Vseobsegajoči Rog

Zakaj ni Kočevski Rog spregovoril z vso silovitostjo tedaj, ko se je boljševiški imperij končno sesul in so se njegovi vzdrževalci razbežali? Saj to je tisto, niso se razbežali. In zakaj se niso razbežali? Zato, ker so bili iz posebne snovi. Z isto arogantnostjo, s katero so imperij začeli graditi, ne glede na to, koliko življenj so morali zanj zastaviti, z isto arogantnostjo so ga sedaj pustili, da se je sesul, sami pa so šli po skrito zlatnino in pobrskali po ruševinah, če je kaj ostalo, potem pa so se ozrli po novih parcelah in začeli graditi nova oporišča. Takoj potem, ko so komunisti spoznali, da je njihov bankrot neizogiben, so ta bankrot začeli nemudoma načrtovati. Bili so tako prisebni, da so se polastili stečajne mase in začeli misliti na novo avanturo. In kakor so za vzpon izumili posebno ideologijo, tako so tudi za sestop – ki pa je bil samo maska za nov začetek – izumili posebno ideologijo z delovnim naslovom tranzicijski scenarij. Stvari sedaj tako tečejo, kakor tam piše. Kočevski Rog ima v tem scenariju mesto, ki mu je bila očitno posvečena posebna pozornost. Poglavitno pravilo se glasi: na vsak način je treba obdržati kulturnopolitični prostor, v katerem bo Kočevski Rog mogoče obdržati pod tako kontrolo, da ne bo mogel spregovoriti z avtentičnim glasom. Serviserji novega projekta se namreč zavedajo, da bi bilo njihove igre konec, če bi Kočevski Rog mogel povedati svojo celotno zgodbo.
(Justin Stanovnik)

Na nekem drugem mestu Justin Stanovnik zapiše, da se vedno najde kdo, ki pove, kar je nujno povedati. On sicer o tem govori kot o pojavu, ki ni brez poudarjene vzvišene, teleološke note, a opažamo, da se dogaja tudi na povsem vsakdanji ravni. Nepričakovano se najde človek, ki spozna ter zapiše ali pove, kaj takega, kar se zdi, da je bilo vseskozi pred nami, da je pravzaprav čudno, da tega nismo zagledali že prej. V mislih imamo zlasti to, kar se dogaja v tranziciji in motri bodisi njo sámo ali pa preteklost, zaradi katere je ta prehod k normalizaciji nujen. Pri tem kaže v oklepaju povedati tudi to, da znotraj teh spoznanj, katerih vrednost daleč presega vsakodnevno govorjenje, zlepa ni moč zaslediti misli, ki je ne bi morda že prav od začetka naglašali snovalci Zaveze.

Temni oblaki

Tisti, ki so vedno trdili, da se kolo zgodovine vrti samó naprej in da so sami nosilci njenega zadnjega izpolnjujočega jedra, se danes na vso moč trudijo, da bi našo deželo vrnili nekam nazaj k svojim zlim izhodiščem. To v nas upravičeno zbuja nelagodje in strah, saj težko zanikamo, da se nekatere demokratične pozicije, pridobljene v devetdesetih letih, majejo. Tudi »stanje duha«, če se izrazimo z izpraznjeno frazo, ki ga je moč motriti na raznih vidnih mestih, posledično pa, ojačenega, v bolj ali manj anonimnih spletnih prostorjih, kaže težko sapo, ki komaj zadržuje gnev do stoletja veljavnega sveta. Manifestacije z najbolj protičloveško ikonografijo, pospremljene z mešanico sovraštva in leporečja, so bile še nedavno nepredstavljive. Čeprav je res, da so bili vsi ti v svojem bistvu teroristični odkloni prikriti le par let po osamosvojitvi, v milejših oblikah pa so se začeli znova pojavljati že najkasneje leta 1995. Neverjetna je prisebnost in arogantnost vzdrževalcev nekdanjega imperija, kot se izrazi prof. Stanovnik, še bolj neverjetna pa je topoumnost ljudi, ki jih podpirajo celo v anonimnosti in varnosti volilnih kabin. Prav posebej namreč skrbi gorostasno dejstvo, da ta isti del političnega prostora, ki v svojem bistvu ni več del demokratičnega spektra, ker se tako ali drugače spogleduje s totalitarizmi, dobiva kar dve tretjini poslanskih sedežev.

Nismo sami

Razmišljanje smo začeli v pozitivnem ključu, saj se ta in oni človek s to in ono pomembno mislijo tu in tam pojavi ne samo mimo vseh pričakovanj, pač pa predvsem proti močnemu toku, ki ga riše prejšnji odstavek. Tega smo veseli že tako in tako, čeprav nas zelo hitro začne nadlegovati misel o glasu, ki pretežno v prazno kriči sredi puščave. Vendar ti glasovi niso tako zelo impotentni, kot se zdi, saj se cepijo na nevidno silo, ki vendarle, čeprav večinoma potiho in pod površjem drži skupaj ta naš svet, da ne razpade v prafaktorje. Ta sila, ki je naša skrita zaveznica, je naravni red, nas opozarja filozof Milan Komar.
Drugo veliko oporo moremo najti v območju transcendentnega in v njegovih zemeljskih medijih, ki nam to presežno približujejo ter nas vanj včlenjujejo. Ne bomo se slepili niti v smislu Marxa in njegovega opija niti v smislu Feuerbacha in njegovih projekcij, kaj šele po šarlatanskih sledeh, ki vodijo od Dawkinsa med točilne pulte in v vulgarno anonimnost spletnih forumov. Prav tako se ne bomo slepili, da nima šibek človeški element na račun božjega na tem področju oz. v tej ustanovi čisto preveč besede – ne samo med verniki, celo pastirjem se zgodi, da blodijo tako rekoč kjer koli. Najvarneje in najzanesljiveje bo, če gremo v samo sredico, v evangelij. Če prisluhnemo njegovi paradoksni logiki in njegovim jasnim smerokazom na osamljene poti k trpečim, ubogim, preganjanim, klevetanim, odrinjenim, si je težko predstavljati, da bi prizadevanja Zaveze ne bila z njim v sozvočju. Tako nam po eni strani daje oporo, po drugi pa utrjuje prepričanje, da se zavzemamo za središčne reči slovenskega sveta.

Dve silnici

Tako smo ujeti med dve silnici, ki se bojujeta za prevlado in v nas zasajata brezup ali pa spodbujata optimizem in dejavnost. Na eni strani vidimo in smo vajeni poslušati od zdavnaj, da je svet pokvarljiv, da se stvari in razmere slabšajo, da vse skupaj, vsaj kar zadeva Zahod, drvi v nek dokončen propad. Če je tak Zahod na splošno, so stvari v Sloveniji še potencirane, saj tak razpadajoč (evropski in svetovni) kontekst, kot dobro čutimo, ne predstavlja nobene zaslombe tistim močem, ki hočejo našo državo potegniti kam naprej. Tragikomično je gledati, kako se Evropa rada obregne ob Poljsko ali Madžarsko, Slovenija z dvema tretjinama (prikritega) boljševizma v parlamentu je pa čisto nič ne moti. Vendar naj ponovimo, da ne smemo spregledati, kako po drugi strani vedno znova vznikne nov svetel pojav, vezan na trdno veljavni naravni red in na presežne okvire, ki nas držijo v merah. Pri teh optimističnih zgledih ne smemo pozabiti na konkreten epohalen primer; namreč na boljševizem, na njegova osemdeseta leta, saj njegovega skorajšnjega padca s kako omembe vredno trdnostjo nihče ni pričakoval.

In dve pomagali

Močnejšega zgodovinskega nauka, kot je ta, kako še tako mogočni in naduti sistemi klavrno razpadejo, ne bi mogli imeti. To bi nam moralo zadoščati, da bi malodušje vrgli čez rame in z optimizmom delali, kar je napraviti mogoče. Biti zaležan statist ni dovolj. Saj kot je bilo zapisano uvodoma in kot smo videli tudi v nadaljevanju, je bil razpad nekega sistema hkrati tudi njegov razplod, če se znova izrazimo z besedo Milana Komarja. Razplod pa, to bi nam moralo biti povsem jasno, terja našo dejavnost.
Za sklep kaže kljub vsemu in kot že neštetokrat pokazati na dve orodji, s katerima bi zlahka rešili slovensko resignacijo in negotovo prihodnost. Na eni strani so to volitve, ki so kljub jadikovanju in dejanskim neravnovesjem še vedno na razpolago. Z njimi lahko zaokrenemo slovenski vsakdan na pravo pot. Da bomo to zanesljivo in brez nepotrebnih ovinkov napravili, pa nam je v najzanesljivejšo pomoč Kočevski Rog. Če kje, se tam lahko umirimo in umerimo. Od tam lahko najzanesljiveje premotrimo slovensko stvarnost in si naberemo zalog človeškega. Od zdrave pameti do sočutja. Za osebno in za skupnostno življenje.

(Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza, Zaveza 108)