Komunistična kolaboracija z nacisti

Rusko naklonjenost Nemčiji lahko zasledimo že precej pred drugo svetovno vojno. Ne nazadnje so bili mnogi ruski plemiči nemškega rodu, med njimi tudi carica Katarina Velika. Vojaško sodelovanje med Rusijo in Nemčijo je v 18. stoletju potekalo na visoki ravni. Med prvo svetovno vojno je Nemčija potrebovala končanje vojne z Rusijo, kar pa ob carski vladavini ni bilo mogoče. Nemčija je finančno omogočila Leninov ilegalni prevoz v Rusijo, propagando ter izvedbo oktobrske revolucije, po kateri je 3. marca 1918 v Brest-Litovsku s Sovjetsko zvezo podpisala mirovno pogodbo.

Po Versajski mirovni pogodbi sta bila Nemčiji orožarska industrija in vojaški razvoj omejena, česar pa Hitler ni upošteval. Nemčija in Sovjetska zveza sta 23. avgusta 1939 podpisali pakt Hitler-Stalin (Ribbentrop-Molotov), 28. septembra 1939 pa t. i. »Mejno in prijateljsko pogodbo«. Oba sporazuma sta imela tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Stalinu naj bi pripadel vzhodni del Poljske, baltske države, Finska in Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske sporazume. Nemčija je bila zelo odvisna od surovin, ki jih sama ni imela, zato je iz Sovjetske zveze uvažala nafto, nikelj in fosfate. Ker Nemčija zaradi angleškega bojkota po svetu ni mogla sama nakupovati surovin, je Sovjetska zveza zanjo kupovala tudi surovine, ki jih sama ni imela. Na Stlinovo željo so Nemci posredovali tudi pri reorganizaciji rdeče armade. Sovjetski častniki so se izobraževali v nemškem generalštabu, Gestapo pa pri sovjetskem Ljudskem komisariatu za notranje zadeve (NKVD), od koder so prišli tudi načrti za koncentracijska taborišča. Ob začetku druge svetovne vojne je nad Nemčijo še vedno ležala svetovna trgovinska blokada, primanjkovalo ji je surovin in prehrambenih artiklov. Sovjetska zveza je zato Nemčiji priskrbela zaloge nafte, plina in žita, medtem pa je njeno prebivalstvo masovno umiralo od lakote. Končno sodelovanje se je manifestiralo v skupnem napadu na Poljsko. Iz sovjetskega oporišča v Murmansku pa je Nemčija napadla Norveško.
Po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal deportacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala »imperialistični« Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.
Tako so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo Gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so Gestapu kot krivce imenovali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke Gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani komunisti, v zameno pa je Gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način je bilo sklenjeno, da partizani ne napadajo transportov med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, a da ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so oboji podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetih kilometrov pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani. Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da se mora o morebitni manjši akciji predhodno obvestiti napadeno postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna, da se lahko hitro popravi. Vest o podpisanem sporazumu je prišla tudi v Ljubljano, kjer je general Rössener 7. julija 1944 v razglasu izjavil, da sporazum v Ljubljani ni sprejet. Posledica tega sporazuma je bila, da ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem vrhu zaradi premirja nemška vojska kljub prošnji napadenih ni posredovala. Aprila 1945 se je premirje prekinilo, ko sta se zaradi pomanjkanja hrane in streliva pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji. Predane vojake so partizani postrelili in prosto prišli do Trsta.