Sveti Urh

Na Svetem Urhu pri Ljubljani je bila od jeseni 1942 postojanka vaške straže, po ustanovitvi domobranstva pa domobranska postojanka. V noči na 19. september 1943 je postojanko, v kateri je bilo 36 mož, napadel 4. bataljon Cankarjeve brigade. V napadu je sodelovalo dvesto (po nekaterih virih tristo) partizanov, ki pa kljub veliki številčni premoči postojanke niso uspeli zasesti. V spopadu je življenje izgubilo 19 partizanov (po nekaterih virih 30), medtem ko na protirevolucionarni strani ni bilo smrtnih žrtev. Po neuspelem napadu so se partizani razbežali ter za sabo pustili več deset lahkih minometov ter drugo orožje. Kasneje je partizanska stran, verjetno tudi zato, da bi omilila svoj poraz, razširila vest, da naj bi članom postojanke na pomoč prišli Nemci, vendar tega viri ne potrjujejo. Partizani so domobransko postojanko poskušali še večkrat zasesti, vendar so bili pri tem vedno neuspešni.
Predvsem konec leta 1943 in v prvi polovici leta 1944 je policija, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin, na Svetega Urha pripeljala in tam usmrtila okoli 120 obsojenih terenskih delavcev in drugih aktivistov Osvobodilne fronte (OF) (po podatkih dr. Tineta Velikonje naj bi jih bilo 129), vendar naj bi te po usmrtitvi pokopali drugje, ne na Svetem Urhu. Da bi priznali kazniva dejanja, so nekatere izmed zaprtih in obsojenih že v zaporu mučili. Ker je zaradi tega prišla tamkajšnja domobranska postojanka na slab glas, so njeno posadko junija 1944 premestili v Rupnikov bataljon.
Po vojni je komunistična oblast zaradi teh usmrtitev Sveti Urh postavila za simbol zločinskosti protirevolucionarnega boja. V tej luči je izvedla več sodnih procesov, na katerih je med drugim sodila celo ljudem, ki z medvojnim dogajanjem na Svetem Urhu niso imeli nič (vojaškega kurata Petra Križaja je v božičnem procesu po krivem obsodila na smrt z obešenjem, ki so ga tudi izvedli), Sveti Urh razglasila za »najstrahotnejše belogardistično morišče« ter tam uredila muzej, ki naj bi dokazoval zločinskost protirevolucionarnega tabora. Temu naj bi pritrjevalo tudi tendenciozno delo Štefanije Ravnikar Podbevšek, ki je trdila, da naj bi tam domobranci zverinsko mučili in pobili celo do tisoč ljudi, med njimi je navajala tudi imena ljudi, ki so bili po vojni še vedno živi. O tem, da je izjave prič pridobivala z grožnjami in ustrahovanjem, je v svojih spominih pisala tudi Angela Vode. Po vojni so na Svetem Urhu sicer izkopali 87 trupel, za katere je oblast trdila, da gre za domačine, ki so bili žrtve domobranskega nasilja. Ker pa večine izkopanih trupel domačini niso prepoznali, so prenehali z identifikacijami in nadaljnjim izkopavanjem.
Po mnenju strokovnjakov so na Svetem Urhu pokopani tako pobiti in pomorjeni domobranci kot pobiti in pomorjeni partizani – med njimi tudi taki, ki so bili tam sicer pokopani, vendar so umrli drugje. Na Svetem Urhu ležijo tako partizani, ki so padli ob septembrskem napadu na postojanko pri Svetem Urhu, borci iste brigade, ki so marca 1944 padli v boju z domobranci pri Javorovici, partizani iz Šentpavla in Šmartna na Dolenjskem, ki so bili prav tako ubiti med bojem, kot tudi žrtve medvojnih pobojev, ki jih je v širši okolici izvajal Oddelek za zaščito naroda (OZNA).
Kot izhaja iz zgoraj napisanega, je komunistično zgodovinopisje z nepopustljivo dokončnostjo brez kakršnekoli znanstvene podlage že izreklo svojo sodbo o Svetem Urhu, dejansko pa resna, strokovno in ideološko neobremenjena zgodovinska raziskava o dogajanju na Svetem Urhu še ni bila narejena.