Kočevski Rog 2016: nagovor prvega predsednika vlade Republike Slovenije

2016_kocevskirogNa tem, najbolj tragičnem, mestu slovenske zgodovine besede zastajajo. Prav zato se moramo zavedati, se spominjati in govoriti. Govoriti moramo o resničnem in bistvenem.

Vedeti moramo kaj in kdaj se je zgodilo, koga in česa se spominjamo in kdo smo mi, ki tu stojimo.

Ker je to tak in tako svet  kraj, se tu ne bi smelo dogajati nič,  kar ni v skladu s pieteto,  resnico, pravičnostjo in spravo.

Tu se je po koncu druge svetovne vojne zgodil zavestno naročen bratomor.  Dejanje zmagovalcev je zaznamovalo naročnike in izvajalce, žrtve in njihove bližnje,  zapisalo se je v kodo vse nacije.

Menda ne stojimo ob glavnem morišču, vendar  to ni pomembno. Čeprav je bilo dolgo zamolčano in zaminirano, vemo, da se je zgodilo tu, v kočevskih breznih.  Zgodilo se je nekaj in tako, česar zgodovina Slovencev do takrat ni poznala – nekaj kar boli,  kar nas ne neha čuditi in česar ne moremo in ne smemo pozabiti. Nekaj podobnega se je zgodilo še na več kot šesto drugih krajih, med vojno in po njej.

To ni bilo samo morišče. To bi bila preveč tehnična in enostavna razlaga. Tudi ni šlo samo za dokaz moči zmagovalcev. Šlo je je tudi za njihov strah in račun. In šlo je za predstavo novega sveta.

Pokojni predsednik SAZU dr. Trontelj je dejal, da se tu z izvensodnim pomorom ni zgodilo kaznovanje, ampak maščevanje. Najprej mi je bilo to blizu. Kolikor bolj pa premišljujem ta bratomor genocidnega značaja, tem bolj se mi zdi, da je šlo predvsem za politično čiščenje, za zavarovanje nove oblasti, za delo na zalogo. Predvsem pa je šlo za revolucionarno in ne za vojno dejanje.

Ko smo maja 1991 pregledali zapuščino zaprtega območja Kočevske Reke, smo našli dokument,  v katerem med drugim piše: “Na celem zaprtem območju ni nobenega znaka verske dejavnosti več.”  Tu je bil torej uresničen ideal. Osvobojeno ozemlje.

Tu padli tisoči so bili žrtvovani komunističnemu projektu sveta brez Boga. Niso padli samo kot nasprotniki, izločeni so bili kot družbeno neprimerni, škodljivi projektu “novega človeka” in njegovi samozvani avantgardi. Bili so izločeni tudi v svarilo živim. Rog je najbolj deloval, dokler smo se o njem pogovarjali šepetaje.

Temne zgodbe Roga se lahko lotimo in dojamemo samo z darom razlikovanja. Na tem kraju moramo razlikovati kaj je vojna in kaj revolucija, kaj napaka in kaj zločin, kaj je moje in kaj je naše, kaj je kaznovanje in kaj  maščevanje, kaj je resnica in kaj je odnos do resnice, kaj je domoljubje in kaj je komanda, kaj je svoboda in kaj suženjstvo. Kaj je mit in kaj resnica, kaj kolaboracija, kaj izdajstvo in kaj samoobramba, kaj taktika in kaj strategija.

V vojno so nas spravili drugi, prišla je od zunaj, bila nam je vsiljena. Revolucija je prišla je od znotraj, od naših bratov in sester – ni nam bila vsiljena od zunaj. Pod okriljem vojne je bila izvedena za prevzem oblasti, ki je uspel.

Med nami so priče krutega časa, večina pa nas ni doživela vojne in najtrših dejanj revolucije. Vsi pa smo doživeli njene posledice oziroma jih še doživljamo.

Pred petindvajsetimi leti  smo skupaj doživeli samostojno Slovenijo. Prav tu na Kočevskem, so se začele operativne obrambne priprave. V Kočevski Reki se je zgodil pred zgodovinskim plebiscitom prvi vojaški postroj v obrambo volje po samostojni in demokratični državi. Če ne bi že takrat zadišalo po slovenski vojski, ne bi mogli zmagati vojne za Slovenijo. Takrat je postala Kočevska, kjer so se v času razoroževanja slovenske teritorijalne obrambe zgodili “uporniki z razlogom”,  pokrajina novega upanja in novega domoljubja.

Osamosvojitev je pomenila prelom z nedemokratičnim redom in našo novo perspektivo. Poenotila je Slovence doma in povezala Slovence po vsem svetu. Gospodarstvu je dala vzpodbudo rasti, ki je trajala več kot desetletje. Odprla nam je umestitev na politični zemljevid sveta in evropsko perspektivo. Vzpodbudila je tudi bolj resnicoljuben odnos do preteklosti. Zgodovinarji so sami rekli, da bo treba nekatera poglavja naše zgodovine napisati na novo.

Demos je imel v programu tudi spravo in popravo krivic.
Jože Pučnik je prevzel vodenje parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi množičnimi poboji. Velika večina zaslišanih s strani zmagovalcev z Mitjo Ribičičem na čelu se ni spominjala ničesar.

Pred šestindvajsetimi leti je bila tu spravna slovesnost. Povedane so bile besede, ki bi lahko vodile naprej, čeprav revolucija kot ključna beseda s strani predstavnika države sploh ni bila omenjena. Govorilo se je samo o vojnem dogajanju. Tako smo šli še enkrat mimo bistva. Zgodilo se je  pietetno, ne pa resnicoljubno dejanje. Govorilo se je o spravi, vendar predsednik države ni predstavljal partizanov, nadškof Šuštar pa ne domobrancev.

Potem se je odprla zemlja. Doslej smo odkrili okrog 600 množičnih grobišč. V Hudi jami je bilo treba prebiti sedem zidov, da so si raziskovalci utrli pot do ostankov nesrečnikov v njej.

V vseh teh letih samostojni in demokratični slovenski državi ni uspelo uresničiti pietetnega odnosa do svojih mrtvih. Če ne drugega, zmanjka denarja.

Zadeva se nam kar naprej vrača. Nismo uspeli posvojiti stališč Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o odnosu do totalitarnih režimov, niti stališč Evropskega parlamenta do spomina in totalitarizma. Tako ostajamo ujetniki črnobelega mita o osvoboditeljih in izdajalcih z nepokopanimi mrtvimi brez imen.

Pred šestindvajsetimi leti je bilo tu rečeno, da je nastopil čas miru. Čas miru doživijo samo tam, kjer dopustijo pot resnici.

S spravo smo tako kot država ostali na pol poti, kot družba pa – če sledimo sovražni govorici – smo bliže letu 1941 kot letu 2021.

Spomin je vsaj tako pomemben kot pogum.
Najti moramo pot iz Roga, ne samo do vseh naših mrtvih, tudi do naše prihodnosti. Spomin na ta prostor in tisti čas bi moral biti del navdiha za tisto, kar nam lahko pomaga naprej. Na tem kraju ne smemo nehati misliti na drugačno Slovenijo in na tisto, kar se ne sme več zgoditi.

Na razpolago imamo dve izbiri – v Sloveniji, v Evropi in v svetu – smer Roga ali smer očetov EZ. Prva pomeni logiko nasilja, sovraštva ter izključevanja drugega in drugačnega. Druga temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, dialogu, sodelovanju in vključujočosti.

Drugo pot smo izbrali z odločitvijo za samostojno in demokratično državo. Naša težava je v tem, da so bile s kratko dobo Demosovega vladanja nekatere nekatere prave razvojne smeri samo nakazane, potem pa ustavljene ali  spremenjene. Tako pri nas niso bili uresničeni visoki standardi pravne države, načela socialno tržne ekonomije pa so ostala v senci dogovorne ekonomije in neodgovornega ravnanja s skupnim državnim premoženjem. Tako smo pred petindvajsetimi leti doživeli pomembno spremembo, v letih, ki so sledila pa premalo preobrazbe. Tudi v odnosu do preteklosti.

Kljub temu trdim, da smo doživeli čas drugačne Slovenije. Opravili smo dejanja v dobro vseh,  ki nas enotijo in jih lahko skupno praznujemo. Tudi s spominom na te, ki tu počivajo.

Svet se nagiba v nevarno smer, Evropa je razdeljena, okrog nas so vojne.
Kot narod vemo, kam pripeljeta razdeljenost in nasilje. Razdeljeni smo šibki in ne moremo odgovarjati na zahtevne izzive. Najti moramo pot v nov slovenski in evropski skupaj.
Ne predstavljam si ga brez spoštovanja dostojanstva živih in mrtvih.

Lojze Peterle