Občasni občutek prepada

Nedavno se je zgodilo, da se je nekje znova odprlo vprašanje o Kocbeku, točneje, o njegovem zagovarjanju političnih umorov v vojnem času. Na tem mestu nas ne zanimajo podrobnosti omenjene diskusije, pač pa le ena njena izrazita posebnost: da so se nekateri krogi »kulturniške« levice močno vznemirili in občutili urgentno potrebo, da Kocbekovo stališče glede umorjenih žrtev – šlo je zlasti za Ehrlicha in Župca – zagovarjajo ali vsaj opravičujejo. Tega pa ni mogoče početi drugače kakor tako, da so skušali pobite žrtve ponovno prikazati ali vsaj osumničiti kot »izdajalce«, torej, kot »krive« … Da bi torej reševali svoj idol in s tem svoje stališče, recimo kar, da bi reševali svojo utopijo, so pripravljeni nadaljevati peklenski urok revolucijske ideologije: še naprej obtoževati pomorjene, nedolžnega še naprej razglašati za krivega in teroriste, ki so ubijali, razglašati za bralnice pravice …
Moram reči, da sem ob tem znova občutil prepadno praznino: neupoštevanje resničnosti, kakršna je in je bila, neodvisna od našega hotenja in všečnosti, gledanje vstran od resničnosti, delovanje mimo resničnosti – to povzroča prepad, prek katerega ni mogoče seči in se zbližati. Resničnost je tista, ki omogoča razumevanje, ne le objektivno, ampak tudi razumevanje med ljudmi. Če ljudje niso v stiku z resničnostjo, ne morejo priti v stik s soljudmi. Razen s tistimi, s katerimi si delijo podobno utopijo. Pomanjkanje skupno uzrte resnice – ali vsaj približno soglasno dojete resničnosti – je tisto, kar med ljudmi izkoplje praznino ne-stika, ne-komunikacije in odtujitve. »Fenomen Kocbek« ima v sebi razdiralno moč, da se v njem ne-videnje resničnosti, ki ga je zagrešil Kocbek kot zgodovinska oseba, nadaljuje v našo sedanjo zgodovino kot prototip ter inspiracija novih utopij, novih zastranitev vstran od slovenske resničnosti – in s tem novega ne-stika med nami.
Z druge strani mi ostaja v mislih povsem drugačen primer, saj je tudi med slovenskimi katoličani kdaj opaziti naivnost in ne-stik z realnostjo, glede katerih ne bi mogel reči, da me kaj manj navdaja s poraznim občutkom prepada. V mislih mi ostaja denimo lik prijaznega, sila tolerantnega učitelja filozofije na katoliški gimnaziji, ki znance na socialnih omrežjih pomirja pred domnevno prehudimi skrbmi zastran migrantov, ki utegnejo v bodoče priti v Slovenijo in tu ostati. To kompleksno vprašanje, tako težavno, da je vredno tebanske sfinge, prijazni pedagog zvede na poanto, da se bomo morali Slovenci migrantom, čeprav bo to morda težavno, pač prilagoditi, da bi lahko z njimi v krščanskem duhu sobivali. Tesnoben občutek, da so njegove misli v prepadnem ne-stiku z resničnostjo, ki me je navdal, je izhajal iz vsaj dveh virov. Najprej je tu določeno neupoštevanje svojega ali vsaj nezadostno sprejetje skrbi za to, kar je naše: da bodo iz množice migrantov na slovenskih tleh nedvomno sledila kriminalna dejanja, posilstva, nered, predvsem pa zmeda v glavah, saj bo naše predstave o redu in sobivanju treba prilagajati, na silo spreminjati; to je neupoštevanje sebe, da nekaj smo in da želimo to biti, ostati, in ne, da bi se še bolj pomešali, se še bolj izgubili. Ne želimo izgubiti še tistih ostankov istovetnosti in reda, ki so nam ostali po kataklizmah zgodovine, zgolj zato, ker politična levica vidi v neredu, ki ga bo dotok migrantov prinesel, svojo veliko politično priložnost (lahko bodo volili na lokalnih volitvah), lahkoverni katoličani pa levici pri tem prostodušno asistirajo, četudi z besedo v spletnih medijih. Poleg pomanjkanja upoštevanja sebe kot Slovenca in svojega kot slovenskega pa je tu še glavni objektivni vidik: izkušnje od drugod dokazujejo, da se migranti ne bodo prilagodili, ne bodo se naučili slovenskega jezika, kaj šele kaj več. Naivno prepričanje, da se bodo do neke mere vendarle integrirali v našo kulturo, dejansko vsebuje nemalo nepremišljenega, toda dejanskega prezira do pomena, ki ga ima več kot tisoč let krščanske kulture za evropsko civilizacijo, celo za tako brezversko družbo, kakor je slovenska. Prezir vidim v tem, da nekateri naivno in kar predrzno predpostavljajo, da človek, ki prihaja v nekem smislu »iz kamene dobe«, sploh zmore krščanske in evropske vrednote kar čez noč sprejeti. Naših vrednot ne bodo sprejeli (razen redki kristjani med njimi, ki so nekaj povsem drugega), saj jim je to nepojmljiva stvar. Zato se bo del slovenske družbe za izogibanje konfliktom prilagodil tako, da se bo novim razmeram podredil; drug del se ne bo hotel podrediti in na plan slovenske družbe bo priplavala t.i. skrajna desnica – resnična, ne ta, o kateri levičarji govorijo že zdaj in je večidel namišljena.
Zato je v tem stališču znanega katoliškega pedagoga in številnih sodobnih kristjanov opaziti podoben ne-stik z resničnostjo, določeno od-trganost od resničnosti, podobno kakor pri krčevitih branilcih kocbekovskega idola. Idolatrija Kocbekove utopije se usmerja v napačno videnje zgodovinske resničnosti. Naivno prostodušno gledanje na problem množičnih migracij zadeva sedanji trenutek; oboje pa s konsekvencami sega daleč v skupno prihodnost. Oboje se napaja iz istega vira: videti resničnost lepšo in boljšo, kakor v resnici je. Utopični značaj obeh zadržanj bo v svojem času pokazal svoje sadove.

* * *
Da, kako težko je videti resničnost, ki je skorajda na dlani pred nami, ki jo poznamo po dejstvih in učinkih in je dostopna celo našemu izkustvu.
Koliko težje se naš um in srce odpirata tisti resničnosti, na katero še posebej mislimo vsako leto v juniju: resničnosti, ki jo kot simbol predstavlja Kočevski Rog. Ta resničnost je po svoji izrednosti in zunaj-človeškosti, po obsegu groze in nepojmljivega našemu umu skoraj nedostopna. Ko si v spominu obujamo vse, kar je o tem bilo ohranjenega v redkih pričevanjih preživelih, občutimo, da še vedno ne vemo, kako je tam v resnici bilo. Tam, namreč v telesu in srcu človeka, ki je Rog doživel in ga je Rog pogoltnil v svojo neopisljivo grozo. Ta resničnost nam ostaja nedostopna.
Od nje nam je dostopno le tisto malo, skoraj sled neke sence, ki jo moremo sprejeti vase z vživetjem, premišljevanjem, podoživljanjem. In čeprav je to, kakor čutimo, nezadostno in pomanjkljivo, ima stik s človeško resničnostjo Kočevskega Roga neko neverjetno učinkovanje: začutimo, da naše dojemanje slovenske resničnosti ob tem nenadoma dobi središče, stržen, globok kakor vrtinec, ki sega v osrčje slovenske zemlje. Od tod je domala vse, kar je na Slovenskem, pa tudi marsikod drugod po svetu, videti drugače kot sicer. Ob resničnosti Kočevskega Roga, četudi nam je še tako nezadostno dostopna, je moč stopiti tesneje v stik s resničnostjo, ki je nastežaj odprta pred nami.

(Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza, Zaveza 108)