Nagovor mag. Jurija Emeršiča

Dragi svojci in prijatelji mučencev.

V čast mi je govoriti Vam na kraju, od koder so Vaši dragi šli v nebesa. Možje in žene, fantje in dekleta, otroci in dojenčki. Prava nebeška armada. Titovi partizani so takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji naši mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. Opustošeni Sloveniji so zavladali leni, klečeplazni in neumni Homo sovieticusi. Tako vladajoče komuniste v knjigi Zlo stoletja opiše francoski zgodovinar Alain Besançon. In jim predlaga resno zdravljenje na psihiatriji.

 

Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že, upam, jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo  svojo sprevrženo vizijo. Prstne odtise danes puščajo na vseh ključnih družbenih in oblastnih nivojih. Tolerirajo in celo nagrajujejo zločince, zapirajo pa nič krive in arhive … Posebej ljubosumno bdijo prav nad zgodovinopisjem. Njih oblast je namreč utemeljena na lažnem in nepoglobljenem prikazovanju predvojnih in medvojnih razmer. A zgodovina ni vesoljna sodba, je zapisal veliki filozof Milan Komar. Tudi zgodovina bo,  kot vsak posameznik in narod, morala pred božji stol. Morda bo že naslednja generacija bolj sočutna in razumna in se bo sedanjim zgodovinarjem smejala, jih pomilovala, ali pa jih obsojala kot aparatčike režima… Zgodovina ni vesoljna sodba. Za nas, ki verujemo, je namreč zadnja pritožbena inštanca veliko višje kot na Miklošičevi ali pa v Strassbourgu. Na tistem sodišču bo Bog sodil po pravici in resnici!

Spravo potrebujemo, nam pravijo … Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo. Naša srca so mirna. Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih. Šele potem naj se nam pridružijo v molitvi na Teharjah, rogu, ob Krimski jami in na še več kot 600 množičnih grobiščih po Sloveniji. Z veseljem jim bomo stisnili roko in z njimi živeli v miru. Če pa zgornji pogoji niso izpolnjeni in zločinci ne prosijo odpuščanja, pa mi odpuščanje kljub temu enostransko podelimo, je tako odpuščanje nično. Po besedah Besançona predstavlja tako odpuščanje celo dodaten greh. Ker je posledica lenobe, da bi preučili zgodovinska dejstva in pomanjkanja poguma, da bi  zadostili pravičnosti. Ali pa je posledica vzvišene morale, ki se naslaja nad lastno lažno krepostjo.  V tem trenutku torej pogoji za odpuščanje niso izpolnjeni.

Gledati moramo v prihodnost, nam pravijo.  Kako naj narod gleda v prihodnost, medtem ko se mu pod nogami odpirajo brezna in se jaški polni trupel sesedajo? Delfsko preročišče je Solonu dalo jasno navodilo: »Grobne daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje.«  To je bil civilizacijski minimum vseh normalnih kultur. Minimum, ki so ga rdeči primati leta 1945 poteptali. Uničili niso samo mladih življenj, ampak oskrunili tudi njihove grobove in zasvinjali spomin na pokojne. Kateri civiliziran narod lahko na poljih smrti gleda v prihodnost? Kateri civiliziran narod zliva na množično grobišče industrijske odpadke? Kateri civiliziran narod postavi na množično grobišče golf igrišče? …

Preden usmerimo pogled v prihodnost, se bomo morali temeljito pogovoriti o naši preteklosti. Ne samo zato, da je nikoli ne ponovimo, ampak tudi zato, da ovrednotimo genocid, ki se je tukaj zgodil. Da ovrednotimo trpljenje in smrt tisočev mučencev … Če želimo skupaj gledati v prihodnost, poglejmo najprej preteklost. Star mongolski pregovor pravi, da tisti, ki ne pozna lastne zgodovine, ni človek, ampak neumna opica … Pripovedujte svojim otrokom svojo družinsko zgodovino, da se Slovenija spet počloveči.

Konsenz glede preteklosti potrebujemo, nam pravijo …  Mi pa odgovarjamo: resnica za nas ni nekaj relativnega, ampak je absolutna. Resnica o naši boleči preteklosti je ena. In edina, ki nas lahko osvobodi. Ni nekje na sredini. Zato na konsenz o resnici ne pristajamo. Vem, da tukaj zbrani zelo dobro veste, kdo se je med revolucijo in obrambno vojno komu upiral in kdo je s kom ideološko kolaboriral, zato tega ne bom ponavljal. Tistih pa, ki živijo v zmoti in bi iskreno želeli v dialogu priti do resnice, bomo zelo veseli. Začetek dialoga bo zaznamovan z zdravljenjem spomina. Spomina, ki ga moramo očistiti zgodovinske nesnage, s katero so marksistični zgodovinarji desetletja kvarili otroke. Spomina, ki preprečuje odraslim osebam normalni dialog. Konsenz ni cilj dialoga! Naš cilj je resnica in resnico ponavljajmo, četudi bodo naša omizja prazna. Resnica, včasih neizprosna, ne potrebuje množičnega pritrjevanja. Laž je tista, ki potrebuje glasno javnomnenjsko podporo in polne Stožice. Resnica pa se ne boji tišine. Boji se samo gnilega slogaštva in iskanja konsenza za vsako ceno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … V barbarizirani krajini, ki so nam jo ustvarili sprevrženi arhitekti komunizma, je edina rešitev katarzična lustracija. Danes se zdi dan, ko se bodo vremena zjasnila, zelo daleč. Morda nedosegljiv. Morda se res ne bo zgodil. A ker ne vemo ure ne dneva in je zgodovina skrivnostna in, kot pravi Komar, ji nihče ne vidi do dna, nas morda tisti dan preseneti. Dan, ko bomo zapustili katakombe in glasno spregovorili o tem, kar sedaj govorimo v manjših skupinah,  komemoracijah, pridigah, manjših spletnih forumih … Biti moramo pripravljeni na ta dan. Da takrat ne bomo jecljali, ampak govorili kristalno jasno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … Demokracija pri nas je danes resnično ohromljena … A ne predajmo se malodušju. Ta je sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev. Revolucionarjev, ki blatijo parlamentarizem in evroatlantske povezave, ki so varovalka pred totalitarizmom in balkanizacijo. Stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata naš cilj. Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetlih zgledov duhovnih velikanov in mučencev.

Slomšek, Mahnič, Krek, Jeglič, Rožman, Grozde, Terčelj, Ehrlich, Kralj, Halas, Tomec, Vovk in še mnogi drugi …

Stojimo trdno na zemlji, pogled pa obračamo k njim. Oni so naši priprošnjiki in vodniki. Kaj bi oni storili na našem mestu? Njihova misel in priprošnja več tisočev mučencev nas vleče iz mlake totalitarizma in nam pomaga v tej od Turkov in komunistov opustošeni Sloveniji. Stati in obstati.