Narodni odbor za Slovenijo in tretji maj 1945

N

Jeseni leta 1944 so vsa predstavništva predvojnih slovenskih demokratičnih strank ustanovila skupni Narodni odbor za Slovenijo (NO). Tega so sestavljale naslednje stranke: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska demokratska stranka (SDS) in demokratično krilo Socialistične stranke (SS). NO je bil zakoniti predstavnik slovenskega naroda, ker so ga sestavljali zadnji svobodno izvoljeni politični predstavniki. Člani NO so kmalu po ustanovitvi podpisali Narodno izjavo, v kateri določajo okvirni program slovenskih demokratičnih strank. Izjava vsebuje naslednje zahteve: 1) Državna združitev vsega slovenskega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. 2) Narodna država Slovenija naj bo del demokratične, federativne in socialno pravične kraljevine Jugoslavije. 3) Jugoslavija naj bo federativna država, v kateri bo imela zvezna oblast le tiste naloge in pravice, katere ji bodo po ustavni pogodbi podelile države članice. 4) Potrebna je socialna in gospodarska preosnova, ki bo državljanom zagotovila človeka vredno življenje.
Narodno izjavo NO je podpisalo kasneje še 290 bivših županov, poslancev in javnih delavcev. NO je imel v načrtu povezati vse domobrance iz Ljubljanske pokrajine, Gorenjske in Primorske ter ilegalne oddelke kraljeve vojske (četnike) v Slovensko narodno vojsko, ki bi prisegla zvestobo kralju in se s tem vključila v sklop zavezniških sil.
To se ni zgodilo prej in je bila Slovenska narodna vojska razglašena šele 3. maja 1945, ker je nemška Gestapo konec leta 1944 in začetek leta 1945 polovila več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, višje domobranske oficirje, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, za katere so zvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže. Najbolj znana med ujetimi politiki sta bila prof. Gosar in prof. Šolar, med vojaki pa polkovnika Peterlin in Dežman, stotnik Ilovar ter poveljnik stiškega udarnega bataljona major Križ. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, zvezane skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih na božičnem procesu obsodili na smrt.
Z namenom, da bi pred zavezniki vse demokratične sile pokazale svojo enotnost, je NO sklical 3. maja 1945 sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru zasedanje slovenskega parlamenta, v katerem so bili, poleg še pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov, prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij. Temu zgodovinskemu zasedanju je kot najstarejši izvoljeni poslanec predsedoval časnikar Franc Kremžar. Parlament je potrdil NO, kateremu je predsedoval dr. Jože Basaj, kot slovensko vlado, razglasil osvoboditev Slovenije in ustanovitev slovenske države v okviru kraljevine Jugoslavije. Vse protikomunistične vojaške edinice so preimenovali v Slovensko narodno vojsko. General Rupnik je po kratkih pogajanjih z NO odstopil kot poveljnik domobrancev, na to mesto pa je NO imenoval polkovnika Krenerja. Kmalu za tem so se pričeli domobranski oddelki skupaj s tisoči civilnih beguncev umikati čez Karavanke na Koroško.

Avtor Urednik