Kočevski Rog – vir moralnih moči

Pogovor s predsednikom NSZ Matijo Ogrinom pred obletno slovesnostjo v Kočevskem Rogu.

Na občnem zboru konec marca je bil za predsednika Nove Slovenske zaveze (NSZ) izvoljen dr. Matija Ogrin. Z njim se pogovarjamo pred spominsko slovesnostjo v Kočevskem Rogu (sobota, 1. junija, ob 11. uri).

Kaj je temeljno poslanstvo NSZ in kakšna je vaša vizija njenih prihodnjih prizadevanj?
Novo Slovensko zavezo so ustanovili domobranci, ki so po malone čudežnih poteh preživeli revolucionarni pomor leta 1945. In ustanovili so jo zato, ker so čutili, da jim je bilo življenje znova darovano, da bi govorili v imenu svojih pobitih prijateljev, sorodnikov in znancev, dobesedno: namesto njih, ki ne morejo govoriti. To je bistvo NSZ. Iz njega so ustanovitelji izvajali dve ključni nalogi ali cilja, ki ostajata trajno pomembna.
Prvi cilj je zbrati verodostojne zgodovinske podatke – najprej o tem, kako so slovenski katoličani ravnali, ko so jih komunisti napadli, zlasti spomladi 1942, in kako so se branili. Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je sestavila seznam s podrobnimi podatki za 689 žrtev, ki so jih partizani umorili od jeseni 1941 do julija 1942, preden je nastala prva vaška straža. Za več sto žrtev v teh mesecih ni tako natančnih podatkov, zato jih ne štejemo. To je prva velika tema: komunisti so v boju za oblast sredi vojne stiske napadli svoj narod in katoličani smo se branili. Vse to se preliva v vodilno temo NSZ: zbrati čim več dejstev o tem, kako so potekali množični umori leta 1945, ki so imeli genocidne razsežnosti, in kaj se je dogajalo s preživelimi ter z njihovimi družinami, ki jih je zadela nepopisna kalvarija. To je bil, skratka, prvi cilj: pričevati o resnici ljudi, ki so se morali braniti pred revolucijo.
Drugi glavni cilj NSZ je pridobiti tej resnici primerno družbeno veljavo, pripomoči, da prodre v širšo kulturno zavest Slovencev, jo izraziti v govorici prava države Slovenije. Ta naloga je težja, kot smo sprva mislili.

Lani Anton Drobnič, letos Justin Stanovnik, če omenimo le dve osrednji imeni NSZ: poslavljajo se ljudje, ki so, kot pravite, govorili v imenu in namesto pobitih vrstnikov, izgnanih rojakov. Kaj pa je temeljna motivacija mlajše generacije, ki danes uresničuje poslanstvo NSZ?
Motivacija je v osnovi enaka, le da z večje distance morda vidimo širše obrise: še naprej je treba zbirati zgodovinske podatke in dejstva z vigorozno natančnostjo, toda ob tem je zdaj moč poseči tudi onkraj podatkov k vrednotenju in širši podobi, ki jo razkrivajo. Denimo: branilci pred revolucijo, ki so ostali v begunskih taboriščih na Koroškem, večidel sorodniki pobitih domobrancev, so že v taboriščnem blatu in bedi ustvarili kulturni čudež, ki se je pozneje razvijal zlasti v Argentini. Toda delovali so iz istega duhovnega vzgiba, iz katerega so nastale že prve vaške straže. Duhovni in kulturni vzgon, ki je nosil slovenske katoličane v vojnem času in po strahoti revolucije, je bil nekaj velikega, nekaj izjemnega v zgodovini Slovencev. Tega še ne vidimo v vseh potezah in še ne razumemo dobro, vendar se zdi za našo prihodnost bistveno pomembno doumeti. Misel Justina Stanovnika je dala v tej smeri mnoge temeljne navdihe bralcem Zaveze, ki jo za njim odlično ureja Lenart Rihar.

Nekoč so bila dejstva o revoluciji, njenem medvojnem in povojnem totalitarnem terorju prekrita z zagrinjalom molka, danes pa politične korektnosti ali ignoriranja. Ali ni po svoje to drugo zagrinjalo še bolj zagatno? Kako ga v procesu iskanja, preverjanja zgodovinske resnice odgrniti?
»Drugo zagrinjalo« je res dobra metafora za ta pojav, ki je v nekem pogledu hujši. »Prvo zagrinjalo« v dobi totalitarne države je bilo z lažjo in poneverbo usmerjeno le proti vsebini resnice. »Drugo zagrinjalo« pa je usmerjeno proti konceptu resnice kot take, proti pomenu in vlogi resnice za človekovo eksistenco. To je del mnogo širšega problema našega časa, ki je globalen, točneje, prizadel je zahodni svet – ne pa recimo islamskega sveta in tradicionalnih družb. Kako se bo to končalo, ne ve nihče. V tem zagatnem položaju je treba ravnati premočrtno po Slomšku: treba je sicer postoriti vse potrebno, toda nazadnje ni pomemben tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast.

Eden osrednjih projektov NSZ je bila postavitev farnih spominskih plošč, ki so po demokratizaciji v javni spomin vrnile skoraj 15.000 zamolčanih imen. Ali so jim uspele vrniti tudi dobro ime?
Farne spominske plošče so največji dosežek NSZ. Z njimi so ustanovitelji NSZ, še zlasti dr. Tine Velikonja, naredili civilizacijsko delo, ki bi ga morala storiti država, a ga še danes ni: prelomili so molk nad izbrisanimi žrtvami komunizma, zbrali podatke o njih in jih zapisali na preproste, a trajne spominske plošče ob farnih cerkvah. S tem se pobiti vsaj simbolno vračajo v zavest domačih skupnosti.
Dobrega imena jim ne morejo povrniti farne plošče, vrniti jim ga moramo mi vsi, slovenska družba in država. Ta naloga se dotika tem, kar imenujemo slovenska sprava in kar je zaradi čedalje hujšega zanikovanja zgodovine na politični levici zašlo v zadnjem desetletju v slepo ulico.

NSZ ima status društva, ki deluje v javnem interesu, in sicer za področje vojnih grobišč. Kako sodelujete z vladno komisijo za to področje?
To sodelovanje je zelo dobro. Veseli smo, da nas v komisiji zastopa Peter Sušnik, prejšnji predsednik in sedaj glavni tajnik NSZ. Komisija je, denimo, sprejela predlog NSZ glede načina ureditve grobov ekshumiranih žrtev: pomembno se nam je zdelo, da stoji na grobu križ, znamenje njihove vere. Prvi tako urejen grob je za žrtve iz Krimske jame v Begunjah pri Cerknici, pozneje bo podobno tudi drugod.

Pomemben del prizadevanj NSZ je povezan s spominskimi prireditvami, med katerimi ima posebno mesto slovesnost v Kočevskem rogu. Zakaj je 74 let pozneje smiselno in prav na prvo junijsko soboto priti tja? Koga torej pričakujete v soboto, 1. junija?
Ohranjena pričevanja rešenih iz Kočevskega roga in drugih slovenskih morišč govore o tem, da se je tam, na eni strani, kultura do kraja zlomila in izničila: ubijalec, ki je cele dneve ubijal, ure in ure ubijal, ubil na stotine ljudi, je kot človek moralno tako padel, se tako uničil, da je padel on sam in z njim tedanja oblast ne le v temo zunaj civilizacije, ampak zunaj sleherne človečnosti. Ta radikalni padec v zlo, ki se je zgodil na stotinah slovenskih morišč in ga Rog pooseblja, kot strupena tinktura kapilarno pronica v pore slovenske družbe. Na drugi strani pričevanja in izkopani rožni venci ob jamah govore o molitvi, o klicanju Boga sredi skrajnega trpljenja, sredi stiske, ki je zunaj človeškega jezika.
Zato v Rog prihajajo ljudje, ki slutijo, da je kalvarija slovenskih domobrancev neki skrajni vrh slovenske zgodovine, nekaj gorostasnega in neznanskega v naši zgodovini – a hkrati nekaj, kar je onstran zgodovine, kar preseva iz večnosti, neki vir moralnih moči, ki niso le človeške, ampak presežne.

Bogomir Štefanič, objavljeno v Družini, 24. maja 2019