Konfin 2015: Nagovor ob slovesnosti

Vse vas, zveste romarje sem k breznu pri Konfinu, v svojem imenu in v imenu Nove Slovenske zaveze, iskreno pozdravljam. Lepo se vam zahvaljujem, da se vedno znova vračate sem in ste tudi danes ponovno prišli. Ste pač ljudje vedenja in doumetja v pravem pomenu besede, ljudje, ki veste, kaj ta kraj in kaj spomin na dogajanje dne 25. junija 1945 predstavlja in pomeni. Vi niste dovolili, da bi v vas kljub nekoč zapovedanemu molku in ustvarjenemu strahu ugasnil spomin na zločin in trpljenje,ki so ga zagrešili tukaj neki ljudje – ne tujci, ampak ljudje iz naših krajev, naši rojaki.

Ohranili in ohranjate ga živega ter se trudite, da bi ga razumeli, osmislili in po svojih močeh prenesli naprej na svoje otroke, na bodoče rodove. Iz ljubezni do resnice, potrebe po pravičnosti, spoštovanja trpljenja sočloveka in skrbi, da bi se Slovencem kaj takega nikoli več ne zgodilo, raste vaša moč spominjanja. Ne nazadnje vam vztrajanje in zvestobo v spominu narekujejo vaša trdna vera in vaša človeškost in že iz tega porojeno sočutje ter usmiljenje do nedolžnih, ki so tu čakali poniževani in zasramovani, nemočni, osovraženi in osamljeni, v strašnih mukah in grozi, da jih požre žrelo brezna.

Prišli smo sem na ta s strahotnim zločinom zaznamovani kraj, da bi se priklonili trpljenju, molili, prosili za milost kesanja in odpuščanja, posebej pa da bi izkazali čast spoštovanja žrtvam in njihovemu trpljenju, da bi pokazali žrtvam in z njimi trpečim svoje sočutje, izrazili vsem prizadetim svojcem svoje občuteno in resnično globoko sožalje. Naše romanje sem na morišče ranjencev je tudi pot iskanja odgovora na ta strašna in nerazumljiva dejanja, iskanje smisla vsega trpljenja tukaj in iskanje poti za rešitev z najtežjimi zločini obremenjenega slovenskega naroda.

Občutek sočutja do tukaj takrat zverinsko trpinčenih in nebogljenih ranjencev vam ne da, da bi spregledali ali obšli to znamenje Konfina, ki je in bo v slovenski zgodovini spričevalo podivjanosti in barbarstva ljudi, ki so se šli revolucijo na Slovenskem v času najtežje sovražne okupacije.

>Naj nam bo ta obisk Konfina priložnost za molitev in razmišljanje o nepredstavljivem trpljenju na smrt obsojenih ranjencev, razmišljanje o trpljenju sploh in o smislu trpljenja hkrati pa spodbuda za ohranjanje spomina nanje in vse žrtve revolucije. Vsak naš obisk tu nas plemeniti in vrača žrtvam njihovo veličino, jih povzdiguje v naše mučence in žrtve za narod.

> Naša vera, naša vest, tudi naši modrost in življenjska izkušnja nam nalagata, da prihajamo sem ne kot maščevalci, ampak predvsem kot pričevalci in samaritani. Pozdraviti je treba rane in tolažiti trpeče ter prenesti to strašno preizkušnjo kot nauk naprej za slovensko prihodnost. Mar ne slišimo prošenj po usmiljenju … krikov strahu pred smrtjo in stokov bolečine tu še danes, če globoko prisluhnemo gozdu in vase? Tisto trpljenje tukaj nas k temu obvezuje, da se spominjamo!

>Prav tega spoštljivega spominjanja in priznanja pa morilci, ki so tu morili, še mnogo bolj pa tisti, ki so z varnega in skritega mesta dajali napotke in ukaze za moritev, niso želeli in ne želijo, da bi se zgodilo.

> Ko so šli v svojem nepomirljivem sovraštvu in obsedenosti po oblasti zabrisovat sledove zločinov v gozdove in brezna in so hoteli v gluhoto samote skriti svoja zločinska dejanja in žrtve surovo prepustiti pozabi, so se bali predvsem prič in spomina. V molk so hoteli prisiliti zgodovino, ljudi in žalovanje. Njihova sramotna in kruta dejanja so namreč presegla vse predstavljivo. Vsaj za normalnega in dostojnega človeka nerazumljiva. Zlo, ki je nasprotje dobrega in je posledica delovanja hudobnega duha v človeku, je tu prešlo vse meje in je postalo nekako nenaravno in nepredstavljivo človeškemu razumu … Zločini so pa tudi hudo breme. Zločinci bi želeli izbrisati spomin nanje. Od tod tudi brezna in gozdovi.

>Boljševiki so si kot novi bogovi vzeli pravico, da odločajo o vsem. Vzeli so si tudi pravico do umora, do odvzema življenja. Primer Konfin je tako zanje samo potrebna in koristna likvidacija nekoristnih elementov. V duhu krščanske morale in zahodne civilizacije pa je mnogo več kot umor, je nepredstavljivo grozovit zločin, v nebo vpijoč greh, ki v svetu niti zgodovini nima primere. Zato, kaj bo z božjo sodbo, ne vemo, vemo pa, da pred človeškim kazenskim pravom ne more doseči zastaranja. Umor je nepopravljivo dejanje, ki mu v celoti lahko sodi le Bog. Tu pa ni šlo le za navaden enkraten umor, ampak je šlo za večkratni, množični umor, za presežni veleumor nedolžnih ranjencev in brezmočnih ljudi, zaščitenih z zakoni in pravnimi konvencjami, ki jih normalni svet spoštuje in upošteva. Šlo je za barbarsko in zločinsko moritev. Sadistični, pokvarjeni zlikovci, ki jih je dal neki drugi svet, svet komunizma, revolucije, ignorance in zla, so morili tu in si potem po opravljenem »delu« pri vodnjaku preprosto in ravnodušno umili krvave roke. Uradno na sodišču ali parlamentu slovenska država tega zločina še ni obsodila. Videti je, kot bi ga odobravala in rada legalizirala.

>Potem, ko je komunizem kot ideologija izgubil svojo prepričljivost in moč, ko je propadel na vsej črti in se je njegova navidezna začasna zmaga spremenila v totalen poraz, je bilo jasno, da so bile vse sanje in vsa prizadevanja za njegovo svetovno uveljavitev zaman, da so bili zaman vsi zločini in vse žrtve. Verniki komunizma so doživeli strašansko razočaranje, izgon iz raja oblasti in veličine. To je seveda padec, ki ga je težko preboleti ali preživeti. Zato še danes tako oklepanje oblasti in sprenevedanje postkomunistov. Vendar je nosilcem revolucije jasno, da je konec zmagovitega pohoda. Uspelo se jim je spretno prilagoditi. Od tod vsa preimenovanja in iskanje izhoda. Nobenega priznanja, nobenega kesanja! Nobene želje po popravi krivic! Taki so komunisti.

> Skrbeti nas bi moralo, kaj nam še pripravljajo. Njihovi dosežki doslej so zgolj škoda in uničenje. Vidimo, kaj so naredili in opazujemo jih lahko, kako nam načrtno uničujejo državo, za katero nimajo nobenih zaslug in jo sovražijo. Lahko bi posumili, da to delajo z namenom, da uničijo slovensko državo in posledično tudi slovenski narod. Če ne bo več naroda, tudi ne bo več slovenske zgodovine. Izbrisani bodo spomini na njihov politični in gospodarski propad, še več: nikogar več ne bo, ki bi se spominjal njihovih zločinov in posledic njihovega delovanja. To bo lahko njihov prevarantski finale, še zadnji njihov zločin nad slovenskim narodom. Sami pa se bodo z nabasanimi žepi kot pravi mednarodni zločinci porazgubili v širnem svetu. Tako se bo res pokazalo, kdo so bili in kaj so bili. Spet tisto, kar so očitali drugim. Izdajalci! Presojevalca pa seveda ne bo več. So znamenja, ki to napovedujejo. Ob intenzivni pomoči nekdanjih in sedanjih sodelavcev revolucije ter ob skriti pomoči paradržave se odvija naivnim očem skrita drama slovenske države in naroda.

>Kakšni so bili in so ljudje, ki so opravili tukajšnje krvavo raboto, vemo, kakšni so bili tisti, ki so jim ukazovali, tudi vemo, kakšni so pa tisti, ki v slovenski drami kot zviti igralci nastopajo iz ozadja danes, lahko le sklepamo. Koliko časa bodo še imeli na razpolago, da uresničijo svoje namere, opravijo svoje delo, pa ne vemo. Šli so se revolucijo, a to danes tajijo. In če je bila revolucija en sam krvavi ples z orgijami razdejanja in uničenja, satanska igra … je to, kar danes doživljamo Slovenci, po vsem vedenju in izkušnjah, samo zlohotni finale te igre.

> Mi, ki smo tu, vemo, kdo so bili ljudje, ki so tu morili, vemo tudi, kdo so tisti njihovi nasledniki, ki se danes sprenevedavo povsod polaščajo vzvodov oblasti. Naše izkušnje z njimi nam pravijo, da jim ne moremo in ne smemo zaupati. A vendar se lahko vprašamo, koliko Slovencev to vidi in se temu ustrezno ravna. Če se ozremo okrog sebe in pogledamo, kaj se danes v naši državi dogaja, vidimo, da mnogi ne vidijo nič. Ne ganejo jih ne preteklost, ne sedanjost in ne skrbi jih prihodnost. Enostavno ne znajo ali nočejo misliti. Mehanizmov v njihovih glavah ne premakne nič: ne gorostasnost izvršenega genocida, ne pošastnost njegovih posameznih dejanj , katerih prizorišča so Huda jama ali brezna pri Konfinu. Hladni in neprizadeti, kot da pri Slovencih ni več razuma, pameti in duhovnih vrlin … ali občutka za normalnost. Vklenjeni v nekakšen strah in sebičnost živimo v svetu čudnih utvar nekakšno uročeno življenje. Nekateri še vedno ponavljajo in blodijo o izdajalcih. Toliko jih je še dovzetnih za manipulacije in varanje, toliko slepih za strahotno uničevanje in trpljenje ljudi, ki so živeli in želeli živeti pošteno in svobodno. Večina pozablja ali sploh ne doume, da so mirne, neoborožene in lojalne Slovence, ko je bil okupator v deželi,z legalno begunsko vlado in prej tudi z legalnimi demokratičnimi strankami, napadli boljševiški teroristi, si nasilno privzeli oblast in zavladali s terorjem revolucije. Upor zoper tako prilaščanje oblasti in še bolj proti njihovemu terorističnemu ravnanju je bil tako nujen in samoumeven, bila je le legitimna obramba.

>Zdaj pa se raje spomnimo še enkrat teh, zaradi katerih smo danes prišli sem, zanje molili in se želeli spoštljivo pokloniti njihovemu trpljenju in spominu. Obnovimo kratko njihovo kalvarijo, ki je bila težka, nepredstavljiva … Torej k ranjencem, vojakom legitimne domobranske vojske in slovenske narodne vojske, nemočnim ljudem, jetnikom na milost in nemilost prepuščenim slepemu sovražniku. Kako so z njimi ravnali in kako so jih pomorili, vemo. Klub vojnim konvencijam, kljub pravu in mednarodnim dogovorom in zaščiti, na katere so prisegali partizani in njihovi zdravniki na Tisovcu junija 1942. Z vlaka v Lescah, na katerem so ostali samo ranjenci z nekaterimi pogumnimi spremljevalci, so bili iz Lesc odpeljani nazaj v bolnico v Ljubljani, od tam pa v oznovske zapore na Poljanski nasip, kjer so jih v noči na 25. junij 1945 naložili na kamione in avtobusa ter odpeljali sem k breznom na Konfinu. Tega dne se je potem zgodilo to, za kar vemo, da se je, a se nikoli ne bi smelo. Partizani so izmučene ranjence zvlekli pred brezno, jih slekli, pobrali oblačila, strgali povoje in sneli opornice in jih pomorili ali pa morda še žive zmetali v brezno. Skupaj jih je bilo 81. Tu so zamolčani trohneli 61 let, oktobra 2006 so njihove kosti spravili iz brezna in nekatere identificirali. Dogodek seveda v Sloveniji ni vzbudil posebne pozornosti kot je ni niti Huda jama, kot smo že omenili, kar je zagotovo zaskrbljujoče in slaba napoved za prihodnost. Slovenci se svojih nedolžnih žrtev ne zavedajo se jim ne smilijo in ne vidijo zločina.

> Ob tem zločinu in brezbrižnosti Slovencev nam je v tolažbo misel na tiste spremljevalce ranjencev, ki so ostali z njimi v njihovi neizmerni stiski. Zavestno so šli z njimi in s tem pokazali svojo duhovno moč. Niso se ustrašili skrajnega nasilja; močnejše od strahu so bile v njih vrline srčnosti in sočutja. Sprejeli so nase dolžnost varovanja nemočnega, pomoči potrebnega sočloveka in kljubovali nasilju. Njihovo junaštvo nas tolaži v tej zgodbi in nam daje upanje, da so še ljudje dobrote in poguma med nami, ljudje, ki so pripravljeni pomagati nositi križ bližnjiku v stiski. Ti nam ostajajo v spominu kot svetel zgled srčnosti in dobrote.

>To je zgodba o ljudeh, ki bi nam bili lahko zgled za naše ravnanje in poboljšanje, če naj računamo na prihodnost slovenskega naroda in njegovo ozdravitev. Bili so to navadni in pravi ljudje z vrlinami, ki jih človeška družba potrebuje, da prosperira. Dragi romarji, zbrani tu pri breznu na Konfinu! Naj se vam zahvalim za vaš obisk danes tukaj na tem z zločinom oskrunjenem in istočasno z bolečino in žrtvijo posvečenem kraju, za vašo zvestobo in vztrajnost, za vašo ljubezen do resnice in pravice! Slava mučeencem! Zbogom! Srečno pot domov in na svidenje!

Govor pri breznu na Konfinu 25.06.2015