Svetoletno romanje v stolnico – homilija

Obhajamo sveto leto usmiljenja. Pred nas stopajo katekizemsko našteta dela usmiljenja. Katera od teh nas danes še posebej nagovarjajo in narekujejo naše namene, povezane s svetoletnim romanjem v stolnico. Po mojem naslednja: duhovna: nevedne učiti, žalostne tolažiti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi; telesna: mrtve pokopavati. Poskušajmo jih uvrstiti v naše razmišljanje ob božji besedi. Ničesar nisem storil zoper ljudstvo ali navade očetov. Ravno nasprotno, vse sem storil za ljudstvo in navade očetov. Bil sem to vedno pripravljen storiti, tudi za ceno življenja, bi nam naši bratje in sestre odgovorili. Šlo je za Slovence, za očetne navade, za vrednote, ki so bile v nevarnosti, za dom in rod! Nikomur storiti nič žalega, le braniti sebe, družino in narod: Mati (družina), Domovina, Bog! Ali bi bilo kaj zoper ljudstvo in navade očetov v motu: Domovini sinovi, Bogu otroci, nikomur hlapci! Nič ni bilo storjenega iz sovraštva pri odločitvi za obrambo, kot samo želja braniti. Mar je to krivda zoper ljudstvo in navade očetov? Če to je, potem je z razumom, ki tako razmišlja nekaj hudo narobe. In, žal, se je to potrdilo, da je razum krenil na napačno pot, pot sovraštva in uničevanja dobrega, lepega plemenitega, pot sejanja zla in hudobije. Strašno pot, katere posledice čutimo še danes. In jo bomo še koliko časa?

Na meni ni bilo nobene krivde, ki bi zaslužila smrt.

Kako prepričljivo pričevanje apostola narodov. Prav tako prepričljivo zveni ta stavek, ki prihaja iz ust naših bratov in sester, pomorjenih iz krutega sovraštva do (R)resnice in do tistih, ki živijo po njej in zanjo pričujejo. Vedno bolj glasne so te besede. Zanimivo! Čeprav začenjamo novo, osmo, desetletje od tragičnih dogodkov komunistične revolucije, ta trditev vedno bolj odmeva, ne zgolj v naši duši; njen odmev je vedno bolj slišati v širši javnosti. Da je to tako, imamo dokaz. Toliko nasprotovanja vsled razvidnih dejstev in bežanja od soočanja z dejstvom umora nedolžnih, nam to potrjuje.
Predpostavimo: naši umorjeni bratje in sestre se ne bi nikoli bali soočenja z resnico o svoji krivdi pred sodiščem. In bi, vzemimo teoretično, sprejeli kazen za krivdo, ki bi jim bila dokazana. Toliko časti in ponosa bi premogli. O tem sem trdno prepričan! Tako pa za vse velja: Na meni ni bilo nobene krivde, ki bi zaslužila smrt!

Zaradi Izraelovega upanja nosim to verigo.

Zaradi upanja vztrajam. Če bi tega ne imel, bi se utrudil. Kolikokrat imam občutek, da je vse bob ob steno, vpitje v puščavi. Pritakne se lahko še misel dvoma o smiselnosti mojega početja, prizadevanja za resnico. Bolj mi (nam) gre zanjo, več odklonilnega doživim(o). To je veriga, ki stiska in teži!
Bi se morda bolje počutil, da bi jo odvrgel? Bi moje breme postalo lažje? Kje pa! To bi bila usodna napaka, kiks (da bomo bolje razumeli).
Bolje, da nosim verigo resnice, kot pa verigo laži. Ustvarjen sem za (R)resnico! Zaradi Kristusa, ki je resnica sama (Jaz sem resnica) se dam prostovoljno vkleniti in oviti z verigo resnice, pravičnosti, posledično tudi ljubezni in sprave. Saj ne morem drugače, kot tisti, v katerega imenu usmerjam svoje življenje, živim iz vere vanj. Zato tudi vem, da ne govorim gluhim, ampak takim, ki imajo težave s sluhom, pa ne ušes, ampak srca in duše. Izkušnja Učitelja se popolnoma ponovi v našem (mojem) življenjskem doživljanju. Ker mi gre za resnico, ki osvobaja, mi gre za človeka, ki ni rojen za sužnost laži in sovraštvu. Tudi to je del mojega življenja po največji zapovedi, zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega.

Oznanjal je božje kraljestvo.

Ne moremo, da bi ne govorili.
Nekaj mi preprečuje biti tiho, ostajati v molku. Ta ni na mestu v tem trenutku.
Prerok Jeremija na nekem mestu pravi, da je ogenj v njegovi notranjosti tako močan, da bi zaradi tega umrl, če ne bi spregovoril. Da, mora govoriti, vpiti.
Ali pa Jezusova beseda ob cvetni nedelji: Če bodo ti utihnili, bodo kamni vpili. Tudi kamni te stavbe, te stolnice vpijejo svojo zgodbo, katere del je današnja slovesnost ob svetem letu usmiljenja.
Tudi jaz ne morem biti tiho.
Kaj govori sveto pismo o nemih čuvarjih (psih)? Mislim, da jih ne hvali.
Vedno znova spregovorimo o vsem, kar nosimo v svojem srcu. Moramo. In to večkrat. Ob vsaki priložnosti. Beseda se mora slišati. Sliši pa se takrat, ko jo ponovimo, ponavljamo.
Kako pravi Gospod, ko pošilja učence? Oznanjajte (nedovršnik!), ne zgolj oznanite (dovršnik!). Ne zgolj: povejte. Pripovedujte!
Tudi nebo in zemlja, vesoljstvo, stvarstvo nam pripoveduje noč in dan (en dan pripoveduje drugemu dnevu, in ena noč pripoveduje to drugi noči).
Nebo in zemlja pripovedujeta.
Tudi psalmist pravi: Poslušajte, otroci, pripovedoval vam bom, kaj vse je Bog storil (moji duši).
Duša lahko zboli od molka. Mora govoriti, pripovedovati!
Če se nekateri ne utrudijo pripovedovati laži, bomo mi toliko bolj vztrajni za pripovedovanje resnice!
Najbolj pa bi me bolel očitek, da nisem spregovoril, ko bi moral. Tak molk bi bil največja krivica do vseh, ki prihajajo za nami! In dejanje neusmiljenja!

Marsikdo, ki se ga danes spominjamo, bi se udeležil svetoletnega romanja v ljubljansko stolnico.
Obletnice zaznamujemo in tudi one nas zaznamujejo, vtiskujejo v našo zavest spoznanje življenja.
Današnji nas vabi k razmisleku: 1. da je življenje minljivo, 2. da življenje ne pozabi na nas (nič ne pozabi, se ne zakrije, ker je vse povezano z (R)res-nico),3. to nas drži pokonci, varuje pred obupom, budi upanje in utrjuje vero!
Povabilo na to slovesnost temelji na zvestem spremljanju, v molitvi in obhajanju svetih skrivnosti na spominskih slovesnostih NSZ (ob povabilu).
Mimo pripomb o naših (domobranskih) slovesnostih; dom braniti je znamenje neke vrednosti (vrednote). Kaj simbolizira dom: vero, dom, rod, vrednote, nujno povezane z življenjem, neredko temelj (za) življenja(e).
Vrednote (vrednosti življenja) so vedno na udaru. Zakaj? Ker spadajo k mozaiku istovetnosti (identitete). Vzemi, uniči vrednote, zrušil si nekaj, s čimer se poistovetim, poistim. Zlomljena je hrbtenica. Brez nje se ne moreš premikati. Kaj postaneš? Plen, in to lahek, vsem, vsemu in vsakemu, ki v srcu dobro in prav ne misli. Kaj je branil Črtomir? Kako beremo v Krstu pri Savici?
Spomnimo se skladatelja Stanka Premrla, ravnatelja kora te iste stolne cerkve, katedrale, v kateri smo, in njegove pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta. O čem govori besedilo? O domu, o rodu, o pravilnosti odločanja v življenju in prošnji, da bi to uspelo vsem rodovom, ki prihjajo za nami.
To današnje dogajanje izzveneva v stolni cerkvi nekdanjega ljubljanskega škofa + dr. Gregorija Rožmana. In v bližini njegovega groba, kraja kjer pričakuje vstajenje. Zbrali smo se skoraj ob obletnici njegovega pokopa tukaj (13. 04. 2013; en mesec in en dan več). Verjetno je to zgolj slučajno, bi površno rekli. Slučaja ni! Božja Previdnost vodi in spremlja naše korake in odločitve.
Tudi tega, ki smo mu danes priča in odločitve za naše skupno svetoletno romanje v stolnico, s katerim se pokriva 25. obletnica slovenske samostojnosti in odločitve za demokratizacijo; posledično tudi 25. obletnice ustanovitve združenja Nova slovenska zaveza.
To, da smo se danes zbrali v prvostolni cerkvi naše nadškofije s križi, na katerih je napisano ime župnije in število žrtev, pomorjenih po koncu II. svetovne vojne in pri nas komunistične revolucije, se lepo pokriva s časom cerkvenega leta. To je velikonočni čas, ki ga sklepamo z jutrišnjim binkoštnim praznikom. Veliko pomorjenih, ki se jih danes in vedno znova spominjamo, je prav v tej stolnici, na jutrišnji binkoštni praznik prejelo zakrament potrditve Svetega Duha, svete birme. Na poseben način podoživljamo njihovo življenjsko odločitev za Kristusa, ki so jo potrdili s svojo mučeniško smrtjo.
Sveto leto usmiljenja na prepričljiv način zapisuje v nas njihovo žrtev za dom! Ob tem umolkne vsaka beseda, in da prosto pot misli in molitvi, misli hvaležnosti in molitvi za naš dom. V duhu sprave, usmiljenja in odpuščanja!