Nasilne razlastitve premoženja

N
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Ko je komunistična partija maja 1945 v Sloveniji vzpostavila svojo oblast, je takoj začela uresničevati svoj ekonomski program socialistične revolucije, kar je pomenilo odpravo tržnega in vzpostavitev centralno-planskega gospodarstva. Za njegovo uresničitev je morala najprej odpraviti zasebno lastnino in jo nadomestiti z državno oziroma družbeno, kar je izvedla z vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov. Prvi in hkrati najostrejši razlastitveni ukrep so predstavljale zaplembe (konfiskacije) premoženja. Zaplemba je pomenila nasilni odvzem premoženja v korist države brez vsake odškodnine. Velika večina zaplemb je bila izvršena že leta 1945, ko so potekale množične zaplembe »sovražnikovega premoženja«. Največ zaplemb, in sicer okoli 20.000, je bilo izrečenih na podlagi Odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Več tisoč zaplemb »sovražnikovega premoženja« so julija in avgusta 1945 izrekla tudi vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti. Kot sovražnikovo premoženje je bilo po 28. členu Zakona o zaplembi z dne 9. julija 1945 zaplenjeno tudi premoženje vseh tistih, ki so jih med vojno »likvidirali« partizani. Zaplembam premoženja »narodnih sovražnikov« so sledile zaplembe premoženja »razrednih sovražnikov«, ki so jih kot eno izmed kazni obsojencem izrekala okrožna in okrajna sodišča. Z zaplembami so bila že leta 1945 razlaščena vsa pomembnejša industrijska in trgovska podjetja ter večji denarni zavodi, tako da sta nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij decembra 1946 in aprila 1948 predstavljali samo dopolnilna razlastitvena ukrepa. Pomemben razlastitveni ukrep je predstavljala tudi agrarna  reforma, ki je bila izvedena v letih 1946, 1947 in 1948. Z njo so bila razlaščena predvsem veleposestva nekdanjih plemiških družin, zemljišča v lasti bank in podjetij ter deloma cerkvena posest.  Ker je nov zemljiški maksimum kmetom dopuščal od 25 do 35 ha obdelovalne zemlje, z njo slovenski kmet še ni bil bistveno prizadet. To se je zgodilo šele leta 1953, ko je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha, kar je pomenilo uničenje zasebnega kmetijskega sektorja. Po izvedbi vseh zgoraj navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so v zasebni lasti ostale le še obrtne delavnice in kmetije. Žrtvam navedenih nasilnih razlastitvenih ukrepov so se storjene krivice začele popravljati šele po letu 1991, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji.

Avtor Urednik