakultete – 1. del

Janez Juhant
Policijski režim

9.1.1. Policijski režim

V zapletenih razmerah sta se z nasilno revolucijo in totalitarno oblastjo na Slovenskem znašli Cerkev in teološka fakulteta (TEOF) kot njen intelektualno-vzgojni sestavni del – vpet tudi v splošni nacionalni znanstveno-vzgojni sistem. Poskušali bomo celovito razčleniti položaj, da bi mogli posledično razumeti tudi težave TEOF oziroma njenih profesorjev pri uveljavljanju demokratične družbe v tranziciji danes. Totalitarne razmere so ustvarile zahtevne, posebej pa za humanistiko in teologijo skoraj nevzdržne razmere. Skladno z marksizmom je bilo treba namreč teologijo odpravljati, ne pa gojiti. Torej je imela skoraj nemogoče pogoje raziskovanja, poučevanja oziroma izvajanja svojega celotnega poslanstva oziroma njenega delovanja. Razumljivo, da je bil zato prehod v normalno delovanje Teološke fakultete v formalno demokratičnih pogojih tranzicije zelo zahteven proces, ki je pogojen s pohabljenostjo kot posledico petdesetletne totalitarne revolucionarne zatiranosti in teroriziranja s strani komunistov nad Slovenci. Ti neustrezni pogoji vključujejo med drugim tudi povezave teoloških profesorjev z bivšim režimom oziroma konkretneje odsevajo njihovo sodelovanje s SDV (Služba državne varnosti) oziroma z UDBO (Uprava državne [bezbednosti]varnosti). Te povezave so precej zapletene in jih je težko konkretno razčlenjevati in ovrednotiti, četudi imamo na razpolago (pomanjkljive?) sezname sodelavcev UDBE. Ko človek gleda stvari od blizu, se mu namreč razodevajo tudi zapletenosti in človeške usodnosti ljudi in procesov. Vedeti pač moramo, da je bila za revolucijo ključna dejavnost komunistične policije, med vojno VOS (Varnostno-obveščevalna služba), naslednici po vojni pa omenjeni preoblikovani službi, ki pa sta ohranili bistvo, tj. revolucionarni nadzor oziroma teror nad narodom. Gre za popolno podrejanje vsega komunistični oblasti. Kot pravi Hannah Arendt (2003) je v totalitarnih državah oblast urejena po hierarhiji policija – partija – država. Seveda to vključuje, da so bili glavni voditelji partije hkrati tudi glavni izvajalci policijske oblasti, z drugimi besedami: opravka imamo s policijskim režimom. Slovenski komunisti so se zelo dosledno držali tega načela. Že v vojnih razmerah piše Kardelj Titu: »’Varnostne službe’ (VOS, op. J.J.) se vsi bojijo kot hudič križa, prav to pa daje poleg ‘Nar.(odne) zaščite’ in partizanov – OF značaj resnične oblasti.« (Ferenc 1962, 326) Ta ‘resnična’ oblast je ustrahovala ljudi. Tako si npr. trgovci niso upali dajati papirja Italijanom, so ga pa dobili komunisti. Ljudje pa, ki so se postavili po robu takemu terorju, kot profesor dr. Lambert Ehrlich ali bivši ban dr. Marko Natlačen in številni drugi, pa so seveda občutili to ‘resnično oblast’ in jo plačali z življenjem.

Spremenjen položaj TEOF v očeh vpletenih

9.1.2. Spremenjen položaj TEOF v očeh vpletenih

TEOF je vojna in revolucija zelo prizadela. Iz fakultetne kronike je profesor Vilko Fajdiga (1965, 187-188) skopo opisal stanje med leti 1945 in 1965 s sledečimi besedami: TEOF »je zelo dobro uspevala med obema vojnama. V drugi svetovni vojni pa je tudi mnogo trpela. Leta 1945 je odšlo več profesorjev (kanonist A.[lojzij] Odar, zgodovinar J.[osip] Turk, biblicista M.[atija] Slavič36 in L.[udvik] Čepon, moralist L.[ado] Lenček, homilet A.[nton] Košmerlj). Tudi mnogo bogoslovcev je izginilo v vojnem metežu. Poslopje so skoraj v celoti zasedli vojaki. Predavanja so bila prekinjena. Vendar je oblast nove Jugoslavije zagotovila svobodo vere in njenih ustanov. Zato se je na Teološki fakulteti v Ljubljani moglo v zimskem semestru 1945/46 začeti novo delo, četudi se je v oktobru vpisalo samo 11 slušateljev. Profesorji, ki so ostali (…), so skušali reševati, kar se je rešiti dalo. Predvsem so povabili nekdanje profesorje Visoke bogoslovne šole v Mariboru,…naj pridejo predavat na fakulteto v Ljubljani.« Poročilo še navaja, kako raste število slušateljev: leta 1945 vpisanih 50, leta 1959 100 in koncem leta 1964 200. Poroča o 24 promoviranih doktorjih na fakulteti v tem obdobju. Pod uredništvom dr. Grivca37 je leta 1950 začel izhajati »Zbornik Teološke fakultete v nekaj tipkanih izvodih. Izšlo je deset letnikov s teološkimi razpravami in knjižnimi poročili. Vzporedno izhaja pod vodstvom prof. S.(tanka) Cajnkarja revija ‘Nova pot’ s pretežno teološko vsebino. V teh revijah kakor tudi v drugih, tiskanih doma ali v inozemstvu, objavljajo profesorji fakultete svoje razprave in dela. Polega tega izdajajo, večinoma v razmnoženi obliki, svoja samostojna dela.« (189) To delovanje je bilo milost oblasti. Zamislimo si lahko, da bi v primeru nemilosti tako zelo omejeno delovanje sploh ne bilo mogoče. Iz objavljene kronike je vredno omeniti še, da je fakulteta dobila leta 1956 svojo kapelo in obenem dvorano. »V tej dvorani je dne 20. oktobra 1959 nekdanji profesor moralne teologije in tedanji beograjski nadškof J.(osip) Ujčič slovesno promoviral velikega kanclerja fakultete, ljubljanskega škofa msgr. Antona V o v k a za prvega častnega doktorja teologije Teološke fakultete v Ljubljani. Njemu je bil še posebej ob praznovanju 500 letnice ljubljanske škofije l. 1962 posvečen tiskani Zbornik Teološke fakultete.« (189) Skratka: po videnju vpletenih, ki so morali nositi težo dneva, je TEOF skušala v največji meri sprejeti in nositi breme razmer, da bi ohranila svoj – čeprav zelo okrnjen in omejen – status. Tako so profesorji v neznosnih razmerah ohranjali in vzdrževali teološko znanost, Cerkvi omogočali izobrazbo duhovnikov ter narodu ohranitev krščanske kulture. Zdi se, da je vsaj v tem začetnem, najbolj kritičnem času, med profesorji stekla neke vrste strategija, kdo se bo ‘žrtvoval’ ter vstopil v CMD, da bi TEOF ‘pokrila’ vezi in s tem zahteve režima. Tak profesor pa si je tako zaprl pot do napredovanj ali odlikovanj v cerkvenem (vatikanskem) okviru. Takšno razmišljanje, kljub zapletenim in osebno tragičnim podvrženostim in servilnostim nekaterih klerikov, kaže, da so duhovniki vsaj v začetnem obdobju vendarle razen redkih izjem ostajali lojalni cerkvenemu vodstvu, obenem pa ohranjali vsaj videz pogosto pa tudi dejansko podporno lojalnost do komunističnih oblastnikov. To je pogosto izpadlo kot kvadratura kroga, ki je v dušah in značajih ustvarjala napetosti in puščala sledi bodisi porušenih korenin in zlomljenih značajev na eni strani ali trpečih mučenikov, ki so kot škof Vovk prestajali grozo nevzdržnih razmer med strahom in pogumom. Je pa katoliška Cerkev v Sloveniji v primerjavi s Cerkvijo in ostalimi verskimi skupnostmi drugod v SFRJ verjetno zaradi usedlin liberalne gonje doživljala najbolj krut revolucionarni teror in posledice ostajajo še danes.

Spremenjen ekonomski status

9.1.3. Spremenjen ekonomski status

Skladno z vsemi ustanovami, posebno še z vzgojno-izobraževalnimi, so torej komunisti TEOF vzeli pod poseben nadzor in ji z vsemi možnimi prisilami onemogočali delovanje. Kulturno-zgodovinsko je imela TEOF vseskozi odločilno vlogo kot vzgojno-izobraževalna in

Od kod in kam ...
Figure 45. Od kod in kam … arhiv Zaveze

znanstvena ustanova. Bila je ena od petih ustanoviteljic Univerze v Ljubljani (UL) leta 1919. UL se je lahko ravno zaradi teologije sklicevala pri svojem delovanju ne samo na njeno soudeležbo pri ustanovitvi UL, pač pa je UL celo ustanovitev in začetek univerzitetnega študija lahko opredeljevala z začetkom univerzitetnega študija teoloških predmetov jezuitskega kolegija leta 1619 v Ljubljani. Takrat so jezuiti v Ljubljani začeli s poukom kazuistike, se pravi moralnega visokošolskega študija. Od leta 1949 TEOF ni smela več delovati v okviru UL, formalno pa jo je nova oblast izključila iz UL z (neobstoječim) datumom 31. junij 1952, ko je »dokončno Teološka fakulteta samostojna kanonična fakulteta… Postala je samostojna cerkvena fakulteta, ki jo vodijo in podpirajo slovenski ordinariji, subvencionira pa jo deloma tudi državna oblast.« (188) TEOF je neformalno dobivala sredstva iz državnega proračuna in sicer iz postavke Verska komisija, ustanovljene med 19. in 20. 2. 1944 v Črnomlju na zasedanju tako imenovanega Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), najvišjega ‘zakonodajnega’ in ‘predstavniškega’ organa novih oblasti. Komisija je imela še druga imena: Komisija za verska vprašanja ali tudi Komisija za odnose z verskimi skupnostmi (Krivec 1998). TEOF se torej ni več plačevala iz postavke proračuna za UL oziroma za izobraževanje. S tem je bila tudi pravno-formalno postavljena pod poseben nadzor in obravnavo. Bistveno vprašanje, ki se je s tem postavilo, je bilo preživetje oziroma financiranje TEOF. Tudi na te strune so brenkale oblasti, poleg vseh ostalih omejitev: nemožnost objave (pomanjkanje papirja!) in težave znanstvenega delovanja, onemogočanje ali pa udbovsko nadziranje oziroma ‘vrbovanje’ bogoslovcev za sodelovanje z UDBO in tako njihovo vključevanje za nadzor profesorjev, kakor tudi vključevanje samih profesorjev v svoje mreže, da bi TEOF spravile čimbolj popolno pod nadzor oblasti. Če so profesorji lojalni, potem dobijo podporo, če ne, je njihovo delovanje ovirano ali popolnoma onemogočeno (tudi zapor). Subvencija oblasti je bila v začetku enaka proračunski postavki , ki jo je imela TEOF v okviru UL, z leti in desetletji pa je do leta 1990 z inflacijo zelo upadla. Sicer so plačevali slovenski škofje ter redovni predstojniki sorazmerne deleže razen tega še za vsakega svojega študenta, vendar pa je kljub temu z inflacijo proračun TEOF za plače, vzdrževanje in literaturo zelo upadal. Sicer Fajdiga v kroniki govori o porastu literature v knjižnicah (knjige in revije) kar na 20.000. Deloma je ta porast nastal tudi po zaslugi tujih donatorjev – kolikor so lahko pošiljali knjige in predvsem stalno pošiljali teološke revije ali jih prinašali sami, če so smeli na obisk na TEOF. Sicer pa so si profesorji sami – tisti, ki so smeli na tuje, nabavljali literaturo, kar pa je bilo včasih povezano tudi s težavami, posebno če je šlo za knjige, ki jih režim ni sprejemal in gotovo za literaturo v slovenščini, ki so jo tiskali emigranti ali v zdomstvu in je bila v državi prepovedana. Kljub temu se je finančno stanje zaostrovalo, tako da smo imeli profesorji v letu 1990 ob koncu tega obdobja cerkvene fakultete mesečno plačo okoli 150 DM, redni malo več, docenti manj.

Mučeniška realnost in vodstvo Cerkve

9.1.4. Mučeniška realnost in vodstvo Cerkve

TEOF oziroma njeni profesorji so bili vse bolj na preizkušnji. Vsak je bil kar pred življenjsko usodno in včasih tudi preživetveno dilemo, ali z s svojo odločitvijo kloni in sodeluje ali pa ostane mučenik, zapornik, preganjanec in izobčenec družbe. V primeru nesodelovanja so jih javno napadali ali vsaj ignorirali, jim onemogočili objavljanje njihovega dela, grozili z zapori, v začetku tudi s smrtjo. Sodelavci pa so ostali s svojimi stiskami vesti zaradi sodelovanja z režimom in vedno pred zahtevami novih in novih oblik sodelovanja, ovajanja ter osebnega podrejanja. Vse to je posredno vplivalo na celotno ustanovo (TEOF in Cerkev) ter posredno tudi na vse slovenske katoličane. Skladno s tem se je oblikovala tudi znanstvena humanistična samocenzura. Nadškof Vovk je kot veliki kancler takole razmišlja o svojih fakultetnih profesorjih: »V dneh pred volitvami so lovili zopet duhovnike za razne proglase. Reveži so zlasti teološki univerzitetni profesorji, katere bi radi imeli na razpolago. Res, 8. novembra so prinesli listi poziv ‘Slovenskim katoličanom’, ki so ga podpisali sledeči duhovniki: Finžgar (kot prvi podpisnik!), dr. (Janez) Fabijan, …dr. (Metod) Mikuž, dr. Maks Miklavčič, dr. (Anton) Trstenjak. ..« (Vovk 2003, 79) Razen prvega so bili torej ostali vsi teološki profesorji. Vovk tudi toži, kako sta dr. Stanko Cajnkar in dr. Anton Trstenjak že konec leta 1945 podprla ustanovitev Ljudske študentovske mladine (mariborskih bogoslovcev) in kako so potem leta 1947, ko so mariborski bogoslovci prišli v bogoslovno semenišče, hoteli njim pridružiti še ljubljanske bogoslovce. Vovk je zapisal, da je na to »pritiskala fakulteta in bogoslovci so naravnost govorili, da se profesorji bojijo za svoje plače! K meni je prišel profesor dekan dr. Fabijan in me prepričeval, da je to strokovna organizacija, katero so teologi vedno imeli.« Dalje poroča Vovk, kako ga je Trstenjak kot dekan, ki so ga klicali na razgovor na prosvetno ministrstvo prepričeval, naj dovoli vstop. Vovk mu je odgovoril, da »moramo biti prej pripravljeni na vse, kot pa da bi pustili to, da se vpišejo bogoslovci v organizacijo, ki je formalno komunistična.« (187) Oblast je zaostrovala položaj s pritiski na škofa Vovka in delovala v smer čim večjega podrejanja profesorjev oziroma vseh vplivnih v Cerkvi. Namen je bila ukinitev vseh razlik in uvesti »glajhšaltungo«. Pri razgovorih oziroma zaslišanjih so škofu Vovku pogosto omenjali razlike, ki še obstajajo med »mi« in »vi«, pritiskali nanj, da bi sprejel totalitarne revolucionarne razmere, kar bi pomenilo obsodbo škofa Rožmana, odtrgati Cerkev od Rima ter jo prepustiti podreditvi novih oblasti. Vovk naj bi bil tako rešen morečih (nočnih) zaslišanj in šikaniranja UDBE, Cerkev naj bi v miru lahko delovala. Skladno z marksističnimi smernicami ter oblastno proticerkveno nastrojenostjo si lahko predstavljamo, da so bile take obljube oblastnikov pretveza, ki jim škof Vovk ni nasedal, ker se je zavedal, da bi oblast našla vedno nove izgovore ter tudi nove prijeme za poniževanje cerkvenih ljudi. Taki nasilni obravnavi se torej niso mogli izogniti ne kleriki ne drugi cerkveni izobraženci, kljub temu da je škof Vovk pred oblastniki stalno poudarjal, da je Cerkev ločena od države. Za delovanje teologov kot znanstvenikov je treba posebno za ta prva leta po vojni, pa tudi kasneje poudariti, kaj je pomenilo, »da ni bilo papirja«. Teološka fakulteta je svojo osrednjo znanstveno revijo Bogoslovni vestnik nazadnje lahko dala v tisk leta 1944, najprej v enem kosu s številkami 1- 4, kolikor je običajno izhajala, nato pa še eno dodatno številko. Potem je revija mogla, kot zapisano, ponovno izhajati spet leta 1965, torej leto dni preden je bil podpisan protokol med SFRJ in Svetim sedežem leta 1966. Konkretno pa so bile oblike sodelovanja zelo zapletene in neformalne in so pogosto pomenile celo več kot odkrito sodelovanje z UDBO, ki je razvidno iz seznama sodelavcev. Tudi kak teološki profesor ni na seznamu, čeprav je mogoče sklepati na njegovo sodelovanje z oblastjo. Tudi to je ena pomembnih sestavin delovanja bivšega režima, ustvarjati sumničenje, negotovost ter osebna nezaupanja, kar v ljudeh krepi strah, negotovost in brezup. Tudi te posledice nosimo še v tranziciji.

Diferenciacija: ‘Mi’ in ‘Vi’

9.1.5. Diferenciacija: ‘Mi’ in ‘Vi’

Vsi uradni ‘organi’ so pod neposredno partijsko kontrolo imeli nalogo podrediti Cerkev in tako tudi TEOF oblastnim strukturam. V ta namen je bila ustanovljena verska komisija, ki je bila direkten organ za uveljavljanje komunistične politike nad verniki. Drug tak organ neposredne podreditve je bilo Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS, ustanovljeno 21. septembra leta 1949 z glasilom Nova pot. Referat na ustanovni skupščini Stanka Pavliča med drugim izraža »začudenje nad zadržanjem višjih cerkvenih predstojnikov, ki se tako težko ločijo od starih pozicij«. (Pavlič 1949, 10). Tudi v društvu so imeli važno vlogo teološki profesorji, ime je utemeljeval zgodovinar Maks Miklavčič, da s tem izpostavijo narodno noto društva: »Oba brata sta poslušala želje voditeljev Koclja in Rastislava«, je zatrdil Miklavčič (12). Tako vodstvo Cerkve kot večina članov se je sicer zavedala kočljivosti društva, oblast pa je tako ustanovitev društva kot ostale oblike sodelovanja duhovnikov z njo ter tudi pristanek vodstva Cerkve za ustanovitev tega društva povezovala z načrtom za popolno podreditev Cerkve in njenih duhovnikov oblasti. Tako se škof Vovk zaveda, da nameravajo komunisti ukiniti vsako dvojnost oziroma drugačnost ter ustvariti celo narodno Cerkev kot sestavni del celotnega sistema. Tako ustanovitelji društva niso bili dejansko duhovniki sami, čeprav so formalno to delali oni, pač pa je društvo nastalo pod pokrovom oblasti oziroma UDBE. Pobudniki društva pa so bili tako imenovani »patriotični duhovniki«. Društvo je veljalo kot neka veja osvobodilne fronte oziroma njenih organizacij, ki so bile, kot je znano od Dolomitske izjave dalje, vse pod nadzorom Partije in VOS oziroma kasneje UDBE. Na prvem občnem zboru leta 1950 je bilo od 142 izvoljenih kandidatov 75 % sodelavcev UDBE. Se pravi, ni dileme: delovanje totalitarne družbe, vključno z delovanjem vseh njenih delov, je bilo strogo centralizirano in pod nadzorom politične policije oziroma Partije. Tako Martin Uranjek med naloge članov našteva ustrezno osveščanje ljudi, da bodo za KLO (Krajevni ljudski odbor) volili v frontovsko skrinjico in da bo »tako imenovana slepa skrinjica ostala prazna«, da ne bodo duhovniki agitirali za alternativno skrinjico brez liste, »zaradi česar so jo imenovali tudi božjo skrinjico in ki je na mnogih voliščih dobila precej kroglic«. In nadaljuje: »Te skrinjice naj bi res dejansko predstavljale to, kar v resnico so, slepe, skrinjice zaslepljenih prikritih in odkritih sovražnikov današnje skupnosti, ki so zašli v slepo ulico.« (Uranjek 1949, 42). Podobno je Notranje ministrstvo napisalo odlok in z njim seznanilo tudi odpravnika poslov nunciature v Beogradu (od 1952 do 17.12. 1952) Silvia Oddija. Po njem vse delovanje fakultete določa oblast, ki daje veto na delovanje profesorjev. »Verska komisija pri Predsedstvu Vlade LRS ima pravico vpogleda v učbenike in skripta« (Vovk 2002, 314). Skratka: celotno delovanje fakultete je pod nadzorom oblasti. Čeprav je uradno Cerkev ločena od države in s tem tudi svoja ustanova, je oblast večkrat očitala Vovku, da Cerkev še vedno ne deluje pod pokrovom oblasti, se pravi, oblast zahteva da se ukine ‘mi’ in ‘vi’ ter s prefinjenimi prijemi očita škofu, da preprečuje, da bi bilo vse družbeno življenje pod popolnim nadzorom oblasti. Zato UDBA zahteva od Vovka: bogoslovci morajo v SKOJ, dovoli naj maševanje Lampretu, obsodi naj Rožmana, da naj pred cerkveno sodišče duhovnike, ki jih je oblast obsodila, dovoli naj duhovnikom, da delujejo v OF (CMD), treba je »sodobno pridigati in ljudstvo dvigati po poti socializma« ter tako usmerjati tudi duhovnike. (422)

Skratka v celoti je treba ukinjati razlike, sprejeti in se sprijazniti z obstoječim stanjem popolnega nadzora oblasti nad vsem življenjem posameznikov in skupnosti.

‘Graditev socializma’

9.1.6. ‘Graditev socializma’

V času bivšega režima je veljalo načelo, da revolucije ni moč spreminjati. Revolucija je veljala tudi kot glavno gibalo vsega družbenega dogajanja. Gre za sprejem revolucije in novega stanja, v katerem se ukinejo razlike in seveda posebno razlika med ‘Vi’ in ‘Mi’ ter vsi razmišljajo skladno z novo oblastjo. Tako izzvenijo prispevki v Novi poti kot vabilo podpori oblasti: Janžekovič (1953, 71) »misli(m) celo, da bi se zastopniki Cerkve prav nič ne pregrešili proti nepolitičnosti, ki jo po pravici vsi od nas zahtevajo, če bi pokazali malo topline prav do našega socializma.« V članku se profesor sprašuje, ali in kako bi bilo mogoče zadevo v zvezi z imenovanjem dr. Stepinca za kardinala urediti. Poudarja dobroto dr. Stepinca do slovenskih duhovnikov med vojno, na drugi strani pa obžaluje, da se je »sprijaznil« z ustaško oblastjo, kar mu sedanja oblast zameri. V drugem članku Janžekovič (1954, 263) razmišlja, da v referatu »meri na to, da naj bi mi duhovniki podprli sedanji komunistični režim. Ne, nisem za to, da naj bi katoliški duhovnik podprl kakršenkoli določen režim, pa tudi za to ne, da naj bi ga rušil.« Ko gre za revolucijo, naj jo cerkveni ljudje razumejo kot nujno zlo, ker se je pač pri nas zgodila in bo prek nje zavladal bolj pravičen družbeni red. Kot je zapisal Đilas (2014,42), »nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«. V celoti gre za novo religijo, kot poudarja isti avtor. Zato je potrebno popolno podrejanje vseh tej novi veri. To je mogoče doseči le s terorjem, »z ostrostjo in totalnostjo tiranije« oziroma »v vseobsežnosti in totalitarizmu komunistične države« (122). Za komuniste to postane »religiozni zanos«, se pravi, gre za totalno drugačno (komunistično) življenjsko gledanje, upanje in vero, ki je zato obračunala z vsemi dosedanjimi verami in svetovnimi nazori. Kako je to potekalo pri nas in kako se je v letih podreditve v tem znašla TEOF, pa v nadaljevanju.

Spoštovanje človekovih pravic – rodi napredek

9.2. Spoštovanje človekovih pravic – rodi napredek

France Šetar

9.2.1.

Francoski politik in pisatelj Charles Alexis de Tocqueville (1805–59) je 1835. izdal knjigo Democracy in America, v njej pa je razlikoval med svobodo in enakostjo ter močno poudaril: »Vse, kar so pridobili z revolucijo, bi lahko dosegli tudi po drugih poteh.« Kakšna je torej učinkovitost trdih, nasilnih metod?

Strokovnjak za cerkveno zgodovino 18. stoletja, Luiggi Mezzadri SJ, je 1989. pri založbi Paoline objavil knjigo »Cerkev in francoska revolucija«. V njej trdi, da je revolucija z geslom enakost, svoboda, bratstvo! predvsem sprostila apokaliptične jezdece in odprla pot sodobnim pokolom in potokom krvi … Nič ni storila za družbeno demokracijo: »Tak razvoj, ki ne spoštuje človekovih pravic, nikoli ni pravi napredek. Strahovlada ni napredek. Revolucija je zatrla svobodo in s tem onemogočila svoboden pristop mnogih. To žalostno izkustvo zanika idejo o spontanem razvoju … Zgodovina se venomer bojuje, da ne pademo v zverstva. Nasilne metode izzivajo odpor, nasprotnike in vzvratno delovanje. Torej – zavirajo napredek …«

Ruska revolucija je z glavnimi voditelji – boljševiki pa s številnimi Judi brez vere obrodila naslednje sadove: 66 do 100 milijonov žrtev (tako Aleks. Solženicin v Odprtem pismu vodjem SSSR-a); zatrtje poljedelstva v Ukrajini, nenehen, vsesplošen strah pred aretacijami, množične gulage z nepopisnim trpljenjem, uničevanje cerkva, mošej in vere, zlasti med mladimi rodovi, za desetletja. Isto je z nasiljem izvozila v vso vzhodno Evropo. Dokler se niso ljudstva odločno otresla satanskega jarma, »organiziranega zla« (po socialistu dr. Jelencu).

Pod vplivom sovjetskih agentov in z odločilno podporo Stalinovega težkega orožja, (tankov, letal, topov) in mednarodnih Rdečih brigad so anarhisti tudi v Španiji leta 1936 sprožili nasilen državni prevrat, ki je povzročil

Spoštovanje človekovih pravic rodi napredek
Figure 46. Spoštovanje človekovih pravic rodi napredek arhiv Rafaelove družbe

1,2 milijona žrtev. V Madridu in drugih mestih je že sodila sovjetska tajna policija škofom, redovnicam, vidnejšim vernim laikom, pa tudi socialistom. Polkovnik Francisco Franco (1892–1975) se je v Maroku s štirimi polki odpravil domov, da zaustavi državljansko vojno. Na očitek, češ, kaj bo le s štirimi polki? je odvrnil: »A peti je tam!« Po hudih bojih in s pomočjo nemških letal ter italijanskih vojakov je končno zasedel Madrid in 1939. izgnal mednarodne brigade, obenem s Sovjeti, ki so poprej izpraznili državno zakladnico in z ladjo odpeljali vse zlato. Franco je nato v Dolini mrtvih simbolično pokopal dokaj padlih revolucionarjev obenem z branilci domovine, na slavolok pri vhodu pa dal napis: A todos los cai’dos enla guerra civil (Vsem padlim v državljanski vojni). S čvrsto roko je potem na čelu nove vlade branil Evropo pred komunizmom.

Brez Tretje ukrajinske armade z maršalom Žukovim in naših prekomorcev, brez odločilnega vpliva prostozidarjev in slepega zaupanja Winstona Churchilla v radoživega agenta Kominterne in NKVD – Josipa Broza (Tita) medvojna rdeča revolucija (zlasti v Sloveniji!) ne bi uspela. Njeni učinki (okoli 100.000 mrtvih, več kot 15.000 beguncev, številni v delovnih taboriščih in zaporih, brezpravno sodstvo z OZNO in UDBO) bodo vidni, usodno občutni vsaj še sto in več let. Katoliška cerkev, ki jo sestavljamo večinsko Slovenci, se je med vojno in revolucijo (razen krščanskih socialistov) odlično obnesla, s premnogimi žrtvami – mučenci. Še posebno po vojni, ko so angleški generali razorožene polke SNV – Slovenske narodne vojske in številne civiliste izročili domačim komunistom v posiljevanje in kot ovce v zakol … Kadar je gospodarstvo komunistom šlo po zlu in so ljudje zagodrnjali, so rabili tujo pomoč. Zato so večkrat pritisnili na škofe, vodje krajevnih Cerkva, naj dajo vdanostno izjavo in potrdijo, da ima Cerkev dovolj svobode. Ob eni takih prilik so obljubili gradnjo petih cerkva, saj so mesta hitro naraščala. A za gradnjo teh so si župniki morali hudo prizadevati šest, devet, trinajst in več let! … Poljak mi je ob vatikanskem radiu 1972. dejal: »Mi pa nočemo, da bi Vatikan z mons. Cagno urejeval zadeve z oblastjo mimo naših škofov!« Rim je zaupal duhovniku, ki je tamkaj doktoriral, bolj kakor župniku, ki se je izkazal s pastoralnim delom in neomahljivostjo v zaporih.

Pri večerji ob ljudskem misijonu v Radljah ob Dravi sta župnik in pravnik misijonar obujala spomine. Dekan Ivan – Vanek Škafar je pripomnil: »K nam v mariborske zapore sta prišla v spremstvu oznovcev Jože Šavora RK in dr. Pogačnik. Slednji je dejal: »Sobratje, nima smisla, da še trmasto vztrajate. Stopite v CMD (Cirilo-metodijsko društvo, s katerim je samozvana oblast hotela narediti narodno cerkev) in boste šli na prostost.« Z »marš!« smo ju odgnali. Če bi kdo to sporočil v Rim, on ne bi potem dobil mitre.« In se večkrat brez potrebe v imenu Cerkve skesano oproščal – zločincem … Sosednji Hrvatje so hoteli in dobili kot zagrebškega metropolita g. Franja Kuharića, župnika in dekana v Samoboru. Ki je odločno branil duhovnike in vernike.

15. junija 1988 so se prvič sestali ljudje, ki jim je bilo do narodne sprave, na pobudo odvetnika Stanislava Klepa, medvojnega politkomisarja bataljona v 14. diviziji. Na Vse svete nas je bilo na Žalah pod večer že veliko več. Bili so prisotni tudi nekateri predvojni komunisti (Milan Apih …) in med- ter povojni likvidatorji (Zdenko Zavadlav, Tone Frantar …) ter dokaj svojcev pobitih očetov in bratov. Zvrstili so se nagovori, recitacije, žalostinke in molitev za vse padle na obeh straneh. Ob nadaljnjih srečanjih so se ljudje sproščali strahu, rojevala se je svobodna beseda z izpovedmi … 1990. leta so me sošolci prosili, naj bi v Kočevskem rogu maševal za pobite Slovence. »Za tisto področje je pristojna tamkajšnja župnija, zadeva je večjega pomena. Zaprosite metropolita!« – »Pisno smo ga že, a nam ni odgovoril.« Na ulici me je srečal odvetnik Klep: »Na sedež Nove revije grem, pojdi z menoj!« Zbranih je bilo kar pestro število. Seji je predsedoval pesnik Niko Grafenauer, ki je dejal: »Sklenili smo, da v Rogu nadškof vodi mašo s somaševanjem duhovnikov ob petju moškega zbora za pobite antikomuniste, umetniki besede bomo z recitacijami nato imeli krajšo akademijo. Tako za sedaj. Ker pa gospa Spomenka Hribar hoče, da bi sodelovala tudi oblast, naj, kdor to želi, odide v drugo sobo!« Ni šel nihče, gospa Spomenka pa je hotela pridružiti sebi (oblasti?) tudi naše Gibanje za spravo. Ni ji uspelo. Zato je (menda s Petrom Kovačičem?) odšla nagovorit nadškofa. Ob praznovanju Ignacija Lojole je po kosilu g. Alojzij Šuštar napovedal: »V Rogu bomo imeli spravno mašo, navzoči bodo tudi predstavniki oblasti in Spomenka Hribar, pa Nova revija. Sedaj hočejo biti zraven še ti domobranci!« in je nevoljno odmahnil z roko. So bili mar krivi za to, da so preživeli udarce, stradež in trebušni tifus? … Metropolitova dva brata so v medvladju, po odhodu Italijanov, partizani na Grmadi prisilno mobilizirali; enemu je uspelo uiti in se pridružiti domobrancem, drugemu ne; prvi leži nekje umorjen, drugi se ni živ vrnil iz gozdov. Tako mi je zatrdil mladoletni borec Vuka Rupnika – Vinko Udovč iz Trebnjega … Gospod Alojzij je bil vrhunski moralist, a v svobodni Švici ni doživljal strahot vojne in revolucije, podzavestno ga je oviral tudi strah. (V tujini je vodil malo semenišče; duhovnik je ob izstopu iz poklica napisal odmevno pismo.) S posredniki in nekaterimi slabimi svetovalci ga je tudi pozneje rdeča oblast izrabljala v svojo korist, kar je tudi sam uvidel in priznal, na žalost prepozno.

Slovenci smo se odločili, da postanemo po višarskem načrtu dr. Lamberta Ehrlicha, njegovih vseučiliščnih študentov (Straže) in zavednih narodnjakov samostojen narod. K temu je svoj delež prispevala tudi 57. številka Nove revije, še bolj pa verno ljudstvo in na orožje vajeni fantje in možje. Po izdajniškem odvzemu orožja TO je posredoval MORRIS na čelu z brigadirjem Tonetom Krkovičem, ki je v nočnih vožnjah tajno prepolovil število 14 prejšnjih poveljnikov in jih zamenjal z zanesljivimi domoljubi ter iz skladišč pobral orožje. V krajši pa odločni vojni smo obranili z referendumom izraženo ljudsko voljo; s pametno, potrpežljivo diplomacijo pa uresničili večstoletne sanje po lastni državnosti … A taki in drugačni zeleni ter prikriti komunisti so omajali trdnost DEMOS-a. Celo premier Lojze Peterle je tiste dni neumestno bleknil: »Ne bomo delali nove revolucije!« Takrat je Tone Frantar iz Zelene jame pripomnil: »Potrebna bo še ena revolucija.« (Isti je med vojno v okolici Kočevja delal zasežbe za Bazo 20, po vojni izvajal pomore.)

Crazy Horse, sloviti poglavar indijanskega plemena Delawarov, je dejal: »A people without a history is like wind on the buffalo grass« – »Ljudstvo brez (prave) zgodovine je kot veter na bizonskih travah«.

Vse evropske nasilne prevrate 20. stoletja je povzročila zavist in pohlep po prevzemu tuje lastnine in volja po vladanju brez Boga. Kar je dovolj napovedal že Dostojevski v Besih in Bratih Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Prevrat v Sloveniji je omogočila trojna zasedba tujih vojska, botroval pa tudi mednarodni vpliv prostozidarjev (upor proti tronu, oltarju in družini), ki ni bil brez povezave s Satanom.

Kje so danes ENAKOST, SVOBODA, BRATSTVO? Še na pokopališču ne. Si bomo bliže v Božji večnosti? Kjer bo totaliter aliter – vse povsem drugače. Večni Oče želi vsem neminljivo Življenje v Lepoti in Ljubezni, ki ga jamči njegov Sin, naš Odrešenik Jezus Kristus. Naj Sveti Duh razsvetli pameti in omeči srca nas vseh!

Iz tujega tiska

10. Iz tujega tiska

»Vsi so še tu«

10.1. »Vsi so še tu«

Roman Grafe
Kaj sem doživel na neki vzhodnonemški šoli ob branju o diktaturi v Vzhodni Nemčiji

10.1.1. Kaj sem doživel na neki vzhodnonemški šoli ob branju o diktaturi v Vzhodni Nemčiji

Že enajst let berem na šolah med Hamburgom in Dresdnom, Greifswaldom in Freiburgom iz svojih knjig o vzhodnonemški zgodovini. Pri tem še zmeraj doživljam, da učitelji brez sramu idealizirajo vzhodnonemško diktaturo. Kar pa se mi je pred kratkim dogodilo pri branju na šoli Komenskega v Stendalu, je bilo ob tem stanju izjemno – in vendar je bilo eksemplarično za obravnavanje bližnje preteklosti na mnogih šolah na vzhodu Nemčije.

Starejša učiteljica me je tik pred začetkom prireditve vprašala, če bom spet grdo govoril o Vzhodni Nemčiji. Da je bil že enkrat tu nekdo, ki je prikazoval vse črno. Da upa, da bom jaz napravil to drugače. No, bomo videli, pravim.

Kar na začetku sem vprašal učence desetega razreda, kaj jim pride na misel, ko slišijo kratico DDR. Zid, Stasi in zagotovljena delovna mesta, pravijo. Enaki odgovori kot drugje. Nato pa me osupne neka učenka: »Kdor je ušel, je bil aretiran ali ustreljen.« To je, skoraj 24 let po padcu zidu, skoraj dobesedna ponovitev ukaza za streljanje pri nemških mejnih stražarjih: »Kršitelje meje je treba aretirati ali uničiti!«

Okrog petdesetim učencem berem iz svoje knjige Meja skozi Nemčijo (Die Grenze durch Deutschland) zgodbo o poskusu bega iz NDR, ki se je ponesrečil in končal s smrtjo. Potem jim pripovedujem o storilcih, žrtvah in sopotnikih diktature SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, Nemška enotna socialistična stranka): da nihče ni bil prisiljen iti k obmejnim četam. Da so imeli obmejni vojaki prednosti pri dodelitvi študijskih mest in več prostih izhodov. Da so denuncianti dobivali nagrade.

Pripovedujem jim, da so ubežniki, ki se jim je ponesrečilo, praviloma morali prestati večletne zaporne kazni in da vzhodnonemškim državljanom niso odrekali samo svobode potovanja, ampak tudi druge osnovne človeške pravice, kot so svoboda tiska in mišljenja, vere in zbiranja.

Povem jim, da ima tudi v diktaturi človek izbiro, da kot sodelavec ali sopotnik podpira oblastnike ali pa se v veliki meri temu izogne.

Pripovedujem jim, da se sopotniki in opazovalci niso zmenili za trpljenje političnih preganjancev. Da je okrog četrt milijona ljudi v Vzhodni Nemčiji iz političnih razlogov sedelo v zaporih in da je bilo približno tisoč ljudi na meji ustreljenih. In po padcu zidu je moralo v zapor samo sedem strelcev ter dva ducata poveljujočih.

»Večina odgovornih pa je po padcu zidu spet naredila kariero. Na primer kot župan,« pravi učenec. Vprašam, če misli stendalskega župana Klausa Schmotza (CDU, Christlich demokratische Union, Krščanskodemokratska zveza). Da, tudi tega. Odkod to ve. – »Navsezadnje hočeš vedeti, kje živiš in kdo ti vlada.« Zrelost tega desetošolca me razveseli.

V začetku leta 2008 sem ob branju v stendalski mestni hiši razkril preteklost župana Schmotza, pravim. Nadporočnik Schmotz je bil kot eden od najvplivnejših oficirjev severne mejne komande (s sedežem v Stendalu) soodgovoren za morilski mejni režim. Kmalu po tem sta ga dve tretjini meščanov ponovno izvolili. Pri tem pa jih okrog 70 odstotkov ni šlo volit.

Vprašam učence, kako vendar naj bi demokracija delovala, ko večina meščanov ne gre volit niti svojega župana. Nazadnje vzpodbudim desetošolce, naj se nikoli ne obračajo stran pred trpljenjem drugih, ampak naj gledajo tja. Naj se zavzamejo za demokracijo.

Pet minut pred koncem šolske ure se spet javi k besedi starejša učiteljica: »Vaše predavanje ni bilo objektivno, gospod Grafe! Vi ste poročali samo subjektivno.« In obrnjena proti učencem: »Vprašajte danes svoje starše, kako je bilo v Nemški demokratični republiki v resnici!« Vprašam jo, če lahko svoj očitek dokaže. »Da. Jaz sem se v njej dobro počutila,« se glasi njen odgovor. »Tudi moj obisk iz Hamburga je vsako leto rad prihajal v Stendal. In vi ste danes Nemško demokratično republiko očrnili. Če se v diktaturah držiš pravil, se ti ne zgodi nič. Sprašujem se, zakaj ste spet prišli, če o Stendalu govorite samo slabo.«

Saj prav to je problem, pravim: da se človek v diktaturi počuti dobro in noče videti trpljenja žrtev. »O diktaturah ni potrebno govoriti slabo – one so slabe. In o kakšnih pravilih pravzaprav govorite? Kako bi se vam zdelo, če bi vam na cesti oropali torbico in bi vas, ker bi se branili, udarili po glavi – potem pa bi vam obtoženi ropar pred sodiščem dejal, da se vam ne bi bilo treba braniti, potem bi vas pa tudi ne udaril? Kar tu govorite, se mi zdi nesramno! V Stendal sem spet prišel zato, da bi vašim učencem povedal to, kar jim vi zamolčite. Ali poučujete zgodovino?« Vprašam dvakrat. Učiteljica ne odgovori.

Neka učenka priskoči učiteljici na pomoč: »Moja mati je bila v Nemški demokratični republiki vzgojiteljica v vrtcu. Tudi njej se je takrat zdelo dobro. To, kar govorite, se mi zdi nesramno!«

Navajam iz izobraževalnega in vzgojnega programa za vzhodnonemške vrtce (1985), v katerem se odstavek »posredovanje podobe o kom kot o sovražniku« in »vzgoja k sovraštvu« za »najmlajšo skupino« (3 do 4 leta) prične tako: »Otroci naj izvedo, da vojaki – ki morajo biti močni, pogumni, pametni in spretni – ščitijo življenja ljudi in Nemško demokratično republiko, ker še zmeraj obstajajo ljudje, ki bi radi vse uničili.« Otroci »naj razvijajo tesen odnos do pripadnikov ljudske armade, obmejnih čet in ljudske policije«.

»Če je vaša mati to posredovala tako, kot je predpisano, razumem, zakaj ima Nemško demokratično republiko za dobro,« pravim. Ure je konec. »Na Bavarskem ne bi smeli sedeti na mizi!« še vrže učiteljica za mano.

Eden od učencev pride in se mi z lesketajočimi očmi zahvali. Drugi – tisti, ki bi rad vedel, kdo mu vlada – mi pravi: »Prav tako pravim tudi jaz: še zmeraj so vsi tu!«

Po branju pravim ravnateljici, gospe Henning, da pričakujem obvezujoče pojasnilo učiteljičinih izjav učencem, njihovim staršem in meni. V prihodnjih tednih se to ne zgodi. Učiteljica je, tako ravnateljica, samo »prikazala svoje osebno mnenje« – in »izražanje mnenja v demokraciji vendar ni prepovedano«. Ko potem naznanim, da bom zadevo spravil v javnost, mi ravnateljica sporoči, da na njeni šoli potem ne bom več smel nastopati.

Hvaljenje diktature na šoli v stendalskem okraju ni spodrsljaj. 1995 je prosvetni minister dežele Sachsen-Anhalt, Heinz Reck (SPD, Sozialdemokratische Partei Deutschlands, Nemška socialdemokratska stranka) odklonil priporočilo za obravnavanje Nemške demokratične republike pri pouku, v katerem je bil govor o krivicah SED, preganjanju in množičnem begu. Protestira proti temu, je razložil prosvetni minister, da je Nemška demokratična republika v priporočilu označena kot »sistem politične nesvobode«. Besedilo ga spominja na »propagando SED«, samo s spremenjenim predznakom«.

Iz: Die Zeit, 23. Jan. 2014, Politik, str. 11.

Prevod Marko Kranjec

Po branju

11. Po branju

Polona Jurinić: Čovjekoljublje i tragedije, Jastrebarsko (Hrvatska) i Horjul (Slovenija) (Svet slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreb in KPD Slovenski dom Zagreb, 2015)

11.1. Polona Jurinić: Čovjekoljublje i tragedije, Jastrebarsko (Hrvatska) i Horjul (Slovenija)
(Svet slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreb in KPD Slovenski dom Zagreb, 2015)

Blaž Knez

11.1.1.

»Ljubiti pravdu a mrziti nepravdu, to je moje načelo, a u ljubavi hrvatskoga naroda ne dam se od nikoga natkriliti.« Bl. A. Stepinac, 1934

11.1.2.

Kadar si umetnik zasluži naziv umetnik, ima zelo izostren čut vsaj na kakšnem področju. Pogosto pa imajo veliki umetniki tako lastnost, da nas s svojo veličino duha kar očarajo. Že samo srečanje z njimi nam napolni srce in dušo, ne da bi sploh imeli stik z njihovimi stvaritvami. Morda mi je tudi zato za osnovno razumevanje dvajsetega stoletja na prostoru bivše Jugoslavije v najljubšo oporo branje Spominov Ivana Meštrovića. Po tem branju so mi ostale predvsem tri misli. Za reševanje sporov mora biti sila orodje, česar se poslužimo le izjemoma. V podiranju ustaljenih norm in sestavljanju novega sistema vrednot prihaja nujno do grobih napak, saj so te vgrajene že v človeka. Domoljubje ni dovolj močna človeška vrednota, da bi lahko zaradi nje dovolili nastajanje novih krivic do državljanov.

V Zagrebu živi precej Slovencev. Dvakrat mesečno imajo v kapeli ranjenega Jezusa slovensko mašo. Že od leta 1929 v Zagrebu deluje Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom in spada med najstarejša društva te vrste v Evropi. Med drugo svetovno vojno, ko je delovanje društva tedanja oblast Neodvisne države Hrvaške prepovedala, društveni duh ni povsem

Figure 47.

ugasnil, saj so zagrebški Slovenci v društvenih prostorih pomagali rojakom, ki so bili izgnani iz Slovenije. V Slovenskem domu delujeta tudi dva zbora: mešani in cerkveni zbor A. M. Slomšek. Že več kot dvajset let redno izdajajo tudi glasilo Novi odmev. Polona Jurinić (rojena Sitar) je članica uredništva in spremlja kulturne dogodke na Hrvaškem. Rodila se je v Ljubljani leta 1945. Od svojega četrtega leta je živela v Mariboru, kjer je na tehnični šoli diplomirala iz arhitekture. V Zagrebu živi od leta 1972. Mož Zdenko je Zagrebčan. Do upokojitve je delala v projektnih birojih, zadnja leta po vojni na Hrvaškem pa pri obnovi kriznih območij od Dubrovnika do Belega Manastira. Ob tem delu se je srečevala z materialnimi sledmi grobega nasilja. Predelovanje teh spoznanj jo je osebno zaznamovalo. Od upokojitve je plodovita knjižna ustvarjalka. Je avtorica knjižice Pater Janez Strašek, mučenik 1906–1947 (Zagreb, 2011), monografije Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti (Zagreb, 2012), monografije Svetice, pavlinski samostan in cerkev Rojstva BDM, nekoč in danes (Zagreb, 2013) in Tragom Crne Gospe (Zagreb, 2014).

Svet slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreb in KPD Slovenski dom Zagreb sta leta 2015 izdala njeno delo z naslovom Čovjekoljublje i tragedije s podnaslovom Jastrebarsko (Hrvatska) i Horjul (Slovenija). Gre za drobno knjižico petinšestdesetih strani, v kateri pa je zbranega veliko dragocenega gradiva. Že jezik sporoča, da je v branje namenjena Hrvatom. Avtorica in založnik pa dajeta slutiti, da je govora o Slovencih v sosednji državi. Da bi jih ugledali v luči, ki jim gre.

Avtorica objavlja predvsem dejstva v zvezi s slovenskimi duhovniki in redovnicami. Po posredovanju škofov so Nemci duhovnike namesto v taborišča pregnali na Hrvaško. Tako je bilo leta 1941 na Hrvaško s slovenskega ozemlja pregnanih 286 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov. Takratni zagrebški nadškof A. Stepinac je moral za njih nekako poskrbeti. Avtorica posebej sledi usodi lazarista Antona Zdešarja in Štefana Bastiča. V prvem delu knjižice najprej začrta kratko zgodovinsko skico Jastrebarske župnije. Le nekaj kilometrov od njega je oddaljeno naselje Krašić, rojstna župnija blaženega Alojzija Stepinca. V obravnavanem gradivu se pojavijo tudi slovenske redovnice, ki so bile že od leta 1939 vodile popravni dom in šolo v Jastrebarskem. Red sester usmiljenk je imel sedež v Ljubljani, zato so bile tudi sestre v Jastrebarskem samostanu večinoma Slovenke. Med vojno so nadaljevale svoje delo, ko so jim oblasti dovažale nove in nove vojne sirote. Za njih so skrbele redovne sestre, pa tudi zdravniki, med njimi tudi Židje, za katere je osebno poskrbel nadškof Stepinac. Med nadaljevanjem vojne so sledili zapleti s partizani, ki so jemali iz »osvobajali« iz zavodskih hlevov živino, iz zavoda pa tudi otroke.

Večina otrok je prihajala iz nemogočih razmer, zato so bili prestradani in tudi bolni. Sem so prišli ne samo iz vojnih območij, ampak tudi iz ustaškega taborišča Jasenovac, torej v veliko boljše razmere. Lahko pa si predstavljamo, kako različna je lahko interpretacija tega »ustaškega zbirnega centra za otroke« in kako se v tej interpretaciji celo Hčere krščanske ljubezni (usmiljenke) lahko prebarva v SS taboriščne paznice. Gospa Jurinić se v svoji knjigi ne posveti toliko vprašanju trpljenja otrok sirot, čeprav ga noče spregledati, zanima jo predvsem usoda slovenskih duhovnikov in redovnikov. Avtorica da vedeti, kako je nepošteno, če se odgovornost za usodo živih in umrlih oskrbovancev preloži na ramena tistih (Slovencev), ki so darovali svoja življenja za pomoč bližnjim v stiski.

V nadaljevanju preko usode Štefana Bastiča in dr. Antona Zdešarja, ki sta bila ubita v bombandiranju Jastrebarskega tik pred koncem vojne, poveže Jastrebarsko in Horjul. Zopet v grobih obrisih opiše župnijo Horjul, predstavi bogato bero duhovnikov in redovnic iz župnije ter usodo katoličanov v času komunistične revolucije v Horjulu in okolici. Sledijo dragocena pričevanja lazarista dr. Stanka Žaklja, usmiljenke iz »Jastrebarske skupnosti« Flavijane Sušak in lazarista Janeza Smoliča.

Na koncu te dragocene publikacije je še odlomek iz Spominov in zapisov iz narodno-osvobodilne borbe nosilca partizanske spomenice 1941 Toma Mikulića Gajdaša, ki ga je v samozaložbi objavil leta 1967. Gre za prikaz, kako krivično je moč prikazati požrtvovalno delo redovnic v Jastrebarskem. Ker se nekaj tega blata še do danes z njih ni spralo, je objava v knjižici prav koristna kot antipod preostalemu besedilu. Tudi na Hrvaškem je po besedah avtorice treba imeti dovolj poguma, da se soočaš z »javnomnenjskim odnosom« do medvojne zgodovine.

Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič: Černobilska molitev – kronika prihodnosti (Modrijan 2009)

11.2. Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič:
Černobilska molitev – kronika prihodnosti (Modrijan 2009)

Damjana Kern

11.2.1.

Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič, pisateljica, preiskovalna novinarka, esejistka in nasploh pomembna beloruska intelektualna glasnica je svetovnemu (bralskemu) občinstvu bržkone postala bolj znana šele leta 2015, ko je bila izbrana za prejemnico prestižne Nobelove nagrade za književnost. Rodila se je leta 1948 v Ukrajini v belorusko-ukrajinski družini, mladostna leta pa je preživela v beloruski vasici, kjer sta bila starša učitelja. Od nekdaj je kazala nagnjenost k pisanju; doštudirala je novinarstvo in svojo ustvarjalnost preizkušala v različnih zvrsteh. Izoblikovala je svoj avtorski žanr, ki ga je literarna teorija poimenovala »polifoni izpovedni roman«. Njena osrednja izrazna nota je postalo popisovanje resničnih življenjskih zgodb, pri čemer je s pridom izkoristila tudi znanje in izkušnje preiskovalnega novinarstva. Posamezni knjigi navadno posveti več let, saj se odpravi na teren, med (navadno) številne ljudi – priče, ki so se ji pripravljene zaupati svoje osebne zgodbe. Tovrsten način pisanja je Aleksijevičeva sprejela za svoje poslanstvo, saj se ji zdi, da se na tak način najlažje približa resnici. V svojih delih se večinoma posveča temam iz polpretekle zgodovine sovjetskega in postsovjetskega časa (vojna, revolucija, razpad sovjetskega imperija, umiranje, trpljenje …), preko katerih želi javnosti razkrivati zlasti tisto, kar je sovjetski in postsovjetski diktatorski režim pred lastnim narodom skrival ali prikrival. Ni torej čudno, da velja za kontroverzno pisateljico in je bila v domovini – tako v Sovjetski zvezi kot pozneje v neodvisni Belorusiji – od nekdaj nezaželena, redno cenzurirana, prepovedana in celo politično pregnana s strani Lukašenkove oblasti, zato večinoma živi in piše v tujini.

Černobilsko molitev s pomenljivim podnaslovom Kronika prihodnosti je leta 2009 v slovenskem prevodu Veronike Sorokin izdala založba Modrijan. Gre za edino avtoričino delo, ki je doslej izšlo pri nas. Knjiga je bila v originalu napisana sicer že leta 1997, vendar je cenzura prepovedala objaviti nekatere dele. V celoti (z vsemi intervjuji) je lahko izšla šele leta 2006.

V izhodišče Černobilske molitve je postavljen čas najhujše jedrske nesreče v človeški zgodovini, ki se zgodila v nuklearki Černobil pri Pripjatu v Ukrajini. Aprila 1986, torej v času, ko je svet še vedno ločevala železna zavesa, je prišlo do strahovite eksplozije jedrskega reaktorja. O nesreči in njeni smrtonosni zapuščini ter neslutenih posledicah nevidne radiacije, ki se je razširila praktično nad celotno Evropo, je bilo v zadnjih desetletjih veliko izrečenega, zapisanega in raziskanega. Malokaj pa šokira in v dno duše pretrese tako zelo kot prav Černobilska molitev. V njej je Aleksijevičeva na pretresljivo nazoren način v celoto povezala petsto osebnih pripovedi tistih, ki so preživeli, in jih je tragedija na nek način za vedno zaznamovala.

Pisateljica se v knjigi umakne v ozadje, v vlogo nevidne izpraševalke, ki ne posega v tok pripovedi sogovornikov. Oglasi se le v eseju, ki ga poimenuje »avtoričin intervju s samo seboj o prezrti zgodovini in o tem, zakaj na Černobil zamaje našo podobo sveta«. Sicer pa se Černobilska molitev začne s kratkim poglavjem, v katerem so preko izsekov iz medijskih poročil predstavljena šokantna streznitvena dejstva o černobilski jedrski katastrofi: po nesreči je bilo kontaminirano 23 odstotkov zemljišč Belorusije; število rakavih bolnikov se je povečalo za 74-krat; po tem obdobju samo še ena oseba od štirinajstih umre od starosti; večina smrtnih primerov se zgodi med ljudmi v starostnem razredu 46 do 50 let … Strahoten prepad je med dejstvi, na katera opozarja ta statistika, ter tistimi, ki pričajo o odsotnosti kakršnih koli resničnih posledic za tiste, ki za nesrečo nosijo odgovornost: na zatožni klopi se denimo znajde le šest ljudi – najnižjih po funkciji, ki v najslabšem primeru deset let zaporne kazni, ostali precej manj ali nič.

Osrednji del knjige sestavljajo pričevanja (Monologi o …), ki so združena v tri večje sklope: Dežela mrtvih, Krona stvarstva in Prevzeti od žalosti. Vsako poglavje se zaključi s podpoglavjem, ki individualne zgodbe sintetično zaokroži. Naslovljena so kot Vojaški orkester, Ljudski orkester in Otroški orkester. Energijo celotne knjige napove že uvodno pričevanje z naslovom Osamljen človeški glas. Beremo o tem, kako se je v černobilskem svetu spremenilo vse, med drugim »tudi čustva, tudi ljubezen in tudi smrt«. Ljubljena oseba v tem svetu postane »objekt, ki ga je treba dekontaminirati«. Pričevalka je Ljudmila Ignatenko, žena gasilca, ki so ga v zgodnih urah 26. aprila 1986 klicali na pomoč v elektrarno. Zaradi prevelike

Figure 48.

doze sevanja je v hudih mukah v nekaj dneh umrl. 23-letna Ljudmila, takrat prvič noseča, ga je skrivaj obiskovala in negovala v radiološki bolnišnici, čeprav je vedela, da s tem tvega tako svoje kot tudi življenje še nerojenega otroka. Sama je preživela; življenje ji je rešil novorojeni otročiček, ki je v telesu absorbiral vso radiacijsko nevarnost in umrl štiri ure po rojstvu.

Sledijo osebne pripovedi preostalih intervjuvancev; med njimi so nekdanji zaposleni na jedrski centrali, žene likvidatorjev (=delavcev, ki so nesebično tvegali lastno življenje in šli takoj po nesreči brez prave zaščite pomagat pri reševanju in sanaciji), psiholog, filmski snemalec, fotografi, zdravniki, učiteljice, znanstveniki, novinarji, vojaki, priseljenci, ljudje, ki so ostali v černobilski coni … Vsak od njih pripoveduje in išče odgovore na svoj način. Večinoma ne gre toliko za poročanje o dogodkih kot za grozljivo nazorno refleksijo in rekonstrukcijo občutkov o (post) černobilski apokalipsi. Opisujejo muke vse do smrti in še bolj po tem. Na grozljivo slikovit način nam približajo popolnoma skaljen življenjski tok na ožjem območju nesreče – v coni: svet, zravnan s tlemi, zapuščena bivališča, osamljeni starčki, ki nočejo zapustiti vasi, psi čuvaji, ki čakajo gospodarja, mačke na zapuščenih oknih, lovci, ki streljajo živali, smrt v vseh preoblekah, pogovori otrok o umiranju, ljudje, ki so se odvadili jokati … Bralca ne zapusti občutek, da o vsem tem govorijo v svetu, ki bi se najraje pretvarjal, da se njihova strašna izkušnja ni nikoli zgodila. Černobilski glasovi namreč ne pripovedujejo le o nesreči, ampak mimogrede razgaljajo tudi srhljivo podobo sovjetskega stalinizma. Sovjetski človek se je navadil ne verjeti ničemur, ne misliti s svojo glavo in se naučil živeti v svetu brez resnice … Znano je, da so bili ljudje v času katastrofe soočeni z neizmernim cinizmom odgovornih in zamolčevanjem dejstev o razsežnosti nesreče. Odgovornosti za nesrečo ni prevzel nihče, po televiziji in radiu so mirili ljudmi z lažmi, da bi se izognili paniki. Mnogi so postali žrtev Černobila, ker so se nepremišljeno prepustili navodilom od zgoraj. Denimo rudarji, ki so kopali rov v radioaktivno zemljo in niti pomislili na nevarno sevanje. Ali piloti, ki so povsem nezaščiteni z letali in helikopterji preletavali goreči reaktor. Ali vsi tisoči vojakov, kemikov in fizikov, ki jih je komunistična oblast po eksploziji na reaktorju poslala v gotovo, neizbežno smrt. Drug za drugim so v težkih mukah umirali za posledicami sevanja. Pokopali so jih kot radioaktivne odpadke. Razglašeni so bili za junake, svojcem pa je sovjetska oblast podelila plakete.

Knjiga Černobilska molitev, kot je zastavljena, bi lahko bila zgolj mešanica melanholičnih černobilskih izkušenj različnih ljudi. Toda mojstrsko pero Nobelovke je iz nje naredilo mnogo več. Je pogled onkraj suhoparnih znanstvenih raziskav ali izkrivljenih medijskih sporočil o katastrofi svetovnih razsežnosti. Je knjiga, ki iz bralca izvabi grozo, obup, strah in za zaradi nezmožnosti razumevanja vseh razsežnosti černobilske apokalipse med prebiranjem dobesedno lomi. Ob srce parajočih izpovedih povsem običajnih ljudi, ki se razgalijo zato, da bi ne obledel spomin na usode njihovih dragih, sorodnikov, sosedov, prijateljev …, se sliši posebne vrste molitev – černobilska molitev. Morda še najbolj takrat, ko je čutiti, da najbolj skrita in najgloblja doživljanja pričevalcev ostajajo v globinah neizrekljivega.

Magdalena Starman roj. Šimenc: Zwei Herzen schlagen in meiner Brust

11.3. Magdalena Starman roj. Šimenc: Zwei Herzen schlagen in meiner Brust

Lenart Rihar

11.3.1.

Ravno v nedavnih dneh, ko je gospa Majda Starman praznovala častitljivi življenjski jubilej, je v pisarno Rafaelove družbe prispela pošiljka s knjigo, ki nosi nemški naslov, kot avtorica pa je navedena prav jubilantka Majda oziroma Magdalena. Čeravno se je tuintam slišalo, da z možem pripravljata daljše besedilo za knjižno izdajo, je bila knjiga, ko se je znenada pojavila na mizi, vseeno veliko in prijetno presenečenje.

V mojih prsih bijeta dve srci je knjiga, ki izrisuje avtoričino življenjsko pot. Kratka pamet bo morda rekla, da to ni nič posebnega, a še zdaleč ni tako. Vsako življenje je čudež in bogata sestavljanka lepih in težkih trenutkov, spoznanj in odnosov. Vsako popisano življenje je tudi dokument časa, za katerim se sled hitro izgublja, zapisana beseda pa pomaga ohranjati njegove avtentične konture tudi za zgodovinopisje, ne le za splošno zakladnico človeštva. Od tu naprej se v danem primeru začenjajo dodatne okoliščine, ki zapis nekega življenja napravljajo neprecenljiv. Gre za prelom dob, gre za vojno in okupacijo, gre za napad domačih ljudi s tujo ideologijo in s tujim nasiljem na lasten narod, gre za razklanost, ki zareže tudi v družine, gre za izgubo doma, ločeno življenje od domačih, begunstvo, življenje v skrajno neprijaznih razmerah, poganjanje korenin v tuji zemlji, na pragu domovine in tako naprej brez konca. Gre tudi za dokumentacijo čudeža, ko slovenska begunska skupnost stisko in trpljenje prekuje v nedosežne organizacijske, kulturne, narodnostne in etične vrline.

Zapisana zgodba Majde Starman s svojega zornega kota dokumentira vse našteto. Že kot leto in pol staro dekletce mora v rejo k starim staršem. Vojna ji najožje moško sorodstvo razmeče med vse tri vojske, potem pa komaj v begunstvu zaživi s svojim očetom. Z njo sledimo beguncem skozi ljubeljski predor na Vetrinjsko polje, potem v Lienz in spet nazaj v Špital, kjer z možem Lojzetom živita še danes. Vmes mimogrede izvemo premnogo stvari o urejenosti in organiziranosti slovenskega begunskega življenja, o petju, šoli, prejemu zakramentov in otroški igri. Pahljača se razteza od vojaških racij do fižolčka, ki je, potisnjen v dekliško uho, več let čakal na svobodo. Potem, letos je 70 let od tega, se začnejo odhodi čez ocean. Oče presodi, da Amerika ni obljubljena dežela in hčerka Majda se kljub joku, ko se prijateljice poslavljajo, strinja, da so že tako dovolj daleč od doma. Smrt v taborišču ni tabu – že od vojne naprej ne, posebej pa ne po pobiti slovenski narodni vojski. Odhod stare mame je opisan podrobno. Stara mama je v resnici mama. Z očetom v enosobnem stanovanju ostajata v Špitalu. Majda bi rada postala učiteljica, a ne gre, ker ni ne sredstev ne avstrijskega državljanstva. Z leti se končuje barakarsko življenje, na obiske pa prihajajo tudi že prvi, ki so konec štiridesetih odšli čez ocean. Od družine, ki živi v socializmu, so še vedno odrezani. Do kakega bežnega srečanja jih pripelje kratek obisk na Koroškem, sicer pa kvečjemu z uporabo kriptografskih zapisov in iznajdljivo uporabo turističnih možnosti. Sicer veliko let ni smela v domovino. Pustolovsko in presunljivo obenem je tihotapljenje na smrt bolnega očeta v Jugoslavijo, ker bi rad umrl doma. Iz zapora ga jugoslovanske oblasti spustijo samo zato, da so se izognili komplikacijam s truplom. A vzporedno se življenje v Špitalu krepi. Pride prva služba, potem stalna, pride poroka, potem prvorojenka. Tudi avto in tudi nova hiša par let pred svobodno Slovenijo.

Ob koncu knjige najdemo kratko refleksijo begunstva. Najhušja je ločenost od bližnjih in razbitje življenjskih sanj, vključno s poklicem. V marsičem je mladost ukradena. Težka je nesprejetost, neprijetna je nalepka, da si tujec, četudi rojen že v Avstriji. Neprijetno je pediatru razlagati, da se v družini govori slovensko. Med zalivanjem rož je slišati mimoidoče, da bi begunci že morali znati nemško. A Starmanova se ne utaplja v neskončnem seznamu negativnosti, biti begunec prinaša tudi prednosti. Zlasti domačnost z dvema kulturama. Od tega, da se hitro naučiš tujega jezika, do tega, da lahko v Slovenijo priskrbiš boljši avto. Pa denimo tudi torontskega kardinala Slovenija ne bi imela brez begunstva. Predvsem pa v Sloveniji nikoli ne bi spoznala svojega moža Lojzeta.

Majda Starman je skupaj s soprogom že večkrat na različne načine poskrbela, da so domačini in drugi nemško govoreči lahko slišali za nenadkriljivo zgodbo slovenskih beguncev. Zdaj to svoje delo dopolnjuje še s knjižno izdajo. Že v motu našteje vprašanja, ki ji jih je okolica zastavljala sedemdeset let. Od kod je, zakaj je prišla, koliko časa je že tu, zakaj se ne vrne in podobno. Ker je torej knjiga namenjena nemško govorečemu bralcu, so nekateri deli tudi splošno informativni, vključno s situacijo v Sloveniji med vojno in po njej. O neprecenljivem delu zakoncev Starman za celoten slovenski prostor pa je ob deseti obletnici begunskih razstav Rafaelove družbe pisala dr. Damjana Kern v stoti številki Zaveze.

Knjiga ima dobrih 200 strani in tudi ročno izdelan zemljevid za predstavo, kako je tekla begunska pot proti Avstriji. Včasih je sistematičnost gradiva nekoliko manj razvidna in tudi kaka časovna ali druga razmerja tuintam zahtevajo nekoliko več koncentracije. Sicer pa gre za knjigo, ki bo tudi nadpovprečno razgledanemu bralcu odprla bogat svet, za katerega skoraj gotovo še ni slišal ali pa vsaj o njem nima nobene prave predstave. Zato avtorici iskreno čestitamo, obenem pa smo ji dolžni tudi hvaležnost. Na slednjo kljub vsem preizkušnjam in izgubi najbližjih niso pozabili niti slovenski begunci. Nekaj vodil, ki so vsa leta bivanja v taboriščih odmevala v njihovih srcih, pove vse. Barake in zunanja beda so odšle, srčna kultura in bogata dediščina pa ostaja: S potrpežljivsotjo prenašajmo drug drugega. Ni vseeno, kako bomo v širnem svetu preživljali čas svojega izseljenstva. Odšli smo zaradi prepričanja. V tujini smo otroci svobode. Ne smemo pozabiti, koliko smo bili obdarovani.

Figure 49.
In memoriam

12. In memoriam

In memoriam profesor Martin Kranner 1918 – 2017

12.1. In memoriam profesor Martin Kranner 1918 – 2017

Janko Maček

12.1.1.

Figure 50.

2. marca letos je na svojem domu v Gorici v stotem letu življenja umrl profesor Martin Kranner. Rodil se je 30. oktobra 1918 v Žabnicah pod sv. Višarjami kot sovaščan dr. Lamberta Ehrlicha. Po gimnaziji v Ljubljani je študiral na Univerzah v Ljubljani, Gradcu in nazadnje v Neaplju, kjer je zaključil študij z doktoratom. Leta 1947 je na slovenskih šolah v Gorici začel poučevati slovenščino in telovadbo. Leta 1950 se je poročil s Cirilo Stanič in postal skrben oče dvema sinovoma ter hčerki Marjeti.

Na žalni seji v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža 10. marca se je od pokojnega profesorja poslovila goriška slovenska skupnost, pogreb pa je bil v soboto 11. marca 2017. Goriški Novi Glas je o slovesu od profesorja Krannerja obširneje pisal 16. marca pod naslovom »Življenje, ki bi zaslužilo roman ali film«. Ob grobu mu je spregovorila novinarka, ki je z njim v zadnjih letih pripravila več intervjujev in zato temeljito pozna njegovo delo ter življenje. Omenila je, da večji del udeležencev pogreba ceni njegovo športno udejstvovanje med goriškimi Slovenci in Italijani, dejansko pa so bila najbolj zanimiva leta njegovega med- in povojnega delovanja v Ljubljani. V tem času je skoraj eno leto bil v gestapovskem zaporu.

Omenimo samo nekaj funkcij, ki so mu bile zaupane in jih je vestno opravljal na Goriškem: Bil je ustanovitelj slov. katoliškega prosvetnega društva, član in nato predsednik odbora Katoliškega doma, soustanovitelj slovenske skavtske organizacije itn. Pa vendar: »Po prihodu v Gorico Vam ni bilo lahko, saj tu na Primorskem, ostajaš, če se ne odpoveš nekaterim pristopom, izbiram, – hočeš nočeš – na obrobju, osamljen, na zgrešeni strani. Tej – z vidika splošnega mnenja pri nas – zgrešeni strani se niste nikoli odpovedali. Tudi v javnosti ne. Bili ste človek jasno profilirane ideologije, ki je niste skrivali, gledali drugam, se ukvarjali z neproblematičnimi vsebinami, zato da ne bi prišla na dan.« (Iz govora pri pogrebu)

V Novem Glasu beremo, da je bil Martin Kranner v Ljubljani član Katoliške akcije, kasneje pa vključen v Slovensko legijo, ilegalno organizacijo Slovenske ljudske stranke. Leta 2002 oziroma 2003 je revija Zaveza v številkah od 47 do 49 pisala o nastanku in delovanju vaške straže v Polju (takrat Devica Marija v Polju). Avtor dveh zapisov je poveljnik vaške straže v Polju profesor Janez Grum, tretjega pa njen član Martin Kranner, tedaj študent prava. V 47. številki piše Janez Grum takole: »Tudi v tej fari in občini je bila skupina članov krajevne Slovenske legije, ki je spretna propaganda ni potegnila za seboj in se je leta 1942 drznila upreti komunističnemu nasilju. Zaradi samoobrambe pred tem nasiljem je septembra 1942 ustanovila vaško stražo.«

Pred to ustanovitvijo so partizani v noči na 30. avgust zažgali skladišče papirja v Vevčah in skladišče lesa na dobrunjski strani ter napadli italijansko posadko tam v bližini. Posledica teh akcij je bila, da so Italijani iz poljske fare in okolice odpeljali na Rab okrog 1000 moških. Martinu Krannerju je tedaj uspelo rešiti nekatere za internacijo določene fante, da jih niso odpeljali. Profesor Grum ga predstavi takole: »Študent Kranner je bil rojen v Žabnicah pod Višarjami in je znal italijansko. Imel je italijansko dovoljenje, da je od časa do časa lahko šel domov. Kako je potekalo reševanje, bo povedal sam.«

Po vsem povedanem ni težko razumeti, zakaj je bil profesor Kranner član Nove Slovenska zaveze od njenega začetka. Naše revije Zaveza ni samo bral, ampak je večkrat zanjo tudi kaj napisal. Redno se je udeleževal naših srečanj in obletnih slovesnosti na Teharjah, v Kočevskem rogu ter drugod. V času po osamosvojitvi, ko smo večkrat poromali na Višarje, smo ga pogosto srečali tudi tam, zagotovo pa ob vsakoletnem srečanju treh Slovenij. Prepričani smo, da ga je Marija prijazno sprejela, ko je sedaj prišel k Njej, ne samo na višarsko goro, ampak v nebeški Jeruzalem, in da je tam srečal tudi sovaščana Lamberta Ehrlicha. Naj v bodoče skupaj spremljajo naše delo in prosijo za našo domovino.

Svojcem pokojnega profesorja Krannerja izrekamo iskreno sožalje, njemu se pa zahvaljujemo za pokončnost in zvestobo. Naj mu bo Bog bogat plačnik in naj počiva v miru!

Jože Bertoncelj (1925-2016)

12.2. Jože Bertoncelj (1925-2016)

Jurij Pavel Emeršič

12.2.1.

Ko sem se jeseni 2010 s kolesom peljal po Cesti pod hribom, sem pred vrati njegove hiše zagledal dolgoletnega koseškega duhovnika Jožeta Bertonclja, ki je širši slovenski katoliški javnosti znan kot dolgoletni urednik Mavrice. Pričela sva klepetati, iz površnega klepeta pa kmalu zajadrala v zgodovinske vode. Pogovor objavljam posthumno, saj je g. Bertoncelj lani aprila umrl. Na podlagi posnetega pogovora predstavljam nekaj viharnih dogodkov iz njegovega življenja, ki pričajo o težkih razmerah v Cerkvi na Slovenskem po 2. svetovni vojni.

Jože Bertoncelj se je rodil v narodno zelo zavedni družini. Njegov oče je bil učitelj v Šmarjeti na Koroškem, mati Ljubljančanka pa se je kot prostovoljka borila za severno mejo. Po izgubi Koroške sta si ustvarila dom v Kovorju pri Tržiču. Tam se jima je 5. julija 1925 rodil sin Jože. Po končani osnovni šoli se je vpisal na kranjsko gimnazijo, ki je bila ob nemški okupaciji Gorenjske ukinjena, Bertoncelj pa se je prepisal na klasično gimnazijo v Celovcu, kjer je uspešno opravil maturo. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali in poslali v Normandijo. »Tam je bilo grozno.« se je spominjal Bertoncelj. Po zavezniškem izkrcanju naslednje leto je padel v angleško ujetništvo, vendar je bil kmalu izpuščen. Med vračanjem proti domu je prišel do Salzburga. Tam so ga spet prijeli Angleži, ki so ga poleti 1945 predali partizanom v Jugoslavijo. Bertoncelj je povedal, da so ga partizani stražili skupaj z drugimi ujetniki na polju v bližini kranjskega vodovodnega stolpa. Prepričan je bil, da ga bodo ubili. Takrat pa ga je prepoznal eden od partizanov, s priimkom Lebar, ki se je zavzel zanj. Premeščen je bil v poslopje kranjske gimnazije, od koder je bil kmalu izpuščen. Ker nova šolska oblast ni priznala njegove celovške mature, je ponovno maturiral in se leta 1947 vpisal na ljubljansko fakulteto za elektrotehniko. Ves čas pa ga je vleklo v teologijo. Po štirih

Figure 51.

semestrih na elektrotehniki ga je med molitvijo Kristus poklical v duhovništvo. Vstopil je v bogoslovje in po nekaj izpitih pričel študij v 3. letniku na Teološki fakulteti.Povedal je, da ga je Udba pogosto zasliševala in ga skušala na vse načine odvrniti od njegove odločitve. Po 3 letih študija je bil leta 1951 posvečen in nastavljen za kaplana v Kranj, od tam pa je oskrboval tudi podružnico v Primskovem. Mladega Bertonclja so v Kranju poznali, bil pa je tudi magnet za mladino. Komunistična oblast mu je zato še posebej ostro nasprotovala in mu nagajala z različnimi administrativnimi ukrepi. Pisati so mu začeli tudi anonimna pisma. V enem je prebral: »Če takoj ne zgineš iz Kranja, te čaka smrt!« Poleg je bila narisana še smrt. Bertoncelj je povedal, da se groženj ni bal. Bil je vajen nevarnosti, saj je preživel Normandijo. Oblast je pritiskala tudi na Vovka in zahtevala Bertoncljevo prestavitev. Mitja Ribičič se je osebno angažiral in rohnel zoper njega. A ko so videli, da z grožnjami ne bodo uspeli, so se odločili Bertonclja ubiti. Na kljuko župnišča so mu zvečer namestili bombo. Očitno pa je bila bomba slabo nameščena in po spletu srečnih naključij ni eksplodirala. »Na ta način bodo vse mlade pregnali,« je dogodek komentiral Vovk, ki se je ustrašil za mladega Bertonclja in se odločil za prestavitev v župnijo, kjer je župnik sodeloval s partizani.Leta 1952 ga je poslal v Črnomelj k župniku Žabkarju. »On te bo ščitil,« je zaključil Vovk. Vendar so se pritiski nadaljevali tudi tam. Šele potem, ko je Žabkar komunistom zagrozil, da ne bo več sodeloval z njimi, je bil nekaj časa mir. Iz Črnomlja je bil leta 1956 premeščen v Ljubljano, v Trnovo, kjer je takrat živel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar. Leta 1961 pa je bil Bertoncelj po Vovkovem dekretu postavljen za župnika novoustanovljene župnije Koseze. Ker župnišče še ni bilo zgrajeno, je generalni vikar Jožef Pogačnik prosil Bertoncljevo ovdovelo mamo, če vzame sina spet v svojo hišo v bližini koseške cerkve, kjer je nato živel skoraj do smrti.

Bertoncelj je v Kosezah zbiral okoli sebe zelo veliko mladih in otrok, zato se je urednik Družine obrnil nanj in ga prosil, da bi uredil enkrat na mesec kotiček na strani Družine za otroke. Priloga se je imenovala »Malim«. Takoj so se začele težave z oblastjo, vendar je bil tega že navajen. »Ko so videli, da sem trmast in se jih ne bojim, so me pa pustili delati,« zaključi Bertoncelj. Ko se je priloga razširila in nazadnje prerasla v samostojno revijo, jo je Bertoncelj poimenoval »Mavrica«. Prva številka je izšla leta 1972. Bertoncelj jo je urejal vse do leta 1996. Od leta 1997 je deloval kot duhovnik pomočnik v Kosezah. Umrl je v Ljubljani v 91. letu starosti.

Na platnicah

Appendix A Na platnicah

Temelj prihodnosti

Appendix A.1 Temelj prihodnosti

Appendix A.1.1

Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razlo­ čevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.
Prof. Justin Stanovnik

Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945-1951

Appendix A.2 Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945-1951

Appendix A.2.1

V Sloveniji so bila po vojni komunistična koncentracijska taborišča!

Notes
1.
Glej: https://hr.wikipedia.org/wiki/Raspad_SFRJ
2.

Npr. Interancionala: Ta svet krivičnosti razbijmo,/do tal naj boj ga naš podre;/nato svoj novi svet zgradimo,/

bili smo nič, bodimo vse!

3.
4.
Besedilo želi biti tudi povabilo na spominsko slovesnost, ki bo 25. junija na kraju zločina, v Prosci nad Zaklancem.
5.
V. Fortuna, Slovensko domobranstvo na Notranjskem. Tipkopis, 1974. Zapuščina Vinka Fortuna v družinskem arhivu v Kranju.
6.
V. Fortuna; življenjepis… Fortunova zapuščina v družinskem arhivu v Kranju.
7.
Po pričevanju domobranskega stotnika Vinka Fortune o grahovski tragediji. Meddobje, Buenos Aires, 1956, 1-2, 84-86.
8.
Isto.
9.
Ivan Križnar, Slovensko domobranstvo v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Osvoboditev Slovenije, 1977, 192.
10.
B. S., Grahovskim žrtvam v spomin. Tabor, Buenos Aires, 1972, 1-2, 301.
11.
Tine Velikonja, V ognju groze plapolam. Zaveza, 15, 1994, 39.
12.
Pavla Hribernik, pogovor, Ljubljana, 1. 9. 1986.
13.
Jože Petek-Stane Škrabar-Braškar, S štirinajsto divizijo, 1979, 58.
14.
Po pričevanju domobranskega stotnika Fortune o grahovski tragediji. Meddobje, 1956, 1-2, 84-86.
15.
Isto.
16.
Vinko Fortuna, Kaj smo in nismo bili. Vestnik, Buenos Aires, 1968, 3, 95-97. Ponatis iz časnika Klic Triglava, London.
17.
Fortunovo pismo Tinetu Debeljaku 8. 7. 1974. Pismo v Debeljakovi zapuščini, Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.
18.
Pismo Andreja Habjana Francetu Piberniku, Mendoza, Argentina, 14. 7. 1987.
19.
Stanko Tomažič, Zadnji trenutki pesnika Franceta Balantiča. Dom in svet, 1944, I, 155.
20.
UNRRA, S-0527-0832, Camps. Notes on Centres in Italy with estimated Winter Capacity. 11. 10. 1945.
21.
Dnevnik Marjane Kovač, por. Batagelj.
22.
Zedinjena Slovenija, 6. 9. 1945, str. 3. Tudi kasneje jim je dr. Krek večkrat pisal ter jih obiskoval.
23.
UNRRA, S-0527-0983, Camps Operations, D. P. operations (Italy), Camps survey, Ancona camps survey, 22. 11. 1945, str. 3.
24.
Zedinjena Slovenija, 21. 5. 1946, str. 2.
25.
Domači glasovi, 29. 9. 1945, str. 4.
26.
Slovenski begunci v Italiji: v: Koledar Svobodne Slovenije 1949, Buenos Aires, 1949.
27.
Zedinjena Slovenija, 12. 2. 1946, str. 4.
28.
Zedinjena Slovenija, 22. 6. 1946, str. 3.
29.
La voce delle Marche, giugno 1946.
30.
Zedinjena Slovenija, 7. 5. 1946, str. 3.
31.
Zelo popularen in odmeven je bil njegov cikel radijskih komedij Vesele in žalostne iz življenja Jake Smodlake in njegovih. Rokopis te igre, ki so ga hranili v arhivu Radia Ljubljane, je po vojni končal v papirnici Vevče.
32.
Zedinjena Slovenija, 15. 6. 1946, str. 3.
33.
Begunska književnost v taboriščih; v: Zbornik Svobodne Slovenije, 1973–1975, Buenos Aires, str. 288.
34.
Zedinjena Slovenija, 4. 2. 1946, str. 3.
35.
Danes bi bil to deveti razred.
36.
Slavič se je vrnil leta 1947 in potem predaval na TEOF. Umrl 25. 10. 1958.
37.
Franc Ksaver Grivec 1878-1963, redni profesor osnovnega bogoslovja, častni doktor Karlove univerze v Pragi, najboljši poznavalec delovanja bratov Cirila in Metoda.
Date: 2018-26-03