Povojni izgoni prebivalstva

Hkrati ko so se po končani vojni leta 1945 iz izgnanstva začeli vračati izgnanci, ki so jih izgnale nemške okupacijske oblasti, je v Sloveniji prišlo do novih izgonov prebivalstva, le da jih je tokrat izvajala komunistična oblast. Žrtve teh izgonov so bili v največji meri pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine, pa tudi številni Slovenci. Največji izgon prebivalstva se je zgodil v letih 1945-1946, ko je komunistična oblast iz Slovenije v Avstrijo izgnala skoraj vse pripadnike nemške narodne manjšine, ki niso že prej sami odšli, ali pa bili pobiti v prvih mesecih po končani vojni. Skupaj je bilo izgnanih okoli 10.000. Leta 1947 so žrtve izgona postale številne slovenske družine, ki so živele v obmejnem pasu z Avstrijo, ker naj bi nasprotnikom komunistične oblasti omogočale ilegalne prehode preko jugoslovansko-avstrijske meje, ki je bila po vojni hermetično zaprta. Samo junija 1947 so iz obmejnega pasu z Avstrijo na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju izgnali 49 družin, septembra istega leta pa iz obmejnega pasu na Gorenjskem 23 družin. Izgnali so jih na Kočevsko, kjer so jih na opustelem območju naselili v hiše kočevskih Nemcev. Tam je zanje veljalo omejeno gibanje, ki jim je bilo dovoljeno samo na območju kočevskega okraja. Nekateri med njimi, predvsem starejši izgnanci, so zaradi izredno težkih razmer tam umrli. Zadnji množični izgon prebivalstva se je v Sloveniji zgodil decembra 1948 in aprila 1949, ko so iz prekmurske vasi Petišovci izgnali skupaj 215 madžarskih družin. Poleg teh množičnih izgonov pa je v prvih povojnih letih prihajalo tudi do številnih izgonov posameznikov, ki so jim kazen izgona iz prebivališča izrekla sodišča ali pa upravni organi. Izgoni prebivalstva so prenehali leta 1951. Takrat so se izgnanci smeli začeti vračati na svoje domove.