Kongresni trg 2015: 70. let pozneje

Mesec maj, ki nas s svojim cvetjem, toplino sonca in dolgimi večeri navdaja z optimizmom in voljo do življenja, je pred 70 leti na tem trgu doživel svoj najtemnejši trenutek. V omami komaj zadihanega miru in v pričakovanju obljubljenih boljših časov je bilo zbrani množici le malo treba, da so najprimitivnejši nagoni po maščevanju dobili polet. Pred zmanipulirano množico je stopil diktator in izrekel besede prekletstva, ki jih na tem mestu citiram zato, da nas grozljiva lahkotnost izrečenega strezni:
»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« (Tito je govoril v Zagrebu in v Ljubljani, Ljubljana, maja 1945, izdala Propagandna komisija pri IO OF, natisnila tiskarna Merkur v Ljubljani)

Množice, zbrane tu in s pogledom uprte v balkon Deželnega dvorca, so zadnjo soboto v maju 1945 še najbolj spominjale na jeruzalemsko hordo stoječo pred Pilatom na veliki petek. Od tiste sobote pred sedmimi desetletji zdaj za naš narod veljajo svetopisemske besede, ki jih iz poročila o velikem petku lahko povzamemo po Mateju: »Njihova kri na nas in na naše otroke!« (prim. Mt 27, 25).

Danes smo tu zato, da ponudimo priložnost našemu narodu, da se zamisli nad usodnostjo besed. Po izrečenih besedah 26. maja 1945 je nastopila morija, ki ne prej in ne kasneje ni imela podobne tragedije v številu slovenskih žrtev glede na kratko dobo trajanja. Pa ni najhujša morija sama, najhujša je domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške, ko v zraku ni več sladkobnega vonja krvi in ko od človeških trupel ostajajo zgolj zasuta okostja.

Danes smo tu zato, da slovenskemu narodu, na osrednjem trgu državne prestolnice, kjer smo takrat doživeli izrek sodbe brez sojenja, povemo, da je potrebno prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletji presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod.

Danes smo tu zato, da javno in glasno povemo: mi strahu ne poznamo več! Osvobodili smo se terorja, ki nam je prikrival usodo naših očetov, stricev, bratov, prijateljev. Nas preganjal s prepovedjo žalovanja za njimi. Nam odvzel državljanske pravice in dostojanstvo. Nas preklinjal in izobčil zaradi naših pokojnih sorodnikov.

Na ta trg smo prinesli križe, ki na enem mestu združujejo naše fare in zamolčane žrtve morije. Ker po četrt stoletja še vedno ne vemo kam naj gremo iskat svojce, smo pred slovensko javnost postavili krščanske simbole trpljenja in odrešenja –križe – ter tako opozorili na razsežnost prizadetih: 167 far ter 14.196 mrtvih iz nedokončanega seznama. In vsi so zdaj tu, združeni na kraju svoje obsodbe, nemo kričeči.

Dovolj je brezčutnega in brezbrižnega odnosa države, ki z birokratskim mešetarjenjem skrbi za to, da se krivda naših pokojnih ne prekliče in da se jih kot drugorazredne anonimneže ohranja odmaknjene od dostojnega družinskega groba ali urejene skupne grobnice.

Ti križi izzivajo vse tiste, ki iščejo opravičilo za poboje, da obrnejo svoj pogled sem in se zamislijo. Za pogled do zdaj ni bilo poguma: na moriščih so jih gledali v tilnike, njihove grobove so sanitarno zasuli in odstranili sledove, da bi jih ne gledali. Njihova brezna so razstrelili in jih napolnili s smetmi, da bi jih kdo ne našel. Njihove jame so zazidali z betonskimi pregradami in postavili so stražo, da bi se kdo ne približal in česa ne videl. Njihova imena so prepovedali, spomin nanje izbrisali.

Da, tako so potrdili, da njihova kultura ni naša kultura. Njihovo mišljenje ni naše mišljenje. To so tujci, ne po jeziku ampak po prepričanju, da imajo pravico soditi, ubiti in izbrisati, ne da bi morali zato polagati račune. Tako so v svoji ideologiji nadljudje, ki so si polastili pravico odločati o življenju in smrti. To niso bili in še vedno niso naši ljudje.

Ko se je sesula ideologija, v imenu katere je bil izvršen slovenski genocid, je ostalo zanikanje ter prikrivanje. Da, res mora biti grozljiva krivda, ki jo občuti tisti, ki se mora za taka dejanja opravičevati – četudi le sam pred seboj. Četudi so tuzemski privilegiji in časti herojev pripadali in še pripadajo v izobilju, je vendar jasno, da z vsakim dnem postaja »življenje ječa, čas v nje rabelj hudi«.

Prihaja »Dies Irae«, dan srečanja z žrtvami, dan polaganja računov, neizogibno prihaja vprašanje: kaj si storil? Zato pridite, zazrite se v naše oči, zazrite se v križe in olajšajte svojo dušo: ne boste našli ne pogleda maščevanja ne pogleda jeze. Ne boste našli drugega kakor čakanje na vaš iskreni »Confiteor«, ki bo osvobodil ne le vas, ampak celoten narod.

Dragi prijatelji, ko čakamo na dostojen pokop naših pokojnih in vrnitev njihovega dobrega imena, nam naj ti križi dajo opomin in moč, da spomin nanje utrdimo. Ko čakamo našo državo, da se iz spon prekletstva iztrga in se vrne k civilizaciji, k vladavini prava in pravičnosti, pa vendar moramo pogumno stati razumni in odgovorni. To državo smo dobili zaradi prelite nedolžne krvi. Brezbrižnost v našem državljanskem odnosu do države – neudeležba na volitvah, površnost in posploševanje pri kritiki politike, neobčutljivost na relativizacijo moralnih načel – vse to pomeni zanikanje žrtev, ki smo jih zapisali na farne spominske plošče. Si to lahko privoščimo? Mar nismo tako enaki tistim, ki mrtve vidijo vse enako? Mar znamo terjati spoštovanje, pravičnost in resnico? Kot državljani smo dolžni vzdigniti glas.

Iz tega trga bomo odšli v upanju, da bomo kmalu na domačih pokopališčih molili requiem za naše pokojne: izkopane, identificirane, spoštljivo vrnjene. Do takrat naj pa križi stojijo v domačih cerkvah in nas spremljajo po naših romanjih k breznom, rovom in slovesnostim v njihov spomin. Križe bo danes blagoslovil ljubljanski arhidiakon, pomožni škof dr. Anton Jamnik in tako bodo ne le izraz mučeništva pobitih ampak božje podobe v našo pomoč.

Ko bomo zdaj prebrali seznam naših župnij ter navedli število njenih zabeleženih žrtev, pa ste vabljeni, da v tihoti molimo za pokoj njihovih duš, za spreobrnitev in skesanost njihovih rabljev ter za zdravo pamet našega naroda.