Tone Drobnič, počivaj v miru!

Tone Drobnič, počivaj v miru!

Po daljši bolezni je od nas odšel v večnost Anton Drobnič, domobranec, ki je za las ušel smrti v povojnih pomorih, eden od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in njen dolgoletni predsednik.

Kot prvi generalni državni tožilec samostojne Republike Slovenije je v težkem času demokratičnih začetkov oral trdo ledino komunističnega pravosodja: vodenje tožilstva je prevzel 3. decembra 1990 še v totalitarni Jugoslaviji in izvedel ločitev slovenskega tožilstva od jugoslovanskega. Še tik pred osamosvojitvijo Slovenije so predsednik predsedstva Milan Kučan in 32.000 podpisnikov z javnim pismom zahtevali njegovo odstavitev. V letu 1996, ko se je razrasla kraja družbenega premoženja, je ustanovil Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, s čimer je postal začetnik pregona organiziranega kriminala na Slovenskem.

V Novi Slovenski zavezi ga hudo pogrešamo. Nam je Anton Drobnič pomenil mnogo več. V jeziku prava in zakonov je Drobnič tolmačil veliko zlo, trpljenje in krivice, ki jih je našim ljudem zadala revolucija. Te krivice je iz teme zasebnosti in tihega trpljenja preprostih ljudi Drobnič znal s pravno govorico prevesti v javne, zakonite zahteve pred sodišči Republike Slovenije. Do dna duše je Drobniča prevevala misel, da je treba celoten sestav revolucionarnega nasilja in slovenske poti k normalnosti misliti in uresničiti v okviru prava in zakonov, brez česar se ne more spremeniti nič pomembnega. Eden od njegovih pomembnih dosežkov na tem področju je prispevek k pravni rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana, toda pravno je pomagal ali svetoval mnogim, ki so po sodni poti iskali pravice.

Nova Slovenska zaveza mu je hvaležna za skoraj tri desetletja truda, ko je bil z nami v misli, besedi in dejanju.

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.

»Ko Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava zahteve za rehabilitacijo predlagateljev, ki so bili obsojeni v povojnih boljševiških procesih, ni mogoče, da v petčlanskem senatu, ki je pristojen za obravnavo in rešitev, ne bi imeli večine nekdanji komunistični visoki funkcionarji ali pa njihovi dediči, njihovi krvni ali idejni potomci. Od petih sodnikov, ki so po zakonu pristojni odločati o sodbi komunističnega sodišča protikomunistu zaradi protikomunizma, bo večina, če ne vsi, pripadala temu novemu postkomunističnemu svetu. To je nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako žaljivega, nekaj tako proti dostojanstvu človekove osebnosti, da si je težko zamisliti, kaj šele imenovati. V Sloveniji pa to nikogar ne moti. Nobenega protesta še nismo brali. Nihče se ne razburja. Kaj bi rekli, če bi v Nemčiji nekdanji nacisti obravnavali sodbo proti nekemu nasprotniku nacizma in bi oni ugotavljali, ali je nacistično sodišče ravnalo pravilno ali napačno?«
Anton Drobnič:
Komunistični sodniki sodijo o komunističnih sodbah,
Zaveza št. 98