Zaveza št. 103

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2016

Kazalo

[Page 001]

Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.
Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Nestabilnost kot nuja

1.1.
Nestabilnost kot nuja

Lenart Rihar

1.1.1.

Ob mehkem prelomu s totalitarno predhodnico navdušenja v mladi državi Sloveniji ni manjkalo. Čeravno je bilo
veselje iskreno, pa mu je bila očitno primešana tudi lahkotnost, ki se ni zavedala resnosti položaja niti ni kazala
omembe vredne volje, da bi ga premotrila. Jasno je, da je dosti lažje stvari ocenjevati prek polstoletne razdalje, zato
ne kaže preveč radodarno moralizirati, kako in kaj vse bi takratni Demos lahko bolje uredil. Bolj straši očitnost, da
nekateri ključni ljudje iz tistega časa še dandanes niso zmožni dojeti, kaj se je takrat dogajalo in s čim so imeli
(in imamo do danes) po deklarativni smrti boljševizma opraviti.

Skozi zgodovino opažamo, kako se človeštvo slabo uči iz preteklih zgledov. Enako velja za posameznega človeka, ki
redkokdaj uide zakonitosti mladostne zaletavosti, zrelodobne vsevednosti in umiritve na jesen življenja. Slednja pri
nekaterih vendarle prinese tudi modrost – a zmotni kolobar ne dovoli, da se bi njena spoznanja prenašala na mlajši
rod, saj ta vase zaverovano stopa po svojih poteh.

Tranzicijo imamo, pa še slaba je povrhu

1.1.2.
Tranzicijo imamo, pa še slaba je povrhu

Podobno je s prepoznavanjem tranzicijskih zablod. Spoznanja prihajajo počasi in pri premajhnem številu ljudi.
Kakovostni premik je na ta način zelo omejen, dodatno pa ga na obrobje vedno znova spravljajo po eni strani nasprotne
ideološke sile, po drugi strani pa odhod kolikor toliko izmodrenih generacij in prihod mladih, ki nimajo izkušnje niti
osamosvojitve, kaj šele totalitarizma. Najprej so ujeti v družine, ki jih ustanavljajo pol izdelani starši, za njimi
pridejo v laicistični šolski sistem, neprestano pa jih bombardira »splošna družbena klima« z mediji in javnim
mnenjem. Med tem odrastejo, začnejo ustanavljati svoje družine, ki se jim po nekaj letih hitre erozije komaj še sme
reči družina, in spirala gre naprej.

Četrt stoletja, kakor v zreli dobi hipoma mine, vendarle ni tako kratka doba. Niti za državo ne, če nanjo gledamo z
vidika človeškega življenja. Večina državljanov, se zdi, odšteva lastna leta in leta svoje države brez kake omembe
vredne refleksije. Pri nekaterih pa se je po vseh teh letih vendarle uveljavilo spoznanje, najprej sploh, da je
tranzicija, ki je bila v letih navdušenja tudi kot pojem nekako izgnana iz javnosti in zavesti, dejstvo, v zadnjih letih
pa tudi to, da je doživela polom. Od tu do ponotranjenja opozoril, kako dolgotrajno je zdravljenje po totalitarizmu, ni
več daleč. Je pa še daleč do sanacije same, saj jo modri ljudje ocenjujejo v večkratnikih nesvobodnega obdobja.
Kolikokrat je samo urednik Justin Stanovnik naglasil dvestoletne posledice tako rekoč hipne manifestacije jakobinizma. S
tem smo mimogrede povedali tudi to, da je Zaveza ves čas krepko predhajala ta počasna spoznanja, a slišana je bila
malo in upoštevana praktično nič.

Vem, da bom umrl, a ne verjamem

1.1.3.
Vem, da bom umrl, a ne verjamem

Z vsebino Zaveze je bilo najlažje pridobiti zavest, kako si ne kaže delati utvar glede hitre in samodejne (!)
sanacije. A skoraj gotovo je vsakogar tuintam prešinjala optimistična misel, da bo šlo hitreje, da bo mogoče kak
klanec ali kak ovinek vendarle izpustiti. Ni šlo in tudi razočaranje ni izostalo. Ko se slaba napoved začne
uresničevati, ni bistveno lažja zato, ker je bila napovedana … Težko je zlasti zato, ker je očitno, da bi se bilo
premnogemu klancu, ovinku, trku ali zastoju s prisebno politiko mogoče izogniti.

Spoznanje torej, da politični človek kljub še žívi izkušnji diaboličnega časa zori tako počasi, je vsekakor
porazno. Sorodne občutke poraženosti zbudi tudi opazovanje opotekave pomladne politike skupaj s klavrnim zadržanjem
[Page 002] vseh drugih segmentov družbe. Na dan je treba
zvleči ocene o času okrevanja, ki zna biti, kot rečeno, večkratnik totalitarne dobe …

Vsekakor človek upa na najbolje in tako smo tudi tukaj pričakovali neko sicer zelo podaljšano, a vendar linearno
sanacijsko pot. Težko bi komu, ki pozna oziroma skuša začutiti neznanskost nasilja in trpljenja, s kakršnim je
boljševizem bičal podjarmljene ljudi, prišlo na misel, da bo izhod iz tega oviral še zunanji svet.

Podaj mi roko, sovražnik …

1.1.4.
Podaj mi roko, sovražnik …

Prva stvar je razplod marksizma, ki se ni omejeval na Srednjo in Vzhodno Evropo, če ostanemo pri tej celini, pač pa
je svoje metastaze učinkovito zasajal tudi po svobodnem Zahodu. Ne gre le za marksizem, pač pa tudi za druge odklone
razsvetljenstva, ki jih raznaša, poenostavljeno rečeno, levičarstvo. Čeprav ni primerjave med totalitarizmom in
demokracijo, destruktivne sile delujejo tudi v slednji. Preoblečejo se v tako ali drugačno »bratstvo«, »enotnost«,
»napredek« in z neodjenljivo voljo skušajo uničiti »zatohlost«, »zadrtost«, »nazadnjaštvo« starega sveta.
Stari red je treba diskreditirati in likvidirati ter vzpostaviti novega.

»Antropološki prerod, se pravi odločna težnja po preoblikovanju sedanjega človeka in njegovi nadomestitvi z
drugim, izraža temeljni cilj francoskega razsvetljenstva – pri čemer tega razsvetljenstva ne razumemo kot toka, ki bi
sledil emancipacijskim obljubam lastne kulture, temveč kot tok, ki bi svojo kulturo rad popolnoma zamenjal z neke vrste
protikulturo.« Tako filozofinja Chantal Delsol ponazarja dogajanje, ki traja, zdi se, da nevarno pospešeno, do danes.
Ne gre za grobo uporabo sile, mehkih oblik prisile pa je brez števila: od vsiljevanja teorije spola do prepovedi ugovora
vesti za zdravnike, ki morajo izvajati splav. Da o tem, kako slabo je skrita simpatija do (skrajnega) islama, ki je
vabljen nad Evropo, ne govorimo. Taka miselnost, ki prepreda Zahodni svet, seveda ni zmožna obsoditi komunizma, saj je
ta le njena totalitarna različica. Zdaj nam je bolj jasno, kakšen Zahodni svet je pričakal Slovenijo na pragu njene
samostojnosti in jo spremlja na njeni petindvajsetletni poti. In lažje razumemo, zakaj ga nič ne moti, če novinko
obvladujejo komaj kaj maskirane stare sile.

Ni dovolj demon preteklosti in sedanjosti?

1.1.5.
Ni dovolj demon preteklosti in sedanjosti?

Tu bi lahko krog sklenili in še vedno razmeroma optimistično ugotovili: zopet je na naši poti ovira, kjer smo
pričakovali podporo, vendar moramo naprej, čeprav po dodatno podaljšani tranzicijski poti. Težava je v tem, da smo
ugotovili isti izvor, pravzaprav identičnost destruktivnih sil, ki so na eni strani železne zavese uresničevale
totalitarizem, na drugi strani pa z mehkimi načini najedajo demokracijo in sploh veljaven vrednotni svet. Ker poznamo
izvor in totalitarno inkarnacijo, si pač ne moremo delati utvar, da so se te sile pripravljene ustaviti pred čemer
koli. In zato smo na tem mestu prisiljeni pogledati neugodne politične spremembe na svetovnem in evropskem zemljevidu.
Ta hip za nas še niso drastične, ni pa več prav velike gotovosti, da drastične ne postanejo. Na eni strani gre za
velike migracije, katerih predokus smo nedavno doživeli, potem so tukaj nedemokratični režimi Rusije, Kitajske ipd.,
tu so Združene države Amerike z vprašljivim predsednikom in njegovo krvoločno opozicijo, tu je Turčija, ki prav ta
čas od daleč razkazuje svoje neprijazno zobovje, tu je strašljiv potencial islama, mnogo kje sprožen, raztresen pa po
vsej zemeljski obli in tako naprej. Evropa ob britanski poniglavosti, ki jo načenja tudi formalno, vse to gleda v
kombinaciji dolge brezbrižne mirnodobske ležernosti in levičarskega aktivizma, ki pere možgane: »Sprejemanje novega
je dobra novica, sprejemanje negotovosti je vrednota, sprejemanje nestabilnosti je nujnost in mešanje je bogastvo« (C.
Delsol).

Sloveniji od znotraj vladajo idejni dediči
[Page 003] totalitarizma in ji preprečujejo razcvet, navzven pa
je ujeta v nezavidljiv evropski in svetovni kontekst, ki zagotavlja neprimerno manj varnosti, kot je bilo to videti še
pred kratkim. V takih perspektivah, ko je na kocki varnost planeta, postane posameznik še manjši. Njegova odgovornost,
da naredi, kar je mogoče, za mir in zdravo pamet, pa vse večja.

Koliko možnosti ima urejen, lep svet?

Figure 1. Koliko možnosti ima urejen, lep svet?
arhiv Zaveze

[Page 004]

Tri sestre klarise na griču

1.2.
Tri sestre klarise na griču

Matija Ogrin

1.2.1.

Kakšna neki je bila v Sloveniji pomlad leta 1978? Kaj se je tedaj dogajalo? Katere stvari so ljudem – našim ljudem
– legale na dušo s skrbjo in žalostjo? Morali bi odpreti časopise s poročili o revolucionarnih proslavah in
izvlečki partijskih govorov, če bi si hoteli obuditi vzdušje tistih let; predvsem pa bi morali prisluhniti spominom
tistih, ki so bili šikanirani in nadzorovani kot nasprotniki režima, spominom tistih, ki so v strahu in grenkobi
molčali o smrti svojih bližnjih, prisluhniti bi morali tistim, ki so gledali v tla in tiho prenašali krivico ob
zmagoslavju hudodelstva, na katerem je rasla tedanja oblast. Mnogo razlogov za to, da so bili naši ljudje malodušni in
potrti.

Toda takrat, spomladi leta 1978, se je na belo soboto zgodilo nekaj izrednega. Kako povedati, da bomo opazili velikost
in globino tega dogodka? Veličina in razsežnosti tistega na videz malega dogodka se namreč vidijo šele z razdalje
desetletij in še to samo, ko sestavimo celotno zgodbo. Zgodilo se je tole. Takrat so tri slovenske sestre klarise
pripotovale iz Zagreba in se ustavile na griču v Nazarjah. Nič dramatičnega. Vendar je v tem neznatnem dogodku skrita
ena od velikih zgodb duhovne drame Slovencev v 20. stoletju. Zgodba, ki da prihodu treh sester tiste pomladi leta 1978 na
nazarski hrib pravi pomen, ozadje in globino, je zgodba dekleta po imenu Marija Kozina, ki se je rodila v vasi Zapotok v
Sodraški dolini leta 1905. O tej neverjetni zgodbi je pisal Janko Maček v 92. številki Zaveze, obsežno in poglobljeno
pa je popisana v knjigi Dvoje sanj Marije Kozina (2015). Marija Kozina je odrasla v omikani in verni kmečki družini;
njeno mladost so pospremile nenavadne duhovne moči, ki so jo, že odraslo, pri 24 letih privedle k sestram klarisam. In
ker v Sloveniji že od časa Jožefa II. okrog 1780 ni bilo nobenega klariškega samostana, je Marija Kozina jeseni 1929
vstopila v samostan klaris v Splitu. Prejela je redovno ime s. Marija Imakulata. Duhovno, redovno življenje te sestre je
bilo že spočetka nekaj posebnega: njena skrb za sestre, navzočnost, prizadevnost, a tudi ponižnost in zatajevanje
močnega značaja. Tem bolj potem, ko je v letu 1942 izvedela, da so komunisti umorili njena brata, očeta in mamo. Ko
sem prebral, kaj je storila sestra Imakulata ob tej novici, se mi je zdelo, da je tu nekaj kakor razodetje, na meji
izrekljivega: vstala je, šla v samostansko kapelo in s solzami v očeh zapela prastaro hvalnico Cerkve – Te Deum
laudamus, tebe Boga hvalimo …

Postopoma je gotovo izvedela tudi podrobnosti. Pričevanje preživelega brata Mirka – duhovnika Vladimirja Kozine
vsebuje stvari, ki jih je težko prebrati do konca. V sestri Imakulati se je odprla globina, spričo katere so pozneje
druge sestre govorile o svetosti. Globina, nad katero je potekalo to, kar je bilo moč videti v življenju sestre
Imakulate, je delovala z neverjetnimi močmi in pisala zgodbo, ki ji moremo verjeti le, ker jo gledamo nazaj – ker se
je že dogodila. To zgodbo je treba prebrati, kajti potem, ko jo razumemo, ji moramo verjeti. Poslanstvo te zgodbe je
bilo, da je potem, ko je sestra Imakulata premagala neštevilne preizkušnje, bolezni in težave, z dvema sosestrama
Slovenkama naposled lahko odrinila s Hrvaške, da bi po domala dveh stoletjih zasadila mladiko klariškega reda v
Sloveniji. In ko je na belo soboto 1978 z njima stopila na nazarski grič, ki stoji nad sotočjem Drete in Savinje, je
vedela, da je to pokrajino videla v mističnih sanjah, ki so ji bile poslane, da so blagoslovile njeno mladost in
poznejše življenje z vero, upanjem in poslanstvom. Da, sotočje Drete in Savinje pod gričem, na katerem danes stoji
samostan, s katerim je sestra Imakulata obnovila red klaris v Sloveniji, to sotočje je potopljeno v mistično pokrajino:
s sanjami mlade Marije Kozina, sestre Imakulate, je postalo del mističnega načrta, v katerem so bili glavni

[Page 005]

Na grič, v duhovne pokrajine

Figure 2. Na grič, v duhovne pokrajine
Arhiv Zaveze

[Page 006]protagonisti najprej njeni umorjeni starši in brata.
Tri sestre klarise, ki so tedaj stopile na grič nad sotočjem, so vedele, da stopajo v duhovno pokrajino, v duhovni
načrt, ki se je tistega dne, na belo soboto leta 1978, uresničil, hkrati pa se je šele zares začenjal: karizma svete
Klare in sester klaris je oživela in se od tam razširila po Sloveniji s tolažbo molitve in blagoslova.

To je odgovor na vprašanje, s katerim smo začeli: kaj se je dogajalo spomladi leta 1978 v Sloveniji? Potekalo je
sklepno dejanje zgodbe, ki je res velika slovenska zgodba: velika je bila zato, ker so v nji delovali veliki ljudje, in
ti so postali veliki zato, ker so se pustili tudi v najhujši preizkušnji voditi Bogu, ne odstopiti od mesta, kamor jih
je postavil. Potekalo je, če smem tako zapisati, eno od sklepnih dejanj, s katerimi se končujejo zgodbe mučencev in
pričevalcev, eno od tistih dejanj, od katerih Slovenija duhovno živi in, upajmo, preživi. Takrat, spomladi leta 1978,
je bilo sicer v Sloveniji videti vse kaj drugega, predvsem mnogo takega, kar jemlje veselje, vero in polet. Resnična,
velika zgodovina Slovenije pa se je tedaj odvijala na nazarskem griču, kamor je pater Polikarp Brolih – menda z
razmajanim fičkom – pripeljal sestro Imakulato in drugi soustanoviteljici klaris na Slovenskem. To zgodbo si skušam
priklicati pred oči, kadar prihajajo slabe novice, ena za drugo, spomladi leta 2017. Tudi danes se prav tako lahko
zgodi, da se trije fantje sestanejo nekje in se začnejo pogovarjati o tem, da … Kajti načrt je gotovo še mnogo
obsežnejši in sega naprej. Pomembno je to, da je sestra Imakulata morala v tem načrtu seči s svojo vero zelo globoko,
prav do krvi svojih staršev in bratov. Verjamem, da je v to smer mogoče seči tudi v sivini slabih novic leta 2017.

Ignoranca in prihodnost

1.3.
Ignoranca in prihodnost

Brane Senegačnik

Prezvetnost in prisebnost

1.3.1.
Prezvetnost in prisebnost

Večkrat berem ali slišim, da je dejavnost Nove slovenske zaveze in s tem tudi revije Zaveza anahronistična, da je
posvečena izgubljeni stvari in ni kaj prida več kot brezplodno nostalgično objokovanje družbenih razmer pred drugo
svetovno vojno, morda celo nekakšen ventil za frustracije zgodovinskih poražencev. Skratka, da je vrtenje zgodovine
nazaj, ki je – k sreči – mogoče le v glavah. Takšne sodbe ne prihajajo le iz kontinuitetnih, postkomunističnih
krogov, kjer obstaja lahko razumljiv interes za diskreditacijo in marginalizacijo Nove slovenske zaveze (NSZ), temveč
tudi od izvorno demokratičnih ustanov ali posameznikov, ne tako redko jih izrekajo tudi kristjani. Kako si lahko
razložimo to, da demokratično usmerjeni ljudje in kristjani, ki so bili prve in najštevilčnejše žrtve revolucije,
omalovažujejo in pogosto zavračajo delo institucije, ki se že od samega začetka demokratične slovenske države
najvztrajneje bojuje proti pozabi tisočev uničenih življenj in uničene kulture iz predtotalitarnega časa? Gotovo
obstajajo za to različni razlogi od nezanimanja in slabega poznavanja družbene resničnosti do koristnih sorodstvenih
navezav na kontinuitetne (oblastne) strukture in čisto oportunistične naravnanosti posameznikov, ki so hitro uvideli,
da bi jim povezanost z Slovensko zavezo vtisnila stigmo in otežila, če že ne onemogočila dostop do javnosti.


1

Poleg teh in podobnih zasebnih »moralnih« razlogov, ki so nedvomno zelo pomembni, pa obstajajo tudi

[Page 007] družbeni: splošni vzorci razumevanja in
vrednotenja, ki so več kot očitno proizvod politično krmiljene kulture, a so učinkoviti prav zaradi občutka, da gre
za spontan, »naraven« človeški odziv. Družbena pasivnost, ki jo povzročajo, ima različna imena, odvisno od tega, v
kakšnem okviru jo opazujemo in kako jo vrednotimo. V zgodnjih letih demokracije se je medijsko oglaševala kot
apolitičnost, a jo je bolj realno označeval izraz »cinična ekvidistanca«, ki ga je, če se ne motim, skoval Drago
Jančar. Danes se kaže ta načelna pasivnost v negativnih shematičnih predstavah o družbi, ki so v »novih ljudskih
medijih« (twitter, facebook) dobile ime »vsegliharstvo«. S to držo je povezana neka značilna »kognitivna
disonanca« v polju politike. Sorazmerno veliko ljudi svojih zasebnih prepričanj ne prevaja v ustrezen politični izraz:
bodisi sploh ne volijo bodisi ne volijo strank, katerih program je blizu njihovim prepričanjem. To se najbolje pokaže v
rezultatih referendumov, kjer skoraj vedno zmaga predlog, ki ga podpirajo izvorno demokratične stranke – v opoziciji.
Vzrok temu je, jasno, lahko slaba strankarska ponudba; sploh ne trdim, da na profesionalni politiki ni nobene krivde in
da se ne skriva v tem zanjo velik izziv. Vendar se s tem ne da razložiti vsega, predvsem pa ne bistvenega. Takšna drža
izraža namreč prepričanje, da aktualno stanje od mene ne zahteva niti minimalne državljanske dejavnosti (udeležbe na
volitvah), čeprav ga upravljajo sile s sicer zame nesprejemljivimi zgodovinskimi, kulturnimi in ekonomskimi
prepričanji; da je dovolj dobro in bi ga sprememba v smeri mojih prepričanj kvečjemu poslabšala. To lahko pomeni
dvoje: ali radikalno nezaupanje v stranke, katerih vrednote naj bi bile bile blizu mojim vrednotam, ali pa to, da moje
vrednote v resnici niso čisto take, kot menim, da so. Vsekakor razlog za samopremislek. K temeljem demokratične kulture
sodi, da imajo volilci visoke etične zahteve do politikov; toda postavljanje angelskih standardov tistemu, ki bi bil
vreden mojega glasu, zastavlja neka povsem druga

vprašanja: kako je z mojo zrelostjo, realnostjo in samokritičnostjo? Kaj si mislim o počeznem obtoževanju
strankarske politike, ki ni nič drugega kot spodbujanje sovraštva do demokracije? Kaj o demoniziranju ene osebe, ki je
postalo v Sloveniji kulturno-politični žanr? Kaj o demokratični državi, utemeljeni na izročilu komunistične
tradicije? Stojim na trdnih tleh? Kaj pa pravzprav sploh hočem?

Narativ zgodovinske ignorance

1.3.2.
Narativ zgodovinske ignorance

V sodobnem političnem in tudi kulturnem življenju se je na široko uveljavilo nekaj, čemur bi lahko rekli narativ
zgodovinske pozabe, natančneje, narativ zgodovinske ignorance. Retorični pojem narativ pomeni pripovedni okvir, v
katerem se oblikuje kaka tema, in interpretacije oziroma razumevanje le-te. Narativ ignorance uveljavlja takšno
interpretacijo življenja slovenske družbe, po kateri revolucionarno nasilje, fizično in psihično, ni pustilo zares
pomembnih sledi, ne usmerja sodobnih tokov finačnega in kulturnega kapitala, in zato ne sodi več med aktivne dejavnike
družbenega življenja. To je seveda nekaj drugega kot selektivni in idealizirajoči narativ, ki ga uvajajo neposredni
dediči finančnega in kulurnega kapitala revolucije s posodabljanjem enobejevske epopeje in slavljenjem dosežkov
socializma. Tisti, ki aktivno sprejemajo in uveljavljajo narativ ignorance, so načeloma ostro kritični do
revolucionarne prakse in socialističnih idej; ljudje različnih poklicev, različnih kulturnih pogledov in
konfesionalnih prepričanj, pripadniki različnih generacij, med njimi so tako veterani z dolgimi in pisanimi
političnimi karierami kot v demokraciji izšolani intelektualci na vrhuncu ambicioznosti. (Del tako razmišljujočih
piscev se je zbral ob projektu simbolnega oživljanja Nove revije, čeprav so bili tam tudi drugače, veliko bolj
retrogradno, socialistično usmerjeni avtorji.) Skupno jim je zaupanje v evropski demokratični formalizem, v katerem se
zanesljivo razkrajajo ostanki revolucionarnih miselnih vzorcev in praks, v to,
[Page 008] da je – karikirano rečeno –slovenska zgodovina z
vstopom v evropsko unijo končana in evropski državljan zadnji Slovenec, živeč v optimalni obliki zgodovinske
skupnosti. (A naj takoj poudarim, da je to nekaj bistveno drugega od demokratičnega formalizma, ki ga je v devetdesetih
letih prejšnjega stoletja s povsem pragmatičnimi cilji cinično zagovarjala in izvajala eldeesovska politika in njeni
ideologi.) Zelo pomemben temelj tega narativa je tudi prepričanje, da je bilo slovensko narodno telo, ali če rečem
politično korektno, prebivalstvo Slovenije v odločitvi za samostojnost in demokracijo premišljeno in iskreno složno.
Od tod izvirajo očitki, da pomeni odpiranje vprašanj o živi dediščini revolucije vnašanje zdrah v pomirjeno in
enotno narodno telo iz ozkih političnih interesov. V okviru tega narativa je kritičnost usmerjena predvsem v
gospodarstvo – tu se še prepoznavajo negativne sledi socialistične preteklosti, ki pa da niso nič drugega kot
ostanki države v državi, ali povedano v žargonu tega narativa: udba ni bila nič drugega kot mafija v preobleki
partijske tajne policije. Zdaj, ko tiste partije in njene države ni več, je mafija samo še mafija in v zdravi pravni
klimi evropske unije bo slejkoprej odmrla. Podobno velja za vsa druga področja: delovanje tržnih načel bo očistilo
kulturo in naplavilo na vrh resnično kvaliteto. Kot da je mogoče imeti trg za absolutno merilo v kulturi, v umetnosti,
v izobraževanju … Človek se ob tem skorajda vpraša, zakaj potem kdo ne predlaga česa podobnega v pravu: trg
sodišč, ki bodo ponujala ugodne in cenovno konkurenčne sodbe … Seveda pa je treba ob tem poudariti, da se kritični
avtorji te usmeritve zavzemajo za pravno razčiščevanje zločinov revolucije, za odpravljanje njenih materialnih
posledic ali za simbolno distanciranje od njenega izročila; vendar – in to je bistveno – brez resnega razmisleka o
tem, kaj je revolucija v resnici bila in kako je potekala. Ne da bi naivno mislili, da je mogoče posledice tako
globokega zgodovinskega reza scela odpraviti, kaj šele hitro, vendarle ne moremo, da ne bi opazili neučinkovitosti
takega prepričanja: podoba je, kot da bi se skupina somišljenikov na bregu neke reke pogovarjala o tem, kje bi morala
ta reka, reka zgodovine, teči … Težko je verjeti, da bi intelektualci, ki govorijo ta žargon, na vse to pozabili,
tega res ne videli, da bi ne videli, kako malo pomaga, če valove reke zmerjaš s populisti ali revolucionarji, namesto
da bi skušal razumeti geografske danosti in jih, če je to potrebno, spremeniti, a upoštevajoč njihovo logiko, ali kot
se danes temu reče, delovati sonaravno. Zdi se mi, da ne gre toliko za resnično pozabo kot prej za teoretičen poskus
obiti facta bruta, grdo realnost, delovati, kot da je ni, z drugo besedo, jo ignorirati. V tem ni nič specifično
slovenskega, to je značilna nad realnostjo vzvišena drža postrazsvetljenskega intelektualca. Neka povsem sociološko
določena podoba človeka je bila povzdignjena na raven absolutnega, religioznega ideala: kot kvazi religiozna danost je
nedotakljiva za zgodovinske argumente, kot splet stvarnih zgodovinskih danosti pa tudi za vsako spekulativno, religiozno
kritiko. Tako so se zaprla zgodovinska vrata in metafizična okna. In kisika v taki hiši je vse manj … Historicizem,
ki je hotel človeku postaviti v zgodovini trden dom, je napravil iz njega popolnega brezdomca, če spet enkrat navedem
Lea Straussa.

Težka ura in skrb zase

1.3.3.
Težka ura in skrb zase

Voda na mlin takšnih in podobnih razmišljanj je pravzprav tudi pojav nove krize, aktualne krize, ki očitno ni le
ekonomska, ampak vse bolj postaja tudi politična, kar se v še posebej drastični – in za slovensko državo pereči
– obliki kaže v dosedaj najhujši negotovosti evropske unije. Zakaj vendar naj bi izgubljali energijo in čas s
preteklostjo v času tako negotove prihodnosti in vse težje sedanjosti? Kot da bi ukvarjanje s preteklostjo bilo
nekakšen luksuz in ne bi bila zgodovina edina snov, iz katere lahko vsaj kolikor toliko spoznamo človeka in svet. In
kot da bi ne obstajale povsem jasne paralele med tem, kar je bilo pred kratkim, in tem, kar se spet dogaja danes. Kdor bo
polistal
[Page 009] po uvodnikih Zaveze, po tistih izpred četrt
stoletja, ali teh, ki izhajajo danes, bo videl, da ni nikjer govora o obračanju zgodovine nazaj, nikjer naivne želje po
restavraciji stanja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, po obujanju nečesa, kar je imelo svoj čas, kot ga ima vse
pod soncem. Vedno pa je bila tam pozornost na tisto, kar ostaja, kar je bilo takrat in je danes, čeprav pod različnimi
podobami. In je prav zato še posebej vredno zanimanja in etične skrbi, ta pa je osnovno opravilo človeka, ki mu je mar
za samega sebe, tistega platonskega človeka, katerega je tolikokrat klical v spomin Justin Stanovnik. Človeka, ki ve,
da je samoljubna ignoranca resničnosti nasprotje resnični skrbi za samega sebe, da je druga beseda za smrt. »Z
nezanimanjem potuje smrt incognito,« bi lahko to podčrtali z besedami Milana Komarja.

A to je seveda samo del dogajanja. Na drugi strani se je kritična zavest o dediščini revolucije v družbi močno
okrepila. Nastale so državne institucije (npr. Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijski
center za narodno spravo), ki so s svojimi odkritji močno poglobile naše vedenje o polpreteklosti; nekatere
televizijske oddaje so na bistveno odmevnejši ravni osvetlile realne učinke revolucije v vsakdanjem življenju
navadnega človeka (zlasti zelo gledani Pričevalci Jožeta Možine, katerih usoda – od neugodnega termina do
ustanovitve »protioddaje« in absurdne prepolovitve števila oddaj – je sama nazorno pričevanje o kulturnem boju v
Sloveniji na začetku 21. stoletja). Vendar lahko mirno rečem, da so vsa ta odkritja in osvetljave kakor tudi razvoj
slovenske družbe v samostojni državi potrjevali ugotovitve in napovedi Zavezinih komentarjev. Ti so bili, in so še
zmeraj, marginalizirani, torej brez večjega kulturnega odmeva (sodobna kultura sicer močno povzdiguje marginalno, a to
naj vam ne dela težav: tudi za marginalce velja, da so nekateri bolj enakopravni od drugih). Z nepopustljivo
vztrajnostjo, ki bi ji težko našli par v tem prostoru in času, pa so Zavezina besedila opozarjala na realno
antropologijo, na vprašanje, kaj in čemu je človek v konkretni zgodovinski resničnosti. Gotovo ni kaj dosti
uporabljala besede »antropologija«, ne vem, če jo je sploh kdaj, a na njenem obodu je bila vedno: s spoštljivostjo do
velike, do neizmerne bolečine, ki je bila naložena človeku v 20. stoletju, še posebej do zamolčane, z lažjo
prikrite bolečine žrtev slovenske revolucije, je raziskovala to uganko vseh ugank. In se trudila, da bi povezala
njegove rane in ohranila njegovo dostojanstvo.

Danes smo nedvomno v zahtevnem položaju, morda celo pred usodnimi družbenimi odločitvami. Izkazalo se je, da je
res, kar so nekateri govorili že dolgo dolgo nazaj: da ekonomija, birokracija in sociologizirana kultura ne zadoščajo
dlje časa za življenje človeške skupnosti. Za evropsko unijo v tem smislu prihaja ura resnice. To je nova, resnejša
ura evropske resnice. Skrajno resna za Slovenijo, ki izven tega okrilja nima resnih možnosti za preživetje. Toda v sobi
brez kisika, v kar se spreminja Evropa v sociološkem stanju zavesti, postaja vse teže. Človek ne more obstajati brez
zgodovine in prihodnosti. Tudi brez misli na večnost očitno ne gre prav dolgo. Vse bolj podoben postaja svojemu novemu
najboljšemu prijatelju – androidu. In vse dlje je od resničnosti – o tem govorijo tako birokratske tirade o
evropskih scenarijih kot primitivno, vulgarno besnenje populističnih tviterašev. Antropologinja Svetlana Slapšak je
pred kratkim dala dolg intervju za Delo. Z redko katero njeno trditvijo v njem se strinjam – kot ponavadi. Še zlasti
ne s tisto, ki je postavljena za naslov: »Ko smo nehali kritično razmišljati o preteklosti, smo izgubili prihodnost.«
Avtorica namreč namiguje, da je v času komunistične oblasti v (uradni) kulturi prevladovalo kritično razmišljanje o
preteklosti, kar je dokazljivo neresnično. Je pa ta naslov tako jasno izklesan nesmisel, da ga je z malenkostnimi
popravki mogoče spremeniti v zelo smiselno trditev, ki dobro povzema prizadevanja Zaveze: »Ko bomo nehali nekritično
razmišljati o preteklosti, bomo dobili prihodnost.« ■

[Page 010]

Boj za prihodnostAli kako nikoli ne izgubiti oblasti

1.4.
Boj za prihodnost

Ali kako nikoli ne izgubiti oblasti

Helena Jaklitsch

1.4.1.

»Ljudska demokracija je najdražja pridobitev osvobodilnega boja (Edvard Kocbek). Žal ta pridobitev ni bila
uresničena po zmagovitem osvobodilnem boju, dosledno pa tudi ne po osamosvojitvi, ki je kronala osvobodilni boj. OF si
je ta cilj postavila v središče svojega programa. Z njim so bile povezane vse druge zahteve slovenskega narodnega
vprašanja.«

1.4.2.

Te vrstice sem zasledila v eni izmed knjig, ki jih je mogoče kupiti v knjigarni v centru Ljubljane. Knjiga, no,
pravzaprav bolj knjižica, je pritegnila mojo pozornost zaradi njenega avtorja, njenega naslova in njene naslovnice.
Izšla je leta 2011, napisal jo je Janez Stanovnik, knjiga pa nosi naslov Osvobodilna fronta: boj za prihodnost. Avtor v
njej v kratkih poglavjih razmišlja, pojasnjuje, morda celo opravičuje nekatere najbolj osnovne pojme, povezane z OF in
NOB. Tako nekaj malega spregovori o politični kulturi, znotraj katere ugotavlja, da »postajajo politične stranke tisti
filter, ki dejansko preprečuje, da bi neposredni interes in volja suverenega državljana v predstavniški instituciji
nacionalnega parlamenta … prišla do izraza«, spregovori o vladavini prava in pojasni, da je ta temelj demokratičnega
sistema ter da je temu OF namenjala v NOB največjo pozornost; da je narodna revolucija zahtevala in pričakovala od nove
oblasti socialno pravičnost, neposredni vpliv ljudstva na oblast, vladavino prava, spoštovanje človekovih pravic.
Razmišlja tudi o tem ali je sploh bistveno, kako se je sprva imenovala OF ter da so ime protiimperialistična fronta
uporabljali komunisti kot svoje opravičilo Kominterni. Izognil se ni tudi kratkemu poglavju o žrtvah, krvavem davku, ki
ga je plačal slovenski narod v boju za svobodo. V tem delu navede ugotovitve raziskave Inštituta za novejšo zgodovino
oz. podatke iz seznama žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje, vendar zaman iščete kakšno obžalovanje zaradi vseh,
ki jih je nova oblast po vojni izvensodno pomorila. Ali pa obžalovanje za vse žrtve VOS in drugih partizanskih enot, ki
so jih povzročili do ustanovitve prve vaške straže, ker »žrtve morajo biti«. Žrtve drugih, ne naše. Samo
pomislimo na Dražgoše, ki so letos zopet odmevale v našem prostoru. Tokrat, vsaj tako se je zdelo, so žrtve, se pravi
vaščani, vendarle bolj prišle do besede kot v preteklih letih. Njihova zgodba je popolnoma drugačna od tiste, ki jo
vsako leto poslušajo udeleženci spomina na »junaški boj«, kot je zapisal avtor v knjigi. Kot da je kaj junaškega v
tem, da izzivaš okupatorja, potem pa se skriješ globoko v gozd ter domačine prepustiš krutemu maščevanju istega
okupatorja. Skratka, poglavje nič ne govori o tem, temveč poleg po svoje seštetih številk raziskave prinaša le še
tri kratke zgodbe, napisane v duhu medvojne propagandistične patetike.

Da se ne bom predlogo ustavljala ob vsebini knjige – da ne bi te predstavitve morda še kdo razumel kot spodbudo za
večerno branje, kar zagotovo ni bil moj namen. Daleč od tega, čeprav sem kasneje doma ugotovila, radovednost mi
namreč ni dala miru, da ne bi šla pogledati v bazo Cobiss, da so naše knjižnice kupile preko dvesto izvodov te
knjige. Preko dvesto izvodov! Kar je grozljivo, da je med njimi ogromno osnovnošolskih knjižnic. Mimogrede, knjigo Zlo
stoletja: o komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta je kupila ena sama srednješolska knjižnica. Ob
teh podatkih sem se nehote vprašala, ali morda še vedno obstaja tihi strah pred zamero starih sil ter seveda
posledicami, ki bi jih ta zamera prinesla, če se ne bi knjižnice odločile za nakup te »ABC« knjige o »zmagovitem
osvobodilnem boju«. Še bolj pa sem se v resnici zgrozila, da so knjige tako množično kupovale

[Page 011]

Ljudska demokracija

Figure 3. Ljudska demokracija
arhiv Zaveze

[Page 012] osnovne šole, čeprav je knjiga zaradi svoje
ideološke obremenjenosti daleč od tega, da bi bila primerno branje za osnovnošolce. Še posebej, če vemo, da jih
nihče (razen nekaterih svetlih izjem, ki jih najdemo med učitelji) ne vzgaja h kritični obravnavi tovrstne literature.
Prepričana pa sem tudi, da ne bodo nič slišali o tem, da njen avtor vse do danes uživa vse privilegije preteklega
režima, ki je sicer mnoge (druge) prikrajšal za osnovne pravice. In da bi avtor kot nosilec pomembnih funkcij med vojno
pravzaprav moral nositi odgovornost za zločine, ki jih je civilnemu prebivalstvu zadejala KP. Da se te odgovornosti
očitno nekoliko zaveda, nam je simbolno sporočil, ko se je v Lajšah poklonil žrtvam partizanskega poboja.

Toda da se vrnem k začetnim vrsticam tega uvodnika. Pri teh sem se namreč kar nekaj časa ustavljala. Nisem se mogla
(in se še vedno ne morem) načuditi, kako je lahko avtor le v dveh, treh stavkih in z naslovom nakazal vso resničnost
komunistične »filozofije«, ki jih je vodila v bratomorno vojno, genocid in zločine proti človečnosti. »Naj živi
Osvobodilna fronta!« je lani, na predvečer 27. aprila, slavnostni govornik zaklical zbranim v ljubljanskih Križankah,
kjer je potekala osrednja proslava ob dnevu boja proti okupatorju. Naj živi OF. Ker nihče v dvorani ni vstal in
protestiral, da OF že zdavnaj ni več, da gre za neko organizacijo v preteklosti, ki nosi odgovornost za smrt mnogih,
lahko upravičeno domnevamo, da je v očeh (in srcih) sinov in hčera revolucije še vedno živa. Tudi v medijih
naslednji dan ni bilo zaslediti nobenega odziva, da nekdanje protiimperialistične fronte ni več. OF očitno še vedno
živi. In gospod Janez je še leta 2011 jasno povedal, kakšno je (še vedno) njeno poslanstvo. Boj za prihodnost. Krasen
cilj, ki ga ni mogoče doseči, saj je prihodnost vedno pred nami; ni je mogoče ujeti. Iz tega je seveda razumljivo, da
stare sile, ki so v začetku vojne prepoznale idealno priložnost za prevzem oblasti, še vedno bijejo boj za prihodnost.
Tisto prihodnost, ki je ni mogoče nikoli doseči, z njo pa vendarle utemeljujejo pravico do svoje oblasti danes. Samo
pomislimo, kako se naša oblast obnaša: arogantno, kot da ji oblast sama po sebi pripada. Ne čutijo nobene odgovornosti
do naroda, do države, ki ji vladajo. Kar samo po sebi v resnici niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da jo
doživljajo kot nekaj tujega, ne svojega, nekaj, proti čemur se je pravzaprav potrebno boriti. Prihodnost je njihov
cilj, ne ta država.

Gospod Janez tudi ne bi mogel izbrati boljše misli, kot jo je, ko se je odločil za misel Edvarda Kocbeka o tem, da
je ljudska demokracija najdražja pridobitev osvobodilnega boja. Ne bi se mogla strinjati bolje. Resnično je bila
najdražja pridobitev. Samo pomislimo, koliko tisočev in tisočev življenj je nasilno vzela njihova samooklicana
ljudska demokracija, ki naj bi predstavljala »boj za novi svet«. Ta novi svet je prinesel s seboj popolno nesvobodo,
znotraj katere so bili ljudje zastrahovani, preganjani, prisiljeni ovajati svoje najbližje. Vse to je prineslo s seboj
pohabljenost duha, kar krepko čutimo še danes. Še vedno ostajamo ujeti v tisto podzavestno ustrahovanost, ki nam,
zaradi izkušnje preteklosti, govori, da se ne smemo obrniti proti tistemu, ki nas je pravzaprav pohabil. Samo tako lahko
razumemo, kako je mogoče, da vedno znova glasujemo za tisto stran, ki uničuje naš narod, našo državo, našo
identiteto. Samo tako lahko razumemo, kako lahko na volitvah vedno znova izberemo tistega, ki nas pravzaprav duši,
zlorablja in izkorišča za lastne privilegije. Namesto da bi se uprli, smo se vdali in ponotranjili prepričanje, da se
ne da nič spremeniti, pri čemer niti ne opazimo, da nam to floskulo preko različnih poti vbija v našo podzavest prav
ista oblast, ki nas uničuje. Noro, kajne?

Ljudska demokracija, kot so poimenovali svojo oblast, je bila res najdražja pridobitev osvobodilnega boja, saj nam je
prinesla totalitarizem in spremembo narodnega značaja. Saj veste, boj za prihodnost opravičuje in posvečuje
[Page 013] vsako sredstvo. Še danes. V nadaljevanju je še
napisal, da se je zahteva demokracije rodila iz revolucije. Prav res, ima prav, čeprav verjetno ob tem zapisu z avtorjem
najbrž ne misliva istega. Revolucija je prinesla teptanje človekovih pravic, odpravo pravice do svobode govora,
združevanja, povezovanja, zaničevanje zasebne lastnine in svobode trga, zanikanje pravice do svobodnega razpolaganja z
lastim življenjem. Nič nenavadnega torej, da se je v zdravem jedru slovenskega naroda, pa tudi med tistimi, ki so
morali Slovenijo maja 1945 zapustiti, vedno bolj oblikovala ideja o samostojni Sloveniji, zgrajeni na demokratičnih
temeljih. Iz revolucije se je dejansko rodila zahteva po svobodni in resnično demokratični državi. Uresničili smo jo
leta 1991, vendar smo bili pri tem premalo odločni in verjetno preveč naivni, tako da so stare sile (tista OF, znotraj
katere je 1943 KP tudi formalno popolnoma prevzela oblast ter izničila vsako konkurenco oz. tej zagrozila s smrtjo, če
bi hotela delovati mimo nje) lahko kaj kmalu nadaljevale svoj »boj za prihodnost«.

Tudi naslednji stavek ali misel, ki je omenjena v začetku, kaže na popoln nesmisel oziroma odpoved vsake razumskosti
vernikov totalitarne oblasti. Stanovnik v svoji knjigi ugotavlja, da ljudska demokracija po zmagovitem osvobodilnem boju
žal ni bila uresničena, »dosledno pa tudi ne po osamosvojitvi, ki je kronala osvobodilni boj«. A ste opazili
paradoks, ki ga ponuja ta njegova misel? Osvobodilni boj je bil zmagovit, tega pa je kronala naša osamosvojitev. Kaj je
torej povedal? Da so v osvobodilnem boju zmagali, čeprav niso prinesli osvoboditve, saj je ta prišla šele z
osamosvojitvijo. Kje je torej njihova zmaga? V osvoboditvi zagotovo ne, saj po koncu vojne nismo dobili svobodne, temveč
totalitarno državo, kjer je bil vsak gib strogo nadzorovan. Šele z osamosvojitvijo smo se dejansko osvobodili tistega,
ki nas je omejeval. Se odločal za nas in namesto nas. Zase seveda. Dejansko nam »zmagoviti boj« ni prinesel nobene
zmage, oziroma je bila ta rezervirana le za posamezne izbrane. Za revolucionarno oblast, ki je bíla »boj za
prihodnost«. Enako je tudi danes.

Morda ne ropotajo mitraljezi, ljudje ne padajo več v brezna, čeprav jih še danes nekateri celo javno tja še vedno
pošiljajo. Toda tiste prave demokracije še vedno nimamo. Zdi se, da se od nje vsak dan celo še bolj oddaljujemo. Vedno
bolj se zopet zapira področje svobode govora. Tisti misleči, ki ne tulijo v isti rog s tistimi, ki bijejo »boj za
prihodnost«, dobivajo različne etikete, kot so nestrpneži, nacionalisti, rasisti ipd. Diskreditacija kot nekoč. Kaj
je potem sledilo, veste.

Morda bo kdo rekel, da je škoda, da se sploh ukvarjam s tako knjigo. Da je škoda celo papirja, na kateri je
natisnjena. Da je takšnih in drugačnih pravljic brez težav najti med vso povojno literaturo. Bo že držalo. Toda ta
knjiga ni izšla pred štiridesetimi leti, temveč le nekaj let nazaj. In našla je pot med najbolj občutljivo
populacijo, ki je najbolj dojemljiva in ranljiva za manipulacijo. Ne gre za to, da bi prepovedali izdajanje takih knjig.
Če bi to naredili, bi bili taki kot oni. Namesto tega je potrebno poiskati druge načine, kako osvetliti naše čase ter
jih pomagati razumeti. Eden od teh je zagotovo tudi tokratni Zavezin pogovor. Kot boste ugotovili, besede našega
sogovornika stojijo. V njih ni paradoksov, pa tudi ne nesmislov. Le temeljita refleksija naše preteklosti (kolikor
prostor sploh dopušča). Nobenega sprenevedanja. O kulturnem molku je recimo sogovornik popolnoma jasen: »To je bila
najbolj absurdna, naravnost debilna poteza, najbolj nesmiseln diktat. Narodu, ki je stoletja z besedo, s pesmijo in
kulturo kot svojim edinim orožjem kljuboval pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije, v najtežjih
preizkušnjah prepovedati besedo in zamašiti usta – to je zločin!«

[Page 014]

Kako se je začelo

2.
Kako se je začelo

»Osvobodilni boj« v horjulski dolini

2.1.
»Osvobodilni boj« v horjulski dolini

Janko Maček

2.1.1.

Prvi Kako se je začelo v letu 2017. Verjetno bodo nekateri rekli ali vsaj pomislili: Ali še ne bodo nehali? Ne, ne
bomo! Dokler bodo na oni strani govorili in pisali, da so naši ljudje, katerih kosti so pred kratkim pobrali iz
Barbarinega rova, in tisoči drugih, ki še čakajo vstajenja po raznih moriščih širom Slovenije, izdajalci, bomo
pričali o zločinu nad njimi, o krivičnosti vzdevka, s katerim se skuša opravičiti genocid.

Da, prav in za Slovenijo odrešilno bi bilo, če bi tudi tako imenovana zmagovita stran pristopila k postavljanju brvi
preko 70-letnega prepada naše razdvojenosti. Toda … Le nekaj mesecev je preteklo od simbolnega spravnega pogreba na
mariborski Dobravi, že so v Dražgošah zavihrale zastave z rdečo zvezdo in so nas zabolele besede slavnostnega
govornika, avtorja knjige Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Knjiga je izšla leta 2012 in
na hrbtni strani njenega ovitka piše sledeče: »Evropa je klečala pred silo nacifašističnih vojska, ki so se
ustavile na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo, kmetje v Poljanah pa so verjeli, da bo zdaj, zdaj konec vojne. V
roke so vzeli puške in sekire. Verjeli so, da se bodo ubranili pred ponemčevanjem in selitvami ter smrtjo, da jim ne bo
več treba hoditi na dnino, ‘tabrh’, kot rečejo v teh krajih.« Seveda se vprašamo: Ali so v Poljanah res
verjeli in kdo jim je govoril, da bo vsak čas konec vojne. Odgovor dobimo kar na 227. strani omenjene knjige: »Konec
julija 1941 je bil v Hotovlji na domu Maksa Krmelja ustanovljen prvi odbor OF v dolini. Sestavljali so ga: dva komunista,
dva zastopnika sokolov in dva katoličana, ki pa se po oktobru nista udeleževala sestankov, ker se nista strinjala s
takojšnjim oboroženim odporom.« Kaj pa Dražgošani? Po enem od mitingov, ki jih je v tednu med prihodom v vas in
nemškim napadom priredil Cankarjev bataljon, je preudarni Pikcov oče povedal sledeče: »Napeto smo poslušali
Žagarjevo predavanje, a, odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure
štete, nismo verjeli. Kljub naši kmečki naivnosti smo mislili trezno. Če so številne nemške armade pred Moskvo,
dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati.« Tudi letos se je oglasil Dražgošan, ki je leta 1942 kot desetleten
pobič doživel usodne dogodke; njegovo pričevanje pod naslovom Resnica o dražgoški bitki in povojni obnovi Dražgoš
v očeh domačina je januarja 2010 objavil tednik Družina. Dobro še pomni, kako je oče rotil partizane, ki so bili
nastanjeni v njihovi hiši: »Kako boste vzdržali nemški napad? Vi se boste še kako umaknili, kaj bo pa z nami!
Odidite na Jelovico, dokler je še čas, in mi vam bomo tja vozili hrano.« Niso ga poslušali in Nemci so potem do
temeljev uničili vas s cerkvijo vred, 41 vaščanov postrelili kot talce, starce, ženske in otroke pa odpeljali v
taborišče. Kruta, strašna resničnost! In kakšne težave so imeli pri obnovi uničene vasi! In kaj se je zgodilo ob
postavitvi spomenika dražgoškemu mitu? Posmrtne ostanke 41 talcev so pobrali iz grobov, kjer so z imenom in priimkom
počivali okrog križa, znamenja njihove in njihovih prednikov vere, ter jih prenesli v žaro na spomeniku. Razosebili so
jih, da

Lesno Brdo – grad in podružnična cerkev v začetku 20. stoletja

Figure 4. Lesno Brdo – grad in podružnična cerkev v začetku 20. stoletja

[Page 015]bi postali del mita. Pri tem niti pomislili niso na
voljo svojcev oziroma na eno temeljnih človekovih pravic, pravico do groba. Zdrava kmečka pamet je torej v Dražgošah
pravilno ocenila položaj: Vi se boste umaknili, kaj bo pa z nami? Bili so pripravljeni sodelovati v odporu, toda želeli
so ohraniti življenja in domove.

Letošnji 27. januar je mednarodna skupnost že dvanajstič zapored obeležila kot Dan spomina na holokavst, ko je v
taboriščih smrti izginilo okrog 6 milijonov Judov, pa tudi veliko Slovanov in drugih. Zakaj ravno 27. januar kot dan
spomina? Na ta dan leta 1945 je Rdeča armada osvobodila taborišče Auschwitz (Oswiecim) blizu Krakova na Poljskem. V
manj kot petih letih je tam izgubilo življenje skoraj 1,5 milijona ljudi, večinoma Judov, in zato je Generalna
skupščina Organizacije združenih narodov leta 2005 ta dan razglasila za dan spomina na žrtve holokavsta. V Sloveniji
se ga uradno spominjamo od leta 2008.

Josef Indig – reševalec mladih judovskih beguncev

2.1.2.
Josef Indig – reševalec mladih judovskih beguncev

V začetku druge svetovne vojne je bilo v Nemčiji in tudi v priključeni Avstriji preganjanje Judov že v polnem
teku. Ker je bilo večini premoženje odvzeto, so bili prisiljeni delati v tovarnah in opravljati razna težaška dela.
Po »pogromu«, 9. novembra 1938, ko so jim požgali sinagoge, razbili in izropali že redke judovske trgovine in okrog
30.000 moških odvedli v taborišča, se je začel množičen beg; bil pa je problem, ker je le malo držav še
sprejemalo judovske begunce. Velik del Judov v Nemčiji ni imel nemškega državljanstva. Ko se je začela vojna, je
policija uvedla še posebne ukrepe proti tujcem; do sredine septembra 1939 so aretirali vse moške poljsko-judovskega
rodu, starejše od 16 let, in jih odpeljali v taborišča Sachsenhausen, Buchenwald in Dachau, kjer jih je zaradi
nemogočih razmer veliko pomrlo. Žene in otroci so bili prepuščeni samim sebi in

Avtor knjige Joškos Kinder Josef Indig in pianist Boris

Figure 5. Avtor knjige Joškos Kinder Josef Indig in pianist Boris

so živeli v pomanjkanju. V Berlinu se je v tej stiski posebno izkazala Recha Freier, ustanoviteljica mladinskega
sionističnega gibanja za vselitev v Palestino Jugendallyah. Iskala je ogrožene družine, skrbela za njihovo preživetje
in sodelovala pri organizaciji transportov v Palestino, ki je bila tedaj pod angleško upravo. Le-ta je izdajala
»certifikate« – vselitvena dovoljenja, medtem ko je bil odhod iz Nemčije ilegalen. Ko je leta 1940 tudi Recha Freier
morala zapustiti Berlin, je ilegalno prišla v Zagreb. Jugoslavija tedaj še ni bila v vojni in v Zagrebu je še delovala
razmeroma močna judovska skupnost. Tu je gospa Freier nadaljevala svoje delo za pomoč judovskim beguncem in Josef Indig
je kmalu postal eden njenih sodelavcev. Kdo je bil Josef Indig? Rodil se je leta 1917 v hrvaški Virovitici blizu
madžarske meje. Odraščal je v Osijeku, kjer je tudi dokončal judovsko osnovno šolo in državno gimnazijo z maturo.
Pod vplivom starejše sestre se je zgodaj vključil v sionistično organizacijo Haschomer Hazair, ki je bila sionistično
in laicistično usmerjena, je pa odločno odklanjala asimilacijo. Po maturi se je Josef odpovedal nadaljnjemu študiju in
se učil za avtomehanika, da bi pridobil praktični poklic za delo v Palestini. V prostem času je bral dela modernih
nemških pisateljev in se ljubiteljsko ukvarjal z glasbo. Zaradi delavnosti v organizaciji so zanj zvedeli tudi v Zagrebu
in malo pred začetkom vojne so ga poklicali v vodstvo tamkajšnje judovske skupnosti, ki je tedaj imela opravka z
begunci. Ena prvih nalog, ki mu je bila zaupana v Zagrebu, je bil sprejem in namestitev večje skupine judovskih
mladostnikov, ki so ilegalno prišli v
[Page 016] Jugoslavijo. Za namestitev se je bilo treba
dogovoriti z judovskimi družinami. Tedaj to še ni bilo težko, ko pa je bil nemški napad na Jugoslavijo le še
vprašanje tednov, se je tudi to spremenilo, vendar so begunci še vedno prihajali. Januarja 1941 je mariborska obmejna
policija pridržala skupino deklet, ki so ilegalno prišla iz Avstrije. Indig se je z vlakom odpeljal v Maribor in tam na
policijski postaji res našel 16 deklet v starosti od 17 do 8 let; čakale so na zaslišanje in trepetale, da jih bodo
vrnili nazaj čez mejo. Ko je komisar Uroš Žun opravil z njimi uradni razgovor, se je odločil, da kljub drugačnim
navodilom iz Beograda nebogljenih, nesrečnih otrok ne bo vrnil. Dosegel je, da so ostali nekako štirinajst dni v
Mariboru, nato pa odšli v begunsko taborišče pri Krškem. Indig je bil tista dva tedna z njimi in prav ta dekleta so
bila nekaj mesecev kasneje del skupine judovskih mladostnikov, ki se je pod njegovim vodstvom umaknila pred
nemško-ustaškim preganjanjem na Lesno Brdo v takratni občini Horjul. 10. aprila 1941 so Nemci prišli v Zagreb. Indig
piše, da so študenti na ulicah vzklikali: »Sedaj smo končno svobodni.« Sestavljena je bila nova vlada, ki je takoj
sklenila prijateljsko zvezo z Nemčijo. S tem je okupator tudi uradno postal prijatelj in zaveznik. Vse, kar je nacizem v
osmih letih svojega režima uvedel proti Judom, je čez noč stopilo v veljavo tudi v Zagrebu. Nekaj uglednih in
premožnih Judov so takoj zaprli, od drugih pa zahtevali velike količine zlata za odkupnino. Mnogi so ga dajali sami od
sebe v zmotni veri, da jih bo to rešilo. Vse do tedaj delujoče judovske ustanove so bile v nekaj dneh izropane in nato
zapečatene. Noben Jud ni več mogel biti državni uradnik, judovski zdravniki so smeli sprejemati samo še paciente
judovskega rodu itn. Ko so se pojavili plakati, naj Judje pridejo po rumene značke, je bil Indig v dilemi, kakšno
navodilo naj v zvezi s tem da svojim mladim varovancem. Odločil je, naj še naprej ostanejo v ilegali. Nekateri
zagrebški Judje, ki so že imeli izkušnje z Nemci, so se tedaj umaknili v od Italije okupirani del Slovenije – tako
imenovano Ljubljansko pokrajino. Ker so bile razmere vedno slabše, je tudi Indig začel iskati možnosti, da bi svoje
mlade begunce odpeljal v Slovenijo (iz knjige Joškos Kinder, str. 37–55).

Indig in njegovi na Lesnem Brdu od 4. julija 1941 do 16. julija 1942

2.1.3.
Indig in njegovi na Lesnem Brdu od 4. julija 1941 do 16. julija 1942

Konec maja je zagrebške Jude pretresla novica o tragični usodi tristotih fantov v starosti od 18 do 25 let, ki jih
je ustaška policija odpeljala pod pretvezo, da bodo nekaj tednov pomagali pri neki delovni akciji. Dovolili so, da
skupnost sama določi udeležence, in obljubili, da jim bodo lahko pošiljali pakete in imeli stalno zvezo z njimi. V
začetku je izgledalo, da bo res tako, toda kmalu se je izvedelo, da so bili vsi pomorjeni pri kraju Jadovno. (Jadovno je
vas ob vznožju Velebita, kamor so ustaši iz taborišča v Gospiču vozili svoje žrtve). Poleg vsega drugega je Indiga
tudi ta novica priganjala k ukrepanju. Eden od posrednikov mu je prinesel papir majhne, nepoznane občine s starim
jugoslovanskim žigom, da je pripravljena sprejeti judovske mladostnike. Indig temu ni zaupal, zato se je kljub
nevarnosti sam odpravil v Ljubljano. Na prvi pogled je ugotovil veliko razliko med Ljubljano in Zagrebom. Imel je
možnost telefonirati in poslati telegrame v tujino; povezal se je z judovsko agencijo v Ženevi in bil razočaran, ker
so tako malo vedeli in razumeli o razmerah na Hrvaškem. Telefoniral je na Delasem – Delegazione per l’ Assistenza
degli Emigranti Ebrei v Genovi in dosegel, da so mu obljubili 30.000 lir denarne pomoči, s katero je potem plačal
najemnino na Lesnem Brdu. Posebno važno je bilo srečanje z Evgenom Bolaffiom, predvojnim članom organizacije Hicem v
Zagrebu, katere namen je bila pomoč judovskim beguncem. Pred razpadom Jugoslavije je bil Evgen vodja begunskega
taborišča v
[Page 017] Krškem, potem pa je z drugimi pribežal v Ljubljano
in »stanoval« v stari cukrarni. Izhajal je iz ugledne judovske družine v Gorici, zato je dobro govoril italijansko.
Njegova žena je bila Slovenka. Z Indigovo pomočjo je tedaj postal predstavnik Delasema za Ljubljansko pokrajino, za
protiuslugo pa vzpostavil zvezo z visokim komisarjem Graziolijem, prav tako Goričanom, in posredoval za prihod judovskih
otrok na Lesno Brdo. Na strani 60 knjige Joškos Kinder beremo, da je Evgenov brat Carlo Bolaffio, vinski trgovec v
Gorici, kot lovec vedel za dvorec na Lesnem Brdu. Indig in Carlo Bolaffio sta odšla tja in se z lastnico dogovorila za
najem dvorca. Zgodovinar dr. Renato Podbersič v razpravi Škof Rožman in reševanje Judov ugotavlja, da je pri
posredovanju za otroke pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Kot zastopnik Delasema je Evgen
škofa večkrat prosil za posredovanje. Dr. Podbersič to dokazuje z dokumenti iz italijanskih in slovenskih arhivov.
Leta 1944 so Nemci Evgena odpeljali v Dachau, kjer je preživel in se po vojni vrnil v Ljubljano. Tu pa ga je
zasliševala UDBA, ker ga je sumila medvojnega sodelovanja z britansko obveščevalno službo in tudi sodelovanja z
okupatorji. V zaporu je E. Bolaffio napisal spomine na medvojni čas in ohranjen je tudi zapisnik njegovega zaslišanja.
Po daljšem maltretiranju ga je UDBA izpustila, zaplenili pa so mu premoženje. Po letu 1948 je odšel v Izrael in tam
umrl (Bogoslovni vestnik 76 (2016), št. 1, 156–157). V zgodnjem jutru, 4. julija 1941, se je Indig s svojimi mladimi
varovanci odpravil na zagrebško železniško postajo. Bila je nedelja in mesto je še spalo, zato jih na poti nihče ni
oviral, le plakati o streljanju talcev so grozili s hiš ob cesti. Kljub pomanjkljivim dokumentom so brez večjih težav
prišli čez mejo, prestopili v Ljubljani na lokalni vlak za Vrhniko in sredi popoldneva že prispeli na postajo Drenov
Grič, približno 4 km oddaljeno od Lesnega Brda. Enotirna proga Ljubljana–Vrhnika je bila leta 1966 ukinjena in danes
skoraj ni več sledu za njo. Ko Indig dobra tri leta kasneje v kibucu Gat, kakih 50 km od Tel Aviva, piše svoje
poročilo, se zdi, da ima Drenov Grič in pot na Lesno Brdo pred očmi, kot bi jo prav pred kratkim prehodil. Nič
čudnega, saj so več kot eno leto hodili po njej, poleti in pozimi, pomladi in jeseni. Pot se kmalu začne serpentinasto
vzpenjati in vsaka serpentina ponuja novo podobo. Sonce se je že spustilo nad hribe v daljavi, kjer se vidi cerkev sv.
Treh Kraljev, bliže spodaj v dolini pa vas Horjul.

Samo nekaj podatkov iz podrobnega Indigovega opisa gradu: Prelepa veranda, vsa v steklu, nudi čudovit pogled na
okoliške hribe in Horjulsko dolino ter vas Horjul. Tu lahko sanjaš, rišeš ali uživaš naravo. V drugem nadstropju
stanuje lastnica Malvina Golob. Premožna družina Golob je namreč grad leta 1851 podedovala po baronici Zofiji
Schweiger. V gradu živi tudi Malvinina svakinja Mici Golob, ki menda z lastnico ni v dobrih odnosih. Malvina je po smrti
moža imela za gradom pravo kokošjo farmo, ki pa jo je kasneje opustila. Ko so zaradi vojne nehali prihajati lovci in
turisti, je ostala brez dohodka in bila je zadovoljna, da je dobila najemnino za pol leta vnaprej (J. K. 76). Prva noč
na Lesnem Brdu. Ker ni elektrike in ne petroleja, si pomagajo s svečami. Fantje se odpravijo k počitku v prvo
nadstropje, dekleta pa v drugo. Njihovi spremljevalci se še dolgo v noč posvetujejo, kako organizirati življenje v
novem domu. Indig, ki naj bi vse vodil, čuti, kako pisana druščina so: Boris Jochvedson, profesor glasbe, Helena
Barkić, farmacevtka in doktorica kemije iz Sarajeva, nekdanji poljski vojak Marek Silberschatz Markus, ki bo odslej
hišni ekonom, in leta 1885 rojeni Hirsch Feibisch, zavzet sionist, ki je pred pobegom v Jugoslavijo predsedoval krajevni
zvezi poljskih Judov v Gelsenkirchnu. Naslednje dni je bilo treba marsikaj preurediti, da bi dvorec služil

Figure 6.

[Page 018]

Lesno Brdo po letu 1990

Figure 7. Lesno Brdo po letu 1990

njihovim potrebam, predvsem pa vse počistiti, tudi vodnjak, ki je bil le velika kapnica, odvisna od količine dežja.
Šele po prihodu v grad so ugotovili, da nimajo kuharja, in začasno je skrb za kuhinjo prevzel Markus. Profesor Boris je
bil vesel, da je v gradu našel klavir in takoj pritegnil pozornost mladih poslušalcev. Začetne težave so se polagoma
odpravile. Eno od deklet je imelo navado reči: »Kjer je volja, je tudi pot.« Indig je z zadovoljstvom pisal v
Palestino Rechi Freier, ki je bila še vedno v skrbeh za »svojo« mladino: »Ne skrbi, otroci so na varnem in bodo
dočakali dan, ko se boste pozdravili v naši deželi.« Kako je bila videti šola v gradu, kjer za to ni bilo posebnih
prostorov in tudi noben od spremljevalcev ni imel pedagoške izobrazbe oziroma izkušenj? Boris je sicer bil profesor na
konservatoriju, toda nikjer ni rečeno, da je univerzitetni profesor lahko tudi dober osnovnošolski učitelj. Helena je
imela doktorat, pa skoraj nobenih izkušenj s poučevanjem. Indig je imel samo dokončano srednjo šolo. Kako naj
sestavijo skupine – razrede. Po dolgem posvetovanju so se odločili takole: 1. razred – dvanajstin trinajstletniki,
2. razred – dekleta iz Berlina, približno petnajstletna, in 3. razred – fantje z Dunaja in iz Frankfurta, med 16. in
17. letom. Bili so primeri, ko posameznika ni bilo mogoče vključiti v noben razred. Ni bilo knjig in drugih
pripomočkov. Prvi šolski dan se je pokazalo, da je vse še težje, kot so pričakovali. Razlike v znanju in dojemanju
so bile ogromne, interesi zelo različni itn. Vzpostavili so stike s knjižnicami v Ljubljani, ki so imele nemške knjige
in celo marksistično literaturo ter dela protifašističnih pisateljev. Boris je organiziral izposojo in številne
knjige predstavil bodisi pri pouku ali ob večerih (J. K. 102). Kakšen pogum, kakšna vztrajnost! Ob tem nehote
pomislimo na šole po naših begunskih taboriščih. Poseben problem je nastal, ko je v vodnjaku zmanjkalo vode. V hiši,
kjer živi 50 ljudi, je potrebno veliko vode! Kakih 20 minut od gradu je bil skromen izvir (studenec). Triali štirikrat
dnevno je šla skupina fantov z vedri k studencu in napolnila vse mogoče posode v hiši. Utrudljivo delo, ki se je dan
za dnem po-

[Page 019] navljalo, saj dežja kar ni hotelo biti. Očistili so
kapnico, vodo iz nje pa dobili šele pozno v jeseni. Perilo so prali v precej oddaljenem potoku, tja so ga peljali z
izposojenim vozičkom. V času pomanjkanja vode so bile težave s čiščenjem stranišča. »Eine scheussliche Sache!«
Tudi z razsvetljavo so bile težave. Včasih ni bilo mogoče nabaviti toliko sveč, kot bi jih potrebovali. V oktobru
1941 je lastnica končno dovolila, da se v grad napelje elektrika (J. K. 105). Indig in Markus sta po raznih opravkih
večkrat potovala v Ljubljano, vedno peš na Drenov Grič in nato z vlakom do Ljubljane. V mestu je še vedno bilo veliko
judovskih beguncev. Razmere v Zagrebu so bile nevzdržne in ljudje so se zato umikali v ta kotiček italijanskega
imperija. Slovenski rdeči križ je bil dobro organiziran in je skrbel tako za Jude kot vse druge. Ob vsakem povratku so
ju na Lesnem Brdu, pa četudi je odsotnost trajala komaj pol

Mladostniki pri lupljenju krompirja na grajskem dvorišču

Figure 8. Mladostniki pri lupljenju krompirja na grajskem dvorišču

dneva, veselo pozdravili, saj so vedeli, da policija išče nasprotnike oblasti ter opravlja aretacije. Kljub temu pa
je bilo življenje v Ljubljani z opero, kinom in švicarskimi časopisi še vedno dokaj ugodno (J. K. 106). Od kod so
begunci na Lesnem Brdu dobivali hrano? Znano je, da so bila med vojno vsa živila na karte – racionirana. Seveda so
imeli pri tem besedo Italijani, uradno pa je bilo to delo občine; na čelu občine Horjul je bil tedaj župan Janez
Bastič. Indig o tem podrobno ne piše, zelo verjetno pa se na to nanaša zapis Marice Bastič v knjižici Ljubgojna,
draga vas domača. Čeprav je županova hčerka leta 1942 obiskovala 2. letnik učiteljišča v Ljubljani, je dobro
poznala razmere v Horjulu. Takole piše: »Oče se je veliko zadrževal v občinski pisarni. Okupacijska oblast je
zahtevala osebne izkaznice za vse občane. Drugo veliko delo je bilo s prehrano. Uvedli so živilske karte z odrezki za
razna živila, ki so jih morali trgovci zbirati in oddajati občini. Brez teh kart nismo mogli ničesar kupiti. Na Lesnem
Brdu so živeli judovski begunci, sami mladoletniki, med njimi nekaj učiteljev. Koliko jih je občina podpirala, ne vem,
morda le s tem, da jim je dovolila tam prebivati. Nekoč so prinesli očetu na dom veliko, lepo okrašeno torto. Skromno
smo jim postregli. – Vse več hrane pa so od očeta zahtevali partizani, vendar je moral biti pri tem zelo previden,
saj bi Italijani lahko ukinili preskrbo celi občini, če bi ga zasačili.« Begunci so redno obiskovali trgovino
Erbežnik v bližnjem Zaklancu, pomagali pa so si tudi z nakupom pri kmetih, predvsem jajc in surovega masla. V ta namen
so skupine po nekaj starejših fantov obiskovale tudi precej oddaljene kmetije tja do Šentjošta in nemške meje. Ti
nakupi so bili v začetku samo za potrebe Lesnega Brda, kasneje pa tudi za judovske begunce, ki so živeli v cukrarni v
Ljubljani. Smatrali so za dolžnost, da pomagajo rojakom, ki so bili v podobni stiski kot sami. Pri tem niso gledali na
dobiček. Kljub temu pa je Indig opazil, da ta kupčija ne vpliva dobro na njegove varovance, saj so
[Page 020] nekateri zaznali možnost hitrega zaslužka. Ko je ob
neki priliki svaril pred tem, mu je eden od fantov rekel: »Joško, nehaj že s temi moralnimi pridigami. Trgovina se
dogaja, pa če pri tem sodelujem ali ne. Ti sam si nam nekoč razlagal, da posameznik ne more spremeniti sistema.« Indig
se je moral pošteno potruditi, da je fantom pojasnil, da se morajo sami odločiti, ali se bodo vrgli na pridobivanje
denarja ali pa ostali zvesti sionističnim načelom in neobremenjeni prišli v svojo deželo Palestino (J. K. 114).

Podobne težave je imel Indig zaradi ekonoma Markusa. Mož je bil rojen poslovnež. Brez njegovega poslovnega znanja,
brez njegovega poznavanja italijanskega jezika in mentalitete bi bili begunci na Lesnem Brdu nedvomno večkrat v
pomanjkanju. Vendar so mladostniki bolj kot to videli nekatere ekonomove poteze, ki so bile popolnoma nasprotne
sionističnim načelom, o katerih jim je govoril Indig. Hitro si je bil na jasnem, da ima samo dve možnosti: da Markusa
odpusti, kar bi bila prava katastrofa za skupnost, ali da mlade prepriča, da je Markus samo ekonom, ki v posebnih
razmerah pač ne more ravnati drugače (J. K. 124). Begunci na Lesnem Brdu so imeli tudi hišni časopis. Njegov naslov v
hebrejščini je bil Jalde Ba Mazor (Otroci v stiski). Mladostniki so sami napisali članke in dve dekleti, dobri
risarki, sta pripravili ilustracije. Izšlo je samo nekaj številk, ki pa se niso ohranile (J. K. 132). Praznovali so
judovske praznike, ki so izhajali iz Stare zaveze, pa vendar praznovanje ni bilo strogo religiozno, saj skoraj polovica
mladostnikov na Lesnem Brdu ni bila vernih. Tak praznik je bil na primer Roš ha Šana 5702 v jeseni 1941 (novo leto) (J.
K. 109).

Kako so Indig in njegovi doživeli komunistično revolucijo v Horjulski dolini

2.1.4.
Kako so Indig in njegovi doživeli komunistično revolucijo v Horjulski dolini

Ko se je leta 1942 začel topiti sneg in je že »dišalo« po pomladi, so tudi do beguncev na Lesnem Brdu prišle
novice o partizanih, o nervozi Italijanov itn. Prvi stik beguncev s partizani je bil na gozdni poti, ko sta Hansl in
Pauli pešačila na kmetijo v hribih zaradi surovega masla in je njun nemški pogovor nenadoma prekinil klic: »Stoj!«
Preden sta se zavedela, ju je obkolila skupina partizanov: »Kaj iščeta tukaj?« V mešanici slovenščine in
hrvaščine sta skušala odgovoriti na vprašanje in seveda dodala: »Pa mi smo vendar bratje!« »Zakaj pa potem ne
pridete k nam? Kaj počnete na Lesnem Brdu? Ko Italijani pridejo k vam, jih prijazno sprejmete. Medtem ko se mi borimo za
svobodo, vi ležite in se zabavate!« Na koncu so se prijateljsko pozdravili, vendar je vprašanje: Zakaj ne pridete k
nam v boj proti fašizmu, ostalo neodgovorjeno (J. K. 135).

Morda je že pred tem na grajska vrata potrkal sosed stari Jereb. Le kaj ga je prineslo? Obstal je med vrati in kar
usulo se je iz njega: »O ti zlodeji, požgali so Selca, celo vas in vso živino, ljudi pa postrelili. Ali nimajo srca,
ti vragi?« (Verjetno je imel v mislih Dražgoše. Op. J. M.) »Kdo je požgal vas?« »Nemci, te barabe. In partizani so
sedaj od zgoraj prišli tudi k nam. sedaj se bo tudi tukaj začelo. Bojim se za živino. Pravijo, da jo pobirajo tudi
partizani, in če kdo ne uboga, gre glava.« (J. K. 136).

Drugi tak dogodek: Gruča mladostnikov se je zgrnila okrog Markusa, ki je z nekaj otroki prišel iz Ljubljane, kamor
jih je peljal k zdravniku. »Kaj je novega?« »Šel sem čez trg in nenadoma v bližini zaslišal strel. Hotel sem
videti, kaj se dogaja. Nekdo je s kolesa ustrelil slovenskega izdajalca in se takoj odpeljal. Povem vam, zdaj bo šlo
zares. Seveda, izdajalce je treba postreliti.« Mnenje poslušalcev ni bilo povsem soglasno: »Kako so vedeli, da je bil
res izdajalec?« Prav tedaj so dobili pošto. Prijatelj iz Varšave je pisal o težkih razmerah in pripravi na vstajo.
Tudi poročilo iz Slovaške ni obetalo nič dobrega. Nekega dne se Oto in Heinz nista vrnila z Vrhnike, kamor sta šla po
nakupih. Indig je kmalu izvedel, da sta v zaporu na Vrhniki. En teden sta bila v »luknji«, ker sta
[Page 021] motovilila po Vrhniki brez osebnega dokumenta (J. K.
132). Indig pripoveduje: »Nekega dne sem bil v Ljubljani zaradi paketov, ki smo jih dobili iz Portugalske in iz Švice.
Bil je že mrak, ko sem hitel s postaje na Drenovem Griču proti Lesnemu Brdu. V zaselku ob cesti sem naletel na skupino
kmetov, ki so opazovali rdečo svetlobo za hribom v smeri Lesnega Brda. Vprašal sem, kaj to pomeni. ‘Italijani so
nekaj zažgali, ne vemo kaj.’ Eden je menil, da gori Koreno, drugi da Šentjošt. Starejši možakar je zavzdihnil in
rekel: ‘In tudi ljudi bodo sežgali in živino in vse.’ ‘Ja, ni dobro delati proti zakonom,’ je neki
pritlikav kmet skušal braniti požigalce, toda nihče mu ni pritrdil. Čutil sem strah in skrb, vendar kmetom nisem
popolnoma zaupal, saj so vedeli, da smo pri partizanih dobro zapisani: ‘Kaj pa, če se je zgodila nesreča, morda je
udarila strela.’ Skoraj tekel sem po serpentinah in čim više sem bil, toliko močnejši je bil rdeči sij nad
gozdom. Ko se mi je na nekem ovinku odprl pogled na celo dolino in okolico, sem videl, da gori Koreno, prijazna vasica na
pobočju nekoliko odmaknjenega hriba nasproti našega gradu. Kmetje so tam mirno živeli in skrbno obdelovali svojo
zemljo. Vas je pogorela, ker je neko noč tam prespal utrujen partizan. Boj brez milosti in sočutja.« (J. K. 146)

Nedolgo zatem je Indig takole govoril sodelavcem: »Kmalu bo tudi tu okrog pokalo. V Horjulu so mi povedali, da so jih
ponoči obiskali partizani in opozorili, naj bodo pripravljeni. Župan Bastič je zaskrbljen. Naš trgovec Erbežnik je
prestrašen, ker govorijo, da je povezan z italijanskimi oficirji. Kaj bo z nami? Naši v Genovi ne ukrepajo, čeprav že
pol leta govorimo o preselitvi v Italijo. Situacija postaja vedno bolj nevarna. Otroke je treba čim prej spraviti od
tod.« (J. K. 155)

Pomlad naj bi prinesla olajšanje, saj so se začeli izleti, ki so jih tako težko čakali. Vendar izleti niso bili
več varni. Poveljnik karabinjerjev na Vrhniki je poizvedoval, kako si begunci z Lesnega Brda še upajo hoditi po vaseh.
Partizani so se od časa do časa ustavili v gradu in postregli so jim s hrano, čeprav so je še zase imeli premalo.
Lastnica gradu pa ob taki priliki nikoli ni prišla blizu. Nekoč so partizani z begunskimi dekleti na grajskem
dvorišču plesali kolo, ko so se v bližini pojavili Italijani. K sreči so partizani še pravočasno izginili v gozd.
Tudi Italijani so prihajali na Lesno Brdo zaradi deklet, kar pa so begunkam partizani zamerili. Judovski begunci se
partizanov niso bali, nekateri so celo želeli biti povezani z njimi. Med takšnimi je bila na primer Lilit Neumann. Kot
članica sionistične organizacije je pridno pomagala v gradu, vendar s tem ni bila zadovoljna, hotela je nekaj več.
Odločila se je, da gre k partizanom. Samo Indig je to vedel, ostalim pa je bilo rečeno, da se je vrnila v Ljubljano k
staršem. Ni imela sreče. Italijani so jo kmalu ujeli in bila je v zaporu nekje v Italiji. Po kapitulaciji Italije se je
spet pridružila partizanom v Istri in leta 1944, komaj 23-letna, padla v boju z Nemci (J. K. 145). Partizanski umor
trgovca Erbežnika v sredini aprila je begunce na Lesnem Brdu prizadel. Indig je opisal ta umor, se je pa zmotil v
datumu, ko kot dan umora navaja začetek junija, v resnici pa se je ta umor zgodil že sredi aprila. Takole piše: »Neke
noči v začetku junija so prišli partizani v njegovo hišo in zahtevali, da gre z njimi, če ne, bo dobil kroglo v
glavo. Odpeljali so ga v gozd, kjer ga je sodišče obsodilo na smrt zaradi izdaje. Nihče ni pojasnil, kaj naj bi bil
izdal. Kmalu po obsodbi so ga ustrelili

Župan Janez Bastič in njegova žena Marijana

Figure 9. Župan Janez Bastič in njegova žena Marijana

[Page 022]

Svečka na kraju smrti Bastičevih

Figure 10. Svečka na kraju smrti Bastičevih

in pustili ležati na cesti. Na njem je bil listič z napisom ‘Izdajalec’. Zjutraj so ga našli kmetje in
prenesli v njegovo hišo.« Indig opisuje tudi umor župana Bastiča: »Kmalu po tem je bil ustreljen tudi horjulski
župan Janez Bastič, hkrati z ženo in sinom. Izdajalec? Kaj, kako in kje je kaj izdal, tudi tokrat ni bilo
pojasnjeno.« (Was, wie, wo er etwas verraten hatte, wurde auch diesmal nicht bekannt) (J. K. 162). Župana Bastiča in
njegovo ženo so partizani ubili v noči na 14. junij 1942. Iskali so tudi sina Toneta, vendar ga niso našli. Padel je
kot vaški stražar ob partizanskem napadu na Koreno dobrega pol leta kasneje. Zaradi nepomembnega partizanskega napada
so Italijani kmalu po umoru župana in žene požgali Bastičevo domačijo in celo Ljubgojno, kjer je bil županov dom.
Nekako ob istem času so tam v bližini ustrelili osem talcev, ki so bili doma iz Logatca in zato se osnovna šola v
Dolnjem Logatcu še danes imenuje »Osnovna šola osmih talcev«. To, da so bili po umoru Bastičevih ustreljeni talci,
naj bi bil dokaz, da je bil župan Bastič povezan z Italijani, torej izdajalec (op. Janko Maček). O umoru
postajenačelnika na Drenovem Griču piše Indig takole: »Te dni sem bil na železniški postaji na Drenovem Griču.
Začudila me je nenavadna tišina. Ko sem vprašal za načelnika postaje, so mi povedali, da so našli njega in ženo
ustreljena. Izdajalec? Ni mogoče verjeti, saj sem večkrat govoril z njim in oba sva se pritoževala nad fašisti.
Kakšen občutek predstavljati si znanca, kako leži kot izdajalec v lastni krvi.« Načelnik železniške postaje Drenov
Grič Franc Tarkuž in njegova žena Frančiška sta bila umorjena 6. junija 1942. V Arhivu Slovenije je ohranjeno
poročilo 1. čete 4. bataljona Notranjskega odreda s podpisom komandirja Petra in politkomisarke Rezi. Znano je, da je
bil komandir 1. čete, še preden se je vključila v Dolomitski odred, zloglasni Peter Cafuta Gad. Iz tega poročila je
razvidno, da je v dneh od 4. do 13. junija ubila 8 civilistov, enega – učitelja Belina z Drenovega Griča – pa
odpeljala kot talca. Seveda je bil kasneje tudi ta umorjen. Umora Tarkuževih se je Indig spomnil tudi 16. julija, ko je
s svojimi varovanci na Drenovem Griču začel potovanje v Italijo. V poročilu, ki ga je leta 1945 po prihodu v Palestino
pisal v kibucu Gat, namreč pravi o Drenovem Griču sledeče: »Tukaj je bil umorjen načelnik postaje. Verjetno ga je
pokončal Černi!« Indig je opazil, da se domačini zaradi policijske ure, ki je bila že nekaj časa v veljavi, niso
posebno vznemirjali, saj se je vedelo, da ponoči Italijanov ne bo na spregled. Partizani pa so se zato še bolj svobodno
premikali. Počutili so se dokaj varne. Neko jutro so z Lesnega Brda videli, kako je cela vojska Italijanov šla napadat
majhno skupino partizanov, toda še preden se je zmračilo, so se Italijani umaknili in partizani niso imeli nobenih
izgub. Zanimiva je Indigova pripomba, da so zaradi partizanske vojne bolj trpeli Slovenci kot pa fašisti. Italijani so
se namreč izkazali samo v represalijah nad civilnim prebivalstvom (J. K. 159). Skoraj vsak večer so partizani prišli v
grad. Ko so jih opozorili, naj bodo previdni, so odgovorili, da je grad varen kraj. Celo neki višji italijanski oficir
je rekel: »Dokler bodo otroci tu, ne bomo streljali, čim pa jih ne bo več, bomo grad požgali.« Ko sta Hansl in
Moritz nekega junijskega popoldneva nesla vodo od studenca, ju je prijela italijanska patrulja. Njen vodja je bil
prepričan, da so naleteli na partizana, ki neseta vodo v svoje taborišče. Ukazal je,
[Page 023] naj nadaljujeta pot, in z naperjenimi puškami so
šli za njima. Ko so prišli do gradu, niso mogli razumeti, da je sredi bojnega polja otroški vrtec. Indig je zaman
pojasnjeval oficirju, da grad ni nikakršna trdnjava. Zastražili so ga od vseh strani in začeli preiskavo. Indigu je
še pravi čas uspelo poskriti socialistično literaturo. Pregledali so vse sobe in kotičke in bili razočarani, ko niso
odkrili nič nezakonitega (J. K. 162). Zadnje dni junija je bil Indig zaradi poškodbe roke nekaj dni v bolnišnici v
Ljubljani. Tam je izvedel, da imajo v gradu na Lesnem Brdu ranjenega partizana, s katerim se nekateri fantje dogovarjajo
o odhodu v gozd. Situacija je bila vsak dan bolj napeta. Partizani so zasekali vse važnejše poti in zagrozili s smrtjo,
če bi kdo brez njihovega dovoljenja skušal te ovire odstraniti. Kot protiukrep so Italijani ustavili preskrbo z
živili. Ko so se v dolini pojavili nemški vojaki, so se begunci na Lesnem Brdu bali, da bodo prišli tudi v grad. K
sreči do tega ni prišlo. Nekdo je vedel povedati, da so godrnjali čez Italijane, češ da so leni in nesposobni (J. K.
165). Karlo, eden od bratov Bolaffio, je Indiga obvestil, da se mora brez odlašanja vrniti na Lesno Brdo in urediti vse
potrebno za odhod v Italijo. Italijanska oblast je namreč izdala dovoljenje, ki so ga tako težko čakali. V kratkem naj
bi se začela italijanska ofenziva, ki bi uteg-

Modrijanova domačija na robu Lipalice med obema vojnama

Figure 11. Modrijanova domačija na robu Lipalice med obema vojnama

nila biti za mlade begunce in njihove spremljevalce usodna. Kljub mavcu na roki je Indig zapustil bolnišnico. Kot
vedno je prepešačil pot Drenov Grič–Lesno Brdo, ki pa je bila sedaj zasekana z drevjem. Že na grajskem dvorišču
je začel razgovor z Markusom in njegovimi somišljeniki o nujnosti odhoda v Italijo. Sredi njihove napete debate so se
nepričakovano pojavili partizani. Pa naj zopet pripoveduje Indig sam: »Naperili so na nas svoje orožje in Černi, o
katerem je bilo znano, da brez usmiljenja strelja izdajalce, je ostro ukazal: ,Pristopite prostovoljno k nam!’ Seveda
so bile moje predstave o prostovoljstvu čisto drugačne. In zakaj nam grozi, ko smo bili do sedaj ves čas prijatelji?
Komandir Černi je bil tip malega komandanta, primitiven in zagrizen borec, navajen nasprotnika uničiti po hitrem
postopku. Ni mi bil simpatičen, ker se je ponašal s svojimi žrtvami. Povabil sem jih v grad, da bi sedli za mizo in se
v miru pogovorili. Ko sva ugotovila, da oba izhajava iz Osijeka, se je nekoliko omehčal. Bil sem v mučni situaciji.
Starejše fante naj bi poslal k partizanom. toda vedel sem, da bi bila to neumnost, zaradi katere bi trpeli judovski
begunci v Ljubljani in v Italiji. Nepremišljeni koraki niso smeli postaviti na kocko tolerance, ki smo je bili deležni
od Italijanov. Če so šli k partizanom posamezni Judje iz Ljubljane, se je to dalo nekako opravičiti, toda na Lesnem
Brdu si kaj takega nismo mogli privoščiti. Vse to sem Černiju prijateljsko razložil in še opozoril, da naši fantje
v glavnem govorijo samo nemško, da imamo v hiši socialistično vzgojo, ki naj bi jih oblikovala v prave socialiste in
revolucionarje. Tukaj so tujci, nimajo trdnih tal pod nogami in bi se težko bojevali, zato hočemo, da gredo v
Palestino, in ko pride čas, se bodo tam borili za svobodo.« Černi mu je pritrdil in mu nazadnje dal pisno dovoljenje
za odstranitev cestnih ovir, ki je omogočilo, da so kmetje beguncem naslednje jutro, 16. julija, lahko odpeljali
prtljago na Drenov Grič, kjer so začeli svoje potovanje v Italijo (J. K. 165).
[Page 024]

Vila Emma v Nonantoli, začasni dom judovskih mladostnikov po prihodu z Lesnega Brda

Figure 12. Vila Emma v Nonantoli, začasni dom judovskih mladostnikov po prihodu z Lesnega
Brda

Po Gadu gadje

2.1.5.
Po Gadu gadje

16. julija so judovski begunci in njihovi spremljevalci z Indigom na čelu odšli z Lesnega Brda. Lastnica gradu se je
pritoževala: »Kaj bo sedaj z nami? Italijani ali partizani bodo grad požgali in vse bo uničeno, tudi jaz. Prekleti
strahopetci, zakaj odhajate ravno zdaj?« Indig razmeroma malo pove o napetih razmerah, ki so v prvi polovici julija
vladale v Horjulski dolini in okolici. Verjetno zato, ker je bil tedaj nekaj časa v Ljubljani v bolnišnici. V knjigi
Dolomiti v NOB piše horjulski domačin Rudolf Hribernik, da je bila prva polovica julija 1942 čas prehoda II. grupe
odredov, pa tudi ustanavljanja Dolomitskega odreda in enot narodne zaščite, ki so kot gobe po dežju naenkrat vzniknile
skoraj po vseh vaseh in se takoj vključile v prekopavanje cest. Ko so enote II. grupe odredov napadle Lučine, so Nemci
šli svojim na pomoč preko Ljubljane, Horjula in Ljubljanice (R. H., Dolomiti v NOB, str. 159, 190). V isti knjigi
najdemo v seznamu poveljniškega kadra novoustanovljenega odreda nalednji podatek: komandir 1. čete 1. bataljona Peter
Cafuta Gad, komandir 3. čete pa Marjan Kerzič Crni. Ena od nalog 3. čete je bila kontrola ceste
Horjul–Prosca–Polhov Gradec. S tem bi bilo morda pojasnjeno, zakaj Indig piše o komandirju Černem, nesporno pa je,
da je bil v tistem času glavni likvidator Peter Cafuta Gad.

V knjigi Križpotja piše o Gadu Karel Leskovec, ki je bil v prvi polovici leta 1942 nekaj časa v njegovi enoti: »V
marsičem se je razlikoval od drugih. Bil je, vsaj za takratne pojme, hraber vojak. Za ideološko in politično vzgojo ni
pokazal nobenega zanimanja, ampak jo je prepuščal svoji politkomisarki tovarišici Rezki, ki pa je morala največkrat
plesati tako, kot je on
[Page 025] zaigral. Najmanjši prestopek je bil takoj
pripravljen poravnati s pištolo. Zaradi hrabrosti so mu predpostavljeni marsikaj spregledali« (Str. 126.) Leskovec je
bil prisoten, ko je Gad ustrelil posestnika in gostilničarja Franca Češnovarja: »Možakar je na pol oblečen sedel na
postelji. Imel sem občutek, da je okamenel. Gad mu je rekel, da je aretiran in likvidiran ter pomeril naravnost vanj.
Žena in otroci so ponoreli od strahu. V sobi je votlo odjeknil strel … Dogodek me je neprijetno prizadel. Bolje bi
napravili, ko bi ga odpeljali v gozd. Kaj takega predlagati Gadu pa je bilo tvegano.« (Str. 131.) 17. julija 1942 je v
Šentjoštu nad Horjulom nastopila vaška straža. Čeprav se je ta upor proti revolucionarnemu nasilju že nekaj mesecev
pripravljal, so Gadove likvidacije in italijanske represalije brez dvoma pripomogle k dokončni odločitvi oziroma jo
pospešile. Ker partizanski napad 24. julija na komaj ustanovljeno postojanko ni uspel, je bila določena posebna
partizanska udarna četa pod vodstvom Petra Cafute, »ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter
uničevala njene patrulje ter jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost« (Dolomiti v NOB, str. 255). Kaj se je
po tem, v času od 25. julija do 10. avgusta, dogajalo v okolici Šentjošta, kako je Gad s svojo udarno četo moril
bajtarje, dninarje, hlapce in dekle ter ropal in požigal njihove skromne domove, je znano in o tem ni treba posebej
govoriti. Vendar tokrat ni bil pohvaljen, ampak so ga degradirali v navadnega vojaka in kasneje obsodili na smrt.
Leskovec je o tem zapisal: »Sredi avgusta je bila njegova udarna četa preimenovana. Ni bila več udarna četa.
Sprememba je bila potrebna predvsem zaradi tega, ker se je tudi drugih tovarišev že lotevala Gadova samovolja. Gad je
ostal brez čete in se s tem ni mogel sprijazniti. Začel je kovati zaroto proti komandirju Turetu. Nagovarjal je celo
nekatere tovariše, da bi ob prvi priliki opravili z njim. Vse to se je izvedelo tudi v odred … Zakopali smo ga
nedaleč od taborišča med dvema velikima skalama. Komisar Metod pa je vsem tovarišem na dolgo in široko razložil,
zakaj se je moralo tako zgoditi z njim.« (Križpotja, str. 298–302)

Koliko jih danes v Horjulu še ve, da je pred osemdesetimi leti v opuščenem kamnolomu na robu Lipalice živela
romska družina? Zgodbo o tem je zapisala po pripovedi starega očeta Jožeta in ata Lojza Jožica Kavčič Potrebuješ
in jo vključila v knjižico Ujeti spomini Modrijanove družine, ki je izšla leta 1997. Okrog leta 1936, ko Lojze še ni
hodil v šolo, so Modrijanovi v Lipalici dobili nove sosede. Na občini se je namreč oglasil starejši Rom in s papirji
dokazal, da ima v Horjulu »domovinsko pravico«. Seveda ni bil sam, ampak je bila z njim tudi številna družina. Župan
Bastič je bil v zagati, kaj naj stori. Ena od možnosti je bila, da od Modrijana kupi na pol podrto Možanovo bajto in
jo prepusti Romom. Ker oče Modrijan – bajta je bila na njegovem posestvu – o tem ni hotel slišati, je župan na
svojem svetu v Lipalici postavil skromno barako in neželeni prišleki so se vselili vanjo. Celih šest let so potem bili
sosedje Modrijanovih. Lojze je mimo njihove barake hodil v šolo, zato si jih je še posebno zapomnil. Poletje 1942, ko
so judovski begunci na hitro zapustili Lesno Brdo, pa je bilo tudi za horjulske Rome usodno. Neke julijske noči so
partizani – verjetno jih je takrat še vodil komandir Gad – požgali barako, njene stanovalce pa odgnali na
žažarske Rupe in za njimi je izginila vsaka sled. Tako kot o županu Bastiču dr. Cene Logar ni nikoli nič zapisal,
tudi Romom ni privoščil niti besedice. Kot je bilo že vnaprej napovedano, so partizani po odhodu judovskih beguncev
požgali grad na Lesnem Brdu. Iz partizanske literature je razvidno, da je bil ta požig približno hkrati z gradom
Bokalce pri Ljubljani, točnega datuma pa nismo ugotovili. Igor Sapač v knjigi Grajske stavbe v osrednji Sloveniji –
Notranjska, Ljubljana 2006, kot datum požiga navaja 18. avgust 1942, medtem ko zgodovinar Žajdela, ki je o tem pisal
tudi v Demokraciji, omenja 1. september 1942. Ohranjen je spomin, da so
[Page 026]

Josef Indig z italijanskima prijateljema ob obisku Nonantole leta 1964

Figure 13. Josef Indig z italijanskima prijateljema ob obisku Nonantole leta 1964

morali najprej razbiti težka grajska vrata. Nekaj partizanov je zgrabilo močan tram, ki so ga našli na dvorišču,
in pod njihovimi sunki so vrata kmalu popustila. Petru Cafuti Gadu, na katerega je zaradi njegovih krvavih dejanj postal
pozoren celo voditelj judovskih beguncev Indig, čeprav je vedel samo za nekatera, ker je prehitro odšel v Italijo, so
naprtili vse zločine iz poletja 1942. Bil je obsojen na smrt – seveda je povod za obsodbo treba iskati drugje – in
to naj bi povrnilo ugled »osvoboditeljev«. Glede na to bi pričakovali, da bo za naprej drugače, vendar ni bilo. 20.
novembra 1942 zvečer so partizani s Ključa prišli v Zaklanec. To sicer ni bilo nič nenavadnega, vendar so imeli
tokrat poseben namen. Obiskali so tri družine, ki niso imele nobenega svojega pri partizanih. Dolinarjevi, po domače
Kašparjevi, so bili velika družina, toda ker so bili sinovi France, Jakob in Nace v internaciji, Tone pri vaški
straži v Horjulu, Matija, Janez ter Angela pa na delu v Ljubljani so bili tisti večer doma samo 65-letni oče Janez,
mati Marija in hčeri 19-letna Ivana ter 16-letna Bernarda. Te štiri so odgnali s seboj, v hiši in v hlevu pobrali vse,
kar je bilo vrednega, čebelnjak pa razbili in razkopali. Sosedje so videli, kako je oče Janez šel ob volih, vpreženih
v težko naložen voz, po cesti proti Podolnici. Pri Zalaznikovih, po domače Grampovčnikovih, so vzeli 60-letno mater
Ivano in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Zalaznikovim so že prej grozili, zato sta
si Katarina in mati uredili skrivališče v podstrešni luknji poleg Katarinine sobice in oče je vhod vsak večer zakril
z omaro. Kljub temu so ju takoj našli, saj so bili med njimi domačini. Katarino so morali izvleči iz skrivališča,
potem pa se je s tako močjo oklenila očeta, da so jo komaj odtrgali od njega. Njegove prošnje, naj ju pustijo, so
naletele na gluha ušesa. Vseh sedem odpeljanih so še isto noč pobili pri kamnolomu v Prosci, komaj kilometer od
Zaklanca, in kar tam zakopali (Zaveza 35, str. 20).

Že 24. novembra 1942 se je zgodil podoben in še hujši pokol na drugem koncu doline. Partizani so prišli k
Hudnikovim, po domače Martinovčevim na Selu pri Dobrovi, da bi obračunali z »lažipartizanom« Tonetom Jakšetom, ki
je menda po okoliških vaseh na svojo roko izsiljeval pijačo, denar in hrano ter vse nosil na dom svojega dekleta.
Ivanka Hudnik in drugi Martinovčevi naj bi pri tem sodelovali. Prišlo je do spopada med Jakšetom in zasledovalci, v
katerem sta izgubila življenje on in 17-letni partizan – domačin. Partizani so takoj potem odpeljali Jakšetovo dekle
Ivanko Hudnik (1911), ki je bila noseča; njeno sestro Francko (1896); Janeza Hudnika (1910) in ženo Albino (1915) s
Šujice, Alojza Hudnika (1900), očeta 4-letnega Lojzeta in 5-letne Veronike ter dva
[Page 027] Alojzova brata: Matija (1902) in Leopolda (1913).

Ko so sedem Martinovčevih odgnali proti Babni gori, so doma ostali še mati Frančiška (1875), njena težko bolna
snaha Manca, ki je bila v postelji, in oba otroka. Manca je še isti dan umrla. Razlage o njeni smrti so različne,
vendar je še najbolj verjetno, da ji je od vsega hudega odpovedalo srce. Nastal je problem, kdo in kje jo bo pokopal.
Ker moških ni bilo ali pa se zaradi Italijanov niso upali na Dobrovo (Selo je tedaj spadalo pod ‘Dolomitsko
republiko’) so jo tja odpeljale štiri ženske in pokopale. Stara mati je z obema vnukoma še ostala v hiši. Ko je
poskusila zbežati na Dobrovo, so jo prestregli in tudi njo odpeljali proti Babni Gori. Zaradi starosti in trpljenja
zadnjih dni je na poti omagala in kar tam so jo ustrelili ter zagrebli. Njen grob so kasneje našli domobranci in jo
pokopali na Dobrovi. Sedmerico najprej odpeljanih so zasliševali v nekem podu pri Babni Gori in verjetno še isti dan
tam blizu pobili ter površno zakopali. Kot deseti član Hudnikove družine je leta 1945 moral umreti še peti Hudnikov
sin Miha. Zaposlen je bil kot cestar. V času italijanske okupacije je bil več mesecev zaprt in potem je bil pri
domobrancih na Dobrovi za kuharja. Maja 1945 ni šel z njimi na Koroško. Še pred koncem maja so ga vzeli kar od dela na
cesti in ni ga bilo več nazaj. Kaj bi rekel Josef Indig, ko bi bil vedel za žalostno usodo Hudnikovih, posebno še če
bi vedel, da je bilo tedaj v bližini celotno vodstvo slovenskega »osvobodilnega« gibanja. Nedvomno bi razumel, da
krivde za to ne more iskati pri Gadu, ki ga tedaj že ni bilo več, ali kakem drugem malem komandirju, pač pa pri
voditeljih gibanja, ki je imelo za cilj revolucijo in vzpon na oblast.

Epilog

2.1.6.
Epilog

Preko Trsta, Benetk, Bologne in Modene so judovski begunci z Lesnega Brda 17. julija 1942

Od lanskega maja stoji na kraju poboja Bastičevih spominsko obeležje

Figure 14. Od lanskega maja stoji na kraju poboja Bastičevih spominsko obeležje

prišli v Nonantolo. Tu so potem v veliki hiši s 40 sobami, imenovani vila Emma, dočakali padec fašizma in
kapitulacijo Italije. Spomladi 1943 se jim je pridružilo še 33 mladostnikov iz Splita in skupnost se je tako povečala
na preko 70 članov. Že prvo noč po kapitulaciji Italije so skozi Nonantolo hrumeli nemški tanki, kar je dalo vedeti,
da oblast prevzemajo Nemci. Zaradi strahu pred njimi so se Indig in večina njegovih varovancev prikrili v skoraj praznem
semenišču benediktinske opatije, dokler ni bilo urejeno najnujnejše za odhod v Švico. V dneh od 6. do 16. oktobra so
se v treh skupinah z vlakom odpeljali do Milana oziroma bližnjega kraja Varese in nato s pomočjo vodičev ponoči pri
Ponte Tresa ilegalno prebredli mejno rečico Tresa. Z nekaj oklevanja jih je Švica sprejela
[Page 028] in v kraju Bex v dolini Rhone so dočakali konec
vojne. Že 29. maja 1945 je 46 mladih Judov pod vodstvom Indiga z vlakom odpotovalo v Barcelono, od tam pa z ladjo v
Haifo (J. K. 240–246; Podberšič, Jud in Slovenec, združena pri reševanju judovskih otrok – ZČ45, str. 602).

Takoj po prihodu v Palestino je Josef Indig z ženo Lili Bernhard, ki jo je spoznal v Švici, odšel v kibuc Gat in
jeseni leta 1945 je tam na 443 tipkanih straneh v nemščini napisal poročilo o več kot štiriletnem begu mladostnikov
po Evropi in njihovem reševanju, pri katerem je sam odločilno sodeloval. Skoraj štirideset let je preteklo, preden je
to poročilo, precej skrajšano, izšlo kot knjiga v hebrejščini pod naslovom Otroci vile Emma, sledila je knjiga v
italijanščini z naslovom Anni in fuga, šele leta 2006 pa je Klaus Voigt pri založbi Arzenal v Berlinu izdal knjigo
Joškos Kinder – Flucht und Alija durch Europa, 1940–1943 – Josef Indigs Bericht.

Izdajatelj pravkar navedene knjige v precej dolgem uvodu med drugim omenja, da je skoraj polovica njene vsebine
namenjena Lesnemu Brdu. Zakaj? Po njegovem mnenju je bil Indig tu dokaj samostojen pri svoji sionistični vzgoji mladih
in so se mu zato nekateri dogodki s tem v zvezi posebno živo vtisnili v spomin. Mi bi dodali, da so mu poseben pečat
vtisnili tudi dogodki, ki so se leta 1942 drug za drugim vrstili v Horjulski dolini, med njimi umor trgovca Erbežnika,
župana Bastiča in načelnika železniške postaje Tarkuža. Nikakor ni mogel sprejeti razlage, da so bili
izdajalci.

Kot begunec zaradi holokavsta je bil nasprotnik nacizma in fašizma, kot socialistu so mu bili partizani idejno blizu,
pa vendar ga je nekaj motilo pri njihovih »likvidacijah«. Bil je popoln tujec v dolini, zato na njegovo opazovanje in
sklepanje niso vplivali pomisleki zaradi sorodstva ali poznanstva ali kakšne druge odvisnosti. Zavedal se je pa, da s
svojim ravnanjem na Lesnem Brdu ne sme škoditi Judom v Ljubljani in v Italiji. Zaradi vsega naštetega so Indigovi
pogledi na revolucijo v Horjulski dolini dragoceni, ne glede na to, da jo je doživljal samo nekaj mesecev v viharnem
letu 1942. Spodobilo bi se tukaj vsaj našteti še nekatere slovenske reševalce judovskih mladostnikov, med katerimi je
nedvomno bil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, vendar bomo to nalogo prepustili kakemu zgodovinarju, mi pa
bomo omenili samo še policijskega komisarja Uroša Žuna, ki je januarja 1941 rešil 16 deklet, da niso bile izročene
Gestapu. Že med vojno je zato imel težave z Nemci, po vojni pa z Udbo, ki ga je obtoževala sodelovanja z angleško in
ameriško obveščevalno službo. Umrl je skoraj nepoznan leta 1977. Šele ko je leta 1987 dobil izraelsko državno
odlikovanje Pravičnik med narodi, so o tem poročali tudi mediji in se je nekoliko zvedelo zanj. Televizijec Edvard
Žitnik je pripravil 45 minutni film, v katerem so omenjeni tudi judovski begunci na Lesnem Brdu. Kaj naj rečemo za
zaključek tega, morda že predolgega zapisa? Bralci ste verjetno pričakovali več neposrednih Indigovih misli. Kakšno
bi bilo njegovo mnenje o vaški straži v Šentjoštu, ki je nastopila 17. julija, ko so Indig in njegovi z Lesnega Brda
že prišli v Nonantolo? Kaj bi rekel za Barbarin rov in druga morišča, ki so nastajala prav tedaj, ko je skupina
judovskih beguncev plula po Sredozemskem morju proti njihovi deželi, ki so ji v svojem jeziku rekli »erez«?

Ob vsakem Dnevu spomina na holokavst ali ob obletnici pokola v Srebrenici o tem veliko govorimo in pišemo ter se
zavzemamo za pieteten odnos do tolikih žrtev teh strašnih dogodkov. Prav je tako, toda zakaj ob tem navadno niti ne
pomislimo na Hudo jamo, Hrastniški hrib in še mnogo podobnih krajev pri nas doma. Kakšna je razlika med Auschwitzom in
Hudo jamo? Kdaj bomo zmogli toliko politične volje, da se bomo tudi o tem na primeren način pogovorili?

[Page 029]

Pripovedi

3.
Pripovedi

Mirodol – Dolina žalostnih spominov

3.1.
Mirodol – Dolina žalostnih spominov

Vanja Kržan

3.1.1.

Danes se bomo pomudili na tistem koncu naše domovine, ki se razprostre pred očmi prebivalcu Podsmreke, rojstnega
kraja Josipa Stritarja, v dolini Mirodolski. Kaj je občudoval pisatelj? »Dolinica ne preširoka; griči ob straneh,
višji in nižji, z njivami počez prepasani, po njih vrhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami, na pol
skritimi med sadnim drevjem; v dolu polja, travniki, pa bistra voda po sredi tekoča – to ni nič posebnega; ali imel
je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kdor se je umaknil v njegovo
krilo iz mestnega hrupa in nemira, in po pravici se je imenoval ‘Tihi dol’. Tu se ni bilo bati onih pustih ljudi,
ki se z dolgega časa, ‘belega kruha pijani’, zapustivši mesta pomladi, razsipajo po deželi, one nesrečne
nadloge, ki tako lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu« (Josip Stritar, Gospod Mirodolski).

Približno vemo, kakšne ‘nesrečne nadloge’ meščanov je imel v mislih pisatelj Stritar. Današnja zgodba o
Ani Škulj, por. Gorjup, pa je tako žalostna zgodba tega ‘najlepšega kraja’, da je lahko vsak pravi narodoljub
resnično nesrečen in žalosten.

Praded očeta Ane Škulj (1901) je kupil del posestva češkega rudarja, ki je kopal rjavo rudo pod bregom Podsmreke,
Stritarjevega rojstnega kraja v Mirodolu. Na ozemlju posestva Ane Škulj (danes ga ni več) je imel podjetni Čeh
skladišče za rudo. Ko tovarna na Jesenicah rude ni več potrebovala, je del ozemlja prodal predniku Ane Škulj, staremu
očetu njenega starega očeta. Celotno zemljišče je bilo večje, zato so rod za rodom odkupovali zemljo in si
postavljali hiše, tako da so sčasoma tu prebivali sami Škulji. Anin stari oče je imel kar devet bratov. Mimo hiš je
tekel »po belem kamenčju bister studenec, zlivajoč se po kratkem, a prijaznem toku v ‘veliko vodo’. Do nje je
bilo polje. Ob straneh lep gozd.« Velika voda je bil Črni potok, ki izvira izpod Lužarjevega brega in sprejema vodo
mnogih manjših potočkov Mirnega dola. Pred vojno so prebivalci tega resnično mirnega dola poimenovali Mirodol, kot so
slišali govoriti svoje prapradede. Ob hišah so se z vsakim novim rodom zavrtela kolesa mlinov in žag. Tudi na
domačiji Ane Škulj (1901), ki jo bomo predstavili v pričujoči zgodbi. Po domače se je pri hiši reklo Pr’
gornjem malnu. Imeli so mlin na štiri kamne in veliko žago. Nesrečno naključje je hotelo, da je Ana ostala edinka.
Ženin Franc Gorjup (1898) je vedel, da se poroča ‘na gotovo’. Poročila sta se leta 1927. Franc je bil iz
Andola pri Sv. Gregorju, iz družine z več brati. Pri njih se je težko živelo. Ani in Francu sta se najprej rodili dve
deklici, najstarejša je bila Marija (1930), pravili so ji Mimi, dve leti kasneje se ji je pridružila Francka (1932),
zadnja sta bila dvojčka France in Tončka (1937). Trije otroci so umrli kmalu po rojstvu.

S šestnajstimi leti je bil oče Franc vpoklican v vojsko, se boril na soški fronti in bil ranjen v nogo. Po vojni je
še nekaj časa ostal na Dunaju, kjer si je z obrtniško dejavnostjo nabiral praktično znanje. Ko se je priženil na
Gornji malen, je ob žagi ustvaril pravcato lesno obrt. Zajezili so potok Karlovica, speljali vodo na kolesa mlina in
žage in nato ‘mirno vodo’ speljali nazaj v strugo potoka.

Starejši hčerki se spominjata, da je ata nabavljal les in izdeloval lesne izdelke, kot so metlišča, karnise, plohe
in kasneje deske za ladijski pod. Mlin in gospodinjstvo pa sta bila v mamini oskrbi. Pomagala ji je služkinja in
občasno hlapec, ki je bil obenem tudi žagar. Skrbeli so še za hlev: redno so imeli po dve kravi in dva prašiča.
Obdelovali so dve njivi in kosili košenino. Brez mlina in žage bi bili bolj revni, podobno kot mnogi po okoliških
hribih. Starejši deklici sta morali že zgodaj poprijeti za delo: Mimica je največkrat pomagala atu pri
[Page 030] žagi, Francka najraje mami v mlinu. Takrat se še
nista zavedali, kako bo s trdim in napornim delom tlakovana njuna kasnejša pot v življenje. Vajeni dela že od
otroštva, sta se lahko kasneje dokaj uspešno prebijali skozi življenje. Saj je znano, kako so se morali boriti za
preživetje otroci ‘izdajalcev’ in ‘belogardistov’. Tudi če so ostali sirote.

‘Če Bog se nas ne usmili, / ni nam pomoči v sili’

3.1.2.
‘Če Bog se nas ne usmili, / ni nam pomoči v sili’

Prišla je vojna in mirno življenje postavila na glavo. Zgodaj spomladi 1942 so se v hribih nad dolino, v Kališču,
v Zgornjih in Spodnjih Žgončah ter v okoliških vaseh Naredi, Mohorje in Logarji zbirali partizani. Prihajali so z
Mokreca in omenjenih vasi. Strahovali so, ropali imetje domačinov, izdajali Italijanom in pobijali vaščane, ki se niso
strinjali z njihovimi ideološkimi nazori, saj so pošteni ljudje sčasoma vedno bolj spoznavali zlaganost
‘osvobodilnega boja’. Že leta 1942 in še 1943 je narodni heroj Daki imel svojo četo na Mokrecu in razpredel
svojo zločinsko mrežo proti idejnim nasprotnikom daleč naokoli. Pobijali so tudi v okolici Lašč. Hitro, čeprav
šepetaje se je v mirodolski okolici razvedelo, da so zajeli štiri Grudnove fante iz okolice Velikih Lašč, jih
prignali skozi dolino proti Karlovici in tam nekje pobili. Velikokrat tudi družinske matere in očete. S fanti iz
Marijine družbe so obračunali zelo hitro in že leta 1942. Zaročenca Ivane Brodnik iz vasi Kaplanovo so ustrelili
skozi okno, ker je bil voditelj Marijine družbe. Njen brat se je zato pridružil vaškim stražarjem in je bil ubit na
Turjaku. Pred farno spominsko ploščo v Velikih Laščah človek obstane in onemi, ko prebira imena 216-ih pobitih, tudi
mater in deklet! Že po vojni je bilo umorjenih 159 domobrancev, po več sinov iz ene družine! Kako ‘preroški’
je bil Stritar v pesmi Turki na Slevici, le Turke bi moral preimenovati v boljševike in grmade v goreče hiše. »Grmade
po gorah gore, / v nebo njih plamen šviga! /

Hčerka edinka Ana Škulj s starši

Figure 15. Hčerka edinka Ana Škulj s starši

Privrel je Turek, koder gre, / rohni, mori, požiga. / Pred njim je jok, za njim je stok, / pomagaj zdaj nam večni
Bog! / Če on se nas ne usmili, / ni nam pomoči v sili.«

Boljševiki ne rohnijo, partizani so svoje morilske in roparske pohode vedno opravljali skrivaj, ponoči. Kadar so jih
napadli Italijani ali Nemci, pa so se razbežali. Ko so se v večini kmečki fantje in možje organizirali v vaške
straže, so ata Franceta vabili medse. Pa tudi partizani so vabili. Hlapci, ljudje brez premoženja, predvsem pa
delomrzneži so nasedali lepim besedam o boljšem življenju po vojni in lažnivim, praznim obljubam. Poštene ljudi z
zdravo pametjo so si pokorili z nasiljem in grožnjami, še več pa z umori in ropanjem, tudi za ustrahovanje drugim. Ata
jim ni nasedel, niti se pustil ustrahovati: »S šestnajstimi leti sem bil vpoklican v vojsko, boril sem se na soški
fronti, bil ranjen, vojske ne maram. Ne grem nikamor! Izdajal pa nisem nikoli in ni-
[Page 031] koli ne bom!« Tudi je že spoznal, kakšno
‘osvobodilno borbo’ bijejo partizani. V mislih je imel predvsem svoj posel na žagi. Ko so Italijani zahtevali,
da so morali kmetje ob cesti posekati pas gozda iz varnostnih razlogov, se je takoj domislil, da odkupi od kmetov les. Z
Italijani je sklenil pogodbo, da jim bo dobavljal obdelane deske za ladijski pod. Mimi mu je pridno pomagala in mu
deščice ‘polcala’, delala vanje utore. Mlajša Francka pa je imela opravka z držali za metle. »Kako trdo smo
morali otroci delati!« se še danes spominja Francka. Njihov hlapec Anton Žužek je šel k partizanom in po vojni mu je
bilo res lepše: dobil je lagodno zaposlitev na krajevnem ljudskem odboru.

Boljševiki so svoje idejne nasprotnike razglašali za okupatorjeve sodelavce in narodne izdajalce. Ali naj še naprej
prenašajo izdajalska sodelavca okupatorja Ano in Franca? V gozdu je bilo nepreklicno sklenjeno, da pridejo po ata in
mamo. Ljudje so še po vojni pravili, da je bil ukaz, da enega pripeljejo, drugega pa ubijejo. Prihajali pa so vedno
ponoči. Taka ‘junaštva’ morajo ostati tajna! Ata se 1944 ni več počutil varnega, zato je zvečer odhajal
prenočevat k sorodnikom Stritarjevim, po domače Martinkovim, v Velike Lašče in proti koncu vojne v tamkajšnjo
domobransko postojanki

‘pod zaščito’, ali kot so pravili v dolini, ‘za drat’.

‘Zdaj, zdaj bo truma cela / v vasico prihrumela.”… drhal, / ne branijo je duri.’

3.1.3.
‘Zdaj, zdaj bo truma cela / v vasico prihrumela.’

‘… drhal, / ne branijo je duri.’

Ni bila truma, a moralo jih je biti zadosti, da so natanko po navodilih izvršili že ustaljeno zaukazano povelje.
Tudi se ne more trditi, da so bili vsi od kraja drhal. Zakaj so se mnogi, ne po svoji krivdi in jasnem spoznanju znašli
med drhaljo, zakaj toliko mladih fantov?

Zgodilo se je ob dveh ponoči, 31. avgusta 1944, naslednji dan je bil prvi petek, se spominja Francka. »Zaslišimo
butanje po vratih in mama gre odpirat. Nesramno stopi v hišo nekaj partizanov. Na glavi so imeli partizanske kape, kako
so bili oblečeni, ne vem. Ne spominjam se, ali so bili s puškami ali brez, tudi ne, koliko jih je bilo. Meni so se
zdeli kot strahovi. Vedno sem spala v pritličju v ‘hiši’, kjer sta imela vsak svojo posteljo mama in ata. Tudi
tisto noč je ata spal pri sorodnikih Martinkovih v Laščah. Doma se mu ni zdelo varno. Morda pa je bil že kdaj
opozorjen, da bodo prišli ponj in po mamo. Mama je velikokrat mlela ponoči, takrat sem sama spala v njeni postelji.
Včasih sem si napravila ležišče na pe či. To noč sva z mamo spali skupaj. Na mamo sem bila zelo navezana, rada sem
bila in rada delala v njeni družbi, doma ali v mlinu. Šele danes vem, da je veliko trpela. Vreče z žitom in moko so
bile zanjo pretežke. Razen Mimi smo bili vsi otroci prezgodaj rojeni. Po postavi je bila majhna in drobna. Poglejte jo
na fotografiji, kako skromna in ponižna je. Na nogi je imela rano, ki se ji je vedno gnojila. Na to nogo je malo
šepala. Lahko vidite, da je imela noge zatekle. Velikokrat sem opazila, kako je sedela pri kamnu v mlinu, gledala v vodo
in jokala. Pa prav nikoli ni nobenemu nič potožila. Imela je prijateljico, morda njej. Smilila se mi je in enkrat sem
jo vprašala, zakaj joka, pa mi je rekla, da zdaj tega še ne razumem. Saj sem bila stara šele enajst, dvanajst let.
Tolažila sem jo, da bomo kaj dobrega jedli za kosilo, pa bo pozabila na žalost. Danes si lahko mislim, zakaj je jokala.
Nikoli nisem videla, da bi šla kam skupaj z atom, niti v cerkev ne, ali da bi se z atom kaj dosti pogovarjala. V
Ljubljano na banko je ata hodil sam in sam se je nazaj grede oglasil doma pri svoji mami in očetu. Pa je bila mama tako
dobra! Ne samo do nas otrok, do vseh ljudi. Radi so jo imeli in radi so prihajali k njej. Kadar jo je prišla prosit
merico moke revna mama, bodisi domobranca ali partizana, jo je rade volje dala. Če jo je le imela! Po vojni so
govoričili, da materam partizanov ni dajala, kar ni bilo res.

‘Pa zdaj ni časa spati!’

3.1.4.
‘Pa zdaj ni časa spati!’

[Page 032] Najmlajši France, imel je takrat sedem let, je spal
v atovi postelji. Tončka je bila že ves čas pri atovih starših, ki sta živela sama. Mimi je spala v nadstropju,
služkinja v kamri. Tisto noč sva z mamo skupaj spali, zato sem se takoj prebudila, ko so priropotali v hišo in mami
ukazali, da mora z njimi. Mama si je hitro oblekla svojo borno obleko. Medtem je že prišla Mimi od zgoraj. Tudi France
je bil že buden in vsi smo jokali. Nismo utegnili, da bi se poslovili, tudi smeli se nismo. Ničesar nam ni rekla za
slovo. Samo priganjali so. Le to nam je naročila, naj zaklenemo vrata za njo. Ni se jokala, se je že pred tem dosti
najokala. Bila je še trda noč, a se je morda kljub temu bala, da ne bi otroci videli žalostne procesije, ali celo, da
ne bi kdo tekel za njo … Eden od partizanov mi je potihoma že med vrati rekel: »Težko, da jo boste še kdaj
videli.« Ne vem, ali sem ga še kdaj videla. Gledali smo skozi okno, kako sta

Družina Franca Gorjupa in Ane roj. Škulj s starejšo Mimi in mlajšo Francko

Figure 16. Družina Franca Gorjupa in Ane roj. Škulj s starejšo Mimi in mlajšo Francko

ona in služkinja, ker so prišli tudi ponjo, stali pri naloženem vozu z vsem našim naropanim imetjem, zapregli obe
naši kravi in vsaka eno vodili. Zaškripal je voz, vse je bilo tiho in temno in so odšli. Od takrat mame nismo videli
nikoli več. In nikoli ničesar zvedeli. Razen od enega, ki je vse življenje ostal za nas popoln neznanec … Mimi, ki
je spala tisto noč zgoraj, se spominja, kako so iskali ata, ker so prišli tudi ponj. Eden od partizanov ji je ukazal,
naj gre pogledat, če je ata doma. Sam je pregledal in presvetil vse prostore in kotičke. Prepričati so se morali, ali
se morda ne skriva doma. Gotovo bi odpeljali še njega, saj je bilo tako odločeno v gozdu.«

‘Tako se stiskajo ovce, / ko gladni volk jih straši; / tako golobje koprne, / kadar jih jastreb plaši.’

3.1.5.
‘Tako se stiskajo ovce, / ko gladni volk jih straši; / tako golobje koprne, / kadar jih jastreb
plaši.’

Obe deklici sta takoj opazili, da je hiša popolnoma izropana: omare z oblačili in posteljnino so prazne strmele
vanju, prav tako omare v kuhinji, brez loncev, brez pribora. Verjetno so ropali takrat, ko sta oni še sladko spali.
Nikjer drobtinice ali kapljice mleka. Tudi mlin je bil opustošen: nobene vreče z moko ali žitom. Vse izropano tudi
tam. Otroci so to opazili šele z dnem. »Soseda, Brodnikova mati, je ponoči slišala, kaj se pri nas dogaja; prinesla
nam je za zajtrk žgance in mleko, spotoma pobrala naša jabolka, naša …«, je opazila Mimi. »Vsaj ta so nam ostala!
Bila so vendar naša!«

V nekdanjem domu se je razpasla žalost. Brez mame ni več doma, dom postane prazen, tudi če ne bi ničesar izropali.
Vse tiho in zapuščeno, tudi v mlinu in na žagi. Nenadoma Francka pod klopjo ob peči zagledala svoj obhajilni venček.
Skupaj s svileno obhajilno oblekico je to svojo največjo dragocenost hranila v omari. Pobere ga, ljubeče pogladi
rožice in ga spravi na svoje mesto v omari. Tudi lepo svileno oblekico so vzeli, ugotovi šele zdaj.

Jutro prvega petka v mesecu je. Tega dne so
[Page 033] bili vajeni, da so šli k maši, v čast Srcu
Jezusovemu. Francka se je že prejšnji večer domenila z deklico iz soseščine, da gresta skupaj k maši. Zjutraj pride
ponjo. »Ne morem, ne grem, mamo so mi odpeljali!« pove deklici. Kako naj odide, če ni mame in je vse drugače. Deklica
je odšla sama. Ata se še ni vrnil domov, je premišljevala Mimi. Moram mu naproti, da mu povem: Mamo so odpeljali! Ura
je bila že okoli devete. Odpeljala je s seboj Franceta, kaj bi revež sam počel doma. Tončka je bila že pri stari
mami v Andolu. Nekaj časa ju je pot vodila po ravnini, nato je zavila v gozd. Mimi ni vedela, da z vzpetine nad vasjo,
po domače se ji je reklo Grič, prežijo na pot partizani, še manj, da tudi oni čakajo, kdaj se po poti vrne domov
ata. Na vso srečo sta bila že v gozdu, ko sta zagledala ata: »Domov pojdita!« jima zakliče, Mimica pa njemu: »Mamo
so odpeljali …« To mu je povedala že sosedova deklica gredoč k maši. Ata prime Franceta za roko in pove, da gresta
nazaj k Stritarjevim v Velike Lašče, po domače Martinkovim. Pri njih so nekaj časa skrbeli za Franceta. Mimi se je
sama vračala domov. Ko je prišla na ravnico, so partizani videli, da se vrača sama, brez ata. Tokrat se jim je načrt
izjalovil … Odslej je bil ata dan in noč v smrtni nevarnosti. Tudi čez dan ni vedno prihajal domov. Morda ga je kdo
obveščal o ‘gibanju’ partizanov.

Mamine dobrote se je po njeni smrti, saj so vsi vedeli, kaj so storili z njo v gozdu, spominjalo mnogo ljudi. »Kdo
nam bo zdaj rezal kruh?« so se spraševali. Ob nedeljah so ljudje hodili k maši v župnijsko cerkev v Velike Lašče iz
Kališ. Do njih je bilo uro in pol hoje čez hrib. Od njih do Lašč pa spet uro in pol čez hrib. Nazaj grede iz cerkve
so se ustavili pri njih doma, da se napijejo vode. Vedeli so, da bo mama vsakemu odrezala še kos kruha. Do doma jih je
čakala pot v hrib spet uro in pol daleč. Mnogi so bili revni in kruha lačni. Dvojček France je skoraj do konca vojne
živel pri Martinkovih, in še nekaj časa po vojni. Dvojčica Tončka je ves čas živela pri stari

Gorjupovi otroci, ko so še imeli mamo. Najstarejša Mimi, levo Francka, spredaj najmlajši France. Njegova dvojčica Tončka je živela pri stari mami.

Figure 17. Gorjupovi otroci, ko so še imeli mamo. Najstarejša Mimi, levo Francka, spredaj
najmlajši France. Njegova dvojčica Tončka je živela pri stari mami.

mami, ki je bila sama. Sestri Mimi in Francka sta ostali doma, Francka je imela dvanajst, Mimi štirinajst let.
Francko je za nekaj časa vzela k sebi na dom atova sestra Jerca Gorjup, por. Oražem, iz Globeli pri Sodražici. Pri
delu na domačiji so obema pomagali sorodniki in znanci. Še pred begom na Koroško se je ata zmenil z znancem, tudi
žagarjem, pravili so mu oče Šuštar iz Retij, da je za božič 1945 prišel k otrokom s svojo hčerko, ki je bila leto
starejša od Mimice. Vsi otroci so mu pridno pomagali, predvsem na žagi. Mimi in Francka sta odraščali v dekleta in
postoril vse, kar jima je bilo naloženo. Po vojni so še toliko bolj spraševali, kje je grob mame. A tudi zdaj niso
nič zvedeli.
[Page 034]

Slišali so za nekdanjega partizana iz vasi Logarjevi nad Mirodolsko dolino, naj bi on dal povelje za umor mame. Ali
je bil takrat v partizanskem taboru na Mokrecu ? Po vojni je bil župan v Velikih Laščah. Služkinjo so partizani do
konca vojne vodili s seboj po Notranjskem. Pravili so, da so nekoč ob nemškem napadu partizani zbežali, njo so po
zaslišanju Nemci poslali nazaj za služkinjo v Gornji malen h Gorjupovim. Baje naj bi vedela določene stvari o mami in
kje so jo pokopali, a jo je vezal zaprisežen molk: Nobenih izjav ne bo dajala, saj bi jo to stalo življenje, je vedno
vsem ponavljala. Zelo verjetno pa vsega ni vedela. Nekaj časa je bila še pri Gorjupovih, kasneje se je zaposlila v
mlinu v Ponikvah.

Po vsej Dolenjski se je skrivnostno šepetalo o dolgih vlakih, ki so vozili domobrance v Kočevje. Vedeli so za
žensko, ki je na travi ob progi, v bližini Velikih Lašč našla listek: Vozijo nas v smrt! Pri Kovačevih iz Adamovega
je bilo pet sinov. Štirje so bili ubiti, le najmlajši, Janez, je ostal živ. Eden od njih, Jože, je med vojno atu
naredil električno turbino in z njo izboljšal delovanje žage Pr’ gornjem malnu.

Svoboda zlata nam je zasijala

3.1.6.
Svoboda zlata nam je zasijala

Mimi se spominja atove odsotnosti: »Ata je skupaj z domobranci iz Lašč bežal na Koroško. Od tam so ga poslali v
različna taborišča po Italiji. Morda je navezal stike s katerim od nekdanjih poslovnih znancev, ki jim je pošiljal
deske za ladijski pod. Domov je večkrat pisal. Mimi je pisma dolgo hranila. Kasneje otrokom ni hotel ničesar
pripovedovati o svojem življenju po taboriščih. Vselej nas je zavrnil: »Kaj bi vam pravil.« Takoj po koncu vojne so
zaplenili vse premoženje Gorjupovih, nekdaj Škuljevih. Ko se je ata vrnil, je lahko še nekaj časa rezal les na žagi.
Zdaj mu je pomagal že najmlajši France. Ko so bile sčasoma žage ukinjene, je dobil službo lesnega manipulanta. Na
Karlovici je od kmetov odkupoval lesene izdelke. Vsi v družini so dobili tudi odškodnino za odvzeto premoženje. Ne pa
tudi odškodnine za sirote ubitih mater. Francetu je naduta uradnica zabrusila: »Zmanjkalo nam je denarja.« Sicer pa,
ali denar sploh more biti odškodnina za smrt matere? Matere s svojimi otroki živijo naprej še po smrti in jih
spremljajo iz večnosti. S trdim delom, pridnostjo, prizadevnostjo, učenjem in poštenjem, kar sta jim privzgojila mama
in ata, so si Anini in Francetovi otroci tlakovali trdo, naporno pot v življenje. Najmlajši France, dvojčica Tončka
je že pokojna, se je po šolanju v različnih krajih in ob pomoči številnih dobrih ljudi, tudi salezijancev, od

Novomašnik France Gorjup z očetom, za njima od leve Mimi, Francka in Tončka

Figure 18. Novomašnik France Gorjup z očetom, za njima od leve Mimi, Francka in Tončka

[Page 035] ločil za duhovniški poklic. Ali mu ga je izmolila
svetniška mati? Podarila njena mučeniška smrt? Njena žrtev za otroke? Kakorkoli že, največji blagoslov za otroke je
molitev in trpljenje matere, za otroke darovano.

Po nekaj desetletjih je urbanizem spremenil podobo doline. Namesto nekdanjih domačij z mlini stojijo nove in
modernejše hiše. Mirodolski dolini so po osvoboditvi spremenil ime v Mišjo dolino, saj so pravili, da je ozka kot
miš. Svoje nekdanje naravne lepote s preimenovanjem ni izgubila. Še vedno jo ohranja za vse narodoljube, ki jo
občudujemo podobno kot Stritar, a ostaja grenak priokus zaradi zla, ki se je med revolucijo nagrmadil nad nekoč mirno
dolino. Ko so po osvoboditvi dolino ‘osvobodili’ ogromno življenj, največ mladih fantov, so tovariši sklenili:
v okolico Lašč – v to belogardistično gnezdo – ne bomo postavili nobene tovarne ! Kakšna sreča!

Skrivnostni tujec

3.1.7.
Skrivnostni tujec

Smrt mame Ane roj. Škulj ostaja še vedno nepojasnjena, podobno kot tisoče in tisoče drugih v tistem žalostnem
obdobju slovenske zgodovine, a zgodbe še ni konec. Dopolnil jo bo neznani, skrivnostni tujec, ki mora to ostati do konca
življenja. Od vseh Gorjupovih ga je videvala in govorila z njim edinole Francka.

Že kmalu po osvoboditvi, nekega nedeljskega popoldneva, ko je bila Francka sama doma, vstopi v hišo mlad fant, zelo
lepo oblečen in urejen. Francka se spominja: »Vpraša me: »Ali lahko sedem?« Sede na klop v hiši. »Kje je mama?«
»Ne vem,« izdavim iz sebe. Takrat smo vedeli za kočevske vlake in smo se tako zelo bali. Tujca nisem poznala. Videti
je bil zelo potrt. Nenadoma plane iz njega: »Jaz sem jo ustrelil! Naredite z menoj, kar hočete! Ko sem jo streljal, sem
mižal.« Zazdelo se mi je, da ga moram potolažiti, zasmilil se mi je in sem ga potrepljala po rami. Bila sem skoraj še
otrok, štirinajst-, petnajstletna deklica: »Nič vam ne zamerim. Bi jo pa kdo drug ustrelil, če je ne bi vi.« Hotela
sem ga spraševati o mami, pa je spet on začel: »Pred smrtjo je mama prosila, da bi še enkrat rada videla otroke, vsaj
skozi luknjo v vratih, kjer je bila zaprta.« Mami sem obljubil: »Bom pa šel jaz do njih in jim povedal, da ste si to
želeli. Mama se mi je zelo smilila. Tudi meni je umrla mama, potem sem imel mačeho.« Nekaj časa je bil tiho, nato je
nadaljeval: »Mrzlega zimskega večera me je zaprla ven v stranišče. Vso noč sem trepetal od mraza. Od same togote sem
pričel tako divje razbijati, da sem zbil nekaj desk. Takrat sem si rekel: Huje kot doma pri mačehi mi v partizanih ne
more biti. Pobegnil sem od doma. Sklenil sem, da se nikoli več ne vrnem.« Molčal je nekaj časa. Potem se spet spomni
na našo mamo: »Pred smrtjo si je morala sama skopati jamo. Pa ni mogla in sem ji pomagal.« Drugega nič več. Kje je
mamin grob, ni nikoli povedal. Ni smel. Odšel je in nič ni rekel, da bi se še kdaj videla. Samo to mi je zabičal, naj
vsega tega nobenemu ne pravim, drugače bova ‘oba šla’! K nam na dom v Kaplanovo ni nikoli več prišel.
Razmišljala sem, ali je bil on med tistimi, ki so prišli po mamo. Po izgledu, po zunanjosti je bil zdaj čisto
drugačen kot tisti partizani takrat. Zdaj je bil lep, lepo oblečen mlad fant.«

Breme zločina

3.1.8.
Breme zločina

»Ne vem, koliko časa po tem prvem srečanju sem bila sama v Grosuplju. Šla sem ponovno na okraj, ker mi niso hoteli
dati dovoljenja, da bi se šla učit šivat. Lahko se učim, so mi rekli, ampak brez dovoljenja ne bom mogla delati
šiviljskega izpita. Pa se ta neznanec nenadoma pojavi ob meni: »Kaj delaš na Grosupljem?« In mu povem, da ne bom
mogla delati izpita brez dovoljenja. »Kar brez skrbi bodi in pojdi domov.« Jaz pa nisem bila tako prepričana v njegovo
zagotovilo in sem sitnarila, naj mi vsaj pove, kdo je. Rekel mi je, da imena ne bo
[Page 036]

Duhovnik France Gorjup, levo od njega oče in njegovi trije bratje, desno Tončka Kuhar, Francetova dobrotnica, ob njej sestre Mimi, Tončka in Francka

Figure 19. Duhovnik France Gorjup, levo od njega oče in njegovi trije bratje, desno Tončka
Kuhar, Francetova dobrotnica, ob njej sestre Mimi, Tončka in Francka

nikoli povedal in da se tudi on boji. Njegov prijatelj je umrl na Golem otoku. Pojma nisem imela, kaj je Goli otok.
Morda morajo tam za kazen ljudje hoditi goli. Dodal je še: »Jaz nočem, da še mene pošljejo na Goli otok!« Zdaj si
ga nisem upala ničesar več spraševati. »Ko boš drugič prišla na okraj, boš dobila dovoljenje. Pomagal ti bom,
kolikor ti bom mogel.« Čez kakšen teden so mi poslali dovoljenje. Naredila sem izpit in dobila službo v Pletenini v
Ljubljani, sobico sva imeli skupaj z Mimi.

Nedaleč od Pletenine sva se po daljšem času spet srečala. Še danes mi je nerazumljivo, kako je sploh vedel, da me
lahko tukaj sreča. Povedal mi je, da je zdaj v Beogradu. Dal mi je številko poštnega predala, da mu bom lahko pisala.
Sčasoma sem jo pozabila. Bile so tri številke, prva vem, je bila ena. Spodaj sem morala pripisati še Beograd.
Številko sem si morala zapomniti, nisem si je smela zapisati. On mi ni pisal nikoli. Niti črke.

Večkrat sem dobila po pošti denar. Vedela sem, da je od njega, a nikjer ni bilo nič napisanega, nobenega nakazila.
Poštarju sem se v knjigo samo podpisala. Spraševala sem ga, od kod je denar, pa ni nič vedel. Zgleda, da je občasno
prihajal iz Beograda. Tako sva se spet nekoč srečala nekje v mestu. Saj to ne more biti slučaj! Ali je vohunil za
menoj? Še danes si tega ne znam razložiti. Takrat mi je izročil kar večjo vsoto denarja. »Kadar boš kaj
potrebovala, mi piši.« Tega si nikoli nisem upala storiti. Nikoli ga nisem prosila za denar. Sam je videl našo
revščino. Vedno mi je ponavljal, naj nobenemu ne pripovedujem o najinih srečanjih. Za njegovo ime nisem nikoli
zvedela. Ker je edino on vedel za mamin grob, sem ga prosila, da je poslal na občino prošnjo, da bi smeli mamo
prekopati na pokopališče. Zavrnili so mu jo, meni pa za mamin grob ni nikoli povedal. Bal se je. Zakaj? Koga? Tega ni
nikoli povedal. Sploh popolnoma ničesar o sebi. Vedno mi je govoril, naj ga nikoli ničesar ne sprašujem. Zato sem mu
govorila tja v en dan, kar mi je prišlo na misel. Spominjam se, da sem mu nekoč potožila, da se v naši fari zvonovi
ne oglašajo več. Prepovedano je bilo zvonjenje. In … naslednjo nedeljo je zvonilo. In vsak dan
[Page 037] angelovo češčenje. Nobenemu nisem črhnila niti
besedice.

Leta 1961 sva s prijateljico sklenili, da bi šli v Nemčijo, ker bi tam lahko dobili zaposlitev. Prošnjo za potni
list so mi odbili. Pisala sem mu na poštno ležeči naslov, da ne dobim potnega lista. Nato sem pogosto hodila
spraševat na Metelkovo, kjer je bil urad za izdajo potnih listov. Dobila sem ga čez šest tednov, medtem ko so
sestrični po štirinajstih dneh prošnjo za potni list odbili. Med mojim bivanjem v Nemčiji se ni nikoli pojavil pred
mano. Najbrž ni smel zapustiti Jugoslavije. Samo enkrat sem mu na poštno ležeče pisala voščilnico za božič. Ko
sem prišla tisto leto na dopust, me je ‘slučajno’ spet srečal v Ljubljani: »Prosim, nikar mi nikdar več ne
pošiljaj razglednice!« In še, naj vedno pazim, kaj pišem. Podpišem naj se samo s črko X. V pogovoru sem spoznala,
da vse ve o mojem življenju v Nemčiji. Spraševal me je, kako se počutim, kako mi gre, ali sem zadovoljna in podobno.
Postajal je čedalje bolj hladen in uraden, nikoli več tako zaupljiv, kot pri prvem pogovoru po vojni pri nas doma. Kot
da bi bil že vsega naveličan. Smilil se mi je, vedno sem imela občutek, da je žalosten in zagrenjen, a se ni z nobeno
besedico izdal. Niti pojma nisem imela o njem in njegovem življenju.

Ko sem se leta 1980 že poročena vrnila iz Nemčije (niti svojemu možu nisem o tem neznancu ničesar povedala) sem
si zaželela, da bi že končno enkrat zvedela za njegovo ime. Pisala sem na urad Rdečega križa, kdo bi bil moški, med
vojno mlad partizan, ki je imel mačeho. Domnevala sem, da mora biti iz naših krajev. Dobila sem odgovor: »Ne vemo, ker
jih je bilo veliko, ki niso imeli matere.« Kasneje, ko bi lahko dobila odškodnino zaradi mamine smrti, me je uradnica
grobo odslovila.

Istega leta v Ljubljani, ko sem šla v trgovino, se je nenadoma spet pojavil pred mano. Nikoli ni povedal, kdaj pride
v Ljubljano, ali koliko časa bo ostal. Vprašala sem ga, kako ve za kraj in čas, da se srečava. Saj najino srečanje
ni bilo nikoli slučajno. Te uganke do danes nisem rešila. On pa je vedno odgovoril isto: »To je slučaj. Ne sprašuj
me ničesar!« Res, da se nisva dalj časa srečala, a tokrat ga skoraj ne bi prepoznala: bil je bled, smrtno bled,
shujšan in upadlega lica, živ mrlič. Če me ne bi on ogovoril, ga ne bi prepoznala. A kot vedno, je bil tudi tokrat
lepo oblečen in urejen. Nisva dosti govorila. Na vsem lepem pa reče: »Danes se vidiva zadnjikrat.« In še: »Spomni
se me v molitvi.« Od takrat se nisva nikoli več videla. Domnevala sem, da je kmalu po tem srečanju umrl.

Septembra istega leta sva s prijateljico pili kavo v nekdanji restavraciji Daj-Dam nasproti Na-me. Stali sva ob polici
in se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Nisva se menili za ljudi ob nama. Nenadoma zaslišim jasne in dovolj glasne
besede: »Nekdo v Beogradu je umrl.« Pogledam proti njemu, a on sreba naprej svojo kavo. Vedela sem, da je tisti
‘nekdo’ moj skrivnostni, nepoznani prijatelj. Ali mi je preko tega človeka moj nesrečni skrivnostni neznanec
posredoval svoje zadnje sporočilo? Srečala se nisva nikoli več. Nisem pozabila njegove zadnje in edine prošnje:
»Spomni se me v molitvi!« Vem, da je trpel vse življenje od trenutka dalje, ko je šel v partizane. Huje trpel, kot
če bi ostal doma pri mačehi. Sčasoma bi se osamosvojil, pri partizanih pa so ga za vse življenje pohabili, duševno
strli. Dobro so se spoznali tudi na take metode. Iz dobrega petnajstletnega naivnega fanta so naredili to, kar so
hoteli.

Vse sem odpustila. Mojemu ‘skrivnostnemu znancu’ že pri svojih petnajstih letih. Zelo pa mi je žal, da ne
bom nikoli vedela, kje je mama pokopana. Nikoli pa tudi ne bom pozabila, da sem imela zelo dobrega moža in v tem je bila
vsa moja sreča.«

V naši zgodbi ostaja skrivnostni tujec neznanka. O njem lahko domnevamo le to, da je veliko pretrpel zaradi
psihičnega nasilja boljševističnega terorja po vojni. Pa tudi to, da so bili ujeti v to nagnusno, nečloveško nasilje
še mnogi drugi!

[Page 038]

Spomini 1939-1945 – IV. del

3.2.
Spomini 1939-1945 – IV. del

Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

Od jeseni 1943 do pomladi 1944

3.2.1.
Od jeseni 1943 do pomladi 1944

Pozneje proti zimi je dala vsaka hiša majhno sobo za nas. Bili smo skoraj kot doma. Ko so okoli kmetje kuhali
žganje, so tudi naši radi hodili poskušat. S seboj so radi vzeli Šnopcarja, da je Jakše pravil še več šal tisto
noč, vse po nemško. Ponavadi je začel z »eine Scheiße« Vsakega je znal pohvaliti, tudi Šnopcarja. Kako Nemci
zmagujejo in vse »kaputt machen«, dokler mu ni Šnopcar, ki je imel že dosti šnopsa, povedal na uho, da Nemci ne bodo
nikoli zmagali, da so že obkoljeni in da jih bodo od vseh strani stisnili in da bo ta zadnje orožje »Hände hoch!«
– »So, eine Scheiße,« mu je rekel Jakše. Domov sta ga pripeljala pod pazduho. Takoj ga je opazil Prus, podnarednik.
Zakričal je: »Abtaht!« (Knjižno: »Habt Acht« = »mirno«.) Mi smo se zelo resno držali, da se ne bi začeli
smejati. Silno ga je ozmerjal, ko se je Šnopcar začel gugati, da bo padel. – »Abtaht!« je kričal še in še.
Končno mu je začel Šnopcar odgovarjati, da je bil tudi on v Rusiji in še in še mu jih je »naplozal«, toda ni ga
mogel ustaviti. Končno sta se oba upehala, si odzdravila in se razšla. Jakše je vojaka spet potrepljal po rami in ga
pohvalil, da mu jih je dobro naplozal, temu Prusu. Zaslužil si je en šnops in je odvil svojo malo flaško. Kmalu nas je
izučilo, kaj je disciplina in kaj so heci. Včasih, ko nas je sovražnik vznemirjal celo noč, nas je šlo nekaj spat,
da smo se lahko potem izmenjevali. Ko se minomet dalj časa ni oglasil, so mislili, da nimamo več min in so dobili več
korajže. Ob taki priliki je Zalar poklical Jakšeta: »Ti pejdi po Mirkota, pa nej vrže par mortajev, de jim bova gobce
zvezala, de boja spet tihu za dvej uri.« Seveda je Jakše takoj v gostilni pri Pavličku pravil, kako Mirko meče
mortaje za njimi.

Vsako novico smo izvedeli prvi, vedno je bilo zanimivo. Enkrat ko sem bil na straži zjutraj, je prišel deset let
star fantič in rekel, da bi se spet rada dva partizana predala, če ju gremo iskat v Zabočevo. Rekel sem mu, da on že
ve, da nas je malo in da fantje počivajo po sinočnjem pokanju, zato naj prideta kar sama. »Ali naj prineseta tudi
orožje?« je vprašal fantič. Odgovoril sem mu: »Kakor hočeta, saj je njihovo. Prideta lahko kar po cesti s puškama
na ramah, če se ne bojita njihovih zased.« Fantič je odšel, jaz pa sem poklical stražarja, mu povedal, kaj se
dogaja, in mu rekel, naj se uleže k strojnici. Naročil sem mu, naj jo, če bi bila to kakšna ukana, kar užge. Kmalu
prikorakata dva mlada fanta v skoraj novih jugoslovanskih uniformah, ki so bile tedaj že redke, s puškama na ramah in
nahrbtnikoma. Šel sem jima naproti s puško na rami. Pogledali smo si v oči in si segli v roke. – »Torej se nam
hočeta predati?« – »Ja.« – »Želim vama, da se ne bosta kesala. Imata pištole ali bombe?« – »Ne.« Vzel sem
puško prvemu, potegnil ven zapiralo in ga dal v žep svoje bluze. Puško, sicer napolnjeno, sem mu dal nazaj na ramo s
cevjo navzdol, enako tudi drugemu. Šli smo vštric po cesti do postojanke mimo straže. Menda sta bila Ljubljančana,
zelo dobro sta izgledala in bila korajžna. Napravil pa sem napako, za katero mi še na misel ni prišlo, ker sem bil
demokratično vzgojen. En fant je izgubil zaradi moje nevednosti dosti las. Fanta sta imela na kapah prišito rdečo
zvezdo in meni še na misel ni prišlo, da bi ju zaradi tega kdo sekiral ali zafrkaval. Jih bosta že odstranila, ko
bosta imela priliko, sem si mislil. Ko je Prus zagledal tisti dve mali rdeči zvezdici, je skoraj pobesnel. Potegnil jima
je kape dol skupaj z velikim šopom las. Zdelo se mi je silno surovo in nevojaško. Samo strah za družino mi je
preprečil, da ga nisem na mestu in v tisti sekundi kaznoval. Še danes mi je žal, da jima nisem vzel kap in ju spravil
v žep. Fanta so dali naprej na komando in ne vem, kaj se je z njima zgodilo.
[Page 039]

Nekega jutra, bila je nedelja po celonočnem streljanju, domači konji niso hoteli piti vode v potoku. To je bil slab
znak. Ko je šel neki fant k maši, nam je povedal, da leži više ob potoku ubit partizan. Nekaj domobrancev ga je šlo
iskat. Ko so ga prinesli, ga je stari Zalar takoj prepoznal, bil je doma tam blizu. Imel je še legitimacijo in v žepu
rožni venec. Mina ga je ranila v glavo. Pokopali so ga v Borovnici. Bil je bivši vaški stražar, ki so ga mobilizirali
partizani. Pozneje sem govoril z domobrancem iz naše čete. Skupaj sta se umikala, je rekel, ko se je zabliskalo in
onega ni bilo več za njim. Tako je padlo mnogo bivših vaških stražarjev. Še več pa se jih je predalo in se nam
pridružilo. Vse od Loškega potoka, Blok, Nove vasi in Begunj so se nam predajali. Ko so si malo opomogli, so odhajali
na Rakek ali pa v Ribnico, da so imeli bližje do svojih domačih. Nekateri pa so ostali pri nas v tretji in četrti
četi v Borovnici. Tretja četa je bila v prosvetnem domu (komanda in kuhinja). Stražila je polovico ozemlja, vzhodne
vasi in železniško progo proti Preserju. Poveljnik je bil Ludvik Kolman. Jaz sem spadal v četrto četo, ki je varovala
zahodni del vasi in progo do Bistre. Poveljnik je bil stotnik Kunstelj. S Kolmanom, ki je bil menda advokat, sta se zelo
razumela in delala v dobro vojakov. Tudi jih nista rada pošiljala v akcije, menda po dogovoru z drugimi oficirji v
internaciji. Obljubili so si, da kjerkoli že bodo: pri rdečih, plavih ali belih, se bodo bolj branili, kot pa napadali
drug drugega. Koliko so mogli to uresničiti, je druga stvar. Vendar sem opazil, da nismo imeli več kot pol leta ne
udarne čete, ne voda, niti udarne desetine. Kadar je morala iti izvidnica v patruljo, so izbrali kar iz vsakega bunkerja
po enega. Dostikrat se med seboj niso poznali, niti niso vedeli za sposobnosti drug drugega. Uspehi teh patrulj so bili
bolj majhni.

Proti koncu septembra je tudi mene na Dražici pobrala taka patrulja. Bila je desetina in Jaka mi je spet rekel:
»Greš z nami, ker znaš hoditi po gozdu?« Šel sem. Bili so tudi trije Nemci, poročnik v šotorskem krilu in dva
vojaka lovca z brzostrelkami (šmajserji) v varovalnih bluzah. Šli smo v gozd in proti Smrekovcu. Ker so bili takrat
partizani na višku moči in jih je bilo včasih po več sto skupaj, smo hodili po čisto novih poteh. Hodili smo po
grebenih in se večkrat ustavljali, da ne bi bili zadihani, če pride do spopada. Prišli smo vrh Smrekovca, pa nič.
Videli smo sledi močnih skupin. Spodaj, Vrh dola, so imeli partizani zasedo in veselo igrali na harmoniko, menda tisto
Marko skače po zeleni trati. Pustili smo jih pri miru. Ker se z vrha Smrekovca zaradi gozda ni nič videlo, smo šli
navzdol do senožeti, od koder se vidi cela Rakitna kot na dlani. Poročnik je potegnil izza pasu torbo s specialko. Na
zemljevid je položil prozoren papir in začel čečkati. Imel je več barvnih svinčnikov. Zaznamoval je cerkev, glavni
stan, kjer je plapolala velika zastava z zvezdo, pot proti Cerknici, po kateri so šli partizani z mulami, gričke s
stražo in strojnicami, zaznamoval je še nekaj važnih vzpetin in patrulja je bila končana. Ko je vzel papir od
specialke, ni nobeden vedel, kaj te čečkarije predstavljajo, vse pa je bilo jasno, če je bil na specialki. Domov smo
šli po zahodnem pobočju Smrekovca. Kakih sto petdeset metrov pod nami je še vedno svirala harmonika. Vprašal sem
Jako, katero pa sedaj igrajo. »Najbrž Mi se imamo radi,« mi je odgovoril. »To bo pa res,« sem mu v smehu odgovoril,
»oni hodijo k nam na obisk ponoči, mi pa podnevi.« – »Pssst, tišina.« Poročnik je poslušal harmoniko in
pomežiknil vojakom, da bi jim šli še mi eno zašpilat, ko so nam že celo uro godli. »Tukaj počakajte deset minut,
če nas ne bo, se dobimo v Zabočevem,« je bilo povelje. Bili smo na pobočju brez zaklonov, krilo nas je samo grmovje.
Polegli smo se, da je bila tarča manjša. Preteklo je par minut. Nato je počil strel, že sta zapeli obe brzostrelki,
harmonika je utihnila tisti hip. Slišal se je krik, potem pa »pif«, lahki minomet je začel streljati. Ne na kraj
spopada, ampak naravnost na nas. Prvič smo bili v takem položaju. Prva
[Page 040] mina je padla pod nami, druga čisto blizu. Čakaje
na tretjo sem kar zamižal. Ko sem jo zaslišal, sem že vedel, da je šla čez nas. Streli so nas iskali še višje,
desno in levo. Mi nismo odgovorili. Jaka je gledal na uro. Pošepetal nam je: »Še minuto in gremo. Dobimo se v
Zabočevem.« En politkomisar je bil mrtev, nam je povedal poročnik. Isti dan je šla desetina vojakov in desetina
domobrancev od Preserja na Kote pri Rakitni. Tudi tam je bil en partizan mrtev. Partizansko poročilo pravi, da je bilo
sto Nemcev v teh patruljah. Vendar se sprašujem, od kod naj bi se vzeli, saj je celo Ljubljano čuvalo od tisoč do
tisoč petsto Nemcev. Pritisk na progo in na nas se je povečal, ker je bilo na tisoče partizanov brez dela. Na
Ljubljano pa iz neznanega vzroka niso hoteli, zato jih je bilo dosti okoli Rakitne, Cerknice, vse do Rakeka. Zato so se
Nemci odločili, da bodo z majhimi silami razbremenili pritisk od Preserja do Rakeka. Mislim, da je bilo okoli drugega
oktobra. Bil je lep sončen dan, mi smo kar malo počivali od prečutih noči. Kar na lepem, proti večeru, sta prijahala
dva častnika na konjih in zavila po cesti proti Ohonici. Za njima so jahali drugi domobranci, konji pa so vlekli topove.
Trije pari konj, en top, strelivo. To je bila dolga vrsta štirih topov, zemlja se je kar stresala. Topove so zapeljali v
vrsto, tako da so merili na Rakitno. Bile so poljske havbice. Zelo težko mi je bilo. Vas smo zapustili, da ne bi bila
porušena, kljub temu pa jo je tedaj čakalo isto z druge strani. Usoda se čudno spreminja! Merilne naprave so namerili
na Zavrh, potem pa toliko stopinj do Rakitne. Da se topovi ne bi ponižali, so jim velika kolesa podložili s pletenimi
mrežami. Vse je bilo pripravljeno za drugi dan. V istem času je odšlo iz Borovnice nekaj desetin domobrancev in
nemških vojakov. Števila ne vem, nasprotnik piše, da en tisoč. Vseh vojakov in domobrancev pa je bilo v Borovnici
manj kot štiristo, morali pa so držati 36 položajev ali bunkerjev. Če je bilo vsega štiri desetine, je to visoko
ocenjeno, govorilo se je, da je bilo v vsaki po dvajset vojakov. Jaz ne vem, ker me tam ni bilo. Skupina je šla čez
cesto Kamnik–Rakitna nekje pod Razpotjem in prenočevala blizu Kamenice, da bi naslednje jutro napadla od severovzhoda,
kjer so jih najmanj pričakovali. Neka žena jih je videla iti čez cesto. Še isti večer je štab odšel proti jugu.
Zgodaj zjutraj so napadli Španov vrh, greben, ki gre od Kotov proti Ustju. Napad je bil v desetinah, na štirih krajih.
V nekaj minutah je bil ves greben zaseden, ker je bila glavnina partizanov v vasi in okoli nje. Kakor hitro so bili na
grebenu, so vojaki to po radiu sporočili v Borovnico, od tam pa po telefonu na Dražico k topovom. »Prvi, ogenj!«
Ogenj je brizgnil visoko in top se je zaril v zemljo. Cilj so popravili za stopinjo. »Štirje, ogenj!« Vsi štirje so
usekali naenkrat. Mislil sem si, ubogi ljudje tam gori. Dobili smo sporočilo, da vse z največjo brzino beži iz vasi
proti Cerknici. Partizanov ni bilo več v vasi. Ogenj je bil prestavljen nekaj stopinj na desno, ostali elementi so
ostali isti. »Ogenj!« Zopet so bruhali topovi, to pot za bežečimi, granate so padale tja, kjer je danes jezero. Ker
je bila zemlja močvirnata, niso granate nikogar ubile, vsaj kolikor je meni znano. Opoldne je prišel naš župnik
vprašat, kaj je z ljudmi in cerkvijo. Nemec, ki ni imel rad farjev, je rekel, da je cerkev »poglihana«. Videl sem, da
je župniku težko, Nemec pa se je zadovoljno režal. Cerkev ni bila poškodovana, pač pa je farovž zadelo nekaj
granat, ena v gornji zid, ena pa v ostrešje. Največ granat je padlo po Klancu. Kolikor mi je znano, nihče ni bil ubit
od topovskih granat. Ker je bila razdalja med borci že od začetka približno tisoč petsto metrov, jih ni dosti padlo.
Med žrtvami je bilo več mul, ki niso znale ali mogle bežati. Čez dvajset partizanov se je predalo in takoj prestopilo
k domobrancem. To so bili večinoma bivši vaški stražarji. V magacinu je bilo še vse strelivo, kot sem ga jaz pustil.
Domobranci so zaplenili tudi dosti orožja in vse to pripeljali v Borovnico na štiridesetih vozovih. Nemci pa so
požgali počitniški dom kraljeviča Andreja, šolo, prosvetni dom in gasilski dom. Moj oče je izprosil od ko-
[Page 041] mandanta, da so rešili iz gasilskega doma voz in
brizgalnico. Opustošenje je bilo veliko. In mnogo ljudi je za nekaj časa zapustilo Rakitno. Pozneje so se počasi
začeli vračati. Boljši je domek, če ga je tudi samo za en bobek. Tudi mene so trije vprašali, kaj naj napravijo.
Odgovoril sem: »Kar hočete, saj ste polnoletni. Povsod je lepo, a doma najlepše, tako so nas učili v šoli. Saj ste
starejši, mogoče se boste lahko doma prikrivali. Od naše strani se nimate kaj bati.« Tako sem jim rekel, ker v takih
časih ne moreš dosti drugim svetovati, še sebi je težko. Bili so naš sosed J., Jeršinov Lovric in Brencetov Jaka.
Vsi trije so preživeli vojno. Tako je tudi naša vas prišla med dva ognja, kot že toliko drugih pred tem. Po tem sunku
v Rakitno smo imeli malo bolj mir. Prej so samo oni streljali s topovi po nas.

Čas je tekel naprej, privadili smo se Dražice in ljudi, ki so bili še precej nevtralni. Enkrat so nam povedali, da
bodo Nemce izmenjali. Slavni jagri da gredo v Italijo na Montecassino in pridejo drugi. Ker so v Sloveniji pričakovali
več borb – napad na Ljubljano itd. – jim je ostalo preveč streliva, ki ga s svojimi vozili niso mogli prepeljati v
Italijo, zato je bilo rečeno, da bodo v dveh naslednjih nočeh precej brez potrebe streljali, ker morajo eno tretjino
streliva izstreliti. Res je pokalo, kakor še nisem slišal, posebno protiletalski in protitankovski brzostrelni topovi
so klestili po bližnjih in daljnih gozdovih dve noči. Tedaj sem videl, kaj je moč težkega orožja, še več minut
potem, ko so utihnili topovi, se je po gozdovih podiralo drevje. Ni čudno, da s tolikimi brigadami partizani nikoli niso
napadli Borovnice. Odšli so Prus, Šnopcar, zaljubljeni Tirolec in Susman. Če je res ta lovska divizija branila
Montecassino, ne vem. Vendar so tam skoraj vsi branilci padli. Pri nas so jih zamenjali drugi Nemci, bili so v bolj
rjavih oblekah. Spet so bili trije. Imen jim sploh nismo dali, mogoče smo mislili, da jih ne zaslužijo. Tudi Susmana
nismo imeli, ni bilo več tako živahno. Približal se je november in z njim nemška ofenziva. Prišli so napol
oklepniki, ki so imeli spredaj kolesa, od sredine nazaj pa gosenice. Na vsakih nekaj sto metrov so se postavili prav do
Strmca. Pešadija pa ni bila vajena dosti hoditi. Ofenziva je šla od Kolpe proti Ljubljani. Nemci so mislili, da bodo
partizane potisnili do proge Ljubljana–Trst. Vendar so jim v obkoljevanju pustili dovolj vrzeli, da se je večina
umaknila skozi, posebno stari borci, ki so bili izkušeni v izmikanju. Mnogo novih mobilizirancev pa je padlo. Pri nas so
pustili tako vrzel na Krimčku. Ker so jih pregnali iz Mokreca na Kamenico in Krim, so šli partizani za Smrekovcem čez
Krimček, kjer so imeli nekaj kilometrov proste poti. Vendar so bili partizani po tej ofenzivi precej razkropljeni in
njihove napadalne moči zmanjšane. Naši v Borovnici so sklenili, da se predstraža na Dražici ukine. Marsikaj smo se
tam naučili. Izgub nismo imeli, ker je nasprotnik napadal največ ponoči. Stražili pa smo kot še nikoli. Na Dražico
in ljudi sem ohranil mnogo lepih spominov, razen dogodka s Prusom. Potem sem bil eno noč v bunkerju številka štiri. Ta
je bil ob cesti proti Zavrhu. Drugi dan pa so nas izbrali 40 domobrancev, en vod, rekoč: »Greste stražit progo od
Verda proti Logatcu.« Izbrali so precej dobrih, bili smo vsi iz Dražice. Zasedli smo pet bunkerjev, to je sedem vojakov
na bunker. Bili so približno en kilometer narazen. Vmes je bilo nekaj nezasedenih, kar ni bilo najbolje, ker bi se lahko
vsak ugnezdil v njih. Naš je bil najdlje proti Logatcu, tam kjer sta proga in cesta najvišje. Bunker je bil grajen z
lesom, kamenjem in malto, kot bi ga srake znesle skupaj, prav nič varen. Prvič sva bila z bratom Elkom skupaj, Klančan
je bil poveljnik. Imeli smo težki mitraljez Fiat in lahko strojnico in seveda moj lahki minomet. Čez progo, ki je tu
globoko vsekana v skalo, je bilo opuščeno taborišče bataljona, zidano iz opeke. Ker nas ni bilo dosti, sem šel kar
sam pregledovat. Bilo je že vse izropano in sem se kmalu vrnil. Po cesti se je podnevi pomikalo v Italijo več tisoč
ukrajinskih vojakov s stotinami vozov in konji. Tudi orožja so imeli dosti. Takrat se je hotela brigada vrniti nazaj
[Page 042]

Borovnica - pogled z Brezovice

Figure 20. Borovnica – pogled z Brezovice
Franc Friedrich

na Gorenjsko. Pot so si izbrali mimo nas. Neko popoldne je prišel fantič kakih devetih let in nam povedal, da
brigada zahteva, da se predamo in da bomo vsi osvobojeni. Klančan je rekel, da naj se oni nam predajo – da bodo dobili
kruh in marmelado in da se bodo svobodno odločili, ali bodo stražili slovensko progo ali pa šli delat. Fantič je
odšel in bil kmalu nazaj s sporočilom: »Partizani pravijo, da kruh in marmelado kar sami pojejte, nocoj boste tako ali
tako uničeni.« Klančan mi je rekel: »Pošlji sedem min v tisto smer!« Šest jih je bilo v zraku preden je prva
padla. Fantiču pa je rekel: »Ker jim ni za kruh, potem si kaj takega iščejo. In bodo dobili.« Fanta je pohvalil, da
je korajžen in da naj še naprej dela za mir. Fant je nato odšel. Pričakovali smo izzivanje, s streljanjem pa ni bilo
nič, ker se jim je preveč mudilo čez cesto in progo nazaj na Gorenjsko. Drugi dan sem res našel močno uglajeno
stezo, sled od prejšnje noči, ki je vodila po gozdu na sever.

Že čez nekaj dni proti večeru smo dobili povelje, da gremo nazaj v Borovnico. Vsi smo bili kar dobre volje. Pobrali
smo orožje in strelivo, nekaj naložili na voz, ki je odšel pred nami, drugo, česar ni bilo malo, smo pa nosili mi.
Ponoči smo odšli po beli cesti navzdol proti Vrhniki, obdani s temnimi gozdovi. Pri polnem luninem svitu je vod (eden
najboljših) korakal navzdol in fantje so začeli peti: »Je bela cesta uglajena, skoz celo vas napravljena, po njej pa
gremo fantje mi, oj fantje mladi vsi!« Zapeli so tudi druge: Celjanko itd. Peli so do Vrhnike. Zame je bila to ena
najlepših, čarobnih noči. Drugi dan smo bili že v Borovnici. Jaz sem bil takoj poslan na Planino. To je bil hrib tik
nad vasjo in mostom, ki ga je stražilo deset vojakov. Ker je bila obramba malo pod vrhom, je bil sam vrh zavarovan z
nastopnimi minami, italijanskimi in nemškimi, ki so bile na žice. Nekoč ko sem hotel priti po bližnjici z vrha dol v
postojanko, sem opazil, da so se
[Page 043] zganile veje v dveh grmih. Takoj sem obstal. Opazil
sem, da gredo žice v listje pred mano. Previdno sem šel ritensko nazaj in nisem nikoli več tam hodil. Zagazil sem bil
na mine. Dvema domobrancema je pozneje malo nižje doli odtrgalo noge. Enemu telefonistu, ki je popravljal žico, in
enemu vojaku, ki je napravljal drva. Hrano smo dobivali iz Borovnice po žičnici. Jaz naj bi upravljal to vlečnico, o
kateri pa nisem imel pojma. Prejšnji upravljalec mi je pokazal samo, kako se vžge velik motor, kako vključi pogon
žice in kako se ga ustavi. Dve minuti poduka, in to je bilo vse. Ta motor je večkrat nagajal še pravim mehanikom, kaj
šele meni. In res je začel kmalu kašljati. Po štirih tednih so mi vendar poslali nekoga od partizanov, ki se je vsaj
malo razumel na motor. Bil sem zelo vesel, da je prevzel moje probleme. Nekaj dni prej smo napravljali drva za našo peč
v baraki. En hrast in eno jelko sem posekal kar z dvacentimetrskim protiletalskim topom. Jelka je padla z enim strelom,
za hrast pa sta bila potrebna dva. Po pobočju dol sem jim spustil dva čolnička, da so naložili drva, tam kjer so se
čolni skoraj dotikali zemlje. Pozabil pa sem dati zavore na žice, ker sploh nisem vedel, da je treba včasih tudi
zavirati. Ko so drva skoraj naložili, je bila teža velika, pa še en nakladalec je bil gori. Teža je začela premikati
žico in tovor čedalje hitreje po hudi strmini navzdol. Ko sem zaslišal piskanje v strojnici, sem takoj skočil tja in
začel zavirati. Tisti, ki je zgoraj ravnal drva, je tudi vedel, kaj je, in je hitro skočil dol, predno bi bil nad
visoko dolino. Malo si je potolkel koleno. Jaz sem bil vesel, da se je vse končalo brez večje nesreče.

Za božič smo imeli mašo v baraki. Maševal je g. Pezdir, župnik ali kaplan od Sv. Vida. Za novo leto opolnoči smo
izstrelili salvo z vsem orožjem, da počastimo novo leto 1944. Vsak dan sta dva vojaka dobila dovoljenje, da gresta v
Borovnico. Tja so nosili prati perilo, ker smo imeli gori malo vode. Ponavadi so se tudi malo nalezli v gostilni in pozno
prihajali na Planino. Včasih so nam tudi postavili ultimat: »Potegnite nas gor z žičnico ali pa sami stražite!« Kaj
smo hoteli, kar stroj naj dela namesto nog. Ker smo imeli mnogo streliva, sem tam zakopal precej raznovrstnega streliva
in bomb, za vsak slučaj, ker so začeli nekateri govoriti, da se ne razumemo preveč dobro z Nemci in da nas lahko
razorožijo. Prav na to moje skladišče je poleti padla 500-kilogramska ameriška bomba in ostala je le velika jama. Ker
je bila služba na Planini bolj pusta, so se vojaki menjavali, postopno vsak mesec. Jaz sem bil tam dva meseca, ker sem
bil raje na položaju kot v vasi, kjer se je včasih vodila tudi živčna vojna ali politika. Nekoč, ko je prišlo nekaj
novih in so ponoči preizkušali orožje, je eden s »težko bredo« streljal dol po barju, kjer so Nemci slučajno imeli
protiletalske topove. Drugo jutro smo izvedeli po telefonu, da gre k nam nemška patrulja. Tisti, ki je streljal, je
takoj vedel zakaj, in je hitro nesel nekaj izstreljenih tulcev za rob hriba proti barju. Res so Nemci hoteli vedeti, od
kod je sovražnik streljal, pokazal jim je izstreljene tulce. Nič kaj radi niso verjeli, in so pokazali, da je premalo
sledi o sovražniku. Končno se je vse poleglo.

Po dveh mesecih sem bil poklican v Borovnico, da bom šel v Bistro in da naj prinesem tudi svoj lahki minomet.
Prejšnjo noč je bila mala železniška čuvajnica, kjer je stražilo progo sedem domobrancev, napadena in
demonstrativno obstreljevana. Slučajno so bili tam sami starejši, jugoslovanski vojaki, ki niso bili vajeni borb. Na
koncu jim je delala samo še ena puška. Vodja, podnarednik, je bil v internaciji na Rabu. Rekel je, da ni zato stradal
več kot leto dni, da bi sedaj padel kot junak. Zahteval je zamenjavo ali okrepitev. Poveljnik čete je določil mene in
mitraljezca Oka (Žerjavov iz Borovnice), torej dva precej dobra. Vodja postojanke se je kar smejal, tako sva mu ugajala,
tudi je že slišal razne zgodbice o naju. Jaz ga bom imenoval kar Štrukelj. Da ne bi prišla praznih rok, je Oko, ki se
je poznal z magacinerji na Dolu, privlekel poleg lastne strojnice še težki minomet z dosti streliva na vozu z
[Page 044] dvema mulama. Zraven pa še dva stara francoska
»šošo« puškomitraljeza in mnogo min za moj lahki minomet. To robo smo kar dolgo nosili iz Bistre gor na progo v
našo čuvajnico. Takoj sva izbrala položaj za oba minometa, moj lahki je bil kar na betonskem pokrovu kapnice
(štirne), težki pa zraven. Strelivo je bilo čisto zraven v kleti. Pred nočjo je bila obramba ojačana za 200 %. Stari
vojaki so se spet začeli hecati, prej so bili že malo v skrbeh. Najprej so mi povedali, da je nad progo, kjer so
izsekane jase, veliko divjih prašičev. Povabil sem jih na jago, pa jim ni prijalo. Zgodaj zvečer je pritekel stražar
s proge: »So že tu!« Vprašal sem ga, zakaj ne strelja, s tem bi nam to takoj javil. Drugič je to tudi res storil. Iz
Dražice se je zaslišala muzika. Iz Bistre je vodila čez progo gozdna pot proti Zavrhu in Ljubljanskemu vrhu. To so
partizani rabili, ko so hodili v Bistro po hrano in novice, ki jih ni bilo malo. Streljalo se je, da so se vojaki držali
v bunkerju, kjer niso nič slišali in tudi malo videli. Na tisto prvo noč pa smo malo demonstrativno streljali. Vse
orožje je delalo in muzika je kmalu utihnila. Okoli ene ponoči je začelo močno snežiti. Vedel sem, da se bo
nasprotnik umaknil, da se ga ne bo sledilo v snegu, to so mi povedali že prvo zimo. Zapadlo je 15 cm snega in še je
malo naletaval, ko sem se sam, z novo puško, pomikal nad progo v bistriške gozdove. To puško mi je podaril Mikšev
Elko, ko sem bil še na Planini. Narava je bila krasna. Veje so se upogibale pod težo snega, siničke so tenko čivkale
in žolna je kljuvala v staro drevo. Drugače je bilo tiho. Gledal sem za sledovi. Nič. Potem poslušal. Samo čivkanje
siničk. Počasi sem se pomikal navzgor po kolovozu. Nekaj se je premaknilo in že sem ležal v mehkem snegu s prstom na
petelinu. Naravnost proti meni je rila sneg lisica, kakršne še nisem videl. Dlako okoli vratu je imela dolgo skoraj kot
levjo grivo. Lisica me je začutila, se obrnila vstran in se v enem skoku pognala v grm, v istem trenutku je počilo.
Poslušal sem, kaj se godi po gozdu. Nič. Vstal sem, šel do grma in pobral že mrtvo lisico. Še danes ne vem, kakšne
sorte je bila, a imela je najlepši kožuh in še lepšo grivo (mogoče je bila križanka). Ker je bilo prenevarno, da bi
zvitorepko nosil v roki ali na puški, sem si jo zapel za opasač zadaj, rep pa se je vlekel po snegu. Šel sem naprej in
prišel do prve jase. Malinove vejice so se premaknile. Že sem meril in čakal, kaj se bo dvignilo. Ti trenutki so
trajali celo večnost. Zagledal sem srno in v istem trenutku sprožil. V nekaj sekundah sem jo iztrebil, potem pa nisem
vedel, kaj naj storim, lovskega plena sem imel dovolj. Blizu je bila še ena jasa. Potiho sem šel še tja. Doli na koncu
jase sem zagledal srnjad, štiri v gruči. Ustrelil sem. Srnjad se je razpršila, kot da ni nobena zadeta. Tri na levo,
ena desno. Pomeril sem srnjaka, in je padel, drugega in tako še tretjega. Tista na desni pa je puščala krvavo sled. To
je bilo zares »Ne boj, mesarsko klanje,« kot je zapisal Prešeren. Pobral sem prvo srno in z lisico za pasom krenil
proti postojanki. Ko sem šel dol, sem premišljeval, ali ne bi bilo bolje, če bi streljali srne, jelene, vole in bike,
kakor pa da se ljudje zalezujemo in pobijamo med sabo. V bunkerju mi niso verjeli, da sem imel še tri na dlaki.
Telefoniral sem v tri druge postojanke proti Borovnici: Elku, Brescovemu Stanetu in Laščenovemu Jerneju, naj pridejo
iskat srne, če jih hočejo. V dobre pol ure so bili pri meni in smo jih šli iskat. Vse smo dobili, kot sem jih pustil.
Moja slava ali neslava se je hitro raznesla po vsej okolici. Nekateri so malo grozili, da se bom moral zagovarjati, ker
je res bilo prepovedano od naših in od partizanov. Imel sem dober izgovor. Nam kmetom jemljejo živino (delovno) iz
hleva, pa ni nič kazni, eni in drugi streljajo ljudi, mlade fante in druge, pa še odlikovanja dobe. Srne in jeleni pa
naj bi pocrkali od starosti! Kakor svete krave v Indiji. Ni čudno, da ljudje stradajo! Jaz (rekli so mi tudi raubšic)
sem drugi dan vzel Martinčka, tovariša iz postojanke, in sva šla za ranjeno srno v logaške gozdove. Dobila sva jo v
neki dolini. Še vedno je dobro tekla. Padla je z drugim strelom. Šele
[Page 045] popoldne sva prišla domov precej zbita. Tako se je
začela moja služba nad Bistro. Nikoli prej ali pozneje nisem s tako lahkoto in takimi streli uplenil toliko divjadi.
Tudi kasneje sem še lazil za lisicami in srnjaki, bolj za kratek čas kakor za plen, in ne brez uspeha. Toda tisti prvi
dan mi bo za vedno ostal v spominu. To je bila največja lovska dogodivščina v mojem življenju.

Straže smo imeli dosti. Podnevi enega, ponoči pa dva stražarja in dva dežurna. Ponoči so se železni tiri krčili
od mraza in pokali, kakor bi nekdo s čevljem brcnil vanje. Temu sem se kmalu privadil in nismo imeli alarmov. Prišle pa
so druge slabe novice. Patrulja za na Rakitno je izgubila tri domobrance, dva sta padla, eden pa je bil ujet in pozneje
ubit pri Ribnici. Padla sta Brescov Ivan in Žotov Ivan, ujet in ubit pa je bil Tinčkov Venanci, ki je bil iz revne
družine in je začel že s petimi leti krave pasti, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Vse tri sem dobro poznal. Žotov
Ivan je bil mitraljezec in sem ga že nekajkrat posvaril, da se brez zaklona strelja samo v sili. Nekoč je njegova
desetina srečala pri Kožljeških žagah sedem divjih prašičev, in to zelo na blizu. Nič ni ciljal in misleč, da bo
strojnica vse pokosila, je kar užgal s strojnico izpod pazduhe. Cel rafal 20 nabojev ni zadel niti enega prašiča. Ko
pa je znova napolnil okvir, že ni bilo nobenega prašiča več. Patrulja za na Rakitno je nameravala ugotoviti, ali bo
brigada res prišla v vas. Ko so ugotovili, da brigada res prihaja, je moj brat Elko, ki je bil vodja teh dvajsetih
domobrancev, ukazal odhod brez borbe. Namen patrulje je bil izvidniški. V tem času se je že precej domačinov razšlo
po domovih ali na obisk dekleta. Nekateri pa so hoteli srečati nasprotnika od bliže. Disciplina je bila slaba. Ker se
je zaradi tega odhod patrulje zavlekel, so se morali umikati pod silnim ognjem brigade in po snegu, naravnost čez odprto
dolino. Ker je brigada prišla od cerkniške strani in zasedla Boršt in Novake, je bil to edini izhod. To so
pripovedovali tisti, ki so bili v patrulji. V tem času so ameriški bombniki že bolj pogosto letali iz Italije in
bombardirali Nemčijo. Včasih jih je letelo do tisoč. Ponavadi po deseti uri dopoldne, popoldne pa so se vračali, bolj
ali manj razkropljeni. Nekega dne so se visoko v zraku, med brnenjem motorjev, oglasile težke strojnice. Začela se je
zračna bitka. Bilo je nekaj kratkih rafalov. Kmalu se je pokazal dim in ogenj na enem od bombnikov, v nekaj trenutkih je
bil ves v plamenih in je strmoglavil nekje proti Logatcu. Isto se je zgodilo z drugim, ki je padel na Zavrh. Visoko v
zraku so se pojavili beli mehurčki – padala. Čez nekaj časa smo zagledali črne pike spodaj, to so bili padalci.
Večina padalcev je padla na Zavrh, enega je veter zanesel proti nam in je padel kakšna dva km proč v velik gozd.
Zapomnil sem si smer. Pilot pa je bil ubit v letalu. Vodja Štrukelj me je določil, da ga gremo poiskat. Iz sosednjega
bunkerja sta prišla še dva. Trije smo šli po gozdu navzgor. Jaz sem bil v sredini, onadva levo in desno. Prišli smo
naravnost do padala, ki je viselo z visoke hoje. Na padalu in snegu je bilo precej krvi, torej je bil padalec ranjen.
Poklical sem tovariša z leve in desne. Padalo sta potegnila dol. Jaz sem šel že po sledi na bližnji rob, od koder so
se videli na Dolu protiletalski topovi na vzhodu. Tudi padalec je moral to videti, ker jo je po kratkem počitku mahnil
proti zahodu. Že prej sem opazil, da na eni nogi nima čevlja. Ko sta tovariša prišla za mano, smo se spet razdelili
kot prej, jaz sem šel po sledi, onadva pa levo in desno. Tekli smo navzdol in na jasi zagledali padalca v rdeči ruti.
Zaklical sem: »Stoj!« Ustavil se je in sam od sebe dvignil roke in vpil: »Amerikano, Amerikano!« Pogledal sem, ali
ima orožje. Šel sem do njega in mu segel v roke. Tedaj sem opazil, da ima glavo v obvezi, ni bila rdeča ruta, ampak je
bila obveza vsa krvava. Vprašal me je: »Četnik?« Odkimal sem. – »Partizan?« Spet sem odkimal. Popeljal sem ga na
bližnji parobek, pogrnil svojo bluzo, meni je bilo vroče. Usedel se je, jaz pa sem mu previl obvezo. Vso kožo je imel
posneto do kosti, od enega

[Page 046]

Štirje starejši bratje Suhadolnik kot domobranci pred domačo hišo pri Čakovcu v Rakitni leta 1944; od leve: Elko, Ivan, France, Mirko

Figure 21. Štirje starejši bratje Suhadolnik kot domobranci pred domačo hišo pri Čakovcu v
Rakitni leta 1944; od leve: Elko, Ivan, France, Mirko

ušesa do drugega, za prst na široko, krvavel pa ni več dosti. Jaz sem takoj poslal najhitrejšega vojaka v
Borovnico na naše poveljstvo čete, kaj naj z njim naredimo: ali naj ga skrijemo ali damo četnikom, ki so bili blizu
Vrhnike. Padalec je bil poročnik iz Kalifornije, imel je bolj italijansko ime. S sabo je imel sliko žene in otroka in
podobico sv. Antona. Z mojim drugom sta si izmenjala cigareto. Premaknili smo se bližje poti proti Bistri in čakali
precej časa na mojega kurirja. Ta je še hitro prišel in povedal, da imajo Nemci že vse ostale padalce iz Zavrha in da
bo še najbolje, da tudi tega damo njim, da bodo skupaj, da tako ali tako vojna ne bo več dolgo trajala. Prav grdo sem
zaklel: »To je tista naša zveza z Angleži in Amerikanci.« Za to sem vedno sumil, da je ni. In da nas varajo. Šli smo
navzdol proti Bistri in kmalu srečali nemško patruljo, ki je tudi gledala za padalci. Vse so peljali na Vrhniko. To sem
zapisal po spominu, v dnevniku pa sem imel zapisane tudi vse datume.

Življenje je teklo naprej. Začeli so govoriti, da se bo v Borovnici ustanovila udarna četa samih mladih fantov in
da bomo dobili uniforme. Bilo je že proti pomladi, ko sem dobil sporočilo, naj se javim drugo jutro pri prosvetnem domu
v Borovnici za patruljo. Dan prej sva z Okom hodila po logaških gozdovih in preizkušala orožje: koliko lesa prebije
moja mala puška, kako delajo italijanske, nemške ali angleške ročne granate itd. Šla sva daleč, da se ne bi kdo
pritoževal. Streljala sva po mili volji, da bi zmanjkalo streliva in bilo vojne prej konec. Preizkušala sva, koliko
lesa prebije krogla pri koreninah ali višje; kaj naredi bomba v grmu, drevesu, na skali ali mehki zemlji. Zvečer sva se
utrujena vrnila. Jaz nisem vedel, da se je moja mala puška ta dan pokvarila, tako da ni dvignila več kot en naboj v
cev, ker se je vzmet, ki dviguje naboje, zrahljala. S to puško sem se javil v Borovnici. Zelo zgodaj smo čakali na kavo
in naše vodje. Kavo smo še dobili, poročnik pa je prišel z veliko zamudo. Dvajset vojakov nas je bilo, po eden iz
bunkerja. Večina se ni poznala, ne sposobnosti drug drugega. Imeli smo dve strojni puški, en lahki minomet in dosti
streliva. Šli smo po dolini na jug. Na Strmcu smo se ustavili, da bi si malo odpočili. Tam so nam povedali samo, da
gremo napast partizanski štab, nič pa, kako in zakaj. Šli smo mimo Otav proti Hrbljanom. Prišli smo na greben hriba,
po pobočju katerega pelje cesta v smeri Sv. Vid–Cerknica. Na nasprotnem bregu je na majhni vzpetini bolj na samem
stala s slamo krita hiša. To je bil štab. Še vedno nismo vedeli, zakaj, kako in kje bomo napadli. Ena desetina je
ostala tu, da bi nas krila pri napadu in umiku. Desetina z lahkim minometom in eno strojno puško je ostala nekje v
hribu. Mi smo se premaknili hitro navzdol po slabem grmovju in resju. In že smo bili v dolinici, kjer je tekel majhen
potok dol do majhnega mlina. Naš cilj je bil malo više. Čakali smo na povelje. Bili smo že skoraj na dometu ročne
bombe. Dva sva šla s puškami na rami do štaba. Povelja pa še vedno ni bilo, ne za nas ne za stražarja. Mogoče so se
preselili, sem si mislil. Da bi v hišo metala bombe, je bilo grozno in tudi nisva vedela, ali so bili notri civilisti.
Stala sva vsak pri enem oknu, naslonjena na steno hiše. Pogledal sem po naših, nikogar ni bilo. Ali so si
[Page 047] premislili, sem se spraševal. Mlademu sem rekel, naj
gre v dolinco in vpraša poročnika, kaj naj naredimo. Dolgo sem ga čakal, kar ni ga bilo več nazaj. Začelo me je
skrbeti, kaj bo, če bodo začele iz hiše leteti bombe in jih ne bom mogel sam sproti nazaj metati, kritja pa na vrtu ni
bilo. V tem času je prišlo pol desetine s strojnico za mojim hrbtom na vsako stran hiše in dva sta šla celo na južno
stran in celo v vežo hiše na zahodni strani. Jaz sem bil še vedno skrit pri zidu na severni strani. Odločil sem se,
da grem sam do poročnika. Stopil sem izza vogala in pred glavnimi vrati videl gručo 10 do 15 ljudi, ki je živahno
poskakovala. Prav na sredi je bila visoka črnolaska v zeleni jopici. Skakala je kvišku in črni lasje so ji vihrali v
zraku. Kaj takega nisem pričakoval. Prej se ni nič dogajalo, sedaj pa preveč. Začeli so bežati na vse strani, streli
so bili redki. Nekaj jih je teklo proti meni. Zavpil sem: »Stoj!« Zmešnjava je bila na višku. Eden naših je obležal
na tleh. Ko sem se spet ozrl, pred hišo ni bilo nikogar več, vse se je razpršilo in ušlo. Tedaj je začela naša
strojnica na hribu regljati za bežečimi, ki so jih naši videli s hriba. Tudi lahki minomet je metal mine, kar na
prazno slamnato hišo in okoli nas, ki smo se sedaj spet srečali. Šel sem za hišo. Pred malimi vrati so ležali naši,
pol desetine, v človeškem blatu. »Kaj za tristo hudičev pa te dreke mešate, vsi so že odšli na drugo stran in v
grmovje?« sem zavpil. Počasi so vstajali, blato jim je padalo od bluz in hlač. Skočili so do oken na vzhodu in
napadli z vsem, tudi s strojnico, da se je omet kar kadil ven. Zgodba o drekih pa je po pripovedovanju domačinov taka:
»Celo zimo so »štabovci« hodili na stran kar na vrt pri zadnjih vratih. Preko zime se je nabralo precej plasti.
Spomladi pa je bilo vse na kupu, in v to so naši nevede zagazili. Ko pa je začelo pokati, so se v to polegli.« To sem
potem še večkrat slišal pripovedovati. Ukaza za umik takrat nisem slišal ali pa ga ni bilo. Minomet je še vedno
metal mine. Nikogar nisem videl, sklonil sem se k enemu od padlih, bil je zadet v čelo. Zdel se mi je znan. Imel je
italijansko obleko in šajkačo s slovensko zastavo. Mislim, da je bil eden od naših. Ko sem prišel do potoka, sem tam
našel našega mitraljezca z zlomljeno ali izpahnjeno nogo. – »Kje so drugi?« – »Vsi so odšli, daj mi pomagati.«
Zagrabil sem za strojnico, njega dvignil na ramo in šel po strmini navzgor. Krogle so začele cikati blizu, toda precej
od daleč. Zagledal sem debelega Bločana iz desetine. – »Pridi mi pomagat!« sem zavpil. Bil sem na koncu svojih
moči. – »Beži, umikamo se,« mi je rekel. Vojaka sem spustil na tla in pomeril s strojnico: »Nazaj!« Takoj je
pritekel. Naložil si ga je kar sam, saj je bil močan in za dva taka kot jaz. Kmalu sva dohitela druge. Takoj sem
poročal poročniku, da sem videl enega naših ubitega pred hišo. »O, tistega sem pa jaz ustrelil, v glavo, ko je
pritekel ven iz hiše.« Nič nisem rekel. Ranjenca je na kravi peljala nekaj časa neka ženska. Ko smo prišli z doline
do male vasice, so zanj dobili eno mulo, da jo je jahal, ker ranjencev nismo še nikoli prej nosili. Potem je poročnik
rekel, da bomo šli čez partizansko ozemlje: Begunje, Cerknica, Rakek, po poti malo prepevali in potem z vlakom šli v
Borovnico. Zgrozil sem se nad tako komando. Ali je pri pravi pameti? S takimi neizkušenimi vojaki, deset, dvajset
kilometrov po odprtem svetu, kjer z nekaj strojnicami na hribu držiš nazaj celo četo. Stopil sem naprej in mu rekel:
»Fantje smo zbiti, imamo s sabo mulo z ranjencem. Predlagam, da gremo po najkrajši poti po gozdu nazaj v Borovnico. Kdo
je za to?« Vsi so bili za. In smo šli. Poročnik ni rekel ničesar. Ne tisti večer ne drugi dan se en domobranec ni
vrnil v bunker. Šele tedaj smo spoznali, da je eden naših padel. Bil je doma iz okolice Borovnice. Kolega mi je pravil,
da sta šla v hišo štaba in da so partizani ravno takrat vdrli ven in so ju pahnili iz veže. Tako je bil ta vojak
ustreljen po pomoti. Pokopali so ga menda pri Sv. Juriju. Pred nočjo smo prišli do Ivana pri Borovnici. Začel sem
zaostajati. Bil sem daleč za drugimi. Saj tisti dan nismo še nič zaužili, razen črne kave zjutraj, napori pa
[Page 048]

Pieta v cerkvi sv. Marjete v Borovnici, ob njej križ v spomin na 122 žrtev revolucije

Figure 22. Pieta v cerkvi sv. Marjete v Borovnici, ob njej križ v spomin na 122 žrtev revolucije

Franc Friedrich

so bili veliki. En »štamprle« žganja, ki ga je vsak dobil od dobrih ljudi, me je toliko poživil, da sem prišel
do dolinskega mostu, kjer sem bil čez noč. Drugo jutro so mi pravili, da sem bil to noč v nezavesti. Na vzhodni strani
Borovnice, proti Ljubljani, so doživeli že več napadov na progo in se je iztirilo tudi več vagonov z živežem za
Ljubljano. Ne vem pa, da bi kdaj napadli vojaški transport, ti vlaki so bili včasih zelo dolgi. Enkrat se je peljalo 80
tankov iz Italije nad Budimpešto, pa ni bilo napada. Nekega jutra, bilo je zelo zgodaj, pa smo tudi mi imeli alarm.
Jutranji vlak Ljubljana–Trst je vozil okoli sedmih skozi Borovnico. Zaslišali smo alarm. V nekaj sekundah smo bili
zunaj. Kakih dvesto, tristo metrov doli sem videl lokomotivo v pari in jutranji megli. Neverjetno! Da bi ravno pred
našimi bunkerji kdo ustavil ali izropal vlak. Vodje bunkerja ni bilo, ker je šel vsako jutro k maši in obhajilu v
Borovnico. »Oko, foko!« sem zavpil. Moj lahki in njegov težki minomet sta že pokala nad progo po skalah do gozda,
samo bliskalo se je. Vedno sva bila pripravljena na obrambo. To pot ni bilo odgovora. Skočila sva na progo, vsak s
francoskim »šošo« in torbo streliva, in šla po progi, vsak po svoji strani. Ko sva pritekla do lokomotive, sva
videla, da vlaka ni zadaj. Samo preplašeni strojevodje in nekaj vojakov iz zaščite so nas gledali kot veliko čudo.
Povedali so nama, da je vlak kakšna 2 km zadaj, ker ga je pretrgala mina. Ker zaradi poškodovane proge lokomotive niso
mogle nazaj v Borovnico, so odšle proti Verdu. Ko sva prišla nazaj, je zletelo še nekaj min proti Zavrhu, 2,5 km
daleč, kjer bi po »uspešni« akciji lahko bili teroristi, ali kakor so jim nekateri rekli, banditi. Ko se je vodja
Štrukelj vrnil, mi je povedal zanimivo zgodbo. Pred šesto uro zjutraj, ko je šel v cerkev po progi, je tam, kjer je
bila čez eno uro eksplozija, kot v sanjah slišal: »Primite ga, primite ga!« Ker ni vedel, ali se mu sanja ali ne, je
vseeno smuknil pod progo in šel naprej po cesti v cerkev, ne da bi »sanje« komu povedal. Partizani pa niso streljali,
ker bi s tem razkrili sabotažo, in kje je njihova velika mina. Partizani s Preserja in Dola so zelo uživali, če so
mogli kaj razbiti na slovenski progi ali mostu. Ne takrat ne danes ne razumem, kako so z lahkoto delali škodo
slovenskemu narodu. Če so za uro ali dan ustavili vlak, se to velikim silam ni nič poznalo. Ko sem bil pri Logatcu v
bunkerju, je hodila nemška vojska mimo dneve in noči, pa nas niso napadli. Ko je odšla, pa nas je sedem domobrancev
dobilo ultimat, da se predamo. Proti komu so se ti ljudje borili? Štrukelj nama je dovolil, da sva šla pogledat
iztirjeni vlak. Mina je razdejala ravno poštni vagon. Pisma in paketi so ležali po obeh progah. Koliko toplih pisem,
zahval, novic, prošenj, majhnih daril, paketov za stradajoče v Trstu in drugod, vse je bilo uničeno zaradi zlobe
brezvestnih ljudi, ki delajo po logiki: če jaz nimam, tudi ti ne boš imel.

[Page 049]

Da se jih ne pozabi!

3.3.
Da se jih ne pozabi!

Milan Muhič

Zasluge partizanskih narodnih herojev ali zločin, ki nikoli ne bi smel zastarati! Žrtvi komunizma sestri Tončka
Kunc in Ana Kunc, por. Dovč

3.3.1.
Zasluge partizanskih narodnih herojev ali zločin, ki nikoli ne bi smel zastarati! Žrtvi komunizma
sestri Tončka Kunc in Ana Kunc, por. Dovč

Nekje v začetku marca 2002 me je sovaščan g. Ivan Hrovat, ki je bil marca 1943, ko so partizanske brigade napadale
Suho krajino, na postojanki vaških stražarjev in sedaj ne živi več v rojstnem kraju, povprašal, če mi je kaj
znanega o zločinskem primeru, ko so partizani med vojno poleti leta 1942 umorili tudi nekega strojnika na vodnem
črpališču v Globočcu pri Zagradcu. Seveda sem ga opozoril, da verjetno misli na strojnika Maksa Gudriha, ki se je
priselil v te kraje okoli leta 1922 in je bil zaposlen v zagraški elektrarni in ne pri vodnem zajetju Globočec.
Partizani so ga umorili v skupini več ljudi, med katerimi je bila tudi krajevna učiteljica, v gozdu pri Selih Šumberku
dne 15. 5. 1942. Sogovornik Ivan je zatrjeval, da je slišal, da so tudi strojnika v Globočcu umorili istega leta kot
Gudriha.

Tako sem šel že naslednji konec tedna v aprilu 2002 povprašat svojo znanko, domačinko go. Nado Skupkovo iz
zagraške okolice, ki naj bi kar dobro poznala takratne razmere v teh krajih, kjer je preživljala svojo mladost.
Odgovorila mi je, da so res poleti 1942 partizani odpeljali iz Globočca ženo strojnika z dojenčkom, ki je stanovala
pri svojem možu, in ne strojnika. Ni mi pa vedela povedati niti kako se je pisala niti njenega imena in ne, ali je bil
otrok deček ali deklica. Vedela je le, kar se je takrat govorilo, to je, da so ju partizani odpeljali nekam proti
Tisovcu nad Strugami, kjer je bil takrat partizanski štab Zahodnodolenjskega odreda, in da so to ženo tam ubili,
dojenčka pa nekomu izročili.

Ker tega primera res še nisem poznal, sem se odločil, da zadevo temeljito raziščem, kolikor mi bodo pač
okoliščine dopuščale. Tako sem ob prihodu v vas Tisovec nad Strugami končno naletel na starejšo sogovornico, ki se
je edina v vasi le ohrabrila in se je tudi edina v teh krajih sploh še česa spominjala iz tistih medvojnih časov.
Vedela je povedati le, da so partizani nekje poleti 1942., to je bilo takrat, ko je bila Dobrepoljska dolina tako
imenovana »svobodna republika«, v Kompoljah ubili med drugimi ljudmi tudi dve ženski, ki naj bi ju pripeljali nekje od
Zagradca. Vedela je povedati, da je imela ena od teh dveh žensk s seboj tudi dojenčka. Tako sem nadaljeval pot naprej v
Kompolje v Dobrepoljski dolini, kjer pa so se stari ljudje v začetku mojega povpraševanja izogibali odgovorom o
medvojnih dogodkih, očitno še vedno pod vplivom revolucionarnega partizanskega terorja. Končno pa so se tu ljudje
opogumili in je beseda o medvojnem obdobju v »svobodni republiki« v teh krajih leta 1942 le stekla. Povedali so mi, da
takrat partizani niso ubili samo teh dveh žena, po katerih sprašujem, pač pa so v tistem obdobju pomorili najmanj 12
domačinov. Seveda je mene zanimal v prvi vrsti primer ženske z dojenčkom, oziroma kot sem odkrival, dveh žena,
pripeljanih iz Zagradca ob Krki z dojenčkom. Tako se je prva, ki se je še živo spominjala takratnih dogodkov,
opogumila in spregovorila starejša gospa Vida Hočevar iz Kompolj, rekoč: »O ja, še kako se dobro spominjam, da so
imeli partizani poleti 1942 v Janezovi kašči zaprti dve ženski z dojenčkom. Ljudje so jim morali nositi hrano, za kar
so partizani določili dnevno posamezne družine. Tam so jih imeli zaprte nekaj dni, otroci pa smo jih hodili gledat,
seveda bolj od daleč, predvsem zaradi tistega dojenčka, ki je nas najstnike, torej nas otroke, najbolj zanimal. Ljudem,
ki so nosili hrano, pa sta ženski povedali, da sta doma iz Ljubljane in, da sta bili pri možu ene od njiju, ki je
zaposlen kot strojnik
[Page 050] v Zagradcu. Povedali sta tudi, da sta sestri. Kaj
več o usodi in umoru tistih dveh žena pa bi vedel povedati Franc Špelič, ki je bil takrat med partizani v Kompoljah,
a je pozneje, ko so mu partizani ubili brata partizana, pobegnil od njih. Prav tako bi lahko kaj več povedala tudi Julka
B., ki je še starejša od mene in se tudi še dobro spominja takratnih dogodkov.« Gospa Julka B. se je res še živo
spominjala teh dogodkov, enako kot pred-govornica, le da je še dodala, »da je bil ta otrok fantek, deček, ki so ga
partizani po umoru matere in tete izročili v rejo Mesojedčevima, katerih hiša je bila na robu vasi in sta bila brez
otrok. Mesojedčeva pa sta bila tega dojenčka zelo, zelo vesela, saj sta bila trdno prepričana, da bo to njun
posvojenec, čeprav nista vedela prav ničesar natančnega, od kod izhaja. Vedela sta le, da so otroku, ki so jima ga
dali v rejo, partizani ubili mater.« V celoti pa mi je vso zgodbo do podrobnosti ponovila še ga. Francka K., ki je
preživela tudi grozote teharskega koncentracijskega taborišča, od koder so jo izpustili avgusta 1945. Ta se je še
kako živo spominjala pripovedovanja Mesojedčeve, ki ji je kasneje zaupala, kako je trpela takrat, ko je morala tam v
Logu prisostvovati nasilnemu in brutalnemu odvzemu dojenčka materi; ta se ga je krčevito oklepala in ga ni hotela
izpustiti iz močnega materinskega objema vse do tedaj, ko jo je eden od prisotnih partizanov močno udaril s puškinim
kopitom v zatilje, tako da se je zgrudila na tla. Šele takrat so ji partizani lahko iztrgali dojenčka iz jeklenega
objema. Povedala pa mi je tudi, da je bila njena hči Stanka K., sedaj poročena P., pred leti celo v službi v
predstavništvu podjetja Trimo iz Trebnjega v Ljubljani skupaj s tistim gospodom, takratnim dojenčkom, ki so ga
partizani izročili Mesojedčevim. Francka nadaljuje, moja hči Stanka pa sedaj živi na tisti Mesojedčevi domačiji. Po
razgovoru z gospo Stanko pa mi je ta obljubila, da se bo potrudila in povprašala nekdanjo sodelavko, ki se je še bolj
prijateljsko družila z njim, takratnim dojenčkom, in da mi bo priskrbela njegov točen naslov. Povedala mi je še, da
je temu gospodu, iskanemu dojenčku, ime Tine in da mu je šla že pred leti pokazat kraj, kjer sta bili umorjeni njegova
mati in teta. Ta sodelavec Tine ji je že pred leti tudi zaupal, kaj vse mu je še v mladosti pripovedovala ena od
njegovih tet, namreč da so mamo in teto umorili belogardisti v Dobrepolju. Med drugim mu je zaupala, da je kot dojenček
živel nekaj časa pri nekih ljudeh v Kompoljah v Dobrepoljski dolini, kjer da sta bili njegova mati Ana in njegova teta
Tončka med vojno ubiti. Gospa Stanka pa mi končno le sporoči točen naslov tega nekdanjega sodelavca, g. Tineta,
mojega iskanega dojenčka. To je g. Valentin Dovč, z njim pa se tudi končno dogovorim za srečanje dne 3. 5. 2002 v
restavraciji Interspar na Viču, ker je g. Valentin stanoval v bližini. Ko ob prvemu srečanju prikažem g. Valentinu
rezultate svojega raziskovanja in menim, da bi bilo le dobro in pravično, da se tudi ti dve ženski, torej njegova mati,
za katero mi pove, da ji je bilo ime Ana, kakor tudi teta Tončka, razglase za žrtvi komunističnega revolucionarnega
nasilja. G. Valentin mi odgovori, da sta obe že vpisani v Črnih bukvah iz leta 1944, da pa je sam osebno živel v
okolju sorodnikov po materi, ki pa nikoli niso hoteli ničesar spregovoriti o njegovi materi Ani in ne o teti Tončki.
Povedal je, da mu je vse, kar je izvedel, le mimogrede tu in tam povedala ena od tet, torej, da so ju ubili belogardisti.
»Moja mati Ana Dovč je tako že zapisana kot žrtev komunizma v teh Bukvah na strani 140. Tam pa je nekaj manjših
napak, saj je priimek napisan Dolč in ne Dovč, in da je bila umorjena 16. 6. 1942, pravilno pa je seveda 16. 7. 1942.
Prav tako tudi ni pravilno napisan rojstni kraj; zapisano je Podtabor, a sta bili obe rojeni v Ljubljani.« G. Valentin
hrani in mi je tudi pokazal še nekaj takratne dokumentacije iz leta 1942/43, ki se nanaša na njega osebno. Med ostalim
so zanimiva pisma njegovega očeta Valentina Dovča kakor tudi denarne nakaznice z vsotami po 1.000 LIT na naslov
Mesojedčevih v Kompo-
[Page 051] ljah. Enaka denarna nakazila po 1.000 LIT je
prejemala tudi neka družina Nučič z Vidma oziroma s Ceste pri Vidmu za urejanje in vzdrževanje groba umorjenih sester
Ane Dovč in Tončke Kunc. Seveda pa se sam g. Valentin, ki se je rodil 15. 1. 1942, iz tistega časa ničesar ne
spominja, razen kar mu je pripovedovala ena od njegovih tet. Ta mu je tudi povedala, da so ga poleti 1943, ko so zanj
izvedeli svojci in je bila Ljubljana ograjena z žico, kot dojenčka skrivaj pretihotapili na dom stare matere
Frančiške na Cesti v Rožno dolino, kjer je tudi preživljal svojo mladost. Vedel je le, da je stara mati Frančiška
Kunc, ki je umrla leta 1962, prejela po vojni iz Beograda partizansko spomenico, ki pa jo je zavrnila iz določenih
moralnih razlogov. »Stara mati Frančiška ni hotela nikoli ničesar spregovoriti o svojih umorjenih dveh hčerah, torej
o moji materi Ani in teti Tončki.« Zanimivo je tudi, da je novica o poboju teh dveh žena prišla do svojcev družine
Kunc šele konec avgusta leta 1942, ko so italijanski okupatorji v svoji ofenzivi pregnali partizane iz Dobrepoljske
doline. Tako so svojci in tudi Ljudska tiskarna, kjer je bila zaposlena Tončka Kunc, lahko objavili osmrtnici tako za
Ano Kunc por. Dovč kot za Tončko Kunc v Slovencu šele 2. 9. 1942. Očeta Valentina Dovča pa so nato partizani ovadili
Italijanom in so ga Italijani odpeljali v taborišče. Zakaj se je vse to dogajalo tudi z očetom Valentinom Dovčem, še
nisem raziskal, a sem na poti. Po vojni je oče Valentin, ki je preživel tudi italijansko taborišče, delal v raznih
krajih po Jugoslaviji kot strojni tehnik in je umrl v Pančevu v Srbiji. Teta Tončka Kunc pa je prav tako vpisana v
Črnih bukvah iz leta 1944 na strani 147. Ko sem preverjal, po kateri poti so ju partizani odpeljali iz Zagradca, sem
naletel na še živeče ljudi v Žvirčah in Ambrusu, ki so se še dobro spominjali, kako so trije partizani peljali na
vozu s konjsko vprego dve ženski z majhnim otročičkom v smeri Žvirč in Strug poleti leta 1942. Tudi v Ambrusu so jih
imeli zaprte v Cavsovi hiši dan ali dva. Tako se spominjajo nekateri Ambrušani, da sta bili nekaj dni na partizanskem
štabu, ki je bil takrat v Cavsovi hiši, zaprti omenjeni dve ženski z dojenčkom skupaj z nekim starejšim beguncem, ki
je živel kot begunec v Višnjah in je prišel na štab, da bi si pridobil prepustnico za vrnitev domov v Belo krajino.
Tega begunca pa sta po nekajdnevnem pretepanju odpeljala v popoldanskemu času partizan in partizanka nad vas in si je
moral v plitvi dolini sam izkopati jamo v bližini Izakove domačije, kjer sta ga umorila. To pa si je izza grmovja
ogledoval Veni Mišmaš in je kasneje zaupal nekaterim domačinom. Ko so po vojni izkopavali med vojno pobite ljudi, so
tudi tega umorjenega begunca prišteli kot žrtev »okupatorja« med triindvajset odkritih med vojno pobitih, za katere
še danes režim trdi, da so vsi žrtve okupatorja, kar je zgodovinska laž.

Arhivska matična dokumentacija in podatki videmske župnije o pomorjenih leta 1942 s strani NOB so naslednji: »Dne
16. 7. 1942 so partizani na robu vasi Kompolje, kraj Log, župnija Videm Dobrepolje, umorili skupino treh ljudi: Hegler
Janeza, roj. 17. 12. 1873 Podtabor Struge, Kunc Antonijo, roj. 28. 12. 1904 v Ljubljani, vlagalko v Ljudski tiskarni
Ljubljana, in Kunc por. Dovč Ano, roj. 11. 7. 1916 »Podtabor«, soprogo Valentina Dovča, tehnika na vodovodnem
črpališču v Zagradcu.« Tu so partizani v svojih poročilih zapisali kot rojstni kraj Ane Dovč Podtabor, kar je
povzeto tudi v Črnih bukvah str. 140 in se je tako pripisalo rojstnemu kraju umorjenega Janeza Heglerja, ki pa je bil
res iz Podtabora. V partizanskem poročilu Zahodnodolenjskega odreda (ZDO) pa lahko preberemo njihovo »standardno
poročilo«; zapisali so takole: »…zajeli smo dve italijanski vlačugi in vohunki, ki smo ju likvidirali …!«

Po italijanski ofenzivi, ko so okupatorji pregnali partizane iz teh krajev, so domačini tudi te tri žrtve dne 30. 8.
1942 v popoldanskem času izkopali v gozdu Log pri Kompoljah, kjer so bile umorjene, in jih pokopali na
[Page 052] videmsko pokopališče. Po vojni, jeseni 1945, pa so
svojci Kunc izkopali posmrtne ostanke svojih hčera Ane in Antonije (Tončke) in jih položili v družinski grob Kunc, ki
je na ljubljanskih Žalah (29A, vrsta 1, grob 8) skupaj z družinskim grobom Arko. Tam počivajo: oče Ivan Kunc, roj.
1877, + 1977?, mati Frančiška, roj. 1880, + 1962, hči Tončka, roj. 1904, + 1942 in hči Ana por. Dovč, roj. 1916, +
1942.

Na tem mestu je potrebno zapisati tudi, kdo so odgovorni za zločinska dejanja teh ljudi v Dobrepoljski dolini.
Komandant ZDO odreda julija leta 1942 je bil Marijan Dermastia Urban, umrl je kot »narodni heroj« 1971, politkomisar pa
Tone Nose Špan. Žrtve, za katere sta odgovorna kot vodilna nosilca tako poveljniške kakor tudi politične funkcije, so
poleg navedenih dveh žena še naslednje: 1. Jožef Prijatelj, Videm, roj. 21. 8. 1923, umorjen 9. 6. 1942; 2. Vinko
Peterlin, Videm, roj. 31. 3. 1922, umorjen 9. 6. 1942; 3. Anton Kožar, Bruhanja vas, roj. 18. 11. 1921, umorjen 9. 6.
1942; 4. Alojz Ivančič, Kotel, Vel. Lašče, roj. 10. 4. 1920, umorjen 9. 6. 1942; prekopani iz gozda 27. 8. 1942. 5.
Franc Babič, Kompolje, roj 3. 9. 1895, trgovec, umorjen 4. 7. 1942; 6. Štefan Mustar, Kompolje, gostilničar, roj. 26.
12. 1905, umorjen 4. 7. 1942; prekopana iz gozda 30. 8. 1942, to je isti dan kot sestri Kunc Dovč in 7. Janez Hegler,
Podtabor, ki je bil umorjen z ženskama 16. 7. 1942; 8. Jožef Debeljak, Sp. Tenetiše, Trstenik, roj. 19. 3. 1888, ubit
4. 7. 1942 in enako prekopan 30. 8. 1942; 9. Angela Hren, Kompolje 63, roj. 8. 7. 1886, umorjena 25. 7. 1942 pri Strugah,
prekopana 28. 9. 1942; 10. Anton Strah, Podgorica 35, roj. 26. 12. 1905, umorjen 20. 9. 1942.

Pri nekaj teh umorih je bil prisoten tudi partizan France Špelič, ki podrobno opisuje zverinsko početje
partizanskih zločincev nad žrtvami, kako so jih morili z krampom, v svoji knjigi »Vrnil se bom k Očetu.« Tu pa bi
navedel le stavek njegovih doživetih zapisov iz partizanskih dni: »Ko je zasadil kramp v njegovo telo, se je ta kakor
spirala premetaval po tleh, vse do tedaj, dokler njegovo telo ni dokončno onemoglo v neizmernih mukah bolečin. In to
vse, dokler ni izdahnil.«

Torej, tudi to je ena od premnogih resničnih, a zamolčanih krutih zgodb, kakršne pa le ne bi smele iti prerano
oziroma nikoli v pozabo. ■

Popravek:

3.4.
Popravek:

Z. Arnšek

3.4.1.

Uredništvo prosim za popravek, ki se nanaša na objavljeni prispevek »Oskar Obajdin – model za kip pionirja –
partizanskega kurirja« (Zaveza 102, str. 42–57).

Pravilni kronološki podatki so:

  • Kip je oblikovala kiparka Milena Dolgan v črmošnjiškem župnišču leta 1944 ali leta 1945.
  • Partizani so zasedli črmošnjiško župnišče 17. oktobra leta 1944. Oskar Obajdin je imel tedaj
    devet let.
  • Na str. 56 pravilno ime Sophie Spreitzer (napačno Sophie Stelzer).

Zahvaljujem se gospe A. P., da je opozorila na napako v navedbi časa. Bralcem hvala za razumevanje.

Z. Arnšek

[Page 053]

Boli in spremlja me tihi jok rojakov

3.5.
Boli in spremlja me tihi jok rojakov

France Šetar

3.5.1.

Ob začetku 2. svetovne vojne so »neznanci« v gozdiču nad marijapoljskim Sokolskim domom v smeri Zaloga ubili
poštarja, ki je raznašal pokojnine. Slovencem so s tem nakazali, da prihaja čas za komunistično revolucijo, ki ne bo
priznala nobenih pravnih meril, pa tudi ne desetih Božjih zapovedi.

Iz otroka sem se razvijal v fanta ob stopnjah takega prevrata, kar sem opisal v knjigi Časi smo ljudje oziroma v
drugi, dopolnjeni izdaji Svoboda na izpitu. Grenke, boleče izkušnje sem delil z večinsko vernim ljudstvom. Kljub
zunanjim nasprotovanjem sem dosegel duhovni poklic, v katerem sem delal in trpel s tlačenimi ljudmi … Že so v spominu
bledele črne rute žena in mater po številnih slovenskih krajih, ko so se začeli vrstiti drugačni, a nič manj trpki
vtisi ob srhljivih doživetjih rojakov.

V Trebnjem je sobrat p. Ludvik Jeza D. J. na dan celodnevnega čaščenja Rešnjega telesa po pridigi poslal
ministranta v zakristijo po vrček z vinom in vodo. Deček se je naglo vrnil ves prestrašen in hlipaje izjavil:
»Organist so se obesili!« Mašnik je opozoril vernike, naj malce počakajo, odšel v zakristijo, vzel iz omare sv.
bolniško olje, organista mazilil na čelu in mu dal odvezo, nato pa nadaljeval mašo. A strašljiv prizor bo ministranta
spremljal vse življenje … Še isto leto sem prav tam imel pastoralno delo in se tudi sam srečal z organistovo vdovo
ter jo tolažil, češ, gotovo se bo mož zveličal, saj ni mogel več prenašati prisile, da je moral poročati, kaj
pridiga župnik in kaj se dogajanja v župnišču.

Kako bi v podobnih stiskah ukrepal Roman Leljak? Številni ljudje obeh spolov, raznih starosti in stanu, iz vseh
jugoslovanskih republik so se hoteli znebiti podobnega okovja z begom čez madžarsko, avstrijsko ali italijansko mejo.
Marsikdo je obležal pod streli balkanskih graničarjev, ugrizi psov ali pa obtičali v zaporih.

Med napornim celjskim ljudskim misijonom sem pri opatijski cerkvi spoznal postavnega organista v zreli dobi; bil je
eden od učencev nekdanje celjske orglarske šole. Nedolgo po tistem misijonu me je užalostila vest, da so organistovo
hčer, višjo medicinsko sestro v Ljubljani, utopljeno potegnili iz Save, zvezanih rok in nog. Očitno so jo takšno še
živo ‘zbasali’ v prtljažnik in jo vrgli v deročo reko. Edini možen razlog: uprla se je ovaduštvu in
zapeljevanju. Očeta je ta zločin zlomil; naglo je propadal in odšel k Bogu iskat pravico in svojo ljubljenko.

Magdaleno Lenčko Kranjčan, ki je skrbno in zvesto čistila Jakobovo cerkev, sem vprašal:

»Zakaj so pa vas poslali v Ferdreng – Podlesje, garat med podgane in volkove?« – »Ker nisem hotela ovajati, kaj
počno in govorijo na škofiji.« Takrat je tam delala. Čeprav ji življenje ni prizanašalo, se je rajši OZNI uprla,
ne glede na posledice. Lažje zato, ker je bila samska.

Večkrat sem pomagal Pavletu Uršiču v bohinjski Srednji vasi, kjer sem med drugim zvedel, da je petdesetletna
ženska na poti k pastirjem in živini na Zajamnikih – izginila. Do cilja ni prišla. Javna skrivnost pa je bila, da je
blizu njene poti imel neki udbovski šef počitniško hišico in je v tem tičal edini razlog izginotja … Po dveh letih
je prišla mladoletna hči s prijateljico k župniku s prošnjo, naj mamo – samohranilko vpiše v mrliško knjigo.
Njeno okostje so našli v suhi hudourniški strugi. Se krivec ni mogel otresti medvojnih in povojnih navad? Nezakonsko
dekle naj se samo muči skozi trdo življenje … Mati prijateljeve žene mi je dejala:

»Po vojni smo bile tri sestre na Teharjah; v tistem prostoru so vsa dekleta in žene z nami vred posilili, tudi
sestro, operno solo pevko. Ko si je doma po stradežu opomogla, je odšla pet v sarajevsko Opero.«

Dva slovenska udbovca sta se odpravila na poseben podvig v München; mesečna revija Naša luč naj bi ugasnila! A je
dr. Branko Rozman pravi čas zaslišal čuden ropot in glasove.
[Page 054]

Opazil je dva tujca, ki sta na hodniku davila Marjana Bečana. Zakrit za vogalom je zakričal iz polnih pljuč.
Neznanca sta se zbala in zbežala. Če bi opravila s tem, bi tudi z njim. Pastoralno središče bi ostalo brez dveh
duhovnikov, najbrž bi prenehala tudi revija z novicami pa z domovinsko in duhovno povezavo med našimi evropskimi
zdomci. Kdo bi se še naprej toliko brigal zanje, kot sta se ona dva? O duhovniku Frančku Križniku in njegovem
sopotniku, ubitima na avtocesti v Nemčiji, že vrabci čivkajo, da KP ni več prenesla očitkov, češ, v vrhu
revolucije tičijo falirani študentje … Svojci dr. Frančka Prijatelja, najboljšega Zdešarjevega duhovnika v Evropi,
močno dvomijo o vzroku njegove smrti za volanom na pastoralni poti.

Črnih, hudih zgodb se je v desetletjih nabralo preveč. Komunisti so skvarili slovenski narodni značaj. »Kar ne
želiš, da bi ti drugi storili, ne delaj ti drugim,« je že od nekdaj veljalo. A odrešenik Jezus Kristus z revolucijo
ljubezni že dva tisoč let spreminja družbo, človeka, svet. Ob koncu zgodovine bo sodil vse ljudi po dejavni ljubezni
… Pri svojem delu sem veliko štopal po Sloveniji. Neki prijazen voznik mi je rekel: »Tudi jaz sem streljal. Zato
moram večkrat narediti kakšno dobro delo.«

Pa se ne ubija samo fizično. Že desetletja množično tudi duhovno – mladino. Za nujno potrebno celostno rast
osebnosti ji v ateističnih šolah ne dajejo življenjskega smisla, odtegujejo ji vero v Boga, v osebno večno
življenje. Z lažnim prikazovanjem zgodovine jo zavajajo, s svobodno spolnostjo pa zamegljujejo pamet. Zgolj podatki
raznih ved brez daljnega smotra za vedro, pogumno življenje zdaleč niso dovolj. Učinki vsega tega so brezciljno
tavanje, zapitost, zasvojenost z mamili, številni samomori. To je tiho, množično ubijanje. Pred leti je na mednarodnem
kongresu penklubov v New Yorku študentka z galerije zakričala: »Pisatelji, dajte nam sintezo, strnitev znanja in
modrosti! Moj prijatelj je zaradi pomanjkanja sinteze naredil samomor!« Zakonci se tudi zaradi tega bojijo rojevati
otroke.

Obvestilo

3.6.
Obvestilo

3.6.1.

Med norci, zločinci in ljudožerci

Figure 23. Med norci, zločinci in ljudožerci

Izšla je knjiga Franca Turšiča z naslovom Med norci, zločinci in ljudožerci.

Več o knjigi v prihodnji Zavezi.

[Page 055]

Usoda otrok v koncentracijskem taborišču Sterntal

3.7.
Usoda otrok v koncentracijskem taborišču Sterntal

Janez Janžekovič

3.7.1.

V Strnišču je obstajalo večje taborišče (barakarsko naselje) že pred 2. sv. vojno. Med 1. sv. vojno so v tem
kraju avstro-ogrske oblasti zgradile velik lazaret (vojaško bolnišnico) za ranjence s soške fronte. Ne vemo natančno,
koliko vojakov se je zdravilo v tem lazaretu niti koliko jih je tu umrlo v času obratovanja bolnišnice (1915–1918).
Po 1. sv. vojni so v barakah nove jugoslovanske oblasti (Kraljevina SHS) naselile ruske begunce, ki so pribežali iz
Rusije pred revolucionarnim nasiljem. O teh beguncih vemo veliko več, saj je to tematiko zelo dobro raziskal g. Radovan
Pulko. V začetku leta 1921 naj bi v Strnišču prebivalo 1013 ruskih beguncev, ki so živeli v 42 barakah in konec leta
1921 pa celo okoli 1300, saj so ti še vedno prihajali preko Galipolija v našo takratno državo.

Oktobra 1922 je bilo begunsko taborišče v Strnišču ukinjeno, ruski emigranti pa so bili razseljeni po vsej
Kraljevini SHS. V letih med obema vojnama je v barakah ptujski podjetnik Franc Čuček organiziral različno
proizvodnjo.

Med nemško okupacijo so taborišče zasedli Nemci, ki so v Strnišču začeli graditi tovarno aluminija. V barake so
naselili vojne ujetnike in zaščitence, ki so bili zastonjska delovna sila. Torej je bilo takrat v Strnišču nemško
delovno taborišče. V taborišču je bilo nekaj tisoč delavcev, po narodnosti so bili Poljaki, Čehi, Slovaki,
Ukrajinci, Rusi, največ pa je bilo Slovencev.

To je bilo tipično delovno taborišče (ne koncentracijsko, kot so bila nemška uničevalna taborišča), zato v njem
ni bilo množičnega umiranja. Po nekih podatkih naj bi v treh letih obstoja tega taborišča (1943–1945) umrli le
trije taboriščniki, pa še od teh je eden naredil samomor (poljski zidar, ki je zidal tovarniški dimnik). V začetku
maja 1945 so zadnji Nemci zapustili taborišče in se z umikajočo nemško vojsko umaknili iz Slovenije. V tem času so
iz naših krajev Nemce preganjale močne sile sovjetske Rdeče armade, Bolgarov in Jugoslovanske armade, ki pa se za dalj
časa tu niso ustavile. V tem času (od 9. do 11. maja 1945) se vrnejo s terena (Pohorje, Haloze, Kozjak, Prekmurje itd.)
lokalne partizanske enote in osvobodijo naše kraje. Najdejo tudi prazne barake, ki jih uporabijo za številne
nasprotnike nove oblasti. Predstavniki slovenske OZNE (v začetku samo okrajne OZNE Ptuj in okrožne OZNE Maribor) začno
polniti barake z interniranci, ki so jih aretirali že v mesecu maju po svojih pripravljenih seznamih, kasneje pa Mitja
Ribičič Ciril kot namestnik komandanta federalne OZNE za Slovenijo in Bojan Polak Stjenka kot predstavnik KNOJ-a
ugotovita, da je taborišče v Strnišču primerno za internacijo Nemcev in folksdojčerjev ter drugih sodelavcev
okupatorja, od katerih bi prve tudi izgnali iz države.

Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju je bilo verjetno največje tovrstno taborišče po 2. sv. vojni na
slovenskem ozemlju. Bilo je večje kot taborišče na Teharjah pri Celju ali v Šentvidu nad Ljubljano. To taborišče,
kot že rečeno, je bilo namenjeno zbiranju Nemcev in deloma tudi Madžarov, vendar zgolj civilistov. Mnogi ga niso mogli
prenesti in so podlegli. Zaradi izstradanja, mučenj in bolezni je v štirih mesecih delovanja tega taborišča (od srede
maja do konca septembra 1945) umrlo okoli 800 internirancev. V razgovoru z enim od najbolj ‘zaslužnih’ Zvonkom
Sagadinom Tinetom (bil je pooblaščenec OZNE za okraj Ptuj) mi je ta leta 1994 dejal, da so Nemci sejali veter, poželi
pa vihar. Seveda mi na ugovor, da otroci niso sejali sovraštva, ni znal odgovoriti. In prav otroci so zaradi tega
zločinskega početja maščevalcev najbolj trpeli. Prepričan sem, da si velika večina internirancev ni zaslužila
kazni, ki jih je doletela. Tisti, ki so res kaj zakrivili zoper slovenski narod, so po vojni
[Page 056] pobegnili na varno in jih ni dosegla roka pravice.
Odrasli interniranci so bili v taborišču sicer zaslišani, nekaterim je sodilo tudi sodišče narodne časti iz
Maribora, večini pa ni sodilo nobeno sodišče. Internirance so v koncentracijsko taborišče pripeljali s kamioni,
nekatere tudi z vozovi (npr. Lippitte iz Turnišča) ali pa celo peš iz ptujskih zaporov. V taborišče je bilo sprejeto
okrog 13.000 internirancev.

Seznam ljudi, ki jih je bilo treba aretirati in zapreti, je naredila OZNA že med vojno na terenu. V Arhivu Slovenije
sem našel za vse okraje sezname nemčurjev in drugih osumljencev, ki jih je za vsak kraj naredila OZNA v zadnjih mesecih
leta 1944 in v začetku leta 1945. Te ljudi je OZNA maja ali junija 1945 tudi aretirala in poslala v najbližje zapore.
Nekatere internirance so že v prvih dneh likvidirali, nekatere so poslali v koncentracijska taborišča (Strnišče,
Hrastovec pri Lenartu, Filovci v Prekmurju, Teharje pri Celju, Šentvid nad Ljubljano itd.), le redke pa so hitro
odpustili domov. Za okraj Ptuj sta bila zadolžena pooblaščenca OZNE Milko Golob Joško in že omenjeni Zvonko Sagadin
Tine, za področje Ormoža Franček Kajnč Izidor, za okrožje Maribor pa Vladimir Majhen Rafael. V vsakem taborišču so
vse internirance popisali (ta seznam v slovenskih arhivih ni ohranjen, morda je ohranjen v zveznem arhivu OZNE), nato pa
so jih namestili po barakah. Moške in ženske so ločili, manjši otroci so bili zaprti skupaj z materami (ne glede na
spol), fantje, starejši od 14 let, so bili zaprti skupaj z moškimi. Srečanja in pogovori od ločitve naprej v
taborišču niso bili več dovoljeni, bili so celo strogo prepovedani. Vseeno so se družinski člani še nekaj časa
videvali, nato pa vedno manj, dokler niso posamezni člani izginili neznano kam. Internirancem je bila namenjena
različna usoda. Nekateri so bili ubiti prej, drugi kasneje, nekateri pa so bili po sprejetju amnestije (zakon o
amnestiji je sprejelo predsedstvo AVNOJ-a 3. avgusta 1945) v mesecu avgustu in septembru odpuščeni domov. Moj znanec
Franc Šabeder, mizarski mojster iz Ptuja, je bil odpuščen 5. avgusta 1945. Tisti pripadniki nemške manjšine, ki niso
umrli zaradi bolezni in trpinčenja ali bili likvidirani na Pohorju ali v samem taborišču, so bili odpuščeni domov;
kasneje, decembra in januarja, pa so bili dokončno odpeljani v Maribor in z vlakom v živinskih vagonih odpravljeni v
izgnanstvo. V Arhivu Slovenije se nahaja seznam Nemcev, ki so bili izseljeni. Izgnanci so na poti iz Slovenije doživeli
še eno kalvarijo. Eksodusa nemške manjšine preko Šentilja in angleške okupacijske cone angleške zasedbene oblasti
niso dopustile, zato so končno po dogovoru s Sovjeti poslali nesrečni konvoj izgnancev preko Kotoribe in Madžarske
skozi sovjetsko zasedbeno cono v Avstrijo. Tu so jih prevzeli mednarodni

Figure 24.

[Page 057] aktivisti Rdečega križa in jih namestili v eno od
taborišč v bližini Dunaja. V živinskih vagonih je januarja 1946 zmrznilo oziroma umrlo zaradi mraza in lakote večje
število otrok in starejših. Koncentracijsko taborišče v Strnišču je delovalo do konca septembra 1945, nato je bilo
ukinjeno, barake pa so že oktobra 1945 podrli in odpeljali v severno Bosno na zvezno delovno akcijo (graditev proge
Brčko–Banovići). Zadnje strniške internirance, ki jih ni zajela amnestija in ki niso bili odpuščeni domov, so
preselili v taborišče Brestrnica pri Mariboru, od koder so vsaj nekatere odpeljali na morišča na Pohorju in v
Slovenski Bistrici. Preostale otroke so zbrali v turniški graščini. Maščevanje nad nemško manjšino po 2. sv. vojni
je (kljub stoletnim sporom in peripetijam med Slovenci in Nemci na tem območju) skrajno zavrženo dejanje, je zločin
genocida, ki nikoli ne zastara in ki bi ga morala demokratična oblast v Sloveniji odločno obsoditi.

Roka zmagovalcev po 2. sv. vojni ni segla samo po odraslih, ampak tudi po otrocih. Vsi so morali biti krivi, vsi so
morali trpeti – tako je odločila nova komunistična oblast. Izvzeti niso bili niti dojenčki. Maščevanje nad krivimi
in nekrivimi je bilo brezmejno. Strahotno početje zločinskih voditeljev v takratni Sloveniji je moralo okusiti v
številnih taboriščih več tisoč otrok nemške manjšine, ki je do konca 2. sv. vojne živela na Štajerskem,
Koroškem in Gorenjskem (dolenjski Kočevarji so zadnja leta vojne preživeli v okolici Brežic in Dobove, kamor so jih
preselili nacisti). V koncentracijskem taborišču Strnišče so ti otroci doživljali usodo svojih odraslih družinskih
članov. Komunistični zločinci so bili pripravljeni pobiti vse, ki bi jih lahko ovirali pri zaplembi imetja in pri boju
za oblast. Da bi dosegli eno in drugo, so pobili na tisoče namišljenih nasprotnikov, pa tudi drugih bogatih ljudi, ki
med vojno sploh niso sodelovali z okupatorjem. Izvedli so celo nedoumljivi zločin nad otroki, ki prav gotovo niso
zagrešili nobenega zločina, ne nad Partijo in ne nad slovenskim narodom. Natančnega števila žrtev med otroki nimam,
za nekatere pa sem vendarle ugotovil celo njihovo identiteto in kraj njihovega pokopa. V župnijskem uradu pri Sv.
Lovrencu na Dravskem polju sem že pred leti našel vir, da so tam med 5. in 15. avgustom 1945 pokopali 54 mrličev iz
koncentracijskega taborišča v Strnišču. Iz taborišča so jih vsak dan vozili na pokopališče, kjer jih je
tamkajšnji župnik Špindler blagoslovil in dal pokopati. V desetih dneh je bilo pripeljanih na pokopališče 54
mrličev, od tega 13 otrok (10 dojenčkov, starih manj kot 1 leto). Vodstvo taborišča je nekdo prepričal, da je umrle
vendarle treba civilizirano pokopati (to prepričanje je ostalo le začasno). Omenjeni župnik poroča, da so prej
pokopavali v taborišču umrle in pobite v okoliških gozdovih in na vojaškem pokopališču v Strnišču, ki je bilo
sicer v bližini taborišča. Prvič je župnik lahko blagoslovil 18 mrličev (za katere pa ni poimenskega seznama) že
30. julija 1945. Pokopani so bili v skupni grob na lovrenškem pokopališču. Ker je župnik takrat zahteval, da mu
pošiljajo z mrliči tudi osebne podatke, da jih bo lahko vpisal v mrliško knjigo, so mu med 5. in 15. avgustom mrliče
res tako tudi pošiljali.

Seznam otrok, ki so umrli v taborišču Strnišče med 5. in 15. avgustom 1945 in so bili pokopani na pokopališču v
Sv. Lovrencu na Dravskem polju (navedeni so po vrsti po datumu smrti oziroma pokopa):

1. Gasnik Fridrih, rojen 26. 6. 1944 na Tratah, pokopan 5. 8. 1945, star eno leto;

2. Senekovič Hajnrih, rojen 12. 4. 1945 v Ptuju, pokopan 5. 8. 1945, dojenček;

3. Rusl Ludvik, rojen 28. 5. 1945 v Studencih pri Mariboru, pokopan 6. 8. 1945, dojenček;

4. Lievers Erih, rojen 21. 9. 1944 v Lintfordu, pokopan 6. 8. 1945, star eno leto;

5. Plimen Marija, rojena 4. 8. 1944 v Podvelki, pokopana 8. 8. 1945, stara eno leto;

6. Feguš Eleonora, rojena 20. 2. 1945 v Mariboru, pokopana 8. 8. 1945, dojenček;
[Page 058]

7. Korat Valter, rojen 16. 7. 1942 v Marenbergu (Radljah), pokopan 8. 8. 1945, star 3 leta;

8. Lesnik Adolf, rojen 2. 11. 1941 v Sv. Petru pri Mariboru, pokopan 9. 8. 1945, star 4 leta;

9. Auprich Franc, rojen 1. 10. 1944 v Mežici, pokopan 10. 8. 1945, star 1 leto;

10. Kajzer Helmut, rojen 19. 10. 1944 v Mariboru, pokopan 10. 8. 1945, star 1 leto;

11. Spiler Eleonora, rojena 5. 10. 1944 v Budimpešti, pokopana 13. 8. 1945, stara 1 leto;

12. Janež Jožef, rojen 25. 2. 1945 v Vojniku pri Celju, pokopan 15. 8. 1945, dojenček;

13. Laszlo Samy, rojen 7. 1. 1945 v Debrecenu, pokopan 15. 8. 1945, dojenček madžarske narodnosti.

Kot vzrok smrti je pri večini naveden proliv oz. driska, ki je bila posledica življenja v taborišču. Vnetje
trebušnih organov oziroma tifus je v drugi polovici julija in prvi polovici avgusta pomoril več kot 100
internirancev.

Ti otroci so imeli vsaj to srečo, da jih je lovrenški župnik Špindler spodobno (krščansko) pokopal na farnem
pokopališču, mnogi oz. velika večina niso imeli te sreče. Matere teh otrok so verjetno vedele, kam so odpeljali
pokopat njihove otroke, vendar se večina teh ni vrnila na svobodo, da bi lahko kdaj pozneje prižgale svečko na
grobovih svojih komaj rojenih otrok. Svojci kasneje tudi niso bili obveščeni niti o tem, kje so umrli niti kje so
pokopani njihovi sorodniki. Nova oblast tudi ni dovolila nobenega obeležja na njihovih grobovih, večina je bila celo
zravnanih z zemljo.

V začetku avgusta je obiskala koncentracijsko taborišče v Strnišču mednarodna komisija RK, ki je ugotovila
porazne razmere (izstradanost in zdravstveno stanje taboriščnikov). Veliko internirancev je bilo v tistih dneh
amnestiranih in odpuščenih iz taborišča. Vodstvo taborišča je sprejelo sklep o preselitvi otrok v Ormož in na
Turnišče. Večino (okoli 350–400 otrok) so preselili v ormoško graščino. Le-to so pred tem z večdnevno čistilno
akcijo pripravili za sprejem novih stanovalcev. Otroke je lahko spremljalo nekaj odraslih žensk, ki so imele nalogo
skrbeti zanje. Natančno število teh žensk ni znano, bilo jih je verjetno okrog 40. Le manjše število otrok so
spremljale njihove matere. Internirance so v Ormož prepeljali z vlakom v živinskih vagonih in deloma tudi s kamioni 11.
in 12. avgusta. Kakšnih 100 otrok in odraslih je bilo v tem času tudi na zdravljenju v ptujski in mariborski
bolnišnici (obstajajo matične knjige obeh bolnic). Po kakšnem ključu so obolele pošiljali v bolnico, mi ni znano, a
menim, da ima za ta humanitarni ukrep največ zaslug taboriščni zdravnik Banjži (Zavadlav pravi, da je bil doma iz
Šoštanja in da sta bila dobra znanca). Otroci, ki so jih napotili v Ormož, so bili v zelo slabem zdravstvenem stanju.
To je ugotovil ormoški zdravnik dr. Jurij Čarf, ki je otroke pregledal 11. in 12. avgusta in poslal poročilo Mestnemu
odboru OF v Ormožu. Ugotovil je, da ima 60 otrok grižo. Napisal je recepte za nabavo zdravil in nagovoril takratno
ormoško vodstvo, da je treba nujno nekaj narediti za izboljšanje razmer v zavetišču. Priporočil je tudi primerno
hrano za bolne otroke. Za hrano so skrbele domače ormoške aktivistke, ki jih je organizirala ormoška okrajna OZNA.
Pooblaščenec je bil Franček Kajnč Izidor, pomagali so mu Franček Masten Zvonko, Milan Šonaja in Rozika Zorčič
Breda. Živila so morali prispevati okoliški kmetje, mlini in mesnica Havlas. Mislim, da je OZNA določila za
voditeljico taborišča tovarišico Marto Izlakar.

Kaj so otroci doživljali v ormoškem Petričku, ne moremo natančno vedeti. Najbolj verodostojne priče so vsekakor
sami interniranci, ki nam jih je uspelo intervjuvati – a ti so danes stari že okoli 70 do 80 let in jih ni več
veliko. Opravili smo razgovore z enajstimi interniranci, ki so bili takrat zaprti v ormoškem Petričku. Samo oni so
neposredne še žive priče in izkušnjo tega strahotnega dogajanja nosijo v sebi

[Page 059]

Ormoški grad – taborišče za otroke, 11. 8. do 22. 9. 1945

Figure 25. Ormoški grad – taborišče za otroke, 11. 8. do 22. 9. 1945

vse življenje. Otroci so ostali v Ormožu približno šest tednov. Taborišče je obratovalo od 11. avgusta do 22.
septembra 1945. Kljub temu, da je bila hrana nekoliko boljša kot v Strnišču, je v tem času v Ormožu umrlo 39 otrok.
Otroci so bili zelo izčrpani in povečini bolni, zato je bila tudi smrtnost tako velika. Menim, da mnogi, ki so v
Ormožu preživeli, v Strnišču ne bi. Od 21. septembra 1945 so začeli otroke odpuščati iz taborišča. Po nekatere
so prišli starši (če so še bili živi) oz. svojci ali sorodniki, nekateri pa niso imeli nikogar in so ostali sirote.
Te so odpeljali v Turnišče, kjer so čakali na posvojitev. Otroke Nemcev so pozno jeseni 1945 ali v začetku 1946
skupaj z odraslimi člani njihovih družin izgnali iz Jugoslavije. Njihove domove in vso premično in nepremično
premoženje je nova komunistična oblast zaplenila.

Seznam umrlih otrok v taborišču, ki se je ohranil v mrliški knjigi župnije v Ormožu, kamor jih je vestno vpisoval
tamkajšnji župnik Remigij Jereb, pater križniškega reda, pove, od kod so ti otroci izhajali, koliko so bili stari,
kdaj in za kakšno boleznijo so umrli. Vse te otroke je po smrti pregledal, diagnosticiral bolezen in verjetno izdal
mrliški list dr. Jurij Čarf, takratni ormoški zdravnik, ki je sicer ob več
[Page 060]

Osebje otroškega zavetišča OZNE leta 1945 v Ormožu

Figure 26. Osebje otroškega zavetišča OZNE leta 1945 v Ormožu
fotograf Hozjan, sliko našel v ZAP, fototeka Kajnih

priložnostih pokazal, da je poznal in spoštoval Hipokratovo prisego. Revolucionarna evforija boja proti razrednemu
sovražniku ga ni zanesla v zločinstvo, kot se je to dogajalo v tistih dneh pri mnogih drugih in kot je bilo to takrat
zaželeno. Ostal je zdravnik in človek, ki je ohranil čast in dostojanstvo. Takih ljudi je bilo takrat premalo. Umrle v
ormoškem Petričku je župnik Remigij Jereb blagoslovil in dal pokopati na ormoškem pokopališču. Pokopal jih je in
tudi krste je izdelal za večino od njih (govorilo se je, da ni zmogel izdelati dovolj krst in da je v nekatere položil
po več otrok) ormoški mizar in grobar Alojz Velnar.

Seznam otrok, ki so umrli v ormoški graščini:

1. Kovačec Gerhard, rojen 3. 6. 1944, umrl 12. 8. 1945 zaradi griže, otrok mizarja iz Limbuša;

2. Haber Ivan Alojzij, rojen 19. 11. 1944, umrl 12. 8. 1945 zaradi griže, otrok zid. mojstra iz Brežic;

3. Scherk Jožef, rojen 9. 11. 1944, umrl 13. 8. 1945 zaradi griže, otrok šoferja iz Maribora;

4. Štauzer Albin, rojen 8. 7. 1944, umrl 14. 8. 1945, dysenteria, otrok posestnika v Sv. Lenartu v Sl. Goricah;

5. Košič Frida, rojena 12. 7. 1944, umrla 14. 8. 1945, dysenteria in opešanje srca, otrok sodarja iz Spodnjih
Poljčan;

6. Stradner Hildegarda, rojena 17. 9. 1944, umrla 15. 8. 1945, griža, črevesni katar, hči služkinje iz občine
Lutverci;

7. Hollinek Klum Dieter, rojen 19. 2. 1944, umrl 16. 8. 1945, vnetje srednjega ušesa;

8. Deutschmann Hildegarda, rojena 19. 11. 1944, umrla 18. 8. 1945, dysenteria, hči zidarja iz Konjic;

9. Pavša Adeltruda, rojena 14. 10. 1941, umrla 18. 8. 1945, črevesni in želodčni katar, hči tovarniškega delavca
iz Guštanja;

10. Valenti Inge, rojena 4. 12. 1944, umrla 18. 8. 1945, dysenteria, nezakonska hči posestniške hčere iz
Vuzenice;

11. Ribizel Franc, rojen 6. 9. 1943 v Vojniku,
[Page 061] umrl 19. 8. 1945, dysenteria, sin čevljarskega
pomočnika;

12. Müller Carmen, rojena 21. 4. 1945 v Avstriji, umrla 20. 8. 1945, slabost od rojstva zaradi poroda v osmem
mesecu;

13. Leucht Mimika, rojena 18. 6. 1942, umrla 20. 8. 1945, dysenteria;

14. Ekselenski Maks, rojen 5. 11. 1944, umrl 21. 8. 1945, dysenteria, sin mizarja iz Sv. Jakoba v Slovenskih
goricah;

15. Speckmann Adolf, rojen 31. 12.1940, umrl 21. 8. 1945, telesna oslabelost in opešanje srca, sin posestnika iz
Mute;

16. Darovič Inga, rojena 18. 8. 1944, umrla 22. 8. 1945, dysenteria, hči čevljarskega mojstra iz Radeč pri Zidanem
mostu;

17. Kranzlbinder Marija, rojena 12. 11. 1933, umrla 22. 8. 1945, dysenteria, iz Črncev pri Apačah;

18. Schnuet Adolf, rojen 17. 6. 1941, umrl 23. 8. 1945, oslabelost, opešanje srca, sin posestnika iz Nasove pri
Apačah;

19. Hajek Azabenda, rojena 12. 6. 1944, umrla 24. 8. 1945, dysenteria, hči nadučitelja iz Mute;

20. Müller Marija, rojena 8. 9. 1944, umrla 25. 8. 1945, oslabelost srca, hči uradnika iz Marenberga;

21. Hameršak Franc, ni podatka o rojstvu, umrl 26. 8. 1945, oslabelost srca, otrok iz Slovenske Bistrice;

22. Grabner Ana, rojena 4. 11. 1943, umrla 27. 8. 1945, dysenteria, iz Črne pri Prevaljah;

23. Gregl Judita, rojena 28. 4. 1939, umrla 31. 8. 1945, dysenteria, hči posestnika iz Remšnika;

24. Stopar Avgust, rojen 24. 7. 1941, umrl 1. 9. 1945, dysenteria, sin delavke iz Mute;

25. Pušnik Hejda, rojena 20. 4. 1944, umrla 2. 9. 1945, dysenteria, hči pismonoše iz Sv. Janža pri Marenbergu;

26. Mort Siegfrida, rojena 5. 1. 1943, umrla 3. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, iz Marenberga;

27. Kohlroser Martin, rojen 31. 3. 1942, umrl 3. 9. 1945, pljučnica, kraj ni naveden;

28. Žohar Henrik, rojen 3. 2. 1944, umrl 6. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, doma iz Marenberga;

29. Brinšek Justina, rojena 23. 9. 1933, umrla 11. 9. 1945, dysenteria, oslabelost srca, hči posestnika iz Lokavcev
pri Cmureku;

30. Iršič Jožefa, rojena 5. 3. 1941, umrla 11. 9. 1945, ledvično vnetje, dysenteria, hči posestnika iz Ribnice na
Pohorju;

31. Wergh Heidrum Obde, rojena 30. 3. 1944, umrla 12. 9. 1945, dysenteria, doma iz Celja;

32. Poje Helmut, rojen 13. 12. 1943, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, sin posestnika iz Praproti pri Radečah;

33. Fucks Alojzij, rojen 11. 4. 1944, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, doma iz Podgorja pri Gornji Radgoni;

34. Payer Fridl, ni podatka o rojstvu, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, doma iz Mežice;

35. Haydner Reinhold, rojen 30. 4. 1944, umrl 15. 9. 1945, dysenteria, Šegovci pri Apačah;

36. Krautberger Ivan, rojen 17. 8. 1937, umrl 19. 9. 1945, paraliza črevesja, dysenteria, sin posestnika iz
Guštanja;

37. Jont Edita, rojena 11. 3. 1943, umrla 21. 9. 1945, pljučnica po ošpicah, hči posestnika iz Sv. Ruperta v Slov.
goricah;

38. Haas Elfride, rojena 19. 9. 1943, umrla 21. 9. 1945, dysenteria, hči tesarja iz Mute;

39. Grilc Jožefa, ni podatka o rojstvu, umrla 23. 9. 1945 (verjetno v ormoški bolnišnici, ker ni navedena
graščina kot kraj smrti), dysenteria, otrok iz Leobna (Avstrija).

In spremljevalka:

Speckmozer Johanna, rojena 25. 6. 1879, umrla 25. 8. 1945, stara 76 let, zaradi telesne oslabelosti in pešanja srca.
Ni navedeno, katere otroke je spremljala, prav tako ni navedeno, od kod je bila doma, piše le, da je bila posestnica in
vdova.

[Page 062] Kot je razvidno iz tega pregleda, so otroci umirali
vsakodnevno, zelo redek je bil dan, ko niso imeli v ormoškem Petričku nobenega mrliča. Razsajal je tifus oz.
dysenteria, ki se je ni dalo zaustaviti. Bolne otroke bi bilo vsekakor potrebno ločiti od zdravih in jih dati v
karanteno, tega pa v graščini niso storili in prav tako ne v taborišču v Strnišču. Zato toliko mrtvih v tako
kratkem času.

Izživljanje nad interniranci v koncentracijskem taborišču Strnišče kot tudi v vseh drugih podobnih taboriščih
je bilo nepopisno in neizmerno. In takšno je bilo tudi sovraštvo, ki se je nabralo v glavah in srcih takratnih
komunističnih voditeljev. Vojaki KNOJ-a in oficirji OZNE so počeli s temi ljudmi vse, kar se jim je zahotelo, vse
grozote, ki jih je porodila njihova domišljija. Si lahko zamislite poleči 40 moških iz neke barake, čeznje so se
potem vozili z motorjem pijani oznovci; završkemu fevdalcu Ulmu je neki paznik uriniral v usta, ker je zaprosil za vodo;
turniškega fevdalca Lippita so odpeljali s samokolnico v gozd zunaj taborišča, kjer si je moral skopati jamo, ob
kateri so ga potem ubili in površno zasuli; ali pa kako so trgali otroke materam iz naročja in jih nalagali na kamion
ter odvažali; majhne otroke, celo dojenčke, so izpostavljali soncu, gole in žejne otroke pustili po več ur ležati na
vročem kamenju sredi taborišča itd.

Vendar – to moram poudariti – se je kdaj pa kdaj tudi našel kdo, ki je premogel kanček sočutja do teh trpinov,
še posebej do otrok. Tu moram posebej izpostaviti dva zdravnika, Banjžija v taborišču in dr. Čarfa v Ormožu, ki ga
je sam angel poslal še v Petriček, da je videl, v kako strašnem stanju so ti otroci, in ukazal, da jim morajo dati
primerno hrano in zdravila. Vendar ga niso dovolj ubogali. Dr. Banjži je poslal več kot 200 bolnih in-

Dvorec Turnišče pri Ptuju – po izselitvi družine Lippit taborišče za otroke do konca leta 1945 (tu so številne sirote čakale na posvojitev)

Figure 27. Dvorec Turnišče pri Ptuju – po izselitvi družine Lippit taborišče za otroke do
konca leta 1945 (tu so številne sirote čakale na posvojitev)

[Page 063] ternirancev v ptujsko bolnišnico, od tega tudi
veliko otrok, nekatere pa tudi v mariborsko bolnišnico, s čimer jih je vsaj začasno rešil gotovega umiranja v
taborišču, hudega trpljenja in stradanja. Veliko več internirancev bi v taborišču umrlo, kot jih je sicer. Bolne
internirance, ki jih je OZNA zahtevala za transport oz. za streljanje na Pohorju, je Banjži neuspešno branil in jih ni
hotel izročiti, kot piše oznovski oficir Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca.
Zapiše, da so okoli 60 nesrečnih internirancev, nekateri so bili oboleli za tifusom, odpeljali na Pohorje, kjer so jih
knojevci pobili. Bolezen ni bila ovira za tiste, ki so ubijali in ukazovali ubijati! Bolni niso imeli pravice do
zdravljenja! Po štirih letih strašne vojne so mnogi ljudje posuroveli in so lahko ubijali, ne da bi se jim oglašala
vest, lahko so se izživljali nad žrtvami. V teh zločincih ni bilo nobenega sočutja več. Lahko so ubijali tudi
nedolžne otroke. Le-ti nikomur niso storili nič žalega, a se je zločincem zazdelo, da bi utegnili kdaj škodovati kot
nasprotniki novega režima, ki so ga uvajali. In še eno – bistveno – ker bi se lahko polastili imetja svojih idejnih
nasprotnikov (v našem primeru tudi Nemcev), je bilo potrebno pobiti dediče oz. otroke teh premožnih ljudi
(tovarnarjev, trgovcev, večjih obrtnikov, veleposestnikov, fevdalcev …). To je jasno. Toda krik nedolžnih seže do
neba – danes ga ponovno slišimo tudi na zemlji. Premoženje in oblast, pridobljena s tolikšnimi zločini, nista mogla
imeti božjega blagoslova. Zato se je oblast teh zločincev sesula že po 50 letih. Toda otroci in vnuki in vsi drugi, ki
so uživali drobtine s Kardeljeve mize, ne morejo pozabiti »zlatih« časov.

Da bo ta prispevek in slika popolnejša, navajam otroke, ki so bili pripeljani iz otroškega zavetišča v Ormožu in
iz Turnišča v bolnišnico Ptuj:

1. Erika Seidl, stara 2 leti (rojena 24. 11. 1943), iz Črncev pri Apačah, v bolnišnico sprejeta 13. 9. 1945, kjer
pa je že naslednji dan umrla. Prišteti jo moramo devetintridesetim otrokom, ki so umrli v ormoški graščini.

2. Alojz Klemenc, star 7 let (rojen 10. 5. 1938), iz Podvelke, v bolnišnico pripeljan 26. 9. 1945 in ozdravljen
odpuščen 28. 9. 1945.

3. Grete Smolar, stara 7 let (rojena 10. 5. 1938), hčerka mizarja iz Mute, v bolnišnico pripeljana 26. 9. 1945. Iz
bolnišnice je bila pozdravljena odpuščena 8. 10. 1945.

4. Franc Greiner, star 5 let, sin posestnika iz Rožengrunta, v bolnišnico pripeljan 30. 9. 1945 in ozdravljen
odpuščen 16. 10. 1945.

Vsi štirje imenovani so bili pripeljani iz Ormoža in so bolehali za tifusom.

Iz otroškega taborišča v Turnišču pa so bili v bolnišnico Ptuj pripeljani:

1. Valter Vajš, star 2 leti (rojen 19. 2. 1943), sin trgovca iz Dravograda, v bolnišnico sprejet 11.9.1945 in
ozdravljen odpuščen 23. 9. 1945.

2. Helmut Šiker, star 5 let (rojen 19. 2. 1940), iz Radelj, v bolnišnico sprejet 11. 9. 1945 in ozdravljen
odpuščen 26. 9. 1945.

3. Ivana Hamer, stara 3 leta (rojena 30. 4. 1942), hči kolarja iz Segovc pri Apačah, v bolnišnico sprejeta 11. 9.
1945 in ozdravljena odpuščena 25. 9. 1945.

4. Terezija Šober, stara 3 leta (rojena 12. 7. 1942), hči najemnice iz Podgorja pri Gornji Radgoni, v bolnišnico
pripeljana 11. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 25. 9. 1945.

5. Maks Urnaut, star 14 let, sin tovarniškega delavca iz Guštanja (Ravne na Koroškem), v bolnišnico sprejet 14. 9.
1945 in ozdravljen odpuščen 31. 10. 1945.

6. Monika Hubert, stara 3 leta, hčerka knjigovodje iz Celja, v bolnišnico pripeljana 19. 9. 1945 in ozdravljena
odpuščena 9. 10. 1945. Z njo je bila v bolnišnici še njena 47-letna mati, ki je tudi ozdravela.

7. Adolf Urnaut, star 4 leta, sin livarja iz Guštanja in brat zgoraj omenjenega Maksa. V bolnišnico pripeljan 26. 9.
1945 in iz nje ozdravljen odpuščen 31. 10. 1945.
[Page 064]

8. Irma Kremžer, stara 7 let, hči čevljarja z Mute, v bolnišnico pripeljana 26. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena
27. 9. 1945.

9. Adela Urnaut, stara 8 let (rojena 13. 8. 1937), hčerka livarja iz Guštanja in sestra Maksa in Adolfa, s katerima
je bila skupaj v bolnišnici. Le-tja pripeljana 26. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 26. 11. 1945.

10. Ervin Omulec, star 9 let (rojen 8. 8. 1936), sin slikarja iz Ptuja, v bolnišnico pripeljan 12. 10. 1945 in
ozdravljen odpuščen 12. 11. 1945.

11. Jožef Šolar, star 14 let, doma iz Ptuja, v bolnišnico sprejet 12. 10. 1945 in ozdravljen odpuščen 10. 11.
1945.

12. Uta Kocbek, stara 1 leto (rojena 23. 9. 1944), hčerka frizerke iz Maribora, v bolnišnico sprejeta 2. 11. 1945 in
ozdravljena odpuščena 8. 11. 1945.

13. Ervin Pukšin, star 1 leto (rojen 16. 8. 1944), sin viničarke iz Sv. Urbana pri Ptuju (Destrnik), v bolnišnico
sprejet 2. 11. 1945 in ozdravljen odpuščen 19. 11. 1945.

14. Jožefina Belak, stara 6 let, hčerka ključavničarja iz Slatine Radenci, v bolnišnico sprejeta 31. 12. 1945 in
odpuščena isti dan

Vsi ti otroci razen Irme Kremžer, Ute Kocbek in Jožefine Belak so bolehali za tifusom. V otroškem taborišču v
gradu Turnišče je zbolelo še več odraslih oseb, tako na primer Ana Bedenik (kuharica), Ivan Pirnat (šef kuhinje,
takrat član KNOJ-a), Katarina Leber (kuhinjska pomočnica), Fanika Kuralt (vzgojiteljica), Nada Smolič ali morda
Smolčič (vzgojiteljica, doma z Rijeke) in še kdo. Podatki o bolnikih niso vedno popolni oz. natančni. Iz otroškega
zavetišča v Ormožu je bilo prepeljano v mariborsko bolnišnico 12 otrok, od katerih sta 2 umrla, 9 pa jih je
ozdravelo. Tistih, ki so prišli v bolnišnico že od doma, prej pa so bili v otroškem zavetišču v Ormožu ali v
Turnišču, v tej raziskavi ne navajam.

V bolnici sta umrli:

1. Erika Mai, stara 3 leta, bila je doma iz Maribora, v bolnišnico je bila pripeljana iz ormoške graščine 21. 9.
1945 in je umrla že isti dan.

2. Elisa Pongrac, stara 7 let, doma iz Podvelke, v bolnišnico je bila pripeljana 23. 9. 1945 in je tam umrla 29. 9.
1945.

V mariborsko bolnišnico so bili pripeljani še Barbara Lip (stara 1 leto), hči zobozdravnice iz Škofje Loke,
Gertrude Lip (stara 11 let), hči iste zobozdravnice in sestrica Barbare, Hedvika Repič (stara 8 let), njen bratec Alojz
Repič (star 4 leta), oba doma iz Brezna, Marija Haberšek (stara 6 let), doma iz Velke (Marija Snežna v Slovenskih
goricah), Dengvart Šober (star 1 leto), doma iz Radelj, Franc Jarčič (star

14 let), njegov brat Karl Jarčič (star 13 let), oba doma iz Kamnice pri Mariboru, Marija Fabiani (stara 1 leto),
hči poštne uradnice iz Ptuja, Norbert Šahovskoj (star 1 leto), ukrajinske ali ruske narodnosti, in še več drugih, ki
pa so bili pripeljani že od doma po prestani kalvariji v Strnišču ali Ormožu oz. Turnišču.

Pa sedaj povzemimo vse z viri izpričane dokaze o preminulih otrocih v koncentracijskem taborišču:

1. V taborišču samem je umrlo med 5. in 15. avgustom 1945 13 otrok, ki so pokopani na lovrenškem pokopališču.

2. V ormoški graščini je med 12. 8. in 21. 9. 1945 umrlo 39 otrok, ki so pokopani na ormoškem pokopališču.

3. V ptujski bolnišnici je umrl en otrok (Erika Seidl).

4. V mariborski bolnišnici sta umrla dva otroka (Erika Mai in Elisa Pongrac).

Skupaj je po teh virih umrlo 55 otrok. Ni znano, koliko otrok je umrlo med majem in 5. avgustom 1945, a menim, da
okrog 30. Tudi nimam podatka, koliko otrok je umrlo zaradi posledic bivanja v taborišču po 22. septembru
[Page 065] 1945, ko so mnogi umrli zaradi bolezni in telesne
izčrpanosti. Upam si trditi, da je komunistični maščevalni stroj pokončal okrog 120 nedolžnih otrok, vse tiste, ki
so takrat preživeli, pa zaznamoval za vse življenje. Zelo veliko je ostalo sirot brez staršev in bližnjih sorodnikov.
Mnoge od njih so tudi izgnali iz Slovenije. Izgnanim družinam je bilo zaplenjeno vse premoženje (hiše, delavnice,
trgovine, lekarne, tovarne, hranilnice, gradovi itd.).

Spomenik na pokopališču pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, postavilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov, leta 2014

Figure 28. Spomenik na pokopališču pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, postavilo Društvo za
ureditev zamolčanih grobov, leta 2014
[Page 066]

Zavezin pogovor

4.
Zavezin pogovor

Kulturni molk – to je bil zločin!

4.1.
Kulturni molk – to je bil zločin!

Helena Jaklitsch

Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem – I. delFotografije je prispeval Tamino Petelinšek

4.1.1.
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem – I. del


*

Tokrat smo k pogovoru povabili akademika, klasičnega filologa in občasnega sodelavca revije Zaveze prof. dr.
Kajetana Gantarja. Brez oklevanja je sprejel naše povabilo, saj, kot je zapisal, »čutim nekak moralni dolg do tistih
mojih zdaj že pokojnih znancev in kolegov, ki so morali pod okupacijo, v emigraciji ali v totalitarnem režimu prestati
vse isto ali še kaj hujšega kot jaz, pa jim ni bila dana priložnost, da povedo resnico«. Pogovor z njim je bil
izredno prijeten in zanimiv, ob njegovem neverjetno obsežnem poznavanju različnih področji sem se spraševala ali je
bila šola nekdaj res tako drugačna kot danes. Prav tako se nisem mogla načuditi neutrudni zagnanosti sogovornika, ki
je, kljub letom (upam, da mi ne zameri, ker jih omenjam), še vedno razpet med številne obveznosti na Slovenski
akademiji znanosti in umetnosti ali pa pri Slovenski matici; kot ustanovni član je prispeval ime Združenju za slovensko
besedo. Ker ima za seboj bogato življenjsko zgodbo, ni nič nenavadnega, da sva krepko presegla obseg, namenjen pogovoru
v Zavezi. K sreči se je tudi urednik strinjal, da bi bila velika škoda, če bi bralci ne imeli priložnosti prebrati
izrečenih mislih našega tokratnega govornika. Tako se bo pogovor z dr. Gantarjem raztegnil tudi v prihodnjo številko,
česar se resnično veselim.

Verjetno se obdobja pred drugo svetovno vojno ne spominjate prav dosti, glede na to, da ste bili ob razkosanju
slovenske zemlje med tremi okupatorji stari le deset let. Pa vendar – kakšen čas je bil to? Ob prebiranju zapisov in
objav iz tistega časa se zdi, da se je takrat iskrilo na vseh koncih.

Res je, spominjam se le nekaj malega, a tega zelo živo. Dogodki, za katere sem mislil, da so zatonili v puščavo
pozabe, bruhnejo včasih naenkrat na dan iz pozabe kot gejzir v puščavi, da nastane zelena oaza. Po naključju preberem
npr. kak podatek o Celju in nenadoma oživijo v meni vse podrobnosti, in to veliko bolj živo kakor ob tem, kar sem
doživljal včeraj. Res je tudi, da me je kot osnovnošolca najbolj zanimal zunanji svet, npr. italijanska vojna proti
Abesiniji. Da bi me obdarili, so mi nekoč sorodniki iz Idrije, nič hudega sluteč, prinesli lutko Haileja Selassija,
oče pa je treščil lutko v peč, češ tako siromašno deželo gredo napasti in se ob tem še domišljavo norca
brijejo. Sicer pa sem bil takrat zelo vpet v dogajanje v Celju, kjer smo živeli in kjer je bila močna in vplivna
nemška skupnost. Čeprav niso bili vsi celjski Nemci nacisti, je med njimi prevladovalo navdušenje za Hitlerja; v njem
so videli moža, ki bo poraženo Nemčijo dvignil in premagal brezposelnost. Nad Nemčijo so se navduševali tudi mnogi
kmetje iz Savinjske doline, ki so vedeli povedati, kako lahko v Nemčiji veliko ceneje kupuješ kvalitetne obdelovalne
stroje in drugo kmečko orodje, pa tudi izvrstna motorna kolesa.

Oče je bil leta 1933 odpuščen kot profesor na celjski gimnaziji, brez pravice do pritožbe. Kaj se je zgodilo? Je
bila njegova odpoved morda povezana z objavljeno slovensko deklaracijo ter konfinacijo Antona Korošca ter nekaterih
drugih prvakov slovenskega katoliškega političnega tabora?

Kot mi je oče pozneje pojasnjeval, so bili uradni razlogi za odpoved službe vladni varčevalni ukrepi. Vladajoči v
Beogradu so bili mnenja, da v kriznih časih državni proračun ne prenese več kot sto gimnazij v državi, Dravska
banovina pa jih je imela že 16, kar, po mnenju vladajočih, ni bilo v sorazmerju s številom njenega prebivalstva. Zato
je nekaterim

[Page 067]

Figure 29.

[Page 068] gimnazijam (npr. na Ptuju) grozila ukinitev, drugim
pa so krčili sredstva, manjšali število vzporednih razredov, ukinjali delovna mesta, rajši nameščali cenejše
začetnike (suplente), ki so imeli minimalne plače itd.

Seveda je pri tem igralo pomembno vlogo, da oče ni bil politično primeren. Na oblasti so bili jugoslovanski
liberalci, za očeta pa se je vedelo, da je privrženec SLS. Poleg tega je bojkotiral volitve, ki so bile javne: na
volišču je bilo treba na glas povedati, koga boš volil. Ata je govoril, da to sploh niso prave volitve in med kolegi
agitiral, naj jih bojkotirajo. To je bil še zadnji žebelj v krsto, da so ga odpustili iz državne službe. Je pa na
srečo kmalu dobil službo v upravi dnevnika Slovenec za Celje. Tri leta je bil tam v službi, dokler ni Korošec postal
minister in je spet dobil službo profesorja na gimnaziji.

Vojna je vašo družino zaznamovala že takoj na začetku; Nemci so najprej aretirali očeta, nato je bil skupaj z
družino izgnan v Srbijo, pri tem pa so vam zaplenili vse premoženje. Kaj se je zgodilo? Kje so bili razlogi za tako
ravnanje Nemcev z vašo družino?

Že štirinajst dni pred začetkom vojne je potekala v Jugoslaviji mobilizacija. Oče je bil poslan v Karlovac v
sanitetno enoto. Ni še minil teden po napadu na Jugoslavijo, že je videl, kako ustaši zapirajo naše vojake, zato je v
Karlovcu hitro skočil na vlak in se čez Novo mesto odpeljal proti Ljubljani. Še preden pa je prišel tja, je slišal,
da so že Italijani v Ljubljani in da jugoslovanske vojake zapirajo in pošiljajo v ujetništvo, zato je izstopil malo
prej, na Rakovniku, in si pri znancu doma je bila samo žena – sposodil njegovo civilno obleko. Z vlakom se je nato
odpeljal v Celje, kjer so ga Nemci, čeprav je bil v civilu, že ob prihodu na železniški postaji aretirali. Ko je mama
zvedela, da je zaprt, je šla prosit k nekemu nemškemu trgovcu, pri katerem smo redno kupovali (po vojni so tega trgovca
naši ustrelili, da so mu lahko zaplenili premoženje), če bi zanj posredoval. Po njegovem posredovanju so očeta
izpustili. Ni še bil doma deset dni, ko so ga spet zaprli. Na dom ga je prišel v gestapovski uniformi aretirat Sepp
Jellenz, starejši brat mojega sošolca (Sepp Jellenz je že kot dijak šestega razreda celjske gimnazije postal član
gestapa in že takrat pošiljal poročila nemški obveščevalni službi). Jellenzi so bili ena najbolj zavednih nemških
družin v Celju. Najbrž so se pri njih doma tako kot pri nas – veliko pogovarjali o politiki in je morda mlajši, moj
sošolec, doma govoril: ‘V našem razredu je pa en Gantar, ta je najbolj tečen in zadrt, ta bi Nemce kar
pregnal’. Dejansko so imeli Nemci, znani po svoji pedantnosti, za Spodnjo Štajersko že vnaprej izdelan poimenski
načrt, koga je treba izseliti, in na spisku je bil tudi moj oče. Najprej so aretirali profesorje in duhovnike. Oče je
bil kot profesor slovenščine med tistimi, ki so bili najbolj na udaru.

Konec leta 1941 se je vaša družina preselila v Ljubljano. Kako to, da se je lahko vrnila?

Našo družino so selili najprej v srbsko mesto Kruševac, od tam v Leskovac, kjer je oče dobil službo profesorja
nemščine na gimnaziji. Ker je dobro obvladal nemščino, je okoliškim kmetom pomagal pri pisanju dopisov in prošenj
za prepustnice, kar so kmalu ugotovili tudi Nemci in mu predlagali, naj postane njihov uradni

[Page 069]

Figure 30.

tolmač. Oče tega ni maral sprejeti, ker bi ga lahko imeli za kolaboracionista. Če hočem ostati živ, moram oditi,
je takrat dejal sam pri sebi. V tem času so se razmere v Srbiji hitro zaostrovale. Prihajalo je že do bojev med
četniki in partizani, Nemci so streljali talce. K sreči je imel oče s seboj italijansko vojaško knjižico. Oče je
namreč takoj po koncu študija, leta 1925, takrat še italijanski državljan, najprej odslužil vojaško obveznost v
Italiji, ker je še vedno upal, da bo dobil službo v Idriji ali drugje v Julijski Krajini. Ker pa se je fašistični
pritisk stopnjeval, se je odločil za odhod v Jugoslavijo. Prav ta vojaščina ga je takrat rešila. Z italijansko vojno
knjižico je šel v Beograd na italijansko ambasado ter prosil, če bi se lahko vrnil v Ljubljansko pokrajino, ki je bila
takrat pod italijansko okupacijo.

Kako se je odvijalo življenje vaše družine po tej vrnitvi? So vam zaplenjeno premoženje vrnili?

Premoženja, ki so nam ga Nemci zaplenili, nismo nikoli več dobili nazaj. Nekaj omar s knjigami je mama takoj, ko so
ata zaprli, skrila v kmečkem poslopju pri naši mlekarici in to je pogumna kmetica skrbno hranila in nam je po vojni
tudi nedotaknjeno vrnila.

Mama je po vojni prijavila vojno škodo, a neuspešno. Ponujali so ji neko premoženje, zaplenjeno izseljenim Nemcem,
a je mama to odklonila z obrazložitvijo, da so zaplenili
[Page 070] nedolžnim ljudem in da so nekaj nedolžnih tudi
postrelili. Med vojno je oče našel zaposlitev kot prevajalec iz italijanščine pri Prevodu (= Prehranjevalni zavod) v
Ljubljani, v poslopju, kjer je zdaj ZRC SAZU. Kot devetčlanska družina smo živeli v enosobnem stanovanju na Karlovški
cesti 9. Večjega stanovanja zaradi prenatrpanosti mesta z begunci takrat ni bilo mogoče dobiti.

Nekje ste dejali, da je oče že v izgnanstvu v Srbiji dodobra sprevidel, da partizanom ne gre za boj proti
okupatorju, ampak za komunistično revolucijo. Kaj je prispevalo k temu uvidu, ki se je zelo kmalu žal izkazal za
resničnega?

Po vrnitvi v Ljubljano je svoje somišljenike, predvsem iz vrst krščanskih socialistov, opozarjal, naj ne nasedajo
propagandi OF, ki je samo krinka za revolucijo. Prvi odpor proti nemški okupaciji je dvignil polkovnik Draža
Mihajlović, bivši poveljnik celjske garnizije. Že 10. maja 1941 je na Ravni gori razglasil ravnogorski program. Nemci
so za vsak podatek, ki bi prispeval k njegovi aretaciji ali likvidaciji, javno razpisali nagrado 100.000 mark. KPJ je
šele dva meseca pozneje, šele ko je bila napadena Sovjetska zveza, 4. julij 1941 razglasila vstajo (pozneje je bil to
državni praznik, dan borca). V Sloveniji je bila ustanovljena OF kot nekaka koalicija komunistov, krščanskih
socialistov, sokolov in naprednih intelektualcev, v Srbiji pa je bilo jasno že od vsega začetka, da so partizani vojska
komunistične partije. Že od vsega začetka so na kapah nosili srp in kladivo ali pa rdečo zvezdo. Nobenega
sprenevedanja. Prva partizanska enota, imenovana prva proletarska brigada, je bila ustanovljena 22. decembra 1941 v vasi
Rudo. Že ime pove, da je bila ustanovljena na komunistični osnovi. Medtem ko je bil Draža Mihajlović, ko je videl, da
so Nemci v Kragujevcu za talce postrelili cele razrede dijakov, mnenja, da je Nemce nesmiselno streljati, saj za ubitega
nemškega vojaka ustrelijo sto gimnazijcev, je bilo Titu vseeno, koliko jih pade. Oče je to videl in med vojno
prijatelje in znance na to opozarjal.

Ali se je slovensko politično vodstvo zavedalo dejanske nevarnosti Komunistične partije ali pa jo je
podcenjevalo?

Žal se tega ni zavedalo. Nasprotnika nikoli ne smeš podcenjevati. Večkrat sem očeta vprašal, če so kaj vedeli za
komuniste, pa mi je rekel: »Seveda smo vedeli! Luka Leskovška, pozneje prvega komandanta partizanske vojske, ni pred
vojno nihče resno jemal. Včasih smo videli, kako ga orožniki ženejo, ker je spet nekaj ušpičil. Drugič smo ga
videli pri kapucinih, ki so mu lačnemu dali obrok hrane. „Kaj pa bo takle revček“, smo si mislili. Ampak dejansko
so bili res dobro organizirani. Samo pomislite, kaj vse so npr. počenjali med vojno na majhnem koščku „osvobojenega
ozemlja“ v Beli Krajini! Še svoja plačilna sredstva so si izmislili, pa denarni zavod, organizirali šole, prirejali
mitinge, ustanovili gledališče z vrhunskimi igralci. Za eno samo črnomaljsko gimnazijo so še Latinsko vadnico izdali,
napisal jim jo je križevniški pater Modest Golia. Kaj izobražencev in kulturnikov, kaj univerzitetnih profesorjev so
zvabili v gozdove!

[Page 071] Ampak je šlo res za podcenjevanje ali si preprosto
niso mogli niti misliti, da je kdo sposoben v skrajnih razmerah takih sprevrženih dejanj?

Ko so komunisti v stari Jugoslaviji izdali brošuro o dialektičnem materializmu, je dostojno strokovno oceno o njej
napisal Aleš Useničnik ter jo objavil v resni reviji Čas. Ocena je bila strpna in razmeroma blagohotna, vendar kaže,
da jih niso tako zelo resno jemali, da pa se tudi niso iz njih norčevali.

Po atentatu na bana Marka Natlanečna so Italijani kot povračilni ukrep ustrelili 22 talcev. Po vojni je slovensko
zgodovinopisje umor Natlačena označilo kot pogumno dejanje, saj naj bi bil likvidiran izdajalec slovenskega naroda. Ali
so bile žrtve VOS-a dejansko izdajalci slovenskega naroda? Kaj naj bi to sploh pomenilo?

Včasih premišljujem, kakšen heroj je bil recimo pater Maksimiljan Kolbe, ko je za enega samega človeka, da bi ga
rešil, sebe žrtvoval. Neki Štadler, ki je menda umoril Natlačena, pa se dela, kot da to ni nič. Sliši, da bodo za
to njegovo „pogumno dejanje“ streljali talce, pa nič. Menda je on ali nekdo v njegovi družbi takrat celo rekel:
»Madona, to je pa dobra novica«, češ, zdaj bo pa zavrelo sovraštvo. Dejansko je bil velika reva. Če bi ga bilo kaj
v hlačah, bi šel k Italijanom in jim rekel, naj ustrelijo njega namesto talcev.

Natlačenu so očitali, da je bil član konzulte, posvetovalnega organa pri visokem komisarju Grazioliju. Toda
Natlačen je že pred atentatom iz konzulte izstopil, ko je videl, kaj Italijani počnejo (to mi je povedal Natlačenov
sin Tone, ki je bil v Peggeztu na begunski gimnaziji en razred pred mano). To je bilo pogumno dejanje. Ampak da ne bi
postal mučenik za slovenstvo (Italijani bi ga zaradi tega gotovo zaprli), so ga naši rajši, še preden se je to med
ljudmi razvedelo, zahrbtno umorili.

Kdo je bil torej narodni izdajalec? Nekateri hočejo to etiketo že sedemdeset let pridati škofu Rožmanu …

Če je hodil Rožman na prošnjo partizanskih mater prosit Italijane za njihove sinove, kako mu lahko rečejo narodni
izdajalec?! Ali če ljubljanskega župana Leona Rupnika prosiš, naj posreduje pri Italijanih, da izpustijo naše vojake
iz vojnega ujetništva, mu težko rečeš narodni izdajalec. Zakaj potem nisi takrat rajši ostal v vojnem ujetništvu,
kot da bi zate posredoval narodni izdajalec?! Zet Leona Rupnika, Stanko Kociper, je nekje zapisal, da mu je tast nekoč
dejal, da ima slovenski narod tako rad, da bi, oprostite izrazu, zanj tudi drek jedel, samo da bi ohranil kakega Slovenca
živega. Nisem Rupnikov advokat, sem pa slišal, da je Nemcem, ko so predlagali, naj postane prezident Ljubljanske
pokrajine, stavil pogoje: med drugim, da se bo na Gorenjskem, če bodo tam domobranci, govorilo slovensko, da bodo imele
slovenske vojaške enote slovenski poveljevalni jezik, menda tudi, da se v Ljubljanski pokrajini za padle nemške vojake
ne bo streljalo talcev. V Franciji je De Gaule kot predsednik republike maršala Pétaina, ki je veliko dlje in še
veliko tesneje kot naš Rupnik sodeloval z Nemci, in ga je sodišče obsodilo na smrt, celo pomilostil. Tito takšne
spravljive geste ni bil zmožen. In lahko še naprej razmišljam: kako bi lahko rekli, da so bili narodni izdajalci
Ehrlich in njegovi Stražarji, ko pa so že pred vojno na Višarjah razpravljali in sanjali o slovenski državi, ki bo
nekoč obsegala ves slovenski narodni prostor?

Kako bi ocenili ravnanje škofa dr. Rožmana med vojno? Vemo, kako ga je na Rožmanovem procesu ocenila povojna
oblast. Glede na to, da se še danes tudi v zgodovinskih učbenikih ponavljajo njene trditve, bi lahko rekli, da je bila
pri očrnitvi škofa zelo uspešna.

Rožman ni mogel biti glasnik odpora in upora, ker Cerkev po Kristusovem nauku nikoli
[Page 072] ni mogla in ni smela hujskati ljudi k oboroženemu
boju. Nekoliko bližje sem škofa Rožmana spoznal med trimesečnim begunstvom v tirolski vasi Anras, kjer je škof
našel zatočišče v tamkajšnjem župnišču, ki je bilo deset minut od kmetije, kjer sem pri dobrih ljudeh našel kruh
in streho nad glavo. Vem, da je Rožman videl največji vzor v papežu Leonu Velikem, ki je šel prosit hunskega kralja
Atilo, naj prizanese Rimu; Slavni Rafael Santi je impresivno upodobil to zgodovinsko srečanje. In vendar papežu Leonu
nikoli ni nihče očital, da je bil kolaboracionist, ker je šel osvajalca prosit, naj prizanese Rimu in njegovim
meščanom. Za Atilo so prišli nad Rim še hujši zavojevalci, germanski Vandali z okrutnim Gejzerihom na čelu. Tudi
njega je šel prosit prizanesljivosti. Kako neverjetna podobnost! Zgodovinarji so mu dali vzdevek Leon Veliki, ker je
Rimu prinesel olajšanje. Škof Rožman je ravnal v skladu s Kristusovim evangelijem, da prosiš za svoje tudi tujega
zavojevalca. Tudi v evangelijih o rimskih stotnikih, čeprav so bili okupatorji Svete dežele, ne beremo nič slabega.
Tako je gledal na to tudi škof Rožman. Kakšen absurd njemu, ki je moral že ob koroškem plebiscitu bežati pred
Nemci, očitati kolaboracijo z Nemci! Rožman je reševal, kjer in kolikor je mogel. Mislim, da se mu dela velika
krivica. Prepričan sem, da bo nekoč zgodovina, ko se bodo strasti umirile, stvari postavila na svoje mesto in da bodo
morda kdaj tudi škofu Rožmanu rekli Gregorij Veliki. Čeprav ni trpel v zaporu kot Stepinac, je bil Rožman velik škof
in v hudih preizkušnjah mučenik.

Vendar so do škofa Rožmana zadržani tudi mnogi katoličani. Očitno je bila oblast zelo uspešna …

Znanec mi je nekoč rekel, če bi bilo v škofu Rožmanu kaj moža, bi šel sam od sebe pred sodišče v Ljubljano. Ne
vem, zakaj naj bi šel, saj mu ni bila vročena nobena obtožnica, čeprav je bilo sodišču znano njegovo takratno
bivališče. Še laik ve, da je prvi pogoj za začetek regularnega sojenja vročitev obtožnice. Le kako si je tako
nevednost in šlamparijo lahko privoščil Heli Modic, predsednik senata, ki je avgusta 1946 sodil Rožmanu, doctor
iuris, vrhovni sodnik in redni profesor Pravne fakultete! Kako, da je ta pravni kiks pozneje spregledal cel ducat
ljubljanskih sodnic, dokler ni nanj po 60 letih (!) opozoril vrhovni sodnik Marko Šorli in za njim sodnica Mateja
Lužovec, ki je prva imela toliko poguma, da je to sodno šlamastiko zaustavila! Tudi ne vem, kdo bi šel sam pred
takšno sodišče, kot je bilo takrat. Če bi bil Haag, bi morda šel: a pred politkomisarje, ki bi se izživljali nad
vernikom? Še apostol Peter se je skrival, dokler je mogel. Več lahko dobrega storiš, dokler si svoboden, kot pa v
udbovskem zaporu. Bilo bi samomorilsko, če bi šel sam pred tiste kvazi-sodnike, ki niti materi narodnega heroja Toneta
Tomšiča niso dovolili, da bi pred sodiščem nastopila kot priča (to sta mi povedala brat in sestra pokojnega Toneta
Tomšiča, ki sem ju poznal in se z njima o tem pogovarjal).

Od kod to vztrajno nasprotovanje Rožmanu?

Proti škofu Rožmanu naše časopisje vodi že ves čas sistematično organizirano gonjo. Med drugim ponavljajo laž,
da škof Rožman med bivanjem v Avstriji ni nikoli obiskal nesrečnih taboriščnikov, kar ni res. Ko je o tem pisal leta
2011 v Delu dr. Jože Širec iz Laškega, ki ga ne
[Page 073]

Figure 31.

poznam, sem dvakrat poslal repliko uredništvu Dela, drugič še celo priporočeno. Omenjeni je začel svoje pismo s
tem, da Vetrinje ni daleč od Celovca, kjer se je v škofijskem dvorcu mudil škof Rožman, ki ni imel srca, da bi vsaj
enkrat obiskal nesrečne taboriščnike v Vetrinju, ker je rajši varoval svojo kožo. Pisal sem, da se je Rožman ves
čas, dokler je obstajalo vetrinjsko taborišče, mudil v tirolski vasici Anras; v škofijski dvorec v Celovcu se je na
ukaz angleških zasedbenih oblasti vselil šele 15. avgusta 1945. A mi replike niso objavili. S kakšno pravico v Delu
dr. Širec lahko širi laži o škofu Rožmanu?! Je Rožmana sploh kdaj videl? Zakaj meni, ki sem bil takrat Rožmanov
najbližji sosed, tega ne verjamejo?! Po Rožmanu lahko pljuvaš, kolikor hočeš, in si izmišljaš laži! Sam sem bil
priča, kako je, kadar je mogel, obiskoval begunce v Lienzu, čeprav je s tem kršil takratni predpis, ki je dovoljeval
gibanje le v oddaljenosti 10 kilometrov od kraja bivališča.

Pa tega ne počno samo novinarji. Presenetljivo podobne so tudi zgodbe z ljubljanskimi sodnicami, ki so še v obdobju
1996–2004, več kot devet let kot po tekočem traku ena za drugo trdovratno zavračale vse zahtevke tožilcev za
varstvo zakonitosti, za obnovo in revizijo stalinističnega sodnega procesa, zloglasne sodne farse, v kateri sta bila
škof Gregorij Rožman in minister Miha Krek (ki je bival ves medvojni čas v Londonu!) že uvodoma – v kompaniji z
esesovskim generalom Rösenerjem
[Page 074]

– kolektivno obtožena za vse mogoče množične umore, pokole in požige itd. Najbrž so se najbolj zagrete med
temi sodnicami ravno s svojim vztrajnim ponavljanjem in potrjevanjem tistega sodnega skrpucala kot z žebranjem nekakšne
tibetanske mantre lahko nazadnje povzpele celo v rang vrhovnih sodnic.

Ko smo ga spremljali k zadnjemu počitku v ljubljanski stolnici, se mi je zdelo, da se mu vsaj nekoliko odkupujemo za
vse hudo, ki ga je moral pretrpeti.

Res je, v veliko zadoščenje mi je bilo, ko je škof Rožman 13. aprila 2013 naposled le dočakal lep in dostojen
pogrebni obred v ljubljanski stolnici. Vsem, ki so mu to omogočili, naši cerkveni in posvetni oblasti, sem iskreno
hvaležen za to čudovito doživetje, za veličastni Mozartov Requiem, za nepozabno latinsko sekvenco Dies irae, ki je
že dolgo nisem slišal, s pomenljivimi besedami: quando iudex est venturus, cuncta stricte discussurus – „ko bo
prišel sodnik, ki bo natanko, strogo vse pretresel“. Vem, da mu bo ta Sodnik kot zadnja, nepreklicna instanca sodil
nepristransko, precej drugače kot pristranske in površne ljubljanske sodnice. Najbolj pa sem bil ganjen ob koncu
slovesnosti, ko so izzvenevali akordi Kernjakove pesmi, kot bi bili Rožmanu na kožo napisani: Rož, Podjuna, Zila,/
nagelj, rožmarin, / v sveti zemlji sniva / tvoj slovenski sin.

Komunistična partija je konec leta 1941 razglasila kulturni molk. Za kaj je sploh šlo? Ali je bil res potreben?
Vendarle je bil to za slovenski narod usoden čas, ko je bila beseda v resnici še bolj potrebna. Nujna, pravzaprav.

To se mi zdi najbolj absurdna, naravnost nora poteza, najbolj nesmiseln diktat. Narodu, ki je stoletja z besedo, s
pesmijo in kulturo kot svojim edinim orožjem kljuboval pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije, v
najtežjih preizkušnjah prepovedati besedo in zamašiti usta to je zločin! Sartru ni v okupiranem Parizu nihče
diktiral kulturnega molka, v Parizu je pod okupacijo objavljal, ne samo filozofijo, ampak tudi eno svojih najmočnejših
in najbolj aktualnih tragedij, Muhe (Les mouches). Pozneje je celo zapisal: „Nikoli nismo bili tako svobodni kot pod
okupacijo.“ Kot vem, pri nas tudi mnogi simpatizerji OF s tem absurdnim diktatom niso soglašali. Župančič je eno
svojih najbolj znanih takratnih pesmi začel z besedami: „Veš, poet, svoj dolg? Kaj zavijaš se v molk?“ Zveni kot
polemičen ugovor na diktat o kulturnem molku. Tudi naši primorski rojaki, ki so že prej okusili italijansko okupacijo
ne dve leti, ampak dvajset let si nikoli niso privoščili kulturnega molka. Kjer se je le dalo in dokler se je dalo,
niso primorski domoljubi France Bevk, Josip Bitežnik, Andrej Budal, Engelbert Besednjak, Lojze Bratuž, Anton Kacin,
Ivan Trinko in drugi – nikoli opustili nobene priložnosti, da ne bi objavljali knjig in člankov pri Goriški
Mohorjevi družbi, v Goriški straži, da ne bi organizirali pevskih zborov in prirejali koncertov, pa tudi če so zaradi
tega morali piti ricinusovo olje. Sicer pa iz zgodovine sploh ne poznam nobenega kulturnega naroda, ki bi bil tako
debilen, da bi se pred tujimi okupatorji zavijal v kulturni molk. Nasprotno, v antiki so premagani Grki, Izraelci,
Kartažani in drugi podjarmljeni narodi rimskim okupatorjem dokazovali, da jim lahko, če že ne z orožjem, kljubujejo s
svojo kulturo, tako da je moral celo Horacij, eden največjih rimskih pesnikov, priznati: Graecia capta ferum victorem
cepit et artes intulit agresti Latio. „Podjarmljena Grčija je podjarmila divjega zmagovalca in prinesla umetnost na
latinsko podeželje…“

Kaj so pravzaprav želeli doseči s kulturnim molkom? Komunisti niso nikoli ničesar naredili brez skritih
namenov.

Namen tega je bil, da narod postane in ostane nepismen in nekulturen: takšnemu narodu lažje vladaš. Tiskalo in
objavljalo se bo samo tam, kjer smo mi gospodar, samo to, kar bosta naša cenzura in agitprop dovolila. To je bil tudi
[Page 075] način, da so lahko izvajali diferenciacijo in
pokazali, kdo kam sodi. Janko Moder in Severin Šali sta morala po vojni v zapor, prav tako mnogi igralci Drame in pevci
Opere, češ da so med vojno kršili kulturni molk, Župančiču se las ni skrivil, čeprav je tudi objavil pesmi v
Zborniku Zimske pomoči, in Finžgarju tudi ne. Kulturni molk je bil čista farsa, največja degradacija, kar so si je
mogli izmisliti in privoščiti. Samo na „osvobojenem ozemlju“ naj bi prirejali igre in koncerte. Tam nihče ni imel
poguma, da bi kulturni molk obsodil, zato ga nekateri še danes slavijo, nekateri pa njegove kršitve še danes z
ignoranco sankcionirajo. V resnici je prav v času, ko so komunisti zaukazali kulturni molk, slovenska kultura
doživljala razcvet kot malo kdaj. Naj omenim sto knjig Slovenčeve knjižnice, ki so bile večkrat že ob izidu
razgrabljene. Ljudje so bili takrat še veliko bolj žejni in lačni slovenske besede. In kakšen uporniški naboj je
pomenil izid knjig v tej zbirki! Pomislimo na Tomažičeve Pohorske legende in Ulagove Bele zvezde, ki so postavljene na
Pohorje! Obe sta izšli leta 1944, pod nemško okupacijo, kot bi okupatorjem dali vedeti, da je Pohorje Bacherngebirge
kljub uničenju pohorskega bataljona še vedno slovenska zemlja. Zanimiva je po drugi strani ignoranca vsega tega: Drago
Ulaga je v Enciklopediji Slovenije in v Slovenskem biografskem leksikonu predstavljen z obsežnimi gesli, a le s svojimi
športnimi zaslugami, niti besede o njegovi lepo berljivi povesti. Tudi na osvobojenem ozemlju so si ljudje želeli knjig
Slovenčeve knjižnice, da bi jih brali. „Večkrat sem nosil polne nahrbtnike knjig Slovenčeve knjižnice v vasi pod
našo komando“, mi je pripovedoval znanec, ki je bil v partizanih.

Kaj menite, ali je demokratični tabor med vojno sploh imel kaj možnosti proti komunistom?

Najbrž bolj malo ali sploh nič. Tudi če bi imeli kaj možnosti, smo bili ujeti v zanko. Angleži so se bolj kot
vsega drugega bali, da se ne bi nepredvidljivi Stalin morda premislil in sklenil separatnega miru z Nemci, saj niso mogli
pozabiti, kako sta se nekoč Ribbentrop in Molotov objemala in si nazdravljala, ko sta si delila Poljsko in baltiške
republike. To je bil paničen strah, zaradi katerega je Churchill ves čas popuščal Stalinu, ki je lahko s to karto
izsilil, kar je hotel. Churchillu so npr. njegovi najtesnejši sodelavci že med vojno priskrbeli prepričljive dokaze,
da so ravno Sovjeti (in ne Nemci) pomorili tistih 10.000 poljskih oficirjev v Katynskem gozdu, vendar je Churchill
zaukazal o tem najstrožji molk. Angleško časopisje ni smelo o tem pisati. Stalin je v Jugoslaviji, tako kot v vsej
vzhodni Evropi, videl svoj vojni plen, ki mu kot zmagovalcu brezpogojno pripada.

Ob tem tudi ne smemo pozabiti, da je bila prav Jugoslavija takrat bolj sovjetska kot katera koli druga vzhodnoevropska
država. Tito je šel v boljševizaciji režima v prvih povojnih letih še veliko dlje kot npr. Vzhodna Nemčija,
Madžarska, Češkoslovaška ali Poljska. V Vzhodni
[Page 076]

Figure 32.

Nemčiji je vsaj za vzorec še vedno obstajala krščansko socialna stranka, ki jo je vodil Otto Nuschke. Na
Madžarskem so poleg državnih šol obstajale ves čas štiri cerkvene gimnazije s pravico javnosti, financirane iz
državnega proračuna, v vsaki od teh štirih so vsako leto na novo lahko vpisali štiri vzporedne prve razrede s po 40
dijaki. Ne pa tako kot pri nas, kjer so morali dijaki vipavske gimnazije ob koncu šolskega leta delati izpite na
poljanski gimnaziji, pa še teh dijakov je bilo le za vzorec. Poljaki so imeli poleg gimnazij celo katoliško univerzo.
Nobena od teh držav ni bila v prvih povojnih letih tako prosovjetska. Povsod je v šolskih razredih ob Titu visela tudi
slika brkatega Stalina, ki je prešel celo v takratno himno: Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se
gora odziva mu tovariš Tito.

Vendar bi lahko rekli, da so obstajale razlike tudi znotraj Jugoslavije, kajne.

Seveda. Slovenija je bila, vsaj kar zadeva versko nestrpnost, veliko bolj zadrta kot Beograd. Pokojni beograjski
nadškof Perko, ki je bil v nižji gimnaziji moj sošolec, mi je večkrat pravil, kako so bili katoličani v Beogradu in
v Srbiji, še zlasti Slovenci, cenjeni in spoštovani, nobenemu se las ni skrivil, tudi duhovnikom ne, medtem ko je bilo
v Sloveniji precej drugače. V Ljubljani se redovnice že prvo leto po končani vojni niso smele več v javnosti
pojavljati v nunskem habitu, v Beogradu so bolniške sestre
[Page 077] v nunskih oblačilih še dolga leta lahko stregle
tudi v vojaški bolnici.

Po vojni se je oče skupaj z vami umaknil na Koroško. Zakaj? Saj so ga vendar Nemci med vojno zaprli, njegova
družina je bila med tistimi, ki so jih preselili v Srbijo.

Oče je bil na spisku VOS za likvidacijo; ta spisek je med vojno politična policija našla in ga objavila v dnevnem
časopisju. Pozneje so sicer moji mami rekli: »Pa zakaj je šel, saj nismo tako resno mislili s tistim spiskom.« Pa
najbrž so mislili čisto resno. Koliko jih je bilo, ki so še pred kapitulacijo Nemčije odložili orožje ali se sploh
niso borili, pa so se šli po vojni na poziv oblasti prijavit in se nikoli več niso vrnili, prav tako so končali v
breznih kot domobranci. Že pred tem so imeli izkušnje iz Turjaka in Grčaric. Tam so jim prav tako govorili, naj se
predajo, saj se nikomur ne bo zgodilo nič, potem pa so jih več sto izvensodno umorili. Kako naj bi jim potem kdo verjel
na besedo?! Slišal sem o Stanku Bračku, pesniku, dijaku klasične gimnazije, ki je bil med vojno pri domobrancih. Bil
je v civilu, ko so partizani vkorakali v Ljubljano. Eden od partizanov, bivši sošolec, pesnik Jože Šmit, ga je
zagledal blizu pošte in prepoznal. »Kaj pa ti delaš?«, mu reče, »kaj nisi bil pri domobrancih? Skrij se nekam!« Pa
mu Bračko odgovori, da se gre ravno zdaj javit na komando v Kazino, saj ni nič naredil, le pesmice je pisal. Pa mu
partizan še enkrat svetuje:

»Nikar ne hodi. Bodi pameten, nekam se skrij!« In vendar je šel in se je za njim izgubila vsaka sled. Kot za
mnogimi drugimi.

No, moj oče sicer nikoli ni bil pri domobrancih, doma je velikokrat govoril, da nikoli ne bi mogel vzeti orožja od
Nemcev, preveč je od njih pretrpel. Pa se je vseeno bal. Pozneje mi je v taborišču pripovedoval, da je poznal vse
zaupnike OF v naši hiši in tudi v službi na Prevodu, in se z njimi večkrat zaupno pogovarjal. Prispevkov za OF, niti
minimalnih ali vsaj simboličnih, pa jim ni maral plačevati: »Ne bom dajal denarja za izvensodne likvidatorje.«

Pomor slovenskih domobrancev je zagotovo najbolj tragična zgodba slovenske zgodovine. Toda, ko poslušamo nekatere
naše ‘mislece’, se zdi, kot da je odgovornost za to pravzaprav na njih samih.

Pred dnevi sem bral v Sobotni prilogi v pismih bralcev zapis gospoda iz Ilirske Bistrice, da so domobranci sami krivi,
ker so se borili do konca, saj so po kapitulaciji v bitki pri Borovljah izsilili oborožen preboj na mostu čez Dravo,
zato niso zaslužili drugega kot množično usmrtitev. Bi mu odgovoril, pa nima smisla, ker Delo tega ne bi objavilo. Na
pacifiških otokih so se skupine Japoncev upirale še mesece po kapitulaciji, pa nisem slišal, da bi jih Američani,
potem ko so otoke zavzeli, vse do zadnjega fizično likvidirali, češ, ko je bila kapitulacija, niste položili orožja.
Naše časopisje z zgražanjem piše o poboju tisočih pri Srebrenici kot najbolj množičnem poboju po drugi svetovni
vojni. In vendar poboji v Kočevskem Rogu, ki so se tudi zgodili po drugi svetovni vojni, po številu žrtev ne
zaostajajo za tistimi pri Srebrenici. Mislim, da je dal Tito po vojni (!) v enem mesecu izvensodno pomoriti več
slovenskih fantov, kot so jih med vojno (!) trije okupatorji v štirih letih skupaj. Navsezadnje: mnogo domobrancev je
maja 1945 ostalo doma in so se šli na poziv, kot sem omenil, sami prijavit (torej niso imeli nič z bitko pri mostu čez
Dravo); in samo o enem od takih sem slišal, da je ostal živ, o mnogih drugih, da je za njimi izginila vsaka sled. Zato
država, ki je bila zgrajena na takšnih množičnih zločinskih temeljih, Titova Jugoslavija, ni mogla imeti blagoslova;
kljub proklamiranemu bratstvu je sramotno končala v bratomornih vojnah.

Slovenske oblasti so zahtevale vrnitev tudi šest tisoč civilistov, med njimi skoraj tisoč otrok. Mislite, da bi
bili deležni enake usode kot domobranci? Ali bi bila oblast z njimi prizanesljivejša?

O tem rajši ne razmišljam, ker me je groza, kaj vse bi lahko doletelo tudi naju z očetom.

[Page 078]Najbrž bi morali skozi enako torturo v teharskem
taborišču. Vemo, kaj se je dogajalo otrokom na Petričku. Vemo, da so na Teharjah na lojtrskem vozu na žgočem soncu,
brez vode, dvanajst in več ur pustili dojenčke, da jih je nekaj pomrlo: šlo je za fizično likvidacijo. Tudi tistih
par sto civilov, ki so bili skupaj z vrnjenimi vojaki, niso izpustili takoj, ampak šele po amnestiji v začetku avgusta
(npr. mojo sorodnico Silvo Vončina); prej so si jih hodili ogledovat domači terenci, ki so odločali o njihovi usodi
– kdo je za ‘odstrel’, kdo za zapor. Mladoletnike bi nazadnje najbrž izpustili ali pa tudi ne. Poznal sem
mladoletnega Aljoša Basaja in z več strani slišal za njegovo tragično usodo.

Na drugi strani pa smo imeli borce, ki so po vojni uživali številne privilegije. Tega tudi ni v našem spominu

Borci in njihove družine so prejemali različne dodatke in uživali privilegije – pri podeljevanju štipendij, pri
dodeljevanju stanovanj, pri zaposlovanju, pri napredovanju v službi. Zato je Milovan Djilas, potem ko je padel v
nemilost in postal oporečnik, pisal o Novem razredu, o nekem novem privilegiranem družbenem sloju. Privilegije so
uživali tudi pri upokojitvi, saj so se borci lahko upokojili že pri petdesetih letih. Spominjam se znanca, bil je tri
leta starejši od mene, in se je hvalil, da gre pri 50-tih v pokoj. Čudil sem se, pa mi je pojasnil, da se lahko borci,
če želijo, pri 50-tih upokojijo. Sam je uniformo oblekel 12. maja 1945, ko je bila ob osvoboditvi Ljubljane za njegove
letnike razglašena mobilizacija. Bil je le nekaj dni v kasarni, pa ne zato, ker bi bil tako zelo za partizane, ampak,
ker mu je svetovala mama, naj bo pameten, naj se javi čim prej za mobilizacijo, da ne bo kaj narobe. Ker se je uradno
vojna v Jugoslaviji končala 15. maja, je za tiste tri dni (12. 5. – 15. 5. 1945) dobil status borca.

Kakšen je bil odnos koroških Slovencev do povojnih beguncev, ki so maja 1945 prišli na Koroško?

Na splošno hladen, da ne rečem, odklonilen. Enak tistemu, kot so ga imeli hitlerjanci. Ti so se bali, da se bo
slovenska skupnost na Koroškem z begunci okrepila, medtem ko so se naši bali, da se bo uveljavila struja, ki bo
zametavala partizanstvo. Izjema je bila celovška škofija, ki je z veseljem sprejemala slovenske duhovnike, ki so
pribežali maja 1945 na Koroško. Menda je v prvih letih po vojni delovalo na koroških župnijah (tudi na župnijah z
nemškimi verniki) več kot sto slovenskih duhovnikov. Moram pa omeniti, da je bila tudi med koroškimi Slovenci vsaj ena
svetla izjema. To je bil dr. Joško Tischler, po stroki profesor matematike, po idejni usmeritvi pred vojno predsednik
Krščansko socialne zveze za Koroško, po vojni pa spočetka predsednik Pokrajinskega odbora OF za Koroško in od
Angležev imenovan za člana prve začasne koroške deželne vlade, pozneje pa eden ustanoviteljev in ravnatelj slovenske
gimnazije v Celovcu. V prizadevanjih za obnavljanje slovenskega šolstva in kulturnega življenja na Koroškem si je
prizadeval izkoristiti tudi intelektualni potencial slovenskih beguncev. Menda je prav zato, ker mu
[Page 079] Ljubljana tega ni dopustila (pa tudi zaradi drugih
nesoglasij, npr. glede obnavljanja celovške Mohorjeve družbe) leta 1949 izstopil (ali bil ‘izstopljen’?) iz
Osvobodilne fronte in je nato ustanovil Narodni svet koroških Slovencev.

Je bilo pomanjkanje teh stikov oz. celo zelo hladen odnos Korošcev do beguncev izgubljena priložnost za tisti del
slovenskega narodnostnega ozemlja, ki smo ga po prvi svetovni vojni izgubili? Vendarle je bežala na Koroško slovenska
inteligenca, ki je predstavljala dragocen intelektualni potencial.

Res je. To se mi zdi tem bolj žalostno, ker smo s Titovo izključujočo politiko takrat zamudili zadnjo priložnost,
da bi se Koroška kot zibelka slovenstva še kdaj priključila matični domovini. Sicer pa so bila prizadevanja v tej
smeri blokirana že pred koncem vojne. Ker smo pri pouku nemščine na begunski gimnaziji uporabljali časopis Kärntner
Zeitung, smo poleg podlistka v njem brali tudi marsikaj o političnih razmerah v Avstriji. Ob branju sva z očetom kmalu
ugotovila, kako je bila peščica avstrijskih protinacističnih demokratov v politiki veliko bolj prebrisana in
spretnejša kot Titovi partizani. Zato ni slučaj, da so avstrijski demokrati Tita „nadmudrili“ in oktobra 1943
(dober mesec pred zasedanjem Avnoja v Jajcu!) dosegli – in to v Stalinovi Moskvi – soglasno deklaracijo treh velikih,
da se Avstrija kot „prva žrtev nacizma“ obnovi v nekdanjih predvojnih mejah (t.i. „moskovska deklaracija“). Že
maja 1945 je bil socialdemokrat Karl Renner, ki je leta 1938 svoje tovariše in somišljenike pozival, naj množično
glasujejo za Hitlerjev anšlus k Rajhu, od Rdeče armade, ki je osvojila Dunaj, postavljen za kanclerja Avstrije. Pol
leta za tem so bile v Avstriji volitve, kjer je Volkspartei zmagala z absolutno večino. Kljub zmagi je ing. Leopold Figl
(voditelj Volkspartei, neoporečen antifašist, ki je bil ob anšlusu takoj odpeljan v Dachau in od tam v Ravensbrück)
sestavil koalicijsko vlado, v katero je poleg socialistov povabil tudi komuniste, ki so na volitvah dobili le 5 % glasov,
a še ti so bili drugačni od naših komunistov, saj v njihovem statutu npr. ni bilo določila, da je članstvo v partiji
nezdružljivo z religioznostjo; Viktor Matejka, funkcionar avstrijske partije, je celo objavil brošuro z naslovom
Katholik und Komunist, ki sem jo videl tudi pri nekaterih taboriščnikih. Tudi koroška deželna vlada je bila po
volitvah koalicijska, a v njej je bilo vse drugo, le nobenega Slovenca. In čeprav je Tito v svoj govor z balkona
ljubljanske univerze (26. maja 1945) vpletel tudi stavek, „da koroških rojakov ne bomo pozabili“, jih je kmalu
pozabil, saj si pozneje zaradi koroških Slovencev ni napenjal mišic, kot si jih je zaradi Trsta, ki mu je celo
obljubljal poseben status „sedme republike“ v okviru federativne Jugoslavije. Tito se je sam dobro zavedal, kako je z
Angleži zadnjo ped osvojene koroške zemlje zabarantal za vrnitev tisočev slovenskih fantov, ki jim je namenil smrt v
kraških breznih in rudniških jaških.

Kako so slovenske begunce sprejeli nemško govoreči domačini? Ne moremo pozabiti, da je bila pred vojno Koroška
podvržena hudi germanizaciji, zdaj pa nenadoma pride sem šest tisoč Slovencev.

Ne vem, kako je bilo na Koroškem. Vem pa, da so nas domačini na Tirolskem prijazno sprejemali. Domačini iz bližnje
vasi Tristach so nam pustili, da smo v njihovih gozdovih nabirali dračje, storže in gozdne sadeže. Iz občasnih
pogovorov z vaščani v Tristachu vem, kako so z nami sočustvovali, vem, kako so se prizadeto bali, da nas ne bi
doletela enaka usoda, kot je maja 1945 doletela Kozake, ki so s svojimi družinami in konjskimi vpregami šotorili na
bližnjih pašnikih in mnogi rajši poskakali v Dravo, ko so jih angleški vojaki s surovo silo vlačili na tovornjake
ali natlačili v zaplombirane živinske vagone in pošiljali v klavnico sovjetskim krvnikom. Pozneje so žrtvam te
„tragedije ob Dravi“ zgradili lepo spominsko obeležje in postavili kip njihovemu poveljniku, atamanu generalu
Panwitzu, okrog katerega
[Page 080] so v skalo vkovane konjske podkve. Kip še danes
stoji v parku sredi vasi Tristach.

Vsekakor ne moremo mimo vprašanja odnosa Angležev do slovenskih beguncev. In njihove odgovornosti za pomor
domobrancev.

Angleži so se do nas grdo obnašali. Mene, ki sem bil šibak in slabo razvit fant, so do nagega slekli in iskali SS
oznako. Moram pa povedati, da je bilo med njimi nekaj svetlih izjem. Posebej bi rad omenil Johna Corsellisa, ki je bil
res anima candida, ena najbolj čistih duš med Angleži. Ko je zvedel za resnico, za grdo angleško prevaro in laž,
zaradi katere se begunci obnašajo sovražno do Angležev, si tega ni mogel odpustiti, čeprav sam ni imel nič pri tem.
Taboriščnikom je pomagal, kjer je mogel. Pisal je mami, naj za taboriščnike pošilja knjige in začimbe. In kaj vse
je naredil za našo begunsko gimnazijo! Skupaj z ravnateljem Bajukom je na rektoratu graške univerze dosegel, da so se
Slovenci, ki so maturitali na begunski gimnaziji, lahko brez težav vpisovali na univerzo. Pozneje je objavil knjigo o
Sloveniji 1945, ki je postala prava uspešnica. In kot sem slišal, je navezal stike z angleško vlado in ji predlagal,
naj se opraviči Slovencem za to, kar je sramotnega zagrešila. Za vse, kar je za nas naredil, sem čutil dolžnost, da
takratnemu predsedniku države Drnovšku predlagam, naj Corsellisu podeli državno odlikovanje. Žal je predsednik
Drnovšek kmalu po tem zbolel in umrl. Podoben predlog sem nato poslal predsedniku Türku. In kakšen odziv? 9. junija
2008, ob 13.20 uri, je pri meni doma zazvonil telefon. Poklical je nekdo iz urada predsednika Türka ter mi hladno in
brezosebno sporočil, da se predsednik ni odločil za ta korak. Odgovoril sem mu, da predsednika države sicer
spoštujem, a ne razumem, zakaj mi odgovarja po telefonu, saj predloga nisem poslal po telefonu, ampak sem z odpremnico
poslal pisni predlog. Še cesar Franc Jožef, ki je imel večji imperij kot naš predsednik, je odpisal mojemu dedu, ko
se je nanj obrnil zaradi težkega položaja idrijskih rudarjev in nato sprejel delegacijo idrijskih rudarjev. Ne vem, če
so me v predsednikovem uradu do kraja poslušali, imel sem vtis, da je glas z druge strani prej odložil slušalko.

Začeli so se stopnjevati tudi pritiski s strani zaveznikov, še posebej na jesen oz. zimo leta 1946. Kako to? Kaj se
je spremenilo?

Pritisk Jugoslavije je bil zelo močan, pa tudi angleška armada, ki je okupirala Koroško, je bila prokomunistično
usmerjena, kar se je poznalo tudi pri odnosu do nas. V Salzburgu, ki je bil pod ameriško upravo, so bili zavezniki
popolnoma drugačni do beguncev. Zato se je npr. tudi škof Rožman iz celovškega škofijskega dvorca umaknil v
ameriško zasedbeno cono v deželo Salzburg. Pri tem pobegu mu je pomagal ameriški polkovnik poljskega rodu.

Ko sem prebirala poročila UNRRE, govorila z nekdanjimi taboriščniki ali prebirala spomine iz tistih časov, so vsi
poudarjali, kako zelo so se Slovenci izkazali. Da so povsod, kamor so prišli, kolikor se je le dalo, uredili barake, da
je bilo mogoče v njih dostojno živeti. Vi pa omenjate, da so peggeške begunce ob prihodu v Špital pričakale
prepišne barake, neurejena stranišča. Vtis je bil strašljiv. Kako je to mogoče? Saj je šla velika skupina
slovenskih beguncev v taborišče Špital že konec junija 1945.

Res je, begunsko taborišče v Peggezu je bil pravi hotel v primerjavi s Špitalom. Taborišče v Peggezu je bilo
namreč med vojno namenjeno Nemcem, ki so bežali iz Romunije in Madžarske pred Rdečo armado, zato je bilo bolj
komfortno, če lahko tako rečem. Za nas, ki smo bili razvajeni, je bil Špital koncentracijsko taborišče. Že pred
našim prihodom je bilo prenatrpano, potem pa so še nas natlačili noter. In to v barake, ki so bile najbolj mizerne ter
predvidene za rušenje. Bilo je grozljivo. In vse to z očitnim namenom, da bi nam zagrenili življenje

[Page 081]

Figure 33.

do zadnjega. Tudi Corsellis v svoji knjigi izrecno piše, da ni razumel tega brezsrčnega ravnanja angleških
oblasti.

Vaš oče je na vabilo ravnatelja Bajuka prišel v Peggez, kjer je na slovenski begunski gimnaziji do svoje vrnitve
poučeval slovenščino. Večkrat ste poudarili, da ste imeli odlične profesorje in vrhunske strokovnjake; nekateri bi
prej sodili na univerzo kot na gimnazijo. Ali je bila slovenska begunska gimnazija res tako nekaj izjemnega v povojni
evropski begunski zgodovini?

Slovenska begunska gimnazija v Peggezu je bila dejansko nekaj izjemnega! To se vidi že po tem, da je ugledna graška
univerza brez oklevanja priznavala maturitetna spričevala slovenske begunske gimnazije. Profesorji so bili res zahtevni.
Sam sem imel veliko petic, le pri latinščini in grščini štirico, čeprav sem oba jezika že takrat z veseljem
študiral in sem kasneje (ne imejte tega za samohvalo, skušam le poudariti, kako strogi so bili kriteriji te gimnazije)
pristal v konici svoje stroke. Predsednik angleške komisije Baty (po činu polkovnik, po izobrazbi klasični filolog),
ki je prišla iz Celovca ocenjevat kvaliteto gimnazije, je poslušal uro grščine in bil presenečen nad našim znanjem,

[Page 082]

ki je bilo po njegovi sodbi višje kot nivo znanja dijakov ustreznih šol v Angliji.

Zasluga za tak uspeh gimnazije je bila tudi Bajukova …

Gimnazija je bila vrhunska predvsem po njegovi zaslugi. Bajuku se je delala velika krivica.

Očitali so mu, da je med vojno izključeval dijake, simpatizerje OF. Veste, kaj je bilo v ozadju? Na gimnazijo je
prišla Gestapo in rekel, da ti in ti dijaki raznašajo Poročevalca, in navedel imena dijakov, pri katerih so našli
ilegalno gradivo. Od Bajuka so zahtevali, da jih izključi iz gimnazije, v nasprotnem primeru jih pošljejo v Dachau:
‘Če ne boste ukrepali vi, bomo ukrepali mi.’ Bajuk je smatral, da je manjše zlo, če ravna tako, kot so
zahtevali, pri tem pa je ob koncu šolskega leta izključenim dijakom omogočil opravljati zaključne izpite. Kasneje so
sicer menda nekatere kljub temu zaprli ter poslali v Dachau, toda večina je ostala v Ljubljani in študirala naprej,
čeprav kot privatisti.

Tudi sicer so si vplivni levičarji pri angleških oblasteh »že dolgo prizadevali, da bi zatrli to najpomembnejše
izobraževalno in kulturno središče slovenske emigracije«, kot ste nekje zapisali. K temu je močno prispevala tudi
jugoslovanska oblast ter repatriacijske komisije, ki jih je pošiljala. Kako uspešni so bili pri tem?

Vsekakor so bili uspešni. V nekem poznejšem obdobju, ko mene ni bilo več v taborišču in sem se že vrnil domov,
so angleške taboriščne oblasti slovensko gimnazijo ukinile in preoblikovale v nekakšno obrtno-tehnično šolo,
ravnatelja Marka Bajuka in sina Božidarja pa z družinami vred sredi najhujše zime nagnali iz taborišča. Od tam so si
Bajuki sami pomagali v Gornjo Avstrijo, ki je bila v ameriški zasedbeni coni.

Več taboriščnikov se spominja, da so repatriacijske komisije iz Jugoslavije prihajale v taborišča vsak teden ter
prepričevala ljudi, da se vrnejo v domovino. O tem so zagotovo komisije redno pripravljale poročila ter jih pošiljale
oblasti. Pa v Arhivu Republike Slovenije o taboriščih (ne le na Koroškem, tudi tistih v Italiji) ne najdemo skorajda
ničesar. Le dve tanki mapi. Kdo so bili ti, ki so prihajali v taborišča? So bili Slovenci? Hrvatje, Srbi?
Taboriščniki so se spominjali, da so med njimi prepoznali tudi katerega od medvojnih likvidatorjev.

Spominjam se samo, da je v naše taborišče prihajal partizanski polkovnik Franc Pirkovič, doma iz Šentjerneja, ki
ga je oče poznal, ker je njega in njegovega brata učil na novomeški gimnaziji. Nekateri v taborišču so vedeli
povedati, da je bil Pirkovič med vojno likvidator. Tega ne vem zagotovo, slišal sem pa, da je bil strah in trepet
vaških stražarjev; imel je partizansko ime Čort, kar v ruščini pomeni ‘hudič’. Toda moj oče mu je zaupal,
ker ga je imel v spominu kot solidnega dijaka. Ko ga je Pirkovič v taborišču zasliševal, mu je oče naravnost
povedal, da je nasprotoval Osvobodilni fronti samo zato, ker ni odobraval umora kot sredstva političnega boja. Ko ga je
ta spraševal, kateri umor ima v mislih, je omenil umor Natlačena; in Pirkovič mu je priznal, da je bila to res slabo
premišljena poteza. Spominjam se tudi, da je pozno jeseni 1945 prišla v taborišče skupina izgnancev, ki so bili
izseljeni kot Volksdeutscherji, a so se večino-
[Page 083] ma imeli za Slovence. Med njimi je bil npr. prof.
Jože Ovsenek, baje prej vpliven v slovenski orlovski organizaciji, ki je na begunski gimnaziji takoj postal pomočnik
ravnatelja. Velika krivica se je godila tudi družini Karla Hinterlechnerja, ki si je že pod cesarsko Avstrijo na Dunaju
zelo prizadeval za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in je pet let po njeni ustanovitvi postal tudi njen rektor;
njegova hči Anica, ki je maturirala na begunski gimnaziji leta 1946, v razredu, ki mu je bil moj oče razrednik, je
pozneje postala ena vodilnih slovenskih geologinj. Velikokrat so se ravno nekateri od teh izgnancev obračali na
Pirkoviča s prošnjo, da se jim popravi storjena krivica, in ta jim je, da bi naredil v taborišču boljši vtis, šel
po možnosti zelo na roko. Zanimivo, da sem imel štiri leta pozneje, ko se po prihodu iz udbovskih zaporov nisem mogel
vpisati na klasično gimnazijo, na šentjakobski gimnaziji sošolca, ki se je pisal Viktor Drusany. In ko sva bila že
nekaj mesecev sošolca, mi je nekoč tiho zaupal, da me že od prej pozna. Na moje vprašanje, od kod, mi je povedal, da
iz begunske gimnazije, kjer je bil eno leto za mano. Zdaj pa me je dohitel, ker meni niso hoteli priznati spričevala
begunske gimnazije (njemu so očitno ga). Nikoli pa ni maral o tem najinem poprejšnjem poznanstvu govoriti pred najinimi
sošolci.

Zelo pomembno vlogo med slovenskimi begunci so imeli duhovniki. Toda med škofijskimi duhovniki in salezijanci, ki so
se posvetili predvsem mladim v taboriščih, je prihajalo do trenj. Ali je bilo to opaziti tudi navzven ali je šlo zgolj
za »notranji« spor? Kje sploh iskati razloge za to nerazumevanje drug drugega?

To prvič slišim in sam tega nisem opazil. Vem samo, da je bilo med profesorji pet salezijancev, vsi so bili vrhunski
strokovnjaki, predvsem pa razumevajoči vzgojitelji. Verouk je sprva poučeval svetni duhovnik profesor Jakljič, ki nas
je spočetka fasciniral predvsem zmatematično eksaktnimi dokazi za bivanje božje (mislim, da je izhajal iz
Aristotelovega pojma prôton kinoûn akíneton). Par mesecev za njim je verouk prevzel salezijanec Luskar, ki smo ga prav
tako vzljubili, še zlasti, ker se je z nami rad povzpel na nekaj vrhov v Visokih Turah, med drugim na tritisočak
Hochschober, kjer smo z vrha prvič lahko spet videli Triglav.

Koliko se je v notranje življenje slovenske taboriščne skupnosti vmešavalo taboriščno vodstvo?

Mislim, da kar močno. Časopisi, ki so jih izdajali taboriščniki, so bili pod strogo kontrolo, vedno cenzurirani. V
njih ni smelo biti nobene žal besede čez Jugoslavijo, samo dobre stvari naj bi pisali o njej, nič slabega, nič o
usmrtitvah ali o čem podobnem. Tisti taboriščni uradniki, ki bi nam bili preveč naklonjeni, so bili največkrat
prestavljeni drugam. Vendar so naši ljudje diktirano cenzuro znali spretno zaobiti in so izven taboriščne kontrole
izdajali še neki drug časopis, ki je formalno sicer izhajal v Celovcu (zato je bil naprodaj šele zvečer, uro potem,
ko je prišel vlak iz Celovca, ki je pripeljal „pošto“ na železniško postajo v Lienzu); v resnici so ga skrivaj
razmnoževali v Lienzu.

Ko ste se vrnili v domovino, vas je obiskala tudi komisija UNRRE, ki je prišla preverit,
[Page 084] kako ste se oče in vi vklopili v novo stvarnost. O
tem obisku ste pisali tudi v vaših spominih. O svojem obisku v Sloveniji je vodja komisije gospa Boester poročala UNRRI
ter v poročilu med drugim zapisala, da je oblast njeno prošnjo, da bi se z ljudmi srečala brez spremstva, zavrnila.
Kot je naivno napisala v poročilo: »No clear reason was given for the refusal«.

Sam bi rekel, da ni šlo za naivnost. Po vrnitvi z obiska v Jugoslaviji je imela gospa Boester za taboriščnike v
Špitalu predavanje. O Jugoslaviji je govorila samo dobro, še posebej pa je poudarjala, kako je lahko po državi
potovala popolnoma sama ter da je nihče ni oviral pri pogovorih s posameznimi ljudmi. Da jo je v Sloveniji spremljal
mlad gospod z ministrstva, da je tolmačil pri tistih ljudeh, ki niso znali nemško, sicer pa jo je tudi on pustil samo z
ljudmi. Po mojem je načrtno izkrivljala podobo in je točno vedela, zakaj taboriščnikom govori nekaj drugega, kot je
zapisala v poročilu za UNRRO. Njena dolžnost je bila čim več ljudi spraviti domov. Kar je seveda razumljivo, kajne?
Vživite se v Avstrijo, v deželo, ki je bila takrat prenatrpana z begunci, tako kot so danes nekateri grški otoki ali
italijanski otok Lampedusa.

Boesterjeva je v poročilu o vas napisala, da ne oče ne sin nista imela ob vrnitvi nobenih težav, da oče samo
zaradi bolezni še ni dobil službe. V knjigi Utrinki ugaslih sanj se njenega obiska in vajine vrnitve spominjate
nekoliko drugače …

Moralo je miniti devet let od vrnitve iz emigracije v domovino, preden je moj oče dobil vsaj približno ustrezno
službo na gimnaziji v Stični. Pa še tam jo je dobil z izrecno prepovedjo poučevanja slovenščine (čeprav je bil moj
oče eden prvih, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral iz slavistike!), saj je bil to najbolj občutljiv vzgojni
predmet. Ko je mama ob obisku angleške komisije povedala, da oče še vedno nima službe, čeprav se je obrnil že na
veliko

naslovov, ji je slovenski spremljevalec (mamin instinkt je v njem prepoznal oznovca) ob odhodu nedvoumno rekel, da
tega ne bi smela povedati. Da se dobro ve, kaj se sme govoriti pred tujci in česa ne.

Le malokomu pa je znano, da je bil moj oče kasneje model za Mornika, enega osrednjih likov (ne bom rekel ravno
junakov) v Rebulovem romanu Ob Babilonski reki, katerega osrednji del se odvija v barakah begunskega taborišča pri
Lienzu. Ob branju sem bil ganjen, ko sem v Mornikovih besedah prepoznal stavke iz ust mojega očeta. Poleg njega sem v
tem romanu prepozna pod osebnostjo Memorja ravnatelja Bajuka, pod Nivelsonom (s pridevkom Kardo) plemeniti lik Johna
Corsellisa. Po mojem mnenju je to eden najbolj pretresljivih romanov o tragediji in kalvariji slovenskega povojnega
begunstva, po krivici preveč spregledan in pozabljen.

Kje, kaj je šlo pravzaprav narobe, da je lahko prišlo med Slovenci do takega razkola in pokola, ki ga ne najdemo
primerljivega v vojnem in povojnem obdobju. Je treba iskati odgovornost v politiki med obema vojnama? Bi bilo treba iti
še dlje, vse do Mahniča? Ali pa je dejansko vsa odgovornost le v komunizmu, iskanje krivca drugje pa posledica naše
polstoletne indoktrinacije?

To, da naj bi bil za naš razkol kriv škof Mahnič, je larifari. Mahnič je samo jasno postavil vsako stvar na svoje
mesto. Zahteval je, naj vsak jasno pove, kaj misli. Nikoli ni oznanjal, da je treba vse drugače misleče pobiti, kot se
je počelo pri nas med vojno in po njej. Tako kot Rožmana so tudi Mahniča vedno demonizirali. Naš literarni zgodovinar
Koblar, ki je bil sicer velik simpatizer OF, je bil najgloblje razočaran, ko je pripravljal knjigo o Gregorčiču in
videl, da so mu pri DZS iz rokopisa črtali kar cele strani, in sicer najrajši tam, kjer je kaj pozitivnega zapisal o
Mahniču: kako da je skrbel za siromašne študente, kako si je v goriškem bogoslovju prizadeval za pomiritev med slo-
[Page 085]

Figure 34.

venskimi, italijanskimi in furlanskimi bogoslovci itd. Žal v naših šolah o škofu Mahniču govorijo samo slabe
stvari, najrajši o tem, kako je Gregorčiču zagrenil življenje. Nikoli besedice o tem, da je bil Mahnič pravzaprav
prva žrtev italijanskega šovinizma, kako so ga kot škofa zvijačno zvabili s Krka na italijansko torpedovko, in ga,
namesto na obljubljena pogajanja, odvlekli in vrgli v zatohlo ječo, da niti papež ni vedel zanj, kjer je nevarno zbolel
in za posledicami umrl …

Ko sva že pri ožigosanih. Tudi Katoliško akcijo so uspeli demonizirati …

Spomenka Hribar je večkrat pisala o škofu Mahniču, večkrat tudi o Katoliški akciji, ki da je organizirala vaške
straže. Nazadnje sem se oglasil, da to ni res, naj ne udriha čez KA, ker morda ne ve, da je bila KA apolitična
organizacija. V njenem statutu je bilo izrecno zapisano, da je članstvo v KA nezdružljivo s članstvom v politični
stranki ali v kaki prostovoljni vojaški formaciji. Čim je šel kdo k vaškim stražarjem, je bil brisan iz spiska
članov KA. Doma hranim nekrolog za prof. Romanom Pavlovčičem, mojim razrednikom na begunski gimnaziji. Avtor Jože
Velikonja, sin po vojni ubitega Narteja Velikonja, na koncu nekrologa piše: »Najina pota sta se razšla takrat, ko sem
izstopil iz Katoliške akcije, ker nisem mogel mirno gledati, da KA stoji ob strani, medtem ko na Dolenjskem in
Notranjskem pobijajo nedolžne ljudi, ti pa si ostal …«

[Page 086]

Mučeništvo (Črna maša, Balada o materi)

Figure 35. Mučeništvo (Črna maša, Balada o materi)
Bara Remec

Iskanja in besede

5.
Iskanja in besede

[Page 087]

Jesenski žarki v Kočevskem rogu

5.1.
Jesenski žarki v Kočevskem rogu

Mirko Kambič

5.1.1.

Gozd pod Krenom počiva v popolni tišini. Jesenski dan je sončen, miren, brez vetra, prijetno ohlajen. Jutranja
meglica se umika žarkom mehke svetlobe. Na nebu sanjarijo koprenasti oblački. V redkem gozdu so natresene manjše, z
zelenim mahom porasle skale. Vmes šumijo preproge suhega jesenskega listja. Prameni žarkov se poigravajo v krošnjah
dreves, po deblih in valovitih tleh.

Z žarki prepojena zelena veja je v prosojni barvitosti kot ikebana. Sklanja se nad temino brezna in trosi vanj
kapljice svetlobe. Ograja ob breznu spominja na mejo med življenjem in smrtjo, med dobrim in zlom, med preteklostjo in
sedanjostjo. Na skalo je postavljen manjši križ. Na njem je pritrjen kar preskromen napis: Padli za domovino. Malo
nižje so pred kratkim položili velik šopek svežega cvetja s slovensko trobojnico. Okrog je mnogo sveč, dogorelih in
tistih s toplimi plamenčki. Obiskovalci so bili tu pred kratkim. Znova se bliža večja skupina v spoštljivem
molku.

Južna stran brezna je strma, porasla z redkejšim drevjem. Prameni sonca prodirajo skozi krošnje in hitijo tja proti
robu jame. So kot reflektorji, ki osvetljujejo oder silne tragedije. Po načrtih režiserja bi morala ostati kruta zgodba
za vedno pozabljena. Desetletja so bila zastraževana z molkom.

Sedem na mahovito skalo in se prepustim spominom. Eden teh me popelje nazaj v leto 1950 do moje obtožnice in razprave
pred sodiščem v Ljubljani. »Redno je dodajal še en očenaš za naše domobrance,« je zapisal javni tožilec in me
obtoževal, da sem širil lažnive vesti o poboju domobrancev. Ta bojeviti pristaš revolucije si pač ni mogel niti
najmanj predstavljati, da bodo točno štirideset let pozneje prav tu, v Kočevskem Rogu, javno molili očenaš in
odstranili železno zaveso molka.

Nekaj toplega začutim na obrazu, kot bi me pobožala ljubeča roka. Sončni pramen seje spustil izza drevesa prav na
moje čelo. Ogreje mi tudi srce. V zavest mi stopajo jasne, mirne misli. Nasilno žrtvovani so postali zmagovalci.
Nasprotniki so moralni poraženci. Žrtvam se vrača spomin, dobro ime, čast in ljubezen. Oslabelim na pogumu se budi
novi optimizem. Z njim bomo v prihodnje bolj globoko in zavestno doživljali veliko tragedijo.

[Page 088]

Iz mučeništva v prihodnost (Svetloba Kočevskega Roga)

Figure 36. Iz mučeništva v prihodnost (Svetloba Kočevskega Roga)
Mirko Kambič
[Page 089]

Slovenske teme

6.
Slovenske teme

V očeh neumnih se zdijo mrtviHomilija 2. 11. 2016, na Žalah, ob lipi sprave.

6.1.
V očeh neumnih se zdijo mrtvi


2

Janez Juhant

6.1.1.

Božja beseda iz Knjige modrosti pravi, da so »duše pravičnih v božji roki«. Niso v človeških rokah. Mnogi si
predstavljajo, da so življenja ljudi v njihovih rokah. Tako mislijo celo starši ali ‘predstojniki’, predvsem pa
vladarji in oblastniki, popolnoma pa so si lastili življenja totalitarni oblastniki. A žal se še dogaja podjarmljenje,
izkoriščanje, zlorabljanje in žrtvovanje otrok za sebične namene staršev in drugih ljudi, npr. splavi, detomori,
pohabljanje deklic, prostitucija otrok obeh spolov, trgovina z ljudmi, z begunci. Še vedno si, kot nekoč, po svetu
totalitarni tirani prilaščajo življenja. Ob vseh žrtvovanjih življenjih, se moramo vprašati, zakaj smo še vedno
družba, v kateri so možne te zlorabe. Bog, gospodar življenja, nam je življenje podaril in nihče nam ga ne bi smel
vzeti.

Duše pravičnih pa so v Božji roki. Tako so si samozvanci med vojno in po vojni vzeli pravico, da si lastijo
življenja naših ljudi. Oblastno so si prisvojili življenja drugih, s ciljem, da bi totalno zavladali nad vsemi
življenji. Sicer se je zdelo, da vladajo, a njihova oblast je vendar krhka. So kdaj pomislili, da bomo javno govorili o
njihovih zločinih in javno oznanjali, da so duše pravičnih v božji roki? »V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov
odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru.«Vse bolj prihaja v našo osebno in
narodno zavest, kako so oni v miru, njihovi domnevni gospodarji oziroma heroji pa sicer počasi, a vendar vztrajno,
tonejo v pozabo. Njih herojstvo vse bolj dobiva prave obrise tragične človeške samovoljne usodnosti. Duše pravičnih
množičnih pomorov tujih in našega holokavsta vstajajo med nami kot duše, ki se svetijo, medtem ko na njihove rablje
pada temna usodnost njihove hudobnosti ter nečloveškega propada in zablode.

Mučenci, pričevalci resnice in pravičnosti, so branili življenja drugih, svojcev in vsega krščanskega občestva
pred samovoljno samopašnostjo zatiralcev slovenskega naroda. Upirali so se krivici in nasilju nad življenjem drugih,
čeprav niso bili gotovi zemeljske zmage. Andrej Gosar je jasno povedal revolucionarjema Kidriču in Vidmarju: »Vi boste
zmagali, a kljub temu ne grem z vami!« Pravični so zastavili svoja življenja, ker je bilo »njih upanje prežeto z
nesmrtnostjo«. Zgodovina jim daje prav, saj obsoja zločinskost totalitarizmov. V tem se pravzaprav vsi strinjamo:
nihče si ne sme prisvajati življenja drugih za svoje cilje. A ko gre za konkretne zadeve, ko se mora odločati vsak
izmed nas za življenje ali za gospodovanje nad življenjem, se zadeve zapletajo. Pred vsakim izmed nas je namreč tudi
danes odločitev, ali smo pripravljeni dati življenje za druge ali pa se hočemo življenja polastiti in gospodovati nad
drugimi. In ker to ni tako hitro razvidno in ni lahko sprejeti, je pot pravičnih zahtevna, trnjeva in povezana s
križem. Pot nasilnežev pa je hitra, a vodi v strahotne izgube človeštva, v propad narodov in njihovih kulturnih
vrednot, v teptanje človekovih pravic in v dolgotrajno opustošenje. Poglejmo samo našo družbo in bomo razumeli, kako
zahtevna in težka je ta resnica. Zato bitka za življenje ni nikoli hitro dobljena. V vsakem izmed nas se razodeva
ločnica med službo življenju ter gospodovanjem nad svojim življenjem in življenji drugih. Le življenje, ki pade v
zemljo, obrodi sad, medtem kot gospodovalnost nad drugimi pomeni izgubo življenja. A pravični se vse bolj svetijo.
Spoznati in priznati si moramo, da jih je treba pokopati z osebnim človeškim dostojanstvom in jim vrniti onečaščeno
ime. Zasvetiti se morajo tudi v naših srcih, v narodu, da bomo vsi
[Page 090] dosegli mir in spravo. To je povezano tudi s
priznanjem lažnega herojstva onih, ki so mislili, da gospodujejo nad življenji. Le kdor služi Bogu, se pravi resnici,
pravičnosti in ljubezni, »bo deležen milosti in usmiljenja«. To je upanje pravičnih in ostaja upanje nas vseh.

Drugačno pesem zapojmo, veselejšoObjavljamo predavanje s tradicionalnega romanja treh Slovenij, ki ga vsako leto na
prvo nedeljo v avgustu organizira Rafaelova družba.

6.2.
Drugačno pesem zapojmo, veselejšo


*

Zlata Krašovec

Uvod

6.2.1.
Uvod

Dragi rojaki, spoštovani ljudje dobre volje! Vesela in ganjena sem, da vas smem pozdraviti na Svetih Višarjah, na
tem svetem kraju, kjer se že stoletja v medsebojnem spoštovanju srečuje troje sosednjih narodov in kjer se že več
kot četrt stoletja vsako leto zbirajo romarji treh Slovenij, da bi na ta dan, še močneje kot druge dni, začutili, da
smo en narod in da sta veselje in stiska vsakega od nas hkrati veselje in stiska vseh nas.

Trdno verjamem, da je bila ideja o vsakoletnem romanju treh Slovenij na Svete Višarje od Boga navdahnjena. Nemški
filozof Theodor Haecker je v svojem delu Vergilij, oče zahoda zapisal: »Pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi
stoje angeli za vsak narod posebej!« Si prestavljate? Pred božjim tronom z bandero v roki stoji angel slovenskega
naroda, za njim pa četrta Slovenija, nekoč trpeča, zdaj že odrešena; Slovenija, ki ni več romarica, temveč nas
pričakuje pred božjim tronom, kjer prosi Boga za edinost treh romaric, danes zbranih na tem svetem kraju.

Ko letos tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas
žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo, pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci iz matične države,
iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov.

Veselejša pesem

6.2.2.
Veselejša pesem

Dovolite mi še besedo, dve o naslovu mojega današnjega nagovora. V Podobah iz sanj je v črtici Veselejša pesem
Ivan Cankar zapisal:

»Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju deveto simfonijo Beethovnovo. Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba
najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno,
sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in
neubranost.«

Seveda je pomenljivo, da Cankar komaj kako leto po svetovni moriji piše ravno o deveti Beethovnovi simfoniji, katere
četrti stavek Odo radosti je združena Evropa po drugi vojni izbrala za svojo himno in navdih. A morda še bolj so se me
dotaknile besede o zapečatenih teorijah, o popolnem, sramotnem neznanju, ki se druži z občutljivostjo itd.

Natanko tako sem se počutila, ko me je gospod Lenart Rihar povabil, da pripravim tale nagovor. Kaj sploh lahko povem
novega v dobi interneta, ko so vse informacije dosegljive s klikom ali dvema. Gotovo ničesar, česar ne bi že vedeli.
Lahko pa vam odprem srce in vas prosim, da blagohotno prisluhnete pričevanju o osebnem občutenju naše preteklosti in
rojstva naše države.

[Page 091]

Otroštvo

6.2.3.
Otroštvo

Rodila sem se v Celju. Šest let po koncu druge svetovne vojne. Spominjam se, kako sem štiri, petletna deklica hodila
na Petriček. Marsikaterega sončnega nedeljskega popoldneva se je od mestnega parka ob Savinji navzgor vila procesija
prebivalcev mesta. Med njimi s staršema tudi sama. Ne vem, ali je bila udeležba na mitingih obvezna, ali so ljudje tja
odhajali zaradi druženja. Spominjam pa se, kako se je pod večer običajno oglasila harmonika in ljudje, tudi otroci,
smo plesali. V večernem mraku so bile besede govornika, ki so se poprej razlegale iz hreščečih zvočnikov in nas
opominjale, kako srečni moramo biti, ker živimo v svobodni Titovi Jugoslaviji, večinoma že pozabljene. Ni pa dvoma,
da so se te besede zapisovale v našo podzavest.

Več kot pol stoletja je minilo, preden sem prvikrat slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na
Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček. Tam so – kako ironično – oropani
ljubezni staršev preživljali svoje žalostne dneve. Stene zapuščene gostilne pa so bile priča objokanih noči,
dokler otrok niso razselili, večini spremenili identiteto in jih oddali v rejo.

Ne vem, koliko udeležencev mitingov na Petričku je tedaj vedelo, kaj se je na tem kraju dogajalo po vojni. Želim pa
verjeti, da jih je bila le peščica …

Kako leto pozneje sem se, že prvošolka, vračala s športnega dneva. Domov grede sem se ustavila pri starih starših
po materi. Živela sta v Zavodni, nedaleč od železniške proge, kamor so leta 1945 pripeljali vlaki … No, takrat o
tem nisem vedela ničesar. Odrasli so se morda kaj pogovarjali. A ne pred otroki.

»Kje pa ste bili? Kaj ste počeli,« sta me vprašala tisto popoldne. »Na Teharjah. Igrali smo med dvema ognjema,«
sem odgovorila. In potem je bila tišina. Spogledala sta se kot tedaj, kadar česa nista odobravala. Le kaj je bilo
narobe s tem, da smo na Teharjah, pri Sv. Ani igrali med dvema ognjema?

Mnogo kasneje, ko ju ni bilo več med živimi, je tista tišina postopoma dobivala pomen. Nekaterim se je začelo
svitati ‘že’ leta 1975 ob prvi objavi intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga pet let pripravljala Alojz
Rebula in Boris Pahor. Zame in za mnoge druge, ki nas tržaški Zaliv takrat ni dosegel, pa še kasneje. Resnica dolga
leta ni bila le zamolčana in skrbno skrivana, temveč tudi prepovedana.

Potem pa so nas dosegala pričevanja o Rogu, Teharjah, Šterntalu … in prav med zadnjimi o Hudi jami. Tudi to ime mi
je bilo znano že v otroštvu, saj je bil stari oče po očetovi strani knap iz Marija Gradca pri Laškem. Seveda sem
takrat mislila, da se Jama imenuje huda zaradi težkega dela rudarjev. Spočetka je bilo verjetno res tako. Potem pa smo
leta 2009 zgroženi spoznali, da je resnica o tej jami še mnogo hujša. Postalo je očitno, da so bila dejanja oblasti
in krvi žejnega uma mnogo strašnejša od vsake domišljije. A tedaj so bili moji stari starši, pa tudi oče, že
pokojni, sama pa sem bila že babica.

Pomlad

6.2.4.
Pomlad

Na kratko – zlaganost ‘najboljšega vseh sistemov’ sem spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega
stoletja. Pri svojih tridesetih. Čutila sem se prevarano. Razočaranje je bilo tem večje, ker večina sodržavljanov te
zlaganosti sploh ni prepoznala. Tisti, ki smo jo, pa smo verjeli v moč besede. Med sabo smo si izposojali fotokopirane
izvode 57. številke Nove revije in jo ponujali v branje še drugim. Mnogi smo tedaj prvikrat brali članke Jožeta
Pučnika, ki jih je ta napisal še pred izgnanstvom. Dogajanje okoli Revije 57 smo odkrivali s četrtstoletno zamudo

Ko bi ljudje poznali resnico, bi bilo vse drugače – smo bili prepričani, ne da bi vedeli, da tudi sami še zdaleč
ne poznamo obsega zločinov, s pomočjo katerih se je povojni komunistični režim povzpel na oblast in se na njej
[Page 092] utrdil. Šele letos je izšla knjiga dr. Milka
Mikole Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, ki govori o po koncu druge svetovne vojne
ustanovljenih komunističnih koncentracijskih taboriščih. V njih je bilo zaprtih približno 70 tisoč zapornikov,
velika večina političnih. Na njihovem trpljenju in na posmrtnih ostankih vsaj 18 tisoč po vojni pobitih rojakov je bil
zgrajen sistem, ki se je zdel večen.

Kljub temu je že tisto malo, kar smo vedeli, zadoščalo za upanje, kako bi bilo vse drugače, ko bi ljudje poznali
resnico. Do režima kritično besedilo je bilo težko objaviti. Mediji so bili pod budnim nadzorom partije, in če je ta
izjemoma dopustila izhajanje oporečniške publikacije, je bilo to zgolj zato, da se je oblast lahko trkala po prsih, da
ne duši mnenjskega pluralizma. Seveda zgolj v nizko nakladnih revijah, ki so jih tako ali tako prebirali samo
istomišljeniki. Še največji doseg je imela Mladina, ki se je takrat prodajala kot sveže žemljice in bila nekajkrat
tudi zaplenjena oziroma cenzurirana. Telex in Pavliha sta bila ukinjena.

Na zaprtost medijskega prostora smo v pričakovanju Orwellovega leta opozorili z Odprtim pismom novinarjev. Čeprav
pismo niti ni bilo posebno prevratniško, je moralo med njegovim nastankom in objavo preteči domala leto dni. Nazadnje
je konec leta 1984 ugledalo luč sveta na platnicah revije Problemi, katere doseg je bil … saj veste kakšen. Osrednji
mediji so bili rezervirani za novinarje družbenopolitične delavce, zadolžene za širjenje enoumja.

Zaprtost medijskega prostora z znamenitim 133. členom kazenskega zakonika o verbalnem deliktu, kakor tudi omejena in
strogo nadzorovana svoboda združevanja, pa nista mogli zadušiti prebujajoče se slovenske pomladi. Bil je to čas
odprtih pisem in podpisovanja peticij, čas nastajanja skupin civilne družbe, čas nošenja priponk s protestno vsebino
in končno čas nastajanja političnih strank, ki so se sprva, času primerno, sramežljivo imenovale
‘zveze’.

Režim je izgubljal kontrolo in postajal vse bolj popadljiv. V tej popadljivosti so stare sile zagrešile usodno
napako – aretacijo četverice. Sledila je ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki so se mu množično
pridruževali tako posamezniki kot organizacije. Med ljudmi prebujeni zdravi čut odpora do krivic je preraščal v
zahtevo po spremembi zlaganega režima, oboje pa se je še krepilo s prebujenim upanjem za dosego samostojnosti in
suverenosti slovenskega naroda. Spominjam se, kako je bila 15. decembra 1989 v koprskem dijaškem domu prvič javno
izobešena slovenska narodna zastava brez zvezde. Ne taka z izrezano luknjo, temveč zastava, sešita iz treh pramenov
blaga v slovenskih barvah, izdelana posebej za to priložnost – za srečanje z očetom slovenske državnosti, dr.
Jožetom Pučnikom, ki je že tedaj napovedal suverenost. Seveda si takrat nihče, najbrž niti Pučnik, ni mislil, kako
kmalu se bo njegova napoved uresničila.

Rojstvo države

6.2.5.
Rojstvo države

O milostnem času, ko se je rojevala naša mlada država, je bilo v letošnjem jubilejnem letu povedanega veliko;
mnogi od tukaj prisotnih pa smo to rojstvo tudi v živo doživljali. Zato naj o teh dogodkih spregovorim iz današnje
perspektive. Razmišljati želim o tem, kaj je pognalo iz semena, ki smo ga s skrbjo in veselim pričakovanjem sadili
pred petindvajsetimi leti. Je seme padlo na kamnita, peščena ali plodna tla? Je bujno raslo ali ga je dušilo grmovje?
Sta mu škodili toča in poletne pripeka? Mu je godil rahel pomladni dež?

Ker se v času, ki mi je na voljo, ne morem dotakniti vsega, kar je spodbujalo in kar je krnilo odraščanje naše
mlade države, se bom osredotočila na troje: najprej na to, kolikšna je bila enotnost v času osamosvajanja in kako se
takratna stališča politikov odražajo v njihovem današnjem delovanju; nato o tem, kaj smo od slovenske državnosti
pričakovali in kaj dobili;
[Page 093] ter končno o tem, kaj lastna država pomeni za
obstoj slovenskega naroda.

Enotnost

6.2.6.
Enotnost

Pogosto slišimo, da je bil čas osamosvajanja čas največje narodove enotnosti, a tudi, da ni bilo malo nasprotnikov
osamosvojitve. Kaj od tega drži? Kako enotna je bila volja slovenskega naroda in državljanov Slovenije, kažejo
rezultati plebiscita, ki se ga je udeležilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je
glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev. Niso pa bili tako enotni glavni politični akterji. Že slavni stavek ‘Nocoj
so dovoljene sanje, jutri je nov dan’, ki ga je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan izrekel na slovesnosti
ob razglasitvi samostojnosti, je napovedoval, da se bomo prej ali slej ‘zbudili’.

Tudi nekatere druge izjave, ki jih v evforiji trenutka nismo jemali dovolj resno, kažejo, da so nekateri vidni
politiki pričakali rojstvo države s figo v žepu. Napoved, da bomo po osamosvojitvi ‘jedli travo’, prav gotovo
ni bila izrečena za spodbudo. Izrekel jo poslanec ene takrat močnejših strank, ZSMS, Mile Šetinc, ki je dejal:
»Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi, tudi
tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa ali svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je
ta izključno slovenska.«

Takratni predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek je na vprašanje tujega novinarja, kaj misli o pogledih strank,
ki zagovarjajo izstop Slovenije iz Jugoslavije, odvrnil: »V nekaterih strankah tako mislijo, v drugih mislijo, da to ni
modro. Ne želim tega komentirati.« S to ‘odločnostjo’ se lepo sklada dejstvo, da je bil

Drnovšek v tistem času predsednik gibanja neuvrščenih, malo manj logično pa se zdi, da se je komaj kako leto
kasneje zavihtel na mesto premierja države, katere nastanka ni želel komentirati. Tudi med slovenskimi veleposlaniki
prve generacije je bila vrsta takih, ki so želeli vse prej kot osamosvojitev.

Vrhunec ironije pa je, da je prvi predsednik države postal človek, ki je v času osamosvajanja izjavil: »O
odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne
morem sprijazniti.« In ni ostalo le pri besedah in intimnem čutenju. Ustrezna so bila tudi njegova dejanja, denimo
vloga, ki jo je odigral pri razorožitvi enot teritorialne obrambe, pa njegov podpis Deklaracije za mir 1991, ki je bila
po vsebini zahteva za razorožitev Slovenije in to le malo pred začetkom osamosvojitvene vojne. Da ni šlo zgolj za
napačno oceno trenutka, je Milan

Kučan ponovno dokazal 23. decembra lani, ko je v pogovoru za TV Slovenija izjavil: “Očitajo mi, da sem bil
proti odcepitvi. Še zdaj sem.”

Tudi mnogi drugi nasprotniki osamosvojitve so bili kasneje nagrajeni s položaji v politiki, gospodarstvu in celo
diplomaciji. ‘Navadni upokojenec’ Milan Kučan pa tudi danes ni brez vpliva, kar se močno pozna v vsakdanjem
življenju Slovenije in njenih ljudi.

Prebujenje v nov dan

6.2.7.
Prebujenje v nov dan

Tistega junijskega večera leta 1991 so bile dovoljene sanje. Prebudili smo se v nov dan in bila je vojna. Na srečo
je bila po zaslugi skrbno pripravljene in odlično izpeljane strategije kratkotrajna. In zdelo se je, da so vse naše
sanje na dosegu roke in da je meja nebo.

A ne za dolgo. Dnevi so minevali in začel se je oglašati dvom: Je to tisto, kar smo si želeli? Je to država, po
kakršni smo hrepeneli, kakršno smo sanjali? Je to naš pravi dom, kjer ‘prosti volimo si vero in postave’?

Večina udeležencev plebiscita, ki je glasovala za samostojnost, je imela v mislih nacionalno državo, ki temelji na
suverenosti nacije, torej naroda. To pa je mnogoplastna kategorija, pri kateri stopa v ospredje zdaj ta, zdaj ona
lastnost. Narod kot pravnopolitična kategorija
[Page 094] pomeni skupnost državljanov (demos), ki so med
seboj enakopravni ne glede na družbeni status, sorodstvene vezi, izobrazbo, vero ipd. Narod kot socialnopolitična
kategorija vzpostavlja ljudstvo (plebs) v odnosu do elite. V sociološko psihološkem smislu pa narod pomeni skupnost
ljudi (etnos), ki jih vežejo skupna preteklost, vera in kultura, kakor tudi občutek pripadnosti ter vzajemno
prepoznavanje in priznavanje posameznika kot člana te skupnosti.

V tej luči je zanimivo, kako republiko Slovenijo definira ustava: V 3. členu je zapisano, da je Slovenija država
vseh svojih državljank in državljanov, da temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe
in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. V definiciji torej najdemo narod kot pravnopolitično kategorijo, se pravi kot
skupnost državljanov, ter kot socialnopolitično kategorijo, kjer je poudarjeno, da je nosilec oblasti ljudstvo. Ustavna
definicija pa pušča ob strani narod kot sociološko psihološko kategorijo in se ne ukvarja s skupno preteklostjo, vero
in kulturo. Na prvi pogled se morda zdi, da je ta vidik upoštevan v sintagmi ‘pravica slovenskega naroda do
samoodločbe’. A to de facto ne drži, kar je razvidno že iz tega, kako je potekalo glasovanje na plebiscitu. Na
njem smo odločali kot skupnost državljanov, se pravi kot pripadniki naroda v pravnopolitičnem smislu. Načeloma s tem
ni nič narobe, a če govorimo o izpolnitvi tisočletnega sna slovenskega naroda, potem bi tudi skupna preteklost, vera
in kultura morale imeti v novi državi svojo veljavo.

Skupna preteklost

6.2.8.
Skupna preteklost

Kako pa je s tem v resnici? Zavest o skupni preteklosti je slabotno izražena. V učnih načrtih je komaj kaj
domoljubja. V zgodovinskih učbenikih zaman iščemo potrditve zgodovinskosti našega naroda. Pri obravnavi časovno bolj
oddaljenih obdobij ostajamo Slovenci v senci drugih večjih, domnevno pomembnejših narodov. Ob tem je vse premalo
poudarjeno, kako smo se kot narod obdržali v nenaklonjenih zgodovinskih okoliščinah.

Še huje je, ko prebiramo poglavja o dogajanju med drugo vojno in po njej. Skupna zgodovina, ki naj bi bila
povezovalka, igra v šolskih učbenikih dobesedno razdiralno vlogo. Šolski sistem še četrt stoletja po padcu komunizma
stoji na braniku enoumja in to kljub temu, da je z malo truda, samo z nekaj kliki, dosegljiva tudi drugačna
interpretacija dogodkov. Za večji učinek kontinuirane indoktrinacije se izdatno trudijo mediji in tako omogočajo, da
si ena stran lasti vse zgodovinske zasluge in pripisuje vso krivdo nasprotni strani. Zanimivo je, da to razdiralno
početje najbolj spodbujajo prav tisti, ki sicer neprenehoma ponavljajo mantro: »Pozabimo na preteklost, zazrimo se v
prihodnost!« Pri tem pozabljajo, da brez razčiščene preteklosti ni prihodnosti. Še več, upam si trditi, da
nekaterim razdvojenost naroda ustreza, saj imajo od tega koristi. Je pa to pogubno za narod; kajti tako kot velja za
posameznika, da je sposoben uravnavati pot tja, kamor je namenjen, le če ve, od kod prihaja, je tudi za narod pomembno,
da razume svojo preteklost, da jo sprejme v njeni celovitosti, jo prečisti in po tej katarzi nadaljuje pot naprej. Ta
naloga je še pred nami. Nismo je opravili. Brez tega pa kot narod nimamo prihodnosti. Z besedami Milana Komarja:
»Krivda staršev se ne izgubi, ampak odmeva med potomci. Ta misel nas napolni z resnobo, kakor nas vzradosti gotovost,
da naša dobra dela ne bodo usahnila brez sledu. Oboje nam narekuje hvaležnost in odpustljivost do prednikov in nam budi
čut odgovornosti do potomcev ter tako daje zavest včlenjenosti v tok zgodovine in v kontekst dogajanja.« Hladna
državljanska vojna se nadaljuje v današnji čas. Tudi obdobje osamosvojitve in vojne za Slovenijo ni izvzeto iz
potvarjanja zgodovine. Mladi to obdobje zelo slabo poznajo. Anketa med gimnazijci in študenti je pokazala, da največ
vprašanih meni, da je pri

[Page 095]

Veselejšo pesem zapojmo

Figure 37. Veselejšo pesem zapojmo
Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

[Page 096]osamosvojitvi najpomembnejšo vlogo odigral Milan
Kučan, ki – omenila sem že – celo sam priznava, kako osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli njegova najintimnejša
opcija. Resnični spiritus agens slovenske državnosti, Jože Pučnik je po isti anketi šele na petem mestu.


3

Ob nepoznavanju lastne preteklosti ne preseneča, da na državnih proslavah v prvih vrstah sedijo tisti, ki so
bili v času osamosvajanja zadržani in so nastanku slovenske države celo nasprotovali, medtem ko najzaslužnejše
osamosvojitelje zasmehujejo, jih vlačijo pred sodišča in blatijo po medijih.

Boleče je opazovati tudi razkazovanje totalitarnih simbolov in jugonostalgično ikonografijo javnih prireditev.
Težko doumljivo je, da slovenski parlament kljub večkratnim poizkusom tudi še po sedmih letih od njenega nastanka ni
zbral kvoruma za potrditev Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, da torej ni bil sposoben obsoditi vseh treh
totalitarizmov: fašizma, nacionalsocializma in komunizma, pri čemer slednji še naprej uživa status nedotakljivosti.
Tako ‘zazrti v prihodnost’ brezglavo drsimo nazaj v preteklost.

Vera In kultura

6.2.9.
Vera In kultura

Nič bolje kot na polju skupne zgodovine nam ne kaže na področju vere in kulture. Časi, ko je slovenski narod v
veliki večini pripadal katolištvu, so očitno minili. Na srečo so za nami tudi časi preganjanja, ko so oblasti ljudi
zaradi njihove vere zapirale in včasih celo morile. Formalni verski svobodi navkljub pa je v slovenski družbi odnos do
kristjanov, še zlasti do katolikov, pogosto dobesedno neciviliziran. Kot da mantra ‘vsi drugačni – vsi
enakopravni’ velja za vse, le za katolike ne. Ti so menda neuki, nazadnjaški, nagnjeni k domačijski zaplankanosti
in hkrati kolaborantstvu … so skratka drugorazredni državljani in živo nasprotje izobraženih, svetovljanskih,
naprednih in v vseh pogledih častivrednih prvorazrednih državljanov.

Morda se zdi ta podcenjujoč odnos do kristjanov manj poguben od povojne tiranije. V resnici pa ni tako. Če je
odkriti teror dosegel, da so se verniki umaknili iz javnega življenja, v svoji notranjosti pa ostali Kristusovi,
poniževanje in sramotenje prinašata nemir tudi v globlje plasti človeške psihe. Ob pomanjkanju osnovnega spoštovanja
do verujočih vera ne more odigrati svoje narodnopovezovalne vloge, ki se kaže v ohranjanju in prenašanju vrednot, ki
so skupne tako verujočim kot neverujočim, na mlajše rodove.

V tej točki prepletanja vere in kulture na izpitu nismo padli samo Slovenci, ampak tudi Evropska zveza. Spomnimo se
spodletelih prizadevanj za vpis krščanskih korenin v preambulo evropske ustave. In zdaj smo tam, pri razvrednotenju
vrednot, ko se včeraj izmišljene vrednote merijo z večnimi, kakor da bi bile njim enake … To nujno vodi v kaos,
četudi na videz vlada red.

Pred več kot pol stoletja je Milan Komar v svojem eseju Branilec miru zapisal takole:

»Mir je pokojnost reda. Tako ga opredeli srednjeveška krščanska filozofija. Mir torej ni kakršna koli pokojnost
ali celo negibnost. Recimo, pokojnost nereda ali negibnost smrti. Pogostokrat se nered ustali. Ni ga več, ki bi proti
njemu protestiral. Trpnost ljudstva je prevladala. Čeprav se zdi, kot da bi bil mir, to nikakor ni mir. Tudi v osebnem
notranjem življenju se nered lahko ukorenini, človek se nanj privadi in glas vesti skoraj onemi, na zunaj ni videti
nobene nervoznosti in še manj razklanosti, vendar to ni mir, ampak otopelost.

Pravi mir izvira iz reda. Ko je vsaka stvar na svojem mestu, trenja prenehajo in konflikti izgubijo svoj smisel. Red
pa ni samo človeškega izvora. Človeški red samo podaljšuje in podrob-

[Page 097] no razvija naravni in Božji red, ki je položen v
stvarstvo. Kadar se človek ne podredi temu redu, vnaša v stvarstvo nered. Zakaj nered ni nič drugega kot spopad med
različnimi redi …«

Kako zelo navidezen je mir, če ne temelji na naravnem v stvarstvo položenem Božjem redu, doživljamo domala vsak
dan, ko se sredi Evrope, ki je pozabila na svoje krščanske korenine, spopadajo redi nižjega reda tako očitno, da tega
ni mogoče spregledati.

Narod

6.2.10.
Narod

V nebesih, ‘pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej’, pravi Haecker.
Kaj pa tu, na zemlji? Danes, četrt stoletja po tem, ko smo Slovenci dobili lastno državo, se moramo na žalost
vprašati, kakšen smisel ima ta v času, ko se nacionalnost izgublja. Smo Slovenci sploh zgodovinski narod? Smo kot
narod sposobni preživetja? Smo sploh še enoten narod, ko pa mu del rojakov noče pripadati? In ne nazadnje – koliko
nas sploh je?

Začnimo s slednjim. Številke


4

so neizprosne. Ob popisu leta 1953 je imela Slovenija nekaj več kot milijon in 466 tisoč prebivalcev, od tega
je bilo Slovencev milijon in 415 tisoč, oziroma 96 odstotkov in pol. Pol stoletja kasneje, leta 2002. je bilo
prebivalcev milijon in 964 tisoč, od tega Slovencev milijon in 631 tisoč, torej le še 83 odstotkov. V času
osamosvojitve, leta 1991 je bil delež prebivalcev, ki so se opredelili za Slovence 88,3 odstotkov, torej za pet in pol
odstotka višji kot deset let kasneje… Zdaj pa narodne pripadnosti, tako kot tudi verske, že nekaj časa sploh ne
ugotavljamo več. Zakaj?! Morda zato, da ne bi bilo preveč očitno, kako Slovenci postajamo manjšina v lastni državi.
Po osamosvojitvi se je v državo preselilo okoli 210 tisoč priseljencev, letno okoli 15 tisoč, od tega kakih tisoč
otrok …

Še bolj zaskrbljujoča je nizka stopnja rodnosti, saj število živorojenih otrok na žensko v rodni dobi že od
začetka osemdesetih let ne dosega vrednosti, potrebne za enostavno obnavljanje prebivalstva. Tak trend statistika
označuje s pojmom ‘zožena reprodukcija’, na daljši rok pa to ne pomeni nič drugega kot izumiranje naroda. Če
dodam, da povprečno rodnost dvigujejo neslovenske matere, ki imajo praviloma več otrok kot slovenske, je zaskrbljenost
za narodni obstoj tem večja. Da ne bo pomote – ne kritiziram višje rodnosti pri njih, obžalujem pa nizko pri
Slovenkah.

O tem, kako je z rodnostjo v slovenskih družinah v zamejstvu in po svetu, nimam statističnih podatkov, a verjamem,
da je tam prisotna večja odprtost za življenje. Kljub temu pa se bojim, da to ne more nadomestiti usihanja slovenstva v
matici. Še več, umiranje na obroke, ki smo mu priča doma, zna usodno vplivati tudi na Slovence po svetu.

Sprašujem se, odkod to usihanje moči naroda, ki je kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam preživel skozi
stoletja? In to prav zdaj, ko imamo svojo nacionalno državo in bi pričakovali, da nam bo to dalo nov zagon.

Med najglobljimi vzroki naše poškodovanosti so brez dvoma povojni poboji; zaradi teh smo izgubili dobršen del
narodove elite. Del te elite pa je bil pregnan, v domovini zamolčan in torej za velik del naroda ‘mrtev’. Med
pregnanimi in pomorjenimi so bili – tega ne spreglejmo – v veliki večini življenju bolj odprti katoliki.

Pogubno za nacionalno zavest je bilo tudi polstoletno pranje možganov, zaradi katerega smo se Slovenci prenehali
čutili kot enoten narod. Orwellovska delitev na pozitivne, napredne, revoluciji zavezane zmagovalce in vse ostale, ki so
bili prej ali slej deležni statusa ‘neosebe’, je narod usodno razklala.

Padec berlinskega zidu in zaton socializma je spodnesel tla pod nogami domnevno ‘boljši polovici’ naroda.
Razredne korenine so bile posekane, narodnostne so bile slabo razvite,
[Page 098] zato ne preseneča, da mnogi nočejo imeti z narodom
in njegovo kulturo ničesar več. So svetovljani in podpirajo multikulturnost.

Veliko upanje, da se bomo po osamosvojitvi Slovenci zavedli korenin in stopili skupaj, je počasi zbledelo, saj mnogi
– večina od njih pripada tranzicijski levici – počnejo čisto vse, da bi se razklanost naroda poglobila, namesto da
bi izginila.

Izhod

6.2.11.
Izhod

»Prijatelji, ne take pesmi! Drugačno zapojmo, veselejšo!« se takemu razmišljanju upira Ivan Cankar. Seveda,
veselejšo zapojmo! Toda kako?

Globoko v sebi sem prepričana in že večkrat sem to javno izpovedala, da Slovenci kot narod ne bomo preživeli brez
dostojnega pokopa svojih mrtvih. Za dostojen pokop pa je premalo odrediti mesto, ga posvetiti in postoriti vse potrebno
za prenos posmrtnih ostankov pobitih. Najprej jim je treba vrniti dobro ime. Umor dobrega imena je hujši zločin od
telesnega umora. In prav dobro ime je bilo poleg življenja vzeto tisočim in deset tisočim izvensodno pobitim. In še
sedem desetletij po smrti lahko vsakdo, ki se mu zahoče, o njih nekaznovano govori kot o narodnih izdajalcih. Izjava
‘še premalo smo jih’ je deležna zgolj sramežljivega zgražanja. Ali pa niti tega ne.

Nekoč jih je neka oblast brez vsakega dokaza zaradi svojih koristi imenovala ‘izdajalci’, zdaj pa se neka
druga oblast spreneveda in ne stori nič, da bi to spremenila. V zatohlosti, ki se na ta način vzdržuje, pa se je
razbohotila navada ovajanja brez osnove. Kot nekoč mrtvim, se zdaj živim, ki so komu napoti, jemlje dobro ime; brez
dokazov se jih proglaša za sodelavce Udbe, pripisuje se jim nečedne posle, določa se jih za dežurne krivce. Tega ne
počne le ulica, temveč tudi sodstvo, mediji in politika. Nekaznovano.

Kajti uničenje dobrega imena nekoga pri nas ne velja za zavržno dejanje, še za prestopek ne.

Da bi se to spremenilo, mora oblast opraviti svoje. Zakonodajna, v kolikor zaščita dobrega imena zakonsko ni dovolj
opredeljena, in sodna, v kolikor je. Vse to bomo morali zahtevati in doseči. In izmoliti. Zato z veseljem povem, da se
na duhovni ravni nekaj že dogaja: to je projekt Vseposvojitev, katerega pobudnica Romana Bider nas nagovarja, da izmed
blizu 98 tisoč imen žrtev medvojnega in povojnega nasilja izberemo eno in jo posvojimo. Izbrano ali naključno. In kot
posvojitelji skrbimo za njen spoštljiv spomin.

Kaj bomo s tem dosegli? Romana Bider odgovarja takole: »Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala
osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V
konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno
življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem
po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do
dostojnega pokopa in javnega spomina.«

Čas mi ne dopušča, da bi o tem projektu povedala kaj več, zato vabim vse, ki ste morda nagovorjeni, pa ga še ne
poznate, da obiščete spletno stran http://vseposvojitev.si/.

A preden končam, naj omenim še dvoje prizadevanj slovenske civilne družbe, ki zbujata upanje. Najprej me opogumlja
množična podpora referendumu za ohranitev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Lani decembra smo jo, ne prvič,
ubranili. To kaže, da v času vsesplošne zrahljanosti še premoremo vzpostaviti zdrav odnos do temeljnih
civilizacijskih vrednot.

In ne nazadnje – upanje, da nekoč, najbolje čim prej – Slovenci le zapojemo veselejšo pesem, zbujajo tudi
prireditve, podobne današnji, saj kažejo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase,
temveč se želimo srečati tudi v živo in nam zato ni težko priti od blizu in od daleč.

Bog blagoslovi vsa ta prizadevanja!

[Page 099]

Slovenski begunci v Italiji

7.
Slovenski begunci v Italiji

Prvi meseci v taborišču

7.1.
Prvi meseci v taborišču

Helena Jaklitsch

7.1.1.

Kot smo že zapisali v pretekli številki, se je sredi maja 1945 v taborišču v Monigu v bližini italijanskega mesta
Treviso znašlo okoli 1.500 Slovencev, večinoma doma z Dolenjskega in Notranjskega ter deloma iz Ljubljane, v
taborišču pa so bivali tudi begunci drugih narodnosti, med drugim Poljaki, Hrvati, Francozi in celo Italijani. V treh
mesecih, ki so jih preživeli v tem taborišču, so skušali slovenski begunci svoje življenje urediti tako, da bi bilo
čim bolj podobno tistemu, ki so ga poznali in živeli doma. Poleg tega se je slovensko taboriščno vodstvo, pa tudi
taboriščniki sami, zavedalo, da je potrebno ljudi kolikor mogoče zaposliti, saj se »brezdelje v taboriščih od
premnogih zelo težko prenaša in si želijo ročne in duševne zaposlitve za življenjske potrebščine«, kot je pisal
škof dr. Gregorij Rožman.


5

V luči tega je vsak poskusil najti kakšno zaposlitev, eni v taborišču, kjer so Slovenci kmalu prevzeli
večino vodstvenih mest, ki so bila namenjena taboriščnikom, drugi pa pri okoliških prebivalcih.

Da so jim zaupali vodstvena mesta, je bila posledica več dejavnikov. Zagotovo so bili Slovenci v taborišču močna
skupina, poleg tega pa so se s svojo (samo)discipliniranostjo, (samo)organiziranjem, redom in iznajdljivostjo tudi
izkazali in prepričali taboriščno upravo, da jim zaupa pomembna mesta v taborišču.

Ob prihodu v taborišče, ki je bilo postavljeno v prostorih nekdanje kasarne, so begunce razporedili po sobah, ki so
bile čiste, »samo ležišča na cementnih tleh, brez slame in desk«.

Večina taboriščnikov je tako spala na tleh in šele postopno so nekateri prišli do ležišč. Da so bila ta res
redka, predvsem pa zaželena, lahko sklepamo po tem, da je ob poskusu kraje ležišča enkrat prišlo celo do streljanja.


6

Ob prvem dežju se je tudi izkazalo, da okna slabo tesnijo, zaradi česar so imeli težave z vodo, ki je skozi
luknje prihajala v notranje prostore. Da ne bi prišlo do kakšnega izbruha bolezni ali epidemije, so vse taboriščnike
cepili proti tifusu, večkrat pa so bili deležni posebnega ‘pudranja’, kar naj bi jih vsaj nekoliko obvarovalo
pred bolhami.

Hrana v taborišču je bila izredno skromna in enolična, prvih nekaj tednov je imela večinoma okus po petroleju, saj
so jo kuhali v kotlih, v katerih so Italijani pred tem hranili petrolej. Nekoliko se je hrana izboljšala šele potem, ko
so taboriščno kuhinjo prevzeli Slovenci. Taboriščniki so za zajtrk največkrat dobili zgolj črno kavo ali čaj ter
piškote, za kosilo in večerjo pa slabo skuhane makarone ali krompir in grah ali korenje. Včasih so makarone skuhali
‘na zalogo’ oziroma tudi za naslednji dan, vendar so bili ti zaradi neustreznega hranjenja (na toplem) naslednji
dan velikokrat že pokvarjeni, kar pa taboriščnemu vodstvu ni preprečevalo, da take hrane ne bi postregli. Ker je v
taborišču primanjkovalo hrane, so tisti, ki so imeli s seboj kaj denarja ali pa so ga zaslužili z delom v taborišču
ali zunaj njega, skušali hrano kupiti v trgovinah v bližnjih vaseh, vendar so bile trgovine v tistih dneh po vojni
prazne, pomanjkanje hrane pa so čutili tudi domačini.


7

Zanimivo je bilo, da v tem taborišču, za razliko od drugih, v katerih so bivali kasneje, taboriščno vodstvo
beguncem ni omejevalo dnevnih izhodov iz taborišča. Mnogi so tako v tistih treh mesecih dodobra spoznali okoliške
kraje, marsikdo se je s kolesom odpravil v gore na severu, nekateri pa so se zapeljali tudi do Benetk, ki so bile od
taborišča oddaljene 40 kilometrov.

Že v Monigu so Slovenci izmed vseh slovenskih taboriščnikov izvolili svoj taboriščni
[Page 100]

Moj Bog, toliko najboljših sinov slovenskega naroda!

Figure 38. Moj Bog, toliko najboljših sinov slovenskega naroda!
Lojze Erjavec

odbor. Predsednik odbora je postal duhovnik Karel Škulj, ostali člani pa so bili ing. Jože Padar, Anton Mrkun in
Franjo Maršič.


8

Karel Škulj je bil za predsednika imenovan predvsem zato, ker je bil že v preteklosti zelo aktiven. Tako je bil
med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru in narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu. Kot kaplan v Loškem
potoku je bil med ustanovitelji Orla, Vincencijeve zveze, Kmetske zveze, Ljudske knjižnice ter Izobraževalnega
društva, bil pa je tudi eden izmed ustanoviteljev Družbe sv. Rafaela. Med vojno je bil predsednik Kmečke pisarne, ki
je delovala v Ljubljani in je skrbela za begunce iz Notranjske in Dolenjske. Naloga odbora je bila predvsem skrb za
komunikacijo s taboriščnim vodstvom, z njim so se dogovarjali glede življenja v taborišču, obenem pa mu prenašali
želje in potrebe slovenskih taboriščnikov.

Pretresljiva vest doseže tudi njih

7.1.2.
Pretresljiva vest doseže tudi njih

Tudi Slovence v Monigu je dosegla novica o vračanju domobrancev. Ta jih je ne le pretresla, temveč se jim je zdela
tako neverjetna, da ji sprva niti niso želeli verjeti. Ko so vendarle pomislili, da bi lahko bila informacija resnična,
jim je poveljnik taborišča celo očital, da jih je lahko sram, da tako nasedajo nasprotni propagandi.


9

25-letno dekle Nežka Čampa, doma iz Mozlja pri Kočevju, je v tistih dneh v svoj dnevnik zapisala: »Sredi
največjega razpoloženja zveva [s prijateljico] žalostno novico, da so naše zveste junake domobrance iz Celovca
odpeljali v Jugoslavijo. Kakor strela z jasnega nama je žalost napolnila srce. Če ne bi imela vere, bi bila do
skrajnosti obupala. /…/ Kdo bi si mislil, da je v dneh od 26.–30. maja, ko smo se mi zadovoljno kretali in upali na
njihov prihod, zadela fante – naše upanje in naš ponos, tako kruta nesreča, katere nihče ni pričakoval. Skoro cel
[Page 101] dan sem jokala in žalovala Pomnožila sem molitve,
pri Mariji sem iskala tolažbe, a utolažiti se nisem mogla /…/ Moj Bog, toliko najboljših sinov Slovenskega naroda
mora na ta način storiti prezgodnjo smrt.«


10

Da bi bilo še huje, je po tej novici prišla do njih informacija, da naj bi se domobrancem uspelo rešiti, kar
pa se je izkazalo za neresnično.

Brez kulture ne gre

7.1.3.
Brez kulture ne gre

Ne glede na to nepredstavljivo tragedijo, v kateri so mnogi izgubili svoje može, brate, očete ali sinove, in ne
glede na to, da niso vedeli, koliko časa bodo sploh ostali v taborišču, so skušali begunci osmisliti svoje
taboriščno življenje ter začeli vzpostavljati razvejano šolsko in pestro kulturno življenje. Že takoj ob prihodu
je Andrej Pogačar, ki je v taborišče prišel kot bogoslovec, ustanovil slovenski moški zbor, ki je kasneje prerasel v
mešani pevski zbor ter pomenil začetek Emigrantskega pevskega zbora Slovenija, ki je leta 1947 med drugim nastopal tudi
v Rimu na posebni avdienci pri papežu Piju XII. Kot so ob prvi obletnici delovanja zapisali v begunskem časopisu
Zedinjena Slovenija, je zbor »rodila psihološka nujnost slovenske duše in praktična potreba glasbenega sodelovanja
pri cerkvenih prireditvah«,


11

v zboru pa so peli tudi nekateri »sijajni pevci iz predvojnega slovenskega akademskega pevskega zbora Franceta
Marolta«.


12

Zbor je imel svoj prvi nastop že 20. maja 1945, prvi samostojni koncert pa so izvedli v avtogaraži 25. avgusta
1945, le nekaj dni pred odhodom v drugo taborišče.

Prav na dan, ko je imel pevski zbor svoj prvi nastop, sta prof. Jože Peterlin in prof. Vinko Beličič za slovenske
taboriščnike organizirala prvi slovenski prosvetni večer. Sprva so bili ti večeri le enkrat na teden, zaradi
izjemnega povpraševanja pa so jih kmalu začeli pripravljati tudi med tednom. Prosvetni večeri so bili namenjeni
predvsem kulturnemu programu, ki so ga pripravljali taboriščniki, znotraj njih pa so organizirali tudi različne debate
ter udeležence seznanjali z razglasi taboriščnega vodstva. V tistih treh mesecih, ki so jih preživeli v Monigu, so
organizirali tudi dve večji akademiji. Prva je bila namenjena spominu na deseto obletnico II. evharističnega kongresa,
ki je potekal v Ljubljani od 28. do 30. junija 1935 in je bil z dvesto tisoč udeleženci največja manifestacija
katolištva na Slovenskem v 20. stoletju, drugo pa so pripravili ob koncu šolskega leta. Ob praznovanju obletnice
evharističnega kongresa so slovenski begunci v taboriščni kapeli postavili tudi križev pot ter blagoslovili
evharistični križ, ki ga je naredil Simon Kregar. Ta križ jih je nato spremljal celotno begunsko pot v Italiji.

Za slovenske begunce je bilo tudi izrednega pomena, da so lahko vzeli v roke časopis, v katerem so lahko brali novice
v domačem, slovenskem jeziku. Nič nenavadnega torej, da so že v Monigu začeli izdajati časopis, v katerem so
taboriščnike obveščali ne le o dogajanju v taborišču, temveč tudi o tem, kaj se dogaja v domovini in po svetu. Ta
stenski časopis je bil pravzaprav predhodnik časopisa Zedinjena Slovenija, ki je ugledal luč sveta v začetku
septembra 1945, vendar že v novem taborišču v Serviglianu, in je izhajal praktično neprekinjeno vse do februarja
1948, kar je zagotovo svojevrstni podvig. Upoštevati moramo namreč, da je bil to čas, ko je primanjkovalo papirja,
črnilo in pripomočki za tiskanje so bili izredno dragi, poleg tega pa taboriščniki niso imeli kakšnih dodatnih
sredstev, s katerimi bi lahko pokrivali vse stroške, ki jih prinese s seboj oblikovanje in izdajanje dnevnika, kot je
bil časopis Zedinjena Slovenija. Dejansko se za tem podvigom

[Page 102]

Pomoč v kuhinji

Figure 39. Pomoč v kuhinji
Lojze Erjavec

skriva ogromno prostovoljnega dela in velika iznajdljivost, vsebina časopisa pa je bila podvržena cenzuri
taboriščnega vodstva, pogosto pa so taboriščniki tudi sami naredili neke vrste samocenzuro ter objavljali le tisto,
kar so vedeli, da bo sprejemljivo tudi za vodstvo.

Vera – temelj vsega

7.1.4.
Vera – temelj vsega

Že prej smo lahko prebrali, kako je ob novici o vrnitvi 12.000 domobrancev v Jugoslavijo molitev pomenila tisto
zatočišče, ki je slovenskim beguncem pomagalo prenesti tako težko izgubo. Dejansko je bilo versko življenje za
Slovence, ki so se znašli v taboriščih tako v Avstriji kot Italiji, bistveno in so mu posvečali posebno pozornost.
Tako kot v taborišču v Vetrinju, Peggetzu ali Špitalu so imeli tudi tu vsak dan sveto mašo, množično so se
udeleževali vsakodnevnega češčenja pred Najsvetejšim. Vsak dan so se dobivali pri molitvi rožnega venca, v mesecu
maju so pripravili šmarnično pobožnost, redno so imeli litanije. Skupaj z drugimi je na begunsko pot stopilo kar nekaj
duhovnikov, ki so bili prav tako v taborišču. Zaradi lažje organizacije verskega življenja beguncev je kmalu po
prihodu v Monigo službo dušnega pastirja prevzel duhovnik Anton Orehar, ki je bil takrat star 35 let (kasneje je postal
tudi delegat ljubljanskih duhovnikov v begunstvu, bil pa je tudi eden od stebrov slovenske skupnosti v Argentini).

Že dan po prihodu v taborišče je begunce obiskal treviški škof msgr. Antonio Mantiero, ki je »slovenski begunski
družini prinesel prvo tolažbo na njeni težki poti«.


13

Ker v taborišču ni
[Page 103] bilo urejenega bogoslužnega prostora, so imeli prve
dni sveto mašo kar v garaži, toda takoj, ko je bilo mogoče, so taboriščniki uredili kapelo, v njej pa so slovenski
begunci postavili svoj prvi begunski oltar v Italiji. Križ za enim od obeh oltarjev, ki so ga uredili Slovenci, je bil
delo slovenskega kiparja Franceta Goršeta, ki je bil prav tako begunec. »Istega leta 5. maja sem se nemudoma pridružil
prvim beguncem, ki so se začeli umikati pred komunističnim pogromom, ter odšel z njimi v neznano bodočnost. Šel sem
po poti čez Ljubelj v Celovec in pozneje s kamioni ubiral pot skozi Videm dalje v veliko, znano begunsko taborišče
Monigo pri Trevisu; od tam končno zopet skozi Forlì v Servigliano, kjer je bila moja zadnja begunska postaja,« je
kasneje zapisal Gorše.


14

Nad svojim ležiščem je na golo belo steno narisal svetega Frančiška, vsega v trnju.


15

Med slovenskimi begunci v Monigu je bilo tudi sedem diakonov, ki bi morali biti konec junija posvečeni v duhovnike.
Da bi se jim ta želja, kljub izgnanstvu, lahko izpolnila, so se v taborišču s prošnjo, da prenese škofu v Trevisu
njihovo prošnjo, da jih posveti, obrnili na jezuita patra Florijana Ramšaka. Njegovo posredovanje je bilo uspešno in
tako je 17. junija 1945 v župnijski cerkvi v Zermanu pri Trevisu, kjer pred tem že tristo let ni bilo nove maše, vseh
sedem diakonov prejelo zakrament mašniškega posvečenja. Tamkajšnji župnik je slovenske diakone prijazno sprejel že
pred posvečenjem, tako da so se tam preko duhovnih vaj v miru lahko pripravljali na posvečenje. V duhovnike so bili
posvečeni Andrej Pogačar, kasneje župnik v župniji sv. Petra v Curacuautinu v Čilu, Franc Levstek, kasneje profesor
v argentinski Cordobi, Milan Palčič, kasneje duhovnik v Ekvadorju, Janez Osana, ki je kasneje doktoriral na Papeški
univerzi Gregoriana v Rimu in bil semeniški knjižničar v Bolzanu, Stanko Janežič, doma iz Maribora, Mirko Fale, ki
je kasneje deloval v Združenih državah Amerike, ter France Zagoršek. Dva dni po novi maši so vseh sedem novomašnikov
slovesno sprejeli tudi v taborišču. »Solze so nam stopile v oči, saj nekateri nimajo nobenega svojca tukaj,« je v
svoj dnevnik takrat zapisala Nežka Čampa. V naslednjih dneh je vsak dan eden izmed novomašnikov daroval novo mašo. V
moniškem taborišču so konec junija štirje fantki in štiri deklice prejeli tudi prvo sveto obhajilo.

Vzpostavitev šole

7.1.5.
Vzpostavitev šole

Nič nenavadnega najbrž ni, da so se taboriščniki organizirali tudi na športnem področju, da so del svojega časa
namenjali igranju odbojke ali lahki atletiki. Konec junija 1945 so celo organizirali lahkoatletski miting, že 16. junija
pa so ustanovili šahovski klub, ki je imel sprva 40 članov, zanimanje zanj pa je kasneje vedno bolj raslo.


16

Zagotovo pa je toliko bolj presenetljivo, skoraj neverjetno, da so slovenski begunci že v Monigu za šoloobvezne
otroke, ki so sestavljali okoli 10 odstotkov slovenske begunske skupnosti, ustanovili tako ljudsko šolo, znotraj katere
je deloval tudi otroški vrtec, kot (enako kot na Koroškem) slovensko begunsko gimnazijo. Če pomislimo, v kakšnih
razmerah so begunci živeli, odločitev slovenskega taboriščnega vodstva, da v taborišču organizira šolstvo, in to
izredno kakovostno šolstvo, zagotovo ni tako zelo samoumevna, kot bi morda kdo danes pomislil. Vendarle so bili daleč
od doma, niti približno niso vedeli, ali se bodo še kdaj vrnili domov in kdaj bo to, prav tako niso vedeli, koliko
časa bodo ostali na istem mestu.

Ali kot je nekje zapisal Janez Arnež: »Šolstvo v begunstvu, kjerkoli že nastane, vedno nujno nosi znake zasilnih,
začasnih rešitev. Pogosto,
[Page 104] morda sploh v večini primerov, begunci v tragiki
svojega položaja, ko iščejo sredstev za preživetje, niti ne čutijo potrebe organizirati šolski pouk za svojo
mladino. Do gotove mere je odsotnost misli na šolstvo razumljiva, ker pač vse begunce skrbi predvsem streha nad glavo
in prehrana. Skrb za šolsko izobrazbo pa zadeva le del beguncev, staršev s šoloobveznimi otroki. Poleg tega pa vidijo
begunci skoraj nepremostljive ovire za pričetek pouka, ker nimajo na razpolago primernih učilnic s klopmi in z učili.
Misel na šolstvo lahko zamre že pri iskanju papirja, zvezkov, svinčnikov, peres, šolskih knjig, zemljevidov, torej
osnovnih materialnih potreb šolskega pouka.«


17

Toda vsi ti razlogi niso odvrnili Slovencev od njihove namere, da v taborišču ustanovijo šole, ki bodo dale
njihovim otrokom vsemu navkljub dobro izobrazbo. Prof. Jože Peterlin, ki je bil prosvetni referent pri taboriščnem
odboru slovenskih beguncev, je pripravil podroben seznam vseh učencev in učiteljev, ki so se nahajali v taborišču, in
25. maja 1945 sklical prvi sestanek vseh učiteljev. Na sestanku so se dogovorili, da bodo naredili vse, kar je mogoče,
da čimprej začnejo delovati otroški vrtec, ljudska šola in gimnazija. Njihovo idejo je podprl tudi angleški
poveljnik Ewens, ki jim je znotraj taborišča zagotovil prostore za šolo, okoliške italijanske šole pa je zaprosil za
šolske klopi in table. Tudi sicer jim je bil Ewens zelo naklonjen, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da jih je kasneje,
ko so se že preselili nižje na jug, v drugo taborišče, prišel obiskat.


18

Nekaj tednov kasneje so pristojnim oblastem poslali spomenico, v kateri so izrazili željo, da bi ta novoustanovljeno
gimnazijo legalizirala in javno priznala. V spomenici so med drugim zapisali: »Slovenski begunci, ki se nahajajo v
Monigu, so dne 30. maja 1945 ustanovili slovensko ljudsko šolo in gimnazijo. Vpisovanje se je vršilo 1. junija 1945. V
ljudsko šolo se je vpisalo 22 dečkov in 19 deklic, skupaj 41 učencev. Razdeljeni so v 4 razrede. Ljudska šola ima
tudi otroški vrtec za otroke l. 1939–1942; vpisalo se je 21 otrok. Gimnazija ima 8 razredov in se je vpisalo 42 fantov
in 42 deklet, skupno 84 dijakov. Ljudsko šolo z otroškim vrtcem vodi ravnatelj Ivan Prijatelj. Poleg njega poučuje
enajst učiteljev in učiteljic, otroški vrtec pa vodijo tri učiteljice. Gimnazijo vodi ravnatelj dr. Baraga. Poučuje
pa enajst profesorjev in sedem strokovnjakov za posamezne predmete. Šole so se ustanovile, da se ne pretrga šolska
morala in intelektualna vzgoja otrok, da se redno zaključi šolsko leto 1944/45 in se s tem otrokom omogoči
nadaljevanje študija. /…/ Šolski pouk se bo zaključil dne 15. julija, na kar se bodo vršili izpiti, mala in velika
matura. Šolsko delo se bo zaključilo 31. julija. Začetek novega šolskega leta bo 1. septembra 1945.«


19

Žal poslana spomenica ni dosegla želenega učinka, saj gimnazija kljub vsem prizadevanjem vse do konca ni
dočakala priznanja javnosti. Kljub temu pa je, to je potrebno izpostaviti, slovenska begunska gimnazija uživala vso
podporo zavezniških oblasti. Tudi njeni dijaki so se lahko z maturitetnim spričevalom, pridobljenim na slovenski
begunski gimnaziji, vpisovali na univerze, sprva v Italiji, kasneje pa tudi drugod po svetu, kar zagotovo priča o njeni
kakovosti.

Ob začetku šolskega leta je ravnatelj Prijatelj profesorjem, ki so svoje delo opravljali brez plačila, še posebej
naročil, da »naj se vrši vse šolsko življenje tako, kakor v normalnih razmerah, v skladu z jugoslovanskimi šolskimi
predpisi«. V razmerah, v katerih je nastajalo in delovalo begunsko šolstvo, bi sicer pričakovali, da bodo učitelji
zelo prizanesljivi, vendar iz okrožnice, namenjene vsem dijakom, lahko razberemo, da so tudi tu zahtevali red,
disciplino in redno prisotnost. Tako so med drugim objavili: »Opaža se, da so zadnje dni nekateri učenci

[Page 105]

Nastop otroškega pevskega zbora

Figure 40. Nastop otroškega pevskega zbora
Lojze Erjavec

in učenke neupravičeno izostali od pouka. Ravnateljstvo opozarja vse učence, da bodo v bodoče vsi črtani, kateri
ne bodo mogli svojega izostanka zadostno upravičiti. Isto velja tudi glede zamujanja pouka. Od danes naprej se bo
izvajala največja strogost kar se tiče zamud, nerednosti in slabega vedenja. Tudi k popoldanskemu pouku morajo vsi
dijaki brezpogojno hoditi.«


20

Da bi tistim, ki so že v času vojne preveč zamudili, omogočili čimprejšnje nadaljevanje šolanja, so nekaterim
dovolili, da so ob koncu šolskega leta najprej zaključili en razred, nato pa so lahko na podlagi opravljenega
privatnega izpita, za katerega se je bilo potrebno prav tako dobro pripraviti, že med počitnicami končali še en
razred ter tako ujeli ali se vsaj približali svojim vrstnikom. Ravnatelj je želel take, pa tudi ostale, s posebno
okrožnico še posebej spodbuditi: »Prepričan sem, da prenašate vse tegobe našega križevega pota potrpežljivo in
vdano, poleg tega pa niste prenehali z učenjem, čeprav se morate pripravljati pod najtežjimi pogoji. Vaša volja je
vredna občudovanja, glejte, da bo tudi vaša pridnost dobila izraza v uspehu. Zberite ta teden še zadnje duhovne sile,
da bodo vaša pridnost, požrtvovalnost in volja kronane

[Page 106]

Spričevalo begunske gimnazije v Monigu, Božidar Fink

Figure 41. Spričevalo begunske gimnazije v Monigu, Božidar Fink

z najboljšim uspehom. Prosite profesorje, da vas še enkrat vprašajo, če ste se še naknadno pripravili iz
kakšnega predmeta. Če pa kljub vsem naporom kakšen učenec ne bo popolnoma uspel, naj se zaveda, da je pravičnost
bistvena lastnost dobrega učitelja. Pravičnost namreč terja od nas tudi božja volja. Zavedajte pa se, da bo v vašem
znanju še marsikaka vrzel. Skušajte jih zamašiti s posebno pridnostjo med počitnicami.«


21

Dijaki so šolsko leto zaključili sredi julija, nato je sledila mala in velika matura oziroma nižji in višji
tečajni izpit, kot so takrat rekli. Maturo so pričeli s pisno nalogo iz slovenščine z zelo povednim naslovom »Zakaj
nazaj v planinski raj – razprava o dolžnostih, ki jih ima izobraženec do svojega naroda«. Po uspešno opravljenih
pisnih nalogah je sledilo še ustno preverjanje znanja, in sicer iz slovenščine, zgodovine, zemljepisa,
italijanščine, angleščine in matematike. Dijaka, ki sta znotraj gimnazije zaključevala učiteljišče, sta morala
namesto matematike opraviti izpite iz pedagoških predmetov. Šolsko leto so zaključili 30. julija s slovesnostjo, ki se
je začela s sveto mašo. Po njej je sledil telovadni nastop srednješolske mladine ter nastop višješolcev, ki so ob
tej priložnosti deklamirali Aškerčevo Čašo nesmrtnosti, eden od dijakov je recitiral pesem v italijanščini in
angleščini, sledil pa je še nastop gimnazijskega pevskega zbora, ki je zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi. Zanimivo
je, da se je zaključne prireditve udeležil tudi škof msgr. Mantierra, kar kaže na to, da se je v tem času dodobra
spoznal in povezal s slovenskimi taboriščniki. Ob koncu šolskega leta so dijaki pod vodstvom Goršeta, ki je na
gimnaziji poučeval likovni pouk, pripravili tudi razstavo slik, svoje slike pa je razstavil tudi Gorše. Med drugim je
razstavil portrete vseh članov gimnazijskega učiteljskega zbora ter sliko sv. Cirila in Metoda, ki je bila namenjena za
taboriščno kapelo.

Kot že omenjeno, si je vodstvo gimnazije že od vsega začetka prizadevalo, da bi bila šola tudi javno priznana.
Ravnatelj se je s prošnjo za pomoč pri priznanju med drugim obrnil na načelnika za področje prosvete province
Treviso. Ta si je šolo tudi sam ogledal ter po obisku poslal nekaj italijanskih knjig, vendar njegovo posredovanje ni
bilo uspešno. V tem času se je začela tudi že rojevati ideja o tem, da bi v Trstu ustanovili slovensko gimnazijo, v
katero bi se vključili tudi begunci. Ne glede na to pa se je dr. Baraga odločil, da bo odšel v Trst in tam poskusil
doseči priznanje slovenske begunske
[Page 107] gimnazije. Zaradi vseh aktivnosti, povezanih s tem,
so se v šoli odločili, da v času Baragove odsotnosti vodenje begunske gimnazije prevzame Ivan Prijatelj, nekdanji
ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani. Toda na koncu se je ta začasnost spremenila v stalnost, saj je dr. Baraga ostal
v Trstu in tam, s pomočjo še nekaterih profesorjev, ki so prav tako poučevali na begunski gimnaziji (med njimi so bili
Vinko Beličič, Martin Jevnikar, Vilma Kobal, Jože Peterlin, Viktor Schart, Ivan Theuerschuh in Ivan Vrečar) ter ob
ostrem nasprotovanju komunistov in močni nasprotni propagandi iz Slovenije postavil temelje slovenskih srednjih in
osnovnih šol v zamejstvu. Odhod dela profesorjev v Trst oziroma v Gorico je seveda na drugi strani pomenil dodatno skrb
za novega ravnatelja, saj je moral zanje znotraj begunske skupnosti poiskati ustrezne zamenjave.

Izobraževanje za vse

7.1.6.
Izobraževanje za vse

Kot smo videli, je slovenski taboriščni odbor v dveh tednih po prihodu poskrbel za šolajočo se mladino. Toda ob
tem so želeli poskrbeti tudi za ostale taboriščnike ter tudi njim omogočiti določene oblike izobraževanja. Glede na
to, da je bilo taborišče pod angleško upravo, so le nekaj dni po prihodu že organizirali tečaje angleščine, ki so
bili, razumljivo, dobro obiskani. Ker je bilo taborišče vendarle v Italiji, so organizirali tudi tečaje italijanskega
jezika. Že v Monigu so organizirali ljudsko univerzo, kot so poimenovali izobraževanja, namenjena vsem taboriščnikom.
Znotraj nje so pripravljali vsebinsko različna predavanja, predvsem na temo zgodovine in begunstva, kar je begunce tudi
najbolj zanimalo, predavanja pa naj bi bila vsak torek, sredo in soboto. Predsednik slovenskega taboriščnega odbora
Karel Škulj je imel 2. junija predavanje z naslovom »Zakaj smo Slovenci bežali in zakaj smo tu«, nekaj dni kasneje so
imeli predavanje o komunizmu. Tisti, ki so prihajali s kmetij ali jih je kmetijstvo kot tako zanimalo, so lahko
prisluhnili predavanjem o kmetovanju, med drugim so spregovorili o umetnem namakanju polj in gojenju sviloprejk.


22

Zopet na pot

7.1.7.
Zopet na pot

Ravno ko so se nekoliko udomačili ter navadili na moniško taborišče, so konec avgusta 1945 slovenski begunci
izvedeli, da jih bodo preselili v 250 km oddaljeno taborišče Forli, postavljeno jugozahodno od Ravene, kjer je bilo že
pred njihovim prihodom okoli sedem sto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in slovenskih četnikov, ki so prišli
v taborišče že 13. maja. Prva skupina Slovencev je Monigo zapustila 26. avgusta. Še pred odhodom, ki je bil napovedan
ob 7. uri zjutraj, so imeli še enkrat skupno sveto mašo, nato pa so, pripravljeni na odhod, skupaj s prtljago čakali
na vročem soncu vse do četrte ure popoldne, ko so jih končno naložili na kamione in odpeljali v Forli. Zadnja skupina
Slovencev je Monigo zapustila tri dni kasneje. Sama vožnja je bila za begunce naporna, saj so jih večinoma prevažali
čez dan, ko je bilo zunaj zelo vroče.

Ob prihodu v Forli so večino taboriščnikov nastanili v ogromnem poslopju vojaške akademije, medtem ko so nekdanje
vojake prepeljali na drugo stran mesta, kjer so zasedli prostore stare vojašnice. Režim v novem taborišču je bil
zagotovo znatno strožji, kot so bili do tedaj taboriščniki vajeni. Ne le, da izhodi iz taborišča niso bili več
dovoljeni, dovoljeni niso bili niti obiski med sorodniki v obeh taboriščih (civilnem in vojaškem). Prostori, v katerih
so bili nastanjeni taboriščniki, so bili dotrajani, brez oken in vrat, pa tudi brez elektrike in vode. Tako kot v
Monigu tudi tu ni bilo postelj, tako da so morali ljudje spati na cementnih tleh.

[Page 108]

Nenehne selitve iz taborišča v taborišče

Figure 42. Nenehne selitve iz taborišča v taborišče
Lojze Erjavec

Na to, da taborišče ni primerno za daljše bivanje oziroma da je popolnoma neprimerno za zimo, je opozoril tudi
poveljnik zavezniških taborišč za skupino Ancona,


23

zaradi česar so večino taboriščnikov še pred zimo preselili v druga taborišča. Ne glede na slabe bivalne
pogoje, pa je nekdanjim taboriščnikom ostalo v spominu predvsem to, da se je tu sorazmerno zelo dobro jedlo. Poleg
spodobne taboriščne hrane je bilo mogoče dobiti tudi veliko sadja, ki se je prodajalo po ugodnih cenah.

Slovenci, ki so prišli v Forli iz Moniga, so v tem taborišču ostali le nekaj dni. Že po dobrem tednu so jih
namreč s posebnimi vlaki odpeljali naprej proti jugu do Porta San Giorgio, od tam pa z vojaškimi avtomobili do
Servigliana, pri čemer večina vse do prihoda v taborišče ni vedela, kam gredo. Del Slovencev je tudi po odhodu
večine še nekaj časa ostal v taborišču v Forliju, okoli dvesto pa so jih namesto v Servigliano odpeljali v
taborišče v Fermo, ki je bilo od Servigliana oddaljeno okoli dvajset kilometrov. Razlog za delitev skupine je bil
predvsem v tem, da servigliansko taborišče še ni bilo ustrezno urejeno in pripravljeno na sprejem tako velikega
števila beguncev. Kasneje so se sicer ti, ki so ostali v Forliju ali pa so bili prepeljani v Fermo, pridružili
slovenski skupini v Serviglianu, nekaj pa jih je bilo poslanih tudi v taborišče v Modeni in v Riccione. V Serviglianu
so nato slovenski taboriščniki preživeli skoraj leto dni, njihovo bivanje v tem taborišču pa predstavlja kulturni,
ustvarjali in siceršnji vrh njihovega begunskega življenja.

[Page 109]

Iz tujega tiska

8.
Iz tujega tiska

Kako to, da se levica uspešno izmika odgovornosti za genocid

8.1.
Kako to, da se levica uspešno izmika odgovornosti za genocid

James Bartholomew

8.1.1.

Naše mladine ne poučujejo o resnični strahotnosti komunističnih množičnih pomorov

8.1.2.

Teden ali dva pred božičem sem se v družbi ob kozarcu pogovarjal z osebo, za katero se je izkazalo, da je
učiteljica zgodovine na eni prestižnih britanskih šol. Naneslo je, da sva se začela pomenkovati o Stalinu in
učiteljica je rekla – kar tako, mimogrede – da je imela njegova petletka tudi nekaj dobrih strani.

Kar verjeti nisem mogel, da je zares rekla nekaj takega. Posledice petletke so bile neznanske človeške izgube,
strahovlada in lakota. Sovjetska ekonomska učinkovitost je bila v primerjavi z zahodno uborna. Podatki o proizvodnji so
bili lažni, ker, kakor je zapisal Robert Conquest, »priznati neuspeh je pomenilo takojšnjo aretacijo«. Bil sem
zgrožen nad tem, da je učiteljica lahko tako »prizanesljivo« gledala na petletko, češ da ima tudi dobre strani.
Komajda se mi je posrečilo, da sem se izognil prepiru.

Pozneje sem natančno preveril, kaj učijo mladino v šolah. Kupil sem izvod revizijskega priročnika za zgodovino
modernega sveta. Ugotovil sem, da je tisto, kar je govorila učiteljica, splošno sprejeta linija.

Prav pred kratkim sem vnovič pogledal v ta priročnik, da bi videl, kaj pravi o bistveni sestavini petletke, o
kolektivizaciji posestev. Kolektivizacija je namreč pomenila to, da so vzeli živino in zemljo posestnikom in kmetom in
jo izročili kolektivnim dninarjem, te pa so poučili o skupinskem delu. Nekaj pridelkov so smeli obdržati, za druge so
jim ukazali, naj jih izročijo državi. Tako upravljanje je bilo katastrofalno. Pridelava je upadala. Ljudje so stradali.
Nekaterim posestnikom ni bilo prav, da jim jemljejo njihovo lastnino. Te so zaprli ali pobili.

Nekateri kolektivi so skrivali žito, da bi se izognili stradežu. Če so jih odkrili, so pobili tudi nje. Posledica
kolektivizacije je bila smrt kakih 10 milijonov ljudi. Gre za eno največjih od človeka povzročenih katastrof, kar jih
je kdaj videl svet.

In kaj pravi revizijski učbenik? V njem je poglavje z naslovom: »Bili so argumenti za kolektivizacijo in proti
njej.« Študente opozarja, da je dejstva in mnenja mogoče pomešati in da ljudje ne govorijo zmerom resnice. Potem
nadaljuje z navajanjem argumentov »za in proti«. Prvi »za« je ta, da je kolektivizacija »preprečila pohlepnim
veleposestnikom, da bi brezobzirno izkoriščali kmete, in da se je znebila pogoltnih in nadležnih kulakov«. Drugi
»za« je naslednji: »Pomagala je kmetom, da so delali skupno«.

Res, da učbenik daje napotek, naj mladostniki skušajo razločevati med propagando in resnico. Glede na milijone
pobitih pa je ta relativizacija komunističnih zablod odvratna.

Bilo bi groteskno, če bi predlagali razpravo o holokavstu in iskali razloge »za in proti«. Bilo bi sprevrženo, če
bi ponujali misel, da so delovna taborišča s prisilo »pomagala, da so ljudje delali skupinsko«, tudi če bi od
učencev pričakovali, da bodo tak predlog zavrnili. Prav tako grozljivo je tako gledati na kolektivizacijo in njeno
ustrahovalno prisilo. Pri obravnavi holokavsta priročnik kajpada ne omenja argumentov za in proti. Pravilno trdi:
»Nacisti so judovskemu prebivalstvu povzročili strašno trpljenje – in vedeti morate, kako. To je grozno …« Tako
bi bilo prav.

Vendar se ob kolektivizaciji posestev študentom svetuje, naj podajajo »uravnotežen« odgovor. Kako in s čim naj
»uravnotežijo« dejstvo, da je bilo okrog deset milijonov ljudi izstradanih do smrti ali pobitih. Namerno
[Page 110] povzročena lakota, izstradanje 2,5 do 7,5 milijonov
Ukrajincev, znana kot holodomor, pa sploh ni omenjena.

Komunisti v Sovjetski zvezi so bili odgovorni za smrt najmanj 13-15 milijonov ljudi, to je drugi najhujši odstotek
smrti, kar jih je s svojim delovanjem povzročil človek, za tistim, ki ga je na Kitajskem povzročil Mao Cetung. Vendar
mladih ljudi ne o prvem ne o drugem ne poučijo.

Pred kratkim so v neki anketi povprašali osebe med 16. in 24. letom starosti, s kom povezujejo predstavo o zločinih
proti človečnosti. Višji odstotek je izbral Tonyja Blaira kakor Mao Cetunga ali Lenina. Mladi ljudje odraščajo brez
ustrezne vednosti o strahovladi, gospodarski polomiji in množičnih pomorih, ki so se dogajali pod komunizmom. Prihodnje
generacije utegnejo vedeti čedalje manj o tem, kako so ideali komunizma mnoge narode in države pripeljali v takšno
katastrofo. Zato je toliko bolj verjetno, da jih bodo zapeljale podobne ideje.

Spričo tega upam, da bom pomagal ustvariti organizacijo, ki bo v Londonu postavila muzej komunistične strahovlade,
ki bo dokumentirano prikazoval, kaj se je dogajalo. Védenje o véliki strahovladi komunizma bi moralo biti enako
navzoče v naši zavesti kot védenje o holokavstu.

Telegraph, prevod: Katarina Gradišnik

Po branju

9.
Po branju

Obvestilo

9.1.
Obvestilo

9.1.1.

Gari KasparovZima prihaja

Figure 43. Gari Kasparov

Zima prihaja

Gari Kasparov

Zima prihaja

Zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega sveta

Učila International format 13,0 x 19,5 cm trda vezava, 336 strani

[Page 111]

GARI KASPAROV: ZIMA PRIHAJA – Zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega sveta

9.2.
GARI KASPAROV: ZIMA PRIHAJA – Zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega
sveta

Blaž Knez

9.2.1.

Kasparov se je rodil kot Gari Kimovič Vajnštejn, očetu judovskega rodu (Wainshtein) in materi Armenki s priimkom
Kasparjanova v Azerbajdžanu. Na Kavkazu je tudi sicer narodnostno zelo mešano pa tudi versko pestro območje. Mladi
Gari je od mladih nog iskal svoje mesto v družbi in doživljal svoj židovski priimek kot problematičen. Tudi
politično sta ga starša usmerjala v samosvojo držo. V domači hiši je srkal vsebino obešenega napisa sovjetskih
disidentov: Kdo, če ne jaz? Svoje otroštvo je v domačem okolju preživljal v nekakšnem notranjem izgnanstvu. Pri
dvanajstih letih mu je umrl oče in po njegovi smrti je prevzel materin priimek, ki pa so ga še dodatno prilagodili
slovanskemu zvenu. Tako se je znebil nalepke, ki mu je onemogočala gladko pot v šahovsko obljubljeno deželo. Leta 1985
je pri dvaindvajsetih letih premagal Karpova in postal svetovni šahovski prvak. Znotraj svetovne šahovske organizacije
je opazil dovolj zlorab, da se je kmalu čutil poklicanega ukrepati in postavil je alternativno šahovsko organizacijo,
ki ni pod vplivom (ruske) politike. Ko je Sovjetska zveza začela razpadati, so se kmalu začele narodnostne napetosti
sproščati na mnogih delih velike propadajoče države. Kavkaz nam je od takrat znan iz poročanja vojnih dopisnikov iz
Gorskega Karabaha, Abhazije, Južne Osetije, Nakitčivana, Čečenije, Ingušetije, Dagestana … Pri več kot polovici
vseh spornih območij igra odkrito svoj politični in ozemeljski poker Rusija s svojimi apetiti. Pri mnogih pa le v
ozadju. Znanih je nekaj mednarodnih mirovnih pobud, ki pa so vse propadle na nenavadne načine; v skrajnih primerih
povsem odkrito z ruskimi oboroženimi oddelki. Območje je dovolj bogato z viri, da je vredno nad njim ohranjati nadzor!
Toda vse to se dogaja tam nekje na Kavkazu, nekje daleč … Ker sta v bližini še Turčija in Iran, je ponudnikov za
dobre rešitve ozemeljskih sporov še več. Kasparov, ki je dober poznavalec domačih razmer, se s posegi, kakršne smo
na Balkanu doživljali v prvi polovici devetdesetih s strani Miloševiča, srečuje skoraj neprekinjeno.

Danes živi Kasparov v Ameriki, podobno kot večina še živečih kritikov Rusije, potem ko jo je prevzela klika
nekdanjih KGB-jevcev. Nekdanji general KGB Oleg Kalugin, ki tudi živi v ZDA, pa je za Garija Kasparova dejal, da je
gotovo naslednji na (Putinovem) spisku, ker je v svojih kritikah zelo jasen in prepoznaven. Kasparov pravi, da se je po
šahovski upokojitvi kot aktivist posvetil delu za demokratizacijo in boju za človekove pravice. Rusom se je želel
predstaviti tudi kot predsedniški kandidat opozicije proti Putinu, vendar so ga onemogočili in kasneje tudi za krajši
čas zaprli. Mediji ga označujejo kot neuspelega v politiki, sam pa trdi, da je bil njegov cilj samo to, da bi volitve
sploh imeli. Da bi vsaj organizirali dejansko opozicijo Putinovi kliki. Poleg Putinovega režima pa je njihova skupina
naletela tudi na nasprotovanje opozicije Jelinčičevega kova. Ko je videl, da prijatelji drug za drugim podlegajo
atentatorjevim kroglam, se je iz države umaknil.

Knjiga ima 335 strani, je privlačna, oblikovana kot žepna in torej cenovno zelo dostopna. Ker je na medmrežju
precej močan vpliv ruskih propagandistov, kar v zadnjem času čivkajo celo v stabilnih zahodnih demokracijah, imajo
novice z »interneta« močan vpliv predvsem na mlajšo publiko, pa tudi na same izide volitev. Že v knjigarni mi je
torej knjiga padla v oči in takoj sem se odločil in jo namenil nečaku, študentu. Pa mu je nikakor nisem mogel dati.
Ko sem jo namreč le malo prelistal in za uvodom prebral še prolog, sem takoj potegnil vzporednico z lastnimi doživetji
ob poletnem obisku Črne gore. Tam vsaj na morju namreč kraljujejo bogatejši Rusi, ki se obnašajo, kot si
[Page 112] predstavljajo, da naj se obnaša človek s popolno
oblastjo. Imamo srečo, da živimo dosti bolj zahodno in te v zaporu ravno ne pretepejo do smrti. Ni pa rečeno, da ne
pristaneš v zaporu! In ali pri nas ne doživiš sankcij, če kot državni uradnik nastopiš na proslavi veteranske
organizacije? Odvisno seveda katere! Kasparov v svojih nagovorih rad poudarja, da je med svobodo in totalitarizmom
razdalja le eno generacijo. V Sloveniji se tega res premalo zavedamo. Nismo dovolj pozorni na majhne pomanjkljivosti v
svobodi in človekovem dostojanstvu, ki se nizajo ena za drugo in počasi določajo način življenja. Seveda je branje
»knjige o Putinu« bolj razumljivo človeku, ki je doživljal razpad komunizma, saj precej zanimivo opisuje konec hladne
vojne. Avtor je zelo kritičen do zahodne politike popuščanja in sodelovanja z »lokalnimi šerifi«, saj ima žive
izkušnje s svetom onkraj civilizacije, kjer so pogosto uveljavljene grožnje, izsiljevanje in nasilje kot vsakdanja
sredstva urejanja medčloveških odnosov. Kritičen je tudi do pomanjkanja čuta odgovornosti za svet, v katerem ljudje
nimajo takih možnosti kot ljudje na Zahodu. Sam se je ob jugoslovanskem konfliktu odločno postavil za ljudi, ki so se
branili pred nasiljem. Zaveda se, da je kot (šahovska) avtoriteta odgovoren, da izreče svojo sodbo.

V naslednjih dveh poglavjih podrobno opisuje dogodke, ki smo jih površno spremljali po medijih ob Jelcinovih poskusih
vladanja Rusiji in kasnejših čečenskih vojnah in povračilnih terorističnih ukrepih. Ob branju mi je koristilo
medmrežno brskanje za posnetki Ane Politkovske, novinarke, ki je v času čečenske vojne poročala o tamkajšnjih
posegih ruske vojske in odnosu do civilnega prebivalstva. Vsebina njenega poročanja me spominja na odnos Zaveze do
dogodkov na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Ob poročanju o njenem uboju v Moskvi ni prišla do izraza kot tista, ki
je odkrito branila človekovo dostojanstvo in brezkompromisno napadala nečloveški vojaški stroj. Ravno nasprotno! To
pa je ključ do uspeha barbarske civilizacije, ki jo gradi tovarišija nekdanjih KGB-uslužbencev in drugih Putinovih
prijateljev. To je tako družbo, v kateri pomeniš nekaj le, dokler trobiš v pravi rog in nepričakovano izgineš, ko si
nepotreben Projektu. Projekt gradijo kot nasprotje združbi narodov, ki cenijo posameznikovo svobodo. Dobro je, da
dejansko nadzorujejo velik del svetovnih virov in tudi vojaških moči. Kasparov značilno izzivalno izreka sodbe in
njegovo mnenje je, da bo Putin dosmrtni predsednik. Pa najsi bo vladal še dolgo ali pa mu bodo vladavino predčasno
skrajšali (in njega samega za dolžino glave). In že ob naslednji priložnosti bo Kasparov ponosno poudaril, da je izid
napovedal. Vznemirljivo je prebirati izjave (ki se vrstijo skozi celotno knjigo) o dogodkih, ki jih je predvidel.
Kasparov je po duši še vedno šahist. Odlično se je naučil ocenjevati prihodnje poteze nasprotnika.

Kaj vendar mlado (in staro) tako privlači na Putinu? Poleg neverjetne in popolne propagande si večina črede želi
močnega vodje. Verjetno jih tudi moti zahodnjaško pretiravanje s svobodo, saj instinktivno čutijo lasten propad ob
anarhiji. Očitno kakšno omejitev prav pogrešajo! Po drugi strani pa se ob naslonitvi na avtoriteto izognejo osebni
odgovornosti ob sprejemanju odločitev, saj ob popolni oskrbi, preskrbi in zaščitniški vzgoji niti nimajo izkušenj
lastnih reakcij na dogajanje v okolici.

Ob branju Zime si torej lahko obrišemo solze za propadlo slovensko pomladjo. Ob počasnem kuhanju nam je zelena rega
potonila v juhi, na površje pa je priplaval kuhan rak. Ker živimo zares v središču Evrope, imamo lahko še vedno
upanje! Vprašanje pa je, ali imamo Slovenci dovolj takih avtoritet, kot je Kasparov. Takih, ki so pripravljene
»preostanek življenja skrbeti za uničevanje svojega ugleda v javnosti«. Tako se je namreč ob rob svojega animiranega
filma o abortusu izrazil njegov avtor, univerzitetni profesor, Hrvat Joško Marušić, sicer eden od največkrat
nagrajenih avtorjev zagrebške šole animiranega filma. Ko sem knjigo prebral, sem kar naenkrat

[Page 113] ugledal svet in novice, ki so povezane z Vzhodom v
luči, ki jo Gari Kasparov spretno usmeri naravnost v brk Putinu in tovarišiji. Posredno pa v jasni svetlobi ugledamo
krščansko pohlevnost, kot »ukrep« proti agresivnosti novodobnih postkomunističnih elit.

In memoriam

10.
In memoriam

Marjan smolik

10.1.
Marjan smolik

Jože Pavlič

10.1.1.

Dr. teologije, prelat in profesor Marjan Smolik je bil rojen kot edinec 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah očetu
Rupertu in materi Angeli. Starša sta bila učitelja na Koroški Beli, kjer je z njima živel tudi Marjan. Od tam je
odšel na šolanje v škofove zavode v Šentvidu, kjer je končal le dva razreda gimnazije. Nemci so leta 1941 škofove
zavode zasedli in gimnazijo ukinili oz. pregnali. Marjan je s staršema odtlej v času vojne živel v Dobu pri mamini
sestri, pomagal je pri delu na kmetiji, vzporedno pa tudi zasebno študiral na nemški šoli in tako po vojni hitro in
lažje nadoknadil zamujena leta na Klasični gimnaziji v Ljubljani. S Cirilom Armenijem sta se srečevala že v domačem
kraju, na vožnji v šolo na vlaku in potem še v razredu, kjer sta postala sošolca in prijatelja.

Figure 44.

Pokojni Marjan Smolik je bil od Cirila Armenija slabo leto mlajši in je vojno preživel v nemški okupacijski coni.
Vojna ga le ni tako prizadela kot Armenija. Vendar je tudi on kmalu po vojni sam občutil komunistično nasilje. Ker so
vedeli, da želi po maturi junija 1949 študirati teologijo, so ga zaprli. Zaprt je bil kar nekaj časa in iz zapora so
ga poslali služit vojsko v Beograd. Po vrnitvi iz vojske se je vpisal na naravoslovno matematično fakulteto v
Ljubljani, že naslednje leto pa je vstopil v semenišče in se vpisal na teološko fakulteto, kjer je leta 1957
diplomiral. Dve leti prej je bil že posvečen v duhovnika. Leta 1963 je zagovarjal doktorsko disertacijo, leto kasneje
je bil že v Parizu, kjer je na Katoliškem inštitutu naredil magisterij iz liturgike. Po končanem študiju je bil
leta1965 že študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in predavatelj liturgike na teološki fakulteti.
Leta 1971 je bil izvoljen za dekana Teološke fakultete, kar je ostal dva mandata. Delo, naloge, funkcije in naslovi so
se kar vrstili. Bil je ljubitelj knjige, znanosti in glasbe. Predano je služil vsemu dobremu: cerkvi, znanosti in
lepemu. Postal je tudi član Umetnostnega sveta ljubljanske nadškofije. Častni papeški prelat je postal maja 1977.
Vseskozi pa je bil tudi skrbnik in knjižničar Škofijske pastoralne knjižnice. S ponosom je obiskovalcu razkazal
Semeniško knjižnico. Svet knjige je bil njegov svet. Med knjigami in z njimi je živel. Tudi njegovo stanovanje je bilo
docela zatrpano z njimi.

Veliko se je posvečal prevajanju in urejanju raznih cerkvenih dokumentov. Ob vsej znanstveni in drugi dejavnosti pa
je g. Smolik opravljal tudi duhovniško službo: maševal je sestram v semenišču, ob nedeljah pa je hodil maševat še
v Notranje Gorice, Šentvid pri Stični, na Žale in v Šinkov Turn pri Vodicah.

Kljub vsemu temu svojemu delu pa prelat Smolik ni pozabil na svoje prijatelje in sošolce pri Novi Slovenski zavezi.
Vedno je rad kaj napisal za Zavezo. Vsa leta njenega izhajanja se je v njej oglašal in prispeval razne tekste obvestila,
poročila in recenzije. V mnogih številkah
[Page 114] Zaveze najdemo njegove članke, ki kažejo na to, da
je pazljivo spremljal dogajanje v družbi in seznanjal preko Zaveze naše društvo z njim. Pogosto smo ga videvali na
naših zborovanjih in slovesnostih. Seveda moramo posebej opozoriti na obširen življenjski pogovor z njim, ki je bil
objavljen v 101. številki Zaveze.

Za njegovo pripadnost in velikodušno podporo ter sodelovanje se mu Nova Slovenska zaveza s svojimi člani in še
posebej uredništvo Zaveze iz srca zahvaljujemo. Ob njegovem odhodu h Gospodu se ga vsi ponosno in hvaležno spominjamo.
Naj mu On podeli bogato plačilo v nebesih!

Mirko Kambič

10.2.
Mirko Kambič

Janko Maček

10.2.1.

Figure 45.

V 98. letu svojega bogatega življenja je 22. januarja letos umrl profesor Mirko Kambič. Kdor vsaj površno pozna
našo revijo Zaveza, ve, da se skoraj vsaka od njenih več kot sto številk, ki so do sedaj izšle, ponaša z nekaj
njegovimi fotografijami. Ponosni smo na to in tale spominski zapis naj bo skromen znak naše hvaležnosti.

Mirko Kambič se je rodil 15. avgusta 1919 v Kloštru, župnija Podzemelj v Beli krajini. Otroška leta je preživel v
varnem zavetju rojstnega kraja. V knjigi Doživetja mojega stoletja – izšla je leta 2000 pri Mohorjevi družbi v Celju
– kjer Kambič opisuje predvsem svoja zaporniška leta, najdemo tudi naslednji utrinek: »Danes, 15. avgusta, je moj
rojstni dan. Že lepo število jih je za menoj. Današnji je točno trideseti, toda prvi v ječi. Dvomesečno stradanje
me že močno zdeluje. Moja duševna struga je izsušena. Ni pritokov, ni potrebnega dežja. Tudi molitev mi ne pripelje
blagodejnih oblakov. Na današnji Marijin praznik je bilo na naši podružnici v Kloštru že od nekdaj zelo obiskano
žegnanje. Skupaj z rojstnim dnevom in maminim godom je bil to zame kar trojni praznik.«

Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je Mirko Kambič stanoval v Dijaškem domu Misijonske družbe na Taboru. 12.
junija 1937 je opravil maturo, pri kateri je bil oproščen ustnega izpita. V dneh po maturi je doma v Kloštru prvič
srečal takratnega črnomaljskega kaplana Srečka Hutha in potem sta obiskala Huthove (mamo in sestro) v Podkorenu na
Gorenjskem ter od tam peš poromala na sv. Višarje. To romanje in srečanje s Huthovimi je naredilo na Kambiča močan
vtis in pripomoglo k temu, da je več desetletij kasneje raziskal življenje in mučeniško smrt duhovnika Srečka Hutha
ter vse opisal v 33. številki Zaveze pod naslovom Srečko Huth – Spomini in dokumenti.

Jeseni 1937 je Kambič vstopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Teologijo je študiral v Ljubljani v letih 1938
– 1944. V duhovnika je bil posvečen 22. 8. 1943, skupaj s sobratom Antonom Rupnikom. Konec leta 1944 je dotedanji
ravnatelj in vzgojitelj v Dijaškem domu na Taboru Jože Mejač odšel na Gorenjsko za domobranskega kurata in oskrbnika
treh župnij, njegovo delo v Dijaškem domu pa je prevzel Mirko Kambič. Maja 1947 so „osvoboditelji“ Dom na Taboru
razpustili, lazariste, med njimi tudi Kambiča, pa preselili k jezui-
[Page 115] tom na Zrinjskega 49. Ko so aprila 1949 razgnali še
jezuite, je Kambič stanoval v ozkem hodniku ob zakristiji cerkve Srca Jezusovega. Imel je samo zasilno ležišče,
prostora za pisalno mizo in knjige pa ni bilo. 13. junija 1949 so ga po maši v kapeli zavoda Vincencijeve konference v
Zeleni jami aretirali in po preiskavi njegovega »stanovanja« odpeljali v Centralne zapore Udbe na Poljanskem nasipu,
kjer v samici tri mesece in pol ni videl dnevne svetlobe. Ko je končno prišel iz samice, so mu dali za »cimra«
nekdanjega komunista in partizana Gustlja. Kljub popolnoma različnemu svetovnemu nazoru sta se kar dobro razumela. Po
petih mesecih je bil Kambič prestavljen v sodne zapore na Miklošičevi cesti in konec aprila 1950 je končno dobil
obtožnico. Z njim je bil soobtožen dijak sedmega razreda klasične gimnazije Franc Zupančič, kasnejši jezuit.
Razprava na Okrožnem sodišču v Ljubljani je bila 3. in 26. maja. Kambiču so očitali organizacijo Katoliške akcije
– še po osvoboditvi naj bi bil asistent jate, v katero naj bi bili vključeni tudi nekateri preživeli domobranci,
nekoč gojenci Misijonske družbe – in rovarjenja proti ljudski oblasti. Čeprav je Kambič vse točke obtožbe
zavrnil, je bil obsojen na tri leta zapora s prisilnim delom in eno leto izgube državljanskih pravic. Krivično kazen je
odslužil do zadnjega dne, večinoma na gradbišču na Žalah, kjer so bili na prisilnem delu tudi mnogi drugi duhovniki,
med njimi dr. Stanko Lenič, Joško Kragelj in drugi.

Posledice trpljenja in pritiskov v zaporu so Kambiča spremljale tudi na prostosti, zato se je leta 1954 odpovedal
duhovniški službi. Ker ga na ljubljanski likovni akademiji zaradi političnih razlogov niso sprejeli, je študiral
umetnostno zgodovino in leta 1959 diplomiral na Filozofski fakulteti pri prof. Francu Steletu. Kasneje je tudi
magistriral na temo zgodovine slovenske fotografije; to je bil prvi magisterij na to temo na Slovenskem. Kambič je bil
velik poznavalec Janeza Puharja in napisal je okrog 200 razprav o zgodovini fotografije. V letih od 1984 do 1989 je na
ljubljanski filozofski fakulteti predaval o zgodovini slovenske fotografije.

Za dolgoletno delo na področju fotografije je leta 2003 dobil nagrado Izidorja Cankarja.

Za jubilejno 50. številko Zaveze nam je profesor Mirko Kambič povedal: »Čast jubilejni petdeseti številki Zaveze.
S prvo številko ni imela nobenega jamstva za dolgo življenjsko pot. Hranim vse dosedanje številke in občasno jih
znova pregledujem ter prebiram. S pisano besedo sem prispeval le nekaj malega, zato pa toliko več s slikami. Uredniku
prof. Stanovniku sem hvaležen, da je med besedila uvrščal ilustracije in fotografije. Globoko povedni so posebno
družinski portreti, prevzamejo nas tudi portreti posameznikov, otrok, fantov in mož, deklet in žena. Zaveza naj bo
tudi vnaprej pobuda za trdno samozavest, za optimizem in dobro medsebojno povezanost!«

Ob slovesu od profesorja Mirka Kambiča zvenijo te besede kot oporoka. Zahvaljujemo se mu za njegovo nesebično delo.
Dobri Bog, ki je vse videl, naj mu bo bogat plačnik. Njegovim najbližjim pa izrekamo iskreno sožalje. Naj počiva v
Božjem miru!

Ciril Armeni

10.3.
Ciril Armeni

Jože Pavlič

10.3.1.

Primarij, dr. medicine in dr. dentalne medicine Ciril Armeni je bil rojen 30. junija 1927 v Dolenjskih Toplicah, umrl
pa je v Ljubljani 24. 11. 2016. Skoraj do smrti je živel kot zdravnik urgentne medicine na svojem domu v Ljubljani –
dolga leta kot vdovec – in sam skrbel zase. Šele v zadnjem času, ko je bil že težko bolan, je potreboval pomoč in
oskrbo. Pokopan je bil na pokopališču v Štepanji vasi sončnega in vetrovnega dne v novembru.

[Page 116]

Figure 46.

Kljub svoji odgovorni in težki službi je bil g. Armeni od začetka član društva Nova Slovenska zaveza; v njem je
sodeloval, kolikor mu je čas dopuščal, se udeleževal spominskih slovesnosti ob moriščih, hodil na občne zbore in
redno prebiral naše glasilo Zaveza – še več: vanjo je prispeval v rubriko »Tako se je začelo« tudi opis svoje
kalvarije in trpljenje svojih staršev (Zaveza, 67/16-23). Iz tega obširnega zapisa izvemo, da je bil njegov oče Franc
Armeni občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah, kjer je družina z mamo Antonijo, s hčerko Mileno ter s
sinovi Emilom, Cirilom in dojenčkom Tinetom (rojen že v času vojne), srečno in uspešno živela. Oče je vzorno in
ljubeče skrbel za družino. Poskrbel je za primerno izobrazbo hčerke, oba sinova, Emila in Cirila, pa že tik pred
vojno poslal na šolanje v Ljubljano na klasično gimnazijo. Sama vojna ne bi razbila družine in je pahnila v
nezaslišano gorje, če si komunisti ne bi privoščili v tistem času revolucije. Kmalu po njenem začetku je bil oče
– občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah ogrožen in moral se je z družino umakniti na varnejše mesto,
kjer je še delovala okupacijska oblast in kolikor toliko vzdrževala red. Vendar s kapitulacijo Italije tega ni bilo
več. Partizanska oblast se je razširila in očeta, ki ni hotel in mogel zapustiti družine, aretirala in zaprla v
zapore v Novem mestu. Ko so se partizani ob prihodu Nemcev umaknili, so s seboj v gozdove odpeljali še skupino
zapornikov med njimi tudi Cirilovega očeta , ki pa so jih tam enostavno pomorili in zmetali v brezno. Tako je družina
sredi vojne in revolucije ostala brez očeta, pregnana in razkropljena. Sina Emila so partizani že prej mobilizirali,
mladi Ciril se je moral odreči šoli in pomagati osiroteli družini z dojenčkom.

Da je bila nesreča še hujša, so področje v Gorenji Straži, kjer je takrat v najetem stanovanju družina
prebivala, bombardirala še nemška letala. V porušeni hiši je mater z dojenčkom zasulo. Ciril, ki ga ni bilo doma in
je šel nekam po hrano, ju je, ko se je vrnil, še živa izkopal izpod ruševin in rešil. Predolgo bi bilo, če bi
naprej opisovali vso neverjetno trpljenje in tragedijo Armenijeve družine iz Dolenjskih Toplic. Preberite v navedeni
številki Zaveze to zgodbo, kot jo je dr. Armeni sam opisal in prikazal ne samo svoje zgodbe in zgodbe svoje družine,
ampak tudi vzdušje in dogajanje v tistem času na Dolenjskem. Omenimo naj samo še, da je Emil, ko se je rešil
partizanske druščine, odšel k domobrancem, tam padel in bil pokopan na Orlovem vrhu v Ljubljani, kjer se je dr. Armeni
redno udeleževal spominske maše in spominske slovesnosti. Čeprav mladoleten je nato tudi sam Ciril postal domobranec.
Na vse možne načine je tako pomagal mami, da je preživela z dojenčkom.

Po umiku in prisilni vrnitvi domobrancev iz Vetrinja je pristal kot mladoletnik v Šentvidu in bil nekaj tednov po
amnestiji izpuščen. Okrnjena in zaznamovana organistova družina se je potem po koncu vojne preselila v Domžale, kjer
je tako prizadeta poskušala živeti naprej. Ciril se je čez čas lahko vrnil na Klasično gimnazijo in nadaljeval s
šolanjem. Preživljal se je z inštrukcijami in počitniškim delom. V Ljubljano v šolo se je vozil z vlakom. V
šolskem letu 1946/47 je spet začel s 6. b razredom, takrat sta se spet srečali poti preživelih domobrancev, sošolcev
in prijateljev: Cirila Armenija ter Marjana Smolika, bivšega dijaka škofovih zavodov in zapornika. Oba sta ostala
prijatelja do konca. Oba sta tudi umrla nedavno, drug za drugim. Ko bi moral dr. Smolik pokopati svojega prijatelja, so
ga odpeljali v bolnico in zatem se je od nas poslovil kmalu tudi on.

Na platnicah

11.
Na platnicah

Voščilo

11.1.
Voščilo

11.1.1.

Vsem bralcem Zaveze voščimo

blagoslovljene velikonočne praznike!

Uredništvo

Velika sobota v špitalskem taborišču

Figure 47. Velika sobota v špitalskem taborišču
Marjan Hočevar

Priporočamo

11.2.
Priporočamo

11.2.1.

Temelj prihodnosti

Figure 48. Temelj prihodnosti

Zbornik ob 70. letnici konca vojne in revolucije

Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna
prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi
narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse
drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.

Prof. Justin Stanovnik


Notes

1.

Pustimo ob strani čisto tehnične plati njenega dela, njene finančne zmožnosti ali njeno kulturno
marginalnost, zaradi katerih bi morda lahko kdo imel zadržke: skromnost sredstev, s katerimi Slovenska zaveza razpolaga,
je bolj kot kaj drugega izraz stanja družbe in njenega zanimanja za samo sebe, kljub temu pa je mirno mogoče reči, da so
njeni rezultati, zlasti farne spominske plošče in zakladnica pričevanj, veliki, in upam si trditi, da bo pomen vsega
tega s časom še rastel.

*

Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek

2.

Homilija 2. 11. 2016, na Žalah, ob lipi sprave.

*

Objavljamo predavanje s tradicionalnega romanja treh Slovenij, ki ga vsako leto na prvo nedeljo v
avgustu organizira Rafaelova družba.

3.

Na drugem mestu najzaslužnejših za osamosvojitev je po oceni mladih Janez Drnovšek, na tretjem
Janez Janša in na četrtem Lojze Peterle.

4.

Navajam jih po popisih prebivalstva v matični državi.

5.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa III. del, Celovec,
Družba sv. Mohorja, 1977, str. 446.

6.

Ustna izjava Marjane Batagelj avtorici 23. 11. 2010.

7.

Ustna izjava Marjane Batagelj avtorici 23. 11. 2010.

8.

Gradivo za zgodovino Slovencev, v: Slovenska država. Toronto, letnik XIII, št. 8, 1. 8. 1962, str.
2.

9.

Marjana Batagelj, Odhod …; v: Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1966.

10.

Nežka Čampa, dnevniški zapisi, 5. 6. 1945.

11.

Zedinjena Slovenija, 7. 5. 1946, str. 3.

12.

Pomlad je lepa, jesen še lepša, samo krajša … Pogovor s Kamničanom Andrejem Pogačarjem,
duhovnikom v Čilu, Kamniški zbornik XVI, marec 2002, str. 304.

13.

Slovenski begunci v Italiji: DP Camp No. 9, v: Koledar Svobodne Slovenije 1949, Buenos Aires, 1949,
str. 125.

14.

France Gorše, Avtobiografski podatki in moji pogledi, v poglavju Slovenstvu v čast, narodu v ponos,
Zbornik Svobodne Slovenije 1966, Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1966, str. 332.

15.

Vinko Beličič, Prelistavanje poldavnine, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1980, str. 34.

16.

Zedinjena Slovenija, 12. 12. 1945, str. 3.

17.

Arnež, Slovensko šolstvo v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, str. 29.

18.

Zedinjena Slovenija, 9. 9. 1945, str. 4.

19.

Slovenska gimnazija v Monigu, Zapisnik št. 3, 20. junij 1945.

20.

Zasebni arhiv Milana Magistra, Okrožnice ravnatelja Ivana Prijatelja (dalje: okrožnice Ivana
Prijatelja), Okrožnica št. 1, 20. 6. 1945.

21.

Okrožnice Ivana Prijatelja, Okrožnica št. 4, 11. 7. 1945.

22.

Marjana Batagelj, Odhod …; v: Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1966.

23.

UNRRA, S-0527-0832, Camps, Notes on ‘Centres’ in Italy with estimated Winter Capacity, 11.
10. 1945.
Date: 2017-01-03