Zaveza št. 01

Zaveza št. 1Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojniElektronska izdaja

Zaveza št. 1
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2009

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Slovenska zaveza

Avtor: Tone Drobnič

1.1.1.

Ideji narodne samostojnosti in svobode so se Slovenci zavezali že davnega leta 1848 z zamislijo Zedinjene Slovenije. Leta 1917, ko je dr. Anton Korošec sredi prve svetovne vojne v avstrijskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, smo to željo začeli uresničevati. Pot, na katero smo se podali, pa je dolga in težka.

Leta 1918 smo najprej ustanovili samostojno Državo SHS. Že čez mesec dni so nas »zedinili« v Kraljevino SHS in nam leta 1921 s centralistično vidovdansko ustavo vzeli zadnje ostanke lastne oblasti. Leta 1929 smo s šestojanuarsko diktaturo zgubili parlamentarno ureditev in z vsiljeno ustavo leta 1931 postali zgolj upravna enota unitaristične Kraljevine Jugoslavije.

Po sporazumu o hrvaški avtonomiji leta 1939 se je zasvetilo upanje, da bomo tudi Slovenci vsaj na delu svojega narodnega ozemlja, saj Zedinjene Slovenije nikoli ni bilo, zopet dosegli politično samostojnost. To luč pa je kmalu upihnil vihar druge svetovne vojne.

Ta smrtni vihar sta za slovenski narod usodno zasukali dve totalitarni ideologiji: komunistična, poosebljena v Kominterni in Sovjetski zvezi s Stalinom, in fašistična z nacistično Nemčijo in Hitlerjem na vrhu. Tesno zvezani s paktom o prijateljstvu sta začeli pohod za razdelitev Evrope. Tudi Jugoslavijo sta uničili vzajemno: Kominterna z notranjim razkrojem, Hitler z vojaškim napadom aprila 1941. Okupatorji so Slovenijo razkosali na tri dele, si jih prilastili in zlasti na nemškem delu začeli preganjati vse, kar je bilo slovensko. Komunisti zaveznikom Sovjetske zveze niso nasprotovali, narodno nesrečo so sprejeli kot priložnost za izvedbo že dolgo napovedane razredne revolucije.

Demokratično misleči Slovenci so začeli pripravljati odpor okupatorskim silam. Že aprila 1941 je katoliška mladina v Ljubljani ustanovila »Slovensko legijo«, malo zatem so Sokoli ustanovili »Sokolsko legijo«, še kasneje so bolj liberalno usmerjene skupine ustanovile »Narodno legijo«. Vse tri so bile povezane in imele skupno vojaško vodstvo. Zasnovana je bila slovenska narodna vojska.

Predstavniki večinske Slovenske ljudske stranke in vplivne Samostojne demokratske stranke so v septembru 1941 v Ljubljani ustanovili ilegalni Narodni odbor. V aprilu 1942 se je ta odbor na podlagi političnega programa, ki so ga leta 1941 sprejele vse demokratične stranke v Sloveniji, razširil v skupno predstavništvo demokratičnih političnih strank z imenom »Slovenska zaveza«.

Njen namen je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah tuje okupacije, pripraviti in izvesti civilni in vojaški odpor proti okupatorskim silam in po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev.

Demokratično zastavljen vseslovenski vojaški in politični odpor proti okupatorju je zavrla revolucija, ki jo je na narodovem pogorišču zasnovala in izvedla Komunistična partija Slovenije – zvesta članica Kominterne. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je iz dotedanjega Društva prijateljev Sovjetske zveze organizirala »Protiimperialistično fronto«, na zunaj usmerjeno proti jugoslovanski begunski vladi in zahodnim imperialistom kot skupnim sovražnikom tedanjih zaveznikov iz pakta Hitler-Stalin, navznoter pa na rušenje družbene ureditve in prevzem oblasti: na komunistično razredno revolucijo.

Po 22. juniju 1941, ko je Hitler izdajalsko napadel svojega zaveznika in začel osvaj alni pohod proti Sovjetski zvezi, »na klic Kominterne«, ko so »sovjetski junaki skupni boj oklicali«, je Komunistična partija Slovenije spremenila zunanjost svoje frontovske organizacije in jo preimenovala v »Osvobodilno fronto«. Zunanjo podobo boja proti okupatorju, ki je pritegnila številne slovenske domoljube, je KPS izrabila za dosego svojega temeljnega cilja: za revolucijo. Pravičen in časten boj mnogih Slovencev za nacionalno osvoboditev je po svojih sekretarjih in komisarjih nečastno spremenila v boj za »socialno osvoboditev«, za družbeni prevrat in osvojitev oblasti.

Komunisti so si prisvojili izključno pravico do boja proti okupatorju in vse, ki se ne bi pokorili temu monopolu, razglasili za narodne izdajalce. Proti tako ustvarjenim »narodnim izdajalcem« so že jeseni 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942 izvedli morilski pohod političnih komisarjev po slovenskih vaseh in VOS-ovskih likvidatorjev po slovenskih mestih. Pobili so stotine Slovencev, zverinsko pomorili cele družine in požgali številne slovenske domove. Nastala so četna in odredna morišča od zevajoče Krimske j ame do krvave Brezove rebri, od Dolomitov do Gorjancev. Na Dolenjskem in na Notranjskem ni bilo občine in na fare, kjer ne bi padale desetine nedolžnih slovenskih žrtev in s ciničnim geslom »žrtve morajo biti« so nešteti krvniki zvesto izvrševali strašni ukaz: vse postreljajte!

Slovenska dežela je ječala pod trdim jarmom tuje okupacije in pod krvavim nasiljem komunistične revolucije. Ta neznanska groza, silna ljudska stiska je notranjske in dolenjske kmete prisilila v samoobrambo. Zagrabili so poskrito orožje in brez vednosti okupatorske oblasti zastražili in varovali svoje vasi in svoje družine. Tako so maja 1942 nastale prve ilegalne oborožene skupine protikomunističnega odpora pri Sv. Urhu pri Ljubljani, na Taboruv Loškem potoku, pri Sv. Vidu nad Begunjami in drugje, 17. julija 1942 pa prva legalna četa Vaške straže na Št. Joštu nad Vrhniko. Ta je že čez en teden v boju dokazala, da je slovenska samoobramba možna in učinkovita.

Tako se je začel slovenski protirevolucionarni odpor, ki je ob nadaljevanju komunističnega nasilja porerastel v državljansko vojno. Proti surovemu uničevalnemu pohodu revolucijskih brigad, ki se za okupatorsko voj sko v glavnem niso zmenile, ta pa ne zanje, je Slovenska legija po vsej Notranjski in Dolenjski postavila številne postojanke Vaške straže. Te so kmalu zaustavile rdeče nasilje.

V septembru 1943 pa je odkrito zavezništvo med slovenskimi komunističnimi brigadami in okupatorsko italijansko vojsko presenetilo tako močno Vaško stražo kot manj številne četniške enote. Komunistični sodniki in likvidatorji so zopet pobij ali, nastaj ala so nova morišča. Slovenski protikomunistični odpor se je zato organiziral v Slovensko domobranstvo, v Gorenjske domobrance in v Primorsko narodno stražo. Revolucija je zopet izgubila moč in zalet, partizanske enote so postale vojaško nepomembne.

Slovenska zaveza je organizirala, politično podpirala in vodila protikomunistični odpor. V začetku leta 1944 je postala najširša slovenska demokratična koalicija. Pozimi 1944/45 pa so jo razbili Nemci, ki so okrog 100 vodilnih članov odgnali v Dachau, med njimi tudi ilegalnega poveljnika Slovenske legije polkovnika Ernesta Peterlina in prof. Jakoba Šolarja.

Tako je prišel 3. maj 1945, nastop Narodnega odbora za Slovenijo, sprememba Slovenskega domobranstva v Slovensko narodno vojsko, umik na Koroško, zahrbtna izročitev novim jugoslovanskim oblastnikom in strašen pokol. Vso Slovenijo so spremenili v morišče, neštete jame in brezna pa v skrita grobišča. Revolucija je zmagala, Slovenija se je za 45 let pogreznila v novo barbarstvo in zgubila stik z demokratično Evropo in svetovnim razvojem. Strah, ki je zbudil protirevolucionarno samoobrambo, se je uresničil na najbolj grozovit način. Slovenski protikomunistični odpor, edinstven v Evropi, je dobil tragično potrditev.

Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.

Ljubljana, 20. aprila 1991

1.2. Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti

Avtor: Justin Stanovnik

1.2.1.

Strah pred zgodovino ni pri nas samo strah pred prihodnostjo, ampak tudi strah pred preteklostjo. Rekel bi celo, da sta ta dva strahova med seboj pogojena: kdor se tega boji, kar bo, ta se navadno boji pogledati v obraz tudi temu, kar je bilo. Kdor pa se boji pogledati v obraz lastni preteklosti, se nujno boji tega, kar bo.

Vaclav Havel

1.2.2.

Generacija, ki gre danes skozi svoja šestdeseta leta, ima nekaj pravice misliti, da ji je zgodovina dodelila prednostno mesto. Ne zgodi se namreč pogosto, da je enemu rodu dano videti, kako se pred njegovimi očmi, kakor na odru, odigra velika zgodovinska predstava. Zgodba, ki se je pred nami tako začela in končala, je zgodba o evropskem komunizmu. Mi smo, s svojega privilegiranega zgodovinskega mesta, videli, kako se je vse začelo, videli smo prolog te drame, da se tako izrazim, videli smo, kako se zbirajo protagonisti, igralci in protiigralci, slišali smo besedila, ki so jih izgovarjali, sledili smo njihovim dejanjem, videli smo njihovo menjajočo se bojno srečo in nazadnje njihov konec. Ko je zagospodarila mrka tišina.

A ne samo videli, pri vsem smo bili tudi zraven; nismo bili samo gledalci, v vse smo bili tudi vpleteni. Zaradi mladosti mogoče nismo vsega prav razumeli, a bili smo zraven in vzeli nase vse, razen deleža v veliki smrti na koncu.

Komunizem je razdelil slovenski narod že pred vojno. Kaj je bilo tisto, kar je večinski del narodove kulturne in politične misli odvračalo od komunizma? To so bili preprosto ljudje, ki so se držali splošne, v tradiciji potrjene izkušnje, predvsem pa so bili iz take snovi, da jim je bilo mogoče ostati v območju, ki ga določa pojem zvestobe. Njihova specifična moralna teža jih je zadrževala v polju, ki so ga določala krščanska načela. To so bili predvsem slovenski katoličani.

Cerkev je začutila v komunizmu nevarnost za krščansko omiko že na samem začetku. Pred stopetdesetimi leti, natančno novembra 1846, dve leti pred Komunističnim manifestom, je papež Pij IX. v okrožnici Qui pluribus med drugimi zmotami obsodil tudi komunizem. V tem beselu pravi papež, da med sodobne zmote

spada »brezbožni in že naravnemu pravu skrajno nasprotni nauk o komunizmu, ki bi do temeljev porušil, ko bi se uveljavil, vsa prava, ustanove, lastnino in človeško družbo samo«. Tudi pozneje je Cerkev v svojih poglavitnih dokumentih svarila pred komunizmom, prav tja do okrožnice Divini redemptoris, ki je bila objavljena malo pred vojno, 19. marca 1937, na praznik Sv. Jožefa. Okrožnica pravi, da bo govorila o »grozeči nevarnosti, o tako imenovanem boljševiškem komunizmu, ki je ateističen, brezbožen in ki mu je glavna namera, da prevrne ves družbeni red in poruši temelje krščanske kulture«. V tem besedilu beremo tudi stavek, ki j e tako zelo razvnel predvojno Slovenijo: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Marsikdo v naši domovini bi se lahko grenko nasmehnil ob naslednjem stavku iz okrožnice: »Če bi se dali nekateri zavesti v zmoto in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to zmoto prve zadela kazen.« Nauk Cerkve je bil torej prva oporna točka, na katero so se naslanjali slovenski katoličani, ko so določali svoj odnos do komunizma. Druga oporna točka pa je bila ruska komunistična praksa. Njena poglavitna dejstva so bila v predvojni Sloveniji dobro znana. Vedelo se je, da je zatrtje ukrajinskega kmeta, deloma tudi ukrajinskega naroda, zahtevalo 15 milijonov življenj. Montirani procesi iz sredine tridesetih let so jasno dokazali, kaj naredi komunizem s pravom, ki j e ena naj starejših in najvišjih pridobitev civilizacije. Ves čas pa so se polnila taborišča na severnih otokih in na daljni Kolimi; po planu, kakor smo pozneje zvedeli. Volga ruskega trpljenja, kot se je izrazil Solženicin.

O vsem tem se je tedaj govorilo in to ni bila nobena propaganda, kakor bi hoteli nekateri danes in kakor so hoteli takrat. To je bilo preprosto informiranje o nekem uničuj očem viharju v deželi, ki ni bila tako daleč, da se njegovo bučanje ne bi slišalo. Nevarnost je bila toliko večja, ker se je vedelo tudi, da se komunizem ni odpovedal svetovni revoluciji. Poleg tega pa komunizem ni nastopal odkrito. Ponujal je roko na levo in desno in govoril samo o svobodi. Izbiral je plošče, ki so jih ljudje radi poslušali, in uspehi niso izostali.

Pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«. V nasprotju s fašizmom in nacizmom, katerih vulgarna narava je razvidna takoj, je komunizem rafinirana ideologija, odeta v oblačila, ki so stkana iz pradavnih človekovih sanj o koncu vsega hudega na svetu. Hkrati pa je taktično do perfekcije dognan. Domiselno je iskal mesto za svoje korenine v razpokah obstoječe družbe, obenem pa gradil do skrajnosti stehnizirano organizacijo, ki je obstajala sicer v družbi, med ljudmi, v resnici pa je bila nad ljudmi in celo nad zgodovino. Za svoje v bistvu skrivno življenje je komunizem ustvaril tudi svoj jezik. Nihče o komunizmu ničesar ne ve, kdor ne ve najprej in predvsem, da je treba njegov jezik prevesti v normalne človeške stavke, če hočeš, da se ti odkrije, s kom imaš opraviti.

S takšnim domišljenim, do skrajnosti prisebnim, z vsem in na vse računajočim namenom, z namenom, ki je bil pripravljen, kot pravi Machiavelli, izkoristiti tako človeka kot zver, se je srečala kultura slovenskega človeka. Bil je to zgodovinski trenutek in šlo je za velike stave. Pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o velikem novem človeku, je prežalo pravo in usodno vprašanje: ali bomo ostali v krožnici civilizacije ali pa nas bo vrglo ven v prostor nasilja in brezpravja, kjer je ne samo politična ampak tudi vsaka druga smrt.

Za to je torej šlo in o tem se je takrat slovenski človek odločal. Rekli smo že, da je bila to igra, v kateri so nekateri igralci nosili lažne kostume, in da zato mnogi gledalci niso vedeli, kdo je kdo. Možnost, da je bilo občinstvo zbegano, torej dopuščamo, a so tu vendar tri stvari, ki jih odgovoren človek ne bi smel puščati neopažene: tu so bili najprej osnovni stavki evropske politike in kulture, tu je bila nadalje izkaznica, ki jo je komunizmu zgodovina že do tedaj napisala, nazadnje pa je tu najosnovnejša pamet, ki bi že morala vedeti, ali je mogoče, kakor je trdila ideologija, skovati leseno železo. To niso kamenčki ali kamni, to so skale in še danes se ne moremo dovolj načuditi, da jih je toliko šlo mimo, ne da bi jih videli.

Vsekakor je bil to čas, ko se je zgodovina smehljala ideologiji in utopiji. Če se je kje pojavila misel, ki je hotela svariti, zadrževati, opozarjati, klicati k pameti in razumu, so jo agenti časa hitro ožigosali za nazadnjaško. Takrat kot pozneje se je veliko uporabljal izraz fašističen. Če je bilo kaj komunistom napoti, je bilo fašistično, čeprav je bilo od fašizma astronomsko daleč. Tako

so oblatili tudi organizacije, ki jih je postavila na noge kulturna politična volja slovenskih katoličanov, da bi zaustavile prodiranje organiziranega komunizma. Med katoličani se je namreč že bila utrdila misel, da bi bilo z zmago komunizma vse izgubljeno: noben razvoj ne bo več mogoč, nič več se ne bo dalo popraviti, normalno gibanje narodove kulture bo nasilno speljano v kanale partijske politike. Izoblikovala se je bila dokaj živa zavest, da gre za epohalno odločitev. Ravno v katoliških organizacijah, ki so bile nekakšne celice krščanske kulturne zavesti, se je izostrila misel, da je v našem času komunizem tisto gibanje, ki utegne najgloblje prizadeti kulturo, kakršno je dosegla Evropa v svojem razvoju. In nič ni bolj kazalo na to, da je evropska kultura v bistvu krščanska kultura, kot to, da so se nevarnosti, ki ji je grozila, najprej in najbolj zavedli nosilci krščanske tradicije. Jasno je, da je kultura nove, razsvetljenske, liberalne Evrope tudi bila v nevarnosti, a nosilci te tradicije se komunistične nevarnosti niso zavedali kot nekaj usodnostnega. A s tem so samo dokazovali, da je komunizem kot ekstrapolacija modernega subjekta zrastel na njihovem terenu. Velik del modernih intelektualcev liberalne inspiracije je do komunizma, kot do oblike radikalnega levičarstva, čutil simpatije, ne da bi opazil nečistost tega odnosa. Sorodstvenih odnosov enostavno niso ne mogli ne hoteli zanikati.

Ko je torej prišel trenutek spopada, so ostali katoličani v glavnem osamljeni. Izkazalo se je, da je glavno breme obrambe na njihovih ramah. Osamljeni so bili v dvojnem smislu: osamljeni doma in osamljeni v svetu. Sedaj je čas, da postavimo v središčno svetlobo in dovolj visoko osnovno dejstvo našega upora: v času, ko je iz ideoloških in strateških razlogov svet paktiral s komunizmom, ko je, kot bi tudi lahko rekli, sijala nanj milost zgodovine, ko so mu agenti svetovne politike za dvomljive usluge poklanjali deželo za deželo, ne da bi jih za trenutek zaskrbela njihova usoda, se je majhen narod v srcu Evrope odločil, da se mu upre. In nič ne bi moglo bolj neovrgljivo dokazati evropsko dušo tega naroda. Danes, ko gledamo nazaj in se je zastor spustil in je konec igre, lahko vsakdo vidi, kako visok je bil njegov upor – in kako tragičen.

Slovenski katoličani so se uprli zato, ker so vedeli, kaj je komunizem, in so, ko je udarila ura, za tem vedenjem tudi stali. V upor pa so seveda bili tudi potisnjeni. Dve okoliščini sta posebej zahtevali, da se nekaj naredi. Tu so bili najprej umori tistih slovenskih ljudi, ki jih je partija, ko je pripravljala teren za revolucijo, sklenila odstraniti. Tu je šlo preprosto za življenja ljudi. Treba se je bilo zavarovati pred politkomisarskimi terorističnimi ekspedicijami po slovenskih vaseh. Tu se ni moglo čakati, filozofirati ni tu nič pomagalo. Druga stvar pa je ta, da se je v Sloveniji – in samo v Sloveniji – partija odločila, da izkoristi okupacijo za dokončno izvedbo svojega projekta. Kakšno moralno oznako je za to treba partiji podeliti, je seveda jasno. A pred odgovornimi ljudmi, pred legitimnimi narodovimi predstavniki, je bil tedaj položaj, ki ni puščal nobenega dvoma: če se partiji projekt posreči, bodo Slovenci po vojni, namesto da bi prišli v svobodo, padli v kulturni in politični mrak nepredvidljivega trajanja. Za to je torej šlo, za obrambo življenja in za obrambo narodove bistvene svobode. In zgodovina se je zgodila in vse potrdila.

Kako se je zgodovina zgodila, vemo, zato o tem sedaj ne bomo govorili. Rajši poglejmo nekaj drugega. Poglejmo, kaj se je zgodilo s komunističnim projektom, s tem, kakor pravi pesnik Wolf Biermann, »najbolj velikopoteznim živalskim eksperimentom na živih ljudeh«, potem, ko je in kjer je komunizem zmagal. Tu je treba reči, da je malo idej bilo v zgodovini tako premaganih, kot je bil komunizem. Zavrgla ga je namreč zgodovina sama. Privoščila si je to ironično kretnjo in je tiste, ki so trdili, da so odkrili njeno zadnjo skrivnost, odslovila kot nesposobne parvenije. Nobena tuja sila ni komunizma zrušila. Razpadati je začel v sebi, od znotraj, iz središča.

Toda še preden se je nad njim začela izvrševati sodba zgodovine, je povzročil nezaslišano opustošenje. Milijonom je vzel življenje in celim narodom načel tisto središče, iz katerega izhaja njihova duhovna in moralna moč. Kjerkoli se je uvelj avil, v katerikoli deželi in na kateremkoli kontinentu, povsod velja, kar je Ana Ahmatova zapisala za svojo domovino: »Nedolžna se je zvijala Rusija pod krvavimi škornji in pod kolesi črnih maric.« Tudi za nas to velja. Pol stoletja mu je bilo dano tu gospodariti in, ko odhaja, lahko slišite, če imate srce za to, da zemlja ječi od množice grobov; po polstoletju se je dvignil pokrov in če se spogledamo, se ne poznamo več. Kam je izginilo zaupanje? Kje je poštena beseda? Kam se je odselila dobronamernost, ki je bila nekoč osnovna kultura naših ljudi? In kje je veselje do življenja, ki je čisto zadnja reč in nihče ne ve, kako naj se pokliče nazaj? Kaj vse se je zgodilo z nami na dolgi blodni poti, ne ve danes še nobeden. In kolikojih je bilo, ki jih je bolelo srce, ko se je delala sila resnici in ko so jemali ljudem svobodo, pa tudi ko so se ji odpovedovali sami!

Rekli smo, da je komunizem premagan in da odhaja. Toda, ali res odhaja? Komunizem je res premagan, a je vendar še tu. Kako močno je tu, je odvisno od interpretacije sedanjosti, a premislimo naslednje reči. Prvič je komunizem tu, kot smo rekli, po svojih posledicah. Drugič je tu v tistih, ki so bili nekoč komunisti pa so se preoblekli in so sedaj v ne vem kateri fazi prenavljanja. Za te se nikoli natanko in zares ne ve, kaj so. Na poseben način pa je komunizem tu v tistih, ki so mu nekoč služili v ustanovah, preko katerih je partija obvladovala družbo. V te ustanove je namreč bilo mogoče priti samo skozi filter, ki je prepuščal ljudi primerne oblike. Vsi ti so bili na poseben način sodelavci sistema, lahko bi jih tudi obremenili s tem, da bi rekli, da so s sistemom kolaborirali. Če so hoteli biti sprejeti v ideološko sfero partijske države, so morali, radi ali neradi, izpovedovati zapovedano vero. In kaj je sedaj z njimi? V kaj so se razvili? Mislim, da so naše kulturne, gospodarske in znanstvene institucije polne ljudi – še daleč ne trdim, da so to vsi, mogoče ne predstavljajo niti večine – ki imajo eno reč skupno: jezo in mržnjo.

Vpletli so se v sistem in, ko so se vpletali, nikomur ni ostalo skrito, da greši nad seboj. In potem se je izkazalo, da je to bila napačna izbira! Videli so, da to, čemur so žrtvovali svojo svobodo, ni tako trdno, kot so bili mislili. Nemogoče je, bi človek rekel, da se ne bi čutili poražene. A bili so vpleteni – miselno, politično in ne vem kako še – in sedaj je v tisti usedlini, ki je od vsega ostala, jeza in mržnja. Kar odprite radio in televizijo, kar razgrnite časopis, kar poslušajte tako imenovana mnenja, in ne bo minilo dosti, pa boste začutili, da ste se pravkar srečali s tem, o čemer vam govorim: z jezo in mržnjo.

Komunizem je torej med nami, ni ga malo, ni brez vpliva. Vemo tudi, da je obstojna reč. Ker bodo ljudje, o katerih sem govoril, v demokratičnih razmerah obdržali svoje vplivne položaje po institucijah, je jasno, da bodo vanje sprejemali nove ljudi po svoji podobi. Tako se bo zgodovina nadaljevala.

Tako hudo se je torej obremenila zgodovina tega naroda. Slovenski domobranci, ki jih danes kot redki preživeli predstavljamo, niso hoteli drugega, kot to, da bi to izostalo. Potem pa, ko se je zgodilo, kar se je zgodillo, kaj lahko naredimo? Kaj lahko storimo v spomin tistih, za katere velja, kar je rekla Ahmatova za svoje ljudi: »Zvezde smrti so stale nad nami.« Kaj lahko naredimo ob misli na tisto strašno osamelost, na katero je mislila ista pesnica, ko je rekla: »Kratko pesem slovesa lokomotive so nam peli žvižgi.« Najprej je tu vprašanje, ali je vse to sploh mogoče misliti, ali je to mogoče izreči. Ali ni presežnost zla tistega ubijanja zunaj jezika? In nič manj tiste groze? Prvi dan, drugi dan, tretji dan, četrti dan … deseti dan. Ubijati, od jutra do večera. V kaj se je spremenil človek, ki je to lahko počel? V zver prav gotovo ne! V kaj se je spremenila vsa kultura, ki o tem ni hotela nič vedeti? V kaj se je spremenil človek, ki je govoril in pisal, da je bila to napaka?

Ker so bili Slovenski domobranci, vojaški nosilci protikomunističnega upora, po koncu vojne genocidno uničeni, je razumljivo, da tistim, ki so, lahko rečemo, slučajno ostali pri življenju, ni mogoče postaviti na noge organizacije veteranov, kot jo običajno razumemo. Redki preživeli vojaki enostavno ne bi mogli opravljati nalog, ki se po naravi stvari postavljajo pred vsako veteransko organizacijo. Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, vključila ne samo preživele domobrance, ampak se bo v celoti naslonila na tisti del protikomunističnega upora, ki se je odvijal na civilnem nivoju. Predvsem bo vabila in vključevala tiste, ki so bili spričo masovne moritve najbolj prizadeti – v svojem tkivu tako rekoč – sorodnike pobitih domobrancev: brate in sestre, sinove in hčere, nečake in vnuke; vabila in vključevala bo ljudi iz vasi in dolin, kjer so nekoč živeli, kjer so jih poznali in se jih še spominjajo; posebej pa bo želela, da stopajo vanjo ljudje novega časa, mladi ljudje, ki jih je prevzel ali njihov samotni boj ali neznanskost njihove smrti ali cilji, za katere je danes jasno, da bi lahko bili tudi njihovi cilji.

Slovenski domobranci niso bili politična vojska, politična vojska so bili komunisti. Domobranci pa so v bistvu branili tradicionalno kulturo, kakor jo je oblikovalo celotno narodovo občestvo skozi stoletja in kakor se je spletala iz prvin, ki jih je izoblikovala kultura v nemirnem, a v bistvu civilnem poteku zgodovine. Domobranci so branili v kulturnem in zgodovinskem procesu rojeno državo. Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska neke države v njeni odsotnosti.

Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, ne samo organizacija nosilcev nekega spomina, ampak široka skupnost ljudi, ki bo imela za eno od osnovnih nalog povzeti duha omike, iz katerega je zrastel slovenski protikomunistični upor. Hotela bo ta duh najprej razumeti, potem pa ga po svojih močeh tudi uveljaviti kot dejavnik v slovenski sedanjosti. Zakaj po sesutju komunističnega projekta, stojijo ideje, ki so nosile slovenskega človeka v protiboljševiškem uporu, danes kot tisti temelji, ki dajejo možnost, da narod biološko, duhovno in politično preživi. Te ideje vodnice, v kulturi pridobljene, v poslušanju eksistencialnih potreb naučene, so bile: zvestoba narodovi biti; zvestoba narodovi kulturi in tradiciji; zvestoba podedovani veri, brez katere ni nobene zadnje utemeljitve in nobenega končnega smisla, ne za posameznika ne za narod.

Organizacija torej ne namerava živeti zgolj v logiki spomina, iz preteklosti za preteklost. V preteklost se bo vračala predvsem zato, da se ugotovi resnica te preteklosti, ki so jo bili izmaličili do nespoznavnosti: da bo ugotovljeno in uveljavljeno, kdo je bil napadalec in kdo se je branil; kdo je bil ubijalec in kdo je bil ubiti; kdo je vztrajal v zvestobi in kdo ni; kdo je stal na odprtem in kdo je trgoval z ljudmi in njihovo ljubeznijo do domovine. Pa tudi: da se očistijo imena častivrednih ljudi, ki so umirali obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik: izdajalec, kvizling, kolaboracionist.

Tudi bodo ljudje, ki se bodo zbirali pod tem programom, bolj skupnost kot organizacija: ljudje sedanjega časa, ki hodijo v preteklost po spomin na slavne odločitve, da bi ta spomin ohranjali zase in za ves narod, za njegovo pot v prihodnost. Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.

Danes mogoče ta spomin ni sprejemljiv za vse. Ko pa ga bodo ljudje, ki čutijo, da spadajo v to skupnost, očistili in očiščevali, tako da bo ta spomin govoril o tem, kar se j e v resnici zgodilo, bo ta spomin svetil vedno več ljudem. In ko bo enkrat ta spomin v pomoč vsem, bodo tisti, ki so šli skozi nepojmljivo bridkost, našli svoj mir v tem, da bodo postali prvina narodove duhovne biti.

Nazadnje bo tako, da se tiste besede, ki jih desetletja ponavljajo nemarni in hudobni ljudje, ne bodo mogle več izgovarjati. Tudi novih ne bo mogoče spočenjati. In ko bo to vedno manj mogoče, se bo počasi začela uresničevati sprava med ljudmi. Sprava – to ne samo smemo, ampak moramo reči – bo poglavitno notranje slovensko dogajanje v naslednjih sto letih: v podtoku vseh dogajanj odigravajoča se drama sprave bo poglavitna politika tega ljudstva na poti k sebi.

Na ljudeh, ki bodo spadali v našo skupnost, bo eno znamenje brez izjeme: na njih ne bo sovraštva ali mržnje. Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim rečem. Sovraštvo je slepo in dela zato krivice. Sovraštvo je tudi sramota za človeka. Če bi kdo zavestno grešil zoper ta ukaz, bi se sam izključil iz skupnosti, ki hoče stvari popravljati. Taka skupnost mora namreč varovati svojo moralno integriteto, saj je neobhodni pogoj njenega obstanka.

A ko govorimo proti sovraštvu, nikakor nismo za beg. Naj navedem nekaj stavkov iz spisa Vzgoja za sovraštvo ali vzgoja za dostojanstvo izpod peresa poljskega filozofa Kolakowskega: »Ko hodimo po negotovih in močvirnih tleh, ko se izgubljamo in spet vračamo na staro mesto, ko tu in tam celo blodimo v krogu, imamo vendar na razpolago nekaj smernih znakov za svoje duhovno preživetje, ki jih je vse mogoče zvesti na preproste, že zdavnaj znane zapovedi in prepovedi, med katerimi sta tudi tile dve: pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Vzgoja za demokracijo je vzgoja za dostojanstvo in to neločljivo postavlja na prvo mesto dvoje: pripravljenost za boj in prostost od mržnje. Prostost od mržnje, ki se doseže z begom pred konflikti, je le navidezna vrlina.« Kakor nas uči ta modri človek, je treba prevzemati odgovornost za dejanja. Ali nikoli ne smemo pozabiti, da je treba predvsem zapirati vrata pred sovraštvom, zakaj, kot tudi pravi Kolakowski, »vsak od nas, s tem ko to zlo omejuje v sebi, prispeva k temu, da se omejuje tudi v družbi; obenem pa oblikuje v sebi negotovo in krhko upanje na znosno življenje na tej naši nori ladji«.

V znamenju tega, kar smo pravkar povedali, izrekamo spoštovanje do tistih nekdanjih in sedanjih nasprotnikov, ki so šli v svoj boj zato, ker je bila žaljena njihova svoboda. Občudujemo njihov pogum in se klanjamo mukam, skozi katere so šli. Z razumevanjem mislimo na množico prevaranih ljudi, ki jim je po vseh bojih v dlaneh ostalo nekaj, česar pravzaprav niso hoteli. Posebej pa gre naša simpatija tistim, ki so si zelo obremenili roke in sedaj težko živijo. Razumemo celo, da molčijo, a bi vseeno bili veseli, če bi začeli govoriti.

Gornje besede naj bodo znak za to, da se res zbiramo zaradi preteklosti, a pri tem mislimo predvsem na prihodnost.

1.3. Tako se je začelo …

Avtor: Tine Velikonja

1.3.1. Začetek protikomunističnega odpora na Vidovski planoti

Prebivalci Vidovske planote, svet prijaznih gričev, zelenih travnikov, mešanih gozdov in skrbno obdelanih polj, ki jo na jugu zapira Slivnica, na vzhodu soteska Iške z Mokrcem in Mačkovcem, na severu pa Zala s Krimskim pogorjem, so popoldne 23. aprila 1942. leta začudeno obstali, ko so zaslišali, kako na Krvavi peči zvoni plat zvona. Vpraševali so se, kaj naj bi to pomenilo, saj ni bil praznik niti se ni pripravlj alo na hudo uro. Zvonili so partizani z Mokrca za zbor ali sporočilo, preden so se odpravili na mračno pot po planoti, da bi postavili temelje »svobodnega ozemlja«. Vodila sta jih Stane Semič-Daki in Tone Vidmar-Luka. Pot čez sotesko Iške in v breg jim je kazal domačin Andrej Rupar z Raven. Stemnilo se je že, ko so se po osmi uri zvečer ustavili v vasi Tavžlje pred hišo župana Antona Tekavca. Trije so vstopili, ga najprej iskali v kuhinji, kjer je edino gorela luč, in ga nato odkrili v »hiši«, kjer je počival na topli peči. Družina je v kuhinji in zunaj poslušala. Partizani so župana osvetlili z električno svetilko in zahtevali, naj gre z njimi, pa se je branil, naj pridejo podnevi, če so pošteni in spraševal, kdo sploh so. Odgovoru »Mi smo partizani!« so sledili streli. Hišo so zapustili mirno, kot da se ni nič zgodilo.

Napotili so se proti sv. Vidu, se med potjo ustavili na Rudolfovem pri terencu Antonu Zalarju, od tam krenili v sosednjo Povletovo hišo, kjer so brezuspešno iskali domačega fanta Andreja Rudolfa in v veži celo izstrelili strel. Več sreče so imeli pri sv. Vidu, kjer so presenetili v občinski pisarni tajnika Franceta Strleta. Po kratkem pogovoru so opravili svoj posel.

V vasi Zala so zaman iskali svetovalca Franceta Strleta »Bangavčka«. Malo pred polnočjo so se že pojavili v štiri kilometre oddaljenem Osredku in obkolili hišo občinskega svetovalca Valentina Strleta. Poprijeli so enega od tramov, ki so ležali pred hišo, razbili vrata in vdrli v notranjost. Kmet se je skušal rešiti s skokom skozi okno, a prišel je komaj do gnojišča, kjer je obležal pokošen z devetimi zadetki.

Partizani so se neopazno umaknili na Mokrc in v Iško in zaključili svoj 30 km dolgi popoldanski in nočni pohod.

Sledili so dnevi žalovanja in strahu. Ljudem ni šlo v glavo, kako nemoteno so se lahko partizani sprehodili po planoti, kot za šalo pomorili tri ugledne može in izginili kot privid, pa sami niso mogli napraviti ničesar in so dogajanje samo nemočno spremljali.

V teh krajih je ostalo veliko orožja, ki ga je odvrgla jugoslovanska vojska ob kapitulaciji, zlasti na Krvavi peči, saj je tod potekala ena od obrambnih črt. Nekaj so ga pobrali prebivalci in skrili. Zdaj se je zbrala dobra desetina fantov in poiskala skrito orožje. Tako so imeli dve lahki strojnici – zbrojevki, precej mavzeric, ročnih bomb in dovolj municije. Čez dan so živeli po svoje in delali na kmetijah, na noč pa so se zbrali v eni od hiš, pripravljeni za obrambo, če bi bili napadeni. Kot najprimernejša se je pokazala Makovčeva hiša na Rudolfovem. Bila je varna pred ognjem, saj je imela debele zidove, ploščo, streho pa krito z eternitom. Zadnja vrata so podprli s tramom, sprednja vrata so bila dvojna, okna pa so zaščitili z vrečami soli in koruzne moke. V hiši je bila namreč trgovina. Enkrat jih je skoraj zalotila italijanska patrola in jim je zadnji hip uspelo, da so spravili vreče z oken in se pritajili.

Čez dober mesec, v sredo, 27. maja ob dveh popoldne so Makovčevi prejeli presenetljivo sporočilo, ki ga je poslal prisilni mobiliziranec s Krvave peči: partizani bodo napadli ob petih; torej že čez tri ure pri belem dnevu.

V naglici so se zbrali iz vasi tisti, ki so bili dosegljivi, nekaj so jih morali priklicati s polja: trije Povletovi fantje Alojz, Andrej in Jože Rudolf, od domačih pa oče Andrej, sinovi Andrej, Lojz in Ivan in hčeri Jožefa in Ivanka. Drugih, ki so običajno tudi prenočevali z njimi, bili pa iz sosednjih vasi, niso mogli dobiti, ker jim je zmanjkovalo časa. V hiši se je znašel tudi kaplan France Pezdir, njihov duhovni vodja. Vračal se je iz Ljubljane in prišel po bližnjicah z Blok poln novic. Ko so mu povedali, da pričakujejo napad, je sklenil ostati. Branilci so se mrzlično pripravljali na spopad, dodatno obložili z vrečami okna v pritličju, uredili orožje in se dogovorili, kje bo kdo.

Partizani so prišli uro prej, kot je bilo napovedano. Dva od njih sta vstopila v Povletovo hišo s seznamom nekih imen in vpraševala po domačih fantih. Dobila sta odgovor, da jih ni doma in da tudi ne vedo, kje so. V tem času je kakih 20 slabo oboroženih partizanov že obkolilo Makovčevo hišo. Začeli so razbijati po glavnih vratih. Ko so spoznali, da se jim ne bodo vdala, je domačin Štefan Milavec z Osredka poklical očeta Andreja, naj odpre, da se imajo nekaj pomeniti. Oče ga je zavrnil, da se lahko pogovorijo tudi skozi vrata.

Oblegovalci so oddali nekaj zastraševalnih strelov v zid, okna in streho. Branilci so se v tem času že razporedili po hiši, tudi prvem nadstropju, dekleti in kaplana pa so umaknili v zgodnji prostor s kaščo. Položaj je bil nenavaden. Na eni strani do zob oboroženi branilci, pripravljeni na vse v pravi trdnjavi, na drugi pa samozavestni partizani, ki so akcijo jemali zelo na lahko, saj so v gručah postajali in se sprehajali okrog hiše brez vsakega zavarovanja, čeprav je bilo vanje uperjenih pol ducata dobrih pušk in obe strojnici. Če bi hoteli, bi jih fantje lahko vse pobili.

Začel se je pravi napad. Bradat partizan se je pri tem neopazno priplazil čez streho hleva do okna v prvem nadstropju v zadnjem delu hiše. V eni roki je držal pištolo, v drugi ročno bombo. Na okno je moral paziti najmlajši Ivan. Čeprav z mavzerico pripravljeno na strel, je otrpnil, pa vendar priklical brata Lojza, ki je pritekel s strojnico in jo pomolil skozi okno. Bradač je v strahu spustil pištolo in se z višine dveh metrov zvrnil na tla. Lojz je spuščal posamezne strele in kratke rafale, da ga je prepodil. To so bili edini streli, ki so jih oddali branilci, vendar je bilo za partizane dovolj, da so se razbežali proti sv. Vidu. Branilci so odrinili vreče z oken in poskakali ven. Oddali so nekaj strelov in rafalov okrog oglov hiše. Ker niso merili na ljudi, v vsem spopadu ni bilo ranjenih ali mrtvih.

Nato so se vsi, ki so bili v hiši, med njimi tudi kaplan Pezdir, umaknili nad Tavžlje, kjer se jim je pridružilo še nekaj fantov iz te in sosednje vasi. Utaborili so se na bližnjem griču, ki mu zdaj pravijo Resnik. Hrib je bil in je še sedaj proti soteski Iške gosto poraščen, proti sv. Vidu pa travnat. V soboto, 30. maja so bili uporniki spet opozorjeni s Krvave peči, da se pripravlja obsežnejši napad. Ker je ponoči med 31. majem in 1. junijem deževalo, so se pomaknili v najbližjo hišo v Tavžljah in postavili stražo. Stražar je ob prvem jutranjem svitu opazil premikanje nekih ljudi na grebenu vzpetine Kropivnik proti sv. Vidu, nato pa že kolone ljudi, ki so se pomikale proti Tavžljam. Bili so partizani, ki so se zbrali od blizu in daleč, iz Iške, od Krimske jame in Mačkovca. Govorilo se je, da je med njimi tudi Boris Kidrič. Stražar je dvignil alarm in skupina se je zadnji hip umaknila in vrnila na Resnik. Partizani so začeli z obkoljevanjem in počasi stiskali obroč. Branilci so se odločili za izpad. Kot po čudežu jih je prekrila gosta megla in uspelo jim je, da so se brez praske prebili skozi Brinje proti jugu. Tam so na Pirmanovem griču zavzeli nov položaj. Napadalci so zasedli prazno taborišče in se maščevali tako, da so pri štirih hišah, odkoder so bili uporniki, zaplenili živino, vozove in živila in vse odpeljali v svoja taborišča. Ena od njihovih kolon se je brezskrbno pomikala s plenom pod Jeršiči, nad njo pa so komaj 150 metrov daleč ležali pobegli. Ceprav so imeli partizane na muhi, jim je streljanje preprečil kaplan z rotenjem: »Mi ne smemo ubijati. Smemo se samo braniti v stiski!«

Skupina se je prebila na Rakek in se odpeljala na Brezovico pri Ljubljani. Del je kasneje odšel na Dolenjsko in se pridružil Štajerskemu bataljonu. Na planoto so se vrnili šele v začetku leta 1943 in se pridružili vaškim stražarjem pri sv. Vidu, ki so imeli postojanko že od septembra 1942. leta.

1.4. Iz pridige škofa Rožmana ob sklepu leta 1941

Avtor: Gregorij Rožman

1.4.1.

»Resnica vas bo osvobodila«

(Jan 8,32)

1.4.2.

Ko nocoj končavamo leto in delamo obračun, je izid žalosten, kakor le redkokdaj v dolgi zgodovini naroda. Zgube na vseh straneh! Ne bom vam jih našteval, saj jih poznate. Tolaži pa me misel, da morda v božjih knjigah leto, ki mineva, za nas le ni tako deficitno, tako polno zgube, kakor naši človeški računi kažejo. Upam namreč, da je Bog trpljenje naroda, ki je bilo obilno, trpljenje vojnih ujetnikov, bridkost in pomanjkanje izseljenih družin, uboštvo beguncev in vse nepopisane srčne muke, ki napolnjujejo do obupa deset in deset tisoče, da je vse to pregrenko trpljenje vzel Bog za dobro in ga našemu ljudstvu vračunal v plačilo, ki mu ne uide.

Pri vsej žalosti, ki jo zapušča v nas to leto, pa se mi zdi najžalostnejše strahotno dejstvo, da v tej vsesplošni stiski brat brata mori! Zakaj, čemu – ne morem razumeti kljub vsem poskusom, da bi se to bratomorstvo opravičilo. Vem sicer, da

se mnogi med nami za božje zapovedi nič ne zmenijo, tudi za peto ne, da jih misel na odgovornost pred Bogom prav nič ne ovira, da se ne bi maščevali in z orožjem skušali doseči svoje posebne cilje – zdaj ali nikoli, si mislijo –. A da niti ne poslušajo svoje človeške pameti, ki, najsi je še tako omejena, jim vendar kaže škodo, ki jo s tem narodu samemu delajo, tega ne razumem. In ne razumem, da nimajo ljubezni v sebi ne do svojega brata, ne do narodne celote. Ti pojavi, doslej v naši dovolj težki zgodovini nepoznani, so najžalostnejši rezultat tega nesrečnega leta! Ne morem drugače, po svoji vesti in službeni dolžnosti te pojave obsojam in izjavljam: To je vnebovpijoč greh pred Bogom in pred lastnim narodom.

Ob tej senci bratomorstva zapušča to leto tudi svetlo sliko izredno požrtvovalne in razumevajoče ljubezni do trpečih in pregnanih sonarodnjakov, ki se ni kazala samo v iskrenem sočutju, temveč tudi v dejanski pomoči. Zaradi te ljubezni se nas bo Bog usmilil.

1.5. Polifoni koral

Avtor: Tine Debeljak

1.5.1.

Tromba strašna bo donela,
mrtvim po grobeh grmela,
vsem pred sodni stol velela.
Mrtvi bodo iz groba vstali,
k Tvoji sodbi se podali,
svoje rane pokazali.
Vse prevzela bo tesnoba,
ko bo vstal iz tega groba
Tvoj Vojščak … O Bog, Ti sodi
milostno ga, usmiljen bodi!
Ljubi Jezus, Ti mu daj
mir in pokoj vekomaj! AMEN!

1.6. Zasuta usta

Avtor: France Balantič

1.6.1.

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

1.7. Truplo v polju

Avtor: France Balantič

1.7.1.

Nimam duše več, telo so
divje rože mi prekrile,
ko v pohodu zmagoslavnem
so po zemlji se razlile.
Nič več moja kri ni slana
in prhnim kot mrtva stebla;
zdaj samo še vedno čakam, kdaj pomlad me bo razgrebla.
Pokopališče

Slika 1. Pokopališče

1.8. Ideja samostojne slovenske države

Avtor: France Dolinar

1.8.1.

Med Slovenci, ki so se maja petinštiridesetega umikali čez Ljubelj na Koroško, je bil tudi duhovnik in poznejši zgodovinar Franc8 Dolinar. V izredno težkih razmerah izgnanskega življenja je napisal množico esejev in razprav, od katerih bodo nekatera ostala temeljna slovenska zgodovinska in politična besedila. Kar ga loči od drugih avtorjev tega področja, je živ, do kraja domišljen, skoraj strasten čut za politično rešitev slovenskega vprašanja v okviru samostojne države. Njegova zahteva je, da moramo Slovenci postati iz kulturnega naroda političen narod. Ko govori o tem, da smo Slovenci veliko dosegli na kulturnem polju, z obžalovanjem ugotavlja: »Kot zel urok pa vse politično življenje Slovencev spremlja pomanjkanje čuta za pomen državnih struktur, za javnopravne in državnopravne elemente narodovega organizma. To dokazuje zgodovina prav do današnjih dni, celo vprav še v naših dneh.« V nekem pismu ugotavlja: »Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.« Ko to beremo, čutimo, da je s tem zadel bistveni deficit v slovenski zavesti. Ni čudno, da je skoraj sto strani dolgo razpravo Slovensko vprašanje v prvi Jugoslaviji označil za »historično meditacijo o slovenski nestanovitnosti«. Najbolj pa se človek zdrzne, ko prebere stavek: »Boli spoznanje slovenskega ugonabljanja.«

V naslednjem podajamo zaključek njegove razprave Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918. Tako ne bomo samo pokazali na izjemen politični čut tega izrednega človeka, ampak bomo povedali nekaj tudi o tistih ljudeh, ki so morali kot politično najbolj zavestni del naroda oditi v tujino. Iz njihovih vrst je namreč izšlo besedilo, ki ga imamo lahko za manifest slovenske državnosti. Napisano pa je bilo v daljnem oseminšestdesetem letu, ko je prenekateri sedanjih prvoigralcev še pobožno molil v templju ideologije:

»V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.

Govoriti o federaciji ali konfederaciji preden je konstituirana suverena slovenska država, se pravi postavljati voz pred vprego.

Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.

Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine. Nekritično ocenjanje naše preteklosti more samo zmanjšati ceno resničnih zaslug tvorcev našega prevrata 1918.

Narod, ki ni zmožen živeti iz svoje bistvene in bitne politične ideje, je obsojen na smrt. Če se to zgodi v sladkem umiranju samoprevare, potem bo tudi njegov nejunaški konec zaznamovan s sramoto. Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

V času, ko se Slovencem vnovič bližajo trenutki usodnih odločitev, naj bo pričujoči spis memento, da samo narod, ki ve, kaj je sam sebi dolžan, in se zna za uresničitev svoje najvišje naloge pogumno zadati, more iz zgodovinske priložnosti ustvariti god (kairos) svoje zgodovine.

Ob organiziranju srednjeveške krščanske družbe narodov, pa tudi ob preurejanju evropske družbe po načelu nacionalne države Slovenci nismo znali uveljaviti svoje politične narodne osebnosti. Kaj smo s tem narodno izgubili, nam nazorno pretresljivo predočujejo zemljevidi slovenskega ozemlja po naselitvi in v sredi 19. stoletja. Že vekove se samo rešujemo kot preostanki in v petdesetih letih Jugoslavije se je slovenski etnični prostor spet skrčil. Samo kot samostojna in suverena država more slovenski narod ustaviti njegov obstoj razkrajajoči tok dosedanje svoje zgodovine.

Kdor hic et nunc bega enotno narodno voljo z zdeli jugoslovanskega federalizma ali konfederalizma, opravlja tlako za tujce. To so Slovencu vsi ne-slovenci.«

1.9. Slovenska politična samostojnost danes

Avtor: Jože Pavlič

1.9.1.

Stoletja so naši predniki živeli pod tujo dominacijo. Zla usoda jih je v to prisilila, saj jim je pošiljala silne sovražnike z vseh strani, da jih je primorala v razne nehvaležne povezave. Te so jim seveda škodile, a bile so neizogibne. Vendar so vzdržali in ostali Slovenci. Ko so se na tem srednjeevropskem prepišnem prostoru stvari le malo uredile, je V. Vodnik že zapel Ilirijo oživljeno, le malo kasneje že imamo Prešernov Krst pri Savici in njegovo Zdravico. Naši pradedi so sanjali o Zedinjeni Sloveniji 1848. leta in takrat smo dobili tudi svojo zastavo. Avstroogrska je propadla leta 1918 in spet so Slovenci upali, da bodo končno dobili svojo državo. Verjeli so v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in bili strašno razočarani. Leta 1941 je sramotno propadla prva Jugoslavija. Tega leta so bile postavljene pred Slovence razne opcije. Vemo, kakšna jim je bila potem vsiljena. Tako so preživeli petdeset let. Danes, leta 1991 je tu čas, ko se ruši s svojim sistemom vred druga Jugoslavija, ki j e mnogo Slovencev sploh ni sprejelo za svojo domovino, mnoge pa, ki so jo, je razočarala.

To je čas, ko Slovenci spet stojimo na zgodovinskem razpotju. Od nas je odvisno, katero smer bomo izbrali, za kaj se bomo odločili. Pravzaprav smo se že. S plebiscitom lani v decembru. Odločili smo se uresničiti sanje naših prednikov in nas samih – odločili smo se za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Vendar je videti, da bo pot od odločitve do same izvedbe kar naporna in najbrž tudi daljša, kot smo si zamislili in bi si želeli. Otežujejo jo strahotni politični, gospodarski in socialni pretresi. Ko postavljamo na noge svojo novo državo, moramo odpraviti staro in zgraditi novo gospodarstvo in ustvariti nov socialni red. Ob vsem tem se danes Slovenci srečujemo s popolno finančno izčrpanostjo in razvojno zaostalostjo, kar pa je še hujše, z neizmerno moralno krizo in razveljavljenostjo vseh vrednot.

Kako ob tem izvesti odločitev za neodvisno državo Slovenijo, je veliko in zapleteno vprašanje. Potrebna bo močna volja, veliko poguma in modrosti, zdrave pameti in učinkovitega ravnanja. Vsega tega ne manjka, a vendar se zdi, da so na delu nekje med nami neke skrite rušilne sile, ki ljudem že jemljejo voljo. Kažejo se v ustvarjanju neenotnosti med Slovenci, v vzpodbujanju dvomov in oviranju akcij. Slovenci, ki bi si želeli učinkovitosti v osamosvojitvenih dejanjih, so kar naprej hujskaško demoralizirani z vseh strani. Opozicija z intrigami in nesramno gonjo proti vladi in parlamentarni večini v medijih, ki jih iz totalitarnih časov sem dobro in tudi sicer obvladuje, ruši ugled izvoljenih predstavnikov in ustvarja pri ljudeh nezaupanje in strah, izkorišča socialne probleme za blokado novih rešitev in kar naprej vznemirja ljudi s stvarmi, ki bi se morale urediti same od sebe. Tako se slovenske nacionalne sile trošijo v neproduktivne namene, medtem ko naš osnovni nacionalni cilj tone in bledi v vsesplošni zmešnjavi želja in zahtev.

Slovenija je v teh odločilnih trenutkih, ko nam gre tako rekoč za „biti ali ne biti“, tragično razcepljena, kot je bila leta 1941, leta 1945 in naprej do današnjih dni.

Zaradi naše takšne duhovne razdeljenosti smo leta 1945, ko je obstajala še zadnja šansa za našo Koroško, to tudi izgubili. Svoje skromne nacionalne sile smo usmerili drugo proti drugi in tako izgubili vsi. Se ponavlja isto danes, leta 1991? Se zavedamo, kako majhni smo in kaj počnemo? Do danes kljub vsem velikim besedam bistvenega še nismo dosegli. Ko se med seboj kregamo, intrigiramo in v političnih bojih iščemo svoje koristi, nam na poti osamosvojitve stojijo še velike ovire tako znotraj Jugoslavije kot zunaj nje. Svet, ki obdaja to našo malo deželo, ima svoje različne interese, ki jih niti ne skriva. Za ene smo molzna krava, za druge nepomemben drobiž. Eni nam grozijo javno, drugi prikrito. Težko je reči, koliko nam je kdo nevaren. Podcenjevati jih ne bi smeli, vendar če bi bili enotni tako, kot nismo – če bi bila naša morala trdna in nezlomljiva – če bi bili pripravljeni tudi na žrtve in hude čase – vse z vero, da bomo zmagali, in s prepričanjem, da je za tako pomemben cilj, kot je nacionalna samostojnost in neodvisna država, vredno potrpeti, bi se nam sploh ne bilo treba bati. Tvegali bi in uspeli. A kaj ko nismo taki in ko nam vsega tega danes tako manjka.

Nesloga in notranji spori so Slovencem v zgodovini prinesli več škode, kot jim je povzročil katerikoli zunanji sovražnik. Če bi dobro pogledali svojo zgodovino, bi se iz nje lahko marsičesa naučili. Toda koliko je teh v praktični svet zagledanih Slovencev, ki znajo misliti zgodovino in se iz nje učiti? Večina nas je zagledana v svoje ozke in vsakdanje koristi, ki jim služimo tu in zdaj. Za skupne koristi in skupno dobro se le redkokdaj zmenimo. V političnem življenju se to kaže kot ozkosrčen in nekulturen boj za oblast.

V teh odločilnih zgodovinskih trenutkih, ki jih živimo prav danes, in ob tem tako pomembnem vprašanju, kot je samostojna slovenska država, bi moral vsak Slovenec obstati in se zamisliti, kaj storiti, kako ravnati, da bi Slovenci kot narod končno dosegli svoj glavni in neodložljivi cilj: svojo državo. Prav zdaj – na tej zgodovinski prelomnici – moramo odločiti stvar v svoj prid: dvigniti se moramo v zgodovino, med druge državotvorne narode – če smo Slovenci ljudje, enaki drugim; če smo Slovenci narod enak drugim narodom, ki so si ustvarili svoje države. Ne smemo pustiti, da potonemo med manjšine in zgodovinsko mrtve narode.

Res je, da odkrivamo v nas samih neko strašno zlo, ki nas žene v nasilje nad samim seboj in v nasilje drugega proti drugemu. Kot da je to podedovano in pogojeno z našo bridko zgodovinsko izkušnjo, ko so nam gospodovali drugi in nas tlačili, mi pa smo se ponižani, nesrečni in razžaljeni obračali proti sebi in dvigali roko nad svojega bližnjega, pa je to postalo naša usoda in tragični značaj. Sprašujem se, če to tudi ni vzrok naše skupne nemoči in naših travm, ki jih nosimo s sabo. Kakorkoli že to je, temu zlu se moramo zavestno upreti in ga premagati. Slovenci moramo začeti spoštovati drug drugega in se zavedati, da smo drug drugemu potrebni. Sovraštvo nam je in nam bo prinašalo le nesrečo.

V tem kontekstu vidim tudi vprašanje slovenske nacionalne sprave, ki ga nekateri niso sposobni razumeti. Slovenska medsebojna in politična sprava je pogoj, da bo slovenski narod mogel računati z uspešno prihodnostjo in da bo ustvaril svoj veliki cilj – svojo slovensko državo. Petdeset let zanikanja, ne dopuščanja in razklanosti ob vseh človeških in materialnih žrtvah je bilo več kot dovolj. Treba se je strezniti in doumeti. Potrebujemo spravo v duhu resnice in spoznanja, da smo tragična bitja, ki jim pristaja zgolj skromnost in ne napuh.

Mi, ki nismo komunisti, ampak smo se proti komunizmu kot družbenemu zlu in zmoti tudi borili, mi, ki smo bili neodgovorno, sramotno in kruto več kot zdesetkani, ki so nam bila usta zaprta in nam je bilo bivanje zabranjeno, smo na spravo pripravljeni. Nesreča, ki nas je zadela, nas je tudi marsičesa naučila in marsičesa osvobodila. Vedeli smo, da tisto ni bila samo naša nesreča, ampak je bila nacionalna nesreča, ki je Slovenci še niso dobro doumeli. Spoznali smo bednost in nepomembnost nekaterih stvari, ki so se kazale v lažni veličini in trivialni triumfalnosti nekega časa. V napuhu in samozaverovanosti se nam je odkrivala majhnost in uboštvo duha, v poveličevanih dejanjih smo gledali neznansko škodo, ki je za narod nastala. Tako smo videli le bolj skupno nesrečo in smo lahko obračunali s svojo. Ne s srdom, ampak z žalostjo smo videli tisti krvavi in sovražni čas. Zato v naših srcih ni mržnje in zamer; je žalost in skrb. Trepetamo za narod in domovino, z usmiljenjem nas navdaja usoda tisočev na razne načine trpečih. Zase pa si želimo samo nepristranske in poštene sodbe zgodovine. Naša vest je mirna. Vemo, da smo se v strašnih časih borili proti komunizmu – za narod in slovensko domovino. Prav to pa delamo tudi danes in bomo v bodoče. Zato smo za spravo med Slovenci, za razumevanje in enotnost – za samostojno in neodvisno Slovenijo.

1.10. Programske smernice NSZ

1.10.1.

  • 1. Nova Slovenska zaveza je društvo vseh udeležencev protikomunističnega odpora, vodenega pred in med zadnjo vojno. Čeprav je bila udeležba v odporu politično dejanje, si NSZ zaenkrat ne postavlja za nalogo politično delovanje, pač pa strokovno in objektivno proučevanje, vrednotenje državljanske vojne in dosego dejanske sprave med udeleženci državljanske vojne. To pa je interesno delovanje, sicer iz političnega področja, vendar v interesu neposrednih udeležencev državljanske vojne. Zato se NSZ opredeljuje kot društvo, dokler se ti interesi ne uresničijo.
  • 2. NSZ ima svoj izvor v protikomunistični koaliciji »Slovenski zavezi«, ki so jo ustanovile predvojne demokratične stranke in v vseh medvojnih vojaških in civilnih organizacijah, ki so sodelovale v protikomunističnem odporu.
  • 3. NSZ bo opravljala svojo dejavnost izključno na civilnem področju, vendar v okviru krščanskih načel in etike. Zato NSZ ne bo zavzemala stališč in odločitev, ki so v nasprotju s stališči in odločitvami uradne Cerkve.
  • 4. NSZ si bo prizadevala za dosledno izvajanje načel pravičnosti in resnice na vseh področjih dejavnosti društva in družbenega življenja v celoti.
  • 5. NSZ ohranja misel in načela protikomunističnega odpora in jih, kakor so se oblikovala v povojni zgodovini, prenaša v nov čas z namenom, da se v slovenskem narodu ne ponovijo zablode iz pretekle državljanske vojne.
  • 6. NSZ zavzema stališče, da so bili umori, storjeni pred začetkom protikomunističnega odpora, zlasti pa po vojni, zločin, ki ga je potrebno raziskati in obsoditi. Pri tem se odreka vsakemu maščevanju. To namero so udeleženci odpora izražali in dokazali javno tudi že do sedaj.
  • 7. NSZ bo storila vse, da se objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora in da se na podlagi tega rehabilitirajo vsa gibanja, civilna in vojaška, udeležena v protikomunističnem odporu. Izhaja namreč iz stališča, da je to utemeljeno, pravično in edina realna podlaga za dosego resnične sprave med udeleženci državljanske vojne in Slovenci na splošno.
  • 8. NSZ bo podrobno in vsestransko proučila vse posamične in skupinske poboje na obeh straneh in postavila pred slovensko javnost bilanco pobojev in krivde za državljansko vojno in dogodke po njej.
  • 9. NSZ bo med drugim zbrala v svoje okrilje vse še živeče udeležence protikomunističnega odpora, s civilnega in vojaškega področja, njihove svojce oz. potomce, predvsem tiste, ki osamljeni in zapostavljeni, socialno ogroženi, preplašeni od udarcev in groženj, živijo na robu današnje družbe in jih vsaj v končnem delu življenja popeljala nazaj v družbo kot samozavestne in pokončne osebnosti.
  • 10. NSZ bo skušala zagotoviti družbene in materialne pogoje, da se bodo udeleženci protikomunističnega odpora in njih potomci, vrnili v domovino in da se umrli, po želji svojcev oz. zainteresiranih organizacij prepeljejo v domovino.
  • 11. NSZ bo v sodelovanju tudi z drugimi organizacijami ugotovila žrtve protikomunističnega odpora, tako iz oboroženih formacij kot tudi civilnih oseb, in skrbela, da se znamenja, ki so z njimi povezana, zaznamujejo in vzdržujejo v spomin in opomin sedanjim in prihajajočim rodovom, brez sovraštva do udeležencev nasprotne strani. Pri tem se bo zavzemala za skromnost ter za uporabo enotnih kriterijev pri ureditvi grobov in grobišč. Zavzemala se bo tudi, da se grobovi in spominska znamenja uredijo praviloma na pokopališčih oz. pri cerkvah in le izjemoma izven teh krajev.
  • 12. NSZ priznava čast in spoštovanje padlim in preživelim udeležencem boja proti okupatorju, ki so se ga udeležili iz narodnostnih nagibov. To stališče je tudi podlaga in pogoj za dosego dejanske sprave in odpravo ločitve Slovencev na ideološki podlagi.
  • 13. Na političnem področju se NSZ opredeljuje za dosledni pluralizem in za dialog z vsemi, tudi levimi strankami. Na gospodarskem področju sprejema načela tržnega gospodarstva, podpira reprivatizacijo lastnine in denacionalizacijo premoženja ter dosledno pravično socialno varnost vseh, ki bodo ne po svoji krivdi prizadeti zaradi izvedbe načel tržnega gospodarstva. Odklanja lažno solidarnost za tiste, ki hočejo še naprej živeti na račun drugih.
  • 14. NSZ se bo zavzemala, da se iz javnega področja odstranijo poimenovanja, ki izhajajo iz državljanske vojne, če nimajo trajne in zgodovinske vrednosti za vse Slovence.
  • 16. NSZ se bo zavzemala za vključitev v društvo čim večjega števila mladine, zlasti potomcev udeležencev protikomunističnega odpora, ki naj bi ohranjali in nadaljevali ideje in kulturna izročila svojih očetov in mater in oblikovali prihajajočo dobo na teh načelih in idealih.
  • 17. NSZ bo posvečala mladi generaciji posebno skrb s tem:
    • – da ji bo omogočala študij zgodovine in jo uvajala v samostojno presojo zgodovinskih dogodkov;
    • da ji bo omogočala spoznavanje tradicionalne slovenske politične in duhovne kulture, kot tistega temelja, s katerega se bo udeleževala političnega življenja v slovenskem prostoru;
    • da ji bo omogočala študij s področja političnih ved in jo vključevala v politično delo.
  • 18. Društvo bo proučilo možnost in primernost spremembe v politično organizacijo, ko bodo doseženi društveni cilji.
Velika planina

Slika 2. Velika planina
Datum: 2009-01-12

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.