Žrtve revolucije pred organizacijo vaških straž

Ž

Čas druge svetovne vojne in okupacijo slovenskih dežel s strani okupatorja je Komunistična partija (KP) izkoristila za izvedbo komunistične revolucije, pri čemer je to lahko izvajala predvsem (ali samo) v Ljubljanski pokrajini, saj italijanske okupacijske oblasti vsaj sprva niso nastopile nasilno. Ljubljanska pokrajina je zaradi tega postala celo zatočišče več deset tisoč beguncem iz nemškega okupacijskega območja, kjer je nemški okupator takoj ob prevzemu oblasti začel izvajati številne represalije nad domačim prebivalstvom. Da je bil primarni cilj KP predvsem revolucija in ne odpor proti okupatorju, je mogoče sklepati že iz tega, da je prve mesece vojne in okupacije, ko je bila SZ zaveznica Nemčije, KP ljudi pozivala k nenapadanju. Šele julija 1941, ko je Nemčija napadla SZ, je začela KP spodbujati ljudi k odporu. Osvobodilna fronta pod vodstvom KP je tako kot svoj edini zunanji cilj izpostavila boj proti okupatorju, s tem pa si je vsaj na začetku pridobila naklonjenost ljudmi. Toda KP je že zelo kmalu monopolizirala OF, prepovedala vsak odpor izven nje ter začela pravo propagandno vojno proti vsem, ki so opozarjali na nevarnost komunistične revolucije, zelo kmalu pa je začela tudi z umori idejnih nasprotnikov.
Že 15. avgusta 1941 je Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS) ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila od vsega začetka podrejena izključno partiji. Ena temeljnih nalog VOS poleg nadzora okupatorja in protikomunističnega tabora je bil umor tistih, ki so nasprotovali komunistični revoluciji, ter tistih, ki bi lahko organizirali odbor proti okupatorju mimo nje. Da bi to preprečila, je KP vsakega, ki je nasprotoval revoluciji, že vnaprej označila za izdajalca in sodelavca okupatorja. Na seji Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO), ki je bila 16. septembra 1941, je partija prepovedala organiziranje kakršnegakoli odpora zunaj OF, vsakega, ki bi te prepovedi ne upošteval, pa obsodila na smrt. Na tej seji je ustanovila tudi posebna tajna in nagla sodišča, ki so odločala o krivdi posameznikov. Na odločitev sodišča pritožba ni bila mogoča, prav tako ni bilo potrebno predhodno zaslišanje obtoženega. S tem je partija uvedla monopol nad odporom ter »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so mnoge razglasili za izdajalce, ne glede na to, ali so resnično sodelovali z okupatorji ali pa je šlo le za ljudi, ki so nasprotovali komunistični revoluciji in so bili sposobni organizirati odpor proti okupatorju brez OF ali celo proti njej. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je VOS ubijala v glavnem samo Slovence, medtem ko na strani okupatorjev niti eden njegovih pomembnejših predstavnikov ni postal žrtev komunističnega nasilja.

Do konca leta 1941 so VOS oziroma partizani ubili okoli 120 Slovencev, partizansko revolucionarno nasilje (v Ljubljanski pokrajini – v drugih okupacijskih conah zaradi represivne oblasti to sploh ni bilo mogoče) pa se je stopnjevalo vse do poletja 1942.

V štirimesečnem obdobju od aprila do vključno julija 1942, ko je bila ustanovljena prva vaška straža, je bilo s strani partizanov pobitih skoraj 700 civilistov. Skupaj od začetka vojne do julija 1942 okoli 900 ljudi. Med pobitimi oz. pomorjenimi so bili med drugim otroci, mladoletniki, pa tudi ženske in stari ljudje. Žrtve partizanskega nasilja so bile tudi družine (v najmanj 28 družinah sta bila ubita vsaj dva člana, največkrat pa je bilo žrtev znotraj družine celo več oz. so pobili celo vso družino). Večina žrtev partizanskega terorja do ustanovitve vaških straž je bila torej civilistov in ne okupator, kar je izrednega pomena za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Med žrtve revolucije lahko posredno prištejemo tudi vedno hujše okupatorjeve povračilne ukrepe za partizanske akcije, mnoge slabo pripravljene in izvedene, številne bi lahko označili kot izrazito lahkomiselne ali brezobzirne v odnosu do civilnega prebivalstva. Nekateri napadi na okupacijske enote so bili tako že vnaprej brez koristi ali celo nesmiselni, sprožili pa so ostre reakcije okupatorja do civilnega prebivalstva (streljanje talcev, požiganje naselji). Partizanske enote so se po takih akcijah večinoma umaknile in prepustile prebivalce na milost in nemilost okupatorju.
Zaradi vsega tega je bilo prebivalstvo v vedno večji eksistencialni stiski. Da bi se zaščitili pred partizanskim revolucionarnim nasiljem, so začele spontano nastajali vaške straže. Prva je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, nato pa so se razširile po vsej Ljubljanski pokrajini.

Avtor Urednik