Zaveza št. 100

Zaveza št. 100Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 100

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja

Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2016

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Sebevidnost more in razuma

Avtor:
Lenart Rihar

1.1.1.

Kje je junak, ki se lahko z distance nasmiha, medtem ko ga tlačijo nočne more? Ne bomo ga našli. Odnos med sanjo in zavestjo je izključujoč. A vendar, besedna zveza navidezna resničnost, ki zajema tudi sanje, utemeljeno vsebuje besedo resničnost. Na neki ravni oziroma v nekem smislu se namreč morasta vsebina resnično dogaja. Poseben dokaz za to je Slovenija, ki živi v nekem svojem anahronem in zatohlem svetu, v katerem ji nobena budilka ne pride do živega. Po polstoletnem boljševiškem mrtvilu ideološka uspavala še kar delujejo, obenem pa se povečujejo tudi novi in novi odmerki – kolikor jih pač organizem še prenese. Njen dremež ali, upajmo, prebujanje tako traja že petindvajset let. Vsem, ki hočejo videti, je razvidno dejstvo, da država nazaduje ali vsaj ne napreduje, kot bi lahko. Če smo spočetka vihali nosove nad višegrajsko skupino, so se danes primerjave s Srednje Evrope znova pomaknile na Balkan in je tako spet vse večkrat slišati, da smo najuspešnejša država bivše Jugoslavije. Vendar še to velja kvečjemu pogojno. Velja za neko površno gospodarsko sliko in dosežen materialni življenjski standard, notranje zdravje, ki mu zavdajajo boljševiški sedativi, pa nas bržkone postavlja na rep tudi v primerjavi s temi državami.

1.1.2. Vem, a ne verjamem …

Če poznamo naravo totalitarne države, je razumljivo, marsikdaj celo opravičljivo, da ljudje pod hudim pritiskom ta enodimenzionalen svet doživljajo kot pretežno sprejemljiv, čeprav je v nasprotju z otipljivimi dejstvi. Navzkrižja rešujejo z drobnimi pobegi v ta ali oni eksil –, če ni kaj kakovostnejšega, vsaj s pomočjo protirežimskih političnih šal. Na ta preživetveni kompromis, ki je totalitarni svet delal znosnejši, kaže tranzicijsko dogajanje, saj nove razmere vendarle dopuščajo zavrnitev navideznega, lažnivega sveta in vrnitev k resničnosti, a tega obrata ni bilo niti v približno pričakovani meri. Ta otopeli dremež je gotovo eden od pokazateljev totalitarne poškodovanosti.

Seveda drži, da ima strahovita sila boljševiške mašinerije, ki je delovala do zadnjega dne in deloma podtalno, deloma v nereformiranih (pod)sistemih deluje še naprej, svojo vztrajnost, ki bi jo bilo težko izničiti celo s skupnim naporom vseh. Pa vendar preseneča podleganje velike večine Slovencev tej postboljševiški dremavici, ki je lahko videti tudi zelo živahna in razborita. Že od začetka smo nakazali, da virtualni sanjski svet za razliko od sveta resničnosti in prisebnosti ne pušča nobenih dvomov. To se še bolj kot v ideološki zadrtosti protagonistov kaže med »navadnimi« ljudmi, ki brez pomisleka in premisleka sledijo nenapisanemu scenariju, zakonitosti slovenskega sveta pa razlagajo po (včasih direktnem, včasih latentnem) diktatu posttotalitarnih igralcev. Tako jih strašno predvidljivo jezi »ukvarjanje s preteklostjo«, volijo pa bodisi »naše« ali pa nikogar, ker so vsi enaki in se ne splača.

1.1.3. Razumem in se čudim …

Čeprav se torej tudi to dogajanje lahko razloži in je tako kot v neposrednem boljševizmu lahko do neke mere celo opravičljivo, pa vendar prebujenemu človeku, ki vidi in upošteva resničnost, vse skupaj ne gre v račun. Vsaj trije razlogi govorijo v prid temu, da je ta slovenska omotica vendarle škandalozna. Prvi je v tem, da smo boljševizem doživljali do obisti in naprej. Ne le nekaj let kot nacizem ali fašizem, pač pa skoraj pol stoletja. Človek se resnično vpraša, če je v osemdesetih letih bil še kje kak čudak, ki je verjel v t. i. socializem in njegove [Stran 002]iznajdbe. Celo najbolj ploski Mladinini agitpropovci so se v tistem času nekoliko ogradili od njih. Skratka, skozi takratno prizmo je današnji Slovenec s svojimi nostalgijami po socializmu in celo Jugoslaviji pravi Marsovec. Drugi razlog za škandal je v tem, da imamo sicer res osrednje masovne medije, ki jih je v svojem bistvenem toku domala ena sama nekdanja ideologija, a imamo kljub temu danes za streznitev na razpolago celo vrsto možnosti, da se dokopljemo do resnice, da primerjamo domače razmere z zahodnimi ali da vidimo, kako je z rajem v preostalih socialističnih oazah sveta in podobno. Očitno nič od tega ne zadošča oziroma se ne potrudimo, ne deluje, nas ne prebudi. In naposled je tu še tretji razlog, ki bi nas prav tako moral vreči iz spanja in je bodisi v sprotnih nelogičnostih, ki smo jim priče tako rekoč vsak dan (praznovanje ničesar, likvidatorski tek po Ljubljani ipd.) bodisi v frapantnih dogodkih, kot je odkritje Hude jame ali politično procesiranje in zaprtje vodje opozicije med volitvami.

1.1.4. Spim in grem naprej …

Za demokracijo si je težko zamisliti kaj hujšega, kaj bolj ekscesnega, kot je na eni strani montiran politični proces znotraj njenega pravosodnega sistema ali pa na drugi odkritje masovnega morišča. In vendar: Slovenec morda privzdigne veko, prisluhne zvočniku, ki pravi, da ni nič ali pa da je resničnost, ki se mu je prikazala, laž. Veka omahne nazaj in slovenski mrtvi tek gre naprej. To je tisto, kar dela naše stanje nadrealistično. To je stanje, ki ga bralec Zaveze, ozdravljen utopij in cepljen proti laži, ne more razumeti.

Ali pač. Če kdo, je spet bralec Zaveze tisti, ki razume, zakaj je tako. In s tem uteleša pozitivno plat slovenskih paradoksov: ob svojem vpogledu v realno stanje in ob tolikih razvidnostih nekako ne more dojeti, kako je lahko toliko ljudi zaslepljenih, po drugi strani pa s

poznavanjem zgodovinskih in tranzicijskih okoliščin spet daleč najzanesljiveje vidi, zakaj je tako. Vidi, kako rojaki podlegajo mori, medtem ko sanjajo svoje samomorilne nostalgije, ko vehementno ponavljajo puhlice ali laži za oblastniškimi trobili, ko na idejnopolitični ravni živijo mimo osnovne logike in neposrednih življenjskih izkustev. Zaveza lahko živi svoje življenje v središču, temelji na resnici, je zavezana najzahtevnejši etiki, doslednemu razumu in neovrgljivi logiki, predvsem pa ljubezni do svojega naroda. A če se večina rojakov ravna po sufliranih morah in utopijah, vse to postaja obenem del njenega življenja. In tako smo naposled vendar dobili junaka, ki simultano reflektira moro, s katero mora živeti.

1.1.5. Ne smem biti, torej sem …

Stota številka Zaveze je velika reč. Zato vas bo morda ob prebiranju besedil, ki se nanašajo na ta jubilej, kljub vsemu presenetila odsotnost tiste vrste vznesene govorice, ki jo običajno provocirajo površinski okrogli razlogi. Veselje je zastrto s kopreno častitljivosti in hvaležnosti, tuintam celo trpkosti. Tudi tu je torej Zaveza posebna. Tako bitno je zvezana z največjo slovensko tragedijo, da tvorita nerazdružljiv spoj. Ker tokrat izraziteje razmišljamo v ključu paradoksov, lahko zapišemo, da je obstoj Zaveze po četrtstoletnem življenju v relativni svobodi na nek način celo problematičen. Njeno poslanstvo bi namreč že zdavnaj morale prevzeti različne – pravzaprav vse – kulturne, znanstvene, raziskovalne, visokošolske ter druge prosvetne in vzgojne ustanove. Vendar ker smo daleč daleč od tega, ker Zaveza ubira samotno pot in ker je, kot smo rekli, v svojem bistvu vezana na nepojmljivo tragičnost nedavne zgodovine, bi bilo naravnost tragično tudi to, če v uborno kulturno in duhovno stanje naše domovine ne bi štirikrat letno prihajali niti njeni zvezki.

[Stran 003]

Paradoksi slovenske tranzicije

Slika 1. Paradoksi slovenske tranzicije Philippe Brame
[Stran 004]

1.2. Zavezina pričevanja

Avtor:
Matija Ogrin

1.2.1.

Zadnja prošnja, ki jo je umirajoči Hamlet izrekel na odru svojega življenja, preden ga je zagrnil zastor molka, so bile besede: Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.

Ta stavek je zelo znan – in po pravici, saj je v njem nekaj zelo visokega: je prošnja, je zahteva: razloži mene … Kaj je človek, da ga je treba razložiti? Ali so v njegovih dejanjih in odločitvah takšne globine, da brez njihove razlage človeka ne doumemo? S tem stavkom je znameniti dramatik namreč povedal, da ljudje potrebujemo eden drugega tudi zato, da nas tisti, ki so nas poznali, razložijo. Da tako povedo o nas bistveno, tisto najpomembnejše. Mene in mojo stvar. To pomeni, njegova stvar izhaja iz njega, najprej je on, človek, in njegove skrivne globine, in od tam izvira njegova stvar, njegovo dejanje, odločitev, prizadevanje. Njegova stvar je – v pomembnem pomenu besede – prav on sam.

Poslanstvo, ki ga Zaveza opravlja polnih 25 let, je zelo visoko. Že s stoto številko revije izpolnjuje tisto neslišno prošnjo naših pokojnih: Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.

Te prošnje žrtve revolucije niso mogle izreči, ko so bile še žive, ker so mnogi od njih umirali v strahoti, ki presega vsako misel nase, vsako misel na vse, kar je manj kot Bog. Tudi ne izrekajo slovenske žrtve te prošnje iz onstranstva, kajti tam, kjer so, ni treba več ničesar izreči, ničesar prositi. Prošnja razloži me zato ne prihaja od njih, marveč jo v njihovem imenu izreka naša slovenska stvarnost sama. To prošnjo nam z ukazovalnim glasom nalaga red resničnosti, rečemo lahko celo: red stvarstva. Oni so se nekoč izpostavili in trepetali, se bali in bojevali za red resničnosti in pravice – in zdaj je red resničnosti prevzel njihovo prošnjo: Razloži mene in mojo stvar … Kdor ima srce za to, jo bo slišal.

Ustanovitelj in dolgoletni urednik Zaveze,

Justin Stanovnik, in za njim mnogi pisci in pričevalci Zaveze so glas resničnosti slišali in mu odgovarjali s svojim delom toliko let – do stote številke Zaveze. Toliko pričevanj o nezaslišanem, o neznanskem, toliko življenjskih zgodb in usod, tistih nasilno pretrganih v mladosti in tistih, ki so se malone čudežno ohranile do starosti, ki, ene kakor druge, izražajo nedoumljivi lesk biti in skrivnosti …

1.2.2. * * *

Razloži mene in mojo stvar je v Zavezi vselej pomenilo in še zdaj pomeni najprej: razložiti dejstva. Kako je bilo, kdo je bil kje, kaj je bilo prej, kaj je bilo potem. Veliko zgodovinskih podrobnosti, ki pokažejo realni potek dogodkov, povezave med stvarmi, vzroki, osebami. Podrobnosti, ki zrcalijo tkanje osebnih usod in brez katerih bi bila vsa zgodba človeškega žitja v zgodovini izgubljena. Zaveza je v svojih stotih številkah rešila pred pozabo na stotine takšnih osebnih usod in pričevanj. Država Slovenija jih je pustila izginiti, Zaveza jih je reševala – in z njimi rešila za prihodnost najpomembnejši del zgodovine Slovencev v moderni dobi.

Razloži mene in mojo stvar v Zavezi pomeni tudi več od zgodovinskih podrobnosti: pomeni razložiti, kaj je kdo v resnici hotel in moral. Pričevanja o ljudeh, ki jim je revolucija vzela življenje, v Zavezi vedno kažejo tudi na to, da so ti ljudje želeli ohraniti slovensko krščansko izročilo ali omiko, njen red, njeno pravico, njeno službo življenju. Od vodil krščanske omike niso hoteli odstopiti – četudi jih je zato zadela nepojmljiva stiska in strahota. In ko skušamo razložiti njihovo stvar, pravzaprav s tem razlagamo od posameznega k splošnemu, kaj je krščanska omika, kako je izoblikovala in postavila naša življenja in kako je v zgodovini postavila slovenski narod.

[Stran 005]

Kajti prav nazadnje in prav na koncu pomeni Razloži mene in mojo stvar tisto največ: pomeni, kako se je človek, soočen z oblikami zla in z raznimi slabimi možnostmi, v danih okoliščinah oklepal resničnega in dobrega, in kako se je z vztrajanjem v dobrem vzpenjal in segal k najvišjemu, kar je, k presežnemu … Razloži mene pomeni v tej zadnji razsežnosti razkriti, kako se je v spoprijemu s preizkušnjami zgodovine uresničila človekova bit, dosegla polnost in presežnost … Noben človek ne more tega povedati, nobena človeška govorica v polnosti izraziti, toda vsaka plemenita življenjska zgodba prav to izžareva in odseva. To je neprecenljiva vrednost Zavezinih pričevanj. Zaradi globokega dinamizma, ki ga nosi resnica, bo njeno pričevanje tudi v prihodnosti budilo življenje in dajalo Sloveniji novega spoznanja in volje – to pomeni, novega duha.

Mistični mlin – razložiti njihovo stvar

Slika 2. Mistični mlin – razložiti njihovo stvar Philippe Brame
[Stran 006]

1.3. Trije cilji Zaveze

Avtor:
Brane Senegačnik

1.3.1.

Okrogle številke in jubileji so navadno priložnost za veselje: veselje nad, kot pravimo, „prehojeno potjo“, nad tem, kar je bilo doživeto, storjeno in doseženo v času dosedanjega obstoja. Čeprav so sicer čisto zunanja okoliščina, so vendarle tudi zanimiv izraz človeškega nagnjenja k formaliziranju in simbolizaciji, a tudi potrebe po samopremisleku in vedno novem osmišljenju oziroma potrditvi nekega početja, ustanove ali življenja. Sto številk revije Zaveza v petindvajsetih letih je razlog za veselje njenih sodelavcev, podpornikov in bralcev; tudi za zdrav ponos, ki temelji na spoznanju, kako prav je bilo, da je nastala in se v neugodnih družbenih in kulturnih razmerah ohranila. Mislim, da lahko rečem še več: ravno kritičen samopremislek pokaže, kako smiseln je njen obstoj. Ljudje, ki so revijo ustanovili, so videli

– kot priče dogodkov in njihovega zanikanja – nekatere velike, odločilne, morda celo usodne stvari v slovenskem 20. stoletju, ki jih večina ni videla ali ni hotela videti, in si kljub najrazličnejšim pritiskom niso zatisnili oči pred njihovimi posledicami. Niso imeli kapitala, ne finančnega ne t. i. družbenega kapitala. Njihovo delovanje ni bilo nikoli obremenjeno z željo po tem, da bi si ga ustvarili. Njihov cilj je bil drugje. Kje?

Kljub psovanju z revanšizmom in celo fašizmom so vztrajali na nehvaležnem obrobju kulture, deležni pretežno ignorance, sem ter tja posmeha elit, ki obvladujejo središče; in niso nasedli pobudam, ki so pod besedo sprava uveljavljale pozabo. Realni sodobni problemi, obračanje v prihodnost, preseganje ideoloških delitev so le nekateri od sloganov, ki naj bi odvrnili oči javnosti od tistega, o čemer je govorila Zaveza. Če malo pobrskamo po spominu, bomo videli, da so ti prihajali z najrazličnejših strani, od kontinuitetnih in tudi pomladnih politikov, kritičnih intelektualcev in kulturno-moralnih avtoritet ter od vsakovrstnih pragmatičnih življenjskih realistov in od tako imenovanih navadnih ljudi. Čeprav ni mogoče spregledati njihove skrbne izdelanosti in spretnega širjenja po različnih kanalih, so zagotovo pritegnili veliko iskrene podpore dobronamernih, a naivnih ljudi. In končno se nekaj podobnega dogaja tudi z očitki o premajhni angažiranosti ne le revije, ampak tudi društva, ki jo izdaja, pri lustracijskih prizadevanjih ali bolje rečeno pri preganjanju odgovornih za množične poboje, ki so jih izvedli partizani med vojno in po njej: zakaj se toliko posvečati žrtvam in ne rajši odkrivanju in sankcioniranju njihovih krvnikov? To je potrebno posebej poudariti, saj odpor do delovanja Zaveze ni zajemal samo dejavnega zamolčevanja in diskvalificiranja, temveč predvsem zakrivanje pravega cilja njenih prizadevanj in ustvarjanje zmede glede tega. Kaj je torej, končno, bil in ostaja njen cilj?

Ta cilj je po mojem mogoče opisati na tri načine. Najbolj neposredno ga lahko označimo takole: vrniti v javni spomin žrtve revolucionarnega nasilja, ljudi, ki so bili zavestno in načrtno izbrisani iz njega; ljudi, ki niso bili samo fizično umorjeni, temveč tudi dobesedno zasuti s pozabo v obliki industrijskih odpadkov ali pahnjeni v nespomin v podobi kraških jam in rudniških jaškov. To je, recimo tako, opis na zgodovinski ravni. Zaradi tako opredeljenega namena so revijo in društvo prav posebej napadali: seznam očitkov od poskusov spreminjanja zgodovine do rehabilitacije narodnih izdajalcev bi bil zelo dolg, še daljši pa bi bil niz nesmislov, iz katerih so bili oziroma še vedno so zgrajeni argumenti. Takšni napadi so bili že večkrat kompetentno zavrnjeni, pravzaprav lahko rečemo, da jih že danes (kljub še vedno izredno slabi raziskanosti revolucionarnega nasilja) po splošno dostopnih podatkih skorajda ni več mogoče resno zagovarjati s čisto zgodovinskimi ar-[Stran 007]gumenti in jih poganja čista ideologija in iracionalno, popolnoma anahronistično sovraštvo.

Zanimivo pa je, da obenem z vse večjim povzdigovanjem socialistične preteklosti in čaščenjem njenih herojev naraščajo očitki o reakcionarni naravnanosti in anahronizmu Zaveze. To je sicer samo po sebi protislovno, vendar je bistvo težave drugje: v spregledu Zavezinega etičnega cilja. Ta cilj je doseči v slovenski družbi in kulturi antropološki minimum. Po precej razširjenem antropološkem pojmovanju lahko namreč o nastanku človeka govorimo takrat, ko to bitje pokopava mrtve, ko torej ohranja spomin nanje. Opuščanje pokopa ali celo načrtno uničevanje grobov je proces v obratni smeri, proces v smeri razčlovečenja družbe. Družba, ki takšnega procesa ne reflektira z vso skrbnostjo ali ga ima celo za svoj temelj, le težko najde trdna etična merila in smisel prihodnosti. Kako je s tem v Sloveniji, bolj ali manj dobro vemo. Ali pa niti ne: obseg množičnih pomorov še vedno poznamo le v obrisih, podobno tudi njihove oblike in načine, na katere je bil uničevan spomin na ljudi. Posledice tega so pandemične in trajne, zajemajo družbo v celoti in ne izginejo z menjavo generacij. V tem ni nič mističnega ali celo praznovernega: ko je porušen temelj vsega obstoja družbe, postane negotovo delovanje na vseh področjih, pa najsi bodo neposredno povezana z usodnimi zgodovinskimi dogodki ali ne. Ne gre samo za to, da nevidno finančno in družbeno gospostvo, torej globoka država, temelji v njih, temveč za to, da zaradi tega razpokajo osnovne simbolne vezi družbe in postanejo zakoni le še varljiva podoba samih sebe, ker ti lahko veljajo ali pa tudi ne, kultura pa postane splet navidez relevantnih in kompetentnih dejavnosti, ki rabijo predvsem za izogib resničnosti. Zagotoviti antropološki minimum pomeni čisto konkretno: zagotoviti vsakemu človeku pravico do groba in do tega, da njegovi svojci smejo gojiti in tudi javno izražati svoj spomin nanj. Na tej navidez postranski stvari temelji možnost etičnega prebivanja. Brez tega je prazno kakršno koli govorjenje o Evropi, brez tega je nesmiselno zavzemanje za kakršne koli manjšine in razpredanje o parcialnih, družbeno proizvedenih identitetah. Ne gre za vsiljevanje postavk krščanske moralke; kdor tako misli, naj si prebere zadnji spev Iliade. Če pa niti Homer ne sodi več h kulturnim koreninam Evrope, potem se bojim, da se le težko še pogovarjamo o čemer koli. Morda je v resnici že tako.

Justin Stanovnik je v tretji številki Zaveze (str. 4), leta 1991, torej na samem začetku samostojne slovenske države, poudaril, da bo morala biti nova civilna družba zgrajena na nečem, „kar smo v našem stoletju spoznali kot neprecenljivo vrednoto – na normalnosti“. Težka naloga, vendar neizbežna, morda ključna. Velika zahteva prihodnosti. Normalnost je beseda, ki se v besednjaku sodobne kulture – ob vsej mnogoterosti in pitoresknosti njenih oblik in jezikov – ne uporablja veliko. Na neki način je neprimerna, anahronistična. In vendar se ob njej razodevata tako dezorientiranost kot hipokrizija sodobne kulture, ki vse bolj dominira širom zahodnega sveta (iluzije o odrešilnosti zahodnega sveta so že zdavnaj postale plen časa). Ob težnji po vsesplošnem razbitju tradicionalnih oblik družbe in kulture, po denormiranju življenja se vse bolj agresivno uveljavljajo norme politične korektnosti na prav vseh področjih. Zamolčana hipernormiranost zateguje zanko na vratu ustvarjalnosti in svobodne življenjske pobude. To je seveda v mnogih ozirih posledica spretne kulturne strategije, torej namenoma povzročeno stanje, ki ga ni mogoče na kratko opisati v njegovih neštetih pojavnih oblikah. Mogoče pa je reči, da ni brez povezave z nečim drugim: s tihim izgonom vprašanja smrti iz sodobnega kulturnega obzorja. S tem se seveda spremeni veliko, ta molk ali slepota udarja v srčiko človekovega samorazumevanja in etike. Bolj ali manj vse etične težave sodobne zahodne družbe koreninijo v tem dejanju. Tu je izvir zagatnosti našega časa.

[Stran 008]

Paradoksno: ko je izgnal smrt, je zahodni človek na neki način uničil svoje obzorje in izgubil samega sebe. Skrb za normalnost, ki jo je položil na srce Stanovnik, samoumevno vključuje skrb za mrtve in njihov spomin; in ta živim bogato poplačuje: daje jim njihovo mero, zagotavlja jim normalnost. Cilji, ki si jih je zadala ob nastanku Zaveza, resda niso izpolnjeni (z malce utopične domišljije bi lahko rekli: čeprav bi z njihovo izpolnitvijo izgubila svoj smisel, bi bila take izgube smisla vesela), a ne zaradi njenega slabega dela, temveč zaradi izredne težavnosti, ki presega njen domet. „Nekaj je že, če na stvari opozarja,“ je na navedenem mestu zapisal Stanovnik. Vsekakor pa njeni cilji niso povezani s strankarskimi igrami (s „pridobivanjem političnih točk“) in niso ne stvar preteklosti ne zadeva lokalnega slovenskega okolja. Predvsem pa so neločljivo povezani z življenjem – s tem, kar je vedno pred nami. V tem pogledu je sto številk sicer veliko, a obenem tudi malo.

Utemeljeni na normalnosti

Slika 3. Utemeljeni na normalnosti Lovro Stanovnik
[Stran 009]

1.4. Brez spomina

Avtor:
Helena Jaklitsch

1.4.1.

Naša država bo konec junija praznovala 25 let. Toliko let je namreč minilo, odkar smo se Slovenci odpovedali enopartijskemu sistemu ter razglasili samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Le nekaj tednov prej pa je svojo pot začela tudi Nova Slovenska zaveza, ki je svoj izvor utemeljila v »protikomunistični koaliciji ‚Slovenski zavezi‘, ki so jo ustanovile predvojne demokratične stranke, in v vseh medvojnih vojaških in civilnih organizacijah, ki so sodelovale v protikomunističnem odporu«. V svoj program so ustanovni člani jasno zapisali, da bodo storili vse, da se objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora in da se na podlagi tega rehabilitira tiste, ki so bili po krivici obsojeni. Samo taka drža predstavlja realno podlago za dosego resnične sprave med udeleženci državljanske vojne in Slovenci na splošno. Takrat so člani NSZ sprejeli tudi odločitev, da bodo začeli izdajati revijo Zaveza. Revijo, ki je razgaljala vso bedo komunističnega zločina ter krivice in grozote, ki so se dogajale posameznikom, družinam in narodu v času vojne in po njej, so imeli mnogi za popolnoma nepotrebno, za nekakšnega nebodigatreba, katerega mesto je kvečjemu na robu družbenega prostora. Ko je revija prvič prišla iz tiskarne, so borci napovedovali izdajo le dveh ali treh številk. Njihove napovedi so se izkazale kot popolnoma zgrešene. Izredna volja, požrtvovalnost ter odgovornost, ki so jo njeni ustvarjalci čutili do zgodovine in do naroda, je pripeljala revijo do stote številke. Sama do ogromnega dela, ki se skriva v reviji, in do ljudi, ki so jo ustvarjali, čutim spoštovanje, ki ga je težko izraziti. Prav zato sem imela pri pisanju tega uvodnika še posebej velike težave. Vsaka zapisana beseda se mi je zdela nevredna objave v jubilejni številki. V iskanju pravih besed, pred katerimi ne bom zardevala, ko bodo enkrat natisnjene, so minevali tedni. O čem pravzaprav pisati, ko pa so v vseh teh letih toliko tehtnega že povedali veliki možje in žene, ki so ustvarjali to revijo?

Po glavi so se mi podile številne misli, vendar se je ena vračala vedno znova in znova. Zaveza in v njej zapisane zgodbe nam ohranjajo spomin na zgodovino našega naroda. To je izredna dediščina naši generaciji in vsaki naslednji, ki še pride. Naša generacija je namreč generacija brez spomina. Tistega resničnega spomina, ki izhaja iz tistega, kar se je res zgodilo, ne pa iz popačenega, potvorjenega in lažnega spomina. Samo pomislimo. Na naših tleh je svojo življenjsko pot na najbolj krut in krvav način končalo preko sto tisoč ljudi, ki ležijo neznano kje. Le redki so tisti, ki so, čeprav so bili pobiti v zavetju teme, dobili svoje grobove. Med njimi je bil tudi oče družine Novak, ki je pred šestimi leti v osmrtnici, objavljeni v lokalnem časopisu, lahko zapisala: »Po 65 letih smo 20. marca 2010 na Dvoru pri Žužemberku pokopali Ignaca Novaka, ki je bil po ukazu majorja Mitje zločinsko umorjen v Konfinu 1. Posebna zahvala Komisiji za povojne poboje, ki nam je omogočila, da smo ata pokopali k mami, ki ga je tako dolgo čakala.« Mnogi drugi še čakajo, da se njihova imena zapišejo na grobove. Ker pa teh grobov ni, ostajajo (namesto da bi njihova zapisana imena pričala o tem, kakšno hudo se je zgodilo našemu narodu) nedolžno pobiti še vedno le gole, hladne, neotipljive številke, skrite pred našim spominom. Ker ni grobov, še danes ljudje ne morejo in nočejo doumeti vse širine in globine zločina, ki je bil storjen nad lastnim narodom. Brane Senegačnik je nekje zapisal: »Strah ter zapovedani in sankcionirani molk o tako množičnih pomorih resničnih in domnevnih nasprotnikov revolucije, v katerega je moralo biti tako ali drugače vpletenih toliko ljudi, sta napravila črno luknjo v našem spominu.« Črno luknjo predstavljajo kraška brezna, rudniški jaški in tankovski jarki. Tam ležijo pobiti brez imen. Zato je nanje [Stran 010]tako lahko pozabiti. Samo pomislimo. Vsak od nas ima doma album s slikami svojih sorodnikov. Še posebno tistih bližnjih. In čeprav morda koga nismo osebno poznali, imamo z njimi poseben odnos. Preko slike, preko imena in spominjanja naših staršev, morda starih staršev ali drugih sorodnikov jih poznamo. Imajo imena, imajo svoje zgodbe, ki ob pripovedovanju, obnavljanju, prenašanju iz roda v rod postajajo tudi naše zgodbe. Zgodbe, ki nas oblikujejo, nas navdihujejo in učijo. Tudi vsak narod ima svoj »spominski album«, v katerem hrani spomine na svoje rojake. V tem spominskem albumu so imena na nagrobnih kamnih, v njem so zapisani tragični dogodki, ki so se mu skozi zgodovino zgodili. Mi tega nimamo. Nam je bilo to z revolucijo vzeto. Ne le imena, vklesana v nagrobni kamen. Vzet nam je bil tudi tisti spomin, ki se prenaša preko besede. Ker je bil zapovedan molk, se o zločinih ni smelo govoriti. Tisti, ki bi lahko povedali, so ležali pobiti ali pa so morali oditi na tuje, da so si tako rešili življenje. Povojna oblast jim ni dovolila, da bi njihova pričevanja prišla v domovino, v naša življenja, v naše spomine. Mnogi, ki so ostali tukaj, so hude krivice po-

Brez spomina

Slika 4. Brez spomina Philippe Brame

[Stran 011]vojnega sistema prenašali molče, ne da bi o tem spregovorili. Tudi zaradi tega molka smo brez spomina.

Ker je bil spomin za tiste, ki so do oblasti prišli preko krvi lastnega naroda, preveč obtožujoč in obsojajoč, so ti isti vse svoje napore usmerili v izbris resničnega spomina ter v ustvarjanje spremenjene resničnosti in novega, za njihove potrebe prilagojenega in prikrojenega zgodovinskega spomina. Ne vem, če ste že kdaj gledali kakšen znanstvenofantastični film, v katerem nekoga ugrabijo, mu izbrišejo celoten spomin na njegovo preteklost in mu vgradijo neki drug spomin, sprogramiran s posebnim namenom (odvisno od tega, kaj želijo, da ta lik v filmu v nadaljevanju stori). No, točno to se zdi, da se je zgodilo tudi nam. Naš lastni, resnični spomin nam je bil vzet, izbrisan, namesto tega pa je povojna komunistična oblast glave ljudi vztrajno polnila z vsebino, ki jo je sproti prilagajala vsakokratnim potrebam. Tako so največji kriminalci in morilci nenadoma postali narodni heroji in narodni voditelji, partizansko izzivanje in njihov beg ob povračilnih ukrepih okupatorjev hrabre bitke, zločini, ki so jih storili njihovi lastni ljudje, so bili pripisani tistim, ki so jih sami razglasili za sovražnike. Njihova indoktrinacija je bila izredno uspešna (kaj ne bo, če pa so lahko za to uporabljali – in še vedno uporabljajo – vse družbene kanale, od šolstva, medijev, kulture in civilne družbe dalje), kar se kaže tudi v tem, da so danes mnogi še vedno prepričani, da se je vse to, kar so toliko desetletij kot papige ponavljali, resnično zgodilo. Res drži rek, da tisočkrat ponovljena laž na koncu postane resnica. Ta slepota je res neverjetna. Zdi se, da so bili resnično uspešni pri preoblikovanju slovenskega narodnega značaja, tako kot so si zadali v temeljnih točkah svojega programa. In da so bili resnično uspešni pri transformaciji našega (narodnega) spomina. Samo v tej luči lahko razumemo norosti, ki smo jim še danes priča. Spomnimo le na nekaj teh. Po večletnih prizadevanjih svojcev so letos spomladi končno začeli z izkopom in iznosom posmrtnih ostankov umorjenih iz Krimske jame, v katero so med vojno in po njej partizani med drugim vrgli (kar nekaj jih je umrlo brez strelne rane) tudi več zelo mladih ljudi. Arheolog, ki je sodeloval pri izkopavanju, je ob tem dejal: »Prva misel, ki mi pade na pamet ob Krimski jami in podobnih moriščih, je, da lahko govorimo o zadevah onkraj norosti in zla.« V prvih 14 dneh so iz jame potegnili ostanke 26 umorjenih, koliko jih je še notri, si nihče ne upa napovedati. Novica o tem bi morala pretresati slovensko javnost, vendar pa so, kot smo že vajeni, o tem glavni mediji praktično molčali. Kje je tu norost, ki sem jo omenjala? Prav takrat, ko so iz partizanskega morišča na svetlo vlekli kosti pobitih, so v Kočevskem rogu (!) pri Bazi 20 postavljali prenovljeni spomenik Ivanu Mačku Matiji. Si morete misliti?! Leta 2016 so v Sloveniji postavljali spomenik človeku, ki je bil osebno odgovoren za med- in povojne poboje! Človeku, za katerega je njegov sodelavec Albert Svetina zapisal, da je bil »kot rojen za vodstvo Ozne. Bil je grob in surov do človeka in je podcenjeval človeško dostojanstvo. Kdor ni bil njegov sorodnik ali pa ga ni poznal, je bil njegov sovražnik«. Namesto obsodbe ponovno povzdigovanje zločinca. Norost, ki bi morala biti kazensko preganjana. Poveličevati ljudi, ki so zagrešili zločin, ki nikoli ne zastara. Namesto spomenika Mačku bi morala tam stati tabla, ki bi spominjala na ranjence, ki so jih partizani pobili v roški partizanski bolnici, in na po vojni pobite ter v Kočevskem rogu zasute nedolžne žrtve. Toda to ni osamljen primer. Lansko leto smo z vojaškimi častmi pokopali človeka, o katerem se nekatere še živeče priče spominjajo, kako jih je kot politkomisar gnal proti koncentracijskemu taborišču Teharje. Vsem tistim, ki so ob rojstvu naše države hoteli, da se vse, ki so v prejšnjem režimu, ki je sistematično kršil temeljne človekove pravice, zasedali najvišje položaje v državi, s teh mest odstrani in se jim prepove nadaljnje delovanje, je ta človek [Stran 012]zagrozil, da se bo to zgodilo samo preko njegovega trupla. Namesto da bi ga postavili na zatožno klop, smo ga povzdignili v očeta slovenske ustave. Še ena norost, ki je mogoča le zato, ker smo izgubili spomin. Tako kot je samo v luči te amnezije mogoče razumeti nekritično objavo imen oseb, ki naj bi podpisale sodelovanje z Udbo. Brez pojasnila, v kakšnih okoliščinah so bili ti podpisi izsiljeni. Brez pojasnila, da mnogi, ki so to podpisali, niso nikoli ovajali ter niso nikoli postali njeni sodelavci. S takim ravnanjem se pravzaprav mnogim nekdanjim žrtvam ponovno dela velika krivica. Namesto da bi se usmerili na dejanske sodelavce povojne totalitarne države, obsodili njihova dejanja, se tako pozornost usmerja na nedolžne. Stara partijska metoda, bi lahko rekli, vendar je to slaba tolažba za tiste, ki se jim taka kriva obtožba godi.

Tudi nagovor predsednika Državnega zbora na državni proslavi ob aprilskem prazniku, ki ga vsako leto najbolj goreče praznujejo prav tisti, ki najbolj vedo, da je njegova vsebina prazna in lažna, kaže na popolno popačenje našega narodnega spomina. V letu, ko se spominjamo udejanjanja stoletnega sna naših prednikov, nastanka naše lastne države, predsednik zakonodajne veje oblasti svoj govor zaključuje z besedami »Naj živi Osvobodilna fronta!«. Ob takem zaključku bi se morala zatresti vsa Slovenija. Vendar ne od navdušenja, temveč od groze, ker po 25 letih odpovedi totalitarnemu sistem nekdo, ki naj bi poosebljal demokracijo in vse njene vrednote, na uradni proslavi poveličuje organizacijo, pod okriljem katere so se dogajali najhujši zločini zoper narod in posameznika. Toda Slovenija se ni zatresla. Ker ni grobov, ni imen. In ker ni imen, ni žrtev. In ker ni žrtev, ni zločinca. In ker ni zločinca, tudi ne more biti zločina. In ker ni zločina, lahko rabelj dela kar hoče.

Da, o izgubi resničnega spomina, ki je tako tragično doletel naš narod, in o tem, kaj taka izguba pomeni za naš obstoj, za našo prihodnost, sem razmišljala, ko sem razmišljala o tem, kaj napisati za jubilejno številko Zaveze. In ob tem vedno bolj čutila, kako pomembna je pravzaprav vsaka izdana številka za ohranjanje spomina na tisto, kar se je res zgodilo. Res je, da so bila reviji dolga leta vrata do študijskih programov zgodovine tesno, skoraj nepredušno zaprta in da se o njej ni prav dosti govorilo. Še med »našimi ljudmi« je bilo večkrat začutiti nelagodje ob omembi imena Zaveza. Zdelo se je, kot da jim je nelagodno, ker načenja teme, ki pri oblastnikih in pri otrocih revolucije sprožajo nezadovoljstvo. Toda k sreči se njeni ustvarjalci niso dali motiti, čeprav so morali na račun tega prestati marsikatero krivico, slišati marsikatero pikro pripombo ali pa jim je to škodovalo pri karieri. Zaradi njihove vztrajnosti imamo danes pred sabo izredno bogat, izčrpen in verodostojen pregled dogajanja na naših tleh v času, ki je najbolj kruto zaznamoval slovenski narod. In kar je še pomembneje – zaradi njihove zagrizenosti pri iskanju in odkrivanju resnice imamo danes ohranjena pričevanja ljudi, ki jih morda že dolga leta ni več, prav skozi zapise v reviji pa odkrivamo njihove zgodbe. Ko se oziramo nazaj na prehojeno pot Zaveze, se zdi, kot da so njeni požrtvovalni pisci na začetku te poti več kot resno vzeli besede apostola Pavla, namenjene Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.« Hvala vsem, ki ste vsa ta leta ohranjali spomin na našo resnično zgodovinsko izkušnjo. Brez vaših naporov in vztrajnosti bi bili res generacija brez spomina, brez identitete, brez prihodnosti. Tako pa imamo sto številk, ki nas spominjajo, kdo smo, od kod prihajamo in kam moramo iti.

[Stran 013]

2. Kako se je začelo

2.1. Ali bo končno razkrita skrivnost Krimske jame?

Avtor:
Janko Maček

2.1.1.

V teh dneh, ko v deželo prihaja pomlad, se vrstijo tudi datumi, ki opozarjajo na bolj ali manj pomembne dogodke naše polpretekle zgodovine. Kot je že navada, se jih bomo spominjali vsak na svojem bregu naše razdvojenosti. Celih petdeset let smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF (Osvobodilne fronte), pa vendar si zgodovinarji še danes niso edini, katera fronta je bila tedaj ustanovljena – osvobodilna ali protiimperialistična (PIF). Po osamosvojitvi praznujemo 27. april kot dan upora proti okupatorju, toda naše predstave o tem uporu so daleč od enotnosti: ena stran je prepričana, da je bil upor voden in izbojevan pod zastavo z rdečo zvezdo, ki je bila na osamosvojitveni slovesnosti 26. junija 1991 kot simbol totalitarne preteklosti spuščena z droga, kar pa v mnogih glavah ni spremenilo pojma osvobodilnega boja in revolucije, o kateri priča več kot 600 grobišč širom Slovenije in tudi mogočen spomenik sredi Ljubljane.

Tudi v 9. maju vidijo eni dan zmage nad okupatorjem, za druge pa ta dan pomeni začetek polstoletne dobe komunističnega totalitarizma, ki se je začela s povojnimi poboji, zato na eni strani zmagoslavje, na drugi pa žalovanje za tisoči nepokopanih in neizjokanih žrtev.

V teku je že nekaj časa načrtovano in že večkrat preloženo izkopavanje Krimske jame, zato ji bomo posvetili tale KAKO SE JE ZAČELO. O rezultatih izkopavanja bodo gotovo poročali mediji in bo izdano tudi uradno poročilo, tukaj pa bi radi obnovili nekaj zgodovine Krimske jame in se spomnili vzrokov, ki so privedli do tega, da je tu, v neposredni bližini taborišča nastalo tudi morišče in grobišče. Lahko bi rekli, da je Krimska jama eden izmed krajev, kjer je OF že zgodaj pokazala svoj pravi obraz, kjer je revolucija prišla do izraza veliko pred osvobodilnim bojem, kjer je bila zelo zgodaj preizkušena tudi nova metoda hitrega in enostavnega odstranjevanja žrtev, ki do tedaj pravzaprav še ni bila uporabljena. V 25 letih svojega izhajanja je revija Zaveza o Krimski jami objavila kar nekaj člankov raznih avtorjev, zato tale zapis ne bo nekaj novega, pač pa bolj opomnik k spremljanju izkopa in razmisleku o naših nalogah s tem v zvezi.

2.1.2. Krimska jama v spominih Cerkničana Borisa Kralja

Leta 1995 je izšla knjiga upokojenega igralca ljubljanske drame Borisa Kralja Bežanja, beganja, iskanja, ki jo je napisal v svoji samotni kočici sredi cerkniških gozdov. Naslov knjige pove, da je to umetnikova izpoved o doživljanju medvojnega in povojnega časa, da so to spomini na mladost in umetniško ustvarjanje, seveda pa tudi na iskanje poti skozi zmedeni čas – od članstva v Skoju do prijateljevanja s Stanetom Severjem, ki mu ni bil samo umetniški vzor, ampak tudi moder svetovalec pri marsikateri važni odločitvi in ne nazadnje pri »odkrivanju Človeka v samem sebi in po njem Boga«, kot je Kralj sam zapisal.

Zanimivo, da je Boris Kralj del omenjene knjige posvetil Krimski jami. Kako je do tega prišlo? Kraljevi: oče, mama, sinova Boris (1929) in Marjan (1932 ) ter stara mama Marija so živeli v Cerknici. Ko se je na cvetno nedeljo 1941 zvedelo za vojno, je bil oče že mobiliziran, mama pa je s sinovoma in staro mamo odšla k Jurentovim v Beč, misleč da bodo tam bolj varni. Pri Jurentovih so imeli dva fanta, kako leto starejša od Kraljevih; hitro so se spoprijateljili in neko popoldne skupaj odšli h Krimski jami. Navajamo: »Nikoli ne bom pozabil, kako smo neko popoldne odšli do kake pol ure oddaljene jame, ki smo ji rekli Krimska. Krimsko jamo, ali kot domačini pravijo brezno, je narava ustvarila le dober lučaj stran od previsnih sten, s katerih se vidi Ljubljansko barje, vas

[Stran 014]

Slika 5.

Borovnica in ob njej slavni borovniški most, ki je tiste dni v vsem svojem sijaju stezal svoje oboke daleč preko vaških hiš in tudi preko borovniškega zvonika.

Zelo hitro smo se naveličali pogleda na čudovito romantično pokrajino, kajti vabila nas je skrivnost in grozljivost brezna. Tolikokrat in s tako vnemo sta mi pripovedovala o njem, da sem se moral oprijeti podrtega debla, ki je bilo položeno povprek med rastoča drevesa kot nekakšna varnostna ograja. Strah me je bilo pogleda in še veliko bolj zvoka, ki ga je povzročalo kamenje, ki sta ga metala vanj. Na dolgo prigovarjanje sem se končno tudi sam opogumil in vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa smo le zaslišali zvok kamna, ki je začel udarjati ob steno. Začeli smo šteti. Najmanj deset, pa celo do dvajset sekund je bilo slišati zvok, preden se je kamen umiril. Vse to smo počeli z zbranostjo, pa tudi z grozo. Zakaj z grozo, tega ne znam povedati. Ali nas je utesnjevalo žrelo jame, ali je bila to tema, ali zvok, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa je bilo tu nekaj četrtega, nekaj nepojasnjenega, za kar nismo mogli in ne znali najti pojasnila. Dolgo, skoraj predolgo smo se zadržali tam in pri Jurentovih je bil že pravi preplah, ko smo se vrnili domov … Niti v najbolj morastih sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom nekoč, na starost, zvedel o tej jami prav nič pravljično, temveč kruto resnico, ob kateri je pamet zastala in sta se nanjo odzivala le srce in duša s pritajenim ihtenjem.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 16–17)

Tako Boris Kralj zaključi opis srečanja s Krimsko jamo v zgodnji pomladi 1941. Kraljevi so se takoj potem vrnili v Cerknico, Jurentova fanta sta pa tisto leto sama ali skupaj z vrstniki gotovo še obiskala Krimsko jamo in morda v njeni bližini celo pasla živino. Tam mimo je vodila tudi steza – bližnjica, po kateri so ljudje hodili v Borovnico. Verjetno je po njej tisto leto kdaj hitel tudi vidovski župan Anton Tekavec, saj je tako najhitreje prišel v Ljubljano, kjer je večkrat imel opravke. Tudi 26. aprila 1942 zvečer, ko so ga obiskali partizani, se je ravno vrnil iz Ljubljane. Njega in še dva občinska moža so tisti večer ustrelili doma, kmalu potem pa so svoje žrtve že vodili v Krimsko jamo.

Naslednja omemba Krimske jame v Kraljevi knjigi je povezana s spominom na begunjskega [Stran 015]župnika Viktorja Turka in na padec begunjske vaške straže septembra 1943. Takole piše: »Nekaj dni zatem (ko so Italijani odšli iz Cerknice) je padla bela postojanka v Begunjah, oddaljena kake štiri kilometre. Bil sem v množici na trgu, ki je napravila špalir za ,izdajalce’. Pripeljali so jih na zaplenjenem italijanskem kamionu; bil je poln in v sredini je stal župnik Turk. O tem župniku je treba povedati vsaj to: Takoj po okupaciji se je pridružil odporu. Vodje tega odpora so se sestajali celo v njegovem župnišču. Toda v začetku 42. leta, ko je mož zvedel, čemu je namenjena Krimska jama in druge kraške globače in vrtače, se je usmeril ostro na desno in bil tudi ustanovitelj vaških straž.

Sedaj pa je stal na sredini kamiona, obdan z ujetimi somišljeniki, ki so bili vsi mladi fantje. Ko se je kamion ustavil, je množica, v kateri sem bil tudi sam, tako kot pred Pilatom začela kričati: križaj ga, križaj ga, in še vse kaj hujšega. – Čez kakih štirinajst dni smo zvedeli, da so bili vsi obsojeni na smrt na tako imenovanem kočevskem procesu. V imenu ljudstva je bila sodba izvršena. Vprašujem se zakaj, le zakaj, komu je bilo vse to potrebno.« (B. Kralj, Bežanja …, str. 26–27)

Boris Kralj najbrž marsikatere potankosti v zvezi s Krimsko jamo ni poznal, lahko pa domnevamo, da je v svojih razmišljanjih skušal poiskati vzroke, ki so jo naredili za morišče in kraj groze. Tudi župnik Turk na zaslišanju v Kočevju navaja kruti umor Janeza in Franceta Hitija v viharni noči 27. julija 1942 kot glavni in neposredni vzrok za nastanek vaške straže v Begunjah. Kako in kje bi se končal tisti morilski pohod, če Janez Hiti tedaj ne bi skušal pobegniti? Bi morda vse tri ali štiri Hitijeve odgnali h Krimski jami ali pa k nekoliko bližjemu Mihčevemu breznu? Dejstvo je, da so že 27. maja odpeljali Mirka Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Košir se ni vrnil in zanj je obveljalo, da se je njegova pot končala v Krimski jami, Kranjc pa se je po dveh dneh vrnil in kasneje zapisal naslednje: »’Še je prostor v Krimski jami’, ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri triurnem zaslišanju. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru. Ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem, zmeraj sem se z grozo spomnil samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Koliko ljudi iz naših krajev je požrla?!«

13. julija 1942 so prišli neznani partizani k Zalarjevim, po domače Jakobovim na Kožljeku, vasici, ki se je ugnezdila na grebenu ob begunjski podružnici sv. Ane, od koder je lep razgled po celi Menišiji. Zahtevali so, da jim Marija pokaže pot do Stražišča. Pri Jakobovih je bilo osem otrok in Marija je bila najstarejša med dekleti. Ukvarjala se je s pletiljstvom in njen zaslužek je bil edini dohodek pri hiši. Ni bila poročena. Domači so vedeli, da od Stražišča pelje bližnjica proti dolini Zale in naprej do Krimske jame, zato jim je strah stisnil srce. In res so že naslednji dan zvedeli, da so skupaj z Marijo odpeljali še pet drugih deklet in žena: 16-letno Anico Juvančič in njeno sestro Angelo (1921), Lukovi dve, Ano Obreza (1914) in Jožefo Šivec (1907), mater dveh otrok – moža so ji ustrelili Italijani – ter Ivanko Purkat (1921) iz Gornjih Otav. Po letu 1980 so sorodniki Marije Zalar od vinjenega bivšega partizana iz okolice Borovnice prvič slišali, da so Marijo nekaj dni imeli v svojem taboru za »zabavo«. O teh »zabavah« so pripovedovali tudi drugi nekdanji partizani – baje se je o tem govorilo celo v Argentini. Po nekaj dneh so dekleta živa ali na pol živa spehali v jamo. Opiti nekdanji partizan pri tem ni pozabil omeniti, da se ga je Jakobova s Kožljeka tako krčevito oklepala, da jo je moral suvati od sebe, sicer bi še njega potegnila s seboj, in na koncu je tudi dostavil, da se je še tri dni in tri noči slišalo njeno »javkanje« iz jame. (Zaveza št. 56, str. 37–38)

[Stran 016]

2.1.3. Rešenci z vlaka in Krimska jama

V 48. številki Zaveze je bil marca 2003 objavljen članek Štiri zgodbe »rešencev« z Verda. Uvod je napisal urednik Justin Stanovnik: V nedeljo, 28. junija 1942, so Italijani izvedli obširne racije po Ljubljani. Zajele so zlasti Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo. Vojaki so blokirali ulice, hodili od hiše do hiše in zganjali na kamione moške, ki so bili v letih, primernih za odhod v partizane. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih sortirali. Še isti večer so za internacijo določene odgnali na kolodvor, strpali v živinske vagone in odpeljali. Okrog polnoči je vlak prispel na Verd, kjer so ga napadli partizani, ki niso vedeli, da so na njem interniranci; z napadom so nameravali zmesti Italijane in omogočiti Drugi grupi odredov prehod železniške proge. Ko so interniranci začeli vpiti, naj ne streljajo, ker so v vagonih Slovenci, so partizani obstreljevali samo še vagone z italijansko posadko, internirance pa pozvali, naj se jim pridružijo. V tem obstreljevanju so bili mrtvi tudi trije interniranci, več pa je bilo ranjenih. Z njimi in drugimi rešenci so se partizani umaknili in do jutra prišli v taborišče pri Kožljeških žagah.

Med rešenci je bil tudi Milan Guček, ki je kasneje v knjigi Jutri bo vse dobro opisal rešitev z vlaka in dogodke naslednjega dne. Medtem ko so bili nekateri, tako kot Guček in njegov prijatelj Štefan, srečni, ker so se rešili internacije, so drugi očitno kazali zaskrbljenost in jih je zanimalo, kako bi se čim prej vrnili v Ljubljano. Že to pa je zbudilo nezaupanje in strah drugih, da bodo »izdajalci« v Ljubljani vse povedali Italijanom in da bodo zato trpele družine.

Sredi dopoldneva je pred zbrane rešence stopil neki partizanski »funkcionar« in jih nagovoril: »Tovariši, naša vojska je prostovoljna, zato ima vsak na izbiro, ali se odloči za partizansko borbo ali pa za povratek domov. Če pa je kdo za orožje nesposoben ali manj pogumen, pa bi rad ostal pri nas, se lahko prijavi za delavski bataljon. Tamle pred žago bo popisovanje, kakor se bo kdo odločil. Priglasite se kar sedajle, takoj!« Po tem nagovoru so se rešenci živahno pomenkovali, kaj in kako bi se odločili. Starejši možakar je povedal, da bo šel v delavski bataljon, saj ima slabo srce in naporov v borbi ne bi prenesel. Neki mladenič je rekel: »Kar med borce bom šel, da bom ,polentarjem’ malo podkuril.« Tretji se je opravičeval: »Najraje bi šel domov. Šele poročil sem se in tudi mama je bolna.« Guček in Štefan sta se odločila, da se prijavita med borce, in takoj stopila do mize, kjer so popisovali. Kmalu po koncu popisovanja sta tudi zvedela, da se je komisiji javilo 320 rešencev; od teh jih je bilo za v borce 85, za delavski bataljon 220 in 15 za domov.

Ko so jih ponovno sklicali v zbor, jih je nagovoril neki višji partizan – menda politkomisar. Sledil je ukaz, naj se razvrstijo v tri skupine tako, kakor so se prijavili: borci, delavski bataljon, domov. Po koncu zbora so se borci in za delo prijavljeni lahko svobodno gibali po taborišču, one za domov pa so odvedli na manjšo jaso na robu taborišča in jih močno zastražili. Prijatelj Stane je na to opozoril Guč-

Jože Kranjc se je kot vaški stražar že septembra 1942 spustil v jamo

Slika 6. Jože Kranjc se je kot vaški stražar že septembra 1942 spustil v jamo

[Stran 017]ka in pripomnil: »Da jih ne bi postrelili tukaj pred nami. Tega nisem vajen gledati.« »Vsega se bo treba privaditi«, ga je miril Guček, toda zatikajoči se glas ga je izdal, da je tudi njemu tesno pri srcu. Še pred mrakom so se odpravili na pot in po postanku pri Sv. Vidu zjutraj prišli v Iško.

Ni se treba posebej truditi, da v tej pripovedi Milana Gučka opazimo, kako se je po eni strani takoj pridružil obsodbi tistih, ki so se javili za domov, hkrati pa zamižal na obe očesi, ko so »rešitelji« prelomili obljubo, da odločitve – takšne ali drugačne – nikomur ne bodo šteli v slabo; prijatelju, ki se je bal, da bodo dvanajsterico postrelili kar tam pred vsemi, je celo rekel, da se bo pač treba na vse navaditi. (Milan Guček, Jutri bo vse dobro, str. 20–40)

Ko Gučkov opis »osvoboditve« internirancev primerjamo s knjigo Frančka Majcna Tudi beseda je bila orožje – Borec 1968 – hitro opazimo nekatere razlike. Majcen na primer pripoveduje, da je Šercerjev bataljon, v katerem je bilo tudi več železničarjev, že nekaj časa načrtoval, da bi med Borovnico in Verdom napadli tovorni vlak in ga potem z vso brzino spustili nazaj po klancu proti Borovnici oziroma zasilno obnovljenemu viaduktu, ki bi se po mnenju strokovnjakov ob tem zagotovo podrl.

Toda akcija je bila odložena, ker so sprevideli, da bataljon tako zahtevne operacije ne more izvesti. Ko se je Druga grupa konec junija premikala tam blizu, je bila akcija znova na dnevnem redu. Na voljo je bil bataljon Štajerske grupe, pritegnjena pa je bila tudi Borovniška četa. Vlak so ustavili, toda izkazalo se je, da je bilo v njem več kot 500 Ljubljančanov, ki so jih Italijani peljali v internacijo. »Partizani so kljub italijanskemu oboroženemu spremstvu osvobodili večino jetnikov, toda načrtovane akcije niso mogli speljati. Zavrtega vlaka ni bilo mogoče spustiti na viadukt. Osvoboditev v internacijo poslanih jetnikov je imela močan odmev, zlasti v Ljubljani, morda celo bolj, kot bi ga imela razrušitev viadukta. Politični izkupiček te rešitve je bil velik, čeprav precejšen del rešencev ni bil posebno hvaležen za to. Italijani so takrat pošiljali v internacijo ne samo pripadnike OF, marveč tudi mnoge neopredeljene in tu in tam tudi belogardiste.« (Fr. Majcen, Tudi beseda je bila orožje, str. 89–90)

V nadaljevanju govori Majcen o tem, kako so se rešenci odločali za partizane, za delo na osvobojenem ozemlju ali za vrnitev v Ljubljano. Uspeh glasovanja je bil slabši, kot so pričakovali. Menda je večina želela delati na osvobojenem ozemlju, manj se jih je po vsej sili hotelo vrniti v Ljubljano, nekaj pa jih je celo skrivaj pobegnilo. Politkomisar Fric je dal nekatere »prostovoljce« za Ljubljano zaslišati in tiste, ki so menda priznali, da so belogardisti, celo likvidirati. Majcen je govoril z nekaterimi, ki so želeli domov, in dobil vtis, da gre za mamine sinčke, ki se boje trdega partizanskega življenja in so se bolj zaradi naivnosti in kratke pameti odločili za Ljubljano, kjer jih je čakala ponovna aretacija. Po njegovi presoji niso zaslužili smrtne kazni. Ko je svoje pomisleke povedal Fricu, mu je ta odvrnil: »Kaj bi pa ti počel s takšnimi tipi? Če bi prišli do Italijanov, bi izdali vse, kar so videli; videli pa so marsikaj.« Komisarjev lahkotni, skoraj cinično sadistični odnos je Majcna prizadel in do tedaj prijateljski odnosi med njima so se skrhali.

Iz nadaljnjega Majcnovega pripovedovanja zvemo, da je bil Fric študent tehnike in že od začetka zime v partizanih. Morda mu je manjkalo nekoliko poguma in vzdržljivosti, bil pa je politično podkovan in dober organizator. Ena neprijetnih njegovih lastnosti je bila oblastiželjnost. »Čeprav je imel partijo stalno na jeziku, mu je bila samo lestev za dosego njegovih ciljev. Postal je pravi vojvoda. S komandantom Luko, ki je bil pogosto na terenu pri četah, je nekako shajal, ni pa prenesel operativnega oficirja, zato ga je obdolžil četništva in dosegel, da je bil prestavljen v četo nad Borovnico, kjer je kmalu padel. Politkomisar Fric in partizan Majcen pa sta prišla hudo navzkriž še zaradi neke druge zadeve. Fric se je rad smukal okrog mladih partizank, čeprav je bilo to tako rekoč [Stran 018]

Spominska slovesnost. Ali se bomo še kdaj zbrali na tem s krvjo posvečenem kraju, ko bodo iz nje pobrani ostanki žrtev?

Slika 7. Spominska slovesnost. Ali se bomo še kdaj zbrali na tem s krvjo posvečenem kraju, ko bodo iz nje pobrani ostanki žrtev?

prepovedano. V štabu je vedno bilo kako dekle in Fric si je domišljal, da ima kot eden glavnih več pravic kot drugi. Ko neka skojevka iz Ljubljane ni sprejela njegovega osvajanja in je celo zagrozila, da ga bo prijavila, se je prestrašil in sklenil poskrbeti za svojo varnost. Majcnu je omenil, da bo njo in prijateljico poslal v četo, češ da ne moreta biti v štabu, ker sta nezanesljivi. Za spremstvo jima je dodelil partizana, ki ga je sam uporabljal kot likvidatorja. Fant se je kmalu vrnil in povedal, da sta dekleti na poti pobegnili. Majcen ni skrival, da tega ne verjame. Zato je Fric tudi njega poslal v četo in bil je v nevarnosti za življenje. Rešilo ga je to, da so Frica ob začetku italijanske ofenzive degradirali v navadnega borca. Baje je bil kasneje obsojen na smrt, vsekakor pa konca vojne ni dočakal. (Fr. Majcen, Tudi beseda je bila orožje, str. 91–95)

Ne moremo trditi, da bi politkomisar Fric imel kako povezavo z begunjskimi dekleti in ženami, ki so tragično končale v Krimski jami, saj za to nimamo dokazov, je pa dejstvo, da je imel vpliv na razmere v taborišču pri Kožljeških žagah in na marsikateri dogodek v času svojega vojvodstva. Majcen morda za to niti ni vedel, ker je že v času ofenzive zapustil Notranjsko, bil pa je tudi zvest pripadnik partije in raje ni govoril o zadevah, ki ji niso bile v čast.

Na prvi spominski slovesnosti – morda bi bilo bolje reči simbolnem pogrebu – pri Krimski jami 15. septembra 1990 je bila med govorniki tudi dr. Spomenka Hribar, ki je med drugim povedala naslednje: »V Krimski jami so dotrpeli nedolžni ljudje: kmečki gospodarji in fantje, mlada dekleta in žene, ljudje, ki od svojih sonarodnjakov in partizanov niso priča-[Stran 019]kovali nič hudega, ljudje, ki so bili proti okupatorju in za bojevanje proti njemu; v njej so tudi partizani. Imeli pa so ti ljudje eno samo napako: niso bili po meri revolucije, ki je prav tedaj, v letu 1942, začela jemati svojo mero. Ali so rešenci z vlaka, ki so ga partizani napadli pri Verdu, z vlaka, v katerem jih je okupator peljal v koncentracijsko taborišče – izdajalci, ki bi zaslužili smrt? Prav gotovo ne! Tisti, ki se svojim rešiteljem niso hoteli pridružiti in so želeli samo domov, so končali v tej strašni jami, ki seže do pekla človeške zlobe.« (Spomenka Hribar, Svitanja – Ljubljana 1994, str. 157)

Med interniranci, za katere se domneva, da so izginili v Krimski jami, je bil tudi diplomirani pravnik Milan Gaberščik, tedaj že praktikant na sodišču. Liberalni časopis Jutro je 23. januarja 1943 objavil daljše poročilo o »osvobajanju« na Verdu in dodal kratek nekrolog o Milanu Gaberščiku kot enem najboljših članov Društva nacionalnih akademikov: »Na podlagi spoznanj je bil odločen pristaš idealističnega svetovnega nazora in načelen nasprotnik komunizma, vendar v svojem kristalno čistem značaju ni bil sposoben storiti nikomur nič žalega. V želji, da čimbolj razširi svoje obzorje, se je skozi dvoje počitnic udeležil mednarodnega akademskega delovnega tabora v Švici, od koder je prinesel nebroj izkušenj …« Milanova sestra Avgusta Smolej Gaberščik je v članku Spomin na izginulega brata Milana Gaberščika 1918–1942 (Zaveza št. 48, str. 56) povedala naslednje: »Moj brat je bil brez sodnika in brez tožnika pokončan pri Krimski jami. Ker se je odločil, da se ne pridruži partizanom, ampak se vrne raje domov v Ljubljano, kjer je imel očeta v zaporu, mamo v bolnici, svaka in sestro z otrokom – nepreskrbljene begunce iz Maribora. Je bil mar zato sovražnik? Bi utegnil biti izdajalec? Česa? Komu? On, narodno zavednih Primorcev sin? Kakšna je bila ta postava, ki je brez dokazov obsojala na smrt? In to smrt tako zvodniško prikrivala? In žrtve ne le pobila, ampak jim tudi skušala vzeti dobro ime? Moj brat, in še marsikdo med pobitimi, je bil pošten slovenski izobraženec, poštenjak in zavednih staršev sin. Odrekanje poštenja mrtvim, ki se ne morejo braniti, je hudodelstvo in teptanje človekovih pravic, o katerih danes tako radi govorimo.«

Oba starša Milana Gaberščika sta bila Primorca, ki sta ob koncu prve svetovne vojne, ko je Gorica postala italijanska, prišla v takratno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev – najprej v Kočevje, leta 1920 pa v Ljubljano, kjer je oče Franc dobil službo pri finančni kontroli, se izpopolnjeval ob delu ter postal finančni inšpektor. Zaradi potreb službe je bil večkrat prestavljen. Družina je precej časa živela v Škofji Loki, od koder sta se otroka vozila v šolo v Ljubljano: Milan na realko, Avgusta pa na učiteljišče. Tik pred začetkom okupacije so starši in Milan živeli v Ljubljani, hči Avgusta, ki se je malo prej poročila in že imela hčerko Majo, pa v Mariboru. Majinega očeta Viktorja Smoleja so Nemci že prve dni okupacije zaprli in preselili v Srbijo, od koder mu je po mnogih peripetijah uspelo priti v Ljubljano, kjer so potem Gaberščikovi in Smolejevi stanovali v skromnem stanovanju blizu Gramozne jame za Bežigradom in v zgodnjem jutru večkrat slišali streljanje talcev. Ob znani junijski raciji se je Viktor Smolej Italijanom skril, Milana pa so prijeli in je pri Verdu padel v roke »osvoboditeljev«.

Ker potem od njega ni bilo nobenega glasu, domači niso vedeli, ali je med tistimi, ki so jih vendarle odpeljali v internacijo, ali pa je bil »osvobojen«. Poizvedbe preko Rdečega križa niso prinesle nobenega rezultata. Čez nekaj časa – menda je bila že jesen – je oče preko sodišča dobil vabilo, naj se zglasi pri nekem italijanskem oficirju. Ta mu je izročil kuverto in pojasnil, da je bila med partizansko pošto, ki so jo zasegli med ofenzivo. V kuverti je bila Milanova vizitka s kratkim sporočilom brez datuma: »Ne skrbite zame. Internirali so nas v Iškem Vintgarju in v nekaj dneh bomo prosti. Milan.«

[Stran 020]

Ko je Smolej, ki se je po povratku iz Srbije vključil v OF, dobil zvezo s Kocbekom, so se zaradi Milana obrnili tudi nanj. Razmeroma hitro je odgovoril: »Štab notranjske grupe nam je po osvoboditvi Bežigrajcev iz vlaka poročal, da jih je nekaj takoj pobegnilo pred partizani, da se jih je okrog 80 priglasilo k borcem, večina pa za delo; le 12–15 se jih je uprlo in so bili zaradi tega likvidirani. Ko je cela skupina rešencev prišla na Kočevsko, so prinesli s seboj samo poimenski seznam teh, ki so prišli, o likvidirancih pa ni bilo nobenih podatkov. Iz pripovedovanja očividcev smo dobili vtis, da je šlo za razne sumljive tipe, toda niti jaz niti kdorkoli med nami ni slišal za Milana Gaberščika. Čim dobimo potrebne podatke, bomo Tebe obvestili, obenem pa ustrezno ukrepali. Hočem pa na kratko pribiti še sledeča dejstva: Če se je ta svinjarija res zgodila, je to eden tistih ekscesov, ki so se zgodili na osvobojenem ozemlju, to se pravi v tistem času, ko je bilo sodelovanje naše skupine silno težko, kajti na eni strani smo imeli opravka z oblastno pijanostjo partije, na drugi pa z anarhično razgibanostjo terena. Kljub vsem naporom nismo takrat dobili niti zadostnega vpliva na sestavo komande in komisarske plasti. Ofenziva je vse spremenila. Zdaj urejamo marsikaj, med drugim zbiramo tudi gradivo o ekscesih, da se krivci kaznujejo že danes, zagotovo pa po vojni. Javim se torej še enkrat. Pavle.«

Čeprav menimo, da komentar k temu ni potreben, prosimo bralca, naj to pismo dvakrat prebere in premisli vsebino. So bili za Kocbeka Krimska jama kot tudi več sto pomorov poštenih Slovencev leta 1942 samo ekscesni slučaji, ki jih v tistih okoliščinah ni bilo mogoče preprečiti? Toži, da takrat (krščanski socialisti) niso imeli vpliva, na sestavo komandne in komisarske plasti, in verjame, da je ofenziva vse spremenila. Neverjetno, da po tisoč primerih, ki niso samo ekscesi, ampak hudi zločini, še ni prišel do spoznanja, da so on in njegova skupina od vsega začetka le hlapci partije in da ofenziva tega odnosa ni prav nič spremenila. Dejstva v zvezi s tem so prav nasprotna; viden dokaz za to je Dolomitska izjava, s katero so se »zavezniki“ izrecno odpovedali vplivati na odločitve partije.

V pismu, ki ga je Kocbek 12. januarja 1943 pisal Smoleju, kot je obljubil, prizna, da nima na razpolago človeških sredstev, da bi stvar do kraja dognal, niti občutka, da bo s kaznijo pravici zadoščeno. »Pred Vama stojim neroden, morem in moram le to, da Vama odprem samega sebe. Vsi smo med seboj povezani. Vajina bolečina je moja in moja je Vajina. Zato Vajino trpljenje ne sme priti v nasprotje z zvestobo, ki jo razodeva Vajino pismo. Bodita močna in spregovorita med seboj o sveti dolžnosti, ki je največja med današnjimi dolžnostmi: biti zvest narodu in človeku. Ne smeta se umakniti v samoto, pomoč živemu je več od pietete do mrtvega. Mrtvega brata bosta častila le z enim samim smislom njegove smrti, z žrtvijo vsemu tistemu, kar bo prišlo nam in našim otrokom, čeprav ne poznamo okoliščin in odgovora ne zakaj in kako.«

Biti zvest narodu in človeku. Res močan stavek, toda kdo ali kaj je tukaj narod in človek? Mar Milan Gaberščik ni bil človek? Je partija lahko narod? Pomislimo samo na Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941. Da, vse to spada k zgodovini Krimske jame. Viktor Smolej je pravzaprav upošteval Kocbekovo navodilo, zato so ga Italijani aretirali in odpeljali v tržaške zapore. Ko je malo pred kapitulacijo Italije prišel domov, je zaradi slabih izkušenj iz Maribora že pred prihodom Nemcev v Ljubljano odšel k partizanom.

V 48. številki Zaveze, stran 61, je objavljena zgodba še enega rešenca z vlaka pri Verdu, Gabrijela Gaberca, ki jo je napisala Vanja Kržan. Komaj 17letni Gabrijel Gaberc, dijak bežigrajske gimnazije, je bil odličen matematik in je nameraval postati gradbeni inženir. Gaberčevi so imeli skromno kletno stanovanje v Bavdkovi ulici v Zeleni jami. Oče je bil poštni uslužbenec. Poleg Gabrijela sta bila v družini še dva sinova: Mirko (1927) in Tomaž (1929).

[Stran 021]

November 2015 – začetek izkopa

Slika 8. November 2015 – začetek izkopa

Mirko je postal duhovnik in skoraj 50 let deloval med slovenskimi izseljenci v Belgiji. V veliki raciji, ki je zajela tudi Zeleno jamo, so Italijani najprej prijeli očeta, ko je zjutraj šel v službo, in nato doma pobrali še sina Gabrijela. Očeta so še isti dan izpustili, Gabrijela pa čez nekaj dni z drugimi odpeljali v internacijo. Domači so kmalu zvedeli, da so vlak, na katerem je bilo veliko dijakov bežigrajske gimnazije, pri Verdu napadli partizani in nekatere jetnike rešili ter odvedli s seboj v gozdove. Čeprav je Jutro januarja 1943 objavilo partizansko povelje za ustrelitev 12 »rešencev«, so domači še upali na Gabrijelovo vrnitev. Njihovo upanje in negotovost pa je v januarju 1946 prekinila odločba o zaplembi: Izreka se zaplemba celokupne premične in nepremične imovine Gaberc Gabrijela, Ljubljana. Utemeljitev: Imenovani je sodeloval z okupatorjem (Bega – domobranec) in bil kot narodni sovražnik ustreljen. Smrt fašizmu – svoboda narodu. Kdaj in kje je bil ustreljen, dokument ne navaja. Toda ustreljen kot sodelavec okupatorja? Sedemnajstletni dijak, ki je postal žrtev racije fašističnih okupatorjev in ga nič krivega pošljejo v taborišče, naenkrat postane sovražnik naroda! Ko je nekaj kasneje prišla h Gaberčevim zaplembna komisija, jim je mama pokazala na steno: »Tamle je njegov rožni venec, edina njegova zapuščina.« Zadovoljili so se z ugotovitvijo, da v stanovanju niso našli nobenega Gabrijelovega premoženja. Potem je bila mama klicana na sodnijo, da bi napisali zapisnik o zaplembi. Ugotovili so naslednje: Zaplemba in cenitev premičnin Gaberc Gabrijela ni bila izvršena, ker se niso našli nobeni predmeti. Leta 1993 je Tomaž Gaberc pisal Temeljnemu sodišču v Ljubljani, naj mu pošljejo [Stran 022]

Lobanja

Slika 9. Lobanja

dokument o smrtni obsodbi brata Gabrijela, toda odgovora sploh ni dobil. Da, tudi ta zgodba spada k zgodovini Krimske jame.

2.1.4. „Po njihovih sadovih jih boste spoznali“

V prejšnjem poglavju smo skušali osvetliti tragično usodo internirancev, ki so jih partizani nenačrtovano rešili z vlaka pri Verdu. Zanimivo, kako se je tedaj pokazalo, da je „osvoboditeljem“ prva briga revolucija, ne pa boj proti okupatorju in še manj domači ljudje. Med rešenci je bilo veliko bežigrajskih dijakov, ki so bili premladi, da bi razumeli, da so si s poštenim odgovorom: šel bi domov – škodili; nekateri so to izjavo plačali z življenjem. Edvard Kocbek je v odgovoru na Smolejevo vprašanje glede Milana Gaberščika povedal, da „se je kakih 12 sumljivih tipov uprlo in so bili zato likvidirani“. Omenili smo že, da so partizani 27. maja 1942 odpeljali Mirka Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Ko se je Kranjc po nekaj dneh vrnil, ga je Mirkova sestrična Francka Košir spraševala, kaj je z bratrancem. Krajnc je odgovoril nekako takole: „Ko so me zasliševali, sem na vprašanje, kakšen človek je Mirko, rekel, da je zaveden Slovenec, pošten človek. Ne vem, če mu nisem s tem škodil. Če ga ne bo v nekaj dneh, ga ne bo nikoli več.“ Kranjc, ki je bil Mirkov prijatelj, je vedel o njem samo dobro in na zaslišanju to tudi povedal, je bil sedaj v skrbeh, da je s tem pripomogel k njegovi smrtni obsodbi, saj je uvidel, da bi partizani besede: zaveden Slovenec, dober človek – utegnili razumeti kot: nevaren človek, izdajalec.

Nalog za „likvidacijo“ 12 internirancev z vlaka, ki so se po Kocbekovem vedenju uprli, je izdal Fric Novak „po ustni naredbi Mirka Bračiča, komandanta tretje grupe odredov“, medtem ko je „likvidacijo“ Mirka Koširja odredil kar štab Šercerjevega bataljona, kjer je nedvomno imel veliko vlogo politkomisar Novak. Čeprav sta OF in partija „osvoboditev“ internirancev izkoristili za svojo propagando, je resnica o tem začela prodirati, ko je Slovenski dom 26. septembra 1942 objavil poročilo Jožeta Kranjca, ki se je malo prej spustil v Krimsko jamo, in tedaj je begunjska vaška straža v bližnjem partizanskem taborišču zasegla več dokumentov, nemih, pa vendar zgovornih prič Krimske jame. Dokument, ukaz za usmrtitev 12 „rešenih“ internirancev, je nekoliko kasneje objavilo z daljšim komentarjem tudi liberalno Jutro.

Sestrična je verjela besedam Jožeta Krajnca: če ga v nekaj dneh ne bo, ga ne bo nikoli več. Ko je to omenila Mirkovi mami, je bila ta užaljena, češ da to ne more biti res, saj večkrat nese kak priboljšek za sina gostilničarki na Kožljek in potem dobi od njega zahvalo in pozdrave. Po tistem je bila mama bolj pozorna in je ugotovila, da jo je gostilničarka varala in sama pospravila tisto, kar je bilo namenjeno Koširju. S čim si je zaslužil smrt v Krimski jami? Med fanti v vasi in okolici je bil nekoliko starejši in bolj razgledan, zato jih je krotil, ko so se takoj v začetku navduševali za partizane. Verjetno so mu zamerili tudi to, da je bil orožnik in da je znal italijansko, saj je bil rojen v [Stran 023]

Lobanja – strelna luknja

Slika 10. Lobanja – strelna luknja

Trstu. Sicer pa Mirko ni bil edini orožnik iz teh krajev, ki so ga vrgli v Krimsko jamo. Nekaj mesecev kasneje je v njej končal tudi 30-letni Ivan Urbas z Rakeka in svakinji, ki sta šli za njim poizvedovat.

O poboju begunjskih deklet in žena pri Krimski jami ni znan noben dokument, saj je to brez dvoma ustrezalo tudi tistim, ki so jih zlorabili in potem spehali v jamo. Nimamo dokaza, da je bil politkomisar Novak s tem zločinom povezan. Majcen v svoji knjigi sicer piše o dveh skojevkah, ki nista sprejeli Novakovega osvajanja in sta morali zato umreti, Begunjčank pa niti ne omeni in prav tako ne pojasni, zakaj je bil politkomisar degradiran v navadnega borca. V zavezi št. 52 je objavljen članek Jožice Šušteršič Tudi Rakitni ni bilo prizaneseno: „Zelo kmalu po začetku vojne so opazili, da se v mlinu v Zali zbirajo neznani ljudje. Od njih je prišla beseda likvidacija, vendar domačini niso vedeli, kaj to pomeni. Mlinaričin sin Lojze je tudi govoril, da bodo kmetom pobrali zemljo, njih pa pospravili podobno kot cigane. Spomladi 1942 je Lojze nagovarjal fante, naj se pridružijo partizanom, in celo verni fantje so mu nasedli, saj so bili vsi proti okupatorju. Sovaščana Franca Kovačiča, ki se je tik pred vojno vrnil z dela v Franciji, so imeli partizani nekaj dni zaprtega v neki uti sredi vasi, potem pa so ga odpeljali proti Cerknici. Ljudje so opazili, da je bil oblečen v črn usnjen jopič, ki ga je zaslužil v Franciji. Od takrat Kovačiča ni bilo več in začelo se je šušljati, da so ga zaradi jopiča likvidirali pri Krimski jami.“ Šušteršičeva pripoveduje tudi o svojih dveh sestričnah Lukovih iz Begunj, pisali sta se Obreza. Pepci, poročeni Šivic, so Italijani tisto leto ubili moža, zato se je z Osredka z obema otrokoma vrnila k staršem v Begunje. Neko nedeljo so k Lukovim prišli partizani domačini in povabili Ančko in Pepco v vas na veselico. Na kakšno veselico so ju odpeljali? Več let po vojni je nekdanji partizan Vidmar spregovoril o tem, kako so se partizani cel teden „zabavali“ z dekleti, nazadnje pa jih za lase odvlekli k jami in žive vrgli vanjo in še tri dni se je iz nje slišalo stokanje in prošnje za pomoč. Šušteršičeva navaja še drugega rakiškega partizana Ivana Peterlina, ki je bil pri Krimski jami priča mučenja Begunjčank, tudi obeh [Stran 024]Lukovih. Še posebno zbudi našo pozornost njegov stavek: „V Krimsko jamo smo pometali okrog 90 Slovencev.“

Pri Rotovih v Župenem se je večkrat ustavil partizan Matizelj, bivši hlapec iz Cerknice, ki je s parom konj vozil hrano in drugo za taborišče pri Krimski jami. Vedno je dobil kozarček žganja in kaj za pod zob. Kadar je šla z njim patrulja, se ni ustavil. Nekoč so v Župenem videli, kako je za vozom, ki ga je spremljala patrulja, šlo tudi nekaj begunjskih deklet. Ko je Matizelj nekaj dni kasneje spet prišel mimo in se ustavil, ga je mati vprašala, kam so šle Begunjčanke, je odgovoril: „Že tri dni so tam v ogradci, pa se še vedno sliši njihovo javskanje.“ Niso ga takoj razumeli, so pa slutili, kaj to pomeni. (Zaveza št. 24)

Delo pri izkopu je naporno

Slika 11. Delo pri izkopu je naporno

Po vsem tem, kar smo povedali o Krimski jami, bo bolj razumljiva izpoved Jožeta Kranjca, ki jo je 26. septembra 1942 objavil Slovenski dom in je bila kasneje ponatisnjena v knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, kjer najprej pove, kako se je z grozo spominjal Krimske jame, in nadaljuje: „In z grozo so se je spominjali slednjo noč po vaseh od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Ljudje so šepetali, samo šepetali – zakaj terenski odbori in obveščevalna služba OF so bili dan in noč na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da v njej poginjajo volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, bilo je morda tistih osemdeset sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo. Bila so dekleta iz Begunj. Kdo ve, kdo ve, če bomo kdaj vedeli.“

Z namenom, da bi nekaj več izvedeli, so se 9. septembra 1942 vaški stražarji iz Begunj po dali na obisk Krimske jame in opuščenega partizanskega taborišča v bližini. Jože Kranjc se je po vrvi spustil v temno jamo: “Brž je bila privezana vrv ob smreko, vso razpraskano od krogel. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega tam, koder je do sedaj šlo toliko mrtvih. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih je nekaj vejevja, skozi katerega se je treba prebiti. Še tri metre in noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli, toda ko se hočeš opreti nanje, trhlo zahrestajo … Možgani se silijo, da bi delali malo računa: Brezno je 30 m globoko. Več kot 23 m ni mogoče priti. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Koliko jih je, naj računajo tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so jih pobijali.“

Tako Jože Kranjc, ki mu je od prve aretacije kar naprej odmevalo v glavi: Še je prostor v Krimski jami, ki je 9. septembra že bil vaški stražar, kasneje pa domobranec v Rupnikovem [Stran 025]bataljonu, konec maja 1945 iz Vetrinja vrnjen na Teharje – v smrt.

23. marca 1945 so „grob živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem“, kot je Krimsko jamo poimenoval novinar Slovenskega doma, obiskali domobranci iz Notranjih Goric. Poleg domačih domobrancev sta se v jamo spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar Urbančič, ki je svoje vtise takole opisal: “Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na teh krajih spravljali s sveta nedolžne Slovence. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt? V tem pogledu je Krimska jama neprimerno grozljivejša kot Jelendol.“

Seveda novinar tedaj Krimske jame ni mogel primerjati s Hudo jamo, Hrastniškim hribom in Kočevskim rogom, ki so se zgodili le nekaj mesecev kasneje. Kljub tem novim moriščem in grobiščem povojna oblast na Krimsko jamo ni pozabila, saj so jo minirali leta 1947, nazadnje pa menda septembra 1948, pred tem pa, kot izgleda, so vanjo pometali še nekaj deset novih žrtev. Kot je znano in je bilo že prikazano tudi v televizijski oddaji, je v teku izkopavanje Krimske jame. Pokazalo se je, da bo delo težje, kot so predvidevali. Do sedaj so iz jame dvignili okrog 30 kubikov zemlje, skal in lesa. Menda so se s tem šele približali žrtvam iz obdobja med 1941 in 1942. Predvidevajo, da bo treba izkopati še najmanj 60 kubikov. Med dvignjenim materialom so strokovnjaki doslej nedvomno ugotovili 27 žrtev; menda niti en skelet ni bil najden na enem mestu. Vsekakor je to veliko delo, za katero so kljub številnim prostovoljcem potrebna določena proračunska sredstva. Bog daj, da bi se delo nadaljevalo in končalo, da bodo žrtve končno dobile svoj mir v blagoslovljeni zemlji in da bodo razkrite vsaj nekatere skrivnosti Krimske jame, za marsikatero pa bomo zvedeli šele v večnosti.

Slika 12.
[Stran 026]

3. Mesto na gori

3.1. Narte Velikonja, ob 125-letnici rojstva

Avtor:
Meta Velikonja

3.1.1.

Letos praznujemo 125letnico rojstva pisatelja Narteja Velikonja. Rodil se je kot prvorojenec Ignaciju Velikonja in Mariji Beuk 8. junija 1891 v Dolu pri Otlici na robu Trnovskega gozda. Poslali so ga v šolo v Gorico, da bi postal »gospod«, a se materina želja ni uresničila. Na Dunaju se je sam preživljal in študiral pravo. Med prvo svetovno vojno ga je zelo prizadela materina smrt. Umrla je za posledicami španske gripe na otoku Mljetu, kamor je bil leta 1912 službeno premeščen oče Ignacij kot gozdar – strokovnjak za pogozdovanje.

Narte Velikonja 1891–1945

Slika 13. Narte Velikonja 1891–1945

Po končnem študiju in koncu prve svetovne vojne se je znašel v Ljubljani. Tu je spoznal svojo bodočo ženo Ivanko, roj. Jeglič, in z njo osnoval družino, ki se je vsako leto povečala za novega člana.

Bil je društveno zelo aktiven. Leta 1933 ga je zadela možganska kap. Posledica tega je bila ohromelost desne strani. Učil se je pisati z levo roko in pri hoji se je opiral na palico. Ko se je pozdravil, ni bil več tak kot pred boleznijo. Svetovali so mu, naj se upokoji. K sreči ga je vzel v službo na banovino dr. Marko Natlačen – primorski rojak. Za pisanje mu je vedno primanjkovalo časa. Uspelo mu je napisati dva romana: Besede in Višarska polena. Bolj ga poznamo kot pisca kratkih in daljših novel in črtic. Znane so zbirke črtic: Naš pes, Otroci, Zbiralna leča in Pod drobnogledom. Med drugo svetovno vojno je zbiral anekdote in jih izdal v dveh zbirkah.

Pripravljeno je imel tudi že zbirko Ljudje, ki je izšla po vojni v Argentini.

Leta 1944 je izdal »Malikovanje zločina«, drobno knjižico s 30 stranmi, kjer je objavil svoja predavanja, ki jih je imel na ljubljanskem radiu. V njih je obsojal revolucionarno nasilje z atentati po Ljubljani in umori po Dolenjski in Notranjski.

Leta 1945 se ni umaknil v tujino. V noči med 11. in 12. majem 1945 je bil aretiran. Sodni proces se je začel 22. junija. Sodilo je vojaško sodišče, ki ga je obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Njegov grob ni znan. Njegovo ime je zapisano na družinskem grobu na ljubljanskih Žalah. Na rojstno hišo na Predmeji je društvo slovenskih pisateljev ob 100letnici rojstva postavilo spominsko ploščo.

Narte Velikonja je bil obsojen tudi na izbris iz zgodovinskega spomina. Zato čutim dolžnost, da tu in tam poskrbim, da ga ne pozabimo.

[Stran 027]

3.1.2. Narte velikonja: O, ta je pa izdajalec !

Živel je ropar Štebulaj. Bil je vse časti vreden ropar, če ne bi ropal in moril; celo najhujše opravljivke ne bi imele ničesar zoper njegovo čast in ime. Rečem vam, da bi bil vse časti vreden mož, in prosim vas, da mi verujete na besedo. Celo ugled bi imel pri ljudeh, zakaj imel je samo to in

edino to napako. Ne, še nekaj je imel. Skrival je svoje pajdaše, bolj njegova žena kakor on. Češ, reveži so zapeljani in nič se ne ve, ali se kaže zameriti ali ne. Ne smeš se zameriti, kajti v teh časih lahko prideš njim v oblast.

In požgal je ropar Štebulaj hišo sosedu Marku, pomoril mu ženo in otroke. Dojenčka mu je celo utopil v pomijah. Marko je torej bil ob vse. Samo sin Lambert se je rešil. Ko se je nekaj krčil, mu je Štebulajček dejal: »Čemu se braniš? Ali ne veš? Saj to je moja politika. V politiko se pa ti ne mešaj!«

In tako je Marko po politiki in zaradi Štebulajeve politike prišel ob vse. Celo sosedje mu niso pomagali, ker se niso hoteli mešati v politiko.

Toda na sv. Tilna dan je priberačil siromak Marko okoli Bergamaškove oštarije.

Ostrmel je Marko. Ostrmel je, kajti za mizo je sedel ropar Štebulaj. Široko je sedel in masten

je bil okoli ust, rok pa ni imel krvavih. O ne, streljal je v tilnik, otroke pa samo utapljal v pomijah.

Marko ga je zagledal, se stresel, stopil k badoljevcu – karabinerju in povedal, kako in kaj. In karabinjer – badoljevec se je otepal: nihče ne ve, kako in kaj – kaj je in kaj bo. Toda nazadnje je moral ugrizniti tudi karabinjer.

In tako je prišlo do sodne razprave. Časti vredni ropar Štebulaj je obrnil svoj častitljivi obraz od soseda Marka, ki je bil glavna priča zoper Štebulaja.

»Fej te bodi, Marko! Ti si izdajalec!« In to so ponovili pajdaši na cesti. Tako je Marko, ki so mu požgali hišo, umorili ženo in utopili dojenčka, obveljal za izdajalca – ropar Štebulaj pa za vse časti vrednega roparja, kajti on je otroke samo utapljal v vodo in ni imel krvavih rok, ker je streljal v tilnik.

To je bila pač njegova politika. Rekli so namreč, da je politika. Zato se ni nihče, ki se ni hotel pečati s politiko, mešal v njegovo krvavo obrt. Zato je bil in ostal ropar Štebulaj vse časti vreden ropar, požigalec in morilec.

Njegova žena je dajala namreč še naprej časti vredno zatočišče pajdašem, ki so ropali, požigali in morili na svojo pest, medtem ko so očeta Marka in sina Lamberta označili kot izdajalca poštenih in časti vrednih ljudi.

Ljudje pa, ki se – četudi so že senilni – ne marajo mazati s politiko, so slovesno izjavili, da se ne marajo s tem pečati. To da je samo dnevno vprašanje.

Toda ropar ni pozabil ne Marka ne Lamberta; sam je bil sicer zaprt, toda niso bili zaprti njegovi pajdaši. In pričakali so soseda Marka in ga umorili. In pričakali so sina Lamberta in ga umorili.

»Čemu se je mešal v politiko?«

Kajti ropanje, morjenje in požiganje je po mnenju nekaterih senilnih glav politika! Kaj šele upiranje!

»Čemu se je mešal v politiko?« so rekli senilni modrijani, medtem ko so pajdaši roparja Štebulaja na glas vpili:

»O to je pa bil izdajalec!«

[Stran 028]

In tako je res postal Štebulaj vse časti vreden ropar, morilci soseda Marka in sina Lamberta vsi zaslužni ljudje. Marko in Lambert pa, ki jima je Štebulajček hišo požgal, ženo umoril in živino oropal, dojenčka utopil in nazadnje oba umoril, vsega zaničevanja vredna izdajalca.

Pa ne mislite, da vam pripovedujem bajko in izmišljene stvari. To je resnična zgodba, ki še ni končana. Ropar Štebulaj še ni prišel iz ječe. Žena in njegovi pajdaši še vedno trde, da sta bila Marko in Lambert izdajalca. In izdajalec jim je vsak, ki se zgrozi ob zločinu in morilcu, roparju Štebulaju.

Zato mislim, da je zadnji čas, da je prav in v redu, če postavimo vsako stvar na svoje mesto po vrednosti in pravici. Mislim, da je prav, če pogledamo tej tako zlorabljeni besedi v oči:

»O, ta je pa izdajalec!«

Najprej: Kdo je izdajalec česa!

Tisti, ki je bil član nekega dopustnega občestva in napake tega občestva neopravičeno izda. Vzemimo narod. Mislim, da ni izdajalec naroda tisti, ki trdi, da je narod tako suveren, da odloča sam, kaj more storiti, da se ohrani. Da sme in more razločno povedati, da nima nihče pravice od njega zahtevati žrtev, najmanj pa tisti, ki so zločinsko razkrojili njegovo armado s svojo podtalno agitacijo, ki so svoj čas očitno nastopili proti oficialni politiki in razkrojili vse notranje državno in narodno življenje.

Ne morejo in ne smejo nas učiti državljanskih čustev ljudje, ki so državo uničili. Ne morejo in ne smejo nas tega učiti ljudje, ki jim je bil narod samo pleme; še manj nas morejo učiti narodnih čustev komunisti, ki so mednarodni in morajo biti mednarodni po svojem bistvu. Ne morejo nas učiti narodnih čustev ljudje, ki so bili dezerterji v prejšnji armadi in ki bi jih moral zasledovati vojaški tožilec, če bi bili takrat dosegljivi. Ne morejo in ne smejo učiti narodnih čustev oni, ki so že leta 1934 v Trstu podpisali, kako naj bi se naš slovenski katoliški narod uničil. Ne morejo nas učiti kriminalni zločinci. Če danes ženo besede proti izdajalcem, je to samo tista stara resnica, ki jo je narod stisnil v besede: »Primite tatu!« Tem tipom je potemtakem vsak izdajalec, kdor se je za svoj slovenski katoliški narod potegnil.

Rekel sem, narod je suveren. To se pravi: osnovne bistvene stvari o sebi odloča sam. Po tem načelu je samo eno vprašanje. Ali smo narod požigalcev, roparjev, zločincev in morilcev vobče ali nismo? Ali imamo za člane naroda one, ki so streljali v tilnik, utapljali otroke, zažigali hiše, metali ranjene Slovence v ogenj ali ne? Če smo narod požigalcev, roparjev, morilcev in zločincev vobče, potem je v redu, da so pač vsi kriminalni tipi izginili iz Ljubljane, da ne moré med delom naroda, ki po njih misli ni narod. Ali ni še nikomur padlo na misel, da že dve leti nimamo v Ljubljani kriminalnih umorov, ne ropov, ne drugih kriminalnih bestialnih zločinov? In ali je v redu, da so ti kriminalni tipi krvniki pri komunistih, da so poveljniki in politični komisarji raznih »bataljonov« in »brigad«? Toda potem je tudi v redu, da noben pošten Slovenec – niti ni treba, da je veren katolik – ni in ni bil in ne more biti nikoli v tem občestvu, ker sovraži zločin. Če je naš slovenski narod res narod morilcev, roparjev, požigalcev in zločincev in če vsi, ki mislijo, da je to politika, podpirajo to občno narodno lastnost, soglašajo s temi zločini in dajejo potuho, potem jaz niti ne spadam v ta narod.

[Stran 029]

3.1.3. Kdo pa je izdajalec?

Toliko pisatelj Narte Velikonja. V svoji stiski nemoči in nerazumevanju svoje okolice do stanja med vojno se je zatekel k edinemu orožju, ki ga je bil sposoben vihteti, in to je pisanje. Čuti se njegov obup in klic k ukrepanju. Ni dočakal, da bi bili zločini obsojeni. Dočakal je, da je bil sam obsojen na smrt, zato ker je obsojal zločin in je to javno priznal takrat, ko so se drugi poskrili.

Vzdevek »izdajalec« je bil in je še vedno pogosta in prikladna oznaka za vse žrtve revolucionalnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej. Vsakokrat, ko se želi urejati predvsem pravice in status potomcev žrtev, takoj slišimo, da »izdajalci« nimajo pravice do imena, nimajo pravice do groba, nimajo pravice do spomina. Še vedno velja, da je bil uboj »izdajalca« junaško dejanje. Samo heroji so sposobni ubijati »izdajalce«. In ko so heroji med vojno prekoračili meje še sprejemljivega tudi po presoji vodstva KP, so na zboru odposlancev v Kočevju in kasneje po padcu Turjaka na Kočevskem sodnem procesu od vodstva KP dobili »odpustek« in pohvalo za svoje zločine. Zato je lahko vsak razglašal »izdajalce« in jih nekaznovano moril.

Že 16. septembra 1941 je KP Slovenije sporočila, da prevzema monopol nad uporom proti okupatorju. Kdor se upira okupatorju mimo vodstva KP, je izdajalec naroda. Kdor se ne strinja z vodstvom KP Slovenije, je njen sovražnik. Sovražniki so izdajalci in si zaslužijo smrt! Za umor izdajalca ni potrebno nikomur odgovarjati!

Kaj pa v primeru, da umorjeni niso bili «izdajalci«. Da so bili nedolžni? Da so bili pošteni, zavedni, delavni Slovenci, ki so se zavzemali za tradicionalne vrednote, za moralo, za vero, za poštenje in pravico.

Torej je bil njihov umor zločin! In ker je bil zločin, heroji niso heroji ampak so zločinci!

Po koncu druge svetovne vojne, ko je prišla »svoboda«, se v metežu lovljenja »izdajalcev« ni vedelo, kdo je na »pravi strani«. Zato so se poprejšnji znanci in prijatelji drug drugemu izogibali. Ob srečanju na cesti so se drug drugemu izognili in se med seboj niso niti pozdravili. Le šepetaje se je sporočalo, kdo je bil aretiran in ugibalo, kam bi bil lahko odpeljan. Šepetalo se je o možeh in fantih, ki so se šli javit na krajevne odbore, pa jih ni bilo nazaj. Šepetalo se je o vračanju domobrancev s Koroške in njihovem pobijanju v Kočevju.

Časopisi so poročali o sojenjih »vojnim zločincem in krvnikom naroda«. Sodne obravnave so prenašali po radiu. Obravnave so bile hitre, brez prizivov in s takojšnjo izvršitvijo dosojene kazni! Sorodniki obsojencev o obsodbi niso prejeli nobenih pisnih dokumentov. Zelo skrbno pa so bile izvršene zaplembe premoženja in posledice odvzema državljanskih pravic, npr. prisilna izselitev iz stanovanja, izguba službe, prepoved vpisa v šolo, pretirana obvezna oddaja pridelka itd.

Potem so iz Teharij prišli naši mladoletni sorodniki – živi okostnjaki. Niso glasno govorili, kaj se je tam dogajalo, koga so tam srečali in kdo je tam ostal za vedno!

Dolgo sem mislila, da drugačnega življenja ni. Saj ga nisem poznala. Na cesti so mi vrstniki oponašali, da je moj oče vojni zločinec. Mlajšo sestro je »nova tovarišica« posadila v prvo klop, kjer je morala kot hčerka vojnega zločinca sedeti sama. Od sošolk sem slišala opazke, da je moj oče vojni zločinec, da mi zato ne pripada pomoč s strani Rdečega križa. Mislila sem, da je povsem »normalno«, da se moramo že drugič prisilno preseliti, tokrat ven iz Ljubljane.

Če potem preskočim 45 let in se znajdem v samostojni Sloveniji, počasi ugotovim, da sem še vedno »manjvreden državljan«. Ob viku in kriku, da ne sme priti do revanšizma pri novih zakonih in novih ukrepih, se sprašujem, zakaj strah pred revanšizmom, če je med vojno in v »svobodi« vse potekalo po pravici in resnici? Slišali smo zelo naiven odgovor: »Ja, bile so tudi napake!«

[Stran 030]

Narte Velikonja s soprogo Ivanko, roj. Jeglič

Slika 14. Narte Velikonja s soprogo Ivanko, roj. Jeglič

Ali so napake tudi danes, ko se obravnavajo »vojni zakoni«, ko se razpravlja o evropski resoluciji o totalitarnih režimih, ko se razpravlja o finansiranju katoliških šol s strani države?

Glede dostojnega pokopa žrtev se želi vse opraviti čim hitreje, čim ceneje, »da bo potem mir in sprava«.

In kaj je z »izdajalci« danes? Danes se ponavlja že preizkušena praksa, da je treba moteče ljudi diskriminirati. Danes se ubija drugače. Važno je, da se narodu dopove, da so diskriminiranci krivi za naše težave, za gospodarsko krizo, za slabe ceste in nemoderno železnico. Danes je potrebno med seboj skregati ljudi, ki se sicer med seboj dobro razumejo, so močni in zato nevarni vladajoči eliti. Ljudem je treba predstaviti »nove izdajalce«. Nekdanji člani Udbe vedo, kje jih najti. Poiskali so jih med udbovskimi arhivi. Med arhivi zapornikov, ki so bili ob izpustu iz zapora prisiljeni podpisati izjavo o solidarnosti do režima, četudi so kazen že prestali. Tisti, ki take izjave niso podpisali, večinoma niso pričakali svobode. Pa se še vprašujemo, zakaj se ljudje še danes, 71 let po končani vojni, bojijo govoriti o grozodejstvih, ki so jih doživeli med vojno, zato, ker se sin ali vnuk bojita za službo, če bodo tam izvedeli, da njihov oče ali ded nekaj ve o zločinih in krivicah, ki so jih zgrešili predniki vodilnih v podjetju.

Ne pridemo do konca! Narte Velikonja je zapisal, da bo potrebno, da preživijo tri generacije, da se bo v narodu odpravilo sovraštvo, ki ga je zasejalo nasilje med drugo svetovno vojno.

----- odstavek, vstavljen kot slika ---

Slika 15. —– odstavek, vstavljen kot slika —

3.1.4. OPROSTILNA SODBA

VRHOVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE je 17. septembra 2015, RAZSODILO:

da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in se sodba spremeni tako, da se Narte Velikonja, sin Ignaca, roj 8. 6 1891 v Dolu pri Otlici, Gorica, Slovenec, državljan FLRJ, pravnik in književnik, pokrajinski inspektor, ustreljen 25. 6. 1945, OPROSTI OBTOŽBE.

[Stran 031]

Nisem pravnica in se ne mislim spuščati v razpravo glede pojasnjevanja oprostilne sodbe. Želim samo povedati, da je od prve vloge za varstvo zakonitosti do končne razsodbe minilo 19 let.

Vmes je umrl odvetnik Stanislav Mohorič, ki je kot pooblaščenec obsojenčevega sina dr. Tineta Velikonja vložil zahtevek. V arhivih ni bilo možno najti sodnega spisa o obsodbi. Na šel se je samo zapis o zaplembi premoženja. Samo upornosti in vztrajnosti Antona Drobniča in njegove hčerke Lidije je pripisati končni rezultat.

Sedaj se vprašujem: kaj zdaj? Kdo bo ženi Narteja Velikonja vrnil čast in po krivici neizplačano pokojnino za 43 let? Kdo bo njegovim otrokom omogočil izpolnitev poklicnih ambicij, ki so bile zaradi krivične sodbe onemogočene? Nihče! Tega ne potrebujemo! Potrebujemo spoštovanje do našega očeta, priznanje, da je bil pošten in zaveden Slovenec, ki je v času narodove stiske ljudem pomagal in opozarjal na nevarnost komunizma, na nevarnost anarhije in nasilja.

Vprašanje je, koliko časa bo potrebno, da Vrhovno sodišče Slovenije razsodi o oprostitvi obtožb zoper vse umorjene med vojno in po njej. To bi pripeljalo k »spravi«. Za spravo ne potrebujemo »spomenikov«. Za spravo potrebujemo politično voljo, da državni vrh, t. j. vlada, parlament in sodstvo obsodijo režim, ki je dopustil revolucionarno nasilje med vojno in po njej, in se žrtvam javno opraviči. Poleg tega pa se mora v Republiki Sloveniji zagotoviti enakost pred zakonom v sodni in upravni praksi, torej v življenju državljanov.

Finančno to ne predstavlja posebnih izdatkov iz proračuna. Lahko pa predstavlja finančne težave vsem tistim, ki zasedajo udobne dobro plačane službe samo zato, ker so bili njihovi dedki ali očetje nosilci revolucionarnega nasilja in ubogajo trenutno oblast. Torej vse tiste, ki za svoje delovanje potrebujejo drago plačane svetovalce, pisce pogodb in zakonov in nasvete »strokovnjakov«.

Velikonjeva družina pred 2. svetovno vojno. Z leve – spredaj: Ančka, Lenka, Metka; druga vrsta: Jane, Zina, mama, oče, Zora, Tine; zadaj: Ivanka, Jože in Mija

Slika 16. Velikonjeva družina pred 2. svetovno vojno. Z leve – spredaj: Ančka, Lenka, Metka; druga vrsta: Jane, Zina, mama, oče, Zora, Tine; zadaj: Ivanka, Jože in Mija

Velikonjev portret v knjigi Ljudje

Slika 17. Velikonjev portret v knjigi Ljudje
[Stran 032]

4. Pripovedi

4.1. »Slovenija – še vedno naša ljuba domovina nepozabljena!« »Bog jo živi!«

Avtor:
Vanja Kržan

4.1.1.

Tako je zapisala Francka Kopač Kočar iz Prikrnice pri Moravčah po štiriinšestdesetih letih svojega zdomstva v Argentini. Domoljubje, ki ga izžarevata ta dva preprosta stavka, me je nagovorilo, da v jubilejno izdajo Zaveze tokrat ne bom pisala o nikdar dovolj popisanem trpljenju slovenskega človeka med vojno in zločinsko revolucijo, ampak o domoljubju izgnancev, ki so morali pred njenimi strahotami iz domovine pobegniti, a so ohranili vsa plemenita nagnjenja, ki jih oblikujejo v srčno dobre, poštene, resnicoljubne, spravljive in omikane ljudi. Za takega Slovenca ostaja Slovenija desetletja dolgo »še vedno naša ljuba domovina nepozabljena«, še več, to svojo ljubo domovino, svoje versko prepričanje in čustvo blagoslavlja z bogato vsebino treh besedic, nikoli zastarelih ali pozabljenih in vedno uresničljivih, če so iskrene: »Bog jo živi!«

Ob rojstnem dnevu naše, tudi moje, države želim, da bi vsi Slovenci v zdomstvu in tudi mi doma v Sloveniji, poživili in ohranili državljansko zavest in iskreno, dejavno domoljubje. Da bi ji lahko iz srca zaželeli: »Bog jo živi!« To zmorejo mnogi Slovenci po svetu, čeprav jim je bila domovina odvzeta, mi v domovini pa smo okrnili celo slovensko himno, saj smo ignorirali Prešernovo srčno željo: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere!«

Kadar pišem v Zavezo pričevanja ljudi, ki so prestali veliko trpljenja in bolečine medvojnih in povojnih let, ugotavljam, da njihovi svojci še vedno trpijo, ker jim nove krivice (namerno zavlačevanje pokopa žrtev, manipulacije, laži, pretvarjanja) in razočaranja povzročajo vedno novo bolečino. Vselej pa se kot rdeča nit kaže navezanost pričevalcev na rodno družino, mamo, ata, brate, sestre, na lepote nekdanjega življenja v družini; pa na otroštvo, šolska leta, mladost, življenje na vasi, na otroške igre, mladostne dejavnosti in kulturno izročilo kraja in njegovih prebivalcev, na praznovanja, na delo na domači kmetiji, in to trdo delo. Spomini pričevalcev na otroška in mlada leta niso vselej le prijetni in lepi. Še kot mladi so spoznali, da je tudi teža in vročina dneva sestavni del človekovega življenja. Privadili so se delu, navadili na pomanjkanje in tudi na odpovedi. Kasneje so hvaležno ugotavljali, da jim je vse to v življenju samo koristilo. Le s pridnim delom in požrtvovalnostjo so lahko preživeli. Velikokrat pa ugotavljajo: kljub vsem težavam smo bili srečni, nismo imeli občutka, da nam kaj manjka.

Danes postaja vedno bolj očitno, da občutek pripadnosti družini in domu od otroštva in mladostništva dalje do zrelih let poraja in krepi tudi občutek pripadnosti domovini in narodu. Pripadnost domačim, ki jo pogojuje medsebojna ljubezen, razumevanje, pogovori, prilagajanje drugemu, krepi v mladem človeku spoznanje, da pripada tudi svojemu narodu in podobno kot do domačih čuti odgovornost tudi do svojega naroda. Večinoma so bili moji pričevalci in njihovi pobiti domači globoko verni ljudje in vedeli so, da človek končno kot eden od otrok nebeškega Očeta pripada širšemu občestvu. Od tod njihova trdna zaveza trem vrednotam: Mati – Domovina – Bog.

To spoznavam ob zgodbah mojih pričevalcev iz različnih koncev med vojno preizkušene Slovenije, v zadnjem času iz Moravške. Kot sem se namenila, se bom tokrat omejila le na ljubeče spomine na njihovo domačo družino, na lepote domače pokrajine, ki jo nosijo v svojih srcih (in z njo vred vso Slovenijo), in še na mnoge druge vrline, ki so jih naredile domoljube, dobre in poštene ljudi. Zaradi verske vzgoje tudi kristjane, ki so jih bridke preizkušnje, mnogotere bolečine in krivice prečistile in notranje obogatile.

[Stran 033]

Kamniške planine – pogled z Ljubljanskega barja

Slika 18. Kamniške planine – pogled z Ljubljanskega barja

Nadaljujmo kar s Francko Kopač Kočar, ki svojo zgodbo pričenja pesniško preprosto: »Tam je Moravška dolina, / misli mi k tebi hite, / polna spominov mladosti, / kot čudovite sanje se v meni bude.« In nadaljuje: »Spomini se radi vračajo v brezskrbna otroška leta, ki smo jih srečni preživljali v domači družini. V mali vasici Prikrnici pri Moravčah sem bila doma, samo dvanajst hiš je štela naša vas. Lepe kmetije s sadnimi vrtovi okoli gospodarskih poslopij, obdelana polja, veličastni gozdovi so se raztezali v Mohorski hrib in proti Rožeku, kjer stoji razvalina starega gradu. Pripovedka pravi, da se je grajska hči Liza rada sprehajala po gozdu ob studencu. Nekoč je prijezdil mladenič, jo posadil na konja in odjezdil z njo v daljno deželo in nikoli več se ni o njej ničesar zvedelo. Hrib ob studencu pa se še danes imenuje Lizinberg.

Naj zapišem po Prešernovo: ‘Prikrnica vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta.’ Pri nas doma nas je bilo deset. Ata in mama, sinovi in hčerke: Francelj, Tone, Ivan, Johanca, Francka, Mavricij, Ančka in Mimi. Bilo nam je lepo in radi smo se imeli, četudi smo se kdaj spričkali.

Francelj je študiral v Škofovih zavodih, veseli smo ga pričakovali domov za vsake počitnice, potem pa nam je rad nagajal. Veliko smo peli, Francelj in Ivan in Johanca so peli pri zboru v Moravčah. Bila sta dva zbora, cerkvenega je vodil organist g. Aleš Capuder, moškega pa profesor Mavricij Bergant … V šolo smo hodili v Moravče dva kilometra daleč, poleti bosi, pozimi v podkovanih visokih čevljih in večkrat je bilo treba gaziti sneg po poledenelih potih … Po opravljeni šoli smo se vključili v mladinske organizacije. Vsak je dobil svoje mesto: pri pevskem zboru, pri igrah in športu. Gospoda Jože Ferkulj in Fortunat Majdič sta postavila na oder pred cerkvijo veličastno igro, misterij Slehernik. Imeli smo sestanke, predavanja in razne debate; za vse to so skrbeli gospodje kaplani. Prosvetno delo nas je močno povezovalo v skupnost; nas vse je družilo v veselju in srečni mladostni razposajenosti. V takem zdravem okolju smo odraščali in delali načrte.

Sveta Mohor in Fortunat sta bila naša zavetnika. Na precej visokem hribu se blesti prijazna cerkvica sv. Mohorja, ena od štirinajstih [Stran 034]podružnic moravške dekanije. Radi smo zahajali gor; posebno kadar je bila sv. maša, se je napolnil ves hrib. Na vrhu je zelo lep razgled na vse strani: na Šmarno goro tja do Ljubljane, na pogorje nad Črnim grabnom z vasicami, kot bi se ovčke pasle po planotah. Zadaj pa se raztezajo Kamniške planine. Kako lepa naravna scenografija! Limbarska gora pa kraljuje nad vso Moravško dolino. Pesem poje naprej: Stari gradovi molčijo, / na holmih pa lipa cvete, / bistri studenčki žuborijo, / in utirajo skrivne steze.«

Franckino mladostno veselje je končala okupacija in revolucija, ki njeni družini ni prizanesla. Po vojni je moralo nadaljevati življenje v Argentini. Pričevanje končuje z besedami: »Vse to zmore velika ljubezen do naše drage Slovenije. Dolžni smo tudi priznati, da nam je bila druga domovina Argentina dobra mati. Vse blagoslove obema domovinama, tisoč sreč na vajino pot! Slovenija, moj dom brez mej, / ker nosim Te s seboj, kjer rod je moj, kjer sin je Tvoj, tam si Slovenija!« Tako Francka Kopač Kočar.

Gospa Kristina Zarnik Jerovšek iz vasi Nasovče pri Komendi je bila ob koncu vojne stara sedem let in pol in težko si predstavljamo, kako je doživljala dogodke vojne in revolucije, kako so se spomini na vse težko in boleče v njej predelali v plemenito in srčno. »Z nami sta živela stari ata in stara mama Teran. Zelo sem bila navezana zlasti na babico, saj me je ona naučila vse molitvice in rožni venec. Hodila sem v drugi razred osnovne šole v Komendi. Pripravljala sem se na prvo sveto obhajilo. Mama mi je že kupila belo blago za obhajilno obleko.

Med petimi otroki sem bila najstarejša. Na vasi smo se veliko igrali s sosedovimi otroki. Pozimi smo bosi tekmovali v teku, se sankali, poleti smo se vozili s triciklom in s kolesi … Prišel je osmi maj 1945. Stari oče in ata sta že nalagala na voz najbolj potrebno. Tudi jaz sem v svoj cekar pripravila zame najdražje in pomembne reči: blago za obhajilno obleko, koraldice, prstanček, slamnik in zvezek. Še danes ga vidim pri vzglavju mamine postelje. Ko je prišla mama domov, mi je stresla vse iz cekarja in dala vanj sladkor za na pot, da ga bom imela pri roki. Nihče ne ve, kako mi je bilo hudo. V taborišču sem vedno mislila na ta cekar.

Potem odhod. Stara mama je želela, naj vsaj mene pustijo pri njej. A ata in mama sta bila odločna, da gremo vsi. Stara mama mi je v roko potisnila rožni venček in mi rekla, naj veliko molim. Vem, da sem držala besedo in že na vozu veliko molila. Nisem jokala, ker se nisem zavedala, kaj se hudega dogaja. Staro mamo sem pogrešala še veliko let … V taborišču v Lienzu sem hodila v drugi razred. Bila sem vesela, ker sem imela veliko družbe in igranja. Šla sem tudi k prvemu sv. obhajilu in sv. birmi. Botra Marica nas je peljala k jezeru in peljali smo se s parnikom. Podarila mi je piškote in sladkorčke … V taborišču v Spittalu smo večkrat s prijateljicami posedale ob progi in ko so nam iz mimoidočega vlaka vrgli kak piškot, smo si ga med seboj razdelile … Vsa srečna sem začela hoditi v četrti razred.«

Mesec dni kasneje je prišel dan odhoda v Argentino.

Magda Gaser Češarek se je rodila na Jesenicah na Gorenjskem. Bila je zvesta vrednotam, ki so bile v njej ukoreninjene, vedno pripravljena, da pomaga bližnjemu. Dva meseca pred svojo smrtjo v Cordobi ji je oče zapisal v spominsko knjigo: Tam pod Golico, kjer narcise cveto, / zagledala si luč sveta, tam tekla ti je zibelka. Pred vojno so živeli v Kranju. Ko so ob okupaciji Nemci zasedli Kranj, je oče ostal brez službe.

Gospa Magda se takole spominja božiča 1942: »Dan pred svetim večerom je mama jokala. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da nima ničesar, da bi nam spekla potico. Starejši brat Srečko pa ji rekel: ‘Nič zato. Da smo le skupaj!’ Pokadili smo in pred jaslicami zmolili rožni venec. Mama je ves čas jokala, saj maše za sveti večer ni bilo, niti ne za sveti dan. Igrali smo se tombolo za pečen krompir. Ko se [Stran 035]

Ljubljana – vedno živahni Prešernov trg

Slika 19. Ljubljana – vedno živahni Prešernov trg

danes spominjam tega božiča, mislim, da je bil to naš najlepši božič …« Magda se spominja očetove domoljubne vzgoje. »Leta 1944 smo šli z očetom na Golico, da nam je pokazal, kaj vse je bilo slovensko, pa so nam Avstrijci vzeli.« Ob nekem drugem dogodku pa svoje veliko zaupanje v Marijino pomoč. »Nekaj mesecev po izletu na Golico smo se peljali z vlakom na Brezje. Na poti proti postaji Otoče je v zadnjem vagonu eksplodirala bomba, na srečo je bil to poštni vagon. Vlak se je ustavil, ljudje pa so pričeli jokati. S povzdignjenim glasom, da so ga vsi slišali, je oče rekel: ‘Zahvalimo se Mariji, saj nas je ona rešila!’ 6. maja 1945 je oče na poslopje, kjer smo takrat v Kranju stanovali, obesil slovensko zastavo in nam rekel: ‘Zadnjikrat visi, neomadeževana z rdečo zvezdo.’ Visela je ves dan. Šele proti večeru so jo sneli nemški vojaki …«

Po prihodu v Argentino so se zaradi očetovega slabega zdravja sprva naselili v Cordobi, po očetovi smrti so se preselili v Buenos Aires, kjer so skupaj živele tri prijateljske družine z Jesenic.

Gospa Marija Dolinšek Cerar iz vasi Podsmreka v fari Dobrova pri Ljubljani je tiha, mirna, vdana, potrpežljiva in čuteča ženska duša. V družini so bili trije sinovi in tri hčerke. Marija se spominja srečnega otroštva in mladosti, ki se je končalo s smrtjo očeta in matere že pred vojno. »Moja rojstna fara Dobrova je bila pred vojno romarski kraj, saj je znana po božjepotni cerkvi Marijinega vnebovzetja. Ko smo bili še majhni, se spominjam, da je bilo v času od velikega do malega šmarna veliko romarjev. Prišli so z vozovi iz raznih krajev. Skozi našo vas so prihajali iz Brezovice, Goric in okoliških fara. Sprejela jih je vrsta stojnic s spominčki in sladkarijami, ki so bili za nas otroke veliko veselje. Če smo bili pridni in smo radi pobirali sadje in ubogali, so nam ob nedeljah mama, ata, tete in stric dali kakšen dinar, da smo si kaj kupili. Zame je to lep spomin iz otroštva in mladosti.« …

[Stran 036]

Novo mesto – Kapiteljska cerkev stolnica sv. Miklavža

Slika 20. Novo mesto – Kapiteljska cerkev stolnica sv. Miklavža

Bratje so bili domobranci, zato so se s sestrami umaknili na Koroško in od tam v Argentino.

Kjerkoli se pojavi gospa Albinca Rožnik Kopač, ljudje začutijo njeno dobrohotno navzočnost in toplino in vedno pripravljenost za pomoč človeku v stiski. »Na otroška leta imam najlepše spomine. V srečni družini se nas je rodilo devet otrok. Trije so umrli že zelo majhni, jaz sem najmlajša. S sestro Angelo, ki je kasneje postala usmiljenka, sva se imeli zelo radi. Za igranje ni bilo časa, saj smo morali že zgodaj delati. Na sicer majhni kmetiji je bilo tudi za otroke dosti posla. A bili smo srečni!

Ata in mama sta bila zelo verna in delavna. Vse naše življenje je bilo povezano z vero in Cerkvijo. Mama je kmalu oslepela in s časom zelo oslabela. Starejši bratje so se poročili, da sem morala kar pridno poprijeti za delo. Doma

je ostal le brat Ludvik. Bil je zelo veselega značaja, priden za delo in podjeten za gospodarstvo. Bila sva velika prijatelja. Poročil se je in z ženo Rezko živel doma. Meni, osemnajstletnemu dekletu, je bil v največje veselje njegov prvorojenec. Kmalu se mu je pridružila sestrica. A njegova družinska sreča ni dolgo trajala, ker so komunisti pričeli z revolucijo. Po uboju štirih Mravljetovih družinskih članov iz naše fare Brezovice pri Notranjih Goricah so se vsi protikomunisti v vasi pridružili domobrancem, ki so se po tem strašnem zločinu pridružili postojanki v Notranjih Goricah, tudi brat Ludvik. Po vojni se je Ludvik umaknil z domobranci, starša sta ostala doma, tako sem odšla na Koroško čisto sama.«

V Argentini se je poročila, rodila šest otrok in si sčasoma z možem ustvarila dom v bližini Pristave. »Slovenska maša, slovenska šola in skupne prireditve so nama bile vez z domovino.

[Stran 037]

S starši sem si dopisovala, a videla jih nisem več. To je bila največja žalost tujine. Otrokom sem dala ljubezen do domovine brez vsakega sovraštva do naših preganjalcev. Nikoli nismo zvedeli, kje so ubili mojega brata Ludvika. Le to vemo, da je bil v Teharjah. Na spominski plošči v Notranjih Goricah je zapisano njegovo ime. Na brata smo ponosni, saj je bil na strani pravice in svobodnega življenja Slovencev!«

Zgodba gospodične Ivice Stajnko je posebna, kot je posebno njeno otroštvo v topli družini. Naj bo nekaj njenih spominov slavospev dobri družini, ki je s svojo toploto objemala otroke in jim lepšala težke dni.

Ivica Stajnko pripoveduje spomine v imenu vse družine. Spominja se rojstnega kraja in hiše, kjer so živeli v Novem mestu, na lepem griču nad Krko. Samo cesto je bilo treba prečkati, da so otroci prišli do lesne žage, kjer so delavci vozili otroke sem in tja. »Vsako nedeljo me je očka nesel k maši v cerkev sv. Miklavža. Še sedaj čutim, kako sem imela iz njegovega naročja lep razgled na oltar. Na božični večer je na dreveščku visel majhen otroški rožni venček, rdeč kot rubin. Na oknih so bile ledene rože, v dnevni sobi pa je tako lepo dišalo po piškotih, potici in dimu prižganih svečk na božičnem dreveščku, ki so osmodile iglice. Tega duha ne bom nikoli pozabila. To lepo, mirno življenje je kmalu pokosila vojna.« Ivica je imela pet let, sestrici pa tri in eno leto. Ob koncu vojne sta se oče in mama odločila, da zapustijo Novo mesto in odidejo na Štajersko k očetovi družini, pa ni bilo mogoče. Pridružili so se karavani beguncev in z deklicami na različnih vozovih prišli do Vetrinja, od tam pa v Buenos Aires; ves čas so bili vsi skupaj. Z veliko pridnostjo in trudom so prišli po desetih letih do svoje hiše v Castelarju. Svoje spomine konča gospa Ivica z zahvalo: »Srčno smo hvaležne svojim staršem, ki so tako skrbno in z velikimi težavami, skoraj od njune poroke l. 1938 do našega novega življenja v Castelarju žrtvovala, da sta nam nudila čim boljše življenje v težkih vojnih in povojnih časih.«

Gospo Pavlo Pegan Boh so na Pristavi poznali po tem, da je pogovor začela in vanj vpletala dva stavka: »Vete, moja mama je večkrat rekla … « in »Zmeraj sem naredila, kar je rekel tata … « Med govorom so izstopale zgodbice, polne modrosti in zdrave pameti našega preprostega človeka.

Gospa Pavla je bila rojena v družini desetih otrok v Vipavi l. 1924, zato jo je doletelo trpljenje zaradi slovenstvu sovražnega fašizma. Oče je opravljal zidarska dela. Bil je z otroki strog, a jih je imel rad, vzgajal jih je v poštenju in v ljubezni do slovenskega jezika. Gospa Pavla se spominja, da je še deklica pri sosedi utrgala rdeč nagelj in ga občudujoče prinesla domov. »Ko je oče to videl, me je dal čez kolena in mi jih s tenko šibo naložil. Podobnih skušnjav me je ozdravil za vse življenje. Oče nas je učil slovensko. Vsak od nas otrok je moral prebrati po eno poglavje kake knjige in če česa nismo razumeli, nam je oče razložil. Otroci smo rasli in morali veliko delati. Spomladi smo morali vstajati že ob štirih zjutraj, da smo šli na goro po travo za živino. Mama je rekla, da si je treba zajtrk zaslužiti. Mama mi je nekoč ukazala, naj za večerjo skuham prežgano juho. Vzela sem preveč moke in še žgala sem jo preveč, tako da juhe niso marali jesti. Oče pa jo je pojedel kar dva krožnika in mi rekel, da se bom že navadila in drugič bolje skuhala. Oče je bil moder in pravičen, mama pa zelo dobra. Če smo se otroci kdaj kregali med seboj, nam je rekla: ‘Otroci, imejte se radi, če se nimate radi, se spoštujte, če se ne morete spoštovati, pa niste vredni, da vas sonce obsije.’ Vsi otroci smo bili delavni in pošteni. Zimski večeri so bili pri nas doma zelo lepi. Ker so bile moje starejše sestre luštkane, so jim fantje prihajali pet in z violino igrat pod okna spalnic, ki so bile v prvem nadstropju. Ko je oče to opazil, je dal napraviti take ‘gartre’, da še maček ne bi mogel skozi. Vse štiri so se kmalu srečno poročile.«

Ko je Pavlica imela petnajst let, se je pričela vojna. L. 1943, po razpadu Italije, so z Nanosa v dolino prišli partizani in pričeli v veliko [Stran 038]razočaranje vseh z boljševistično revolucijo. Njenih uničujočih posledic za Pavlino rodno družino ne opisujem, naj omenim le, da je po zaslugi dekana, ki mu je bilo dobro znano Pavlino poštenje, dobila priporočilo in potrebne papirje za pot v Rim, tam pa dokumente in potni list za Argentino.

Vsi našteti drobci iz pričevanj nekaterih žensk, ki so kot otroci na lastni koži občutile in doživljale divjanje revolucije, jasno kažejo, da so jih starši in stari starši v najtežjih časih narodove preizkušnje vzgajali k domoljubju, poštenju, v dobre in delavne ljudi, saj so vedeli, da bodo lahko samo z delom in odpovedjo preživeli.

Prav tako je pomembno dejstvo, da se je po domovih veliko molilo, med vojno še več molilo, in pred vojno versko vzgajalo v šolah, v raznih društvih in ustanovah. Otrokom in mladim so bili poleg staršev največji zgled vere predvojni duhovniki, ki so skrbeli v raznovrstnih društvih za zdravo duhovno in telesno rast. Vera je staršem in mladim pomagala tudi v hudih preizkušnjah. Jože Javoršek, sin kmečkih staršev iz Moravč in družine devetih otrok (spoznali ga bomo v prihodnji številki Zaveze) je bil prisilno mobiliziran k partizanom. Toda po vsem, kar je tam videl in spoznal, se je trdno odločil, da ob prvi priliki pobegne; pridružil se mu je še prijatelj. Ko sta na dogovorjenem mestu ob njivi koruze čakala, da se zmrači, se je spomnil napotka moravškega župnika Jerneja Hafnerja, da je treba večkrat moliti v čast božji previdnosti. Zmolila sta večerni Ave in dodala še Oče naš, naj jima božja previdnost pomaga pri begu. Uspelo jima je in Jože je bil vse življenje prepričan, da je njun pobeg načrtovala in vodila božja previdnost.

Vrnil se je domov in odšel služit v Domžale k trgovcu z vinom, ki pa je bil terenec, prav tako njegova dekla. Tega ni vedel, padel je v past in ob neki priliki so ga zajeli partizani. »Aha, zdaj te imamo, zdaj nam ne boš več ušel! Zate je škoda šusa!« mu je zagrozil partizan velike postave, debel in rdeč, ko so ga na vrvi privezanega kot žival, prignali v klet Sršenove vile, kjer so popivali. Od tod so ga ob dveh ponoči znova odgnali v hlev Jurkovčeve domačije v vasi Vašemberg in z zvezanimi rokami zaprli v hlev. Še vedno ga je stražil partizan. Jože se spominja: »Zdaj mi je začelo biti pri srcu res težko. Obhajale so me strahotne misli, zlasti misel, da zame ni več rešitve. Zavedal sem se, kaj je v Sršenovi vili rekel partizan. Težki trenutki, ki se ne dajo popisati. Ni mogoče povedati, kaj človek čuti v taki stiski. Bil sem čisto iz sebe, brez vsake moči in volje, da bi se rešil. Dve stvari sta me posebno tolažili: prvič, da sem bil zadnjo nedeljo, na praznik sv. Jožefa, pri sv. spovedi in sv. obhajilu; drugič pa, da je bila sobota, ki je Mariji posvečena in praznik Marijinega oznanjenja. Vedel sem tudi, da domači, zlasti pa ata in mama, doma zame molijo. Mislil sem res na to, da bosta Bog in Marija v tem hudem trenutku uslišala molitev staršev in mi pomagala. Kar naprej sem se tolažil: ‘Hvala Bogu, da sem bil v nedeljo pri sv. spovedi in sv. obhajilu!’ Dodal pa sem pogosto prošnjo: ‘Marija Pomagaj z Brezij, pomagaj mi!’ To sem ponavljal kar naprej. Le to sem še zmogel.«

Stražar v hlevu je zaspal. Z zvezanimi rokami je Jože odšel proti vratom hleva in pogledal skozi špranjo. »V hiši luč, harmonika, ples, vriskanje. Zunaj, pred vrati hleva, pa partizanski stražar. Toda ta se je obrnil od vrat hleva proti hiši in šel za hlev. Jaz sem se obnašal, kot da grem na malo potrebo. Moj osebni stražar v hlevu je zaspal, stražar pred hlevom jo je mahnil za hišo. Odprl sem vrata, naredil nekaj korakov, pogledal okrog sebe: nič nisem opazil. Rekel sem: ‘Bog in sveti križ božji’ in stekel navzdol proti Dobu. Tekel sem, padal, vstajal in spet tekel naprej. Zelo me je oviralo, da sem imel roki zvezani.« Skrit pod grmovjem ob reki Bistrici je z zobmi razgrizel vrv in si razvezal roki. Jože je prepričan, da ga je tudi tokrat rešila božja previdnost in brezjanska Marija Pomagaj.

Jože Javoršek se takole spominja zadnje velike noči l. 1945 v domovini.

[Stran 039]

Vipavska dolina in cerkvica sv. Hieronima na pobočju Nanosa

Slika 21. Vipavska dolina in cerkvica sv. Hieronima na pobočju Nanosa

»Lepi so velikonočni prazniki. Lepe so tudi velikonočne navade, lepe so bile v cerkvi, posebno pa v družinah. Kako prijetne spomine imam na velikonočne praznike, kot fant sem ministriral. V vojskinih letih ni bilo več tako. To sem še posebej občutil pomladi 1944, ko sem bil daleč od doma. (Potem ko je drugič pobegnil od partizanov, se je umaknil v Lienz.) Tisto veliko noč sem se z žalostjo spominjal prejšnjih. Ob zadnji veliko noči v domovini sem bil domobranec na postojanki v Št. Vidu pri Lukovici, nedaleč od doma. Z lepimi pomladanskimi dnevi je prišla tudi velika noč. Že v mraku velikonočne sobote je bil sklican zbor domobrancev. Odrejene so bile štiri močne patrulje za nočne obhode. K eni sem bil dodeljen tudi jaz. (Danes smo od teh fantov ostali živi le tri je, šest pa je bilo vrnjenih iz Vetrinja. Bog ve, kje počivajo?) Dali so nam povelje za odhod in smer. Kljub polni luni je bilo temno. Nebo je bilo prekrito z oblaki. V nočni tišini ni bilo čuti nič drugega kot lajanje psov in skovikanje sov. Bila je tišina brez vsakega slavnostnega razpoloženja, drugače kot prejšnja leta v noči pred nedeljo vstajenja. Patrulja je v tišini šla na izvidnico. Prišli smo na rob gozda, kjer se prične moja rojstna vas. Iz župnijske cerkve je bilo slišati uro, ki je bila polnoč: prišel je dan vstajenja. Oblaki so se razpršili, postalo je svetleje. ‘Fantje, ostanite tukaj v zasedi, midva s sosedom pa skočiva pogledat domov.’ In res sva z vso previdnostjo, a pogumno odšla v vas, vsak na svoj dom. Nekaj mesecev prej so našo dolino že zasedali partizani. Potrkal sem na vežna vrata in rahlo poklical. Povedal sem, kdo sem. Čez čas je prav previdno in potiho k vratom prišla mama, me spoznala in odprla, a luči ni prižgala, zaradi varnosti. Ostal sem samo za nekaj minut. Odšla je in prinesla potice in mesa, oboje blagoslovljeno. Spravil sem v nahrbtnik in odšel. Tisto veliko noč naša mama niso hranili velikonočnih jedil v hiši, ker so govorili, da jih bodo prišli iskat partizani. Skrila jih je na skednju, zame jih je šla tja iskat.

[Stran 040]

Triglav – pogled z Osolnika

Slika 22. Triglav – pogled z Osolnika

Hotela je ohraniti za dom vsaj nekaj, kajti prejšnji dve leti so partizani pobrali vsa velikonočna jedila.

S sosedovim fantom sva se našla na dogovorjenem mestu in se vrnila k patrulji. Vsi smo bili deležni velikonočnega ‘žegna’. In spet je šla pot naprej na drugo stran vasi na neki grič. Tišina. Takoj nato pa smo se razporedili v strelce, kajti zaslišali smo ropot partizanskih voz, ki so bili namenjeni v vas ropat in ‘osvobajat’. Že so bili v bližini znamenja Žalostne Matere božje z mrtvim Sinom v naročju, torej tik pred vasjo. Tedaj je zapela Viktorjeva strojnica, zadonel Mihov minometalec, odmevale so brzostrelke in karabinke. Partizanska kolona se je v trenutku razpršila – ni je bilo več.

Povelje: ‘Naprej!’ Prešli smo dve vasi, Sotesko in Pogled. Vse je bilo mirno, vse v redu. Še dalje je šla naša pot tisto velikonočno jutro: skozi velik gozd in v hrib do cerkve sv. Mohorja, podružnične cerkve moravške fare. Ura je bila že več kot tri; nekateri so šli k cerkovniku po ključe od zvonika, drugi smo ostali v zasedi; celo uro so fantje pritrkavali v čast velikonočne nedelje in Kristusovega vstajenja. Začelo se je svetliti in krenili smo preko gozdov do Prikrnice, od koder je lep razgled na vso Moravško dolino in na same Moravče s cerkvijo sv. Martina.

Obstal sem. Nepopisno lepo pomladansko jutro se je rojevalo. Ob žvrgolenju ptičkov mi je pogled uhajal preko gozdov in njiv na rojstno vas. Tam je že zapel veliki farni zvon, na katerega sem tolikokrat zvonil. Nepozaben je spomin na tisto jutro, ko sem zadnjikrat slišal glas zvona naše farne cerkve. Zadnjikrat sem s tako lepega mesta mogel s pogledom objeti vso vas. Bog daj, da ne bi nikdar pozabil tistega velikonočnega jutra. Danes je še živ spomin v meni, tako živ, kakor bi bilo včeraj.«

Viri:

Moja zgodba, izdala Zveza slovenskih mater in žena – odsek Pristava. Uredila ga. Marjana Batagelj, Buenos Aires, oktober 2005.

Revolucija okoli Limbarske gore Dokument XIV. Za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj, Buenos Aires 1979.

[Stran 041]

4.2. Moje srečevanje z Udbo

Avtor:
Janko Maček

4.2.1.

V začetku letošnjega leta je izšla že nekaj časa napovedana knjiga Špiclji Udbe, ki je dvignila kar precej prahu, ne toliko zaradi svoje vsebine, ampak bolj zaradi nenavadne reklame zanjo. Naj takoj povem, da ne mislim pisati recenzije omenjene Leljakove knjige, pa vendar se je bom dotaknil z nekaj stavki. Glede na način, kako je Udba pridobivala sodelavce, jih avtor razdeli v tri skupine: na podlagi patriotskih pobud, iz materialnih razlogov in na tiste, ki so se s sodelovanjem rešili eventualnih kazenskih postopkov, izgubi službe itn. V zvezi s tem avtor zapiše, da ga ne zanima, na kakšen način je Udba koga pridobila za sodelovanje, ki bi se mu seveda lahko uprl, če ga ne bi premamile koristi, ki jih je s tem pridobil.

Za kratek razmislek se ustavimo pri zadnji skupini. Skušajmo se vživeti v položaj komaj 17-letnega domobranca, ki lačen in pretepen stoji pred zasliševalcem in mu ta pomoli popisan list papirja ter osorno ukaže, naj ga podpiše. Ali je izčrpani in ponižani mladenič, ki je pretrpel križev pot od Vetrinja skozi Teharje do tistega zadnjega zaslišanja, sploh sposoben razmisliti o morebitnih posledicah tistega podpisa, ker ga obvladuje podzavestna misel: samo da bo že enkrat konec tega pekla? Seveda so gotovo bile razlike med posamezniki, med izobraženimi in neizobraženimi, v fizični zmogljivosti, toda povprečje je bilo blizu temu. Ali je torej mogoče govoriti o »slabičih« oziroma »koristolovcih«, ki so podpisali, ne da bi tudi ugotovili okoliščine, v katerih so podpisali, in morebitne posledice njihovega podpisa?!

In trditev, da so imeli t. i. desni 25 let časa, da pojasnijo, zakaj in kako so sodelovali z Udbo? Ali vzdrži pošteno presojo? Koliko oblasti je imela t. i. desnica skozi 25 let slovenske samostojnosti? Kdo je povedal, da je problem Hude jame drugorazredna tema?

4.2.2. Za Bitenca do tedaj skoraj nisem vedel

V naslovu sem nakazal, da bom govoril o svojih osebnih izkušnjah. Ko me je Udba februarja 1948 prvič vzela v precep, še nisem bil star 17 let – saj sem rojen 30. maja 1931 v kmečki družini, kjer je bilo poleg mene še pet mlajših bratov in sestra. Oče je bil že pred vojno župan takratne občine Šentjošt nad Vrhniko in je to »čast« obdržal tudi v času okupacije. Ko so partizani po neuspelem napadu na Šentjošt uničevali okolico, so tudi pri nas doma vse požgali in tedaj sem tudi že dobil nekaj klofut od partizanskega komandirja, ki je pri nas pred požigom opravljal »rekvizicijo«. Jeseni 1943 sem začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in do maja 1945 dokončal drugi razred. Ker je oče tedaj kot civilni begunec odšel na Koroško, sem za več kot pet let prekinil šolanje in pomagal doma na kmetiji. Pozimi, ko ni bilo toliko kmečkega dela, sem se doma učil in s privatnim izpitom končal 3. in 4. razred klasične gimnazije.

Sploh nisem vedel, da so se leta 1945 trije mamini bratje skrivali v domačem kraju, odšli nato preko meje v Italijo, se tam povezali z Mirkom Bitencem in potem ilegalno prihajali domov. Tudi mama za skrivanje bratov in njihove ilegalne obiske ni vedela. Oče je bil do decembra 1948 v begunskem taborišču v Avstriji, nato pa je z drugimi odšel v Argentino.

Decembra 1947 so h Krvinetu (na mamin rojstni dom) prišli Jakob Žakelj, Mirko Bitenc in bivši domobranski stotnik Božo Berlot. Pred novim letom 1948 je Bitenc odšel v Ljubljano in se skrival v ženinem stanovanju v Šiški, Berlot in Žakelj pa sta ostala v Šentjoštu. Okrog 20. januarja 1948 so Bitenca odkrili in njega ter ženo aretirali, v stanovanju pa postavili zasedo, v katero je 31. januarja padla teta Fanika Žakelj, ki je Bitencu odnesla pošto od brata Jakoba in B. Berlota. Ko se zvečer ob [Stran 041]

Žakljeva (Krvinetova) domačija v Šentjoštu. Fanika Žakelj – na sliki z vnukom iz ZDA – je bila 7 let v zaporu.

Slika 23. Žakljeva (Krvinetova) domačija v Šentjoštu. Fanika Žakelj – na sliki z vnukom iz ZDA – je bila 7 let v zaporu.

določeni uri ni vrnila domov, so bili domači in oba ilegalca zaskrbljeni. Upravičenost te skrbi je kmalu potrdilo tudi ostro lajanje domačega psa. Nenadoma je zaropotalo po vhodnih vratih in v hišo so vdrli knojevci pod vodstvom oznovskih oficirjev. Ilegalca, ki sta se skrivala na hlevu, sta se v temi skušala izmuzniti iz obroča. Prišlo je do streljanja, v katerem sta ranjena obležala Berlot in eden od knojevcev, Žaklju pa je uspelo pobegniti. Oba ranjenca so odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je Berlot po nekaj dneh umrl; takoj zjutraj so v ljubljanske zapore odpeljali 68letno Žakljevo mater, deklo Poldo Martinčič in Žakljevo ženo Marijo, ki so jo prijeli na njenem domu. Na Žakljevi domačiji je ostal oddelek knojevcev in več oznovskih oficirjev, ki so v naslednjih dneh patruljirali po okolici in vodili na zaslišanje vse, za katere so sumili, da bi utegnili imeti kako zvezo z ilegalci.

Nekega jutra so prišli tudi k nam in po površni preiskavi odpeljali mene ter nekaj let starejšo sestrično, ki je bila pri nas za hišno pomočnico. V vasi so nama pridružili še nekaj osumljencev in vse skupaj odgnali na Žakljevo domačijo. Ko sem prišel na vrsto, me je mlajši oznovski oficir odpeljal v sobo v prvem nadstropju Žakljeve hiše. Komaj so se zaprla vrata sobe in sem na čisto mirno vprašanje, kaj vem o Mirku Bitencu, odgovoril, da prav nič, ker ga sploh ne poznam, je pobesnel in me oklofutal. V resnici tedaj o Bitencu nisem nič vedel, o maminih bratih – stricih pa le to, da jih od maja 1945 ni doma, ker so šli na Koroško. Na vsak način je hotel, da priznam, da sem vedel za njihovo skrivanje doma. Postavil me je v kot sobe, mi naravnal obe roki nad glavo v neko posebno pozo, pred oči pa pomolil pištolo in grozil, da me bo kar tam ustrelil, če ne bom govoril resnice. Čeprav v to nisem verjel, ni bilo prijetno, ko je stal za menoj in od časa do časa repetiral pištolo. Vmes je postavljal vprašanja in besnel, ko po njegovem nisem prav odgovarjal. Stati sem moral v tisti čudni pozi [Stran 043]popolnoma mirno; če sem se le malo premaknil, je že vpil, da bo streljal in da bom končno videl Ameriko, ki jo neumni Šentjoščani pričakujemo. Ne vem, koliko časa je to trajalo, najbrž ne tako dolgo, vendar sem bil ves prepoten in komaj sem se še držal pokonci. Ko je zasliševalec spet tulil in grozil s pištolo, so se na stežaj odprla vrata in na pragu se je pojavil starejši tovariš v civilni obleki. Čeprav sem ga le na pol videl, mislim, da je bil »major Mitja«. Nisem razumel, kaj je rekel, in vrata so se spet zaprla. Moj zasliševalec se je umiril; čez nekaj časa me je odpeljal v temno klet, kjer je na repi in krompirju že sedela sestrična. Mislim, da so njo potem kmalu poklicali, mene pa je isti oznovec čez kako uro ponovno odpeljal v sobo, položil pred mene papir in pisalo ter mi narekoval približno sledečo izjavo: Izjavljam, da bom takoj prijavil, če bom karkoli zvedel o ilegalcih oziroma o njihovem delu. O današnjem zaslišanju ne bom niti doma niti drugje nič govoril. Ko sem se potem vrnil domov, je mama postregla s kosilom, vendar sem se ga komaj dotaknil.

Že 17. februarja 1948 so bili pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojeni naslednji: 68-letna mati Frančiška Žakelj na leto in pol zapora ter zaplembo vsega premoženja, njena hči Fanika na sedem let zapora, dekla Polda Martinčič na dve leti in pol, žena Jakoba Žaklja prav tako na dve leti in pol zapora ter zaplembo premoženja, Janez Kavčič, ki je pobegnil z zaslišanja na Žakljevi domačiji, pa v odsotnosti na šest let zapora. V Šentjoštu je bila sodba naslednjo nedeljo prebrana na masovnem sestanku. Zaplemba premoženja je stopila v veljavo takoj.

Zvečer po razglasitvi sodbe v Šentjoštu sem obiskal maminega strica, ki je bil tudi naš sosed. Bil je zelo prizadet in v tisti stiski mi je zaupal celotno zgodbo šentjoških skrivačev. S tem se je sam nekoliko olajšal, meni pa je nehote naložil težko breme. Bil je namreč čas, ko je bilo o določenih stvareh nevarno kaj več vedeti. Nekateri možje in fantje so se morali tedaj sredi noči javljati na nenavadnih krajih, na primer na samotni gozdni jasi ali pri opuščenem peskokopu nad vasjo, kjer so jih pričakali do zob oboroženi možje v usnjenih plaščih. Ni čudno, če se je starejši mož pred takim srečanjem resno pripravil na smrt in da so nekaterim pustila trajne posledice.

Poseben proces proti Mirku Bitencu in soobtoženim je potekal pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani od 12. do 16. aprila 1948. Mirko Bitenc in Janko Soklič sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo in na izgubo državljanskih pravic, drugi soobtoženi pa na daljše zaporne kazni in izgubo državljanskih pravic. Skoraj eno leto po aretaciji profesorja Bitenca in dogodkih v Šentjoštu so zaprli štiri člane Malovrhove družine iz Šentjošta: očeta Pavla, ki je potem v zaporu umrl, mater Marijo, sina Adolfa in hčerko Jožefo. Pridružili so jim še šest obtožencev, med njimi vrhovskega, podlipskega in rovtarskega župnika ter 19. maja 1949 uprizorili proti njim sodni proces. Brez dvoma je tudi to vplivalo, da se naša družina dobro leto kasneje ni odločila za ilegalen odhod preko meje.

Na prvo nedeljo v septembru 1950 mi je Angela Žakelj, žena strica Jožeta, po maši na Planini izročila drobno pisemce s pripombo, naj ga preberem na samem in grem tisto popoldne s kolesom po cesti Suhi Dol–Lavrovec, kjer bom srečal strica »Joklja«. Pismo je bilo naslovljeno name in ga je napisal oče v Argentini, češ da se je s stricem dogovoril, da nas bo spravil čez mejo v Italijo in naprej v Argentino, kjer bomo končno spet zaživeli kot družina. Oče je sicer že prej večkrat pisal, da bomo prišli k njemu, takoj ko bo mogoče dobiti potrebna dovoljenja, na nenadni ilegalni odhod od doma pa sploh nismo bili pripravljeni. Nič drugače ni bilo z Jožefo Oblak iz Šentjošta, ki je tudi dobila podobno pismo od svojega moža. Tveganje za tak podvig ob še svežem spominu na nesrečno usodo Žakljevih in Malovrhovih se je zdelo preveliko in k odklonitvi je pripomogla tudi naša navezanost na dom in zemljo. Ne da bi veliko razmišljali, smo [Stran 044]

Šentjoški skrivači: z leve spredaj Tine Duh, Albert Malovrh in Jože Žakelj; zadaj Viktor Tominec, Jakob in Pavel Žakelj.

Slika 24. Šentjoški skrivači: z leve spredaj Tine Duh, Albert Malovrh in Jože Žakelj; zadaj Viktor Tominec, Jakob in Pavel Žakelj.

odločili, da zaenkrat ne gremo in tako me je stric »Jokelj« tisto popoldne zaman čakal v gozdu ob omenjeni cesti.

Ob delu na kmetiji in učenju – tedaj sem se pripravljal na privatni izpit za četrti razred gimnazije – sem na tisti dogodek skoraj pozabil in niti nisem nanj pomislil, ko so me miličniki slabo leto kasneje neko nedeljo dopoldne pobrali s pevskih vaj in z avtom odpeljali v Polhov Gradec ter izročili oznovcu v elegantni civilni obleki, ki pa ni mogla zakriti njegove grobosti. Klical me je samo »Jankec« in se pri tem ostudno smehljal. Kot otroku so mi doma res tako rekli, toda iz njegovih ust je to ime zvenelo zaničevalno in ponižujoče. Ni me klofutal, toda njegovo spakovanje je bilo hujše kot klofute. Ko sem rekel, da z Jakobom Žakljem nimam nič, me je zavrnil, da sem se z njim dogovarjal o pobegu v Italijo. Bilo je očitno, da marsikaj ve, zato sem udaril nazaj: »Mogoče veste tudi to, da sem tedaj sicer res dobil očetovo pismo, na sestanek s stricem Jakobom pa nisem šel, ker smo se doma brez pomišljanja odločili, da se v take neumnosti ne bomo spuščali.« Zastavil mi je še nekaj vprašanj, nato pa odšel iz sobe. Čez kake pol ure se je vrnil in mi povedal, da me domov ne bodo peljali, da pa so mi pripravili prijetno družbo in naj se v torek zvečer s kolesom pripeljem v Polhov Gradec, da bom povedal, kako smo se imeli na poti. Seveda o tem ne smem nikomur govoriti. Če me pa ob določeni uri ne bo na postaji, pridejo pome in tedaj se bom peljal še kam dlje kot v Polhov Gradec.

Na cesti sem pospešil korake in po kakem kilometru dohitel Angelo Žakelj in menda še dve sovaščanki, ki so se tako kot jaz vračale z zaslišanja. Niso bile posebno presenečene, ko so me zagledale, saj so na zaslišanju govorili tudi o meni in naši družini. Ugotavljale so, da se zdi, da vse vejo, in ugibale, kaj se bo iz tega izcimilo. Niti one niti jaz pa tedaj nismo vedeli, da je bila kurirka, ki je iz Gorice nekajkrat prinesla Žakljevo pošto, dvojna agentka.

V torek sem doma rekel, da sem zmenjen s prijatelji, in se odpeljal. Bil sem zadovoljen, ko me je na postaji milice namesto nedeljskega odurneža pričakal mlajši tovariš. Delal se je, kot da komaj kaj ve o zadevi, ki smo jo obravnavali v nedeljo, in da ga niti ne zanima. Vedel je za moje privatne izpite in da bom kmalu spet začel redno obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani. Zanimalo ga je, kje bom stanoval. Ko sem povedal, da v Teslovi ulici, je takoj ugotovil, da bomo blizu skupaj, saj je njegova pisarna na Rimski cesti. Torej se bomo verjetno kmalu spet videli. Ves razgovor je bil vljuden, nobenega pisanja in podpisovanja ni bilo in poslovila sva se skoraj kot znanca.

S čudnimi občutki sem se tisti večer po temni cesti peljal proti domu. Že prej me je skrbelo, kako se bom po tolikih letih kmetovanja spet privadil na šolske klopi, kako se bom vživel v pet do šest let mlajše sošolce, sedaj pa se mi je obetalo še nekaj težjega. Slutil sem, da prijaznost, ki sem je bil pravkar deležen, ne pomeni nič dobrega in da v Ljubljani ne bom imel miru, čeprav bi ga bil še kako potreben, da bi se vključil v normalen študij.

[Stran 045]

4.2.3. Načrti za ugrabitev se niso posrečili

Preden povem, kako sem jeseni 1951 spet začel obiskovati klasično gimnazijo, naj posežem še nekoliko nazaj. Žena Jakoba Žaklja, ki so jo zaprli januarja 1948, se je po dobrih dveh letih vrnila domov in vzela k sebi otroke, ki so v času njene odsotnosti živeli pri sorodnikih. Vedela je, da jo na vsakem koraku zasledujejo, zato ni bila presenečena, ko jo je nekega dne obiskal oznovec in ji po daljšem razgovoru predlagal, naj se z možem dogovori za srečanje na bloku v Gorici oziroma ji kar sam narekoval pismo in ga potem oddal na pošto. Ni se mu upala upreti, bila pa je tudi prepričana, da bo mož razumel, da je pisava v pismu njena, besede pa ne.

14. septembra 1950 so oznovci Marijo odpeljali v Gorico in v spremstvu enega od njih je šla proti mejnemu bloku. Na drugi strani je opazila moža in še nekoga, ki pa sta se že odmikala in ji pomahala v slovo. Še isti dan je Jakob Žakelj napisal pismo, ki je bilo pravzaprav namenjeno Ozni: »Kot si videla, sem se Tvojemu pismu odzval in se hotel srečati s Teboj, toda takoj sem prepoznal namen Tvojih spremljevalcev. Pišeš, naj o tem nikomur ne govorim. Ustregel Ti bom, če ta dogodek ne bo imel zate in za nikogar drugega nobenih posledic, v nasprotnem pa bomo poskrbeli, da bo prišel v javnost in na merodajna mesta.« Načrt za ugrabitev Jakoba Žaklja – če ni bilo to samo zastraševanje in maltretiranje sorodnikov – se torej ni posrečil.

Ko sem jeseni 1951 prišel v Ljubljano, o »organiziranem srečanju« Jakoba Žaklja in njegove žene nisem nič vedel in tudi na »znance« na Rimski cesti sem skoraj pozabil, saj sta me sprememba med Šentjoštom in Ljubljano ter ponoven začetek šole za nekaj časa popolnoma zaposlila. Zdi se, da so tudi »znanci« to vedeli in so mi nekaj časa dali mir. Toda – ko sem neko jutro z aktovko v roki stopil iz hiše na Teslovi ulici, je k meni pristopil moški srednjih let in vprašal, ali sem ta in ta. Pritrdil

Janez Maček – v sredini – s prijateljema, preden se je vkrcal na ladjo Bovec za odhod v domovino.

Slika 25. Janez Maček – v sredini – s prijateljema, preden se je vkrcal na ladjo Bovec za odhod v domovino.

sem, on pa se je predstavil kot Konobelj iz pisarne na Rimski cesti. Priimek mi tedaj ni še nič pomenil, za pisarno na Rimski cesti pa sem vedel iz Polhovega Gradca. Spremljal me je del poti do klasične gimnazije in mi postavljal preprosta vprašanja o šolskem urniku, kje se hranim, ali kaj grem domov v Šentjošt itn. Na koncu mi je predlagal datum in uro, ko naj bi se oglasil na Rimski cesti. Ko sem določenega dne tam pozvonil, mi je odprl prav on, mislim pa, da je bil prisoten tudi starejši, sivolas in zelo resen tovariš Roman. Na vrsto so že prišla vprašanja o očetu, sorodnikih, šentjoškem župniku itn. Presenetilo me je vprašanje, ali oče večkrat v pismu pošlje dolarje in zakaj mama tega ni prijavila. Verjetno jo bodo zato morali poklicati na zaslišanje.

[Stran 046]

Odgovoril sem, da vem za vsako očetovo pismo, saj potem nanj odgovorim, četudi je naslovljeno na mamo, vendar vem, da je le enkrat tako dobila 20 dolarjev, ki jih je takoj prodala sovaščanu, ker je bila čisto brez denarja. Sledilo je opozorilo, da je od mojega sodelovanja odvisno, kaj bodo naredili z njo, naj torej upoštevam, da tako njo kot mene že zaradi njenih bratov lahko vsak trenutek strpajo v zapor. Potem je morala res priti na zaslišanje v Ljubljano, kaj hujšega pa ni bilo.

Opisal bom še en dogodek, ki je kasneje pripeljal do napetega zaključka mojih obiskov na Rimski cesti. Neko jutro me je na poti v šolo spet ustavil moj »znanec« in ukazal, da moram takoj z njim v pisarno. Brez uspeha sem prosil, da bi zadevo preložila, saj smo tisti dan pisali latinsko šolsko nalogo. V pisarni na Rimski cesti naju je čakal tovariš Roman, še bolj hladen in mrk kot navadno. Kmalu sem izvedel, zakaj so me klicali: Odločili so se končno ustaviti delovanje Jakoba Žaklja. Ker ima doma ženo in pet majhnih otrok ter kopico sorodnikov, ki so že itak veliko trpeli zaradi njega, nudijo še eno možnost, da se spametuje in začne drugače obnašati. V nasprotnem bodo sledili ukrepi proti njegovi družini in sorodnikom. Verjamejo, da bi mu jaz znal vse to pojasniti in da bi me poslušal, zato naj mu napišem daljše pismo in se dogovorim za srečanje v Gorici. Imam dva dni časa, da pismo napišem, odposlali pa ga bodo oni in poskrbeli tudi, da bom ob dogovorjenem času v Gorici. Moje dopovedovanje, da strica Jakoba nisem videl od leta 1945, da ga komaj poznam, da dvomim, če bo sploh hotel govoriti z menoj, ni pomagalo in sledilo je opozorilo o posledicah morebitnega nesodelovanja, ki je zvenelo kot resna grožnja.

Bil sem v hudi stiski, kaj naj naredim. Prijatelj, kateremu sem to potožil, me je napotil k znanemu ljubljanskemu odvetniku. Proti pričakovanju me je sprejel, poslušal mojo zgodbo, nato pa rekel nekako takole: »Zelo težko vam kaj svetujem. Vaš slučaj je tak, da lahko ukrepajo proti vam, če boste ubogali, zlasti pa, če ne boste. Če ne ubogate, vas sicer lahko zaprejo, toda imeli boste mirno vest in obdržali notranjo svobodo, če pa ubogate, se zna zgoditi, da se bo zanka, ki si jo boste s tem sami nadeli, zadrgnila in se je zlepa ne boste rešili.« Odločil sem se, da ne bom ubogal. Ko se po dveh dneh nisem oglasil na Rimski cesti, me je tretji dan»znanec« spet čakal na ulici in moral sem z njim v pisarno, kjer je že bil tudi tovariš Roman. Sprejem je bil izredno hladen: »Ali si napisal pismo?« »Nisem in ga tudi ne bom, ker je Žakelj moj stric in se v to nočem vtikati, kot se tudi njegovemu nagovarjanju pred časom nisem odzval.« Ni bilo nobenih klofut in ne vpitja, pač pa sem spet dobil papir in pisalo ter pisal in podpisal izjavo.

Nedolgo zatem sem na Tromostovju srečal tovariša Romana. Šla sva blizu drug ob drugem, toda on je gledal vstran in ni odgovoril, ko sem ga pozdravil. Junija 1955 smo imeli maturo. Kak mesec pred tem me je ravnatelj poklical v pisarno in vprašal, ali vem, da ni gotovo, če bom smel delati maturo. Brez olepševanja sem mu na kratko povedal svojo zgodbo. Pozorno me je poslušal in motril skozi svoja debela očala, nato pa poslal nazaj v razred. Čeprav sem se do zadnjega bal, se ni zgodilo nič in maturo sem naredil s prav dobrim, čez kaka dva meseca pa že odšel na služenje 18-mesečnega vojaškega roka.

Mislim, da bi bila ta zgodba nepopolna, če ne bi na koncu povedal še nekaj o očetu. Ker se mama in otroci nismo mogli odločiti za odhod v Argentino, je začel razmišljati, da bi se on vrnil domov. To gotovo ni bilo lahko, saj tedaj v emigraciji še niso bili niti malo naklonjeni vračanju v »komunistično Slovenijo«. Po drugi strani tudi ni bilo nobene prave garancije, da bo v domovini dobro sprejet. Kjerkoli smo glede tega vprašali, smo dobili približno enak odgovor: »Seveda, naj kar pride. Če nima krvavih rok, se mu ne bo nič zgodilo.« Dobro smo vedeli, kdo in kako odloča glede »krvavih rok«. Njegovo hrepenenje po družini in do-[Stran 047]mači zemlji je pa bilo vendarle močnejše kot vse drugo in v začetku leta 1963 je s slovensko ladjo Bovec prispel v Koper. Šel sem ga tja počakat in mu pomagal prenesti skromno prtljago z ladje na avtobusno postajo tam v bližini. Skupaj z njim sta pripotovala še dva Šentjoščana: Marija Jesenovec in Ivan Oblak, katerega žena Jožefa in sin naj bi tedaj hkrati z našo družino ilegalno odšla preko meje v Italijo.

Še isti večer in naslednji dan, ko je bila nedelja, se je pokazalo, da hitre »integracije« doma ne bo. 18 let ločitve je naredilo svoje. Najmlajši brat, ki je bil ob očetovem odhodu na Koroško star komaj pol leta, je bil sedaj odrasel mladenič, pa je pravzaprav prvič videl očeta. Tudi jaz, ki sem mu tolikokrat pisal, sem začutil, da si nisva blizu. Mama, ki je 18 let sama nosila breme skrbi za dom in otroke, je s tem postala samostojna in odločna, kar je bilo močno v nasprotju s tem, česar je bil oče nekoč vajen in kar je v tujini ves čas pogrešal. Oba sta medtem – vsak po svoje – veliko pretrpela, sedaj pa se je pokazalo, da marsičesa ne vidita ali ne razumeta. Oče, ki je bil prej lastnik in gospodar kmetije ter župan, je tudi v tem pogledu čutil bolečo praznino, če ne še kaj hujšega.

Pa to še ni bilo vse. Tisti, ki so nam obljubljali, da se mu ne bo nič zgodilo, so vedeli, kaj je treba narediti, da ga bo prizadelo, čeprav na zunaj ne bo nič videti. Enkrat ali morda dvakrat se je moral javiti v Kotnikovi ulici v Ljubljani. Pospremil sem ga tja in počakal v hodniku ali na ulici. Čeprav je prišel ven po dobri uri, je bil utrujen in čisto spremenjen. Niti besedice ni povedal o tem, kaj so ga spraševali oziroma zahtevali od njega. Bil sem prepričan, da je podpisal, da bo molčal in morda še kaj drugega. Popolnoma pa ga je vrglo s tira neko pismo, napisano z nerodno otroško pisavo, ki pa ga je očitno pisala roka odraslega in bržkone izobraženega človeka. Meni ga je le za hip od daleč pokazal, o vsebini pa kljub prigovarjanju ni hotel nič povedati. Od strica, njegovega brata, smo kasneje zvedeli, da je bilo v zvezi z mamo. Ko sem po očetovi smrti – umrl je leta 1975 doma in bil pokopan v Šentjoštu – prvič bral spomine dr. Ceneta Logarja na Goli otok, sem se posebno zamislil nad tem, kaj vse so mu tvezili o njegovi ženi, da bi se ločil od nje. Naenkrat mi je postalo jasno, da je bila to preizkušena, zločinska metoda, s katero so »demonske sile«, kot piše dr. Logar, načrtno vplivale na takratno družbo in mnogim na neopazen način zagrenile ali celo uničile življenje. Pa še nekaj vprašanj se mi odpira ob tem. Ali je mogoče obtoževati t. i. desnico, da v 25 letih ni povedala vsega o sodelovanju z Udbo? Ali ni o nekaterih zadevah silno težko govoriti? Ali se sploh spodobi, da otrok spregovori o najbolj ranljivih čustvih svojih staršev, ki jih v potankosti niti ne pozna in zato tudi težko razume? Seveda s tem ne mislim, da naj bi se o skrajno nizkotnih in zločinskih metodah Udbe sploh ne govorilo, pač pa, da je pri tem potrebna skrajna obzirnost in previdnost. Odločitev za tole pričevanje res ni bila lahka, najbolj enostavno bi bilo molčati, toda prevladala je potreba po uveljavitvi resnice, saj verjamem besedam, ki so zapisane v knjigi vseh knjig: „In resnica vas bo osvobodila!“ Bog daj, da bi se napoved kmalu izpolnila!

Janez Maček na obisku

Slika 26. Janez Maček na obisku
[Stran 048]

5. Zavezin pogovor

5.1. Dve slovenski stoletji: dvajseto in enaindvajseto

Lenart Rihar

5.1.1. Pogovor z Justinom Stanovnikom *

* Avtor fotografij, ki so nastale na živinskem vagonu, s kakršnim je bil sogovornik v tistih usodnih dneh pripeljan v Celje, je Tamino Petelinšek.

Nedavno smo bili na slavnostni seji Nove Slovenske zaveze. Razlog za slavje ni bil v tej ali oni osebi, pač pa v petindvajsetih letih, ki so na tisti dan minila od začetka te ustanove. A vendar nobena beseda, ki je označevala katero od najbolj bistvenih stvari iz življenja in dela NSZ, ni mogla mimo Justina Stanovnika. Že pri obeh začetkih je bilo tako: bil je pobudnik prvega sestanka Nove Slovenske zaveze in ustanovitelj revije Zaveza. Od tam naprej smo ga lahko spremljali v vseh številkah, na neštetih slovesnostih, v plejadi daljnovidnih predlogov. In mu sledili, kolikor je bil kdo pripravljen in zmožen – edino nadkriliti ni bilo mogoče njegove misli, združene s srčnim opravljanjem edinstvenega poslanstva.

Pogovor z njim ni zaokrožen. Ne more biti. Ambicije so bile velike in so predvidevale tri kroge: njegovo življenjsko pot, pretres bistvenih mejnikov naše zgodovine in vprašanja, ki jih odpira refleksija obojega. A to je galaksija, ki daleč presega naše okvire. Tako ostajamo pri tej ali oni konturi, pri tem ali onem poudarku, ki vabijo v napor, poln zadoščenja: odpiranje in prebiranje besedil, ki jih je avtor v 25 letih že položil pred nas.

5.1.2.

Spoštovani gospod Justin, spominjam se vaših besed, da vas je kot človeka odločilno oblikovala pot proti teharskemu koncentracijskemu taborišču. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo okoli vas in kaj v vas?

Pot od celjskega kolodvora do teharskega taborišča pod Bukovžlakom pod Sv. Ano ni tako dolga – človek bi ji prisodil dobro uro hoje – naša skupina, ki jo je vlak pripeljal z velenjske strani na celjsko postajo kmalu po deveti uri, pa je do prvih barak prišla ne veliko pred peto popoldne.

Vmesnega časa nismo porabili samo za hojo, nekaj so ga boljševiki porabili tudi za izvedbo sprejemnega ceremoniala, ki je obstajal iz koridorjev, ki so jih zgradili partizani s koli, v dveh vrstah od tovornih vagonov do postajnega preddverja. Tu smo morali poleči po tleh in ob tem govoriti, da »poljubljamo zemljo, ki smo jo izdali«. Tudi to ni trajalo ne vem kako dolgo, ker so kmalu spet prišli in ukazali oficirjem, da vstanejo, in jih posebej odpeljejo v Bukovžlak, mi pa smo čakali, da se je ulica spraznila, nato pa začeli isto pot, ki je, kot rečeno, trajala tja do petih. Vmes se je dogajalo marsikaj. Tisti med našimi spremljevalci, ki so hoteli dokazati, da posebej razumejo vlogo, ki jim je bila zaupana, so zdaj pa zdaj izbrali katerega od nas in se z njim kje stran od poti »zabavali«, kakor jih je naučila šola, ki so jo zdaj že nekaj let imeli za seboj. Mene se ni nobeden dotaknil, ne na tej poti in ne pozneje v taborišču. Ko sem potem kdaj premišljal, zakaj, nisem našel ničesar razen tega, da se nisem po nepotrebnem izpostavljal. Dobro pa se spominjam nečesa drugega. Na tej poti sem padel v jezik, ki je bil zelo drugačen od narečja, ki ga govori naša dolina. Kar naprej so me tolkle na ušesa besede: »Buh madona, Buh madona!« Počasi sem se začel spraševati, ali bom po teh dveh besedah sploh še kdaj slišal kako drugo. Mogoče imajo danes v tistih krajih bolj razgiban jezik, takrat pa so tako govorili vsaj tisti, ki so bili oddeljeni za naše spremstvo.

Kar pa zadeva tisto spoznanje, ki naj bi zraslo na gredah moje teharske pameti – in ga v svojih vprašanjih omenjate – pa ne govori samo o tem, da nikoli ne vemo, kaj nas v živ-[Stran 049]

Slika 27.

ljenju vse še čaka, ampak tudi o tem, da se noči, ki so nam usojene, da jih pretolčemo, lahko končajo tudi s čudovitim jutrom. Eno od teh svetlih in jasnih juter je zgodba, ki sem jo bralcem Zaveze že povedal. To je zgodba o tem, kako sem rešil prijatelja in tako ohranil pri življenju človeka, ki je pozneje mnogim ljudem pomagal živeti, domovini pa zagotovil človeka, ki bi ga lahko postavil tudi na skrajno in še tako visoko in odgovorno mesto. Da sem to naredil, ne da bi sam zato moral sprejeti kakršnokoli odločitev ali tveganje, ampak sem bil pri tem zgolj in samo orodje. Samo orodje. Na teharskem terenu, s katerim je v celoti upravljala smrt, sem zgolj tako, da sem tam bil, zaščitil nič manj kot eno življenje. Spoznal sem, da je v življenju prostor tudi za take zgodbe.

Ena vaših značilnih črt je, da raje, kot bi govorili o sebi, slikate prizore …

Da, vedno sem mislil, da je nekatere prizore iz življenja treba ohraniti, da bi tako sedanjost kot prihodnost vedela, kaj vse je v življenju treba uporabiti. Ko smo 1. junija 1945 v vrstah pred komandno barako čakali na to, da nas popišejo, so od nekod pripodili kakih 12 domobranskih častnikov z obrazi neprepoznavnimi od ran in krvi. Med njimi je bil tudi naš stotnik Bastič, ki ga jaz sam nisem prepoznal. Nekateri med nami pa so ga.

Da sem bil eden med redkimi, ki so nekoliko slutili, kje so jih potem pokončali in zasuli, je spet odločil slučaj – ki ga seveda lahko tudi ne bi bilo. Zgodilo se je, na kratko, naslednje: Ko smo junija prišli v taborišče v Bukovžlak, smo morali odložiti svoje nahrbtnike in jih znositi v veliko, predvsem dolgo klet komandne barake. Bilo je vseh več kot 4.000 in jih nekaj časa nismo več videli. Kak mesec pred odhodom domov pa so nas poslali v tisto klet, nabito z nahrbtniki, in vsakemu ukazali, da si vzame enega izmed njih. V tistem, ki je tam »čakal« name, je bilo nekaj dragocenega, majhen košček slanega vojaškega peciva, poleg tega pa, kljub veliki teharski lakoti, nekaj še bolj dragocenega: Balantičeve poezije, ki jih je za veliko noč leta 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam izdal dr. Tine Debeljak. Potem so moji dnevi v Teharjah potekali takole: dopoldne sem obiral uši, popoldne pa sem prebiral Balantiča in se ga učil na pamet. Tega nisem hotel, prišlo je kar samo od sebe.

[Stran 050]

Ali nima ta zgodba svojega nadaljevanja?

Ima. Veliko nahrbtnikov v tisti kleti ni imelo več živih lastnikov in so zato obležali v tisti betonski kleti. Nekoč se je komandant taborišča, človek iz neke ižanske vasi, domislil, da bi bilo koristno pogledati, kaj se z nahrbtniki dogaja. Zbral je nekaj prostovoljcev in jih pod stražo poslal na delo. Ko pa so končali, je naredil še nekaj, česar nihče ni pričakoval: dal je vsakega posebej preiskati in pri enem od njih našel nekaj koščkov slanega peciva. Zakaj se je odločil, kakor se je odločil, ne vem, in mogoče tudi on tega ni vedel ne tedaj, ne pozneje; a zgodilo se je nekaj, kar nas je vse pretreslo. Enega od fantov – doma iz Ščurkov pod Turjakom – je obsodil na smrt. Pridružil mu je, bogve s kakšnim

Negativnost boljševiškega nastopa pa je že s tem, da so Slovence prisilil v »sodelovanje« z okupatorjem, dokazana.

razlogom, še dva druga in vsem trem pred celim taboriščem – takrat smo bili tam samo še domobranci pod 18-tim letom – prebral smrtno obsodbo. Tedaj se je zgodila ena od dveh stvari, zaradi katerih vam dajem to žalostno poročilo. Ko je fant slišal, da bo moral umreti, se je iz njega utrgal krik, ki mu česa podobnega nobeden izmed nas nikoli ni slišal. Mi smo molčali. Molčal je tudi njegov brat, ki je stal v eni od vrst na dvorišču taborišča. Potem pa je komandant iz vrst, ki so tam stale, izbral še pet domobrancev, ki naj bi bili priče usmrtitve. Med drugim je, bogve zakaj, pokazal tudi name. Šli smo v dolino pod taboriščem, po kateri je tekel izpod Sv. Ane majhen potok. Obstali smo na koncu velike, kakih sto metrov dolge jame, ki je bila izkopana vzdolž levega brega tistega potoka.

Za razliko kakega metra na koncu, kjer smo mi stali in čakali, je bila vsa jama že do kraja zasuta tako, da so se pred nami vrstili metri in metri kričeče rumene prsti. In to je bil tisti prizor, ob katerem sem pomislil, da utegne biti ta prostor grob tistih 12 oficirjev Slovenske narodne vojske. Potem so od nekod poklicali še pijanega partizana, ki je nato z revolverjem šel od glave do glave, mi pa smo morali gledati – v razdalji enega metra. Ko pa je morilec na enem od njih, ki je ustreljen že ležal v jami, zagledal še cele in dokaj nove škornje, je zavpil svoj trboveljski »buh madona«, planil v jamo, snel tiste škornje in jih osvojil.

Kje imate taka izkustva shranjena po desetletjih? Ali je bilo mogoče najmočnejša doživetja sploh pred kom izraziti, jih kakorkoli opredeliti? Morda s preživelimi sotrpini? So se vračala kot more?

Glede sporočanja svojih doživetij ob vrnitvi domov, na dan sv. Roka, 16. avgusta 1945, je poglavitno to, da o teh stvareh nisem govoril iz preprostega razloga, ker sem globoko v sebi – ne da bi se tega prav natanko zavedel – čutil, da tega, kar sem tam doživel, človek ne more razumeti. Kak teden pred mano se je iz Nemčije vrnil brat, ki je poleg Flossenburga imel za sabo Rab in Renicci. O tem med sabo nisva govorila, vedoč, da tiste reči zunanjih ljudi ne dosegajo. To so vedeli tudi drugi. Ko se je jeseni tistega leta v neki hiši v sosednji vasi, na neki fantovski zabavi hotel nekdo nekaj obregati ob mene, so mu fantje iz moje vasi, ki so, v neki drugi geografiji, šli skozi enake kraje in te stvari dobro poznali, to preprečili. Preprosto so človeku, ki se je postavljal s svojimi doživetji, odločno povedali, da ga bodo, če ne bo nehal, nesli ven. Z znanci ali domačimi pa o tem rečeh nismo govorili, ker smo kljub vsemu vedeli, da je bilo povsod drugače – enako, a vseeno drugače. Vedeli smo, da bi bilo zaman truditi se s pripovedovanjem.

To pomeni bremena ne deliti z nikomer …

Če se prav spomnim, tega, kar se je dogajalo v Teharjah, v glavnem nisem puščal vase. Ne da bi se za to posebej prizadeval, je večji del tega ostajal zunaj. To se je poznalo tudi na moji zunanjosti. Dva dni po vrnitvi iz Teharij sem že [Stran 051]šel na njivo okopavat in na travnik kosit. Pavle Kogej iz Logatca je pa hiral cel mesec in edina tolažba, ki jo je zdravnik imel za njegovo mamo, je bila teorija o nasmešku: »Če se bo ta pokazal na njegovem obrazu, bo tudi za vas prinesel nekaj upanja.«

Nasploh pa je bilo stanje v Teharjah – kljub vsemu, kljub vsemu – vzorno. Pozneje, ko sem se temu še in še čudil, sem teharsko razpoloženje pripisoval mladosti. Še več – v Teharjah se mi je razkrila slava mladosti. Tam sem, upam, da ne zadnjič, videl, kaj to je, mlad človek.

Lahko nekoliko razložite?

Naj osvetlim s primerom. V zadnji veliki sobi druge barake nas je bilo 110 fantov. Med njimi tudi Aljoša Basaj, sin demokratskega politika in visokega funkcionarja organizatorjev protikomunističnega odpora Jožeta Basaja. Ko je Aljoša v Teharjah še pravočasno opazil, da ga iščejo, je nehal biti oboje, Aljoša in Basaj in

Nasploh pa je bilo stanje v Teharjah – kljub vsemu, kljub vsemu – vzorno. Pozneje, ko sem se temu še in še čudil, sem teharsko razpoloženje pripisoval mladosti. Še več – v Teharjah se mi je razkrila slava mladosti. Tam sem, upam, da ne zadnjič, videl, kaj to je, mlad človek.

postal Oblak in še nekaj. In, pomislite, v Teharjah je vsak dobil 6 dekagramov kruha na dan, kar je bilo tudi vse. Vsak dan smo dobili na deset ljudi 60 dekagramov težko štruco, ki smo jo z nedopovedljivo natančnostjo razrezali na deset koščkov, da ja kakšen košček ne bi bil za drobtinico večji od drugih. To je bilo tudi vse. In vendar se ni nobeden od nas, nobeden od tistih 110 fantov v sobi vdal in si z izdajo Aljoše zaslužil še en košček. O tem pa sem pozneje večkrat razmišljal in sem vsakič moral zmagati nad sabo, da sem tisto samemu

Slika 28.

sebi verjel. A dejstvo je, da je Aljoša ostal neodkrit – vse do trenutka, ko je nekdo od prijateljev očeta Basaja zvedel, da je Aljoša v Teharjah in mu – seveda z najboljšimi nameni in brez najmanjše hude slutnje, prinesel paket in s tem nehote povzročil, da so ga začeli ponovno iskati. In ga tudi našli. A tudi sedaj ga ni prišel pokazat nihče iz naše sobe, ampak neki starejši človek od zunaj. Vse to je bilo res in nikoli ne bom pozabil na to znamenito demonstracijo mladosti.

V zgodbo z Basajem ste bili vpleteni tudi sami …

Mislim, da je bilo to tistega dne, ko so Aljošo odkrili. Odgnali so ga okoli 11. ure – podrobnosti v tej pripovedi so morda netočne – potem pa ga ni bilo nazaj do večera. V sobo je prišel šele zjutraj. To pa se je sprevrglo za vodjo sobe, pa tudi zame, ki sem bil njegov namestnik, v veliko in nevarno skušnjavo. To, da ga ni bilo do jutra, je hkrati pomenilo, da ga zelo verjetno ne bo do večera. Kaj pa, če ga ne bi odjavila za zajtrk, ki bi tako ostal za naju.

[Stran 052]

Slika 29.

Rečeno, storjeno. Toda okoli 11h se nenadoma spet pojavi Aljoša. »Kje pa je moj zajtrk?« Seveda sva mu razložila, kaj sva z njim naredila. Vsem trem je bilo jasno, da sva veliko tvegala. Pomislite samo na zgodbo fanta iz Ščurkov. Aljoša najinega dejanja ni mirno sprejel. Bil je užaljen. Ne dolgo zatem so ga spet prišli iskat. Mislil sem, da bo sedaj spraševalcu razkril, kaj se je zgodilo z zajtrkom. Potem pa se je, ne dolgo za tem, spet pojavil. Sedaj je bil čisto drug človek. Pri tem moramo vedeti, da jih je imel šele 16, če ne 15, a je bil čisto drug človek. Prosil naju je, lepo naju je prosil, naj za božjo voljo ne zameriva, da se je prej tako razburil. Da ga bodo sedaj nekam odpeljali in da nikakor ne ve, kaj se bo z njim zgodilo. Hotel je reči, da so to mogoče zadnje ure in da ne more dovoliti, da bi tako dobri prijatelji šli narazen – mogoče za zmerom – sprti. S tem prizorom bi rad vsaj nakazal, kakšen človek je bil Aljoša. O tem, kje je izginil, se je govorilo vse mogoče. Baje, a zato vem samo po govorjenju, da je bilo področje, v katerem so ljudje izginjali, tudi tisto od Žalca do Posavskih hribov. Domov ga ni bilo.

Koliko ste na Teharjah lahko računali na preživetje?

Teharsko taborišče je bil prostor, kjer se je s tabo lahko zgodilo karkoli. Počasi smo prišli do zaključka, da bodo boljševiki pustili živeti samo mladim, ki še niso dosegli 18. leta in niso bili več kot eno leto pri domobrancih. Ko so nekateri domobranci za to izvedeli, so si hoteli rešitev zagotoviti tako, da so prirejali svoje podatke. Eden teharskih mladoletnikov mi je nekoč povedal naslednjo zgodbo. Nekega večera se je, že potem, ko se je znočilo, vračal od zaslišanja v posebej zato določeni baraki v svojo barako in potem, še preden je zavil v svojo smer, na cesti, ki je peljala iz taborišča, zagledal vrsto kamionov, ki so tam čakali, da odpeljejo. Ob njih pa so stali, oblečeni samo v peri-[Stran 053]lo, zelo mladi fantje, ki jim je bilo to skupno, da so vsi jokali. Vsi so bili samo, kot smo rekli, samo v perilu in so tam jokali. Moj pripovedovalec jih je nekaj poznal in vedel, zakaj jokajo.

Ko se današnjemu človeku nekoliko izraziteje strese življenje, ga nemudoma rešuje s pomagali od psihologizmov do kemikalij. Vi ravno ne idealizirate predvojnega življenja, a vseeno ni dvoma, da so tiste generacije prenesle več, da so bile iz drugačnega testa. Zakaj?

Ena od značilnosti življenja na deželi je bil vsepovsodni napor. Česarkoli si se že lotil, si vedel vnaprej, da bo povezano z delom – se pravi z naporom. To ni veljalo samo za tiste, ki so kopali in orali, ampak tudi za pastirje in pastirice, ki so varovali njive in pridelke na njih pred živino, ki so jo pasli; tudi za še nedorasle otroke, ki jim je bilo naloženo, da po njivi pobirajo odpadno klasje ali kaj drugega, njihovim letom primerno. Skoraj ni bilo dela ne opravkov, ki ne bi bili združeni z naporom. Napor je zato dobil značaj vsepovsodnosti, tako kot na primer težnost. A čeprav je bil napor napor, se mu zares ni nobeden izogibal. Rezerviranost do napora bi bila, če bi se ji človek vdajal, nevarno blizu rezerviranosti do samega življenja. To se je s časom uveljavilo kot nekakšno globinsko stanje. Danes je seveda drugače. Značaja vsepovsodnosti nima več ne delo ne opravki. Njihovo mesto je prevzela skrb.

Tu pa je treba poskrbeti za pripombo. Z naporom na hrbtu je bil človek vseeno v območju obvladljivega; s skrbjo, ki se naseli v glavi, s skrbjo, ki jo nosi v sebi, pa je človek sredi presežnega, se pravi neobvladljivega napora.

Vse to je bilo res. In vse to je še vedno res. Koliko bolezni se je nekoč preživelo v domačih kamrah, za domačimi pečmi. Brez zdravnika.

Kako bi v nekaj stavkov skrčili človeško-duhovno popotnico, s katero ste dočakali začetek vojne? Je bil v tej formaciji sploh kak moteč dejavnik? Sta bila družina in Cerkev s svojim naukom povsem harmonična?

Družina in Cerkev sta bili – in sta še sedaj – različni ustanovi. Prva je skrbela, in še skrbi, za človekovo umestitev v svet in mu zagotavlja osnovno biološko in zgodovinsko družbenost. Cerkev pa ga s svojim oznanilom in svojo tedensko obnovo opominja na presežni smoter njegovega obstajanja. Družina in Cerkev sta bili v Sloveniji dve zgodovinski izhodišči, iz katerih so prihajali impulzi, ki so človeka vzdrževali v območju obeh njegovih ontoloških danosti. Dolina, v katero je gravitirala

Z naporom na hrbtu je bil človek vseeno v območju obvladljivega; s skrbjo, ki se naseli v glavi, s skrbjo, ki jo nosi v sebi, pa je človek sredi presežnega, se pravi neobvladljivega napora.

naša vas – pravzaprav ne bi smel reči vas, ampak hiše, posejane po slemenih in obrobjih gozdov – v pravo vas se te hiše nikoli niso hotele strniti; daleč od tega sicer da vsaka od njih ne bi vedela za svojo sosedo, a so vseeno vse obstajale vsaka v svoji posebnosti in enkratnosti, ne da bi katera hotela kdaj postati del dolinske vasi.

Takšno individualno preživljanje časa je še bolj utrjevala zvestoba ljudi do obeh izvorov smisla: če si torej nedeljsko popoldne stopil v domačo hribovsko cerkev, je bilo nekaj povsem naravnega, da si tam zagledal koga iz katere od zgoraj omenjenih hiš, ki se je domislil, da mora, zase in za svoje, še en teden zagotoviti božjo pomoč. Dopoldanska maša je bilo kolektivno dejanje, tu pa je bilo mogoče stopiti do Boga po zasebni poti.

V kakšni družini ste odraščali?

Na to vprašanje bom poskušal odgovoriti z dvema prizoroma, ki sta bila značilna za našo hišo, ki pa tudi v tem ni bila nič posebnega.

Ko sem se včasih, že pozno, potem ko je že zdavnaj legel mrak na prebivališča ljudi in [Stran 054]umiril vznemirjeni svet dneva, ko sem se v takem, vračajoč se iz Ljubljane, bližal domači hiši, so me, še preden sem stopil čez prag, dosegli neki glasovi, ki so prihajali iz hiše, in me ustavili. Pozimi je na kmetih bilo tako, da navadna molitev po večerji ni bila dovolj, ampak jo je bilo treba podaljšati v rožni venec, ki ga je eden izmed molivcev molil naprej, drugi pa so mu, klečeč ob kakšnem stolu ali ob kaki klopi, sledili in prispevali svoj delež nečemu, kar nisi

Potem pa so zvonovi drug za drugim začeli odhajati. Eden za drugim so z molkom dajali vedeti, da jih ni več tukaj. In tišina, ki se je z vsakim njihovim odhodom vrnila, je bila večja, bolj mirna in bolj tiha. Tako mirna in tiha, da bi lahko bila večna.

mogel, da ne bi imel, če že ne za zbranost, pa zagotovo za ubranost. In prav to je bilo tisto, kar ti ni dovoljevalo, da bi zmotil ta preprosti kmečki ritual; in potem, ko so v pogovoru prišle na vrsto še druge teme, se je vsem poznalo – ne vedno, ne vedno – v kakšnem svetu so nastajale in zorele. To je slika, ki bi lahko insinuirala odgovor na vaše vprašanje.

Omenili ste dve. Kaj pa druga?

Druga pa je tej sorodna, le da širša in bolj ambiciozna. Naj jo poskusim predstaviti. Bomo videli, če bo tudi vam znala kaj povedati.

1. novembra je krščanski svet nekoč obhajal praznik vseh svetnikov ali vahti, kakor se je reklo v naših krajih. Takrat, pa še kak dan, ni bilo šole, zato smo ljubljanski študentje za tisti dan ali tiste dni šli domov. Na predvečer praznika so po hišah molili rožni venec, vse tri dele. Po cerkvah kot tudi podružnicah pa je medtem zvonilo. Tako je bilo tudi v cerkvi Marije Vnebovzete v naši vasi. Ker smo bili pri nas mežnarji, ker smo, bi bilo treba reči, bili dolžni vse, kar je bilo treba, okoli cerkve in po cerkvi opraviti, sva se tudi zvonjenja lotila z enim od bratov.

Zvonjenje v treh je bilo nekaj, česar si se moral nekoč naučiti, bilo je tudi naporno, a tudi ko ne bi bilo, sva bila z bratom domenjena, da nekaj minut pred koncem prenehava in greva iz zvonika ven pred obzidje. Tudi ljudje, ki z zvonjenjem nimajo kaj posebnega opraviti, vedo, da ima vsak zvon svoj glas, ki bi ga človek prepoznal, tudi če bi ga slišal v kakem povsem nepričakovanem kraju. To je odvisno od velikosti zvonov ali od vrste odlitka, prav gotovo pa od snovi, iz katere je kateri narejen. Vsi, ki jih zvonjenje vsaj nekoliko zanima, vedo, da ljudje, ki se istovetijo s kakim zvonom – ki »spadajo pod kak zvon« – vedo, da bi bilo treba prej ali slej misliti na bron.

Zvonovi, ki so pošiljali svoje melodije s hribov v dolino pod seboj, se niso trudili samo zase, ampak so del svojih posvečenih in presežnih glasov zavestno prenašali na svoje sosede in skupaj z njimi ustvarjali nekakšno zborovsko predstavo, ki je delovala brezhibno, saj z njo ni upravljal kak dirigent, ki se lahko kdaj tudi zmoti – ki ima lahko bolj ali manj srečne večere – ampak so zboru zvonov dajale staro in hkrati večno novo obliko strmine, ki so se obenem z zvonjenjem spuščale v nižave in tam oblikovale prostor za njive in vrtove in vasi in vsaktera pota, vse stvari, ki so druga z drugo v roku ustvarjale podobo ene izmed številnih slovenskih dolin.

Potem ko sva z bratom zaklenila zvonik, sva kakih 10 minut še molče stala za pokopališkim obzidjem in poslušala prihajanje zvonov od sv. Urha nad Zaklancem, od sv. Mohorja in Fortunata s Korena, od sv. Mihaela na Samotorici, od sv. Kancijana z Vrzdenca tam na začetku doline, pa tudi od sv. Jurija in sv. Lenarta iz Velike in Male Ligojne, ki sta večji del svojih umetniških naporov po dogovoru pošiljali na širno Barje, od časa do časa pa kakšno skrbno zaporedje svojih glasov poslali tudi k nam, v cerkev Marije Vnebovzete.

[Stran 055]

Stala sva torej tam in gledala na nastajanje doline, kot bi to bilo pred milijardami let, stala sva tam in se spreminjala iz majhnosti v velikost in iz velikosti v majhnost; stala sva tam in poslušala in sprejemala sveto opojnost zvonov, ki je vstopala v naju s svojimi velikimi obljubami. Potem pa so zvonovi drug za drugim začeli odhajati. Eden za drugim so z molkom dajali vedeti, da jih ni več tukaj. In tišina, ki se je z vsakim njihovim odhodom vrnila, je bila večja, bolj mirna in bolj tiha. Tako mirna in tiha, da bi lahko bila večna.

Ko sva se potem odločila, da greva domov, sva videla, da so tudi tam že vse končali in je vsakdo že sedel ali na stolu ali na klopi, ob kateri je prej klečal, iz kuhinje pa so prihajali glasovi, ki so nas s svojo nezgrešljivo govorico po svoje tolažili.

To obenem orisuje tudi širši slovenski svet?

Gotovo. Naša vas, vsaj tisti del, ki se je imel za del doline, si ni nikoli dovolila, da bi podvomila v dve stvari: v krščanstvo in tiste politične norme, ki jih je izoblikovala tradicionalna Evropa. V njenem »barjanskem« delu pa je bilo to tudi drugače. Kar je mene tam posebej prizadelo, je bila smrt obrtnika, uglednega iz delovalca vsakovrstnih glasbenih inštrumentov, ki so ga pred njegovo hišo ustrelili italijan-

Neopazno vstopa v jezik določena nedokončnost in neobdelanost, ki se s trajanjem spreminja počasi in, kar je najhuje, neopazno v določeno barbarstvo. Ker so opažanja takšnega razvoja politično seveda nezaželena, se omenjeni proces odvija bolj in bolj uspešno in avtonomno.

ski vojaki z Vrhnike na nekem pohodu po okoliških vaseh. Njegovo smrt sem posebej doživljal zato, ker Italijani niti dekanu z Vrhnike niti župniku iz Horjula niso dovolili opraviti[Stran 55]pogrebnega obreda in človeka pokopati. Kaj storiti? Ker smo kot cerkovniki vedeli za vse različne knjige, ki so bile hranjene v skritih prostorih v cerkvi, sva z očetom sklenila, da ga pokopljeva sama. Ljudje, ko so zvedeli, kaj se namerja, so se ob določeni uri zbrali ob mrtvecu, ki je ležal pod topoli pod hišo. Skupaj smo ga peljali v našo cerkev, midva z očetom sva v zakristiji poiskala primerne knjige. Oče, ki je že dolga leta spremljal vsakovrstne obrede, je nekako vedel, kaj je treba v vsakem primeru ali prebrati ali narediti, od mene pa se je pričakovalo, da bom znal brati besedila, ki so se za pokopavanje ljudi zdela primerna. Potem smo ga nesli h grobu in tam, preden smo ga spustili v jamo, spet molili, kakor smo videli, da se je ob takih priložnostih počelo.

Kako vas je zatekla vojna?

Ko sem se srečal z drugo svetovno vojno, nisem vedel, kaj je tisto, kar gre mimo mene ali kar sem pravkar videl. Star sem bil dobrih 12 let. Sedaj se moram popraviti. Pravzaprav se tudi takrat nisem srečal z vojno, ampak z vojsko. Na veliko soboto 1941 sem, kakor vsako leto, nosil velikonočni ogenj tudi po tistih hišah naše vasi, ki se razgledujejo po Barju, ko se je italijanska armada valila tako rekoč mimo mene proti Ljubljani. Ker sem se premikal nedaleč od glavne ceste, sem se še z vojsko srečal v primerni razdalji. Zato – a ne samo zato – si nisem predstavljal, za kakšne prizore vse bodo ti vojaki poskrbeli v naslednjem letu ali dveh. Takrat seveda še nisem vedel, kako bodo gorele vasi; kako bodo okupatorski vojaki lovili po njivah kmete in jih vozili na Rab in v Renicci; kako bodo Slovence postavljali, potem ko jim bodo požgali hiše, tudi nje v vrste in jih streljali kot talce. Tudi za naslednji prizor nisem slutil, da bi se mogel zgoditi, a ga moram vseeno pokazati: Neke nedelje, še pred prvo mašo, sem se oglasil v italijanski postojanki v Horjulu. Bil je začetek jeseni in iskal sem papirje, s katerimi bi se lahko peljal v Ljubljano naprej v šolo. V sobi, v katero mi je stražar dovolil [Stran 56]

Slika 30.

vstopiti, je bil eden od italijanskih oficirjev in neki slovenski kmet, ki sem ga toliko poznal, da sem vedel, da je nekje od vrzdenške strani. Oficir se je zaradi nečesa na kmeta očitno zelo jezil, tako zelo, da je nazadnje vstal, dvignil eno roko in zavpil: »Via,« kar nekako pomeni »Zgini«. Kmet sam pa je ta izbruh in tisto dvignjeno roko ocenil za pozdrav in je tudi sam dvignil roko in zavpil »Via«.

To srečanje je imelo na sebi morda znake komičnega, naslednje srečanje, ki sem ga doživel že v Ljubljani, pa je ovit v samo resnobo, zgolj v resnobo. Hodili smo tedaj, mislim, že v drugi razred klasične gimnazije in gostovali v uršulinski šolski stavbi na sedanji Slovenski cesti, ker so nam italijanski vojaki zasedli klasično gimnazijo. Po tej cesti so Italijani vsako popoldne, že precej pozno, korakali k slovesnemu snemanju zastave s Kazine, kjer so imeli svoje poveljstvo. Bilo jih je kakih sto, imeli so

oddelek z bobni, s katerimi so se vsake toliko oglasili, pred vsemi pa je korakal vojak in v ritmu muzike metal v zrak nekakšno palico. Imeli so torej tudi godbo. Ko so se približali gimnaziji, smo otroci, enajstih, dvanajstih let, planili k oknom, da bi spet videli prizor, ki se nam je zdel zanimiv in privlačen. Tedaj pa je katehet, ki je imel to uro, katehet Karel Matkovič – bil je, naj povem zaradi zanimivosti, nečak arhitekta Plečnika – ogorčen planil na oder in z nenavadnim glasom razburjeno zavpil: »Prav, pa bodite gnoj slovenskega naroda«! Potem pa je še skočil proti katedru, zgrabil za dnevnik in protestno zapustil razred. Ob tem smo vsi onemeli in osramočeni brez besed sedli vsak na svoje mesto.

Koliko ste takrat vedeli o prelomnicah, kot je bil Turjak?

Vaške straže so se začele intenzivno ustanavlja-[Stran 57]ti šele od poletja 1942 naprej. Tedaj sem jaz komaj nastopil 14. leto, zato o njih iz lastnega izkustva ne vem veliko. O Turjaku in njegovem padcu vem pa le toliko, kolikor sem o tem prebral in kolikor mi je o tem povedala Škindrova Fanika iz Gradeža, ki ji je Turjak vzel tri brate: eden je padel za njegovimi zidovi, dva pa so boljševiki že po padcu gradu ustrelili skupaj z 60 branilci nekje za kolodvorom v Velikih Laščah. S Faniko sem se dobro poznal, saj sem se pri njih večkrat oglasil, ker so me na njeno družino vezale tudi neke vezi, ki so izhajale še iz Teharij, kjer sva se spoznala z njenim poznejšim možem, ki je bil tudi v Te-

Boljševiki so vedeli, da svoj revolucionarni cilj lahko dosežejo samo med vojno, samo v boljševiški maniri, samo v enobejevski fakturi. Tu pa vse stvari nenadoma postanejo povezane – tudi samoobramba ljudi z demokratičnimi instinkti.

harjah skupaj s svojim bratom, ki je tam doživel svojo smrt, na katero ga je obsodil komandant taborišča. Mene pa je vezalo dejstvo, da sem bil eden od petih ali šestih tistih, ki so morali temu umoru prisostvovati.

Ko sem v Gradežu pri Turjaku Faniko spoznal – pri nekih opravkih v zvezi z revijo Zaveza – njen mož že ni bil več živ in je sama gospodarila na kmetiji, obenem pa se je na njej slej koprej vedno pokazalo, da jo zelo zanima vse, kar je zadevalo Turjak. Imela je svojo teorijo, zakaj je grad padel. Večkrat jo je ponovila v stavku: »Naši niso bili dovolj krvoločni, takih, kot so bili tisti v gozdu, pa ni bilo še nikoli na svetu nikjer.« Ko je rekla »krvoločni« je s tem mislila povedati, da niso radi ubijali. Tega ne bom še jaz dokazoval, a natanko tako je bilo res, kot se je v svojih premišljevanjih izrazila Škindrova Fanika z Gradeža pri Turjaku. Fantje, ki so polnili vrste Slovenske domobranske narodne vojske, so bili drugačni: težko so usmerjali puške na človeka – bile so tudi izjeme, a so bile resnično izjeme. Res pa je tudi to, da se gradovi branijo drugače, kot se je branil Turjak.

Ljudem, ki na lepem trdijo, da je moški lahko tudi ženska, bo težko dopovedati, da je imel slovenski človek v sebi ves naravni in idejni odpor do okupatorja. Kako je takrat šlo skozi slovenske duše razvpito »sodelovanje« z agresorjem?

»Sodelovanje« z okupatorjem večine Slovencev ni motilo, ker so dobro vedeli, kaj beseda, ki se jim je očitala, pomeni. Da to ni nobeno sodelovanje; da je to nujnost, ki je izhajala iz ve

likega boljševiškega manevra. Ko bi tudi domobranci odšli v ilegalo in uprizarjali demonstrativne spopade z okupatorjem, Slovencev danes ne bi bilo več. To je aksiomatično jasno. Boljševiki so vedeli, da svoj revolucionarni cilj lahko dosežejo samo med vojno, samo v boljševiški maniri, samo v enobejevski fakturi. Tu pa vse stvari nenadoma postanejo povezane – tudi samoobramba ljudi z demokratičnimi instinkti.

Kako dolgo pot bo morala ta resnica narediti, da bo lahko začela upati na sprejetje, lahko posnamemo tudi iz nekega besedila, ki ga je DELO objavilo 2. junija 2015. Besedilo ima naslov: Družbeni in vojaški zlom Francije maja 1940. Analiza civilne in vojaške elite v Franciji iz leta 1940 postavlja vprašanje, kako bi se na podoben izziv odzvale sedanje slovenske elite, postavi problem in se sprašuje: »Bi ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku 2. svetovne vojne, ali pa bi se bile zmožne složno se postaviti po robu zavojevalcev«? Če že novinar ni bil v stanju tega narediti, pa bi kdo iz uredništva lahko pripisal naslednje: Ali pa bi kako podtalno politično gibanje izkoristilo vojno, organiziralo »narodnoosvobodilno gibanje« in v njegovi senci uprizorilo zahrbten napad na narod, v lažni vojni uničilo njegove obrambne moči in storilo z njim to, kar so hotele tuje okupacijske [Stran 58]sile, a so jim porazi na svetovnih bojiščih to preprečili?

Povsem preprosta stvar, zajeta v naraven stavek »jaz se bom branil«, se potem vrtinči v neštetih zagonetkah …

»Sodelovanje« z okupatorjem je treba pojmovati in ocenjevati v luči temeljnega dejstva, ki določa drugo svetovno vojno. Ta ni bila, kakor prva, samo meddržavna vojna, ampak jo lahko razumemo samo tako, da ji priznamo status evropske državljanske vojne med evropskim političnim konceptom, ki se je izoblikoval z razvojem evropske civilizacije, tako imenovano demokracijo, in barbarskimi upori zoper to civilizacijo, ki so hoteli uveljaviti totalitarni sistem.

Protislovnost slovenskega položaja pa je bila v tem, da so Jugoslavijo, in s tem Slovence, napadli nosilci vseh treh totalitarnih ideologij, ki so se izoblikovale v Evropi: fašizem, nacizem in boljševiški komunizem. Ker je bilo že od vsega začetka jasno, da bosta fašizem in nacizem s svojim državnim nosilcem vred premagana od sil demokratičnega tabora na svetovnih bojiščih, je bilo ne samo smiselno, ampak tudi od narave stvari zaukazano, da so slovenski demokrati svojo obrambo pred boljševiki legalizirali. Z okupacijo se pravo namreč ne konča povsem in se obramba človekovih pravic ne konča povsem.

Navedeno stanje je sicer sestavljeno in zapleteno, a ne nerazumljivo, zato za pogovor med normalno razvitimi ljudmi nima smisla razlage širiti in detajlirati. Avtentično delujoče »slovenske duše« s takim »sodelovanjem« niso mogle imeti težav, čeprav ne sme biti dvoma, da je bilo tudi za take duše tako stanje žaljivo. Negativnost boljševiškega nastopa pa je že s tem, da so Slovence prisilil v tak položaj, dokazana.

Kaj pa pravite danes?

Danes moramo reči, ko vse premislimo, da ljudje, ki so bili tedaj odgovorni za narodovo usodo, niso mogli ravnati drugače. Protinaravnost in zunajcivilizacijski značaj boljševiške strategije nista dopuščala nobenega izhoda.

Ali je bil umik čez Ljubelj tudi osebna odločitev ali vam je bila ta kot vojaku prihranjena?

Čez Ljubelj sem šel v sklopu armade, ki sem ji pripadal. Civilisti so se z vozovi umikali po cesti mimo sv. Ane. Mi, ki smo tedaj še imeli orožje, smo jih spremljali. Spomnim se nekega poročnika iz Velikih Lašč, ki nam je kazal skalne obronke na levi in desni in nam razlagal,kako se bomo tam lahko branili s kamni, če nam bo zmanjkalo municije. Mlade domobrance je njegova pripravljenost nemalo navdušila.

Za mnoge je bil to odhod iz domovine za vedno.

Bolečine izgubljene domovine! Tu naj vas spomnimo na prizor, ki ga je posredovala gospa Zdenka Škof, ki je kot zaščitnica slovenskih umetnikov v Kanadi spremljala Nikolaja Jeločnika na njegovem prvem obisku v Sloveniji. Mejo sta prestopila po svoje, v nekem gozdu, vsaj tako se spominjam iz nekega branja ali poslušanja. Gospa Zdenka se je z neke gozdne poti zagledala v daljave, ki so jo, zaradi nečesa pač, pritegnile. Ko pa se je prebudila iz svojega razmišljanja, je v daljavi zagledala Nikolaja Jeločnika, kako stoji ob neki bukvi in joka in joka. Ni mogel nehati, je pripovedovala gospa Zdenka, ni mogel nehati.

Pol stoletja neizpolnjenega hrepenenja!

S katerim transportom ste bili vrnjeni? Ste že slutili resničen cilj?

Zjutraj, 31. maja 1945, smo se vkrcali na britanske kamione in se odpeljali. Zase moram reči, da se nisem posebej zanimal za vožnjo, zato nisem niti opazil smeri vožnje, sicer bi me moralo vznemiriti, da se peljemo na vzhod. Čez kaki dve uri smo se ustavili na nekem travniku. Ne tako daleč stran se je videla stavba, ki je bila po vsem videzu železniška postaja. Tam smo šli s kamionov in posedli po trav[Stran 59]niku. Nekaj sto metrov proč sem zagledal kmečko poslopje. Britanski vojaki nas niso pretirano ovirali, zato sem stopil do njega, da si ga ogledam. Ko sem šel čez dvorišče, je prišla iz hiše neka ženska, po vsem videzu gospodinja. Ustavila me je in mi rekla naslednje:

»Fant, ali ne veš, da vas vozijo v Jugoslavijo?« Moja reakcija na te besede kaže, kako zelo smo verjeli Britancem. Odgovoril sem: »Mene ne boste prevarali.« Toda tista koroška gospodinja me je očitno hotela rešiti. Predlagala mi je, da se skrijem v seno nad hlevom, ko pa

Danes moramo reči, ko vse premislimo, da ljudje, ki so bili tedaj odgovorni za narodovo usodo, niso mogli ravnati drugače. Protinaravnost in zunajcivilizacijski značaj boljševiške strategije nista dopuščala nobenega izhoda.

bodo Britanci opravili svoj posel, pa bom lahko odšel, kamor bom hotel. Nisem se dal pregovoriti in šel nazaj k svoji skupini. Kar pa sem tam sedaj videl, me je zelo vznemirilo. Skozi železno ograjo ob železniški postaji so se videle vojaške postave z izrazitimi balkanskimi obrazi. Tedaj sem videl, da je ženska na kmetiji imela prav, posebno po tem, ko so se Britanci začeli vzpenjati na svoje kamione in začeli odhajati. Tedaj je bilo vse jasno. Vojaki se nismo upirali, le žena poveljnika Rupnikovega bataljona, Vuka Rupnika, legendarnega domobranskega častnika, se je, ko je videla kaj se bo vsak čas zgodilo, vrgla na tla in začela na glas jokati. Ko je to videl neki britanski častnik, je očitno sklenil intervenirati. Oba je peljal v svoj avtomobil in se z njima odpeljal nazaj v Vetrinj. Tako je bil polkovnik Vuk Rupnik eden izmed redkih domobrancev, ki se je tistega dne rešil.

Imel sem ga v dobrem spominu. Ko smo nekaj zadnjih tednov pred odhodom v Vetrinj stražili pri sv. Ani, majhni cerkvici na grebenu med Cerkniško in Loško dolino, sta nas neke noči presenetila, da sta sredi tako nevarnega stanja sama, s skromno patruljo treh vojakov obiskala iz Cerknice. Impresionirani od njunega poguma smo se potem dolgo v noč pogovarjali pri tisti cerkvici. Tudi mi namreč nismo bili brez korajže, saj nas ni bilo kaj dosti več kot 20, ki smo na tistem samotnem grebenu

»branili« cerkniško dolino pred boljševiki.

Zaupanje v Angleže si zasluži še kako besedo več …

Angležem smo nepremišljeno in preveč verjeli. Premalo smo bili izobraženi, da bi bolj vedeli, da so Britanci imperialen narod, ki ve, da morajo, pa naj stane kar hoče, imeti v rokah vzvode pomembnejših moči. Njihovo tolikanj slavljeno gentlemanstvo je bila v resnici samo distanca do vsega, tudi do vsakršne tuje usode. Slovenski demokrati smo se bojevali za vse, ne samo za Slovenijo; tudi za Evropo, a to ni stopilo v zavest nikogar, še najmanj Britancev. Če boste kdaj vzeli v roke Perniškov dnevnik, v katerem je ta imenitni gospod zvesto opisoval iz dneva v dan življenje v Vetrinju, vam bo kmalu jasno, kakšno spoštovanje so Slovenci s svojim zadržanjem vzbujali na Koroškem. A to Britancev ni zadržalo, da jih ne bi na vsakem koraku izdajali, nazadnje celo v smrt. Corsellis, britanski delegat neke humanitarne družbe, je Slovence zelo hvalil. Nekje je zapisal: »Če Slovenci kam pridejo in tam ne najdejo cerkve, jo nemudoma sezidajo.« Toda vse to nikogar ni ganilo. Deset dni po našem prihodu v Vetrinj je deževalo. Naši zasilni šotori, iz desk in odej narejeni, so tako bili ves čas v blatu. In kaj je Corsellis opazil? V svojem dnevniku se je čudil, da so kljub vsemu v nedeljo šli k maši v opranih srajcah in zlikanih oblekah.

Zdi se, da nekaterim zgodovina vnaprej odpušča …

Naši zgodovinarji bi morali kar naprej govoriti o tem, kako so nas Britanci varali, v resnici [Stran 60]

Slika 31.

pa tudi Američani. Pomembno se jim je zdelo samo to, da bi se jim v celoti dali na razpolago. Naslednje so bile besede Mihailovića angleškim odposlancem: »Vi bi se borili do zadnjega Srba.« V nas bi moralo vstopiti dejstvo in tam ostati. Da so nas varali; da so nas varali kot narod in da je to velika žalitev. Mi smo imeli preko londonske begunske vlade z njimi zavezniške odnose. V Atlantski listini so se Američani in Britanci avgusta leta 1941 v nekem kanadskem zalivu zavezali, da bodo po vojni spoštovali ugovor vsakega naroda, če ne bo zadovoljen z oblastjo, ki so jim jo predlagali. A so že v Teheranu decembra 1943 s Šubašićem izrinili legitimne upornike na Balkanu.

Vsi imamo skušnjavo, da posebno težke dogodke poskusimo dati v poseben okvir, ki deluje kot blažilec: ah seveda, to je bila pač vojna, to so bile deviacije takoj po vojni, ali: jah, saj veste, tako je bilo v socializmu. Dejansko čas vojne in čas miru prinašata različno življenje in različne kriterije. Kje vi vidite nespodmakljiv kriterij, ko presojamo zločin ali zločinski čas?

Narod mora v najhujših stiskah vztrajati pri trezni oceni stanja, v katerem se je znašel. Če te tepejo, moraš vedeti, da te tepejo. Če tvoje ljudi množično ubijajo, se ne smeš pretvarjati, kot da se to ne dogaja. Če si »drugorazreden«, ne smeš hoditi okoli z lažnimi insignijami prvega razreda. Če ljudje niso smeli govoriti slovensko – v pravem pomenu te besede – je to pomenilo, da niso smeli govoriti svojega maternega jezika, četudi so lahko uporabljali slovenske besede – z vsemi posledicami, ki jih je to stanje imelo za narodovo dušo.

V času sužnosti je najpomembnejša zavest, da si narod ohrani uvid v pristnost elite. Če je elita skorumpirana, je treba to nositi v sebi in [Stran 61]se tega zavedati. In če se elita izrodi v lažno elito, če postane samo nadomestna elita, ki zaradi svojega značaja ne more izvrševati svoje avtentične vloge, se mora narod, ki hoče živeti, tega zavedati. Današnji čas ni brez bojazni za stanje, ki vlada v njegovi eliti. Če nadomestna elita ni v stanju opravljati svoje vloge, se morajo v substanci naroda prebuditi sile, ki to vlogo s polno zavestjo vzamejo nase.

Po izobrazbi ste klasični filolog – imate kaj službenega staža tudi s tega področja, ali ste poučevali le žive tuje jezike?

Ravnatelj dr. Franc Sušnik se je na ljubljanski filologiji pri klasičnem filologu dr. Milanu Grošlju zanimal za ljudi, ki bi na klasičnem oddelku gimnazije, ki jo je nameraval ustanoviti na Ravnah na Koroškem, lahko realizirali njegove načrte. Tam sem tudi jaz tri leta učil latinščino.

Zakaj antika, zakaj »neuporabna« jezika? Bi ta študij izbrali še enkrat?

Antika, ki je ni brez klasičnih jezikov, je pogoj za razumevanje civilizacijskega vzgona Evrope. Beda sedanje EU izvira očitno iz tega umanjkanja. Brez Heraklita, brez Sokrata in Platona,

Narod mora v najhujših stiskah vztrajati pri trezni oceni stanja, v katerem se je znašel. Če te tepejo, moraš vedeti, da te tepejo. Če tvoje ljudi množično ubijajo, se ne smeš pretvarjati, kot da se to ne dogaja.

brez dorskega stebra, brez grške tragedije itd. itd. itd., bo neuresničeno globinsko razumetje evropskega človeka in njegove vloge v svetu. Zamisel avtonomnega človeka se bo iz Evrope izselila. Caveat emptor!

Čisto lahko se zgodi, da se bo v naslednjem stoletju – če že ne prej – zgodovina naše civilizacije prelomila. Preveč očitno je, da jo vodijo in zanjo odgovarjajo ljudje, ki je ne razumejo, ki mislijo, da je njena vrednost v zbiranju in razdeljevanju »kohezijskih sredstev«. Da so tista reč, za katero v Evropi v resnici gre – evropski milijoni.

Tudi na zadnjem srečanju Nove Slovenske zaveze ste citirali Heraklita iz Efeza …

Petsto let pred Kristusom je on zapisal besede, ki so ljudi njegovega časa tako prevzele, da so jih ohranili v svojih spominskih knjigah in jim zagotovili trajnost tako, da so jih postavili v temelje enega najpomembnejših spomenikov demokracije, v starogrško polis.

V njih se je opredelil proti zasebnemu svetu spanja in za skupni svet prebujenosti. Mnogo knjig bi morali prebrati, če bi hoteli najti besede, ki bi bile bolj pomembne za sedanjo Slovenijo. Prav bi bilo, da bi jih Slovenci znali na pamet.

Je bil v ozadju vaše študijske izbire tudi pedagoški poklic? Ste radi poučevali?

Če se ne sliši predrzno, bi seveda povedal, da mislim in z veseljem tudi povem, da sem bil rad ali celo zelo rad učitelj. S posebnim veseljem se spominjam nekih fantov in deklet iz Loške doline, ki sem jih, bogve zakaj, posebej učil. Kaj takega nisem videl ne prej ne pozneje. Sedeli so tam, z rokami na hrbtu – kaj takega nisem nikoli od nikogar zahteval – in me celo uro skoraj nepremično gledali. Večkrat sem pozneje o njih premišljeval, kakšno življenje je čakalo tiste nenavadno resne fante in dekleta. Dajali so vtis, da si morajo zapomniti vsako besedo, ki sem jo povedal.

V pogovoru za Slovenski čas ste govorili o blesku v očeh dijakov, ki je v sedemdesetih ugasnil … Je bil že takrat dosežen program OF, da se ubije plemenit slovenski značaj?

Boljševiški načrt, da se polastijo narodove duše, je bil preštudiran, dosleden in do kraja izdelan. Najbolj učinkovita je bila tista kretnja, ki ji pravimo polastitev jezika. Velika večina Slovencem pol stoletja ni smela govoriti [Stran 62]svojega jezika. Lahko so rabili svoje besede, a niso smeli iz njih delati svojih stavkov – predvsem ne o svetu, ki se jih je sklenil polastiti. Če pa človek, ki je narejen zato, da misli, nenadoma tega ne sme več početi, je v najboljšem položaju, da se v njem zgodijo genetske mutacije, kot lahko opazimo na kakih rastlinah ali živalih, ki so bile nekaj let ali nekaj desetletij izpostavljene drugačni ali celo povsem drugačni klimi. Saj upamo, da ni nikogar več, ki ne bi poznal in priznal fraze, ki se glasi »totalitarna poškodovanost«.

Fantje, ki so polnili vrste Slovenske domobranske narodne vojske, so bili drugačni: težko so usmerjali puške na človeka – bile so tudi izjeme, a so bile resnično izjeme.

Če hočete kaj izvedeti o duhovnem stanju naroda, res ni zanesljivejšega terena, kot so oči mladih ljudi: kako še reagirajo na kako Murnovo ali Kettejevo pesem ali na Cankarjevo Skodelico kave.

Zdi se mi, da ste se že dotaknili sredice boljševizma. V čem je to tako poseben pojav?

Odkrito povedano. Za boljševizem vem, da je poseben pojav. V čem je ta posebnost, pa ne vem. Ne vem tega iz svojega izkustva, pa tudi taka knjiga mi ni prišla v roke, ki bi ji uspelo, da mi to pove. Slutim le to, da je boljševizem neka poglavitna in celostna odločitev – nekaj, kar zadeva in osvoji integralnega človeka. Pa tudi nekaj, kar v svoji polnosti zadeva Boga. Včasih izpod njihovega peresa prihaja misel, da bi bili boljši oblikovalci zgodovine, kot je to bil Bog ali kot je Bog; da bi njihov um bil v stanju oblikovati svet brez pomanjkljivosti, brez hibe, brez zla. Jakobinec Saint-Just je zelo rad govoril o »srečnem človeku«. »Le bonheur est une idee neuve en Europe.« Zato so mislili, da smejo vse, da jim je vse dovoljeno. Toda prav misel, da človek sme vse, prav za to misel je čudno, da človeka ne prestraši, ko jo zazna v sebi. Ruska Čeka, »rdeči meč«, je baje izdajala glasilo, ki je že na zunaj prinašala geslo: »Nam je dovoljeno vse.« Ampak, kakor smo pravkar rekli, ta misel bi človeku morala biti tuja; tako tuja, da bi ga prestrašila. Meni se zdi, da je misel, ki jo najdete v Knjigi psalmov, mnogo bolj človeška, ker človeku dovoljuje – pa tudi od njega zahteva – da ostaja v svojih dimenzijah: »Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Ta misel – ta prošnja – v celoti ustreza človeku in njegovim razsežnostim.

In slovenska različica, kje se najbolj izrazi?

Boljševiška intervencija je bila za slovensko zgodovino posebej usodna. Bila je izvedena v času, ko narod ni bil avtonomen in ni mogel svobodno organizirati svojih sil za obrambo. Doživel je dva udarca. Prvi udarec so mu napadalci zadali tako, da so mu, bodisi s fizičnim uničenjem, bodisi z izgonom, bodisi z zaplembo svobodne besede vzeli elito, ki je brez pogojni dejavnik narodovega obstajanja zato, ker predstavlja prostor – če je nastajala svobodno – v katerem nastaja osnovna narodova misel o sebi. Če narod nima elite, ne ve, kaj je, ne ve, kam gre, ne kje so meje njegovih možnosti in ambicij.

Petindvajset let je naša država preživela. Kako naprej?

Slovenci smo narod dveh spominov. Ali njuna različnost še dovoljuje skupno državo, ali pa je ta različnost tako velika, da nekaj takega, kot je skupna država, izključuje. To je zdaj vprašanje. Seveda obstaja, hvala Bogu, še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi ponovna interpretacija in ponovna razumetja obeh spominov le omogočili skupno državo.

Spomin, ki ga nosi tradicionalna Slovenija, je v svoji dejanskosti brez dvoma državotvoren; spomin, s katerim prihaja revolucionarna [Stran 63]Slovenija, pa kljub bleščeči začetni retoriki te naravne prednosti – da tako rečem – nima,

Slovenci smo narod dveh spominov. Ali njuna različnost še dovoljuje skupno državo, ali pa je ta različnost tako velika, da nekaj takega, kot je skupna država, izključuje? To je zdaj vprašanje.

vsaj v taki meri nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti in nanjo pristati, je sprejetje logike, ki jo je razbrati iz gibanja zgodovinskih in naravoslovnih dejstev in življenja samega – dejstev, ki jih mora človek spoštovati, če hoče obstati v svetu, kakršen je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega spomina izkazujejo neko bistveno dvojnost, ki jim v doseganju zgolj prevratnih ciljev zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej pokaže svojo zgodovinsko nekompetentnost in nezanesljivost.

Naloge ostajajo …

V navedenem ne gre samo za stvari, ki stojijo na papirjih, izražene z določenimi besedami in številkami. Tu gre tudi za stvari, ki jih narekujeta čas in prostor s svojo moralno in zgodovinsko logiko. Ali ni bil pristanek na osamosvojitveni plebiscit leta 1990 kot nekakšen nedokončan stavek, iz katerega je sledilo, da sile, ki so podpisale tiste papirje, spričo svojega spomina na Hudo jamo, na Macesnovo gorico, na Hrastniški hrib, in tako dalje in tako dalje, niso mogle nadaljevati začetega stavka in umakniti svojih sil iz parlamenta, ki so ga postavile in omogočile politične sile tradicionalne Slovenije? Saj za splošno slovensko občutje ni tako nepremagljivo tuje, da se v življenju včasih sestavijo prizori in scene, ki ne dovoljujejo prisotnosti prav vsakomur, ki bi želel tisti sceni prisostvovati. Ali ni bilo, po vsem, kar se je zgodilo, slehernemu dostopna misel, da imajo primarno, morda celo izključno pravico v slovenskem parlamentu najprej in predvsem mučenci – ljudje, ki so zanj umirali. Toda tu ne moremo polagati na tehtnico samo tistih, ki so dali življenje za domovino in njeno politično zgradbo, tu so bili tudi ljudje z manjšim vložkom.

Koga imate v mislih?

Koliko pa je bilo Slovencev, ki v boljševiškem polstoletju ne bi kdaj – ali pa pogosto – doživeli muke, da so morali poslušati govore, ki so bili dvakrat žaljivi: ki so najprej žalili besede same, ki so se tam izrekale, se pravi jezik sam, ki je duša narodove duše, posebej pa so bili žaljeni tisti, ki so tam stali in poslušali in vedeli, da smejo samo molčati? Ali bolje, da morajo molčati! Pol stoletja!

Ne gre torej samo za izrekanje predpisanih besednih obrazcev, gre tudi za molk, posebej

Nosilci revolucionarnega spomina izkazujejo neko bistveno dvojnost, ki jim v doseganju zgolj prevratnih ciljev zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej pokaže svojo zgodovinsko nekompetentnost in nezanesljivost.

za pričakovani molk jezikovno kompetentnih bitij, ki ne more trajati, ne da bi puščal za sabo mutacijam podobne spremembe – v praktikantih ritualnega političnega molčanja. Kar zadeva moje védenje, ne tvegamo preveč, če že postavimo tezo, da so posledice takega molka posebej usodne za narodovo kulturo. Kako da ne, saj je jasno, da ob opreznosti, ki spremlja govor, prizadeva nujne fine pomenske odtenke besed in besednih sklopov. Neopazno vstopa v jezik določena nedokončnost in neobdelanost, ki se s trajanjem spreminja počasi in, kar je najhuje, neopazno v določeno barbarstvo. Ker [Stran 64] so opažanja takšnega razvoja politično seveda nezaželena, se omenjeni proces odvija bolj in bolj uspešno in avtonomno.

Kaj to pomeni za posameznika, za človeka?

Res, kaj se zgodi s človekom, ki ne govori – ki ne govori v pravem pomenu besede? Morda ste opazili, da nisem rabil besede molčeči človek. To sem storil zaradi tega, ker molčeči človek v svoji notranjosti kljub zunanjemu molku v sebi

izdeluje stavke. Moral bi reči nemi človek. Ali morda utišani človek. Človek, ki svojih stavkov na noben način ne izdeluje. K temu moramo pripomniti še to, da se v tistem prostoru, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – da se tam počasi, a usodno – za posameznika, pa tudi za govorečo narodovo skupnost usodno – dogaja tisto, kar postaja tudi za posameznika nevarno. Tako se namreč spleta osnovno tkivo totalitarne družbe: namesto da bi v upornem posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev in varuhov obveznih resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik vedno bolj in vedno večja neznanka samemu sebi. Tu se mi zdi umestno, da navedem neko misel Václava Havla iz leta 1992. Kar je Havel spoznal, je bilo naslednje: »Groza ubije člove ka, ko se mu odkrije, kaj se mu je zgodilo z družbo.« Tedaj je bil Havel že toliko časa predsednik Češkoslovaške republike, da je že dobro vedel, kakšnim ljudem je predsednik! Leta in desetletja, ki so omogočala gradnjo boljševiške Evrope, so bila povsod, kjer je napočil njihov čas, tako enaka, da so za tisto polovico Evrope, ki jo je »perverzni um slučaja« dodelil novi ideologiji, uvedla enako »kulturo«. V Sloveniji je odigrala posebno vidno vlogo stara elita, ki je že na začetku polagala pred noge novih nosilcev moči mobilizacijske energije svojih imen. Požrtvovalnost!

Zdi se, da je tako do današnjega dne, da čutimo, kje so resnični vzvodi moči in nas upogiba tja. Kdaj pa se je to začelo?

Že na Kongresnem trgu je »v imenu vsega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Oton Župančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja še velikodušno vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi zvestobo in vdanost vseh Slovencev in jim izreče obljubo njihove zvestobe«.

Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga poslali službovat – če bi slučajno prišel k sebi in začel mešati slovenske reči – pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo

Čisto lahko se zgodi, da se bo v naslednjem stoletju – če že ne prej – zgodovina naše civilizacije prelomila. Preveč očitno je, da jo vodijo in zanjo odgovarjajo ljudje, ki je ne razumejo, ki mislijo, da je njena vrednost v zbiranju in razdeljevanju »kohezijskih sredstev«.

današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske besede in slovenskega duha«.

Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere. Nihče od učenih in razgledanih govorcev ni pomislil na vznemirljivo dejstvo ali na katero od brez števila slovenskih analogij, na katere je pozneje opozoril Wolfgang Leonard: »V letih 1936–1938 je bilo v Sovjetski zvezi aretiranih sedem milijonov ljudi – 10.000 na dan, dve leti vsak dan.«

Tudi to je etablirana in manj etablirana Ljubljana slavila dan na dan. In ko je Josip Broz 26. maja 1945 z balkona Ljubljanske univerze naznanil slovenski genocid, je množica na Kongresnem trgu vzvalovala in zahrumela. Seveda takrat zvečine ljudje še niso vedeli, napoved česa natanko prihaja z balkona; čez nekaj [Stran 65]

Slika 32.

mesecev pa je večina od njih za to izvedela. A čudo prečudno. Nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi nekdanje sotrudnike še enkrat povabil na tisti znameniti kraj, da bi tam skupaj zmolili confiteor.

Neprestano se vračamo k sfingi boljševizma. Običajen pojav, ki prinaša laž in nasilje, ne bi prinesel take reakcije elite. Kje v evropski zgodovini vidite korenine ali oprimke, ki so omogočili boljševiški razrast? V filozofiji, v socialnem stanju, v družbenem dogajanju?

Snov, ki omogoča človeku, da postane boljševik, je upor. V zadnji analizi Upor. Samo če besedo pišemo z veliko, ji nekoliko nakažemo nadnaravni domet.

Koliko je bil skozi zgodovino evropski človek dejansko prežet z bistvenimi krščanskimi prvinami?

Evropski človek je bil zvečine krščanski človek v družbenem, političnem in duhovnem pomenu. Lahko rečemo, intenzivni krščanski človek. Ni treba za dokaz klicati svetnike. Naj se vsakdo najprej spomni svoje matere. Slovenska mati, bi lahko rekli, je čudež. Cerkev bi jo morala v tem utrjevati. Pa tudi učitelji; pa tudi še kdo drug. Postavimo si ukaz: izročimo [Stran 66]otroke materam! Če bi bilo komu zares mar, bi glasoval za geslo: »Izročimo otroke materam!«

Vaša misel, se zdi, noče biti samo intelektual- na. Pusti se presuniti od trpljenja …

Zelo sem bil vesel, ko mi je prišla pod roke knjiga Johanna Sebastiana Metza z naslovom Memoria passionis. On trdi, da je pogoj vse resnice to, da pustimo trpljenju, da spregovori. Poleg tega spoštovanje pred zgodovinsko nakopičenim trpljenjem dela um dojemljiv. Poslušnost pred avtoriteto trpečih edina varuje um pred vsakim sprevračanjem in izkoriščanjem v druge namene, pravi Metz. Trpljenje je preko judovsko krščanske tradicije a priori stopilo v umsko zgodovino človeštva.

Etično jedro vere je pri vas imanentno vsaki misli, čeprav so vaši stavki dosledno zunaj vsake konfesionalne razčustvovanosti. Kako vidite pomen religije v povezavi s civilizacijo?

Naj si pomagam z Leszkom Kołakowskim, ki pravi, da so nas vse velike verske tradicije stoletja poučevale, naj ne postanemo navezani

Ali veste, kaj se je zgodilo 15. maja 1945, ko so novinarji zvedeli, da so boljševiki dokončno fizično uničili mlado domobransko vojsko? Ali veste? Sklenili so, ne čisto vsi, ne čisto vsi seveda, da jih bodo odslej še sami ubijali – duhovno, moralno in politično.

samo na eno razdaljo – na kopičenje bogastva in na izključnio ukvarjanje z našim sedanjim snovnim življenjem. Če izgubimo sposobnost, da vzdržimo razdaljo med našimi željami in našimi potrebami, bo to kulturna katastrofa. Preživetje naše verske dediščine je pogoj za obstoj civilizacije.

Na nekem drugem mestu pa pravi, da posameznik sicer lahko obdrži visoka moralna načela in je hkrati brez vere, dvomi pa, da to velja tudi za civilizacijo kot celoto. Če verskih izročil ne bo več, kateri razlog bo pripravil družbo, da spoštuje človekove pravice in dostojanstvo človeka? Kaj je človekovo dostojanstvo, znanstveno govorjeno? Malovredne bajke? Supersticije? Izkustveno so ljudje dokazljivo neenaki. Kako naj opravičimo enakost? Človekove pravice so neznanstvena zamisel. Te vrednote so zakoreninjene v presežnih razmerjih.

Ali tukaj nastopi Eliot z »Mrtvo civilizacijo«?

Najprej se moramo vprašati, kaj pomeni njegov izraz »Mrtva civilizacija«. Prvič se moramo ustaviti ob tem, da je po njegovem lahko civilizacija takšna, da ji pristoji ta opis – da je mrtva. To pomeni, da ji manjka nekaj, kar dela stvari žive. To ne pomeni, da nečesa, kar naj bi bilo civilizacija, ni več. Pomeni samo, da nekaj, čemur tradicionalno pravimo civilizacija, ne deluje. Da še obstaja, a ne deluje. Obstajajo razlogi, da se ob Eliotovi »Mrtvi civilizaciji« Slovenec s posebno prizadetostjo ustavi. Saj je skoraj nemogoče, da bi bila neobveščenost kogarkoli od njih tako velika, da mu na primer beseda »huda jama« ne bi imela česa povedati. Da mu ne bi postavljala določenih vprašanj; da se ne bi kdaj zalotil ob misli, da je nenavadno, da kljub njeni izjemnosti še ni bila sprejeta in integrirana v jezik, da o njej še ni bilo napisane drame, da se ob njej še ni ovedel človek, ki bi ga njena neznanskost prevzela tako zelo, da ne bi našel miru, dokler o njen ne bi bila napisana simfonija. Kako to, da smo v stanju živeti ob njej, ne da bi začutili nujno, da ji je dana čast in bi jo vključili v osnovni narodov razmislek, predvsem pa, ne da bi postali boljši. Ali ni tako, da bi se vsa njena nepopisna groza spremenila v en sam ukaz: da moramo postati boljši.

Naj se še za hip ustaviva pri slovenski tranziciji. Kolikor vem, ste bili prvi, ki ste odkrili porazno dejstvo, da je bil partijski »sestop z oblasti« pravzaprav voden od njih samih, in sicer tako, da sestopa v resnici ni bilo.

[Stran 67]

S koncem leta 1989 se je končalo tudi obdobje komunizma. V gorečih romunskih mestih je odhajal sistem, ki si je vzel za cilj, da postane prihodnost sveta. V resnici je stvar končana. Ideja je mrtva. Končno. Tako nekako pravi Adam Michnik v Dolgem slovesu od komunizma in tako smo mislili, da bo. Partijski sestop iz oblasti je bil izveden v najboljši boljševiški maniri. Ker pa je slovenska pamet nenaklonjena nekaterim besedam, je tudi to ne bo ustavilo za daljši čas. V tej maniri je sestopala tako, da nikoli ni sestopila. To ji je uspelo zato, ker je bila vsa družbena organiziranost v njenem objemu, v njeni staturi. To pa pomeni dvoje: da je sama lahko naredila karkoli, ne da bi kdo vedel za to; in, drugič, da nasprotniki, prav zaradi svoje neorganiziranosti, niso mogli napraviti ničesar, ker še niso dosegli podobnega stanja samozavesti.

Mimogrede, kako se spominjate preloma s konca osemdesetih? So vas kdaj vabili v politiko?

Vse, kar se je dogajalo, sem večji del samo opazoval. Opazoval in se bal, ker je odhajajoča elita vedno dajala vedeti, da osamosvojitveno gibanje lahko vsak čas zapusti in s tem onemogoči. V politiko pa me ne samo niso vabili, ampak so tudi naši, da tako rečem, s svojim obnašanjem dajali vedeti, da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste. Četudi te besede niso bile izrečene, jih je bilo čutiti natanko tako, kot so tu zapisane.

Ni dvoma, da smo zato priče neki državni in narodnostni nedoraslosti …

Res, kaj je s slovenskim odraščanjem? Ko mladi pridejo v leta, bi jih kdo moral čakati na prvem križišču in jim stisniti v roke zvitek besedil, ki bi na kompetenten in zrel način govorila o tem, kaj je življenje. S tesnobo se sprašujemo, kdo jim posreduje to bistveno sporočilo kulture in kako? Mnogi so izročeni »genialni nepreračunljivosti slučaja« in medijem. In medijem! Ali veste, kaj se je zgodilo 15. maja 1945, ko so novinarji zvedeli, da so boljševiki dokončno fizično uničili mlado domobransko vojsko? Ali veste? Sklenili so, ne čisto vsi, ne čisto vsi seveda, da jih bodo odslej še sami ubijali – duhovno, moralno in politično. Seveda se niso tako odločili vsi, a jih je bilo preveč. Tudi oni bi se lahko ob spominu na to porazno odločitev zbrali na Kongresnem trgu in zmolili confiteor. Ali ne bi bila to gesta, ki bi narod postavila na pot k sebi?

Slovenija ima letos možnost praznovati še eno okroglo številko. Spoštovani gospod Justin, kar nekaj pogovorov se je že zvrstilo v Zavezi, a vas smo »prihranili« za jubilejno številko. Ali ob tako častitljivi številki dovolite na plan tudi kakemu čisto preprostemu človeškemu občutju?

Da imamo v v rokah tako visoko jubilejno številko Zaveze, je zasluga vas in vaših prijateljev. Gledali ste neko drugo vprego, kako se muči s težkim tovorom in ste se odločili. Danes ste tukaj in delate to, česar mi ne moremo več. Naj nam bo dovoljeno posnemati dr. Gregorija Rožmana: »Vsem smo dolžniki.«

[Stran 68]

6. Iskanja in besede

6.1.

6.1.1.

Tako so šli, tako so tu

Slika 33. Tako so šli, tako so tu Philippe Brame
[Stran 69]

6.2. Tako so

Avtor:
Brane Senegačnik

6.2.1.

Tako so šli, tako so tu,
tako ležijo v zemlji in nikjer,
tako trohnijo v molku in povsod,
bili so, ko jih ni bilo, ni jih, ko so,
“79. junija 3045 je bilo to” –
tako se govori tako se verjame,
in roke nam rastejo iz glave,
eno oko je v kolenu, drugo zataknjeno med zobmi, tako hodimo po rokah,
tako govorimo nazaj,
pesnik boža kozmos v otroških laseh, igračke so iz kosti,
tako je prav,
tako se verjame, tako se živi
za svobodo iz smrti, za kruh iz pepela
tako jih ni, tako so,
iz smrti in smeha sezidana prihodnost,
zmeraj bo samo naš svet,
še več smrti, še več smeha,
je vse, kar potrebujemo,
tako se ne govori,
tako se ne verjame,
tako se živi,
s sovraštvom pod zvezdami,
z zamero življenju,
brezmejno
v naši praznini,
103. november našega sveta je,
tako se živi
nad za zmeraj zasutimi usti
znotraj molka je molk, znotraj ure ni časa
tako so, ki jih ni,
tako so molitev,
tako so naš mir
[Stran 100]

7. Ob stoti številki Zaveze

7.1.

7.1.1.

Za mnenje ob jubilejni številki Zaveze smo vprašali vrsto uglednih osebnosti, ki izkazujejo zvest in naklonjen odnos do središčnih slovenskih vprašanj. Brez izjeme so se prijazno odzvali in poslali svoja besedila. Kot se spodobi, je na prvem mestu začetnik, steber in več kot dvajsetletni urednik Justin Stanovnik, naprej pa avtorje razporeja abeceda.

7.2. Prvine za zgodovinsko mapo

Avtor:
Justin Stanovnik

7.2.1.

Slika 34.

Vsak čas se bo med slovenskimi revijami pojavila Zaveza, ki bo na svoji identifikacijski strani, ne brez upravičene samozavesti, razkazovala številko 100. Da je revija dosegla na svoji merilni letvi tako visoko zarezo, je treba pripisati pripravljenosti tisti od prihajajočih generacij, ki je, potem ko ji je bilo sporočeno, da tudi nam čas že nekaj let izstavlja vljudne, a zato nič manj nedvoumne namige, da ima tudi on to v sebi, da beži, prevzela nalogo na svoja ramena. Ob tem opominu je samo po sebi umevno, da smo šli vase in prosili sedanjo generacijo, da vzame Zavezo iz naših utrujenih rok in jo s svojimi, še svežimi pelje naprej.

Druga prijaznost, ki je tej sledila in bila nekolikanj pričakovana, pa je bil predlog aktualnega urednika Zaveze, da nekaj od nekdanjih bralcev, zlasti pa nekaj od njenih dotedanjih izdelovalcev ob njeni 100letnici kaj pove o svojem času in o tem, kako so ga preko nje doživljali in razumeli tudi sami. Se pravi, kako smo se motali skozi postboljševiški čas.

Zgodili sta se ob tem dve stvari; prvič smo v urednikovem predlogu videli nekakšno priznanje, poleg tega in predvsem pa smo mi sami v Zavezi, razumljivo, videli nekaj, kar je bilo na poseben način naše: Zaveza je bila glasilo NSZ in zato bolj naša, kot bi bilo to mogoče povedati v dveh vrsticah.

Čas, ki bi ga okvirno lahko imenovali slovensko 20. stoletje, je bil notranje tako različen, da mu vsaj nekoliko zadostimo, če ga opremimo z besedo protislovnost. Slovenija je kot del kraljevine Jugoslavije bila vpletena v svetovni spopad, ki je bil takšen, da mu ustreza izraz vojna; ko pa so v ta spopad posegli boljševiki, ki so v kompleksnosti zunanjega vojaškega napada videli možnost, da uresničijo svoje revolucionarne ideološke cilje, je ta vojna dobila značaj notranjega spopada ali revolucije. Tu imamo sedaj v času dvojnost, ki ji je bilo lastno to, da je bila hkrati osvobodilni boj, ki je bil bojevan v tradicionalnih nacionalnih kostumih, za cilj pa je imel – za poglavitni cilj seveda, ali bolje rečeno, za edini cilj – pa je ta boj imel pridobitev prevratnega terena. Torej je tudi tu potekal en boj ali boj za ene cilje, njegov avtentični namen pa je bila umestitev revolucije, v svoji enosmerni logiki, v nacionalni maskirni program, bila je torej zgolj strateške narave – šlo je torej v svoji enosmerni logiki za igro obraza in krinke. Tudi v Sloveniji se je uveljavila »komunistična orkestracija mas«, kot je temu rekel Charles Taylor.

Ko so na začetku oktobra 2001 v Varnostnem svetu hoteli sprejeti protiteroristično izjavo, se je izkazalo, da mednarodnopravne definicije terorizma še ni. Frankfurter allgemeine Zeitung (30. 10. 2001) je zato ponudil svojo varianto: »Kdor z grobo silo širi med civilnim prebivalstvom tesnobo in strah in ima pri tem [Stran 71]namen vladam in družbam vsiliti svojo religiozno in politično voljo, je po zahodnokrščanskem pojmovanju terorist (FAZ, oktober 2001).

Kdor to prebere, mu je na prvi pogled jasno, da so zgornji stavki tako rekoč nenapadljiv prikaz tega, kar se je dogajalo v Sloveniji. Prav to, o čemer se govori zgoraj, se je dogajalo križem po Sloveniji v letih 1941–1945. Tudi moralnopolitična podoba boljševiške gverile – v skladu z besedami, izrečenimi zgoraj – izhaja iz zgornjih, slikovitih besed.

Toda boljševiki ne prenesejo kakršnekoli neposrednosti. Ne ruski in tudi ne naši. Prémost jezika boljševizmu ne ustreza.

Še enkrat nazaj k terorizmu! Ko smo kak teden po dogodkih v Bruslju gledali na ljubljanski TV pogovor o manifestacijah tamkajšnjih terorističnih nastopov, je bil v tistem pogovoru uporabljen ta izraz: da so to bila teroristična dejanja. Važno pa je, za Slovenijo, da udeleženci tega soočenja, čeprav smo Slovenci s konca prve polovice 20. stoletja, kadar je bila uporabljena beseda – v zasebnih pogovorih – teroristi ali terorizem, striktno mislili tudi ali predvsem na slovensko boljševiško gverilo, od ljudi na naši sceni te besede nismo slišali niti enkrat.

Slovenci čutimo, da bi ob tem morali pomisliti na naslednje: že nekaj časa – in vedno bolj disciplinirano misliti na stanje, na katero mislimo, kadar pravimo, »totalitarna poškodovanost«. To je tako, kakor da bi nam beseda stol vedno in povsod pomenjala samo to, kar si predstavljamo, kadar slišimo ali rabimo besedo miza. Toda kadar govorimo o »grmu« ali »drevesu«, pa dolgo ne bomo govorili o grmu, če bomo ob tem vztrajno kazali na »drevo«. Kmalu bomo ugotovili, »kaj je kaj«. Ko pa preidemo na NOB, vsi mislimo na svobodo ali prostost – naglas mislimo – potihoma pa mislimo, ko slišimo to isto besedo, tudi na revolucijo.

Včasih pa smo v še bolj nedvoumnem položaju. Ponovitev kakega dogodka ali ponovitev sklopa besed nas – po primerjavi – spomni na kake podobne besede ali na kako podobno dejanje, ki nam več pove o razliki med ljudmi, med njihovim mišljenjem, med njihovim jezikom in razumevanjem sveta, več kot tisoče besed še tako natančne deskripcije. Oglejmo si dve sceni (Kočevski rog, 8. 7. 1990). Ko je pred kakega pol stoletja Willy Brandt na obisku v Varšavi pokleknil pred spomenikom padlih v uporu v tamkajšnjem getu, je rekel naslednje: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko jezik odpove.« Tu neizogibno pomislimo na to, da Milan Kučan 8. 7. 1990, ko je na Kočevskem rogu skupaj z nadškofom Šuštarjem iskal načinov, kako bi spoštljivo prisostvoval spominu na tisoče pobitih vojakov Slovenske narodne vojske, tako močnega sunka tamkajšnjega kraja, da bi na tako izjemen način kot Brandt, pokleknil, v sebi ni zaznal.

V Sloveniji je angleški pisatelj Evelyn Waugh znan po nekaterih od svojih romanov, med njimi tudi po trilogiji Sword of Honour, zlasti po njenem zadnjem delu Brezpogojna vdaja, ki se dogaja deloma v Jugoslaviji, večji del v Hercegovini, s krajem Topusko. S pisateljem je bil kot šef britanske delegacije pri komunistih tudi Churchillov sin Randolph Churchill. Katoličan Waugh je očitno s skepso spremljal britansko in ameriško odmikanje od Mihailovića in počasno pridruževanje Titu in njegovi vojski. Kakor poznejšemu izdelovalcu televizijske adaptacije filma o britanskih bojih za Kreto – ki so jo, kakor sodimo po adaptaciji tega filma, ki jo je za TV priredil William Boyd – Britanci prepustili Nemcem na podoben način, kot so pozneje Jugoslavijo prepustili komunistom. V Times Litterary Supplement 6. 1.2001 preberemo režiserjevo pripombo, »da se ta zgodba z naraščajočim patosom premika od bitke za Kreto k ponižujoči kapitulaciji Zahoda pred Titom«. Za nas, ki se posvečamo tem vprašanjem, je razumljivo pomembna zadnja vrstica tega sporočila, ki pa je – kako značilno! – slovenski kulturni prostor ne omenja. Razumljivo tudi za nas, saj zadeva del razvejane britanske izdaje Slovenske narodne vojske. [Stran 72]Če bi hoteli na zgoščen način povedati, kaj je bilo tisto, kar je Slovence zadelo v 20. stoletju, bi se lahko odločili in rekli, da smo bili izgnani iz zgodovine. Ljudje, ki so to dejanje vzeli nase, da ga zunaj zgodovine uresničijo, so bili boljševiki. To nam ne bi povedalo nič, ko ti ljudje ne bi bili take vrste, da so se že v prvih desetletjih svojega obstoja odločili, da se predstavijo tako, da so prizadeti ljudje kmalu začutili, da jih izganjajo iz zgodovine in da jim, vsaj za nekaj časa, ne bo več mogoče prebivati v civilnem pristanu zgodovine. Boljševiki so napovedali radikalen boj dvema nosilcema civilizacije. Eden od njih je bilo pravo. Ko so leta 1989, ob koncu hladne vojne, poslovodje raznih evropskih boljševiških politej začutili, da so prišli do konca in da se bo treba vrniti v demokratične modele političnega prebivanja, so že v prvih izkušnjah njihovega novega obstajanja prišli do spoznanja, ki ga je litovski politik Vytautas Landbergis takole označil: »Najšibkejša točka v vseh tranzicijskih procesih in dosežkih je pravno področje.« Druga točka, ki se je v tem pogledu kar naprej omenjala, je bila Cerkev. Tam, kjer ima poglavitno besedo centralni komite, tam ni prostora za Boga.

Nekatere postboljševiške variante, zlasti tiste, ki so se uveljavile v Srednji in Vzhodni Evropi, so se počasi prebile do realiziranih demokracij, zvečine pa ne, ker je bila čista pluralnost sistema formalno in vsebinsko prizadeta spričo ambicij nekdanjih partij, da si tudi v novi politiki v praksi zagotovijo trajno mesto. V vseh postboljševiških politejah je nekje obstajal neki otok, na katerem so nekdanji boljševiki gradili svoje naselbine in postavljali še druge osebno in družbeno koristne naredbe. To pa je bil ne samo hud udarec demokratski politični estetiki, ampak dejansko ovira za delovanje nove države v njenih pluralnih demokratičnih vzgonskih ustanovah. A boljševiki so vztrajali na pridobljenih novih pozicijah, ki so se jih oklepali v utvari, da eksodusa, h kateremu so bili prisiljeni v 90. letih, ni treba jemati resno.

Ko je Slovenija leta 1991 z očitno Demosovo zmago statutarno vpeljala demokracijo, je partija končno dosegla stopnjo ene od novih demokratskih strank: »In vse je ostalo, kakor je bilo.« Vse, kar je bremenilo staro državo, tudi vsakovrstni zločini in ropanje starodavnih človekovih pravic, je z njo vred izginilo. Nova pa ni imela toliko ovedenosti, da bi se v skladu z dednostnimi pogodbami spominjala na Rog in druge pogodbe, ki so stale v tistih papirjih. Postboljševiški politični derivati pa so seveda razpolagali s poenostavitvami, ki so jih imeli še od stare politične spojine. Ko je bila Slovenija za časa ene prvih levičarskih vlad po letu 1991 povabljena od Višegrajske skupine, naj se ji pridruži, je v tem zaslutila nevarnost in povabilo odklonila. Ko pa je, potem ko so se razmere čez dobrih 10 let zaostrile, za vstop v nekdaj odklonjeno skupino sama zaprosila – mislim da je to bilo leta 2013 – je ta skupina na posebno zahtevo Slovaške republike trkanje na vrata preslišala.

Toda mi se moramo, ne glede na vse drugo, zadržati pri sedanji državi Sloveniji. Njen specifični politični morbus je takšne narave, da je bitno povezan z njenim nastankom in njeno naravo. Ker njena struktura ni čista, ji manjka to, kar državo dela državo. To je aktivna sovisnost njenih upravnih in drugih družbenih sestavin.

Država Slovenija je tako prizadeta, da ne omogoča človeka državljana – da ne omogoča državljanov. Saj je res, mar ne, da kaj hujšega o njej ne bi mogli povedati. Če tvoj sosed, tvoj ranocelnik, tvoj odvetnik, pa tudi tvoj krojač in tvoj čevljar; če katerikoli od teh ljudi ni to, kar bi ti želel, da bi bil – da bi bil to, kar si ti sam – se pravi državljan, ti tvoje državljanstvo ne bo nič pomagalo. Državljan je esencialno vezan na državljane. Država, ki ljudem ne omogoča, da bi bili državljani, ni država. Če pa država ni država, potem za vas obstajata dve možnosti: ali bi bilo najbolje, da tega nikoli ne izveste, ali pa, da sebe postavite v stanje prebujenosti, v katerem boste začutili, da lahko nekaj naredite. Da boste posvetili vso svojo pozornost klicu, ki [Stran 73]ga je prvi oblikoval Cicero v enem od svojih govorov »proti Catilini«. In se glasi: »Concursus omnium bonorum«, »Shod vseh dobrih ljudi«. Tu je bilo prvič povedano, kako se rešujejo države: tako, da se čutijo poklicane vsi dobri ljudje; da vstanejo vsi dobri ljudje in se odpravijo v eno smer – vsi za glasom, ki jih kliče na forum, da tam izberejo načrt za veliko prenovo in so potem spet v heraklitski skupni prebujenosti. CONCURSUS OMNIUM BONORUM! Državo, ki ni več država, lahko rešijo samo vsi ljudje. Država, katere izvorna zgodovinska elita je bila uničena – to se je zgodilo Slovencem – mora poklicati hôi polloi – osnovne enote vsake delujoče demokratske družbe.

Kot pravi Kenneth Clark in kakor je v znameniti pesmi Prihod barbarov napisal Konstantinos Petrou Kavafis:

– Kaj čakamo vsi skupaj zbrani na trgu?
Barbari naj bi prispeli danes.
– Zakaj takšna nedejavnost v senatu?
Zakaj senatorji sedijo in ne sprejemajo zakonov?
Ker danes pridejo barbari.
Zakaj bi senatorji še sprejemali zakone?
Barbari bodo postavljali zakone, ko pridejo.
– Zakaj je naš cesar tako zgodaj vstal
in sedi zgoraj na prestolu pri glavnih mestnih vratih
ves svečan s krono na glavi?
Zato ker danes pridejo barbari.
In cesar čaka, da sprejme njihovega poveljnika.
Posebej je pripravljen, da mu izroči pergament.
Tja je zanj napisal mnogo častnih naslovov in imenovanj.
– Zakaj so naša dva konzula in pretorji
prišli na cesto v škrlatno izvezenih togah?
Zakaj nosijo zapestnice s tolikimi ametisti
in prstane s sijajnimi, bleščečimi smaragdi?
Zakaj v rokah držijo danes dragocene palice,
s čudovitim srebrnim in zlatim okrasom?
Ker danes pridejo barbari;
in takšne reči očarajo barbare.
– In zakaj naši zaslužni govorniki ne pridejo kot zmeraj,
da bi držali svoje govore in povedali, kar mislijo?
Zato ker danes pridejo barbari;
in njim gredo na živce leporečje in govorance.
Zakaj pa kar naenkrat ta nemir
in zmeda? (Kako resni so postali obrazi.)
Zakaj se hitro praznijo ulice in trgi
in se vsi vračajo domov tako zaskrbljeni?
Ker se je znočilo in barbari niso prišli.
In nekaj ljudi je prispelo z meje
in povedalo, da barbarov sploh ni več.
Kaj bomo sedaj počeli brez barbarov?
Ti ljudje so bili nekakšna rešitev.

(Prevedla Ksenja Geister)

[Stran 74]

7.3. Slovenska zaveza

Avtor:
Anton Drobnič

7.3.1.

Slika 35.

Pred 25 leti je osamosvojitev Slovenije pozdravila tudi prva številka revije Zaveza. Skromna, samo na 16 straneh, vendar enako jasnih misli in odločnih besed kot danes se je rodila skupaj s slovensko državo.

Bil je čas preloma, ko je vsaj na zunaj, formalno umiral stari svet totalitarnega boljševizma. Majhna skupina neuklonljivih, ki so po milosti božji preživeli veliko komunistično morijo, je začutila, da je njena življenjska naloga: pričati o velikem zločinu, povedati resnico in terjati pravico za tisoče zamolčanih žrtev, za izmučeno in prevarano slovensko ljudstvo.

In Zaveza je govorila vseh 25 let! Nikoli ni izostala ali odpovedala, vsake tri mesece se je oglasila in stalno uporabljala drugačen jezik in podajala drugačne misli kot večina drugih javnih občil, ki se vedno bolj globoko izgubljajo v zmedi „več resnic“ in resnic po vsakdanji potrebi postkomunističnega režima. Zato je vedno bila mnogim v napoto, nikoli pa je niso mogli utišati, kajti bila je in še vedno je glas resnice in pravice, krik mrtvih žrtev velikega zločina. Največ, kar zmorejo, je dosleden molk. V slovenski javnosti, ki jo obvladuje postkomunizem, revije Zaveza ni, je že 25 let dosledno zamolčana. Ta zatajitev pa je tudi njena moralna moč, saj razumni ljudje dobro vedo, da je komunizem sistem laži, o resnici pa komunisti dosledno molčijo. Zato molčijo tudi o Zavezi, ki odkriva komunistične mite in njihove zločine.

Pred 25 leti seveda nismo niti slutili, da bo revija preživela kar 25 let in dosegla 100. številko. Zdelo se nam je, da se bo življenje normaliziralo in bodo tudi posledice totalitarnega boljševizma kmalu odkrite in popravljene. Kakšna zmota! Čeprav smo bili med najbolj preganjanimi in poučenimi o boljševizmu, nas je ta še enkrat prevaral. Danes obvladuje državo in družbo, danes boljševiki „odkrivajo“ boljševizem in njegove zločine. Zato so njihovi zločini še vedno neodkriti, zločinci so še vedno heroji in Slovenija je polna njihovih starih in novih spomenikov. Živi in mrtvi nasprotniki boljševiškega nasilja pa so še vedno dejansko in pravno diskriminirani in manjvredni državljani.

Slovenija je po 25 letih še vedno država razdvojenega naroda, država z vedno pogubnejšo postkomunistično oblastjo. Slovenija je država, katere zemlja je prepojena z zločinsko prelito krvjo njenih mož in žena, kjer je na stotine skritih morišč in so tisoči nepokopanih in uradno nepriznanih žrtev zločina, kjer so zločinci heroji, častni občani in zaslužni profesorji, njihove žrtve pa večni zločinci, hudodelci brez možnosti rehabilitacije.

Zaveza št. 100 zato ni vrh in ne konec niti revije in ne njene izdajateljice Nove Slovenske zaveze. Je samo čudovit uspeh in pomemben mejnik v življenju slovenskega naroda in njegove države. Je skoraj čudežen prehod v drugih 25 let požrtvovalnega dela za resnico in pravico, za odkrivanje zločina nad slovenskim narodom. Ta dela in naloge je zelo uspešno že prevzel nov rod piscev in urednikov, ki bo z božjo pomočjo vztrajal, dokler ne bo odkrita vsa resnica in ne bo v posvečen grob pokopana zadnja žrtev komunističnega raja in boljševiškega pekla. To ostaja trajna slovenska zaveza!

[Stran 75]

7.4. Ob stotem zvezku Zaveze

Avtor:
Kajetan Gantar

7.4.1.

Slika 36.

Ko prebiram sto zvezkov revije, ki je pred četrt stoletja začela izhajati brez državne ali kake druge subvencije, brez inštitutskega zaledja, pri kateri je delo piscev in urednikov potekalo izključno le na etični pogon, odkrivam v objavljenem gradivu dragocen in nepogrešljiv korektiv tistemu enostranskemu prikazovanju naše nedavne zgodovine, ki so ga bile v prejšnjih časih deležne generacije otrok v šolskih klopeh. V njihovih učbenikih je bila polovica relevantnih zgodovinskih dejstev pohabljena in zavita v ideološko obarvano embalažo, druga polovica pa (ne pomotoma in slučajno) pozabljena ali načrtno zamolčana. Pisci teh učbenikov so kršili dva temeljna zakona zgodovinopisja, ki ju je že rimski državnik Ciceron strnil v lapidarni stavek: Primam esse historiae legem, ne quid falsi dicere audeat, deinde ne quid veri non audeat. „Prvi zakon zgodovine je, naj si ne drzne kaj izmišljenega povedati, drugi, da si kaj resničnega ne bi upala povedati.“

Naše uradno etablirano zgodovinopisje, pri čemer imam v mislih predvsem osnovnošolski in gimnazijski pouk novejše zgodovine in zanj predpisane učbenike, je ta dva zakona dolga leta zavestno ignoriralo in kršilo.

Zoper prvi zakon je grešilo že s svojo terminologijo. Že v rabi izrazov, ki se pri pouku zgodovine največkrat pojavljajo, npr. svoboda (in izpeljanke osvoboditev, osvobodilen) in demokracija, gre za čisto izmišljotino. Marksistično zgodovinopisje tu zaide v kontradikcijo z lastno ideologijo. Že utemeljiteljica komunizma v Nemčiji, Rosa Luxemburg, je opredelila svobodo kot „svobodo tistih, ki mislijo drugače“ (Freiheit ist die Freiheit der Andersdenkenden). Pri nas pa Titov in Kidričev režim ni prenesel nikogar, ki bi mislil drugače. Že v partizanih so takšne, ki so mislili drugače, pošiljali v zloglasni trinajsti bataljon. Po vojni so vse drugače misleče utišali in jim natikali nagobčnike. Pri tem nimam v mislih le duhovnikov in vernikov, ampak tudi prepričane komuniste: tiste, ki so mislili drugače, so pošiljali na večletno „prevzgojo“ na Goli otok. Podoben falzifikat predstavlja pridevnik demokratičen, ki si ga je v naslovu nadela povojna država: Demokratična Federativna Jugoslavija. V resnici pa je Tito Milana Grola, podpredsednika vlade po sporazumu TitoŠubašić, ki je skušal ustanoviti samostojno stranko, Demokratsko stranko, že čez nekaj mesecev prisilil k odstopu, nato pa ga poslal v zapor. Kakšna ironija: Demokratična Jugoslavija, ki ne prenese Demokratske stranke! V nobenem zgodovinskem učbeniku ni omembe teh ali drugih epizod, ki so ključnega pomena za pojmovanje svobode in demokracije v bivši skupni državi.

Še huje se je grešilo zoper drugi zakon zgodovinopisja, ki so ga upoštevali že najstarejši grški zgodovinarji, ko so resnico (alétheia) imenovali „oko zgodovine“. Dobesedno namreč grški izraz alétheia, ki je soroden z glagolom lantháno (skrivam), pomeni neskritost, razkrivanje tega, kar je skrito. Desetletja si pri nas noben učbenik ni upal pisati o množičnih izvensodnih pomorih ali razkrivati grobišč, ki so morala ostati skrita za betonskimi pregradami, nihče si ni upal navajati imen politikov in poveljnikov, ki so te pomore ukazali in [Stran 76]izvajali. Komandanti in vojaki knojevskih enot, ki so v fanatični ekstazi opravljali to krvavo rihto, so pozneje vsi po vrsti zboleli za izgubo spomina, vse je okužila epidemija amnezije kot nalezljive in neozdravljive bolezni. Spet greh zoper omenjeno grško alétheia, ki lahko pomeni tudi „nepozabo“, kot nasprotje Lethe, kot se je v grškem mitičnem podzemlju imenovala reka pozabe: zgodovinar mora skrbeti, da velika dela ne zatonejo v pozabo, kot je že Herodot, oče zgodovine, zapisal v svojem uvodu.

Zakaj omenjam to iz mitologije? Zato, ker panegiričnih konstruktov, ki so se pri nas tiskali (in se še objavljajo) ob kršenju temeljnih zakonov zgodovinopisja, ne moremo označevati kot zgodovino, ampak le kot mitologijo. Sem sodijo npr. mit o »brezmadežnem (s)početju« Osvobodilne fronte, miti o herojih (Tito, Kidrič, Kardelj, Maček), mit o zmagoviti bitki pri Grčaricah, v katerem se ne omenja odločilne vloge italijanskih kanonirjev, ki so jim bili za nagrado odpuščeni požigi naših vasi in druga prejšnja hudodelstva.

Enkraten nesporen pomen in poglavitno poslanstvo Zaveze vidim v tem, da se je prva pri nas lotila načrtne demitizacije naše polpretekle zgodovine. In to ne le z načelnimi izhodišči v uvodnih Aktualnih kulturnopolitičnih komentarjih, ampak tudi s sistematičnim zbiranjem konkretnih gradiv v rubrikah Kako se je začelo, Pripovedi, Slovenske teme. Gre za objavljanje številnih ustnih pričevanj, srhljivih in pretresljivih zgodb o malih ljudeh, odrinjenih, preganjanih, šikaniranih, ki so s svojim trpljenjem, z vseživljenjsko pasivno rezistenco tlakovali pot demokratizaciji in nastanku današnje samostojne slovenske države.

S tem pa nikakor ne mislim zanikati ali podcenjevati iskrenih naporov tudi tistih poklicnih zgodovinarjev, ki jim njihova znanstvena vest ni dala miru, dokler se niso z vso odgovornostjo lotili zbiranja dokumentacije o temah, ki so pri nas dolgo veljale za nedotakljiv tabu (kot npr. pokojni Tone Ferenc v monografiji Dies irae).

Tako kakor sodobna literarna veda v eksegezi vrhunskih pesniških stvaritev pripisuje čedalje večji pomen raziskavam ustnega pesništva (oral poetry), tako se tudi v sodobnem zgodovinopisju lahko odpirajo pota do osvetlitve nekaterih najtemnejših poglavij le ob soočenju pismene dokumentacije z ustnimi pričevanji redkih preživelih žrtev.

Ko smo se potem še pozanimali, kaj bi beseda jubilej izvorno utegnila pomeniti,

smo bili poučeni, da je svetopisemskega izvora in da pomeni emancipacijo in restavracijo.

To nas je nemalo razveselilo, saj se nam je, brez vsakega napenjanja, ob tem odkrilo,

da ta značaj lahko pripišemo Zavezi kot celoti: emancipacija od boljševiške kontaminiranosti in restavracija izvorne evropske in slovenske duhovne in politične kulture.

Videli smo obenem še to, da je revija oba cilja skušala doseči tako, da je v središče postavljala pojem odličnosti: ne da bi ga sama dosegala, ampak tako, da je kazala na tiste momente,

v katerih je slovenski krščanski genij odličnost na dramatičen način dosegal in uresničeval.

(Justin Stanovnik v 80. številki Zaveze)

[Stran 77]

7.5. Zaveza resnici

Avtor:
Janez Janša

7.5.1.

Slika 37.

Brez dvoma je Zaveza tista revija, ki je zadnjih 25 let največ prispevala k resnici v slovenskem prostoru. Spremljal sem vsebino vseh 99 dosedanjih številk in lahko rečem, da je z vsako v slovenski prostor posijal nov pramen resnice o Slovencih in okolju, ki nas obdaja. Vsaka številka je bila nov zadetek v lažni mit o NOB, ki se je v očeh dovolj velikega dela slovenske javnosti od številke do številke sesuval v prah in ki ga niti najmočnejša propagandna orožja preživelega režima niso uspela obraniti pred besedo pričevalcev resnice in pred zgodovinskimi dejstvi, ki so prihajala na plano. S tem ko je bil očiščen spomin na tiste, ki so branili svoj domin krščansko dušo slovenskega naroda ter so bila njihova imena iztrgana pozabi, je bilo v zgodovino Slovencev vrženo sidro, zaradi kate rega naša ladja vsaj za enkrat ne more potoniti.

Umolknili so celo tisti, ki so na začetku Slovenske pomladi vrgli v slovenski prostor tezo o več resnicah. Izkazali so se za nemočne v obrambi mita, saj njihova preoblečena laž ni bila sposobna odkritega soočenja z dejstvi. Ob tezi o več resnicah in tezi, češ da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«, so začeli ponovno nastopati s totalno obrambo laži, ne glede na dolgoročno tragikomičnost svojega početja. Vse, ki v njihov mit podvomijo, ponovno razglašajo za sovražnike, »male ljudi« ali »drugorazredne«. Kot vsaka agresija je tudi ta imela začetni uspeh, saj se je marsikdo ustrašil navala nenadne ofenzive, ki se je zaradi medijskih monopolov in brutalnosti kazala nevarnejša, kot pa dejansko je.

Nekdanje zanikanje genocida je nadomestilo njegovo opravičevanje, po drugi strani pa celo njegovo poveličevanje, kar smo lahko nazorno videli letos ob »dnevu upora proti okupatorju«, ko so postavili spomenik krvniku Slovencev – Ivanu Mačku Matiji.

Kljub temu da se v sedanjem času ob robu te ofenzive, ki ignorira dejstva in zgodovino izolira od človeka, na trenutke zazdi, da resnica ne pridobiva, to ni res. In to predvsem zaradi vsega, kar je Zaveza do sedaj objavila in s tem pomagala spominu, da je zmagal nad pozabo in zanikanjem. Dovolj veliko število ljudi je prebralo Zavezo, se ustavilo pri farnih ploščah in slišalo pričevalce, da resnice ni mogoče več ubiti. Nekaj časa, predvsem dokler bodo aktualni finančni privilegiji nekdanjih partizanov in njihovih potomcev, bodo še vztrajali s kopičenjem laži, nato pa bo tudi slovenska zemlja dočakala proces, ki ga lahko opazujemo v večjem delu Ukrajine, ko pospešeno čistijo malike s trgov in ulic ter izpirajo lažni mit iz narodove dediščine.

Vsako številko Zaveze smo skozi desetletja težko čakali. Nemalokrat je bila edino glasilo, v katerem se je dalo razmišljujočemu bralcu ob uvodnikih profesorja Justina Stanovnika odkrivati globlje vzroke stanja, v katerem se je potapljala nereformirana Slovenija, v času, ki bi moral biti čas obnove življenjske energije naroda. Zgolj z močjo pričevanja Zaveze se toka preživelega režima seveda ni dalo zaustaviti, razumeli pa smo lahko, kje se napaja in kje bo njegov konec.

Resnica res še ni zmagala, vendar je spomin ohranjen. Nič več ga ne more izbrisati iz zavesti sedanjih in tistih rodov, ki bodo tu živeli v prihodnosti. Velika zahvala vsem, ki ste in še ustvarjate Zavezo!

[Stran 78]

7.6. Moje doživljanje revije Zaveza

Avtor:
Janez Juhant

7.6.1.

Slika 38.

Te vrstice pišem kot človek, slovenski državljan, duhovnik in pedagog, ki me je zaznamovala usoda pobitih in zamolčanih slovenskih rodoljubov, največ med njimi kristjanov. Zelo me boli sovraštvo, ki osebno in javno tli, včasih celo bruha iz posameznikov, ali še bolj žalostno, iz odgovornih v javnih ustanovah in družbenih občilih. Žal včasih srečamo tak odnos tudi med vernimi ali celo kleriki in sprašujem se, kako iz večnosti na to gledajo naši mučenci za vero in dom. Prepričan sem, da so umirali za ti dve vrednoti! V NSZ od njenih začetkov čutim voljo in delavnost za preseganje narodnega sovraštva in demitologizacijo naše polpreteklosti in nakazovanje poti pomiritve in sprave. Zaradi številnih drugih tudi sorodnih dejavnosti kot duhovnik in profesor sicer pri NSZ omejeno sodelujem, po svojih možnostih pa spremljam njeno delo za farne plošče, za izdajo revije in organizacijo spominskih svečanosti. Poleg tega sem član in zadnja leta predsednik društva Združeni ob Lipi sprave, ki si prizadeva za uveljavitev izjave o spravi, kar je tudi usmeritev NSZ. Želim si, da bi bilo v Sloveniji čim več takih organizacij, skupin in posameznikov, ki bi se znali tudi povezovati med seboj, in ne gledati drug na drugega kot na tekmeca. Boli me, da semena sumničenja in tudi dejanske ujetosti v udbovske mreže včasih kar načrtno razbijajo to verigo odpora, ki ga goji NSZ in številni drugi ljudje dobre volje, ki dejavno in neustrašeno kažejo svojo vero v narodni blagor.

Natančno prebiram revijo in sem hvaležen za številna dokumentirana pričevanja tega, »kako se je začelo«, in podoživljam trpljenje, posebno naših kmečkih ljudi, kjer je revolucionarni srd, pogosto iz zelo sebičnih namenov uničeval življenja in imetje. Dragocena pričevanja, spomini in razjasnitve zapletenega medvojnega in povojnega dogajanja in usod, pa tudi objave stališč do ključnih vprašanj naše sedanjosti zaslužijo neprimerno večjo pozornost, kot ji jo omogoča naš zaprt medijski prostor. A ne glede na to bo Zaveza imela pomembno mesto v naši zgodovini in z njo tudi žene in možje, ki so vložili in še vlagajo svoj prosti čas, denar in človeške moči v projekt razkrivanja trde skorje lažnega ali zavajajočega prikazovanja usode slovenskega človeka v revoluciji. Svoje poslanstvo opravlja kljub pogosto nesramnim odmevom in nasprotovanjem.

Čudovito slikovno gradivo nam predstavlja nekdanjo slovensko kmečko in mestno idilo, ki jo je zaznamovalo krščansko praznovanje, molitev in delo; besedila pa kažejo tudi predvojno demokratično in človeka dostojno reševanje medsebojnih sporov, ki se je uveljavilo kljub težavam in medčloveškim napetostim in omejenostim. Pisanje Zaveze potrjuje te napetosti in razkriva, kako so jih revolucionarni načrtovalci izkoristili za svoj projekt obvladati slovenski narod, vse postaviti na glavo in v družbo nasilno vnesti nevrednote namesto (krščanskih) vrednot. Objavljena pričevanja prikazujejo tudi to, kako so bili bivši nerazčiščeni odnosi, npr. gospodarjev do hlapcev, pretveza in sredstvo, s katerim so načrtovalci revolucije lahko izkoriščali in zavajali ljudi, ki so se po vojni razočarani spraševali, čemu je bilo vse to potrebno.

[Stran 79]

NSZ bomo katoličani – kljub nerazumevanju in omalovaževanju, celo pri klerikih – hvaležni za opravljeno delo: za pričevanje za resnico o naših vernih prednikih. Tudi prihodnji rodovi – ne glede na to, ali bodo verni ali ne – bodo imeli v rokah dokumente in pričevanja, s katerimi bodo lahko natančno zložili resnico naše najbolj tragične preteklosti. Zato me ob stoti številki navdaja hvaležnost vsem, ki opravljate to delo. Prepričan sem, da bodo vaša imena poleg imen mučencev in številnih drugih, ki so si prizadevali za resnico, za večno zapisana ne le v Knjigi življenja, pač pa tudi v naši zgodovini. Biti pričevalec je naša naloga in veren človek se ji ne more izneveriti. Hvala Bogu za ta dar!

Na tem mestu pa bi rad posebej izpostavil človeka, ki izstopa z razčlenjevanjem preteklosti in sedanjosti in ga osebno zelo cenim, odkar sem ga v osemdesetih letih spoznal. To je g. Justin Stanovnik. Spoštovani g. Stanovnik, hvaležen sem Vam za poglobljene in premišljene razčlembe naše zapletene resničnosti in za Vaše uvide o skoraj človeško nedoumljivi perfidnosti komunizma. Vsa naša sedanja družbena resničnost vsak dan bolj govori o resničnosti Vaših besed.

In končno, vesel sem mladih ljudi, ki prevzemate NSZ, saj ste upanje, da se bo njeno delovanje nadaljevalo in še naprej omogočalo razčiščevanje naše polpreteklosti in tudi vsakokratne sedanjosti.

7.7. Zaveza

Avtor:
Marko Kremžar

7.7.1.

Zaveza, beseda polna smisla. Spominja na prisego. Spominja me na prisego, ki sem jo izrekel tistega daljnega, a še vedno prisotnega junija leta 1942 pred vrstnikom, ki me je na ta način sprejel v vrste ilegalne Slovenske legije. Ta je bila pod sovražno okupacijo del širše demokratične Zaveze. Besedilo prisege je ohranjeno, a zame je bila to obljuba, da bom delal za svobodo in blaginjo slovenskega naroda. Zaveza je obljuba, ki zavezuje. Je pa tudi zaupanje. To so bili nevarni časi. Ko smo širili naše glasilo, Svobodno Slovenijo, od hiše do hiše, ko smo sredinoči, po policijski uri trosili ilegalne letake po ulicah, smo vedeli, da se moramo čuvati tako italijanskih patrulj kot komunistov. Eni so odvažali rojake v internacijo, drugi so člane legije morili. Zaupali smo vodstvu in drug drugemu, čeprav se zaradi konspiracije nismo poznali. Zaupali smo, ker smo vedeli, da nas družijo skupne vrednote in smo upali doseči skupne cilje v svobodni in pravični družbi. Kasneje je večji del članov Slovenske legije pristopil k vaškim stražam in nato k domobrancem, kar sem storil tudi jaz. Krog zaupanja se je razširil, upanje se je utrjevalo. Zaupanje je ostalo tudi, ko je bilo upanja konec in smo bili iz Vetrinja izročeni partizanom. Bilo je postavljeno na preizkušnjo. Po prevzemu oblasti in po množičnih pobojih je komunistični režim pričel iskati in zapirati preživele člane Slovenske legije. Proti tem so organizirali v Ljubljani tri skupinske sodne procese. Prvi je bil v božičnem času leta 1945, drugi mesec kasneje, tretji, na katerem sem bil sojen tudi jaz, je bil naslednjega marca. Na prvih dveh procesih je bilo izrečenih več smrtnih obsodb ter obsodb na dolgoletne zaporne kazni. Na naši sodni razpravi, [Stran 80]z nekaj čez dvajset obtoženci, je zahteval tožilec smrtno kazen za vse, a tokrat niso nikogar obsodili na smrt. Po obsodbi smo se obsojeni člani Slovenske legije, vklenjeni po dva in dva v težke verige, objemali od veselja, kljub temu da so bili nekateri od nas obsojeni na dvajset let zapora. Tisti trenutek mi je sredi sodne dvorane eden od obsojencev šepnil na uho:»Nihče ni govoril!« Obtoženci so zdržali zasliševanja, znali so molčati. Obvarovali so redke preživele člane legije, ki jih Ozna ni poznala. Zaveza je zaupanje, a je tudi zvestoba. Zvestoba vrednotam, zvestoba prijateljem, soborcem, sodelavcem, znanim in neznanim, živim in rajnim. Zvestoba do in preko groba, ker tisti, ki smo preživeli, ne smemo, ne moremo in nočemo razveljaviti zaveze, ki so jo do zadnjega diha ohranjali rojaki, ki so zaradi svoje zvestobe postali žrtev komunističnega sovraštva in partijske slasti po neomejeni oblasti.

Zaveza je dana beseda. Spominja na prazavezo, ki jo je večna Beseda, neskončni Bog sklenil s človeškim rodom po prvem padcu z obljubo Odrešenika, jo po potopu potrdil s preživelimi in sklenil s svojim ljudstvom v sinajski puščavi. Božja, neizčrpno smiselna Zaveza je izraz ljubezni nebeškega Očeta. Tudi zaveza ljudi za vzajemno delo, za obrambo življenj in vrednot, za dobro bližnjih je vsaj v skromni meri izraz ljubezni. Nihče se ne zavezuje za nekaj, česar ne bi imel rad in se ne zavezuje z nekom, ki ga ne ceni. Vendar Zaveza, ki jo je sklenil Bog s človeškim rodom, ni zastonj. Zahteva izpolnjevanje božje volje pa tudi hvaležnost. Ta je znak, da se zavedamo neprecenljive dragocenosti daru. Tudi zaveza med ljudmi zavezuje k delu, k sodelovanju, k vzajemnosti naporov in narekuje hvaležnost. S časom človeku sile lahko oslabijo in opešajo, a hvaležnost ostaja. Hvaležnost do znanih in neznanih somišljenikov in soborcev, hvaležnost do vseh ki so nam bili zgled, ki so nas vodili in prav usmerjali, hvaležnost vsem, ki so trpeli za svobodo naše domovine in za svobodo osebne vesti, za vrednote, ki so tudi naše, vsem, ki so vzdržali, vsem, ki so bili zaprti, mučeni ali pomorjeni.

Prav pa je, da izrečemo ob tej priložnosti hvaležnost še posebej znanim in nepoznanim prijateljem, ki so pred petindvajsetimi leti, sredi negotovosti, brez sredstev, a s trdnim zaupanjem, obudili med nami Novo Slovensko zavezo. Rad bi se zahvalil vsakemu posebej poimenu, a ne bi bilo prav, kajti Zaveza je občestvo mnogih, ki ga ni mogoče zajeti v nekaj besedah, ker presega prostor in čas. To občestvo se zgrinja ob istih vrednotah, ki so nas družile pred več kot sedemdesetimi leti, ki sklepa vrste ob svetem spominu na brate in sestre, ki so v tem času, zvesti Bogu in narodu, žrtvovali svoje življenje. Tudi ta zaveza je prisega, je obljuba, je naloga, je bakla resnice, spomina in krščanskih vrednot, ki jo rod preživelih izroča v varstvo rodu sinov in hčera, rodu vnukov, ki prihaja za nami.

Zaveza je vedno osebna, a ni zasebna. Je skupna, a ne splošna. Je glasna, a ni vsiljiva. Je ponosna, a ni zagledana vase. Ker služi narodnemu občestvu, potrebuje svoj glas. V času okupacije in revolucije je bil tak glas listič Svobodna Slovenija, ki je sredi idejne zmede jasnil pojme in kazal smer. Kasneje je preživel leta politične emigracije kot tednik z istim poslanstvom. Po osamosvojitvi so v domovini ustanovitelji Nove Slovenske zaveze takoj poskrbeli, da je tudi ta dobila svoj glas, revijo Zaveza. Lepo predstavljena in skrbno urejevanaje pričela svojo pot brez hrupa, s požrtvovalno podporo zvestih, ki so upali in zaupali moči resnice s pogledom, uprtim v sedanjost, preteklost in prihodnost. Njeni prvi številki nibotroval ekonomski račun, temveč zvestoba, čut odgovornosti in zaupanje v življenje, ki ga nasilje ni zamorilo. Stota številka pred nami priča, da je bilo zaupanje upravičeno, pa tudi, da praznina, ki jo Zaveza poskuša napolniti v slovenskem kulturnem in političnem prostoru, ni dosti manjša, kot je bila, in da njeno zahtevno, plemenito poslanstvo še ne bo kmalu končano.

[Stran 81]

Nova Slovenska zaveza s svojo revijo je kres, ki ogreva srca, je luč, ki razsvetljuje um, je upanje in zaupanje, da bosta toplota in luč nekoč okrepili življenje in vrnili zaupno veselje našemu preizkušanem narodu. Nekoč bo.

7.8. Misli o Zavezi ob njenem jubileju

Avtor:
Aleš Maver

7.8.1.

Slika 39.

Pravzaprav je vloga, ki jo ima Zaveza v slovenskem tukaj in zdaj, (tudi) dobra ilustracija kondicije, v kateri je slovenska družba petindvajset let po osamosvojitvi in začetku izhajanja revije. Kot posledica pozitivnih premikov pred četrtino stoletja je danes razmeroma samoumevno, da Zaveza dokaj nemoteno izhaja. Slovenka in Slovenec jo lahko naročita, v nekaterih knjigarnah kupita ali jo poiščeta v knjižnicah, ne da bi se morala za to vpisati v kak poseben seznam ali potrkati na vrata s šestimi pečati in pol zapečatenega bunkerja. Je torej tukaj in nihče ne more reči, da ni dostopna revija sama in da ni moč priti do tistega, kar slovenskemu prostoru tako vztrajno sporoča ves čas svojega obstoja. Česa podobnega si pred letom 1990 ne bi bilo moč niti zamisliti.

A je omenjena le ena plat medalje. Druga plat medalje je, da spravlja Zaveza v zadrego bolj kot večina slovenskih revij. Ljudje ob njej začnejo mencati prej kot ob drugih in po njej posegajo z manj lahkim srcem, čeprav je do nje enako lahko priti. Zdi se jim, da sodi nekako še vedno na področje prepovedanega ali vsaj nespodobnega. Sproži se refleks, ki ga med katoličani in zlasti med katoliškimi duhovniki povzroči omemba rabe latinščine pri maši. Sicer danes večina z njo ni imela neposrednega stika, a se preprosto »ve«, da je to nekaj grdega in nazadnjaškega, kljub vsem papeškim dokumentom, ki to rabo celo spodbujajo.

Zato Zavezina misel s tolikšno težavo dosega širši javni prostor. Njenih uvidov si niti tisti, ki se zavedajo, da je temeljni problem naše družbe v hipotekah bližnje preteklosti, ne upajo vzeti zares, da ne bi okolica nehala jemati resno njih. Še večjo težavo predstavlja pisanje zanjo, saj se marsikomu še zmerom zdi, da bo z njim prestopil neko nevidno mejno črto. In tako ždi revija, ki bi jo bilo treba v sedanjem trenutku vzeti prav posebej zares, nekje na obrobju neresnosti.

Težko rečemo, da zgoraj omenjeno nevidno črto najbolj vzdržujejo in Zaveze v polje resnega ne spustijo neke nevidne oblastniške sile. Povedali smo, da je vse njeno sporočilo na mizi. Veliko bolj to stanje vzdržuje samonadzor njenih bralcev in še bolj potencialnih bralcev. Morda pa bi lahko tej obliki samocenzure rekli preprosto udobje. Verjetno je namreč, da se večina tistih, ki se ob omembi Zaveze zdrzne in se, ko bi hoteli povzeti kakšno njeno misel, ugrizne v jezik, zaveda, kaj je na kocki.

Vzeti zares Zavezo pomeni, da bi bilo potrebno marsikatero samoumevnost premisliti na novo in kar nekaj kamnov pobrati celo iz temeljev skupnega samozavedanja te skupnosti. To pa bi bilo tvegano in neprijetno početje.

[Stran 82]

7.9. 100

Avtor:
Jože Možina

7.9.1.

Slika 40.

Zaveza ponuja posebno branje, ki v slovenskem prostoru nima posnemovalca in še manj konkurence. Premalo je, če bi rekel, da gre za revijo; je še veliko več in mnogokaj. Številne izvode formira aktualni komentar Justina Stanovnika, ki s presenetljivo samoniklostjo slika rentgensko podobo slovenskega sveta, iztrganega iz humusa evropske etike, s koreninami, ki se sušijo in odmirajo. A nič manj zanimivi niso članki stalnih avtorjev, kot so Janko Maček, pokojni Tine Velikonja in številni drugi, ki jim je uspelo Zavezo vzpostaviti na raven instituta, zlasti ko gre za protirevolucionarno zgodovino druge svetovne vojne in revolucije. Mimo teh člankov z bogato memoarsko in terensko avtentičnostjo ne more iti noben profesionalni raziskovalec druge svetovne vojne na Slovenskem. Tudi sam sem s pridom uporabljal gradivo, ki ga ponuja Zaveza, ko je šlo za raziskovanje začetkov protipartizanskega upora leta 1942.

Na desetine člankov sodi med izredno pomembne, zaradi vključenih pričevanj in izjav takrat še živečih ljudi pa pogosto edine zgodovinske zapise, celo vire, iz obdobja, ki je narekovalo potek vojne in prevlado enoumja. Z branjem Zaveze pa se pred nami ne odstira le podoba časa, ki je zgodovina; čtivo je še kako uporabno za dojemanje sedanjega poteka dogodkov, pozoren bralec pa bo zaslutil usodne vzporednice, ki se nam nakazujejo v prihodnosti.

V obdobju druge svetovne vojne in po njej se je namreč v krvi vzpostavil vrednostni sistem, ki nekoliko preobražen oz. adaptiran deluje še danes. Čas vojne je, ne zaradi poraza nacifašizma, ampak zaradi uspešne polastitve oblasti njunega rivala komunizma, postal religiozno jedro militantnega boljševističnega ateizma, iz katerega pa nomenklatura ni črpala le mitologije, ampak tudi in predvsem konkretne velike privilegije. Privilegiranci so tako postali mogočen sloj, ki obvladuje Slovenijo do usodnih negativnih razsežnosti še danes.

A kljub temu ta privilegirana in številna kasta s potratnim aparatom zmore le skromno glasilo, ki je z vidika zgodovinskega zanimanja za pretekle dogodke v primerjavi z Zavezo minorno. Kot bi se »zmagovalci« izogibali pripovedovanju zgodbe, kako je v resnici bilo. »Mala čreda« sodelavcev Zaveze pa zmore, predvsem pa hoče neprimerno več. In to ji uspeva, tudi pomlajeni z lucidnim urednikom Lenartom Riharjem. Poudarek je na vsebini. V vsaki številki je za skoraj 100 strani strnjenega vedenja, raziskovanja ter kulturnopolitičnih in etičnih opredelitev.

Zakaj so članki, besede v Zavezi tako zgoščeni, številni obsežni, dokumentirani in resni; menim, da je s strani sodelavcev Zaveze marsikje vložen podvojen napor tudi v imenu in zaradi preštevilnih, ki so postali žrtve revolucije. Res pohvale vredno je, kako je »mali čredi« z jedrom bivših mladoletnih domobrancev in njihovih sopotnikov uspelo ustvariti prostor srečevanja z zgodovino in sedanjostjo, ki nima sovražnega, ampak humano izhodišče. V Zavezi vidim odsev pristno slovenskega sveta, ki je bil med vojno in po njej na silo pokončan in razbit, ne pa tudi uničen, saj z revijo in bralci živi naprej.

[Stran 83]

7.10. Trenutek za hvaležnost

Avtor:
Zorko Simčič

7.10.1.

Slika 41.

Stota številka Zaveze. Občudovanja vreden dogodek, ob vseh strahotah preteklosti, zaradi katerih se je reviji sploh bilo treba roditi – pa tudi občutek veselja. Pred vsem pa – trenutek za hvaležnost. Hvaležnost Božji previdnosti in skupini ljudi, ki je pred 25 leti prisluhnila notranjemu klicu o nujnosti resnice, po ohranjanju spomina. Zavest, da smrt je premagala življenje, da pa je spomin premagal smrt, je vsa ta leta dajala moč pričevalcem in je bilo od prve številke naprej nenapisano, a vendar vidno geslo revije.

Vemo, da je sedanjost hči preteklosti, hkrati pa mati prihodnosti. In kako vedeti, kaj se v resnici godi okoli nas in v nas samih, če ne poznamo resnice o dogodkih v preteklosti? Ne interpretacije, pa naj bodo še tako številne, ampak resnica je tista, ki nas bo osvobodila. Osvobodila posameznika in tudi celotni narod.

Zahvala torej vsem, ki so Zavezo gradili, urednikom, analitikom preteklosti in sedanjega trenutka in torej treznim napovedovalcem naše in splošne človeške prihodnosti. Hvaležnost vsem številnim pričevalcem, saj se je ob zapisovanju ali pripovedovanju spominov na strahotne zločine, na čase strahu in stiske gotovo znova oglasila bolečina pod komaj zaceljenimi ali še ne povsem zaceljenimi ranami …

7.11. ZAVEZA KOT SPODBUDA

Avtor:
Peter Sušnik

7.11.1.

Slika 42.

Po 25 letih delovanja Nove Slovenske zaveze smo jubilejno srebrno leto izkoristili tudi za pogled na prehojeno pot in razmišljanje o izzivih pred nami. Ob zelo jasnih ciljih in smotrih delovanja, ki so bili zapisani ob ustanovitvi, ter rednih srečanjih tako upravnega odbora kakor tudi obletnih občnih zborov članstva, je bilo sprotnih pogovorov veliko. Ta redna srečanja pa nam včasih ne uspejo dati jasnejšega pogleda iz razdalje, ki edini lahko oceni mozaik drobnih dogodkov.

Naša država, ustanovljena dober mesec za nami, je prav tako potrebovala začetno obdobje negotovosti in boja, da si je pridobila mednarodno legitimnost in legalnost. Več kot pol leta je potrebovala, da so jo priznali celo tisti, ki so jo najbolje razumeli (Vatikan, Nemčija, [Stran 84]Avstrija …). Kljub jasnim argumentom, ki so bili utemeljeni na pravu, pravicah in v pravičnosti dejanskega stanja, smo kot država naleteli na odpor in nezaupanje v okolju. Podobno vzporednico lahko potegnemo tudi pri naši Novi Slovenski zavezi: polno nezaupanja, celo oviranje legalnih postopkov, diskreditacije njenih ustanoviteljev in članov, njenega poslanstva in ciljev. Nerazumljivo zavlačevanje ob izvedbi registracije in priznanja.

Oboje temelji na želji, da se stanje vsakdanjosti ne spremeni. Kar poznamo, nam daje varnost – tudi če ne deluje optimalno, nas spremembe navdajajo s strahom, da se bo poslabšalo. Rutina nam daje lažno udobje, saj od nas ne terja odgovornega premisleka o nas in naših reakcijah na okolje. Rutina sivine vsakodnevnega teka življenja ne zahteva napora, da bi spremenili svoje misli, besede ali dejanja, saj pragmatična predvidljivost posledic običajnega delovanja in obnašanja ljudi okoli nas tudi nam omogoča predvsem mir. Ko se ta mir poruši, se odprejo problemi in strahovi. Tako kot so države Evrope upale, da se svet okoli njih ne bo spremenil in da bodo še naprej lahko svoje mednarodne odnose gradile na znanih zavezništvih in nasprotjih, tako je tudi Nova Slovenska zaveza postala sporna zaradi upanja okolice, da se „problemi“, ki jih je zapisala v svoj program, ne bodo reševali tako, da bodo prepričanja, domnevanja in dojemanja glede zgodovinskih „resnic“ slovenskega naroda na prepihu.

V preteklih letih smo na srečanjih in sestankih izražali slabo voljo predvsem v kritičnih razpravah glede ravnanja (še bolj pa zaradi neravnanja) države, politike in Cerkve v zadevah našega interesa. Ni mogoče zameriti tistim, ki so odšli z naših srečanj še bolj malodušni, kot so tja prišli, saj je bilo trpljenje ob nemočnem opazovanju in nerazumevanju, da se tako jasne in preproste stvari ne premaknejo z mrtve točke, povsem na mestu.

Ob srebrnem jubileju pa pogled na mozaik našega dela vendarle daje bolj jasno sliko. Cilj pričevanja o medvojnih in povojnih preizkušnjah, preganjanju in trpljenju protirevolucionarne strani je najbolj zvesto izpolnjevala prav naša Zaveza, ki v tej stoti številki dobiva še bolj izpopolnjeno podobo in je v velik ponos tako prvemu uredniku profesorju Justinu Stanovniku kakor tudi vsem stalnim in občasnim sodelavcem. Prav Zaveza je spodbudila tudi druge medijske hiše, da so redno ali občasno „naše“ teme osvetlile. Radio Ognjišče in Jože Možina na nacionalni televiziji s Pričevalci v avdio in vizualni tehniki pokrivata najbolj vpliven medij. Tudi Družina in nekateri drugi tiskani mediji jasno odpirajo prostor zamolčanim temam. Vse skupaj ima velik pomen za narodno zgodovinopisje, saj resno znanstveno delo, ki bi ne upoštevalo teh virov kot kredibilnih in zato obveznih, danes ni več mogoče. V kontekst tega je nujno potrebno dodati tudi vztrajno delo Študijskega centra za narodno spravo, kjer publicistično delo v raziskovalnem smislu pomeni ogromen skok naprej. Po 25 letih smo kot narod torej soočeni z veliko drugačnim položajem kot na začetku, ko je bil argument nevednosti legitimen: danes nihče več ne more dejati, da mu ni znano, saj je za nevednost kriv sam.

Najbolj boleče in žalostno je bilo soočanje z našimi pokojnimi: trupla slovenskih mučencev in trupla drugih žrtev komunistične revolucije so še vedno pod zemljo na zdaj sicer pretežno znanih lokacijah, a ob nejasni bodoči usodi, ki ciklično dobiva upravne, zakonske in politične spodbude in zavore. Delo Nove Slovenske zaveze je bilo tu pionirsko, hkrati pa tudi najpogostejši razlog za spore znotraj članstva in z drugimi akterji (politične stranke, državni organi, druga društva). Želja, da bi pokopali svoje mrtve ter jim predhodno vrnili dobro ime, je bila večkrat prezahtevna, da bi jo razumeli vsi enako: tu kompromisov nismo in jih še vedno ne poznamo. Pokop drugorazrednih, ki v jeziku politične večine še vedno veljajo za izdajalce, kolaborante in skoraj pravično kaznovane s smrtjo, je skregan z našim[Stran 85]prvim poslanstvom, da uveljavimo resnico. Najprej resnica, nato sledijo stvari same po sebi v naravnem redu.

S farnimi spominskimi ploščami, ki so najbolj jasen izraz našega prizadevanja za vrnitev identitete umrlim, smo poskrbeli za verodostojne popise preko 14.200 žrtev. Plošče pa niso končan projekt: namen je, da se pri njih kot skupnost spomnimo na pobite in premišljujemo o njihovi usodi. Ta del nam dela težave, saj je bila energija usmerjena predvsem v enkraten dogodek postavitve in blagoslova plošč, danes pa je predanim posameznikom prepuščeno, da izpeljejo obletno ali občasno slovesnost. Tu so naša pričakovanja uprta v slovensko Cerkev: svetniški proces za slovenske mučence stopica na mestu, razloge pa lahko najdemo tudi v mlačnem (v najboljšem primeru!) odnosu župnikov in duhovnikov do teh dogodkov in žrtev. Prizadevamo si, da bi cela slovenska Cerkev imela enoten obrazec obreda ob spominskih ploščah, da bi vprašanje izvedbe (rednih) slovesnosti postalo tudi predmet zanimanja dekanovih in škofovih vizitacij ter da bi poskrbeli za lastninska vprašanja spomenikov ter njihove zaščite v smislu kulturne dediščine.

Poslanstvo veteranske organizacije nam je bilo zaupano v prepričanju, da bomo z državo našli skupen jezik. Pričakovali smo, da bo nova država povsem na novo uredila pravice veteranov, saj si nismo predstavljali, da bomo 25 let po zlomu komunizma še vedno s častmi in denarjem nagrajevali nosilce revolucije. Tu smo se tudi najbolj krepko ušteli, saj revolucionarna stran brani „pridobitve revolucije“ z vsemi možnimi sredstvi. Tako lahko žalostno ugotovimo, da realno ni mogoče pričakovati resnih sprememb, ki bi našim veteranom v naslednjih nekaj letih prinesle ureditev materialnih pravic iz naslova veteranstva.

Največji cilj naše organizacije pa je, da ostanemo zvesti in širimo svoje zavzemanje za vrednote, ki so vodile naše pokojne v boju proti revoluciji. Skušnjavi, da bi postali politična stranka, smo se uprli, a hkrati še vedno delujemo politično, saj je politika edini način urejanja z državo. Postavljeni smo pred zahtevno nalogo, da svoje bodoče delo najprej ocenimo z vidika doprinosa k temu cilju narodne preobrazbe. Zdrava pamet, naša zaznamovanost z resnico, naša vera in naša kultura nam velevajo odzivnost na deviantne vplive in posledični razpad moralnih vrednot naroda. Nažrti temelji zaradi nejasnega odnosa do lastne preteklosti in zmedenost v znanosti, izobraževanju in kulturi, ki je politično korektnost dojela kot zapoved molka v izogib konfliktu in v interesu lastnega obstoja; vse to skupaj je plodna njiva za razraščanje relativizma. Ta pripelje do uveljavitve navidezne enakopravnosti, a v resnici do hegemonije kapitalsko najmočnejšega, ki v medijskem prostoru diktira, kaj je in kaj ni dobro, prav in sprejemljivo.

Naš problem je strah, ki nam ga je izkušnja medvojnega terorizma boljševikov in povojnih likvidacij nasprotnikov revolucije vsadila v razum, hkrati pa 45 let zavedanja, da smo drugorazredni, neenakopravni, nadzorovani in na fizični prostosti le, dokler ne bomo pozabili, da je svoboda dela in razmišljanja dopustna le v strogih okvirjih. To izkustvo je oblikovalo našo podzavest, in ker država tega izkustva ni obsodila, kriminalizirala, ampak še vedno nagrajuje zvestobo revoluciji in njenim idejam, nas podzavest opozarja na previdnost. Ta vgrajena avtocenzura nam preprečuje, da bi bili svobodni. Naše delo je torej najprej v pogumni in odločni besedi ter javni drži, ki bo hrabrila slovenski narod in mu sramežljivo uporabo zdrave pameti krepila ter mu morebitne občutke krivde, zaradi drugačnih stališč od medijsko opevanih, razblinila. Ni se nam treba opravičevati in ni se nam treba skrivati. V tej zavesti in s takim delovanjem bomo dosegli tudi cilj ustanovnih članov, ki ga je izrazil pokojni predsednik Tine Velikonja: “Naša naloga bo, da bomo svet ponovno postavili na noge. Vzpostaviti bomo morali čvrste kriterije o vrednotah in pojmih. V tej luči bi moralo [Stran 86]postati jasno vsem, da so bili pravi uporniki tisti, ki so se uprli komunizmu, ideologiji, ki se je sesula od znotraj, ne da bi se je dotaknili z mezincem. »Laž je nesmrtna duša komunizma!«, na takih osnovah pa ne more normalno delovati nobena družba. Zato je tudi jasno, kdo so resnični zmagovalci v tem boju. Na tej zmagi bo slonelo naše delovanje. Zato ne bomo gledali samo nazaj, ampak predvsem v sedanjost in prihodnost in pri tem nam Bog pomagaj!”

7.12. Moja srečevanja z resničnostjo

Avtor:
Bogomir Štefanič

7.12.1.

Slika 43.

Ena izmed značilnosti »starejših« generacij (besedo sem dal v navedke, ker sem po nedavnem srečanju z Abrahamom najbrž tudi sam že del te skupine) je, da so skrbno hranile tiskane publikacije, v katerih so prepoznavale trajno vrednost. Doma pri mojih starših ni (bilo) nič drugače. Ko se je moja družinica pred nekaj leti, po očetovi smrti, preselila k mami, je bila tako ena izmed nalog pri iskanju prostora za našo preseljeno robo tudi premeščanje starih letnikov različnih revij iz bivalnih prostorov v bolj »odmaknjene«, manjkrat uporabljane kotičke (vedno premajhne) hiše. In v enem izmed teh kotičkov domujejo tudi Zaveze.

Ob njeni stoti številki sem se zato odpravil tja, da bi ugotovil, kdaj je pravzaprav v našo hišo prišla prva številka; nismo bili namreč naročniki od vsega začetka. Na prvem zvezku domače arhivske zbirke je številka 13, ki je izšla junija 1994 (domnevam, da jo je oče prinesel iz Kočevskega roga), sledi nekoliko večja »časovna luknja« (čisto mogoče, da se je med selitvijo del revij vendarle izgubil, bil posojen, pa ne vrnjen, ali kaj podobnega) do 27. številke. In z njo v roki želim odgovoriti na urednikovo vprašanje, zakaj oziroma kako berem Zavezo.

Na naslovnici je z očetovo pisavo napisano: »1997 – Stari trg«. Seveda: Janko Maček je v rubriki Kako se je začelo popisal zgodbo Poljanske doline ob Kolpi med nakovalom okupatorja in komunističnim kladivom – torej zgodbo rodnega kraja moje mame. A bolj kot ta opomba na naslovnici mi je v oči padlo nekaj drugega: droben križec, ki ga je bralec (ni pomembno, ali je bil oče ali mama – zelo verjetno pa je, da je oče mami prebral odlomek, o katerem sta se potem pogovarjala) naredil pri uvodnem kulturnopolitičnem komentarju. »Za vsem stoji izguba resničnosti,« so besede nepodpisanega, a s polnostjo navzočega uvodničarja Justina Stanovnika, ob katerih se je očitno zaustavila misel mojih staršev. »In na resničnosti, ki ne obstaja kot resničnost, je mogoče narediti karkoli, mar ne?« berem nekaj vrstic naprej. Prav to je tisti ključ, ki mi odklepa ne le vsebino vsakokratne številke Zaveze, temveč njeno vlogo, kot jo razumem skozi lastno bralsko izkušnjo nekaj zadnjih let. Moje srečevanje z Zavezo, čeprav morda zveni nekoliko nenavadno, je predvsem srečevanje z resničnostjo in zato srečevanje s sedanjostjo in prihodnostjo. Ko namreč gledam sedanje porazne kulturnopolitične razmere slovenske družbe,[Stran 87]prihajam do spoznanja, da so »utelešene« prav zato, ker je bilo na izgubljeni resničnosti o tem, kaj se nam je zgodilo v preteklosti in kakšne (dolgo)trajne posledice ima to dogajanje, mogoče postaviti dobesedno karkoli: politični prostor, v katerem je bila demokratizacija opravljena kvečjemu na pol, pa bi želel v očeh prav tistih, ki so ta proces krmilili z izključnim interesom ohranjanja režimskih privilegijev, veljati za zgled demokracije; pravosodje, ki do obupa reproducira stare elite in stare vzorce ravnanja, hkrati pa zase zahteva kritiško nedotakljivost; kontinuitetne medije, ki na ves glas vpijejo o svoji neodvisnosti in objektivnosti, čeprav že površna analiza pokaže, da so le slabo prikrito nadaljevanje že videnega sistematičnega obdelovanja takšnih ali drugačnih notranjih in zunanjih sovražnikov; prikoritno kulturo, ki je razen (pre)redkih izjem nesposobna in nepripravljena ugledati narodovo resničnost in jo razpreti ustvarjalni prihodnosti; in še bi lahko našteval …

Zaveza (zlasti s svojimi komentatorskimi uvidi) je v tem morju podaljševanja hromeče neresničnosti dragocen in nepogrešljiv glas drugačnosti – in tako glas upanja, da je to stanje vendarle mogoče spremeniti. Zato se bodo misli iz nje vedno znašle tudi v Družinini rubriki Zadetek v polno. Vsaj dokler bom njen urednik.

Še veliko več – pravzaprav največ – pa je bilo vredno to,
da smo se vsi zavedali, da smo omizje.
Omizje je kraj, kamor vsak prinese svoj talent in ga da na mizo, da je tam za vse.
To je seveda samo podoba za to, da smo vsi vedeli in da vsi vemo,
h komu se lahko obrnemo ali za modrost ali za pamet ali za razumetje
ali za naklonjenost ali za preprosto človeško pomoč.
Omizje je več kot prijateljstvo.
Omizje tvorijo ljudje, ki so nekaj zagledali.
Mi pa imamo skupen spomin, ki je tako močan, da njegova gravitacija nikoli ne popusti.

(Justin Stanovnik v 50. številki Zaveze)

[Stran 88]

8. Ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze

8.1. Sukanje smrtnega viharja1

Avtor:
Anton Drobnič

8.1.1.

1 Objavljamo aktualni kulturnopolitični komentar, ki ga je za Zavezo št. 1 prispeval Anton Drobnič. Spodaj stoji pripis: Ljubljana, 20. aprila 1991. Naslov je uredniški.

Ideji narodne samostojnosti in svobode so se Slovenci zavezali že davnega leta 1848 z zamislijo Zedinjene Slovenije. Leta 1917, ko je dr. Anton Korošec sredi prve svetovne vojne v avstrijskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, smo to željo začeli uresničevati. Pot, na katero smo se podali, pa je bila dolga in težka.

Leta 1918 smo najprej ustanovili samostojno Državo SHS. Že čez mesec dni so nas »zedinili« v Kraljevino SHS in nam leta 1921 s centralistično vidovdansko ustavo vzeli zadnje ostanke lastne oblasti. Leta 1929 smo s šestojanuarsko diktaturo zgubili parlamentarno ureditev in z vsiljeno ustavo leta 1931 postali zgolj upravna enota unitaristične Kraljevine Jugoslavije.

Po sporazumu o hrvaški avtonomiji leta 1939 se je zasvetilo upanje, da bomo tudi Slovenci vsaj na delu svojega narodnega ozemlja, saj Zedinjene Slovenije nikoli ni bilo, zopet dosegli politično samostojnost. To luč pa je kmalu upihnil vihar druge svetovne vojne.

Ta smrtni vihar sta za slovenski narod usodno zasukali dve totalitarni ideologiji: komunistična, poosebljena v Kominterni in Sovjetski zvezi s Stalinom, in fašistična z nacistično Nemčijo in Hitlerjem na vrhu. Tesno zvezani s paktom o prijateljstvu sta začeli pohod za razdelitev Evrope. Tudi Jugoslavijo sta uničili vzajemno: Kominterna z notranjim razkrojem, Hitler z vojaškim napadom aprila 1941. Okupatorji so Slovenijo razkosali na tri dele, si jih prilastili in zlasti na nemškem delu začeli preganjati vse, kar je bilo slovensko. Komunisti zaveznikom Sovjetske zveze niso nasprotovali, narodno nesrečo so sprejeli kot priložnost za izvedbo že dolgo napovedane razredne revolucije.

Demokratično misleči Slovenci so začeli pripravljati odpor okupatorskim silam. Že aprila 1941 je katoliška mladina v Ljubljani ustanovila »Slovensko legijo«, malo zatem so Sokoli ustanovili »Sokolsko legijo«, še kasneje so bolj liberalno usmerjene skupine ustanovile »Narodno legijo«. Vse tri so bile povezane in imele skupno vojaško vodstvo. Zasnovana je bila slovenska narodna vojska.

Predstavniki večinske Slovenske ljudske stranke in vplivne Samostojne demokratske stranke so v septembru 1941 v Ljubljani ustanovili ilegalni Narodni odbor. V aprilu 1942 se je ta odbor na podlagi političnega programa, ki so ga leta 1941 sprejele vse demokratične stranke v Sloveniji, razširil v skupno predstavništvo demokratičnih političnih strank z imenom »Slovenska zaveza«.

Njen namen je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah tuje okupacije, pripraviti in izvesti civilni in vojaški odpor proti okupatorskim silam in po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev.

Demokratično zastavljen vseslovenski vojaški in politični odpor proti okupatorju je zavrla revolucija, ki jo je na narodovem pogorišču zasnovala in izvedla Komunistična partija Slovenije – zvesta članica Kominterne. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je iz dotedanjega Društva prijateljev Sovjetske zveze organizirala »Protiimperialistično fronto«, na zunaj usmerjeno proti jugoslovanski begunski vladi in zahodnim imperialistom kot skupnim sovražnikom tedanjih zaveznikov iz pakta HitlerStalin, navznoter pa na rušenje družbene ureditve in prevzem oblasti: na komunistično razredno revolucijo.

Po 22. juniju 1941, ko je Hitler izdajalsko napadel svojega zaveznika in začel osvajalni pohod proti Sovjetski zvezi, »na klic Kominterne«, ko so »sovjetski junaki skupni boj oklicali«, je Komunistična partija Slovenije spre[Stran 89]

Ustanovni občni zbor Nove Slovenske zaveze 12. maja 1991 v Ljubljani.Na sliki delovno predsedstvo: predsednik Stane Štrbenk (v sredini), na levi: Ronka Sax in Vinko Udovč, desno: Jože Podržaj ml. in Jože Rigler

Slika 44. Ustanovni občni zbor Nove Slovenske zaveze 12. maja 1991 v Ljubljani.
Na sliki delovno predsedstvo: predsednik Stane Štrbenk (v sredini), na levi: Ronka Sax in Vinko Udovč, desno: Jože Podržaj ml. in Jože Rigler

menila zunanjost svoje frontovske organizacije in jo preimenovala v »Osvobodilno fronto«. Zunanjo podobo boja proti okupatorju, ki je pritegnila številne slovenske domoljube, je KPS izrabila za dosego svojega temeljnega cilja: za revolucijo. Pravičen in časten boj mnogih Slovencev za nacionalno osvoboditev je po svojih sekretarjih in komisarjih nečastno spremenila v boj za »socialno osvoboditev«, za družbeni prevrat in osvojitev oblasti.

Komunisti so si prisvojili izključno pravico do boja proti okupatorju in vse, ki se ne bi pokorili temu monopolu, razglasili za narodne izdajalce. Proti tako ustvarjenim »narodnim izdajalcem« so že jeseni 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942 izvedli morilski pohod političnih komisarjev po slovenskih vaseh in VOSovskih likvidatorjev po slovenskih mestih. Pobili so stotine Slovencev, zverinsko pomorili cele družine in požgali številne slovenske domove. Nastala so četna in odredna morišča od zevajoče Krimske jame do krvave Brezove rebri, od Dolomitov do Gorjancev. Na Dolenjskem in na Notranjskem ni bilo občine in ne fare, kjer ne bi padale desetine nedolžnih slovenskih žrtev in s ciničnim geslom »žrtve morajo biti« so nešteti krvniki zvesto izvrševali strašni ukaz: »Vse postreljajte!«

Slovenska dežela je ječala pod trdim jarmom tuje okupacije in pod krvavim nasiljem komunistične revolucije. Ta neznanska groza, silna ljudska stiska je notranjske in dolenjske kmete prisilila v samoobrambo. Zagrabili so poskrito orožje in brez vednosti okupatorske [Stran 90]

Ustanovni zbor je otvoril Pavel Kogej

Slika 45. Ustanovni zbor je otvoril Pavel Kogej

oblasti zastražili in varovali svoje vasi in svoje družine. Tako so maja 1942 nastale prve ilegalne oborožene skupine protikomunističnega odpora pri Sv. Urhu pri Ljubljani, na Taboru v Loškem potoku, pri Sv. Vidu nad Begunjami in drugje, 17. julija 1942 pa prva legalna četa Vaške straže na Št. Joštu nad Vrhniko. Ta je že čez en teden v boju dokazala, da je slovenska samoobramba možna in učinkovita.

Tako se je začel slovenski protirevolucionarni odpor, ki je ob nadaljevanju komunističnega nasilja prerastel v državljansko vojno. Proti surovemu uničevalnemu pohodu revolucijskih brigad, ki se za okupatorsko vojsko v glavnem niso zmenile, ta pa ne zanje, je Slovenska legija po vsej Notranjski in Dolenjski postavila številne postojanke Vaških straž. Te so kmalu zaustavile rdeče nasilje.

V septembru 1943 pa je odkrito zavezništvo med slovenskimi komunističnimi brigadami in okupatorsko italijansko vojsko presenetilo tako močne enote Vaških straž kot manj številne četniške enote. Komunistični sodniki in likvidatorji so zopet pobijali, nastajala so nova morišča. Slovenski protikomunistični odpor se je zato organiziral v Slovensko domobranstvo, v Gorenjske domobrance in v Primorsko narodno stražo. Revolucija je zopet izgubila moč in zalet, partizanske enote so postale vojaško nepomembne.

Slovenska zaveza je organizirala, politično podpirala in vodila protikomunistični odpor. V začetku leta 1944 je postala najširša slovenska demokratična koalicija. Pozimi 1944/45 pa so jo razbili Nemci, ki so okrog 100 vodilnih članov odgnali v Dachau, med njimi tudi ilegalnega poveljnika Slovenske legije polkovnika Ernesta Peterlina in prof. Jakoba Šolarja.

Tako je prišel 3. maj 1945, nastop Narodnega odbora za Slovenijo, sprememba Slovenskega domobranstva v Slovensko narodno vojsko, umik na Koroško, zahrbtna izročitev novim jugoslovanskim oblastnikom in strašen pokol. Vso Slovenijo so spremenili v morišče, neštete jame in brezna pa v skrita grobišča. Revolucija je zmagala, Slovenija se je za 45 let pogreznila v novo barbarstvo in zgubila stik z demokratično Evropo in svetovnim razvojem. Strah, ki je zbudil protirevolucionarno samoobrambo, se je uresničil na najbolj grozovit način. Slovenski protikomunistični odpor, edinstven v Evropi, je dobil tragično potrditev.

Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.

Nova Slovenska zaveza, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.

[Stran 91]

8.2. Ohranjati ideale in jih prenašati naprej1

Avtor:
Peter Sušnik

8.2.1.

1 Nagovor po slovesni sveti maši ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze, v soboto, 14. maja 2016.

V nedeljo, 12. maja 1991, se je na Viču zbralo 140 prijateljev ter pod vodstvom Pavleta Kogeja izvedlo ustanovni zbor Nove Slovenske zaveze in za prvega predsednika izvolilo Tineta Velikonjo, ki je v svojem nastopnem govoru povedal:

“Naša naloga bo, da bomo svet ponovno postavili na noge. Vzpostaviti bomo morali čvrste kriterije o vrednotah in pojmih. V tej luči bi moralo postati jasno vsem, da so bili pravi uporniki tisti, ki so se uprli komunizmu, ideologiji, ki se je sesula od znotraj, ne da bi se je dotaknili z mezincem. ‚Laž je nesmrtna duša komunizma!‘, na takih osnovah pa ne more normalno delovati nobena družba. Zato je tudi jasno, kdo so resnični zmagovalci v tem boju. Na tej zmagi bo slonelo naše delovanje. Zato ne bomo gledali samo nazaj, ampak predvsem v sedanjost in prihodnost in pri tem nam Bog pomagaj!”

Te kratke in jedrnate besede so postale vir navdiha za eno redkih organizacij civilne družbe, katerih ustanovitev je bila mogoča šele po koncu totalitarizma in obstajajo še danes. Srebrni jubilej nam potrjuje, da smo deležni posebne milosti, saj že psalmist pravi:

Če Gospod ne zida hiše,
se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
če Gospod ne varuje mesta,
zaman bedi tisti, ki straži. (Ps 127, 1)

Pogled na prehojeno pot nam šele razkriva, da brez te milosti ni racionalnih razlogov za naš obstanek: zastraševani, zaničevani, prezrti in brez virov materialnega preživetja smo obstali 25 let. Zato smo danes dolžni ponižno priznati, da smo tu po volji Vsemogočnega in ne po naši zaslugi.

Naše zgodovinsko poslanstvo je bilo in ostaja:
1. razgrniti resnico o državljanski vojni in tako dokazati storjeno krivico živim in zločin nad mrtvimi;
2. poiskati mrtve, jih krščansko pokopati, njihova imena zaznamovati;
3. poskrbeti skladno z možnostmi za žive civilne in vojaške udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni;
4. ohranjati ideale pobitih in jih prenašati novim rodovom.

Pogled na prehojeno pot lahko preprosto strnemo: 99 številk revije Zaveza je izjemen prispevek k razgrinjanju resnice, ki nima para v slovenskem prostoru. Preko 14.200 imen, zapisanih na več kot 160 farnih ploščah, je edinstven prispevek k vrnitvi identitete naših mrtvih. Naše skromne možnosti so nam omejevale materialno pomoč veteranom protikomunizma, a nesebična pomoč v talentih in sposobnostih ter moralna opora in pomoč je pomenila več od denarja.

Ostaja nam torej najtežja naloga: ohranjati ideale in jih prenašati naprej. Naše poslanstvo vnaprej ni prvenstveno biti organizator spominskih slovesnosti ter skrbnik farnih plošč – tudi to, ne pa najprej to!

Naše poslanstvo je, da začnemo postavljati stvari na svoje pravo mesto. V letih totalitarizma smo privzeli vsiljeno vlogo drugorazrednosti, ki nam je zaradi strahu in preganjanja postala tako domača, da smo še danes v varnem zavetju samoomejevanja misli, besed in dejanj. Na to je opozoril prof. Justin Stanovnik že ob naši ustanovitvi, ko je v Zavezi zapisal: “V našem narodu, posebej v ljudeh naše vrste, je namreč veliko strahu. V vsakodnevnem življenju se ga niti ne zavedamo, a ko hočemo [Stran 92]kaj narediti, vidimo, da smo njegovi ujetniki. Lahko bi tudi rekli, da moramo v sebi, v svoji notranjosti uveljaviti svobodo. Če bomo svobodni, bomo tudi razumni, ker bomo vse gledali iz določene razdalje in se bomo lahko odločali.”

Ko smo s farnimi spominskimi križi na Kongresnem trgu lani opozorili naš narod na tragedijo in njene posledice, sem dejal, da je strahu konec – Nova Slovenska zaveza ne pristaja več na razmišljanje znotraj postavljenih nam okvirjev politične korektnosti. Naše besede morajo postati še jasnejše, naše misli bolj ostre in naši argumenti razumljivejši.

Ko gledamo našo prehojeno pot in predano nam dediščino, se moramo kritično poglobiti v preteklost, da postanemo lahko boljši ljudje. Iz doživetega in preživetega vemo, da nam je bila vsiljena vloga braniteljev: naj bodo to domovi, vasi, vera, vrednote, ureditev – vedno smo se morali braniti in se umikati. Ta defenzivna vloga nam je bila vsiljena ob samih začetkih revolucije, ob umorih in nasilju v Ljubljanski pokrajini, ko smo v dobri veri upali, da gre za napako in nismo prepoznali hudičeve obsedenosti revolucionarjev, ki niso spoštovali ne pravil in ne človeškega življenja. Umik v obrambo je prepustil pobudo revolucionarjem, ki so z lažjo in manipulacijo ter brez vsakih moralnih ali drugih zavor postali mojstri v utrjevanju svoje oblasti. Naš umik na obrambne položaje je ustvaril praznino, ki so jo zasedali. Sadističen umor vrnjenih domobrancev jim je dal moč strahu, ki so ga uporabili proti ljudstvu, ker so tako dokazali svojo popolno oblast.

Ta strah, ki jim še danes dovoljuje oblikovati javno mnenje po svojih potrebah in z avtoriteto oblasti meritorno določiti, da so njim neskladna stališča lahko le sovražni govor ali politično nekorektna in nesprejemljiva oblika javne besede, nas je pripeljal do točke, ko povsem resno lahko pričakujemo kriminalizacijo in pregon – ker pač ne bomo klonili.

Ali bomo imeli toliko neobremenjene pa

meti, da bomo spoznali, da nam bo v sivini totalitarne prihodnosti vzeta osnovna svoboda, in toliko poguma, da bi se temu uprli? (Parafraziram prof. Justina Stanovnika.) Gre za temeljno vprašanje: ali smo danes toliko boljši ljudje, da bomo prepoznali napad (na svobodo, na naše vrednote demokracije in poštenosti) in ga preprečili? Naša naloga je obrniti vloge in napadalce pognati v bran, ne pa upati, da se ne bo nič zgodilo. Po 25 letih se soočamo z enako sovražnostjo, z enako manipulacijo in z enakimi lažmi, zato nam ni dopuščena usodna napaka prepoznega zavedanja in prepoznavanja.

Ko premišljujemo o naši zgodovini in kaj se nam je zgodilo, smo dolžni stopiti izven dopuščenih okvirjev razmišljanja in se otresti drugorazrednosti ter jasno postaviti zahteve, ki jih narekuje zdrava pamet. Večino zahtev smo javno že postavili (glede pokopa mrtvih, vrnitve dobrega imena protirevolucionarjem, obsodbe komunizma in pregona zločincev) in nas bo njihova vztrajna neizpolnitev zavezala k nadaljevanju dela in še večji gorečnosti.

Prihaja rod mladih, ki so bili rojeni svobodni in odraščajo v drugačnih razmerah, kot smo odraščali mi. Njihova sproščena radovednost bo postala gonilna sila v potešitvi želje po jasnih in končnih odgovorih. To je generacija, ki se na posvečenih krajih slovenskega genocida združi v molitvi za naše mučence. Iz te molitve rastejo močni mladi ljudje, ki so imuni na nostalgično mitologijo revolucije. Tudi v njih vidimo razloge za optimizem.

Potrebno je bilo, da smo leta 1945 utrpeli katastrofo genocida in eksodusa, ki je zamajala slovenski narod do korenin, saj je bila ta žrtev bogato poplačana z osamosvojitvijo države. Danes smo poklicani, da ubranimo to domovino pred nasiljem ideologije relativizma, opravičevanjem zločinov in slavljenjem zločincev. Tudi za nas bodo morali reči, kakor je zapisal prof. Stanovnik za pobite domobrance: “Branili so v kulturnem in zgodovinskem razvoju ro[Stran 93]

Spominski križi v ljubljanski stolnici ob obeležitvi 25letnice Nove Slovenske zaveze

Slika 46. Spominski križi v ljubljanski stolnici ob obeležitvi 25letnice Nove Slovenske zaveze Robert Fojkar

jeno državo. Bili so legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije.”

Moramo dojeti, da to ni bitka med ljudmi, pač pa bitka med civilizacijo in barbarstvom. Postavljeni smo pred dejstvo, da škof Rožman tu počiva kot nedolžen zaradi bitke za njegovo čast in ne zaradi skesanosti njegovih preganjalcev. Postavljeni smo pred dejstvo, da tudi izničeno in oskrunjeno pokopališče Orlov vrh izkazuje nadaljevanje državljanske vojne, ki nam namenja posthumno pozabo in prezir ter odvzema dostojanstvo.

Naše poslanstvo, da ideale prenašamo na nove rodove, od nas zahteva, da iz anonimnosti stopimo v javno zavest. Ali tako, da križ v imenu fare prinesemo na javni prostor in z njim narodu prikličemo v spomin slovenske kraje in njihove žrtve. Morda tako, da se izpostavimo z javno besedo, ko so ogrožene naše vrednote, ko je napadena naša vera in zdrava pamet. Predvsem pa tako, da si dovolimo razmišljati o tem, kaj je ali bi bilo prav in ne, kaj bodo rekli tisti, ki so si uzurpirali pravico do presoje politične korektnosti.

Ta naš pokončni premik iz teme senc v svetlobo bo prvi korak k vzpostavitvi ravnotežja v družbi, ki je že 71 let porušeno. Nova Slovenska zaveza zadnjih 25 let to izjemno breme neravnovesja razume. Ostane nam moč resnice, ki nam z Božjo pomočjo daje upanje, da naša prizadevanja obroditi neizbrisne sadove v korist slovenskega naroda.

[Stran 94]

8.3. Tudi kamni te stolnice vpijejo svojo zgodbo1

Avtor:
Franci Seničar

8.3.1.

1 Homilija pri slovesni sveti maši ob 25letnici Nove Slovenske zaveze, v soboto, 14. maja 2016.

Obhajamo sveto leto usmiljenja. Pred nas stopajo katekizemsko našteta dela usmiljenja. Katera od teh nas danes še posebej nagovarjajo in narekujejo naše namene, povezane s svetoletnim romanjem v stolnico. Po mojem naslednja: duhovna: nevedne učiti, žalostne tolažiti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi; telesna: mrtve pokopavati. Poskušajmo jih uvrstiti v naše razmišljanje ob božji besedi.

Ničesar nisem storil zoper ljudstvo ali navade očetov. (Apd, 28, 17)

»Ravno nasprotno, vse sem storil za ljudstvo in navade očetov. Bil sem to vedno pripravljen storiti, tudi za ceno življenja«, bi nam naši bratje in sestre odgovorili. Šlo je za Slovence, za očetne navade, za vrednote, ki so bile v nevarnosti, za dom in rod! Nikomur storiti nič žalega, le braniti sebe, družino in narod: mati (družina), domovina, Bog! Ali bi bilo kaj zoper ljudstvo in navade očetov v motu: domovini sinovi, Bogu otroci, nikomur hlapci! Nič ni bilo storjeno iz sovraštva pri odločitvi za obrambo, kot samo želja braniti. Mar je to krivda zoper ljudstvo in navade očetov? Če to je, potem je z razumom, ki tako razmišlja, nekaj hudo narobe. In, žal, se je potrdilo, da je razum krenil na napačno pot, na pot sovraštva in uničevanja dobrega, lepega plemenitega, pot sejanja zla in hudobije. Na strašno pot, katere posledice čutimo še danes. In jo bomo še koliko časa?

Na meni ni bilo nobene krivde, ki bi zaslužila smrt. (Apd, 28, 18)

Kako prepričljivo pričevanje apostola narodov. Prav tako prepričljivo zveni ta stavek, ko prihaja iz ust naših bratov in sester, pomorjenih iz krutega sovraštva do (R)resnice in do tistih, ki živijo po njej in zanjo pričujejo. Vedno bolj glasne so te besede. Zanimivo! Čeprav začenjamo novo, osmo desetletje od tragičnih dogodkov komunistične revolucije, ta trditev vedno bolj odmeva, ne zgolj v naši duši; njen odmev je vedno bolj slišati v širši javnosti. Da je to tako, imamo dokaz. Toliko nasprotovanja zaradi razvidnih dejstev in bežanja od soočanja z dejstvom umora nedolžnih nam to potrjuje.

Predpostavimo: naši umorjeni bratje in sestre se ne bi nikoli bali soočenja z resnico o svoji krivdi pred sodiščem. In bi, vzemimo teoretično, sprejeli kazen za krivdo, ki bi jim bila dokazana. Toliko časti in ponosa bi premogli. O tem sem trdno prepričan! Tako pa za vse velja: Na meni ni bilo nobene krivde, ki bi zaslužila smrt!

Zaradi Izraelovega upanja nosim to verigo.(Apd, 28, 20)

Zaradi upanja vztrajam. Če bi tega ne imel, bi se utrudil. Kolikokrat imam občutek, da je vse bob ob steno, vpitje v puščavi. Pritakne se lahko še misel dvoma o smiselnosti mojega početja, prizadevanja za resnico. Bolj mi (nam) gre zanjo, več odklonilnega doživim(o). To je veriga, ki stiska in teži!

Bi se morda bolje počutil, če bi jo odvrgel? Bi moje breme postalo lažje? Kje pa! To bi bila usodna napaka, kiks (da bomo bolje razumeli).

Bolje, da nosim verigo resnice kot pa verigo laži. Ustvarjen sem za (R)resnico! Zaradi Kristusa, ki je resnica sama (Jaz sem resnica) se dam prostovoljno vkleniti in oviti z verigo resnice, pravičnosti, posledično tudi ljubezni in sprave. Saj ne morem drugače kot tisti, v katerega imenu usmerjam svoje življenje, živim iz [Stran 95]

Slovesnost ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze

Slika 47. Slovesnost ob 25-letnici Nove Slovenske zaveze Robert Fojkar

vere vanj. Zato tudi vem, da ne govorim gluhim, ampak takim, ki imajo težave s sluhom, pa ne ušes, ampak srca in duše. Izkušnja Učitelja se popolnoma ponovi v našem (mojem) življenjskem doživljanju. Ker mi gre za resnico, ki osvobaja, mi gre za človeka, ki ni rojen za sužnost laži in sovraštvu. Tudi to je del mojega življenja po največji zapovedi, zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega.

Oznanjal je božje kraljestvo. (Apd, 28, 31)

Ne moremo, da bi ne govorili.

Nekaj mi preprečuje biti tiho, ostajati v molku. Ta ni na mestu v tem trenutku.

Prerok Jeremija na nekem mestu pravi, da je ogenj v njegovi notranjosti tako močan, da bi zaradi tega umrl, če ne bi spregovoril. Da, mora govoriti, vpiti.

Ali pa Jezusova beseda ob cvetni nedelji: Če bodo ti utihnili, bodo kamni vpili. Tudi kamni te stavbe, te stolnice vpijejo svojo zgodbo, katere del je današnja slovesnost ob svetem letu usmiljenja.

Tudi jaz ne morem biti tiho.

Kaj govori sveto pismo o nemih čuvarjih (psih)? Mislim, da jih ne hvali.

Vedno znova spregovorimo o vsem, kar nosimo v svojem srcu. Moramo. In to večkrat.

Ob vsaki priložnosti. Beseda se mora slišati. Sliši pa se takrat, ko jo ponovimo, ponavljamo.

Kako pravi Gospod, ko pošilja učence? Oznanjajte (nedovršnik!), ne zgolj oznanite (dovršnik!). Ne zgolj: povejte. Pripovedujte!

[Stran 96]

Tudi nebo in zemlja, vesoljstvo, stvarstvo nam pripoveduje noč in dan (en dan pripoveduje drugemu dnevu in ena noč pripoveduje to drugi noči).

Nebo in zemlja pripovedujeta.

Tudi psalmist pravi: Poslušajte, otroci, pri povedoval vam bom, kaj vse je Bog storil (moji duši).

Duša lahko zboli od molka. Mora govoriti, pripovedovati!

Če se nekateri ne utrudijo pripovedovati laži, bomo mi toliko bolj vztrajni za pripovedovanje resnice!

Najbolj pa bi me bolel očitek, da nisem spregovoril, ko bi moral. Tak molk bi bil največja krivica do vseh, ki prihajajo za nami! In dejanje neusmiljenja!

Marsikdo, ki se ga danes spominjamo, bi se udeležil svetoletnega romanja v ljubljansko stolnico. Obletnice zaznamujemo in tudi one nas zaznamujejo, vtiskujejo v našo zavest spoznanje življenja.

Današnji nas vabi k razmisleku: 1. da je življenje minljivo, 2. da življenje ne pozabi na nas (nič ne pozabi, se ne zakrije, ker je vse povezano z (R)resnico), 3. da nas to drži pokonci, varuje pred obupom, budi upanje in utrjuje vero! Povabilo na to slovesnost temelji na zvestem spremljanju v molitvi in obhajanju svetih skrivnosti na spominskih slovesnostih NSZ.

Mimo pripomb o naših (domobranskih) slovesnostih; dom braniti je znamenje neke vrednosti (vrednote). Kaj simbolizira dom: vero, dom, rod, vrednote, nujno povezane z življenjem, neredko temelj (za) življenja(e). Vrednote (vrednosti življenja) so vedno na udaru. Zakaj? Ker spadajo k mozaiku istovetnosti (identitete). Vzemi, uniči vrednote, zrušil si nekaj, s čimer se poistovetim, poistim. Zlomljena je hrbtenica. Brez nje se ne moreš premikati. Kaj postaneš? Plen, in to lahek, vsem, vsemu in vsakemu, ki v srcu dobro in prav ne misli. Kaj je branil Črtomir? Kako beremo v Krstu pri Savici?

Spomnimo se skladatelja Stanka Premrla, ravnatelja kora te iste stolne cerkve, katedrale, v kateri smo, in njegove pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta. O čem govori besedilo? O domu, o rodu, o pravilnosti odločanja v življenju in prošnji, da bi to uspelo vsem rodovom, ki prihjajo za nami.

To današnje dogajanje izzveneva v stolni cerkvi nekdanjega ljubljanskega škofa + dr. Gregorija Rožmana. In v bližini njegovega groba, kraja, kjer pričakuje vstajenje. Zbrali smo se skoraj ob obletnici njegovega pokopa tukaj (13. 04. 2013; en mesec in en dan več). Verjetno je to zgolj slučajno, bi površno rekli. Slučaja ni! Božja previdnost vodi in spremlja naše korake in odločitve.

Tudi tega, ki smo mu danes priča in odločitve za naše skupno svetoletno romanje v stolnico, s katerim se pokriva 25. obletnica slovenske samostojnosti in odločitve za demokratizacijo; posledično tudi 25. obletnice ustanovitve združenja društva Nova Slovenska zaveza.

To, da smo se danes zbrali v prvostolni cerkvi naše nadškofije s križi, na katerih je napisano ime župnije in število žrtev, pomorjenih po koncu II. svetovne vojne in pri nas komunistične revolucije, se lepo pokriva s časom cerkvenega leta. To je velikonočni čas, ki ga sklepamo z jutrišnjim binkoštnim praznikom. Veliko pomorjenih, ki se jih danes in vedno znova spominjamo, je prav v tej stolnici na jutrišnji binkoštni praznik prejelo zakrament potrditve Svetega Duha, svete birme. Na poseben način podoživljamo njihovo življenjsko odločitev za Kristusa, ki so jo potrdili s svojo mučeniško smrtjo.

Sveto leto usmiljenja na prepričljiv način zapisuje v nas njihovo žrtev za dom! Ob tem umolkne vsaka beseda in da prosto pot misli in molitvi, misli hvaležnosti in molitvi za naš dom. V duhu sprave, usmiljenja in odpuščanja!

[Stran 97]

8.4. Iz velike bridkosti v polno življenje1

Avtor:
Jože Kokalj

8.4.1.

1 Nagovor po slovesni sveti maši ob 25letnici Nove Slovenske zaveze, v soboto, 14. maja 2016.

Pred očmi imamo Orlov vrh, tam za Šancami na pobočju Ljubljanskega gradu. Spominjam se, kakšen je bil ta kraj še v maju 1945. Livada, na njej velik križ, grobovi domobrancev v krogih, med krogi grobov pot za obiskovalce, nad vsakim grobom manjši križ. V župnišču imamo 148 imen tam pokopanih domobrancev, največ iz krajev okrog Škocijana in Trebnjega.

Čustvo, ki nas navdaja, je hvaležnost vsem, ki so dali svoja mlada življenja za domovino v težkih, usodnih časih naše zgodovine. Vsi smo obdarovanci, vedno prejemamo darove. Osebno se spominjam pogrebov na Orlovem vrhu, saj sem kot Ljubljančan bil pri nekaterih prisoten.

Največji dar je dar življenja. Zahvala gre našim staršem za njegov začetek. In – kar je na prvi pogled pretresljivo – zahvaljujemo se tudi za smrt, ki jo sv. Frančišek Asiški imenuje „prijateljica smrt“. Najprej za smrt Jezusa Kristusa. Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil. Potem pa tudi za smrt mučencev, ki so dali največ, kar so imeli – življenje. Sveti Jakob, Florijan, Jurij, Peter, Janez Krstnik… Imamo praznike japonskih, angleških, kanadskih, ugandskih, vietnamskih mučencev… Spomnimo se tudi slovenskih mučencev. Janez Mesar, jezuit, je bil med prvimi, v Vietnamu so ga zaprli v kletko, da so ga ljudje javno zasramovali. Imamo Lojzeta Grozdeta, nadškofa Antona Vovka …

Simon Gregorčič je slavil smrt vzornega moža:

Umrl je mož! – Ne, ni umrl!
Oči le časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
Ne, ni umrl!
Še duh njegov živi med nami,
na delo nas budi in drami.

Poglejmo v naravo, kako v jeseni z dreves pada listje. List za listom, neslišno. Vztrajno. Pesnik Rilke je to gledal in razmišljal:

Vsi padamo. Ta roka, te oči.
Vsem je zapisan padec: neizbežno.
A Eden je, ki neizmerno nežno
to večno padanje v rokah drži.

Padamo nežno. Na Očetovo dlan. „Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli“.

Zahvalimo se. Najprej Bogu, ki nas spremlja, Njemu, ki nam pripravlja večno življenje. Janez evangelist je gledal: Videl sem neizmerno množico vseh narodov, rodov, jezikov. Prišli so iz velike bridkosti. Imajo pa polnost življenja.

[Stran 98]

9. Slovenske teme

9.1. O neprecenljivem delcu slovenske zgodovine

Avtor:
Damjana Kern

9.1.1. (Ne)prezrta obletnica

Težko razumljiva begunska preizkušnja, ki je po drugi svetovni vojni zadela slovenski narod, je še kako dobro ohranjena v spominu onih, ki so jo okusili na lastni koži in se kasneje povečini razkropili po različnih koncih sveta. Iz daljav pozabe, ignorance ali celo izkrivljenega in zlonamernega prikazovanja pa nam jo pomaga odstreti tudi več tisoč ohranjenih fotografskih posnetkov, ki pričajo o izjemni taboriščni zgodbi, ki ji v povojnem dogajanju v Evropi ni najti primerjave. Rafaelova družba, ki je dragoceni dokument časa od različnih avtorjev prejela v hrambo, si že deseto leto zdržema prizadeva, da bi sporočilo fotografij v obliki potujoče razstave doseglo čim več ljudi. Gre za neprecenljivo delo, ki pa (tudi) zaradi veličine fenomena, o katerem pripovedujejo razstavljene fotografije, ostaja bolj ali manj spregledano celo med tistimi, ki jih razstava sicer nagovarja. Med slednjimi ne manjka takih, ki prevzeti od junaške begunske zgodbe spodbujajo, naj se o tem še več in na različnih mestih pripoveduje, piše, razlaga ter tako bistri pogled na resnico slovenske povojne zgodovine.

Naj častitljiva številka Zaveze zato ne zameri, da se je zapis o tem znašel tudi na njenih straneh. Z njim se želimo pokloniti spominu na udeležence oziroma ustvarjalce slovenskega povojnega taboriščnega čudeža, obenem pa počastiti tudi 110letnico Rafaelove družbe in ji dati priznanje za plemenito delo, ki ga z veliko predanostjo opravlja že toliko časa. Zbiranje in urejanje arhivskega gradiva ter prirejanje fotografskih razstav je le ena izmed dejavnosti, ki jo ustanova vključuje v svoje širše poslanstvo. Z organizacijo različnih dogodkov (najprepoznavnejša sta tradicionalno Romanje treh Slovenij na Svete Višarje ter Višarski dnevi mladih), kulturnih večerov, ekskurzij v zamejstvo, izobraževalnih seminarjev, javnih razprav, s študijami in strokovnim pristopom k problematiki slovenskega izseljenstva, zdomstva in zamejstva ter tudi z rednim izdajanjem mesečnika Naša luč Rafaelova družba skrbi za spremljanje in povezovanje Slovencev po svetu, med ljudmi v domovini pa za prebujanje zavesti o razseljenih rojakih po svetu.

9.1.2. Zaprašena zakladnica spominov najde svoje mesto

Precej stvari se je moralo poklopiti, da škatla, polna fotografij in negativov z motivi begunskega življenja, ni končala med zaprašeno šaro kake podstrešne sobe, ki bi potomce, nezainteresirane za »navlako« prednikov, klicala po odstranitvi. Bogve, če si je sin ljubiteljskega taboriščnega fotografa Marjana Hočevarja, ki je tako zapuščino predal v hrambo Rafaelovi družbi, predstavljal, da je s tem dejanjem sprožil verigo dogodkov, ki so privedli do tega, da so posnetki postali dragocen zgodovinski dokument in pomemben most do spoznavanja in (po)doživljanja koščka tiste slovenske zgodovine, ki je bila desetletja načrtno zamolčevana ali v najboljšem primeru prikazovana hudo izkrivljeno.

Zapuščino so že v začetku devetdesetih let dopolnili fotografski spomini še nekaterih drugih taboriščnikov, zlasti Šetine in Kocmurja. Oblikoval se je bogat, zgodovinsko pomemben opus, ki danes obsega skoraj 20.000 posnetkov. Prizori in motivi, ki jih je ujelo fotografovo oko, dajejo vpogled v veličastno begunsko zgodbo več tisoč domoljubnih rojakov – med njimi je bil tudi velik del takratne slovenske družbene elite, ki so v zadnjih dneh pred koncem druge svetovne vojne iz strahu pred totalitarnim nasiljem zapustili svoje domove in se, prepričani, da gre za začasen umik, podali čez Ljubelj na Vetrinjsko polje ter naprej v begunska taborišča Špital ob Dravi, Peggetz [Stran 99]

Razstava v Muzeju novejše zgodovine

Slika 48. Razstava v Muzeju novejše zgodovine

pri Lienzu, Feffernitz Kellerberg, Steinfeld, St. Martin pri Beljaku, Judenburg in St. Gertraud na avstrijskem Koroškem. Sredi krutega in negotovega časa jim je v povsem nemogočih razmerah uspelo presenetljivo dobro okrevati, se samoorganizirati in ustvariti neverjetno pester taboriščni vsakdan. Poskrbeli so za lastno zdravstveno in versko oskrbo, razvili kakovosten šolski sistem, prirejali izobraževalne, kulturne, športne in verske dejavnosti … Na fotografijah so ovekovečeni cerkveni dogodki, bogoslužja, kulturne prireditve, šport in dejavnost skavtov, posnetki z izletov, šolski prizori, družinsko življenje … Med prizori je nič koliko takih, ki narišejo nasmeh ali zbudijo začudenje in občudovanje. Ne samo zato, ker so ljudje v skrajno bednih razmerah iz nič ustvarili nepredstavljivo, ampak tudi zato, ker ob vsem, kar jih je doletelo, osebe na fotografijah večinoma ne kažejo ne stiske ne žalosti ne obtoževanja, ampak izžarevajo neomajno vero, optimizem, dostojanstvenost, urejenost in delavnost. Nekaj begunske tragedije je zaznati edino v posnetkih, ki prikazujejo poslavljanje in odhajanje čez ocean v nove domovine. Če ne prej, se ob teh izjemno presunljivih in čustvenih prizorih predramijo tudi najbolj ravnodušni.

9.1.3. Predzgodba, stara 23 let

Panoji s črnobelimi fotografijami, ki prikazujejo čas največjega bega slovenskega človeka, so bili širši slovenski javnosti v matični domovini prvič predstavljeni že pred 23. leti, 26. junija 1993. Tedanji voditelj Rafaelove družbe Janez Rihar – človek s častitljivim odnosom do tematike in veliko ljubeznijo do fotografiranja – je v tišini svoje domače temnice razvijal pridobljene fotografije in poskrbel, da je bil dragocen fotomaterial pripravljen, da se v obliki razstave prvič poda na pot pričevanja. Odmevna [Stran 100]

Nekdanji taboriščniki na odprtju razstave leta 2006

Slika 49. Nekdanji taboriščniki na odprtju razstave leta 2006

razstava, ki jo je Rafaelova družba sicer pripravila v sodelovanju z raziskovalnim inštitutom Studia Slovenica, je gostovala v tedaj še neobnovljenih prostorih Zavoda sv. Stanislava, torej na kraju, katerega zidovi tudi sami ohranjajo težke spomine na obdobje gnusnega komunističnega nasilja nad slovenskim človekom.

Fotografskim spominom se je s svojo prisotnostjo poklonila lepa množica obiskovalcev, poleg častnih gostov – gospoda nadškofa Alojzija Šuštarja in tedanjega direktorja škofovih zavodov Boruta Koširja – še akademik Zorko Simčič z družino, gospod Marko Kremžar s soprogo, Herman Zupan, Tone Oblak, Jožef Bernik, Tine Velikonja, Lojze Legan, Andrej Capuder ter številni drugi, med njimi tudi nekaj tistih, ki so življenje v taboriščih občutili na lastni koži. Slovesno odprtje so z ubranim petjem polepšali pevci mešanega mladinskega pevskega zbora iz Polhovega Gradca pod vodstvom Marije Nartnik.

Avtorji razstave g. Janez Rihar, dr. Janez Arnež in dr. Andrej Vovko so v svojih nagovorih izrazili željo, da bi bila razstava eden od prispevkov na »dolgotrajni poti k novi, uravnovešeni in znanstveno neoporečni slovenski zgodovini«, obiskovalce pa v želji, da bi ohranili kar največ podatkov o tem zgodovinskem obdobju, prosili, da jim posredujejo vse možne podatke o ljudeh in dogodkih, ki so prikazani na razstavljenih fotografijah …

Razstava, sestavljena iz približno štiristo fotografij, je obsegala več vsebinskih sklopov, ki so zajemali kronološki prikaz begunske poti od Ljubljane proti Kranju skozi Tržič, preko Ljubelja proti Vetrinju, poleg tega pa tudi prikaz taboriščnega življenja: šport, gledališče, razvedrilo, cerkvene dejavnosti, skavti … Razstavljene fotografije so bile skrbno odbrane iz množice do tedaj 36.000 pridobljenih negativov, del katerih je bil kasneje žal odvzet v privatno hrambo. Po tej razstavi so se informacije in viri pomnožili. Mnogi so poslali svoje fotografije, ki so jih do takrat hranili doma, ali pa v posebno knjigo ob fotografijah napisali dragocene komentarje, dopolnili vedenje o ljudeh in dogodkih, identificirali osebe, dogajanja …

9.1.4. Razstava ob 100-letnici ustanovitve Rafaelove družbe

Del fotografij iz arhiva, ki so ga v vseh nadaljnjih letih na Rafaelovi družbi pridno dopolnjevali in v celoti shranjevali v digitalno obliko, je na svojo pričevanjsko pot (ponovno) stopil ob stoti obletnici ustanovitve Rafaelove družbe. Ob slovesnem odprtju dokumentarne razstave, ki je bila 14. novembra 2006 v galeriji Družine, so za ogled pripravili dobrih petsto fotografij o življenju Slovencev po drugi svetovni vojni v begunskih taboriščih na Koroškem – Vetrinj, Lienz in Spittal na Dravi – od leta 1945 do leta

1949. Ravnatelj Rafaelove družbe gospod Janez Rihar je na kratko spregovoril o rojstvu te razstave, zbiranju arhivskih posnetkov ter o sami postavitvi razstave. Zbrane je nagovoril tudi Zorko Pelikan, sekretar Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, slavnostni govornik pa je bil akademik Kajetan Gantar, ki je strnil spomine na tiste čase, ko je kot šolar begunstvo izkusil tudi sam.

Odprtje razstave so obogatili tudi pevci Slovenskega okteta, med obiskovalci pa je bila ponovno vrsta nekdanjih taboriščnikov, med njimi Anica Moder, Lojze in Majda Starman iz Špitala, ga. Vovko, Marija Inzko, prof. Marjan Štefančič, Marija Gonzaga … Odprtja se je udeležil tudi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, tedanji avstrijski veleposlanik v RS dr. Valentin Inzko, poslanca v DZ Mojca Kucler Dolinar in Tone Kokalj, jezikoslovec dr. France Vrbinc, zgodovinar dr. Andrej Vovko, direktor Studia Slovenica dr. Janez Arnež in mnogi drugi ugledni gostje.

[Stran 101]

9.1.5. Desetletna pričevalska pot razstave po Sloveniji, zamejstvu in izseljenstvu

Razstava arhivskih fotografij s podobami begunske poti in življenja v begunskih taboriščih že desetletje, od prve razstave leta 2006 naprej, potuje iz kraja v kraj – znotraj in zunaj meja Slovenije, tako med Slovenci kot tudi med drugimi.

Razstavo je doslej gostilo že več kot sto krajev v Sloveniji1, nekateri tudi po večkrat. Z veliko odprtostjo pa so jo sprejeli tudi izven matične Slovenije. Zamejsko pot je začela leta 2008 v Knjižnici Dušana Černeta v Trstu, topel sprejem so ji leta 2011 pripravili tudi v katoliškem domu Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Slovenci v Špitalu so fotografije s poudarkom na življenju v špitalskem taborišču že večkrat ob različnih priložnostih pokazali ostalim Špitalčanom (v farni dvorani v sklopu farnega praznika, kot samostojno razstavo v dvorani špitalskega gradu, na srečanju upokojencev …) in z njo dosegli pomembne premike v glavah špitalskih veljakov in drugih sokrajanov, ki so imeli o povojni begunski zgodbi, ki se je odvijala v njihovi neposredni bližini, izredno slabo in pogosto zelo napačno predstavo. S podobno predstavitvijo so poskusili tudi v Peggetzu, kjer pa je bil obisk zaradi slabe obveščenosti precej klavrn. Nekoliko daljšo potje razstava ubrala, ko je šla na pot med Slovence katoliške misije v Münchnu in Frankfurtu, še daljšo pa leta 2011, ko so jo sprejeli na drugi strani oceana in ob njej podoživljali begunska leta tudi argentinski Slovenci v dvorani Slovenske hiše in po krajevnih domovih v Buenos Airesu, ravno pred nedavnim pa je bila

1 Škofijska klasična gimnazija, Zavod sv. Stanislava, LjubljanaŠentvid, Muzej novejše zgodovine Slovenije, LjubljanaTrnovo, SDS v Ljubljani, Želimlje, Polhov Gradec, Duhovno središče svetega Jožefa, Ljubljana, Ptuj, Srednja ekonomska, storitvena in gradbena šola Šolski center Kranj, LjubljanaZalog, Strokovna gimnazija Šolski center Kranj, LjubljanaDravlje, KranjZlato Polje, KranjŠmartin, Dobrova, Mengeš, Šentjošt, Adergas, Križe, KranjPrimskovo, Ig, Preska, Lučine, Poljane nad Škofjo Loko, Železniki, Žiri, Ljubljana Štepanja vas, Višnja Gora, Ljubljana Sv. Križ, Ljubljana Sv. Jakob, Vir, Želimlje, Rakovnik, Podutik, Videm, Sodražica, Grahovo, Cerknica, Preserje, Vrhnika, Logatec, Rovte, Mozirje, Šempeter v Savinjski dolini, Nova Cerkev, Celje, Laško, Zreče, Slovenske Konjice, Brezje, Šentjernej, Šmihel pri Novem mestu, Krško, Sevnica, Topolšica, Šenčur pri Kranju, Ljubljana – Moste, Škofljica, Maribor, Bloke, Begunje pri Cerknici, Ihan, Trebnje, Šmartno pri Litiji, Kamnik, Brezovica pri Ljubljani, Breznica, Kranj, Dolsko, Škofja Loka, Šentvid pri Stični, Grosuplje, Ivančna Gorica, Črni vrh nad Polhovim Gradcem, Cerklje na Gorenjskem, Bovec, Šentjošt nad Horjulom, Podbrezje, Koroška Bela, Radovljica, Boštanj, Ljubljana – galerija Družine …

[Stran 102]

Dr. Helena Jaklitsch med predavanjem

Slika 50. Dr. Helena Jaklitsch med predavanjem

na obisku tudi pri Slovencih v Mendozi pod argentinskimi Andi.

9.1.6. Več različic razstave arhivskih fotografij

Oblikoval se je bogat, zgodovinsko pomemben opus, ki danes obsega skoraj 20.000 posnetkov. Sedanji voditelj Rafaelove družbe Lenart Rihar je poskrbel, da se je fotografska zapuščina v celoti digitalizirala in se postavlja na splet, iz obsežnega arhiva pa je nastala razstava, ki se je leta 2006 podala na pot pričevanja po Sloveniji.

Koliko dobre volje, telefonskih klicev, prevoženih kilometrov, medsebojnih usklajevanj, fizične moči in še česa je potrebno, da se na dogovorjeno mesto pripelje in od tam odpelje, postavi in pospravi razstavni material ter nato slovesno odpre razstava, najbolje vedo vse dosedanje sodelavke ter voditelj Rafaelove družbe, ki vse zgoraj našteto počnejo že deseto leto.

Njihov trud ni zaman, saj so v tem času razstavo pod svojo streho sprejele zelo različne ustanove v Sloveniji, zamejstvu in izseljenstvu: župnijske dvorane, muzeji, galerije, prostori kulturnih in turističnih društev, občin, grajske dvorane, knjižnice, prostori političnih strank, avle šolskih centrov, mladinski domovi, domovi slovenskih skupnosti, dvorana muzeja novejše zgodovine …

Zaradi najrazličnejših prostorskih omejitev in specifičnih transportnih možnosti se je oblikovalo kar šest različnih postavitev razstave, od katerih vsaka zase predstavlja vsebinsko zaokroženo celoto. Posebna, lažje prenosljiva razstava je bila na primer narejena leta 2007 v sodelovanju z Unescovim klubom Cerklje in je bila postavljena tudi leta 2008 v Trstu. Razstava, ki je bila v sodelovanju s tamkajšnjimi Slovenci junija 2008 pripravljena za špitalski farni praznik in temelji zlasti na prikazu življenja v špitalskem taborišču, je opremljena z dvojezičnimi nemško slovenskimi podnapisi, zato se je izkazala za primerno tudi med obiskom v Münchnu in Frankfurtu. Posebna razstava s plastificiranimi fotografijami je bila leta 2011 pripravljena za letalski prevoz k Slovencem v Argentino. Najnovejša in najsodobnejša, oblikovana na šestnajstih prostostoječih obojestranskih panojih, pa je bila narejena leta 2014 ob svečanem izidu monografije z naslovom Cvetoči klas pelina, s katero je Rafaelova družba obeležila tudi spomin na 70-letnico umika pred boljševiškim nasiljem. Razstavo uvaja kratek zgodovinski oris. Fotografije so na panojih razdeljene po posameznih tematskih sklopih, ki jih dopolnjujejo citati iz zapisa Beg pred svobodo dr. Kajetana Gantarja, ki je bil kot najstnik skupaj z očetom tudi sam begunec tako v Peggetzu kot Špitalu.

Vse to dopolnjuje tudi razstava na spletu. Digitalizirano gradivo je bilo namreč v obliki nekakšnega virtualnega muzeja postavljeno tudi na domačo spletno stran Rafaelove družbe. Ker gre za medij, ki je v sodobnem času v vsakem trenutku na dosegu rok prav vsakemu,[Stran 103]po eni strani predstavlja bogat študijski in raziskovalni vir, po drugi strani pa omogoča, da na fotografijah prepoznajo sebe, sorodnike in znance tudi tisti, ki so se po vojni razkropili po svetu, spomin na domovino in begunska leta pa za zmeraj ponesli s seboj.

9.1.7. Shrambe spominov se odpirajo, prizori oživijo

Slovesnosti ob odprtju razstav so nekakšna stalnica, ki razstavo pospremi na pot. Pripravljene in oblikovane so navadno v skladu z željami in zmožnostmi gostitelja. Če je le mogoče, se vnaprej najde kak pričevalec iz domačega kraja, ki je bil primoran iz domačih krajev oditi na pot begunstva. Če živega pričevalca ni, se spomnijo na katerega izmed onih, ki se v domači kraj ni več vrnil, bodisi ker je šel v tujino ali ker je ostal brez groba zasut na neznanem koncu slovenske zemlje. Pogosto se zgodi, da se na odprtju spontano oglasi kdo, ki prinaša to ali ono ganljivo osebno izkušnjo iz tega obdobja. Če ne svoje, pa od svojih bližnjih.

Značilnost mnogih doslej izpeljanih razstav je lokalna obarvanost. V Cerkljah na Gorenjskem so denimo fotografije za razstavo izbrali in postavili čisto sami, posvečene pa so bile domobrancem in njihovim družinam iz župnije Cerklje na Gorenjskem. V župniji Preska so odprtje razstave arhivskih fotografij povezali z ogledom dokumentarnega filma

„Čudež“, ki govori o sestri Tončki Krajnik, ki je bila prav tako ena tistih, ki so jo povojna leta zaznamovala z odhodom iz domovine. Za zanimivo spremljevalno kuliso razstavi so poskrbeli na primer tudi krajani Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, ki so na oder postavili lojtrski voz in na njem ponazorili, kako je izgledala odprava, ki se je podala na pot begunstva.

Prostori, kjer gostuje razstava, v tistih dneh postanejo prostori srečevanja starih in novih znancev, nekdanjih taboriščnikov ter drugih prič takratnih dogodkov, njihovih potomcev, sorodnikov ali ljudi, ki so jih okoliščine tja za-

Akademik prof. dr. Kajetan Gantar med predavanjem v katoliškem domu Sodalitas v Tinjah

Slika 51. Akademik prof. dr. Kajetan Gantar med predavanjem v katoliškem domu Sodalitas v Tinjah

nesle iz kakega drugega vzroka. Fotografije odpirajo shrambo spominov in oživljajo prizore … Nepopisno lepo in pogosto ganljivo je prisluhniti zlasti tistim, ki jim razstava pričara varen prostor, kjer lahko povsem spontano tudi sami postanejo pričevalci in spregovorijo o svojih najglobljih bolečinah, ko na primer na slikah prepoznajo svoje sorodnike, ko se spominjajo zgodb, ki so zaznamovale njih osebno ali njihovo družino …

Tudi zato, ker je bilo dogajanje, o katerem pripoveduje razstava, več desetletij popoln tabu, v šoli, medijih in drugod obravnavan kvečjemu izkrivljeno, si odločitev dveh kranjskih srednjih šol ter želimeljske in ljubljanske škofijske gimnazije, da se razstavo na ogled postavi tudi v njihovih prostorih, lahko razlagamo kot enega malih čudežev, ki se sem ter tja zgodijo tudi v slovenskem prostoru. Navdušuje zlasti dejstvo, da obstajajo učitelji (in šole?), [Stran 104]

Zakonca Starman, zvesta sodelavca in pričevalca

Slika 52. Zakonca Starman, zvesta sodelavca in pričevalca

ki vsebino razstave prepoznavajo kot potrebno in primerno, da se jo pokaže tudi v šoli. Razstava namreč že sama po sebi predstavlja kakovostno učno uro, v kombinaciji s predavanjem in vsebinsko umestitvijo, pa postane nekaj, česar učitelj v svojem rednem učnem procesu skorajda ne more izvesti sam. Navdušujoča so poročanja o tem, s kakšnim zanimanjem so mladi prisluhnili in nemalokrat občudujoče obnemeli ob spremljevalnem predavanju zgodovinarke Helene Jaklitsch, ki je znala vsebino na primeren način približati mladostnikom.

Ko se sem ter tja zazdi, da se spoznanja počasi prebujajo, pa (ravno med pisanjem tega članka) pade novica, podobna tisti o odpovedi predavanja Antonu Krkoviču na eni ljubljanskih gimnazij, da je postavitev razstave za vodiško osnovno šolo (čeprav je niso niti videli) nesprejemljiva, zato je bila postavitev razstave preklicana malodane v trenutku, ko so bili panoji že pripravljeni za prevoz do njih.

9.1.8. Pričevanja in predavanja bistrijo pogled na resnico

Čeprav je razstavljeno fotografsko gradivo zelo zgovorno že samo po sebi in bi obiskovalec pravzaprav ne potreboval velikih besed in dodatnih razlag, pa vendarle obstaja tudi »pika na i«, ki jo znajo s svojim osebnim podoživetjem tistih časov pridodati gostje, ki so delili usodo obrazov na fotografijah, ali pa kdo od poznavalcev, ki zna vsebino razstave osvetliti s strokovnega vidika. Odprtja razstav tako že od samega začetka spremljajo zanimiva predavanja in/ali pričevanja različnih gostov, ki s svojimi prispevki bistrijo pogled na resnico, ki jo prinašajo tihe fotografije na razstavljenih panojih.

Najzvestejša med pričevalci sta zakonca Majda in Alojz Starman, nekdanja taboriščnika, ki sta svoj dom in družino ustvarila v Špitalu ob Dravi, nedaleč od mesta, kjer je nekoč stalo taborišče slovenskih beguncev. Na pot begunstva sta se podala kot 8letna deklica in

12letni fantič. V svojih pričevanjih znata zelo živo predstaviti epizode iz časa, ko sta se iz domačih krajev čez Ljubelj podala na beg v neznano, nato za kratek čas izkusila zavetje Vetrinjskega polja, v nadaljevanju pa svoja mladostniška leta preživela v begunskih taboriščih, kjer sta našla tudi drug drugega, se kasneje poročila, ustvarila družino, v zadnjih letih pa sprejela posebno poslanstvo – pričevati in pred pozabo iztrgati grenak čas svojega begunstva v avstrijskih taboriščih. Njune izmenjujoče se pripovedi so preproste in jasne, prepričljivo in samozavestno znata izraziti tudi izrazito čustvene spomine, kar vedno znova prevzame poslušalca, tudi če jim je prisluhnil že nič kolikokrat. Zakonca Starman pa nista le »aktivna pričevalca, ki rada spregovorita o svoji življenjski zgodbi«, ampak za celotno zgodbo, o kateri pišemo, pomenita precej več. Rafaelovi družbi sta v izjemno pomoč, odkar sta leta 2006 prvič obiskala razstavo arhivskih fotografij. Z velikim zanimanjem sta se lotila zavzetega pregledovanja obsežnega gradiva, vestnega zbiranja podatkov, popisovanja dogodkov, krajev in oseb na fotografijah, razvrščanja fotografij po posameznih temah, se lotila pisanja pojasnil in opremljanja s podnapisi … Za njuno predano delo v teh letih je vsaka zahvala čisto premalo.

[Stran 105]

Dragocene trenutke ob razstavi je v obliki osrednjega avtobiografsko obarvanega vsebinskega predavanja kar nekajkrat pripravil tudi akademik prof. dr. Kajetan Gantar (poleg odprtja ob 100-letnici Rafaelove družbe je spregovoril še na razstavi v Cerkljah na Gorenjskem, v Šmihelu pri Novem mestu, v Šentjoštu, v Radovljici, v Tinjah na Koroškem …). Svoj uvodni govor je vsakič priredil v skladu s krajevno zgodovino in z navzočim občinstvom. Beg tisočev prestrašenih družin čez Ljubelj je označil kot tragičen in ironičen obenem. Ljudje, med katerimi je bil profesor Gantar tudi sam, so bežali pred “svobodo”, o kateri so vso vojno sanjali. Na vetrinjsko tragedijo, taboriščna ter kasnejša leta slovenske zgodovine, je v svojih pripovedih pogledal iz obeh perspektiv – iz perspektive mladeniča, ki je v taboriščih preživel kar nekaj težkih let (svojo begunsko zgodbo je popisal tudi v knjigi Utrinki ugaslih sanj), in iz perspektive enega vidnejših slovenskih intelektualcev, ki so ga stiske in beda v letih begunstva utrdile in mu pomagale, da je človeško dozorel ter postal odporen proti vsem preizkušnjam, ki so ga po vrnitvi v domovino čakale na trnovi poti akademskega uveljavljanja in borbe za dostojno službeno mesto.

V zadnjih letih odprtje razstave redko mine brez izredno zanimivih predavanj zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch, ki je tematiko zelo natančno raziskala tudi v okviru svoje doktorske raziskave. V uvodu poslušalce rada povabi, naj se poskušajo vživeti v vlogo enega od 6.000 civilistov, ki so se maja 1945 pomikali skozi napol zgrajen ljubeljski predor proti Koroški. Prepričani, da odhajajo za največ tri tedne, v resnici pa se večina izmed njih ni vrnila nikoli več. Ob vsem tem zna dogajanje zelo nazorno umestiti v zgodovinske okoliščine po letu 1945 ter odgovoriti na premnoga vprašanja, ki se ob tem postavljajo poslušalcu: kaj je ljudi gnalo, da so zapuščali domovino, kdo, kako in od kod so odhajali, kako so preživeli … Poslušalca strezni njen poudarek, da smo Slovenci leta

Razstava v nemškem jeziku

Slika 53. Razstava v nemškem jeziku

1945 izgubili družbeno elito, katere manko se čuti še danes. Predavateljica kaže še posebej veliko mero poznavanja, ko ob konkretnih primerih govori o izredni organiziranosti, bogati prosvetni, kulturni in verski dejavnosti, ki so jo slovenski begunci v taboriščih ustvarili kljub hudemu pomanjkanju. Kot strokovnjakinja za begunsko šolstvo zna poslušalcem nazorno približati tudi to področje: predstavi predmetnik in delovanje begunske gimnazije, opiše veličino profesorskega kadra in drugih karizmatičnih osebnosti kasnejše slovenske emigracije … Helena Jaklitsch zna spregovoriti tako navdušujoče, da tudi najbolj nezainteresiranemu dijaku, ni žal, da se je znašel na njenem predavanju.

[Stran 106]

9.1.9. Izid monografije Cvetoči klas pelina

Najnovejša, tehnično dovršena in vsebinsko posodobljena razstava, je s povsem novo, sodobno postavitvijo zasijala, leta 2014. Pripravljena je bila kot spomin na čas pred sedemdesetimi leti, ko je prišlo do množičnega umika Slovencev pred komunistično represijo v svobodo. Ob tej priložnosti je bilo na novo izbranih 242 arhivskih fotografij, ki so jih avtorji in postavljavci razstave na podoben način kot že v starejših postavitvah razporedili po posameznih tematskih sklopih. Fotografije pripovedujejo o poti beguncev čez Ljubelj na Koroško, namestitvi na Vetrinjskem polju ter utripu v različnih begunskih taboriščih (Peggetz, Špital, Šentvid ob Glini, Liechtenstein pri Judenburgu), kjer so slovenski ljudje kljub hudemu pomanjkanju organizirali pevske zbore, gledališke skupine, skavte, izdajo časopisa, poustvarjali ozračje domačnosti preko praznovanj, obujanja domačih običajev in verskega življenja, organizirali so otroški vrtec, različne delavnice, begunsko šolo in gimnazijo … Velika pridobitev razstave so med drugim tudi skrbno pripravljeni podnapisi ob fotografijah, ki tudi največjemu nevednežu res dobro približajo veličino slovenskega begunskega čudeža.

Odprtje razstave, ki je bilo 13. oktobra v Galeriji Družina, je sovpadlo s še enim pomembnim mejnikom – izidom monografije z naslovom Cvetoči klas pelina. Monografija, ki je izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in založbe Družina, je okronala večletna prizadevanja vseh, ki so zbirali, urejali, pripovedovali ali kako drugače prispevali znanje in čas, da so dragocene arhivske fotografije prišle med ljudi. V uvodu knjige je zgodovinarka Helena Jaklitsch spisala obširen zgodovinski uvod z orisom slovenskega povojnega begunstva, v katerega je umestila tudi fotografije, ki v osrednjem delu monografije, razporejene po posameznih temah in opremljene s povednimi podnapisi, spregovorijo o fenomenu slovenskega begunstva. Recenzenta knjige sta ugledna dr. Marko Kremžar, ekonomist, pisatelj in sam nekdanji taboriščnik ter zgodovinar dr. Andrej Vovoko, ki se je rodil v taborišču Špital in je to delo z navdušenjem opravil ne veliko pred prezgodnjo smrtjo.

Na slovesnem večeru, ki ga je med drugim polepšala tudi pesem Slovenskega okteta, so monografijo in razstavo na pot pospremili tisti, ki so bili najbolj zaslužni, da se je večer sploh zgodil. V pozdravnem nagovoru sta se izmenjala urednik založbe Družina Tone Rode ter voditelj Rafaelove družbe in urednik monografije Lenart Rihar, ki je orisal ozadje pridobivanja arhivskega gradiva ter nastanka monografije in se zahvalil vsem, ki so pri tem pomagali. Zgodovinarka Helena Jaklitsch se je osredotočila na zgodovinsko študijo, s katero je izbrane fotografije v monografiji umestila v prostor in čas, poznavalsko pa je spregovorila tudi o »neverjetni žilavosti, ustvarjalnosti in delavnosti slovenskih beguncev, ki so se znašli v avstrijskih taboriščih«. Posebna gosta večera sta bila tudi zakonca Majda in Alojz Starman iz Špitala, ki sta še enkrat več predstavila svojo begunsko izkušnjo in na kratko orisala tudi svoj prispevek k pojasnjevanju motivov, prizorov in okoliščin nastanka razstavljenih fotografij.

Predstavitve se je udeležilo mnogo poslušalcev iz domovine in zamejstva, posebej razveseljiva je bila prisotnost kar osmih nekdanjih taboriščnikov, ki so se ob klepetu zadržali v Galeriji Družina.

Slika 54.
[Stran 107]

Slovenski oktet in polna dvorana ob predstavitvi monografije Cvetoči klas pelina

Slika 55. Slovenski oktet in polna dvorana ob predstavitvi monografije Cvetoči klas pelina

9.1.10. Foto arhiv kot zakladnica za domače in tuje projekte ter spodbuda za posnemovalce

Arhivsko gradivo, ki ga hrani Rafaelova družba, po eni strani predstavlja bogato zakladnico spominov, po drugi strani pa je dragocen vir informacij za zgodovinarje in vse, ki se na tak ali drugačen način srečajo s tematiko. Kar nekaj takih se je že našlo v preteklih letih, ki so se obrnili na Rafaelovo družbo, saj so v njihovem foto arhivu našli kaj uporabnega za svoje izobraževalne ali raziskovalne namene. S fotografskim materialom so bile v več primerih dopolnjene tudi knjižne izdaje (knjiga Slovenija 1945 avtorjev Johna Corsellis in Marcusa Ferrara, roman Odtrgane spominčice avtorja Jožeta Lenarčiča, knjiga Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden izpod peresa Janka Modra …), z njimi so si pomagali tudi ustvarjalci filma o čudežni ozdravitvi s. Tončke Krajnik, ki se je po vojni prek Koroške odpravila v Argentino.

Razveseljivo je tudi to, da je razstava arhivskih fotografij o povojnem begunstvu, ki jo ima že desetletje na skrbi Rafaelova družba, lansko leto predramila tudi nekatere posnemovalce, denimo društvo Slovenija v Svetu. Njihova dokumentarna fotografska razstava Umik čez Ljubelj pomeni dobrodošlo sopotnico razstavi Rafaelove družbe pri oznanjevanju boleče zgodbe slovenske preteklosti.

[Stran 108]

9.1.11. Intermezzo o gospe Majdi Starman in njenem delu

Majda Starman iz Špitala ob Dravi je gospa temperamentnega duha, zavidanja vrednega spomina in dobrega občutka za jasno besedo. Na pot čez Ljubelj, kamor se je po koncu druge svetovne vojne z valom beguncev podala kot osemletna deklica, ter na dogodke povojnih taboriščnih let še danes ohranja živ spomin.

Nič nenavadnega torej, da se še kako dobro spomni tudi dneva »okoli vseh svetih 2006«, ko sta bila z možem obveščena, da Rafaelova družba ob svoji 100letnici v Ljubljani pripravlja razstavo begunskih fotografij. Čutiti je iskrenost, ko priznava, da je bil obseg razstavljenih fotografij za oba z možem Lojzetom, ki ga je prav tako zaznamovala begunska izkušnja, zares prijetno presenečenje. »Petsto fotografij, in to večina takih, ki jih še nisva videla!!!« Do tedaj sta bila namreč prepričana, da njuni štirje albumi predstavljajo veliko zbirko. Brez pomisleka sta se od zvala prošnji, naj obiskovalci razstave v posebnem zvezku komentirajo oštevilčene fotografije, pripišejo morebitne vtise, označijo imena oseb, krajev ali dogodkov, ki jih prepoznajo … Vrnila sta se naslednji dan, kajti fotografskega materiala je bilo veliko preveč, da bi se vanj poglobila že tisti večer. Sodelavka Rafaelove družbe Mihela, ki je bila tedaj priča živahni izmenjavi vsemogočih dragocenih informacij, ki so se ob podoživljanju begunskih let priklicale v spomin, je simpatična zakonca kar takoj povabila k nadaljnji pomoči pri urejanju pridobljenega arhivskega gradiva. Takrat se je začela zgodba o njihovem rednem sodelovanju.

Razstavo, ki je začela krožiti po slovenskih župnijah, sta nekdanja taboriščnika s svojim obiskom sprva še nekajkrat počastila kot obiskovalca in navadno na koncu povsem spontano spregovorila tudi o lastni begunski izkušnji. Zelo kmalu pa so njuna pričevanja na pobudo gospoda Janeza Riharja postala redna točka ob robu odprtja razstave. Kar nekaj odmevnih diavečerov, zlasti na avstrijskem Koroškem, sta v naslednjih letih pomagala soorganizirati tudi sama. Med najbolj nenadomestljivo delo, ki sta ga sprejela, pa se uvršča njuno zavzeto pregledovanje obsežnega arhivskega gradiva. Več kot 18.000 posnetkov se je nabralo v tem času in čisto vse sta skrbno pregledala in popisala. Težko si je predstavljati, koliko vloženega truda, časa in iznajdljivosti je bilo potrebno, ko sta osebam in krajem na fotografijah iskala imena, dogodke pa razvrščala po času in tematiki. Tudi sama priznavata, da sta bila na začetku prepričana, da bo delo hitro opravljeno. »Pa se je obrnilo eno celo leto, nama pa je gradivo uspelo šele prvič na hitro pregledati. Takrat se nama je zdelo, da ta stvar ne bo kaj prida … In da se za to ne bo nihče zanimal. Škoda časa.«

Težka bolezen, ki je leta 2010 presenetila gospo Majdo, je botrovala odločitvi, da ne bo odnehala, dokler bo zmogla. Dela sta se z možem s še večjo natančnostjo lotila potem, ko se jima ni bilo več treba »matrati« z brskanjem po škatlah, v katerih je bila shranjena nepregledna množica filmov oziroma negativov. Na Rafaelovi družbi so jima digitalizirano fotografsko gradivo namreč izročili shranjeno v elektronski obliki. Gospa Majda priznava, da se je dela z računalnikom sprva otepala, saj se ji je zdelo, »da se na vse gumbe oziroma tipke nikoli ne bo spoznala«. S pomočjo domačih, ki so ji za 70-letnico kupili nov računalnik, ter priskočili na pomoč tudi pri »spoprijateljevanju s to mehaniko« pa je počasi steklo. »Ko lahko povečaš sliko, je čisto drugačen pogled. Kar nekaj znanih oseb sem spoznala šele tako: sošolcev in učiteljev, sobeguncev iz iste ali sosednje barake.«

Pogosto se zgodi, da se pri pregledovanju fotomateriala kakšna malenkost v Majdinem spo-[Stran 109]minu ne sestavi povsem. V takih primerih se najlažje posvetuje z možem. »On je štiri leta starejši in je imel drug prijateljski krog, zato spozna čisto druge osebe in tudi kraje. On je na primer takoj vedel, ali je baraka iz Peggetza ali Spittala. Pegeške so imele deske pokonci, špitalske počez. Zame je ugotovitev lažja, če je bilo malo več okolice, tudi hribi so merodajni …« Največje presenečenje za gospo Majdo je bilo v nekaj primerih, ko je na fotografiji, za katero niti ni vedela, da obstaja, našla samo sebe.

Pri razjasnitvah so gospe Majdi doslej pomagali številni še živeči sobegunci. Taki, ki so se za zmeraj ustalili na Koroškem in tudi tisti, ki so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. »Vsak je imel svoj prijateljski krog in bili so različnih starosti.« Sicer pa je osebe najlažje prepoznati po družinah ali po dogodkih: ve se, kdo so bili sošolci ali igralci v gledaliških igrah, kdo je bil tisto leto pri prvem svetem obhajilu … V nekaterih primerih so bili v pomoč tudi drugi ohranjeni dokumenti. Pri »dešifriranju« oseb na fotografijah z romanja v Rim, kamor se je jeseni 1950 s skupino beguncev kot eden najmlajših odpravil tudi gospod Lojze, je na primer zelo pomagal ohranjeni seznam z imeni udeležencev.

Gospa Majda opisuje proces sestavljanja drobcenih detajlov, pomembnih za celosten vpogled v sporočilo fotografije. »Na fotografiji dva otroka z resno mamo. Kje je oče? Za marsikoga sem kasneje izvedela, kje je bil. Tudi posamezni možje so se večkrat slikali. Tam sem razmišljala drugače. Ali je družina ostala v Sloveniji? Kasneje sem zvedela, da so se čez deset let preselili k očetu.« V želji, da takim podrobnostim pride do dna, informacijo poišče pri znancih ali neznancih tudi na drugem koncu sveta, če je to potrebno. »Če sem na fotografiji spoznala osebo, za katero sem vedela, da še živi, in dobila naslov, sem se ji oglasila. Dobila sem kar nekaj pozitivnih odgovorov iz Kanade, Severne Amerike in Argentine, med katerimi so se našli tudi taki, ki so pripisali, da se oglašam dvajset let prepozno. V teh desetih letih so mi najboljše »žive priče« že ušle, umrle ali se borijo z boleznijo.«

V veliko zadovoljstvo je predanima zakoncema dejstvo, da se za arhivsko gradivo zanimajo tudi mladi oziroma tisti, ki tega obdobja sami niso okusili. Posebno zadoščenje jima je prinesla nova, kronološko urejena postavitev razstave, še bolj pa izid monografije Cvetoči klas pelina.

»Zdaj bi pa lahko rekla, da je nekaj za slovensko zgodovino ohranjeno in da je krona vsega knjiga, ki je izšla.« Še vedno pa se iz srca priporočata za vse morebitne fotografije ali informacije, s katerimi bi kdor koli mogel dopolniti njun prispevek.

9.1.12. Za konec

Naj se ob koncu nekoliko vrnemo na začetek. Rafaelova družba z zbiranjem in urejanjem arhivskega gradiva ter prirejanjem razstave opravlja neprecenljivo delo za izjemno slovensko zgodbo vsaj zaradi dvojega. Ohranjeno fotografsko gradivo je slovensko javnost seznanilo s premalo znanim segmentom naše polpretekle zgodovine, ki so ga številni obiskovalci, s tem, ko so pričevali ali pomagali pri prepoznavanju oseb ali dogodkov na razstavljenih posnetkih, pomagali še dodatno približevati in razjasnjevati. Desetletna pričevanjska pot razstave pa je za slovensko zgodovino in slovensko narodno (samo)zavest izjemnega pomena tudi zato, ker zgodba ljudi, ujetih v fotografske objektive, med nas prinaša upanje, da smo Slovenci, četudi oropani vsega, zmožni iz sebe iztisniti prav vse, da bi kot skupnost preživeli in ohranili svojo vero, kulturno izročilo ter zvestobo domovini in jeziku. Naj nam Bog pomaga pri tem, Rafaelovi družbi in vsem, ki se v tej smeri trudijo, pa bogato poplača.

[Stran 110]

10. Kaj je treba vedeti

10.1. Zgodovina brez laži

Avtor:
Uredništvo Zaveze in spletne strani NSZ

10.1.1.

Boljševizem se je polaščal tudi stroke. Skozi desetletja tako mnogi zgodovinarji razglašajo svojo ekspertnost, v resnici pa so do danes v službi ideologije. Za jubilejno številko Zaveze smo poiskali sedem resničnih strokovnjakov, ki jih pri delu brezkompromisno vodita resnica in poštenost. Z njihovo pomočjo vam v zgoščenem leksikonskem slogu odstiramo nekatera bistvena zgodovinska dogajanja, ki so še danes predmet zlorab, laži in zamolčevanja. Besedila bodo kot posamezna gesla pod rubriko »Kaj je treba vedeti« dosegljiva tudi na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

10.1.2. Komunistična partija (KP) Slovenije in priprave na revolucijo

Po 1. svetovni vojni se je delavska Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) povezala s hrvaškimi in srbskimi socialisti v Socialistično stranko Jugoslavije. Leta 1920 se je od nje odcepilo revolucionarno krilo, ki se je kmalu zatem preimenovalo v KP Jugoslavije. Slovenski komunisti so se razglasili za sestavni del KPJ in napovedali oster revolucionarni boj ter izrekli podporo tretji delavski internacionali. Izkoristili so težke socialne in družbene razmere po prvi svetovni vojni in takoj pričeli z agitacijo med delavci. Med aprilsko stavko železničarjev 1920 so organizirali protestne shode, poškodovali železniško progo, zbirali orožje, postavljali barikade in izzvali krvavi dogodek na Zaloški cesti (stavka železničarjev). Na volitvah novembra 1920 so v Sloveniji dobili dobrih 10 % glasov, v beograjski skupščini pa z dobrimi 12 % postali tretja najmočnejša politična skupina. Po poskusu atentata na regenta Aleksandra in uboju notranjega ministra Draškovića je vlada komunističnim poslancem odvzela mandate in z Zakonom o zaščiti države stranko prepovedala. Slovenski komunisti so se umaknili v ilegalo in v naslednjih letih menjavali imena, programe in taktiko ter se kalili v frakcijskih bojih. Organizirati so začeli tudi oborožene oddelke, primerljive fašističnim črnosrajčnikom in nacističnim rjavosrajčnikom. Ti slabše oboroženi oddelki so imeli največ članov v rudarskih revirjih, kjer je poleti 1924 prišlo do novega poskusa revolucije in hudega spopada med komunisti in Orjuno, ki je terjal veliko smrtnih žrtev. Njihova dejavnost se je okrepila po uvedbi kraljeve diktature, ko so pozvali k oboroženemu uporu in organizirali proteste, v Mariboru pa so celo skušali izvesti vojaški udar. Oblast je odgovorila z odločnimi ukrepi in razbila velik del partijske organizacije. Mnogi izmed članov so pobegnili v tujino, številni med njimi v Sovjetsko zvezo.

Tam so se kot funkcionarji Kominterne ali pa kot predavatelji in slušatelji na Mednarodni leninski šoli in na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda izpopolnili v revolucionarni taktiki. Med njimi so bili: France Klopčič, Dragotin Gustinčič, Lovro Kuhar, Aleš Bebler, Miha Marinko, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Kopinić, Ivan Maček … Poslušali so različna predavanja, zlasti o marksizmu, partijski zgodovini, zgodovini Kominterne, delavskem gibanju … Poleg teoretičnega so si pridobili tudi praktično znanje s področja gverilskega bojevanja. Vseskozi med študijem so bili pod natančnim nadzorom Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD), čigar ovaduško mrežo so razpeli tudi med študente. Med agenti, ki so bdeli nad funkcionarji Kominterne, je bil tudi Josip Broz Tito, ki je poleg opravljanja predavateljskega dela pisal tudi karakteristike za kadrovski oddelek Kominterne. Njegova negativna poročila o generalnem se-[Stran 111]kretarju KPJ Milanu Gorkiću so vplivala na odpoklic in likvidacijo Gorkića v Moskvi leta 1937. KPJ je bila takrat povsem v razsulu, kar je okrepilo zahteve nekaterih slovenskih komunistov po krepitvi nacionalne KP. Da bi pomiril njihovo nezadovoljstvo, je Kardelj aprila 1937 sklical sestanek na Čebinah, kjer so izpostavili pomen antifašizma in ljudskih front; kasneje so ta sicer slabo pripravljen sestanek poimenovali ustanovni sestanek KPS in mu s tem pripisali večji pomen.

Na predvečer druge svetovne vojne v Jugoslaviji je Tito izločil še zadnje partijske konkurente in 19. oktobra 1940 v predmestju Zagreba organiziral »svatbo«, kot so tajno imenovali njegovo inavguracijo na mesto generalnega sekretarja Centralnega komiteja KPJ. Ob prevzemu položaja generalnega sekretarja je pozval k radikalnemu revolucionarnemu boju. Glede boja zoper morebitno tujo agresijo pa je Kardelj poudaril, da bodo komunisti sodelovali le v primeru možnosti revolucije in če bo to v interesu Sovjetske zveze.

10.1.3. Španski borci

Po izbruhu španske državljanske vojne je Kominterna pozvala komuniste na pomoč republiki. Številne komunistične partije so pričele z agitacijo in mobilizacijo prostovoljcev. Pod kodnim imenom Operacija X je Stalin španskim komunistom začel pošiljati sovjetsko orožje, za katerega je terjal plačilo v španskem zlatu. Količina poslanega orožja pa ni zadoščala, saj je Stalin vsakokratni Vorošilov predlog glede količine orožja prepolovil; veliko orožja je bilo tudi zastarelega. V Španijo je napotil tudi več kot 2000 vojaških svetovalcev in tajnih agentov, ki so imeli poleg boja proti

Vedeti je naravno

Slika 56. Vedeti je naravno Lovro Stanovnik

[Stran 112]frankistom tudi nalogo odkrivati nasprotnike Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) v republikanskih vrstah. Tja je odšla tudi večina komunistov, ki so se šolali na različnih partijskih šolah v Moskvi. Zato so Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, na kateri je delal Aleš Bebler kot učitelj začetnik, enostavno ukinili. Slovenski komunisti so sledili Stalinovemu klicu. Pokrajinski komite Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) za Slovenijo je sestavil poseben odbor z nalogo, da nudi „učinkovito pomoč španskemu ljudstvu“. Ta odbor je organiziral nabor prostovoljcev po Sloveniji in jih pošiljal po ilegalnih kanalih v Pariz. V Parizu so nad rekrutacijo jugoslovanskih borcev med drugimi bdeli Milan Gorkić (Sommer), Lovro Kuhar (Valič) in Josip Broz (Valter). V Španijo je bolj ali manj legalno po predpisanih poteh prispelo tudi okoli 500 Slovencev, dobra polovica iz Kraljevine Jugoslavije, ostali pa iz Julijske krajine in tujine. Med španskimi borci srečamo številne vidnejše komuniste in kasnejše partizanske voditelje: Franc Rozman – Stane, Stane Semič – Daki, Dušan Kveder, Aleš Bebler, Ivan Kreft, Rudi Janhuba, Drago Gustinčič … Mnogi slovenski revolucionarji so v Španiji pridobili praktično vojaško znanje, propagandne veščine in okrepili partijsko mrežo (mnogi španski borci so se namreč pridružil partiji šele med špansko vojno ali pa neposredno po njej). Skrivnostno vlogo v Španiji je imel tudi Josip Broz Tito, ki je vztrajno zanikal udeležbo v tamkajšnji vojni, a ga priče (npr. Dolores Ibarruri) in mnogi viri postavljajo na laž. Kot agent Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD) in prepričan stalinist je imel dovolj razlogov za zanikanje, ker je Stalin v zadnjih letih vojne izkoristil Španijo kot adut v pogajanjih s Hitlerjem, brezobzirno mučil in likvidiral nestaliniste v vrhu republike in povsem izropal špansko državno zakladnico njenega zlata. Po uspešni pogoditvi s Hitlerjem pa je popolnoma obrnil hrbet španskim komunistom in mednarodnim brigadam, ki so za dolgo časa obtičale v begunskih taboriščih ob španski meji. Slovenski španski borci (zlasti nekomunisti) so se še več let vračali domov. Slovenska partija je o Stalinovi „španski prevari“ molčala do leta 1948.

10.1.4. Protiimperialistična fronta (PIF) – Osvobodilna fronta (OF)

Ob nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bila Komunistična partija Slovenije (KPS) na podlagi sporazuma Hitler–Stalin agresorjeva zaveznica in je z njim aktivno kolaborirala na več področjih (sodelovanje v okupatorski upravi, sabotiranje jugoslovanske vojske, skupne nacikomunistične parade ob 1. maju … ). Ob koncu aprila (dneva ni mogoče z gotovostjo določiti, vendar je bilo to po vsej verjetnosti 26. aprila) je Boris Kidrič v vili prevajalca in književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani (danes last nemškega zunanjega ministrstva) zaukazal sestanek levičarskih aktivistov, ki so že pred vojno sodelovali v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Kot ustanovne skupine so poleg KPS (Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler, Boris Ziherl) navedeni še krščanski socialisti (Tone Fajfar), telovadno združenje Sokol (dr. Josip Rus) in levi intelektualci (Josip Vidmar, dr. France Šturm, dr. Ferdo Kozak). Na sestanku je Kidrič analiziral politične razmere, poudarjal pomen KPS in zavezništva s SZ in boj proti imperialističnim silam in domači gospodi. Med imperialistične države so prištevali Veliko Britanijo in Francijo. Srečanje v Vidmarjevi vili takrat ni imelo posebne teže, saj se organizatorjem ni zdelo vredno zapomniti niti datuma sestanka. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so komunisti prenehali dejavno sodelovati z Nemci in na novo interpretirali politiko PIF. PIF so preimenovali v Osvobodilno fronto. Po navodilih Moskve so se preusmerili na boj proti fašizmu. Za sovražnika so pričeli imenovati Nemčijo in njene pomagače. Vojno, ki so jo dotlej imeli za nepravično in imperialistično,[Stran 113]so prekrstili v pravično. Niso več govorili le o revoluciji, ampak tudi o osvoboditvi. Niso več jasno poudarjali KPS, ampak OF, čeprav je imela KPS vseskozi v organizaciji nesporno vodilno vlogo. Velika Britanija in Francija (kasneje tudi ZDA) sta nenadoma postali zaveznici v boju, čeprav so komunisti do njiju ves čas gojili nezaupanje in distanco ter med vojno pobili več sto angloameriških vojakov.

KPS je po 22. juniju pod krinko OF okrepila organizacijo, ustanavljala okrožne in stanovske odbore, ustanovila partizansko vojsko, pozivala delavce in kmete k sabotažam, krepila medijsko propagando (redno izhajanje Slovenskega poročevalca), ustanovila Obveščevalno in varnostno službo, ki se je kasneje preimenovala v Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki prične likvidirati partiji nenaklonjene Slovence.

10.1.5. Začetek revolucije

Komunisti so že pred začetkom vojne v Jugoslaviji naglašali, da je njihov glavni cilj revolucionarni prevrat in vzpostavitev novega svetovnega reda pod vodstvom Moskve. Pri ustvarjanju tega »novega reda« so na osnovi sporazuma Hitler–Stalin sodelovali tudi nacisti. To sodelovanje je prenehalo 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Tedaj je komunistični stroj oznanil »pravično vojno« zoper dotedanjega zaveznika. T. i. upor proti okupatorju so v Sloveniji spontano izvedli Tigrovci na Mali Gori pri Ribnici, Osvobodilna fronta (OF) oziroma takrat še PIF pa ne. Tito je večkrat priznal, da pri »narodnoosvobodilnem boju« (NOB) ni šlo za spontano, temveč s strani Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) vodeno akcijo, ki so jo kontrolirano izvajali in nadzirali pokrajinski komiteji (razen makedonskega, ki je prestopil k bolgarski KP). Cilj njihovih akcij je bilo po Titovih besedah – poleg upora okupatorju – uničenje predvojnih oblastnih struktur. Vrhovni plenum OF se je 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). V drugem členu tega odloka je monopoliziral upor. Hkrati je SNOO sprejel tudi zaščitni odlok, s katerim je napovedal pobijanje tistih Slovencev, ki ne bodo sledili smernicam OF. Za »izdajalce« so po sklepih SNOO veljali tudi vsi tisti, ki bi se organizirali v boj zoper okupatorja zunaj okvirov OF. Poleg smrtne kazni so bile predvidene tudi zaplembe premoženja, uničenje imovine itd. Umore je izvajala Varnostnoobveščevalna služba (VOS). Njegovi člani so bili izključno člani Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) in člani Komunistične partije (KP). Na čelu morilskega aparata je bila Zdenka Kidrič. VOS je bila odgovorna izključno Centralnemu komiteju KP. Do konca leta 1941 je VOS likvidiral že okoli 120 ljudi, med katerimi ni bilo niti enega pomembnega predstavnika okupatorjevih oblasti. Prve likvidacije so bile izvršene v Ljubljani, ki je bila politično pribežališče za demokratične politike, intelektualce, gospodarstvenike, skratka staro družbeno elito, nad katero je VOS pričel izvajati »politicid«. Iz Ljubljane se je teror preko pokrajinskih komisij VOS razširil na celotno slovensko ozemlje. Prve partizanske akcije (npr. napad na okupatorjevo policijsko vozilo pri Repnjah in na pet gestapovcev pri Rašici, miniranje mostu pri Preserjah) so izzvale strahotne represalije, ki so prizadele civilno prebivalstvo. Komunistom so okupatorjevi ukrepi koristili, saj so lahko v zaostrenih razmerah izvajali hitrejšo mobilizacijo in z očitki o kolaboraciji blatili demokratični tabor.

10.1.6. Žrtve revolucije pred organizacijo vaških straž

Čas druge svetovne vojne in okupacijo slovenskih dežel s strani okupatorja je Komunistična partija (KP) izkoristila za izvedbo komunistične revolucije, pri čemer je to lahko izvajala predvsem (ali samo) v Ljubljanski [Stran 114]pokrajini, saj italijanske okupacijske oblasti vsaj sprva niso nastopile nasilno. Ljubljanska pokrajina je zaradi tega postala celo zatočišče več deset tisoč beguncem iz nemškega okupacijskega območja, kjer je nemški okupator takoj ob prevzemu oblasti začel izvajati številne represalije nad domačim prebivalstvom. Da je bil primarni cilj KP predvsem revolucija in ne odpor proti okupatorju, je mogoče sklepati že iz tega, da je prve mesece vojne in okupacije, ko je bila SZ zaveznica Nemčije, KP ljudi pozivala k nenapadanju. Šele junija 1941, ko je Nemčija napadla SZ, je začela KP spodbujati ljudi k odporu. Osvobodilna fronta pod vodstvom KP je tako kot svoj edini zunanji cilj izpostavila boj proti okupatorju, s tem pa si je vsaj na začetku pridobila naklonjenost ljudi. Toda KP je že zelo kmalu monopolizirala OF, prepovedala vsak odpor izven nje ter začela pravo propagandno vojno proti vsem, ki so opozarjali na nevarnost komunistične revolucije, zelo kmalu pa je začela tudi z umori idejnih nasprotnikov.

Že 15. avgusta 1941 je Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS) ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila od vsega začetka podrejena izključno partiji. Ena temeljnih nalog VOS poleg nadzora okupatorja in protikomunističnega tabora je bil umor tistih, ki so nasprotovali komunistični revoluciji, ter tistih, ki bi lahko organizirali odpor proti okupatorju mimo nje. Da bi to preprečila, je KP vsakega, ki je nasprotoval revoluciji, že vnaprej označila za izdajalca in sodelavca okupatorja. Na seji Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO), ki je bila 16. septembra 1941, je partija prepovedala organiziranje kakršnegakoli odpora zunaj OF, vsakega, ki bi te prepovedi ne upošteval, pa obsodila na smrt. Na tej seji je

Vedeti izpolnjuje

Slika 57. Vedeti izpolnjuje Janez Rihar

[Stran 115]ustanovila tudi posebna tajna in nagla sodišča, ki so odločala o krivdi posameznikov. Na odločitev sodišča pritožba ni bila mogoča, prav tako ni bilo potrebno predhodno zaslišanje obtoženega. S tem je partija uvedla monopol nad odporom ter »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so mnoge razglasili za izdajalce, ne glede na to, ali so resnično sodelovali z okupatorji ali pa je šlo le za ljudi, ki so nasprotovali komunistični revoluciji in so bili sposobni organizirati odpor proti okupatorju brez OF ali celo proti njej. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je VOS ubijala v glavnem samo Slovence, medtem ko na strani okupatorjev niti eden njegovih pomembnejših predstavnikov ni postal žrtev komunističnega nasilja. Do konca leta 1941 so VOS oziroma partizani ubili okoli 120 Slovencev, partizansko revolucionarno nasilje (v Ljubljanski pokrajini – v drugih okupacijskih conah zaradi represivne oblasti to sploh ni bilo mogoče) pa se je stopnjevalo vse do poletja 1942. V štirimesečnem obdobju od aprila do vključno julija 1942, ko je bila ustanovljena prva vaška straža, je bilo s strani partizanov pobitih skoraj 700 civilistov. Skupaj od začetka vojne do julija 1942 okoli 900 ljudi. Med pobitimi oz. pomorjenimi so bili med drugim otroci, mladoletniki, pa tudi ženske in stari ljudje. Žrtve partizanskega nasilja so bile tudi družine (v najmanj 28 družinah sta bila ubita vsaj dva člana, največkrat pa je bilo žrtev znotraj družine celo več oz. so pobili celo vso družino). Večina žrtev partizanskega terorja do ustanovitve vaških straž je bila torej civilistov in ne okupator, kar je izrednega pomena za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Med žrtve revolucije lahko posredno prištejemo tudi vedno hujše okupatorjeve povračilne ukrepe za partizanske akcije, mnoge slabo pripravljene in izvedene, številne bi lahko označili kot izrazito lahkomiselne ali brezobzirne v odnosu do civilnega prebivalstva. Nekateri napadi na okupacijske enote so bili tako že vnaprej brez koristi ali celo nesmiselni, sprožili pa so ostre reakcije okupatorja do civilnega prebivalstva (streljanje talcev, požiganje naselij). Partizanske enote so se po takih akcijah večinoma umaknile in prepustile prebivalce na milost in nemilost okupatorju.

Zaradi vsega tega je bilo prebivalstvo v vedno večji eksistencialni stiski. Da bi se zaščitili pred partizanskim revolucionarnim nasiljem, so začele spontano nastajali vaške straže. Prva je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, nato pa so se razširile po vsej Ljubljanski pokrajini.

10.1.7. Kolaboracija

Kolaboracija pomeni sodelovanje. Od druge svetovne vojne se tujka kolaboracija uporablja predvsem za sodelovanje z okupatorjem, tj. za sodelovanje z oboroženo sovražno silo, ki je vojaško zasedla državo. Pod vplivom Sovjetske zveze ima beseda kolaboracija zlasti pomen nedovoljenega sodelovanja.

Sodelovanje z okupatorjem se deli na več vrst. Glavna ločitev je na dovoljeno in nedovoljeno sodelovanje. Dovoljeno sodelovanje z okupatorjem je lahko nujno, potrebno, koristno ali taktično sodelovanje. Nujno in potrebno je sodelovanje na tistih področjih javne uprave, brez katerih življenje ljudi in preživetje naroda ni mogoče. Koristno ali taktično je tisto sodelovanje, ki je nedvomno v dobro narodu in domačim prebivalcem, čeprav se deloma pokriva tudi z interesi okupatorja.

Nedovoljeno sodelovanje z okupatorjem je brezpogojna dejanska pomoč in namenoma dana podpora za dosego okupatorjevih vojaških in političnih ciljev. Ta pomoč je lahko vojaška, gospodarska ali politična.

Takrat, ko okupator izvršuje svojo dolžnost skrbeti za življenje in varnost prebivalcev, sodelovanje ni samo pravica domačih prebivalcev, ampak lahko tudi dolžnost, ker okupator do mirovne konference predstavlja začasno zakonito oblast. To velja zlasti, ko gre za[Stran 116]slabotne ljudi, kot so otroci, bolniki, ženske, stari in onemogli.

Kolaboracija sama po sebi – četudi nedovoljena – po kazenskem zakonu predvojne Jugoslavije, ki je veljal med drugo svetovno vojno, in tudi po našem sedanjem kazenskem zakonu ni bila kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje so bile samo posamezne, natančno določene oblike kolaboracije, kot na primer služba v sovražnikovi vojski med oboroženim spopadom ali gospodarska pomoč sovražniku.

Od druge haaške konvencije leta 1907, ki je uredila vojno okupacijsko pravo, je bila dovoljena kolaboracija v vseh zasedenih deželah v Evropi, v nekaterih pa tudi nedovoljena. Brez dovoljene kolaboracije preživetje okupiranega naroda ne bi bilo mogoče, saj nikjer ne morejo vsi do zadnjega v upor in na bojišče.

Oborožen odpor vaških straž in domobranstva med drugo svetovno vojno v Sloveniji je bil ob nedejavnosti okupatorja samoobramba proti neoviranemu komunističnemu revolucionarnemu terorju, ki je množično in na grozovit način moril Slovence in grozil z uničenjem demokratičnega dela slovenskega naroda, ki se ni uklonil boljševiškemu diktatu. Legalizacija vaških straž in domobranstva pri okupatorju je zato bila dejanje po mednarodnih konvencijah dovoljenega in nujnega sodelovanja, nujnega za varnost in preživetje domačih prebivalcev.

10.1.8. Komunistično sodelovanje z nacisti

Rusko naklonjenost Nemčiji lahko zasledimo že precej pred drugo svetovno vojno. Ne nazadnje so bili mnogi ruski plemiči nemškega rodu, med njimi tudi carica Katarina Velika. Vojaško sodelovanje med Rusijo in Nemčijo je v 18. stoletju potekalo na visoki ravni. Med prvo svetovno vojno je Nemčija potrebovala končanje vojne z Rusijo, kar pa ob carski vladavini ni bilo mogoče. Nemčija je finančno omogočila Leninov ilegalni prevoz v Rusijo, propagando ter izvedbo oktobrske revolucije, po kateri je 3. marca 1918 v BrestLitovsku s Sovjetsko zvezo podpisala mirovno pogodbo.

Po Versajski mirovni pogodbi sta bila Nemčiji orožarska industrija in vojaški razvoj omejena, česar pa Hitler ni upošteval. Nemčija in Sovjetska zveza sta 23. avgusta 1939 podpisali pakt HitlerStalin (RibbentropMolotov), 28. septembra 1939 pa t. i. »Mejno in prijateljsko pogodbo«. Oba sporazuma sta imela tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Stalinu naj bi pripadel vzhodni del Poljske, baltske države, Finska in Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske sporazume. Nemčija je bila zelo odvisna od surovin, ki jih sama ni imela, zato je iz Sovjetske zveze uvažala nafto, nikelj in fosfate. Ker Nemčija zaradi angleškega bojkota po svetu ni mogla sama nakupovati surovin, je Sovjetska zveza zanjo kupovala tudi surovine, ki jih sama ni imela. Na Stalinovo željo so Nemci posredovali tudi pri reorganizaciji rdeče armade. Sovjetski častniki so se izobraževali v nemškem generalštabu, Gestapo pa pri sovjetskem Ljudskem komisariatu za notranje zadeve (NKVD), od koder so prišli tudi načrti za koncentracijska taborišča. Ob začetku druge svetovne vojne je nad Nemčijo še vedno ležala svetovna trgovinska blokada, primanjkovalo ji je surovin in prehrambenih artiklov. Sovjetska zveza je zato Nemčiji priskrbela zaloge nafte, plina in žita, medtem pa je njeno prebivalstvo masovno umiralo od lakote. Končno sodelovanje se je manifestiralo v skupnem napadu na Poljsko. Iz sovjetskega oporišča v Murmansku pa je Nemčija napadla Norveško.

Po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal depor-[Stran 117]tacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala »imperialistični« Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.

Tako so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo Gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so Gestapu kot krivce imenovali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke Gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani komunisti, v zameno pa je Gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način je bilo sklenjeno, da partizani ne napadajo transportov med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, a da ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so oboji podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetih kilometrov pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani. Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da se mora o morebitni manjši akciji predhodno obvestiti napadeno postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna, da se lahko hitro popravi. Vest o podpisanem sporazumu je prišla tudi v Ljubljano, kjer je general Rösener 7. julija 1944 v razglasu izjavil, da sporazum v Ljubljani ni sprejet.

Posledica tega sporazuma je bila, da ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem vrhu zaradi premirja nemška vojska kljub prošnji napadenih ni posredovala. Aprila 1945 se je premirje prekinilo, ko sta se zaradi pomanjkanja hrane in streliva pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji. Predane vojake so partizani postrelili in prosto prišli do Trsta.

10.1.9. Komunistično sodelovanje s fašisti

Za začetek partizanske kolaboracije z italijanskimi fašisti na naših tleh bi nedvomno lahko šteli zvezo D‘Amato – Kraigher. Poveljnik Varnostnoobveščevalne službe (VOS) Vito Kraigher je preko svoje žene Emilije Kraigher v letu 1942 vzpostavil zvezo z Angelom D‘Amatom, visokim italijanskim funkcionarjem, kasnejšim poveljnikom karabinjerjev. Na tej podlagi so se začeli vršiti različni dogovori o italijanski oskrbi partizanov in o izpustitvi talcev, ki so bili partizani. Jugoslovanski oficirji, ki niso prestopili na stran NOB, so bili za revolucionarno stran nevarni, zato so poslali vsem oficirjem odprto dopisnico z vabilom, da naj pristopijo k OF, vedoč, da bodo zaradi splošne cenzure to prestregle italijanske oblasti. To se je res zgodilo in Italijani so zato (kot predvideno) poslali vse jugoslovanske oficirje in podoficirje v internacijo. Brez slednjih se ni bilo mogoče bati nastanka nekomunističnega odporniškega gibanja. Zaradi omenjenega sodelovanja s Kraigherjem in skupnih akcij je italijansko vojaško sodišče D‘Amata obsodilo na smrt, o čemer pričajo dokumenti obsodbe v arhivu v Rimu. Javno dostopni dopisi iz arhiva pričajo tudi o partizanski nameri napada na Ljubljano v juniju 1942, zaradi česar so italijanske oblasti iz Ljubljanske pokrajine odvedle v taborišča 25.000 za vojsko sposobnih Slovencev. Sklepno dejanje partizanskofašističnega sodelovanja je bilo septembra 1943, ko so italijanski vojaki s topništvom ob boku partizanov streljali na grad Turjak, kjer so se zadrževale [Stran 118]vaške straže. Podobno so se na strani partizanov tudi proti četnikom pri Grčaricah borili tudi Italijani. V zameno so jim partizani omogočili prost odhod v domovino.

10.1.10. Sveti Urh

Na Svetem Urhu pri Ljubljani je bila od jeseni 1942 postojanka vaške straže, po ustanovitvi domobranstva pa domobranska postojanka. V noči na 19. september 1943 je postojanko, v kateri je bilo 36 mož, napadel 4. bataljon Cankarjeve brigade. V napadu je sodelovalo dvesto (po nekaterih virih tristo) partizanov, ki pa kljub veliki številčni premoči postojanke niso uspeli zasesti. V spopadu je življenje izgubilo 19 partizanov (po nekaterih virih 30), medtem ko na protirevolucionarni strani ni bilo smrtnih žrtev. Po neuspelem napadu so se partizani razbežali ter za sabo pustili več deset lahkih minometov ter drugo orožje. Kasneje je partizanska stran, verjetno tudi zato, da bi omilila svoj poraz, razširila vest, da naj bi članom postojanke na pomoč prišli Nemci, vendar tega viri ne potrjujejo. Partizani so domobransko postojanko poskušali še večkrat zasesti, vendar so bili pri tem vedno neuspešni.

Predvsem konec leta 1943 in v prvi polovici leta 1944 je policija, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin, na Svetega Urha pripeljala in tam usmrtila okoli 120 obsojenih terenskih delavcev in drugih aktivistov Osvobodilne fronte (OF) (po podatkih dr. Tineta Velikonje naj bi jih bilo 129), vendar naj bi te po usmrtitvi pokopali drugje, ne na Svetem Urhu. Da bi priznali kazniva dejanja, so nekatere izmed zaprtih in obsojenih že v zaporu mučili. Ker je zaradi tega prišla tamkajšnja domobranska postojanka na slab glas, so njeno posadko junija 1944 premestili v Rupnikov bataljon.

Vedeti je nedosežno

Slika 58. Vedeti je nedosežno Janez Rihar
[Stran 119]

Po vojni je komunistična oblast zaradi teh usmrtitev Sveti Urh postavila za simbol zločinskosti protirevolucionarnega boja. V tej luči je izvedla več sodnih procesov, na katerih je med drugim sodila celo ljudem, ki z medvojnim dogajanjem na Svetem Urhu niso imeli nič (vojaškega kurata Petra Križaja je v božičnem procesu po krivem obsodila na smrt z obešenjem, ki so ga tudi izvedli), Sveti Urh razglasila za »najstrahotnejše belogardistično morišče« ter tam uredila muzej, ki naj bi dokazoval zločinskost protirevolucionarnega tabora. Temu naj bi pritrjevalo tudi tendenciozno delo Štefanije Ravnikar Podbevšek, ki je trdila, da naj bi tam domobranci zverinsko mučili in pobili celo do tisoč ljudi, med njimi je navajala tudi imena ljudi, ki so bili po vojni še vedno živi. O tem, da je izjave prič pridobivala z grožnjami in ustrahovanjem, je v svojih spominih pisala tudi Angela Vode. Po vojni so na Svetem Urhu sicer izkopali 87 trupel, za katere je oblast trdila, da gre za domačine, ki so bili žrtve domobranskega nasilja. Ker pa večine izkopanih trupel domačini niso prepoznali, so prenehali z identifikacijami in nadaljnjim izkopavanjem.

Po mnenju strokovnjakov so na Svetem Urhu pokopani tako pobiti in pomorjeni domobranci kot pobiti in pomorjeni partizani – med njimi tudi taki, ki so bili tam sicer pokopani, vendar so umrli drugje. Na Svetem Urhu ležijo tako partizani, ki so padli ob septembrskem napadu na postojanko pri Svetem Urhu, borci iste brigade, ki so marca 1944 padli v boju z domobranci pri Javorovici, partizani iz Šentpavla in Šmartna na Dolenjskem, ki so bili prav tako ubiti med bojem, kot tudi žrtve medvojnih pobojev, ki jih je v širši okolici izvajal Oddelek za zaščito naroda (OZNA).

Kot izhaja iz zgoraj napisanega, je komunistično zgodovinopisje z nepopustljivo dokončnostjo brez kakršnekoli znanstvene podlage že izreklo svojo sodbo o Svetem Urhu, dejansko pa resna, strokovno in ideološko neobremenjena zgodovinska raziskava o dogajanju na Svetem Urhu še ni bila narejena.

10.1.11. Domobranska prisega

Prisega je slovesna obljuba, da bo kdo drugemu ali za drugega nekaj storil, dopustil ali trpel. Gre za enostranski pravni posel, za enostransko izjavo volje v korist drugega brez nasprotne obveznosti. Zato je svoboda in prostovoljnost izjave podvržena najstrožjim merilom, ko gre za presojo pravne veljavnosti prisege.

Prisego je treba razumeti tako, kakor jo je razumel tisti, ki se je z njo obremenil. Brez pomena je, kako jo razume oni, v katerega korist je dana, ali kako jo razumejo drugi. Če pa je o vsebini prisege dvom, je treba upoštevati tisto razlago, ki izjavitelja najmanj obremenjuje, ki mu nalaga najmanjšo obveznost.

Množična prisega urejenih vojaških enot in prostovoljnost sta nasprotna pojma. Tudi domobranci na prisego niso prišli prostovoljno, ampak po vojaškem ukazu kot vojaška enota. Na povelje so dvignili roke in po diktatu so izgovarjali besedilo prisege. Povelje je domobransko vodstvo dalo na zahtevo in grožnjo Nemcev. Takšna, večkratno ukazana prisega nima pravne veljave niti za posameznika niti za vojaško enoto.

Domobranska prisega tudi vsebinsko ni bila veljavna, ker ni bila dana določeni osebi, ampak „svojim nadrejenim“, to je nedoločenemu številu neimenovanih oseb. Ni bila usmerjena proti partizanom in osvobodilnemu boju, ampak izrecno le „proti komunizmu in njegovim zaveznikom“. „Zavezniki“ so po tedanji terminologiji bili zlasti krščanski socialisti, levi del sokolov in skupina slovenskih kulturnikov. Zahodni zavezniki Francija, Anglija in Združene države Amerike niso bili zavezniki komunistov, ampak države Jugoslavije, katere komunisti niso priznavali.

Prisegel je zlasti del domobranskih posadk iz Ljubljane in bližnje okolice, nihče pa od Gorenjskih domobrancev in Primorske varnostne straže. Prisegli tudi niso domobranski častniki, ker jih je že vezala prisega Jugoslaviji.

[Stran 120]

Domobranska prisega ni prisega zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Je le obljuba skupnega boja proti komunističnemu nasilju v Sloveniji. Ne za Nemčijo in njene vojaške ali politične cilje, ampak le za „slovensko domovino“. Po določbi Haaških vojnih konvencij iz leta 1907 gre za pravno dovoljeno izjavo lojalnosti do okupatorske sile, ki je dala orožje. Z nastankom Slovenske narodne vojske 3. maja 1945 je izjava lojalnosti prenehala veljati.

Izjava, da se bodo „bojevali v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije“, jasno pove, da domobranci niso del nemške oborožene sile, ampak samostojna domača, tj. slovenska oborožena enota. Določno pove, da gre za dve različni oboroženi sili pod dvema različnima poveljnikoma.

10.1.12. Narodni odbor za Slovenijo in tretji maj 1945

Jeseni leta 1944 so vsa predstavništva predvojnih slovenskih demokratičnih strank ustanovila skupni Narodni odbor za Slovenijo (NO). Tega so sestavljale naslednje stranke: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska demokratska stranka (SDS) in demokratično krilo Socialistične stranke (SS). NO je bil zakoniti predstavnik slovenskega naroda, ker so ga sestavljali zadnji svobodno izvoljeni politični predstavniki. Člani NO so kmalu po ustanovitvi podpisali Narodno izjavo, v kateri določajo okvirni program slovenskih demokratičnih strank. Izjava vsebuje naslednje zahteve: 1) Državna združitev vsega slovenskega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. 2) Narodna država Slovenija naj bo del demokratične, federativne in socialno pravične kraljevine Jugoslavije. 3) Jugoslavija naj bo federativna država, v kateri bo imela zvezna oblast le tiste naloge in pravice, katere ji bodo po ustavni pogodbi podelile države članice. 4) Potrebna je socialna in gospodarska preosnova, ki bo državljanom zagotovila človeka vredno življenje.

Narodno izjavo NO je podpisalo kasneje še 290 bivših županov, poslancev in javnih delavcev. NO je imel v načrtu povezati vse domobrance iz Ljubljanske pokrajine, Gorenjske in Primorske ter ilegalne oddelke kraljeve vojske (četnike) v Slovensko narodno vojsko, ki bi prisegla zvestobo kralju in se s tem vključila v sklop zavezniških sil. To se ni zgodilo prej in je bila Slovenska narodna vojska razglašena šele 3. maja 1945, ker je nemški Gestapo konec leta 1944 in začetek leta 1945 polovil in zaprla več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, višje domobranske oficirje, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, za katere so zvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže. Najbolj znana med ujetimi politiki sta bila prof. Gosar in prof. Šolar, med vojaki pa polkovnika Peterlin in Dežman, stotnik Ilovar ter poveljnik stiškega udarnega bataljona major Križ. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, zvezane skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih na božičnem procesu obsodili na smrt.

Z namenom, da bi pred zavezniki vse demokratične sile pokazale svojo enotnost, je NO sklical 3. maja 1945 sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru zasedanje slovenskega parlamenta, v katerem so bili, poleg še pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov, prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij. Temu zgodovinskemu zasedanju je kot najstarejši izvoljeni poslanec predsedoval časnikar Franc Kremžar.

Parlament je potrdil NO, kateremu je predsedoval dr. Jože Basaj, kot slovensko vlado, razglasil osvoboditev Slovenije in ustanovitev slovenske države v okviru kraljevine Jugoslavije. Vse protikomunistične vojaške enote so preimenovali v Slovensko narodno vojsko. General Rupnik je po kratkih pogajanjih z NO odstopil kot poveljnik domobrancev, na to [Stran 121]mesto pa je NO imenoval polkovnika Krenerja. Kmalu za tem so se pričeli domobranski oddelki skupaj s tisoči civilnih beguncev umikati čez Karavanke na Koroško.

10.1.13. Umik na Koroško

Omenjeni dogodki pa niso spremenili vojaškega položaja, ki se je zgrinjal nad Slovenijo. V smeri proti Italiji se je lahko umaknilo k zahodnim zaveznikom le okrog 2000 primorskih domobrancev. Za večino je ostala odprta le pot na Koroško, kjer so angleški oddelki že zasedli Celovec in prišli do reke Drave.

Hitro napredovanje partizanov, ki so postali med tem del Titove jugoslovanske armade, je preprečilo umik domobranskega bataljona v Novem mestu, pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, ki je štel okrog 1800 mož. Ko so ti videli, da so odrezani od glavnine, jih je poveljnik razpustil z navodilom, naj skušajo v manjših skupinah priti čez mejo na Koroško. Nekaterim se je to posrečilo, nekaj se jih je še dolgo po koncu vojne skrivalo pred partizani v bližini doma, ostale pa so partizani ujeli in pomorili. Ista usoda je doletela tudi domobranske ranjence, ki jih je bolniški vlak peljal iz Ljubljane proti Koroški. V bližini Radovljice so ga zajeli partizani. Lažji ranjenci so se pravočasno z begom rešili, težje ranjene pa so partizani pomorili.

Civilni begunci, ki so zadnje tedne prihajali v Ljubljano z Dolenjske in Notranjske, so se prve dni maja pričeli pomikati po gorenjski cesti proti Kranju. Ljubljano so zapustili domobranci in zadnji begunci 9. maja 1945 zvečer. Naslednji dan so mesto brez boja zasedli partizani. Glavnina domobrancev, skupno okrog 12.000 mož, se je umikala skozi Kranj in Tržič na Koroško. Istočasno je šlo v isti smeri tudi okrog 8.000 civilistov, v glavnem družine, nekateri z vozovi, ki so jih vlekli konji, večina pa je hodila peš (okoli tisoč civilistov so Angleži nato 11. in 12. maja prepeljali v Italijo, v Videm). Ta dolgi sprevod beguncev so med potjo v bližini Tržiča partizani nekajkrat napadli, a so jih enote gorenjskih domobrancev in udarni bataljon majorja Cofa uspešno zavrnili. Beguncem se je po nekaj dneh posrečilo, da so pod varstvom domobranskih čet prišli na Ljubelj in skozi takrat še nedokončani predor na Koroško. Na koncu begunske kolone je kot zadnja zaščitnica skozi ljubeljski predor odšel domobranski bataljon pod poveljstvom majorja Cofa.

Že na koroški strani blizu kraja Borovlje so partizani zasedli cesto in s tem zaprli prehod čez Dravo. Tu so se domobranci 11. maja 1945 zadnjikrat spopadli s partizani in po kratkem boju odprli dolgi vrsti beguncev pot čez reko Dravo.

Na drugem bregu Drave so domobranci predali orožje angleškim vojakom, ki so usmerili vojaške enote pa tudi civilne begunce iz Jugoslavije na Vetrinjsko polje pred Celovcem, kjer jih je vzela v zaščito angleška vojska. To je bilo potrebno, ker so bile takrat v okolici Celovca partizanske enote, ki so lovile posamezne begunce in jih nasilno vračale v Jugoslavijo.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je na povabilo celovškega škofa odpeljal v Celovec že nekaj dni prej. Ko je videl, da pri zaveznikih, ki so tedaj prihajali na Koroško, ne bo mogel posredovati za prihajajoče begunce, se je hotel vrniti v Ljubljano, a je bila pot nazaj že nemogoča. Kot zaveden Slovenec in globoko veren ter socialno čuteč katoliški škof, ki je bil vedno zvest cerkvenemu nauku, je dr. Rožman od prvih umorov, ki so jih izvedli komunisti nad njegovimi verniki, neustrašno svaril pred nevarnostjo brezbožnega komunizma. Zato ga je v njegovi odsotnosti po vojni obsodilo slovensko sodišče, ki je bilo takrat slepo orodje totalitarnega režima, na osemnajst let prisilnega dela.

10.1.14. Vetrinjska tragedija

Na Vetrinjskem polju so bili poleg slovenskih domobrancev in skupine četnikov, ki so sestavljali Slovensko narodno vojsko, ter slovenskih civilnih beguncev tudi srbski protikomunisti, [Stran 122]

Vedeti – pot k presežnemu

Slika 59. Vedeti – pot k presežnemu Philippe Brame

[Stran 123]ki pa so si postavili zasilne šotore v posebnem taborišču na drugi strani polja. Proti koncu meseca maja so angleške vojaške oblasti sporočile, da bodo vse begunce, vojake in civiliste prepeljali iz Vetrinja, kjer so prebivali na prostem pod šotori in zavetjih iz vej, v novo taborišče blizu Palmanove v Italiji. Najprej so odpeljali iz vetrinjskega taborišča Srbe in manjšo skupino Hrvatov. Med 27. in 30. majem leta

1945 pa so s tovornjaki iz Vetrinja odpeljali oddelke Slovenske narodne vojske in jih na železniških postajah spravili na tovorne vlake, ki pa niso vozili v Italijo, kot so obljubljali Angleži, temveč v Jugoslavijo. Po angleških zapiskih je bilo tiste dni izročenih komunistom v Jugoslavijo 11.850 Slovencev.

Angleško vojaško poveljstvo je izročilo domobrance in ostale protikomuniste v roke partizanom, v zameno so se partizanske enote umaknile s Koroške. Ta dogovor je bil sklenjen med angleškim brigadirjem Tobyem Lowom in jugoslovanskim polkovnikom Francem Hočevarjem. Angleži so nameravali v Jugoslavijo vrniti tudi civilne slovenske begunce. Tega niso storili zaradi posredovanja zdravnika dr. Valentina Meršola, civilnega predstavnika slovenskih beguncev na Vetrinjskem polju, kanadskega majorja Barreja in skupine angleških častnikov, med katerimi je bil tudi znani John Corsellis. Ti ljudje so z vračanjem civilistov odlašali toliko časa, da je prišel na Koroško maršal Alexsander, poveljnik zavezniških sil na jugu Evrope, ki je vračanje beguncev ustavil.

Partizani so izročene domobrance razdelili najprej po različnih koncentracijskih taboriščih, kjer so jih stradali in mučili. Glavna taborišča z ujetimi domobranci so bila Teharje, Kranj, Št. Vid (»škofovi zavodi«) in Škofja Loka. Od tam so v začetku junija vozili zvezane domobrance na skrivna morišča. Takih morišč je v Sloveniji zaenkrat odkritih nad 600, a še vedno odkrivajo nova. Največ ujetnikov so komunisti pomorili v breznih Kočevskega roga, v rovih Hrastniškega rudnika pa tudi v bližini teharskega taborišča.

Poročila o teh dogodkih imamo od živih prič, ki so se rešile – nekatere iz koncentracijskih taborišč, nekatere na poti na morišča in nekatere celo iz brezen, kamor so jih pahnili partizani. Med temi so svojo čudežno rešitev opisali in objavili bivši domobranci Milan Zajc, Tone Petkovšek, Vencelj Dolenc in France Dejak.

Komunistična oblast v Sloveniji je ta množični zločin tajila več kot 40 let, zdaj pa je jasno, da je bilo takrat na Slovenskem pomorjenih poleg Slovencev še nad 100.000 oseb drugih narodnosti, ki so jih partizani ujeli na begu k zahodnim zaveznikom.

10.1.15. Poboji nasprotnikov komunistične revolucije

Poboji nasprotnikov komunistične revolucije, ki so jih komunisti v Sloveniji izvedli med vojno 1941–1945 in po končani vojni do konca januarja 1946, predstavljajo najhujšo obliko revolucionarnega nasilja. Komunisti so zanje uporabljali izraza »likvidacija« in »justifikacija«. Ker so predstavljali grobo kršitev tedanjega mednarodnega humanitarnega vojnega prava, jih je treba obravnavati kot zločin proti človečnosti. Na Slovenskem so komunisti že med vojno pobili okoli 4.200 civilistov, ki so jih označili za »narodne sovražnike«. Še strahotnejše razsežnosti pa je pobijanje »narodnih sovražnikov« dobilo v prvih mesecih po končani vojni leta 1945. Tedaj je bilo brez vsakega predhodnega sodnega postopka pobitih okoli

12.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva in okrog 100.000 pripadnikov vojaških formacij in civilistov iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili v Sloveniji zajeti na umiku v Avstrijo, ali pa so jih Jugoslovanski armadi na avstrijskem Koroškem s prevaro izročili Britanci. Poboje je organiziral in vodil Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je predstavljal tajno politično policijo komunistične partije, izvajali pa so jih pripadniki Korpusa narodne obrambe (KNOJ). Izvajali so jih naskrivaj na skrivnih [Stran 124]lokacijah. Kot za to primerne lokacije so jim služila kraška brezna in jame, protitankovski jarki, opuščeni rudniški rovi in ugreznine, ki so nastale zaradi izkopa premoga. Na območju Slovenije je bilo doslej odkritih več kot 600 prikritih grobišč oziroma morišč. Najbolj množična grobišča se nahajajo v Kočevskem rogu, na območju Tezenskega gozda pri Mariboru, Starega Hrastnika, v Hudi jami (Barbarin rov), v bližnji in širši okolici Celja, v Dobovi, Crngrobu in na območju Kamniške Bistrice. Da bi komunistična oblast ta svoj zločin prikrila, je minister za notranje zadeve pri Narodni vladi Slovenije Zoran Polič 12. julija 1945 vsem okrožnim narodnoosvobodilnim odborom izdal ukaz, da je treba vsa ta grobišča zravnati z zemljo, kar je bilo tudi izvedeno.

10.1.16. Komunistična koncentracijska taborišča v Sloveniji

Po končani vojni leta 1945 je komunistična oblast za svoje nasprotnike poleg zaporov ustanovila tudi koncentracijska taborišča. Ustanavljala jih je OZNA, ki je z njimi tudi upravljala. Obstajala so naslednja komunistična koncentracijska taborišča: Teharje, Št. Vid nad Ljubljano (»škofovi zavodi«), Škofja Loka (grad), Studenci, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Najstrašnejši sta bili koncentracijski taborišči Teharje in Št. Vid nad Ljubljano, saj so večino zapornikov iz njiju odvedli v smrt in sta zato predstavljali taborišči smrti. V koncentracijskem taborišču Teharje je bilo poleg blizu 4.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprtih tudi več sto civilistov. V koncentracijskem taborišču Št. Vid nad Ljubljano pa so bili poleg civilistov in pripadnikov Slovenskega domobranstva zaprti tudi pripadniki vojaških formacij iz drugih območij Jugoslavije (hrvaški domobrani, ustaši, četniki, ljotičevci), vseh skupaj okoli 35.000 ljudi. Veliko večino teh civilistov in pripadnikov navedenih vojaških formacij so maja in junija 1945 pobili. Iz koncentracijskega taborišča Št. Vid nad Ljubljano so jih vozili na morišča v Kočevskem rogu, iz koncentracijskega taborišča Teharje pa na morišča v Zasavju (Stari Hrastnik) in v širši okolici Celja. Mladoletni pripadniki Slovenskega domobranstva so bili skupaj s civilisti zaprti tudi v koncentracijskem taborišču v Škofji Loki. V ostalih koncentracijskih taboriščih so bili zaprti izključno civilisti, med njimi tudi starci in mlajši otroci. Največje med njimi je bilo koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, ki je predstavljalo osrednje koncentracijsko taborišče za pripadnike nemške narodne manjšine iz vse Slovenije, ki so jih nameravali izgnati v Avstrijo. V njem je bilo zaprtih od 8.000 do 10.000 oseb. Mnogi, zlasti še otroci in starci, so v teh koncentracijskih taboriščih zaradi podhranjenosti, bolezni in izčrpanosti umrli, veliko zapornikov pa je bilo pobitih. Zadnji so bili (sredi januarja 1946) v smrt odpeljani zaporniki iz nekdanjega koncentracijskega taborišča Bresternica pri Mariboru. Vsa koncentracijska taborišča so bila ukinjena do oktobra 1945.

10.1.17. Komunistična delovna taborišča v Sloveniji

Komunistična delovna taborišča so v Sloveniji obstajala v obdobju 1945–1951. V njih so bili zaprti tisti, ki jih je komunistična oblast imela za svoje dejanske in potencialne nasprotnike. Z množičnim zapiranjem svojih nasprotnikov v delovna taborišča si je komunistična oblast hotela zagotoviti dovolj suženjske delovne sile, ki jo je potrebovala za izgradnjo nekaterih industrijskih in energetskih objektov, ki jih je načrtovala v prvi gospodarski petletki. Najprej so bila ustanovljena kazenska taborišča, v katerih so obsojenci prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Kot prvo je bilo že maja 1945 ustanovljeno kazensko taborišče Kočevje, avgusta 1945 pa še kazenska taborišča Teharje, Studenci in Bresternica. V njih je kazen prisilnega dela prestajalo skupaj 6.516 [Stran 125]zapornikov. Januarja 1946 so bila vsa štiri kazenska taborišča ukinjena, namesto njih pa so ustanovili zavode za prisilno delo Kočevje, Teharje, Bresternica in Studenci. Že istega leta so bili vsi zavodi za prisilno delo ukinjeni, zapornike pa so iz njih premestili v kazenskopoboljševalne zavode (KPZ). Leta 1949 so v Sloveniji ustanovili nova delovna taborišča, imenovana delovne skupine. Najprej so vanje pošiljali obsojence na poboljševalno delo, nato pa tiste, ki so jim upravni organi izrekli prisilni upravni ukrep družbenokoristnega dela. Največja tovrstna delovna taborišča za moške so bila ustanovljena v Strnišču pri Ptuju (za gradnjo tovarne glinice in aluminija), v Ljubljani (za gradnjo tovarne LitostrojTitovi zavodi), v Medvodah (za gradnjo elektrarne na Savi) in na gradbišču hidroelektrarne MosteŽirovnica. Za ženske je bila delovna skupina (taborišče) za družbenokoristno delo ustanovljena v Verdrengu (Ferdrenku) na Kočevskem, od koder so jo pozno jeseni 1949 prestavili na grad v Škofji Loki, od tam pa naslednje leto v Rajhenburg (sedanjo Brestanico). Na prestajanje kazni poboljševalnega dela so sodišča in upravni organi leta 1949 poslali 2.709 moških in 389 ženk, leta 1950 pa 2.610 moških in 658 žensk. Na prestajanje prisilnega upravnega ukrepa družbenokoristnega dela pa so upravni organi (komisije za prekrške) leta 1949 poslali 1.900 oseb, leta 1950 pa samo še 80. Delovna taborišča so bila ukinjena leta 1951, ko je bila sprejeta nova kazenska zakonodaja, ki kazni prisilnega, poboljševalnega in družbenokoristnega dela ni več poznala.

10.1.18. Povojni izgoni prebivalstva

Hkrati ko so se po končani vojni leta 1945 iz izgnanstva začeli vračati izgnanci, ki so jih izgnale nemške okupacijske oblasti, je v Sloveniji prišlo do novih izgonov prebivalstva, le da jih je tokrat izvajala komunistična oblast. Žrtve teh izgonov so bili v največji meri pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine, pa tudi številni Slovenci. Največji izgon prebivalstva se je zgodil v letih 19451946, ko je komunistična oblast iz Slovenije v Avstrijo izgnala skoraj vse pripadnike nemške narodne manjšine, ki niso že prej sami odšli ali pa bili pobiti v prvih mesecih po končani vojni. Skupaj jih je bilo izgnanih okoli 10.000. Leta 1947 so žrtve izgona postale številne slovenske družine, ki so živele v obmejnem pasu z Avstrijo, ker naj bi nasprotnikom komunistične oblasti omogočale ilegalne prehode preko jugoslovansko avstrijske meje, ki je bila po vojni hermetično zaprta. Samo junija 1947 so iz obmejnega pasu z Avstrijo na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju izgnali 49 družin, septembra istega leta pa iz obmejnega pasu na Gorenjskem 23 družin. Izgnali so jih na Kočevsko, kjer so jih na opustelem območju naselili v hiše kočevskih Nemcev. Tam je zanje veljalo omejeno gibanje, ki jim je bilo dovoljeno samo na območju kočevskega okraja. Nekateri med njimi, predvsem starejši izgnanci, so zaradi izredno težkih razmer tam umrli. Zadnji množični izgon prebivalstva se je v Sloveniji zgodil decembra 1948 in aprila 1949, ko so iz prekmurske vasi Petišovci izgnali skupaj 215 madžarskih družin. Poleg teh množičnih izgonov pa je v prvih povojnih letih prihajalo tudi do številnih izgonov posameznikov, ki so jim kazen izgona iz prebivališča izrekla sodišča ali pa upravni organi. Izgoni prebivalstva so prenehali leta 1951. Takrat so se izgnanci smeli začeti vračati na svoje domove.

10.1.19. Nasilne razlastitve premoženja

Ko je komunistična partija maja 1945 v Sloveniji vzpostavila svojo oblast, je takoj začela uresničevati svoj ekonomski program socialistične revolucije, kar je pomenilo odpravo tržnega in vzpostavitev centralnoplanskega gospodarstva. Za njegovo uresničitev je morala najprej odpraviti zasebno lastnino in jo nadomestiti z državno oziroma družbeno, kar je izvedla z vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov. [Stran 126]

Prvi in hkrati najostrejši razlastitveni ukrep so predstavljale zaplembe (konfiskacije) premoženja. Zaplemba je pomenila nasilen odvzem premoženja v korist države brez vsake odškodnine. Velika večina zaplemb je bila izvršena že leta 1945, ko so potekale množične zaplembe »sovražnikovega premoženja«. Največ zaplemb, in sicer okoli 20.000, je bilo izrečenih na podlagi Odloka Predsedstva AVNOJa z dne 21. novembra 1944. Več tisoč zaplemb »sovražnikovega premoženja« so julija in avgusta 1945 izrekla tudi vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Kot sovražnikovo premoženje je bilo po 28. členu Zakona o zaplembi z dne 9. julija 1945 zaplenjeno tudi premoženje vseh tistih, ki so jih med vojno »likvidirali« partizani. Zaplembam premoženja »narodnih sovražnikov« so sledile zaplembe premoženja »razrednih sovražnikov«, ki so jih kot eno izmed kazni obsojencem izrekala okrožna in okrajna sodišča. Z zaplembami so bila že leta 1945 razlaščena vsa pomembnejša industrijska in trgovska podjetja ter večji denarni zavodi, tako da sta nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij decembra 1946 in aprila 1948 predstavljali samo dopolnilna razlastitvena ukrepa. Pomemben razlastitveni ukrep je predstavljala tudi agrarna reforma, ki je bila izvedena v letih 1946, 1947 in 1948. Z njo so bila razlaščena predvsem veleposestva nekdanjih plemiških družin, zemljišča v lasti bank in podjetij ter deloma cerkvena posest. Ker je nov zemljiški maksimum kmetom dopuščal od 25 do 35 ha obdelovalne zemlje, z njo slovenski kmet še ni bil bistveno prizadet. To se je zgodilo šele leta 1953, ko je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha, kar je pomenilo uničenje zasebnega kmetijskega sektorja. Po izvedbi vseh zgoraj navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so v zasebni lasti ostale le še obrtne delavnice in kmetije. Žrtvam navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so se storjene krivice začele popravljati šele po letu 1991, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji.

10.1.20. Politični sodni procesi

Za obračun s svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi kazensko pravo in kazensko sodstvo. Po vojni je sodstvo izgubilo status samostojne (tretje) veje oblasti in je bilo v celoti podrejeno komunistični partiji. Sodišča so bila pojmovana kot borbeni organi, ki se morajo boriti zoper razredne sovražnike. Posledica takšnega pojmovanja vloge sodišč so bili množični sodni procesi s političnim ozadjem, ki jih zato označujemo kot politične sodne procese. Njihove prve žrtve so bili »vojni zločinci« in tako imenovani narodni sovražniki, ki so jim julija in avgusta 1945 sodila vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obravnavanih okoli 7.000, pred Sodiščem slovenske narodne časti pa okoli 3.000. Ko so bila konec avgusta 1945 vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti ukinjena, so njihovo delo nadaljevala okrožna in okrajna sodišča. Pred njimi je bilo na političnih procesih po letu 1945 obsojenih več tisoč tako imenovanih razrednih sovražnikov. To so bili predvsem industrialci, trgovci, obrtniki, kmetje (kulaki), duhovniki in redovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva ter vsi tisti, ki so kakor koli izrazili svoje nestrinjanje z ukrepi komunistične oblasti. Največ so jih obsodili na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in Zakona o zatiranju nedopustne trgovine, nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS). Sodišča so političnim obsojencem izrekala ostre kazni: odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplembo premoženja, odvzem političnih pravic. Zelo veliko je bilo v prvih povojnih letih izrečenih tudi smrtnih kazni, ki so jih večino tudi izvršili. Samo v obdobju 1945–1952 so v Sloveniji izvršili kar 218 smrtnih obsodb. Vsem žrtvam povojnih političnih sodnih procesov je po Zakonu o popravi krivic iz leta 1996 priznan status političnih zapornikov in s tem tudi pravica do odškodnine.

[Stran 127]

11. Po branju

11.1. Cvetoči klas pelina

Avtor:
Aleš Maver

11.1.1.

Monografijo z naslovom, povzetim po pesmi slovenskega emigrantskega pesnika Vinka Beličiča, sta v sklopu obeleževanja sedemdesete obletnice usodnih dogodkov iz leta 1945 na knjižni trg v sozaložništvu poslali založba Družina in Rafaelova družba. Z njo slovenski javnosti približujeta ključni proces iz zgodnjega obdobja po drugi svetovni vojni, ki v veliki meri sooblikuje duhovno krajino današnje Slovenije. Gre za pravi eksodus Slovenk in Slovencev, do katerega je prišlo, ko je postalo jasno, kdo bo popoln zmagovalec krutega vojnega dogajanja pod Alpami. Morda zveni suho naslednja koncizna ocena avtorice spremne študije k monografiji: »Odhajala je, pomešana med nepregledno vrsto kmečkih voz, tudi slovenska intelektualna, politična, družbena in kulturna elita. Med odhajajočimi so bili slovenski predvojni poslanci, člani narodne vlade, vodilni člani predvojnega demokratičnega tabora, mnogi župani, univerzitetni profesorji, številni duhovniki.« Posledice tega in takšnega množičnega odhoda je komaj mogoče preceniti.

A kljub temu begunci iz pomladi 1945 v slovenskem zgodovinskem spominu nimajo ustreznega mesta. V večinski javnosti niso deležni spoštovanja in pozornosti kot njihovi sotrpini v mnogih srednjein vzhodnoevropskih okoljih, denimo na Poljskem, v baltskih državah, tudi na Hrvaškem. Njihov z dolgotrajnim, za večino dokončnim izgnanstvom iz domovine, ki so jo imeli brez izjeme radi, izpričani odpor zoper pod Alpami vladajoči komunistični totalitarizem jim ni štet v dobro. Čeprav so oni sami in njihovi potomci pomembno sooblikovali neodvisno Slovenijo in so iz njihovih vrst med drugim izšli predsednik slovenske vlade, kardinal in kandidat za Nobelovo nagrado, se tudi na tem področju v sivini prevladujočega razumevanja odraža uspeh povojne politične mitologije v boju za interpretacijo slovenskega včeraj in danes. Celo samo dejstvo množičnega odhoda iz domovine je le bežno znano. Za plodno soočanje s takim stanjem je Cvetoči klas pelina kot naročen. Ni nepomembno, da tvori njegovo hrbtenico izjemno bogato fotografsko gradivo, ki skuša zajeti kar največ vidikov življenja Slovencev v pregnanstvu zlasti v avstrijskih begunskih taboriščih, preden so se (večinoma) raztepli po svetu ali se (veliko redkeje) odločili za vrnitev v Jugoslavijo. Fotografije omogočajo bralcu neposreden stik z zgodbami posameznikov v njihovih najbolj vsakdanjih, pa tudi slovesnejših trenutkih. Prizorom peke kruha ali čakanja na hrano sledijo fotografije, posnete v zobozdravstveni ordinaciji, veliko gradiva, ki dokumentira živo versko življenje beguncev z obiskom škofa, s telovsko ali velikonočno procesijo in novo mašo vred. Ne manjkajo niti v objektiv ujeti trenutki veselja ob rojevanju otrok ali odhodih v večnost ostarelih članov skupnosti pregnancev. Nabor zaključuje kar lepa bera posnetkov, katerih glavna tema je odhod Slovencev in Slovenk iz avstrijskih taborišč v nove domovine. Posebej velja izpostaviti odločitev izdajateljev monografije, da slikovno gradivo s pojasnilnimi besedili opremijo samo tam, kjer je omenjeno za njihovo razumevanje nujno potrebno. S tem je dodatno podčrtana želja, naj posnetki nagovarjajo v prvi vrsti sami zase.

Čeprav je še kako prav, da je slikovni del knjige v premoči, ne bi bilo prav, ko bi spregledali izjemno uvodno zgodovinsko študijo dr. Helene Jaklitsch. Nikakor ne samo zato, ker ji je dodano še veliko koristnega dopolnilnega slikovnega gradiva. Njena glavna odlika je, da kljub razmeroma kratkemu besedilu temeljito predstavi vsa bistvena vprašanja, povezana s slovenskimi begunci v Avstriji in njihovo usodo. Tako je že ob prikazu okoliščin odhoda v pregnanstvo in najbolj travmatičnega doživetja beguncev, britanske vrnitve domobranske voj ske partizanom.

[Stran 128]

V nadaljevanju sledi predstavitev najpomembnejših begunskih taborišč v Avstriji, ki jim avtorica ob koncu svojega besedila pridruži še manj znana taborišča v Italiji. Jaklitscheva vseskozi posebno pozornost namenja opisom velikokrat nihajočih odnosov med britansko upravo taborišč in Slovenci, še zlasti pa prizadevanjem beguncev, da bi omogočili kolikor toliko normalno izobraževanje svojim otrokom. Izdaja Cvetočega klasa pelina bo, kot upam, prispevala k temu, da bo slovensko begunsko šolstvo v Avstriji (in v manjši meri v Italiji) sčasoma dobilo mesto v zgodovini šolstva na Slovenskem sicer, kot mu kot izjemnemu podvigu nedvomno gre. Avtorica nadalje podčrta razvejano versko in kulturno življenje

v taboriščih, ne more pa se izogniti niti poglavju o odhodu iz taborišč po svetu in vprašanju repatriacije beguncev v Jugoslavijo. Morda je nekoliko skromna samo v prikazu usode taborišč in beguncev v obdobju po letu 1949, ki je sicer zadostno zastopano v slikovnem gradivu. Ni treba posebej omeniti, da temelji uvodna zgodovinska študija na vsem dostopnem gradivu, pa tudi na avtoričinih lastnih raziskavah in pogovorih s še živimi nekdanjimi begunci.

Ker v slovenski prostor skozi velika vrata vrača zelo pomembno dogajanje slovenske polpretekle zgodovine, lahko Cvetoči klas pelina brez zadržkov razglasim za eno najpomembnejših knjig leta 2015.

Cvetoči klas pelinaSlovenski begunci v Avstriji po letu 1945Založba: Družina, Rafaelova družba, 2014 trda vezava, 296 straniFormat: 30 x 21 cm

Slika 60. Cvetoči klas pelina
Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Založba: Družina, Rafaelova družba, 2014 trda vezava, 296 strani
Format: 30 x 21 cm
[Stran 129]

11.2. Dr. Damjan hančič
Revolucionarno nasilje v ljubljani, 1941–1945

Avtor:
Blaž Knez

11.2.1.

Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. (Mt 26,65)

11.2.2.

Kako naj prepričamo mnoge svoje sogovornike, ki nočejo razumeti vprašanja komunistične revolucije na naših tleh? Če je bilo kdaj nemogoče predstaviti dokaze in vzroke začetkov revolucionarnega nasilja, se danes srečujemo s čisto drugačnimi težavami. Čas, ki ga živimo, je vsaj nenavaden, če že ni ta beseda preblaga za sprevrženost. Zdrav razum se očitno poslavlja s tega sveta. Kakšne nesmisle moramo poslušati od trenutnih političnih voditeljev. Lahko pa smo hvaležni, da je leta 2008 začel delovati Študijski center za narodno spravo. Nedavno je pri njem izšla nova publikacija z naslovom Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945. Knjiga je sad znanstvenega dela vidnega sodelavca Centra.

Dr. Damjan Hančič je avtor že dveh podobnih temeljnih raziskav revolucionarnega nasilja na Gorenjskem. Naslov tokratne knjige pa nam na preko 340 straneh predstavlja revolucionarno nasilje na območju prestolnice. In v delu prikazov nasilja res ne primanjkuje. Nasprotno! Gre za branje o početju, ki sega že na področje demonskega, kar stalno budi dvom v smiselnost vzpostavljanja čustvenega odnosa do obravnavane snovi. Razlog ni v tem, da bi se želel tudi miselno izogibati politično nezaželeni snovi, le duša kliče po oddihu. Podobno kot takrat, ko ugasnemo televizor, če je dogajanje na ekranu preveč nasilno, grozljivo ali gre preko meje sprejemljivega. Bralca knjiga torej ne more pustiti hladnega. Ker je v medijsko obdelanem slovenskem povprečju resnica še vedno popolnoma drugačna, se ob branju te nove knjige lahko zamislimo, kakšen učinek utegne branje pustiti na povprečnega Slovenca. Ob ceni besede, ki smo se je navadili v zadnjih nekaj desetletjih, si prav lahko predstavljamo zamah z roko: zopet nove potvorbe. Morda prinaša komu vsebina nove razloge, da se kristjani trkamo na prsi in si ponovno izprašujemo vest, vsekakor pa predstavlja svetlo luč, ki razjasni pogled na do skrajnosti zamegljeno in zmanipulirano pokrajino nedavne zgodovine.

Seveda smo kot narod lahko (tudi) zadnje knjige Študijskega centra za narodno spravo zelo veseli. V naš prostor prihaja kot blagodejen hladen obkladek na pregreto čelo našega na smrt bolnega narodovega telesa. Skrb vzbuja le njena naklada (samo 500 izvodov), ki pač govori o izkušnjah naših knjigotržcev. Če pa vsebino temeljito precejamo in okušamo, se vedno znova pojavlja čudenje, zgroženost in presenečenje. Kljub mojemu širšemu zanimanju za zgodovino in pogostemu prebiranju razmišljanj o slovenskih prelomnih časih sem imel po branju zadnje Hančičeve knjige občutek, da mi je (do)končno odprla oči. S svojo sistematično vrsto presekov skozi obravnavano snov dobimo občutek globinskega uvida, kot da bi za trenutek tisti čas tudi (pre)živeli. Kljub temu da se je avtor tematsko omejil na območje Ljubljane, se vsebina dotika prav vse Slovenije. Gre za opis amputacije polovice pljuč narodovega telesa, če ne morda polovice možganov.

Žal pa v uvodnih opredelitvah temeljnih pojmov spoznavamo globoko raz, ki jo je žal tudi v jedro intelektualnega telesa našega naroda začrtala revolucionarna prevzgoja od njenih začetkovpa do danes. 1 Stalna skrb za [Stran 130]pravilen okus v ustih ob zvoku besede partizan, domobranec, izdajalec in podobno ima svoje bogate sadove!

Opredelitve in razlage teh temeljnih pojmov v uvodu so zelo nenavadne. Kritičnega bralca kar „prizemljijo“, saj se ne more izogniti razočaranju ob avtorjevem sprejemanju vsiljenih aksiomov z zelnika revolucionarnega zgodovinopisja. Problematična je avtorjeva uporaba izraza likvidacija (umor) in to, da strankam nadeva nadimek meščanski (meščanski tabor, meščanske stranke …). Ne da bi opazil, kako s takim ponavljanjem zapovedanega besednjaka, smeši smisel besed. Pretežno kmečko prebivalstvo Slovenije naj bi pred vojno volilo SLS, ki naj bo meščanska stranka! V poznejšem besedilu je tudi izraz likvidacija opazno uporabljen le kot citiranje komunističnega besednjaka, „meščanskost“ slovenskega mesta in vasi pa se ohranja skozi celotno besedilo: meščanska stran nasproti revolucionarni?! Mar demokracije nasproti totalitarizmu še vedno ni dovoljeno razlikovati? Buržoazni tabor, kot prevod omenjenega meščanskega tabora, se enkrat pojavi tudi v angleškem povzetku. Če iščemo omenjeno skovanko po medmrežju, jo najdemo v družbi Marxove teorije, v modernem času pa so to skovanko uporabljali kot nalepko in kamen spotike, ki ga je zbral Mussolinijev fašistični režim za ideološki obračun nad nasprotniki na italijanskih tleh. So morda s svojo marksistično propagando slovenski revolucionarji uspeli dobiti na svojo stran tudi okupatorske fašiste? Sta se v sejanju sovraštva na točki „meščanskega tabora“ ideologiji v okupirani Sloveniji medsebojno dopolnjevali?

Eksplicitnost zgodovinskih dejstev sporoča, da je bila protirevolucija izsiljena od revolucionarne strani in da bi jo leta sicer sama organizirala v primeru (še) večje pasivnosti. Vtakem stanju pa tudi besedna zveza državljanska vojna premalo jasno opiše sliko dogajanja na naših tleh. Vsebino uvodnega poglavja „Opredelitve in razlaga temeljnih pojmov“ deloma vidimo kot posledico nezavedne želje ustrezati „sedanjemu pogledu stroke“. V naslednjih poglavjih pa vsak podoben dvom popolnoma odpade!

Vsebinsko se knjiga deli v pet preglednih poglavij. Uvodu sledi predstavitev Komunistične partije in izvajalcev medvojnega revolucionarnega nasilja v Ljubljani. Avtor jasno opredeli pojav partije, Protiimperialistčne fronte in njeno preusmeritev ter preobleko v ovčji kožuh Osvobodilne fronte. Osrednje mesto zavzema opis in delovanje Varnostnoobveščevalne službe. Njena organiziranost, usmeritev, drznost in trdoživost ne more mimo primerjave s kakršnokoli fanatično teroristično skupino kateregakoli časa ali barve.

Število žrtev na različnih spominskih krajih trpljenja, ki je prikazano v tretjem poglavju, je obremenjujoče že za bralca, kaj šele za „osvobodilni“ boj. Preglednica žrtev, ki so jih povzročili revolucionarji v letih 41–42, jasno govori. Za vsako žrtev sledi v opombah vir in okoliščine napada. Podatki v veliki meri izvirajo iz Arhiva RS ali Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ob naštetih „podvigih Vosa“ se lahko, če le želimo, vživimo v neko peklensko organiziranost, že ko plujemo po datumih teh dogodkov. V dosedanjih branjih sem se srečeval z opisi omenjenih dogodkov ali obdobij, a nikoli tako natančno. Tu pa se zgodba o nasilju kar vleče. Če te niso zadeli na tej ulici, so te pa na drugi, če si bil ta mesec le ranjen, so prišli „popravit napako“ prihodnji mesec. Z opisom sosledice dogajanja celotnega obdobja je plastičnost doživetja tistega časa izrazitejša. Na sedemdesetih straneh sledijo opisi primerov nasilja do konca leta 1942. Za Slovence je boleča primerjava števila sočasnih žrtev „osvobajanja“, ki so nastale med pripadniki okupatorjeve vojske. Razmerje je ena proti deset v našo škodo!

Sledi razdelek o posledicah komunističnega nasilja. Smiselno si sledijo: okupatorjevo maščevanje, protirevolucionarni odpor in državljanska vojna. Opisana je nemoč (skoraj) ne-[Stran 131]organiziranega dela Slovencev, ki je bil zavezan (tudi) moralnim zakonom, nadzoru italijanskih oblasti … Vsebina več poglavij z navajanjem arhivskih dokumentov opisuje pretkano propagando komunistov, medtem ko je bil legalen tisk podvržen okupatorjevi cenzuri. Po prevzemu policijskega nadzora, ki so ga Italijani prepustili 1. novembra 1942, je tudi protirevolucija pokazala zobe in znatno oslabila nižji kader revolucije. To pa je le prililo olja na partijski žrtvenik. S propagandnim strojem, ki je skupaj z vodstvom partije ostal nedotaknjen, je žela nove simpatije, saj je vendar sodelovanje z okupatorjem nekaj najbolj zavrženega! Tako si je odškrnila vrata za neoviran lov na „izdajalce slovenskega naroda“, ki vsaj medijsko še danes ne poneha. To pa je partija že takrat s pridom izkoristila tudi za obračun znotraj OF, ki se je zaključil z Dolomitsko izjavo.

V petem poglavju sledi opis dogajanja ob izstopu Italije iz vojne in upad revolucionarnega nasilja po nemški zasedbi Ljubljane. Že poleti 43 so komunisti pripravili „načrt za pokol prav vsega, kar ni komunistično, na deželi in v Ljubljani“. O osvobodilnosti Osvobodilne fronte vse pove že en sam stavek iz tega navodila: „Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikomunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka.“ Za piko na i pa dodajmo še tega: „Pobitje 40.000 ljudi, to za slovenski narod ne bo imelo nobenega pomena.“ Ob asistenci odkritega zavezništva med komunisti in odhajajočo italijansko vojsko se je ta načrt že začel izvajati. Nemška zasedba je spremenila marsikaj. Kljub temu pa je, po VOSovih lastnih izjavah, mnogo dotedanjih dobro zakonspiriranih aktivistov VOSa ostalo tudi v novih razmerah na svojih mestih v okupatorjevem upravnem aparatu; bili so v pokrajinski upravi, gestapu, domobranskih in nemških obveščevalnih organizacijah, na pošti, železnici, v bankah. Na koncu je predstavljeno medvojno sestavljanje spiska za povojne pomore. Kot vemo, je glavni organizator sestavljanja teh spiskov letos na »dan upora proti okupatorju« dobil spomenik v Kočevskem rogu! S tem je nekdo še dodatno potrdil bistvo tega „upora“. V knjigi je objavljen seznam žrtev, vseh tistih, ki so jih na svojih seznamih odkljukali. Za obogatitev že tako kompleksnega dela na koncu sledijo zbrana pričevanja udeleženih s področja Ljubljane in zelo zanimivi arhivski dokumenti, povezani z obravnavano snovjo.

„Kaj je resnica?“ je dejal Pilat in si umil roke. Danes tako zelo moderna intelektualna skepsa in pomanjkanje časa, ki naj bi ga namenjali branju, bosta verjetno podaljšala obdobje raznih „pohodov ob žici“. Čuvarji „resnice“ namreč vedo, da je resnica le ena …

Dr. Damjan HančičRevolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945založba: študijski center za narodno spravo, 2015 mehka vezava, 346 straniformat: 16,5 x 25 cm

Slika 61. Dr. Damjan Hančič
Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945
založba: študijski center za narodno spravo, 2015 mehka vezava, 346 strani
format: 16,5 x 25 cm
[Stran 132]

11.3. Milko Mikola: Celje v plamenih revolucije

Avtor:
Blaž Knez

11.3.1.

Celjska Mohorjeva je tik pred koncem lanskega leta izdala sicer zelo zanimivo knjigo, ki pa naj ne bi zanimala širšega kroga slovenskih bralcev zaradi lokalne, samo celjske tematike. Pri založbi so se zato odločili za zelo nizko naklado. Takoj po novem letu, ko so knjigo začeli predstavljati zainteresirani publiki, so že morali svoja predvidevanja popraviti s prvim ponatisom. V komaj sto devetdeset strani debeli knjižici je namreč strnjeno opisano, sicer res samo za neko lokalno okolje, vse, kar je čakalo takšno „osvobojeno“ območje ob koncu vojne. Ne čiščenje ruševin in zdravljenje ranjencev, popisovanje škode in pomoč nepreskrbljenim … Nasprotno, gre tako rekoč za univerzalen priročnik, sicer pisan v pretekliku, za nasilen prevzem oblasti. Opisano je, kako so se tega posla lotili komunisti ob koncu druge svetovne vojne in s kakšnimi prijemi so to oblast utrjevali v prvih mesecih in letih.

Po eni strani gre torej res za poseben, samo celjski primer, saj je bilo mesto pred vojno eno najbolj gospodarsko cvetočih slovenskih mest. Gospodarskemu uspehu je opazen prispevek dajala nemška skupnost v Celju. Dodatno edinstvenost daje celjskemu primeru tudi oblikovanje in vzpostavitev otroškega koncentracijskega taborišča. Pa vendar je Celje v revolucionarnih časih čakal enak postopek kot katerokoli drugo območje znotraj slovenskega prostora. V tej luči gre avtorju dr. Milku Mikoli, zgodovinarju domačinu, vsa pohvala za opravljeno delo. V tem času, ko je širši javni prostor tako težko opozarjati na značilnosti pravkar minulega totalitarizma, je več kot izpolnil svojo dolžnost. Ob njegovem širokem poznavanju obravnavane tematike je razumljivo, da je iz svoje dobro založene žitnice za javno rabo izbral le nekaj najbolj ilustrativno pomembnih zrn. Teh se je v predstavljeni knjižici nabralo ravno prav. Svoje delo je opravil kot zaposleni v Zgodovinskem arhivu Celje. Na tem mestu pa zopet trčimo, kljub njihovemu uničenju, na vprašanje slovenskih arhivov in številom zaposlenih v njih. Če namreč to število primerjamo z ostalimi državami nekdanjega komunizma, spoznamo, zakaj se pri nas resnica le stežka prebija na površje.

Knjiga torej ni zajetna, je pa zelo berljivo napisana. Ne skopari z objavljenimi arhivskimi dokumenti, fotografijami, imeni odgovornih ipd. Lep zgled, ki bi mu lahko sledilo vsako lokalno okolje! Avtor je lahko zgled tudi pri zavidanja vrednem jasnem izražanju, ki dejstev nikoli ne zavija v sprenevedanje. Ostaja pa kompleksen: ne naslaja se z opisovanjem podrobnosti, jih pa vsaj omeni ali preleti.

V uvodu spoznavamo odločnost in organiziranost komunistov ter njihov zagrizen boj za oblast. Še marca 1945 jih je bilo namreč v mestu Celje le sedemindvajset (12 ilegalcev in 15 legalcev). Vseeno so si upali prizadevati za svoj pohod na oblast tudi v skoraj popolnoma nemogočih okoliščinah. Občudovanja vredna moč premišljene hujskaške propagande! Objavljeni so tudi zapisniki partijskih sestankov, kjer so organizirali „spontane“ demonstracije.

Po vzpostavitvi oblasti sledi razdelek o poboju civilistov in vojnih ujetnikov. Najprej je opisana organizacija OZNE in njena vpetost v partijsko strukturo. Sledijo kruta dejstva, ki so večinoma zavita v statistiko, ki je sicer grozljiva, pa vendar v veliki meri ostaja le pri številkah. Tudi te so dovolj sporočilne. O pobojih civilistov in njihovih spremljevalnih dejavnostih je avtor zbral zanimiva arhivska poročila celjske Ozne nadrejenim centrom moči – Ozni in partiji. Zgovorni so tudi odgovori iz Ljubljane na teren. Podrejenemu so očitali premalo streljanja, drugega pa so nagovarjali naj ne bo preoster. Hkrati so potekali poboji vojnih ujetnikov. O tem pričajo objavljeni arhivski dokumenti zadevnih poročil, prikazi lokacij morišč oziroma grobišč, pa tudi vladna okro-[Stran 124]žnica z navodili o takojšnji odstranitvi („zravnati z zemljo!“) pokopališč in celo posameznih grobov. Kako taka okrožnica deluje v praksi, sem izkusil na lastni koži spomladi leta 1990. Med služenjem vojaškega roka sem bil namreč del priložnostne skupine, ki je sadila smrekice v gozdu nekje na pobočju Pohorja. Po širitvi nekega makadamskega križišča smo jih sadili v miru, dokler ni prišel „nekdo“ in mojega nadrejenega opozoril, naj me odstranijo, ker naj bi, če bom kaj videl, okrog kaj govoril … Takrat sploh nisem razumel, da je bila JLA v pomoč za prikrivanje komunističnih zločinov.

Sledita poglavji o Teharjih, v katerih preletimo pomembne točke od ustanovitve, definicije (uničevalno koncentracijsko taborišče oz. taborišče smrti) do preoblikovanja v Zavod za prisilno delo Teharje. Sledi skica otroškega taborišča Petriček. Revolucionarji se očitno niso veliko spraševali, kako prevzeti vzvode gospodarske moči. Kot si sledijo naslovi: najprej izgon pripadnikov nemške narodne manjšine iz Celja, nato nasilne razlastitve premoženja (zaplembe, agrarna reforma, nacionalizacija). Zgovorni so objavljeni spiski različnih celjskih gospodarskih subjektov. Zaključek prevzema gospodarske moči in utrjevanja oblasti predstavljajo politični sodni procesi. Že takrat so se nekateri sodniki nalezli politično motiviranega sojenja. Delo sodišč naj bi bilo po njihovi lastni izjavi „zavarovanje državne družbene ureditve“. Še vedno zveni nekam znano, mar ne? Izpostavil bi procese proti lastnikom industrijskih in obrtnih podjetij ter trgovcem. Lov nanje se je zaprl šele, ko so jih uničili do zadnjega. Knjiga se sicer zaključi z zatiranjem verske svobode, kjer izstopa uničenje evangeličanske cerkve v mestu. Najbolj pa se me je dotaknilo pričevanje takrat petnajstletnega dekleta, ki je z osem let starim bratcem na dan smrtne kazni v ljubljanskem zaporu še zadnjič obiskala svojega očeta trgovca Pšeničnika.

Ob prihajajoči obletnici prezgodnje smrti Elze Premšak bi si ta gospa zaslužila spomenik v Celju ali Ljubljani. Takrat 33-letna je že leta 1947 javno spregovorila o povojnih pobojih ter o tem celo obvestila britansko vlado. S tem si je noseča zaslužila, da so jo obsodili na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila izvršena 25. maja 1947. Zmogla je redko lastnost, da je v tistem zmedenem času obdržala popolno moralno držo in se ni obotavljala izreči resnice.

Milko MikolaCelje v plamenih revolucijeRevolucionarno nasilje v Celju v prvih povojnih letihZaložba: Celjska Mohorjeva družba, 2015 mehka vezava, 200 straniFormat: 16,5 x 25 cm

Slika 62. Milko Mikola
Celje v plamenih revolucije
Revolucionarno nasilje v Celju v prvih povojnih letih
Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2015 mehka vezava, 200 strani
Format: 16,5 x 25 cm
[Stran 134]

12. In memoriam

12.1. Marija Bevčar Bernik (1929–1916)

Avtor:
Alexander Jerman

12.1.1.

Slika 63. Socialna akademija

Rodila se je 25. marca 1929 v Gorenjem Polju nad Anhovim (Primorska) kot drugi otrok od skupno osmih, ki sta jih rodila in vzgojila starša, mati Angela, rojena Boltar, in oče Anton Bevčar. Mlada Marija je v rojstnem kraju še v času italijanske okupacije končala osnovno šolo, v Gorici je obiskovala italijansko in slovensko gimnazijo (1943–45). Po koncu druge svetovne vojne se je zaradi komunistične okupacije s 16 leti z družino morala umakniti. Družina je odšla v begunsko taborišče v Cremoni, sama pa je odšla v italijansko begunsko taborišče v Senigalliji, kjer je imela nekaj slovenskih stikov. Tam je leta 1947 maturirala na slovenski taboriščni gimnaziji, nato pa (po dostopnih podatkih) še na klasičnem liceju v Gorici. V negotovem času po vojni se ji je ponudila priložnost študija medicine na medicinski fakulteti univerze v Zaragozi. Čeprav se je njena družina odločila za selitev v daljno Argentino, se je sama odločila za študij v Španiji, kjer je leta 1952 diplomirala cum laude. Opravila je tudi dveletni podiplomski študij na oddelkih za splošno medicino in na pediatričnem inštitutu. Ob komunistični okupaciji slovenske domovine, izseljeni družini v Argentini in možnostih študija in dela po svetu je prišel čas za naslednjo odločitev – kje ustvariti dom, kje nadaljevati strokovno pot? Tudi zato, ker je že na univerzi v Zaragozi spoznala Jožeta Bernika, s katerim se je zaročila, se je v njej oblikovala dokončna želja, da bi svojo pot nadaljevala v Združenih državah Amerike. Ob velikem trudu ji je uspelo pridobiti specializacijo iz interne medicine v ZDA. Najprej je morala opravljati ponovno pripravništvo v bolnišnici St. Joseph Hospital (Joliet, Illinois, 1954–55), nato pa je pričela s specializacijo v bolnišnicah Henrotin in Passavant Memorial (sedanja Northwestern Memorial) v Chicagu, v zvezni državi Illinois, ki jo je uspešno zaključila leta 1958. Poleg kliničnega dela z bolniki, pedagoškega in andragoškega dela na univerzi jo je privlačilo znanstvenoraziskovalno delo. Svojo poklicno pot je izredno uspešno nadaljevala do redne profesure; bila je članica Sekcije za nefrologijo in hipertenzijo in zdravnik konzultant na Medicinski fakulteti Northwestern University, delala pa je tudi kot učiteljica klinične medicine (Cook Country Hospital, 1964–1968). Bila je raziskovalka in vodja Laboratorija za tkivne kulture in celično biologijo ledvic (1964–1980) ter vodja več raziskovalnih projektov, avtorica številnih člankov in tudi recenzentka za številne ugledne revije. Njeni dosežki so pomagali graditi pot do zelo uspešnih zdravil za zdravljenje krvnih strdkov, ki so izredno pomembni v sodobni medicini. Svoje dosežke je objavljala v številnih priznanih strokovnih revijah, za delo pa je prejela tudi posebne nagrade. Posebej odmeven uspeh je dosegla z razvojem posebne kinematografske tehnike (angl. timelapse), s katero je pod mikroskopom snemala obnašanje celic. Bila je direktorica Life extension institute v Chicagu (1980–1985) ter članica več univerzi-[Stran 135]tetnih združenj, med njimi Medicinskega etičnega komiteja (1972–1976), članica sedmih ameriških zdravniških združenj, med njimi Ameriškega združenja žensk v zdravstvu (American Medical Women’s Association), in članica mednarodnega združenja za trombozo (International Society of Thrombosis and Hemostasis). Leta 1998 se je profesionalno upokojila, še vedno pa je ostala povezana s svojo stroko.

V poletju leta 1955 sta se 6. avgusta z zaročencem Jožetom Bernikom poročila v slovenski cerkvi sv. Štefana v Chicagu. Njun dom je postal zatočišče mnogih ljudi: skupaj z možem sta med domoljubnimi izseljenci pogumno in radodarno spodbujala predvsem umetnike, z nakupi umetnin sta veliko prispevala k razvoju slovenske umetnosti. Njuna zasebna zbirka se je večala in vključevala številna dela, ki v povojnem času zaradi totalitarne komunistične ideologije niso imela mesta v domovini svojih ustvarjalcev. Bila sta tudi podpornika dogodkov, organizacij in slovenskih ustanov. Gospod Jože Bernik je bil med ustanovitelji Slovenskega kulturnega centra v Lemontu. Več kot dvanajst posameznikom, predvsem študentom z raznih koncev sveta, predvsem pa slovenskih korenin, sta v zavetju svojega doma omogočila bivanje v ZDA, medtem ko so se šolali ali izpopolnjevali na raznih univerzah. Njuna zakoreninjenost v slovenski kulturi in zvestoba identiteti – kljub življenju v tujem okolju – sta rodila vidne sadove. V burnem času osamosvajanja Slovenije sta pri pripravah aktivno sodelovala. V času, ko je bil njen mož dr. Jože Bernik predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, je sama sodelovala na srečanjih slovenskih zdravnikov. Leta 1997, ko je dr. Jože Bernik s podporo pomladnih strank kandidiral za predsednika Republike Slovenije, mu je zvesto stala ob strani in ga podpirala. Preselila sta se v Slovenijo z željo, da bi lahko ohranila povezanost med dvema domovinama. Del zbirke umetniških del sta v želji po naravni prisotnosti izseljenih slovenskih umetnikov v slovenskem prostoru darovala Zavodu sv. Stanislava, v septembru 2013 pa je to razstavo slik in plastik gostila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V njej so predvsem dela Franceta Goršeta, Bare Remec ter Iva Šubica. Avtor razstave je razloge, ki so vodili v izseljenstvo, delo in življenje v nasilni ločitvi od domovine nekoliko nerodno skril v pozabo (»Spomin na nastanek in rast zbirke z leti zbledel«), a je vseeno priznal pomembnost ponovne vrnitve v slovenski kulturni prostor: »Vsem razstavljenim delom pa je skupno to, da so zdaj v Sloveniji prvič javno predstavljena.« Končno je prišlo tudi do znanstvenega priznanja gospe Mariji Bernik, ko je 14. januarja 2014 Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije v sodelovanju s Slovenskih nefrološkim društvom in Inštitutom za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani pripravilo strokovno srečanje v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Po več kot 40 letih je bil v Sloveniji prvič predstavljen in predvajan znanstveni film »The Human Kidney in Culture« (Človeška ledvica v celični kulturi), ki je že leta 1969 prejel nagrado na Mednarodnem kongresu znanstvene in didaktične kinematografije v Padovi, doživel mednarodni uspeh in bil povod za številna vabljena predavanja in tudi visoko citiranost njenih objav v strokovnih revijah.

Novembra 2015 ji je priznanje dala tudi stranka Nova Slovenija in ji za njeno »življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji ter za bistven prispevek pri ustanovitvi in delovanju Nove Slovenije« podelila naziv častne članice.

Ostala je povezana s sestrami, brati, nečaki in nečakinjami v Argentini, nečakinjo v Združenih državah Amerike in bratranci v Sloveniji. Po bolezni, v kateri je potrpežljivo prenašala bolečino, se je poslovila od nas na veliko noč, 27. marca 2016, komaj dva dni po dopolnjenem 87. letu starosti. »Potrpežljivost, poštenost, spoštovanje do sočloveka, pravičnost, smisel za dobro in slabo, visoka pričakovanja do sebe in [Stran 136]drugih in močna vera v Boga« – to so vrednote, zaradi katerih je kot mlado dekle morala zapustiti slovensko zemljo. V zadnjih dneh so bili ob njej sorodniki in znanci, ki so priče, da je v svojem življenju te vrednote živela in jih prenašala v prihodnji rod, saj smo jih zapisali, kot se jih spomni njena nečakinja gospa Lučka Radoš. Verjamemo, da jo je na praznik vstajenja Gospod sprejel v družbo njenega moža Jožeta in svetih. Naj počiva v Njegovem miru!

12.2. Profesor dr. Francè Loretto (1927–1916)

Avtor:
Kajetan Gantar

12.2.1.

Čedalje manj je prič, ki so preživele mučilnico v prostorih Škofijske gimnazije v Šentvidu. Kot znano, se je stavba te prve slovenske gimnazije po drugi svetovni vojni spremenila v koncentracijsko taborišče, za mnoge v zadnjo postajo križevega pota pred brezni Kočevskega roga. Ena redkih še preživelih prič je bil dr. Francè Loretto, ki ga je po dolgotrajni bolezni letos v tednu pred cvetno nedeljo Bog poklical k sebi.

Če se prav spominjam, sem se s Francetom Lorettom prvič srečal pred več kot štirimi desetletji, septembra 1973 v Gentu, središču belgijske Flandrije, na kolokviju klasičnih filologov (Colloquium Didacticum Classicum). Na srečanje je prišla večja skupina latinistov iz Avstrije, več kot dva ducata. Ko smo se med sabo pogovarjali in drug drugemu predstavljali, malo po nemško, malo po latinsko, me je eden od njih na moje presenečenje ogovoril v brezhibni slovenščini. Kmalu sva se spoprijateljila in najino prijateljstvo se je poglobilo na naslednjem kolokviju, čez dve leti v Innsbrucku na Tirolskem, še bolj pa v naslednjem desetletju, ko sem več let kot gostujoči profesor skoraj vsak teden predaval na graški univerzi.

Francè mi je povedal, da je rojen Ljubljančan. Oče mu je bil pravnik, zaposlen v vodstvu podjetja, ki so mu rekli črni konzum. Konzumi so v kriznih časih s plačilom na odlog revnim družinam lajšali nakup osnovnih živil; črni konzum je bil z ugodnimi cenami konkurenca razvejani mreži rdečih konzumov.

Jeseni 1939 se je Francè vpisal v klasično gimnazijo v Ljubljani.V prvi razred je bilo vpisanih 50 dijakinj v paralelki a, več kot 200 dijakov pa v paralelkah b c d e. V gimnazijskem izvestju so imena odličnjakov tiskana s krepkimi črkami: v paralelki 1e sta dva odličnjaka, eden njiju je Franc Loretto. Iz dekliške paralelke (1a) se je Francè spominjal imena odličnjakinje Erike Mihevc, poznejše profesorice grščine in moje dolgoletne najožje sodelavke.

Ko so pred koncem vojne (februarja 1945) razglasili mobilizacijo njegovega letnika (1927), ga je stric, mamin brat dr. Ignacij Lenček, docent Teološke fakultete, ki je bil takrat domobranski vojni kurat, zaradi krhkega zdravja vzel k sebi v pisarno, da mu ne bi bilo treba v nemško delovno organizacijo Todt.

Ker ni nosil orožja, je konec vojne in prihod partizanske vojske mirno in brez zlih slutenj pričakal doma. Toda že čez nekaj dni so prišli ponj trije nekdanji sošolci s klasične gimnazije in mu rekli, da mora z njimi v stavbo Kazine, kjer je bilo vojaško poveljstvo Ljubljane. Od tam je moral v Šentvid, v poslopje škofijske gimnazije, od koder so tovornjaki noč za nočjo vozili zapornike na množične likvidacije v Kočevski rog in na druga morišča.

V osrednji stavbi je na kraju, kjer je bila nekoč gimnazijska kapela, stisnjen kot v ribji konzervi, preživel tri grozljive mesece, najhujše v življenju, ko je s tesnobo v srcu noč za nočjo čakal, kdaj bodo klicali tudi njegovo ime. Ko se je pozneje nekoč, že po naši osamosvojitvi, z mano odpravil v Ljubljano, me je prosil, naj ga najprej peljem v šentviško gimnazijo, da še enkrat vidi svojo nekdanjo ječo. [Stran 137]Čeprav je bila osrednja stavba, potem ko jo je desetletja uporabljala in zanemarjala jugoslovanska armada, povsem neprepoznavna, je Francè v njej takoj našel kraj bridkih spominov. Ob odhodu iz stavbe, ki je takrat že prešla v posest nekdanjemu lastniku, ki jo je začel obnavljati, da bi spet služila svojemu poslanstvu, je daroval za obnovo stavbe večjo vsoto šilingov, v zahvalo za svojo čudežno rešitev, kot mi je pripomnil. Zares je bil zanj to pravi čudež, saj tiste tri mesece ni več verjel, da bo živ prišel iz tega pekla.

Po amnestiji avgusta 1945 se je iz šentviških zaporov vrnil domov, a mu niso dovolili, da bi se vpisal na gimnazijo in nadaljeval šolanje. Tudi očetu so grozili in ga šikanirali, tako da je ostal brez službe in brez izgledov za zaposlitev. Tudi maminim sorodnikom (med njimi sta bila dva brata duhovnika) so že med vojno večkrat grozili. Zato se je najmlajša mamina sestra, slavistka Joža Meze, pred koncem vojne s še ne polletno hčerko Vladko odločila za beg čez Ljubelj. Toda v takratni zmedi je Vladka med potjo zbolela za pljučnico in – kljub takojšnji zdravniški pomoči – na Golniku umrla. Njena mama je bila nato iz Vetrinja – po znani angleški prevari – vrnjena v Jugoslavijo in se nazadnje znašla v istih šentviških zaporih kot njen nečak Francè. 1

Nazadnje se je moral Francetov oče sprijazniti s tem, da so ga ob povojnem etničnem čiščenju uvrstili na seznam „folksdojčerjev“, ker se je menda eden njegovih dedov v davnini priselil iz Gornje Avstrije v naše kraje.To je seveda pomenilo izgon z zaplembo vsega imetja. A čeprav je bilo hudo, so Lorettovi ob prehodu iz Jugoslavije čez mejo v Avstrijo začutili pravo olajšanje.

Francè je nato najprej nekaj časa preživel v

France po slovesni podelitvi doktorskega naslova leta 1957

Slika 64. France po slovesni podelitvi doktorskega naslova leta 1957

izseljenskih taboriščih. Nato je v Gradcu, kjer je oče kot diplomiran pravnik kmalu dobil službo profesorja na Trgovski akademiji (Handelsakademie), nadaljeval šolanje na gimnaziji in se po maturi vpisal na univerzo. Študiral je klasično filologijo pri velikih učenjakih, kakršen je bil npr. bizantolog Endre von Ivanka ali Viktor Pöschl, takrat še docent, [Stran 138]pozneje profesor na univerzi v Heidelbergu in eden najbolj tenkočutnih interpretov Vergilijeve poezije. 2

Študij je zaključil leta 1956 z izdelavo in zagovorom doktorske disertacije z naslovom Sanje in vera v sanje v zgodovinskih delih Grkovin Rimljanov. Temu je 14. marca 1957 sledila slovesna promocija, nato se je zaposlil kot profesor na eni graških gimnazij. Že med študijem je spoznal svojo izvoljenko Ingrid Emersberger, ki je prav tako na graški univerzi študirala klasično filologijo in ki ji je oče, po poklicu profesor telesne vzgoje, zgodaj umrl. Z njo se je leta 1957 poročil. Tudi Francetu je oče že dve leti pred poroko umrl. Pozneje, aprila 1974, mu je v Gradcu umrl tudi stric Nace, 3 ki se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, od tam v Italijo, pozneje pa je deloval med našimi rojaki v Argentini in nazadnje tudi v Nemčiji. Kljub večkratnim prošnjam mu jugoslovanske oblasti niso hotele izdati dovoljenja za vrnitev, niti za obisk domovine. Kot sladkorni bolnik je zadnje mesece živel pri svoji sestri Katarini v Gradcu. Tam je umrl in bil tudi pokopan, saj se mu ni izpolnila poslednja srčna želja, truplo da v zemlji domači leži. 4 Lorettova mama je kot vdova še za sedemnajst let preživela moža in do smrti (1900) vzdrževala stike s svojima sestrama v Sloveniji. Naj pripomnim, da je Franceta in njegovo mamo pretresel še en žalosten dogodek: februarja 1960 jima je v cvetu mladosti za anevrizmo umrla Katica (Käthe), Francetova tri leta mlajša sestra, po poklicu učiteljica matematike in umetnostne zgodovine na meščanski šoli v Fürstenfeldu pri Gradcu. 5

V zakonu so se Francetu in Ingrid rodili trije otroci: Alexander, Andreas in Claudia. Dočakala sta tudi rojstvo šesterice vnukov in petih pravnukov. Vsi otroci so doštudirali in vsi so bili uspešni v svojih poklicih: Andreas kot policijski inšpektor v Gradcu, Alexander kot ravnatelj ene tamkajšnjih osnovnih šol, Claudia pa učiteljica verouka v smučarskem paradižu v slikoviti dolini Aniže (Ennsthal). V svojo filološko znanost se je Francè vse življenje poglabljal in užival ugled dobrega pedagoga, priljubljenega profesorja in priznanega strokovnjaka. Že zgodaj je prejel od Zveznega ministrstva za prosveto na Dunaju kot priznanje naziv višji študijski svetnik (OSTR): tista leta je bil najmlajši Oberstudienrat v deželi Štajerski.

Tudi v znanosti Francè ni stagniral, ampak je ves čas intenzivno sledil novim odkritjem in kritično spremljal pomembnejše objave s področja klasične filologije. O tem pričajo številne in poglobljene recenzije, ki jih je objavljal v strokovnih revijah; pri tem so ga najbolj zanimali predvsem najvišji vrhovi rimske poezije, od Plavtovih komedij do Vergilijeve epike in Horacijeve lirike. 6

Še posebej pa je veljal za enega najboljših poznavalcev rimskega misleca in velikega be-[Stran 139]sednega umetnika Seneka. V življenjski usodi in v tragičnem liku Seneke je odkrival sorodno dušo in podoživljal podobne tragične usode svojih sodobnikov. Za ugledno založbo ReclamVerlag je prevedel več knjig Senekovih pisem Luciliju (Epistulae morales ad Lucilium) in drugih besedil, med njimi pretresljiv tolažilni spis materi Helviji (Ad Helviam matrem de consolatione). V graški reviji Janus je objavil več tehtnih prispevkov o Seneki kot najglobljem mislecu poganskega Rima, ki ga je Neron, nastopaški blefer in intrigantski komedijant na cesarskem prestolu, do kraja izmozgal in izigraval, nazadnje pa brez skrupulov pognal v smrt.

Najbrž ni slučaj, da ga je brezobzirna in mračna figura cesarja Nerona, prvega okrutnega preganjalca kristjanov, ob tem pa tudi tragična usoda filozofa Seneka kot Neronove žrtve, vse življenje, do smrti, globoko vznemirjala. Zato tudi ni naključje, da so svojci Francetovi osmrtnici kot motto dodali Senekovo misel: Dies iste, quem tamquam extremum reformidas, aeterni natalis est. „Tisti dan, ki se ga najbolj bojiš, kot da bi bil tvoj zadnji, je rojstni dan večnosti.“ Globoko so mi v spominu najini pogovori v njegovem gostoljubnem graškem stanovanju na Vogelweiderstrasse 44. Spominjam se najinih debat o apokrifni, a morda le ne popolnoma za lase privlečeni korespondenci med filozofom Seneko in apostolom Pavlom. 7 Kot znano, je apostol Pavel – verjetno v času, ko Seneka še ni padel v nemilost pri Neronu – v Rimu užival privilegij, da je v nekakem hišnem priporu „z vso svobodo in brez vseh ovir“ lahko oznanjal Božje kraljestvo (Apd 28, 16–31). Kakšna razlika med Pavlovim zaporom v antični davnini v imperialnem Rimu in hermetično zaprtimi, od zunanjega sveta odrezanimi podzemnimi udbovskimi celicami na ljubljanski Povšetovi v barbarskem dvajsetem stoletju! Nič kolikokrat sva vzporejala in secirala relevantna mesta iz Apostolskih del in iz Senekovih traktatov in pisem. Zaključek teh debat je največkrat izzvenel v misli, da je Seneka skoraj že nekak kristjan pred nastopom krščanstva, kar so slutili tudi že cerkveni očetje: Tertulijan najbrž ni brez vzroka o Seneki zapisal, da je „pogosto naš“ (saepe noster). Ali kot bi to najbrž formuliral naš pisatelj Lojze Rebula: katehumen, ki ga je treba samo še krstiti. In nekako v tem smislu izzveni tudi ena Lorettovih najprodornejših razprav, kjer razglablja o podobi Boga pri Seneki, pri čemer svoja razmišljanja s tehtnimi argumenti uokvirja v širši zgodovinski kontekst cesarskega Rima. 8

Naj ob koncu dodam, da Francè tudi popkovine s slovenstvom, ki ga je vezala po materi Katarini in po narodno zavedni družini Lenčkovih, ni pretrgal, čeprav je bil brez dvoma (povsem upravičeno) razočaran nad mačehovskim odnosom Slovenije do njega in njegovih najbližjih. Morda si je – kot Goethejev Faust – kdaj pa kdaj mislil: Zwei Seelen wohnen, ach, in meiner Brust. „Dve duši, ah, mi v prsih bivata.“ Seveda so njegovi otroci, vnuki in pravnuki organsko vraščeni v avstrijsko okolje. Vendar pa npr. Lorettova žena Ingrid slovenščino tako dobro obvlada, da je lahko vedno brez težav sledila najinim slovenskim pogovorom in me kdaj kar sama od sebe presenetila s kakim lepim slovenskim stavkom. Tudi kulturno in politično dogajanje v nekdanji domovini je Francè z zanimanjem spremljal in gojil stike s slovenskimi kulturniki in razumniki, zlasti z disidenti in oporečniki. Če je npr. pokojni pisatelj Žarko Petan kdaj potoval skozi Graz, se je z njim, če je le mogel, vedno rad srečal in dolgo pogovarjal. In ko je pred četrt stoletja v posebni seriji revije Živa antika izšla zbirka latinskih verzificiranih prevodov in tudi nekaterih izvirnih pesmi profesorja Silva Kopriva, je eno najtehtnejših [Stran 140]ocen te zbirke objavil Francè v graški reviji Janus.9 9

Tudi za fenomen slovenščine kot jezika se je – kot rojen filolog – živo zanimal in v pogovoru ob konkretnih primerih rad načenjal razna terminološka, dialektološka ali pravopisna vprašanja. Nekoč me je npr. vprašal, zakaj je Sovrè v priimku nad črko e v zadnjem zlogu vedno zapisal krativec. Pojasnil sem mu, da so v zasavskih hribih, od koder je Sovrè doma, ta priimek spočetka naglašali na prvem zlogu (Sóvre), šele pozneje se je po vzoru podobnih priimkov (Stelè, Rodè, Molè, Remšè, Tomè, Mezè) akcent pomaknil na zadnji zlog. „Potem pa bi moral v slovenščini tudi jaz svoje ime na koncu vedno opremiti s krativcem,“ je pripomnil. In res se mi je v knjige svojih prevodov, ki mi jih je s posvetili poklanjal, poslej vedno podpisal kot Francè (čeprav je bil v uradnih dokumentih seveda Franz). 10

Svojim posvetilom je rad lastnoročno pripisal tudi kak daljši citat iz Seneke v latinskem izvirniku, najrajši kako misel s poudarki na ekološki osveščenosti. Takšna je npr. misel iz 120. pisma Luciliju, ki mu je bilo še posebej pri srcu: 11 Ideo magnus animus conscius sibi melioris naturae dat quidem operam ut in hac statione qua positus est honeste se atque industrie gerat, ceterum nihil horum quae circa sunt suum iudicat, sed ut commodatis utitur, peregrinus et properans. „Zato pa si plemeniti duh, ki se zaveda bistva svoje boljše narave, prizadeva, da bi se dostojno in dejavno zadrževal na mestu, na katero je bil postavljen; ničesar od tega, kar ga obdaja, ne šteje za svojo last, ampak vse to koristi le kot nekaj sposojenega, kot tujec, ki se mu nekam mudi.“12

Kot osveščen in odgovoren okoljevarstvenik, o čemer je pričalo tudi že samo geslo na vhodnih vratih njegovega stanovanja, je z Ingrid velikokrat prepešačil in prekolesaril vso bližnjo in daljno graško okolico. Dokler mu je zdravje dopuščalo in je bil pri močeh, je rad hodil na sprehode in izlete na bližnje vzpetine, v mlajših letih tudi na kak višji vrh, zlasti rad na 1445 metrov visoki Schöckl, od koder je občudoval lepote dežele Štajerske, ki velja za „zeleno srce Avstrije“, in vso neokrnjeno naravo Božjega stvarstva.

In zato najbrž tudi svoje nemškoslovenske dvojezičnosti ni občutil kot neko breme ali zavoro, ampak kot nekakšno čisto naravno danost, kot svojevrstno notranjo obogatitev, kot od Boga poklonjeni blagoslov.

Profesor dr. Francè Loretto(Ljubljana 3. junij 1927– Graz 9. marec 2016)

Slika 65. Profesor dr. Francè Loretto
(Ljubljana 3. junij 1927– Graz 9. marec 2016)

13. Na platnicah

13.1.

13.1.1.

Slika 66.

13.2. Temelj prihodnosti

13.2.1. Zbornik ob 70. obletnici konca vojne in revolucije

Slika 67.

Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na se drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.

Prof. Justin Stanovnik

Notes

1.

1 Trenutno delovanje njenega Agitpropa si sicer najlažje potrdimo ob nedavnem razkritju lastniške strukture POP TV in KANAL A, ki jo je na Vročem stolu nakazal nekdanji šef Davčne uprave RS Ivan Simič. Ob njegovi lastni nemoči ob medijskem nesramnem etiketiranju, zavajanju in zmontiranih “resnicah” o njem samem je kar sam na hitro preveril lastništvo PRO Plusa, družbe lastnice omenjenih televizij. Ugotovil je, da njihov lastnik “izvira” z Nizozemskih Antilov in da so torej na teh otokih očitno zelo zavzeti za dosežke slovenske revolucije, za pravice istospolnih v Sloveniji in podobno, strašno pa jih jezi na primer, če se postavi kak spomenik kje v Grahovem in v takem primeru takoj navežejo vezi z lokalnim združenjem bivših revolucionarjev. Tako v njihovi režiji posnamejo in do neprepoznavnosti zmontirajo zgodbo o izdajalskih kmetih z Notranjske … Zanimivi so tile Nizozemci s Karibskega morja…

1.

1 Lorettova teta, profesorica Joža Meze, je pozneje izdala knjigo spominov z naslovom Življenje je lepo, kljub vsemu (Trst 2002) in v njej v pretresljivih besedah opisala smrt svoje petmesečne hčerke Vladke, pa tudi svojo kalvarijo na begu, trpljenje v šentviškem taborišču, kjer je nekoč po naključju opazila tudi svojega nečaka Franceta (str. 51). Njene kalvarije pa s tem še ni bilo konec, ampak se je nadaljevala štiri leta pozneje, ko je morala v zloglasne udbovske zapore na Povšetovi in v Ferdreng, od tam pa v zapore na škofjeloškem gradu in v Brestanici. Zanimive so tudi prve strani v tej knjigi (str. 5–17), kjer opisuje svoje sorodstvo, družino Lenček s sedmimi otroki, med katerimi je bila Katarina, mama Franca Loretta, najstarejša, ona sama (Joža) pa najmlajša. Še posebno zanimivi so v knjigi njenih spominov opisi politične in svetovnonazorske razslojenosti te družine, v kateri je bil – poleg dveh duhovnikov (omenjeni dr. Ignacij Lenček in lazarist Ladislav Lenček) – eden od bratov (geodet Miro) partizan, „po vojni kar vpliven v komunističnih krogih“ (str. 8).

2.

2 Mimogrede naj omenim, da je bil prof. Viktor Pöschl poročen z Ljubljančanko, ki je v mladih letih obiskovala predavanja iz umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi (pri Izidorju Cankarju), po vojni pa je njeno držino doletela podobna usoda kot družino Lorettovih: pod pretvezo, da so „folksdojčerji“, so bili izgnani iz Jugoslavije.

3.

3 T.j. dr. Ignacij Lenček. Njegova življenjska pot kot tudi pastoralna in znanstvena dejavnost so podrobno opisane v uvodni študiji k izboru njegovih razprav in člankov, ki jo je napisal (in ki je knjigo tudi uredil ) Alojzij Geržinič; knjiga je izšla pri Slovenski kulturni akciji pod naslovom Rast v resnici in ljubezni (Buenos Aires 1984, 471 strani).

4.

4 Pozneje je najmlajša sestra, Joža Meze, dvajset let po bratovi smrti dala ime dr. Ignacija Lenčka vklesati v ploščo na svojem družinskem grobu na ljubljanskih Žalah. Za razliko od starejšega Ignacija se je mlajši brat Lado (1914–1993) leta 1990 lahko vrnil iz Argentine v Slovenijo, kjer je februarja 1993 tudi umrl in je pokopan na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi. Oba brata, Ignacij in Lado, sta bila ustanovna člana Slovenske kulturne akcije v Argentini; Lado je celo priskrbel prostore za ustanovni sestanek SKA.

5.

5 Okoliščine njene zgodnje in nepričakovane smrti podrobno in občuteno opisuje Joža Meze v omenjeni knjigi svojih spominov (str. 23–24).

6.

6 Recenzije o monografijah, namenjenih interpretacijam teh pesnikov, je Loretto objavljal v avstrijskih strokovnih revijah Anzeiger für die Altertumswissenschaft (v Innsbrucku) ter Grazer Beiträge in Janus (v Gradcu). Posebno prodorni in odmevni pa sta bili njegovi recenziji pomembnih knjig dveh najvidnejših italijanskih filologov, ki sta bili objavljeni v nemški reviji Gymnasium (Heidelberg): Antonio La Penna, Orazio e la morale mondana europea (Firenze 1969); Francesco della Corte, Da Sarsina a Roma – Ricerche Plautine (Firenze 1970).

7.

7 Spominjam se, da je Loretto z nekim kolegom pripravljal tudi kritično izdajo te apokrifne korespondence z latinskim komentarjem.

8.

8 Franz Loretto, Gedanken zu Senecas Gottesbild (Janus 30, Graz 2009), 716.

9.

9 Silvester Kopriva, Versus Latini.. Živa antika, Singulares editiones, No 8 (Skopje 1989), recenzija, objavljena v reviji Ianus 11 (Graz 1990), 108–109.

10.

10 Poklonil mi je enajst knjig svojih prevodov. V najstarejši (deseta knjiga Kvintilijanove Institutio oratoria), ki jo je z latinskim tiskanim besedilom posvetil svojemu profesorju (praeceptori incomparabili) Endreju von Ivánka ob njegovi sedemdesetletnici (1974), se mi je podpisal še s primkom kot F. Loretto. Med naslednjimi prevodi, ki pa se vsi nanašajo na Seneko, imata dva najstarejša (iz leta 1977 in 1980) podpis France, nato (1982) Franz, vsi poznejši (1985, 1987, 1996, 2000, 2001) pa vedno samo še Francè. Vmes (z letnicama izida 1988 in 1993) sta še dve knjigi z latinskim posvetilom (Caietano, amico carissimo, d.d.d), v kateri se je seveda podpisal kot Franciscus.

11.

11 Iz tega Senekovega pisma je npr. vzet tudi prej omenjeni motto v Lorettovi osmrtnici.

12.

12 Besedno zvezo magnus animus sem tukaj – po Lorettovem vzoru – poslovenil kot „plemeniti duh „(ein edler Geist), čeprav se dobro zavedam, da se za tem izrazom skriva v vsej svoji kompleksnosti težko prevedljivi antični etični ideal, ki se v latinščini označuje kot magnitudo animi (v grščini kot megalopsychía), o katerem so antični misleci (zlasti Aristoteles v Nikomahovi etiki) velikokrat zelo intenzivno razglabljali.

Datum: 2016-01-06