Teharje: meja človeka

Spoštovani, oprostite mi, ker ne bom nikogar pozdravil posebej; ne zato, ker bi ne spoštoval protokola ali družbenih funkcij ali dostojanstva, temveč zato, ker je vsakdo od nas tukaj predvsem kot človek. Ta kraj je kraj strašnega spomina, a je tudi svet kraj: sem ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje. Da bi jasneje začutili, kdo smo; da bi bolje videli, kje smo. Prvo je stvar srca, drugo stvar pameti: oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda prihajamo zaradi spomina; a spominjanje ni stvar preteklosti; spominjati se, pomeni imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek.

Na tem kraju imajo domovinsko pravico tri govorice: molitev, pričevanja in molk. Besede nas, ki nam je bilo prizanešeno s neznanskim trpljenjem na teh tleh, so lahko resnične le, če se spoštljivo opirajo na to troje. Pomembnejša od vsega, kar lahko povem, je torej prošnja, da umolknemo. Vsak od nas. Ne v tem hipu, ker to ni primerno, ampak vsakič, ko vstopimo v Teharje, telesno in v duhu. Če hočemo zares slišati resnico na tem kraju, moramo najprej umolkniti. Navzven, a tudi nazvnoter: umiriti misli, ki begajo in nas vodijo po vsakdanjih skrbeh, kakršnekoli že so. Ta notranji molk je pot k resnici. Besede smejo priti šele po tem. Dolgo dolgo po tem.

Kar se je zgodilo tu, namreč predstavlja mejo človeškega sveta, mejo, onstran katere človek izgubi svoj smisel in nimajo več nobenega pomena osnovne oblike civilizacije. Te meje ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči, če hočemo živeti smiselno človeško življenje.

Zakaj lahko tako govorimo? Zato, ker se je tu dobsedeno zgodilo izničenje človeka: ne samo množični pomori političnih nasprotnikov, kakor so še kdaj v zgodovini, ampak tudi izničenje njihovega spomina. Ljudje vseh starosti in obeh spolov so bili predelani v snov, dobesedno v odpadno snov, ki jo je treba zamešati med druge odpadke in jo odpraviti, da bo nastal prostor za nov svet. In zgodilo se je tako: bili so zadelani v nič z odpadki, s pozabo in z molkom, ki je v tem primeru tudi oblika laži. Bilo so prepovedani. Ni jih bilo. Na takšnem temelju je nastala nova družba, tako imenovana socialistična družba. Nasilje pa je bilo vdelano v temelj te družbe še na drug način: pri sistematičnih množičnih pomorih, pri tem spreminjanju človeka v snov, je moralo sodelovati zelo veliko, ogromno ljudi. Tudi ti ljudje sami so na tak ali drugačen način postali snov, gradbena snov ali orodje nove družbene stavbe. Bili so zraven tako ali drugače; in po tem so bili zraven tako, da so desetletja molčali. In ta desetletja, kot vemo, niso končana, ta desetletja rastejo. Odgovor na vprašanje, zakaj so to storili, ni en sam, razlogi in motivi v zmedenem, nevarnem in napetem času so bili zelo različni: v širokem loku od popolne zaslepljenosti prek kratkovidne dobrohotnosti do koristoljubja in – kasneje – do preživetvene nuje. Nedvomno so svojo vlogo pri tem odigrale stare razprtije med ljudmi: pa naj so bile to zamere med sosedi ali politični spori in neporavnani računi iz predvojnega časa ali celo, kar je od vsega najtežje, mržnja med sorodniki, celo najbližjimi. Vse to je dobilo nesluten pospešek sovraštva v strašnem vojnem času. Vojna je krut učitelj, je zapisal pred 2500 leti grški zgodovinar Tukidides; vojna je učitelj, ki posurovi značaj ljudi in spremeni pomen besed, tem bolj kadar je to notranja vojna, vstaja, revolucija. Vse to je res in davno znano, a revolucije v 20. stoletju, posebej boljševistične revolucije, so prinesle še nekaj povsem novega: idejo, da sovražnik ni le človek, ki pripada napačni strani zgodovine, temveč je samo del te napačne stvari. Zato ga ni treba le premagati, temveč odpraviti, izničiti, ker je že s tem, da obstaja, zgodovinsko zlo. Pri tem niti ne šteje njegova subjektivna krivda, ni važno, kakšen človek je – važno je, kje stoji, se pravi, kje ga vidi avantgarda človeštva in njen, kakor se je nenehoma ponavljalo, znanstveni pogled na zgodovino. Zato se je fizično in duhovno izničenje moralo zgoditi in ni bilo nobena napaka ali eksces ali podivjano maščevanje: bilo je utemeljeno v logiki revolucije, ne glede na to, kaj in kako so hoteli njeni sopotniki in podporniki. Moloh je bil rojen – lahko so mu samo še žrtvovali, druge ali same sebe, in v vsakem primeru – resnico.

Pomembno, zelo pomembno pri razumevanju slovenske medvojne in povojne tragedije, pa tudi njenih posledic, njenih rezultatov bi pravzaprav morali reči, vse do danes, je vedeti, da je boljševizem sad moderne dobe. Moderna doba je čas, ko evropski človek hoče postati doleten, razsvetliti svet s svojo svetlobo, ker druge v njem nič več ne razpoznava ali vsaj ne priznava, in ko hoče predvsem vzeti svojo usodo v lastne roke. Zaradi brezmejne vere vase nič več ne priznava človeških meja in verjame, da je svet v celoti obvladljiv z razumom; in tudi človek je del tega sveta, nič enkratnega, nič nenadomestljivega, nič skrivnostnega ni v njem. Tudi človek torej lahko postane predmet tega absolutnega, od vsega odvezanega razuma, ki na novo ureja svet. Toda obenem se je ta moderni človek povzdignil nad svet, postal je njegov preustvarjalec, njegov gospodar. Ta dvojna podoba človeka je veliko protislovje moderne dobe, v kateri še zmeraj živimo in ki ji v veliki meri pripada tudi zahodni demokratični svet. To, kar je danes, vsaj formalno, tudi naš, slovenski svet. Demokratična država je seveda povsem drugačna od socialistične, demokratična kultura drugačna od tiste, ki je utemeljena na marksističnem revolucionarnem nauku. Kljub temu se kažejo tudi v njej znamenja zmedenosti, brezčutnosti, brezizhodnosti. Moderna doba je prinesla izjemen tehnični razvoj, o tem ni nobenega dvoma; v marsičem je počlovečila svet in družbo, tudi to ni vprašljivo; a obenem je razčlovečila človeka, o čemer v sodobni družbi, družbi znanja ni veliko govora. Ko se sprašujemo o vzrokih za uspeh boljševističnih revolucij, za trdoživo privlačnost njihovih hipnotičnih idej, bi morali morda poleg številnih čisto zgodovinskih dejavnikov upoštevati tudi to daljno, zatajeno sorodstvo.

Boljševiki so videli sebe kot avantgardo človeštva; to pomeni, da so se videli izven sveta, nad svetom, v prostoru, kjer stojijo njegovi gospodarji, inženirji nove stvarnosti. To je bil njihov in samo njihov prostor. Na ta način so pravzaprav sami sebi odvzeli človeško resničnost; čeprav so tudi sami živeli in umirali, padali kot žrtve režimskih čistk in vsakršnih ideoloških nizkotnosti, to njihove vere ni omajalo. Bila je tragična, pa čeprav v bistvu zla vera, vera v to, da je svet ničvreden.

Ne glede na to, da je imela morda v kasnejših desetletjih socialistična družba kdaj pa kdaj manj mrk obraz, je bila vedno stavba brez temelja. Kajti po desetletja veljavnem uradnem zgodovinopisju zločina, na katerem je stala, sploh ni bilo. Bilo ga je nevarno omenjati, nevarno je bilo govoriti resnico. Desetletja. Deklarirani humanizem je bil maska, za katero ni bilo več obraza. Človek brez spomina je pač človek brez resnice in zato brez obraza. Desetletjem sankcij sledijo leta zasmehovanja in klevetanja tistih, ki ne sprejemajo takšnega brezobraznega življenja. Je tedaj presenetljivo, če je iz tega zrasla vsakršna nerazsodnost, v politiki, kulturi, v vprašanjih, ki zadevajo naš tukaj in zdaj? Vzrok in posledica, velikost dogodkov, upoštevanje dejstev – vse to lahko v tukajšnjih razpravah velja ali pa tudi ne – kakor je bolj ugodno za razpravljalca. Če bi pogledali na strašne dogodke, na katerih prizorišču stojimo, s karseda hladnim pogledom, bi mogoče lahko opazili, kako daleč od normalnosti smo zabredli.

Pomori teharskih taboriščnikov so nedvomno dogodek z izrednim vplivom na slovensko zgodovino, najbrž bi jim sploh težko našli karkoli primerljivega. Slovenska družba je bila zaradi njih dobesedno fizično spremenjena. Z ustrahovalno zapovedjo molka je dobila še en udarec, ki je močno deformiral njeno miselnost in etiko. Kako razumeti zgodovino in sedanjost, ne da bi vse to poznali, ne da bi vso to grozljivo in bolečo resničnost kar najbolj natančno raziskali? To je osnovna logika zgodovinske vede. A tu slišimo celo od varuhov stroke zaničljive besede o revidiranju zgodovine, ki da je nespremenljiva. Kaj je to, če ne brezsramno zanikanje smisla lastnega poklica?

Pristojni organi v normalni družbi imajo vso mogočo legitmnost, pravno pokritje in družbeno podporo pri raziskovanju zločinov, še posebej najhujših. Povojni pomori so zločin brez primere v slovenski zgodovini; toda kdorkoli, od zgodovinarjev do politikov, ki se je s tem ukvarjal, je moral vnaprej zagotavljati, da ni maščevalen, da mu ne gre za sodni pregon, le za resnico in pietetni odnos do žrtev. To je po svoje plemenito, a predstavljajte si, kako bi bilo, če bi kriminalisti javno oznanjali, da želijo le izvedeti, kdo je ukradel neki avto, ne da bi ga hoteli vrniti lastniku, kaj šele da bi hoteli privesti tatu pred sodišče? Ubinam gentium sumus? Kje na svetu vendar živimo?

Prišli smo v želji, da bi postali vsaj malo boljši ljudje. To je, kot smo rekli, tudi stvar srca. Prišli smo zaradi ljudi, ki so od tod odhajali v množično smrt. Imeli so svoje življenjske zgodbe, svoje ljudi, svoje obraze. Samo če pomislimo na to, bomo vedeli, kako prav je, da smo tu. Ne več zaradi njih, ki so po svojem trpljenju odrešeni, temveč zaradi nas: ko mislimo na tisočkrat in tisočkrat ponovljeno smrt posameznika, danes brezimnega, nekoč z imenom in priiimkom, vemo, zakaj smo tu: da bi varovali mejo, onstran katere človek izgubi smisel. Da bi se ne vrnil brezizhodni položaj, v katerem lahko izgubiš ali življenje ali obraz. Tukajšnji mučenci so si izbrali boljši del: izgubili so življenje, a zato, ker niso hoteli takšnega položaja, v katerem so vsi ljudje na izgubi.

Prišli smo zaradi spomina; zato da bi varovali človeka. To ni stvar preteklosti. V poljskem filmu Katyń je tudi tale prizor:
Eden od zajetih poljskih oficirjev se odloči za kolaboracijo z NKVD-jem, a ne more povsem zatajiti svoje človečnosti; prizadeva si, da bi raziskovalci posmrtnih ostankov pomorjenih skromno zapuščino enega njegovih tovarišev (v kateri pa so tudi dnevniški zapiski o strašnih dogodkih) vrnili njegovim svojcem. In izreče tale čudoviti stavek: »Za vas so to dokazi, za nekoga pa bo to spomin«. V samo par besedah je tu formuliran glavni antagonizem moderne dobe, našega časa. Kultura dokaza, če smem tako reči, je kultura kvanitete, formalizma, kjer so smiselna samo vprašanja, na katera lahko odgovori znanost. V tem obzorju človek vidi svet, druge ljudi in celo samega sebe kot razpoložljivi predmet svoje dejavnosti: svoje moči. Etika tu degenerira in postane ali vprašanje razrednega interesa ali pa vprašanje kvalitete življenja v povsem tehničnem smislu. Kultura spomina je kultura takšne pameti, ki priznava, da poleg obvladljivega sveta obstajajo tudi neodgovorljiva vprašanja, ki pomembno, da, celo odločilno zaznamujejo človekov obstoj. Skratka: je kultura integralnega človeka.

Prišli smo torej zaradi spomina; morda tudi zaradi žalovanja: za svojci, za nedolžnimi žrtvami, za brezimnimi ljudmi, ki so hoteli biti, kar so bili. Za nerojenimi, ki bi lahko zrasli iz tukajšnjih mučencev. V nekem drugem poljskem filmu žena v prometni nesreči izgubi moža in otroka; neko jutro v dneh izgubljenosti v kuhinji naleti na ihtečo hišno pomočnico. “Zakaj jokate?” jo vpraša. “Zato, ker vi ne,” ji odgovori med solzami. Tudi solze so vez z resničnostjo. Tisti redki, ki so se rešili od tod, niso odreveneli obtičali v preteklosti. Velike stvari so naredili, živeli so, kar pomeni, da so šli naprej. To so zmogli, ker niso pozabili, kaj pomeni biti človek. Niso pozabili na to, kje je meja. “Čeprav je nanjo težko misliti brez solz, je treba,” pravi kdo izmed njih. Da se ne bi izgubili.

Dovolite, da končam z verzi o anonimni teharski žrtvi v tiho slavo preživelim in vsem njihovim pomorjenim sotrpinom:

Vse tvoje besede so ranjene.
V vsaki čutim globok urez.T
ako globok
da ga ne zlepijo
nobene besede,
nobene solze,
nobena tišina.
Ni sovraštvo,
ni laž,
ni gluhota;
za to, kar si videla,
ni imena.
A vseeno govori:
skozi rane
se vidi do tja.
Čeprav ni nobene tolažbe,
ne zate, ne zame,
bom gledal tja.
Vem: tvoja žalost ne bo zato nič manjša,
le manj sama bo.
In ti veš:
kjer žalost objame žalost,
tisto tam nima zadnje besede.