Zaveza št. 101

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza, Ljubljana 2016

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Septembrske teme

Avtor:
Lenart Rihar

1.1.1.

Ni treba biti nasprotnik papeža Frančiška, da občutiš nostalgijo po njegovem predhodniku Benediktu XVI. Sredi septembra letos je minilo deset let, odkar je imel slovit nagovor na univerzi v Regensburgu, kjer je tudi sam dolga leta poučeval. V splošnem je govor ostal v spominu predvsem zaradi medijske gonje, ki je bila povsem deplasirana in so jo družno podpihovali islamisti in levičarji. Seveda v falangi ni primanjkovalo, kot običajno v takih primerih, koristnih »genijev« vseh barv.

Že iz skopo zapisanega se vsiljuje vrsta analogij s stanjem v Sloveniji. Kot po pravilu se odigra eden od dveh možnih scenarijev, kadar kdo resno dregne v živec odzadnjih postboljševiških navez: ali se zgodi splošen medijski pogrom ali pa besede ostajajo v totalni gluhoti, brez vsakega odmeva. V papeževem primeru se je zgodilo prvo: fanatično so naši junaki vsevprek planili po njem. Druga značilnost so nešteti pakti Ribbentrop – Molotov: kako predvidljivo si podajata roki levica, ki je pri nas pravzaprav levičarski ekstremizem v vlogi levice, in islamski skrajneži s svojim angažmajem, bi bilo na meji komičnega, če ne bi bilo nevarno. A o tem več v nadaljevanju, ko bo beseda tekla o evropskem kontekstu, saj so levičarski vzgibi nadvse podobni. Razlika je le v tem, da ima naše levičarstvo za sabo poleg verbalne agresije tudi dolgoletno in neposredno teroristično izkušnjo – seveda na aktivni strani.

Osrednja sorodnost pa je to, da se nihče od kritikov ni soočil z vsebino, ki jo je v (akademsko) razpravo predložil papež Benedikt. Prav zaradi te vsebine, tako logično in kljub zahtevnosti pravzaprav preprosto podane, predvsem pa od neznanske razvidnosti, ki se začuti v misli in evropski naravnanosti tega velikega moža, se človeka poloti nostalgija. Profesorskemu zboru in javnosti skuša povedati predvsem to, da je razum prevelika reč, da bi ga še naprej drastično omejevali in ga priznavali edino ob goli empirični preverljivosti. S tem namreč, če si po Justinu Stanovniku prikličemo Yeatsovo pesniško podobo sokola in sokolarja, tvegamo prevelik odmik od Središča, ki nas drži v vsakršnih merah. »To vidimo ob patologijah religije in razuma, ki nas ogrožajo in ki morajo nujno izbruhniti tam, kjer je razum tako utesnjen, da ne obsega več vprašanj religije in etosa«,1 dodaja papež Benedikt.

Za slovenski trenutek in nedavno zgodovino je nadvse aktualen tudi tisti razvpiti del predavanja, ki je dvigal prah. »Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš samo zlo in nečlovečnost; kakor na primer to, da je predpisal, naj se vera, ki jo je oznanjeval, širi z mečem.« Če bi vprašanje radikalizirali na zadnjo možno potenco – ker islama vendarle ni mogoče zvesti izključno na nasilje – bi postalo retorično in primerno, da v njem Mohameda zamenjamo z boljševiki, vero pa s komunizmom … A to le mimogrede. Kot tudi papeževo navajanje dialoga med cesarjem

Manuelom II. in nekim izobraženim Perzijcem nima središčnega mesta v tekstu, pač pa služi le kot izhodišče za razmišljanje o razmerju med vero in razumom. Z njim začne dokazovanje, da sta človek in (krščanski) Bog povezana prav s kategorijo razumnosti, »da med Bogom in nami, med njegovim večnim stvariteljskim duhom in našim ustvarjenim razumom obstaja resnična analogija«, saj tudi Bog »deluje z logosom«, se pravi z razumom in besedo obenem. Kdor ravna nerazumno, torej ipso facto nasprotuje bistvu Boga. Pri čemer se nerazumnost posebej manifestira v aktu nasilja, saj beseda teče o absurdu nasilnega širjenja vere.

[Stran 002]

Z okroglim obeleževanjem enega strašnejših absurdov te vrste nam je postregel tudi letošnji september. Petnajst let je minilo od napada na newyorška stolpa svetovnega trgovinskega centra. Nek svet, mentalno zacementiran v bestialnih zakotjih starega veka, se nauči uporabljati tehnološko čudo in se z njim zaleti v drugo tehnološko čudo, da se vse skupaj sesuje v prah, ki potem skisano pamet bržčas spominja na blažene beduinske čase. Človeku, če ni psihopat, bo ogled teh srhljivih posnetkov zanesljivo vzel sapo. Otopeli od levičarskih manipulacij pa bomo komaj trenili z očmi ob sprevrženih komentarjih in razlagah z neomejeno domišljijo – poleg tega, da si Zahod (3.000 ljudi v stolpnicah!) te napade zasluži, bomo lahko prebrali tudi, da so se Združene države Amerike 11. septembra 2001 napadle kar same.2

Vendar nas zopet čakajo analogije in, kakor se sliši nemogoče, dodatna radikalizacija nasilja in nesmislov, da pridemo do slovenskega stanja. Tudi naši boljševiki so zajedavci na civilizaciji, pervertirajo njeno visoko filozofsko in socialno misel, nanjo pa cepijo najbolj grobo in najbolj prefinjeno nasilje in v petdesetih oziroma sedemdesetih letih dosežejo deloma viden deloma skrit kraj družbe, pred katerim se impozantna, a brezosebna in točkovna ameriška implozija lahko skrije. Uspelo jim je skvariti narodni značaj, zadolžiti in osovražiti državo, uvesti sistemsko krajo, instrumentalizirati sodstvo in onemogočiti utrditev demokracije. Vse to, s strašno vlečko, ki seže v čas revolucije, je še danes pospremljeno z gnusno medijsko propagando, ob podpori infrastrukture, ki se razteza od otrok, našemljenih v totalitarne karikature, prek splošnega toka pravosodnih, znanstvenih in kulturnih ustanov, do izjav najvišjih predstavnikov države. Tako kraljuje laž na mestu resnice, politične izbire pa imajo zamenjane predznake v samem temelju, kjer ločnica teče med dobrim in zlim.

Tudi omenjena revolucionarna vlečka ima svoj začetek obeležen v septembru. 75 let mineva, odkar je hudodelska združba v okupaciji in stiski ljudi zavohala, da jih s to zunanjo pomočjo končno lahko učinkovito maltretira in uničuje še sama. In se seveda povzpne na oblast. 16. september je ključni datum za slovensko revolucijo, saj je bila od samozvancev, ki so hlepeli po ubijanju, zagrožena smrtna kazen vsakomur, ki bi na okupacijo reagiral tako, kot je za zrel narod naravno. Revolucionarno pobijanje zavednih domačih ljudi je, kot vemo, steklo ne glede na besedovanje v teh odlokih, o katerih sicer lahko na kratko preberete v rubriki Kaj je treba vedeti pa tudi v članku o dveh fazah revolucije.

Papež Benedikt XVI. se v Regensburgu obrača na akademski zbor in naslavlja probleme, ki so sicer v postsocialističnih družbah, posebej v Sloveniji, prignani do absurda, spopada pa se z njimi tudi Zahodna Evropa. Zaradi odklanjanja celovitosti razuma, odklanja tudi svojo utemeljenost na krščanstvu. Zato je raztreščena, šibka in brez omembe vrednih voditeljev, ko je soočena z islamom in še posebej z njegovo grožnjo v obliki migrantske krize. Prav tako je medla ob soočenju s komunizmom in s svojo pilatovsko preteklostjo, povezano z njim. Še več: »Zahod je danes pod ideološkim nadzorom, kot je bil za časa komunizma.

Po zgledu izginulega komunizma se tudi islam predstavlja kot alternativa zahodnemu svetu. Islam igra tako kakor nekoč komunizem na čustva, da bi osvojil ljudi. Legitimira se tako, da se predstavlja kot glas revnih na tem planetu in tako vznemirja zahodno vest. Včeraj se je prikazovalo, da glas revnih prihaja iz Moskve, danes

[Stran 003]

Onstran matematike in empirije

Slika 1. Onstran matematike in empirije arhiv Zaveze

naj bi prihajal iz Meke! Intelektualci danes znova inkarnirajo to oko Korana, kot so včeraj oko Moskve. Izobčujejo za islamofobijo, kakor so včeraj za antikomunizem.«3 V Sloveniji sploh ne moremo govoriti v pretekliku, saj nepotuhnjen del naših (post)boljševikov na svoje shode hodi s simboli komunistične in islamske države.

Tem seveda ni pomoči in tudi celotni skupnosti ne, če dobijo preveliko moč. Vendar smo že na začetku omenili »koristne« ljudi, ki so zapeljani, brezbrižni, otopeli ali celo cinični.

Najdemo jih v celotni vertikali in horizontali socialnih lestvic, vse do najvišjih predstavnikov držav, drugih uglednih ustanov in mednarodnih (političnih) organizacij. V tak svet torej papež kliče razum, ki se ne zadovolji z matematiko in empirijo. Ta razum nosi v sebi zmožnost »za resničen dialog med kulturami in religijami, ki ga tako zelo potrebujemo« in končno za resnični svet prebujenosti, kot to po Heraklitu imenuje Justin Stanovnik. Prebujenost, ki bo zlahka prepoznavala tudi to, kaj je nekultura, kaj psevdoreligija in kaj sploh ni dialog. ■

[Stran 004]

1.2. Dvojna naloga

Avtor:
Matija Ogrin

1.2.1.

Prekop in bližnji pogreb žrtev iz Krimske jame in Hude jame kažeta na neka dogajanja, ki so glede na 25 let naše države povsem nova in od katerih pričakujemo velike stvari. Sestopiti v brezna prav do tistih, ki so tam izdihnili; izkopati ostanke njihovih teles, ki čakajo vstajenja; jih gledati in podoživljati, kaj so morala prestati – in jih nato s krščanskim pogrebom izročiti Bogu in zemlji. Da, tu se začenjajo največje stvari, kar nam jih morejo sporočiti naši pokojni. Kje nastopajo večje stvari, kakor na meji med smrtjo v breznu in večnostjo? Ali je kje in kdaj bolj potrebno, da s pravo občutljivostjo odpremo svoje notranje bitje nedopovedljivemu sporočilu teh ljudi?

Zares, upravičeno imamo velika pričakovanja, saj je bil pieteten pokop žrtev vse od začetka Nove Slovenske zaveze eden od njenih glavnih, čeravno daljnih ciljev. Poprej so ustanovni člani NSZ v dveh desetletjih opravili veliko, verjetno celo najbolj pomembno delo: zbrali so podatke o pomorjenih in postavili farne spominske plošče, s čimer so žrtve dobile imena in podatke o rojstvu in smrti, tako da zopet stojijo pred nami kot individualni ljudje, kar so jim brezna za tako dolgo časa odvzela. Izkop žrtev iz brezen in njihov krščanski pogreb pa je drugo, za krščansko civilizacijo prav tako naravno dejanje. Z njim bi se pomorjeni morali – v določenem smislu – vrniti v skupnost, v spomin našega naroda. Skupaj z njimi bi v naš narodni spomin morala vstopiti tudi njihova stvar: za kaj so se zavzemali, kaj so želeli, kam so šli, ko jih je na poti ustavila kataklizma? Ali se prav zavedamo, kaj vse to pomeni?

Poleti 2016 je bila na novo imenovana vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč, vanjo pa je bil imenovan tudi predsednik Nove Slovenske zaveze, Peter Sušnik. Iskreno smo bili veseli, da je bila NSZ s tem sprejeta k odločanju o načinu izkopa in pogreba pokojnih. Iskreno smo bili tudi veseli, ko so se slovenski škofje, celjski pa še posebej, odločno zavzeli, da morajo biti žrtve iz Hude jame pokopane na Teharjah. Teharje so kraj njihovega trpljenja, Teharje pravzaprav povedo, kdo in kaj so ti ljudje bili. Toda tam, pravijo, ni dovolj prostora za toliko žrtev, zato naj bi pokojne po načrtih Cerarjeve vlade prepeljali v Maribor, čemur se je Nova Slovenska zaveza ustavljala, kolikor se je dalo. Sledila je skupna izjava ljubljanskega nadškofa in predsednika države, ki je trdno stališče vseh škofov nekako omajala, in nov kompromis, da naj bi bil vsaj vzorec vsakega trupla pokopan na Teharjah ob pogrebni slovesnosti v letu 2017 … Teh zapletenih vprašanj, ki vključujejo kopico čisto tehničnih in upravnih zadev, se ne morem dotikati; rad bi poudaril nekaj drugega.

Ko smo se v odboru NSZ o teh vprašanjih nedavno pogovarjali, nekateri kar polni pričakovanj in upov, ki jih ta dogajanja obujajo, smo naposled vprašali Justina Stanovnika, ki je dotlej molčal, kaj misli o tem vsem skupaj. Gospod Justin je nekoliko pomolčal, kakor bi se notranje zbral in pogledal vase, potem pa je počasi povedal približno naslednje misli (ob katerih sem znova imel občutek, da zadevajo v temelje življenja in da imam privilegij, da prisostvujem besedi, ob kateri more človek resnično živeti kot človek). Povedal je nekako tole (navajam po spominu): Z vsem tem, kar ste povedali, je nedvomno opravljeno veliko delo, ki ga je treba spoštovati. Toda ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice. Ali smo ob vseh teh aktivnostih Slovenci kaj napredovali pri tem, da bi dosegli večje, globlje razumetje tega, kar se je tem ljudem zgodilo? Mogoče pa nismo prišli, še vedno ne, do pravega razumetja zato, ker do teh ljudi nimamo usmiljenja? Pač, saj imamo usmiljenje, kadar stvari premislimo in pretehtamo, kaj moramo reči in

[Stran 005]

kako se odzvati; takrat smo usmiljeni. Ampak resnično, spontano, globoko usmiljenje do teh ljudi? Res smo šli skozi življenje in nosili, izkusili neko žalost, mogoče nas je mnogo, ki smo nosili nekaj osebnih žalosti, toda to so bile naše, individualne žalosti. Ampak tisto naše veliko, skupno izkustvo, ki bi moralo biti tu – kje je, zakaj ga ni? V Zavezi smo uvedli izraz

»postati boljši ljudje«. Ali smo prišli kaj globlje v razumetju tega, kar se je nad katoličane zgrnilo, in postali ob tem boljši ljudje? Ali se to pozna tudi navzven, v javnem življenju, v državnih zakonih? Takšnega globljega razumetja je bilo med Slovenci premalo, zato se v bistvenem ni veliko spremenilo.

Teh besed gospoda Justina Stanovnika ne bom nikoli pozabil: »Ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice.« Daleč od tega, da bi te besede omalovaževale plemenito in naporno delo, povezano z raziskovanjem grobišč, z izkopavanjem pomorjenih, z njihovo identifikacijo, z usklajevanjem glede pogrebov in mnogo drugega, česar od daleč niti ne vidimo. Povedal je nekaj bistveno drugega: da je pri teh stvareh še prav posebej pomembno, da živimo in ravnamo iz resnice stvari, iz globokega smisla stvari, in bolj, ko je neka stvar pomembna in višje ko stoji v redu bivanja, bolj se je treba dokopati do njenega razumetja. In če ravnamo tako, gre človekova stvar na bolje. Navidez težke besede Justina Stanovnika so posredno povedale, da se zato lahko zgodi, da opravimo na videz plemenita zunanja dejanja pietete in pravičnosti, toda … če v globini človeških src ne pride do spoznanja, do razumetja, tako rekoč do spreobrnjenja, potem – »poglavitna stvar Slovencev« ne bo šla na bolje. Ker je mislec, je Justin Stanovnik tu po slovensko strnil eno temeljnih, »zakonodajnih« misli evropskega duha: da je pravo človekovo dobro dobrina uma, živeti po umu ali, kot je to odlično izrazil Havel: stati v resnici.

Kako velike stvari bi za Slovence pomenilo »stati v resnici« naših pomorjenih, saj resnica, za katero tu gre, sega skozi kraška brezna – in daleč naprej v presežnost.

Od tod sledi težka ugotovitev: četudi se odvijejo na videz spravna zunanja dejanja, pokopališča in obeliski, v globini pa ne bodo zaživela nova spoznanja in na novo odkriti smisel, ne bo končna slika našega slovenskega bivanja nič boljša. Zato se končno ni mogoče ogniti vprašanju, zakaj se zdaj levici nenadoma tako mudi z izkopom in pogrebom žrtev, ko se prej 25 let o tem niso hoteli niti pogovarjati? Ali ni tako, da bi morali z nekim državnim aktom – zakonom ali parlamentarno izjavo – da bi te žrtve rehabilitirali kot nedolžne, zločin nad njimi pa obsodili? Zakaj se hiti s tistim, kar bi moralo biti zadnje, ignorira pa se to, kar bi moralo biti prvo? Očitno se moramo sprijazniti s tem, da bo tudi to, kakor v Sloveniji marsikaj, šlo po poti, ki so jo določili drugi.

Kljub vsem pomislekom: zunanja dejanja pietete, identifikacija žrtev, njihov individualni pogreb – vse to je zelo pomembno. Vse to naj bi, upajmo, obudilo v Slovencih vsaj kanček tistega globljega, temeljnega, kar edino lahko premakne »poglavitno stvar Slovencev na bolje«. Naj za nas velja tisti stavek: To bi morali storiti in onega ne opustiti. ■

[Stran 006]

1.3. Glosa o udbovskem prahu

Avtor:
Brane Senegačnik

1.3.1. Dobro in slabo znamenje

Tako imenovane »udbovske zadeve« so v zadnjih mesecih dvignile precej prahu. To je dobro in obenem slabo znamenje. Obstoj tajne partijske policije, umori, izsiljevanje in vzporedna oblastna struktura javnosti navsezadnje le še ne pustijo povsem neprizadete – živahni odzivi na to dajejo slutiti, da vendarle še obstajajo nekakšni vitalni vzgibi demokratične kulture v uspavani posttotalitarni družbi, na katere »dušo je legla čudna apatija«, kot je to slikovito opisal Zorko Simčič. Demokratično čutečemu človeku deluje to vznemirjenje javnosti smiselno, zelo smiselno, in mu morda znova prebuja že skoraj ugaslo upanje; če ne, pa mu daje vsaj skromno uteho za vsa razočaranja tranzicijske dobe. Skorajda kot naravna nujnost se zdi, da bi ta vzgib spodbudil še naslednji korak: razmislek o sistemu, ki je to tajno policijo vzpostavil in se z njeno pomočjo ohranjal. Toda življenje ni biljard in krogla, ki z veliko silo prileti v drugo kroglo, se tu v hipu čudežno zaustavi. In tedaj postane prah, ki se dviguje, slabo znamenje – in skoraj dobesedno prah, ki ljudem zastira pogled: na socialistično polpreteklost, na sodobno družbo – in na koncu koncev tudi na same sebe.

1.3.2. Obsodba ali priznanje?

Preden povemo besedo, dve o globljih izvorih in posledicah takšne zaprašenosti ozračja, za hip poglejmo, kako nejasne so videti v njem »udbovske zadeve«, ki nikakor niso nepomemben dejavnik te zmede, čeprav so nazadnje vendarle samo njen del. Nekatere ugledne javne osebnosti se povezav z udbo silovito otepajo, jih ogorčeno zanikajo, žalijo in tožijo tiste, ki so jih omenili ipd. Tako je gorostasni simbol slovenske novinarske neodvisnosti Ervin Hladnik Milharčič odločno zatrdil, da si je njegovo sodelovanje z udbo publicist Igor Omerza izmislil. Pripombo časnikarja, da o tem obstajajo dokumenti, je zabil z besedami: »Ne obstajajo nobeni dokumenti, ker si je Omerza to izmislil« (Reporter, 5. september 2016, št. 36, str. 21, kjer je objavljen tudi del obremenilnega dokumenta). Zelo avtoritarna reakcija, nedvomno, ki pa obenem vendarle deluje malce histerično. Podobno kot zvenijo histerično mnogokrat ponovljene besede o antiudbovski histeriji, ki da naj bi prežemala družbo, besede, namenjene izključno smešenju te boleče problematike, kakršne so bile denimo besede politčnega analitka in filozofa prof. dr. Žarka Puhovskega, v oddaji Odmevi TV Slovenije 9. septembra. Vendar se ljudje odzivajo tudi povsem drugače. Nekdanji urednik Dela in poslanec v državnem zboru Mitja Meršol, sicer tudi avtor slovite izjave o intelektualcih, ki da so kot prhljaj, ki ga človek otrese z ramen, je svoje sodelovanje z udbo upravičil s patriotskimi razlogi, z ljubeznijo do tedanje domovine, SFRJ.4 Še veliko pomembnejše pa je v tem

[Stran 007]

pogledu dejanje nekdanjega predsednika države dr. Danila Türka, ki je leta 2009 odlikoval nekdanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve in poveljnika SDV Tomaža Ertla s srebrnim znakom za zasluge. Seveda ne zato, ker bi npr. nekoč rešil utapljajočega se otroka iz reke ali iz gorečega avtomobila, temveč za njegove poveljniške dosežke, »za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije v času akcije Sever«. Utemeljitev ni zvenela kot ekskulpacija za vse nasilje SDV in njenih predhodnic nad slovensko svobodo v preteklosti; ne kot da bi se Ertl šele z zaustavitvijo srbskih mitingašev in uvoza jogurtne revolucije prelevil v nekakšnega zaščitnika narodove svobode, temveč prej kot potrditev kontinuitete med režimom, ki ga je ohranjala pri življenju tajna strankarska policija, in slovensko demokratično državo. V nekem smislu je bila torej udba legitimirana z najvišjega mogočega položaja in simbolno vgrajena v temelj svobodne slovenske družbe. Zakaj torej zavračati povezave z njo, zanikati dokumente, tožiti? Zakaj čutiti kakršnokoli nelagodje ob misli na lastno udbovsko preteklost?

1.3.3. Zaprašeno ozračje

Zmeda. Zmeda, ki se »naravno« poraja v ozračju neresnic, prenarejanj, prikrivanj, sprenevedanj, a tudi nepoznavanja in nerazumevanja osnovnih potez družbene resničnosti. Vse to pa ovira ali celo onemogoča resen pogovor; namenoma nisem rekel dialog, ali analizo ali razpravo, saj ti izrazi pri marsikom zbujajo asociacijo na nekoristno »pametovanje«, na intelektualistično razpredanje, ki nima stika z realnostjo. (V resnici se sicer iz dneva v dan izkazuje, da prav površno stvarno govorjenje in hitre rešitve uporabno naravnanega družboslovne pameti ne dosegajo resničnosti, ampak vodijo v vedno nove zablode.) V teh razmerah je nemogoč že učinkovit pogovor o najbolj vsakdanjih stvareh. V zadnjem času so se raziskovalci dokopali do dokumentov, ki eskplicitno kažejo, da je bila udba neposredno podrejena ozkemu partijskemu vrhu, ki je določal njeno delovanje in odrejal, denimo, likvidacije posameznikov in skupin.5 To je seveda zelo pomembno, vendar zlasti za kriminalistične preiskave. Za razumevanje družbe in kulture pa ima večjo težo kot posamezni primeri vpletenosti (neposredne ali pozicijske) posameznih udbovcev v kriminalna dejanja razumevanje sistemske vloge udbe in značaja tega sistema. Kako daleč od tega razumevanja smo, kažeta dva primera.

1.3.4. Je general tudi vojak?

Ali je bil tudi predsednik ZK Slovenije, zadnji ali pa katerikoli, registriran sodelavec tajne policije? Očitno se zdi nekaterim to zelo pomembno in dražljivo vprašanje. Seveda je ta tema zanimiva za zgodovinopisje, a še bolj za biografijo posameznega politika. V resnici pa je že davno znano, da so komunistični režimi povsod imeli tajne policije od Leninove Čeke, ustanovljene leta 1917, naprej, in da so te policje vedno bile podrejene partijskemu vodstvu, pravzaprav njegova udarna pest. To ni samo stvar podtalne organizacije, temveč bi lahko v zakladnici marksistične misli našli čisto teoretične utemeljitve takšnega organa (pa kar koli že si o takšni teoriji mislimo). Prelomna pričakovanja, ki jih nekateri gojijo v zvezi s takšnimi vprašanji, so v bistvu naivna: kaj bomo zagledali, ko se bodo odprla vrata – ki so že odprta?

[Stran 008]

Prvi problem, ki ga v zvezi s tem ne vidijo ali ga niso pripravljeni videti, je prav v koreninah udbe, v tem, da je njen izvor v VOS, drugi, še težji pa je v pripoznanju realne vloge, ki jo je VOS igrala v t. i. NOB. To pripoznanje bi seveda imelo za neizbežno posledico spremembo »uradne«, dominantne podobe konstitutivnih dogodkov novejše slovenske zgodovine, OF, revolucije in protirevolucije. Skratka, če bi človek napravil ta korak v razmišljanju, ki sem ga v začetku označil kot naravnega, bi slej ko prej zadel ob zgodovinski temelj in opazil, da je iz nepokopanih kosti ….

Legenda o dobrem oznovcu

S tem je povezan drugi primer neverjetne interpetacije zgodovine in sedanjosti, prostora, v katerem se dogajajo dramatične usode ljudi. Spletni magazin Časnik je objavil intervju z zgodovinarko in novinarko dr. Rosvito Pesek o njeni knjigi s preprostim naslovom Bučar.6 Avtorica, ki je dr. Franceta Bučarja nekje drugje »označila celo kot enega največjih mož 20. stoletja, velikega človeka, misleca, stratega in taktika, velikega Slovenca, kristjana in prepričanega Evropejca,«7 se je tu med drugim zavzeto lotila apologije njegove knojevske in oznovske kariere. »France Bučar je bil večni disident« pravi naslov intervjuja in v tem duhu skuša dr. Peskova prikazati tudi njegovo partizansko, zlasti pa oznovsko disidentstvo, predvsem pa minimalizirati njegovo vlogo v tej organizaciji in jo naslikati kot karseda humano. Ne preveč prepričljivo postavlja pod vprašaj pričevanja tistih, ki so Bučarja doživeli v vlogi knojevca, in se zelo potrudi poudariti, da je tudi v tej nelahki situaciji deloval predvsem v prid vojakov in civilistov, ki so jih zajele partizanske enote.8 A kakorkoli že je bilo s tem: ozna in KNOJ sta bila del istega revolucionarnega sistema, ki je v tistem času izvajal množične pomore brez primere v slovenski zgodovini. Popolnoma jasno je, da je celoten revolucionarni stroj moral delovati enotno in da je moral zajemati ogromno število ljudi, izvajalcev tega zgodovinskega projekta. Karkoli že je Bučar takrat morda zabrusil v brk komu svojih nadrejenih in naj je bil še tak humanist v eni ali drugi uniformi, je bil zavestno del te strašne zgodbe. Ki je zahtevala toliko življenj, ki pa se ji ni nikoli odrekel in od katere je – s sorazmerno majhnimi negativnimi posledicami – živel. Marsikatero njegovo dejanje vse do konca življenja je povezano s tem. Seveda to ne pomeni, da ni bil odločen ali sposoben mož, da ni padel v nemilost partijske oblasti – toda koliko ljudi, tudi partijcev je to stalo življenja ali let zapora! To tudi ne pomeni, da ni bil odločno za Slovenijo in zanjo veliko storil v velikih, prelomnih trenutkih! Za kakšno Slovenijo mu je šlo in kako si je predstavljal njeno prihodnost – s tem se pa odpira že drugo vprašanje, ki ni tako preprosto. A tu gre za nekaj drugega: za njegovo sodelovanje v organizaciji, ki je bila morilski stroj. V tej in podobnih organizicijah po svetu je sodelovalo veliko ljudi, tudi veliko sposobnih ljudi – naj Rosvita Pesek ne zameri, morda še sposobnejših od dr. Bučarja. Bili so marsikaj, dosegli so marsikaj, marsikaj smo jim dolžni priznati, moralne avtoritete pa ne. Celo dolžni smo, da jo postavimo pod vprašaj. Da se vprašamo, kako vendar zgodovinarji razmišljajo o zgodovini. Kaj je s tem prostorom, v katerem nam je dano živeti čas našega življenja? In da vedno znova vprašamo same sebe: kdo neki smo in čemu smo na svetu? ■

[Stran 009]

Legenda o dobrem oznovcu. Škornji in čeljust z morišča.

Slika 2. Legenda o dobrem oznovcu. Škornji in čeljust z morišča. Tamino Petelinšek
[Stran 010]

1.4. Raztresene kosti

Avtor:
Helena Jaklitsch

1.4.1.

V zadnjem času lahko spremljamo različne odzive na predlog vladne komisije, da bi žrtve povojnih pobojev iz Hude jame prenesli v Park spominov na pokopališču Dobrava v Mariboru. Nekateri so tej ideji naklonjeni, v njej končno vidijo dostojno ureditev grobišča mrtvim, ki so končali v rovu Sv. Barbare po koncu druge svetovne vojne. Na drugi strani pa imamo tiste, ki sicer pozdravljajo odločitev države, da končno uredi pokop vseh izvensodno umorjenih, toda kot primernejši kraj prepoznavajo spominski park Teharje, saj so ga svojci žrtev že sprejeli kot kraj spomina na trpljenje in žrtve, ki so bile tam umorjene oziroma so bile od tam odpeljane na druga morišča. Resnici na ljubo bi bil pravi kraj, kjer bi našli svoj poslednji počitek umorjeni, Ljubljana, toda o tej možnosti oblast pravzaprav ni hotela nikoli slišati.

Na katero stran torej stopiti? Sama se absolutno strinjam s tem, da je bil že skrajni čas, da se je država, vsaj tako je videti, vendarle resneje lotila reševanja vprašanja prikritih grobišč in pomorjenih, ki ležijo po vsej naši deželi. Ob tem ne vidim potrebe po kakšnih fanfarah, ki bi slavnostno razglašale pietetno ravnanje državnih ustanov (no, saj ne, da bi jih kdo v resnici pričakoval). Te bi morale svojo civilizacijsko nalogo, ki so jo zatajile v vseh desetletjih povojnega totalitarnega (ali avtoritarnega, če hočete sistema), opraviti že takoj, v prvih letih naše osamosvojitve in po odpovedi enopartijskemu sistemu. Seveda pa nisem čisto prepričana, če bodo svojo obljubo, da bodo vprašanje dostojnega pokopa sedaj res rešili, resnično tudi udejanjili. Težko namreč verjamem oblasti, ki ne zmore sprejeti resolucije, s katero bi obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime, ki so za sabo pustili milijone umorjenih. Tudi (ali predvsem) komunizma. Ob letošnjem dnevu spomina na totalitarne in avtoritarne režime je v svoji poslanici predsednik Državnega zbora sicer spomnil na to, da je aprila 2009 Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je 23. avgust razglasil za »vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. Napisal je tudi, da so bili »zločini fašizma, nacizma in komunizma usodno povezani z obdobjem pred, med in po drugi svetovni vojni« ter ob tem izrekel spoštovanje do vseh naših žrtev. Toda v isti poslanici ni pozval k sprejemu resolucije tudi v našem prostoru, čeprav bi bilo tako dejanje več kot nujno. Namesto tega je v isti sapi raje opozoril, naj ne iščemo možnosti za prevrednotenje zgodovine, temveč jo moramo le sprejeti.

Ni se potrebno preveč naprezati, da bi razumeli, kaj je predsednik s tem mislil. Le nekaj dni kasneje je namreč obiskal sejo kolegija Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Zanimivo, kajne? Kot bi se hotel borcem opravičiti, ker je moral spomniti tudi na žrtve komunizma. Torej prav na tiste žrtve, ki naj bi jih ta ista oblast končno dostojno pokopala. Na tiste žrtve, ki jih je v Sloveniji daleč največ. Na seji je tako še enkrat opozoril na odvečne »poskuse nekaterih po prevrednotenju in predrugačenju določenih zgodovinskih dejstev« ter izrazil upanje, da se bo v šolah učencem »uravnoteženo prenašalo tudi vedenje o tem delu naše zgodovine, saj se vzpostavlja opažanje, da nekateri ‘zamolčijo’ slovenski NOB, spet drugi pa obdobje osamosvojitve«. Si predstavljate? Kot da nismo o NOB vedno znova in znova poslušali zadnjih sedemdeset let. Še dobro, da še vedno hranim svoje zvezke iz osnovne šole. Če bi mi namreč danes nekdo razlagal, da je tudi pri naravoslovju mogoče najti povezave s (t. i.) hrabrimi partizani in (t. i.) narodnimi izdajalci, bi mu ne verjela, če bi ne imela pred seboj otipljivega dokaza. In prav pri vprašanju šolske zgodovine se mi poraja še en pomislek, zaradi katerega ne morem prav verjeti dobrim

[Stran 011]

namenom države. Dokler namreč ta ne naredi ničesar, da bi tragedija medin povojnih pobojev ter razlogi, zakaj se je del slovenskega prebivalstva uprl komunistični revoluciji, prišli v učbenike kot ena osrednjih in pomembnejših tem, ki so bistveno zaznamovale naš narod, in dokler ta ne obsodi zlorabe, ki se dogajajo v šoli, ko nekateri učitelji otroke oblačijo v simbole totalitarnega sistema, ki je naš narod najbolj prizadel (kot se je to nedavno dogodilo v Ajdovščini), bom ostajala v dvomih.

Če vseeno pustim ob strani te (ne nezanemarljive) pomisleke in kljub vsemu pozdravim odločitev državnih organov, da tokrat resnično uredijo pokop pomorjenih ne zgolj iz Hude jame, temveč iz vseh več kot šesto morišč – pa še vedno ostanem pri dilemi, komu pritrditi: prvim, ki bi pokopali žrtve v Mariboru, ali onim drugim, ki menijo, da so Teharje primernejši kraj. Glede na zgoraj izpostavljene pomisleke se mi zdi, da gre pri prvem predlogu bolj za to, da bi posmrtne ostanke pomorjenih umaknili še dlje od oči javnosti in s tem tudi iz narodovega spomina. Ta je že tako ali tako izredno pohabljen zaradi sprevračanja zgodovine, kot smo ji priča že od leta 1941. No, pravzaprav že od podpisa sporazuma med Hitlerjem in Stalinom. Da teharski park pravzaprav ni primeren kraj za pokop, ker je vendarle del smetišča, se zdi zelo uporaben izgovor. Če bi sedanja oblast res želela urediti vprašanje pokopa in če bi ob tem resnično imela v mislih prestano trpljenje vseh svojcev pobitih, bi ji verjetno ne bilo pretežko sanirati parka tako, da bi tu lahko svoj zadnji počitek našli vsi pomorjeni. Na ta način bi pravzaprav lahko popravila svoj podcenjujoč odnos do teh žrtev, ki ga je pred leti pokazala s tem, ko je sicer dala soglasje k ureditvi parka, ne pa tudi sredstev za odstranitev smetišča. Še več. Če bi bilo res tako, bi ji ne bilo žal nameniti tudi sredstev za identifikacijo žrtev. Da bi sorodniki pomorjenih končno vedeli, kje so zakopana trupla. Da je tako ravnanje z žrtvami zločina več kot primerno in edino spoštljivo, so naši oblastniki že ničkolikokrat potrdili, ko so omenjali Srebrenico. Ne vem, zakaj bi torej imeli drugačen odnos do pomorjenih na naših tleh. No, razen če si naši mrtvi ne zaslužijo istega spoštovanja. Če naše žrtve še vedno ostajajo drugorazredne.

Da ne bom tudi sama krivična. Verjamem, da nekateri, ki podpirajo predlog prenosa posmrtnih ostankov v Maribor, v tem res končno vidijo možnost dostojne ureditve tega vprašanja. Morda bi se med temi našel tudi kdo, ki bi šel rad v zgodovino zapisan kot tisti, ki mu je končno uspelo zaključiti to boleče poglavje slovenske zgodovine in je zato bolj za prvi predlog, ki je lažje izvedljiv. Ugibam. Toda ali so se ob tem vprašali, kako se počutijo svojci pobitih? Sin taboriščnika v Teharjah je v Družini ob tem, da naj bi pomorjene pokopali v Mariboru, med drugim zapisal: »Pokop žrtev iz Hude jame ni odpravljanje ran, ampak je nova huda rana.«

Dejansko so te ljudi, ki so jih tako, brez sodbe, brez dokazov, v golem sovraštvu in sli po oblasti umorili, nekoč že skrili. Globoko, kolikor je bilo to le mogoče. Žrtve Hude jame celo za zidom, debelim več kot sto metrov. Pred sedemdesetimi leti je takratna oblast naredila vse, da bi ostali skriti za vedno. V ta namen so poiskali najbolj skrite kotičke, kjer so lahko izvajali svoj zločin. Da je bil to, kar so delali, zločin, so vedeli tudi sami. To je jasno, sicer se ne bi potrudili svojih gnusnih dejanj tako skriti. Tudi otrok se takrat, ko nekaj dela narobe ali ko hoče nekaj ušpičiti, po navadi skrije. Vem, popolnoma neokusno je primerjati otroško lumparijo z zločinci, ki so izvajali kazniva dejanja, ki nikoli ne zastarajo. Moj namen je bil nazorneje pokazati, kako človek slaba, zla dejanja vedno dela na skrivnem. Kako že otrok globoko v sebi ve, kdaj je nekaj narobe. Skratka, takrat so svoj zločin skrili, pri čemer pa ni šlo samo za zakritje fizičnih dokazov. Pri preživelih so hoteli izbrisati vsak spomin na kolone ljudi, ki so jih ob koncu vojne gnali z železniških postaj proti moriščem. Svoje delo so opravili več kot odlično. Več

[Stran 012]

desetletij je med Slovenci vsaj na videz vladala kolektivna pozaba. Nihče se ni več spominjal nočnih rafalov, upadlih obrazov ujetih in gnanih po cesti, žalitev, s katerimi so obcestni opazovalci obkladali tiste, ki so hodili mimo njih z žico zvezanimi rokami. Lahko si predstavljam, da so tisti, ki so stali ob cesti in žalili, pljuvali te žrtve, kasneje o tem molčali. Lahko si predstavljam, da jih je bilo v resnici sram pred samimi seboj. Zato si lahko predstavljam, da so se prav zaradi tega kasneje še toliko bolj oprijeli laži, ki jih je ponujal enopartijski, zločinski sistem. Sprašujem se, če se danes, na neki način, s pokopom teh žrtev tako daleč stran od vsega, kar nosi neizbrisno znamenje partizanske morije, ne dogaja nekaj podobnega. Sprašujem se, če si država ne želi s tako rešitvijo pilatovsko umiti roke, češ, saj smo opravili civilizacijski minimum, ostalo pa je zgodovina. In v zgodovino ne drezamo in je ne spreminjamo, saj je bila že napisana. In je tudi sto tisoč mrtvih ne more in ne sme pisati na novo. Konec avgusta nas je na to spomnil sam predsednik Državnega zbora.

Čeprav na prvi pogled naslednje vrstice nimajo veliko skupnega z vprašanjem dostojnega pokopa, o katerem smo razmišljali zgoraj, se mi vendarle zdi, da moram ob tem opozoriti še na eno dimenzijo, ki jo skrivajo povojni poboji in vprašanje ravnanja s pomorjenimi v preteklosti. Skoraj vedno, kadar beseda nanese na vprašanje povojnih pobojev, znani ali manj znani Slovenci omenijo, da so zanje pravzaprav izvedeli leta 1975, in sicer iz intervjuja, ki ga je imel Boris Pahor z Edvardom Kardeljem. Spomnimo, zaradi tega pogovora je bil Pahor kaznovan z večletno prepovedjo vstopanja v Slovenijo. Ne vem zakaj, ampak ti odgovori me vedno na neki način razdražijo. Ob tem se namreč vedno vprašam, zakaj o tem niso nič govorili. Zakaj niso postavili takratni oblasti vprašanja: »Kajn, kje je tvoj brat Abel?« Zakaj že takrat niso klicali odgovornih na zagovor? In če že niso spraševali takrat, zakaj niso vsaj konec osemdesetih ali v začetku devetdesetih zahtevali odgovorov poklicali naročnikov teh umorov na odgovornost?

V svojem spraševanju grem po navadi še dlje. Če so torej sredi sedemdesetih let prebirali ta pogovor in potem (z redkimi izjemami) molčali in nič naredili, se o tem z nikomer pogovarjali, kaj naj si torej mislim o teh sogovornikih? Od njih danes marsikdo še vedno zaseda pomembno mesto, bodisi v politiki, gospodarstvu, prosveti ali kulturi. Njihove odgovore pogosto doživljam kot neke vrste samohvalo, kot da so bili s tem, ko so prebrali ta pogovor, že neke vrste disidenti. Toda, če bi bili kaj od tega, takrat ne bi molčali, temveč bi se oglasili. Glasno in jasno. Pa se niso. In se v resnici tudi danes ne. Takrat so se bali za svoje službe, morda za svoje bližnje, morda jih je bilo strah šikaniranja, zasmehovanja in uničenja, ki si ga je takratna oblast tako zlahka privoščila z vsakim, ki ji ni bil po volji. Toda ker so molčali takrat, ker jih je bilo strah, molčijo tudi danes. Iz istega razloga. Ni pomembno, za kako veliko stvar ali krivico gre. Pomor desettisočev je bila velika stvar. In velika krivica. In so bili tiho. Danes se Evropa spreminja. Spreminja se tudi naša domovina. Ob tem se dogajajo stvari, na katere bi bilo treba jasno in glasno opozoriti. Morda tudi za ceno izgube dobrega delovnega mesta, finančnih ugodnosti, različnih subvencij ali drugačnih privilegijev. Ali celo življenja. Toda če so kot strahopetci molčali takrat, zakaj bi bili danes njihovi sinovi, hčere kaj drugačni? Zgledi vlečejo, ne besede.

Pomorjene torej umikamo na obrobje Slovenije. Daleč stran, da nas ne bi preveč spominjali na našo polpreteklo zgodovino, ki je zahtevala od našega naroda najboljše, kar je imel. Daleč stran, da nas ne bi preveč spominjali na to, da še nismo razčistili z našo preteklostjo. Vsaj ne tako, kot bi morali, če bi se hoteli iz nje kaj naučiti. Daleč stran, da bi morda celo (dokončno) pozabili. Toda kdor se ne spominja svoje preteklosti, tudi nima prihodnosti. Tega bi se morali ob vprašanju izbire kraja končnega

počivališča vseh pomorjenih bolj zavedati. ■

[Stran 013]

2. Kako se je začelo

2.1. Razdor

Avtor:
Janko Maček

2.1.1. Ali poznamo našo polpreteklo zgodovino?
Kdaj in kako je prišlo do razdora med nami?

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. je nacistična Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Jugoslovanska vojska, ki na tak napad ni bila pripravljena, je po nekaj dneh kapitulirala. Hrvati so tedaj ustanovili svojo NDH (Nezavisno državo Hrvatsko). Slovenijo, ki je bila že prvi dan vojne odrezana od Beograda, so si razdelili trije okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari. Nemci so takoj po zasedbi začeli s ponemčevanjem, Italijani pa, ki so na svojem zasedbenem področju ustanovili tako imenovano Ljubljansko pokrajino, so bili v začetku tolerantni in so celo sprejeli begunce, ki so pribežali pred Nemci. Ljubljana oziroma Ljubljanska pokrajina je tako postala Slovenija v malem.

Dotedanji ban dr. Marko Natlačen je že prvi dan napada sklical Narodni svet, v katerem so bile zastopane predvojne legalne stranke. Ilegalna Komunistična partija je tedaj zahtevala vključitev v Narodni svet, vendar je bila zavrnjena. KPS (Komunistična partija Slovenije) je bila ustanovljena spomladi 1937 na Čebinah, vendar je bila del jugoslovanske partije; ta pa je bila po atentatu na regenta Aleksandra in ministra Draškovića leta 1921 z Zakonom o zaščiti države prepovedana in opredeljena za zločinsko organizacijo, kar je seveda močno vplivalo na osip članstva.

KPS torej ni bila sprejeta v Narodni svet, kljub temu pa je dr. Natlačen načelniku policije dr. Hacinu izdal nalog, naj »se uničijo vsi spisi o komunistih, kajti oni se bodo borili za domovino«. (Boris Mlakar, Prispevki za novejšo zgodovino, Inštitut za novejšo zgodovino 2001, stran 171.) Vemo, da so komunisti dr. Natlačena ustrelili že jeseni 1942, dr. Hacina pa po koncu vojne obsodili na smrt z obešenjem.

Celega pol stoletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, danes pa je kar splošno znano, da je sicer tedaj v Vidmarjevi vili pod Rožnikom bil neki sestanek – datum 27. april menda ni čisto zanesljiv – na katerem pa niso govorili o OF, ampak o PIF (protiimperialistični fronti), saj je KP spoštovala sporazum Ribbentrop-Molotov o prijateljstvu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Slovenski poročevalec, ki je aprila 1941 začel ponovno izhajati, tedaj OF sploh ne omenja in šele septembra 1941 dobi podnaslov Informacijski vestnik OF; je pa do konca leta izšlo 31 številk in skozi vse se vleče napad na »meščanske« stranke in prepričanje, da je edino KPS s pomočjo Sovjetske zveze sposobna pripeljati slovenski osvobodilni boj do zmage.

Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu povedal, da bodo komunisti šli v oborožen odpor proti okupatorju le pod pogojem, da bo to koristilo revoluciji. Prav on je na veliki šmaren 1941 ustanovil VOS (varnostno-obveščevalno službo), v katero so prišli le najbolj zanesljivi komunisti; njen glavni namen ni bil boj proti okupatorju, ampak uničevanje domačih političnih nasprotnikov. Z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda – izdal ga je SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) 16. septembra 1941, takoj po preimenovanju iz Vrhovnega plenuma OF – je bil prepovedan vsak oborožen odpor proti okupatorju izven OF in partizanskih čet. Partija si je tako prisvojila monopol nad odporom proti okupatorju, in kdor tega ne bi upošteval, je bil proglašen za narodnega izdajalca. Začeli so se politični umori, najprej v manjšem obsegu v Ljubljani, spomladi 1942 pa so se razširili tudi na podeželje in postali skoraj množični. Do ustanovitve prve vaške straže je tako pod streli vosovcev in partizanskih likvidatorjev padlo

[Stran 014]

več sto poštenih, zavednih Slovencev. V tem obdobju je tudi Krimska jama postala kraj groze in smrti.

Naša, do nedavnega edina in še danes marsikje veljavna zgodovina uči, da je v začetku okupacije samo Partija mislila na odpor proti okupatorju, medtem ko so »meščanske« stranke v tem pogledu popolnoma odpovedale. Cele generacije Slovencev so si ob tej zgodovini izoblikovale sliko preteklosti. Naš vsakdan zaradi ekonomskih, „evropskih“ in migrantskih kriz zahteva, da mislimo predvsem na sedanjost, v kateri se odloča tudi naša prihodnost, kar pa je zelo težko, če nimamo primerno urejene preteklosti. Ko je Kardelj leta 1940 napovedal, da bodo komunisti šli v spopad z okupatorjem, če bo to koristno za revolucijo, ni omenil, da pri tem ne bodo gledali na žrtve, kajti pred očmi je imel slovensko in svetovno revolucijo, ne pa trenutnih potreb okupiranega slovenskega naroda.

Razmišljanje slovenskih demokratičnih strank je bilo v tem pogledu bistveno drugačno. Leta 1941 so bile ustanovljene kar tri slovenske legije: najprej ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke Slovenska legija, ki je bila najmočnejša, nato pa še Sokolska in Narodna legija. Vse tri so imele v programu pripravo za oborožen odpor proti okupatorju ob primernem času, do tedaj pa čakanje v strogi konspiraciji in izogibanje vsemu, kar bi lahko povzročilo okupatorjeve represalije nad prebivalstvom. Nobenega dvoma ni, da je bil prvotni namen teh ilegalnih organizacij odpor proti okupatorju, ki pa se je kasneje – po čigavi zaslugi? – spremenil v samoobrambo.

2.1.2. Slovenska zaveza

Spomladi 1942, ko je komunistična revolucija že izvajala svoj uničevalni pohod po Sloveniji, je končno »ozelenela« tudi Slovenska zaveza. V pismu, ki so ga 22. maja za London sestavili ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Vladimir Šuklje, je to takole opisano: »Razpoloženje, da

bodo sovražne okupatorske sile končno poražene, je ves čas ostalo čvrsto. Iz vseh krogov se je čedalje bolj oglašala zahteva, naj bi se vsi Slovenci združili in osnovali neko skupnost, ki naj bi izvršila potrebne priprave za čas osvoboditve … Danes se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS in ves katoliški politični krog (z izjemo nekaterih tako zvanih krščanskih socialistov, večina intelektualcev), vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajša generacija, socialisti iz SSJ ter nekatere nove politične tvorbe; tudi kmetsko-delavska skupina dela ne bo ovirala.

Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi, in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženih ljudi v resnici koristi samo sovražniku.«

V nadaljevanju pisma je povedano, da je koncentracija dobila ime Slovenska zaveza. Iz opisa njene usmeritve naj navedemo zadnji dve točki: »Priprave za osvoboditev je treba voditi po naših razmerah. Pri maloštevilnosti slovenskega naroda je treba kar najbolj varovati življenje, dom in imetje ljudi. – Od sodelovanja ni izključen noben Slovenec in nobena stranka, ki stoji na narodni osnovi in je sposobna podrejati svoje strankarske koristi na rodnim. Obsoja se krvavo obračunavanje in strahovanje ljudi, ki se danes izvaja.« (J. Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, str. 41–42)

Na čelu Slovenske zaveze so bili predstavniki treh miselnih krogov: katoliškega, liberalnega in socialističnega, ki so se združili zaradi skupnega dela za osvoboditev. Izvršni odbor je imel tri člane: liberalce je zastopal ing. Mačkovšek, socialiste dr. Celestin Jelenc, katoličane pa najprej dr. Lukman, potem pa Miloš Stare. Sestankov plenuma se je udeleževal tudi Mi-

[Stran 015]

Poziv k enotnosti Slovencev v 2. številki lista SLOVENSKA ZAVEZA

Slika 3. Poziv k enotnosti Slovencev v 2. številki lista SLOVENSKA ZAVEZA

hailovićev zastopnik za Slovenijo major Novak, s katerim pa nikakor niso mogli vzpostaviti prave povezave. 7. maja 1942 je izšla prva številka ilegalnega lista Slovenska zaveza.

Slovenska zaveza je torej spomladi 1942 »ozelenela«, toda razni neugodni »vetrovi« so neprestano ovirali njeno rast in grozili, da se bo »posušila«. Malo pred njeno ustanovitvijo so Italijani odpeljali skoraj vse aktivne oficirje v internacijo; zaslugo za to je imela OF, ki jim je z navadno pošto poslala pozive, naj se javijo v partizanske oddelke, in se tako na lep način znebila neugodnega nasprotnika. Ob njihovi prisotnosti bi bil verjetno dialog med Zavezo in majorjem Novakom boljši. Padec četniških Grčaric in nesrečna usoda Turjaka septembra 1943 sta bila hud udarec za slovensko protirevolucijo, pa je Slovenska zaveza tedaj še nekako preživela. Svoje je potem naredil tudi nemški pritisk: Mačkovška so odpeljali v Dachau, kjer je kmalu umrl, Miloš Stare se ni smel več pokazati v javnosti in tudi dr. Jelenc se je moral do konca vojne skrivati. Nič manjši problem kot Gestapo je bilo nesoglasje med strankami. Kako pomemben je bil pri tem enoletni vakuum med ukinitvijo Narodnega sveta in vzpostavitvijo »medstrankarske koncentracije« Slovenska zaveza? Ali bi partija septembra 1941 oklicala Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ko bi že prej deloval neki vseslovenski odbor, ki bi izdal tudi določene smernice glede boja proti okupatorju? Vemo, da so to vprašanja, »kaj bi bilo, ko bi bilo«. Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da je partija z odlokom o zaščiti naroda uzurpirala osvobodilni boj in ga sprevrgla v revolucijo, v obračun z domačimi političnimi in idejnimi nasprotniki.

[Stran 016]

2.1.3. Umor dr. Lamberta Ehrlicha in drugi umori v letu 1942

22. maja 1942 so Mačkovšek, Šolar in Šuklje pisali v London, da »koncentracija« proti komunistom ne namerava vzpostaviti posebne fronte, da so jim odprta vrata v Slovensko zavezo, da torej še vedno računajo na dogovor o sodelovanju ali vsaj medsebojni toleranci. Zdi se, da so pri tem podcenjevali njihovo moč, da so dokaj naivno imeli pred očmi le tistih »nekaj turistov«, ki so se v noči od 17. na 18. april 1937 zadrževali v mežnariji na Čebinah.

Leta 1942 so bili binkoštni prazniki že v mesecu maju. 26. maja je bil torek in prvi delovni dan po praznikih, ko naj bi z bodečo žico obdana Ljubljana spet začutila normalni delovni utrip. Toda streli, ki so okrog osmih zjutraj odjeknili v Streliški ulici in dobro uro kasneje še v poslopju Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti, so temu prvemu poprazničnemu dnevu odvzeli vso vsakdanjost in lahkotnost. Vznemirili so celo tiste, ki so strele odobravali, kajti bali so se posledic, ki bi lahko sledile.

Kdo so bili žrtve teh strelov? V Streliški ulici je bil skupaj s študentom Viktorjem Rojicem ustreljen duhovnik in profesor teologije dr. Lambert Ehrlich. Streljala sta vosovca Franc Stadler Pepe, ki je slabega pol leta kasneje umoril tudi bana dr. Natlačena, in Kamilo Kratochwill Mile. Dr. Ehrlich je bil doma iz Žabnic pod svetimi Višarjami. Kot poznavalec razmer na Koroškem je bil po prvi svetovni vojni leta 1919 član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1920 in 1921 je v Parizu in Oxfordu študiral etnologijo in primerjalno veroslovje, leta 1922 pa postal redni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani.

Škof dr. Gregorij Rožman mu je leta 1931 zaupal skrb za študentsko mladino. Od tedaj je dr. Ehrlich namenil dobršen del svojega časa skrbi za študente in se posebej posvetil njihovi duhovni, svetovnonazorski in narodnostni vzgoji. V okviru tega delovanja je nastal študentski klub Straža in začel izhajati tednik Straža v viharju. Poleg dela s študenti pa je bil Ehrlich dejaven tudi v Dijaški zvezi, organizaciji katoliških srednješolcev.

Ehrlichovo narodnoobrambno delo, ki ga je na Koroškem izzvalo pangermansko nasilje, se je v Ljubljani nadaljevalo v novi obliki. Primorsko je kmalu zajel val fašističnega nasilja, vse bolj pa sta slovenskemu narodu grozila tudi dva druga totalitarizma: nacizem in komunizem. Ehrlich je v tem času rad zbiral študente na Višarjah, jim govoril o geopolitičnem položaju slovenske zemlje, kjer se srečujejo Germani, Romani in Slovani in njihove tri evropske kulture. Pogosto je poudarjal povezovalno vlogo Slovenije v evropskem prostoru, ki pa jo bo mogla uresničevati le kot svobodna in suverena država. (Acta ecclesiastica Sloveniae 24, str. 670.)

Z okupacijo in revolucijo se je močno spremenilo tudi delo dr. Lamberta Ehrlicha. O tem piše dr. Ciril Žebot, eden najbližjih Ehrlichovih sodelavcev iz stražarskih vrst, v knjigi Neminljiva Slovenija. Le nekaj dni pred nemškim bombardiranjem je dr. Kulovec poklical Ehrli-

Dr. Lambert Ehrlich

Slika 4. Dr. Lambert Ehrlich
[Stran 017]

cha v Beograd, da bi ga kot strokovnjaka za slovenske meje z izkušnjami pariške mirovne konference in bogatim znanjem jezikov v slučaju umika vlade k zaveznikom imel ob sebi. Še preden je Ehrlich utegnil priti k dr. Kulovcu, je ta ob nemškem bombardiranju umrl in vlada se je umaknila iz Beograda. Ehrlich, ki je domneval, da se bo ustavila v Bosni, je s težavo potoval v Sarajevo in se ji pridružil na Palah. Ker na letalih, ki so 15. aprila odletela z nekega travnika pri Nikšiču v Črni gori, za večino Slovencev ni bilo prostora, se je konec aprila 1941 skupaj z dr. Žebotom preko Dalmacije vrnil v Ljubljano.

Njegova prva pot po povratku je bila k banu dr. Natlačenu. Poročal mu je o neuspelem poizkusu odhoda v tujino, ban pa je pojasnil dogajanja v Sloveniji po 6. aprilu, med drugim zavrnitev sodelovanja KP v Narodnem svetu, ustanovitev Ljubljanske pokrajine in imenovanje slovenskega sosveta (konzulte), kjer naj bi sodelovala tudi dr. Natlačen kot predsednik in bivši minister Pucelj kot član. S tem je seveda delovanje Narodnega sveta prenehalo. Kot enega glavnih razlogov za sodelovanje v sosvetu je ban navajal skrb za tisoče Slovencev z Gorenjskega in Štajerskega, ki so v Ljubljanski pokrajini dobili zatočišče. Dr. Ehrlich je ugotavljal, da je okupirana in razdeljena Slovenija po ukinitvi Narodnega sveta ostala brez sleherne slovenske uprave, prepuščena nemškemu uničevanju na eni strani in italijanski milosti na drugi. Edini izhod je videl v tem, da se čimprej podtalno uveljavi slovenska oblast, kot si jo je bil v začetku aprila že privzel Narodni svet, in za cilj takoj razglasi Združeno Slovenijo – v svobodni Evropi.

Ban je sicer obljubil, da se bo glede predloga posvetoval s sodelavci, obenem pa že navedel dva pomisleka: prvič, da za obstoj podtalne oblasti ni nič pripravljeno, in drugič, da bi to lahko izzvalo Italijane k prepovedi zatočišča za slovenske begunce. Po banovem posvetu s sodelavci sta se ponovno sestala, toda stališča ene in druge strani so ostala nespremenjena, Natlačen pa je še dodal pomislek, da uveljavitev podtalne oblasti ne bi izzivala samo okupatorja, ampak bi pomenila tudi zanikanje kontinuitete predvojne Jugoslavije. Mnenje dr. Ehrlicha je bilo, da je ustavne odnose med narodi Jugoslavije prekinil že beograjski oficirski puč 27. marca 1941. Tudi zaradi tega je nujno obnoviti že pred sovražno zasedbo v aprilu 1941 ustanovljeno podtalno slovensko oblast. Ko bomo videli, kaj je z begunsko vlado, bo podtalni narodni svet navezal z njo stike in v tem smislu pooblastil njene slovenske člane. Glavni namen podtalne narodne oblasti v razkosani Sloveniji pa naj bi bil čim prej povezati vse Slovence v domovini za jasen osvobodilni cilj in enotno zadržanje. Ni mogoče čakati, kdaj in s čim se bo od nekod oglasila begunska vlada, ko se niti ne ve, ali bo prebredla svoje lastne težave, ali bo razumela razmere na okupiranem ozemlju predvojne Jugoslavije, ki jih sama ni okusila, in ali bodo zavezniki njej in slovenskim ministrom v njej dovolili svobodo delovanja. Ob takem čakanju bi okupirana Slovenija lahko zamudila pravi trenutek, saj bi se utegnila razširiti anarhična podtalnost do take mere, da je ne bi bilo več mogoče ustaviti. Pri tem dr. Ehrlich najbrž ni mislil predvsem na KP, ki je tedaj še ni bilo toliko čutiti, pač pa na nekatere manjše demokratične skupine. (C. Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 160–210.)

V resnici je KPS že tedaj imela konkretne načrte glede revolucije in neaktivnost demokratične strani ji je pri tem prišla kar prav. Znano je, da se komunisti pri svojem delu nikoli niso ozirali na žrtve. V drugi polovici leta 1941 tudi niso več skrivali svojih apetitov po prevzemu oblasti. Dr. Ehrlich je to kot tudi vedno ostrejše italijanske represalije skrbno spremljal in zbiral ustrezno dokumentacijo. Nekako sredi marca 1942 je naročil svojim stražarskim sodelavcem, naj bi iz te obsežne in mešane dokumentacije izluščili pravo jedro in zbeganemu narodu prikazali bistvo dogajanja. Nastalo je obsežno delo. Ko ga je Ehrlich pregledal, je dobilo naslov: Izdajalska zarota KPS = OF zoper slovenski narod ob soudeležbi

[Stran 018]

komodne sredine. Izdala in založila vodilna plast slovenskega naroda nekje v Sloveniji. Nameravali so ga izdati kot knjigo, toda izkazalo se je, da »večinski katoliški tabor v Sloveniji«, kot je zapisal Ehrlichov sodelavec dr. Lojze Ilija, »ne premore niti ene tajne tiskarnice, kjer bi se samostojno moglo kaj natisniti proti komunizmu, KPS – OF pa je istočasno bruhala med isti katoliški narod gore strupene propagande na svilenem papirju.« Tako je to »pomembno delo proti okupatorju in ,osvoboditelju’ hkrati« izšlo kot razmnoženina šele sredi junija – po Ehrlichovi smrti – in končno našlo pot med ljudi. (Acta ecclesiastica 24, str. 679.)

Vsaj omeniti je tu treba še znamenito spomenico, ki jo je dr. Ehrlich 1. aprila 1942 namenil italijanskim vojaškim oblastem in je močna kritika italijanske okupacijske politike v Ljubljanski pokrajini. Po naročilu škofa dr. Gregorija Rožmana je to spomenico priredil še za Sveti sedež in škof naj bi jo osebno odnesel v Rim maja 1942. V času Ehrlichove smrti je bil škof Rožman namreč v Rimu, zato je pogreb dr. Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica vodil generalni vikar Ignacij Nadrah, ki je v pogrebnem nagovoru povedal tudi naslednje: »Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod. Jezus je rekel: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. O da, blagor vama. Zaslužila sta mučeniško krono!«

Prav je, da zapišemo nekaj besed tudi o Viktorju Rojicu, ki je 26. maja 1942 hkrati z dr. Ehrlichom padel pod vosovskimi streli in sta potem do pogreba 31. maja na Žalah imela skupno pot. Viktor je bil rojen leta 1908 v Zaloščah pri Dornberku blizu Gorice kot najmlajši od štirih bratov, imeli so pa še sedem sester. Rojicevi so bili zavedni Slovenci, zato se pod Italijani niso dobro počutili. Posebna oblika odpora proti poitalijančevanju je bilo v tistem času prizadevanje, da mladi ljudje ne bi šli študirat v italijanske šole in se ob tem navzeli tujega duha. Tako za družino kot za njenega člana je bilo treba veliko odločnosti in poguma za odločitev, da je vedoželjni fant odšel čez mejo s tihotapci in potem v nekem zavodu preživel leta in leta brez zveze s svojimi domačimi. Kakšne žrtve so bile potrebne, da si je pridobil izobrazbo in poglobil ali vsaj ohranil narodno zavest! Viktorjev starejši brat Ivan je kmalu po prvi svetovni vojni študiral pri jezuitih v Zagrebu in pripomogel, da sta se tudi Viktor in bratranec Angel Budihna odločila za jezuitsko šolo. Odšla sta v Zagreb, nato pa naprej v Bosno v Travnik, kjer so tedaj jezuiti imeli klasično gimnazijo. Viktor je maturiral junija 1929, nato kot jezuitski novinec tri leta v Nemčiji študiral filozofijo, po povratku v Travnik pa delal kot vzgojitelj in veroučitelj v dijaškem zavodu. Zaradi slabega zdravja je opustil misel na duhovniški poklic, se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani in menda tik pred nasilno smrtjo leta 1942 opravil še zadnje izpite.

V času ljubljanskega študija je stanoval v Cirilovem domu v Streliški ulici. Vsako jutro

Študent Viktor Rojic

Slika 5. Študent Viktor Rojic
[Stran 019]

ob sedmih je tja iz stolnega župnišča prišel dr. Ehrlich in v domski kapeli maševal, nato pa odšel na teološko fakulteto. Na poti od župnišča do doma in nato na fakulteto ga je navadno spremljal dr. Ciril Žebot, ki je v župnišču tudi stanoval. Ker Žebota tisto jutro ni bilo, je po končani maši profesorja prvič in zadnjič pospremil Viktor Rojic. Novinar je zapisal, da „sta šla v zbranem pogovoru kakor ljudje, ki so še pravkar imeli opravka z Bogom, s svojim srcem in vsem, kar nas veže z večnostjo“. In iz tistega pogovora sta omahnila v smrt. Le nekaj ur kasneje je OF razglasila po Ljubljani, da je VOS justificirala izdajalca dr. Ehrlicha in njegovega sodelavca dr. Cirila Žebota. Naslednji dan so v posebnem komunikeju popravili, da je bil spremljevalec „Stražar“ Rojic, Ehrlichov sodelavec pri vseh zločinih. (Zaveza št. 37, str. 89.) V četrtek, 28. maja 1942, je Slovenski dom objavil, da je istega dne kakor profesor Ehrlich in študent Viktor Rojic postal žrtev vosovskega napada tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice in splošno znani prosvetni organizator. Atentat sta izvršila dva vosovca: mladoletni Dušan Turk Dule, ki je potem pri begu iz zavarovalnice izgubil življenje, in Dušan Frank Duško, ki je leta 1951 napisal poročilo o dogodku (ohranjeno v arhivu VOS). 26. maja ob 9.45 sta se atentatorja z avtom pripeljala pred poslopje zavarovalnice in takoj odšla v prvo nadstropje, kjer je imel Peršuh svojo pisarno. Predstavila sta se kot študenta, ki bi rada oddala nekaj člankov za objavo v katoliškem listu. Ko je „obsojenec“ želel članke videti, je Turk segel v torbo, toda namesto člankov je izvlekel pištolo in oba hkrati sta streljala na presenečenega Peršuha. Menda sta oddala osem strelov, ki so deloma zadeli Peršuha, deloma pa zid za njim. Napadalca sta potem streljala tudi na ljudi, ki so ju poskušali zadržati, in se prebila na ulico. Težko ranjenega Peršuha so odpeljali v bolnišnico, kjer je naslednji dan popoldne umrl. Pogreba na Žalah, 30. maja, sta se udeležila tudi takratni ljubljanski župan dr. Adlešič in bivši ban dr. Natlačen. Prav je, da

26. maj 1942 – po umoru v Streliški ulici

Slika 6. 26. maj 1942 – po umoru v Streliški ulici

vsaj bežno preletimo življenje in delo umorjenega Peršuha. Rodil se je 12. decembra 1898 v Zgornjih Lažah pri Poljčanah. Ko je zaradi šolanja prišel v Ljubljano, je postal zelo aktiven v Marijini kongregaciji. Kot petošolec je moral med prvo svetovno vojno leta 1916 obleči vojaško suknjo, vendar je oktobra 1918 kljub temu opravil maturo. Po koncu vojne je s činom podporočnika služil pri komandi mesta v Ljubljani in v Celovcu, potem pa se je zaposlil pri Slovenski krščanski socialni zvezi (SKSZ); obljubili so mu, da bo lahko ob delu študiral. Tu je delal nekako dve leti in poleg rednega dela tudi vodil dobršen del katoliške izobraževalne akcije v Sloveniji. Nameraval je študirati medicino, vendar se je leta 1923 vpisal na teologijo, ki pa je ni dokončal, ampak se zaposlil v Vzajemni zavarovalnici, kjer je ostal do smrti. Leta 1927 se je poročil z učiteljico Vido Dežman. Poleg službe v Vzajemni je Peršuh veliko delal v orlovski organizaciji in Prosvetni zvezi, ki je nastala iz nekdanje SKSZ. Trideseta leta prejšnjega stoletja so bila na Slovenskem leta katoliških kongresov in shodov. Skoraj noben ni minil brez Peršuhovega sodelovanja. Največja med temi prireditvami je gotovo bila vsejugoslovanski evharistični kongres, druga pa

[Stran 020]

mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939, ki je mnogim ostal v spominu po Kuretovi Igri o kraljestvu božjem, kjer je nastopalo več kot 3000 oseb in jo je režiral prav Ivo Peršuh. In še bi lahko naštevali.

Prišla je pomlad 1941. Peršuh je hitro sprevidel, da hočejo komunisti izkoristiti narodovo nesrečo za svoje revolucionarne cilje, zato se je priključil Slovenski legiji. Sodeloval je s F. Emmerjem in pomagal s svojim organizacijskim znanjem in izkušnjami. Večina njegovih fantov iz Zveze fantovskih odsekov se je vključila v ilegalo izven OF. VOS je seveda vse to spremljala in ga obsodila na smrt. Slovenski poročevalec je 2. junija 1942 objavil obširen komunike, v katerem piše, da je Peršuh pripadal isti kliki kot dr. Ehrlich.

Naj tu omenimo samo še vidnega člana študentskega kluba Straža Franceta Casarja, na katerega je bilo izvršenih več neuspelih atentatov prav v maju 1942, ko je imel opravka z razmnoževanjem brošure Izdajalska zarota KPS = OF zoper slovenski narod. Casar je potem septembra 1943 padel na Škofljici skupaj z dr. Arkom kot kurir obleganega Turjaka.

2.1.4. Vaške straže – samoobramba življenj in premoženja

Kolikokrat smo že slišali pravljico, da je bila Slovenija aprila 1941 enotna in protiokupatorsko razpoložena, in ko se je v naslednjih mesecih pojavila OF, je duh upora zajel sleherno vas in samotno domačijo, da o mestih niti ne govorimo. Večina ljudi je tedaj hodila v cerkev in zabolelo jih je, ko so brali ali samo slišali, da je škof Rožman v ljubljanski stolnici imel slovesno mašo za Italijane in da so jih celo nekateri župniki ob prihodu šli pozdravit … Malokdo je tedaj pomislil, da so bile tiste novice prirejene v posebni delavnici za ustvarjanje javnega mnenja s posebnim namenom. Radio je bil tedaj na podeželju še prava redkost, časopis Domoljub ali verski listi, ki so jih imeli po nekaterih hišah, pa so bili o tem precej redkobesedni.

Kakšno je bilo razpoloženje ljudi v resnici? Mirno lahko rečemo, da za okupacijo nihče ni bil navdušen, še posebno ne za Italijane. Z odobravanjem so sprejemali vesti, da se v gozdovih zbirajo „četniki“, ki bodo organizirali narod v odpor proti okupatorju in ga izgnali iz dežele. Tudi ko se je že vedelo, da se tisti četniki imenujejo partizani, se razen redkih še niso vznemirjali, saj so bili prepričani, da je važno, da so proti okupatorju, drugo pa se bo že uredilo. Sicer pa celo nekateri duhovniki niso videli v tem nič slabega in so menili, da morajo vsi sodelovati pri delu za osvoboditev.

Čez nekaj časa so nekateri že vedeli povedati, da bo po izgonu okupatorja zavladal nov red, ki bo tudi malim ljudem omogočil boljše, človeka vredno življenje. Na Vidovsko so prvi znanilci novega reda prihajali iz Iške, v Begunje in na Otave pa iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. Pojavil se je tudi nov časopis Slovenski poročevalec, ki pa so ga v glavnem dobivali samo izbrani ljudje. Le kak izjemnež je ob tem pomislil na komunizem, pri večini pa je protiokupatorsko razpoloženje še premagalo pomisleke. Po napadu na Lož in Bezuljak, v nedeljo 19. oktobra 1941,

Vosovec Franc Stadler je 26. 5. 1942 umoril dr. Ehrlicha in Rojica, 13. 10. 1942 pa dr. Natlačena

Slika 7. Vosovec Franc Stadler je 26. 5. 1942 umoril dr. Ehrlicha in Rojica, 13. 10. 1942 pa dr. Natlačena
[Stran 021]

Peršuhovi … Istega dne kot na Ehrlicha in Rojica je bil izvršen atentat tudi na Iva Peršuha.

Slika 8. Peršuhovi … Istega dne kot na Ehrlicha in Rojica je bil izvršen atentat tudi na Iva Peršuha.

pa so nekateri že resno podvomili v osvobodilne namene „četnikov“. V Bezuljaku je bila ob napadu desetina starejših italijanskih vojakov delavcev, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Zaradi napada so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, ki z napadom niso imeli nobene zveze. Ker jim niso mogli nič dokazati, so čez nekaj časa vse izpustili. Verjetno je pripomoglo tudi to, da je begunjski župnik Viktor Turk, ki je do tedaj celo simpatiziral z „osvobodilnim“ gibanjem, v cerkvi s prižnice obsodil „škodljive podvige nerazsodnih ljudi“. 28. oktobra 1941 so Italijani kljub visokemu snegu presenetili partizane Borovniške čete, ki so prenočevali v Klančarjevem kozolcu na Osredku. Padlo je šest partizanov, eno partizanko pa so ujeli. Italijani so zato požgali celo vas, več vaščanov pa odpeljali v zapor. Osredčani in cela okolica so tedaj sočustvovali s partizani in obsojali italijansko represalijo. V začetku februarja 1942 je bil na Notranjskem velik sneg in mraz, zato so se partizani, ki v tako slabem vremenu niso pričakovali Italijanov, iz taborišča v Koželjskem grabnu premaknili v vasi. Toda Italijani so proti pričakovanju prišli. Partizani so se na hitro umaknili, Italijani pa so požgali dve domačiji na Kožljeku, Pikovnik, Stražišče in Beč. Ljudje, ki so imeli domove uničene, so začeli razmišljati; eni so še vztrajali ob OF, drugi pa so ji nasprotovali, ker so za njo videli komunizem in se tudi niso strinjali z nepotrebnim izzivanjem okupatorja.

Komaj je odlezel sneg, je tudi OF pokazala svoj pravi obraz. 23. aprila zvečer so se partizani, ki so prišli s Krvave peči, ustavili v Tavžljah pred hišo vidovskega župana Antona Tekavca. Trije so vstopili in ga našli v hiši, kjer je že počival na topli kmečki peči. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa jih je zavrnil, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Povedali so, da so partizani. Odjeknili so streli. Župan je mrtev obležal na peči, oni pa so mirno odšli na Rudolfovo, kjer so pri Pavletu iskali sina Andreja, nato pa odšli k sv. Vidu in tam ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta. V Zali so neuspešno iskali odbornika Franca Strleta in nato na Osredku okrog polnoči obkolili hišo Valentina Strleta. Skušal je pobegniti skozi okno, toda zadelo ga je več krogel. Tako so v nekaj urah

„odstavili“ župana in njegove sodelavce ter omogočili vzpostavitev nove oblasti. Vidovci se s takim načinom osvobodilnega boja niso ▶

[Stran 022]

strinjali. Nihče jim ni povedal, zakaj so ubili župana in njegove sodelavce. Ali je bilo narobe, če so skrbeli, da bi bilo življenje v občini tudi v času okupacije čimbolj normalno? Ali je bilo izdajstvo vedeti za Slovensko legijo, ki je tudi pripravljala odpor proti okupatorju? Zakaj se ne bi sami branili z orožjem, ki so ga poskrili ob razpadu jugoslovanske vojske? Toda kaj bodo na to rekli Italijani? Ali ne bi bilo bolje, da se ne dotikajo orožja in gredo po zaščito k Italijanom?

Franc Strle iz Zale, ki je 23. aprila ušel smrti, in Pavletov oče Andrej sta se res zatekla v Novo vas na Bloke, Pavletovi in Makovčevi fantje z Rudolfovega pa so poiskali skrito orožje in skupaj prenočevali v Makovčevi hiši. Pridružili so se jim še nekateri iz sosednjih vasi. Vsak večer so v spodnjih prostorih, kjer je bila tudi trgovina, založili okna z vrečami soli in utrdili vhodna vrata z lesenimi podporami, zjutraj pa spet vse pospravili zaradi Italijanov, če bi slučajno prišli v vas. 27. maja popoldne so dobili opozorilo s Krvave peči, naj bodo pripravljeni na partizanski napad. Takoj so pustili delo na polju in utrdili okna ter vrata hiše kot vsak večer. Tik preden so zaprli vrata, je prišel mimo kaplan Pezdir, ki se je vračal iz Ljubljane. Povedal je, da so vosovci 26. maja v Ljubljani umorili profesorja Ehrlicha in študenta Rojica, in ostal pri njih. Fantom, ki so

NSZ je leta 2000 s pomočjo preživelih Stražarjev obnovila izpraznjeni grob dr. Ehrlicha in Rojica

Slika 9. NSZ je leta 2000 s pomočjo preživelih Stražarjev obnovila izpraznjeni grob dr. Ehrlicha in Rojica

držali v rokah orožje, je naročil: „Branite se, a ne ubijajte! Ne pozabimo, da so to naši ljudje.“ Bil je še dan, ko so napadalci prišli do hiše, razbijali po vratih in zahtevali, naj jim odprejo. Makovčev oče jim je predlagal, da se pomenijo skozi zaprta vrata. Dokler so postavali okrog hiše in streljali v zrak, branilci sploh niso reagirali, ko pa se je eden od napadalcev hotel povzpeti po položni strehi, je Lojze Makovec spustil mimo njega nekaj kratkih rafalov iz puškomitraljeza. Vsiljivec je takoj skočil na tla in kmalu potem so vsi odšli. Branilci so bili dobro oboroženi in bi z lahkoto pokončali nasprotnike, ki so se jim nastavljali na dvorišču, toda držali so se kaplanovega navodila. Ker so pričakovali, da bo naslednji napad bolje pripravljen, so še isti večer zapustili Makovčevo hišo in se utaborili na hribu nad Tavžljami.

V zgodnjem deževnem jutru 1. junija je vidovski stražar zagledal kolono vojakov, ki so se bližali Tavžljam. Ni vedel, ali so partizani ali Italijani. Oboji so bili nevarni. Obvestil je tovariše, ki so prenočevali v skednju, in uspelo se jim je umakniti, še preden je bila vas obkoljena. V gozdu so poskrili orožje, odšli na Rakek in se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma kaplan Pezdir, ki je tudi šel z njimi.

Ko so napadalci ugotovili, da so se jim „uporniki“ izmuznili, so v Tavžljah oplenili dve domačiji, v Lešnjakih, kjer je bil doma Ludvik Rupar, eden izmed „upornikov“, pa izropali Ruparjevo domačijo, mamo Frančiško pa odgnali s seboj in jo še isti dan ubili v gozdu blizu Zale. Za njen grob se je izvedelo šele po mnogih letih. V kratkem sestavku ni mogoče opisati vsega, kar se je v tistih dneh dogajalo v vidovski fari. Pavletovi hčeri Justino in Nežo ter Pepco Makovec in Zofko Tekavec so vzeli za talke in grozili, da bodo ustreljene, če se begunci do 12. junija ne bodo javili in izročili orožja. Mlajši brat enega od iskanih fantov je odhitel z obvestilom na Brezovico, toda kaplana in fantov ni več našel, ker so medtem že odšli v Ljubljano. Ker so bili tudi v Ljubljani v nevarnosti, da jih poberejo Italijani in odpelje-

[Stran 023]

jo v internacijo, so nekateri odšli na Dolenjsko in se priključili nacionalni ilegali. Za odpeljana dekleta se cel mesec ni vedelo, kaj je z njimi; malo pred italijansko ofenzivo pa so se vendarle vrnila domov.

Na planoti je po 1. juniju vladala revolucionarna oblast. Izvajali so agrarno reformo in delili zemljo svojih nasprotnikov. 14. julija so ustrelili župnika Žužka, ki se je z njihovo dovolilnico odpravil v Cerknico. Potem so razširili vest, da so preprečili, da bi Italijanom odnesel seznam sodelavcev OF v fari. Bližala se je ofenziva, pa ni bilo ne župana ne župnika, da bi se zavzel za ljudi. Ko so se potem sv. Vidu približali Italijani, so partizani oddali nanje nekaj strelov in se umaknili. Italijani so v Čohovem in pri sv. Vidu pobrali vse moške ne glede na starost in politično pripadnost, med njimi organista Franca Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Alojza Ruparja ter jih osemnajst ustrelili v peskolomu blizu vasi. Dvanajst mož in fantov z Osredka so poklicali, naj se pridejo javit k sv. Vidu, jih odpeljali na Bloke ter postrelili pri Radleku že po koncu ofenzive.

Otavske može in fante so tri dni imeli v cerkvi. Baje so nekatere celo spustili domov po nahrbtnike, češ da bodo šli v internacijo. 26. julija so 20 mož in fantov odgnali proti Stražišču. Njihovi domači so bili prepričani, da jih peljejo v internacijo, zato jih streljanje, ki so ga tedaj slišali v smeri proti Stražišču, ni vznemirilo. V resnici pa so postrelili prve kmalu po izhodu iz Otav, potem pa streljanje ponavljali, dokler ni zmanjkalo „internirancev“. Zadnje so pobili prav na Špičastem Stražišču, kamor so hodili na stražo. Tri dni zatem je neka žena iz Stražišča prišla povedat v Otave, kaj je videla ob poti. Tiste dni je bila velika vročina in neprijeten vonj jo je opozoril, da je skrenila s poti. Ljudje so bili strašno pretreseni. S tremi vozmi so šli proti Stražišču, pobrali trupla in jih prepeljali na pokopališče. Neki očanec se je naslonil na voz in jokal kot otrok. Brez krst so jih položili v jame, pokrili z rjuhami ter zasuli. Neka žena je menda iz knjige, ki jo je našla v

Plošča v spomin enemu od Peršuhovih morilcev, padlemu na begu s kraja zločina, še danes 'trobenta' s fasade na Miklošičevi 34.

Slika 10. Plošča v spomin enemu od Peršuhovih morilcev, padlemu na begu s kraja zločina, še danes ‘trobenta’ s fasade na Miklošičevi 34.

zakristiji, brala libero, saj duhovnika ni bilo. Nobenega partizana ni bilo, da bi pomagal pokopati mrtve in se jim poklonil, prišli pa so še isto noč k Hitijevim v Begunje in okupatorjevim zločinom dodali še svojega. Prišli so tudi v Dolenje Otave in 16-letno dekle obsodili za izdajalko, ker je Italijanom priznala, kje je dobila dovolilnico za pot v Borovnico, ter njo in njeno 50-letno mater vrgli v Mihčevo brezno.

Nad Menišijo in Vidovskim je konec julija 1942 obvisel oblak strahu in groze. Ljudje so trepetali. Tako pred Italijani kot pred partizani. To, kar se je 27. julija ponoči zgodilo v Begunjah, neprestane grožnje s Krimsko jamo in drugimi brezni in strahota italijanskega pokola v Otavah ter na Vidovskem je ljudi privedlo na rob obupa. Kdo bi mogel na hitro pozabiti, kako so mrtvi Otavčani ležali razmetani ob poti proti Stražišču in zakaj! Kdo bi želel sodelovati s tistimi, ki so to grozo povzročili? Kaj so Hitijevi prizadeli „osvoboditeljem,“ da so se tako kruto znesli nad njimi? In vendar je bilo treba živeti, treba se je bilo oprijeti rešilne bilke, pa če je bila še tako negotova.

Nastale so vaške straže: v Begunjah takoj po 27. juliju, v Otavah 20. avgusta in pri Sv. Vidu oziroma v Zahribu, kjer je bilo od ene hiše šest stražarjev, v začetku septembra. Razmislite sami in si odgovorite: Kdo je tu povzročil razdor? Kdo je bil komu hlapec? Kdo je branil življenje in dom?! ■

[Stran 024]

3. Pripovedi

3.1. Spomini 1939–1945 – III. del

Avtor:
Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

3.1.1. Od pomladi do pozne jeseni 1943

V ponedeljek velikega tedna nas je šla največja patrulja – 30 stražarjev, nikoli toliko prej ali pozneje – v smeri proti Gornji Brezovici in Lopati. Malo čudno se nam je zdelo, da bi šla Tomšičeva brigada taborit čisto blizu italijanske posadke. Šli smo do Brezovške luže, nato pa pod Lopato. Gozd je bil lep, hrib pa skoraj same skale, poraščene z mahom. Dovolj zaklonov za vse. Tam smo ob glavni poti, ki drži na Planinco, stražili ves dan. Tik nad nami pa je bila Tomšičeva brigada. Oboji smo bili precej tiho, tako da nismo vedeli zanje, oni pa ne za nas. Popoldne, ko se je sonce znižalo, smo se pripravili za domov. Nekdo si je domislil, da bi šli čez Srednji hrib, in smo šli. Bil sem zadnji, vsem se je mudilo. Ko sem jih videl iti preko grebena, je začelo pokati, in to ne malo. Naši so trčili na zasede Tomšičeve brigade. Videl sem, da jih polovica teče nazaj in proti Brezovški luži. Kaj je z ostalimi, sem se spraševal. Poizkušal sem priti na vrh grebena, pa me je obsula toča krogel. Šle so skozi debele jelke, se odbijale do skal, moral sem se kar valiti navzdol. Takrat sem dobil en drobec od razletele se krogle v levo stran glave. Ostanek sem opazil po petindvajsetih letih v Kanadi, ko sem se bril. Tudi jaz sem jo usekal kar hitro proti Kaluži in dohitel polovico naših. Druga polovica in vsi mitraljezci so jo pa udarili kar naprej in na levo, proti Klučni poti. Ker so bili v zaletu navzdol, so nekateri skakali čez partizanske mitraljezce in zasede. Oboji so bili tako presenečeni, da ni noben utegnil pomeriti. Vsi so streljali kar na slepo, nobeden naših ni bil ranjen. Kocbek pa piše v Dnevniku št. 2, okoli

20. aprila, da je bilo njihovih nekaj ranjenih. Da je bila pri njih zmeda še večja, so pripomogli njihovi prvi stražarji, ki so imeli naše rjave uniforme. Ti so se hitro umaknili na obrambno linijo in šli mimo, naši pa med njimi in še naprej. Od spredaj smo si bili podobni, zadaj pa so oni nosili nahrbtnike, mi pa ne.

Cerkev sv. Tomaža na Planinci

Slika 11. Cerkev sv. Tomaža na Planinci
[Stran 025]

Ko so naše videli od zadaj, je bilo že prepozno, ker so bili že v gozdu. Proti Planinci je bilo nekaj drugih vojakov, ti so se umaknili proti Ljubljani. Ker se je še vse precej dobro izšlo, sem našim takoj zložil pesmico, ki je šla nekako takole:

Mej duš, smo šli prot’ Kaluž, oni klinci prot’ Planinci, Taljani po drugi strani, pa prot’ Ljubljani.

Tako nekako, mladi so se pač radi smejali.

Videli smo, da nas je premalo, da bi se v gozdu tepli z brigado. Na veliki četrtek je bila že zgodaj zjutraj zbrana malo večja sila. Prišlo je 20 borovniških stražarjev z dvema puškomitraljezoma, bilo je tudi okrog 100 italijanskih vojakov, ki so imeli kar šest lahkih minometov, ki so nesli do 500 m daleč. Rakiških stražarjev je bilo za v patruljo 20. V partizanski knjigi sem bral, da nas je bilo vsakih po 40, pa to ni res, saj je bilo Borovničanov vseh skupaj 47, doma pa jih je vedno ostala vsaj polovica ali še več. Italijani z rakiške posadke so imeli s seboj celo težki minomet, ki so ga nosili vojaki. Kocbek piše, da so zgodaj zjutraj streljali s težkim minometom proti Mrzlemu dolu. Tako so bili dovolj posvarjeni, da naj se umaknejo.

Mi, rakiški stražarji, nismo bili nič veseli borbe za praznike. Predobro smo vedeli, koliko imajo Tomšičevi partizani italijanskega orožja in streliva, mi pa še vedno po 9 nabojev. Imeli smo tudi še žalostne spomine na božič. Vaščan, ki jim je ušel s Krima, je rekel, da imajo težki minomet in mine. Bilo jih je od 300 do 400, torej dosti več kot nas. Torej, kakšen je bil pohod v Mrzli dol? To je dolina pod Krimom proti jugu, okoli je še nekaj gozdnih vrhov in čisto blizu senožet, last nekoga z Gornje Brezovice. Nobeden ni vedel, kje je Mrzli dol. In smo ga šli iskat. »Ti si dober lovec in raubšic, si prvi izvidnik,« mi je rekel Jaka, ki je bil naš vodja. Klančan je vodil levo patruljo, desne se ni rabilo. Potem je sledila kolona italijanskih vojakov s poveljnikom, ki smo ga na hitro krstili »Kolonelo«. Zadaj pa je šlo 20 borovniških stražarjev. Ti fantje iz Borovnice in okolice so imeli že precej majhih spopadov in so imeli veliko sreče in skoraj nič izgub. Bili so bolj majhni, zelo mladi in zelo korajžni, imeli so tudi več streliva. Šli smo proti Ogni peči in ko smo prišli med Kamenico in Lepo dolino, je pritekel vodja desne patrulje in povedal: »Kurir na konju, proti vojaški cesti.« Ko smo prišli do vojaške ceste Rakitna–Iška vas, smo res videli sveže konjske sledove, ki so tekli v galopu naravnost proti Krimu. Klančan je znal precej italijansko, zato je rekel minometalcem, naj vržejo nekaj min z lahkim minometom. Ker je bil kurir že verjetno kilometer daleč, mu niso mogli škoditi, ker so nesli le pol kilometra. Ker pa mora biti kurir zelo brihten, da so mu zaupali konja, smo upali, da bo povedal, da nas je dosti in da imamo moč. »Forza, ragazzi (dajmo, fantje),« se je glasilo povelje. Šest lahkih minometov je streljalo kot za stavo, to so radi delali, da ni bilo treba streliva nositi domov. Celo težki minomet je enkrat kihnil. Tedaj pa sem zagledal Kolonela, ki je prihajal in mahal in nekaj grdo vpil vojakom. Rekel sem vojakom, da je dovolj streljanja in da gremo. Nisem hotel govoriti s Kolonelom, nekam čudno je šaril po svoji pištoli. Hitro sem povečal razdaljo med nami. Kurir je bil opozorjen, imeli smo 15 minut ali več za umik. Če se ne bi umaknili, bi bilo slabo za oboje. Po dvanajstem kilometru smo pri Brancljevi senožeti videli, da je kurir krenil po Klučni poti. Malo čudno se nam je zdelo, češ, to verjetno ni najbližja pot v Mrzli dol. Šli smo naravnost in na vrhu druge senožeti smo se ustavili. Spustila se je megla, ki je bila v dolu še gostejša. Trije smo šli pogledat, kaj se dogaja v dolini – vodja Jaka, jaz in pomočnik. To je bila zelo nevarna in težka služba. Spuščali smo se v dol po senožeti, videli nismo dlje kot 20 metrov. Pri gozdu smo pričakovali stražarje, pa jih ni bilo ali pa jih nismo videli. Počasi smo šli po malem gozdnem robu naprej, večkrat smo se ustavili in poslušali nekaj sekund. Nič, še ptički niso

[Stran 026]

čivkali. Tedaj opazim pri drevesih črno senco, drugo, tretjo, na straneh isto. Tu so. Pokazal sem vodji s prstom, sprva ni verjel, potem pa je takoj dvignil puško. »Ali si znorel?« sem mu pošepnil in mu potisnil cev dol. Pokazal sem mu še druge sence. Potiho smo šli nazaj. Zagazili smo bili v brigado, ki je pričakovala kosilo. V štabu se je moralo nekaj dogajati, ker so vsi gledali tja. Nekaj časa smo se umikali ritensko. Če bi se kdo ozrl na nas, bi bilo slabo, pripravljeni smo bili na vse. Varno smo prišli do senožeti. Zaslišali smo brigado, premikala se je po gozdu, v isto smer kot mi. Megla je bila čedalje gostejša, zato smo šli na vrh hriba. Tam je bila megla bolj redka, da se je videlo 50 m. Vodnik je o vsem poročal. Ker nas dolgo ni bilo nazaj, so borovniški fantiči postali nestrpni in so jo mahnili proti Mrzlemu dolu z nekaj Italijani iz Borovnice. Šli so v megli ob gozdu po senožeti, partizani pa po gozdni poti ob senožeti in iz doline. Tako so se skoraj srečali. Borovničan iz te patrulje mi je večkrat pripovedoval isto. Ko so se naši približali gozdu, so opazili v megli dolgo kolono vojske. Partizani so imeli takrat že precej italijanskih uniform, nekateri so bili v civilu, tako da Borovničani niso bili prepričani, kakšna vojska je to. Obe koloni sta šli vzporedno, naša v dol, oni pa ven. Skozi meglo smo pogledovali drug drugega in nismo vedeli, pri čem smo. Tedaj pa se je prikazala iz megle skupina otovorjenih mul. Ena je nosila težki minomet z zastavo z rdečo zvezdo. Dvoma ni bilo več. 18 pušk in nekaj puškomitraljezov je zdrsnilo z ramen. Dve muli sta takoj padli, gonjači pa zbežali. Partizanska kolona je bila pretrgana, prvi so se umaknili naprej, zadnji pa nazaj. Naši so skočili k mulam, pa hajdi nazaj v hrib z njimi, medtem ko so drugi že prižgali zaporni ogenj. Nikogar od partizanov niso videli pasti. Na vrhu hriba pa nas je bilo

20 Rakičanov in Italijani z minometi in nekaj strojnicami. Ko je v dolini počilo, smo hitro naredili krog. Nas 20 Rakičanov je bilo v gozdu v smeri proti Rakitni. Vzeli smo pozicijo kakih 5 m drug od drugega. Vsak je imel 9 nabojev. Če bi nas obkolili, bi bilo to bore malo. Streljanje v dolini potem, ko se je začelo, ni prenehalo. Vsak strel je odmeval od bližnjih hribov petkrat, od Krima, Lopate, Srednjega vrha, Korena, Kamenice, tako da smo slišali samo hrstenje. Povelja se niso slišala, verjetno ni bilo nobenih. Skozi ves ta hrušč sem slišal nekoga, ki je klical: »Druga četa, druga četa!«, in ženski glas: »Marija pomagaj!« Nekdo me je prišel iskat k moji desetini. Šli smo na vrh senožeti, ki je bila še vedno v megli, se je pa že redčila. Po strmini so prisopihali Borovničani in vojaki s tremi mulami in enim konjem. Konj je bil pri zadnji nogi pod vampom ranjen, videlo se mu je 15 cm črevesja. Ena mula je nosila težki minomet in zastavo z rdečo zvezdo. Druga mula okoli 30 min za težki minomet. Tretja pa nekaj gorskih kotličev za kuhanje. Bili so lepi, aluminijasti, in eden je bil še poln na pol kuhanega mesa od naših volov. Minometi, strojnice, orožje, strelivo – vse je bilo na kupu. Kolonelo in oficirji so zastonj vrteli kompas in specialke, kompas ni delal zaradi toliko železa v bližini. Jaka je vprašal, kje smo. »To ni važno. Kam hočete?«, sem vprašal. »Domov v Rakitno.« – »Torej, greste v Rakitno.« Svoji desetini pa sem rekel: »Bombe pripravljene!« Ker je nasprotnik imel vsaj deset minut prednosti, bi nam jo pri Brancljevi senožeti lahko lepo zagodel. Zato je bilo bolje, da se nismo vračali po najbližji poti. Šli smo čez drn in strn, na Lepo dolino. Kmalu se je pokazala rakiška dolina, kjer se je megla dvignila. Med vojaki in Rakičani je bilo dobro razpoloženje. Jaz sem bil zelo utrujen. Nekdo, menda sam Kolonelo, je hotel, da bi s pesmijo vkorakali v dolino. Kaj, na veliki četrtek da bi prepevali, ko se obhaja trpljenje Jezusa Kristusa? »Mi smo katoliki!« sem rekel Jaki. Pesmi ni bilo.

Še isti večer so menda po radiu iz evropskih mest poročali o siloviti borbi na Krimu. Kako je do te naše zmage prišlo, nisem vedel, dokler nisem bral Kocbekovega dnevnika (druga knjiga). Vsa naključja so bila nam v

[Stran 027]

prid. Jaz mislim, da je bil glavni vzrok megla. Megla je ščitila izvidnico treh. Megla je naredila Borovničane na odprti senožeti nevidne in jih ščitila pri umiku. Megla je ščitila komando in težko orožje na vrhu hriba. Kocbek piše, da so imeli poročila, da se jim bližata dve diviziji, zato so morali sredi kuhanja južine izvesti hiter umik. Eni in drugi pišejo, da smo imeli zasedo. To ni res, samo neumnež bi tam imel zasedo in imel cel prvi udarni bataljon Tomšičeve brigade za hrbtom. Naši so bili na goli senožeti, brez zaklona, samo megla jih je varovala. Ker je bil težki minomet ponos Tomšičeve brigade, je bila izguba tem bolj boleča. Kocbek piše: »Zbirali smo se v dolini Iške. Nismo si upali pogledati v oči. Težki minomet je dokončno izgubljen. /…/ Prilezli smo v Škrilje in na Golo.«

Stanko Petelin Vojko piše v knjigi Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB, da je bilo v Rakitni veliko zmagoslavje. Jaz ga nisem opazil. On tudi piše, da so padli štirje njihovi ljudje. Jaz in dosti drugih smo bili zadovoljni, da ni prišlo do velike borbe. Vedno smo mislili, da smo Slovenci med najmanjšimi narodi v Evropi in je vsakega škoda, ki pade. Kot je rekel naš poveljnik Maks Kunstelj: »Samo živi fantje bodo po vojni lahko osrečili slovenska dekleta, ne pa mrtvi junaki.«

Veliko noč smo preživeli veliko bolj v miru kot božič. Vendar so si v ponedeljek spet izmislili, da bi šla majhna patrulja pogledat v Mrzli dol, če je brigada že nazaj. Spet je bil Jakom vodja in spet sem nosil strojno puško, imela sva še tri stražarje, skupaj nas je bilo torej pet. Z Jako sva se hecala, da bova toliko časa hodila v Mrzli dol, da bova še midva mrzla. Ko smo prehodili že 12 kilometrov, sem blizu dola prvi zaslišal šklepetanje jekla. Takoj smo počenili v grmovje. Res je prišla patrulja zelo dobro oboroženih vojakov, vsi smo bili pripravljeni. Upali smo, da nas ne bodo opazili in bodo šli naprej. V dol nismo šli, da nam ne bi postalo prevroče. Tako nismo iskali junaštva. Nekdo mi je nekoč rekel, da če ti rad živiš – drugi ravno tako. To sem si zapomnil.

Prišlo je poletje. Ker je narod pridno delal in je bilo vreme ugodno, je letina dobro kazala. Stražarji so raje delali na polju in v gozdu, kakor pa hodili v patruljo. Enkrat so nam zaradi odsotnosti tega ali onega zaprli poveljnika Kunstlja. Ker je v patrulji desetih ali dvajsetih stražarjev dostikrat manjkal eden ali dva, so ga Italijani vprašali, zakaj se to dogaja. Menda jim je odgovoril: »Ker je eden naš za dva vaša,« kakor nam je povedal zelo užaljeni tenente Fiero. Prosili smo ga, da nam ga dajo nazaj, saj se je najbrž samo hecal. In res je bil kmalu pri nas. Nekoč so agitirali za udarni bataljon. Ob vinu so bili vsi zanj, češ, to bo moč in ob kapitulaciji Italije bo ta bataljon prevzel poveljstvo nad vsemi. Ko pa je bilo treba iti na kamione, so se skoraj vsi spuntali, ker je nekdo z nasprotne strani razširil novico, da nas bodo odpeljali na rusko fronto. To in pa udobnost ter strah pred žrtvami so bili vzroki. Doma je le doma. Nekdo je takrat izrekel preroške besede: »Še radi boste šli iz vasi v čete in bataljone, pa bo prepozno!« Enkrat – verjetno v avgustu – je bilo spet več brigad okoli nas. Napadli so nekaj majhnih postojank v borovniški dolini, posebno vas Zabočevo. V težkem položaju se je okoli 15 stražarjev junaško borilo do jutra. Potem so z več težko ranjenimi zapustili vas in se združili z glavnino, ki je bila blizu Ivana. Tisto noč so streljali tudi pri Novakih, da ne bi šel kdo na pomoč v Zabočevo. Naslednjo noč so nezavarovano vas Zabočevo požgali partizani. Ko je naša patrulja – desetina šla tam skozi, se je še kadilo. Ljudje so bili zelo žalostni. Toda neustrašno so že gradili zasilna bivališča, največ v velbanih kleteh. En teden so bile vse brigade okoli nas, menda še Gorenjska. Ravno tisti teden ni šla nobena patrulja ven, verjetno bi bila uničena. Ne vem, ali je bilo to naključje, ali ker smo imeli veliko dela v senožetih in na polju. Tako se je približal dan – konec italijanske okupacije in kapitulacija armade, ki se je nekoč prištevala k štirim velesilam. Fantje so ▶

[Stran 028]

bili že precej dobre volje več dni prej. Zvečer so že v Domu kraljeviča Andreja zapeli prenekatero pesem. Zvezni oficir Fiero nam je rekel, da »pozna, kakšna je naša duša. Takšna kot sicilijanska, ki so zasedeni.« Dva dni pred kapitulacijo je dobil telegram, da mora takoj domov. Njegov oče je bil general, verjetno v Badoglievem puču. Pred odhodom nam je še napravil govor, skoraj v celoti v slovenščini. Rekel je, da nas je vedno imel za dobre Slovence in naj se ne pozabimo boriti za vero, dom in svobodo. Poslovili smo se. Pustil nam je naslednika, Sicilijanca, »ker on pozna vašo dušo«. Vsakemu je kaj rekel, ker je vse dobro poznal. Tudi meni: »Ti si bilo eno srčen vojak.« Ne vem, ali je prišel srečno domov ali ne. Bil je precej gentleman. Nekoč ga je Tinčkov Venonci vrgel, z lepo uniformo vred, čez glavo v veliko blatno lužo. Plosk. Mislil sem, da bo jezen,

pa ga je še objel. Kadar smo se srečali z nasprotnikom v gozdu je hitro naredil tri velike križe na prsih. Nekoč sem si ga iz porednosti malo privoščil. Rekel sem desetini, naj bo posebej pozorna nanj. Šel sem daleč pred drugimi. Ko smo prišli v gozd, sem zasopel prihitel k njemu: »Partizani!« Naredil je tri velike križe. Fantje tega še nikoli prej niso opazili in so se potiho smejali. Čeprav so bili težki časi, je bilo med nami, prijatelji in neprijatelji, tudi mnogo humorja. Ko ne bi bilo več kot deset nepotrebnih žrtev vojne in desetine ljudi v internaciji, bi bili še srečni, saj so drugod narodi še več trpeli kot mi. Nekaj dni pred italijansko kapitulacijo se nas je pet stražarjev in nekaj vojakov peljalo v Borovnico čez Preserje, brez kolone ali zaščite. Pri mostu smo prvič videli nemške vojake, desetino, ki je vadila streljanje s težkim minometom. Opazil sem, da so ga se-

Požig Sabočeva 1943 – Slovenčev koledar 1944

Slika 12. Požig Sabočeva 1943 – Slovenčev koledar 1944
[Stran 029]

stavili v nekaj sekundah. Mislil sem si, da se s temi ne bo dobro tepsti.

Kapitulacijo Italije smo že nekaj dni pričakovali. Tako se je končala dveinpolletna okupacija. Kaj zdaj? Da je v Italiji več nemških divizij, je vedel vsak otrok. V Rakitni se je vse dogajalo v nekem redu, kakor bi se moralo med kulturnimi narodi Evrope. Poveljnik italijanske čete, Spaletti, se ni dosti vznemirjal. Čakal je navodila in vzdrževal red med vojaki. Naš poveljnik isto. Dva dni se ni nič spremenilo. Opazili smo, da gre mnogo italijanskih vojakov skozi vas ali mimo nje, večinoma brez orožja, proti Postojni, Italiji. Čez dva dni je priletelo nemško letalo »kobilica« in se spustilo čisto nad hišo, kjer je še visela velika italijanska zastava. Letalo je hitro odletelo nazaj proti Ljubljani. To mi je dalo takoj misliti, da se Nemci zanimajo za naše hribe. Po nekaj dneh je Spaletti uvidel, da bo treba pakirati. Nekaj vojakov je že odšlo na svojo odgovornost. Stražarjem so pustili nekaj strojnic in pušk. Ne vem točnega deva (imel sem mnogo podrobnosti v dnevniku), verjetno je bila ta italijanska posadka ena zadnjih, ki je zapustila položaj. Dopoldne smo izvedeli, da bi se Italijani radi poslovili po vojaško. »Brez skrbi, stric, saj smo mi odzad,« je rekel neki šaljivec. Na trgu pred farovžem je bilo kakih 90 do 100 vojakov z oficirji v paradnih uniformah in z orožjem. Nasproti okoli dvajset stražarjev v dveh vrstah, z orožjem. Poveljnika sta salutirala in vojaki so odzdravljali drug drugemu, kot se spodobi. Tedaj sem prihitel tudi jaz, da ne bi zamudil tega zgodovinskega dogodka med sosedi. Oboji smo narod s tisočletno zgodovino, naša je 1000-letna, njihova kultura pa 2000-letna.

Pred tem smo ostali lepo zasedli vse bunkerje in do vrha poln magacin, da ne bi bilo kakšne nesreče. Opazil sem, da ni ne težkega ne treh lahkih minometov. To sem takoj povedal Jaki, s katerim sva bila spet skupaj. Vstopila sva v magacin, ki sem ga že dal zastražiti dobremu vojaku. Na vrhu zabojev z bombami so bile odprte plastične vrečice za težki minomet. Mislil sem si: »Le iskre ene treba in vse zleti do neba.« (Iz pesmi Čele kula.) Jaka ni nikoli kadil, tudi do takrat nisem opazil, da ima cigareto prižgano in jo drži napol v pesti. Ko pa je nekajkrat potegnil in začel cigareto otresati ravno nad plastičnimi vrečicami, sem že videl, kako letiva k sv. Petru. Bliskovito sem podstavil obe roki v prgišče, ogorek me je malo spekel. Jaka je prebledel kot zid. Peljal sem ga za roko ven in mu tiščal pest skupaj. Ves se je tresel. Bil je vojak kraljeve garde in še topničar povrhu, zato je vedel, kako blizu nesreče smo bili. Po tem dogodku sem šel takoj k poveljnikom, ki so bili čisto zraven, da bi videl, kje so minometi. Verjetno sem bil malo preveč razburjen, ker sem s puško v roki, brez pozdrava, skoraj nahrulil oba, da brez minometov ne moremo braniti vasi, ki je v dolini. Pokazal sem na tri lahke minomete, ki so jih vojaki imeli samo na pol na ramah. »Res je,« je rekel naš poveljnik. Spaletti je pomignil vojakom, ki so na to komaj čakali, ker je moral vsak nositi še svoj nahrbtnik. Tri minomete so dali z ramen, stražarji pa so jih pobrali. Italijanska vojska je odhajala iz vasi v miru, tako kot je pred dvema letoma in pol prišla v vas. Moj brat Elko je poslal za njimi za vsak slučaj majhno patruljo, ker smo vedeli, da bodo vojaki orožje zmetali proč. Res smo tam, kjer je sedaj jezero, dobili težki minomet (81 mm) in nekaj pušk. Poveljnik nam je napravil govor. Rekel je, da smo sedaj Narodna straža pod slovenskim poveljstvom v Ljubljani in Londonu. Imeli smo deset strojnih pušk (4 grške, 6 italijanskih – lahkih), tri lahke minomete, enega težkega (81 mm), okoli sto pušk. Straža se je s

70 povečala na 75 vojakov, pet mladih je komaj čakalo, da so pristopili. Patrulja je šla vsak dan dvakrat v Borovnico, držali smo zvezo s Sv. Vidom. Okoli Begunj pri Cerknici, kjer je bila močnejša posadka, pa so se že zbirali partizani za napad. Čudno se nam je zdelo, da niso šli osvobodit Ljubljane, ki so jo zasedli Nemci. Opustili smo postojanko v Novakih, ker je bila preveč izpostavljena. Minomete

[Stran 030]

smo postavili na stara mesta, na vsak bunker dve strojnici. Vendar se mi je zdelo, da je bilo stražarje malo strah, kar ni bilo prav nič čudno. Vas je v dolini in z okoliških hribov in hribčkov bi jo sovražnik lahko obvladal s strojnicami in minometi. Jaz sem takoj videl, da resnega napada podnevi ne bomo dolgo vzdržali, in sem že izbral svojo smer izpada. Čez par dni pa smo dobili ultimat, naj se takoj in brezpogojno predamo Ljubljanski brigadi, ki se je zbirala na Gornjem Igu in na Golem. Poveljnik Kunstelj jim je takoj odgovoril pismeno: »Kot poveljnik Narodne straže v Rakitni sem prejel vaše pismo, ki je namenjeno beli gardi v Rakitni. Ker v smislu navodil jugoslovanske vlade v Londonu ter štaba slovenske vojske v Ljubljani bela garda ne obstaja več, je vaše pismo brezpredmetno!«

Poveljnik je nadaljeval, da straža skrbi za mir in red in da bo vas branila proti vsakomur, ki bi hotel to kršiti. Nam se je zdel ta odgovor sijajen, nič izzivajoč. Rekli smo si, da drugega nočemo, le svoje svobode ne damo nobenemu pritepencu, ker smo zaradi teh samozvanih pritepencev že toliko pretrpeli in so nam pobili že toliko ljudi in oropali, vzeli so predvsem živino, toliko kmetov.

Slišali smo za novico, da je italijansko orožje prišlo v več krajih v nasprotnikove roke, da so se stražarji na Blokah predali itd. Za Begunje smo vedeli, da so pod napadom, ker smo slišali regljanje strojnic in pokanje min. Po zahtevi po predaji je naš poveljnik videl, da je bolje, da se umaknemo iz vasi in tako preprečimo njeno razdejanje, ker ima nasprotnik tudi topove. Nekateri so predlagali, da bi šli Angležem naproti, ker da so že blizu Trsta. Naša naloga je bila priti do Ivana pri Borovnici, ker je bila v bližini borovniška postojanka. Zapustiti postojanko je bila težka odločitev, toda brezpogojna predaja še težja. Jaz bi šel najraje v gozd, v »zeleni kader«, pa drugi niso imeli poguma. Torej izpad. Fantje in možje so vzeli nahrbtnike, dali vanje eno boljšo obleko, odejo, nekaj hrane, vzeli orožje in več streliva,

se s solzami poslovili od dragih in odšli proti Zabočevemu v dolino. Jaz sem se znašel sam s pomočnikom pri magacinu, ki je bil blizu cerkve. »Vsi so že odnesli pete,« je rekel Tinčkov Jože. »Midva pa ne, brez mul in minometov,« sem mu rekel. Dala sva sedla na mule in naložila: na eno težki minomet, na drugo 3 lahke minomete in nekaj zabojev min, na tretjo pa same mine za oba minometa. Ker sedla niso bila prava in se je nama mudilo, so bile uboge mule zelo nezadovoljne in so pod težo kar grčale. Še nikoli prej nisem otovarjal mul. Tudi sebe sva obložila do vrha glave. Jaz sem poleg puške in 50 nabojev nosil strojnico hočkis, 200 nabojev zanjo, 12 ročnih bomb, svoj nahrbtnik in še nekaj drugih malenkosti. Z vsako roko sem držal povodec ene mule, Jože je gnal tretjo. Od drugih nisva našla sledi. Spraševala sva se, kaj če bo Vrh dola že zaseda. Sprijaznila sva se: »Kar bo – pa bo, vojna je«. Nikoli prej ali kasneje nisem toliko nosil. Izza rokavov mi je začel teči znoj. Srečno sva prišla do Ivana, kjer so že bili vsi drugi. »Saj smo vedeli, da boš ti prinesel minomete! Mi smo čisto pozabili nanje.« Tako so me pozdravili. Nisem hotel niti govoriti z njimi. Poročnik od borovniških je takoj montiral težki minomet in spustil mino proti Krimčku na Brezovico. Počila je visoko pod vrhom.

Postojanka je bila v zelo slabem položaju, na treh straneh obdana s hribi. Ker so si drugi že prej izbrali ležišča, ga zame ni bilo. V magacinu streliva sem izravnal nekaj zabojev min in spal kar tam, ker je bilo še največ prostora. Ponoči so prišli še fantje od Sv. Vida, kjer so tudi zapustili postojanko, in me zbudili. Neki zelo korajžen Borovničan jim je razkazoval, kako se strelja z lahkim minometom, in to kar v magacinu. In res, vžgal je pogonsko patrono, da sem bil v smrdečem dimu, dobro da ni imel tudi mine v cevi. Jutro je bilo sončno. Jaz sem bil tako utrujen od prejšnjega dne, da sem moral počivati. Borovniški, okoli 20 fantov, pa so šli gledat v Rakitno, če so tam že partizani. Ni jih bilo.

[Stran 031]

Poveljnik borovniških stražarjev Ludvik Kolman, ki je bil po poklicu menda advokat, je hodil v Borovnico iskat zveze z Ljubljano in verjetno s starim Rupnikom. Kolman je verjetno znal tudi nemško. Zvečer smo izvedeli, da je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska domobranska vojska s slovensko zastavo, poveljniki, itd. Zmaga na celi fronti. Fantje so to navdušeno proslavili. Pokale so salve minometov, ropotale težke in lahke strojnice, v zrak je letela bela raketa. Fantje od Sv. Vida so bili dobri pevci – zapeli so himno Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije, dokler naše verno srce za naš narod bije. Morala je bila na višku, škoda da ni bilo vina. Mogoče bi šli še tisto noč na Nemce. »Jutri gremo na pomoč Begunjam in Cerknici!« smo se dogovorili. Drugi dan se je res zbral vod 40 dobro oboroženih mladih fantov. Čeprav sem bil brez čina, so me kar določili za poveljnika baterije, čeprav je bil tam neki poročnik, ki je bil za to sposoben, pa ni šel z nami, vzrok mi ni bil znan. Tri mule so spet nosile težki minomet in strelivo. Šli smo mimo Pekla na Gredo, mimo koželjških žag, ki so bile požgane, in se vzpeli po cesti proti Kožljeku. Kmalu so predhodniki naleteli na nekaj fantov iz begunjske posadke, če se prav spomnim, so bili Oglarjevi. Dobro so bili oboroženi, imeli so jugoslovansko zbrojevko. Povedali so nam, da se je begunjska in še prej cerkniška straža predala in da je partizanov s topovi in tanki kot listja. Če se je okoli sto stražarjev predalo na deloma dobrih položajih, ni imelo smisla napadati vasi. Vod se je obrnil in šel nazaj. Moja baterija je tako ostala zadaj, brez zaščite. Fantje so jo udarili kar po bližnjici čez močvirje, baterija z mulami pa po njihovi sledi. Vse mule so se pogreznile v črno zemljo. Minomet s strelivom je padel s sedel, ki niso bila prava. Ostali smo trije, jaz in moja dva tovariša s paše, s katerima smo pred leti skupaj pasli krave in vselej premagali druge pastirje, Laščenov in Tinčkov. Razložili smo ostalo z mul, jih izvlekli iz močvirja, prazne so lahko šle preko, potem smo vse znesli za njimi in jih

spet naložili. Udarni vod je bil takrat že doma. Toda nihče nam ni prišel nazaj pomagat. Še hecali so nas, da artilerija vedno zadaj hodi. Drugič naj jo vodi kak nadebuden poročnik, sem jim rekel. In res se nisem več udejstvoval v bateriji. Še isti večer smo z vso opremo odkorakali v Borovnico. Da bi šli naproti Angležem, kot se je prej govorilo, ni bilo več slišati. Če se prav spominjam, smo imeli glavni stan v prosvetnem domu. Tisto noč sem stražil pod Planino blizu Jevskega griča. Tam je bilo nekaj Nemcev, ki so imeli »mašingver« na dolge trakove. Takrat sem tudi videl, kako stražijo in kako hitro so skočili, če je bil alarm. Drugi dan nas je bilo deset domobrancev poslanih na mrtvo stražo na Dražico, ki je približno en km proti jugu. Ta straža je imela namen preprečiti nenaden napad na Borovnico, ker bi moral napadalec najprej uničiti to predstražo. Umika ni bilo. Borovnica je imela zaradi važnega velikega mostu še dve taki postojanki – na Zavrhu 15 mož in na Planini 10 mož. Zaradi teh treh postojank sama Borovnica ni bila nikoli ▶

Mirko kot domobranski vojak

Slika 13. Mirko kot domobranski vojak
[Stran 032]

napadena. Dve postojanki na hribih sta imeli majhne utrdbe (zemlja) in bodečo žico. Na Planini pa so bile tudi mine. Na Dražici nismo imeli ne enega ne drugega, zdi se mi, da samo korajžo. Veseli smo bili, da smo spet na vasi. Z nami so bili trije Nemci za zvezo s telefonom. Podnarednik, mali belolasi Prus, visok, vedno zaljubljen mlad Tirolec in bolj temen in žalosten »šnopcar«, ki je rad pil šnops. Za tolmača je bil oče Zalar, doma nekje od Sv. Vida, od tam je bilo še pet drugih, par sijajnih borcev še iz Štajerskega bataljona, dva sta bila domačina in dva znana Rakičana. Drugih prej nisem poznal, s temi pa smo potem več mesecev skupaj delili domobransko življenje. Oče Zalar, rekli smo mu tudi foter, ker je bilo krajše, je bil že v prvi svetovni vojni. Zelo redko se je vznemiril, tudi v nevarnosti, in vedno je govoril nalahko, da se ga je komaj slišalo. Eden od domačinov, verjetno iz Ohonice (ime sem pozabil, podobno je bilo kot Jakše), pa je bil dober oponašalec. Samo enkrat je Zalar ali Nemec nekaj izgovoril, že je znal vse na pamet in še več. Dobivali smo nemško hrano, z vozičkom jo je vozil nemški vojak, Jakše ga je krstil za Susmana, to je sladki mož. Bil je zelo majhen in se je vedno sladko smejal. Če je pripeljal še tako grenko črno kavo, nam jo je posladil njegov večni nasmeh. Jakše mu je šel dostikrat naproti, ga pozdravil, tolkel po rami in mu govoril v vseh jezikih, kako je korajžen, kako ima vse »spucano«, kako da skrbi za mulo, pa da bi mu morali dati medaljo, da bi bili brez njega že vsi »kaput« itd. Susman ni nikdar nič rekel. Sploh ne vem, če je znal govoriti. Tudi če je pokalo do jutra, se je točno ob uri primajal iz Borovnice. Z Jakšetom in Susmanom smo imeli vsak dan zabavne minutke. Vas Dražica je bila na hribčku kakih 400 m od ceste. Naša straža pa je bila pri treh hišah ob cesti, ki pelje po dolini. Kjer se cesta odcepi na Ohonico, je bila prva straža proti Notranjski. Dolgčas ni bilo nikoli. Podnevi so mimo hodili civilisti in male izvidnice, ponoči pa so nas zabavali partizani s svojo muziko iz strojnic. Ker ni bilo bunkerjev, smo si izkopali lisičje jame. Jama (ali nasip, kjer je bilo mokro) ni smela biti globlja od 30 cm, tako da smo ob napadu ali streljanju notri ležali in smo vse videli. V eni kotanji sta bila vedno dva vojaka, oboroženi smo bili dobro – imeli smo orožje, ki smo ga vzeli Italijanom. Imeli smo tri strojne puške in dva lahka minometa, tako da je bilo pet strelcev in pet pomočnikov v petih majhnih vdolbinah, ki jih podnevi ni bilo opaziti. Drug od drugega smo bili oddaljeni okoli 50 m. Gozd je bil zelo blizu, tudi manj kot 100 m, tako da je morala biti straža zelo budna. Podnevi smo imeli dva stražarja v pripravljenosti, ponoči pa 3 in 3, tako da je bilo spanja malo. Trije Nemci pa so bili posebej proti Borovnici. Ker ni bilo žice, se nam je predajalo mnogo partizanov, posebno bivših vaških stražarjev. Nekaj mladih fantov so posamezno pripeljale kar matere. Ti so v strahu gledali na nas, češ, kaj bo z nami turisti v civilnih oblekah (jaz sem jo nosil dva meseca), brez utrdb, brez žice, brez jarkov, tankov ali topov – partizani nas bodo pohrustali prvo noč. Eden od njih mi je pozneje rekel, da bi bil najraje šel domov in se še naprej skrival. Bili pa smo dobro pripravljeni. Ko je počilo, smo bili v nekaj sekundah na svojih mestih. Moje in pomočnikovo mesto je bilo proti Zavrhu, kjer je bil gozd in pritisk najhujši. Tudi dober razgled je bil proti Peklu, Ohonici in Borovnici. Bil pa je zelo izpostavljen položaj, še dobro, da so napadali največ ponoči, podnevi ne bi ostal živ niti minuto. Imel sem mali minomet in vedno dovolj streliva. Če ne, ga je pa Susman pripeljal zjutraj. Sprva smo spali kar v skednjih na otavi, kar ni bilo prav zdravo, ker so včasih krogle šle kar skozi stene. Neke noči sem ob alarmu zdrsnil iz gornjega nadstropja kar na pod in gredoč doli zbil s stene telefon. Nemec Šnopcar je ves žalosten hodil okoli in vsakemu pravil, da je telefon kaput. Dokler ga ni šaljivec Jakše objel okoli ramen in potolažil, da telefon nič ne strelja: »Mein lieber Mann, Telefon ist Scheiße, Telefon nicht schießen«. ■

[Stran 033]

3.2. Dve meditaciji

Avtor:
France Šetar

3.2.1. Drobci iz mozaika mojih dni

Med obema svetovnima vojnama so se tri dekleta iz marijapoljske fare vozila s kolesi v tovarno Saturnus: Angelca Ocepkova z Vevč, Pepca Maček iz Sp. Zadobrove in Cilka Snoj iz Sneberij. Angela je poleg rednega dela občasno tudi z apnom obelila ter z vzorci opleskala kakšno stanovanje. Pri tem je kot sindikalistka laže dobila stik z ljudmi in poagitirala za komunistično stranko, katere članica je bila. Tedaj je namreč na Vevčah stanoval strankin tajnik Lovro Kuhar, teologov brat. Tudi pri nas je uredila dekliško sobo in pogledovala na snete svete podobe. Med vojno in revolucijo je partizanila, po vojni pa predsedovala ženskim društvom in 47-letna umrla.

Mačkova Pepca, sestra Poldeta in sestrična Ivana, je obema sledila v KPS. A kaplan Tone Vukšinič, ki je postal duhovnik leta 1938, mi je dvakrat zatrdil: »Bila je dobro, verno dekle. Ko sem prišel obhajat njeno mater, je naju z mežnarjem pričakala v veži kleče, z gorečo svečo v roki.« Pred vojno in med njo je imela nemalo težav zaradi strankarskega delovanja. Po vojni je obiskala Ano Smerdu na Studencu, pri kateri se je nekoč učila šivanja, in ji ponudila denar, a botra ga ni sprejela, ker je tedaj mož Jožko pet let robijal na Igu. Kot vrtnar in ekonom je bil zaposlen v psihiatrični bolnici … V času samostojne Slovenije se je Pepca pripeljala iz tujine s polnim avtom robe. Cariniki so zahtevali, naj izstopi, da pregledajo, kaj vse ima. Užalilo jo je: »Ali me ne poznate?« –

»Dobro vas poznamo; državljanka ste, kot vse druge.« Vznemirilo jo je tako, da se je brž zatekla v bolnico. Ko se je vrnila domov, pa … Samomor, kot sin, arhitekt?

Snojeva Cilka je imela varnejše domače okolje. Ostala je zvesta veri v Boga in Kristusovi Cerkvi. Poročila se je z Evgenom Špenkom, zgradila sta si dom v Dolu pri Ljubljani. Ob

misijonu sem jo vsak dan zjutraj in zvečer opazil pri maši in nagovoru. Prosila me je, naj pridem na dom spovedat in obhajat moža, ki okreva po kapi. Prej je bil predsednik krajevne skupnosti. Sprejem je bil lep. Cilka je pripomnila: »Od treh prijateljic sem le jaz ostala verna.« Vera je Božji dar, milost. Če z njo sodelujemo, nas varno spremlja k Cilju.

Ko smo uspešno obranili samostojnost domovine, sva se srečala z Gorenjcem, ki je bil le kratko z mladimi v škofjeloškem gradu junija 1945. Pojasnil je: »V našo hišo je prišel mlad sovaščan kot partizan. Mati pa brž: »Daj no, stopi v grad in reci dobro besedo za naše fante. Bili so le krajši čas v Gorenjski straži, nič nimajo nad seboj.« Ko je prišel s poveljnikom gradu, majorjem Miho, je ta poklical šest do sedem imen in so odšli z njima. Bali smo se zanje. A se je vsak po svoje moral truditi za vzore. Moj Gorenjec se je v zrelem času izkazal s Kmečko stranko.

Podobno se je poročnik Ozne zavzel za bratranca Marjana Šifrerja, študenta tehnične fakultete, ki se je ob koncu vojne z zajetimi tovariši znašel v neki kleti na Primorskem. Na umik sploh niso bili opozorjeni. Rešeni je nekaj let poučeval v slovenski gimnaziji v Trstu in nato odšel dalje v tujino. Nihče od drugih devetindvajsetih ni preživel.

Gospodarja Poldo iz Zgornjih Gorij so kot mobiliziranega partizana zajeli fantje Vuka Rupnika in ga pripeljali na Rakek. Nekdo se je spomnil, da večkrat pride župniku pomagat duhovnik, ki je tudi pisatelj, pa z enakim priimkom. Ob soočenju se je izkazalo, da sta brata. »Prav na nedeljo sem stopil v cerkev na Bledu. On je mene rešil, jaz pa njega nisem mogel,« mi je Polda potožil in zajokal.

V Mariboru sem se v Slomškovi dvorani udeležil nastopa Tarasa Kermaunerja. Prvič sem slišal izpoved konvertita, spreobrnjenca k veri. Na koncu se je Taras opravičil vsem ▶

[Stran 034]

možnim prizadetim, ker sta po vojni na klasični gimnaziji s Primožem Kozakom hodila po razredih in izključevala idejne nasprotnike. Kako je blagodejno delovalo na vse to plemenito, ponižno dejanje akademika! Pristopil sem mu, ker sva nekoč bila sošolca. »Pridi, bova kaj debatirala!« me je povabil. Do tega ni prišlo, ker sem bil preveč zaposlen, on pa bival predaleč. Na Višarjah sem ga v dveh letih opazil pri maši, za glavo je bil višji od vseh.

V rani jeseni 1979 sva z župnikom Petrom Šetino v naglem hodu obredla nekaj vrhov okoli Rakitne. Ožgalo me je sonce, v žolčniku so se natrli številni, drobni kamni. Pri nedeljskem kosilu je bila sadna čaša in kozarec vina kaplja čez rob. Tisto noč mi je naglo zatekal ves abdomen. Znašel sem se v bolnici Dr. Petra Držaja v pritličju, na tleh, postelje so bile zasedene. Diagnoza: pancreatitis biliaris acuta – hudo vnetje trebušne slinavke. Prejel sem že drugo injekcijo, a bi tisto noč zagotovo zapustil ta svet. Pa je zame zvedela sožupljanka Olga Legiša, ki je delala v kuhinji, in obvestila skupne prijatelje, ti pa moje svojce. Že v trdi temi so prišli pome z vozičkom in me po dvigalu odpeljali v reanimacijsko sobo. Sledil je niz priključkov in črpanje vode iz pljuč. Po petih dneh so me premestili v samotno sobo. Ob odhodu sem stopil k šefinji ambulante in se ji zahvalil. Bila je Kogojeva Nada, sestra Vasje, generala VDV. Ob času študija v Zagrebu je Nada kot članica KP prijateljevala z dr. Tauzovićevo, ki je med vojno asistirala pri porodu Herte Hassove v zagrebški porodnišnici (Vinogradska ul.); pozneje se je Tauzovićeva poročila z dr. Kovačičem in bila mati nečakove žene. V molitvi se ju redno spominjam. Naj jima Bog povrne za vse delo, ki sem ga lahko v naslednjih letih opravil za Božje kraljestvo!

Sedaj pa na Kočevsko, kjer sem pastoralno deloval osem let. Del področja je bil nekaj časa v lasti grofov Zrinjskih, sicer pa vse področje dolgo pod Habsburžani. Ti so semkaj naselili veliko svojih ljudi. Bili so delavni, pošteni in verni. Področje je bilo zelo obljudeno, prava žitnica za Slovenijo. Ob zasedbi domovine so Nemci z italijansko gospodarsko družbo sklenili neko zamenjavo in Kočevarje preselili na izpraznjeno Posavje, naše rojake pa pregnali v Srbijo in Avstrijo. Ob koncu vojne je Nemcem uspelo nekaj Kočevarjev odpeljati, drugi so po naših taboriščih doživljali križev pot. S prihodom jugoarmade je vse Kočevsko postalo nekakšna Sibirija. Z vseh strani Slovenije so novi gospodarji vlačili sem vse, ki so jih terenci že vnaprej označili za socialistične sužnje. Morali so podirati cerkve, naselja, delati gozdne široke poti in pripravljati kazenska taborišča. Zvonove iz več kot sto cerkva in kapel so odpeljali večinoma v razrez na Jesenice. Vidim jih v revolucijskih spomenikih. Taborišč je bilo več kot šest. Z elektriko v žičnatih ograjah. Preostali stražarski stolpi so danes najboljše lovske preže. Jetniki so veliko trpeli, tudi umirali. Stražarji so bili oznovski, navadni miličniki niso imeli dostopa. Prostovoljni delavci so se priselili največ iz Bosne: Srbi, muslimani in Hrvati. Mnogi danes potarnajo: »Gozd nas bo zarasel!« Veliko področje je že sedaj lovski revir za Evropo.

Kočevska Reka z Borovcem in Gotenica sta postali Mačkovo gospodarstvo. Z velike žage so in še prodajajo naročen, rezan les v sosednje države, lov na medvede in drugo divjad tudi precej prispeva. Sirarna z mlekom frizijskih krav je uspešno trgovala na obmorski Reki in drugod. Vodil jo je strankin sekretar Jaka Lavriša, doma z ljubljanskega Viča; kot majorja so ga priklicali iz Beograda. Svobodne delavce je Matija obilno plačeval, bili so pa tako in tako vsi v Partiji. Če je kdo nesel otroka krstit v Kočevje, ga je že kdo ovadil in se je moral zagovarjati.

Veterinar dr. Bogomir Štefanič je prišel službeno pogledat v hlev. In opazil župnika, kateremu je nekoč stregel pri maši. Obsojenec na smrt mu je s prstom na ustih nakazal, češ, ne govori, da si me videl. Isti veterinar je v samostojni Sloveniji vprašal odločilnega človeka, kam so dali tiste, ki so preživeli. Dobil je odgovor: »Spustili smo jih v zrak.«

[Stran 035]

Kmalu po prihodu sem Jaka obiskal, čutil sem se duhovno odgovornega za vse. Bil je dokaj nervozen, zlasti, ker je pričakoval operacijo na srcu. Obljubil sem, da bom molil za uspeh. Dobro se je izšlo. Potem me je vselej, kadar me je videl, da s šolarji čakam avtobus, povabil, naj prisedem in sva zdrvela v mesto. Tik preden sem odšel službovat drugam, me je srečal pri pošti in dejal: »Kako sem urejal arhiv! Kaj bi to pomenilo za našo zgodovino. Pa je vse šlo!« Že v samostojni Sloveniji so oznovci s kombiji zvozili vse arhivsko gradivo iz betonske stavbe pred Borovcem sežgat v sušilnico lesa na žago.

Štirje delavci so mi menjali dvignjeni parket z novim. Vsaj dva sta bila muslimana. Dejali so: »Ko smo delali blizu Matijeve vikendice ob Kolpi, je prišel ven s polnim naročjem bankovcev. »Fantje, rabite denar?« in nam ga je razdelil … Znanca sem vprašal, kaj počne ostareli Maček Matija. »Roma od uršulink do frančiškanov in zbira podobice,« je odvrnil. Ironično rečeno, a v jedru resnično. Ko se normalen človek bliža odhodu, se nujno ozira v absolutno prihodnost. Tiste dni je bil v bolnici. Zanj so zvedeli v sosednji sobi in se je neki možak glasno pridušal: »Maščeval bom očetovo smrt!« Ne, Ivan se ni zlepa ustrašil kakšnega človeka. A, ko se je vrnil iz bolnice, so ga opazili, da je stopil v spovednico misijonarja, ki je bil v domovini na oddihu. Izstopil pa čez poldrugo uro. Ni bilo slišati groženj, ne smeha. Najbrž si je lajšal obteženo dušo, Kristusov namestnik pa jokal in resnemu spovedancu dal odvezo … Če bi tudi šlo za kakšno drugo osebo, je vendarle Matija iz šolarskih let še pomnil o desetih Božjih zapovedih in o peklu, če jih vsevprek teptaš. A biti večno z Luciferjem in njegovimi pomočniki, ki so v 20. stoletju bili Hitler, Stalin, Mussolini in njim podobni, ne, s tem se tudi preračunljiv človek, ki je hlastal po moči in denarju, ne more pomiriti. Četudi si sokriv za narodni genocid, preziranje človeškega dostojanstva, prikazovanje krščanskega ljudstva za ateistično državo in edino od jugoslovanskih republik, v kateri se brez verouka mladino vzgaja za nihiliste. Saj je Bog že v Stari zavezi opomnil: »Svoje slave ne bom dal drugemu.«

3.2.2. Epitaf za moje padle tovariše komuniste9

Zašli smo z mladim srcem, duše čiste, pokončnega čela,

za ideale neuresničljive.

Zanos je bil močan, a kratek sen.

Ugonobili smo najdražje naše – in sami sebe, za koga?

Bili smo Satanovi vajenci in zdaj nam je dovolj:

v miru naj počivamo!

Prosite za nas, ki Boga poznali nismo in ne molili.

Grešili smo, iščoč Pravico.

Pravice žejni. Odpustite!

Toda Alan Bullock v svoji knjigi Hitler and Stalin10 opozarja: »Še več kot trideset let je moralo preteči (od Hruščovovega tajnega govora 1956 in od zadušitve madžarskega upora), da se je razsulo sovjetskega režima – najprej v Vzhodni Evropi, potem pa v sami Sovjetski zvezi – razodelo za moralni in politični bankrot ne le komunizma, ampak tudi nacizma in fašizma, konkurenčnih ideologij, ki so se med obema vojnama bojevale za nadvlado … A to ne pomeni konca ideologije kot takšne.«

3.2.3. »Od nas pa ni poti nazaj«

Josip Vidmar je v biografiji sodobnikov Obrazi zapisal, da je Borisu Kidriču v vili pred Kranjem izrazil svoj namen, da se iz politike

[Stran 036]

vrne na kulturniško področje. A Boris ga je strogo zavrnil: »Od nas pa ni poti nazaj! Samo eno klaftro pod zemljo; ali pa dve.« … Ko je ostareli Josip ležal v kliničnem centru, ga je bolniški angel pri obhodnem obisku prijazno pozdravil: »Vam lahko dam odvezo?« Okoreli liberalec nato: »No, pa dajte!« Usmiljeni Bog ne zavrže nikogar, ki se odreče napuhu.

Evgenijo Ginzburg, poročeno, mater dveh dečkov, marksistko in predavateljico zgodovine na kazanski univerzi so ob množičnih stalinskih čistkah leta 1937 odpeljali v sibirske gulage. Ob grozotah in razčlovečenju ljudi, zlasti izobražencev, je spoznala, da je za tak režim delno tudi sama kriva; hotela je s trpljenjem zadoščevati. Po osemnajstih letih rehabilitirana se je priselila v Moskvo in se poročila s svetniškim krimskim zdravnikom – katoliča-

Ljubezen je močnejša od smrti

Slika 14. Ljubezen je močnejša od smrti Lovro Stanovnik
[Stran 037]

nom, ki ji je v najhujšem času v Magadanu pomagal preživeti. Učil jo je tudi nemških molitev. Evgenija je v dveh delih Križevega pota mojstrsko opisala dolgoletne izkušnje, svoje in tovarišic. Toda višji funkcionar jo je opozoril, da se iz Partije ni izpisala in da bo le kot članica zmogla dobiti službo.

Medvojnega in povojnega likvidatorja Zdenka Zavadlava so po uspešnem zatrtju štajerskih Križarjev in prekmurske Matjaževe vojske poklicali v Beograd. Po letu dni sodelovanja z Rankovićevo zvezno Udbo se je vrnil na mariborsko Tezno, v TAM za personalnega uradnika in športnega referenta. Leta 1948 pa so njega in ženo Vero Uršič, ki je bila za časa nemške zasedbe v Sežani prevajalka, zaprli in ju obsodili na smrt. Prošnji za pomilostitev so v Beogradu ugodili; Vera je odšla v Avstralijo, se poročila in rodila štiri otroke. Zdenko je dobil dvajset let ječe z raboto, od teh jih je odsedel šest, nato pa se zaposlil v turizmu in moral sodelovati z Udbo. V samostojni Sloveniji je objavil šest dokumentarnih knjig. Niso mu odpustili – enkrat so s tovornjakom naleteli nanj, drugič je ostrostrelec nameril v sobo, kjer je pisal. Krogla je obtičala v jeklenih lamelah rolete. Ponovne operacije srca ni preživel ali pa ni smel preživeti. Vrnil se je bil k veri otroštva in večkrat prosil zakramentalno odvezo za prejšnja divjanja.

Begunjčan Štefan Stražiščar je med vojno izgubil očeta domobranca. Med študijem medicine se je zaljubil v lepo dekle, ki se je poleg drugih otrok rodila staršem med vojno v Kočevskem rogu. Tudi sam je bil slok, privlačen fant. Nasprotja se privlačijo. Po vojni je nastalo kar precej zakonov z idejno in versko nasprotnih bregov. V verne družine so se vrivali ali bili poslani celo člani Ozne. No, naša zaljubljenca sta končala študij, se zaposlila, poročila in rodila dvoje otrok. On je še opravil doktorat, predaval na fakulteti medicinsko etiko in se posvečal sodni medicini. Prijateljeval sem z njegovimi sorodniki in mu priskrbel želeno knjigo švicarskega strokovnjaka. Potem mi je prinesel izvod Zdravstvenega vestnika, kjer je objavil izvrsten esej o evtanaziji. Poprej pa je telefoniral, a obema našima linijama je partijska Udba prisluškovala … Ko se je dr. Janez Milčinski upokojil kot predavatelj sodne medicine in predstojnik sodnomedicinskega inštituta, je po njegovem priporočilu to postal dr. Štefan Stražiščar. Imenovanji je že imel v roki. Zadnjo noč dežurstva je odšel na kraj prometne nesreče, po vrnitvi napisal poročilo, legel in zaspal. Zjutraj so ga našli obešenega na nizek radiator. Ljubljena žena ga je dala upepeliti in civilno pokopati. In ohranila skrivnost … Njegova sestra Marina, poročena Nared, mati desetih fantov in dveh deklet, razgledana, mi je že vnovič potrdila: »Brat Štefan, rojen 04. 11.1942, »umrl« pa 26. 03. 1983, se je cerkveno poročil pri frančiškanih na Tromostovju. Z ženo sta se dobro razumela … Po civilnem pogrebu mi je Štefanov sodelavec dejal: »Na vesti ga ima Partija.« Tako. Partija ga je z VDV odstranila … Ljubezen je sicer močnejša od smrti. Človek pa lahko pride v hudo stisko, ko se velja odločiti ali za moža ali za bodočnost otrok, ali pa se ozirati na starše, širšo družino. Iz strahu pred partijo. Saj so takrat idrijske Kaplje pisale tako, kakor naj bi že kmalu odgovorne za zločine in nesvobodo videli na zatožni klopi. Na čelo sodne medicine ni smel priti pokončen strokovnjak, domobrančev sin. Nobenega razloga za obup in samomor ni imel; ravno nasprotno pač: ljubil je ženo, otroka, svoje delo, domovino.

Ena izmed redovnic usmiljenk, ki so delale v redovnih oblekah na VMA (Vojno medicinski akademiji) v Beogradu, kjer jih je želel imeti in jih ščitil kirurg – general Papo, je izročila molitvenik Borisu Kidriču, ki se mu je iztekalo življenje po hudem obsevanju v atomskem inštitutu Vinča. Se je odprl Bogu, ki je vanj veroval, ko je stanoval pri birmanskem botru v Rogaški Slatini med tem, ko sta starša stanovala na Dunaju? Iz večnosti ni poti nazaj, ni popravnega izpita. Življenje na tem svetu je enkratno. ■

[Stran 038]

4. Zavezin pogovor

4.1. Le požigajte, saj uničujete svojo vas

Avtor:
Helena Jaklitsch

4.1.1. Pogovor z dr. Marjanom Smolikom*

Tokrat smo k pogovoru povabili dr. Marijana Smolika, duhovnika, nekdanjega predavatelja na Teološki fakulteti, dolga desetletja skrbnika semeniške knjižnice. Razloga za povabilo ni iskati le v tem, da je tudi sam pričevalec tistega časa, ki mu v Zavezi upravičeno namenjamo toliko prostora, ali v tem, da je za revijo večkrat prispeval zanimiv članek o ljudeh, knjigah ali dogodkih tega časa. K pogovoru smo ga povabili tudi zato, ker gre za moža z ogromnim znanjem, žal pa smo premalokrat deležni njegove ocene in pogleda na dogodke in osebe, ki jih je srečeval v življenju in so bili tako ali drugače del naše zgodovine. Upala sem, da bo tokrat bolj zgovoren. Sprejel me je prijazno, pripravljen deliti spomine iz svojega življenja, morda tudi po zaslugi s. Karmen, ki skrbi za duhovnike v domu duhovnikov. Ona ga je namreč spodbudila, da je bil bolj zgovoren, kot smo sicer vajeni.

Ko sem prišla prvič, je ravno bral zbornik župnije Dobrova pri Ljubljani. Ko sem se čez nekaj dni zopet oglasila pri njem, je bila knjiga z več kot šesto stranmi že prebrana. Nič nenavadnega torej, da je pred leti prejel bibliotekarsko priznanje Čopovo diplomo, najvišjo državno nagrado za izjemne uspehe na področju knjižničarstva, da so ga povabili k sodelovanju pri Slovenskem biografskem leksikonu in Enciklopediji Slovenije ter da so mu leta 2010 slovenski škofje v znamenje priznanja in zahvale podelili Odličje sv. Cirila in Metoda.

4.1.2.

Gospod Smolik, rojeni ste v Dobu pri Domžalah, pa vendar ste svoja prva leta preživeli na Koroški Beli.

Res je. Oba, oče Rupert in mama Angela, sta bila po poklicu učitelja. Očetovo prvo delovno mesto je bilo v Starem trgu pri Ložu, še pred koroškim plebiscitom pa je bil poslan na Koroško v Bistrico v Rožu. Očetovo bivanje na Koroškem je bilo del prizadevanja, da bi se Korošci ob napovedanem plebiscitu odločili za Jugoslavijo. Leta 1924 je dobil dekret za šolo pri Svetem Lenartu nad Škofjo Loko, leto kasneje pa je postal učitelj v Brusnicah pri Novem mestu. Po tem, ko je spoznal mojo mamo, se je preselil v Dob pri Domžalah. Oba sta bila zelo dejavna pod okriljem Prosvetne zveze, mama je režirala igre, vodila tamburaški orkester, igrala je tudi na pianino. Oba sta bila tudi pri Orlih. V Dobu sta se oče in mati leta 1927 poročila in leto kasneje sem prišel na svet jaz. Ko niti še nisem bil star eno leto, je oče dobil dekret ter bil kot šolski upravitelj poslan na Koroško Belo pri Jesenicah, enako tudi mama, zaradi česar smo se tudi preselili.

Večkrat ste rekli, da pravzaprav nikoli niste hodili v šolo …

To pa res! Na Koroški Beli je naša družina živela v šoli na robu vasi, tik nad cesto in železniško progo, zato sem se lahko pošalil, da v šolo nisem hodil, temveč sem v šoli bil. Na svoj rojstni dan 1934 sem tako šel v prvi razred samo v drugo sobo, enako vse do petega razreda. Glede na to, da sta bila starša učitelja, ni bilo nič nenavadnega, da sem bil kdaj tudi v njunem razredu, vendar se ne spomnim, da bi bil kdaj privilegiran. Morda bi o tem več vedel povedati kak sošolec … sošolk namreč nisem imel, saj so bila dekleta v drugih razredih.

Sam se sicer tega ne spomnim, toda drugi so mi povedali, da sem, ko sem bil še majhen in še nisem šel v prvi razred, s svojim jokom motil pouk, saj moja mama, medtem ko je učila, ni mogla skrbeti zame. Da bi ne bil sam v času pouka, je mama priskrbela gospodinjsko pomočnico, ki je skrbela zame, mamine učenke pa so mi kasneje pripovedovale, kako so bile vesele, ko so lahko pred šolo »skrbele« za dojenčka.

[Stran 039]

slika

Morda še kakšen utrinek iz najzgodnejših let?

Ko sem hodil v prvi razred, smo oktobra 1934 doživeli uboj kralja Aleksandra v Marseillesu. Oče je takrat že imel radio in spomnim se, kako so še drugi učitelji prišli poslušat novice v naše stanovanje. Takrat je v vsakem razredu visela vladarjeva slika in namesto Aleksandra je bilo treba vložiti sliko mladega Petra II. Spomnim se, da so bile v okvirju tudi slike dotedanjih vladarjev, tako da je Peterček, kot smo mu rekli, dobil za podlago slike vseh prejšnjih vladarjev, tudi avstrijskih. V vseh razredih je na steni visel tudi križ.

V teh letih je bil v Ljubljani tudi evharistični kongres, udeležil sem se vsaj mladinske maše na stadionu za Bežigradom, ker sem že smel prejeti obhajilo. Med škofi in duhovniki, ki so nas obhajali, je bil tudi kitajski škof. Neizbrisno pa mi je ostal v spominu mednarodni kongres Kristusa Kralja poleti 1939, tik preden so Nemci napadli Poljsko. Z mamo sva se na

kongres pripeljala iz Novega mesta, saj je bil to čas počitnic. Tudi sicer smo vsako leto hodili na počitnice v Novo mesto, k stari mami Fani. Tja smo se najprej peljali z gorenjskim vlakom do Ljubljane, nato pa še tri ure z vlakom do Novega mesta. Stara mama je stanovala pri lekarnarju Adrijaniču. Počitniški gostje smo se vsako leto šli poklonit lekarnarjevi mami, »milostljivi«, ki smo ji morali poljubiti roke. Temu sem se upiral, kako se je stvar rešila, pa se ne spomnim več.

Za otroka, starega skoraj 12 let, je bila udeležba na takem dogodku, kot je bil kongres Kristusa Kralja, doživetje, ki ga je verjetno res težko pozabiti. Ob tej priliki se je v Ljubljani zbrala ogromna množica ljudi, ki so prišli iz 20 različnih držav, kongres pa je tudi močno zaznamoval vse pastoralno delo tistega časa.

Res je. Kot sem že rekel, na kongres sva šla skupaj z mamo. Ne vem sicer, katerih vseh

[Stran 040]

prireditev sva se udeležila, nedvomno pa večerne množične Igre o božjem kraljestvu, ki jo je napisal prof. Niko Kuret. Igro je napisal celo v dveh variantah, ker prvega besedila oblast ni dovolila izvajati. Zanimivo je bilo, da sta bili obe različici najprej natisnjeni v na zunaj enako oblikovanem zvezku, toda prvotno zasnovo in besedilo je tedanja oblast, izven pripravljalnega obora in cerkvenih oblasti, le 22 dni pred začetkom kongresa onemogočila. Na obeh kongresih je papeža Pija XI. zastopal poljski kardinal Avgust Hlond, kar je malo pozneje, po začetku vojne dobilo še simbolično težo. Škof Rožman je menda takrat v svet poslal tudi nekaj podatkov o trpljenju poljskih kristjanov pod Hitlerjem, česar pa takrat doma seveda nismo vedeli.

Bili ste tudi ministrant …

Mama me je predstavila tedanjemu župniku Matevžu Žbontarju, češ da bi rad postal ministrant. Spomnim se, da me je vprašal, ali bom zmogel vstajati tako zgodaj, saj so bile maše in obredi takrat samo zgodaj zjutraj. Od te moje ministrantske službe, ko se je bilo treba najprej

-Ker sva ravno govorila o tem, da smo iz strahu pred tem, da bi Nemci zažgali naše knjige, te skrili, lahko morda omenim svoj dvom v pisanje o nemškem požiganju slovenskih knjig:ne spomnim se, da bi kdaj slišal, da se je to dogajalo na Gorenjskem, veliko pa jih je zgorelo ob partizanskem požiganju graščin in župnišč.-

naučiti latinske odgovore mašniku, so mi posebej ostali v spominu velikonočni obredi, ki so bili v latinščini in zgodaj zjutraj. Obred vstajenja z blagoslovom ognja in velikonočne sveče se je začel na veliko soboto v skoraj prazni cerkvi. Vernikom so pri nedeljskih oznanilih

povedali le približno uro, kdaj se bo začela maša z alelujo, tako da jih je vsaj nekaj takrat prišlo v cerkev. Vstajenje s procesijo je bilo šele popoldne. Vsak dan v velikem tednu so opravljali tudi pete latinske molitvene ure iz brevirja, kar je bila naloga obeh duhovnikov in organista. Malo prej, leta 1934, je pri Mohorjevi družbi v Celju izšla knjižica Veliki teden, v kateri je Jože Pogačnik objavil slovenski prevod latinskih obredov, psalmov in spevov. Kdor je hotel, je lahko glasno latinsko petje spremljal s svojo slovensko knjižico. Za otroke so bile zanimive goreče rdeče sveče na trioglatem svečniku – po vsakem psalmu je cerkovnik ugasnil eno svečo, bela na vrhu svečnika pa je prišla na vrsto šele ob Marijinem spevu Magnificat, a še takrat je ni ugasnil, temveč jo je odnesel za oltar. Konec večernic je župnik naznanil tako, da je s palico potrkal po tleh. V duhu velikega tedna, ko so zvonovi »šli v Rim«, se je nato oglasilo oglušujoče drdranje klopotcev in ragelj, ki smo jih otroci imeli s seboj in smo napeto čakali na znamenje s palico. Še danes jih slišim v spominu.

Glede na to, da je bil oče šolski upravitelj, mama pa učiteljica, je bila vaša družina najbrž močno vpeta v življenje lokalne skupnosti?

V resnici prav velikega stika s sovaščani nismo imeli. Glavni razlog je bil verjetno v tem, da je bil oče takrat že bolan, poleg tega pa smo živeli na robu kraja. Sovaščane sem videval le v cerkvi in na predstavah v katoliškem prosvetnem domu, kar pa je bilo premalo. V prosvetnem domu sem morda videl in slišal tudi škofa Jegliča in dr. Antona Korošca, vendar spomin na to ni več zanesljiv. Je pa mama kot učiteljica seveda poznala družine svojih učencev, bila je tudi članica Elizabetinih konferenc, kjer so na sestankih reševali socialne probleme, kot sedaj dela Karitas. Spomnim pa se, da so takrat komunisti na Jesenicah in Javorniku dolžili mojo mamo, da kot »klerikalka gospoduje« tudi nad svojim možem, mojim očetom. Po vojni je o

[Stran 041]

tem v Jeseniškem zborniku Jeklo in ljudje pisal komunistični voditelj Vencelj Perko, ki je imel slabo mnenje tudi o kaplanu Tonetu Duhovniku, žrtvi nemškega okupatorja.

Če se ne motim, se je vaša družina ob začetku nemške okupacije ponovno preselila v Dob?

V začetku druge svetovne vojne pri nas sem bil sam že dijak Škofovih zavodov, medtem ko sta starša, kljub izpolnjevanju pogojev za upokojitev, še vedno učila na Koroški Beli. Spomladi

1941 so nas po državnih navodilih iz zavoda še pred velikonočnimi počitnicami spustili domov, tako da sem nemški napad na Beograd na cvetno nedeljo doživel doma. Pred tem smo gledali naše jugoslovanske vojake, ki so se s starinskimi in počasnimi živalskimi vpregami pomikali proti meji v Ratečah, nato pa so se kmalu umaknili pred sovražnikom. Doživeli smo tudi razstreljevanje mostov, tudi bližnjega čez Savo pri Potokih. Takoj nato so po cesti z Jesenic mimo naše šole začeli prihajati italijanski vojaki, ki jih na meji menda ni nihče ustavljal. Skozi okno sem jih fotografiral s fotoaparatom, ki sem ga dobil kot birmansko darilo. V šolo in tudi v naše stanovanje so prišli italijanski častniki, s katerimi pa se nismo mogli sporazumevati, saj so starejši pri nas znali le nemško. Ko je eden od njih videl naš pianino, je začel igrati nanj in mi v spomin napisal celo poskočno skladbo, ki je nekje doma verjetno še vedno shranjena. Toda zelo kmalu so se morali Italijani umakniti nemški vojski, ki je bila zelo moderno motorizirana. Nemci so nato ostali na Gorenjskem, pregnali našega župnika in kaplana, večino učiteljstva pa so zaprli ter izgnali v Srbijo. Mama si je med vojno tudi dopisovala z eno od svojih sošolk, izgnanih v Srbijo, vendar smo njena pisma, pa tudi nekatera druga, po vojni uničili. Takrat je bil med nami prisoten nekak čuden strah pred stiki z inozemstvom, ki se nam je tako zalezel v naše življenje, da smo se bali imeti shranjen vsak dokaz zveze s tujino.

Slika 15.

Čeprav so bila ta pisma povezana npr. z ljudmi, ki jih je okupator preganjal?

Ne glede na to. Nikoli nisi mogel vedeti, lahko bi se kdo zanimal zanje. To je bil res čuden strah, imeti kakšne zapiske doma.

Vaši družini je bil izgon prihranjen …

Res je. In zame je še vedno uganka, zakaj naše družine Nemci, tako kot so druge, niso izgnali v Srbijo, temveč so nam dovolili, da se preselimo k teti v Dob. Še več. Dovolili so nam celo, da smo s seboj vzeli vse svoje premoženje (omare, postelje, pianino idr.). Naša družina je sprva še ostala v šolskem stanovanju, vendar smo pripravili vse za selitev, tudi knjige. Oče je namreč imel veliko knjižnico, v kateri je bilo mogoče med drugim najti tudi skoraj vse slovenske knjige Karla Maya, izdane v Mariboru. Pri selitvi so nam pomagali sorodniki iz Doba. Bratranca sta prišla s tovornjakom, nanj naložila približno polovico vsega imetja in srečno, brez kontrole, robo pripeljala v Dob. Kmalu sta prišla nazaj in odpeljala še preostalo, z nami

[Stran 042]

tremi vred. Sam sem ležal kar na škatlah in zavojih, medtem ko sta oče in mama sedela v kabini. K sreči je oče še pred drugo vožnjo dobil tudi pisno dovoljenje nemškega jeseniškega župana za preselitev v Dob, saj nas je na tej poti ustavila kontrola, in dovoljenje je odprlo

-Glasilo Zveze katoliških dijakov Mi, mladi borci je prinašalo veliko vsebin o komunizmu oziroma proti njemu. To revijo smo imeli v semeniški knjižnici dolgo časa tudi skrito, da je ne bi našle povojne oblasti. Tam smo lahko brali o tem, kaj se dogaja oziroma kaj se je dogajalo v Španiji.-

prosto pot do cilja. Ker so do nas prihajali glasovi, da naj bi Nemci požigali knjige, smo te ob prihodu v Dob skrili na skedenj, kjer so ostale skrite več let. Šele kasneje smo jih ponovno prenesli nazaj v hišo. Med vojno sem te knjige potem dobesedno požiral in to vedno z zemljevidom v roki. Prebiral sem knjige Karla Maya. Ker sem jih bral ob sprotnem preverjanju na očetovih natančnih zemljevidih – oče je imel namreč ogromno zemljevidov – sem ob tem spoznaval svetovni zemljepis. Kar danes vem o geografskih značilnostih sveta, sem pravzaprav dobil pri Karlu Mayu. So se mi pa pri branju še posebej vtisnili v spomin odlomki z versko vsebino. V povojni slovenski izdaji del Karla Maya je bilo vse to ali črtano ali nadomeščeno z drugim besedilom. O tej nenavadni cenzuri sem leta 1995 pisal v Družini v člankih z naslovom Razkristjanjeni Karl May. Takrat sem tudi poceni kupil originalno nemško izdajo, ki jo sedaj hrani semeniška knjižnica, da ne bo v njej samo tista pokvarjena.

Knjige so torej preživele vojno. Pa so jih Nemci kdaj iskali? Omenili ste, da ste jih zaradi strahu pred nemškim požigom skrili.

Ne, nikoli. Hujše je bilo, ko so nekateri domačini med vojno zažgali dobsko župnišče, v katerem je župnik Janez Bešter (ki ga sicer ni bilo več v župniji, saj so ga Italijani internirali, ker se je nekoč pred njimi umaknil iz Postojne, kjer je bil tudi župnik) na podstrehi hranil veliko dragocenih goriških in tržaških verskih knjig, ki jih moj oče ni imel, a so bile zame zelo zanimive. Med vojno so to stavbo domačini zažgali in je vse skupaj zgorelo. Takrat je že bilo treba vse uničiti, kot se je kasneje dogajalo tudi z gradovi. Tiste noči med 19. in 20. decembrom 1943, ko nas je prebudilo streljanje iz pušk ter sij ognjenih zubljev na vaškem nebu, ne bom nikoli pozabil. Vsi smo bili prestrašeni, saj nismo vedeli, kaj se dogaja. Slišali smo le streljanje in videli ogenj. Podnevi se je nato vse umirilo, le stare šole pri cerkvi, župnišča, prosvetnega doma in nove šole na polju ni bilo več. Vse so gmajnarji – na Gorenjskem smo partizanom rekli gmajnarji – požgali. Ostala je le kaplanija, v kateri so bili nemški orožniki, ki so si najbrž mislili »le požigajte, saj uničujete svojo vas«. Nihče jih ni napadel, morda so bili celo vnajprej obveščeni, kdo ve. Mimo pogorišč smo potem hodili v cerkev. V župnišču sta požar preživeli župnikovi gospodinji, saj ogenj v obokano pritličje k sreči ni prodrl. Posebej žal pa mi je bilo za Beštrove knjige. Mimogrede, ker sva ravno govorila o tem, da smo iz strahu pred tem, da bi Nemci zažgali naše knjige, te skrili, lahko morda omenim svoj dvom v pisanje o nemškem požiganju slovenskih knjig: ne spomnim se, da bi kdaj slišal, da se je to dogajalo na Gorenjskem, veliko pa jih je zgorelo ob partizanskem požiganju graščin in župnišč.

Morda se, še preden se bolj razgovoriva o času med vojno, vendarle ozreva še na vaša leta, ki ste jih pred vojno kot dijak preživeli v Škofovih zavodih.

Kako in kdaj je padla odločitev, da bi šel na gimnazijo v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, ne vem. Morda je vplival zgled takrat

[Stran 043]

menda edinega zavodarja s Koroške Bele Janeza Vidica. Njegov oče je bil kasneje žrtev medvojnih pobojev. V skladu s takratnim šolskim redom bi smel iti v gimnazijo že po četrtem razredu, v jeseni 1938, vendar sem prav takrat zbolel, menda za ošpicami, zaradi česar nisem mogel opravljati obveznega sprejemnega izpita. Tako sem ostal na Beli ter hodil tam še v peti razred. Ne vem, ali sem bil zaradi tega žalosten ali vesel, ker sem smel še eno leto ostati pri starših. Kdaj sem potem opravil sprejemne izpite, se prav tako ne spomnim, verjetno sva šla tja skupaj z mamo. Spomnim pa se svojega jesenskega prihoda v zavod, ko naju je srečal profesor prirodopisa Frančišek Pengov. Navdušil me je za botaniko in za nabiranje rastlin, ki sem jih sušil za herbarij. Morali smo se naučiti tudi njihova latinska imena, profesor pa nam je s poljudnimi besedami lajšal spominjanje. Še zdaj vem, da se lapuhu reče »Tussilago farfara«, po Pengovovo »ti si lagala Barbara«. To znanje mi je prišlo kasneje prav, saj sem med vojno, ko sem privatno študiral tudi botaniko za nemško gimnazijo, preko latinskih imen hitro razumel tudi nemška imena za rastline.

Kakšno pa je bilo življenje v zavodu?

V zavod sem prišel star 11 let in takrat nisem niti slutil, da bom tam preživel le dve šolski leti. Dodeljen sem bil v 1. b razred in v šesto vzgojno divizijo s prefektom Ivanom Tomažičem, ki je bil znan po tem, da je znal dobro in seveda boleče udariti s palico po treh prstih. Ker sam nisem bil nikoli tepen, ne doma ne v šoli, me je to, čeprav nisem bil tega nikoli deležen, bolelo, zlasti ker je bila kazen izvršena vpričo vseh. Tudi nekateri drugi prefekti so pošiljali k njemu fante, da naj jih kaznuje, saj na drugačen način niso znali ohraniti reda. To so si seveda mnogi zapomnili in odnesli slab spomin na šolska leta. Nekateri so se morda tudi zaradi tega med vojno, pa tudi kasneje obrnili proti Katoliški cerkvi. Spomnim se, da je bil med ljubljenci škofa Rožmana tudi Metod Mikuž. Drugi so vedeli povedati, da je njega in njegovega brata privilegiral. To seveda ni dobro vplivalo na sošolce, ki so morali biti bolj pridni, več znati, obenem pa so bili morda manj zaščiteni.

Od kod pa je izviral ta privilegij? Kakšni posebni razlogi?

Enega imaš bolj rad, drugega pa manj. Težko razložiti. Sam tega takrat nisem doživljal, pojma nisem imel, kdo je Metod Mikuž. Vem, da so bili med starejšimi včasih tudi kakšni problemi, ki pa so jih vzgojitelji in profesorji različno reševali. Žal ni bilo vedno soglasja med tem, kar so vzgajali prefekti, in tem, kar so učili profesorji. Mnogi vzgojitelji so bili takrat že pod vplivom Katoliške akcije, ki pa je nekateri niso želeli imeti, vendar se v to ne bi spuščal, saj sam teh problemov, glede na to, da sem bil premlad, nisem občutil tako, kot so jih morda nekateri starejši. Šlo je predvsem za različno gledanje na vzgojo, življenje, na politiko. To je bil dejansko čas, ko se je tudi v Sloveniji marsikaj dogajalo.

No, naj se vrnem k svojim sošolcem. V naši skupini nas je bilo okoli 60 dijakov, vsi smo spali v veliki spalnici in se učili v učilnici, ki je

-S sošolci sem moral biti tudi navzoč,ko smo v Domžalah pred meščansko šolo slovesno pozdravljali Hitlerjevega sodelavca Heinricha Himmlerja ter gauleiterja Koroške in s tem tudi Gorenjske dr. Friedricha Rainerja. Upam, da mi kdo zaradi tega ne bo očital, da sem bil hitlerjanec.-

bila enako velika kot spalnica. Obe sobi je povezovala vmesna sobica za prefekta. Po hodnikih smo hodili molče, v dveh vrstah, tesno ob zidu, desno in levo, pred nami je v sredi hodnika hodil prefekt, oblečen v črno suknjo, pri čemer nobenemu ni pri tem prišlo na misel,

[Stran 044]

Slika 16.

da bi po svoje kaj okrog hodil. V zavodu so nas, čeprav smo bili še otroci, vsi vikali, tako vzgojitelji kot učitelji. Verjetno je bil to ukrep proti preveliki domačnosti. Vsak dan smo imeli v kapeli tudi mašo, vendar se tega prav nič ne spomnim. So pa prav tisto leto kapelo znižali z novim stropom, ker je bila menda premrzla. Po vojni sem moral razlagati, da so to naredili že takrat in ne šele Nemci med vojno, kakor so mislili starejši zavodarji, ki znižane kapele niso doživeli. So pa mnogi kasneje, kot vrnjeni domobranci, trpeli prav v njej, ko so morali ležati na tleh v nepredstavljivih bolečinah.

Za zajtrk smo v obednici dobili velik krožnik tople prežganke z velikim kosom kruha. Okus dobre prežganke imam še v spominu, doma je nisem mogel prehvaliti – bogoslovci, ki so prihajali v semenišče iz drugih gimnazij, so se iz zavodarjev norčevali, češ da smo po prežganki priplavali v lemenat. Kadar nam kakšna jed ni bila všeč, pa se je pojavilo »štamfanje«, ko smo z ropotanjem pokazali, da s kakšno jedjo nismo zadovoljni. Ali smo bili zaradi tega kaznovani, se ne spomnim. Vsako popoldne, če le ni deževalo, je šla vsaka divizija posebej tudi na sprehod po šentviških ulicah ali proti Savi.

Mnogi nekdanji dijaki škofijske gimnazije se spoštljivo spominjajo svojih gimnazijskih profesorjev. Pravijo, da so bili strogi in zahtevni, toda pravični. Kakšni so vaši spomini na vaše profesorje? Kateri so bili najboljši in zakaj?

Zagotovo smo imeli dobre profesorje za latinščino. Naučili smo se je toliko in tako natančno, da po vojni na državni klasični gimnaziji, ko smo prevajali latinska besedila, nisem čutil potrebe, da bi se še kaj novega naučil, razen seveda besed in skladnje. Osnova, položena in s ponavljanjem utrjena v otroški mladi

[Stran 045]

glavi, je bila brezhibna. Učili smo se tudi francoščine, ki je bila drugi tuji jezik. Prof. Jakob Šolar nam jo je znal resnično prikupiti, tako da smo se radi učili in tudi kaj zapeli. Ker je francoska pisava precej različna od izgovorjave, smo morali ničkolikokrat prepisati vsako besedo, da so tudi naglasna znamenja prešla prstom v avtomatizem. Spominjam se Šolarjeve sobe s policami za knjige do stropa; videl sem jo, ko smo mu prišli voščit za god. Te knjige je med okupacijo nekako rešil ekonom Markež in so še zdaj vsaj deloma shranjene v Škofijski pastoralni knjižnici. O Šolarjevem nestrinjanju z mlajšimi prefekti, o čemer je bilo že več objavljenega, seveda mladi dijaki nismo nič vedeli.

Tudi srbohrvaščina je bila ena od tujih jezikov, ki ste se ga učili, kajne?

No, srbohrvaščine skoraj nismo imeli za pravi tuji jezik, ker smo se je učili že v osnovni šoli, tudi cirilico (na vsaki železniški postaji je bil kraj napisan v latinici in cirilici – podobno na vsakem dokumentu). Seveda nismo razlikovali srbskega jezika od hrvaškega, kar je postalo očitno šele po razpadu Jugoslavije. Naš profesor je bil duhovnik Jože Gregorič, ki je bil tudi naš razrednik. Spomnim se, kako smo ga užalili, ker smo se mu po italijanski okupaciji, ko smo se vrnili v zavod, uprli, češ da zdaj ni več stare države, čemu bi se še učili njen jezik. Vprašanje so rešili Nemci, ko so nas, učence in profesorje, po nekaj dneh izgnali iz zavoda. Osebne predmete sem zavil v rjuho in kot begunec s tramvajem šel k družini kiparja Tineta Kosa za Bežigradom v Ljubljani.

Na seznamu profesorjev, ki so vas učili, je še nekaj znanih imen.

Ne smem pozabiti na profesorja risanja Staneta Kregarja, ki nas je učil risati, študij umetnosti ni bil v programu. Enkrat sem mu na podiju katedra sedel kot model pastirčka za neko ilustracijo, morda objavljeno v reviji Dom in svet. Veliko let kasneje sva se srečevala v semenišču, ko je z arhitekti Šentvidčani na sestanku »ponedeljkarjev« pri rektorju Janezu Oražmu sodeloval pri načrtovanju novih cerkvenih stavb in opreme. Kregar je med drugim v novem prizidku Alojzijevišča pred fakultetno dvorano v veži zasnoval mozaik sv. Cirila in Metoda. Ko je umrl, se mi je zdelo primerno, da smo njegovo truplo položili na oder pod tem mozaikom. Na fakulteti je bila namreč nekoč navada, da smo umrle profesorje položili na oder v alojzijeviški kapeli, takoj ob vhodu na Poljanski 4. Zdaj tega običaja že dolgo ni več, ostala je le še letna spominska maša v njej.

Morda bi omenil še skladatelja prof. Matijo Tomca, ki je v zavodu vodil zbor, v katerem smo mlajši peli sopran in alt, starejši pa tenor

-Domači partizani so skupaj z umetninami in knjižnico vred zažgali tudi veličastni grad Križ, prav tako dobski graščini Črnelo in Čemšenik; pri Dobu je ostal le najlepši Krumperk, ker je bila v njem ves čas vojne nemška posadka. Umetnostni zgodovinarji ob opisu teh gradov navadno napišejo, da »so bili požgani«, le redko pa o tem, kdo so bili požigalci.-

in bas. Pri vajah je bil zelo strog in natančen. Vsako nedeljo smo peli na koru zavodske kapele, to mašo pa je včasih prenašal tudi ljubljanski radio. Večkrat smo peli nove Tomčeve skladbe. Spomnim se njegove Druge slovenske maše, ki je bila takrat nekaj novega. Ne spomnim pa se, da bi kdaj peli kaj latinskega. Pred božičem leta 1941 smo peli njegovo božično igro Slovenski božič. Igralci so peli na odru, zbor pa je stal spodaj pod odrom. V igri seveda nastopa tudi Marija, ki jo je moral igrati dijak, saj dijakinj v zavodu ni bilo. Njeno petje so rešili tako, da je »odrska« Marija odpirala usta, glas pa je za kuliso posodila ena izmed sester, ki je bila v službi v zavodu. Med okupacijo je

[Stran 046]

moral prof. Tomc zapustiti zavod. Preselil se je v Ljubljano v semenišče, tako kot mnogi drugi šentviški profesorji.

Kakšna pa je bila vzgoja v zavodu? So dijake vzgajali, spodbujali h kritičnemu in samostojnemu razmišljanju?

Mislim da o mišljenju ni bilo nobene besede, treba je bilo samo ubogati. Kakšnem samostojno mišljenje v tistih časih za nas, ta male, še ni bilo možno.

Kako pa je bilo s tem pri starejših dijakih?

Tega pa ne bi vedel.

V tem času so postajali mladi vedno bolj aktivni, vedno več se jih je vključevalo v Katoliško akcijo. Iz Španije so prihajale novice o krutosti državljanske vojne ter komunistov, tik pred vojno je umrl dr. Korošec, steber takratne slovenske politike. Koliko ste recimo vi spremljali te dogodke? Koliko ste sploh vedeli o komunizmu in zlu, ki ga je prinašal?

Sam sem bil premlad, da bi se spominjal ali da bi bil sam aktivno vključen v kakšne take stvari. Je pa glasilo Zveze katoliških dijakov Mi, mladi borci prinašalo veliko vsebin o komunizmu oziroma proti njemu. To revijo smo imeli v semeniški knjižnici dolgo časa tudi skrito, da je ne bi našle povojne oblasti. Tam smo lahko tudi brali o tem, kaj se dogaja oziroma kaj se je dogajalo v Španiji. Višji letniki so šli npr. tudi na pogreb ob smrti dr. Korošca. Takrat smo v učilnici brali daljše članke o njem iz dnevnika Slovenec.

Se je pa drugo šolsko leto že začelo v vzdušju druge svetovne vojne. V zavodu so kleti preuredili v zaklonišča ter nas učili, kako je treba ravnati ob letalskih alarmih. Pozneje sem videl, da so v zaklonišča spravili tudi nekaj knjig, spomladi leta 1941, kot sem že omenil, pa so nas še pred velikonočnimi počitnicami spustili domov, pred tem pa nam dali še na hitro napisana spričevala o končanem drugem razredu.

V škofove zavode se niste več vrnili …

Ne. V tistem času smo se s starši s Koroške Bele preselili nazaj v Dob. Zame je bil to, čeprav sem bil tam rojen in smo vsako leto prišli tja na krajše počitnice, tuj kraj. Nemci so ga preimenovali v Aich bei Domschale. Ko smo se vrnili tja, v Dobu ni bilo več slovenske šole. Že v času počitnic so Nemci organizirali tečaje nemščine, v jeseni pa redno nemško šolo. V službo so pripeljali nemška dekleta, ki z nami niso govorila drugače kot nemško. Nismo jih razumeli, one pa ne nas. Ker še nisem bil star 14 let, so me v jeseni ponovno vpisali v ljudsko šolo, saj Nemci niso hoteli priznati mojih dveh gimnazijskih let. V šoli smo peli nemške pesmi, telovadili, korakali. Spomnim se tudi, da smo morali pobirati majske hrošče,ki jih je bilo vse polno. S sošolci sem moral biti tudi navzoč, ko smo v Domžalah pred meščansko šolo slovesno pozdravljali Hitlerjevega sodelavca Heinricha Himmlerja ter gauleiterja Koroške in s tem tudi Gorenjske dr.

-V stolnici sem srečeval dva znana univerzitetna profesorja: arheologa dr. Josipa Klemenca iz Dola in pravnega zgodovinarja dr. Viktorja Korošca. V tistih razmerah je bila to krepka spodbuda za vztrajanje v veri, stalno so namreč v javnosti ponavljali, da čez nekaj let vernih ljudi ne bo več.-

Friedricha Rainerja. Upam, da mi kdo zaradi tega ne bo očital, da sem bil hitlerjanec. Vem, da se nemščine nisem hotel učiti, toda starša sta bila vzgojena še v avstrijski šoli, tako da sta oba znala nemško in sta hotela, da se je tudi jaz naučim. Koristna je bila njuna zahteva, da sem jima glasno bral kako nemško knjigo iz domače knjižnice. Nemščina mi je, kljub prvotnemu odporu, tako postala domača, kar sem s pridom izkoristil pri poznejšem študiju liturgike.

[Stran 047]

Med vojno kasneje niste več hodili v šolo, temveč ste se skupaj z domačimi odločili, da ostanete doma in pomagate na kmetiji.

Šolsko leto 1941/42 je bilo zame zadnje med okupacijo. Mogel bi iti nadaljevat šolanje v domžalsko meščansko šolo ali v gimnazijo v Kranju, pozneje je bila taka možnost samo še v Beljaku ali Celovcu. To možnost so izkoristili nekateri Dobljani. Pri nas doma pa smo se odločili, da ostanem kar doma kot kmečki delavec pri teti Nani, mamini sestri Frančiški Grčar, ki je imela 5 ha posesti. Še v šoli smo ob koncu šolskega leta dobili vprašalnik, kjer smo morali med drugim napisati, kaj znamo delati. Sam sem ponosno napisal, da znam kositi tudi travo. Nemški šolski upravitelj je sicer verjetno presodil, da bi lahko šel v gimnazijo, a da nočem. Mislim si namreč, da je bil on tisti, zaradi katerega so mi v delavski knjižici v rubriko »posebna znanja« napisali, da znam slovensko in puliti repo. Tega si nisem preveč gnal k srcu, da sem le uradno lahko ostal doma. Dobil sem tudi dovoljenje, da smem kupiti nemške gimnazijske učbenike, s katerimi se bom lahko kar doma pripravil na privatne izpite. Ti so bili po takratnem sistemu na vrsti šele ob prehodu na redno šolanje, ne vsako leto sproti. Tudi šolske knjige so bile torej takrat nekako »na karte«.

Kako pa je bilo z verskim življenjem v vaši vasi oziroma na Gorenjskem v času vojne? Nemci so večino duhovnikov izgnali ali zaprli, številni duhovniki so se umaknili v Ljubljansko pokrajino, saj je bila italijanska okupacija s tega vidika milejša.

V cerkvi sv. Martina med vojno niti ob nedeljah ni bilo redne svete maše, ob delavnikih pa se je za pogreb z vozom pripeljal in včasih tudi maševat upokojeni duhovnik Anton Plevnik, ki je zaradi sester usmiljenk v Domu za stare smel ostati v Mengšu. Včasih je prišel maševat tudi nemški duhovnik Konstantin Hauschel iz Kamnika, eden tistih, ki jih je po dogovoru s škofom Rožmanom celovška škofija poslala na Gorenjsko namesto izgnanih slovenskih duhovnikov.

Ker ni bilo maše v naši cerkvi, smo ob nedeljah hodili peš k maši na sosednje Brdo, kjer je maševal zelo star duhovnik Matija Slak, ki ni bil izseljen, le kasneje za nekaj časa interniran, zaradi česar smo takrat morali iti k maši v bolj oddaljene Moravče. Tam je v vseh letih vojne ostal župnik Jernej Hafner. Ko so ga prišli aretirat, je menda gestapovcem pokazal listino, na kateri je bil Hitlerjev podpis, ki je potrjeval, da je župnik leta 1936 vodil Slovence na olimpijado v Berlin, zaradi česar so mu gestapovci dovolili ostati. Do Moravč je sicer daleč deset kilometrov, vendar smo se le izjemoma peljali z vozom. Proti koncu vojne je bila pot tudi nevarna, saj so imeli tam »partizansko republiko« in nas je bilo vedno strah, da se lahko kaj zgodi. Leta 1945 se je Hafner umaknil na Koroško, tam, v Špitalu, je tudi pokopan. Večkrat sem bil pozneje na tistem lepem pokopališču,na katerem posebej počivajo slovenski duhovniki in drugi begunci.

Kako pa je bilo s slovensko besedo v času nemške okupacije? Ali je bila dovoljena?

Noben duhovnik ni smel spregovoriti slovenske besede, berila iz lekcionarja je npr. prebral cerkovnik, pridige pa vsa vojna leta nismo slišali: slovenski duhovnik ni smel, nemški pa ni hotel pridigati po nemško. Na Štajerskem je bilo zelo drugače, ker so bili nemški duhovniki nastavljeni za prave župnike, imeli so verouk ter pridige, oboje v nemščini. Na Gorenjskem smo med mašo neovirano peli slovenske pesmi in ker je bila maša že prej in tudi med vojno tiha, v latinščini, skoraj nismo občutili razlike, kdo mašuje. V tem času smo začeli peti tudi dotlej neznano pesem: Marija, pomagaj nam vojskini čas. Besedilo nas je pretreslo, ker je bilo uglašeno na takratne razmere, vendar tudi zdaj ni manj aktualna, saj so vedno nove vojne po svetu. Pesem še danes pojemo, le da je zdaj v besedilu namesto vojskini beseda sleherni. Še po tolikih desetletjih ▶

[Stran 048]

Slika 17.

pa mi v spominu zveni tenorski latinski spev O Deus, ego amo te, ki ga je ob spremljavi orgel zapel Kamničan Cene Matičič, takrat nemški komisar občin Krašnja in Blagovica, ki je bil po vojni gimnazijski profesor v različnih šolah, najbolj znan pa je postal leta 1971 kot eden izmed oporečnikov v t. i. akciji 25 poslancev.

Aja, morda še to. Desno ob pokopališki ograji je velika kaplanija, v kateri so med vojno, potem ko so jo utrdili z betonskimi pregradami, na oknih postavili na dveh vogalih velika betonska bunkerja, nad streho pa opazovalni stolp, več čas okupacije stanovali nemški orožniki. Vhod v cerkev in na pokopališče so zagradili kot ozko pot med pokopališko ograjo in zvonikom. Ne glede na vse to pa nas ni nihče oviral, niti takrat ne, ki smo po stari navadi molili za odpustke in smo morali iti večkrat v cerkev in iz nje ter spet takoj nazaj.

Kako pa je bilo s pripravami na zakramente? Verouka ni bilo, duhovniki so bili večinoma izgnani ali zaprti …

V času vojne, ko ni bilo rednega verouka, so pa na Gorenjskem verna dekleta skrivaj poučevala otroke, jih pripravljala na prvo spoved in obhajilo, zadnje leto pa tudi na birmo, slovenski duhovnik jih je spovedal, nemški pa obhajal. V Dobu je otroke poučevala Vida Detela, hči kmeta, gostilničarja in župana Iva Detela, sorodnika pisatelja Frana Detela. Partizani so sprva to odobravali, ker je bil to hkrati pouk v slovenščini, pozneje pa prepovedali in Vidi grozili celo z očetovo smrtjo, če ne bo nehala. Vodila je tudi dekleta, da so enako delala po drugih župnijah.

Za birmo leta 1944 je prišel na Gorenjsko upravitelj celovške škofije škof Andrej Rohracher. Ves obred birme je bil takrat in še pozneje latinski. Zelo dobro pa se spomnim, kako

[Stran 049]

me je veselo pretreslo, ko je nemški škof po birmi pogumno začel moliti Oče naš, Zdravo Marijo in vero v slovenščini. Pri tej birmi sem bil sam navzoč kot nadomestni boter fantu iz Moravč, ker si njegov boter ni upal priti v Dob.

Zažgani šoli in prosvetni dom, ustrahovanje in grožnje s smrtjo … Čeprav je bila Gorenjska zaradi nemške okupacije, ki je bila veliko bolj neizprosna, nekoliko obvarovana medvojnega komunističnega nasilja, ste očitno tudi tu lahko opazovali početje gmajnarjev

Sam se poleg dogodkov, ki sem jih že omenil, nekoliko spomnim tudi uboja Vinka Pučka iz Vira v gozdovih pod Sveto Trojico in kemijskega inženirja Antona Tepeža, ki se je iz Ljubljane, kjer je bil dejaven v katoliškem študentskem društvu Straža, še med vojno vozil v službo na Količevem, pa so ga prišli ponoči ustrelit kar v stanovanje na robu Doba. Pokopali so ga ob ograji dobskega pokopališča. Pozneje smo tam zraven pokopali tudi moje sorodnike. Pred železno ograjo je zdaj tam tudi farna spominska plošča, na kateri sta tudi imeni obeh ubitih. Tepeževa nekdanja zaročenka Majda, doma iz Žužemberka, je nekaj let prihajala iz Argentine na njegov grob, za katerega je izvedela šele iz mojega članka o Tepežu, ki sem ga pred leti objavil v Zavezi.

S starši smo ob nedeljah hodili k maši na Brdo, z mamo pa sva kdaj šla tudi na podružnico. Z ene takih poti v Škocjan sva videla goreti grad na Brdu, ki so ga gmajnarji zažgali in s tem uničili dokumente, knjižnico in pohištvo pisatelja Janka Kersnika. Od gradu so ostali le zunanji zidovi, ob katerih smo nato hodili k maši. V graščini je nekoč živel Kersnik, njegove sorodnike pa so Nemci med vojno izselili. Domači partizani so skupaj z umetninami in knjižnico vred zažgali tudi veličastni grad Križ, prav tako dobski graščini Črnelo in Čemšenik; pri Dobu je ostal le najlepši Krumperk, ker je bila v njem ves čas vojne nemška posadka. Umetnostni zgodovinarji ob opisu teh gradov navadno napišejo, da »so bili požgani«, le redko pa o tem, kdo so bili požigalci.

Koliko ste pa na Gorenjskem vedeli, kaj se dogaja v Ljubljanski pokrajini?

Na Gorenjskem je med vojno izhajal samo deloma slovenski tednik Karawanken Bote – v šali so naslov po domače prevedli: Lačen bote, žejen bote, tekel bote, čez Karavanke bote, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko smo iz pisem sorodnikov iz Ljubljane izvedeli, da tam kljub okupaciji še vedno tiskajo slovenske knjige in časopise. Po tem, ko so leta 1944 v Domžalah nasproti kolodvora ustanovili domobransko postojanko, so tam prodajali tudi slovenski tisk, ki je izhajal v Ljubljani. Vsak teden sem hodil tja in prinašal domov časopise in knjige, npr. zvezke Slovenčeve knjižnice, pa tudi Črne bukve in podobne publikacije, ki so

-V tednih pred aretacijo sem v Slovenskem poročevalcu prebiral podlistek o sovjetskem sistemu zaporov in zasliševanjih, zato sem tiste opise primerjal s tem, kar smo mi doživljali in sem kar nekako pričakoval naslednje postopke. Zdelo se mi je, da se vse zelo ujema.-

nas podrobneje seznanjale z dogajanjem na Dolenjskem, v Ljubljani in na Primorskem. Zdi se mi zanimivo, da mi ob številnih poznejših zasliševanjih nihče ni tega očital ali me o tem spraševal, čeprav sem hodil po časopise vsem na očeh. Res pa je, da smo doma to gradivo dobro skrili.

O tem, kaj se dogaja na Dolenjskem, smo se pogovarjali tudi s sorodniki Grčarjevimi (Brgantovimi) iz Dupeljna. Brgantova mama je imela tri sinove. Najstarejši sin Ivan je imel leta 1938 novo mašo na Brdu in se je dobro spomnim: nad rojstno hišo v Dupeljnah so takrat postavili kapelico s kipom Srca Jezusovega, delom kiparja Tineta Kosa, ki je naredil tudi ▶

[Stran 050]

načrt za kapelico. Med vojno je bil Ivan kaplan v Prečni pri Novem mestu, njegovega župnika Janka Komljanca so leta 1942 na grozovit način partizani umorili pri gradu Hmeljnik. Ob začetku okupacije sta bila doma še Stanko in Feliks, ki je bil kmalu mobiliziran v nemško vojsko. Bil je tudi na Norveškem, ne pa tudi v Rusiji. Srečno je preživel zavezniško izkrcanje v Normandiji. Stanko je bil zaradi povezave z bližnjo partizansko bolnišnico v Kolovcu zaprt, iz Begunj pa so ga internirali v Nemčijo, menda celo na intervencijo brata Feliksa, nemškega vojaka, ker bi bil sicer verjetno ustreljen. Njihova mama je takrat že izvedela nekaj ob pobijanju na Dolenjskem in v Ljubljani in ker so na njenem domu podnevi morali sprejemati Nemce, ponoči pa partizane, ki so na Dolenjskem pobijali, je to zanjo pomenilo vprašanje vesti. Sorodniki so se o tem po maši na Brdu tudi pogovarjali in premišljevali, vendar bolj mimo mene, ker sem bil zanje še premlad. Spomnim pa se, da me tudi poleti 1941, ko je v Dobu skrivaj pri sosednjih Rokovih maševal Marjan Kremžar, niso pustili k tej maši, le mama in teta sta smeli iti.

Kako ste pa doživljali konec vojne?

V zadnjih letih vojne so nas visoko v zraku preletavale jate zavezniških bombnikov, na severu od nas so sipale smrt; tresenje ob bombardiranju Celovca na drugi strani Kamniških planin smo čutili celo v Dobu. Bledi sledovi izpušnih plinov štirimotornih letečih trdnjav, ki so letele v urejenih formacijah, lepih za pogled, so bili nekaj novega za vse, ki smo to opazovali dan za dnem. Med bombniki so za varstvo preletavali tudi lažji dvotrupni lovci. Kdaj pa kdaj smo videli tudi nemške lovce, ki so jih napadali in obstreljevali. Spomnim se vsaj enega letala, ki je sestreljeno padlo v gozdove pod Sveto Trojico – nekateri so si ga hodili ogledovat, sam sem raje ostal doma na varnem. Kljub tem znamenjem nemškega poraza in konca okupacije je bil moj osebni spomin zelo prepojen s stalnim poudarjanjem nemške končne zmage, zaradi česar si nisem mogel predstavljati, da je ne bo. Vpoklici v nemško vojsko so se vedno bolj bližali mojemu letniku 1928, tako da nisem mogel ostati ravnodušen. Ne morem se znebiti spomina, da so me skupine letal nad nami, ki sem jih ogledoval in celo zapisoval prelete, navduševale za vojaško službo v letalstvu. Bogu sem hvaležen, da je nemška kapitulacija preprečila tako možnost.

Ob koncu druge svetovne vojne se je čez Gorenjsko valila množica beguncev …

Že v zadnjih tednih vojne so se mimo naše hiše s kolesi vozili domžalski domobranci, ki so na moravški strani v partizanskih taboriščih našli zaplenjeno blago iz različnih domžalskih tovarn. Maja 1945 smo spremljali, kako so se po glavni cesti proti Gorenjski valile kolone beguncev. Spomnim se, da so ljudje moje starše spraševali, če bomo odšli tudi mi, vendar se za to nista odločila. Doma smo tako ostali vsi trije Smoliki in teta Nana, ki je med vojno s kakšno skrivno pošiljko gmajnarjem dokazovala, da ni za Nemce. Ob cesti smo pozneje pobirali zavitke hrvaških ustaških kun, ki so jih na begu odmetavali. Niti slutili nismo, da bo mnogo teh hrvaških beguncev le nekaj tednov, mesecev kasneje našlo smrt v bližini Kamniške Bistrice, kar smo izvedeli šele desetletja pozneje. V prvih majskih dneh smo iz ljubljanske smeri poslušali tudi topovsko grmenje, ne da bi vedeli, kaj se tam dogaja. Ker med vojno zvonjenje ni bilo dovoljeno, nas je med delom

-Straniščno školjko smo morali skrbno čistiti kar z rokami, vode za umivanje pa je bilo v njej dovolj. Ne vem, koliko je bilo v celici ležišč, nikakor ne dovolj za vse nas.-

na njivi toliko bolj veselo pretreslo, ko so pred praznikom Svetega Rešnjega telesa (30. maja) začeli v Dobu slovesno pritrkovati. Spomnim se, da so v procesiji mimo naše hiše sodelovali

[Stran 051]

tudi uniformirani partizani in da sem jih skozi okno fotografiral. Ne bom pozabil njihovega petja nam še neznanih partizanskih in znanih narodnih pesmi, ki smo jih med vojno tako pogrešali. Ker je bil maj, smo verni vsak večer hodili k šmarnicam, tam pa smo si tudi mi dali duška s petjem in molitvijo.

Ob koncu vojne so ob podpori sovjetske Rdeče armade, ki je zasedla Prekmurje, zmagali partizani.

Partizansko zmago smo od blizu doživljali tudi doma, na našem dvorišču in vrtu. Povsod je bilo polno zmagovite vojske. Nič ne vem, da bi odhajajoči nemški orožniki pri odhodu komu kaj prizadeli, jih je kar tiho zmanjkalo, pa tudi partizani so nas mirno gledali. Manj lep spomin imam z dvorišča, ko so menda partizani enkrat pripeljali neznanega ujetnika in ga potem ustrelili. Podrobnosti se več ne spomnim, streljanje je bilo namreč takrat tako pogosto, da nas ni več razburjalo. Sosedovi fantje, ki so prišli iz gmajne, so okrog svojega doma kar naprej streljali v zrak. Nekaj dni pozneje, 7. junija, pa je zvečer nastalo silovito grmenje z bliskanjem množice raket iz ljubljanske smeri. Nihče ni vedel, kaj se dogaja, množico svetlobnih raket smo povezovali s kongresom antifašističnih žena, šele pozneje smo izvedeli, da je na ljubljanskem kolodvoru eksplodiral vlak z municijo. Janez Oražem je bil takrat zaprt na Povšetovi in nam je pripovedoval, kakšen strah je zavladal v zaporu, saj so železni deli vlaka padali prav v njihovo bližino. Posledice sem videl, ko sem prvič prišel v mesto, vendar ne vem več, kdaj je to bilo. Tako se tudi ne spomnim, kdaj sem šel prvič na Ljubljanski grad in tam videl še nedotaknjeno domobransko pokopališče na Orlovem vrhu, o katerem sem prej bral v medvojnih časopisih. Vsak grob v spiralah okrog križa je imel takrat še nizek nagrobnik z imenom pokopanega. Ta pogled na še urejeno pokopališče je trdno zasidran v mojem spominu. Ko so leta 1946 morali na ukaz iz Beograda vsa taka pokopališča zravnati z zemljo, smo še vedno nekateri vedeli, kaj je bilo tam. Nihče nas ni oviral, če smo kasneje prišli tja, le za vse svete in verne duše je ob debelem hrastu stal miličnik in pazil, da ne bi kdo prižgal sveče. Sam sem si na tihem mislil, da je oblast nehote poskrbela za »častno stražo« padlim.

Glede na to, da med vojno niste obiskovali šole, temveč ste ostali doma, na kmetiji, je bilo verjetno ob koncu vojne ponovno aktualno vprašanje, povezano s šolo?

Vse do jeseni 1945 se doma še nismo odločili, ali naj bi šel spet v gimnazijo ali pa nadaljeval s kmetovanjem, ki sem ga res vzljubil. Takrat sem kot vsak mlad fant tudi premišljeval, kako bi si uredil življenje s primerno družico, če bi res ostal kmet. O tem nisem govoril z nikomer. V kmečko delo sem se res popolnoma vživel. Verjetno sem izvedel tudi kaj o tem, da škofijska gimnazija v Ljubljani v Baragovem semenišču še deluje. Stric Jakob, ki je bil med vojno povezan z osvoboditelji (o tem nam takrat v Dobu ni pripovedoval, šele po smrti njegovega sina Zdenka sem dobil njegove zapiske predavanj, s katerimi je poskušal »prav usmeriti« svoje rojake v naši okolici, ki niso bili navdušeni nad novo oblastjo), mi je preskrbel gradivo, s pomočjo katerega sem se pripravil na privatne izpite za 3. in 4. razred državne klasične gimnazije, na kateri je poznal nekaj profesorjev, ter uredil vse potrebno za vpis. Medvojna izgubljena šolska leta smo imeli namreč pravico nadomestiti z izpiti. Te sem tudi uspešno opravil, tako da sem se lahko leto kasneje, v jeseni 1946, vpisal v peti razred ljubljanske državne klasične gimnazije. Med sošolci je bilo tudi nekaj pozneje zelo znanih: npr. violinist Igor Ozim, skladatelj Dane Škerl, prevajalec Jože Stabej. Vsi so bili mlajši od mene, saj so lahko študirali vsa vojna leta. V tem razredu je bil tudi poznejši jezuit Franc Zupančič. Enkrat me je peljal v stolno župnišče k vikarju Antonu Strletu, ki je skrivaj zbiral mlade v Katoliški akciji, vendar me ni uspel pritegniti. ▶

[Stran 052]

Zakaj ne? Kaj vas je odvrnilo?

Ne vem.

Že naslednje leto ste zopet zamenjali sošolce, kajne? Danes bi rekli, da ste preskočili razred …

Po tem, ko sem naredil privatne izpite za šesti razred (med tem je umrl moj oče, zato slabši uspeh pri izpitu), sem se naslednje leto vpisal v sedmi razred ter tako dobil nove sošolce, med njimi tudi Justina Stanovnika, ki je prav tako »lovil leta«, ter brata Velikonja, kasnejšega nadškofa Franca Perka in pesnika Gregorja Strnišo. Zanimivo, da se takrat med seboj o preteklih letih nismo pogovarjali. Nekateri sošolci so bili sicer partijsko usmerjeni in celo navdušeni, vendar v mojem spominu ni kakih konfliktov, ki bi ob njih debatirali. No, morda dodam še spomin iz petega razreda, kako nas je pretreslo, ko je sošolec Ivan, sin zdravnika dr. Igorja Tavčarja, po nesreči ustrelil svojega mlajšega brata, pretreslo še posebej zato, ker sta bila iz »zgrajene« družine in so zato smeli doma imeti orožje.

Leta 1949 ste uspešno maturirali.

Res je. V tistem času sem vodil tudi »trojni moški kvartet«. Dvanajst sošolcev se nas je po tistem, ko je propadel šolski pevski zbor, zbralo ter začelo skupaj peti. Nastopali smo v unionski dvorani, snemali so nas tudi na radiu, v dneh maturitetne razposajenosti pa smo prepevali na promenadi v Tivoliju, pri Prešernovem spomeniku in še kje. Ne vem kakšni so bili javni odmevi na naše nastope, veselje je kalilo dejstvo, ki ga takrat niti nismo vsi takoj opazili, in sicer, da so pred maturo zaprli nekaj naših sošolcev, npr. Justina Stanovnika, ki so nato prestajali družbeno koristno delo v taboriščih. Nekateri naši pevci so šli poleti v delovno brigado v Novi Beograd in tam tudi peli. Prinesli so mi celo posebno pohvalo našega zborčka – sam nisem nikoli bil v kaki brigadi, verjeli so mi, da imam vsak dan po šoli in vse počitnice stalno delovno brigado. Drugi so šli predvsem zato, ker so nam v šoli rekli, da brez brigade ne bo mogoč vpis na univerzo. Jaz tega strahu nisem imel, ker sem po tihem že računal na semenišče.

V tem času ste še vedno stanovali doma, v Dobu.

Drži. Iz Doba sem se vsako jutro, v vsakem vremenu (snegu, ledu, dežju) s kolesom peljal do železniške postaje v Domžalah, nato pa z vlakom do Ljubljane. Včasih sem se pripeljal sočasno z vlakom, ki je že vozil na postajo, skočil nanj in »užival« v vagonu, ki je bil velikokrat brez stekel na oknih; v gneči sem moral stati do Ljubljane. Tam sem hodil spotoma še v cerkev. V stolnici sem srečeval dva znana univerzitetna profesorja: arheologa dr. Josipa Klemenca iz Dola in pravnega zgodovinarja dr. Viktorja Korošca. V tistih razmerah je bila to krepka spodbuda za vztrajanje v veri, stalno so namreč v javnosti ponavljali, da čez nekaj let vernih ljudi ne bo več.

Povojna oblast je sploh imela težave z vernimi ljudmi in Cerkvijo …

Spomnim se škofovskega posvečenja pomožnega škofa Antona Vovka, ki je bilo v ljubljanski stolnici 1. decembra 1946. V nabito polni stolnici sem stal za prvimi klopmi ob stranskem vhodu. Z očmi in ušesi sem spremljal neznani latinski obred, ob koncu katerega je množico vernikov zajel nemir, ker smo vsi začeli jokati in smrkati. Začel je delovati solzilni plin, ki so ga v cerkvi spustili neznanci. Šele pozneje smo izvedeli, kaj je bil vzrok naših solz, in da so škofa novi oblastniki že vnaprej opozorili, da naj posvečenje prekliče, sicer se bo »kaj zgodilo«. Toda obred je kljub tej motnji potekal do konca. Navdušenje nad novim škofom pa je bilo nepopisno, ko je na koncu obreda s škofi posvečevalci šel po cerkvi in vse blagoslavljal.

Tedanji oblasti tudi ni bilo všeč, če so se mladi fantje odločali za vstop v semenišče. Na

[Stran 053]

Slika 18.

različne načine jih je hotela prepričati, da ne bi naredili takega koraka.

Res je. Ko je zgodovinarka dr. Griesser Pečar pripravljala knjigo Cerkev na zatožni klopi, je v Arhivu RS našla dokumente Udbe, ki je poleti 1949 iz ljubljanske centrale naročala nižjim organom v Kamniku, da naj bodo pozorni na Smolika – podobno za Perka, ker namerava študirati teologijo. Za semenišče pa se iz našega razreda nisem odločil le jaz, temveč še trije moji sošolci, ki pa smo v različnih letih prišli do mašniškega posvečenja.

Toda še preden ste šli v semenišče, ste še okusili povojne zapore. Kaj se je zgodilo?

Neki večer konec avgusta 1949 je neznanec potrkal na okno manjše sobe levo od veže, kjer sem bil rojen in smo med vojno stanovali, hotel je govoriti z menoj. V tisti sobi je takrat živel bratranec Stanko ter njegova žena in pol leta stara hči Marija. Žena se je trkanja zelo prestrašila, medtem ko je šel Stanko skupaj z menoj pred vežna vrata z bičem v roki in vprašal v okrasnem grmu španskega bezga skritega neznanca, kaj hoče. Rekel je, da naj pridem naslednji večer h kozolcu, nedaleč od hiše, da bi se tam dobila. Stanko ga je ostro napodil, na oknu pa smo našli izvod lista Matjažev glas, ilegalnega časopisa slovenskih emigrantov, ki ga seveda nihče od nas ni poznal. Zjutraj sem se šel v Domžale posvetovat s sošolcem Cirilom Armenijem in takoj nesel najdeno tiskovino na postajo Ljudske milice. Mislil sem, da bo vse v redu.

Dozdeva se mi, da ste mislili narobe …

Če se prav spomnim, sem na svoj rojstni dan 3. septembra 1949 popoldne prišel iz Ljubljane, ko so bili vsi domači na polju. Na dvorišče je zapeljal lep avtomobil, izstopil je moški v

[Stran 054]

civilu, se v veži predstavil kot organ Udbe, mi položil roko na ramo in mi rekel, da sem aretiran. Nato sva govorila v veliki sobi desno od veže, kjer sva z mamo stanovala po očetovi smrti. Videti je bilo, da »organi« te spremembe v naši hiši še niso zaznali, sicer neznanec prejšnji večer ne bi trkal na napačno okno. Udbovec je hotel preiskati mojo pošto, a sem mu rekel, da je pomešana z mamino. Odprl sem nekaj predalov, ni bil nadležen in ni spraševal po drugih prostorih. Bal sem se, da bi hotel na podstrešje, kjer smo imeli spravljeno medvojno literaturo. Oblečen, kakor sem bil, sem moral iti z njimi. Peljali smo se po najkrajši poti iz Doba v Kamnik, mimo naše njive, na kateri sem videl mamo in domače, a jim nisem mogel povedati, kaj se dogaja. Ne vem, kako so domači sploh izvedeli, da sem aretiran in odpeljan v zapor v Kamnik, vendar so me čez nekaj časa tam »odkrili«.

Kako je bilo v zaporu?

V tednih pred aretacijo sem v Slovenskem poročevalcu prebiral podlistek o sovjetskem sistemu zaporov in zasliševanjih, zato sem tiste opise primerjal s tem, kar smo mi doživljali in sem naslednje postopke kar nekako pričakoval. Zdelo se mi je, da se vse zelo ujema. Spremljevalec me je v Kamniku odpeljal v občinski zapor, ki so ga Nemci uredili med vojno. V majhni sobi s straniščem je bilo že več »stanovalcev«. Hrano smo dobivali v celico, večkrat je bila polenta in le majhen kos koruznega kruha. Drugih podrobnosti o hrani se ne spominjam, tudi ne, kdaj so me poklicali na zaslišanje, vem le, da se je to zelo pogosto dogajalo. Straniščno školjko smo morali skrbno čistiti kar z rokami, vode za umivanje pa je bilo dovolj. Ne vem, koliko je bilo v celici ležišč, nikakor ne dovolj za vse nas. Sozaporniki so bili mlajši in starejši, največ je bilo tistih, ki so jih ujeli na begu čez mejo. Mislim, da je bil enkrat z nami tudi nemški vojak. Prostaški pogovori med njimi so bili dotlej neznani mojim ušesom, ne doma ne v gimnaziji ni nihče tako govoril.

Zaporniki smo sicer smeli domačim dajati perilo v pranje, od doma pa smo lahko dobivali knjige za branje in jih vračali. V knjige, ki sem jih vračal domov, sem večkrat na skrivaj zapisal kako svojo misel, a sem pozneje ugotovil, da ne domači ne Udba tega niso ugotovili. Kakega dovoljenega dopisovanja z domačimi nam seveda niso omogočili. V celico so nam dajali tudi časopis. Naš upravnik, ki smo mu morali reči »gospod paznik«, ker za nas ni bil »tovariš Avbelj«, je sicer edini imel stik z nami v celici.

Pa so vam povedali, česa ste krivi oziroma zakaj so vas zaprli?

Zasliševalec, imena ne vem več, mi je povedal, da sem kriv, ker niso ujeli agenta, ki naj bi ga čakal pri kozolcu, ker da sem zadevo prepozno prijavil in s tem omogočil njegov beg. Pozneje sem bral o drugih primerih provokacij z Matjaževim glasom, še zdaj ne vem, ali so res podtikali izvirne izvode iz tujine ali so jih celo tiskali, kar smo doma po tihem sumili.

Morda slutite oziroma so vam kdaj povedali, kaj je bil dejanski razlog, da so vas zaprli?

Z zasliševanji, ki niso bila vedno brez pritiskov (a ne fizičnih, le revolver je bil kdaj na mizi, obrnjen proti meni), so me skušali prisiliti, da bi spremenil smer študija. Takoj bi me izpustili, če bi na to pristal, zraven pa še naklonjeno sodeloval z oblastjo. Ne vem, kako bi prenesel hujše pritiske, o katerih sem vedel iz prebranih opisov zasliševanj drugod. Najhuje pa je bilo, ko so mi zagrozili, da bova oba z mamo šla v Kočevje. Nihče od nas takrat ni vedel, kaj to pomeni, a beseda kraja je zadoščala: ustrašil sem se že ob misli, da bi morala zaradi moje »trme« trpeti še mama. Kdaj sem končno privolil, da jih bom ubogal, ne vem. Najbrž je bilo treba to podpisati, vendar se tudi tega ne spomnim, saj sem moral sproti podpisovati zapisnike zasliševanj. Zasliševalec, uniformirani oficir Udbe, mi je takrat obljubil, da bom takoj izpuščen, a se to ni zgodilo, zaradi česar sem

[Stran 055]

zahteval nov razgovor, češ, da preklicujem prej dano privoljenje v sodelovanje. Ustrašil sem se namreč postati ovaduh, spoznal sem pa šele pozneje, da se Udbi ni mogoče za stalno iztrgati iz rok.

Se pravi, da niso upoštevali vašega preklica k sodelovanju?

Ne. Misel na obveznosti do Udbe, ki sem jih nekako sprejel v Kamniku, mi je skoraj splahnela do dneva, ko so me klicali na pogovor z oficirjem KOS-a. Kar prijazno mi je povedal, da od mene pričakujejo pisno poročilo o vojakih in oficirjih, med katerimi sem takrat, bil sem pri vojakih, živel. Poročilo sem moral podpisati s prej določenim tajnim imenom, navajal pa sem le splošno znana dejstva, s katerimi najbrž nisem nikomur škodil, KOS-u pa ne posebej koristil. Zdi se mi, da sem moral to narediti le malokrat, saj se je moje bivanje pri vojakih nezadržno bližalo koncu. Med sovojaki je bil namreč tudi Hrvat iz Slavonije, ki je nekako izvedel, da morajo predčasno izpustiti domov tiste, ki se hočejo vpisati na univerzo. Oba sva se javila in res so naju izpustili prej kot druge. Osebno sem tako »služil Titu« komaj nekaj nad enajst mesecev, saj sem prve tedne preživel še v zaporu in odšel pred obveznim letom dni, kolikor je bil rok za državne maturante. Drugi so služili po dve, nekateri celo tri leta.

Če sem vas prav razumela, ste prve tedne vojaškega roka služili tako, da ste bili zaprti.

Dejansko bi lahko rekel, da sem bil iz zapora v Kamniku samo premeščen v zapor v Beogradu ter tam preživel še en mesec. Še ko sem bil zaprt v Sloveniji, so me poklicali na služenje vojaškega roka. Poziva nisem dobil v roke niti nisem smel domov po vedno pripravljen lesen kovček. Domačim so kar iz zapora sporočili, da naj mi kovček kdo prinese v Ljubljano v vojašnico. V vojašnico na Taboru (danes bolj znano Metelkova) me je 10. novembra 1949 pospremil miličnik, v njej sem prespal, naslednje jutro pa so me klicali na dvorišče, kjer me je čakal Stanko s kovčkom. Mamo in druge sem videl šele leto pozneje. Dobil sem vozno karto za Beograd, kamor sem se brez vidnega spremstva odpeljal naslednji dan. Poučili so me, da se moram v Beogradu, ki mi je bil po-

-Najhuje je bilo, ko so mi zagrozili, da bova oba z mamo šla v Kočevje. Nihče od nas takrat ni vedel, kaj to pomeni, a beseda kraja je zadoščala: ustrašil sem se že ob misli, da bi morala zaradi moje »trme« trpeti še mama. Kdaj sem končno privolil, da jih bom ubogal, ne vem.-

polnoma neznan, na železniški postaji javiti vojaški oblasti, tam pa da bom izvedel, kako naprej. Vsi drugi obvezniki mojega letnika so bili namreč že v svojih vojašnicah.

Kako pa je bilo v vojski naslednje mesece? Ste imeli zaradi tega, ker ste bili pred tem zaprti, kakšne težave?

Dodeljen sem bil v enoto protiletalskega topništva na Banjici, vendar težav s tem, da sem bil pred tem zaprt, nisem imel. To je vedel samo oficir. Živeli smo v starih barakah. Ko sem jim povedal, da imam osem razredov gimnazije, so se tako začudili, da me je kar pretreslo. Pozneje sem videl, da je bilo med vojaki veliko nepismenih, med oficirji je bil npr. Makedonec, ki ni znal brati latinice in sem moral prav zaradi njega pozneje vsak teden popisati velike pole z navodili in sporedi vaj v cirilici. Pisanje mi ni delalo preglavic, paziti sem moral le, da nisem srbske cirilice zamešal z rusko, ki smo jo takrat še znali. Za šalo sem celo mami pisal v cirilici, ki jo je kot učiteljica brez težav obvladala.

Kako pa je bilo z vašim verskim življenjem v času, ki ste ga preživeli v vojski? V Sloveniji so bili glede tega, milo rečeno, zelo strogi … ▶

[Stran 056]

Seveda sem v Beogradu poiskal tudi katoliško cerkev. K maši sem šel največkrat v stolnico, to je v cerkev Kristusa Kralja, kasneje pa sem bil pri maši predvsem pri jezuitih, ker je bil vhod v cerkev s ceste manj opazen. Bil sem seveda v uniformi s kapo in rdečo zvezdo na njej. Nisem bil izjema, kar precej vojakov je prihajalo in prejemali smo tudi obhajilo z drugimi verniki vred. Ker sem zamudil prve vzgojne ure, mi pozneje nikoli ni nihče rekel, da ne bi smel v cerkev – menda so jim prej ponekod prepovedali. Zamudil sem tudi skupno slovesno prisego, a je nihče pozneje ni zahteval od mene.

Po končanem vojaškem služenju ste se vrnili v Ljubljano. Namesto na Teološko fakulteto ste se vpisali na matematiko …

Da, po vrnitvi v Ljubljano sem seveda po želji in obljubi Udbi začel študirati matematiko, ki me je od vseh smeri še najbolj veselila, zdela pa se mi je tudi najmanj politična. Z maturitetnim spričevalom in sliko v vojaški uniformi sem se leta 1950 oglasil na dekanatu Naravoslovno matematične fakultete kot novinec. Nič jim nisem omenjal, da sem bil pred tem že vpisan na Teološko fakulteto. V času, ko sem bil zaprt, me je namreč Vida Detela iz Doba, glavna dobrotnica moje mame, vpisala na univerzo, izpolnila indeks s seznami predavateljev in predmetov ter vanj nalepila mojo sliko iz maturantskega obdobja. Univerza bi morala to preveriti, vendar tega ni naredila, tako da sem dobil nov indeks. Vesel in zunanje svoboden sem tisto leto obiskoval fakulteto.

Toda vendarle ste na koncu »pristali« v semenišču. Kaj se je spremenilo?

V tem letu sem pogosto študiral v veliki čitalnici NUK-a. Gradivu za izpite sem dodajal branje revij, ki jih doma nismo imeli, zlasti tiste s krščansko-socialno vsebino. Knjiga predavanj Bohinjski teden mi je vlivala pogum, da se bo tudi v »novi stvarnosti« dalo živeti krščansko. Potem ko je bilo leta 1949 ustanovljeno duhovniško društvo Ciril-Metodijsko društvo (CMD), sem prebiral tudi njihovo revijo Nova pot ter tako spoznaval profesorje Teološke fakultete. Včasih sem obiskal tudi semenišče, kjer so že drugo leto študirali moji sošolci iz gimnazije. Ker ves čas po vrnitvi iz vojske nisem imel neželenih stikov z Udbo in ker so na videz v semenišču kar mirno živeli – šele pozneje sem izvedel, da to ni bilo res – sem že poleti v času izpitov sklenil, da se bom prepisal na teologijo. Tega seveda nisem oznanjal. No, sem pa poletje izkoristil za izlet po Sloveniji. Ko smo že pri izletih. Znano je, da so v tistih letih v Ljubljani na kolodvoru romarje, ki so bili namenjeni na Brezje, večkrat usmerili v vagone, ki so ostali v Ljubljani, druge pa so odpeljali z vlakom, vendar se ta v Otočah ni ustavil. Vendar se to ni dogajalo samo v Ljubljani. Enkrat sem želel poromati na Sveto goro. Z vlakom sem se peljal preko Jesenic po bohinjski progi skozi predor, na drugi strani pa sem izstopil na postaji Podmelec. Od tam sem z vlakom nadaljeval proti Solkanu, vendar je vlak na neki postaji ustavil, vsi smo morali izstopiti ter pokazati vozovnice. Tam so ločili potnike na tiste, ki so lahko nadaljevali pot z istim vlakom dalje na jug, tisti pa, ki smo želeli izstopiti v Solkanu, pa smo morali iti na naslednji vlak, ki nas je peljal nazaj v Ljubljano.

Na Teološko fakulteto ste se torej vpisali leta 1951. Že drugič …

Tako je. V semenišče sem prišel po tistih počitnicah leta 1951, ko so vsi bogoslovci še pod starim vodstvom morali vse poletje ostati v Ljubljani. Tega leta je moral škof Vovk zamenjati vodstvo – namesto dr. Pogačnika smo dobili dr. Janeza Oražma, namesto dr. Čepona pa je za spirituala s Štajerske prišel Anton Karo. Bogoslovce in člane vodstva so udbovci klicali na zaslišanja v stavbo na Karlovški cesti 18. Mariborske novomašnike tistega leta, med njimi tudi poznejšega škofa dr. Vekoslava Grmiča in dr. Jožeta Rajhmana, je moral škof Držečnik priti posvetit v Ljubljano, vsi, tudi ljubljanski, pa so imeli istočasno nove maše pri različnih

[Stran 057]

Slika 19.

oltarjih v ljubljanski stolnici. Pozneje sem izvedel, da so vse to »zakuhali« neznanci – vsem najbrž niso bili neznanci, ki so neko noč pred vrata bogoslovnih sob položili izvode Slomškovih Drobtinic s »protiljudsko« vsebino. Sklepajo, da je bil to odgovor na besede spirituala Čepona pri večernih punktih v kapeli (točkah za premišljevanje naslednjega dne), ko je rekel, da v slovenski Cerkvi od Trubarja naprej ni bilo takega odpada, kot je zdaj CMD. Slovenski poročevalec je Čeponove besede objavil kot dokaz, kako protinarodna vzgoja je v ljubljanskem semenišču.

Leta 1952 je tedanja oblast dokončno prepovedala poučevanje verouka v šoli, Teološko fakulteto izključila iz univerze, povečal se je pritisk na vernike.

Da, leto 1952 je bilo leto povečanega državnega, to je partijskega pritiska na Katoliško cerkev. Njen pritisk so čutili tudi po župnijah. Marsikje je zadelo organiste, ki so bili hkrati v civilnih službah. Tedanja oblast jim je prepovedala nastopati v cerkvi. Spomnim se, kako je tisto leto imel novo mašo Franc Vrhunc, sicer Ljubljančan, a je hotel imeti novo mašo v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je živela njegova stara mama. Naprosil me je, da sem nekaj dni pred slovesnostjo vadil s pevskim zborom in igral na orgle; organist je bil namreč tudi občinski tajnik in ga je zadela prepoved nastopanja v cerkvi.

Tedaj se je tudi še bolj kot prej začutil vrhovni nadzor nad semeniško vzgojo, ki ga je imela Komisija za verska vprašanja, pri kateri je imel odločilno besedo Jože Lampret, sicer mariborski duhovnik, med vojno v partizanih, ki pa takrat ni smel več opravljati duhovniške službe. Še posebej neprijetna je bila zahteva oblasti, da naj se tudi bogoslovci vključimo v ▶

[Stran 058]

takrat ustanovljeno duhovniško društvo CMD, ki je leta 1949 nastalo po učinkovitem »prizadevanju« Udbe in omenjene verske komisije. Duhovnikom, ki so bili v zaporu, so omogočili takojšnjo izpustitev, če so se včlanili; imeli so tudi več možnosti za poučevanje verouka, ki so ga, kot ste že omenili, takrat izločili iz vseh šol, in za podporo pri obnavljanju cerkva in župnišč.

Kakšen je bil odziv bogoslovcev na zahtevo oblasti, da se vključijo v CMD? Ste bili enotni ali so bila mnenja različna?

Med bogoslovci so bili nekateri, predvsem štajerski, za bolj tesno sodelovanje z oblastjo, vendar je znal zlasti Perko sprva vse usmerjati v bolj cerkveno smer, kar pa je moral pozneje drago, zelo drago plačati. Pri verski komisiji je nato Oražmu in Vovku uspelo zadevo rešiti tako, da smo obnovili nekdanje bogoslovsko

-Zasliševalec, uniformirani oficir Udbe,mi je takrat obljubil, da bom takoj izpuščen, a se to ni zgodilo, zaradi česar sem zahteval nov razgovor, češ da preklicujem prej dano privoljenje v sodelovanje. Ustrašil sem se namreč postati ovaduh, spoznal sem pa šele pozneje, da se Udbi ni mogoče za stalno iztrgati iz rok.-

Cirilsko društvo, ki ga je ustanovil pisatelj, filozof in duhovnik dr. Frančišek Lampe. Njegovi člani so bili vsi starejši ljubljanski duhovniki, tudi škof Vovk. Za prvega predsednika obnovljenega Cirilskega društva sem bil izvoljen kot Perkov sošolec, najbrž pa sem bil kot nekdanji zapornik in vojak ter enoletni matematik za oblast bolj sprejemljiv, saj zadnji dve leti niso imeli do mene kakih pomislekov. Kot predsednik sem moral s pozdravi nastopati tudi na občnih zborih CMD, ki so te nagovore seveda objavljali v svojih publikacijah, med drugim tudi v reviji Nova pot.

Pri tej reviji ste kasneje tudi sami sodelovali, kajne?

Moje večletno sodelovanje pri reviji Nova pot se je dejansko začelo tako, da sem bolj za vajo prevajal posamezne članke iz nemške revije Wort und Wahrheit in avstrijske Der grosse Entschluss, pri čemer ime prevajalca navadno ni bilo navedeno. Z mojim soglasjem je urednik Cajnkar na moje ime, ki z davki še ni bilo obremenjeno, knjižil tudi honorar za članke Edvarda Kocbeka, ki takrat javno ni smel več objavljati. Pod šifro MM je natisnjenih nekaj njegovih in nekaj mojih prispevkov, kar je bilo za knjižničarko Teološke fakultete s. Vido Burkeljca seveda nerešljiva uganka.

Kakšno pa je bilo v tistih časih vzdušje med bogoslovci? Vendarle so ti prihajali iz različnih koncev Slovenije, z različno medvojno izkušnjo. Omenili ste že, da so bili nekateri bogoslovci iz Štajerske bolj za sodelovanje z oblastmi …

Bogoslovci se v tistem času nismo pogovarjali o političnih zadevah, saj nismo vedeli, kako je kdo usmerjen. Nekateri so tako že izkusili zapore, drugi celo taborišča – kar med letom je zmanjkalo tega ali onega. Nekateri pa seveda od doma niso imeli večjih pomislekov zoper novo oblast. Splošno je bilo vzdušje polno nezaupanja in strahu, zato smo bili raje tiho, veliko smo peli in študirali predpisano snov, kar pa je bilo tudi težko. Nismo namreč imeli slovenskih teoloških priročnikov, predvojni katoliški tisk pa je bil v veliki meri neustrezen in celo izločen iz knjižnic. Spomnim se, da je bilo dr. Oražmu kot predavatelju pastoralnega bogoslovja prepovedano javno uporabljati knjigo s tem naslovom, saj jo je napisal Franc Ušeničnik. Prav tako ni smel uporabljati knjig Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije, ki ju je po sinodi izdal škof dr. Rožman, zaradi česar je predaval po latinskih priročni-

[Stran 059]

kih. Katoliške akcije se ni smelo niti omenjati. Naš prorektor Pogačnik je moral večkrat v zapor. Spomnim se, da je moral v zapor tudi v času prvomajske parade leta 1952, a nam je vnaprej prepovedal, da bi si jo šli pogledat. Kot nekdanjemu vojaku se mi je taka prepoved zdela nesmiselna, zato sem spremljal parado tam nekje pri Moderni galeriji. Zdi se mi, da

-Tedaj se je tudi še bolj kot prej začutil vrhovni nadzor nad semeniško vzgojo, ki ga je imela Komisija za verska vprašanja.-

sem samo v tem primeru zavestno kršil prorektorjevo prepoved.

V bogoslovju smo z interno proslavo začeli slaviti tudi kulturni praznik Prešernov dan. Spomnim se, da nam je o svojem slavnem rojaku enkrat govoril škof Vovk, drugič pa smo povabili pisatelja Finžgarja. Kasneje smo ga še vabili, a je bil že slaboten, pa smo šli njegov nagovor posnet k njemu na dom. V dvorani smo nato pod Finžgarjevo sliko obesili zvočnik in ga poslušali, kakor da bi nam res on sam navzoč govoril.

Že kot bogoslovec ste začeli dr. Oražmu pomagati pri urejanju semeniške knjižnice, ki ste ji bili pravzaprav zvesti vse svoje življenje.

Da, res je. V poletnih mesecih je dr. Oražem nagovoril nekaj bogoslovcev, da smo spravili v prvotni red najprej staro baročno knjižnico in razvrstili knjige po policah po še zdaj veljavnem katalogu iz leta 1840. Šele takrat so bile na svoja pravilna mesta uvrščene medicinske in civilnopravne knjige, ki so jih v 19. stoletju umaknili v skladišče, da so dobili prostor za nove teološke knjige. Takrat so v veliko Oražmovo veselje tudi našli leta 1945 skrito srednjeveško rokopisno »turjaško« Biblijo. Veliko knjig pa je bilo v hiši tudi nerabnih, zato jih je dr. Oražem dal odpeljati na odpad. Spomnim se, da so dobri ljudje, ki so videli tovornjake, na katere so nalagali knjige, mislili, da oblast spet pleni cerkveno ustanovo in dr. Oražmu prinesli nazaj kakšno »rešeno« knjigo. Približno v tistih letih je oblast namreč res zaplenila jezuitsko knjižnico pri sv. Jožefu in salezijansko na Rakovniku, prav tako pa tudi knjige iz kakšne hiše redovnic in stanovanj duhovnikov, ki so leta 1945 zapustili Slovenijo. Še pred Oražmovim prihodom v semenišče je Ozna odpečatila staro semeniško knjižnico. Vse to so prevažali v Federalni zbirni center v NUK. Tam so pozneje prostor potrebovali za svoja skladišča, zato so center razpustili. Seveda so prej zase izbrali knjige, s katerimi so nadomestili tiste, ki so bile med vojno v požaru velike čitalnice uničene, povabili pa so tudi druge knjižnice, da si izberejo, kar bi jim prišlo prav. V tistem času sem v stari baročni dvorani odkril tudi lepo pisane latinske študijske zapiske članov Akademije operozov, nekatere sem izkoristil za obvezno seminarsko nalogo

-Je pa mama kot učiteljica seveda poznala družine svojih učencev, bila je tudi članica Elizabetinih konferenc, kjer so na sestankih reševali socialne probleme, kot sedaj dela Karitas. Spomnim pa se, da so takrat komunisti na Jesenicah in Javorniku dolžili mojo mamo, da kot »klerikalka gospoduje« tudi nad svojim možem, mojim očetom.-

(takrat še ni bilo diplomskih nalog). Seznam ohranjenih rokopisov prošta Prešerna, vseh treh Dolničarjev in še nekaterih drugih, ki sem ga takrat sestavil, še vedno pomaga, da njihova dela raziskovalci lahko najdejo in prebirajo.

Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla leta 1955 ste bili posvečeni v duhovnika, novomašo pa naj bi imeli doma … ▶

[Stran 060]

Po posvečenju sem se s kolesom, edinim prevoznim sredstvom, ki sem ga takrat imel, odpeljal domov in začel s pripravami. Takrat se je spet zapletlo, ker so mi poslali poziv za enomesečne orožne vaje, ki da se morajo začeti prav v tednu, predvidenem za novo mašo. Notranje

-Z mojim soglasjem je urednik Cajnkar na moje ime, ki z davki še ni bilo obremenjeno, knjižil tudi honorar za članke Edvarda Kocbeka, ki takrat javno ni smel več objavljati.-

sem se kar vdal, da bom pač samo posvečen, česar mi nihče ne more vzeti, slovesna prva maša pa bo enkrat pozneje. Moje načrte je prekrižal dobski župnik Martin Tekavec, ki se je poznal z »vsemogočnim« Jožetom Lampretom na verski komisiji. Lampret me je poklical v svoj urad, kamor sem prihajal že prej kot predsednik Cirilskega društva. Rekel mi je, da moram napisati prošnjo za odložitev orožnih vaj. Ker tega nisem hotel, češ da sem zadovoljen, da bom duhovnik, slovesnost doma pa bo lahko pozneje, mi je zagrozil, da bom jaz kriv, če se bo »ljudstvo razburjalo« zaradi tega in jezilo na oblast.

In?

Seveda sem moral popustiti župniku in Lampretu. Odložene orožne vaje sem moral nato odslužiti naslednje počitnice.

Že kot duhovnik ste bili večkrat tudi v tujini. Dobili ste tudi štipendijo za poletni jezikovni tečaj, kasneje ste v tujini tudi študirali. Kako je oblast gledala na te vaše poti? Jim je posvečala kakšno pozornost?

Vedno, ko sem se vrnil iz tujine, so »organi« hoteli vedeti, s kom sem se družil, pogovarjal. Zlasti jih je vedno zanimal pariški duhovnik za Slovence Ignacij Čretnik. Seveda sem ga poznal, saj sem bil večkrat pri maši za Slovence, enkrat pa sem bil njegov sopotnik, ko se je peljal na obisk k slovenskim redovnicam v Morestel. Lahko sem se izgovoril, da sem stanoval pri Francozih in da nisem bil odvisen od emigrantov. V tujini sem se vedno zavedal, da gre domovina z menoj povsod in po navodilih gospoda Oražma nisem nalašč silil v nevarnost: »Kaj pa se, fantič, v nevarnost podajaš,« je imel navado reči pri vzgojnih urah. Stalno je moral namreč na verski komisiji reševati bogoslovce, da so lahko ostali v semenišču in študirali na fakulteti, ker je Udba odkrila kaka njihova nespametna prosilna pisma v tujino ali še kaj bolj obremenilnega.

Udba je tudi kasneje budno spremljala tako bogoslovce kot duhovnike. Lahko bi rekli, da je vedela za vsak njihov korak. Mnogokrat so informacije dobivali tudi iz duhovniških vrst.

Ob koncu šestega letnika in slovesu od semenišča poleti 1957 se je nekdo od nas spomnil, da smo napisali in podpisali »listino«, s katero smo se zavezali, da tudi kot duhovniki ne bomo vstopili v CMD ter da se bomo vsako leto sestajali. Med nami je moral biti kdo, ki se je s tem »zunaj« pohvalil in tako povzročil ne-

-Spomnim se, da je bilo dr. Oražmu kot predavatelju pastoralnega bogoslovja prepovedano javno uporabljati knjigo s tem naslovom, saj jo je napisal Franc Ušeničnik. Prav tako ni smel uporabljati knjig Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije, ki ju je po sinodi izdal škof dr. Rožman, zaradi česar je predaval po latinskih priročnikih. Katoliške akcije se ni smelo niti omenjati.-

izmerno zanimanje organov Udbe za tako »protidržavno« delovanje najmlajših duhovnikov šestoletnikov iz vseh treh škofij. Listino smo namreč hoteli varno skriti, zato smo jo

[Stran 061]

dali v steklenico, Štefan Krt pa jo je spravil na podstrešje. Vsem teologom domačega izraza »šestoletniki« pa oznovski preiskovalci niso razumeli; začeli so iskati nevarnih »šeststo letnikov«, kar je seveda za celo brigado sovražnikov. Listino je moral Krt priti iskat v semenišče in izročiti preiskovalcu Jožetu Plankarju. Zasliševali so tudi rektorja Oražma, ki pa mu je uspelo preiskovalcu razložiti pomen izraza, seveda pa našega sklepa ni bil vesel. Ko sem se po počitnicah vrnil iz Francije in v semenišču na njegovo željo ostal kot študijski prefekt, mi je to prijateljsko oponesel, toda stvar se je umirila, nihče ni bil zaradi te nerodne šale zaprt.

Kaj pa je se zgodilo z vašim sklepom, da se boste vsako leto sestajali? Ste ga uresničili?

Deloma, Udba nam je s svojim zasliševanjem vlila dovolj strahu, da se nekaj let ob obletnicah nismo upali sestajati. Zdravko Bahor je te sestanke urejal. Po njegovi smrti nihče več.

Tudi kasneje ste imeli stike z Udbo. Ti stiki verjetno z vaše strani niso bili zaželeni, nanje ste, iz strahu, da se mami, kot so vam grozili takrat v zaporu, ne bi kaj zgodilo, pristali. Se morda spomnite kako pogosto so vas poklicali na »pogovor« oziroma hoteli, da jim poročate? Kdaj so se pravzaprav njihovi pozivi končali? Šele z osamosvojitvijo ali že prej?

Iz svojih stikov s predstavniki Udbe mi je skoraj popolnoma izginil spomin na vožnjo v Kamniško Bistrico neko poletje, ko so me prišli iskat domov v Dob. Spomnil sem se tega obiska in vožnje ob blagoslovu kapelice na Kopiščih junija 2015, ki so jo postavili v spomin leta 1945 tam pomorjenih črnogorskih četnikov, ki so hoteli priti v svobodo na Koroško. Zdi se mi, da je nekakšen glas o pobojih pod Kamniškim sedlom prišel tudi do nas, a to je le nejasna slutnja, saj si takrat nihče ni delal zapiskov. Neko popoldne se je na dobskem dvori-

-Še v šoli smo ob koncu šolskega leta dobili vprašalnik, kjer smo morali med drugim napisati, kaj znamo delati. Sam sem ponosno napisal, da znam kositi tudi travo. Nemški šolski upravitelj je sicer verjetno presodil, da bi lahko šel v gimnazijo, a da nočem. Mislim si namreč, da je bil on tisti, zaradi katerega so mi v delavski knjižici v rubriko »posebna znanja« napisali, da znam slovensko in puliti repo.-

šču spet ustavil lep avto, tovariš pa me je povabil, da naj se peljem z njim na pogovor. Po isti cesti mimo naših njiv, kot ob aretaciji leta prej, smo se v zibajočem udobnem avtu peljali do koče v Kamniški Bistrici, tam pa mi je postalo že tako slabo, da na mirne pogovore ni bilo mogoče niti misliti. Vrnili so me v Dob, pa še zdaj hvalim Boga za to, na kakšne načine nas On rešuje. Mislim, da je bilo to tudi zadnjič, ko so me »povabili« na razgovor.

Če danes pogledate na tisti čas, kaj bi o njem rekli?

V meni ni bilo takega spraševanja, kot je recimo zdajle pri vas. Posameznih dogodkov sem se spomnil, a sem jih pustil ali pri miru, se sprijaznil s tem, da je tako pač bilo, nisem pa o tem premišljeval. Mogoče se to čudno sliši, ampak tako je bilo. ■

[Stran 062]

5. Iskanja in besede

5.1. Stane bračko: sinjina mojega neba*

Avtor:
Matija Ogrin

5.1.1.

Poezija Staneta Bračka (1923–1945) je eden tistih tihih glasov slovenske literature, ki so vzniknili in naglo zoreli v vojnem času, nato pa izginili s površja zemlje in iz zgodovine Slovencev, kakor bi jih nikdar ne bilo. Nekaj dni po svojem 22. rojstnem dnevu je pesnik Stane Bračko izginil v breznih Kočevskega roga.

Spomin na pesnike, kakor je bil Bračko, je bil preklet, njihove pesmi prepovedane. Šele ob slovenski pomladi leta 1991 je spomin nanj oživil France Pibernik v antologiji Jutro pozabljenih. Ob 70-letnici pesnikove smrti je Pibernik želel plemenito poravnati dolg slovenske literarne kulture do Bračkove poezije (namesto kulturnih in znanstvenih inštitucij, ki takšne potrebe niso nikdar začutile); zbral in uredil jo je v zbirko Sinjina mojega neba, ki te dni izide pri založbi Družina.

Poezija Staneta Bračka, vsaj njen večinski del, je čista lirika poglobljenih notranjih občutij in poetičnih podob. Zrcalijo nam pesnikovo doživljanje tistega kompleksnega zapleta, v katerem se pesnikovo doživljanje lastnih notranjih silnic, doživljanje osebnega, bivanjskega časa prepleta in spoprijema s silnicami zgodovinskega, družbenega časa – ki je življenjsko nit Staneta Bračka nazadnje usodno pretrgal in uničil. Zdi se, da je osrednje sidrišče tega bivanjskega spleta pri Stanetu Bračku erotična ljubezen, okrog nje se razpenja njegovo poetično svetovje. V ljubezenskih pesmih mu je uspelo ustvariti mnoge nedosežno lepe podobe – Veter te za rôko je prijel – ki so včasih morda kakor fragment še nedopolnjene celote, vendar z izjemno svežino poetične fantazije zadevajo v bit ljubljene ženske, tako da se iz njene podobe vsipajo iskre liričnih žarkov in zvezd.

Čudimo se lahko, kako je mogel mladi pesnik v letih vojnih grozot 1941 do 1944 napisati vrsto tako svetlih, notranje lepih in v brezmejno prihodnost uprtih pesmi (morda zato, ker je ljubezen med dvema zares uprta v neizmerno, morda absolutno prihodnost). To verjetno zmore le čista in jasna mladost. Tudi to marsikaj pove o pesnikovi notranji človeški podobi, zlasti še, če upoštevamo, kakšne novice in doživetja so takrat polnila vsakdanjik slovenskega človeka. Zato, na drugi strani, ni čudno, da v nekatere Bračkove refleksivne pesmi posega temeljna resnica časa z mislijo na smrt, z občutjem neizbežnega konca in pretrgane poti. V ozkem izboru desetih pesmi na teh straneh lahko občutimo oba pola tega doživljanja.

Poezija Staneta Bračka je ena tistih literarnih stvaritev, ob katerih prav spričo nedokončanosti, prelomljenosti pesnikove življenjske celote zaslutimo, kako temeljno drugačna bi bila in kako visoko bi segla slovenska kultura, če bi revolucije ne bilo … Toda revolucija je bila, pogoltnila je v brezna pesnike in vojake, deklice in matere, celo otroke. Stane Bračko je bil z njimi. V zadnji uri, na dnu kočevskega brezna …

Ostale so nam njegove pesmi, ki so se po nedoumljivem spletu višjih sil ohranile na grenkih poteh begunstva – od domovine do Ebolija in prek dveh oceanov do Avstralije, nato pa nazaj v domovino. France Pibernik je pesmi zbral in tako rešil pozabe še enega od

utišanih glasov slovenske katoliške kulture. ■

[Stran 063]

5.2. Pesmi

Avtor:
Stane Bračko

5.2.1. V večer

In ko večer žari v ognjenem robu dneva
in ko je od vonja še prepoln cvetočih trt,
poslušam godbo tvojega odmeva.
Ničesar več kot romar te ne prosim:
okroglo senco tvoje lepe duše
in tebe vso zdaj v sebi nosim.
Preproste prste bom v lase zveneče
položil ti in tiho bom igral,
samo igral od silne sreče.

5.2.2. Slovo v maju

Odidem v svet kakor glas.
Naj mojo sled zalije čas.
Naj sonce bo za menoj.
Ti skrij roko in se ne boj.
Oči ti žge novi maj.
Dekle, dekle,
nič več nazaj …

5.2.3. Zadnjikrat

Veter te za rôko je prijel in kakor bleda
senca v dalj drhtiš in vse okrog tebe je sinjina.
Skrila si se … Še se ruta vidi in daljina
kot da k žalostnemu licu seda.
Zadnjikrat sem za teboj zahrepenel v oblake,
ki ti venčajo mladostno glavo.
Nemo bom kot ovce legel v tiho travo
in poslušal neustavljene korake.

5.2.4. Po nevihti

V ulice sili rumena svetloba
in se odbija od hišnih zidov.
Človek ne more zakriti sledov,
zadaj ostaja molčeča tesnoba.
Ves z negotovostjo zrak je napolnjen,
v njem tiha slutnja razpeta visi.
Svod je okrogel: od vseh strani
bliža počasi se misel o koncu.
Zdaj, še ta hip se bomo sklonili
in bolno uprli v tlak mučen pogled,
da nas bo večni zalil vodomet,
ki smo pred njim nevede vsi molili.
V ulice sili rumena svetloba,
nam je težko, ker še nočemo umreti.
Toda, če nimamo kam več strmeti,
kaj se bojimo stopiti preko groba?

5.2.5. Na violini življenja

Nekdo si, ki slutnja me veže
na prebogate in lepe oči,
a daljna in tuja sva si
in tebe pogled ne doseže.
Kot struni napeti drhtiva
na violini življenja in Bog
prijel je neslišno za lok
in midva pod lokom zveniva.
Tvoj glas je odmev z druge ceste:
legel je v strugo vseh mojih steza
in vem, da sva blizu oba,
saj ceste in steze so zveste.
[Stran 064]

Sinjina mojega neba

Slika 20. Sinjina mojega neba Lovro Stanovnik
[Stran 065]

5.2.6. Slovo II

Nad nama so se ptice razletele
na vse strani. Razprla si roké
in videl sem neskončno bele
dlani, kot da so se v molitvi razklenile.
In kakor da prenašam tvojo rdečo kri,
tako so težke moje sklenjene pesti,
ko zate v črne dalje ugašam …

5.2.7. Vojakova vrnitev

Med stoki stokrat prestreljenih dni,
v prasketajočem žaru polnočnih požarov,
v brezskrbnih dni odmirajočem čaru
si mi ostala zvesta samo – ti.
Zdaj si pri meni – kakor zadnjikrat:
nebo in tvoj pogled sta čista, modra,
puh mehkih dni lase ti kodra
in s tvojih usten že dehti pomlad.

5.2.8. Večerne pesmi IV

V nemem loku se pogreza
sončno sidro v mrtvi pesek zemlje.
Zdaj večer je molka, v njem le
mirno guga se samotna breza.
Kot da dneva list za listom pada,
sence plazijo po zemlji se pijane.
Vse so polne, polne glada,
kakor vame stopajoče rane.
Tiho prišumeva cvetje mraka,
ves večer v vrtinec svoj zagrne,
truden obstoji in dolgo čaka,
da se prva zvezda v večnosti utrne …

5.2.9. Anno 1942 post Christum

Saj nas je mnogo na široki cesti,
a mimo hodimo, kot da se ne poznamo;
saj radi vzeli breme bi raz vsako ramo
drug drugemu, a niti v krog ne drznemo se usesti.
Kot sive smo plasti na oljni sliki:
vsak zase zre v teh krhkih dni zrcalo,
s tesnobo čaka, kdaj bo zaječalo,
kdaj zrušimo se kot samotni spomeniki.
Samo ko godba gre skoz tesno mesto,
samo takrat bi v róke si neznane segli
s pogledom v mrzli cestni tlak.
Potem bi se razšli in tiho legli
kje v daljnem kraju v mlado travo,
da gre čez našo pot ta siv oblak.

5.2.10. Starci

Kot v starodavno noč balkoni
so naše svetle misli potemnele.
Kar gledamo, so samo še poltoni,
vse lepe strune so že izzvenele.
Težkó sloneti je v tem mraku
na oknih naših duš, če kot skeleti
smo prazni in če na življenja traku
ničesar ni, da mogli bi še hrepeneti.
Za sabo smo pustili vse granitne klade
nekdanjih borb v zasanjanem prividu.
Gradovi daljni so minute, ure mlade
in pajki pletejo že po starinskem zidu.
A nam stezá je risana do krste,
da k suhim ustnam nagnemo resnico.
Spustili smo že rože, razklenili prste
in smrt zajemamo z veliko žlico.
[Stran 066]

6. Spominske slovesnosti

6.1. Čas miru doživijo samo tam, kjer dopustijo pot resnici*

Avtor:
Lojze Peterle

6.1.1.

Na tem, najbolj tragičnem, mestu slovenske zgodovine, besede zastajajo. Prav zato se moramo zavedati, se spominjati in govoriti. Govoriti moramo o resničnem in bistvenem.

Vedeti moramo, kaj in kdaj se je zgodilo, koga in česa se spominjamo in kdo smo mi, ki tu stojimo.

Ker je to tak in tako svet kraj, se tu ne bi smelo dogajati nič, kar ni v skladu s pieteto, resnico, pravičnostjo in spravo.

Tu se je po koncu druge svetovne vojne zgodil zavestno naročen bratomor. Dejanje zmagovalcev je zaznamovalo naročnike in izvajalce, žrtve in njihove bližnje, zapisalo se je v kodo vse nacije.

Menda ne stojimo ob glavnem morišču, vendar to ni pomembno. Čeprav je bilo dolgo zamolčano in zaminirano, vemo, da se je zgodilo tu, v kočevskih breznih. Zgodilo se je nekaj in tako, kakor zgodovina Slovencev do takrat ni poznala – nekaj, kar boli, kar nas ne neha čuditi in česar ne moremo in ne smemo pozabiti. Nekaj podobnega se je zgodilo še na več kot šeststo drugih krajih, med vojno in po njej.

To ni bilo samo morišče. Bila bi preveč tehnična in enostavna razlaga. Tudi ni šlo samo za dokaz moči zmagovalcev. Šlo je za njihov strah in račun. In šlo je za predstavo novega sveta.

Pokojni predsednik SAZU dr. Trontelj je dejal, da se tu z izvensodnim pomorom ni zgodilo kaznovanje, ampak maščevanje. Najprej mi je bilo to blizu. Kolikor bolj pa premišljujem ta bratomor genocidnega značaja, tem bolj se mi zdi, da je šlo predvsem za politično čiščenje, za zavarovanje nove oblasti, za delo na zalogo. Predvsem pa je šlo za revolucionarno in ne za vojno dejanje.

Ko smo maja 1991 pregledali zapuščino zaprtega območja Kočevske Reke, smo našli dokument, v katerem med drugim piše: “Na celem zaprtem območju ni nobenega znaka verske dejavnosti več.” Tu je bil torej uresničen ideal. Osvobojeno ozemlje.

Tu padli tisoči so bili žrtvovani komunističnemu projektu sveta brez Boga. Niso padli samo kot nasprotniki, izločeni so bili kot družbeno neprimerni, škodljivi projektu “novega človeka” in njegovi samozvani avantgardi. Bili so izločeni tudi v svarilo živim. Rog je najbolj deloval, dokler smo se o njem pogovarjali šepetaje.

Temne zgodbe Roga se lahko lotimo in dojamemo samo z darom razlikovanja. Na tem kraju moramo razlikovati, kaj je vojna in kaj revolucija, kaj napaka in kaj zločin, kaj je moje in kaj je naše, kaj je kaznovanje in kaj maščevanje, kaj je resnica in kaj je odnos do resnice, kaj je domoljubje in kaj je komanda, kaj je svoboda in kaj suženjstvo. Kaj je mit in kaj resnica, kaj kolaboracija, kaj izdajstvo in kaj samoobramba, kaj taktika in kaj strategija.

V vojno so nas spravili drugi, prišla je od zunaj, bila nam je vsiljena. Revolucija je prišla od znotraj, od naših bratov in sester – ni nam bila vsiljena od zunaj. Pod okriljem vojne je bila izvedena za prevzem oblasti, ki je uspel.

Med nami so priče krutega časa, večina pa nas ni doživela vojne in najtrših dejanj revolucije. Vsi pa smo doživeli njene posledice oziroma jih še doživljamo.

Pred petindvajsetimi leti smo skupaj doživeli samostojno Slovenijo. Prav tu, na Kočevskem, so se začele operativne obrambne priprave. V Kočevski Reki se je zgodil pred zgodovinskim plebiscitom prvi vojaški postroj v obrambo volje po samostojni in demokratični državi. Če ne bi že takrat zadišalo po slovenski vojski, ne bi mogli zmagati v vojni za Slovenijo. Takrat je postala Kočevska, kjer so

[Stran 067]

se v času razoroževanja slovenske teritorialne obrambe zgodili “uporniki z razlogom”, pokrajina novega upanja in novega domoljubja.

Osamosvojitev je pomenila prelom z nedemokratičnim redom in našo novo perspektivo. Poenotila je Slovence doma in povezala Slovence po vsem svetu. Gospodarstvu je dala vzpodbudo rasti, ki je trajala več kot desetletje. Odprla nam je umestitev na politični zemljevid sveta in evropsko perspektivo. Vzpodbudila je tudi bolj resnicoljuben odnos do preteklosti. Zgodovinarji so sami rekli, da bo treba nekatera poglavja naše zgodovine napisati na novo.

Demos je imel v programu tudi spravo in popravo krivic.

Jože Pučnik je prevzel vodenje parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi množičnimi poboji. Velika večina zaslišanih s strani zmagovalcev z Mitjo Ribičičem na čelu se ni spominjala ničesar.

Pred šestindvajsetimi leti je bila tu spravna slovesnost. Povedane so bile besede, ki bi lahko vodile naprej, čeprav revolucija kot ključna beseda s strani predstavnika države sploh ni bila omenjena. Govorilo se je samo o vojnem dogajanju. Tako smo šli še enkrat mimo bistva. Zgodilo se je pietetno, ne pa resnicoljubno dejanje. Govorilo se je o spravi, vendar predsednik države ni predstavljal partizanov, nadškof Šuštar pa ne domobrancev.

Potem se je odprla zemlja. Doslej smo odkrili okrog 600 množičnih grobišč. V Hudi jami je bilo treba prebiti sedem zidov, da so si raziskovalci utrli pot do ostankov nesrečnikov v njej.

V vseh teh letih samostojni in demokratični slovenski državi ni uspelo uresničiti pietetnega odnosa do svojih mrtvih. Če ne drugega, zmanjka denarja.

Zadeva se nam kar naprej vrača. Ni nam uspelo posvojiti stališč Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o odnosu do totalitarnih režimov niti stališč Evropskega parlamenta do spomina in totalitarizma. Tako ostajamo ujetniki črno-belega mita o osvoboditeljih in izdajalcih z nepokopanimi mrtvimi brez imen.

Pred šestindvajsetimi leti je bilo tu rečeno, da je nastopil čas miru. Čas miru doživijo samo tam, kjer dopustijo pot resnici.

S spravo smo tako kot država ostali na pol poti, kot družba pa – če sledimo sovražni govorici – smo bliže letu 1941 kot letu 2021.

Spomin je vsaj tako pomemben kot pogum. Najti moramo pot iz Roga, ne samo do vseh naših mrtvih, tudi do naše prihodnosti. Spomin na ta prostor in tisti čas bi moral biti del navdiha za tisto, kar nam lahko pomaga naprej. Na tem kraju ne smemo nehati misliti na drugačno Slovenijo in na tisto, kar se ne sme več zgoditi.

Na razpolago imamo dve izbiri – v Sloveniji, v Evropi in v svetu – smer Roga ali smer očetov EZ. Prva pomeni logiko nasilja, sovraštva ter izključevanja drugega in drugačnega. Druga temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, dialogu, sodelovanju in vključujočosti.

Drugo pot smo izbrali z odločitvijo za samostojno in demokratično državo. Naša težava je v tem, da so bile s kratko dobo Demosovega vladanja nekatere prave razvojne smeri samo nakazane, potem pa ustavljene ali spremenjene. Tako pri nas niso bili uresničeni visoki standardi pravne države, načela socialno tržne ekonomije pa so ostala v senci dogovorne ekonomije in neodgovornega ravnanja s skupnim državnim premoženjem. Tako smo pred petindvajsetimi leti doživeli pomembno spremembo, v letih, ki so sledila, pa premalo preobrazbe. Tudi v odnosu do preteklosti. Kljub temu trdim, da smo doživeli čas drugačne Slovenije. Opravili smo dejanja v dobro vseh, ki nas enotijo in jih lahko skupno praznujemo. Tudi s spominom na te, ki tu počivajo.

Svet se nagiba v nevarno smer, Evropa je razdeljena, okrog nas so vojne.

Kot narod vemo, kam pripeljeta razdeljenost in nasilje. Razdeljeni smo šibki in ne moremo odgovarjati na zahtevne izzive. Najti moramo pot v nov slovenski in evropski skupaj.

Ne predstavljam si ga brez spoštovanja dostojanstva živih in mrtvih. ■

[Stran 068]

6.2. Braniti, kar je sveto*

Avtor:
Peter Sušnik

6.2.1.

Slovesne postavitve križa, ki ga je Nova Slovenska zaveza darovala v spomin pokojnikom iz družine župana Bastiča, ne gre jemati zgolj kot spomenik ozkega družinskega pomena. Ena izmed posledic krutega umora župana so bile besede: “Jaz se bom branil!” Te besede, v povezavi z zločinom samim, nam v svoji preprostosti dajejo vpogled v temno in večkrat zmanipulirano ter zlagano podobo “osvobodilnega boja”, ki je bil res le krvava revolucija. Z današnjimi očmi in presojo zdrave pameti vemo, da je morala biti vmes temna sila pekla, da je zaslepila človeka in mu dovolila, da si je vzel božjo oblast odločati o življenju in smrti.

Le popolna odsotnost Boga in človeške prvinske etike lahko razloži krvavo podobo naše dežele v letih 1941 in 1942. Likvidacije pod sprevrženim pojmom justifikacije (kar naj bi skoraj pravno utemeljilo zločin!) so tako šokirale slovenski narod, da je preprosto obstal in čakal, kaj bo. Kot v šoku, ko z odpovedjo telesnih reakcij namesto naravnega in instinktivnega giba obnemimo in obstanemo v nevarnosti, tako je narod stal in čakal. Domišljam si, da so bile novice o umoru zdaj tega, zdaj onega župana, politika, meščana, posestnika, tovarnarja, uradnika, … kakor iz neke zelo oddaljene dežele.

Kako si predstavljati nepredstavljivo? Kako si predstavljati, da je lahko nekdo ubit zato, ker je dober in plemenit ter skrbi za svoje? Kako si predstavljati, da človeško življenje vrednosti nima več? Kako se braniti, če niti ne veš kako prepoznati nasprotnika? Navedena odločitev o branjenju nam pove bistvo: branili bomo tisto, kar je sveto in naše. Ta odločitev je zadosten dokaz, da kolaboracije nikoli ni bilo: zgolj samoobramba, kjer je sovražnik mojega sovražnika hkrati moja rešilna bilka. Je mar nad Bastičeve segla roka okupatorja? Pa nad Ehrlicha?

Nad Natlačena? Le v naši čudni deželi, kjer se počutimo skoraj izgubljeni med zlaganimi podobami lastne zgodovine, je možno v žrtvi videti izdajalca, v zločincu heroja in v ikonografiji ter običajih totalitarizma zabavo in rekreacijo. Ko v čast likvidatorskim trojkam prirediš športno tekmovanje, na katerega prostovoljno drvi mladina brez slabe vesti, veš, da je hudič dosegel dokončen cilj, saj je nepredstavljivo postalo resnično. O, da bi se ta vrtoglavi nori ples za hip ustavil.

In vendar se je treba braniti: ko nam odvzamejo vse, kot so to odvzeli Bastičevim, smo postavljeni pred odločitev, ali bomo klonili ali ne. Danes je fizično likvidacijo ter nasilje tajnih služb zamenjala bistveno bolj prefinjena metoda: ustrahuješ se namreč sam, saj sprejmeš okvire razmišljanja, ki ti ne dovoljujejo več svobode. V prevladujočem miselnem toku politične korektnosti smo prispeli do točke, ko nam dnevno ubijajo voljo, da bi govorili iz sebe in iz lastne zdrave pameti. Kot nekoč OF je zdaj neka avantgarda razglasila monopol. Ni več samo monopol državne oblasti in njenih vzvodov, ampak monopol nad razmišljanjem, nad resnico, ki uveljavlja samoomejevanje in avtocenzuro! Kot nekoč justifikacije danes javni posmeh in diksreditacija praznita prostor pred morebitno prevlado zdrave pameti. Nevarno je, če se ljudje ne odločijo za obrambo, ko jim to veleva zdrava pamet: ko ugotovijo, da bi se morali, je njih usoda že zapečatena.

Razumeti zločin nad Bastičevimi in izrek odločitve za obrambo pomeni razumeti slovensko stvarnost 20. stoletja, ki je postala osnova za vaške straže in za domobranstvo ter pomeni razumeti in ločiti vzroke od posledic. Razumeti pomeni, da nikdar več ne moreš pristati na razpršitev krivde. Razumeti pomeni

[Stran 069]

biti zavezan pričevanju o grozi, ki je doletela slovenski narod zaradi odlašanja z uporom. S tem razumom smo poklicani, da ustvarimo stanje prebujenosti, v katerem bomo brez strahu branili tisto, kar je sveto.

Želim nam vsem, da tudi križ, ki ga danes blagoslavljamo, pripomore k prebujenosti, saj bo oko mimohodnika videlo in srce se mu bo moralo odzvati. ■

Ko vaščani zgledno poravnajo delček dolga do svojih mučencev.

Slika 21. Ko vaščani zgledno poravnajo delček dolga do svojih mučencev. Lenart Rihar
[Stran 070]

6.3. Prošnja za besede*

Avtor:
Justin Stanovnik

6.3.1.

Ko sem napisal tri vrstice tega razmišljanja, me je obšla misel, da bi ga moral začeti drugače. Primeren začetek bi se moral glasiti: Prošnja za besede. Ko sem začel v mislih hoditi malo bolj počasi po drči, zgoraj od avtobusa, ki je pripeljal ranjence iz Ljubljane, pa do brezna spodaj; ko sem tako, seveda spet v mislih, gledal stvari ob sebi, pa tudi pred sabo in za sabo; ko sem tudi slišal, kar je bilo mogoče slišati, ječanje in krike tistih, ki so jih gnali in pehali, pa tudi vlačili in nosili (ker nog – bogve zaradi česa – mnogi niso več imeli) sem se začel mnogo pogosteje ustavljati in spraševati samega sebe, ali je končno sploh prav, ali se sme z vsakdanjimi človeškimi besedami obnavljati to, kar se je krčevito premikalo sedaj pred mano in za mano, nekaj tako nenavadnega in pretresljivega, da si za kaj takega nikoli ne bi bil mislil, da se je kje zgodilo ali dogajalo.

Toda ker so bili tisti, ki so to počeli, in tisti, s katerimi so to počeli, tudi ljudje kakor mi, se mi nobena misel ni zdela odveč. In vendar se mi je neprestano hkrati vsiljevala misel, da moralne in človeške trpežnosti, ki so jo izkazovali nosilci tega projekta, pa tudi neznanske muke ljudi, ki so ga morali izvajati, ne bom nikoli mogel v celoti razumeti.

In vendar sem obenem vedel, da moram vzeti nase to spremljanje, čeprav sem podzavestno čutil, da bo ostalo nedokončano in necelovito. Vedel sem, da bo to, kar se je tu dogajalo, za zmeraj ostalo zunaj nas kljub navalu sočutja, ki je pljuskalo obme in ob moje prijatelje. Toda ker so bili tisti, s katerimi se je vse to dogajalo, ljudje, sem vedel, da jim moje sočutje pripada, čeprav sem vedel tudi, da njihove govorice ne sam ne tisti, ki jih bodo za mano brali, ne bomo v celoti razumeli; da bo to, kar se tu pred mano odvija, ostalo za zmerom zunaj, a sem hkrati s prav takšno gotovostjo čutil, da sem moral – in končno tudi hotel – priti sem in opraviti svojo dvojno dolžnost: do teh tukaj, pa tudi do tistih, ki v popolni nedolžnosti in neovedenosti hodijo po domovini, ne da bi vedeli, kaj se medtem nekje v Sloveniji dogaja. Vsi smo ljudje. Čutil sem, da marsičesa od tega, kar nas dela ljudi, ne bi mogli več narediti, če se ne bi uklonili temu neznanskemu ukazu. Prav to, da kaj od tega, kar nas posebej dela ljudi, ne bi mogli več početi, nam ni dovolilo, da se ne bi pridružili tistim, ki so spet sklenili, da grejo na to pot. In potem ko pridemo ali prvič ali drugič ali desetič, začutimo, da smo spet storili nekaj, da bomo spet prisostvovali nečemu, za kar smo rekli, da si nismo mogli misliti, da se kje nahaja, ko ne bi zagotovo vedeli, da ta zemlja, zemlja slovenska, naša domovina, priča, da je na svetu tudi to mogoče.

S temi ne čisto vsakdanjimi besedami sem hotel povedati še nekaj drugega, kar primarno ne sodi sem. Obšlo me je, da ima Konfin posebej nekaj povedati o značaju slovenske državljanske vojne ali revolucije. Kljub temu, da nisem sociolog ali zgodovinar, sem že nekajkrat zaznal slutnjo, da ima naša revolucija ali državljanska vojna na sebi nekaj, zaradi česar bi mogli reči, da ima duhovni ali miselni značaj. Naj razložim. Recimo, da bi v kaki deželi veljal čudaški predpis, da določena skupina, določen razred ljudi ne sme kupovati parcel na določenem področju. Recimo nadalje, da bi tak predpis nekoč postal tej skupini odveč in celo neznosen in bi organizirala oborožen upor. Ta upor, vidite, bi bil različen od tistega, ki so ga boljševiki uprizorili v Sloveniji; zanj bi po premisleku lahko rekli – kot smo že nakazali – da ima pretežno ideološki značaj, da so določeni ljudje sklenili, malo poenostavljeno povedano, da v tej deželi uveljavijo drugačno vero ali drugačno miselnost: namesto da bi se v deželi

[Stran 071]

ljudje še naprej izrekali za kristjane, bi pojem, ki naj bi izražal duhovno območje ljudi, postal boljševizem. In če bi se kristjani nekoč odločili, da vzpostavijo staro stanje, bi boljševiki verjetno z njimi ravnali enako radikalno in zagrizeno, kot so v naši pripovedi s svojimi nasprotniki ravnali boljševiški izumitelji Konfina. Da so zmogli dejanja, ki so imela znake nečloveškega in jih je zgodovina zato hranila v svojih arhivih, je bilo morda tudi zato, ker so bili tako zagledani v svojo »napredno« misel, da se jim je misel tistih, s katerimi so morali trenutno obračunati, zdela zgolj subjektivna utvara.

Kdor je kolikor toliko sledil moji opotekajoči se misli, je sedaj tudi že ugotovil, da imajo kristjani, po vsem sodeč, prednostne variante za odhajanje iz zgodovine in za ponovno vstopanje vanjo. Dano jim je nekaj, kar je kakor milost.

A tu imam še en premislek, ki prinaša isto gledanje, le da je mnogo prepričljivejši. Poslušalci bodo takoj videli, da tega videnja nisem zgradil iz svoje malte in opeke. Videli pa bodo tudi, da je ne samo prepričljivejši, ampak tudi človeško zanesljivejši; tako zelo, da človeku, ki ga je razumel v taki meri, omogoča biti v civilizaciji, ne da bi si moral izmišljati Konfine. Gre pa takole:

»Ko je prerok Elija nekega dne prišel v Bersabo Judovo, je ondi pustil svojega služabnika, sam pa je šel dalje v puščavo, dan hoda. In ko je prišel tja, je sédel pod bodičevje in si želel smrti: dejal je: ‘Dovolj mi je zdaj, Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši kot moji očetje.’ Potem je legel in zaspal pod bodičevjem. In glej, Angel se ga je dotaknil in mu rekel: ‘Vstani in jej.’ Ozrl se je, in glej, ob njegovi glavi je bil podpepelnik in vrč vode. Jedel je in pil, pa zopet zaspal. Angel Gospodov pa je še drugič prišel, se ga dotaknil in rekel: ‘Vstani in jej! Sicer je pot zate predolga.’ Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi 40 dni in 40 noči do božje gore Horeb.«

Moj posredovalec je temu besedilu dodal še naslednji kratek komentar, ki ga tudi jaz v celoti sprejemam. Dodal je: »To besedilo me je zelo prevzelo. Zazdelo se mi je, da ga je mogoče imeti za matrico antično krščanske civilizacije. Moderna namreč ni naredila drugega, kot da je odrinila tisto posodo, ki jo je doslej prijazno dostavljal Angel.«

Ko to preberemo, izvemo, kaj je antično krščanska civilizacija in kaj je t. i. moderna. Iz povedanega sledi, da je vsakokratno vztrajanje v civilizaciji ljudem dano tako, da sprejemajo pošiljke, ki jih ob vsakem prebujanju – ob vsaki intuiciji – najdejo ob sebi. Tiste pošiljke, ki so ob našem besedilu božanskega izvora, so seveda samo podobe nečesa živega in resničnega: podoba matere, ki jo ima vsak ob sebi od vsega začetka, ki ga hrani in uči, podoba učitelja, ki mu odkriva svet, podoba prijatelja, podoba vsakega človeka, ki ti odkrije, da mu lahko pomagaš; vsako srečanje, ki te naredi pripravljenega, kar je nekaj komaj umljivo pomembnega. In tako dalje in tako dalje. Tako se druga za drugo oblikujejo matrice civilizacije. Vsaka matrica, ki je človeku dana, da jo opazi, potrebuje dve pripravljeni volji: eno, ki novo matrico – bogve po kakšnem scenariju oblikovano – sprejme za svojo in hrani; drugo pa za to, da jo sprejme za svojo lastnino in je poslej njegova in on njen. Tako se druga za drugo oblikujejo matrice civilizacije. Dokler se na krogoteku bitij ne pojavi ena, na kateri ni razen dveh besedi ničesar. Tam piše: Non serviam – Ne bom služil. In potem nastopi še ena od dveh stvari: ali se civilizacija po kaki izredni intervenciji nadaljuje (če na primer kaka doba odpre šole za »boljše ljudi«) ali pa se oglasi kak Dostojevski s klicem k treznosti (»Požar je v glavah.«). Ali pa nastopi položaj, ki ga je zagledal Alexis de Tocqueville: »Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.«

V zvezi z civilizacijo bi bilo mogoče brez pretiravanja v naše razmišljanje vnesti tudi besede, ki so nastale po zadnji vojni. Ena je totalitarizem, ki pomeni ne samo politično, ampak tudi duhovno in miselno oropanost. Ljudje, ki so tak razvoj boleče občutili, so hkrati razumeli tudi nujnost, da se človek opremi z razlogi in občutji, ki ga usposobijo za spopad s to degradacijo civilizacije. Ob trpljenju – vsakovrstnem ▶

[Stran 072]

Brezno pri Konfinu, invalidski voziček, govornik Justin Stanovnik, glavni mašnik Anton Slabe in somaševalec Jože Božnar iz Clevelanda

Slika 22. Brezno pri Konfinu, invalidski voziček, govornik Justin Stanovnik, glavni mašnik Anton Slabe in somaševalec Jože Božnar iz Clevelanda Lenart Rihar
[Stran 073]

trpljenju – so ljudje doživeli spoznanje, da bi jih to specifično soočenje moralo narediti »boljše ljudi«. Obstajajo, se je izkazalo, različni položaji ljudi in njihovih vrednot, ki bi človeka – pa tudi velike skupine ljudi, cele narode – morale s fizikalno nujnostjo spremeniti v boljše ljudi. Eden od teh razmislekov teče takole: če si v Barbarinem rovu – v mislih – sedel s človekom (ki se ga je oprijelo ime Begunec), ki je po nekaj metrih izdolbene poti v jami naletel na betonsko pregrado in ob tem doživel spoznanje, da je konec njegove poti, sledi iz tega doživetja misel, da ti to srečanje ne dovoli življenja razen takega, ki bi se mu upravičeno reklo življenje »boljšega človeka«. Stanje, ki bi ga tuje trpljenje moralo ustvarjati v nas, to stanje je kdaj pa kdaj mogoče nastopilo, nikoli pa v takšni moči, da bi rodilo sadove, ki jih nosi v sebi. Angleški pesnik T. S. Elliot je uveljavil podobo, ki ustreza tej situaciji. Ta podoba se glasi »mrtva civilizacija«. Če bi Elliot hotel doseči, da bi mu kdo od slovenske elite znal povedati, kako to, da še nimamo filma o Hudi jami ali o Kočevskem rogu ali o Konfinu, bi znameniti pesnik moral označiti Slovenijo kot področje »mrtve civilizacije«. Vprašajmo se, ali je katera od slovenskih violin že ujela jok matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina? In ali je kdo od 300 imatrikuliranih pesnikov že napisal pesem k temu prizoru? Mi pa se moramo vprašati, ali smemo reči, da še kaj razumemo, če se temu ne čudimo? In ali ni razumetje nekaterih temeljnih reči pogoj, da ne zardevamo, če nas ima okolica za ljudi. Pojem »boljši ljudje« izraža torej stanje ali spremembo stanja, ki ga zahteva opaženi dogodek ali opaženi prizor. »Boljši človek« je reakcija na stanje, ki se ali redno ali samo izjemoma poraja v družbi. To so dogodki ali srečanja ali prizori ali izrečena mnenja, ki zahtevajo od tebe, da reagiraš in spremeniš svoj način obstajanja. Po »boljševiškem izkustvu« bi bilo naravno, da bi ljudje postali pozornejši, bolj uravnoteženi v svojih odzivih. Mogoče mi ne boste zamerili, če uporabim besedo »mutacija«. Sprememba naroda v smeri »boljšega človeka« bi lahko bila plačilo za nekdanji presežni kvantum bolečine.

Naj vam za ilustracijo navedem naslednji primer. Vsi veste, da se je 26. maja 1945 na balkonu ljubljanske univerze zgodilo naslednje: Josip Broz, imenovan Tito, je od tam oznanil nekaj, kar so antantne sile 1915 imenovale še »zločin zoper človečnost« – mišljeno je bilo dosmrtno izčrpavanje Armencev – prizadetih jih je bilo čez milijon – s strani Turkov. Ampak to še ni bil genocid, ta beseda je prišla v obtok šele 1948. Kar so sredi prve svetovne vojne Turki naredili Armencem, temu se je še reklo »zločin proti človečnosti«. S takim množičnim zločinom je Josip Broz grozil Slovencem z nekega univerzitetnega balkona maja 1945. In Slovenci so mu ploskali.

Spričo pomanjkanja časa nam bo kratko Kardeljevo pismo, ki ga je 22. novembra 1942. leta poslal Jaki Avšiču v Dolomite, pomagalo razumeti boljševiško strategijo vodenja revolucije: »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihailovićevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov.« Kardelj tudi prepričuje Avšiča, da bodo uspeli, če bodo vztrajali »v najodločnejši vojni proti okupatorju«. Kar pomeni, da se odpoveduje logiki gverilskega bojevanja, ki mora, za razliko od frontnega vojskovanja, upoštevati osnovne interese prebivalstva. Kardelj želi nadalje Avšiču zabičati, da mora že sedaj misliti na prihodnost – da bi jim bili lažji prihodnji dnevi. Morda je imel v mislih izgradnjo boljševiške države.

Način, kako so boljševiki obravnavali likvidacije svojih nasprotnikov, kaže konferenca KPS na Cinku julija 1942.

Tu so se oglasili nekateri delegati z mislijo, da je neodgovorno, da pri odločanju ljudi za likvidacije preveč izpostavljajo komuniste. Tako je delegat France Popit nastopil s predlogom, da bi »ustanovili konspirativne likvidatorske celice in tako komuniste nekoliko zavarovali«. Ob tem je nastopil Marjan Dermastja, češ da je ta ozir odveč in da je treba ▶

[Stran 074]

»vse stvari postaviti čisto praktično in politično. Če koga dobimo pri beli gardi, ga je treba enostavno streti«. Svoje stališče je podprl z opažanjem, da po Dolenjskem o komunistih kljub vsemu »še vedno pišejo dolge članke in jih«, je pristavil s ponosom, »imenujejo krvnike«. Tudi tu so torej zmagali tisti, ki so se odločili, da lahko s pobijanjem »mirno nadaljujejo«. Iz sledečega pisma sledi, da so boljševiki proti koncu že navadili ljudi na svojo strategijo.

A važno je predvsem to, ali je gverilsko vojskovanje vezano na kakšne pravne norme, ki zagotavljajo osnovni obzir do civilnega prebivalstva in njegove izpostavljenosti. »Najodličnejša vojna proti okupatorju« na ta obzir ne more misliti. Teorija o »boljševiških ljudeh« ima torej svoje variante.

V tem pogledu je zanimiva druga Kardeljeva izjava: »Za nas je važno, da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« Izbor teh besed kaže, da so boljševiki povsod pozorno računali z zavezniškimi instinkti, ki so bili politični in ne razredni (kakor so bili boljševiški), a so ti vedeli, da jih je treba skrivati.

Koristno bi bilo premisliti, kakšen je moralni odnos med posameznim in splošnim, ki ga je Sokrat nekje takole označil: »Skrb za lastno dušo – če obstaja – nujno preide v skrb za dušo skupnosti.«

6.3.2. Čas – pozameznik – družbaV osnovi je vse razumetje.

V koliki meri te reči živijo od pripravljenosti poslušati čas, od pripravljenosti svoje

duhovne rezerve usmeriti v razumetje časa?

Naštejmo jih nekaj, da se bo pred nami odprla panorama slovenske katoliške organiziranosti in njene moči. Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Nova Slovenija, slovenske katoliške fakultete, slovenske katoliške gimnazije, vsa mnoga župnišča in kaplanije po premnogih zelenih dolinah domovine. Kaj bi odkrili? Koliko od njih živi, kakor da bi bile zunaj časa? Vedeti moramo, kakšen prostor je čas postavil, kako je izdelan in kaj ga nosi?

6.3.3. Protislovnost sedanjega slovenskega časa

Signatura sedanjega slovenskega časa je protislovnost, ne protislovje, ampak protislovnost: v njem delujejo sile, ki ne bi mogle soobstajati, če bi sebe, vsaka zase, do kraja domislile. Dobesedno velja ta trditev za ustanove, ki so utemeljene na razumu, na primer za državo. Če bi sile boljševiške intuicije in sile z intuicijo, iz katere je zrastla ideja evropske pluralne demokracije, vsaka domislila sebe iz celote svojih izhodišč, ne bi mogle funkcionirati na primer v skupnem parlamentu. Med silami, ki državo dopuščajo v skladu s tem, kar so v človeku našle, da človek je, in kar so v skupnosti našle, da skupnost je, na eni strani in na drugi strani med silami, ki ne dopuščajo avtonomne biti ne v človeku in ne v skupnosti, ampak oboje izdelajo za vsakokratne potrebe v svojih ideoloških laboratorijih, med takšnimi silami je protislovje, ki ga ni mogoče ukiniti. Država Slovenija je v protislovnosti ali v protislovju svojih izhodišč.

6.3.4. Politika in manipulacija

Boljševikom se je odkril svet kot prostor manipulacije. Politikom evropske tradicije, politikom, ki imajo pravico do te besede, pa je svet prostor biti, ki izključuje manipulacijo. Politikom, ki jim pripada ta beseda, ki imajo pravico do tega imena, kakor smo rekli, gre za skrb. Polis je prostor dopuščanja biti in skrb za bit. Gre torej za dve stvari: za politiko, ki je skrb, in za manipulacijo, ki ni politika.

Zgodba o manipulaciji je delo sedanje evropske zgodbe. Vsa jakobinska boljševiška gibanja nosi ta uvid in to zagledanje: svet je ustvarljiv prostor, svet je prostor manipulacije. Manipulacija je osrednja misel boljševiške pragmatike. Če stvari in ljudje nimajo ontološke

[Stran 075]

garancije, to pomeni, da jih je mogoče poljubno ne samo interpretirati, ampak tudi poljubno izgrajevati v akterje poljubnih projektov. Potrebna je samo ena reč: potrebna je absolutna prisebnost, vera v vsestorljivost in etična emancipiranost. Boljševiki so imeli ambicijo ustvariti Drugo Evropo, bili so ljudje bogovi, za katere so bile vse možnosti, s tem da so bile možnosti hkrati tudi že upravičljive. Vse, kar je mogoče storiti, je s tem tudi že dovoljeno. Če bi ob tem kdo pomislil, da jih je nosil neznanski zanos, bi imel seveda prav, a spet ne, če bi hkrati mislil, da jim je ta zanos jemal kaj od njihove lucidne prisebnosti. Bili so to res novi ljudje, določeni in poklicani.

6.3.5. Skrb za slovensko državo

Ancien régime in jakobinizem sta nespravljena nadaljevala skupno pot.

Več kot 200 let se je pojakobinska Francija mučila sama s sabo, ker je temeljila na nevzdržnem konceptu. Na vsak način moramo najti razumnega in talentiranega zgodovinarja ali novinarja, da nam na francoski predlogi pokaže, kaj čaka Slovenijo, če bo lagodno in brezbrižno ždela naprej na svoji postboljševiški matrici.

Država, predvsem pa – v izključujočem pomenu – moderna država, je konstrukt razuma. Država je homogen prostor v kategoričnem pomenu te besede. Končni in zadnji cilj te maksime je ta, da v njej lahko nastajajo in obstajajo državljani. Moderno državo sestavljajo državljani. Če ne, je ni. Tvoj brivec mora biti državljan, tvoj lekarnar mora biti državljan, tvoj advokat mora biti državljan, tvoj davkar mora biti državljan, tvoj sosed mora biti državljan itd. itd. Če pa živite v državi, v kateri so med državljani tudi nedržavljani, v kateri je meja med enimi in drugimi sestavljena celo iz točk tveganja, če je tako, se z vami vsak čas lahko zgodi karkoli. Slovenija je taka država.

6.3.6. Kako je svet z nami ravnal (Atlantic Charter)

Atlantska listina je izjava o temeljnih načelih za povojni svet. Objavila sta jo skupaj Churchill in Roosevelt po vrsti srečanj od 9. do 12.8. 1941 v zalivu Placentia na Novi Fundlandiji. Listina vsebuje med drugim tudi podporo pravici naroda do izbire svoje lastne oblike povojne vladavine. Vlada njenega veličanstva je s podpisom dokumenta, ki je vseboval to zavezo, že vnaprej, s podporo sporazumu med Titom in Šubašićem, pretrgala pogodbo, ki jo je vezala na begunsko vlado kraljevine Jugoslavije v Londonu. Isto je že prej storila vlada SZ, ki je tudi odpovedala pogodbo z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu.

6.3.7. V skupni svet prebujenosti

Pa kaj bi vam pripovedoval! Rekli smo, da bomo skušali razumeti, kaj je z nami, kaj bi bilo treba reči o nas. Vidite, Heraklit je 500 let pred Kr. v Efezu izgovoril besede, ki veljajo sedaj za nas. Govoril je o »skupnem svetu prebujenosti«, o tem, da se mora človek dvigniti nad »zasebni svet spanja« v »skupni svet prebujenosti«. S tem je postavil – ne da bi prav vedel za velikost svojega odkritja – temelje grške polis, ki je postala evropski kriterij vse do sedaj. V taki ali drugačni obliki se je Evropa pri svojih odločitvah vedno znova k temu kriteriju vračala, vedno znova pa se mu tudi upirala, prav nazadnje tudi z zablodami totalitarnih ideologij. Kadarkoli kdo zagleda skupnost – ne da bi se je hkrati hotel polastiti – se s tem dvigne v stanje prebujenosti, v parametre evropskih norm. Ne biti samo zase – biti samo zase je »spanje« – ampak biti zase in hkrati za skupnost! To je iztočnica za odgovor, zakaj smo tukaj.

6.3.8. Nemirna perspektiva

Ernst Wolfgang Böckenförde:
Svobodnjaška sekularna država živi od prvin, ki jih sama ni v stanju dobavljati.

[Stran 076]

6.4. Spoštovanje se doseže le s pokončno in dosledno držo*

Avtor:
Peter Sušnik

6.4.1.

Za načrtovanje bodočnosti moramo najprej razumeti svojo preteklost. Nismo se zbrali naključno v prvih dneh julija, da bi izkoristili poletno vreme, in v nedeljo zato, da praznujemo zgolj državnost. Zbrali smo se zato, ker bo v tem tednu obletnica ustanovitve prve vaške straže. Ob pojmu “vaška straža” se v večini našega naroda, še tisti najbolj kleni, pojavijo čudni občutki. A ti občutki nam narekujejo, da o njih samih in o razlogih zanje jasno in odkrito spregovorimo.

V preteklih slovesnih tednih smo večkrat slišali za “vrednote”. Ta pojem se počasi bliža enaki zlorabljenosti kot nekateri drugi pojmi v slovenskem jeziku: “enotnost”, “sprava”, “izdaja”, “kolaboracija”. Vse to so pojmi, ki nam jih iz dneva v dan servirajo slovenski mediji, politiki in javne osebnosti.

Če kaj, je bila ustanovitev vaške straže tu v Šentjoštu najprej izraz strahu pred spremembo vrednostnega sistema. “Vrednote”, ki so bile v narodu privzete v obliki verskih, vzgojnih, poslovnih in političnih običajev in so določale civilizacijske temelje za oblikovanje morale in prava, je boljševistična revolucija razglasila za sovražne in si zadala za cilj njihovo odpravo. Revolucionarni teror leta 1941 in 1942 je v slovenske vasi prinesel do tedaj nevideno gorje. Nedvomno po zaslugi hudiča se je pojavila pretkana dilema: ali ohraniti vrednote za ceno sodelovanja s tujim gospodarjem ali pa zavreči vrednote očetov za ceno enotnosti proti okupatorjem. Prefinjeno trkanje na narodno zavest in enotnost je že leta 1941 služilo za paravan komunističnemu zlu, ki je revolucijo zavil v rdeč celofan plemenito zvenečega narodnoosvobodilnega boja.

Obstanek obsodbe vaških straž kot “kolaborantskih enot”, pri kateri vztraja slovensko pravo in večina politike, hkrati pa jo tiho sprejema večji del civilne družbe, je hkrati tudi afirmacija in legitimizacija komunistične revolucije kot temelj vrednostnega sistema slovenskega naroda. Če je boj proti revoluciji nečasten, če ne že kriminalen, je torej revolucija častna. Če država povečuje javna sredstva za namene društev, ki ohranjajo vrednote NOB, je dejstvo, da so vrednote terorja, izvensodnih likvidacij, uzurpacije oblasti, kraja premoženja, tajne zakonodaje in sovraštvo do cerkve, kmetov, obrtnikov in podjetnikov v očeh države cenjeni.

Ideologija zla, ki je temelj boljševistične revolucije in s tem tudi slovenskega NOB, je najvišja vrednota v očeh njenih protagonistov. To spoznanje je težko razumljivo poštenemu človeku, vzgojenemu v tradicionalnem prepričanju, da smo ljudje načeloma dobri in da zvijača in laž nista človeku lastni. Prav ta nedolžna naivnost slovenskih demokratov, ki so nasedli prevari, da so slovenski komunisti spoznali zgrešenost svojih politik in dela ter so zaradi Slovenije pripravljeni sestopiti z oblasti in delati za nastanek demokratične in pravne države, nas je privedla do grenkobe ob 25-letnici njenega obstoja.

Prevaram je skupno samo eno: vse je v interesu branjenja komunistične revolucije, njenih nosilcev, njenih idej in njenih osebnih in kolektivnih dosežkov. Stalna kameleonska metamorfoza iz zmagovitih stalinističnih internacionalistov pod sovjetskim vodstvom v zagovornike titoističnih samoupravnih fantazij v duhu neuvrščenosti in spet v slovenske separatiste v jugoslovanski zvezni partiji ter nato v neodvisne kandidate z rahlo simpatijo do socialdemokracije; vse je zgolj in samo način, kako ostati na oblasti, ki ti jo zagotavlja pripadnost

[Stran 077]

ideologiji rdeče zvezde. Ta je njihov kruh in razlog za njihov uspeh; brez nje bi bili nič in zato so ji dolžni vse.

Za branjenje revolucije se je 1990 uporabila grožnja, da narod ne bo “enoten”. To potrebo po enotnosti so, žal, nadvse visoko cenili tako v vrhu Demosa kakor tudi v vrhu slovenske Cerkve. Kljub temu, da narod nikoli ni bil “enoten”, se je zaradi te vrednote sprejelo diktirane pogoje sobivanja revolucionarjev in privilegirancev v novi, načeloma demokratični družbi. V odnosu do preteklosti se ni spremenilo ničesar. Od nikogar se ni pričakovalo, kaj šele zahtevalo, da bi se opravičil, obžaloval, odgovarjal ali vsaj priznal, da je bilo od leta 1941 zaradi NOB ali partije karkoli narobe. Nikoli se ni družba soočila s komunistično in socialistično zgodovino in jo ocenila kot zgrešeno: ne njene ideologije ne njenih voditeljev ne njene klavrne končne podobe. Tako je slovenska družba dopustila, da o zgodovini nimamo vrednostne sodbe. Žrtev “enotnosti” je civiliziran obračun z narodovo vestjo. Zaradi “enotnosti” je bila ohranjena tudi drugorazrednost nasprotnikov komunizma. Logična posledica je, da brez kančka sramu rabljev in njihovih potomcev še danes po slovenskih breznih leži več deset tisoč pobitih. Zaradi naše “enotnosti” smo tiho, ko se iščejo razlogi za relativizacijo slovenskega genocida.

Zadnjih 25 let smo priča podreditvi naroda in države rdeči zvezdi. Njim, ki jim ideologija pomeni več od naroda, države ali civilizacije, smo mi, ki nam je državnost, narod, demokracija in pravo sveta stvar, pripravljeni ustreči, se jim podrediti. Ker se tako spodobi? Ker naivno verjamemo, da je to bolje za narod in državo? Nam štejejo v dobro, ko zardevamo ob omembi škofa Rožmana? Nas spoštujejo, če vsegliharsko krivdo valimo na vse enako, ker “nihče ni bil povsem nedolžen”? Smo bolj enotni, če vljudno ploskamo, ko nam kvasijo neumnosti o več resnicah? Kdor se sam ne spoštuje, spoštovanja ni vreden in zato smo v njihovih očeh drugorazredni, živi zgolj zato, ker so tako dopustili. Ničesar nam ne priznajo, nobene enakopravnosti in nobenih pravic.

Od državne proslave do proslave smo demokrati, ali če hočete, desni (!) tisti, ki se uklonimo in pripustimo simbole totalitarnosti, da v posmeh pobitim in preganjanim plapolajo in paradirajo z vsem cinizmom. Je s tem narod enoten?

Se bojimo, da nam bo kdo očital, če bi vpričo tujih državnikov vstali in odšli? Koliko drugorazrednosti smo pripravljeni potrpeti za našo državo, za katero nam naši poniževalci že tako razlagajo, da ni bila njihova intimna želja ali opcija? Spoštovanje bomo zaslužili le s pokončno in dosledno držo, samozavestno in odločno.

Naš problem, podoben kot leta 1941 in 1942, je, da demokratični tabor slovenskih politikov, strank, mislecev in civilne družbe ne loči kratkoročnih lastnih koristi od vitalnih interesov slovenskega naroda. Prepiri, izvirajoči iz prestižnih bojev, ljubosumnosti, častihlepnosti in nečimrnosti posameznikov, so na široko odprli vrata levim prevarantom, ki z majhnimi denarji in prijaznimi ter sladkimi medijskimi pozornostmi še dodatno slepijo zaslepljene. Po vseh izkušnjah nam sedanji desni voditelji dokazujejo, da se niso ničesar naučili in da modrosti ne premorejo. Zdi se, da hrepenijo, da bi bili drugi njihove najbolj idealne zrcalne podobe. In tako bitke v otroškem peskovniku jemljejo moč za spopad s pomembnimi vprašanji naše bodočnosti. Najbolj pomembno vprašanje pa je: kako obsoditi komunistično revolucijo, njene nosilce in izvrševalce, njene pridobitve in njeno dediščino ter na čem postaviti civilizacijski temelj slovenske državnosti? Dokler se slovenska demokratična politika in civilna družba ne moreta enotno opredeliti do tega vprašanja, bomo ostali pri tem razsulu, ki ga imamo, saj vse izvira iz shizofrenosti odnosa do preteklosti. To ni dilema črkopisa, ki bi jo rešila dobro napisana resolucija, ustavna sprememba ali zakon. To je kompleksna dilema, ki terja korenite spremembe v šolstvu, kulturi, družbenem življenju, pravu, sodstvu, gospodarstvu in v ▶

[Stran 078]

Predsednik Sušnik med nagovorom

Slika 23. Predsednik Sušnik med nagovorom Vid Klančar

vseh drugih porah življenja. V vseh so se iz revolucije in njenega pozitivnega vrednotenja privzele temeljne komunistične metode in s pomočjo avtocenzure in politične korektnosti zagotovilo presojo do vsakega vprašanja, ki se ga javno postavi tako, da je izid vedno v škodo tradicionalnim slovenskim in katoliškim vrednotam, torej poštenju.

Gre za epohalne spremembe, ki smo jih prisiljeni storiti, saj slovenska država ni evolucija predhodnih totalitarnih državnih tvorb. Gre za premik v glavah, ko razločimo razloge za slabo voljo, malodušje in razočaranost nad državnostjo po 25 letih. V osnovi nas tepe naše izogibanje obračunu z lažjo in prevarami zadnjih 75 let.

Žal je tako, da smo zaradi demokratične “deformiranosti” dolžni upoštevati pravno državo pri izvršitvi sprememb v slovenski ureditvi. Ni nam dopuščena lažja pot – revolucija – ki bi v enem temeljitem zamahu opravila delo. Vzpostaviti je treba stranke z voditelji, ki so vredni zaupanja. Podpreti jih je treba na volitvah. Terjati je treba odgovornost za njihovo delo in naše zaupanje, a hkrati ne nasedati lažem, govoricam in ne prispevati k delitvam.

Ob vsem pa se stalno spraševati: koliko drugorazrednosti bomo še trpeli? Postaviti se je treba po robu politični korektnosti, ki nas pelje v skušnjavo, da bi se za “enotnost” prilagajali in se odpovedovali lastni identiteti: če smo ponosni na svoje prednike, se ne branimo “kontaminiranih izrazov” domobranec, vaški stražar, saj jim niso v sramoto.

Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti, kot nas je doletela zaradi zmage boljševikov, bomo vedeli, da smo vzpostavili pošten odnos do svoje zgodovine in s tem dosegli tudi resnično “spravo”. Ko bomo naslednji dan odprli časopise in iz njih ne bosta bruhnila peklensko žveplo in ogenj poročevalcev, komentatorjev, pisem bralcev in politikov ob poročilu o taki slovesnosti, pa bomo vedeli, da smo normalni.

Ob 25-letnici države, ki je nastala iz krvi naših brezen, vam čestitam in voščim upanja, da bi normalnost čimprej dosegli. Bog blagoslovi Slovenijo in slovenski narod! ■

[Stran 079]

7. Slovenske teme

7.1. Negotovo slovensko vračanje v zgodovino

Avtor:
Justin Stanovnik

7.1.1.

V nočeh, polnih strahu, jo je pogosto vznemiril šum avtomobila – ali se bo ustavil v njeni ulici ali pa bo peljal naprej?
Ali pa pričakovanje zvonca na vratih njenega stanovanja!

Milovan Djilas, Glas v tišini
(Encounter, julij 1973)

7.1.2.

Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu, na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država ne tedaj, ne kdaj pozneje v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot zlovešča novotvorba zastruplja mlado državo in preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!

Dovolite mi, da se za razlago te okoliščine zatečem k neki ilustraciji, vzeti iz Dela (2. 6.

2015) in posvečeni razmisleku o vprašanjih, ki jih sedanji slovenski eliti postavlja »družbeni in vojaški zlom Francije maja 1940«. Izbrana pot nas bo mogoče najhitreje pripeljala do odgovora na naše vprašanje.

Pisec se sprašuje, »ali bi sedanje elite ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku druge svetovne vojne ali pa bi bile sposobne složno se postaviti po robu zavojevalcem«. Vsi čutimo, da je pisec z naštevanjem svojih možnosti prehitro končal. Moral bi nam privoščiti na primer vsaj še eno fiktivno vprašanje. Na primer: »Ali pa bi kako prevratno politično gibanje izkoristilo vojno, organiziralo kako ‘narodnoosvobodilno gibanje’, v njegovi senci organiziralo zahrbten napad na svoj narod, v lažni vojni uničilo njegove obrambne moči in potem samo storilo z njim to, kar so hotele storiti okupacijske sile – kar bi storile, ko jim porazi na svetovnih bojiščih tega ne bi bili preprečili.

To se je – skoraj natanko tako – v Sloveniji tudi zgodilo. Odtujenost slovenskih boljševikov je šla tako daleč, da so preliminarno, še preden so vzeli narodovo usodo v svoj oboroženi postopek, s pomočjo konvergentnih ideoloških sil razglasili zaplembo narodove politične in kulturne suverenosti. To se je zgodilo 16. septembra 1941. Za nas je pomembno še to, da je bila zaščita teh sklepov izročena partijski policiji, s katero so boljševiki razpolagali že od avgusta. Navodila, ki so bila tej policiji obenem z nalogami dana, so bila tako široka, da ni mogla storiti ničesar, kar ne bi bilo »dovoljeno«. Morala je samo ubogati. Poleg tega in za vsak primer pa je bila komunistična partija Slovenije, kot zagotavlja Dolomitska izjava z dne 1. marca 1943, oblikovana in vodena po boljševiškem vzoru, kjer je imela vidno mesto tudi leninska Čeka s svojim glasilom Rdeči meč in geslom, ki ga je vsakič prinašalo: »Nam je dovoljeno vse«.

S temi gestami in temi besedili so si boljševiki izdali pravico, da storijo karkoli, dobesedno karkoli bi v določeni situaciji dajalo videz, da bi utegnilo koristiti njihovi revolucionarni strategiji. Imeli so se namreč za izbrane. Ko so brali določena besedila ali poslušali določena šepetanja, se je v njih oglašalo in jih presvetljevalo: To sem jaz. V tem občutju lahko vidimo spočetje tega, čemur so grški tragedi rekli hybris – vzpon, dvig nad človekom; nad tem, kar človek kot človek je. Ali moderno in sodobno: Nam je vse dovoljeno.

Zakaj moramo o tem govoriti? Zato ker je nemalo Slovencev v ne tako daljni preteklosti doživelo natanko tak zavratni napad – ne da bi v kulturi, v kateri so konkretno živeli, stalo z dovolj velikimi črkami zapisano, da za to ▶

[Stran 080]

skušnjavo – ne tako daleč, da je ne bi bilo mogoče videti – že hodi Nemesis s svojo kaznijo. V luči tega izkustva, ki se nikakor noče odpovedati svoji doslednosti, si tudi mi razlagamo kljub vsemu nekoliko presenetljivo dejstvo: Za boljševike velja, da vse revolucije dobijo, vse države, na doseženih revolucionarnih uspehih postavljene, pa izgubijo. Tudi Slovenci se temu ne bi smeli čuditi. Tudi pred našimi očmi se je ta zakonitost udejanila.

Gornja opažanja bi utegnila koga zavesti, da bi boljševikom začel pripisovati absolutni fatalizem. To je resnica, a samo delna. To so vendarle tudi 1judje, ki svojo izbranost sprejemajo – ji dovolijo, da jih nosi – a je nikoli ne pustijo povsem same. Tu lahko opozorimo na Kardeljev stavek, »da mora ta vojna pripeljati do tega, da se bo reakcija izkazala za izdajalsko«. Kako so boljševiki porivali voz s to profetsko prtljago? Zelo velikopotezno, pa tudi kruto in ne samo izdajalsko, ampak veleizdajalsko. Neko pismo z dne 22. 11. 1942 generalu Jaki Avšiču v Dolomite je Kardelj začel z naslednjim stavkom: »Naša politika mora biti končno takšna, da bo belogardistična in mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev.« »Tedaj,« kakor nadaljuje malo pozneje, »… se bo zgodilo, da jo bodo uničili na koncu ravno Angleži in Amerikanci, ki si jih tako želijo za zaveznike.«

O začetku te velike zgodovinske intrige imamo torej pisni dokument – ravno citirano Kardeljevo pismo. Za njeno nadaljevanje in konec pa nimamo nobenih neposrednih pisanih dokumentov (vsaj jaz jih ne poznam). Imamo pa zgodovino, dogodke, ki jih je tudi mogoče brati. Leta 1942 so boljševiki od pomladi naprej po vaseh, pa tudi po mestih pospešeno masakrirali ugledne, predvsem katoliške ljudi. To se je dogajalo tako dosledno in vedno pogosteje, da so končno tudi ti ljudje prebrali, kaj se dogaja. Šli so k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili.

Za boljševike bi torej lahko rekli, da so bili prihodnostno orientirani. Tako nakazuje tudi konec Kardeljevega »dolomitskega pisma«. Tam stoji tole: »Glavno je to, da sedaj nemudoma opravimo tisto delo, ki ga je sedaj treba opraviti, da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi.«

»Jutrišnji dnevi« so postali konstanta boljševiške pameti. Takih je bilo tudi prvih deset junijskih dni leta 1945, ko so boljševiki pomorili 15.–00–dvajsetletnih vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, vse za blagor prihodnje boljševiške države. To je bil njihov rešilni semafor in je še dolgo deloval. O tem malo ljudi dvomi. Odprto pa ostaja neko drugo vprašanje, naše vprašanje.

Slovenska zgodovina 20. stoletja! Vsak Slovenec mora vedeti, da je od vsakega Slovenca odvisno, kdaj se bo pisala resnična zgodovina tega izjemnega časa. Upam, da se strinjate, da ne vemo, kaj ga je delalo takega, kot je bil. Če pa mi ne vemo, kdo naj ve? Zato sem rekel, da je od vsakega od nas odvisno, kdaj ga bo nekdo od nas znal upodobiti. Naše izjemno stoletje! Ko se je pokaza1o, kakšno orodje si zna zlo narediti iz človeka. In kakšen blagoslov prinese človek v hišo, če je bil ustvarjen za takega prinašalca. V hišo, v vas, v dolino!

Oboroženi spori med državami in imperiji, ki jim pravimo vojne, so nekaj povsem drugega kot oboroženi spori znotraj iste države in istega naroda. Zdi se, kakor da bi državljanske vojne, kot jim pravimo, imele na sebi nekaj nedovoljenega. Nekaj že zato, ker bo potrebno veliko napora, analitičnega, političnega, moralnega, da se obnovi tista celost, v kateri sta narod ali država obstajala nekoč. (Zato je čisto nerazumevanje, če kdo vzpodbuja reševanje slovenskega državljanskega spora z uspešnim reševanjem francosko-nemškega po 1945. Izguba Alzacije je v primeri z ideološko okupacijo lastnih ljudi nekaj povsem drugega!)

To je bil čas, ko so slovenski boljševiki uporabili vse svoje sile za uresničitev naročila, ki se je plazilo po gozdovih in grapah: »Naredite, da se bodo ljudje bali!« In ljudje, ker so pač bili ljudje, so se bali – tako zelo, da so orožje za

[Stran 081]

svojo obrambo vzeli tem, kjer ga sicer nikakor niso hoteli. To so storili šele potem, ko je število tako pobitih – v prvinskem pomenu te besede – doseglo skoraj tisoč Takšno je bilo stanje po prvem delu te velike manipulacije – ki je še danes, po sedemdesetih letih ne moremo in ne moremo razumeti.

To je ena stvar. Druga pa govori o tem, zakaj je toliko ljudi bilo pripravljenih sodelovati pri tej nepojmljivi zgodbi Zgodbi, ki je tako neznosna, kot je njen naslov: »Zaplemba naroda.« Omenili, zaradi pomanjkanja prostora in časa res samo omenili, jo bomo zato, ker hkrati povzema in ilustrira temo, ki se ji posvečamo. Kaj pa je totalitarizem, če ne zaplemba naroda ali polastitev naroda? V tem modusu so slovenski boljševiki v svoji domovini dosegli totalitarno oblast – tudi v kostumih ideoloških božjepotnikov! A kakor sem obljubil: skušal bom biti kratek.

Dokument, ki sem ga jaz uporabil za izhodišče, se glasi Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda. Izdelan in sprejet je bil ta Odlok 16. septembra 1941 s strani SNOO, v katerega se je – morda prav za te potrebe – spremenil Vrhovni plenum OF. Omenil bom nekatere od tistih prvin Odloka, ki kažejo na politični značaj in politične cilje njegovih avtorjev in dopisnikov(?).

Odlok najprej uvede pojem »izdajalca«. Potem ko odloči, da se »izdajalci« kaznujejo s smrtjo, pove še, kdo spada v to kategorijo. To so tisti, »ki zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbirajo in odvajajo narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudijo za tako borbo pomoč s kakršnimikoli sredstvi«.

Komentar tega odstavka pojasnjuje, »da se smrtna kazen razteza na vsakogar, ki dela za to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz »Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom osvobodilne fronte«. V nadaljevanju pa se Odlok posveti vprašanju sodstva. Tu določa, da to področje izvajajo posebna sodišča; da morajo biti nadalje postopki nagli, ustni in tajni; da osebno zaslišanje krivca ni potrebno; da pritožbe ne pridejo v poštev; da se kazen izvrši takoj; na način in po osebah, ki jih določa sodišče.

Vsakdo, ki prebere ta »pravna načela«, ve, da »sodnik«, ki se po njih ravna, lahko obsodi na smrt vsakogar, za katerega se je odločil bodisi sam bodisi ljudje, ki s takim sodnikom razpolagajo. Totalitarizem v Sloveniji ni zavladal šele maja 1945, ampak že 18. septembra 1941, če vse premislimo, pa že prej.

Kakšen obračun so morali boljševiki opraviti s seboj, nekoliko razumemo, če se zavemo, da je njihova strategija zahtevala nič manj kot napad na lasten narod. A še prej ne smemo pozabiti, da se poleg vsega tu nahajamo v nekem drugem svetu. Kakšen je ta svet bil, nam utegne nekoliko približati svetloba nekega stavka, ki ga je izrekel Moša Pijade na 3. plenumu CKZKJ med partijsko razpravo o Djilasu. Rekel je: »Jaz nisem svoboden človek, mislim pa, da sem komunist.« Pove nam, da komunistom ni bilo treba delati obračunov s seboj pred vsakim nenaravnim dejanjem, ki je bil pred njimi, ampak da je vsak od njih že zdavnaj naredil to s seboj, enkrat za vselej. Ker ni dvoma, da je bil začetni obračun notranja stvar vsakega posebej, ne bomo razglabljali, kateri obredni skupni trenutek je bil najbolj primeren za ta odločilni poseg vase. Naj bo že kakorkoli, boljševiki so naredili načrt, kako pognati narod v zanko, iz katere ne bo rešitve. Kdo konkretno je izdelal ta načrt, ni gotovo; mogoče je to odkril kak zgodovinar, a okoliščine tudi tu kažejo v neko smer. Dr. Vida Deželak navaja neko Kardeljevo misel, ki jo je – ponovil, verjetno – na nekem tečaju v začetku leta 1944 na Kočevskem rogu: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se bo razkrinkala kot izdajalska.« Reakcijo – demokratsko večino slovenske družbe – je treba prisiliti, da bo od Italijanov zahtevala orožje. Eksplicitno povedano: z umetno povzročenim terorjem pognati nemočno prebivalstvo k Italijanom po orožje za obrambo svojega življenja. Kako

[Stran 082]

Na čem je utemeljena naša mlada država?

Slika 24. Na čem je utemeljena naša mlada država? Tamino Petelinšek
[Stran 083]

lahko, kako preprosto, kako pokvarjeno, kako protinarodno. Dobro leto je trajal ta teror, 900 ljudi je bilo zverinsko pobitih!

Sredi 20. stoletja smo Slovenci šli skozi naslednje preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, ne samo politično, ampak tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nemožnost notranje komunikacije. Drugič pa je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost izvedbe ideološke revolucije – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence. Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, pa je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske zafrustriranosti. Plebejske liberalne mase po mestih in po deželi so v svoji zablodelosti naredile ta spregled: namesto da bi se uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili v vsakem primeru katoličani, so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov šli za komunisti. Koristna pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali kocbekovci.

Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so poskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. S tem so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Pri tem ne smemo prezreti, da so s tem samo nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in uresničili po vojni 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe s tem, da je štirinajst tisoč vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje spada v kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostalo, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.

Slovenska državljanska vojna, ki se je, kakor smo že povedali, začela z boljševiško monopolizacijo slovenske rezistence, ni nastala in potekala v znamenju spopada, ampak enostranske teroristične agresije, ki je imela za cilj nasilno uveljavitev ideološke superstrukture. In če je hotela to doseči, je morala zamenjati vzorec, ki se je na osnovi antično-krščanske misli uveljavil kot evropska kultura. V njej pa so Slovenci videli eksistencialni temelj svoje duhovne in politične biti. Boljševiška intervencija je imela torej dve ambiciji: grozila je, da bo Slovence izgnala iz zgodovine in jih hkrati umestila v novi totalitarni evropski sferi, zaenkrat še v nastajanju.

Meddržavne vojne so torej nekaj povsem drugega kot notranje ali državljanske vojne. To moramo imeti pred sabo zlasti mi, ki preiskujemo vprašanje, ali ima plebiscitarni predlog, da se za vzpostavitev mirovniške atmosfere v narodu ali v državi postavi na nekem vidnem in vsem dostopnem mestu spomenik, ki ga bo v njegovi likovni govorici in izbranem posvetilu mogoče razumeti kot priznanje sleherniku, ki je v nekdanjih bitkah tvegal življenje in ga izgubil. Eden od tihih pogojev opisane ideje je tudi ta, da bo načrtovani spomenik nekakšen zaključek celotne zgodbe: da bomo ob pogledu nanj vse vedeli, ali drugače, da nas tisto, česar ne bomo vedeli, sploh ne bo več zanimalo, da bomo določeno preteklost rajši imeli za prazen prostor, kot pa da bi vanj vpisovali dejstva, ki bi si utegnila med seboj nasprotovati. Poglavitni razlog, ki je ljudi, ki se čutijo odgovorne za obstoj kontinuitete, tiral v območje ideje takega spomenika, pa je bila očitno nujnost, da se s takim civilnim ukrepom vzpostavi molk nad nedovoljenimi dejanji, s

[Stran 084]

katerimi si je kontinuiteta dobila položaj, ki ga razglaša njeno ime.

Prostor, kot smo ga nakazali, je kljub vsemu tako protisloven, da nam ne dovoli nadaljevati, ne da bi ga ponovno preleteli z očmi, če ni v njem česa, kar bi se prej ali slej izkazalo, da ne more soobstajati drugo z drugim. Mogoče bi morali kdaj pozneje celo obžalovati, da kakšnega bistvenega neskladja nismo skušali zagledati v času, ko bi nas to, kar bi našli, še lahko opremilo s čim prepotrebnim za skupno življenje. Mogoče bi nam šele prebujena pozornost omogočila, da bi nekatere reči sploh zagledali – mogoče bi morali reči, prvič zagledali.

Na primer dejstvo, da nam pol stoletja (in več in več!) boljševizem ni dovolil govoriti slovensko, je vendar moralo imeti kak vpliv na to, kar sedaj smo. Ali ne bi, potem ko bi našli kak odgovor na naše vprašanje, bolj vedeli, kaj smo in zakaj smo, kar smo. (Ko se že vsak pastir sprašuje, kaj je z nami narobe, in se zdi, da noben doktor ne ve, kaj bi na to odgovoril.) Seveda boste rekli, da smo vendar lahko uporabljali slovenske besede. Smo, a nismo smeli z njimi delati slovenskih stavkov, kar pomeni, da nismo smeli z njimi govoriti o sebi in svojem življenju in svojem izkustvu. Skratka, nismo smeli dajati v promet svoje interpretacije sveta. To pa ima lahko zelo zahrbtne posledice. Kaj pa se pravi govoriti? Šele ko bomo malce obstali ob tem vprašanju, se nam bo mogoče nekoliko posvetilo, kako daljnosežne posledice je utegnila imeti okoliščina, da nismo smeli govoriti

– v pravem pomenu besede seveda. Ali pa naslednje, veliko in še ne povsem pojasnjeno pohujšanje? Kako pa je vplivalo na slovenske ljudi, da so v državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli zmagati: tisti, ki so lagali, tisti, ki so varali, tisti, ki so ubijali. Tisti, ki so izrabljali najsvetejše reči za krivične in sebične namene? Kakšen pa je svet, da se to lahko dogaja? Ker se o tem ni govorilo, ni bilo nikogar, ki bi nam razložil, da je to mogoče razumeti tudi tako, da nam ta okoliščina ne dovoli obstajati, ne da bi bili obenem boljši ljudje: da se nam je to zgodilo zato, da bi iz vsega izšli kot preizkušen narod, z vsem, kar spada zraven. Nekaj, čemur rečemo na primer zrelost!

Nasploh pa je tako, da se je slovenski politični jezik spremenil v neko varianto postboljševiškega družboslovnega žargona. A čeprav nam manire tega jezika, zlasti medijskega, niso neznane in smo daleč od tega, da ne bi nanje računali, se vendarle še vedno zgodi, da se ob kakem zelo »klasičnem« primeru ustavimo in predamo čudenju nad tem, kako je mogoče, da obstajajo ljudje, ki so v stanju tako ideologizirati svoj jezik. Pogosto gre za navadna opažanja, povsem empirične zaznave, ki bi jih bilo mogoče, če bi bila sila, matematizirati, a jim uporabnik raje vzame evklidsko pokončnost in jih opremi s takimi in drugačnimi ideološkimi krivuljami. Pričakovanimi, seveda.

Ko so slovenski boljševiki osemdesetih let 20. stoletja videli, da sanacijski ukrepi ruskega boljševizma, glasnost in perestrojka, ne izkazujejo nastalim problemom adekvatne učinkovitosti, so odkrili in se oklenili bistroumnega variantnega izhoda. Sklenili so, da se ne bodo ubadali s posameznimi prenovitvenimi napori, ampak bodo, če je sistem že zašel v tako nevzdržne ožine, raje odločili za odhod in sami pilotirali izhod iz totalitarne politeje. Bistroumnost te zamisli je bila v tem, da jim je avtonomna režija obljubljala tako izstopanje, ki je imelo na zunaj podobo nečesa protislovnega – zdaj tako, zdaj drugače – a jim je vendar omogočalo tako vijuganje, da se niso nikamor premaknili, ampak kar ostali. S takimi papirji in dokazili so potem stopili pred ljudi: svojim nasprotnikom so dajali videz, da odhajajo, svojemu nekdanjemu političnemu ozadju pa kazali znake z nasprotno vsebino. Ob spretni igri jim je uspelo tako oditi, da so lahko ostali. Svojim najboljšim risarjem so naročali izdelovati zdaj virtuozno akrobatiko, zdaj spet vdano hojo po stezah novega časa, tako da smo jih videli zdaj v vzneseni zmagi, zdaj v ponižanosti zgodovinskega poraza. Ko smo jih tako

[Stran 085]

gledali, se nam je zdelo, da jim ne smemo odrekati resničnosti. In ko jim je sicer naklonjena medijska služinčad od časa do časa le dovolila, da so se v prostoru pojavile sledi njihovih mnogih zločinov, smo že nekoliko verjeli, da bo v njih nekoč dozorel pogum, ki jih bo gnal na kak viden in izpostavljen kraj – na primer na ljubljanski Kongresni trg – in bodo tam zmolili Confiteor.

Že vnaprej smo se veselili tega njihovega ponižnega triumfa. Kako jih bo dvignil! Ali si lahko predstavljate Slovenca, ki se mu ne bi srce razširilo, ko bi videl, kako se narodu, ki je njegov narod, široko odpirajo vrata v prihodnost! Posebno še, če bi pričakovani nastop na Kongresnem trgu dobil stalnost rituala in bi ljudje začutili, da morajo z njim obiskati vse tiste slovenske kraje, nad katerimi se je nekoč dvigal nepredstavljivi kvantum bolečine.

Ali ne bi ob tem ponovno – in to pot dokončno – spoznali in doživeto vedeli, da smo narod. Ko ta stavek ne bi bil več zgolj konstrukcija iz besed, ampak stavek, ki bi se sedaj ob vedenju, da so ga nekoč nekateri onečastili in zavrgli, vrnil kot razodetje; ko bi vsakemu posamezniku in vsem skupaj dajal za zmerom vedeti, da nam je vsem zagotovljena celost, ki je v tem, da je človek lahko človek.

Nič od tega se ni zgodilo!

Ljudje, od katerih se je pričakovalo, da

bodo akterji časa, se niso odzvali. Ko čas ni

puščal nobenega dvoma, da jih je Veliki inspicient že opozoril, da bodo vsak čas poklicani

na oder, so začutili, da se ne morejo odzvati.

Ideološki reziduum, ki se je desetletja nabiral v njih, jim ni dovolil, da bi na ekranu časa prebrali ukaz, ki je z vso avtoriteto veleval vrnitev v zgodovino.

Odločili so se za staro in preizkušeno prakso: da bodo in ne bodo, na vsak način pa da bodo nekaj drugega, kot pa jih bodo naznanjali kostumi, ki so si jih nadeli. Navsezadnje je bila dvojna igra njihov modus vivendi še iz časov začetne intuicije.

Iz česar sledi, da je treba z vsemi demokratičnimi sredstvi določiti obseg in domet omenjenega predloga in mu odvzeti legitimnost. Za naše potrebe, se pravi za potrebe NSZ, bi zapisano moralo zadostovati. Toda ali je to vse?

Ti ljudje ne pomislijo, ali bolje, nočejo pomisliti, da imamo ljudje pravico do zgodovine. Da imamo ljudje pravico do osnovnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do zgodovine. Da je zgodovina kot specifično vedenje naša oblikovalka, da mi zgodovinski spomin zagotavlja svobodo in prostost, ki sta del moje človeškosti. Da nimam pravice – da zaradi obveznosti do določenih ljudi nimam pravice – pozabiti, kaj so Britanci počeli z nami aprila

1915 in skupaj z Američani decembra 1943 v Teheranu, s Slovenci spet maja in junija 1945 v Vetrinju na Koroškem. Britanci namreč mislijo, da imajo do takega ravnanja pravico. S svojim spominom jim povemo, da jim tega, vsaj kar se nas tiče, nikakor ne dovolimo. Da tega tudi nikoli ne bomo pozabili! Brexit gor ali dol. ■

[Stran 086]

7.2. Dve fazi komunistične revolucije – ključ do resnice

Avtor:
Ivan Klemenčič

7.2.1.

Je bil slovenski narod po koncu druge vojne osvobojen ali zasužnjen? Govorimo o temeljnem vprašanju polpretekle slovenske zgodovine in z njim o legitimnosti akterjev. Govorimo o nepreseženem vprašanju preteklosti, ki določa sedanjost in prihodnost. Nedemokratična stran se formalno sklicuje na Osvobodilno fronto in narodnoosvobodilni boj, kar naj bi dokazovalo osvobajanje slovenskega naroda. Demokratična stran izhaja iz komunistične revolucije kot osvobajanju diametralno nasprotnega dejstva, kar govori za novodobno suženjstvo. Prva je po osamosvojitvi z odpravo revolucije, kot da je nikoli ni bilo, svojo temeljno trditev še okrepila, in to ob pomoči formalne in neformalne oblasti ter domala popolne zapore javnomnenjskega prostora, to je s kontinuiteto mnenjskega nasilja; zato ostaja osvoboditev slovenskega naroda s strani komunistov še danes »uradno« stališče. Druga stran osvoboditveno mitologijo zavrača, a je ni povsem enotno in s tem do kraja prepričljivo ovrgla. Točneje povedano, demokrati lahko OF in NOB kratko malo zavračajo, lahko poskušajo s soobstojem revolucije in za nekatere delno dopustnim osvobajanjem, lahko je na obeh straneh prišlo celo do ideje o ločitvi osvobajanja od revolucije.

To pomeni še vedno status quo. Če ga želimo preseči, ga naposled presekati, se moramo vrniti k izvoru. H Kominterni in njeni teoriji in praksi o dveh fazah revolucije, »narodni« in razredni. Odgovor demokratov je s tega vidika preprost in nedvoumen, je trden in zavezujoč, kot je seveda v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Je ključen: če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija. Ni bilo osvobajanja. To trditev potrjuje odgovor na vprašanje, ali je v naravi totalitarizma, da osvobaja. Preizkus obeh trditev je zunaj vsakega dvoma pritrdilen: povojno obdobje na Slovenskem označuje komunistični

totalitarizem s trdo represijo in genocidnim pobojem političnih nasprotnikov. Potrjuje ga polstoletna nesvobodna Slovenija, vse do danes neosvobojena.

Ne sme nas presenetiti, da nedemokratična stran, čeprav zavezana Kominterni, nikoli ne navaja dveh faz revolucije in tem manj pojasnjuje njuno identiteto. Zakaj? Ker jih dejstvo dveh faz revolucije povsem razgalja! Ker vemo: če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija in ni bilo osvobajanja. Še danes so zgodovinsko povsem njeni ujetniki, prek tega dejstva in njenih dveh faz komunistične revolucije ne morejo, ne more nihče. Potrebno jih je že »spomniti« na to. Preseneča nasprotno, da tako močnih, načelnih, stoodstotnih zgodovinskih argumentov večidel in tem bolj poenoteno ne uporablja nasprotna, demokratična stran.

Vprašati se moramo že, zakaj dvofazna revolucija, kakšen je njen pomen. Njen genialni utemeljitelj Lenin se je zavedal, da ekskluzivnost proletarske revolucije za preboj nima pravih možnosti, tudi v izrednih razmerah ne, marveč njena razširitev na dve stopnji, kar je kot nesporno rešilno možnost prevzel Stalin s Kominterno. Smisel prve kot začasne, pripravljalne faze revolucije je z narodnimi gesli, z domoljubjem pridobiti čim širši krog nekomunističnih podpornikov in aktivnih bojevnikov med socialdemokrati, kmeti, katoličani, drobno buržoazijo, levimi in liberalnimi intelektualci. Ti naj ob razglašanju narodnih in skrivanju razrednih ciljev krvavo rušijo legitimno oblast. Komunističnemu vzponu na oblast je namenjena odločilna razredna faza, v katere nasilju postanejo dotedanji zavezniki to, kar so bili prikrito že ves čas, se pravi razredni sovražniki, s katerimi je potrebno represivno, krvavo obračunati. S tem Lenin in Stalin in z njima komunistične avantgarde po svetu uza-

[Stran 087]

konjajo komunistično moralo v stopnjevanju: laž, prevara, izdaja, zločin. Ali z besedami Aleksandra Bajta (v monografiji Bermanov dosje, Ljubljana, 1999, str. 868): »Nož v hrbet zaveznika je bistvo teorije dveh etap revolucije.« Pri tem razglašeni narodni cilji za zaprisežene internacionaliste seveda niso mišljeni resno, kot ni danes nacionalni interes. Vseskozi gre za anacionalni partijski oziroma postpartijski interes.

Dvoetapno revolucijo v Jugoslaviji je Stalin predlagal Kominterni že davnega leta 1925. Ta je deset let pozneje s sklepom kongresa v Moskvi predvidela oblikovanje svetovnega bloka protifašističnih sil z ustanavljanjem ljudskih front. Glede na to ni slovenska OF nekaj izvirnega, vsekakor je ideološki revolucionarni Kominternin derivat vključno s samim ideološkim nazivom, in to v funkciji prve faze revolucije. Od tega kongresa Kominterne velja tudi »narodnoosvobodilen« za terminus technicus za prvo fazo revolucije. Ne pozabimo, OF in NOB sta tedaj najčistejša revolucionarna izraza, ki ju demokrati za komunisti kot pomensko nevtralna ne bi smeli ponavljati.

Časovno moramo seveda od OF stopiti korak nazaj, ker so slovenski komunisti po navodilih Kominterne najprej ustanovili Protiimperialistično fronto, se pravi organizacijo v funkciji druge faze revolucije. Ustanovljena naj bi bila verjetneje 26. in ne uradno slavljenega 27. aprila 1941 na manj pomembnem priložnostnem sestanku, ki so ga komunisti pozneje poveličali v ustanovnega za OF, kar prav tako ne drži, ker so takrat ustanovili Protiimperialistično fronto. Imperialistični zanjo nista bili v tistem času največji totalitarni državi Nemčija in Sovjetska zveza, marveč zahodne demokracije. Po paktu Ribbentrop-Molotov 23. avgusta 1939 so tako slovenski komunisti kolaborirali s Hitlerjevo Nemčijo – delali so torej to, kar so očitali svojim demokratičnim nasprotnikom v državljanski vojni – in s Stalinovo Sovjetsko zvezo proti zahodnim demokracijam. Takrat so bili očitno na pravi strani.

Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Kominterna pod neformalnim vodstvom Stalina poslala obvezno navodilo komunističnim partijam, Moskvi podrejenim sekcijam, za takojšen prehod delovanja na ljudskofrontni način, se pravi v prvo fazo revolucije. Šele po tem času se je PIF lahko preimenovala v OF. Kot se je takrat, se revolucionarna identiteta ene in druge tudi danes namerno zamolčuje. Neredki partizani niso vedeli za njene revolucionarne cilje, motiviral jih je deklarirani osvobodilni odpor, začenši s samim zavajajočim ideološkim naslovom Osvobodilna fronta. Zato lahko govorimo o odporu okupatorju le na individualni ravni, kar pomeni, da se je slovenski človek uprl vsem trem totalitarizmom, ki so ga okupirali.

A ne le to, kar zadeva OF. Soočamo se s slovensko specifiko, po kateri sta pod lažnim nazivom Osvobodilna fronta potekali kar obe fazi revolucije vzporedno. Zato je bila revolucija na Slovenskem tako krvava. Bilo je to povsem v nasprotju z navodili Kominterne, toda glede na stremljivost praktično-teoretičnega dvojca Tito-Kardelj očitno uresničljivo. Aleksander Bajt njuno razmerje do Kominterne poimenuje »en korak nazaj po dveh korakih naprej«. Tako je hotel Tito že maja 1941 revolucionarno zrušiti legitimno jugoslovansko oblast. Kominterna se je ostro odzvala in zapovedala prvo fazo revolucije. Podobno je vztrajala decembra istega leta, ko je ustanovil prvo proletarsko brigado. Vztrajala je z varanjem nekomunistov s prvo fazo revolucije za zanesljiv končni uspeh. Titov biograf Djilas poroča, da je vrhovni poveljnik popustil »le navidez, z besedami«. Ob strani mu je stal ideološko zavzeti Kardelj: »Strateški načrt na prvi etapi predstavlja načrt buržoazno-demokratične revolucije, ki z neprekinjenim preraščanjem prehaja v drugo etapo, v proletarsko revolucijo.«

To »neprekinjeno preraščanje« v razredno fazo potrjuje od samega začetka vojne, 15. avgusta 1941, ustanovitev Varnostno-obveščevalne

[Stran 088]

službe, tajne teroristične organizacije znotraj OF za pobijanje drugače mislečih Slovencev civilistov, ne torej okupatorjev. Že 16. septembra istega leta sledi odlok OF o »zaščiti slovenskega naroda«, ki z retoriko prve faze utemeljuje vsebino druge faze revolucije. Prav ga moramo brati kot odlok o »zaščiti slovenske revolucije«. S svojo ekskluzivnostjo, monopolizacijo odpora pomeni uradni začetek revolucije, njene druge faze, pomeni obenem napoved državljanske vojne slovenskemu narodu. Komunisti seveda niso imeli mandata za ustanovitev vseslovenske OF ne legitimnosti za VOS ali za zločinski zaščitni odlok. Poleg tega so OF zlorabili še za prekvalificiranje svojih razrednih sovražnikov Slovencev v skupne narodne sovražnike.

O nedvomno tako načrtovani krvavi naravi OF kot nosilcu druge faze revolucije pričajo med drugim tudi redki k sreči ohranjeni tajni dokumenti vodje revolucije na Slovenskem Edvarda Kardelja, največjega slovenskega zločinca vseh časov. Ta je tako že jeseni 1942 poslal navodila Ivanu Mačku, katere Slovence v partizanskih četah je potrebno streljati. V drugem dokumentu iz istega leta naroča vodstvu komunistične partije, kako je treba Slovence »likvidirati v rundah« za učinkovito zastraševanje naroda. V brzojavki Borisu Kidriču že iz leta tako imenovane osvoboditve predsednika izvršnega sveta svari, da je potrebno pohiteti s »čiščenjem«, se pravi pobijanjem razrednih sovražnikov Slovencev, pred amnestijo. Očitno ni šlo za posamične primere, šlo je za generalno linijo. Kardelj: »Kakor hitro dobite kake nove podatke o Cas.[arju], Žeb[otu] itd. – streljajte. /…/ Rupnika, čim ga dobite na muho. Denuciante in izdajalce pa streljajte brez vsakih ozirov.«

Izsiljena Dolomitska izjava že februarja 1943 kot komunistični udar proti nekomunističnim zaveznikom pomeni zanje uveljavitev druge faze revolucije. Po vojni je tak »nož v hrbet zaveznika« doletel Edvarda Kocbeka. In z njim seveda kmete, ki so med vojno podpirali partizane, ter na splošno vse druge sloje in »razrede« poznejših razrednih sovražnikov. Tako se je osvobajalo slovenski narod. Po najnovejših podatkih je za samozvanimi osvoboditelji že več kot 700 morišč po Sloveniji, največjem evropskem morišču, po povojnih besedah največjega jugoslovanskega zločinca 200.–00–mrtvih, več kot tridesetkrat več je pobitih Slovencev kot okupatorjev. Po Črnih bukvah so komunisti s svojo vojsko predvsem bežali pred Nemci, sicer pa ropali, zastraševali in pobijali drugače misleče Slovence. S prvo fazo revolucije so varali slovenski narod o osvobajanju, z drugo poglavitno so njegove pripadnike genocidno pobijali in zatirali, pobijali njegovo elito, uničevali slovensko identiteto. Ni šlo za osvoboditev, edini cilj je bil vzpon na oblast z vsemi sredstvi. Za vse to, za zločine in genocid, za zatiranje in izkoriščanje slovenskega naroda ni in ne more biti legitimnosti. Tudi za zločince ne, za celoten zločinski komunistični pohod po Sloveniji je le obsodba, moralna, politična, pravna.

Njihovi nasledniki danes so se poistovetili s svojimi predhodniki krvavih rok. Namesto končno sklonjenih glav in mea culpa so prepričani, da morajo z revolucionarnim pohodom, z okupacijo Slovenije, z nasiljem trajne oblasti nadaljevati. Po izročilu jim je ostalo, da Slovence zatirajo in ropajo. Nam nasprotno preostaja vprašanje, koliko časa še. Kdaj se bomo osvobodili, kdaj bomo uničili, strli to zlo. Kdaj bomo premagali in končno uničili derivate te druge, razredne faze revolucije. Kdaj bomo skupaj z njo končali državljansko vojno, ki jo za komunističnimi zločinci netijo njihovi legitimni nasledniki, da tli in razdvaja in da razdeljenemu narodu lahko še naprej vladajo.

Slovenski narod bi bil leta 1945 osvobojen, če ne bi bilo niti enega partizana, niti enega komunista in niti sledu kakršne koli osvobojevalne ideologije. Danes ne bi bil revolucionarno razdeljen, živel bi v demokraciji, napredku, novem razcvetu. Naj nam bo to navdih za pot v svobodo. ■

[Stran 089]

7.3. Kje so danes neustrašni kristjani?*

Avtor:
Janez Juhant

7.3.1.

Težko se vživljamo v vzdušje med slovenskim in katoliškim prebivalstvom v vihri vojne in revolucionarnega nasilja. 13. oktobra 1942, v najhujšem letu terorja, ko so umorili Ehrlicha in še okoli 1–00–zavednih Slovencev, je revolucionar Pepe preoblečen v talar stopil v Natlačenovo pisarno, se predstavil kot trebanjski kaplan s pismom in zahteval odgovor za dekana Tomažiča. Medtem ko si je ban natikal očala, da bi bral pismo, ga je napadalec hladnokrvno ustrelil. Kljub posredovanju žene in sina je uspel pobegniti. Italijani so dopolnili krvni davek in isti dan pred banovo hišo ustrelili 24 talcev, nabranih po ljubljanskih zaporih. Zakaj je moral umreti ta odlični kristjan, spoštovani državnik, politik in človekoljub, ki so ga cenili tako pred vojno v Dravski banovini kot med vojno v Ljubljanski pokrajini. Celo njegovi nasprotniki so ga imeli za dobrega in nesebičnega, kar ni presenetljivo, če vemo, da je zapisal tudi tole: „Človek, ki ga sedanji družbeni red, boj za vsakdanji kruh, kar sili v materializem, potrebuje, da se od časa do časa odtrga od sveta in materialnih skrbi in se pogovori v samoti s svojim Stvarnikom.« Apostola Pavel in Barnaba sta učila, kot beremo v Apostolskih delih: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Utemeljeno se sprašujemo, zakaj so morali ravno slovenski kristjani skozi take stiske. Ali je na to vplivalo grdo

Kje so danes neustrašni krisjani?

Slika 25. Kje so danes neustrašni krisjani? Janez Rihar
[Stran 090]

ravnanje krščanskih gospodarjev s svojimi hlapci, ki so postali novi revolucionarni gospodarji in zatiralci slovenskega, posebej vernega ljudstva, ali pa je bila morda ta krutost posledica prikrivanja slabe vesti tistih, ki so v sebi ubili človeške in krščanske ideale? Kam je odšla krščanska razsodnost, ki naj bi urejala odnose med ljudmi, jih spodbujala k ljubezni in sodelovanju? Očitno je zlezla komunistična zvitost celo pod kleriške talarje. Ta pretkanost in brezobzirnost je pred vojno v duhovniških talarjih zavajala svet in gradila revolucijo že na gradu Goričane, med vojno pa morila zavedne kristjane. Kako dojeti krutosti, nečloveški prezir in nenormalnost, ki je zajela deželo? Zakaj še danes ta pohabljenost hromi naš razvoj, da se otepamo s polresnicami, pretvarjanjem in lažmi? Krvniki še danes veljajo za heroje, rodoljubi, ki so zvestobo veri in narodu plačali z življenjem, pa so oklevetani. Žal se še danes celo dostojanstveniki v talarjih in kolarjih priklanjajo ljudem, ki nam še naprej kradejo družino, dom in domovino. Kaj je v Sloveniji še pristnega, resničnega in kje so božji temelji, iz katerih bomo gradili novo nebo in novo zemljo, o čemer govori Razodetje? Kje so danes neustrašni kristjani, pripravljeni zastaviti vse za resnico, pravičnost in svobodo vsakega človeka?!

In ravno zaradi tega neurejenega stanja smo se zbrali k spominski svečanosti za pokojnim dr. Markom Natlačenom, politikom, ki je svoje duhovne sile zastavil za blagor slovenskega naroda in bil za to tudi umorjen. Zakaj se ga spominjamo in molimo zanj? Najprej nam v smislu današnjega evangelija to narekuje krščanska ljubezen. Ta nas spodbuja k pozornosti do vseh zatiranih, zamolčanih, zasutih in izbrisanih iz narodnega in celo krščanskega spomina. Ljubezen nam narekuje, da kot verni in zavedni kristjani in rodoljubi ne stojimo v vrsti s tistimi, ki so vpili »Križaj ga!«, pač pa sočustvujemo z žrtvami in obenem v srcih nosimo njihovo hrepenenje po svobodi, resnici, pravici ter upanje v rešenje z vstalim Odrešenikom. Ljubezen nam narekuje, da se tudi mi zavzemamo za človeka v stiski in za resnico in pravičnost, se upiramo lažem v nas, med nami in v naši družbi. Zato je naša krščanska in narodna dolžnost, da v samostojni Sloveniji oživljamo spomin na tiste, ki so jih umorili in izbrisali spomin nanje, ter oznanjamo čim bolj celovito resnico o naši preteklosti. Tudi apostoli so Judom kljub nasprotovanju oznanjali Kristusa križanega in vstalega in tako spreminjali tok zgodovine. Kristjani in vsi ljudje dobre volje, ki smo pripravljeni zastaviti svoje življenje za resnico in pravico, bomo gradili novo nebo in novo Zemljo. V njej se bodo svetila tudi imena naših mučencev Natlačena, Ehrlicha, Stanovnika, Velikonje, Nagodeta, Terčelja, Krašne in vseh drugih pobitih in zamolčanih. Tako bomo tudi mi zastavljali svoja življenja, da bo med nami več pravičnosti, miru in sožitja. V molitvi se bomo upirali zlu in zdržali v sedanjih stiskah ter dajali poguma drugim, ki ne vedo za razlog našega upanja.

Spominjamo pa se pomorjenih in vseh rajnih tudi zato, da bi molili za njihov pokoj. Molitev nas namreč odpira v duhovni svet in razširja naš pogled iz vsakdanjosti v duhovne višave. Z dr. Markom Natlačenom se tudi mi v svojih stiskah zatekamo k Gospodu, da bi nam dal moči in upanja. V molitvi je naše srce odprto tudi za stisko rabljev, ki so morili med vojno in po njej. V molitvi se naše srce zavzema, da bi vsem pomorjenim omogočili dostojen kraj počitka in miru. Molimo pa tudi za naše sestre in brate, ki so ujetniki laži in njej vztrajajo, da bi spregledali. V molitvi bomo tudi našo raztrgano zemeljsko resničnost dvigali k nebeškim željam, v upanju, da bo Bog dopolnil, kar manjka naši človeški slabosti. V veri v Obujenega in Vstalega bomo iskali in našli moč za upanje v prihod novih nebes in nove zemlje, tudi odrešene slovenske zemlje. ■

[Stran 091]

8. Ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze

8.1. Še nekaj utrinkov ob srebrnem jubileju Nove Slovenske zaveze

Avtor:
Janko Maček

8.1.1.

Jubilejno leto 25-letnice slovenske samostojnosti se je prevesilo v drugo polovico. Spominjamo se čudeža, da smo ne samo prešli iz komunističnega totalitarizma v demokracijo, ampak tudi dobili svojo državo. Seveda si nismo niti približno enotni, kako se je to sploh moglo zgoditi. Nekateri, ki se jim še vedno toži po nekdanjih »dobrih« časih, so prepričani, da brez njihovega »osvobodilnega« boja današnje samostojnosti sploh ne bi bilo, pri tem pa ne vidijo oziroma nočejo videti, da tisti »osvobodilni« boj ni bil boj za demokracijo, ampak krvava revolucija v znamenju rdeče zvezde ter srpa in kladiva. Rdeča zvezda je skoraj pol stoletja omadeževala našo zastavo in ob njenem vzponu leta 1945 je na tisoče slovenskih življenj ugasnilo v kraških jamah in opuščenih rudniških jaških; podobo našega »raja pod Triglavom« pa od tedaj zamegljujejo številna morišča in grobišča.

Pa še nekaj se nam dogaja v zadnjih mesecih. Ko mediji znova in znova postavljajo pred nas apokaliptične slike islamističnega terorizma v Franciji, Nemčiji in drugod, se nam v spomin vračajo že skoraj pozabljeni prizori iz poletja 1942, ko je pri nas divjala krvava revolucija, ko so gorele naše vasi in padale nove in nove žrtve, ko je Krimska jama, okrog katere so vidovski in begunjski otroci do tedaj pasli živino in se igrali, naenkrat postala kraj groze in smrti. Ni skrivnost, da je bila Krimska jama le eno od „vežbališč“ za povojne poboje, s katerimi je zmagovita revolucija hotela zagotoviti trajnost svoje oblasti, da je bila samo priprava ▶

Tone Drobnič govori ob blagoslovitvi ljubljanskih farnih spominskih plošč (FSP) na Žalah.

Slika 26. Tone Drobnič govori ob blagoslovitvi ljubljanskih farnih spominskih plošč (FSP) na Žalah.
[Stran 092]

Srečanje NSZ na Planini pri Šentjoštu. Z leve: prof. Pavle Kogej, dr. Tine Velikonja, prof. Justin Stanovnik, Jože Rigler, dekan Tone Masnik, akademik prof. Marjan Tršar, prof. Marjan Štefančič in Stane Štrbenk

Slika 27. Srečanje NSZ na Planini pri Šentjoštu. Z leve: prof. Pavle Kogej, dr. Tine Velikonja, prof. Justin Stanovnik, Jože Rigler, dekan Tone Masnik, akademik prof. Marjan Tršar, prof. Marjan Štefančič in Stane Štrbenk

na Kočevski rog, Hudo jamo, Hrastniški hrib itn. In o tem se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, kot da bi bila nova oblast jasnovidka in že tedaj vedela za čas in dogodke, ki bodo zasenčili spomin na revolucijo in njene krivice.

Ali ni čudno, da prav ta oblast kljub svoji jasnovidnosti ni predvidela padca berlinskega zidu, ni znala izračunati, da bodo železobetonske pregrade v Barbarinem rovu vzdržale komaj nekaj desetletij, ni si predstavljala, da se bo mogočna zgradba Sovjetske zveze sesula sama vase? Toda vse to se je zgodilo in 26. junija 1991 je ob slovesni razglasitvi samostojne slovenske države zaplapolala sredi Ljubljane nova slovenska zastava brez rdeče zvezde.

Konec leta 1990 je deset bivših domobrancev podpisalo akt o ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza in ga predložilo v registracijo Mestni občini Ljubljana. Celih šest mesecev je trajalo zavlačevanje registracije. G. Stane Štrbenk, ki je že pred ustanovitvijo opravljal tajniške posle društva, bi lahko povedal, koliko ponovnih utemeljitev je bilo potrebnih, kolikokrat so v pol leta čakanja trkali na vrata pristojnega urada, preden so končno dobili registracijo. Čeprav je to morda danes videti kot samo po sebi umevna in nebistvena formalnost, je prav, da jo ob 25-letnici vsaj omenimo.

Dejstvo je, da je bil zbor dobre stotnije podobno mislečih 12. maja 1991 v občinski dvorani na Viču, ko je bila razglašena ustanovitev Nove Slovenske zaveze, za njenega predsednika izvoljen dr. Tine Velikonja, Stane Štrbenk za tajnika in izvoljen tudi izvršni odbor – vrh prizadevanja veliko manjše skupine redkih preživelih domobrancev in njihovih somišljenikov. Marsikaj se je torej dogajalo že pred 12. majem 1991, kar nekaj večjih in manjših srečanj je bilo potrebno, da so se ljudje končno

[Stran 093]

Blagoslovitev FSP v Škocjanu na Dolenjskem 1998

Slika 28. Blagoslovitev FSP v Škocjanu na Dolenjskem 1998

opogumili in odločili za sodelovanje v novem društvu. Škoda, da o tem vemo le toliko, kolikor se je ohranilo v spominu posameznikov. Eno takih srečanj je bilo na Grdadolnikovem domu v Horjulu, drugo na vrtu gostilne na Rožniku v Ljubljani, tretje – v manjšem obsegu – piknik nekje nad Celjem, kjer je tedaj služboval prijatelj dr. Janez Vrhovec, in se je zaključilo z obiskom Teharij. Spomnimo se, da so nekateri sodelovali tudi v pripravah na prvo spominsko slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990 in jih je nadškof dr. Alojzij Šuštar vprašal, kaj sploh hočejo, koga predstavljajo. V knjigi Padle maske se tistih priprav spominja tudi dr. Zdenko Roter in piše naslednje: “In že je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem rogu, ki se je ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana kot predsednika in A. Šuštarja kot ljubljanskega nadškofa 8. julija 1990 pod Krenom res zgodila. V pripravah na ta dan so bila nerešena nekatera vprašanja: ali je koncept narodne sprave (Janez Stanovnik bi dejal državljanske pomiritve) za novo družbo sploh sprejemljiv in ne bi pomenil politične rehabilitacije domobranske kolaboracije z okupatorji; ali je primerno, da simbolno dejanje opravi država v partnerstvu s katoliško cerkvijo; ali naj se prireditev zgodi tudi ob sodelovanju z Novo Slovensko zavezo, civilno družbeno organizacijo nekdanjih domobrancev; kako naj nastopi predsednik države, saj s tem sprejme jasno politično breme in ga naloži na novo državo, čeprav se je pomor zgodil v zvezni državi Jugoslaviji? …“ Natančen bralec bo opazil, da smo to Roterjevo zapažanje že zapisali v 99. številki Zaveze, saj se nam zdi važno za razumevanje celotne zadeve. Roter še doda, da je v zvezi s tem sodeloval na nekaj zanimivih pogovorih in da je napisal svoj pogled na Kučanov nagovor. „Večinska odločitev je bila, da se koncept državno-cerkvene slovesnosti skupaj

[Stran 094]

Rovte 2003 10-letnica blagoslovitve FSP. Govori Stane Štrbenk.

Slika 29. Rovte 2003 10-letnica blagoslovitve FSP. Govori Stane Štrbenk.

z verskim obredom in obema govorcema sprejme, da pa sodelovanje Nove Slovenske zaveze niti prostorsko niti časovno ne more biti del slovesnosti. To je tik pred dogodkom spet postalo aktualno, saj naj bi bila (tako so rekli) S. Hribar privolila v povezanost.“ Kučan je želel, da bi ga Roter spremljal na prireditvi, vendar on tega ni mogel sprejeti, „saj ni imel nobene vloge v borčevski organizaciji, bil pa je pripadnik partizanske generacije, ki ima na svoji kolektivni duši, vsaj kot vojskujoča se stran v NOB, ta pomor, ki ga on ne želi sprejeti nase; po vojni je bil več kot desetletje v OZNI oziroma UDV, ki ji je očitano to dejanje. Kučan je odklonitev sprejel in izbral J. Kocijančiča, kot pripadnika svoje generacije.“ Roter in soproga sta potem slovesnost spremljala po televiziji in bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocjančiča med obredom z roko v desnem žepu. (Zdenko Roter, Padle maske, str. 412–415)

Govorili smo o srečanjih pred formalno ustanovitvijo Nove Slovenske zaveze. Naj omenimo še srečanje v Suhem Dolu pri Šentjoštu, ki so se ga udeležili tudi predstavniki izseljencev: dr. Peter Urbanc, Franc Dejak, rešenec iz kočevskega brezna, in verjetno še kdo. V odmoru smo obiskali šentjoško podružnično cerkev sv. Andreja na Planini in pod vodstvom litijskega dekana g. Masnika je zadonela pesem Zmagala si, Devica slavna, s katero smo izpovedali odločno voljo, da „bomo šli v nove boje za prenovitev sveta“, za uresničenje programa, ki smo si ga zastavili z ustanovitvijo Nove Slovenske zaveze. Čeprav je bil cilj, ki smo ga tedaj videli pred seboj, blizu vsem, so se kmalu pojavile razlike v pogledih, kako priti do njega, kdo naj bo na strmi poti k njemu med prvimi in kdo bolj v ozadju. Seveda ni to prav nič nenavadnega in le malokdo je v začetku pomislil, ali morda na te razlike ne vplivajo in jih spodbujajo posebne sile, z namenom preprečiti

„spreminjanje zgodovine“. Ko Stane Štrbenk septembra 1992 v 6. številki Zaveze poroča o obisku izseljencev, zapiše tudi naslednje: „Sre-

[Stran 095]

čanja na Prežganju so se udeležili vodilni predstavniki Slovenskega ameriškega sveta in drugih emigrantskih organizacij. Precej časa smo namenili vprašanju sprave in našemu sodelovanju. Revija Zaveza naj bi postala skupno glasilo vseh nekdanjih protikomunističnih borcev.

8.1.2. Delova novinarka Vesna R. Marinčič išče svojega očeta

Na našo težko razumljivo razdeljenost je v 13. št. Zaveze na svojevrsten način opozorila Delova novinarka Vesna R. Marinčič. Kako je prišlo do tega? Marinčičeva je izšla iz liberalne družine na Viču v Ljubljani. Njen oče Rudolf Marinčič je bil med vodilnimi člani sokolskega društva, vendar se leta 1942 ni odločil za partizane, pač pa se je pridružil Sokolski legiji oziroma četnikom. Podobno je ravnal tudi Rudolfov mlajši brat Milko. Ob padcu Grčaric, septembra 1943, so partizani oba zajeli in z drugimi ujetniki odpeljali v Kočevje. Na znanem kočevskem procesu je bil potem Rudolf Marinčič obsojen na smrt, Milka pa so – tako kot mnogo drugih – umorili brez sodbe.

V 7. številki Zaveze – izšla je decembra 1992 – je bila kočevskemu procesu namenjena posebna rubrika, v kateri je bil poleg prispevkov prof. Stanovnika, zgodovinarja dr. Janeza Peršiča in pravnika Staneta Štrbenka objavljen tudi članek Delove novinarke Vesne R. Marinčič Iskanje izgubljenega očeta, ki je zbudil pozornost zaradi očitne avtoričine prizadetosti in neposrednosti. Marinčičeva se predstavi kot ena izmed dvainpetdesetih, ki jih je zbrala okrog sebe neumorna in požrtvovalna Jožica Titan. Da bi bili močnejši, so se kot pododbor Grčarice priključili Društvu za zamolčane grobove. Marinčičeva se ne spominja natanko, ▶

Obisk pri Guštinovih na Gornjem Mokrem Polju pri Šentjerneju; Janez Guštin je bil kot član Katoliške akcije med prvimi žrtvami komunističnega nasilja v šentjernejski fari. Z desne: Justin Stanovnik, Miha Guštin in Janko Maček

Slika 30. Obisk pri Guštinovih na Gornjem Mokrem Polju pri Šentjerneju; Janez Guštin je bil kot član Katoliške akcije med prvimi žrtvami komunističnega nasilja v šentjernejski fari. Z desne: Justin Stanovnik, Miha Guštin in Janko Maček
[Stran 096]

Na šentjernejskem pokopališču, ko še ni bilo FSP

Slika 31. Na šentjernejskem pokopališču, ko še ni bilo FSP

kdaj se je prepustila iskanju svojega očeta. Ko je v Delu objavila vprašanje Bojanu Polaku Stjenki o medvojnih pobojih, so jo spraševali glede odgovora. Seveda ji sploh ni odgovoril. Po drugem pismu v Delu so jo spraševali, ali je izvedela, kje oče leži: »Ne, nihče mi ne pove, kam so ga porinili in zasuli.« Domnevnega očetovega likvidatorja je menda spoznala prek njegove žene, „nekakšne afežejevke ali heroine“, h kateri so jo nekoč kot dežurno poslali v toplice, da bi o njej napisala kaj prazničnega. Ženska s tistim ni bila zadovoljna in se je pritožila pri uredniku. Ko je Marinčičeva imela težave z vrtcem za sina, najprej sploh ni pomislila, da je to v zvezi z njenim očetom. Vendar ga nikjer niso hoteli sprejeti in niti posredovanje urednika Mitje Gorjupa ni pomagalo. Šele ko ji je neka ravnateljica povedala: „Nobena si ga ni upala vzeti, ker smo imeli takšna navodila,“ se ji je nekoliko odprlo, da pri tem ne gre samo za triletnega otroka. In Marinčičeva nadaljuje takole: „Glede grobov. Oziroma tistih nekaj pedi zemlje, pod katero ležijo. Nihče noče povedati, kam so jih odgnali, da so jih postrelili in zakopali. Pa vendar sem našla kraj, kamor so menda zasuli mojega očeta. Davorin Žitnik, ki ni takšne sreče kot jaz (moj oče je bil obsojen na kočevskem procesu, zato je o tem, kdaj so ga usmrtili, vse dokumentirano) je spoznal Bogomirja Štefaniča in ta nam je potem ‘vse’ pokazal. Štefanič je zvedel od nekega Špeliča, ki je bil svoje dni partizan, pozneje pa postal duhovnik in avtor avtobiografske knjižice Vrnil se bom k Očetu; ta oče, če ga prav razumem, naj bi bil njegov bog.“ (France Špelič je bil rojen leta 1927 v Šmavru v Suhi krajini. Komaj 15-leten je maja 1942 šel k partizanom in bil dve leti kasneje sprejet v komunistično partijo. Po vojni je bil najprej navaden miličnik, nato pa opravil šolo in dobil čin. Kasneje je popolnoma spremenil svoje življenje, študiral teologijo, postal najprej stalni diakon, po smrti žene pa bil leta 1993 posvečen v duhovnika. Pri Mohorjevi družbi je leta 1993 izšla njegova avtobiografska knjiga Vrnil se bom k Očetu. (Op. J. M.)

In Marinčičeva nadaljuje takole: „Ne morem reči, da sem bila srečna, ko so mi našli kraj, kjer bi lahko bil očetov grob. Zdelo se mi je pač, naredila si, kar je bilo treba narediti, hči

[Stran 097]

takšne stvari o svojem očetu mora vedeti. Njegovo ženo, mojo mamo, so nekako preveč utrudili, da bi se trudila in iskala nekaj, česar naj ne bi bilo. Zato je skupaj s svojimi in očetovimi bližnjimi sklenila, da bo hodila na njegov grob na viško pokopališče. In tako je tudi bilo. Pri nas doma o očetu nihče ni govoril. Nekaj več sem vedela o njegovih bratih. Razen dveh so vsi pravočasno odšli v tujino. Najmlajši Milko, ki je bil prav tako v Grčaricah, verjetno leži … ne vem še zagotovo, kje. Od bratranca sem pred kratkim slišala, da smo na Viču, v Marinčičevi hiši, kot jo imenujemo še danes, imeli skrito tiskarno, kjer smo tiskali časopis. Smešno, kako se izražam, smo imeli. No, ko sem začela hoditi v šolo, sem si ustvarila tole zgodbo: mojega očeta so ustrelili kot talca, zato nihče ne govori o njem, in ker ni pobegnil, je junak. Ali drugače povedano: talec je oseba, ki jo ustrelijo, ker noče misliti tako, kot mislijo drugi, torej je bil moj oče junak, saj se je raje dal ustreliti, kot da bi spremenil svoje mnenje. Tako preprosto na življenje in smrt gledajo pač samo otroci.

Ta Polak, imenovan Stjenka, mi je usojen. Toliko njemu podobnih je, toda prav nanj sem postala pozorna pred leti, ko je nastopil na neki okrogli mizi, kjer so prvič javno spregovorili o povojnih zločinih. Da se me po tistem ,pozivu’, naj pove, kako je bilo pa s poboji med vojno (če je že na tiste po vojni pozabil) boji, lahko razumem. Prav tako kot tudi ne verjamem, da je ljudem, ki sem jih zaradi njega dobila na vrat, on dal povelje, utišajte jo. Ne, njegovi ljudje jemljejo svojega nekdanjega vodjo v zaščito samoiniciativno, ker s tem sami sebi dokazujejo, da pri tem niso nič imeli. Sami sebe prepričujejo, da so ravnali prav, kajti za nič na svetu ne bi hoteli priznati, da si jih je nekdo, tepčke in naivneže, sposodil. Najhuje je spoznati, kako neumen si. In to potem, ko si v imenu te neumnosti na primer postrelil nekaj ljudi. Najbrž gre tukaj tudi za Boga. Nanj se sicer ne spoznam, ampak po pismih vidim, da so se ga ljudje začeli bati, da mu hočejo pravočasno dopovedati, da niso vedeli, kaj so delali.

Ta časopis (verjetno misli na Zavezo) mi je ponudil priložnost, da razmišljam, in to zdaj s pridom izkoriščam. Postaja mi laže pri srcu. Sama sem presenečena, v kakšni tesni zvezi je vse skupaj z mojim poklicem. Pri delu pri Delu v resnici nikdar, kadar sem jo skupila, nisem občutila, da sem hči svojega očeta. Kar naredim (‘narobe’), naredim iz srca, ker sem prepričana, da imam prav. Pa četudi nihče ne misli tako kot jaz. R je za Rudolf, tako je ime mojemu očetu.“ (Zaveza št. 7, str. 36–41)

Gornjim stavkom, ki jih je zapisala Vesna R Marinčič sama, dodajmo še nekaj suhoparnih podatkov in potem bomo nadaljevali poročilo o anketi v 13. številki Zaveze. Dolgoletna novinarka Dela Vesna Marinčič je bila rojena leta ▶

Stari trg ob Kolpi 2003; predstavnika NSZ in župnik Jože Pavlakovič pred kapelico, kjer so zdaj FSP

Slika 32. Stari trg ob Kolpi 2003; predstavnika NSZ in župnik Jože Pavlakovič pred kapelico, kjer so zdaj FSP
[Stran 098]

1940 v Ljubljani. V svojem poklicnem delu se je največ posvečala filmu, prav v letih okrog naše osamosvojitve pa je bila tudi pronicljiva kritičarka politike kontinuitete in soustvarjalka revije Mag. Umrla je decembra 1998, stara komaj 58 let. Ko je torej revija Zaveza sredi leta 1994 objavila anketo Ali bodo kamni govorili, je bil med redkimi odgovori tudi prispevek Vesne R. Marinčič.

8.1.3. Anketa revije Zaveza
Ali bodo kamni govorili

Urednik Zaveze prof. Justin Stanovnik v uvodu k anketi piše, da ne more razumeti, zakaj slovenski holokavst – povojni poboj 12.–00–slovenskih domobrancev, ki brez dvoma štrli iz

Predstavnika NSZ z župnikom Ivanom Potrebuješem, Fara (Kostel) pri Kočevju

Slika 33. Predstavnika NSZ z župnikom Ivanom Potrebuješem, Fara (Kostel) pri Kočevju

slovenske zgodovine in povzroča etične, kulturne ter moralne probleme, ni prebudil ne romanopisca ne poeta ne komponista ne teologa ne filozofa, da bi si zastavil vprašanje, kaj ta dogodek pomeni? Kakšni razlogi so za to krivi? Čeprav je bilo odgovorov na anketo več, bomo tukaj navedli samo dva. Akademik dr. Kajetan Gantar piše, da ga to vprašanje že dolgo vznemirja, saj je nekaj časa po koncu druge svetovne vojne preživel v emigraciji, večinoma v begunskem taborišču Peggetz v Avstriji, kjer je imel priliko slišati o tej tragediji neposredno od udeležencev, med katerimi je bil tudi dr. Janez Zdešar: „Vprašanja in odgovore sem si skušal zastavljati brez čustvenega naboja. Majhen narod smo, za vsako slovensko dušo nam gre – tam pa se v enem samem tednu pobije skoraj en odstotek slovenske populacije v najlepšem cvetu mladosti. Noben okupator ni v tako rekordnem času izvedel tako množičnega genocida nad slovenskim narodom. Zato je treba to ogabno zadevo posuti z naftalinom molka, zato se o tem ne sme pisati v učbenikih za osnovne in srednje šole, pa tudi odrasli naj se s tem rajši ne ukvarjajo. Celo poklicni zgodovinarji se temu v velikem loku izogibljejo, večinoma s frazami: ,Ne izkopavajmo kosti, ne praskajmo po preteklosti, rajši uprimo pogled v prihodnost! To, kar so imeli naši očetje med sabo, se nas ne tiče’. O, pa še kako se nas tiče! Brez očiščenja preteklosti ni moralne obnove, ni narodove moralne hrbtenice, ni perspektive za njegov nadaljnji obstoj. Kako drugače je o podobnih vprašanjih razmišljal rimski pesnik Horacij: ,Očetov grehe moral boš oprati, četudi sam brez krivde si, Rimljan!’

Ob vsem tem me tolaži misel, da obstajajo tudi neke metafizične razsežnosti zgodovinskega dogajanja. Ali kot je zapisal Ivan Cankar: Nobena solza, nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj. Kdo ve, morda je ravno teh dvanajst tisoč pobitih vojakov na mrtvi straži v breznih Kočevskega roga in Toškega čela izvojevalo odločilno bitko v junijski vojni? Zgodil se je čudež – čudež rojstva slovenske države, o

[Stran 099]

kateri so sanjali tudi mnogi med pobitimi; in čudeži se ne dogajajo brez posega metafizičnih sil.« (Zaveza št. 13, str. 46)

Vesna R. Marinčič, priznana novinarka Dela, ki smo jo v 7. številki Zaveze spoznali kot brezkompromisno iskalko očetovega groba, se torej v 13. številki pojavi z odgovorom na anketo Ali bodo kamni govorili – o povojnem poboju 12.–00–slovenskih domobrancev in nenavadnem molku slovenske kulture ob tem zločinu – in takoj na začetku opozarja, da sama s tem dogodkom sploh ni obremenjena, pač pa zgolj s smrtjo dveh ljudi, ki sta bila vojaka plavogardista in so ju ubili med vojno. Zdi se, da se zaveda nenavadnosti svojega odgovora, zato zapiše, da bo „prijetno presenečena, če bo njen zapis objavljen“. Ne vemo, kako je bilo s presenečenjem, vemo pa, da je bilo njeno razmišljanje z vsemi očitki vred objavljeno. Zdi se nam prav, da navedemo vsaj del njenega teksta: „Sprašujete (sebe in nas), zakaj vse, kar je bilo izrečenega o poboju 12.–00–slovenskih domobrancev, ostaja na obrobju oziroma zakaj noče nihče (ne pisatelji ne filozofi ali teologi) razmišljati, kaj ta dogodek pomeni. Lahko vam torej povem, kaj o tem mislim jaz, ki nisem ,obremenjena’ s pobojem 12.000 ljudi, ampak s smrtjo zgolj dveh. ,Dogodek’, o katerem govorite, ste ločili od ostalih ,dogodkov’, si ga prisvojili in zdaj sprašujete (mislim na vse vas, združene v Zavezi), kako to, da razen vas nihče ne razmišlja o njem. Še več, v imenu ,svojih’ 12.000 ljudi ste hoteli odločati tudi o tistih, ki sem niso všteti. In vaš argument, češ da se zavzemate za poenotenje na področju spominskih obeležij, je bil tipično samoupravljalski, da ne rečem kaj bolj obremenjujočega …

Ali je v naravi tega dogodka (poboja 12.000 domobrancev) kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj? Je. Domobranci. Za neobremenjene beseda pomeni nekoga, ki brani domovino, za Slovence pa tistega, ki je bil sovražnik, izdajalec domovine, okupatorjev sodelavec, kolaboracionist. In kar je najbolj učinkovito: ▶

Teharje 1991 – z leve: prof. Justin Stanovnik, Tone Drobnič, ing. Jože Perhavec, Jožica Titan, Vinko Udovč, Stane Štrbenk, Jože Rigler in Tine Velikonja

Slika 34. Teharje 1991 – z leve: prof. Justin Stanovnik, Tone Drobnič, ing. Jože Perhavec, Jožica Titan, Vinko Udovč, Stane Štrbenk, Jože Rigler in Tine Velikonja
[Stran 100]

domobranci so prisegli Hitlerju! Prisega in Hitler skupaj imata pošastni učinek. Prisega je dejanje in Hitler ni sovražnik, okupator ali rasistični norec, ampak Hitler!

Človek se boji zase in za svoje najbližje. Poboj 12.000 domobrancev je kot ,tajni strah’, kodiran v dveh besedah: Kočevski rog. In to je odgovor na prisego Hitlerju. Zakaj bi o tem poboju po vsem, kar je bilo že povedanega, še govorili? Zdaj bi potrebovali Spielberga, da posname Mačkov, Ribičičev ali Polakov seznam. Film, s katerim bi se Slovenija brez strahu (kajti film bi bil dober) predstavila Evropi in Ameriki. Če bi doma Združena lista skupaj z borci protestirala, bi bilo to obrobnega pomena.

O Kočevskem rogu, kot pravite, nihče noče ali pa si ne upa razmišljati. Iz prakse, ki jo imam kot novinarka, približno vem, kaj brezčutno, nezainteresirano in naveličano javnost in (posledično) oblast vznemiri. Majhne, a zelo konkretne stvari. Začnite akcijo »hočemo mrliške liste«. Zakaj ravno mrliške liste? Zato, ker jih zahtevajo tudi drugi (pa se za to nihče ne zmeni) in zato, ker je to papir, ki ima podobno moralno težo kot beseda prisega.“ Tako Vesna R. Marinčič v odgovoru na Zavezino anketo Ali bodo kamni govorili.

8.1.4. Zaključek

Čeprav ne poznamo vseh podrobnosti v zvezi s pisanjem novinarke Marinčičeve, si dovoljujemo pripombo, da so očitki glede neprimernega odnosa Nove Slovenske zaveze do „plavogardistov“, blago rečeno, pretirani. Zavzemanje za neki red pri postavljanju spominskih plošč, ki se je takoj po osamosvojitvi močno razmahnilo zlasti na Dolenjskem in Notranjskem, kjer je bilo največ članov NSZ, je bilo ne samo potrebno, ampak naravnost nujno. Večina domobrancev – pri tem mislimo predvsem na poveljniški kader – je sodelovala s četniki in jih podpirala; ni dvoma, da se je ta odnos prenesel tudi na NSZ, lahko pa, da je kje prišlo do kakih nenamernih nerodnosti. Ko so se začele obletne spominske slovesnosti, se je zgodilo, da je slovesnost v Mozlju nekajkrat padla na isto nedeljo v septembru kot slovesnost pri Krimski jami, vendar so se predstavniki NSZ kljub temu vedno dopoldne udeležili slovesnosti v Mozlju, potem pa se potrudili, da so pravočasno prišli še h Krimski jami.

Tudi sami se večkrat sprašujemo, ali je smiselno spet in spet ponavljati že znane stvari, toda ker druga stran in mediji na primer ob vsaki priliki ponavljajo zgodbo o domobranski prisegi, nam ne preostane drugega, kot da tudi mi „trobimo“, da ne bi bilo niti vaških straž niti domobrancev in njihove prisege, ki seveda ni bila prisega Hitlerju, če leta 1941 in 1942 ne bi bilo vosovskih in partizanskih pobojev. Kot filmska strokovnjakinja Marinčičeva pozna Spielberga, prezre pa dejstvo, da bi v Sloveniji težko posnel sezname pobitih, ker so bili prezgodaj spremenjeni v pepel. Ali ne bi bila še bolj učinkovita mumificirana trupla v Barbarinem rovu? Pa tudi zaradi njih slovenska javnost sploh ni bila tako šokirana, kot bi pričakovali. Marinčičeva po lastni izkušnji sodi, da brezčutno in nezainteresirano javnost lahko vznemirijo le majhne, a zelo konkretne stvari, zato svetuje akcijo „hočemo mrliške liste“.

Nova Slovenska zaveza je tako rekoč od začetka mislila na mrliške liste, vendar kakega vidnega uspeha na tem področju še dolgo ni bilo. Tako so v posebni Izjavi, decembra 1993, ki jo je v svoji 11. številki objavila tudi revija Zaveza, zapisali med drugim naslednje: „Še vedno ne vemo, kam so po vojni zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena, ki so jih izkopali iz njunih grobov; še vedno niso izdali mrliških listov za slovenske domobrance, ki so jih pobili v povojnem holocidu; na Orlovem vrhu, gozdnem podaljšku ljubljanske akropole, je medvojno domobransko pokopališče še vedno onečaščeno in opustošeno“.

Vsi tisti, ki so v maju in juniju 1945 prestopili prag večnosti po raznih moriščih širom Slovenije, med njimi iz Vetrinja vrnjeni do-

[Stran 101]

mobranci, so ostali nepokopani in še danes njihove kosti trohnijo po znanih in neznanih grobiščih; o njihovi smrti ni bil izdan noben dokument, zato niso bili vpisani v mrliške knjige in njihovi mrliški listi so še danes problem.

Če je NSZ hotela začeti delo za uresničitev programa, ki si ga je zastavila ob ustanovitvi, ji ni preostalo drugega, kot da ne čaka mrliških listov, ampak sama poskrbi za popis pomorjenih, jih vsaj simbolno pokoplje in jim skuša vrniti dobro ime. Decembra 1993 je Zaveza objavila poročilo o dotedanjem delu za postavitev farnih spominskih plošč, kjer med drugim piše sledeče: „Hoja od hiše do hiše in trkanje na vrata, ki so jih pogosto odpirali nepoznani ljudje mrkih obrazov, ki niso skrivali, da bi radi mir in jim je bilo vsako nadlegovanje odveč, sestavljanje seznamov, pobiranje denarja enkrat, dvakrat, trikrat, včasih zaman, ni bilo lahko. Zahtevalo je ljudi, ki so znali prenašati žaljivke in očitke in niso vzkipeli, kadar so naleteli na brezbrižnost najbližjih svojcev, celo žena in otrok pomorjenih. Pa iskanje lokacij, letanje za dovoljenji, zahteve arhitektov in nadzor nad izvajalcem … Pa še nekaj o slovesnostih blagoslovitve plošč: Središčni dogodek je cerkveni del z mašo, simbolnim pogrebom in blagoslovitvijo plošč. Ob kulturnem delu moramo čutiti, da gre za pogreb. Vračajo se ljudje, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Pogrebna svečanost ne more biti strankarski shod ali miting, tudi ne javna tribuna za vsakogar, ki bi se želel oglasiti. Letos (leta 1993) so se slovesnosti vrstile ena za drugo, velikokrat vzporedno. Za naslednje leto prosimo odbore, da nam pravočasno sporočijo predvideni datum, da ga bomo skušali uskladiti z drugimi. Prav bi bilo, da je vsako nedeljo samo ena blagoslovitev.“ (Zaveza št. 11, str. 59 in 61)

Že v 1. številki Zaveze, spomladi 1991, so bile objavljene Programske smernice NSZ, katerih 11. točka se glasi takole: „NSZ bo v sodelovanju tudi z drugimi organizacijami ugotovila žrtve protikomunističnega odpora, tako iz oboroženih formacij kot tudi civilnih oseb, in skrbela, da se znamenja, ki so z njimi povezana, vzdržujejo v spomin in opomin sedanjim in prihodnjim rodovom, brez sovraštva do udeležencev nasprotne strani. Pri tem se bo zavzemala za skromnost in za uporabo enotnih kriterijev pri ureditvi grobov in grobišč.“ Kot je razvidno iz povedanega, NSZ od te usmeritve kljub vsem težavam v 25 letih ni odstopila. Ni dvoma, da je bilo njeno glavno delo prav popis žrtev in postavljanje farnih spominskih plošč. Kljub skromnim močem, pomanjkanju izkušenj in nasprotovanju nasprotne strani je naredila popis skoraj 15.–00–oseb; njihova imena so vklesana na farnih spominskih ploščah, ki so že desetletja izpostavljene kritičnim pogledom mimoidočih in celotne javnosti, pa skoraj ni bilo ugovorov proti pravilnosti podatkov. Izšle so tudi tri knjige farnih spominskih plošč. Prva leta 1995 je zajela 85 župnij s 7.171 imeni, druga leta 2000 71 župnij s 4.813 imeni in tretja leta 2012 68 župnij s 1.965 imeni; zadnja vsebuje tudi sezname s 652 imeni, pripravljene za postavitev spominskih plošč v 31 župnijah.

Pri pregledu 25-letnega dela NSZ pa tudi ne moremo prezreti vsakoletnih spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah, Hrastniškem hribu, pri ljubljanskih spominskih ploščah na Žalah in drugod ter številnih romanj, srečanj itn. Žal, v kratkem sestavku vsega ni mogoče našteti. Seveda to tudi ni bil naš namen. Kaj naj torej rečemo za zaključek teh utrinkov? Predvsem Bogu hvala za vse, hvala za 255 farnih spominskih plošč in za vse, kar je bilo z njimi doseženega! Zavedamo se, da nas in naše naslednike še čaka veliko dela in da bo pri tem potrebna pomoč od zgoraj, da bo potreben še kak čudež, ki pa se ne zgodi brez posega metafizičnih sil, kot je zapisal akademik dr. Gantar. Čisto na koncu pa še misel našega predsednika g. Petra Sušnika iz stote številke Zaveze: „Ostane nam moč resnice, ki nam z Božjo pomočjo daje upanje, da bodo naša prizadevanja obrodila dobre sadove v korist slovenskega naroda.“ ■

[Stran 102]

9. Kaj je treba vedeti

9.1. Zgodovina brez laži – II. Del

9.1.1.

Rubrika Kaj je treba vedeti, ki je bila prvič predstavljena v 100. številki Zaveze, je bila zelo dobro sprejeta in ocenjena kot nadvse potrebna. Zato se je uredništvo odločilo objavljati po nekaj pomembnih gesel tudi v prihodnjih številkah. Hkrati bodo ta besedila dostopna na spletni strani.

Uredništvo

9.1.2. Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji

Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji je eden od ključnih dokumentov o državljanski vojni v Španiji. Podpisala ga je velika večina španskih škofov (42) in zaradi vojnih razmer pet kapitularnih vikarjev; prvi podpisnik in pobudnik je bil kardinal Izidor Gomá y Tomás, nadškof Toleda, izdano je bilo dne 1. julija 1937. V Skupnem pismu so španski škofje povzeli strahote državljanske vojne leto dni po njenem začetku; upor generala Franca se je začel 17. in 18. julija 1936.

Z dejstvi in konkretnimi podrobnostmi je pismo o vojni ponudilo stvarno podobo, ob kateri se propaganda o t. i. republikanski strani ali vladi Ljudske fronte – v slovenskem kontekstu zlasti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji – izkaže kot povsem zavajajoča konstrukcija.

Skupno pismo opozarja, da so že v petletju pred vojno potekale močne priprave na komunistično revolucijo, ki jih socialistična vlada, izvoljena leta 1931, ni zmogla zaustaviti ali jih je deloma celo dopuščala. V petih letih do junija 1936 so člani raznih revolucionarnih skupin »porušili ali oskrunili 411 cerkva«, prišlo je do »okoli 3.–00–hudih napadov političnega in družbenega značaja – vse to je napovedovalo popolno zrušitev javne avtoritete«. Socialistična vlada »je ustvarila svoj politični stroj v boju z večino naroda. Primer za to imamo v zadnjih volitvah za državni zbor februarja 1936, ko so desničarske stranke z več kakor milijonom glasov presežka nad levičarskimi dobile 118 poslancev manj kakor Ljudska fronta, ker so samovoljno uničili volivne zapisnike iz celih pokrajin in tako v korenini okrnili zakonitosti parlamenta«. Po volitvah februarja 1936 so »od Madrida do najoddaljenejših vasi vojaško vežbali revolucionarno milico in jo izdatno oboroževali, tako da je ob začetku vojne štela 150.–00–mož za napad«. Po vsem tem ugotavljajo škofje, da so bile v letu 1936 dobrine reda, miru in španskega izročila v največji nevarnosti, revolucija je bila nared. Po petih letih stisk ni bilo več druge izbire, kakor podleči končnemu naskoku komunizma ali pa uporabiti silo proti njemu.

Upor državljansko-vojaških sil poleti 1936 je bil »po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovnih načel sleherne omikane družbe«, zato so škofje v osrednjem delu pisma poudarili, da je zmaga narodnega gibanja edino upanje za dosego pravičnosti in miru.

Škofje so opisali značilnosti komunističnega prevrata v več točkah: »Najzgovornejši dokaz za to, da je bilo rušenje svetišč in klanje duhovnikov v celoti nekaj premišljenega, je strahotno število … 20.000 cerkva in kapel, porušenih ali docela izropanih. Pobitih duhovnikov – in to zgolj svetnih ‒ bo kakih 6.000 … Ponajvečkrat so jih pobili brez sodbe, kar gredé, brez drugega razloga kakor zaradi njihovega družbenega poslanstva.

[Stran 103]

Revolucija je bila nadvse kruta. Oblike ubijanja so dobile značaj grozovitega divjaštva. V številkah: več ko 300.000 sodijo število civilnih prebivalcev, ki so postali žrtve ubijanja zgolj zaradi svojega političnega prepričanja, in še posebno zaradi verskega: v Madridu je bilo v prvih treh mesecih ubitih več ko 22.000 ljudi

… Kar se tiče mučenja, povemo, da so mnogim odsekali ude, ali pa so jih strahotno spačili, preden so jih ubili …

Prevrat je bil nečloveški. Niso spoštovali ženske sramežljivosti, niti pri ženskah, ki so bile po svojih obljubah posvečene Bogu. Skrunili so grobnice in pokopališča …

Prevrat je bil divjaški spričo dejstva, da je uničil delo stoletne omike. Uničil je na tisoče umetnin, med njimi del svetovnega slovesa … Prevrat je bil v bistvu protišpanski. Uničevalno delo so izvrševali ob krikih ‘Živela Rusija’, v senci mednarodne komunistične zastave …

A vrhu vsega je bil prevrat protikrščanski. Ne verjamemo, da bi se bilo v zgodovini krščanstva in v času nekaj tednov sovraštvo do Jezusa Kristusa in do njegove svete vere v vseh oblikah mišljenja, volje in občutja kdaj tako razgorelo … Mučencev štejemo na tisoče; njihovo pričevanje je up za našo ubogo domovino.«

Opisane podrobnosti so na moč podobne dejstvom komunistične revolucije in državljanske vojne na Slovenskem. Zaradi obilice konkretnih dejstev, zaradi razsodnega zagovora krščanskih načel in zaradi povsem očitne analogije z revolucijo na Slovenskem je Skupno pismo španskih škofov malo znan dokument, ki se ga levo usmerjeni zgodovinarji večkrat izogibajo in ga raje ne omenjajo. ■

9.1.3. Prve odporniške skupine proti okupatorju in Komunistična partija

Odpor zoper nasilje, krivico in preganjanje je človekova naravna in zato povsem legitimna reakcija. Kmalu po začetku okupacije na Slovenskem spomladi 1941 so se pričele organizirati ilegalne paravojaške skupine predvsem mladih, ki so se začele pripravljati na trenutek, ko jih bo jugoslovanska vlada pozvala k begunstvu v povezavi z zahodnimi zavezniki. Bile pa so tudi takšne, ki so delovale od nje bolj neodvisno (npr. TIGR). V krogih mladine, naklonjene SLS, se je organizirala Slovenska legija. Uradno je bila ustanovljena 29. maja 1941 na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na čelu organizatorjev je bil nekdanji poslanec Rudolf Smersu. Izdajati so pričeli list Svobodna Slovenija, širiti kurirsko mrežo na podeželje, zbirati orožje in za boj sposobne fante ipd. Najmanjša bojna enota je bila trojka, tri trojke je vodil desetar, nad več »desetkami« je stal vodnik, več vodov regije pa je sestavljalo četo. Čeprav so načrtovali delovanje na celotnem slovenskem ozemlju, so se uspeli organizirati samo na območju Ljubljanske pokrajine, kjer so zbrali več tisoč konspirativnemu delovanju zapriseženih članov.

Liberalci so oblikovanje Slovenske legije sprejeli z naklonjenostjo, a se nazadnje odločili za oblikovanje lastne odporniške mreže, ki se je imenovala Sokolska legija. Številčno je bila precej šibka, saj je premogla le nekaj sto članov, organiziranih po četah, ki jih je vodil »direktorij«, politično naklonjen JNS, preko Karla Novaka pa povezan z Mihailovićem.

Politične razlike in ostre delitve znotraj demokratičnega tabora (zlasti konservativno – liberalne) so dolgo preprečevale učinkovit skupni nastop zoper komunistično nevarnost. Poleg obeh omenjenih legij je v katoliškem taboru pomembno omeniti še Žensko legijo, ki so jo sestavljale članice SLS, manjšo Glavačevo skupino, Peršuhovo Prebujeno Slovenijo, ki se je kasneje pridružila Slovenski legiji ter nestrankarski konservativni Pobratim, kasneje pridružen »sredinski« Narodni legiji. ▶

[Stran 104]

V času snovanja naštetih legij in drugih odporniških skupin je KPS še vedno sodelovala z nacifašističnim režimom. Po 22. juniju 1941 so komunisti sicer razglasili boj proti nacifašistom, njihove vojaške akcije pa so bile bolj kot proti okupatorjem uperjene proti članom prej naštetih odporniških skupin, uglednim kmetom, vidnejšim politikom in drugim, ki so komunistom predstavljali oviro pri izvedbi revolucije. Komunisti, ki so se v letih pred vojno prekalili v konspirativnem delovanju, gverili in likvidiranju, so imeli v vojnem stanju veliko prednost v primerjavi z demokratičnimi meščanskimi skupinami.

Meščanske odporniške skupine so realno ocenjevale svojo in okupatorjevo vojaško moč, zato so odlašale z oboroženim odporom, saj so se zavedale, da bi le-ta izzval okupatorjeve represalije zoper civiliste. Komunisti se na civilne žrtve niso ozirali. Še več: okupatorjev teror zoper civilno prebivalstvo je bil del njihovega revolucionarnega načrta in način mobilizacije brezdomcev in pregnancev.11 Kaotično vojno stanje je bilo po Leninovih navodilih idealni trenutek za komunistični prevzem oblasti. Poleg tega so imeli boljšo oborožitev, čvrstejšo in v frakcijskih bojih prekaljeno organizacijo ter jasno revolucionarno vizijo. Na vojne razmere slabo pripravljene odporniške skupine demokratičnega tabora so se znašle med kladivom in nakovalom: na eni strani okupator, ki jih je pričel tudi s pomočjo komunistov razkrinkavati (npr. komunistična izdaja okoli 500 jugoslovanskih častnikov in podčastnikov fašistom), na drugi strani pa vedno nevarnejša struktura komunistične OF. Teror slednje je po zimi 1941/42 presegel okupatorjevega in odporniške skupine so zato poleg odpora proti okupatorju pričele krepiti odpor proti partizanskemu gibanju. Ta usmeritev je sčasoma stopila v ospredje pri skoraj vseh odporniških skupinah demokratičnega tabora – v skladu s tem, da je od komunističnih pobud prihajala hujša in neposrednejša grožnja. ■

9.1.4. Odloki, sprejeti 16. septembra 1941

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Ključni dokumenti, na katerih so začeli graditi svojo oblast, so bili odloki, sprejeti 16. septembra 1941 na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. To so bili: „Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor“, „Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije”, „Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev” (kratko »zaščitni odlok«) ter „Odlok SNOO o narodnem davku” in „Posojilo svobode”. Posebnega in daljnosežnega pomena so bili predvsem prvi trije odloki.

Vrhovni plenum OF je najprej sprejel sklep o preimenovanju v Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO). Sklep je obsegal tri člene, posebno usoden je bil drugi člen, s katerim so komunisti utemeljevali monopol in vrhovno oblast, ne da bi za to imeli pooblastilo slovenskega naroda – v vojnem času namreč sploh ni bilo mogoče izvesti volitev ali referendumov. Edini, ki so imeli pooblastila volivcev, so bili predstavniki predvojnih zakonitih strank, ki pa v OF niso bile zastopane. Komunistična

[Stran 105]

partija je bila ilegalna stranka in je bila prepovedana leta 1921 po atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Z odlokom o monopolizaciji upora so komunisti, ki so vodili OF, močno ovirali odpor tradicionalnih strank. Ni jim šlo toliko za odpor proti okupatorjem, ampak predvsem za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo.

Drugi pomemben odlok je bil „Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“. To je bil hkrati prvi „normativni akt“ SNOO po svojem konstituiranju. Določal je, da slovenske vojaške čete tvorijo slovenski vojaški zbor z lastnim poveljništvom. Ta vojaški zbor pa je vključeval v „Narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“ pod poveljstvom Glavnega štaba.

Tretji odlok z dalekosežnimi posledicami je bil »zaščitni odlok«, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Bil je temelj t. i. „revolucionarnega sodstva“, in sicer vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih. Uredba je pričela veljati konec avgusta 1944. Za komuniste je bil ta odlok formalna osnova za preganjanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oz. KPS, legitimiral naj bi tudi „likvidacije”, torej umore Slovencev, ki niso sledili načelom, zapovedim in ukazom OF oz. KPS. S tem instrumentom je bilo neljube nasprotnike mogoče razglasiti za „izdajalce” ne glede na to, ali so dejansko sodelovali z okupatorjem ali pa so (čeprav izven OF in partizanski vrst) delovali proti okupatorju.

„Zaščitni odlok“ je predvidel posebna tajna sodišča, ni pa o tem navedel ničesar konkretnega. Določal je hiter, ustni in tajni postopek, obtoženec ni imel možnosti zagovora. Zoper razsodbo tudi ni bila možna pritožba. Nekaj vidnih obsodb je objavil ilegalni Slovenski poročevalec, dokler se ni izkazalo, da so take objave izredno negativno vplivale na ljudi. Iz objavljenih obsodb ni jasno, kdo, kje in kdaj je bila sodba izrečena. Imena žrtev je določilo vodstvo partije in ne izvršni odbor OF ali kakšno tajno sodišče. Včasih je partija določila krog ljudi, med katerimi je nato „Varnostno-obveščevalna služba“ kot partijski eksekutor izbrala primerne žrtve. Obtožbe so zelo splošne, s konkretnim dokazovanjem se sploh niso ukvarjali, narekovala jih je potreba revolucije. Namen »likvidacij« sploh ni bil kazen za neko konkretno dejanje, temveč odvračanje in zastraševanje drugih.

16. september 1941, dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven Osvobodilne fronte, je formalni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov. ■

9.1.5. Domobranci

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob ustanovitvi operativne cone Jadransko primorje, ki je obsegala tudi Ljubljansko pokrajino, so Nemci območje vojaško prenovili in ustanovili nove pomožne policijske enote. Obenem je slovenski protirevolucionarni tabor po porazu vaških straž za ustavitev revolucionarnega nasilja sklenil osnovati vojsko, ki se bo borila proti partizanom in uveljavitvi komunizma. Z ustanovitvijo take formacije se je protirevolucionarni tabor tudi ognil mobilizaciji slovenskih fantov v nemško vojsko, kot se je to že zgodilo na Štajerskem in Gorenjskem. 24. septembra je bilo tako ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Jedro so tvorile enote vaških straž z novomeškega območja, slovenski četniki in prostovoljci iz Ljubljane.

Domobranska zastava je bila slovenska trobojnica z orlom dežele Kranjske. Vodilo jih je geslo: »Za Boga, narod in domovino«. ▶

[Stran 106]

Pripadniki enot so na levem rokavu nad komolcem nosili grb modrega orla dežele Kranjske, ki je bil na beli podlagi. Na čeladi so imeli naslikan ščit v barvah slovenske trobojnice, na lahkem pokrivalu pa so nosili kokardo z orlom na trobojnici. Kasneje je protirevolucionarni tabor ustanovili še Gorenjsko samozaščito in na Primorskem Slovenski narodni varnostni zbor.

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali polkovnik Franc Krener, podpolkovnik Milko Vizjak, podpolkovnik Ernest Peterlin in kapetan Ladislav Lah. Za poveljnika se je razglasil general nekdanje jugoslovanske vojske Leon Rupnik, ki pa so ga nemške oblasti odstavile, septembra 1944 pa so mu podelile naziv generalni inšpektor Slovenskega domobranstva. Leta 1945 se je po neuspelem poskusu prevzema poveljstva umaknil.

Vojaška taktika enot Slovenskega domobranstva je bila prednostno defenzivno usmerjena v varovanje krajev in postojank. Za ofenzivo so bili namenjeni udarni bataljoni, sprva poimenovani po smereh neba, nato številčno kot udarni bataljoni. Njihovo število se je s preimenovanji in prestrukturiranji gibalo med 4 in 6. Vidnejša in sposobnejša domobranska poveljnika sta bila Dušan Meničanin, poveljnik bataljona Ovest in 4. udarnega bataljona ter Vuk Rupnik, major, poveljnik 2. udarnega bataljona. Akcije udarnih bataljonov so se velikokrat končale z uspehom, medtem ko so statične postojanke večkrat utrpele hujše izgube.

Na višku dejavnosti je poleti 1944 Slovensko domobranstvo štelo 13.500 pripadnikov, Gorenjska samozaščita 2500, Slovenski narodni varnostni zbor pa slabih 2000.

Z napredovanjem sovjetske rdeče armade in slabljenjem moči Nemčije, predvsem pa z zavezniškim izkrcanjem v Normandiji in ne v Dalmaciji, kjer bi domobranci lažje prestopili na njihovo stran, enotam ni preostalo drugega, kot da so se začele z enako mislečimi civilisti umikati proti severu. Po preboju partizanske zapore pri Borovljah so jih razorožili Angleži in jih nastanili v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju. Od tam so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, skupaj s civilisti izročili partizanom in jih odpeljali v Šentvid, Teharje in Škofjo Loko. S kamioni so jih nato prepeljali na morišča v Kočevskem rogu, v okolico Teharij in v okoliške gozdove Škofje Loke. Pobili so okrog 11.600 vrnjenih domobrancev, med njimi tudi nekaj civilistov. Pred pobojem so jih večinoma, še posebej na Štajerskem, dolgo mučili. Vrnitev in poboj 2000 civilistov z Vetrinjskega polja je v dogovoru s feldmaršalom Alexandrom uspel preprečiti primarij dr.Valentin Meršol. ■

10. Dodatek

[Stran 106]

10.1. Zahvala

10.1.1.

Maja lani je umrl prof. dr. JOŽE VELIKONJA, zvesti in dolgoletni član Nove Slovenske zaveze. Spomnili smo se ga v Zavezi št. 99, kjer je objavljen obširnejši opis njegove življenjske poti.

Ob koncu poletja nas je z veliko hvaležnostjo navdala vest, da je v svoji oporoki velikodušno namenil znaten del sredstev za delo Nove Slovenske zaveze. Njegovim otrokom: MARIJI, PETRU in MARKU se iskreno zahvaljujemo za dar v imenu njihovega očeta.

Bog naj mu da večni mir in pokoj in naj ga bogato poplača za njegovo dobroto! Peter Sušnik, predsednik NSZ

[Stran 107]

11. Po branju

11.1. Peter Tomažič: Z druge strani

Avtor:
Damjana Kern

11.1.1.

Domoznanska sekcija Interesnega združenja Naša Lavrica je ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne izdala dobrih sto strani obsežno knjižico z naslovom Z druge strani, ki jo je podnaslovila Pričevanja s Škofljice in bližnjih vasi o drugi svetovni vojni. Avtor je domačin Peter Tomažič, ki je več let zbiral fotografije ter med škofeljskimi ljudmi beležil najrazličnejše spomine na čas med in po drugi svetovni vojni. Sprva jih je objavljal na internetu, nato pa jih pripravil še za knjižno izdajo.

Kot zapiše v predgovoru, ga je k raziskovanju spodbudilo dvoje. Po eni strani prijetni spomini na lastne otroške dogodivščine, ki so se odvijale v bližini dvorca Lisičje nad Škofljico, kjer je bil med drugo svetovno vojno salezijanski zavod. Po drugi strani pa ga je nagovarjalo prebiranje zapisov o času italijanske okupacije, internacije ter o tedanjem življenju in delovanju salezijancev na območju Škofljice, ob katerih se mu je odpiral povsem nov pogled na takratno zgodovinsko dogajanje, ki je pri domačih ljudeh pustil neizbrisne brazgotine.

V knjigi je zbranih dvanajst spominskih pričevanj prebivalk in prebivalcev Škofljice in okoliških vasi ter dveh duhovnikov – salezijancev, ki sta dijaška leta med drugo svetovno vojno preživela v dvorcu Lisičje nad Škofljico. Pričevalcem je poleg izvornega okolja skupno to, da so živeli v času vojne (nekateri so bili tedaj že polnoletni, večinoma pa so bili otroci v starosti od štiri do petnajst let), da so bili rojeni v kmečkih družinah (praviloma nenaklonjenim prihajajočemu komunizmu že med vojno ali pa po vojni) in da so bili na nek način – čeprav samo prek duhovne oskrbe – povezani s salezijanci v gradu Lisičje.

Posamezne pripovedi časovno in vsebinsko sledijo bolj ali manj enotni strukturi. Pričevalci najprej spregovorijo o svojem življenju, življenju družinskih članov in vaške skupnosti, osredotočijo se zlasti na čas druge svetovne vojne in na prvo desetletje po njej. Iz njih vrejo spomini na začetke vojne, prve partizanske akcije, prva »osvobojena« ozemlja, internacijo, italijansko ofenzivo, pojav vaških straž, kapitulacijo Italije, vmesni čas do nemške ofenzive, nemško ofenzivo, pojav domobranstva ter na zaključne boje. Skozi pripovedi se tako izrisujejo družinske zgodbe, obenem pa se beleži kronika tamkajšnjih vasi. Pomemben del pripovedi je kot rečeno posvečen spominu na salezijance in njihov zavod v gradu Lisičje. Mnoge družine na Škofljici in v okolici so se v težkih medvojnih časih namreč tesno povezale z njimi, predvsem prek njihove verske oskrbe in dela za otroke in mladino. Spomine na salezijance in njihove dejavnosti bogati tudi več kot sto fotografij, ki so v veliki meri povezane s kulturnim, vzgojnim delovanjem salezijancev v gradu Lisičje: maše, procesije, dramske in športne igre, izleti v bližnje kraje, pomoč salezijancev na kmetijah, ki so julija 1942 izgubile skorajda vso moško delovno silo, saj so Italijani v internacijo odpeljali večino moških med 18. in 55. letom … Ob rob pričevanjem so v knjižici objavljeni še nekateri dodatki. Na kratko je predstavljen salezijanski izobraževalni sistem, ki ga uvaja seznam salezijancev, povezanih z življenjem v gradu Lisičje. Za lažje razumevanje povedanega v pripovedih služi obrazložitev pogosto uporabljenih vsebinskih pojmov, ki pomagajo razumeti drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Na koncu je dodan tudi slovar pogovornih, redkeje uporabljenih ali posebnih besed, ki se pojavljajo v pričevanjih in se je avtorju zdelo, da morda vsem bralcem ne bodo razumljive.

Vsak poskus razjasnjevanja resnice slovenske polpretekle zgodovine je hvalevredno dejanje. Če gre za angažirane posameznike, ki na (lokalni ravni) delujejo bolj ali manj na etični pogon, še toliko bolj. Knjižica Z druge strani s popisom doživetij ducata preprostih ▶

[Stran 108]

posameznikov v luči tega pomeni dobrodošel dokument tako za lokalno kot tudi za širše slovensko okolje. Vsakdo, ki jo bo prebral, bo brez večjih težav ugodil izhodiščni želji avtorja, namreč, da bi zapisane zgodbe, ki so se dogajale pred več kot 70 leti, pri bralcu »spodbudile sočutje in razumevanje, kako nemočen in negotov je posameznik v vojnih igrah velikih sil ter kakšne grozote in krivice na vseh straneh prinaša vojna, še posebej državljanska«. Smiselna se mu bo zdela tudi odločitev uredništva, da v knjižico vključi tako pripovedi ljudi s partizanskim, domobranskim kot tudi »nevtralnim« predznakom, od katerih vsak s svojo osebno zgodbo kažejo, kot lahkotno ocenjuje uredništvo, da nas »dobrih in plemenitih ali slabih in okrutnih ne dela peterokraka zvezda ali slovenska trobojnica s kranjskim orlom na kapi«, ampak da »je večina Slovencev v okviru danih možnosti v vojnih razmerah poskušala narediti najboljše, ne glede na stran«. Da so preproste in enoznačne delitve, klasifikacije in razporeditve ljudi res lahko krivične in nepotrebne, lahko brez večjih težav posvoji kateri koli bralec. Pri tistem, ki ima sicer razčiščeno vedenje o resnici tega več kot 70 let oddaljenega časa slovenske zgodovine, v glavnem ni nevarnosti, da bi prišlo do napačne interpretacije prebranega. Ko pa bo to dokaj prepričljivo in človeško povedano pripoved posameznikov, ujetih v kolesje zgodovine, bral nekdo, ki je morda tudi sam žrtev načrtne manipulacije in dezinformiranja o najusodnejšem slovenskem dogajanju, bo v najboljšem primeru zmeden, če ne celo na dobri poti, da zadeve napačno posploši in se nagne na stran »vsegliharstva«, če ne celo v skrbno varovano mitologijo »zmagovalcev«. Ravno zato je škoda, da se uredništvo ni odločilo vključiti tudi spremne študije z verodostojnim zgodovinskim orisom, predstavitvijo tamkajšnje enote slovenskega domobranstva ter umestitvijo in vrednotenjem tedanjega dogajanja v Ljubljanski kotlini. Manjka namreč pogled z druge perspektive, ki bi marsikatere dogodke, doživljanja in ravnanja v pripovedi obravnaval dovolj kritično, da bi bralca usmerjal pri razumevanju in presojanju prebranega. S tem bi knjižica postala dragocenejši dokument nedojete slovenske resnice, ki po več kot 70 letih nikakor ni utihnila. ■

Slika 35.

Peter Tomažič, Z druge strani

Pričevanja s Škofljice in bližnjih vasi o drugi svetovni vojni

Založba: Partner graf d. o. o., Grosuplje, 2015 mehka vezava, 135 strani

12. Na platnicah

12.1. Identifikacija žrtev in zločincev

Avtor:
Upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger

12.1.1.

„Ko človek bere ta poročila o krvoločnih zločinih, se zdi, da ima pred seboj slovenski martirologij, slovenski spis o slovenskih mučencih. In kako gledam na vse to? Kaj je treba storiti? Z dogodki slovenske polpretekle totalitarne zgodovine se moramo najprej soočiti, če hočemo postati in ostati civilizirana in etična družba. Prav vsi moramo sprejeti moralna načela o nedotakljivosti človekovega življenja in dostojanstvu slehernega človeka, se pravi načela, ki so bila kruto teptana med revolucijo in po njej.

Ideologija ni in ne more biti opravičilo za noben zločin. Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je treba poiskati krivce. Ni dovolj samo identificirati žrtve, treba je identificirati tudi zločince, pa naj so individualni ali skupinski, politični ali ideološki. Javno je treba obsoditi takratno totalitarno oblast in s tem oprati dobro ime iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda, ki so jih med vojno in vsa leta po njej zlorabljali za nekakšen živ ščit totalitarnih politikov, ideologov in zločincev. Vsak poskus, da se zločini prekrijejo, kar je bilo tudi pričujoče, vsako omalovaževanje je najhujša politizacija teh zločinov, zato se tudi od državne oblasti pričakuje, da bo izpolnila svojo moralno dolžnost. Prepričan sem, da se ob odkrivanju resnice vedno bolj krepi narodova moralna zavest, ki narod vodi k spravi.“

Upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger na Radiu Ognjišče, 23. 9. 2009

12.2. Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941-1945

12.2.1.

Slika 36.

12.3. Priporočamo

Avtor:

12.3.1. Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941-1945

Slika 37.

Znanstvena monografija zgodovinarjha dr. Damjana Hančiča je temeljna raziskava revolucionarnega nasilja v Ljubljani. Sloni na temeljitem študiju arhivskega gradiva, pridobljenega v Arhivu Republike Slovenije in Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ter na številnih objavljenih zgodovinskih virih, časopisih, pričevanjih in literaturi. Ljubljana je bila izhodiščna točka revolucionarnega nasilja in prav zaradi tega je Hančičeva raziskava izjemno dragocena za razumevanje celotnega dogajanja v slovenskem prostoru med drugo svetovno vojno.

Notes

1.

Vsi navedki v ležečem tisku so, če opomba ne govori drugače, del papeževega predavanja in so vzeti iz Zaveze št. 63, str. 64 – 68.

2.

»Za sleherni razum je nedoumljivo, da je bilo po 11. septembru tako malo islamskih intelektualcev, pa duhovnih, moralnih in političnih voditeljev, ki bi odločno in glasno zavpili, da so talibi zeleni fašisti in da mučeništvo kamikaz ne vodi v raj … V navzkrižju z zdravo pametjo je to, da so v evropskih predmestjih možje in žene, ki vidijo v bin Ladnu svetnika ali junaka.« (B. H. Lévy, Le Point, navaja D. Ocvirk, CD 114, str. 42.)

»Ker se hočejo namreč levičarji maščevati nad judovsko-krščansko družbo in tradicijo, zlorabljajo muslimane in islam kot orožje, s katerim bodo to uresničili. Zaradi tega srečamo veliko starih levičarjev na strani islamistov, ko le-ti demonstrirajo. Levičarji tako pač odvračajo od resnične problematike.« (R. Kaci, ‘Islam des Lumières’ contre ‘International islamiste’, navaja D. Ocvirk, CD (Cerkveni dokumenti) 114, str. 43).

3.

R. Redeker, Face aux intimidations islamistes, que doit faire le monde libre?, v: Le Figaro, navaja D. Ocvirk, CD 114, str. 41.

4.

To zbuja zanimivo asociacijo. Po klasifikaciji – sicer z ničimer utemeljeni – publicista Romana Leljaka se sodelavci udbe – pod katerimkoli imenom je že delovala: ozna, udba ali SDV – delijo v tri skupine: kar 60% naj bi jih sodelovalo iz domoljubnih razlogov, del iz materialnih motivov, del pa zaradi udbovskega izsiljevanja (http://nova24tv.si/slovenija/leljak-razkriva-seznam-10-tisoc-ljudi-ki-so-sodelovali-z-udbo/). To pravzaprav ustanovo prikazuje v svetli luči, navsezadnje je domoljubje pomembna vrednota, in tudi motivi Mitje Meršola so bili potemtakem častni. Vse drugače pa je denimo z Antonom Drobničem in tudi z Justinom Stanovnikom: ta dva sta se, kot je prizadevno razglašal Leljak, zlomila pod pritiskom in imela končno od tega tudi korist: drugače kot bolj načelni izsiljevanci sta lahko študirala, Drobnič je imel v socialističnem režimu celo dobre službe, kot generalni državni tožilec pa ni storil ničesar zoper bivši nedemokratični sistem in to je bila njegova pozno vrnjena protiusluga. »Ugotovitve«, do katerih vodi Leljakova domnevno nediskriminatorna, do konteksta indiferentna, objektivna in pravična metoda, so v tem primeru seveda v grotesknem nasprotju z resničnostjo. Njen »objektivni« učinek je diskreditacija dveh ključnih osebnosti iz kroga Nove Slovenske zaveze, s tem pa tudi njenega prizadevanja: odkriti veliko in resnično sliko slovenske zgodbe od sredine 20. stoletja naprej. Metoda in njeni rezultati so v tem primeru še zgovornejši od referenc, ki jih daje kariera raziskovalca.

5.

Hrvaški zgodovinar Josip Jurčević omenja zasluge Romana Leljaka v zvezi s tem (Reporter, 5. september 2016, str. 53): upravičeno. Gotovo je ob njegovem pomembno tudi delo nekaterih drugih raziskovalcev, naj omenim le številne knjige Igorja Omerze in v globlji – a zelo bistveni zgodovinski perspektivi – zgodovinske raziskave delovanja predhodnice udbe VOS , ki jih je dr. Damjan Hančič zbral v knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945.

6.

http://www.casnik.si/index.php/2016/09/12/rosvita-pesek-france-bucar-je-bil-vecni-disident/#.

7.

http://www.rtvslo.si/moja-generacija/novice/slovenija/rosvita-pesek-bucar-je-dal-nastanku-neodvisne-drzave-neizbrisen-pecat/402600 .

8.

Mimogrede: tudi o razmerju med Bučarjem in Jožetom Pučnikom bi se dalo še marsikaj povedati; v uredništvu Nove revije sem bil v drugi polovici devetdesetih let slišal hude skeptične Pučnikove komentarje tako Bučarjeve vloge kot tudi pojma »pošteni borci« nasploh.

9.

Avtor je pesnik Dragan R. Ačimović (1914 Jagodina –1986 Johannesburg), časnikar, prevajalec, potopisec, založnik.

10.

Parallel lives, Vintage Books, 967–968, New York 1993.

*

Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek.

*

Pred izidom zbirke zamolčanega mladega pesnika pri založbi Družina (zbral in uredil France Pibernik) objavljamo kratko predstavitev in nekaj pesmi.

*

Objavljamo nagovor s spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki je bila 4. junija 2016.

*

Objavljamo nagovor s slovesnosti ob odkritju spominskega obeležja horjulskemu županu Janezu Bastiču in njegovi ženi Marijani, ki je bila 8. 5. 2016 na Vrzdencu pri Horjulu.

*

Objavljamo nagovor s spominske slovesnosti ob morišču pri Konfinu, ki je bila 25. 6. 2016.

*

Objavljamo nagovor s spominske slovesnosti v Šentjoštu, ki je bila 10. 7. 2016

*

Maša za pok. bana Marka Natlačena ob 130-letnici njegovega rojstva, Štepanja vas, 24. 4. 2016.

11.

Prim. Nastop Moša Pijade na prvem zasedanju AVNOJ v Bihaču, Arhiv vojnoistorijskega instituta u Beogradu, fond Štaba vrhovne komande (JVUO), K-12, 30/12
Datum: 2017-01-09