Politični sodni procesi

Za obračun s svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi kazensko pravo in kazensko sodstvo. Po vojni je sodstvo izgubilo status samostojne (tretje) veje oblasti in je bilo v celoti podrejeno komunistični partiji. Sodišča so bila pojmovana kot borbeni organi, ki se morajo boriti zoper razredne sovražnike. Posledica takšnega pojmovanja vloge sodišč so bili množični sodni procesi s političnim ozadjem, ki jih zato označujemo kot politične sodne procese. Njihove prve žrtve so bili »vojni zločinci« in tako imenovani narodni sovražniki, ki so jim julija in avgusta 1945 sodila vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Pred vojaškimi sodišči jih je bilo obravnavanih okoli 7.000, pred Sodiščem slovenske narodne časti pa okoli 3.000. Ko so bila konec avgusta 1945 vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti ukinjena, so njihovo delo nadaljevala okrožna in okrajna sodišča. Pred njimi je bilo na političnih procesih po letu 1945 obsojenih več tisoč tako imenovanih razrednih sovražnikov. To so bili predvsem industrialci, trgovci, obrtniki, kmetje (kulaki), duhovniki in redovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva ter vsi tisti, ki so kakor koli izrazili svoje nestrinjanje z ukrepi komunistične oblasti. Največ so jih obsodili na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in Zakona o zatiranju nedopustne trgovine, nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS). Sodišča so političnim obsojencem izrekala ostre kazni: odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplembo premoženja, odvzem političnih pravic. Zelo veliko je bilo v prvih povojnih letih izrečenih tudi smrtnih kazni, ki so jih večino tudi izvršili. Samo v obdobju 1945–1952 so v Sloveniji izvršili kar 218 smrtnih obsodb. Vsem žrtvam povojnih političnih sodnih procesov je po Zakonu o popravi krivic iz leta 1996 priznan status političnih zapornikov in s tem tudi pravica do odškodnine.