Partizani in kolaboracija v Sloveniji

O avtorju: Dr. Peter Urbanc

Dr. Peter Urbanc je eno od vidnih imen slovenske emigracije. Rojen je bil 20. januarja leta 1924 v Olševku pri Preddvoru kot sin koroških imigrantov. Na univerzah v Milanu in Bruslju je doštudiral pravo in dosegel naziv dr. iuris. Študiral je tudi žurnalizem.

Politični emigrant je od aprila leta 1945. V diaspori je bil tajnik Slovenskega narodnega odbora in Slovenske demokratske stranke (liberalci).

Po prvih 4 letih emigracije v Venezueli se je leta 1951 preselil v Kanado, kjer živi še danes. Tik pred osamosvojitvijo ga je Mladina navedla kot enega od 6 Slovencev v emigraciji, ki jih ima udba na seznamu Jugoslaviji najnevarnejših slovenskih emigrantov. Veliko je raziskoval po tujih arhivih, po padcu komunizma tudi po slovenskih. Na njegovo mednarodnopravno raziskavo o kolaboraciji v luči mednarodnih odločb in prakse se je v prvi polovici 90. let odzval akademik prof. dr. Stojan Pretnar, a je njegovo stališče zoper argumente dr. Urbanca izzvenelo neargumentirano, neprepričljivo in ideološko.

Pričujočo študijo, Partizani in kolaboracija v Sloveniji, je dr. Peter Urbanc napisal za knjigo Miloslava Samardžića Sodelovanje partizanov z okupatorjem, ki je v prevodu Mateja Leskovarja 2012 izšla pri založbi Ignis, kjer je bila objavljena prvič.

Partizani in kolaboracija v Sloveniji

Obravnavana bo samo nedovoljena, narodu močno škodljiva kolaboracija, ne pa ona rutinska, dovoljena, uzakonjena. Slednjo namreč edino Slovenija in Rusija smatrata za negativno, kar je pravni in družbeni nesmisel.

Slovenijo so aprila 1941 okupirali trije okupatorji: Prekmurje so zasedli Madžari, Štajersko in Gorenjsko Nemci, preostali zahodni del z Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano pa Italijani. Od okupatorjev so se Italijani in Madžari držali mednarodne konvencije in prakse za zasedene dežele in so pustili, kot je določeno v haaški konvenciji, na svojih mestih v glavnem vso prejšnjo upravo s policijo, orožniki, sodstvom itd, priznavali so, kot določajo mednarodne konvencije, posebno haaška iz leta 1907, tudi veljavo zakonov prve Jugoslavije. Drugače je bilo z Nemci: mednarodnih določb o okupaciji niso upoštevali, kot da jih ne bi bilo, skoraj v celoti so eliminirali prejšnjo upravo, v prvem mahu so preselili 20.000 rojakov na Hrvaško in v Srbijo. Sledeč Hitlerjevemu povelju: »Napravite mi to deželo zopet nemško,« so takoj ponemčili vse šole in so radikalno posegli celo na versko področje. Pregnali so večino slovenskih duhovnikov in v cerkvah uvedli izključno rabo nemščine. Ugovorov niso upoštevali, mariborskega škofa Tomažiča niso niti sprejeli v avdienco, Vatikan je molčal. Ljudstvo je molčalo, izjema so bili maloštevilni delavci ki so bili navdušeni nad boljšim materialnim stanjem delavcev v Nemčiji. To ni trajalo dolgo, pritisk nemštva z ekscesi Gestapa je postal prevelik.

V tem prvem obdobju okupacije, od 17. aprila 1941 pa do 22. junija 1941, pred nemškim napadom na SZ, še ni bilo slovenskega partizanstva, bili pa so aktivni komunisti v tem obdobju veliki prijatelji, zavezniki Hitlerja, ki je septembra prejšnje leto (1939) skupaj s Sovjeti zasedel ubogo Poljsko. Navdušenje KPS nad Hitlerjem se je izkazalo v organiziranju množične manifestacije: našuntali so kmete, ki so v Trebnjem in na pohodu proti nemški meji manifestirali za priključitev tega dela Slovenije k nemškemu Rajhu. Italijani so ob tej priliki ostro reagirali. Padli so mnogi talci. V tem obdobju prijateljstva z nacisti je KPJ zagovarjala kolaboracijo na celi črti. Tito je 5. maja 1941 v glasilu KPJ pozval komuniste, naj čimbolj stopajo v nemške službe. Kasnejši prvaki OF in KPJ, odvetniki dr. Aleš Stanovnik, dr. J. Pokorn in dr. J. Vilfan so v tem obdobju delali v Šetvidu pri Gestapo (selitvena komisija!). Kasnejši notranji minister SFRJ Stane Dolanc in edini slovenski admiral v SFRJ Stanislav Brovet sta v Avstriji prostovoljno vstopila in bila dolgoletna člana Hitlerjugend, Brovet, ki je vstopil v Celovcu[1], kar do januarja 1945.

Konec aprila je KPS ustanovila PIF, Protiimperialistično fronto, ki je kritizirala angleški, francoski in ameriški imperializem, ne pa nemškega in fašističnega. O kakem boju za osvoboditev Slovenije ni bilo govora. RS slavi 27. april 1941 kot Dan upora. Ta zgodovinska laž se bo RS nedvoumno maščevala. Izgovor, prvič omenjen pred dobrimi desetimi leti, da je PIF bila predhodnica OF, je čisti nesmisel[2]. Obe organizaciji sta v namenih in ciljih diametralno nasprotni. PIF – Protiimperialistična fronta je imela za cilj in nalogo kritizirati svetovne imperializme: ker so v tistem času komunisti prijateljevali z Nemčijo, so napadali samo zahodne zaveznike, Anglijo, Francijo. O kakšni osvoboditvi Slovenije ali Jugoslavije ni bilo niti besede. Po drugi strani je bil izključni namen OF pomoč napadeni Sovjetiji in posredno, postransko osvoboditev Slovenije, Jugoslavije. Tako delovanje PIF kot OF je sledilo direktivam Kominterne[3]. Toda Kominterna komunistom ni dala navodila, naj PIF samo spremenijo v OF. To so si komunisti izmislili v propagandne namene, kar pojasnjuje tudi zadrego z »dnevom OF«, ki so ga v komunistični Sloveniji v nekaterih obdobjih praznovali, v drugih pa spet ne.

Če je torej PIF bila usmerjena proti Angliji in Franciji, se je vse spremenilo na sam dan napada Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo dne 22. junija 1941. Sledeč povelju Kominterne je KPS še isti dan ustanovila povsem komunistično OF in prvi redki komunisti, imenovani partizani, so odšli v gozdove v ilegalo. Naslednjih 8 mesecev je bilo v Sloveniji sorazmerno mirno. Partizani so ubili enega nemškega vojaka slovenskega rodu, ki se je vračal z dopusta, izpeljali so nesmiselni diverzijski napad na nemške civiliste na Rašici nad Ljubljano in poskušali izpeljati stavko na Jesenicah. Ta »zimska revolucija«, kot jo imenujejo, je potekala tako, da so se delavci iz Jesenic zbrali na železniških postajah, kot so Bled in druge, kakor so se ponavadi, da bi se z vlakom odpeljali na delo. Toda med »revolucijo« niso stopili na vlak. Poskus stavke se je klavrno končal, potem ko so delavci nekaj dni čakali na železniških postajah od Bohinja do Jesenic.

Resno aktivnost je pokazala VOS – Varnostna obveščevalna služba, tajna komunistična politična policija. Člani so bili označeni kot partizani. Ta organizacija je izvedla prvo akcijo jeseni 1941: napadli in ranili so 3 slovenske orožnike v ljubljanski pokrajini. Stvari so postale bolj resne ko je VOS začela množično ubijati rojake civiliste. Šlo je za vplivne Slovence, ki bi mogli biti nasprotniki bodoči revoluciji.

Zgodaj, od februarja 1942, so se partizani – sam Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler – na Bledu sestajali s šefom Gestapa Rozzumeckim s partizanskim imenom Rožica[4]. Rezultat: partizani so se odpovedali vsaki resni akciji proti okupatorju, predvsem so pustili pri miru glavne železniške proge in ceste. Nadaljevali so zaradi videza NOB z malimi, vojaško nepomembnimi akcijami. Partizani so poskrbeli celo za krivce teh nepomembnih akcij, te so denuncirali Gestapu. Kot pravilo so bili denuncirani narodno zavedni Slovenci nekomunisti. V najkrajšem času so gestapovske postojanke na Gorenjskem in Štajerskem sklepale cel kup lokalnih sporazumov s partizani.[5]

Gestapo je sprejel, da aretirane partizane, predvsem komuniste, izpusti iz svojih zaporov. Partizani so imeli prosto pot in delovanje na območju, ki je bilo primerno oddaljeno od prometnih povezav, večjih krajev in mest. Kot posebno uslugo Kidriču je Gestapo poslal v Ljubljano k Italijanom svoje agente, katerim so Italijani predali zaprto Zdenko Kidrič in Prežihovega Voranca. Te osebe so gestapovci prepeljali na Gorenjsko. Zdenko Kidrič so pustili na svobodo in Prežihovega Voranca so zaprli v taborišče, ki je bilo bivališče zadržanih sovjetskih diplomatov.[6]

Ta množična kolaboracija z nemškimi nacisti na Gorenjskem in Štajerskem je trajala bolj ali manj do konca vojne.

Partizani OF, KPS so začeli sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapitan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato. Ta je bil velik »prijatelj« gospe Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi[7] gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Tej povezavi gre zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izločeni vsi privrženci Komunistične partije.[8] Tej povezavi gre tudi zasluga za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske. Kako in zakaj so jih aretirali? V tej fazi so bili skeptični glede NOB. OF jim je po normalni pošti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani – nedvomno je vse to bilo domenjeno – so te pozive dobili v roke in so vse  te oficirje in podoficirje (celo generala Rupnika!) aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi prišlo do podobnega razvoja kot v Srbiji in da bi v Sloveniji prišlo do množične organizacije četništva – gverilskih enot Jugoslovanske vojske v domovini. Preprečili so, da bi kralju zvesti oficirji Kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični odpor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh komunistične revolucije. S to akcijo, s tako malim naporom, se je revolucionarjem posrečilo odstraniti 90 % slovenskih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske. Uspeh revolucije brez teh potencialnih nasprotnikov je bil neprimerno lažji. O tej zgodovinski aferi, denunciaciji so javno pisali v Ljubljani.

Šef OVRE, tajne fašistične policije, Onis, in poveljnik karabinjerjev v zasedeni Sloveniji, D’Amato, sta vse to počela tajno, na lastno pest, brez sodelovanja italijanske vojske.[9] To je pomenilo veleizdajo, zato ju je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. O njuni sodbi se je javno pisalo v Ljubljani. Kopije teh obsodb so arhivirane v Rimu, italijanska vojske dokumentov za zdaj ne da iz rok!

Junija 1942 je partizanska stran trem italijanskim divizijam poslala anonimne dopise, arhivirane v Rimu pri italijanski vojski – ti dopisi so javnosti dostopni[10] – da partizani pripravljajo velik oborožen napad na samo Ljubljano. Italijani, z vso verjetnostjo v dogovoru s partizani, so zato preventivno, največ v Ljubljani in na Dolenjskem, aretirali 25.000 mož in fantov, sposobnih nositi in uporabljati orožje, in so jih odpeljali v italijanska taborišča. Tisoči teh, nekomunistov, so izgubili življenje na Rabu, v Gonarsu in drugih italijanskih taboriščih. Partizani so s to akcijo pripravili Slovenijo na revolucijo, brez teh 25.000, odpeljanih v taborišča, je bilo revolucijo lažje izvajati.

Decembra 1942: Italijani so se po tihem, tajno že pripravljali, da se umaknejo iz vojne. Prišlo je do novih dogovorov med partizani in italijansko vojsko. Decembra 1942 so partizani sklenili z Italijani sporazum o nenapadanju za celotno ljubljansko pokrajino.[11] Na partizanski strani je bil glavni pogajalec Pero Popivoda. Od tega časa naprej so partizani na ozemlju, ki so ga obvladovali, predvsem v Beli krajini, imeli svojo »osvobojeno« Slovenijo. Sledila je tamkajšnja morija tisočev rojakov, pri tem ni partizanov nihče motil. Vrsta dogovorov med partizani in Italijani je bila sklenjena po zlomu fašizma (25. julija 1943). V tistem času so se Italijani že podrobno dogovorili s partizani, kakšen bo postopek, usoda treh italijanskih divizij, ki so bile stacionirane v zasedeni Ljubljanski pokrajini.[12] To je že bila priprava za 8. september 1943, italijanski izstop iz vojne. Sledila ja tragedija Turjaka in Grčaric, kjer so Italijani odločilno pomagali  partizanom, predvsem z artilerijo. Ne glede na to, da je Italija med tem že kapitulirala, je šlo s strani Italijanov v Grčaricah izrecno za agresorsko dejanje okupatorja, saj so skupaj s partizani napadli zakonito jugoslovansko odporniško vojsko, četnike oz. enote JVvD v Grčaricah, in Vaške straže, predhodnice domobrancev na Turjaku. Zajeli so lep del četnikov in vaških stražarjev in so potem do 50 % ujetnikov, več kot 500 oseb, pobili.

Primorska

Vsa primorska je bila pod italijansko oblastjo do septembra 1943. Italijanom se je z vojsko in še bolj s fašistično milico posrečilo blokirati razvoj partizanstva. Zato v tem delu ni bilo vse do septembra 1943 kaj več kot 100 partizanov, in še to večinoma tistih, ki jih je OF poslala iz osrednje Slovenije na Primorsko.

Prvi meseci po propadu Italije so bili na Primorskem usodni. Revolucija je uvedla prisilno mobilizacijo, s katero so nanovačili več kot 5000 novih partizanov. Večina teh je bila vojaško neizkušenih. Primorci v italijanski vojski so končali večinoma v Južni Italiji, ali pa so padli v ujetništvo v Afriki in drugod. Iz nepojmljivih razlogov se je partizanski general Lado Ambrožič Novljan, imenovan 19. septembra 1943 za komandanta Primorske fronte, odločil za odprt, frontalen boj proti Nemcem tako na Goriškem, pred samo Gorico, kakor tudi v slovenski Istri. Nemci so bili maloštevilni in so čakali na tanke. Ko so jih 40 dobili, so udarili. Rezultat pomeni največjo tragedijo za našo primorsko. Padlo je 3000 Slovencev, 1000 je bilo ujetih in odpeljanih v Nemčijo. Ta tragična bitka je tako rekoč edina velika NOB akcija. Zakaj ta provokacija, samomor? Verjetno bo držalo, da je naša revolucija teh 3000 fantov namenoma žrtvovala, fantje niso bili komunisti, živi in oboroženi bi bili verjetno preveliko tveganje za uspeh revolucije. Podobno je bilo s Pohorskim bataljonom: tega je revolucija žrtvovala, ker je KPS domnevala, da to niso pravi, iskreni partizani.

Še med tragiko na goriški fronti so partizani v gornji soški in kanalski dolini že sklenili premirje, ki je nacistom jamčilo varnost cestne in železniške povezave na liniji Beljak-Tržič-Videm. Po tej transportni liniji je šlo do 90 % vojaškega transporta iz Avstrije (takrat Nemčije) v Italijo. Železniška proga med Pontebbo in Vidmom je ekstremno ranljiva, ena sama bomba bi napravila dolgotrajno ogromno škodo. Dejansko so to lahko rušljivo progo zavezniki z avioni rušili šele od jeseni 1944 dalje.[13]

Podoben sporazum je bil podpisan konec septembra 1943 na sodniji v Bovcu na Goriškem med SS in Maksom Miklavčičem, ki je bil župan v Kobaridu, in politkomisarjem Skalarjem. Sporazum je določal, da smejo partizani nemoteno imeti oborožene sile, ti pa so se obvezali, da ne bodo ovirali premikov nemških čet …

S tem je bilo skladno tudi povelje glavnega partizanskega štaba, na katerem sta podpisana B. Kraigher, politkomisar, in Jaka Avšič, general, z dne 12. septembra 1943: »Nemce, pomikajoče na sever, pustite pri miru«.[14]

Vsakršno partizansko vojaško NOB akcijo, in to na ozemlju celotne Primorske, je dokončno onemogočilo premirje, sklenjeno v Biljah pri Gorici in nato v Idriji med 3. in 6. julijem 1944. Na to premirje so se pripravljali več mesecev. Najbolj aktiven je bil grof Marino Pace,[15]ki je imel kot prefekt Goriške ogromno opraviti s partizani. Partizani so oklevali s to pogodbo, toda ko so Nemci v Baški grapi obkolili in deloma zajeli dve veliki enoti partizanov, so sporazum hitro podpisali in tako rešili obkoljene in zajete partizane, ki so jih Nemci takoj po premirju izpustili. Dokument so podpisali general nemške vojske Ludwig Kuebler, ki je bil poveljnik v Istri in na Primorskem, prvi človek SS s tega območja – general Odilo Globotschnigg, goriški prefekt Marino Pace, goriški župan grof Alessio Coronini Cronberg, dr. Friedrich Rainer, obrambni komisar Adriatisches Kuestenland. Partizane so zastopali predsednik OF za Primorsko France Bevk, tajnik OF za Primorsko dr. Jože Vilfan in Jožef Srebrnič, poslanec v Rimu leta 1942.

Glavna določila sporazuma so bila:

a) zajamčeno svobodno partizansko ozemlje je vsa Primorska razen 10 km pasu ob železnici;

b) nenapadanje Nemcev in partizanov

Sporazum je vseboval še neke gospodarske odločbe.

Originalna pogodba se hrani v Ljubljani. Najbolj je zanimiv 4. ali 5. člen, ki določa: partizani lahko občasno rušijo železniško progo (tudi progo Postojna-Trst!) pod pogojem, da predčasno obvestijo Nemce in da škoda ne bo zahtevala več kot eno uro, da se popravi.[16] Ta člen so pogosto uporabljali v premirjih z Nemci, očitno z namenom, da se ustvari videz NOB akcij. S premirjem so bili seznanjeni tudi v Ljubljani, kjer je nastalo silno razburjenje in je SS-general Erwin Roesener potem v posebnem razglasu 7. julija 1944, ki ga je objavil v časopisu Jutro, izjavil, da sporazum za Ljubljansko pokrajino ne velja.

To premirje je zakrivilo tragedijo Črnega Vrha. Ko so bili domobranci napadeni, so prosili za pomoč Nemce, ki so zaradi premirja pomoč odklonili. Tudi domobrancem iz ljubljanske pokrajine so prepovedali, da bi prišli pomagat! Posledica: Črni vrh je padel in 120 tamkajšnjih ljudi je v boju in po njem izgubilo življenje.

Premirje je držalo do konca aprila 1945. 23. aprila sta se pred Ilirsko Bistrico predali partizanom dve nemški diviziji, zmanjkalo jima je hrane in municije. S tem je bila pot v Trst za partizane prosta, za vse Nemce pa je predaja pomenila pot v smrt nekje pri Reki in Sušku.

Intenzivna kolaboracija slovenskih partizanov z okupatorjem nedvomno potrjuje, da je mit o narodno-osvobodilnem partizanskem boju največja slovenska zgodovinska prevara.

Dodatni dokazi o tej prevari so naslednji:

a) v celotnem NOB ni bilo na slovenskem teritoriju niti ene same pomembne vojaške akcije,

b) male nepomembne akcije – kot so streljanje redkih okupatorskih vojakov iz zased, skrito polaganje bomb, rušenje nepomembnih železniških prog in cest, gradov, cerkva, kulturnih domov – so vse tesno povezane z revolucijo in ne z bojem zoper okupatorja. To so veliki zločini, ki jih je partizanstvo delalo v veliko škodo naroda. Povedano velja za Rašico, Dražgoše, Frankolovo in številne druge primere. Te akcije je narod plačal s približno 2500 talci,

c) Tito sam in partizanski štabi so odločali: ne napadajte Nemcev, naša skrb je domača opozicija,

d) Vojaške izgube okupatorjev, vključno s tistimi v vojni od 6. do 17. aprila 1941 so tako malenkostne, da zanikajo vsako veljavo NOB.

Izgube, smrti v Sloveniji 1941-1945:

1) Italijani so po svoji uradni statistiki izgubili 324 oseb.

2) Nemci: približno 400 ljudi. Nemški vojaški dokumenti iz nemškega Zveznega arhiva v Koblenzu naštevajo približno 200 nemških žrtev, največ takrat, ko so skoraj v celoti uničili XIV. Divizijo, ki je vdrla po poti proti Karlovcu, potem južno od Zagreba in na sever na Štajersko leta 1944. Preostalih 200 žrtev je padlo v provokativnih napadih iz zasede. Ustreljene so bile posamično. Za teh 200 so Nemci streljali talce: 10 naših za enega Nemca. V Dražgošah so, denimo, za 4 padle nemške policiste ustrelili 41 Dražgošanov, v Frankolovem za 2 ali 3 Nemce 99 naših. Nemških grobov je sicer v Republiki Sloveniji 6000, toda med temi je večina nemških vojakov, padlih v vzhodni Evropi, ki so bili prepeljani za pogreb na ozemlje Republike Slovenije, in seveda nemški vojaki, padli, pobiti po 8. maju 1945.

3) 346 zavezniških vojakov, piloti, Američani in Angleži – vojni ujetniki, ki so se 1943 iz Italije vračali preko Balkana in Slovenije domov. Naši so jih pobijali deloma iz ideoloških razlogov, deloma zaradi denarja, zlatnikov, uniform, največ – petinšestdeset – njih v Logatcu.[17]

4) Madžari: v Prekmurju ni bilo partizanov, madžarskih žrtev je le malenkost!

5) Naših je padlo med vojno 6. do 17. aprila 1941 manj kot 100 oseb, revolucija hočeš nočeš odgovarja neposredno ali posredno za vse ostale, in teh je bilo preko 100.000

Nedovoljena, izdajalska kolaboracija partizanov z italijanskim in nemškim okupatorjem je bila tako intenzivna, da dokazuje nesporno negacijo vsakega najmanjšega odpora oz. boja zoper okupatorja.[18] Potrjuje pa obstoj revolucije. Zgodovino, ki jo je komunistično zgodovinopisje bajalo v umetno ustvarjenem binomu mitološkega boja med dobrim in zlim – v okviru epohalnega partizanskega »NOB« in negativne izmišljene domobranske kolaboracije – bo treba napisati na novo, od začetka, na podlagi arhivskih dokumentov in dogodkov, ki so resnično tkali zgodovino. Tudi tistih zamolčanih.


[1] Mladina, 22.10. 1991.

[2] Da gre za dve različni organizaciji implicitno priznava tudi Tamara Griesser Pečar v delu Razdvojeni narod (   Ljubljana, 2004, str.123, na koncu strani), ko govori o PIF in OF kot dveh organizacijah. Op. Ur.

[3] Silvin Eiletz, Skrivnost kominterne, Celovec 2006, str.141-142 in 210-211.

[4] Prim.«Slovenija v borbi za svobodo v dobi okupacije. Iz arhiva SLS«,Tabor 1-2, l. 2000, str.17. Tukaj se za šefa Gestapa na Bledu, ki je bil sicer češkega rodu, uporablja zapis Rozzumecki. V nemških virih in v literaturi v Sloveniji se uporablja zapis Helmut Rozumek, Ivan Maček Matija v svojih Spominih (Globus, Zagreb 1981) pa Helmuth Rosumeck.

[5] »Slovenija v borbi za svobodo v dobi okupacije. Iz arhiva SLS«, Tabor 1-2, l.2000, str. 17-18. Šlo je najmanj za 10 kontaktov med partizani in nemškimi oblastmi-žandamerijo, Gestapom, itd.-od 1942 naprej, kjer so sklepali lokalna premirja in dogovore.

[6] Dejstvo, da so Nemci od Italijanov sprejeli zaprta Zdenko Kidrič in Prežihovega Voranca je splošno znano. Znano je tudi, da so Zdenko Kidrič predali Kidriču na nemški strani, pri Dolu in da so Voranca odpeljali v taborišče, neki grad, kjer so bili zaprti mnogi diplomati, kot sovjetski, katere bi morali Nemci predati Rusom, a jih niso. Pozneje so, kot se zdi, Nemci Voranca uporabili, da je pomagal urediti premirje, sklenjeno na Primorskem med 3. in 6. julijem 1944. V zgodovinskih arhivih italijanske vojske je mogoče prebrati, da so Nemci brez pravega dogovora, skoraj na silo odpeljali Zdenko Kidrič in Prežihovega Voranca iz Ljubljane. Zraven je pripisano opozorilo, da se to ne sme več zgoditi! O teh dogodkih je bilo mogoče brati tudi v Sloveniji:«Protikomunistični letak z dne 22. maja 1942 obtožuje boljševike za kolaboracijo z Gestapom. Na podlagi te kolaboracije so Gestapovci 5. aprila 1942 omogočili pobeg Zdenke Kidrič iz italijanskega zapora (takrat je bila v bolnišnici pod stražo) v dogovoru z Borisom Kidričem, ki naj bi v zameno vplival na destabilizacijo razmer v Ljubljanski pokrajini. Ker je o tem javno govoril, so 29. junija 1942 na Ježici ustrelili Franca Straha« (Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana 1985, stran 225).

[7] To povezavo Črne Bukve, Ljubljana 1944, ponatis Založba za alternativno teorijo, 1990, str. 203-4, opisujejo takole: «Vodja obveščevalne službe pri poveljstvu XIII. armadnega zbora je pozimi in spomladi 1942 bil kapetan D-Amato. Njegova priležnica je bila Emilija Kraigher, roj. Krebs, žena Vita Kraigherja, voditelja Varnostno-obveščevalne službe pri Osvobodilni fronti! Ta je imela tesne zveze z D-Amatom in drugimi savojskimi častniki, prejemala je od njega denar, razna darila in dragocenosti. Ona je vplivala na vse odločitve cesarske informacijske službe. D-Amato je po njenih navodilih s seznama talcev vedno črtal vidnejše in pomembnejše komuniste, ako so katerega po pomoti prijeli (…) Ta ženska je tudi odločala o izpuščanju komunistov iz zaporov, preskrbovala je komunističnim kurirjem in propagandistom prepustnice ter razna izkazila za nemoteno gibanje izven Ljubljane. Podobno službo kakor ona je po nalogu vodstva OF opravljalo še več žensk; zato je razumljivo, da so se komunisti tedaj, ko se pošten Slovenec niti ganiti ni mogel iz hiše, lahko nemoteno gibali po vsem ozemlju Ljubljanske pokrajine in zunaj nje.«

[8] Dokumentirano v pismu Kardelja Kidriču, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, III, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1966, str. 430.

[9] Poveljstvo XI. Armadnega korpusa, reg. št. 02/8723 z dne 13.septembra 1942. Podpisan General Mario Robotti, arhiv italijanske vojske, zgodovinski oddelek v Rimu.

[10] Poveljstvo XI. Korpusa italijanske vojske, 27.maja 1942 reg. št. 02/4450. Podpisan Komandant XI. korpusa Mario Robotti. Dokument je shranjen v Rimu, zgodovinski arhiv italijanske vojske, zgodovinski oddelek.

[11] Gre za sporazum 17. decembra 1942 v Karteljevem med partizani in Italijani. Več o njem v razpravi Iveta A. Staniča, »Sodelovanje med partizani in Italijani«.

[12] Gl. Marco Cuzzi, Occupazione italiana del Slovenia (1941-1943), Stato maggiore dell esercito, Ufficio storico, Rim 1998; in zbornik Operazioni delle Unita italiane in Jugoslavia 1941-1943, Stato maggiore dell esercito, Uffico storico, Rim 1978.

[13] Ta podatek mi je povedal Zdenko Zavadlav, častnik OZNE na Primorskem in pozneje v Mariboru. Kot vir svoje informacije mi je navedel odvetnika iz Soške doline, mislim da iz Tolmina, ki je leta 1945 kot begunec prišel v Kalifornijo.

[14] Dokument je ponatisnjen v knjigi Proti, samozaložba Ive A. Stanič, Kočevska reka 2004, str. 183. Znan je tudi podoben, velikokrat naveden Titov poduk hrvaškim delegatom, ki so šli v Jajce1943 na zasedanje Avnoja: » Pustite Nemce na miri, z njimi bodo uredili Rusi, naša akcija, boj je z našo opozicijo, četniki…«

[15] Grof Marino Pace je bil zmeren in strpen katolik. Kot prefekt Goriške pokrajine je bil podrejen tržaškemu prefektu, fašistu in iredentistu Brunu Coceaniju, a je imel navzlic temu pogum, da je v Gorici podprl imenovanje slovenskega podžupana in spodbudil medetični dialog. Prim. Bogdan C. Novak, Trieste, 1941-1954, la lotta politica, etnica ideologica, Milano, Mursia, 1973, str. 89

[16] O tem obstaja tudi osebno pričevanje Franca Zorca, Vestnik, Domobransko glasilo, št. 2, 1985, Buenos Aires str. 121

[17] Prim. dr. F. Žakelj, Taboriščni arhiv priča, Buenos Aires 1974. Vsi primeri, 346 žrtev, so navedeni s pričami, ki so svoje pričevanje povečini podale pod uradno prisego. Mnoge od prič so bile osebno navzoče ali celo vedo za grobove. 15 od teh žrtev je bilo Amerikancev, povečini posadke sestreljenih letal, večinoma so bili drugi. Dodatni vir za 15 žrtev: Fran Ižanec, Odprti grobovi, Buenos Aires, 1970, str. 190.

[18] Namenoma ne uporabljamo izraza NOB oz. narodno-osvobodilni boj, saj je ta izraz dvoumen in za videzom boja za osvoboditev izpod okupatorja skriva pomen revolucije kot »osvoboditve naroda« v marksistično-leninističnem smislu, kar je treva brati kot »osvoboditev delovnega ljudstva« ( v it. bi bilo »narodno« tukaj popolare in ne nazionale, kot bi hotel prevajati nepoučen bralec). Kakšna je bila ta »osvoboditev«, vedo vsi, ki so iz komunističnega raja bežali-vseeno ali preko Berlinskega zidu ali preko jugoslovanske meje-na »gnili kapitalistični Zahod«, kjer sicer ni bilo socializma-toda bila je svoboda!