Komunistična uzurpacija medvojnega odpora

Odloki, sprejeti 16. septembra 1941

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Ključni dokumenti, na katerih so začeli graditi svojo oblast, so bili odloki, sprejeti 16. septembra 1941 na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. To so bili: „Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor“, „Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije”, „Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev” (kratko »zaščitni odlok«) ter „Odlok SNOO o narodnem davku” in „Posojilo svobode”. Posebnega in daljnosežnega pomena so bili predvsem prvi trije odloki.

Vrhovni plenum OF je najprej sprejel sklep o preimenovanju v Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO). Sklep je obsegal tri člene, posebno usoden je bil drugi člen, s katerim so komunisti utemeljevali monopol in vrhovno oblast, ne da bi za to imeli pooblastilo slovenskega naroda – v vojnem času namreč sploh ni bilo mogoče izvesti volitev ali referendumov. Edini, ki so imeli pooblastila volivcev, so bili predstavniki predvojnih zakonitih strank, ki pa v OF niso bile zastopane. Komunistična partija je bila ilegalna stranka in je bila prepovedana leta 1921 po atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Z odlokom o monopolizaciji upora so komunisti, ki so vodili OF, močno ovirali odpor tradicionalnih strank. Ni jim šlo toliko za odpor proti okupatorjem, ampak predvsem za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo.

Drugi pomemben odlok je bil „Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“. To je bil hkrati prvi „normativni akt“ SNOO po svojem konstituiranju. Določal je, da slovenske vojaške čete tvorijo slovenski vojaški zbor z lastnim poveljništvom. Ta vojaški zbor pa je vključeval v „Narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije“ pod poveljstvom Glavnega štaba.

Tretji odlok z dalekosežnimi posledicami je bil »zaščitni odlok«, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Bil je temelj t. i. „revolucionarnega sodstva“, in sicer vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih. Uredba je pričela veljati konec avgusta 1944. Za komuniste je bil ta odlok formalna osnova za preganjanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oz. KPS, legitimiral naj bi tudi „likvidacije”, torej umore Slovencev, ki niso sledili načelom, zapovedim in ukazom OF oz. KPS. S tem instrumentom je bilo neljube nasprotnike mogoče razglasiti za „izdajalce” ne glede na to, ali so dejansko sodelovali z okupatorjem ali pa so (čeprav izven OF in partizanski vrst) delovali proti okupatorju. „Zaščitni odlok“ je predvidel posebna tajna sodišča, ni pa o tem navedel ničesar konkretnega. Določal je hiter, ustni in tajni postopek, obtoženec ni imel možnosti zagovora. Zoper razsodbo tudi ni bila možna pritožba. Nekaj vidnih obsodb je objavil ilegalni Slovenski poročevalec, dokler se ni izkazalo, da so take objave izredno negativno vplivale na ljudi. Iz objavljenih obsodb ni jasno, kdo, kje in kdaj je bila sodba izrečena. Imena žrtev je določilo vodstvo partije in ne izvršni odbor OF ali kakšno tajno sodišče. Včasih je partija določila krog ljudi, med katerimi je nato „Varnostno-obveščevalna služba“ kot partijski eksekutor izbrala primerne žrtve. Obtožbe so zelo splošne, s konkretnim dokazovanjem se sploh niso ukvarjali, narekovala jih je potreba revolucije. Namen »likvidacij« sploh ni bil kazen za neko konkretno dejanje, temveč odvračanje in zastraševanje drugih.

16. september 1941, dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven Osvobodilne fronte, je formalni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov.

LITERATURA:
1. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1, Ljubljana 1962, str. 117-122 (objavljeni odloki)
2. Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004.
3. O vzponu komunizma na Slovenskem, ur. Lovro Šturm, Ljubljana 2015.