Okupacija in revolucija v Sloveniji – Drugi del


Kazalo


[Stran 119] DEL B: SLOVENIJA PO KONCU VOJNE LETA 1945

[Stran 121] Konec druge svetovne vojne je v Jugoslaviji privedel do mednarodnopravnih sprememb, vendar pa predvsem do sprememb, relevantnih znotraj države same, ki tudi Slovenije niso pustile neprizadete.

I. NOVE MEJE S POSEBNIM OZIROM NA TRŽAŠKO VPRAŠANJE

Ker je bila priključitev (aneksija) jugoslovanskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki so jo izvedle sile osi, mednarodnopravno brez učinka, 442 je Jugoslavija po koncu vojne spet nastala v svojih predvojnih mejah. Mirovna pogodba zaveznikov z Italijo z dne 10. februarja 1947 (Pariški mir) 443 je na Jugoslavijo prenesla prej italijanska ozemlja v Istri in Dalmaciji. 444 Ker je bila Slovenija neposredno prizadeta zaradi spora, ki je pred letom 1945 izbruhnil zaradi Trsta, naj ga na kratko predstavimo ob upoštevanju mednarodnopravnih dokumentov. 445

1. Predzgodovina

Na predvečer prve svetovne vojne je bil Trst premožno obmorsko pristanišče avstro-ogrske monarhije. Ljudsko štetje leta 1910 je pokazalo, da je imelo 229.510 prebivalcev, med [Stran 122] njimi 118.959 Italijanov, 59.319 Slovencev in Hrvatov, 12.635 drugih avstrijskih državljanov in 38.597 tujcev (od tega 29.439 italijanskih državljanov). Pripadniki italijanskega naroda (avstrijskega in italijanskega državljanstva) so imeli skupno dvotretjinsko večino. To je bila utemeljitev, da so se v tajni pogodbi, podpisani dne 26. aprila 1915 v Londonu, Anglija, Francija in Rusija sporazumele, da v mirovni pogodbi Trst dodelijo Italiji. V skladu s tem so italijanske čete 4. novembra 1918 zasedle Trst. Potem ko je Italija v drugi svetovni vojni zamenjala zavezništvo, so septembra 1943 mesto zasedle nemške čete, da bi ga obdržale kot mostišče velikonemškega rajha ob Sredozemlju. Potem ko so Titove čete osvobodile Dalmacijo in Istro, so 30. aprila 1945 prodrle do Trsta ter razglasile njegovo priključitev k Jugoslaviji. 446

2. Določbe Pariške mirovne pogodbe

Pariški mir je v 21. členu predvideval ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (Free Territory of Trieste) po vzoru Svobodnega mesta Danziga po prvi svetovni vojni. Določbe pogodbe, ki so se nanašale na to ozemlje, so v 4. členu opisovale mejo med Italijo in svobodnim mestom ter v 22. členu mejo med Jugoslavijo in svobodnim ozemljem. Aneksi VI–X mirovne pogodbe zadevajo določila o mednarodni upravi ozemlja pod nadzorom Združenih narodov, o začasnem izvrševanju državne oblasti, svobodnem pristanišču kot tudi o tehničnih in gospodarskih zadevah. Politične določbe VI. aneksa so še posebno urejevale celovitost in neodvisnost ozemlja, ki naj bi ju jamčil Varnostni svet Združenih narodov, ter njegovo demilitarizacijo in nevtralnost. 6. člen pogodbe je predvideval, da naj bi vsi italijanski državljani izgubili svoje državljanstvo v prid svobodnega ozemlja. 447 Vendar so v določenem [Stran 123] roku obstajale tudi opcijske pravice do odločitve za staro državljanstvo. Nove manjšine naj bi varovala posebna zakonodaja. 448

Uresničevanje določb mirovne pogodbe, predvsem sporazumevanje v Varnostnem svetu Združenih narodov o izvolitvi guvernerja, ki naj bi predstavljal svetovno organizacijo ter naj bi glede na pogodbo na ozemlju izvrševal najvišjo oblast, je zaradi izbruha hladne vojne propadlo. Do nastavitve guvernerja je na ozemlju svobodnega mesta Trsta upravne zadeve – časovno omejeno – skupaj opravljala zavezniška vojaška oblast (Allied Military Government). Vojaški upravni organi Anglije in Združenih držav so upravljali t. i. cono A, skupno približno 210 km2 (95 milj2) z ozemljem mesta Trsta; 449 jugoslovanske oborožene sile pa so upravljale t. i. cono B, približno 520 km2 (200 milj2) z mesti Koper, Buje in Novigrad. 450

3. Razdelitev ozemlja med Jugoslavijo in Italijo

Cono B je Jugoslavija de facto priključila svojemu državnemu ozemlju. 451 Leta 1953 so se Anglija in Združene države sporazumele, da končajo skupno vojaško upravo cone A in zaradi pretežno italijanskega značaja cone ozemlje prepustijo Italiji. 452 Mednarodnopravna razdelitev svobodnega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo je bila nato podrobneje začrtana v britansko-ameriškem Memorandumu o soglasju (Memoran [Stran 124] dum of Understanding) z dne 5. oktobra 1954, 453 s katerim sta se strinjali tudi prizadeti državi. Dokument je urejal:
1. konec vojaške uprave treh okupacijskih sil v conah A in B,
2. natančno določitev meja („boundary adjustment“) s strani komisije za mejo („Boundary Commission“) in
3. razširitev italijanske uprave na cono A 454 in jugoslovanske civilne uprave na cono B.

Pri natančnemu določanju meje je nekaj malega pridobila jugoslovanska stran. 455 Dogovor predvideva posebne določbe o zaščiti manjšin, ureditev maloobmejnega prometa kakor tudi določbe o ureditvi drugih gospodarskih vprašanj. 456 Sporazum med Italijo in Jugoslavijo je bil formalno potrjen 10. novembra 1975 z Osimskim sporazumom. 457 Rešitev tržaškega vprašanja je postala mogoča, ker so se odnosi med Moskvo in Beogradom opazno ohladili ter je Jugoslavija morala misliti na samostojno balkansko politiko in na dobre odnose z vsemi sosednjimi državami.

[Stran 125] 4. Mednarodnopravna odgovornost Jugoslavije kot okupacijske sile

Tržaško vprašanje kaže, da Jugoslavija v drugi svetovni vojni ni bila samo ozemlje, ki so ga zasedli tujci, ampak je bila ob koncu vojne za kratek čas tudi sama okupacijska sila. Titove čete so bile zunaj jugoslovanskega ozemlja po stanju iz leta 1941 neposredno vezane na HPVK. Glede na to je razglašena priključitev Trsta združenju jugoslovanskih držav kršila mednarodno pravo. Prav tako nedopustne so bile na teh ozemljih izvršene čistke in napadi na civilno prebivalstvo. 458

[Stran 126] II. DRŽAVNA REORGANIZACIJA JUGOSLAVIJE POD KOMUNISTIČNO VLADAVINO

1. Razvoj celotne Jugoslavije (zasedanja AVNOJ-a)

Že na prvem zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) dne 27. novembra 1942 v Bihaču je Tito postavil smernice za povojno obdobje. Prvotno je nameraval že na tem zasedanju, ki so se ga udeležili delegati iz skoraj vseh delov države, oblikovati začasno vlado. Vendar se je temu odpovedal zaradi Sovjetske zveze in njenih zahodnih zaveznikov, ki so še naprej kot edino politično zastopstvo Jugoslavije priznavali kraljevo vlado v begunstvu in Mihailovića kot dejanskega nosilca jugoslovanskega odpora. 459

Leto kasneje, na drugem zasedanju AVNOJ-a od 29. do 30. novembra 1943 v bosanskem Jajcu, je Tito prenehal s to obzirnostjo. Poleg bodoče preureditve Jugoslavije na federativni osnovi je bila razglašena tudi ustanovitev začasne vlade pod Titovim predsedstvom. 460 Kralju Petru je bila prepovedana vrnitev v državo in vladi v begunstvu so bile odvzete vse pristojnosti. Zahtevana je bila revizija vseh do tedaj sklenjenih mednarodnih pogodb in dogovorov, vsem bodočim pogodbam pa, ki bi jih kraljeva vlada sklenila, je bila odrečena veljavnost. 461

[Stran 127] Dne 7. avgusta 1945 je bilo tretje in zadnje zasedanje AVNOJ-a. Čeprav je bila sestava odbora v skladu s priporočili z Jalte razširjena s poslanci predvojnega parlamenta, so bili komunisti v večini. AVNOJ se je razglasil za začasni parlament ter poleg zakona o volitvah v ustavodajno skupščino izdal vrsto zakonov, med drugim o agrarni reformi, o sodstvu in o preganjanju „zločinov zoper ljudstvo in državo“. 462

2. Razvoj v Sloveniji

Razvoju na zvezni ravni je sledil enak razvoj v posameznih delih države. Pred 2. zasedanjem AVNOJ-a so bili v Sloveniji na Zboru odposlancev slovenskega naroda od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju sprejeti sklepi, ki so bili podobni tistim iz Jajca. Skupno 650 odposlancev, ki so bili poprej izvoljeni na osvobojenih ozemljih Dolenjske in Notranjske ter v partizanskih enotah, na drugih ozemljih pa imenovani, 463 je napovedalo boj t. i. beli 464 in plavi 465 gardi ter oznanilo, da hočejo zgraditi demokratično Jugoslavijo. Vladi v begunstvu so odrekli pravico zastopanja slovenskega naroda.

Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je 4. marca 1944 v imenu slovenskega naroda razglasil njegovo voljo do ustanovitve federativne države in osrednje komunistične organe priznal kot edino zunanjepolitično zastopstvo države. 466 Obenem so v Sloveniji pričeli graditi državne strukture. Dne 5. maja 1945 je bila v Sloveniji postavljena „prva slovenska vlada“, potem ko so meščanske stranke že 3. maja 1945 sestavile vlado za državo, ki pa je zaradi nezadostne podpore obstajala le nekaj dni. 467

[Stran 128] 3. Diskriminatorna volilna pravica

Pred volitvami v ustavodajno skupščino je nova vlada izdala volilni zakon, ki je volilno pravico odrekal vsem tistim, ki so sodelovali z nekdanjim okupatorjem, ki so bili člani kulturbunda in drugih fašističnih organizacij ali pa so okupatorja podpirali s civilnim ali političnim služenjem. 468 Voliti je bilo mogoče izključno samo Ljudsko fronto, drugim strankam udeležba ni bila dopuščena. Po teh volitvah sestavljena ustavodajna skupščina, v kateri je bilo 96 odstotkov komunistov, se je prvič sestala 29. novembra 1945 in razglasila Ljudsko republiko Jugoslavijo. 469 Pri volitvah v ustavodajno skupščino, določenih za 11. november 1945, so oddajanje glasov ne nazadnje nadzorovali pripadniki tajne policije, rezultati volitev pa so bili prirejeni v korist komunistov. 470

[Stran 129] III.OMEJENA SUVERENOST“ IN DRŽAVNOST POSAMEZNIH REPUBLIK

1. Položaj republik v ustavi

Ljudska republika Jugoslavija je bila po svoji ustavi „zvezna ljudska država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo, živeti skupno v federativni državi“. 471

Narodom 472 in narodnostnim manjšinam je bila priznana pravica do enakopravnosti, 473 pravica do njihovega samostojnega kulturnega razvoja in svobodne uporabe svojega jezika. 474 Šest republik, Srbija, Hrvaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija, je uživalo varstvo obstoječega stanja, saj brez njihovega privoljenja njihove meje niso smele biti spremenjene. 475 Jugoslavija se je pojmovala za odprto federacijo – sprejemanje novih republik je bilo v pristojnosti zveze. 476 Vendar se načrtovani pristopi Trsta, Albanije in Bolgarije zaradi zunanjepolitičnega razvoja niso uresničili. 477

Vsaka republika je imela svoje lastne najvišje organe. Vendar je bila pristojnost teh organov dejansko in ustavnopravno izredno omejena, tako da se zastavlja vprašanje, ali so bile republike suverene države v državnopravnem smislu ter ali je šlo pri FLRJ za zvezno državo ali pa za enotno decentralizira [Stran 130] no državo. V zvezi s tem ni pomembno, da federalne enote do leta 1945 niso bile države v državnopravnem smislu, ampak je bila do tedaj obstoječa država razdeljena. Državnopravna oblika nastanka neke zvezne države je za pravno bistvo države brez pomena. Določa se po načinu zgodovinskega procesa, v katerem se zvezna država konstituira, npr. s federalizacijo dotedanje enotne države ali z združitvijo več popolnoma neodvisnih držav. 478 Vendar je potrebno na podlagi ustave preveriti, ali so bile federalne enote suverene državne tvorbe s pristojnostmi, odvzetimi centralni državi, in ali so bile udeležene pri izoblikovanju skupne volje. Ugotovitve to zanikajo.

2 . Slovenija kot suverena država?

Izhajajoč iz že poprej opredeljenega pojma suverenosti, da državna oblast znotraj države pomeni najvišjo politično oblast in da brez njenega privoljenja ni podrejena nobeni oblasti tuje države, 479 to za pravni položaj republik pomeni naslednje:

a) Pravica do samoorganiziranosti

3. odstavek 11. člena zvezne ustave je določal, da morajo biti ustave posameznih ljudskih republik skladne z zvezno ustavo. Ker so bile struktura in pristojnosti najvišjih organov federalnih enot v ustavi natančno določene, so bile skupščine republik podvržene določbam zveznega zakonodajalca, brez ustavnopravne možnosti, da bi same določale družbene in politične strukture svojih držav ter okvir lastnih pristojnosti. Zvezna ustava je namreč strukture in kompetence urejala tako izčrpno, da so bile republiške ustave dobesedno enake zvezni ustavi. 480

Prevzemanje določb o najvišjih organih državne oblasti 481 [Stran 131] in državne uprave 482 je imelo le deklaratoren značaj, ker je zvezni zakonodajalec republikam normiranje vnaprej onemogočil. Iz tega sledi, da republike niso imele pravice do ene bistvenih značilnosti prave suverenosti, pravice, da se same organizirajo, ampak so imeli najvišji zvezni organi skoraj izključno organizacijsko oblast. To nesorazmerje se kaže tudi v oblikovanju treh vej oblasti.

b) Oblikovanje treh vej oblasti

(1) Zakonodajna oblast

Pristojnost odločanja o pristojnosti si je prav tako prilastila zveza. Kljub določbi 9. člena zvezne ustave iz leta 1946, po kateri je bila suverenost ljudskih republik omejena le s pravicami, ki so po ustavi pripadale zvezi, je bila pristojnost federalnih enot omejena na zelo ozek okvir. Če primerjamo seznam pristojnosti, ki so bile po 44. členu dodeljene zvezi, s pristojnostmi, ki so potem preostale federalnim enotam, republikam priznane pristojnosti tako zelo odstopajo, da o ustavnopravnem ravnotežju med zvezo in federalnimi enotami ne moremo govoriti.

(2) Izvršilna oblast

Pravne predpise, ki so jih izdali zvezni organi, so izvrševali zvezni upravni organi in sicer preko splošnih zveznih ministrstev ali preko zveznih republiških ministrstev. Medtem ko so prva neposredno delovala na celotnem ozemlju države, so slednja svoje upravne naloge izpolnjevala le posredno tako, da so se obračala na ustrezna republiška ministrstva za zvezne zadeve, ki so bila vezana na uradna navodila. 483 Upravljanje gospodarstva je potekalo na osnovi splošno obvezujočega plana, ki ga je sestavila zvezna planska komisija. 484

[Stran 132] V skladu z načelom demokratičnega centralizma 485 je zvezna vlada poleg tega, z nekaterimi omejitvami, mogla razveljaviti akte republiških vlad ali republiških ministrstev. 486 Razmerje med zveznimi in republiškimi organi je zaznamovala prednost zveznih organov.

(3) Sodna oblast

Javno tožilstvo 487 je bilo organizirano strogo centralistično. V skladu s 125. členom ustave iz leta 1946 je zvezno tožilstvo imenovalo republiške javne tožilce, ti pa so s soglasjem zveznih tožilcev imenovali tožilce avtonomnih pokrajin, teritorialnih skupnosti in podrejenih področnih enot. Republike niso imele nobenega vpliva na imenovanje in delo javnega tožilstva. Naloga javnega tožilstva je bila nadzorovati, kako vlada, uprava in državljani izpolnjujejo zakone. Poleg tega je imelo pravico poseči v upravne odločbe in pravnomočne sodbe sodišč. 488 Manjša je bila centralizacija sodstva. Najvišje sodišče je bilo Vrhovno sodišče FLRJ, ki je kot zvezno sodišče med drugim lahko preverjalo skladnost vseh že izdanih upravnih in sodnih odločb z zveznim pravom. Pristojnost, preizkušati veljavnost ali ustavnost zakonov ali izdajati njihovo obvezno razlago, je bila v skladu s 4. odstavkom 47. člena ustave iz leta 1946 pridržana Predsedstvu Narodne skupščine.

c) Pravica do odcepitve kot značilnost suverenosti

Tudi v 9. členu zvezne ustave iz leta 1946 opredeljena pravica do samoodločbe in odcepitve ni značilnost suverenosti federalnih enot. V jugoslovanski ustavnopravni doktrini je prevladovalo enotno stališče, da takšna pravica do razdrtja ne obstaja, ampak ima samo deklaratoren pomen. Njena oprede [Stran 133] litev v ustavi se je razlagala kot reminescenca preteklosti, saj naj bi bila pravica do samoodločbe izhodišče za ustanovitev jugoslovanske federacije. Z združitvijo pa naj bi se bili ljudje nepreklicno odrekli svoji pravici do ločitve. 489

Republike so imele malo vpliva tudi na izpolnjevanje zveznih zadev. Predstavniško telo je obstajalo sicer kot ustavodajna skupščina iz dveh domov, Zveznega sveta in Sveta narodov. Vendar je imelo v praksi le neznaten pomen. Pomembnejše je bilo njeno predsedstvo, ki je parlament zastopalo v obdobjih med zasedanji, opravljalo funkcije šefa države ter bilo pooblaščeno za nadzor nad pravnimi normami in za obvezno razlago zakonov. 490 Pomembna je bila tudi zvezna vlada, ki jo je izvolilo predstavniško telo in ki je bila kot najvišji izvršni in upravni organ zakonodajno dejavna predvsem na gospodarskem področju.

V resničnosti države FLRJ je njeno bistvo in delovanje določala dinamika Komunistične partije. Čeprav je ustava republikam podeljevala značaj države, lahko zaradi tega upravičeno dvomimo, da je imela FLRJ značaj zvezne države.

[Stran 134] IV. PREGANJANJE T. I. KOLABORACIONISTOV

Povojni čas v Jugoslaviji so zaznamovali številni postopki zoper domnevne kolaboracioniste.

1. Brezpravje

Po svojem prevzemu oblasti so komunisti tudi med civilnim prebivalstvom pričeli s „čistkami“, s katerimi so preganjali politične nasprotnike, pripadnike Cerkve in „kapitaliste“. Preganjanje politično drugače mislečih, ki se je pričelo s kočevskim procesom leta 1943, se je po koncu vojne še močneje nadaljevalo. Poleg t. i. „sodišč narodne časti“, pred katerimi je bilo pripadnikom omenjenih skupin med 5. junijem in 25. avgustom 1945 očitano, da so žalili „narodno čast“, 491 je potekalo veliko število sodnih postopkov, s katerimi je bil celoten politični odpor onesposobljen.

S sklepom Predsedstva AVNOJ-a z dne 3. februarja 1945 so bili za nične razglašeni vsi zakoni, ki so jih izdale okupacijske oblasti. Zakoni, ki jih je še pred pričetkom vojne izdala kraljeva vlada, so bili razveljavljeni, kolikor so nasprotovali ciljem narodnoosvobodilnega boja. Ker novi zakoni do leta 1946 niso bili izdani, je vladal zakonodajni vakuum, ki so ga komunisti izrabili za to, da so pričeli z maščevalnimi kampanjami proti osebnim sovražnikom in nasprotnikom režima. Ti so bili poslani v delovna taborišča ali pa zaprti. Ustanovljena so bila ljudska sodišča, katerih sodbe so se ravnale izključno po prepričanju sodnikov in „ciljih narodnoosvobodilnega boja“. 492 Tako se je lahko zgodilo, da je bil kak primer obravnavan tolikokrat, dokler se s sodbo niso strinjali lokalni [Stran 135] komunisti. 493 Rezultat takega postopka je bila večinoma dolga zaporna ali smrtna kazen, povezana z zaplembo premoženja obtoženega. Državljani, ki so jih okupacijske oblasti zaprle, so bili spoznani za krive kolaboracije s sovražnikom, enako tudi vsi, ki se niso bojevali na strani partizanov. Tisti, ki so v tujino pobegnili med vojno in še zlasti proti koncu vojne, pa tudi tisti, ki so jih Nemci deportirali in se v Jugoslavijo niso vrnili, so bili razlaščeni in njihovo premoženje je bilo spremenjeno v ljudsko lastnino. 494

Jugoslovanska tajna policija, ki se je razvila iz varnostnih služb, oblikovanih med vojno, 495 je prav tako za novo državo izterjevala razno premoženje od državljanov, ki so bili – če so se upirali – aretirani in so pogosto izginili brez sledu. Meščanstvo v državi so zastrašili in mu odvzeli pravice. Izobraženci so bili na zrežiranih procesih kot domnevni vohuni ali kolaboracionisti obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ter so jim bile odvzete vse pravice. 496

Premoženjska razmerja so bila na novo urejena avgusta 1945. Zemljiške posesti v lasti podjetij, cerkva in veleposestnikov kakor tudi med vojno izginulih lastnikov so bile brez odškodnine spremenjene v ljudsko lastnino. Na podlagi odloka, izdanega že 21. novembra 1944, so bili poleg tega razlaščeni vsi Nemci in domnevni kolaboracionisti, odvzeti pa so jim bili tudi vse državljanske pravice in jugoslovansko državljanstvo. 497

2. Pristojnost osvobojene države za obsodbo dejanj, storjenih v času okupacije

S koncem vojne 8. maja 1945 in z umikom z zasedenih ozemelj so jugoslovansko državno ozemlje, osebe in lastnina, [Stran 136] ki so med vojno zapadli pod dejansko oblast sovražnika, spet prešli pod oblast lastne države. 498 Oblastnik zasedenega ozemlja lahko po koncu zasedbe razveljavi pravne norme, ki jih je izdal okupator, vendar mora priznati pravne učinke zakonodajnih in upravnih aktov kakor tudi sodb, kolikor so bili ti v okviru mednarodnopravnega okupacijskega prava. 499

Oblastnik ozemlja ima tudi pravico, da svoje lastne državljane kaznuje zaradi kolaboracije s sovražnikom ali drugih zločinov. Kaznivost kolaboracije s sovražnikom je načeloma vprašanje notranjega državnega prava in zato moramo kaznovanje in preganjanje slovenskih državljanov presojati na podlagi jugoslovanskega notranjedržavnega pravnega reda. Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje. 500

Pri presoji vprašanja, ali so komunisti po koncu vojne aretacije in obsodbe zaradi domnevne kolaboracije s sovražnikom na osnovi Zaščitnega odloka z dne 16. septembra 1941 oz. brez pravne podlage izvršili v nasprotju z mednarodnim pravom, moramo razlikovati, ali je prebivalstvo izpolnjevalo okupatorjeve zakonite ali protipravne odredbe oz. jih je izpolnjevalo prostovoljno ali iz opravičenih razlogov pod pritiskom.

3. Oprostilni razlogi, ki v okupacijskem pravu izključujejo kazen

Očitek kolaboracije še posebno ne sme nasprotovati običajnopravnim pravilom okupacijskega prava, kodificiranim v HPVK. Če to vsebuje dolžnost poslušnosti civilnega prebivalstva do okupatorja, mu te poslušnosti po koncu vojne ni dopustno očitati.

[Stran 137] a) „Kolaboracija“ kot politični pojem

Pojem „kolaboracije“ ne spada v besedni zaklad mednarodnega javnega prava. Gre za politični pojem, ki v svoji prvotni uporabi ni imel točno določenega pomena ali celo pomena kaznivega dejanja. Nastal je med Hitlerjevim srečanjem s Pétainom 24. oktobra 1940 in je bil najprej sinonim za politično sodelovanje t. i. vichyjskega režima z nemško okupatorsko oblastjo. Ta, na sodelovanje z okupacijsko oblastjo pripravljena vlada, si je na zasedenem ozemlju mogla pridobiti več svobode in je tako javno varnost in red mogla v veliki meri zagotavljati z lastnimi silami, kar je bilo v smislu HPVK. Vojnim nasprotnikom sodelovanje z okupatorjem seveda ni bilo po volji, ker je ta drugje lahko prosto uporabljal oborožene sile, ki bi bile sicer vezane z okupacijskimi nalogami.

Šele v času druge svetovne vojne se je pomen pojma „kolaboracija“ spremenil, in sicer v izdajalsko ali sebično sodelovanje s sovražnikom. Politično instrumentalizirani pojem je v kategorijah „dobrega“ in „zla“ izražal skrajno nasprotje francoskim odporniškim skupinam („résistance“). Po koncu sovražnosti, delno že med vojno, je na osnovi očitka kolaboracije ob političnih „čistkah“ po vsej Evropi praviloma prišlo do samovoljnega preganjanja domnevnih kolaborantov, vključno z njihovim fizičnim uničenjem brez sodne obsodbe, ki bi zadostila zahtevam pravne države. Vsebinska odprtost pojma „kolaboracija“ je olajšala njegovo politično uporabo za izključitev politično drugače mislečih.

b) Dolžnost poslušnosti prebivalstva

Po drugi svetovni vojni je bila dolžnost poslušnosti civilnega prebivalstva do okupatorja v literaturi in pred nacionalnimi sodišči zavrnjena, deloma tudi s sklicevanjem na predpise Haaškega pravilnika o vojskovanju na kopnem. Po nekaterih navedbah naj bi ti namreč ne urejali pravic in obveznosti civilnega prebivalstva, ampak naj bi imeli izključno namen omejiti izvrševanje okupatorjevega nasilja. 501 Zanikana je bila [Stran 138] tudi pravna narava vojaške zasedbe, ki je bila pojmovana le kot dejansko izvajanje nasilja s posledico, da Haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem okupacijski oblasti ne daje nobene pravne avtoritete. 502 Ker HPVK civilnemu prebivalstvu ne prepoveduje odpora proti okupatorju, 503 so predvsem nizozemska sodišča sprejela stališče, da se nizozemski državljani ne morejo izogniti kaznovanju zaradi podpiranja sovražnika s sklicevanjem, češ da so bili prepričani, da so bili silam osi na podlagi Haaške ureditve vojne na kopnem dolžni pokorščino. 504 Njihovo ravnanje naj bi bilo potemtakem mogoče upravičiti le, če posamezen državljan zaradi pritiska, ki ga je izvrševal okupator, ni imel nobene druge izbire, kot da izpolni naložene mu obveznosti. 505

V nasprotju s tem pa sta tako prevladujoče mnenje v literaturi 506 kakor tudi praksa držav 507 zagovarjala dolžnost poslušnosti z utemeljitvijo, da mora namreč pravicam in dolžnostim glede varovanja civilnega prebivalstva, ki jih okupatorju nalaga 43. člen HPVK, 508 na drugi strani ustrezati dolžnost prebivalstva izpolnjevati zakonite odredbe. 509 Dolžnost poslušnosti prebivalstva je bila dodatno izpeljevana bodisi iz prava zasedene države 510 ali iz okupatorjeve zakonodajne pristojnosti. 511 Nesporno naj bi bilo, da mednarodno pravo okupatorju dovoljuje kaznovanje odpora in neposlušnosti na podlagi do tedaj veljavnega notranjega prava države. Poleg tega sme civilnemu prebivalstvu zasedene države v omejenem obsegu naložiti nove obveznosti. Dolžnosti civilnega prebi [Stran 139] valstva naj bi bile torej „opisane“ v pravu izrinjene države, ki ga delno in z omejitvami iz mednarodnega prava nadomesti pravo okupatorske države. 512 Končno se dolžnost poslušnosti utemeljuje z domnevo o družbeni oz. moralni pogodbi, ki prebivalstvo zavezuje k poslušnosti kot povračilu za to, da ga okupacijska oblast varuje. 513 Nenazadnje naj bi imelo prebivalstvo kljub okupiranosti interes za vzdrževanje prava in reda ter naj bi zato zakonite ukrepe okupacijskih oblasti sprejemalo z njihovim izpolnjevanjem. 514

c) Vojna izdaja in vojni upor kot huda kršitev zoper dolžnost poslušnosti

(1) Vojna izdaja

Pojem „vojna izdaja“ („war treason“) je izredno mnogoplasten. Označuje izvajanje vojaških dejanj s strani oseb, ki se ne štejejo 515 za legitimne (privilegirane) borce. 516 Pojem „vojaška dejanja“ moramo pri tem razumeti kolikor je le mogoče široko in še posebno zajema tudi posredovanje za vojno pomembnih podatkov sovražniku. Nelegalnost vojne izdaje je v tem, da se prelomi lojalnost. Tudi civilno prebivalstvo zasedenega ozemlja je po prvotnem razumevanju razmerja lojalnosti med okupacijsko oblastjo in prebivalstvom zasedenega ozemlja lahko prelomilo takšno lojalnost do okupacijske oblasti. Sprejetje ideje lojalnosti iz pravnega razmerja med okupatorjem in civilnim prebivalstvom ni spremenilo nič bistvenega v konceptu „vojne izdaje“. Terminologija je bila vsekakor [Stran 140] zavajajoča v tem smislu, da zdaj ni več šlo za lojalnost, ki naj bi jo bila „izdaja“ kršila, ampak gre za kršitev dolžne poslušnosti prebivalstva, ki naj prebivalstvu zagotovi predvsem javno varnost in red.

(2) Vojni upor

Pretežno vzporedno s pojmom „vojna izdaja“ se je razvijal pojem „vojni upor“. Ta pojem zajema predvsem partizane in druge gverilske skupine, ki z orožjem delujejo zoper okupacijsko oblast. Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. 517 Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj.

Domoljubna čustva prebivalstva je mednarodno pravo upoštevalo le toliko, da 2. člen HPVK dovoljuje t. i. levée en masse (množično vstajo). Po izvršeni in učinkoviti zasedbi, povezani z obširnim izvajanjem oblasti na zasedenem ozemlju, ni več pogojev za levée en masse, tako da tudi ta možnost za upravičenje vojnega upora ne pride v poštev.

(3) Dolžnost poslušnosti do okupacijske oblasti

Dolžnost poslušnosti do okupacijske oblasti je v povojni Jugoslaviji opravičevala ne le ravnanje civilnega prebivalstva, ampak tudi ravnanje uprave, Cerkve in samoobrambnih organizacij. Neodvisno od pravnega razmerja med jugoslovansko državo in Svetim sedežem, o katerem ni potrebno nadalje razpravljati, ker med njima konkordat ni bil sklenjen, so bili [Stran 141] slovenski duhovniki državljani, ki so živeli na zasedenem ozemlju. Kot taki so bili podvrženi „zakoniti oblasti“ okupatorja ter so ji, kot vse civilno prebivalstvo, dolgovali pokorščino. Tako izjava o lojalnosti, ki jo je škof Rožman dejansko napisal, kakor tudi njegov poziv vernikom, naj ohranijo mir in red, sta bila v skladu z mednarodnopravno opredeljenim okupacijskim pravom ter ne moreta utemeljiti očitka kolaboracije. Enako npr. velja za maševanje ob prisegi domobrancev, saj je Rožman ob tej priložnosti le izpolnjeval svojo cerkveno dušnopastirsko nalogo in z okupatorjem ni sodeloval na način, ki bi mu ga bilo mogoče očitati.

Iz ugotovljene dolžnosti poslušnosti do okupacijske oblasti še posebno sledi, da so bili Slovenci oz. pripadniki slovenskih organizacij in Cerkve okupacijsko oblast pri njeni nalogi zagotavljanja varnosti prebivalstva dolžni podpirati in ubogati njena navodila. Pozivi komunistov, ki so se glasili drugače, pravno niso zavezovali in so nasprotovali mednarodnemu pravu. Te ugotovitve ne spreminja niti vključitev domobrancev v nemški policijski aparat in njegovo obrambo. Neodvisno od vprašanja, ali je Nemčija s to vključitvijo kršila mednarodno pravo, pri podani prisegi ni šlo za prisego lojalnosti, ampak za prisego, ki naj bi izrazila poslušnost in izpričala sodelovanje z okupacijsko oblastjo pri ohranjanju javne varnosti in reda.

d) Force majeur, ki izključuje kaznivost

Kolikor so, kot smo prikazali zgoraj, okupacijske oblasti prestopile pristojnosti, ki jim jih podeljuje okupacijsko pravo, so bile izdane norme protipravne in ni obstajala dolžnost poslušnosti prebivalstva. V teh primerih lahko namreč njihova nekaznivost izhaja iz načela višje sile (force majeure), ki ga priznava mednarodno pravo. Force majeure pomeni nastop nepremostljivega dogodka, ki zadevni državi ali posamezniku prepreči, da bi se ravnala po veljavnem pravu. 518

Da to načelo upravičuje izpolnjevanje protipravnih odredb okupacijske oblasti, so po vojni že priznala posamezna nacio [Stran 142] nalna sodišča. 519 Poleg tega so mednarodnopravno veljavo tega oprostilnega razloga po vojni potrdili v procesih proti vojnim zločincem. 520 V teh je bilo odločeno, da ne bodo kaznovani vojaki, ki vojnih zločinov, npr. ropanj, niso storili na lastno pobudo, ampak so ravnali po ukazu nadrejenega, če je bilo nasprotovanje ukazom dejansko nemogoče. 521 Če so torej pod prisilo okupacijskih sil sodniki uporabljali nemške zakone, uradniki v skladu z okupacijskim pravom izpolnjevali neveljavne uredbe ali so civilne osebe pod pritiskom opravljale dela, ki so pomenila isto kot podpiranje okupacijske sile, je bilo njihovo ravnanje upravičeno po načelu višje sile.

e) Pravica silobrana, ki izključuje kaznivost

Nadaljnje pravno načelo, priznano v mednarodnem pravu, je načelo samoohranitve, ki zajema tudi pravico v sili, pravico do samoobrambe in pravico do samopomoči. 522 Če torej življenjskim interesom človeka, njegovemu obstoju in njegovim možnostim razvoja grozi nevarnost zaradi prepovedanega napada, se sme zavarovati tako, da se tega napada ubrani, pri čemer mora za obrambo uporabiti sorazmerno najbolj blago sredstvo. 523

Nesporno je, da so bili napadi partizanov, pa tudi Vamostnoobveščevalne službe (VOS), takšni napadi na pravno zavarovane interese prebivalstva, njihovo življenje, njihovo zdravje, njihovo lastnino in njihovo svobodo, da so izzvali pravico do silobrana. Posebno še akcije VOS-a, ki so bile torej napadi nedržavne organizacije, niso imele nobene pravne podlage in jih gre posledično obravnavati kot teroristična dejanja, ki so bila v nasprotju z mednarodnim pravom. Namenjeni so bili zastraševanju prebivalstva in uveljavitvi ciljev razrednega boja. Prebivalstvo je bilo zato brez nadalj [Stran 143] njega upravičeno, da se zavaruje s sestavljanjem samoobrambnih enot in se brani pred protipravnimi napadi komunistov.

[Stran 144] V. RAVNANJE Z VAROVANIMI OSEBAMI

V okviru tega dela moramo ne nazadnje mednarodnopravno ovrednotiti tudi, ali je bila britanska vrnitev oz. izročitev številnih protikomunističnih borcev odpora in civilistov, ki so se mudili na Koroškem, komunistom, v skladu z mednarodnim pravom.

1. Pojem mednarodnopravno varovanih oseb

Načeloma posamezniki niso subjekti mednarodnega prava in posledica tega je, da nimajo niti pravic niti dolžnosti. Vendar jih posamično kot pripadnike določene skupine varujejo mednarodno običajno pravo ali mednarodnopravne pogodbe.

2. Varovane skupine oseb

a) Vojni ujetniki

S svojim razlikovanjem med legalnimi in nelegalnimi borci oz. borci in neborci tudi vojno pravo določa skupine, ki uživajo različno varstvo glede na svoj položaj. Ena teh skupin so tudi vojni ujetniki, torej borci, ki so padli v roke nasprotniku. V skladu z Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949, ki odraža med drugo svetovno vojno veljavno mednarodno običajno pravo ter v glavnem potrjuje Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929, v ta pojem ne spadajo le pripadniki oboroženih čet kake države, ampak tudi pripadniki ali nekdanji pripadniki bojujočih se čet, ki so bili internirani v nevtralni državi oz. v državi, ki se ne bojuje, kot tudi pripadniki meščanskih strank. 524

[Stran 145] Vprašanje je, ali je šlo pri pripadnikih slovenskih vaških straž in domobrancev oziroma četnikov za osebe, ki so mogle zahtevati, da jih obravnavajo kot vojne ujetnike. Za pripadnike vaških straž in domobrancev to ne velja, kolikor niso sodelovali v vojaških operacijah, ampak so izvajali le naloge zaščite civilnega prebivalstva. Nekoliko drugače velja za pripadnike domobrancev, ki so imeli glede na svojo organizacijo in opremljenost vse lastnosti borcev in so sodelovali v vojaških operacijah. Kljub prepovedi, da vojskujoče se strani nasprotnikovih pripadnikov ne smejo prisiliti v svojo službo, pa sprejemanje nasprotnikovih pripadnikov v svoje oborožene sile ni prepovedano, če so ti to pripravljeni storiti prostovoljno. Vendar pa lahko matična država, ki takšnega prebežnika dobi v svoje roke, njegovo odgovornost obravnava po svojem lastnem pravu, čeprav je pripadnik legalne enote borcev ter ne uživa mednarodnopravne zaščite. 525

Kot je bilo že prikazano, v Jugoslaviji oziroma Sloveniji delujočih vaških straž in domobrancev večinoma ne moremo ocenjevati kot legalnih borcev. Kolikor je za posamezne skupine veljalo drugače, ker so izpolnjevale zahteve HPVK, so te uživale privilegirani mednarodnopravni status. HPVK jim je priznavala predvsem pravico, da od oblasti, ki jih je priprla (internacijske oblasti), zahtevajo ravnanje v skladu z ženevsko konvencijo iz leta 1929. Internacijska oblast je bila dolžna z njimi v času vojnega ujetništva ravnati humano 526 ter jih po koncu vojne, kolikor le mogoče hitro, vrniti nazaj v domovino, 20. člen HPVK. 527

b) Begunci

Glede vseh oseb, ki niso spadale pod pojem vojnih ujetnikov, kot tudi glede civilnega prebivalstva, ki so ga z lažno pretvezo naložili na živinske vagone in izročili partizanom, se zastavlja vprašanje, ali je za Britance obstajala v običajnem ali [Stran 146] pogodbenem pravu utemeljena dolžnost varstva civilnih beguncev oz. prepoved njihove izročitve.

Pojem beguncev zajema ljudi, ki se iz utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja mudijo izven države, katere državljani so in ne morejo uživati njenega varstva. 528 Od ruske revolucije leta 1917 si je mednarodna skupnost držav prizadevala za varstvo beguncev in oseb brez državljanstva, 529 pri čemer so se ta prizadevanja v začetku nanašala le na posamezne skupine beguncev, saj so predpostavljali, da gre le za začasen problem. 530

Prva varovana skupina so bili t. i. Nansenovi begunci, 531 ki so jih sestavljale skupine Rusov, Armencev, Asircev, Sircev in Turkov, varovanih s sporazumi iz let 1922, 1924, 1926 in 1928. 532 Leta 1933 je bil sklenjen prvi, za države podpisnice obvezujoč sporazum o mednarodnem statusu beguncev, ki je urejal vprašanja njihovega sprejemanja, bivanja in svobode gibanja 533 ter h kateremu je Združeno kraljestvo izrazilo mnogo pridržkov. 534 Prav tako leta 1933 je Društvo narodov za begunce iz Nemčije imenovalo visokega komisarja, katerega pristojnost je bila leta 1938 razširjena še na avstrijske begunce. Istega leta je Društvo narodov z združitvijo dotedanjih organizacijskih oblik ustvarilo urad visokega komisarja za begunce pod varstvom Društva narodov in meddržavni odbor za begunce. Ta je bil ustanovljen na konferenci v Evianu in je bil od 1943 do 1947 pristojen za vse osebe, ki so bile zaradi vojnih dogodkov prisiljene zapustiti svoja bivališča, ker je bilo v nevarnosti njihovo življenje in svoboda ali pa jim je nevarnost grozila zaradi njihove rase, vere ali političnega prepričanja. 535

[Stran 147] 3. Mednarodnopravna odgovornost Velike Britanije

a) Repatriacija vojnih ujetnikov

Problem, da se vojni ujetniki niso hoteli vrniti v domovino, ker so se bali, da bodo tam preganjani, ni bil prvi primer, vendar pa se je pojavil predvsem po drugi svetovni vojni in po korejski vojni leta 1951. 536 Niti Haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem niti Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929 ne urejata vprašanja, ali se sme vojne ujetnike repatriirati proti njihovi volji. 537 Ugovor zoper takšno dolžnost repatriacije je bil, da internacijska država do njihove matične države nima nobene dolžnosti pridržanja. Poleg tega naj bi dolžnost repatriacije obstajala zgolj zaradi varstva vojnih ujetnikov, ne pa proti njihovi izrecni volji ali v njihovo škodo. Zato je praksa držav od tega trenutka prešla na to, da vojne ujetnike repatriirajo le z njihovim privoljenjem. 538 Kljub temu so bila vedno prisotna prizadevanja za ozko razlago izjem od dolžnosti vračanja v domovino. Priznavali naj bi jih le v posameznih primerih, ob konkretni nevarnosti in kadar ravnanje z ujetniki ob njihovi vrnitvi v domovino ne bi bilo skladno s človekovimi pravicami. 539

Vendar bi morala tudi restriktivna uporaba izjeme od dolžnosti vračanja v domovino, ki jo ima internacijska država, ne nazadnje ščititi le vojne ujetnike. Internacijski oblasti bi morala biti odvzeta možnost, da na vojne ujetnike – ideološko motivirano – vpliva s ciljem, da se ti „prisilno prostovoljno“ odpovedo vrnitvi v domovino. Nevrnitev v domovino ne spreminja določbe 3. odstavka 7. člena Ženevske konvencije o [Stran 148] tem, da se vojni ujetniki ne morejo odpovedati svojim pravicam, kajti osvobojeni vojni ujetnik se vrnitvi v domovino ne odpove, ampak te pravice zgolj ne izkoristi. 540

Velika Britanija je smela vojne ujetnike zoper njihovo voljo repatriirati le ob upoštevanju najmanjšega standarda človekovih pravic 541 oz. ob predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene za izgon. Splošno je priznano, da se smeta tako izgon 542 kakor tudi ekstradicija, 543 to je uradna izročitev posameznika s strani države, v kateri se mudi, drugi državi, katere kazensko sodstvo ga zahteva zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, 544 izvršiti le v skladu s procesnopravnimi pogoji, ki zagotavljajo človeško ravnanje prizadetih v državi sprejema. Če je vrnjena oseba v državi sprejema izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali sta neupravičeno ogroženi njeno življenje in svoboda, je ni dovoljeno izgnati ali izročiti. Sam ukrep izročitve mora biti izpeljan obzirno ter se mora izogibati ponižanjem, zdravstvenim poškodbam in nepotrebnim strogostim. Za politične begunce poleg tega velja splošna prepoved izročitve. 545

b) Izročanje beguncev

Kljub prej prikazanemu prizadevanju držav za varstvo beguncev, splošna prepoved izročanja beguncev leta 1945 še ni obstajala. Vendar so bile prosti presoji glede vračanja postavljene meje s splošnim pravom tujcev in z dolžnostjo spoštovanja človekovih pravic. 546 Velika Britanija je bila tako dolžna na podlagi najmanjšega standarda človekovih pravic ter na [Stran 149] podlagi že prikazanih načel o izročitvi, izgonu in predaji posameznikov zavrniti izročitev civilnih beguncev Jugoslaviji.

c) Poizkus utemeljitve

Velika Britanija ni bila edina internacijska oblast, ki je po drugi svetovni vojni izročila vojne ujetnike, begunce ali „dis-placed persons“ njihovim domovinam, ne da bi terjala ali dobila kakršnekoli garancije za človeško ravnanje s prizadetimi. Pošiljanje celih skupin oseb med državami zmagovalkami je bila običajna praksa in je po koncu bojnih operacij povzročilo novo trpljenje in nekontrolirana maščevalna dejanja.

V nasprotju z razširjenim mnenjem ukrepi držav zmagovalk nimajo nobene pravne podlage v t. i. Potsdamskem sporazumu. Pri Potsdamskem sporazumu ne gre za splošno zavezujoči pravni dokument, ampak zgolj za razglas potsdamske konference (17. julija 1945–2. avgusta 1945). 547 Sklepi konference niso dokumentirali niti med civiliziranimi narodi ustaljenih običajev niti zakonov človečnosti niti zahtev javne vesti; sklepi so izraz vae victis in splošno niso primerni, da bi podajali pravna merila za obravnavo jugoslovanskih državljanov s strani reorganizirane jugoslovanske države. Del XIII. razglasa potsdamske konference nosi naslov Pravilna preselitev delov nemškega prebivalstva; 548 o preselitvi drugih skupin prebivalstva ni govora. Te ni dovoljeval noben drug mednarodni dogovor ter je – kakor npr. deportacija 165.000 Južnoevropejcev v Sovjetsko zvezo 549 – koncesija od vojne utrujenih zahodnih sil Sovjetski zvezi in priča o ravnanju iz skrajne ravnodušnosti.

Zaradi pomanjkanja izrecne mednarodne pogodbene ureditve leta 1945 so se tisti, ki so bili za transfer odgovorni, [Stran 150] večinoma sklicevali na to, da Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929 ne vsebuje nobenih določil o predaji vojnih ujetnikov med zavezniki. Svetovalci za mednarodno pravo ameriške vojske so v tem kontekstu vedno znova opozarjali, da se internacijska država svojega položaja garanta (poroka) nasproti vojnim ujetnikom ne more razbremeniti z izročitvijo zavezniku. 550 Nesporno je, da neureditev kakega vprašanja v Ženevski konvenciji ne more imeti za posledico, da lahko internacijske oblasti ravnajo, kakor želijo. Tu postane pomembna na začetku omenjena Martensova klavzula (prim. zgoraj poglavje II 1. c). V vsaki fazi ius in bello ostanejo vojskujoče se strani zavezane zakonom človečnosti. To je vedno priznavala tudi britanska teorija mednarodnega prava, ki je iz razlogov dobre vere in človečnosti prepovedala vračanje dezerterjev, 551 ki so bili vključeni v tujo armado. 552

[Stran 151] VI. KRŠENJE NAJMANJŠEGA STANDARDA ČLOVEKOVIH PRAVIC

V zvezi s prepovedjo izročanja oz. vračanja, ki je zadevalo Veliko Britanijo kot internacijsko oblast, smo se že dotaknili najmanjšega standarda človekovih pravic, ki je veljal leta 1945. Končno ga moramo osvetliti tudi z vidika ukrepov, ki so bili v komunistični Jugoslaviji sprejeti v letih 1945–1946.

1. Pojem in razvoj človekovih pravic do začetka druge svetovne vojne

a) Pojem

Pojem človekovih pravic zajema vprašanje o bistvu človeka in o vsebini človekovega dostojanstva. Vendar bi obširnejše obravnavanje tega vprašanja oz. teorij, razvitih za njegovo razrešitev, presegalo okvir tega dela.

Človekove pravice so pravice, ki človeku pripadajo na temelju njegove človečnosti, pravice torej, ki jih država človeku ne „podeljuje“, ampak – ker je človek zgodovinsko obstajal pred državo – so mu dane še pred državo ter jih more država samo pozitivnopravno urediti, konkretizirati in varovati. 553 Pri preverjanju vprašanja, ali je ob koncu druge svetovne vojne že obstajal splošno obvezujoči najmanjši standard človekovih pravic, moramo razlikovati tri obdobja: duhovnozgodovinska priprava, obdobje pozitiviranih človekovih pravic, ki jih zagotavlja izključno država, ter obdobje mednarodnega varstva človekovih pravic.

[Stran 152] b) Razvoj

Duhovni temelj ideje o človekovih pravicah – postulat o posebnem položaju človeka nasproti naravi in o njegovi svobodi nasproti posvetni oblasti zaradi „neposredne“ podrejenosti oblasti (enega) Boga – najdemo že v antiki. 554 Skozi stoletja se je pod vplivom krščanstva iz tega razvila tudi predstava o človekovem dostojanstvu, enakosti in svobodi vesti 555 kot tudi o tem, da se mora državna oblast podrediti „pravu ljudi“. Tudi Locke in Rousseau izhajata iz tega, da je človek po naravi svoboden in da so njegove pravice neodtujljive. Tudi če se ljudje povežejo v državo, to ničesar ne spremeni, saj ljudje tudi v tovrstnem osnovnem stanju ohranijo neodtujljive pravice.

S to idejo o državljanskih svoboščinah, ki so osnovane na neodtujljivem človekovem dostojanstvu kakor tudi na postulatu ustavne države z deljeno oblastjo, ki obstaja zaradi državljanov, je nastala filozofska osnova za deklaracije o človekovih pravicah iz poznega 18. stoletja. Njihova družbenozgodovinska podlaga sta bila razpad srednjeveških fevdalnih oblastnih struktur in vzpon kapitalističnega gospodarjenja v toku industrijske revolucije.

Z Magno Charto (1215) 556 je bila v neki državi prvič priznana osebna svoboda in sprejeta odločitev v prid načela o pravni državi. 557 Nadaljnjo pozitivnopravno opredelitev so človekove pravice doživele v dokumentih Habeas Corpus (1679), v Bill of Rights (1689) kakor tudi predvsem v Bill of Rights države Virginije (1766), v Deklaraciji o neodvisnosti Združenih držav Amerike ter v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789). 558 Vsi dokumenti govorijo o naravni enakosti vseh ljudi in njihovih neodtujljivih pravicah [Stran 153] do življenja, svobode in stremljenja k sreči, ki jih morajo vlade zagotavljati. V številnih evropskih ustavah so te pravice postale ustavno zagotovljene temeljne pravice. 559 Po prvi svetovni vojni se je – zaradi preobrata k totalni državi – pričelo občutno propadanje ideje o človekovih pravicah, ki je višek doseglo v nacionalsocializmu. 560

2. Uresničevanje človekovih pravic kot neodtujljiv vojni cilj zaveznikov

a) Izjava o štirih svoboščinah

Ob koncu 18. in v 19. stoletju so bila na mednarodni ravni že urejena nekatera delna področja varstva človekovih pravic, med drugim odprava trgovine s sužnji, pravni položaj tujcev, varstvo manjšin kakor tudi humanitarno vojno pravo. Kljub temu se moderno mednarodno varstvo človekovih pravic v mednarodnopravno – univerzalnem smislu prične šele med drugo svetovno vojno s sporočilom predsednika Roosevelta kongresu dne 6. januarja 1941. V njem je Roosevelt razglasil za temelj prihodnosti in varnosti v svetu štiri svoboščine: freedom of speech and expression, freedom of every person to worship God in his way, freedom from want, freedom from fear. 561 Te štiri svoboščine so v takšni ali podobni obliki prevzeli v nadaljnje deklaracije zaveznikov o ciljih vojne, tako v Atlantski listini z dne 14. avgusta 1941 ter v izjavah ob konferencah v Teheranu leta 1943 in na Jalti leta 1945. 562 Te deklaracije so spremljale publikacije s področja mednarodnega prava, v katerih so znanstveniki poudarjali pomen človekovih pravic za nadaljnji razvoj mednarodnega prava in zagotavljanje svetovnega miru, takšna je na primer Lausannska izjava Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1947.

[Stran 154] b) Atlantska listina

Kot Atlantska listina se je v zgodovino zapisala skupna deklaracija Winstona Churchilla in Franklina D. Roosevelta, objavljena dne 14. avgusta 1941. Ta listina je dokument, s katerim se je predsednik Združenih držav v boju proti Hitlerju postavil na stran Velike Britanije ter nakazal pot novi ureditvi narodov za ohranitev miru. 563 Do 24. septembra 1941 se je za ta načela opredelilo že 15 vlad, med njimi Sovjetska zveza. 564 V sestavku iz osmih točk sta se oba voditelja vlad med drugim izrekla za pravico narodov do samoodločbe ter za cilj, da se zagotovita gospodarski napredek in socialna varnost. Nadalje v listini piše:
„6. Upata [Churchill in Roosevelt; op. pisca], da […] bo vzpostavljen mir, ki […] bo jamčil, da bodo vsi ljudje v vseh deželah sveta mogli živeti svoje življenje brez strahu in pomanjkanja.“ 565

S temi mirovnimi cilji so se zavezniki zavestno distancirali od vojnih ciljev sil osi ter ne nazadnje okrepili samopožrtvovalnost lastnega prebivalstva.

c) Teheran

Na konferenci v Teheranu, ki je potekala od 28. novembra do 1. decembra 1943, so se Churchill, Stalin in Roosevelt ponovno izrekli za ta načela. V zaključni izjavi so poudarili svoj namen, „prizadevati si za sodelovanje in aktivno udeležbo vseh dežel […], katerih narodi […] so predani odpravljanju tiranije, suženjstva in nestrpnosti“. 566

d) Jalta

Na Churchillovo in Rooseveltovo željo so bila načela Atlantske listine končno sprejeta tudi v sklepno izjavo krim [Stran 155] ske konference. V „Deklaraciji o osvobojeni Evropi“ sta bila izrecno poudarjena „vera v temeljna načela Atlantske listine“ in cilj, da se v okviru mednarodnega reda zagotovijo mir, varnost, svoboda in splošno blagostanje vsega človeštva. 567

e) Priznavanje človekovih pravic v Listini Mednarodnega vojaškega sodišča

Listina Mednarodnega vojaškega sodišča kot dejanska stanja, ki spadajo pod jurisdikcijo sodišča, pod točko c) navaja tudi kazniva dejanja zoper človečnost. Ta ureditev je postavila nepisana mednarodnopravna načela o nacionalnem pravu držav in je od odgovornih pričakovala odločitev zoper ljudomrzniške zakone njihovih matičnih dežel; v končni fazi je bilo torej izraženo univerzalno priznanje splošnega standarda človekovih pravic, ki je do tedaj spadalo med nenapisano mednarodno pravo. 568 Da je šlo pri nürnberškem sodišču za „sodišče zmagovalcev“, prav tako malo ovira domnevo univerzalnost kot precej globoke razlike v vrednostnih predstavah narodov na tem območju. Vsaj kršitev elementarnih človekovih pravic je v nasprotju s splošnim mednarodnim pravom, kajti temeljna nedotakljivost človekove osebnosti je bila splošno priznana tudi v ustavah komunističnih držav ter se odraža v Ustanovni listini Združenih narodov in njenem sprejemanju po vsem svetu.

3. Najmanjši standard človekovih pravic, ki je bil ob koncu vojne splošno zavezujoč

a) Priznani seznani

Izhajati je potrebno iz tega, da ima minimalni standard človekovih pravic nasproti lastnim državljanom enako vsebi [Stran 156] no kot tujepravni najmanjši standard oz. kot temeljne pravice, izražene v 46. členu HPVK. Slednja določba sicer ne vsebuje nobenega seznama temeljnih pravic posameznika, vendar ureja zlasti v delih o zasedenem sovražnem območju in o vojnih ujetnikih vrsto k temu pripadajočih pravic, 569 torej tudi pravico do življenja, telesne nedotakljivosti in osebne svobode, vključno s prepovedjo arbitrarnega odvzema prostosti ter krutega in ponižujočega ravnanja, pravico do nepristranskega sodnika in do poštenega sojenja kakor tudi temeljno pravico do zasebne lastnine. 570 Ta določila, ki so predpisana za meddržavno izredno stanje, to je vojno, veljajo še toliko bolj za pravno urejeno sobivanje v mirnem času.

b) Kazniva dejanja zoper človečnost

Člen 6c Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu na podlagi generalne klavzule „kazniva dejanja zoper človečnost“ kaznuje splošne delikte, povezane z načrtovanjem vojne in vojskovanjem, kot so ubijanje, iztrebljanje, zasužnjevanje in deportacija. Od vojnih zločinov se razlikujejo po tem, da slednji pomenijo kazniva ravnanja, ki jih mednarodno pravo opredeljuje kot takšna z vojnopravno naravo, to so zlasti v Haaškem pravilniku o vojskovanju na kopnem iz leta 1907 normirana dejanska stanja, kot so ubijanje in deportacija civilnega prebivalstva na zasedenem ozemlju ali ubijanje in grdo ravnanje z vojnimi ujetniki.

Pravno pravilo kaznivega dejanja zoper človečnost je mednarodnopravno dejansko stanje kaznivega dejanja, ki deloma ponavlja, deloma pa dopolnjuje nacionalne kazenske zahteve in mednarodnopravni pojem vojnega zločinca. 571 Nanaša se na pred ali med vojno storjena protipravna dejanja, naravnana „zoper katerokoli civilno prebivalstvo“, ki so bila že leta 1939 kazniva na podlagi zakonov vseh držav 572 in so bila povezana z enim od obeh deliktov statuta (zločini proti miru ali vojni [Stran 157] zločini). 573 Zgolj zaradi tega nürnberško sodišče svoje pravosodne dejavnosti ni moglo razširiti na zločine, ki so jih npr. nemški državljani zagrešili zoper nemško civilno prebivalstvo pred izbruhom druge svetovne vojne; ti po prepričanju sodišča niso bili povezani z načrtovanjem vojne in vojskovanjem. 574

Za kazenski pregon je bilo nepomembno, ali so kazniva dejanja zoper človeštvo kršila deželno pravo na kraju storitve ali ne, tako da je bilo potrebno zločinca preganjati v tisti državi pogodbenici oz. na ozemlju, ki ga je zasedla, v kateri oz. na katerem je bil ta ujet. Vendar krajevna in stvarna omejitev pristojnosti Mednarodnega vojaškega sodišča nista mogli skrčiti materialnopravnega dometa standarda človekovih pravic, zagotovljenega že med drugo svetovno vojno. Da nürnberško vojaško sodišče ni bilo pristojno soditi za kazniva dejanja zoper človečnost – ki jih je Jugoslavija v letih 1941–1946 storila zoper jugoslovansko prebivalstvo –, v ničemer ne zadeva zavezujočih meril človekovih pravic, ki neodvisno od konkretne sodne oblasti terjajo univerzalno spoštovanje.

c) Genocid

Pojem genocida je bil izoblikovan po drugi svetovni vojni pod vtisom politike iztrebljanja nacionalsocialističnega režima, zlasti na ozemljih, ki jih je zasedel nemški rajh. Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida, z dne 9. decembra 1948, 575 so genocid vsa ravnanja, ki so storjena z namenom, popolnoma ali deloma uničiti kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino kot takšno (prim. odstavek II). Za dosego tega cilja izvršeni ukrepi so ubijanje ali povzročitev hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine, naklepno spravljanje skupine v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokonča [Stran 158] nju, kot tudi preprečevanje razmnoževanja oz. ločevanje otrok od skupine. 576

Politične skupine niso varovane. Osnutki konvencije so omenjali tudi te, in 6. komisija se je ne nazadnje odločila, da ohrani to določbo. Ker pa se je vzhodni blok upiral razširitvi konvencije tudi na politične skupine in je bilo vnaprej jasno, da sporazuma v njihov prid ne bi ratificiral, je bil ta del na pobudo ZDA črtan. 577

Cilj komunistov ni bilo uničenje slovenske ali kakšne druge južnoslovanske narodnosti. Na 2. zasedanju AVNOJ-a 29. novembra 1943 je bil nasprotno izrecno priznan obstoj petih v Jugoslaviji živečih narodnosti, namreč slovenske, hrvaške, srbske, makedonske in črnogorske. 578 Neodvisno od narodnosti so bili namreč povračilni ukrepi komunistov naperjeni proti političnim nasprotnikom vseh barv in so služili temu, da so z zastraševanjem v kali zatrli vsak potencialen odpor prebivalstva oz. kolikor le mogoče onesposobili politično opozicijo. Jugoslovanski komunisti torej zoper svoje rojake niso zagrešili genocida.

d) Tipične kršitve človekovih pravic v Sloveniji

Če dogodke v Sloveniji na podlagi zgornjih izvajanj podvržemo mednarodnopravni oceni, ugotovimo, da je komunistični režim pri zasledovanju svojega cilja, onesposobiti politične nasprotnike, storil številne kršitve človekovih pravic. Čeprav so komunisti z izdajo „zakonov“ in uredb poizkušali dajati vtis, da je njihovo ravnanje pravno legitimirano, postane kmalu jasno, da ni šlo za kaznovanje dejanj, ampak za kaznovanje prepričanj, ki niso bila v skladu s „cilji narodnoosvobodilnega boja“. Da je bilo pravo pri tem postavljeno v zgolj podrejeno vlogo in je bilo obravnavano kot disponibilno (razpolagalno), ponazarjajo še zlasti naslednje izjave: „Pravnik, [Stran 159] tudi sodnik, mora slediti družbi, družbenemu razvoju od koraka do koraka, čeprav bi zakonodajalec sam s svojimi normami ne mogel slediti tako točno in tako hitro temu razvoju, da bi mogel vsakokratno razvojno stanje vključiti v pravno normo. […] Pomagati si bo pač treba z duhom, ki se uveljavlja v vsem našem delu in naših stremljenjih.“ 579 „Naša borba je pravična v moralnem pomenu te besede. To zadostuje. […]“. 580

Kršenje elementarnih človekovih pravic s strani komunistov se vleče skozi celotno vojno in povojno obdobje. Pri tem naj v spomin prikličemo naslednje – že opisane – primere:
– likvidacija in izgon političnih in osebnih nasprotnikov na podlagi Zaščitnega zakona iz leta 1941;
– široko zastavljeni izgoni in konfiskacije premoženja na podlagi Odloka o začasnih ukrepih proti okupatorjevim pomagačem, proti švabobrancem in drugim narodnim izdajalcem z dne 20. avgusta 1944; 581– trpinčenje in poboj političnih nasprotnikov, ki so jih izročili Britanci;
– vodenje zrežiranih procesov (začenši s kočevskim procesom leta 1943).

(1) Kršitev temeljnih sodnih pravic

V procesih zoper politične nasprotnike, ki so zaznamovali povojni čas, so bile – v nasprotju s komunistično propagando – sodne temeljne pravice eklatantno kršene. Prav načelo pravice biti slišan, 582 ki je splošno priznano v mednarodnem pravu, naj bi preprečilo, da se s človekom „opravi na kratko“. Predpostavke za pošten postopek so zato zlasti, da je sodišče neodvisno, nevtralno in distancirano od udeležencev v postopku. Iz tega razloga je zoper človekove pravice ustanovitev posebnih sodišč, to je sodišč, ki so v odstopanju od zakonskih [Stran 160] pristojnosti posebej ustvarjena in poklicana za odločanje v posameznih konkretnih ali individualno določenih primerih. To še zlasti, ker na teh sodiščih delujoči sodniki niso bili ravno neodvisni in nevtralni, ampak so svoje sodbe izrekali po navodilih in v skladu z ukazi komunistov.

Obdolžencem v nasprotju z določbami o poštenem postopku tudi ni bilo omogočeno, da se pred izdajo odločitve izjavijo o dejanskih in pravnih vidikih stvari in da navedejo obrambna sredstva. Redka navedena obrambna sredstva, kolikor so bila pomembna za izid postopka, bi bilo sodišče moralo upoštevati, to je povabiti priče, odobriti vpogled v spise in odmeriti zadostne roke. Primerna obramba obsega ne nazadnje tudi dodelitev zagovornika po njegovem zaupanju za vsakega obdolženca, saj spričo zapletenosti prava obstaja nevarnost, da ta brez prava vešče pomoči svoje pravice sploh ne more uresničiti. Da tudi te predpostavke poštenega postopka (fair trial) niso bile izpolnjene, ni potrebno še nadalje razlagati.

Kršitev splošno priznanega pravnega načela „nulla poene sine lege“, ki je zapisan v 2. odstavku 11. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, izhaja iz okoliščine, da v času, ko naj bi kasnejši obdolženci domnevno izdajali ter naj bi postali domnevni sovražniki ljudstva, dotični zakoni še sploh niso bili izdani. 583 Vsako kazensko pravo poleg tega predpostavlja, da morajo biti zakoni tako določeni, da posameznik vnaprej ve, kaj je kazenskopravno prepovedano in s kakšno kaznijo je sankcionirano, tako da lahko temu prilagodi svoje ravnanje („nulla poena sine lege stricta“).

Nesporno je, da nobeden izmed kazenskih zakonov, ki so jih sprejeli komunisti, ni izpolnjeval teh zahtev; v njih formulirane predpostavke dejanskega stanja so bile tako široko formulirane, da je njihovo področje uporabe konec koncev zaobsegalo vsakega državljana. To je veljalo tudi za dejanska stanja tistih kaznivih dejanj, ki so imela lahko za posledico smrtno kazen. Tudi razglasitev kolektivnih kazni je bila na podlagi sklepa z dne 20. avgusta 1944 v nasprotju z mednarodnim pra [Stran 161] vom. Člen 50 HPVK prepoveduje kaznovanje celotnega prebivalstva zaradi dejanj posameznikov.

(2) Pravica do življenja in telesne nedotakljivosti

Z mučenjem političnih nasprotnikov in njihovo usmrtitvijo brez izvedenega sodnega postopka so komunistični oblastniki kršili pravico do življenja in telesne nedotakljivosti, ki je izražena v 5. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.

(3) Pravica do osebne svobode

Pravica do osebne svobode, ki že od dokumentov Habeas Corpus dalje spada med temeljne človekove pravice, 584 je bila s samovoljnimi aretacijami stalno kršena. Ta pravica posamezniku zagotavlja, da lahko obišče vsak poljuben kraj, blizu ali daleč, oziroma da se ga izogne. Kršitev te pravice so vsi odvzemi prostosti brez sodnega naloga kakor tudi izgon človeka iz določenega kraja, povezan s prepovedjo ponovne vrnitve. 585

(4) Človekovo dostojanstvo

Kršitev človekovega dostojanstva je vsako ravnanje, ki žrtev naredi za goli objekt države, ga poniža, ožigosa, preganja ali izobči. Varstvo človekovega dostojanstva se med drugim izraža v varstvu telesne integritete in v omejitvi državne uporabe sile, ki se uresničuje preko sodnih pravic. Zaščitena pa je tudi pravica do človeka vredne eksistence. Ta pravica je bila kršena tako z „razkazovanjem“ ujetnikov kakor tudi z nezadovoljujočima nastanitvijo ujetnikov in ravnanjem z njimi.

[Stran 162] (5) Pravica do lastnine

Že Haaški pravilnik vojne na kopnem v nekaterih redkih primerih dovoljuje uporabo lastnine. Kot je bilo na drugem mestu že prikazano, 586 po HPVK zasebna lastnina ne sme biti zasežena. 587 Kolikor ta pravilnik v 2. odstavku 53. člena ter v 52. členu dopušča izjeme od tega načela, so te vezane na stroge pogoje 588 in so vedno povezane z dolžnostjo plačila odškodnine. Samovoljno izvedene konfiskacije so bile v Sloveniji pravilo. Razlastitev brez odškodnine krši mednarodno pravo zlasti še takrat, ko meri na uničenje eksistence prizadetega.

(6) Pravica do državljanstva

Mednarodno pravo je kršil tudi odvzem državljanstva nevšečnim delom prebivalstva z odvzemom državne pripadnosti. Pravica do državljanstva je potrjena s Splošno deklaracijo človekovih pravic z dne 10. decembra 1948, ki izrecno priznava pravico vseh ljudi do svojega državljanstva. 589

e) Priznanje človekovih pravic v jugoslovanski ustavi iz leta 1946

Nominalno so ustave komunističnih držav – in tako tudi prva jugoslovanska ustava z dne 31. januarja 1946 590 – uresničile „meščanske“ predstave o temeljnih pravicah. V jugoslovanski ustavi so bile zagotovljene enakost državljanov (občanov) ne glede na spol, narodnost, raso in religijo, aktivna in pasivna volilna pravica; svoboda vesti, svoboda izvrševanja veroizpovedi na podlagi ločitve države in Cerkve, svoboda mišljenja in tiska, svoboda zbiranja in demonstriranja, nedotakljivost osebe in stanovanja; svoboda umetnosti in znanosti. Vendar je bilo te pravice zaradi njihove kolektivistične izob [Stran 163] likovanosti in pomankljivih možnosti za njihovo uveljavljanje moč kadarkoli relativirati. Izrazite so zlasti klavzule, ki izvrševanje zajamčenih pravic pogojujejo z njihovo skladnostjo s sistemom. Jugoslovanska ustava je vsebovala določbo, po kateri so bile lahko zajamčene pravice omejene, kadar so se uporabljale za to, da bi ustavni red spodkopavale za antidemokratične namene. Praksa je pokazala, da je interpretacija glede izgube temeljnih pravic pripadla tajni policiji in drugim varnostnim organom, ki so to določbo uporabljali v skladu z interesi Komunistične partije. 591

f) Uveljavljanje človekovih pravic nasproti lastni državi

Mednarodnopravno varstvo človekovih pravic se načeloma lahko terja le na meddržavni ravni. To vzajemno obveznostno razmerje pa nasprotno ni učinkovito, kadar gre za upoštevanje mednarodnopravnega minimalnega standarda za lastne državljane. Če določena država ni vezana na pogodbe, na podlagi svoje suverenosti zahteva, da v okviru svojega ustavnega reda odloča o priznavanju človekovih pravic nasproti svojim lastnim državljanom. Dolžnost spoštovanja mednarodnopravno zagotovljenih pravic tudi znotraj države obstaja zaradi področja urejanja mednarodnega prava najprej nasproti drugim državam. 592 Področje urejanja mednarodnega prava zajema predvsem razmerja med mednarodnopravnimi subjekti, torej državami med seboj, vendar hkrati zajema tudi ravnanje mednarodnopravnih subjektov, zavezanih individualnemu varstvu, nasproti človeku ali skupini ljudi. Temu odgovarja tudi – ne glede na dogmatski spor med zastopniki monistične in dualistične teorije – dejstvo, da v primeru protislovja med mednarodnim in nacionalnim pravom lastni organi in državljani sicer ostanejo vezani na nacionalno pravo, [Stran 164] ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, medtem ko država z določanjem oz. uveljavljanjem svojega nacionalnega prava, ki mednarodnemu pravu nasprotuje, stori kršitev mednarodnega prava. 593

Od tega moramo razlikovati vprašanje, ali ta mednarodnopravna dolžnost spoštovanja minimalnega standarda človekovih pravic obstaja tudi nasproti lastnim državljanom ter ti torej v skladu s klasično teorijo mednarodnega prava niso le objekti, ampak subjekti mednarodnopravnih razmerij. Znotraj države, ki človekove pravice krši, varstva človekovih pravic pri deželnopravnih ustanovah za varstvo človekovih pravic ni možno uresničevati ali pa le redko, tako da lahko posameznik lastno državo toži le na mednarodni ravni. 594 Pri tem mu praviloma manjka mednarodnopravna subjektiviteta. Mednarodno varstvo človekovih pravic pa v letih 1945–1946 ni vsebovalo sploh nobene individualne pravice, ki bi posameznikom priznavala pooblastilo, da od določene države v mednarodnopravnem postopku zahteva določeno ravnanje. 595

Zaradi dvojnega pridržka ratione temporis se mednarodni organi, kot npr. Evropsko sodišče za človekove pravice, še danes ne morejo lotiti kršitev človekovih pravic iz preteklosti. Vendar to ne ovira nacionalnega pravnega reda, da v lastni državi ne bi obravnavalo kaznivih dejanj zoper človečnost in vojnih zločinov predhodnega, do človekovih pravic sovražnega režima. Ker navedeni zločini v skladu z mednarodnim pravom ne zastarajo, velja za to celo dolžnost, ki zadeva vse državne organe.

g) Trajen razkol slovenske družbe z vidika ocene dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej

Zgodovinska in s tem tudi pravna ocena komunističnega preganjanja v povojnem času je slovensko družbo razklala vse [Stran 165] do dandanes. Prepad v slovenski družbi poteka med meščanskim in levim strankarskim spektrom. Ta razkol družbe je bil očiten pri Zakonu o vojnih grobiščih, ki ga je leva parlamentarna večina sprejela junija 2003, kot tudi pri polemiki o odločitvi slovenskega generalnega državnega tožilstva, da v povojnem času pogrešanih na splošno ne gre obravnavati kot vojaške osebe, ampak kot civiliste. Slovenija naj bi zato ne bila mednarodnopravno zavezana raziskati njihove usode in odkrivati njihova grobišča

Med slovenskimi državljani, ki jih je Velika Britanija leta 1945 iz Koroške prepeljala v Slovenijo in so kasneje izginili, niso bili samo begunci, ampak tudi vojni ujetniki ter pripadniki slovenskih vaških straž in domobrancev. Kot je bilo že zgoraj prikazano, pripadniki vaških straž in domobrancev pretežno niso imeli statusa legalnih borcev na strani nemške okupacijske sile. 596 Kljub temu se Slovenija ne more izogniti obravnavi usode takrat pogrešanih oseb s sklicevanjem na njihov status civilistov, ki je v svoji splošnosti preveč pavšalen. Iz splošnih človekovih pravic za slovensko državo izhaja dolžnost, utemeljena v mednarodnem pravu, da poizve o grobiščih oseb, ki so bile na njenem ozemlju pogrešene v letih 1945/46.

Na eni strani terja posmrtna, naknadno učinkujoča čast pogrešanih oseb od slovenske države, da stori vse, kar je v njeni moči, da bi razjasnila njihovo usodo v času komunističnega prevzema oblasti. 597 Položaj človekovega dostojanstva [Stran 166] kot temeljne človekove pravice je razločno izražen tako v preambuli Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1948, 598 kot tudi v preambuli Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966. 599 Samovoljno zavračanje slovenske države, da bi razjasnila njihovo usodo, ni združljivo s častjo žrtev, ki še naprej učinkuje tudi po njihovi smrti.

Po drugi strani imajo tudi svojci pogrešanih pravico biti seznanjeni s tem, kje so grobovi njihovih družinskih članov. Da je ta pravica do razjasnitve ena izmed temeljnih človekovih pravic, je jasno razvidno iz 32. člena 1. dodatnega protokola k Ženevski konvenciji o Rdečem križu iz leta 1977 z vidika iskanja pogrešanih nasprotnikov. To pravico je priznala tudi Generalna skupščina Združenih narodov v Resoluciji 3220 (XXIX) z dne 6. novembra 1974 kakor tudi XXIV. mednarodna konferenca Rdečega križa v letu 1981. 600 V svoji sodbi v zadevi Timurtas v. Turčija iz leta 2000 601 je Evropsko sodišče za človekove pravice izginotje svojcev in samovoljno nerazjasnitev usode teh oseb opredelilo kot kršitev pravice družinskih članov iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško ravnanje.

[Stran 167] Razvoj varstva človekovih pravic v letih 1945/46 resda še ni bil na današnji ravni. Vendar moramo upoštevati, da je kršitev pravice pogrešanih in njihovih svojcev vse do razjasnitve njihovega dejanskega groba trajna in da se Slovenija danes, ko bi bila razjasnitev možna in razumno pričakovana, svoji dolžnosti ne more izogibati s sklicevanjem na načelo ratione temporis. Zavračanje Republike Slovenije, da bi razjasnila usodo civilnih oseb, izginulih v letih komunističnega prevzema oblasti, krši osnovne človekove pravice in s tem mednarodno dolžnost, ki jo ima Slovenija z učinkom erga omnes nasproti celotni skupnosti držav.

Vendar tudi glede spomina na žrtve, katerih grobovi so znani, vlada neenotnost, kot je razkrila parlamentarna razprava o Zakonu o vojnih grobiščih, sprejetem dne 19. junija 2003. Ta zakon razlikuje med različnimi skupinami žrtev vojne, ki so opredeljene v členih 2–4 zakona. Vojna grobišča v smislu tega zakona so v skladu z 2. odstavkom 1. člena grobišča vojaških oseb ne glede na njihovo narodnost (2. člen) kakor tudi grobišča žrtev vojne in povojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije (3. in 4. člen). Grobišča žrtev vojne so v skladu s 3. členom grobišča civilnih oseb, umrlih ali usmrčenih med vojno zaradi vojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako mednje štejejo tudi grobišča oseb, ki so bile pred drugo svetovno vojno zaradi svoje nacionalne, rasne, verske ali politične pripadnosti usmrčene s strani takratnih oblastnikov. Grobišča žrtev vojne so v skladu s 4. členom poleg tega tudi grobišča oseb, ki so bile po 15. maju 1945, vendar v zvezi z drugo svetovno vojno, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčene od organov ali predstavnikov takratne oblasti na ozemlju Republike Slovenije.

Posebej sporen je pri tem napis, ki ga za te grobove žrtev povojnega časa predvideva 2. odstavek 16. člena: „Žrtve vojne in povojnih usmrtitev“. V slovenskem zakonu uporabljena beseda „usmrtitev“ pomeni „uboj obsojenca po obsodbi“. Izbira besed sugerira, da so bile usmrtitve izvršene na podlagi zakonitih sodnih odločb, in s tem prikriva, da je šlo pogosto preprosto za umore domnevnih nasprotnikov komunistov brez sodnega procesa ali pa za usmrtitve na podlagi [Stran 168] zrežiranih procesov. 602 Ta napis je torej v nasprotju z definicijo, ki jo v svojem 4. členu podaja zakon sam. Pri takšnem napisu grozi nevarnost, da bo v očeh prihodnjih rodov v pozabo zapadlo dejstvo, da so bili nedolžni preganjani in usmrčeni. S tem, ko so na svojih grobovih označeni kot zločinci, se žali spomin na žrtve šestdeset let po njihovi smrti. S tem Slovenija krši posmrtno dostojanstvo teh ljudi.

Obema odločitvama je torej skupen cilj potvarjanje zgodovine. V prvem koraku naj bi se najprej prikrilo resnično število žrtev komunističnega prevzema oblasti v Sloveniji s tem, da se ne razišče njihova dejanska usoda. V drugem koraku se z zakonsko predvidenim nagrobnim napisom vrh tega posmrtno blati spomin znanih žrtev.

[Stran 169] SKLEP IN POGLED NAPREJ

1. Konstitutivni elementi za slovensko pravico do samoodločbe in za današnjo lastno državnost so globoko zakoreninjeni v zgodovini srednje Evrope.

2. Država južnih Slovanov je kot posledica prve svetovne vojne nastala kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (po letu 1931 Kraljevina Jugoslavija) iz prejšnje Kraljevine Srbije ter iz Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala na poprej habsburškem ozemlju. Bila je centralistična, obenem pa so jo zaznamovala prizadevanja za odcepitev. Kraljevina je z vsemi svojimi integracijskimi problemi – navkljub politiki „razbijanja Jugoslavije“, za katero so si v drugi svetovni vojni prizadevale sile osi – vojno preživela kot subjekt mednarodnega prava.

3. Po nenapovedanem začetku vojne zoper Jugoslavijo leta 1941 so bile sile osi vezane na ius in bello, posebno še na mednarodno humanitarno vojno pravo. Pomemben sestavni del teh norm je pravo vojne zasedbe (occupatio bellica), ki je utemeljeno v mednarodnem običajnem pravu in v Haaškem pravilniku o vojskovanju na kopnem. To pravo je bilo v Sloveniji v rabi v letih 1941–1945, kljub namenom sil osi, da bi si Slovenijo priključile, ter kljub vsem poskusom za izločitev ozemelj iz zveze jugoslovanskih držav.

4. Mednarodnopravna kontinuiteta Jugoslavije se je po njenem vojaškem porazu spomladi 1941 še nadalje odražala v obstoju in delovanju vlade v begunstvu pod kraljem Petrom v Londonu na podlagi Diplomatic Privileges Act z dne 6. marca 1941. Vloge kralja, ki je legitimirala izvrševanje jugoslovanske državne oblasti, pravno ni okrnilo niti to, da so zavezniki navezali stike z – s stališča jugoslovanske monarhije – revolucionarnimi silami Titovih partizanov, niti kraljev sporazum s Titom (sporazum Tito–Šubašić).

5. V času druge svetovne vojne je mednarodno vojno pravo [Stran 170] veljalo enako za vse udeležene; za pripadnike okupacijske sile je bilo prav tako zavezujoče kot za civilno prebivalstvo na zasedenem ozemlju. Kljub razmišljanjem v drugi svetovni vojni o enostranski pravni privilegiranosti „legitimnega“ odpora zoper agresorsko državo je ta privilegiranost absolutno omejena z mednarodnim humanitarnim vojnim pravom, katerega praktična uporaba je pogojena z njegovim vsestranskim spoštovanjem. Le uporaba HPVK brez razlikovanj more zagotoviti zaželeno varstvo civilnega prebivalstva na zasedenem ozemlju.

6. Ker so si tri sile osi, Nemčija, Italija in Madžarska, slovensko ozemlje med seboj razdelile in ga vojaško zasedle, deloma z namenom priključitve, je bilo kršitve prava vojne okupacije že vnaprej moč predvideti. Slovenija je še posebno trpela zaradi:
– ponemčevanja v t. i. nemški coni ob hkratni deportaciji slovenskega prebivalstva (52. člen HPVK);
– razširitve rajhovskega prava (med drugim pravne določbe o državljanstvu, nemška vojaška obveznost, nürnberški rasni zakoni) na slovenska ozemlja, ki je bilo v nasprotju z mednarodnim pravom;
– dolgotrajne spremembe gospodarskega in denarnega sistema (48. in 49. člen HPVK);
– posegov v državljanske pravice (46. člen HPVK), v lastnino skupnosti, cerkva in kulturnih ustanov (52., 53. in 56. člen HPVK).

7. Pri pravnem presojanju vojnega časa v Jugoslaviji so nesporen in pomemben pojav vojni zločini, zagrešeni nad slovenskim ljudstvom. Drug pomemben vidik je delovanje odporniških gibanj, ki so se v letih vojne z različnimi ideologijami in cilji izoblikovala v različnih delih dežele ter so odpor zoper sile osi povezovala z bojem za politično podobo povojne Jugoslavije.

Četniki, katerih tradicija kot obrambnega združenja sega daleč v 19. stoletje, so bili – pod Mihailovićem, vojnim ministrom vlade v begunstvu – zbirališče pripadnikov leta 1941 poražene jugoslovanske vojske. Z usmerjenostjo k [Stran 171] zahodu so si sprva prizadevali za obnovo jugoslovanskega kraljestva, kasneje za velikosrbsko državo ter končno – z ozirom na Hrvaško – za ustanovitev federalne države. Odpor zoper okupacijsko silo („Jugoslovanska vojska v domovini“) je sčasoma prešel v boj proti komunizmu (npr. Milizia volontaria anticommunista v italijanski coni Slovenije ter t. i. „beli četniki“).

Komunistična Osvobodilna fronta (OF) je nastala iz Protiimperialistične fronte. Svoje vojaško delovanje je opirala na strogo organizirano Titovo partizansko vojsko ter se je razglasila za edino zakonito predstavnico jugoslovanskih narodov (tako tudi Slovencev) in osvobodilnega boja. Cilj operacij je bil zato tudi notranji sovražnik, to je nasprotniki komunizma, ki so bili ožigosani za kolaboracioniste in izdajalce ter jih je preganjala in likvidirala Varnostnoobveščevalna služba – VOS (od leta 1944 Oddelek za zaščito naroda – OZNA). Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) in londonska vlada v begunstvu sta si medsebojno odrekala priznanje, pri čemer je Kraljevina Jugoslavija svoj vpliv vedno bolj izgubljala, še zlasti potem, ko so zavezniki leta 1944 uradno navezali stike s Titovimi partizani.

Slovenska odporniška gibanja (legije, vaške straže in domobranci) so se v času vojne znašla med dvema frontama. Na začetku tuje oblasti so se v Sloveniji oblikovale razne legije in narodna gibanja, ki so se – po dogovoru z londonsko vlado v begunstvu – priključile Jugoslovanski vojski v domovini pod Mihailovićevim poveljstvom. Notranji spori so privedli do tega, da so številni legionarji prestopili k vaškim stražam. Spomladi 1942 so se napadi partizanov in VOS-a na slovensko civilno prebivalstvo okrepili, zato so bile za njegovo varstvo – z izrecnim soglasjem Mihailovića – v 47 krajih organizirane slabo oborožene vaške straže. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so, predvsem na ozemlju jadranskega Primorja, iz vaških straž nastala deželna združenja za samozaščito, slovenski domobranci. Prisega, ki so jo podali njihovi pripadniki, je obvezovala k boju proti komunizmu in za „slovensko domovino kot del svobodne Evrope“.

[Stran 172] 8. Za precejšen del približno 1.045.000 vojnih žrtev v Jugoslaviji je odgovorna notranjejugoslovanska državljanska vojna, ki se je izbojevala v senci druge svetovne vojne. Njene posledice so v veliki meri prezrle tako komunistična Jugoslavija (ki je nadaljevala boj proti svojemu lastnemu prebivalstvu) kakor tudi njene republike naslednice. Varnostnoobveščevalna služba (VOS) je načrtno in sistematično preganjala drugače misleče, kar je – tudi mednarodnopravno pomembno – kaznivo dejanje zoper človečnost. Potem ko so zavezniki Titove partizane priznali kot vojskujočo se stran, so bili slednji dolžni, tako kot vse druge v vojno vpletene strani, upoštevati omejitve mednarodnega vojnega prava. Napade Oddelka za zaščito naroda (OZNA) na slovensko civilno prebivalstvo, pomore celih skupin prebivalstva, moramo oceniti kot vojne zločine. Ti so dajali pravico do organizirane samozaščite, ki svoje upravičenosti ni izgubila niti ob okoliščini, da so jo okupacijske oblasti dopuščale ali podpirale. Osebe, ki so jih komunisti preganjali, so imele po koncu vojne v tujini pravico zahtevati, da jih oblasti, ki so jih priprle, zavarujejo kot vojne ujetnike ali begunce.

9. Po koncu vojne se je Jugoslavija – v svojih mejah, ki so bile proti Jadranu razširjene na temelju Pariškega miru in dogovora o Trstu – reorganizirala v zvezno državo jugoslovanskih narodov. Kljub formalni pravici posameznih republik do odcepitve so bile nove federalne strukture, tako kot celotno družbeno in državno življenje, zaznamovane s strogimi centralističnimi oblastnimi težnjami komunističnega režima, ki je zatrl vsako demokratično ali lokalno opozicijo. Ta režim je z učinkom ex tunc razveljavil z mednarodnim pravom skladno okupacijsko pravo in s tem načrtno ustvaril področja pravne praznine ter ne nazadnje brezkompromisno uveljavil svoje cilje državljanske vojne.

10. Praksa brezkompromisnega preganjanja vseh drugače mislečih, ki se je vse bolj uveljavljala že s kočevskim procesom leta 1943, se je po koncu vojne še močneje nadaljevala. Sodišča narodne časti so namesto pravičnosti izvajala maščevanje. Pri tem je samovoljno uporabljani pojem [Stran 173] kolaboracija služil temu, da so celim skupinam prebivalstva odvzeli pravice in jih likvidirali. Oprostilni razlogi nadrejenega mednarodnega prava, ki izključujejo kazen, niso bili upoštevani. Upoštevani prav tako niso bili dolžnost poslušnosti prebivalstva na zasedenem območju, ki je opredeljena v HPVK; vezanost prebivalstva na ukaze, ki so nasprotovali mednarodnemu pravu, a so bili dejansko vseeno veljavni; dolžnost lojalnosti prebivalstva do vlade v begunstvu, ki je delovala v Londonu; ter pravica prebivalstva, izhajajoča iz protipravnih napadov Titovih partizanov, do silobrana in pomoči v sili za ohranjanje javne varnosti in reda.

11. Ugledni slovenski žrtvi komunističnih čistk sta bila profesor teologije Lambert Ehrlich, ki ga je varnostna služba VOS umorila že leta 1942, ter škof Rožman, ki je bil leta 1946 obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom zaradi izdaje ljudstva in kolaboracije s sovražnikom. Mednarodnopravno soodgovornost pri izvršenih čistkah nosijo tudi zmagovalne sile zahodnih zaveznikov. Velika Britanija je po koncu vojne kot internacijska oblast novim oblastnikom v Jugoslaviji izročila vojne ujetnike in politično preganjane begunce – ne da bi se prepričala, ali bo ravnanje s temi, po mednarodnem pravu zaščitenimi osebami korektno z vidika človekovih pravic.

12. Že za čas v letih 1945–1946 lahko dokažemo najmanjši standard človekovih pravic, mednarodnopravno zavezujoč za vse države. Ta standard izhaja iz ciljev vojne, kot so jih opredelili zavezniki (Atlantska listina, izjavi iz Teherana in z Jalte), nadalje iz norm mednarodnega humanitarnega vojnega prava, katerih dejanska veljava je bila potrjena s sodno prakso zavezniških sodišč za vojne zločine o vojnih zločinih in bila razširjena tudi na zločine proti človečnosti, ter ne nazadnje iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je 10. decembra 1948 izglasovala Generalna skupščina Združenih narodov. Slednja ni ustvarila kakega novega prava, ampak je v dobršnem delu le potrdila že v letih 1945–1946 veljavno splošno pravno mnenje in razumevanje človekovih pravic iz Ustanovne listine Združenih narodov. Tudi jugoslovanska ustava iz leta 1946 je – nominalno – priznavala človekove pravice.

[Stran 174] 13. V sezname mednarodnopravnega najmanjšega standarda, zagotovljenega v HPVK, ki je kot mednarodno običajno pravo veljal med vso drugo svetovno vojno, so pravica do življenja, do telesne nedotakljivosti, do svobode veroizpovedi, do osebne svobode – vključno s prepovedjo samovoljne aretacije ter okrutnega in ponižujočega ravnanja –, pravica do nepristranskega sodnika in poštenega sojenja kakor tudi načelna pravica do lastnine. Ta seznam ne velja le v času, ko vlada ius in bello, ampak tudi pred izbruhom vojne in po njenem koncu. Sistematične kršitve v mirnem času se kaznujejo kot kazniva dejanja zoper človečnost.

14. Glede položaja v Sloveniji v letih 1941 do 1946, ki ga obravnava ta ekspertiza, ugotavljamo naslednje.

Napade (protiimperialistične) Osvobodilne fronte na slovensko prebivalstvo gre do priznanja Titovih partizanov kot vojskujoče se strani ocenjevati kot navadna kriminalna dejanja in jih presojati v skladu s tedaj veljavnim kazenskim pravom.

Kot vojskujočo se stran priznane Titove čete in njihove organe so vezala pravila mednarodnega vojnega prava, katerih kršitve se kaznujejo kot vojni zločini.

Po koncu vojne je bil za komunistično stran pri reorganizaciji jugoslovanske državnosti obvezujoč najmanjši standard človekovih pravic iz prava miru, katerega težke in sistematične kršitve se lahko preganjajo kot kazniva dejanja zoper človečnost.

Težki vojni zločini in kazniva dejanja zoper človečnost so lahko poleg tega tudi genocid. Načrtno preganjanje in likvidacija delov prebivalstva izpolnjuje objektivni dejanski stan 2. člena Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Pri formuliranju subjektivnega dejanskega stanu (namena, „popolnoma ali deloma uničiti kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino kot takšno“) je znal Stalin svojčas preprečiti obravnavo še tako gnusnih ekscesov v razrednem boju kot genocid.

15. Materialne kršitve mednarodnega prava s strani komunistov – predvsem v vojnem pravu in pravu miru zajamčenih [Stran 175] človekovih pravic v Sloveniji med letoma 1941 in 1946 -so minila brez posledic in jih doslej ni bilo mogoče obdelati, saj prizadeti posamezniki oz. njihovi svojci niso imeli procesnih možnosti za uveljavljanje pravnih kršitev.

Po koncu vojne sprva nobena država ni bila pripravljena, da bi na meddržavni ravni kot neke vrste država zaščitnica uveljavljala pravice prizadetih. Kasneje je kot raison d’etre komunistične Jugoslavije in tudi njenih držav naslednic veljalo, da naj pravnih kršitev ne bi več obravnavali. Ker za jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice kakor tudi za podobne pravosodne organe velja dvojni pridržek ratione temporis, dejstev in razmer iz časa pred pristopom dotične države k evropskemu sodstvu za človekove pravice torej načeloma ni mogoče preizkušati, zato je proti njeni volji težko obravnavati kršitve prava, ki ne kažejo nobene povezanosti s sedanjostjo.

Ker tako vojni zločini kot tudi kazniva dejanja zoper človečnost po mednarodnem pravu ne zastarajo, še danes obstaja pravica do kazenskega pregona, ki pa jo je v praksi – več kot petdeset let po dejanju – vsekakor težko uveljavljati.

Svojci pogrešanih in izginulih oseb imajo slej ko prej pravico do pojasnila o njihovi usodi.

Seveda v mnogih primerih, po več kot pol stoletja, zaplemb brez pomislekov v prvotno stanje ni mogoče vrniti, vendar žrtev državljanske vojne in povojnih predpisov pri vračanju lastnine ne bi smeli zapostavljati.

Končno ima preseganje preteklosti v skladu z zahtevami in zapovedmi človekovih pravic posebno težo v postopku priključevanja vzhodno- in srednjeevropskih držav k Evropski zvezi. Njeni članici, Italija in Avstrija, sta to temo že obravnavali, pa čeprav le v prid lastnih državljanov, ki so jih prizadeli dogodki v Sloveniji med letoma 1941 in 1946. Ne zadostuje, kar je v svojem stockholmskem govoru na mednarodni konferenci o holokavstu storil nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, ko se je skliceval na „duh Potsdama“. 603 Potsdamski vae victis je razumljiv odziv nasproti leta 1945 premaganemu agreso [Stran 176] rju, vendar ne more niti utemeljevati trajne evropske mirovne ureditve niti zaceliti ran, ki jih je slovenskemu ljudstvu prizadel vojni in povojni čas.

Na prehodu v novo tisočletje se Evropa razvija kot pravna skupnost ter lahko svojo mirovno ureditev utemeljuje le na pravičnosti, in ne na totalni zmagi. Za novo nastajajočo Evropo velja staro Akvinčevo spoznanje, da k pravičnosti spada tudi razmislek o posledicah za vse prizadete: opus iustitiar pax in ne fiat iustitia, pereat mundus.

442

Prim. zgoraj del A, poglavje II 2. b).

443

Pariška mirovna pogodba z dne 10. februarja 1947, sklenjena med zavezniki in pridruženimi silami na eni strani ter Italijo na drugi strani [Peace Treaty of Paris of February 10, 1947 between the Allied and Associated powers, on one hand, and Italy, on the other hand]; United Nations Treaty Series, Vol. 49 (1950) str. 126–235; v veljavo je stopila 15. septembra 1947.

444

Skupno 8.451 km2 (3.623 milj2): Julijsko marko, italijansko enklavo Zadar ter otoke Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža.

445

O zgodovinskem ozadju, posebno o politični zahtevi po združeni Sloveniji, prim. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 495–502.

446

O slovenskih oz. jugoslovanskih ozemeljskih zahtevah na zahodni meji in mirovnih načrtih zahodnih zaveznikov glej Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 502–509.

447

Italijani na ozemlju svobodnega mesta „shall become original citizens […] with full civil and political rights […] and shall lose their Italian citizenship“ [„postanejo izvirni državljani […] s polnimi državljanskimi in političnimi pravicami […] ter izgubijo svoje italijansko državljanstvo“].

448

Prim. 19. in 20. člen Pariške mirovne pogodbe.

449

O težavah zahodnih zaveznikov, da bi dosegli umik Titovih partizanov z ozemlja, ki so ga le-ti zavzeli leta 1945, glej Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 510–512.

450

Prim. Panebianco, Trieste, v: Bernhardt, Encyclopedia of Public International Law IV, str. 1003.

451

Prim. United Nations Document S/707 z dne 31. marca 1948; Security Council Official Records (3rd year), Supplement for August 1948.

452

Prim. Joint Statement, October 8, 1953, British and Foreign Papers, Vol. 160 (1953), str. 374. Ta predlog je jugoslovanska vlada zavrnila, ker naj bi se z njo ne posvetovali dovolj izčrpno. Že 20. marca 1948 je predlog o razdelitvi, ki so ga predložile Anglija, Francija in ZDA, propadel zaradi nasprotovanja Jugoslavije in ZSSR.

453

United Nations Treaty Series, Vol. 235, str. 99.

454

O vprašanju kontinuitete italijanske suverenosti nad Trstom (kljub brezpogojni odpovedi, izrecno določeni v 21. členu Pariškega miru) stališča ne zavzamejo niti sporazum niti kasnejši dogovori. O tem prim. Panebianco, Trieste, v: Bemhardt, Encyclopedia of Public International Law IV, str. 1004 in sl.

455

Skupno približno 13 km2 (5 milj2); Italija je nazadnje dobila področje 236 km2 (91 milj2) s 310.000 prebivalci (od teh 63.000 Slovencev), Jugoslavija pa 523 km2 (202 milj2) s 73.000 prebivalci (od teh 30.000 pripadnikov italijanske narodnosti).

456

Prim. člene 5–8 Memoranduma in ankes II o položaju manjšin.

457

Traité entre la République Italienne et la République socialiste fédérative de Yugoslavie, Gazetta Ufficiale 1977, No. 77, str. 3, poleg Accord sur la promotion de la cooperation économique entre la République Italienne et la République socialiste fédérative de Yugoslavie, z istim datumom, Gazetta Ufficiale 1977, No. 77, str. 151; pogodba je stopila v veljavo 3. aprila 1977; prim.: Izmenjava not, Gazetta Uffiziale No. 77, str. 191. O tem Udina, Rivista di Diritto Internazionale, Vol. 60 (1977), str. 405 in sl.

458

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 160–163.

Hondius, Yugoslav Community, str. 126.

459

Hondius, Yugoslav Community, str. 126.

460

Hondius, Yugoslav Community, str. 132.

461

Sklepi v Jajcu le površinsko nakazujejo vprašanja o istovetnosti predvojnega kraljestva z „novo“ jugoslovansko državo. Tudi če bi iz njihove vsebine mogli razbrati namero, da se pretrga kontinuiteta med Jugoslavijo, ki je nastala v teku revolucionarnega gibanja, in njeno državo predhodnico, pravno to ni mogoče. Kot smo že pojasnili, države ne sestavlja le državni aparat, ampak tudi državno organizirano ljudstvo in državno ozemlje. Iz tega izhaja, kar je priznano v mednarodnem pravu in praksi držav, da država z državnim udarom ne propade; tako npr. Verdross, Völkerrecht, str. 249.

462

Hondius, Yugoslav Community, str. 134 sl.

463

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 160–163.

464

Vse tradicionalne slovenske organizacije in zveze; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 163.

465

Vojska Draže Mihailovića; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 163.

466

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 168–169.

467

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 173.

468

Zalar, Yugoslav Communism, str. 119.

469

Zalar, Yugoslav Communism, str. 119.

470

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 514–516.

471

1. člen Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. l. FLRJ, št. 10/46.

472

Ob tem ni bilo določeno, kateri so narodi v FLRJ.

473

21. člen ustave iz leta 1946.

474

Člena 13 in 120 ustave iz leta 1946.

475

12. člen ustave iz leta 1946.

476

2. odstavek 44. člena ustave iz leta 1946.

477

Hondius, Yugoslav Community, str. 140; Schweissguth, Die Entwicklung des Bundesverfassungsrechts, str. 141.

478

Berber, Völkerrecht I, str. 144.

479

Giese, Deutsches Staatsrecht, str. 16; Jellinek, Allgemeine Staatslehre, str. 481 in 482.

480

Hondius, Yugoslav Community, str. 140; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 50.

481

Členi 90–95 zvezne ustave iz leta 1946.

482

Členi 96–102 zvezne ustave iz leta 1946.

483

88. člen zvezne ustave iz leta 1946.

484

12. alinea 44. člena ter 81. člen zvezne ustave iz leta 1946.

485

To pomeni, da vse organe voli baza, vendar so nižji organi dolžni izpolnjevati navodila višjih, ki jih tudi nadzorujejo.

486

131. člen zvezne ustave iz leta 1946.

487

Njegovo organizacijo bomo podrobneje raziskali v zvezi z organiziranostjo sodstva.

488

Člena 124 in 127 zvezne ustave iz leta 1946.

489

Hondius, Yugoslav Community, str. 141 in sl.

490

74. člen zvezne ustave iz leta 1946.

491

Ti so bili praviloma kaznovani z zapornimi ali smrtnimi kaznimi, z zaplembo premoženja in z odvzemom državljanskih pravic; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod str. 512–514.

492

Zalar, Yugoslav Communism, str. 121.

493

Zalar, Yugoslav Communism, str. 122.

494

Zalar, Yugoslav Communism, str. 123.

495

V Sloveniji iz VOS-a; prim. zgoraj del A, poglavje IV 1. b) (2).

496

Zalar, Yugoslav Communism, str. 126.

497

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 517–522.; Suppan, Zwischen Adria und Karawanken, str. 416.

498

Stone, International Conflicts, str. 641; Berber, Völkerrecht II, str. 114.

499

Kunz, Kriegsrecht, str. 91; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 137.

500

McNair, LQR 1941, str. 37.

501

Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 292.

502

Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 294.

503

Baxter, The Duty of Obedience, str. 266.

504

Glej navedene sodne odločbe v: Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 292, op. 1–3.

505

Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 295.

506

Hyde, International Law Vol. III, str. 1898; Hall, International Law, str. 571, ki meni, da se civilno pribivalstvo ni dolžno upreti; Verdross, Völkerrecht, str. 464.

507

Glej prikaz v: Baxter, The Duty of Obedience, str. 240.

508

Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 295.

509

Kunz, Kriegsrecht, str. 91.

510

Baxter, The Duty of Obedience, str. 242; Stone, International Conflicts, str. 723.

511

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 439; Stone, International Conflicts, str. 723; Morgenstern, BYIL 28 (1951), str. 296.

512

Stone, International Conflicts, str. 724.

513

Baxter, The Duty of Obedience, str. 240; Stone, International Conflicts, str. 725.

514

Stone, International Conflicts, str. 725 z nadaljnjimi navedbami.

515

Glej osnutek Inštituta za mednarodno pravo (Institue de Droit International, Oxford Meeting, 1880), po katerem so „individuals who commit acts of hostility against the occupying authority are punishable“; isto naj bi veljalo tudi za tiste, ki ne izpolnjujejo ukazov okupacijske oblasti. Prim. Annuaire de l’Institut de Droit International 5 (1881/82), str. 167.

516

Za razlikovanje med legitimnimi in nelegitimnimi borci prim. zgoraj del A, poglavje II 4. a).

517

Prim. zgoraj del A, poglavje II 4. a).

518

Ipsen, v: Ipsen, Völkerrecht § 40, stranska št. 61, str. 654.

519

Glej zgoraj del B, poglavje IV 3. a).

520

Sodba Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, AJIL 41 (1947), str. 221; Wright, AJIL 39 (1945), str. 257.

521

Verdross, Völkerrecht, str. 219.

522

Von Liszt/Fleischmann, Das Völkerrecht, str. 285.

523

Anzilotti, Völkerrecht I, str. 395.

524

Stone, International Conflicts, str. 655.

525

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 268.

526

Stone, International Conflicts, str. 655.

527

O vprašanju repatriacije vojnih ujetnikov zoper njihovo voljo glej spodaj del B V 3 a).

528

Holborn, AJIL 32 (1938), str. 680; Jennings, BYIL 20 (1939), str. 99; Rotholz, Flüchtlinge, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 536.

529

Rotholz, Flüchtlinge, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 537; Holborn, AJIL 32 (1938), str. 682 in sl.

530

Jennings, BYIL 20 (1939), str. 99.

531

Tako so jih imenovali po visokem komisarju za begunce Fridtjofu Nansenu.

532

Holborn, AJIL 32 (1938), str. 686; Jennings, BYIL 20 (1939), str. 100.

533

Jennings, BYIL 20 (1939), str. 100; Rotholz, Flüchtlinge, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 537.

534

Jennings, BYIL 20 (1939), str. 105.

535

Rotholz, Flüchtlinge, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 537.

536

Schapiro, BYIL 29 (1952), str. 310 in sl.

537

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 165; von der Heydte, Völkerrecht II str. 371.

538

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 165. Izhodišče razvoja je bilo prepričanje, da dezerterji, ki so bili vključeni v oborožene sile nasprotnika, iz razlogov človečnosti ne bi smeli biti izročeni svoji domovini; glej Schapiro BYIL 29 (1952), str. 310 in sl.

539

Baxter, BYIL 30 (1953), str. 489 in sl.; Stone, International Conflicts, str. 680 in sl.

540

Berber, Völkerrecht II, str. 154.

541

O tem glej spodaj del B, poglavje VI 3. a).

542

V mednarodnem pravu utemeljena pravica države, da v interesu samoohranitve tujce proti njihovi volji prisili, da zapustijo državo, v kateri bivajo; Berber, Völkerrecht I, str. 411.

543

Ukrep pravne pomoči v interesu tuje države, ki izročitev zahteva; Dahm, Völkerrecht I, str. 531.

544

Berber, Völkerrecht I, str. 417.

545

Dahm, Völkerrecht I, str. 530; von Liszt/Fleischmann, Das Völkerrecht, str. 355.

546

Dahm, Völkerrecht I, str. 537.

547

Uradno besedilo: Uradni list nadzornega sveta v Nemčiji, 1945, dodatek [Amtsblatt des Kontrollrates in Deutschland, 1945, Ergänzungsheft], str. 13.

548

Spričo izgona 15 milijonov Nemcev in pripadnikov nemške narodnosti z milijoni žrtev so poglavitno odgovorne države zmagovalke soglašale o tem, „da mora biti vsaka tovrstna preselitev, ki se bo zgodila, izvršena v skladu s predpisi in na human način“.

549

Prim. npr. Zach/Zach, Südosteuropäische Vierteljahresblätter 44 (1995)/1, str. 5 in sl.

550

Prim. Col. A. King, Chief, War Plans Division, „Memorandum for the Judge Advocate General […]“, „Subject: Transfer of prisoners of war to an ally“, RG 165 ABC 1942–1948, 383.6 (6-19-42) Sec. 1-A: „However it is doubtful if such a transfer would relieve the transferor power of its liability to the country in whose army the prisoners served for observance with respect to them of the provisions of the Geneva convention and other requirements of international law.“ („A vseeno je dvomljivo, če bi, vsaj z ozirom na ujetnike, taka predaja izničila odgovornost države, ki jih predaja, do države, v čigar vojski so služili ujetniki, da spoštuje predpise Ženevske konvencije in druge zahteve mednarodnega prava.“) Citirano po: Schöbener, Die amerikanische Besatzungspolitik und das Völkerrecht, str. 499.

551

V primerljivem pravnem položaju so tudi t. i. kolaboracionisti.

552

Prim. Schapiro, BYIL 29 (1952), str. 323 in sl.: „In any war in which the ideological element enters, the appeal to the enemy’s soldiers to desert is a powerful and lawful means of warfare, and belligerents are unlikely to forgo it in the future. According to common practice the status of such deserters will often be assimilated to that of prisoners during hostilities. However, to repatriate them against their will at the end of hostilities would be both an act of bad faith and an act of inhumanity, and one which customary international law does not require of a belligerent.“ („V vsaki vojni, v kateri nastopi ideološki element, je poziv sovražnim vojakom, da naj dezertirajo, močan in zakonit način bojevanja, in vojskujoči se mu v prihodnosti verjetno ne bodo odpovedali. Glede na splošno uveljavljene običaje je status teh dezerterjev pogosto izenačem s statusom ujetnikov med sovražnostmi. Vendar bi bila repatriacija po ustavljenih sovražnostih tako dejanje izdaje zaupanja kot dejanje nečloveškosti, kot tudi dejanje, ki ga običajno vojno pravo ne zahteva od vojskujočega.“)

553

Friesenhahn, Menschenrechte, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 504.

554

Hertz, FW 48 (1948), str. 39–41; Oestreich, Geschichte der Menschenrechte und Grundfreiheiten im Umriß, str. 15 in sl.

555

Khol, Der Menschenrechtskatalog der Völkergemeinschaft, str. 40.

556

Sporno je, ali se zgodovina pozitivnopravnega urejanja človekovih pravic res prične z Magno Charto; nasprotno Mandelstam, ZaöRV 2 (1931), str. 335, ki jo ocenjuje le kot politični akt.

557

Kriele, Zur Geschichte der Grund- und Menschenrechte, str. 205; Ermacora, Menschenrechte, str. 84.

558

Mandelstam, ZaöRV 2 (1931), str. 336.

559

Ermacora, Menschenrechte, str. 103.

560

Ermacora, Menschenrechte, str. 276.

561

Svoboda govora in izražanja, svoboda vsake osebe, da časti boga na svoj način, svoboda pred pomanjkanjem, svoboda pred strahom.“Povzeto po: FW 1942, str. 29 in sl.

562

Friesenhahn, Menschenrechte, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 504.

563

Ressing, Versagte der Westen in Jalta und Potsdam?, str. 25.

564

Ressing, Versagte der Westen in Jalta und Potsdam?, str. 26.

565

Ressing, Versagte der Westen in Jalta und Potsdam?, str. 94.

566

Povzeto po: Fischer (Hrsg.), Teheran, Jalta, Potsdam, str. 90.

567

Fischer (Hrsg.), Teheran, Jalta, Potsdam, str. 186 in sl.

568

Tako že Mandelstam, ZaöRV 2 (1931), str. 366 in 371; Laun, Die Menschenrechte, str. 18.

569

Laun, Die Menschenrechte, str. 18.

570

Friesenhahn, Menschenrechte, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 505.

571

Schwelb, BYIL 23 (1946), str. 178 in sl.

572

Stone, International Conflicts, str. 361; Verdross, Völkerrecht, str. 219.

573

Stillschweig, FW 49 (1949), str. 93.

574

Schwelb, BYIL 23 (1946), str. 205; Schick, AJIL 41 (1941), str. 785 in sl.; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 86; Oellers-Frahm, ZaöRV 54 (1994), str. 424 in sl.

575

BGBl. 1954 II, str. 729.

576

Prim. 2. člen konvencije; Lemkin, Axis Rule, str. 80.

577

Stillschweig, FW 49 (1949), str. 97.

578

Hondius, Yugoslav Community, str. 130; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 41.

579

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 410.

580

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 411.

581

O etničnih čistkah nemško govorečega avtohtonega prebivalstva s slovenskega ozemlja glej Karner, Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien, str. 132 in sl.

582

Prim. tudi 10. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

583

Neglede na to je sporno, ali gre pri izdanih sklepih in zakonih z vidika nacionalnega prava za splošne predpise, saj Titovi komunisti do sklenitve sporazuma Tito–Šubašić niso bili legitimno zakonodajno telo.

584

9. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

585

Tako Odlok o začasnih ukrepih proti okupatorjevim pomagačem, proti švabobrancem in drugim narodnim izdajalcem z dne 20. avgusta 1944. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 420–421.

586

Prim. del A, poglavje III 3. e) (5).

587

2. odstavek 46. člena HPVK.

588

Prim. del A, poglavje III 3. e) (5).

589

Prim. Barandon, Die Vereinten Nationen und der Völkerbund, str. 90.

590

Ta je bila – z izjemo nekaterih nujnih sprememb – kopija stalinistične ustave iz leta 1936; prim. Zalar, Yugoslav Communism, str. 129.

591

Zalar, Yugoslav Communism, str. 131.

592

Mandelstam, ZaöRV 2 (1931), str. 366 in 371; Dahm, Völkerrecht I, str. 443; drugače Kelsen, International Law, str. 242: „General international law does not impose upon the State any obligation concerning the treatment of its own citizens“. („Splošno mednarodno pravo ne vsiljuje državam nobene obligacije glede ravnanja s svojimi državljani.“)

593

Berber, Völkerrecht I, str. 107.

594

Guggenheim, FW 49 (1949), str. 180.

595

Guggenheim, FW 49 (1949), str. 177; Kelsen, International Law, str. 143 in sl.; Dahm, Völkerrecht I, str. 423.

596

Glej zgoraj del B, poglavje V. 2. a).

597

O posmrtnem, naknadno učinkujočem varstvu garancije človekovega dostojanstva iz 1. odstavka 1. člena nemške zvezne ustave oz. Temeljnega zakona (Grundgesetz) prim. odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča: BVerfGE 30, 173 (194): „Es würde mit dem verfassungsverbürgten Gebot der Unverletzlichkeit der Menschenwürde, das allen Grundrechten zugrunde liegt, unvereinbar sein, wenn der Mensch, dem Würde kraft seines Personseins zukommt, in diesem allgemeinen Achtungsanspruch auch nach seinem Tode herab gewürdigt oder erniedrigt werden dürfte. Dementsprechend endet die in Art. 1 Abs. 1 GG aller staatlichen Gewalt auferlegte Verpflichtung, dem Einzelnen Schutz gegen Angriffe auf seine Menschenwürde zu gewähren, nicht mit dem Tode.“ [„Z ustavno zagotovljeno zapovedjo nedotakljivosti človekovega dostojanstva, ki je osnova vseh temeljnih pravic, bi bilo nezdružljivo, če bi mogel biti človek, ki mu gre dostojanstvo na temelju človekove biti, v tej splošni pravici do spoštovanja razžaljen ali ponižan tudi po svoji smrti. Temu ustrezno se s smrtjo ne konča dolžnost, ki jo vsej državni oblasti nalaga 1. odstavek 1. člena Temeljnega zakona, da posamezniku jamči varstvo zoper posege v njegovo človeško dostojanstvo.“ (prevod prev.)] O posmrtnem varstvu človeškega dostojanstva tudi Kussbach, Die Würde der Kriegsgefangenen, str. 364.

598

Res. 217 (III) Universal Declaration of Human Rights, v: United Nations, General Assembly, Official Records third Session (part I) Resolutions (Doc. A/810), str. 71. Splošna deklaracija človekovih pravic je danes večinoma pravno zavezujoča za vse države kot mednarodno običajno pravo, prim. Verdross/Simma, Universelles Völkerrecht, str. 822 in sl.

599

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah z dne 19. decembra 1966; Zakon o ratifikaciji mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 7/71ž. Kussbach, Die Würde der Kriegsgefangenen, str. 350; o pravnofilozofski tradiciji človekovega dostojanstva Verdross, Abendländische Rechtsphilosophie, str. 257 in sl.

600

Revue internationale de la Croix-Rouge 1981, str. 327. „La XXIVe Conférence de la Croix-Rouge, […] soulignant que les familles ont le droit d’être informées du lieu où se trouvent leurs members […]“.

601

Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 13. junija 2000, §§ 91–98; isto sodišče je to sodno prakso potrdilo tudi v sodbi Ciper v. Turčija z dne 10. maja 2001, §§ 154–158.

602

Prim. zgoraj del A, poglavje IV. 2 e), ter del B, poglavje IV. 1. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 485–494.

603

Slovenia will therefore not agree to those demands which in Slovenia’s preparation for accession to the EU could be understood as a demand to revoke the decisions and actions whereby in the spirit of Potsdam the Slovene state of that time punished the criminals of the wartime occupation and those who collaborated with them in crimes against the Slovene nation“. Govor [tedanjega] predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana, v Stockholmu, dne 28. januarja 2000.


Parent Institution | TEI | Search | Feedback


Date:
This page is copyrighted