Usodna napaka

Božično srečanje NSZ 18. decembra 2010 – govor predsednika

Že je minilo 20 let od prve spominske slovesnosti na Rogu, ko se je sredi kočevskih gozdov zbralo 30.000 žalujočih mater in očetov, sinov in hčera, ki so dotlej smeli jokati samo v samoti svojih domov in si le skrivaj brisati solze. Tedaj se je zdelo, da se odpira nova doba, doba resnice in svobode. To upanje pa je že tedaj imelo usodno napako. Pri breznu pod Krenom, na Rogu, kjer so bili pomorjeni tisoči slovenskih vojakov, nasprotnikov boljševiškega nasilja, ni dobil besede spomina nihče izmed njihovih, ni govoril kateri od preživelih nasprotnikov zločinskega komunizma. Na Rogu julija 1990 je dobil besedo in je smel govoriti samo vrhovni vojak boljševiške revolucije, voditelj tiste partije, ki je te žrtve umorila, ki je od leta 1941 s smrtjo in nasiljem ustrahovala slovenski narod in je bila samo nekaj mesecev prej poražena na prvih svobodnih volitvah v povojni Sloveniji. Ob tem so mnogi čutili sram in prizadetost, samo redki pa so razumeli in vedeli, kako meglena in zmedena prihodnost se je Slovencem odprla s to veliko žalitvijo razžaljenih in ustrahovanih. Ne le zaradi nespodobnosti samega dejanja, ampak posebej zaradi dejstva, da se je vse to zgodilo v prisotnosti in s pristankom Cerkve, ki je rajši kot predstavnike žrtev poslušala zahteve druge strani, ki je morila.

Pričakovani čas resnice o boljševiškem napadu in tisočih umorjenih se je zato že na Rogu končal z strupenim sklepom komunističnega voditelja: »Bilo je!« Nič več in nič drugega! Bilo je, kar je bilo, sedaj pa mir in revolucija gre naprej! In Slovenija je šla po poti revolucije, ne naprej, ampak nazaj na Titovo cesto, k malikovanju zločina in odlikovanju zločincev, k stiskanju roke v krvavo pest in k zapiranju Hude jame. Voditelj nekdanje partije, sedaj v osebi Boruta Pahorja, je po dvajsetih letih zopet začutil željo, da se postavi pred žalujoče. Ne v Ljubljani ali kjerkoli drugje, kamor bi moral že davno sam povabiti sorodnike in prijatelje umorjenih in jih priznati za enakovredne državljane pred narodom in svetom, priznati njihovo čast in dostojanstvo. Takega državotvornega dejanja ni bil sposoben storiti, žrtvam revolucije niti po sedemdesetih letih ne zna ali ne sme priznati niti vojaške časti in ne človeškega dostojanstva.

Zato se je Cerkvi julija letos zopet dal povabiti na Rog in ta ga je dobrohotno in naivno zopet sprejela. Na Rogu pa o ljudeh, nad katerih grobiščem je govoril, žalujočim ni vedel povedati nič drugega kot staro boljševiško žalitev, da so »sodelovali z roko okupatorja«. Samo to, nič o zločinskih odlokih jeseni 1941, nič o zločinskem VOS-u, nič o morilskem pohodu partizanov skozi slovenske vasi spomladi leta 1942, nič o prvi veliki moriji jeseni 1943, skratka nič o totalnem boljševiškem napadu na slovenski narod v začetku okupacije in nič o odporu proti komunističnemu napadu in o obrambi narodove kulture in civilizacije.

Kot Titov pionirček: »Sodelovali so z roko okupatorja«, kar tako, iz čiste pokvarjenosti! Pa je Borut Pahor nedavno izjavil, da »opravlja delo, ki je vredno moža.« Njegove besede na Rogu niso vredne ne moža in ne žene, ki spoštuje tudi žalujoče na nasprotnikovem grobu. Bile so skrajno nedostojna žalitev živih in mrtvih nasprotnikov komunističnega nasilja. Žalitev mrtvih na kraju, kjer jih je njegova partija pomorila in vrgla v brezno, in žalitev živih pri njihovem tihem žalovanju. Po dvajsetih letih še hujša žalitev kot tedanja Kučanova klofuta: »Bilo je!« Tako kot po Kučanovem Rogu 1990 tudi po Pahorjevem Rogu 2010 ostajajo na oblasti člani totalitarne partije in resnica še naprej ostaja njihova jetnica. Sedaj jo zapirajo v Hudo jamo, zapirajo resnico in z njo tudi našo svobodo!

Začenja se praznovanje 20. obletnice osamosvojitve in neodvisnosti Republike Slovenije. Takrat so bila naša narodna in osebna pričakovanja velika in svetla. In res smo se znebili primitivne balkanske države, znebili smo se totalitarne oblasti in zavrgli smo rdečo zvezdo. Sprejeli smo novo ustavo in z njo uvedli parlamentarno demokracijo, svobodo združevanja in podjetništva, svobodo besede in mišljenja. Spremenili smo politični in družbeni sistem iz starega totalitarnega v novega svobodnega in demokratičnega. Šli smo v Evropsko zvezo, vstopili smo v obrambni NATO in pridružili smo se svetovni Organizaciji združenih narodov.

Kljub velikim uspehom smo po dvajsetih letih ponovno na dnu političnega in družbenega razvoja. Sodobna evropska zavest se razvija brez nas in mimo nas. Mi se niti družbeno niti gospodarsko ne razvijamo, mi silimo nazaj pod medlo bleščavo rdeče zvezde in gremo s stisnjeno pestjo po Titovi cesti v novo balkansko diktaturo. Kje smo grešili, kje nam je spodletelo?

Pred dvajsetimi leti smo spremenili državo in družbeni sistem, nismo pa spremenili ljudi niti zamenjali tistih na oblasti. Nismo spremenili značaja in zavesti slovenskih ljudi, misleč, da se bodo spremenili in prilagodili sami v skladu s spremembo političnega in družbenega sistema. Usodne napake!

Komunizem kot zločinska ideja in kot zločinski sistem je res propadel, komunisti, tudi zločinci, pa so ostali. Skoraj vsi na svojih oblastnih mestih, najvišji partijski voditelji na najvišjih položajih nove države in nove družbe. Sedaj se vračajo še tisti, ki so nekoč morali oditi. Njihov brkati klovn je že pokazal tudi na odrešenika. K politični vrnitvi je poklical kar zadnjega voditelja totalitarne Slovenije tovariša Milana Kučana, nekdanjega vojaka revolucije in sedanjega predsednika kapitalistov v Forumu 21. Ta bo pravi rešitelj, saj pozna več političnih in družbenih sistemov in tudi več resnic, v vseh se je odlično znašel!

Kako globoko v narodno in moralno nezavest smo padli, je pokazal tudi zadnji referendum o radiotelevizijskem zakonu. Samo 15 odstotkov slovenskih volivcev skrbi napredek in usoda naroda, samo 15 odstotkov volivcev resno razmišlja in si prizadeva za svojo svobodo in svobodo svoje države. Drugim je malo mar, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo. Za dobro svoje domovine in za svojo svobodo prejšnjo sončno nedeljo niso bili pripravljeni oditi niti do svojega volišča.

Ob tako veliki brezbrižnosti bodo v Sloveniji še naprej normalne in hvaljene družine z enim staršem, javnega in uradnega ponosa bodo deležni istospolni pari, pornografija bo kulturni dosežek široko mislečih javnih občil, otroke po šolah bodo o življenju in spolnosti poučevale lezbične aktivistke, šolski minister pa jih bo naučil »roko stisniti v pest«, v sovražno rdečo pest, ki je še nedavno morila in ustrahovala slovenski narod. Vse to je normalno za slovensko vlado, za ministre in mnoge poslance državnega zbora, s tem se mnogi celo ponašajo. Vsakršna nenormalnost je postala zahtevana in čaščena normalnost!

Predsednik vlade celo v javni televizijski oddaji nasproti škofovi skrbi za družino postavi svojo skrb za »drugačno spolno prakso«! Zanj je družina samo spolna praksa! Kdor dela in misli drugače, ni napreden, je nazadnjaški, ga je treba ustaviti in odstraniti. Hvaljen je splošni razvrat, vse je dovoljeno delati in kazati, če ni nasprotno sedanji oblasti. To je podoba naše današnje vlade in oblasti, naših časopisov in elektronskih občil. Potem pa jok in stok, zakaj toliko zločinov, zakaj toliko nasilja in nečloveških postopkov!

V javnih občilih, na sestankih in srečanjih se tako imenovana »prizadeta javnost« zadnja leta nenehno sprašuje, zakaj slovenski represivni organi delujejo počasi in neučinkovito, zakaj nobene kriminalne zadeve, kakor pravijo, ne privedejo do konca, zakaj se vse afere ustavijo, zakaj sodišča nobenega ne obsodijo. Čudno, kako zelo to javnost skrbi obsodba za afere in zločine, zelo redko in plaho pa se v Sloveniji ta javnost oglaša zaradi skrbi o vzrokih za zločine, o razmerah, ki porajajo zločince. Takšna skrb bi bila mnogo bolj učinkovita, pomagala bi zmanjšati število zločincev, ne pa samo povečati števila obsojencev. Ta skrb za obsodbo je tudi kratkega veka, saj vidimo in vemo, da te javnosti prav nič ne skrbi obsodba tistih partizanskih herojev, ki so umorili tisoče neoboroženih bratov, obsodba največjih zločincev slovenstva in človeštva. Ti so vendar »naši«! Že Borut Pahor je napovedal, da pod njegovo vlado ne bo več razlikovanja na »naše« in »vaše«. Zato so »vaše« skrbno izločili, ostali so samo »naši« in razlikovanja ni več.

Mineva tudi prvih deset let novega tisočletja. Ob vstopu v tretje tisočletje je bilo hrupno pričakovanje nečesa novega, nepozabnega. V Sloveniji pa je nepozabno ostalo samo totalitarno, nesrečno dvajseto stoletje, ki se v miselnosti ljudi in v dejanjih oblasti kar nadaljuje tudi v novem tisočletju. Zato je skrajni čas, da tudi Slovenci začutimo novo zavest, da se začnemo ukvarjati z dejstvi in resnico tako v preteklosti kot v sedanjosti. Da končno le odpravimo usodno napako in spremenimo zavest ljudi, ki so jo pokvarili ali celo uničili totalitarizmi prejšnjega stoletja, pri nas zlasti boljševiška revolucija v izvedbi partizanskega enobe.

Glede preteklosti, ki je oblikovala našo zavest, moramo iskati resnico pri naših ljudeh doma in po svetu. Mnogo je povedanega in napisanega, marsikaj pa bo potrebno še napraviti. Kdor pa vseeno ne bo mogel doumeti in verjeti, da tisoči slovenskih vaških stražarjev, domobrancev in četnikov s stotinami njihovih oficirjev, stotine preganjanih in umorjenih duhovnikov in redovnikov skupaj s škofom Rožmanom, množica kmetov, delavcev in uradnikov z ženami in dekleti, z dojenčki in starčki vred niso bili izprijeni narodni izdajalci, da formula naše nedavne preteklosti ni »narodna izdaja – zaslužena kazen«, ampak »boljševiško nasilje in samoobramba pred nasiljem«, kdor tega ne bo mogel razumeti, bo moral verjeti enemu od najvišjih komunističnih funkcionarjev, Mitji Ribičiču, partizanu in vodilnemu oznovcu Cirilu, ki je pribil: »Ničesar ne razume, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo!«

Šlo je za revolucijo in samo za revolucijo. Niso komunisti zlorabili spontanega odpora proti okupatorju za revolucijo, kot sedaj govorijo nekateri nepoboljšljivi naivneži. Nič ni bilo spontanega, je nekoč povedal njihov krvavi maršal. Boljševiki so revolucijo pripravili in organizirali v obliki boja proti okupatorju. Zlorabili so užaljenost in zaupanje Slovencev!

Tudi danes gre za revolucijo in za revolucionarje. Zato vse to, kar oblast v Sloveniji slabega dela, tega je mnogo, vse, kar skriva in vse, kar laže, vse služi njihovi revoluciji in bogatenju revolucionarjev. Vse jim bo uspelo, ker imajo na razpolago vsa sredstva in vso oblast, vso nesramnost in moralo brez meja. Vse imajo, razen ljudi, nas Slovencev. Zato se jim moramo ljudje upreti pogumno in odločno, kot smo se jim nekoč uprli v oboroženem protikomunističnem odporu.

Danes so naše odporne enote demokratične politične stranke, naše orožje pa volilni lističi na voliščih. In ne bodimo več naivni!

Anton Drobnič