Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji

Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji je eden od ključnih dokumentov o državljanski vojni v Španiji. Podpisala ga je velika večina španskih škofov (42) in zaradi vojnih razmer pet kapitularnih vikarjev; prvi podpisnik in pobudnik je bil kardinal Izidor Gomá y Tomás, nadškof Toleda, izdano je bilo dne 1. julija 1937. V Skupnem pismu so španski škofje povzeli strahote državljanske vojne leto dni po njenem začetku; upor generala Franca se je začel 17. in 18. julija 1936.

Z dejstvi in konkretnimi podrobnostmi je pismo o vojni ponudilo stvarno podobo, ob kateri se propaganda o t. i. republikanski strani ali vladi Ljudske fronte – v slovenskem kontekstu zlasti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji – izkaže kot povsem zavajajoča konstrukcija.
Skupno pismo opozarja, da so že v petletju pred vojno potekale močne priprave na komunistično revolucijo, ki jih socialistična vlada, izvoljena leta 1931, ni zmogla zaustaviti ali jih je deloma celo dopuščala. V petih letih do junija 1936 so člani raznih revolucionarnih skupin »porušili ali oskrunili 411 cerkva«, prišlo je do »okoli 3.000 hudih napadov političnega in družbenega značaja – vse to je napovedovalo popolno zrušitev javne avtoritete.« Socialistična vlada »je ustvarila svoj politični stroj v boju z večino naroda. Primer za to imamo v zadnjih volitvah za državni zbor februarja 1936, ko so desničarske stranke z več kakor milijonom glasov presežka nad levičarskimi dobile 118 poslancev manj kakor Ljudska fronta, ker so samovoljno uničili volivne zapisnike iz celih pokrajin in tako v korenini okrnili zakonitosti parlamenta.« Po volitvah februarja 1936 so »od Madrida do najoddaljenejših vasi vojaško vežbali revolucionarno milico in jo izdatno oboroževali, tako da je ob začetku vojne štela 150.000 mož za napad«. Po vsem tem ugotavljajo škofje, da so bile v letu 1936 dobrine reda, miru in španskega izročila v največji nevarnosti, revolucija je bila nared. Po petih letih stisk ni bilo več druge izbire, kakor podleči končnemu naskoku komunizma ali pa uporabiti silo proti njemu.
Upor državljansko-vojaških sil poleti 1936 je bil »po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovnih načel sleherne omikane družbe,« zato so škofje v osrednjem delu pisma poudarili, da je zmaga narodnega gibanja edino upanje za dosego pravičnosti in miru.
Škofje so opisali značilnosti komunističnega prevrata v več točkah: »Najzgovornejši dokaz za to, da je bilo rušenje svetišč in klanje duhovnikov v celoti nekaj premišljenega, je strahotno število … 20.000 cerkva in kapel, porušenih ali docela izropanih. Pobitih duhovnikov ‒ in to zgolj svetnih ‒ bo kakih 6.000 … Ponajvečkrat so jih pobili brez sodbe, kar gredé, brez drugega razloga kakor zaradi njihovega družabnega poslanstva.

Revolucija je bila nadvse kruta. Oblike ubijanja so dobile značaj grozovitega divjaštva. V številkah: več ko 300.000 sodijo število civilnih prebivalcev, ki so postali žrtve ubijanja zgolj zaradi svojega političnega prepričanja, in še posebno zaradi verskega: v Madridu je bilo v prvih treh mesecih ubitih več ko 22.000 ljudi … Kar se tiče mučenja, povemo, da so mnogim odsekali ude, ali pa so jih strahotno spačili, preden so jih ubili …

Prevrat je bil nečloveški. Niso spoštovali ženske sramežljivosti, niti pri ženskah, ki so bile po svojih obljubah posvečene Bogu. Skrunili so grobnice in pokopališča …

Prevrat je bil divjaški spričo dejstva, da je uničil delo stoletne omike. Uničil je na tisoče umetnin, med njimi del svetovnega slovesa …

Prevrat je bil v bistvu protišpanski. Uničevalno delo so izvrševali ob krikih ‘Živela Rusija’, v senci mednarodne komunistične zastave …

A vrhu vsega je bil prevrat protikrščanski. Ne verjamemo, da bi se bilo v zgodovini krščanstva in v času nekaj tednov sovraštvo do Jezusa Kristusa in do njegove svete vere v vseh oblikah mišljenja, volje in občutja kdaj tako razgorelo … Mučencev štejemo na tisoče; njihovo pričevanje je up za našo ubogo domovino.«

Opisane podrobnosti so na moč podobne dejstvom komunistične revolucije in državljanske vojne na Slovenskem. Zaradi obilice konkretnih dejstev, zaradi razsodnega zagovora krščanskih načel in zaradi povsem očitne analogije z revolucijo na Slovenskem je Skupno pismo španskih škofov malo znan dokument, ki se ga levo usmerjeni zgodovinarji večkrat izogibajo in ga raje ne omenjajo.

Objava: Ljubljanski škofijski list 74, 1937, priloga k št. 10.
Poznejše objave: Kriza revije Dom in svet v letu 1937. Zbornik dokumentov. Ur. Marjan Dolgan. ZRC SAZU, Ljubljana 2001, str. 280–301 (elektronski objavi: Google Books in portal Elektronske znanstvene monografije).